»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za p«*l leta 2 gl. 20 kr.. za čete rt ieta 1 gl. 20 kr V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr.. za 1 leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 00 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica^ dan poprej
Tečaj XLVIII.
V Ljubljani, 28. rožnika 1895
List 26.
Častitka Jezusovemu Sercu.
Serce najsvetejše, Serce milo! Zame kri si sveto Ti prelilo. • Ljubim Te iz serca, Serce sveto. Molim Te iz duše cele vneto.
Svoje Ti darujem misli, čine, Vse besede, vsake bolečine. O Sercč Gospoda Ti najslajše, Čuj me, kaj želim si stvar najrajše?
0, da mogel bi Te jaz ljubiti, Hvaliti, častiti in slaviti; Kakor angelji Te tam častijo, Ki pred tabemakeljnom klečijo!
Brani vse pred večno nas pogubo, Kadar prišla ura sodbe in strahu bo, Varuj nas v življenju, krepi, vodi, Ob ločitvi milcstljiv nam bodi!
Prosim milosti Te prav bogate Za roditelje, sestrč in brate. Za prijazne in sovražne svoje. Za dobrotne in ljubljence Tvoje.
7 ? r;	1 '
Seroe, grešnih bratov se usmili, Vseh. ki v stiski hudi so in sili. Kri, ki Serce si jo vso prelilo, Dušam v vicah bode naj hladilo.
Naj hladi nas v tem življenju časnem, Da hvaležni smo v življenju jasnem; Sliši, kaj serce imeti hoče Sliši vzklice serčne, prošnje vroče!
V dar, Serce, naj vsako se prinaša, Vsa naj v Tebi bodo serca naša. Jezus, v Tvoje se zatekam krilo, Serce moje Tvoje bo ljubilo!
Ztnagoslav.
Apostoljsko pismo Leona XIII angležkemu
ljudstvu.
Leon XIII Angležem, ki iščejo kraljestvo Kristusovo v edinosti vere, pozdrav in blagoslov v Gospoda!
(Dalje.)
Z ozirom na to ne dvomimo, da bodo združene ponižne prošnje mnogih k Bogu pospešile čas, ko bode Gospod naznanil narodu angležkemu nadaljne načerte: če „bode potem imela beseda Gospodova prosto pot in bode proslav-ljana." (2. Tesalonih. III. 1.) Naše zaupanje na to je pa še večje, če opazujemo postavodajalne sklepe, kateri, če že ne naravnost, pa vsaj posreduje pospešujejo dosego namena, katerega imamo v mislih, kolikor namreč zboljšajo položaj stanov s pravičnimi, ljubeznjivimi zakoni. S posebnim veseljem smo slišali, kako zvesto se na Angležkem zasleduje rešitev socijalnega vprašanja, katero smo Mi v Svoji encikliki z veliko skerbnostjo obravnali, — in o vstanovljenju dobrodelnih in druzih društev z namenom, na postavnem temelju zboljšati položaj delavskega stanu. Slišali smo tudi o močnih naporih, da ljudstvu ohranijo vzgojo, ki je vstanovljena na verski podlagi, ker to je najboljši temelj za vzgojo mladine in varnost javnega in domačega življenja. Slišali smo tudi o veliki pridnosti, s katero mnogi stopajo v primerne družbe proti sramotni pregrehi — pijančevanju, dalje, kako se vstanavljajo med mladimi ljudmi višjih stanov društva za ohranitev čistega življenja in za varovanje ženske časti. Kajti, žali, da se razširjajo o kerščanski čednosti zmernosti pogubni nazori, kakor ti, da mož ni tako strogo v tem oziru navezan, kakor žena.
Misleči možje so globoko užaljeni \sled razsir-jevanja materijalizma in racijonalizma, in Mi sami smo že večkrat povzdignili glas. da opominjajoči pokažemo na ta zla. ki ne oslabijo samo vere. temveč pokvarijo tudi glavne vire mislij iu delovanja. Spoštovanje torej bodi pred možmi, ki brez strahu varujejo postave božje in našega Gospoda .Jezusa in njegove zapovedi in nauke, katere nam je dal, da vstanovi kraljestvo svoje, in oznanjujejo nauke polne moči, modrosti in blagoslova. Številni dobrodelni zavodi za stare ljudi, sirote, neozdravljive bolnike, za take, ki si ne morejo nič pomagati, — azili, kuhinje in jednaka dela ljubezni, katere je dobra mati ('erkev vstanovila, in si ji že v najstarejših časih kot posebno dolžnost privzela, dokazujejo dovoij jasno, kako dober duh Vas vodi. Ne moremo opustiti, da opomnimo strogo nedeljsko posveeevanje in splošno spoštovanje pred sv. pismom. Vsakdo ve. kako velika je moč in po-močni viri angleškega naroda, kateri združeni s prostostjo tudi v najoddaljenejših delih sveta cveto, — toda, kako velika, kako plemenita so pa tudi vsa ta dela! Naša duša se vzdiguje k pervotnemu viru vse moči in vseh dobrih stvarij. k Bogu nebeškemu, našemu najboljšemu Očetu. Kajti človeško delo ne more niti v zasebnem niti v deržavnem življenju priti do popolnega vspeha brez Boga in brez njegovega božjega blagoslova. Srečno ljudstvo, čegar gospod je Bog." (Pa. 143. 1">.) Kerščanska duša bi morala pri vseh podjetjih vedno staviti največje upanje na božjo pomoč, kar se pridobiva z molitvijo; kajti molitev podeli človeškemu naporu čezna-ravno moč, in želja, dobro delati, se pokaže, poterjena z nebeško gorečnostjo, v močnih zaslužnih delih. Bog ni človeka z močjo molitve samo povišal v njegovi časti, temveč mu je tudi v svoji neskončni milosti podelil pomoč in brambo ob času potrebe, katera mu je vedno pri roki in ni nikoli brez vspeha, kadar se kdo k nji zateče. „Molitev je naše mogočno orodje, naša zaloga, naše varno pristanišče, naš rešilni kraj.u (Chrvs. Hom. 30. in gen.)
Ce pa molitev pobožnega moža toliko velja pri Bogu v posvetnih zadevah: koliko več mora veljati potem molitev, ki ima namen, zadobiti duhovnih milostij, katere je dal Kristus človeštvu po „zakramentu Svojega usmiljenja." Kajti On „katerega nam je dal Bog za modrost, pravičnost. posvečenje in odrešenje" (1. Kor. 1, 30), kakor je učil. se trudil in delal, On nam je dal tudi zveličavno zapoved molitve in nam je v Svoji veliki dobroti dal tudi sam izgled.
