kamM ¦ Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala Magistrsko delo Gorazd Golob Mentor: red. prof. dr. Martin Žnideršič Ljubljana, 2004 Podatki o magistrskem delu Ime in priimek: Gorazd Golob Naslov: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala Kraj: Ljubljana (informacije in literatura: Berlin, Dresden, Dunaj, Zagreb) Leto: 2004 Število strani: 128 Število slik: 31 Število preglednic: 4 Število bibl. opomb: 141 Mentor: red. prof. dr. Martin Žnideršič UDK: 655 Graphic industries. Printing. Publishing. Book trade Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala Izvleček: Evropski srednjeveški ilustrirani in iluminirani rokopisi so temeljno gradivo, ki omogoča kontinuirano spremljanje kulturnega razvoja od antike do današnjih dni. Redka in dragocena dela so javnosti in znanstvenikom z različnih področij dostopna predvsem kot faksimilne izdaje, ki so na svoji evolucijski poti prešle iz ročnih, subjektivno zaznamovanih kopij v vrhunske založniške in tiskarske dosežke. Tehnike natančnega upodabljanja po predlogi so bile v likovni umetnosti in med prvimi tiskarji znane že v času zgodnje renesanse; nadgrajene so bile z razvojem fotografskih in fotomehaničnih reprodukcijskih tehnik v 19. stoletju, sodobne digitalizirane reprodukcijske tehnike pa pomenijo vrhunec na področju faksimiliranja. Popolni faksimili paleografsko, umetnostnozgodovinsko, likovno, nacionalno, politično, kulturno ali drugače pomembnih del z ustreznimi znanstvenimi komentarji ostajajo pomembni kulturni spomeniki svojega časa, spomeniki originalu in splošne ter tehnične kulture tistih, ki so s faksimiliranjem poustvarili original. Nekateri faksimili so ostali edini spomin na izgubljene, ukradene, zgorele ali kako drugače uničene originale. V delu je prikazan razvoj reprodukcijskih tehnik, rokopisov in tehnik faksimiliranja; objavljen je poskus vrednotenja faksimilov glede na stopnjo podobnosti z originali in ocenjen vpliv faksimilov na kulturo in razvoj znanosti. Ključne besede: faksimile, ponatis, reprodukcija, rokopis, upodabljanje Development and Impact of Facsimile Editions in the View of the Methods of a Reproduction of Original Abstract: Illustrated and illuminated