Te priproste resnice pozna vsak kristjan, toda žali, marsikdo ninje niti ne misli in jih niti ne ceni, kakor bi moral. Zato tako zelo naglašamo, da bi moralo biti zaupanje na molitev močneje, in spominjamo na besede in na izgled očetovske ljubezni našega Gospoda Jezusa, na tiste besede, ki so tako visokega pomena in tako zelo priporočivne, besede, ki jasno kažejo, da je v božjem svetu molitev ravnotako znamnje naše nezmožnosti, kakor gotovo upanje po zahtevi potrebne pomoči, namreč: „Zato Vam pravim prosite, in dalo se Vam bode; iščite, in bodete našli; terkajte, in odperlo se Vam bode. Kajti vsak, kdor prosi, prejme, kdor išče, najde, in kdor terka, se mu odpre." (Luk. 11., 9. 10.) Sin Božji nam tudi pravi, da se mora naša molitev, če ima biti božjemu Veličanstvu prijetna, goditi v Njegovem imenu in v zaupanju na njegovo zasluženje. „Resnično, resnično, Vam povem, če bodete prosili Očeta kaj v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste še ničesar prosili v mojem imenu. Prosite, in prejeli bodete, da bo Vaše veselje popolno." (Janez 16, 23, 34.) In on poterjuje to z dokazom blažene ljubezni sta-rišev do otrok, On pravi: „Ce veste dati Vi, ki ste slabi, svojim otrokom dobrih darov, koliko bolj bode vedel dati tem nebeški Oče dobrega duha, ki ga prosijo." (Luk. 11, 13.) In kako bogati so lepi darovi, ki so v dobrem duhu?
(Dalje sledi )
Če se res čudeži ne godijo več?
Skoro pregovor je v ustih marsikterih ljudi, da se čudeži ne godé več. Ali je to res? Čudežev se godi tudi dandanes brez števila in godili se bodo, dokler ostane svét in sv. katoliška Cerkev. Po mnozih krajih, zlasti po nekterih božjih potih, se tudi dan danes godé djanja, ki jih noben pameten človek ne more po natomi poti razlagati. Če pa je kaki dogodek res čudež, to razločuje in sodi sv. Cerkev, ktera v tej zadevi sodi in določuje z največjo previdnostjo. Da so se godili čudeži in se godijo, to je tisučkrat dokazano in tega tudi véda in modroslovje ne taji. Čudovito je n. pr., kar se je dogodilo v Mon-taigu u (reci Montegi-u) v Belgiji in silno veliko vzgle-dovanje budi po svetu. Reč je naslednja.
Iz omenjenega kraja Montaigu-a ima list „L' Union de Charlroi" dopis, ki pripoveduje, da nenavadna dogodba v onem kraju je zbudila po vsi okolici veliko začudovanje. Zgodilo se je pri procesiji v četertek, ki se obhaja vsako leto ta dan k slavni kapeli Marije D. Monteguške („Notre Dame de Mon-taigu"). Mlada deklica Katarina Knops, stara 24 lét, iz Heverle-a pri Löwen-u v Belgiji, imela je že od svojega rojstva bolezen na desni nogi, kar ji je delalo prehude bolečine. Od svojega osmega leta je hodila ob dveh bergljah. Njeno zdravje je bilo s to
pač pa. ako Bog da, prihodnje leto tem lepše in bogatejše.
Ob jednem naznanjamo, da ima katol. družba še veliko izvodov prejšnjih letnikov „Drobtinic." Veliko dobroto stori res oni. ki jih kupi sam ali pa poskerbi, da se nekoliko razpečajo, ker prav sedaj potrebuje družba nujne podpore. Čena je jako ni/ka. vsebina vseh letnikov pa še vedno zanimiva. Torej sčzite po njih, Slovenci! Naročila naj se pošiljajo predsedniku katol. družbe. Rožne ulice, št. 11 v Ljubljani.
V	Ljubljani, dne 12. junija 1895.
Dr. Fr, Lampe.	Dr. Ant. Jarc.
vrednik „Drobtinic/4	prošt in predsednik.
V	Kadoniljah je na Serca Jezusovega praznik, v petek 21. t. m. zjutraj okoli fiih umeri preblagi g. Janez Zupančič, zlatomašnik in župnik v pokoju, vender pa še delaven, če tudi bolehen že mnogo let. in sicer v Radomljah že 10 let; poprej je bil župnik v Ihanu. Spisal je več prav lepih in koristnih bukev, zlasti za bolnike; znane so občinstvu: rDušna pomoč za bolnike," „Kruh nebeški," „Duša popolna" Bil je silo dobrotljiv. Za našo „dijaško mizo" je že od davno vsako leto enekrati poslal izdatnih darov, in ravno on in še dva druga preblaga gospoda so zložili glavno svoto, da se je za bosanske sirote kupilo lepo in obširno posestvo pri M. B. Rožnovenški, blizo Prjedora v Bosni, in je bilo prepisano na samostan oo. Trapistov v omenjeni namen Koliko druzega dobrega je storil, je Bogu znano, ter kakor se nam dozdeva, umeri je brez premoženja. Rojen je bil Janez Zupančič 28. grud. 1819 v Šmarji pod Ljubljano, mašnik posvečen 27. mal. serp. 1843. Bil je zelo pobožen že kot dijak, v stanovanji v špitalskih ulicah, pri materi pokojnega župnika g Fr. Karuna. Bog mu daj večni pokoj!
S Homca, 24 junija 1895. (t Zlatomašnik župnik Janez Zupančič v Radomlju.) Mož, čegar telesne ostanke smo danes izročili materi zemlji, zasluži, da se mu v „Danici" postavi mali spomenik. Rajni Janez Ev. Zupančič je bil rojen v Šmarju na Dolenjskem dne 28. decembra 1819, mašnik je bil posvečen bogoslovec 3 leta dne 27. julija 1843. Pervo duhovsko službo je imel v Dragi, kjer je ostal 2 leti; potem je bil 1 leto v Križu pri Teržiču, l»/a leta v Smledniku, ko so zidali cerkev 1 1849 V Dobu je bil */« leta, na Berdu 3 leta, v Moravčah 9 let. L. 1861 je šel župnikovat v Blagovico, kjer je pasti-roval 12 Ičt, potem pa v Ihanu 5 let. Stopivši 1. 1878 v pokoj, bil je v Radomlju od adventa istega leta do svoje smerti dne 21. junija t. 1. Še do letošnjega predpusta je opravljal redno božjo službo, hodil obhajat in v šolo.
Blagi pokojnik je bil povsodi priljubljen zaradi svoje ponižnosti, svojega dobrotnega serca. resnične pobožnosti in svete gorečnosti za čast Božjo in iz-veličanje duš. Razun svojih domačih ljudij in ubožnih župljanov je posebno podpiral še Vincencijevo družbo v Ljubljani, in nedavno je „Dom in Svet" izkazal zadnji lepi prispevek njegov k popravi Marijanišča. Bil je ud tretjega reda in več bratovščin. Proti samemu sebi je bil ojster, proti drugim mil. Zmeren je bil tako, da ga je kar občudovati. Vina že več 16t ni pil nikdar, ampak vodo iz kuhanega sadja. Pri svoji bolehnosti mesa ni vžival, ampak nekoliko
juhe in mlečen močnik, še lansko leto se je zgodilo, da je imel ob cerkvenem shodu praznično božjo službo ob desetih, a od prejšnjega dne opoldne ni jedel ničesar. V bolezni je bil izgled kerščanske po-terpežljivosti. „Kakor je božja volja." to je ponavljal večkrat. Odkar se mu je zacelila odperta noga. bilo mu je hujše v persih, in tedaj se je precej dal pre-videti. to je bilo že o začetku majnika.
Prav jo je zadel veleč, gosp častni kanonik m dekan kamniški Jan Oblak, da je v pogrebnem govoru povdarjal, kako je rajni gospod posnemal v vsem življenju svojega patrona sv apostola Janezi in sv Janeza Kerstnika. pa sv Alojzija. Ker se je kot za plačilo ravno ta dan zjutraj (»b 1 3«» preselil na boljši svet vživat večni mir Poprej ob 2 je še rekel: ,.Sedaj .se bo pa kmalu dopolnila volja Božja/ Taisti dan je bil letos tudi praznik presv Serca Jezusovega. Kaj pa, ko bi sklepali še dalje z ozirom na rajnega gospoda kot pisatelja molitvene knjige: „Kruh nebeški"? On je bil ravno na praznik Jezusovega presv. Serca poklican vekomaj gledat, častit in vživat Njega, ki mu je v sv premišljevanju posvetil to prelepo knjig), Njega. <*egar češčenje je ravno ta knjiga mnogo pospešila med vernimi Slovenci. Razun te knjige so iz njegovega peresa izšle še druge štiri, namreč: „Pomoč bolnikom", 2 knjigi, „Knjiga za grešnike" in .Knjigi za pravične." Ostala pa je v rokopisu „Popotnica v večnost" Kot nabožni pisatelj je pokojni Zupančič med pervimi v Slovencih Neusušljiv mu bodi spomin' Sveti naj mu večna luč!	V. B
Iz Metlike. (Lurška Mati Božja. Pervo sv Ob hajilo) Poroča se nam: 9. t. m se je pri nas blagoslovila nova kapelica Lurške Matere Božj«> Vso ginlj.vo slovesnost so vodili mil. gosp st.oljni prošt Leonard Klofutar Veršilo se je vse v najlepšem redu. Ljudstvo je očitno pokazalo, kako goreče časti svojo nebeško Kraljico. Pravijo, da Kranjci sploh prav posebno častč Mater Božjo; a ne terdim preveč, če pravim, da so med Kranjci v tem oziru na pervem mestu imenovati Beli Kranjci.
Kip Lurške Matere Božje je izdelal po prav nizki ceni g. Dominik Demec. (St. Ulrich, Oroden. Tirol.) Vsakdo, ki vidi ta kip, mora priznati, da je v resnici krasen umotvor Imenovanega g. podobarja zato vsem toplo priporočamo.
Na praznik sv. Alojzija je prejelo v naši žup-niški cerkvi 113 otrok pervo sv. obhajilo. Lepo je bilo videti, s kako gorečnostjo so pristopili k mizi Gospodovi. Kdo bi ne bil ginjen do solz, komu se ne zbujajo v sercu veseli spomini, ko vidi nedolžno deco bližati se oltarju Gospodovemu?
Meseca avgusta se nam obeta sv. birma. Že sedem lčt je ni bilo pri nas, in zato je letos jako želimo.	Fr
V praznik ss. Petra in Pavla.
Apostola velika in častita, Ki Cerkve širila sta moč in rast. Nevstrašena branila nje pravice — O, danes Vama daja vsa čast.
Ljubezen do Gospoda je storila, Da zvesto Njega sta hodila pot,
Čeprav terplj nja in bridkosti polno Življenje Vama bilo je povsod.
Ko Božji Sin končal je odrešenje, In se v nebo k Očetu je podal. Glavarja in vodnika cerkvi svoji O sveti Peter. Tebe je izbral
Ti vodil si skerbljivo jo in serčno, Ki mlada je bila in slaba še; Kot se pastir za svojo čedo trudi. Tako si Ti za cerkev storil vse.
In sveti Pavel Ti, dokler nevere Še Teb^ so uklepale vezi. Kako serdit preganjal si Gospoda. Spomin Njegov zatreti hotel si!
Njegova milost pa Te razsvetlila, In drugo Ti odkazala je pot: Učitelja velikega poklical Te v svojo cerkev Kristus je Gospod.
Tako oba apostola častita Storila delo sta za božji vert! Sveta plačilo slednjič sta prejela. Oh, bilo grozno je plačilo — smert.
Gospod pa Vama drugo je pripravil, Poklical Vaju je v nebeški raj. Tam gori vživata Njegovo slavo. Ki Vama bo v plačilo vekomaj.
«»zrita se na zemljo našo revno. Ki polna je bridkosti in nadlog, Prosita za kerščansko cerkev sveto, Naj brani jo in čuva večni Bog.
J. P. BelosUnski.
Razgled po svetu.
V	Loreti je bila zadnjega majnika velikanska procesija kakor sklep majnikove pobožnosti. Štirje škofje iz okolice v škofovskem ornatu so nosili podobo Matere Božje. Vdeležila sta se obhoda kardinala iz Havene in Ferrare, 20 nadškofov in škofov, 20o višjih in nižjih prelatov in nezmerna množica ljudstva. Komarjev čez 10.000.
Bim. V Vatikanu je 4. rožnika zborovala kon-gregacija za sv. obrede. Razun liturgiških zadev je bilo na versti 13 preiskav za posvetničenje služabnikov ali služabnic božjih —
Kardinal Gibbons baltimorski biva od začetka rnes<a rožnika v Rimu, in binkoštno nedeljo je bil sprejet v posebni avdijenci od Njih Svetosti. Kar dinal Ledo<-hovski, kot predsednik v Propagandi, je častno pogostoval Gibbons a in še več druzih ameri-kanskih škofov, ki se nahajajo v Rimu.
V	Asisu bode mesca oktobra shod tretjered-nikov. h kterem jih vabi posebna okrožnica frančiškanskega generala.
Iz Rima. (Staroslovenska liturgija.) Sveta Stolica in knez Nikolaj Černogorski sta se leta 1889 zjedi-
nila. kar je bilo jeden najsrečnejših dogodkov za bodočnost katoličanstva v Černogori. Kot nadaljni dokaz svojega bližanja so dovolili Leon XIII černo-gorskim katolikom, da smejo rabiti staroslovenske obrede. To je najboljše sredstvo, pokazati gerškim katolikom v Čemi gori. da razlika njih obredov ni nikakoršna ovira za združenje z rimsko - katoliško Cerkvijo. Molitvenik v staroslovenskem jeziku se je tiskal na stroške Propagande v Rimu in na binkoštno nedeljo se je obhajala perva sv. maša v staroslovenskem jeziku — v glavnem mestu Černogorske; — daroval jo je nadškof Antivarski, monsignor Mi-linovic. Ministerski predsednik Njegoš Petrovič je bil pri slovesnosti pričujoč kot namestnik kneza Nikolaja.
Rim. Zadnji čas se razširjajo govorica o bližajočem se imenovanju kardinalov in o bližnjem kon-zistoriju septembra meseca. To pa niso prazne mamje časnikov, ampak izvirajo iz italijanske vnanje vlade. Prav ustreglo bi se tukajšnji vladi, da bi sv. Oče ravno ob času, ko se ima slaviti jubilama slavnost osvojitve Rima, imel javni konzistorij ali napravil kake druge svečanosti. Potem bi se zopet ustili, da ima papež popolno prostost v izverševanju visoke svoje službe. Da bi to dosegli, iščejo pri svojib zaupnih zastopnikih katoliških viastij. da bi jib pregovorili, naj bi svoje deržave napeljali na tof da bi silili sveto Stolico podeliti spraznjene kardi-nalske klobuke. Skušajo tudi s tem kaj doseči, da pošiljajo v svet razne vznemirjajoče vesti, kakor n. pr., da je papež nevarno zbolel, in dr ; kar pa vse izvira iz jednega in istega studenca. Sv. Oče se prav dobro počutijo, in za sv. mašo, ktero so darovali na praznik sv. Rešnjega Telesa, se je zopet oddalo veliko dopustivnih listov med tujce. Ravno tako je čisto gotovo, da so Nj. Svetost za terdna izrekli, da ne bode pred novembrom konzistorija.
(„Kirchenztg.")
Iz Francoskega. (Judje in še kaj.) Marsikteri morda oprašujejo. kako more vendar biti, da Francozi preganjajo Cerkev in katoličane, ko je velika večina prebivalcev katoličanov! Ne gledč na pervi vzrok, da so namreč katoliki kljubu vsi m udarcem vedno brez prave edinosti in zveze, vidimo, da se framasoni bratijo z judi. Pred 20 leti so dosegli j udje stanje, ki ni čisto v nobenem razmerji z njih številom (300.000—400.000); po številu bi imeli po pravem razmerji le malo prefektov. V resnici pa je 7 judov prefektov, 20 podprefektov, 10 svetovalcev pri pariški presodniji, 8 velikih inšpektorjev, 9 deržavnih svetnikov. V poljedelskem (!) rninister-stvu sedi 1 1 judov. v poštnem in berzojavnem ravnateljstvu 21, v finančnem ministerstvu 27, v mini-sterstvu za zunanje zadeve 30 in v ministerstvu za uk in bogočastje (!!) je 3" Hebrejcev. O narobesvčt! Pridobili so si torej skoro vse očitne višje službe in dajejo dovolj bridko okušati katoličanom svoje gospostvo
Ta sostava more pa tudi nekoliko pojasnitt tiste neprijetne dogodbe, kakor je „Panamska,- do-godbe pri južni železnici, in druge.
Gotovo niso daleč tudi danes od cerkvene politike, ker drugač bi morali zatajiti naravo svojih očetov, kteri so Sinu Božjega križali in že v pervih stoletjih kerščanstvu silno prizadeli. Pa bode naj danes* kakor koli, naposled bode Križ gotovo zmagal. (Go-
hujavo hudo razdjano. Očitno je hujšala s to pritež-nostjo in njen bledi obraz je pričal, koliko da terpi. V tem prežalostnem stanu se je odpravila na božjo pot k Mariji Devici Montegu ski, prešinjena in napolnjena z zaupanjem na mogočno priprošnjo Matere Božje. Pravi križe v pet je bila ta pot za njo. Popot-vanje je njeno bolezen pripravilo do verhunca in potrebno je bilo najbolj skerbljive postrežbe. Hever-leške usmiljene sestre in samostan Št. Lujški, pa ondotni Č. g župnik Rucher, ki je sedaj obhajal svoj jubilej, so bili primorani v tej sili nji v pomoč biti, kolikor le mogoče, ter ji terpljenje lajšati.
Po prihodu v Montaigu je bolna šla s procesijo v cerkev. Kakor da bi jo vlekla nevidna roka, gre v tempelj Gospodov spredaj k oltarju, kjer stoji podoba Naše ljube Gospč Montegu-ske. Hipoma se bolnica močno zgane, mraz ji spreleti ves život in šla je dalje, ne zapazivši, da so ji berglje odpadle, in zgubile se med množico.
Še le pri oltarju je čutila globoko ginjena. da jo berglje nič več ne podpirajo, in da je noga. ka tera je bila poprej 20 <w krajša, ravno tako dolga, kakor druga. Bila je ozdravljena' Čisto napolnjena in prešinjena od hvaležnosti, gre bolna pred oltar, se zahvaljuje med sclzami, in ko so ji prinesli zopet berglje, jih položi vpričo vseh romarjev na oltar kot očiten dokaz dobrote in milosti nebeške Kraljice. Kdo je zmožen opisati navdušenje množice romarjev in pričujočih? Je li mogoče ponoviti vzklike veselja, ki so se zaslišali iz vsakih pers? Čudovito ozdravljena je šla potem v procesiji nazaj v Heverle, prepevajoča hvalnice in vsim pripovedujoča veliko milost, ktero je prejela po Naši Ij. Gospej Montaigu-ski. Ka tarina Knops je prišla v Heverle. in pozdravljala jo je množica, ki je stermeča in presrečna poterjevala, da je popolno (zdravljena deklica, katero so prej tako dolgo omilovali. (Kdor bi rad zvedel kaj več o božji poti „Notre Dame de Montaigu." naj bere knjigo: «Die beiühmtesten Wallfahrtsoite," spisal Heinz pl. Rudniki, str. 259)
Potem sledi še naznanilo župnika Reuelensa iz Heverla pri Lovanji (Löwen) na Belgiškem.
Sledi še nekaj resničnih podrobnostij. ki zadevajo čudovito in naglo ozdravljenje ovčice moje župnije, Katarine Knopsove. Stara je zdaj 24 let Nekako pred sedmimi leti je silno nevarno zbolela, da ji že skoro ni bilo več pomagati; imela je „mielvtis," (vnetje herbtnega mozga) To je tako vnetje, ktero po-vzročuje vselej ohromotenje spodnjega života Poznal sem Katarino, da je bila skoz 5 let neprenehoma bolna na postelji. Dve leti je, odkar se ji je bilo nekoliko zboljšalo, mogla je vstati s postelje in noge na stol položiti Leva noga je bila skoščenela. kar jo je sililo imeti nogo vedno skerčeno in se opiraje na palico hoditi po perstih Kot družnica moje kon-gregacije Marijinih otrok v Št. Luiškem samostanu, je serčno prosila, da nas sine spremljati o romanju v Montaigu; prepričana je bila. da jo bode Marija Devica ozdravila. Njene tovaišice so ji pomagale stopiti iz voza na železnici in iti po kratkem potu od postaje Montagu-ske do cerkve. Ob koncu desete maše se vselej dä blagoslov z Najsvetejšim. Začutila je med blagoslovom, da se ji je celi život po vsih udih močno pretresel, in palica ji je padla iz rok. Glasno je zaklicala, da je vse ljudstvo po cerkvi bilo
po koncu. Pristopil sem k nji in jo prašal: „Si li ozdravljena?4 — „Sem; popolnoma.4 — „Ali moreš stati ako se na obe nogi opreš?" — „Morem/ — „Ste-li obe nogi enako dolgi?" — „Enako." — „Tedaj pojdiva k župniku Montaigu - škemu, da se ozdravljenje poterdi." Nato smo zapustili cerkev, in Katarina je hodila Čisto terdno Nad 2000 ljudi je šlo za nama. Ko je bilo poterjeno, da je ozdravljena, smo šli zopet v cerkev, in jaz sem molil na glas režni-venec, in vsi pričujoči so molili za menoj. Potem sem položil palico ozdravljene na oltar, kot „iz obljube." in govoril sem nekoliko besedij v flamskem in francoskem jeziku Navdušenje je bilo nepopisljivo. Opoldne sem to berzojavil v Heverle. Poročilo se je razširilo naglo kakor blisk, in po vsi župniji je šumelo. Ko smo se zvečer vračali, je bila dolga cesta od obmestja pa do cerkve v Heverlu vse černo ljudij. Čudovito ozdravljena je šla poleg mene. Bratovščina je šla za nama in je rožni venec molila, v tem pa je njih največ jokalo ginjenja in veselja. Gredč iz cerkve je mlada deklica srečala svojo mater, ki je bila ravnokar ozdravela od hude bolezni Kar se je tukaj godilo, tega ni moči popisati. Od tega dneva dalje je Katarina nenavadno terdna in zdrava, čisto lahko hodi in prihaja dan na dan krepkejša.
Heverle. 11. junija 1895.
Pri Jezusu je usmiljenje in pomoč.
Kadar so zamurskih sužnjev otroci najbolj otožni, takrat kličejo: „Ana ma abuj; — Ana ma ommi!" To je; „Jaz nimam očeta; jaz nimam matere." Kolikokrat kerščen revež obupljivo kliče in tarna v revščini, ki pa ima očeta, ima mater, pa ju je zapustil! To nam kaže naslednja dogodba.
Ubožna vdova z dvema otrokoma, 71 letno deklico in tf letnim dečkom, pride 8. grudna 1. 1894. v Gradec iz Dunaja, ker tam ji ni bilo moč se preživeti s šivanjem v prenapolnjenem mestu. Mislila je, da bode našla v Gradcu pomoči. _ Toda pomanjkanje je bilo od dne do dne večje. Že ni imela nobenega upanja več in v pošastni obupnosti je sklepala, da bi sebi in otrokom pomagala iz sveta Toda mala pobožna deklica je mater opomnila, da bode Bog neizrečeno hud, če kaj takega stori. „Le malo poterpite," je rekla. „Bog bode že pomagal!"
Kmalu nato pa bere mati v časopisu, da potrebujejo nekje dobre šivilje. Takoj je tekla prašat. ioda na najemnico je naredila tako slab vtis. ker je bila presiromašno napravljena, ter je rekla, da je že drugo dobila. A to je bila laž. le izgovor, ker imela še ni nobene. — Zaradi tega je bila mati šo huje užaljena.
Ko je bila sila največja, gresta otroka v vežo ženskega samostana, v kateri reveži jesti dobivajo. Res dobita tudi ta dva juhe za-se in za mater. — Teden pozneje bere mati zopet v časopisu, da se zopet ravno tisto mesto šivilje oddaja. Zopet gre žena tje in ponovi prošnjo Pa, kako je gospa oster-mela. ko vidi zopet tisto ženo, katero je bila zadnjič zavemila. Praša jo, zakaj je zopet prišla, in zakaj se tako revno oblači. Sedaj ji povč reva vse od kraja do konca, in gospa jo sprejme brez ugovora. — Ali vendar ni mogla s premajhnim zaslužkom vseh
treh preživiti; komaj so imeli za prepotrebni vsakdanji kruh.
Tudi gospej se je jako smilila. Nasvetuje ji torej, da naj opravlja vsakdanjo pobožnost v čast Najsv. Jezusovemu Sercu. in da ji bode s tem pomagano. In glt-j * prer-ej se domisli mati nekaj pravega! Neki bogati in pobožni gospej piše pismo in jo prosi pomoči Pismo je imelo res čudovito dobre in srečne nasledke.
Na pri prošnjo imenitne gospe je prišla deklica v sirotišnico, dečku je pa sama preskerbela, da bode živel srečno in zadovoljno, ako bode hotel.
Wndar največjo milost jim je skazal Jezus s tem. da je spreobernil in resnično poboljšal ženo, ki ni bila h' osemnajst let pri spovedi in sv. Obhajilu! Kdo tu ne spozna, kaj je bil pravi vzrok njene obupljivosti in najberž tudi njene revščine? O koli-krat nesrečen revež nad ljudmi in celo nad Bogom tarna, ker noče spoznati, da je zato zapuščen, ker je sam Boga zapustil! In v koliki nevarnosti pogubljenja je taki človek!
< »na žena sama je zdaj priterdila. da je že moralo tako biti. da je sama to zaslužila, ter zdaj sprevidi. da more samo Bog pomagati.
Kavno tako nam jasno pričuje, kako usmiljen je J»*zus. naslednja dogodba.
Mlad človek je živel v pregrešnem znanju. Zastonj so se trudili duhovni in njegovi prijatelji, da bi ga od vem i h od pregrešnega početja.
Enako je bil ves trud njegove pobožne sestre zastonj — bob v steno. Bugoljubna samostanska mati Ceciliiana ji nasvetuje. naj opravlja devetdnev-nico v čast ljubemu Jezusu. V ta namen ji tudi da svetinjieo božjega Deteta, da naj jo prišije skrivaj na obleko zagresenega brata.
In glej! Precej pervi dan se zapazi sprememba! Mladi človek je prišel zvečer nenavadno kmalu domov. V sobo stopivši pozdravi domače, česar ni že dolgo storil; na koncu devetdnevnice je pa mestno re darstvo prijelo goljufivo znanko, tovaršico in jo odvedlo v zapor. Mladeneč je pa v veliko veselje vseh domačih postal popolnoma drug, pameten in bcgo-ljuben človek.
Razvidno je torej, da je le dobri Jezus otčl mladega človeka očitne pogube.
(„Stimmen vom Berge Karmel", 1694.)
Zlata zerna.
(V čast Serca Jezusovega.)
("'isto in sveto serce je raj radosti, obsajen z raznoverstnimi rastlinami dobrih del, v škerlatu bli-ščeč od cvetja krepostij in milo porošen od Božje milosti.	Sv. Avguštin.
Čisto resnico spozna sam«'» čisto serce.
Sv. Bernard.
Iz zakerknenosti serca nastane nevera
Sv. Bonaventura.
Serce človekovo se spozna po njegovih delih.
Sv. Leon.
Stanovanje tvojega serca naj bode čisto, oza-lišano, prostrano in zaperto; prosto madeža grešne
ljubezni, ozališano s cvetjem čednosti, polno ljubezni in zaperto po pametni čuječnosti.
Sv. Lavrencij Justin.
Moč vere.
Neki dan je podučeval don Bosko, znani apo-stelj ljubezni, kaznjence v Turinu. Poslušavcev je bilo 300, — samih hudodelnikov, katere so imeli za močnim zidovjem v železje ukovane — pod vojaškim nadzorstvom. — Bosko je vse spreobernil. — Naj-terdovratnejše je objel okrog vratu in jim tako dolgo prigovarjal, da so bili pripravljeni spovedati se. Nobeden se ni mogel ustavljati moči njegove ljubezni, njegovi dušni gorečnosti. Ko je dokončal eksercicije, katere so doveršili s splošnim sv. obhajilom, je pisal Ratacci-ju. ministerskemu predsedniku, in ga prosil za plačilo spreobernjencem en dan, da bodo smeli iti brez vojaškega nadzorovanja pod mili nčbes.
Ratacci, ki je moža dobro poznal, je pisal med drugim pisanjem: „dovoljeno." Ravnatelj v kaznilnici je stermel, ko mu je ta pokazal pismo. „Kolika nezmisel!" je zavpil, „velik del jetnikov bode ušlo!" — „Vsi se bodo vernili!" odgovori mirno don Bosko. In nekega lepega jutra vidi torinsko stermeče ljudstvo. kako veselo gre 300 jetnikov pod vodstvom Don-Boskovim iz mesta na prosto. Tam jih je peljal v krasen drevesni vert, katerega so mu za en dan prepustili. Tu so se veselili ubogi jetniki ves ljubi dan v čistem zraku in prostosti. Proti večeru jih je peljal zopet v ječo nazaj, — niti eden se ni pogrešal.
To je moč vere!
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Ljubljana. Bogoslovcev podučevanje za 1. in 2. leto se je zopet pričelo pretekli torek dopoldne,
25. t. m.
God sv. Alojzija se je letos v glavnem mestu malo obhajal; nekoliko šolske mladine se je vdele-žilo skupno sv. maše v šenklavški cerkvi. Druga leta je precejšno število šolske mladine opravljalo tudi tako imenovano „Alojzijevo pobožnost," kar je letos potres zbegal. Pridni šolarji in dijaki zamorejo to opravljati tudi doma na počitnicah, toliko ložej, ker si s šolskimi tvarinami najberž ne dajo preveč opraviti. Sicer pa je znano, da ta prelepa pobožnost z mnogimi odpustki se lahko opravlja o vsakem času skozi celo leto. Koliko mladenčev, ki skakljajo okrog „barak" po tratah po „Zvezdi" in sploh mladine, ima najlepšo priliko hoditi vsak dan k sv. maši in k litanijam popoldne, o sobotah pa tudi k spovedi za „Alojzijevo pobožnost.- Mnogi bi to še prav z veseljem storili, ako bi bili opomnjeni.
Drobtinice in „Katol. dražba." Kakor druge hiše po Ljubljani, tako je po potresu močno prizadeta in poškodovana tudi hiša katoliške družbe. Celi deli, razni zidovi se morajo podreti in prenoviti. Prav sedaj se predeluje pervo nadstropje, o čemer prepriča vsakogar velik kup razsipine, ki je pred dotično hišo na Turjaškem tergu.
Ker nalaga ta nesreča katoliški družbi velike stroške, zato letos (1895) ne bodo izšle „Drobtinice,"
tovo Bog vse prav vlada in gospoduje, vse bode prav zveršil; po človeško soditi, pa se bode nečimur-nost še le zmodrila, kadar jo bode po zasluženji zopet oklepal kak Sedan. Moskva ali Lipsijaj Upanje k temu, seveda le upanje, je versko obnašanje vojaštva ob času sleparij in deržavnega bogatajstva V vseh krajih, kjer so vojaki nastanjeni, so osnovana katoliška društva, in častniki in poveljniki sami jih tje vvajajo. V začetku maja se je osnovalo tudi v Orleansu tako društvo, ter se je pričelo s slovesno sv. mašo. Vsi častniki z generalom Btussenard-om, poštenim poveljnikom, kateri je zgubil eno roko v vojski pri terdnjavi Metzu. so prišli, in moštvo se je po vojaškem ukazu le povabilo, ne pa primoralo. Zato je interpeliral jud Robier seveda vojnega ministra, ki je le slabo zagovarjal svoje vojaštvo in čez nekaj dnij celo prepovedal verske slovesnosti častnikov in vojakov. Toda častniki niso veliko za to prašali. Pri križarski slovesnosti v Klermont-u se je vdeležil kljubu prepovedi poveljnik 13 vojnega kerdela s ceiim štabom in vsemi častniki, dočim se je civilni prefekt odlikoval s tem. da se ni udeležil in da je konec slovesnosti na tergu hotel prepovedati.
Ko so pred kratkim pokopali v Grenoblu generala Tomaža, je govoril poveljnik 53. brigade te lepe besede: „Razun te domovine, kateri služimo je še druga, katera cam hrani nesmertne zmagovalne vence in plačilo brez konca in kraja, — če smo dobro ži veli in svoje dolžnosti doveršili." To so lepe besede iz ust vojaka, in dokler ima armada take voditelje, ne smemo zgubiti upanja nad Francijo. Kakor je rekel svoj dan slavni Louis Veuillot: „Dve roki sta vstanovili Francosko, dve roki ste ga naredili veliko, dve roki ste ga tudi iz slabega stanja povzdignile: roka duhovnova in roka vojakova.tt
V Lisaboni je bil od 25. do 28. jun. veliki shod za zastopnike katoliškega gibanja vesoljnega sveta, ki je imel obravnavati velike koristi sv vere in katoliške Cejkve oziroma na vero in nravnost, na eko nomijo in družbinstvo, ali socijalnost.
Carji grad. (Gerški kolegij) V našem razno-ličnem mestu, kjer so zastopane vse vere in narodnosti, se dogodi lahko marsikaj, ne da bi napravilo kak poseben vtis
Na isti cesti vidiš lahko turškega meniha s pol metra dolgim „kuh-om" in gologlavega evropskega meniha. Gerški „kamilaf," armenski „kačkedar" in turški „fes" (glavina pokrivala) nahajajo se tako, kakor v Evropi različni deželni stanovi.
Nekaj je pa vendar zbudilo zanimanje v gerških krogih, nekega benediktinca, namreč, so videli iti po ulicah naše metropole, in že so pravlici, da so prišli benediktinci, katerim je izročil Leon XIII kolegij sv. Pulherije. Resnično je pa to-le:
Neki benediktinec, po narodnosti nemški Ame-rikanec, je potoval v Jeruzalem, ter na predlog velikega opata zedinjeval koristno s prijetnim, t. j., hotel je spoznavati verske razmčre na Jutrovem sploh, in v našem mestu še posebej. Že davno ni več skrivnost, da v. č. gen. opat Hildebrand ima iste nade zastran Jutrovega, kakor Leon XIII, in zato je ponudil papežu pomoči, kar se da gmotno in osebno za ta namen.
Evropejci, ki poznajo naše razmere le po statistiki, mislijo, da za zedinjene Gerke se prične v
kratkem po benediktincih velik kolegij, v kterem se bode podučevalo od ljudske pa do visoke šole v gerškem jeziku, da bi si na ta način pridobili gerških duhovnov in lajikov Misel je prav lepa; Bog daj obilnega blagoslova!
Sedaj imamo samo 300 zedinjenih Gerkov. kteri pa ne bodo tako hitro napolnili obširne naprave sv. Pulherije. Za mladostni poduk latincev skerbč fran-ccske kongregacije šolskih bratov in lazaristov; mo-droslovno - bogoslovno semenišče za vse zedinjence našega mesta imajo kapucini pariške provincije-francoski naval med katoliki je tako močan, da ni nič upanja, da bi ti kedaj zaupali svoje otroke gerški šoli.
Pred sedmimi leti so oo. jezuiti sicilijanske provincije pričeli italijansko gimnazijo z učnim jezikom italijanskim in francoskim obligatnim podukom. Kaj je bilo potem? Vse je derlo za Francozi, in učeniki. oo. jezuiti, so morali zavoljo pomanjkanja učencev zapreti šole.
Benediktinci bodo vedeli to skušnjo porabiti in si denar za poučevanje prihraniti. Nasprotno bodo vstanovili pri sv. Pulheriji središče temeljitih zna-nostij za Orijent, v katerem se bodo očetje vseh narodov poprijeli gerškegd jezika in liturgije, in bodo vplivali s temeljitimi literarnimi izdelki na učeni svet in s čisto liturgijo na prosto ljudstvo. Podjetje Leonovo je torej silno pomenljivo in neskončno koristno. —
Upamo gotovo, da toliko pobožnih molitev in tihih vzdihov vesoljnega kerščanstva za zedinjenje Orijenta ne puhti zastonj v nebo, in da se ozre usmiljeni Bog na zaslepljene šizmatike, bogatih mi-lostij nanje vlivajoč, ki se že tako dolgo upirajo njegovi milosti, in da se na razvalinah nekdaj cvetoče orijentalske cerkve vzdigne nova, cvetoča, potem, ko se zedini z Rimom, virom Resnice. Potem lahko začno častitljivi benediktinci v največji meri svoje kulturno delo na razvalinah jutro ve dežele, kakor so delali z vspehom v večernih deželah. Sv. Pulherija naj pa postane v manjšem pomenu to, kar je bil in je še Kluny.	(Prim. „Kirchztg.")
Spovedna žertva.
Še se - spominjamo, kakošen halo in hura so gnali francoski listi liberalni, socijalni, brezverski, ko so zasačili nekega župnika, Dimulena z imenom (abbé Dumoulin) iz nadškofije Eške (Aix), češ, da je umoril in oropal — v blage cerkvene in svete namene — neko bogato gospo. Gospâ je bila res umorjena in oropana ; vsi dokazi so pričali zoper župnika, ki se ni mogel braniti, razun s kratkim — ne. Porota ga sodi in obsodi v dosmertno ječo. Tako je preteklo pét lét. Nedavno pa se je našel pravi mo-rivec; ta je bil zgoraj imenovanega župnika sam samcati cerkovnik (mežnar). Ležeč na smertni postelji je povedal in priznal pred štirimi pričami, da je on doprinesel znano hudodelstvo. Ker se je černo dejanje zgodilo pod župnikovo streho, ter se je cerkovnik bal, da bi župnik kaj ne posumnjal. ne iskal sledu in hudodelnika ne ovadil, — šel je po umoru takoj k svojemu župniku k spovedi. Tako so bila obdolženemu župniku usta zaklenjena. Samo ena beseda bi ga bila rešila, oprostila dolgoletnega terp-
ljenja v ječi; — a ni je zinil. Rajši je terpel sramoto, da izveržek človeštva, rajši je nosil pečat zaničevanja, kakor da bi se bil doteknil skrivnosti spnvedne molčečnosti. Po smerti cerkovnikovi so ga poklicali iz Nove Kaledonije, kamor je bil v ječo pregnan; sodnija je stvar iznovič obravnavala, ter župnika spoznala nekriv^ga
To novico so prinesli — pravi „K. Missions* blatf št. i) l*9f>. — samo nek ter i časniki. Oni časopisi, ki so pred petimi leti grozodejstvo razupi-vali in trobili od juga na sever in od zapada na vzhod francoske dežele, oni so zdaj v zadregi najti besedo obžalovanja in pomilovanja za župnika, po nedolžnem obsojenega Preklica, kakor ga stori mož, poštenjak, tega ni pričakovati od ljudi, kterim jo do tega. da prevračajo resnico	P. H. M.
1. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec mali serpan (julij) lb95 a) Glavni namen: Začetne katoliške šole na Angleškem. b» Posebni nameni:
1. S. Toodorlk. Ta in vsaki dan mesca vse naznanjene, a ne še zaznamovane ali nenadoma nastale zadeve. Večja gorečnost v molitvi zavoljo vedno U>lj rastoče brezl>ožnosti. Pomoč v prav veliki družbinski zadregi.
•j. Marijino obiskovanje. Zelo nevarno dušno stanje mnogih grešnikov. Marijanske kongrega« ije. »Bratovsko dopisovanje.«
S. B t logi j. Zopetna vravnava kerščanskega deržavnega r»*da. V pogin obsojeni redovi na Francoskem.
4 S. Uril. Močno pripoznanje razsvitljenih naukov Leona XIII nasproti neizmerni prostosti v mišljenju in nel>erzdanosti časa.
o. Ss Ciril ln Metod. Slovanski narodi. Prijazno skupno bivanje narodov v edinosti vere in ljubezni.
H S. Goar. Varstvo občekoristnih podjetij. Nevarna posojila. Blagoslov v gospodarstvu m poljedelstvu Ugrabljeni
7. Praznik prosf. Kervl Našega Gospoda J. Kr. Predstojniki molitvene bratovščine duhovnov. Duhovni in obhajana
(Dalje sledi.i
TL Bratovske zadeve N. lj. Gospč presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milosUjive priprošnje N. lj. G. pnresv. Jezusovega Serca sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev ▼arhov in vsih naSih patronov, Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad m brezverstvo. prešest-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. - Za vgodno vreme in srečno spravljenje pridelkov — (ki hudih strasti zapeljan zapeljivec. da hi se satanu izvil iz krempljev. — Neki otrok, da bi se vredno pripravil k pervemu sv. Obhajilu in ostal zvest Jezusu, kteremu je darovan. — Več dijakov, da bi dobro zveršili gimnaz. študije in si izvolili stan. kterega jim je Bog odmenil za zveličanje. — Bolan gosp. roko-
delec še v novič priporočen v gorečo molitev za pomoč. — Mat priporoča bolno hčer za zdravje, ali pa saj za srečno zadnjo u ro in daruje za dijake 1 krono.
Zahvala.
Spolnujoč obljubo svojo izrekam najiskrenejo zahvalo pre-milostnemu Sercu Jezusovemu. Mariji, sv. Jožefu, sv. Ani in vsim onim svetnikom, katere sem v sili zaupno pomoči prosila, ter bila sem tudi vsikdar gotovo uslišana	P. D.
Listek za raznoterosti.
Služba božja se je zopet pričela v frančiškanski in druzih farnih cerkvah po Ljubljani. — Hvala Bogu T
Prevzvišeni gosp. knes in škof so se v sobotor 22 t, m , odpeljali na Dunaj.
Pretekli torek, 25. t m., je po daljšem boleho-vanji umeri dobro znani gosp. Andrej Praprotnik, vodja šolski v pokoju, pisatelj in pesnik, domoljub in prijatelj mladine. Šel je tedaj v večnost kmalo za svojim tovaršem in prijateljem Matejem Močnikom. Bog mu daj večni mir!
Za cerkveni zbor ljubljanske stolnice se sprejme dobra pevka (alt) proti plači. Povpraša se v L nadstropji št. 13. pred škofijo.	F—r.
V osmini presv. Jezusovega Serca je v. č. P. Loinger S J. druga leta imel dotične večerne govore v uršulinski cerkvi; ker je pa ta cerkev še za-perta vsled potresa, je letos imel prav Čverste govore v stoljni cerkvi sv. Nikolaja, in bili so obilno obiskovani. Proti zadnjemu je spominjal poslušavce še na bivše potrese, opomnil, kako je bil za Ljubljano vsled tega pridaljšan čas za velikonočno spoved do konca junija (rožnika); močno je torej povdarjal, kako se pregreši, nakoplje si veliko izobčenje, kdor velikonočne svoje dolžnosti vsako leto ne opravi. Z vso živostjo je torej priporočal, da naj prav gotovo sleherni porabi še teh malo dni v to, da velikonočno spoved opravi.
Za pcškodvane po potresu na Kranjskem in Štajerskem je deržava privolila 4 milijone gld. pomoči.
Dunaj (Novi ministri) Prejšnje ministerstvo je odstopilo in nastopilo je novo, namreč: minister za notranjstvo in predsednik je protestant Kielmansegg; za finance dr. Evg. Böhm; za tergovstvo dr. vit. Wittek; za uk in bogočastje dr. Edv. Rittner (Poljak) ; za pravosodje dr. pl. Kralj; za poljedelstvo dr. Ferd. Blumenfeld
Dobrotni darovi.
'¿a dijaško mizo: Č. g. duhovni pastir Sim. Robič 3 krone. — Neimenovana v zahvalo na čast sv Antona 1 gld. — Dober prijatelj 1 gld. — J. K 1 krono. — Neim dobrotnica 30 kr. .
Za sr. Detinstro: Neimenovana oseba po č. g. kapi. Fr. Birku 30 gld. — Neka bolna 30 kr.
Zt jKiskodvane cerkve r ded potresa: Za frančiškansko cerkev v Ljubljani v. č. g. prof. dr. Jožef Dolenec 50 gld. - Za uršulinsko cerkev: Neimenovan dobrotnik je daroval za cerkev in samostan pri čč. gg. Lršulinkah 50 gld. po č. g. Matiju Mraku, stoljnem kapelanu. Bog plačaj tisučkrat!
(Drugi darovi prih.)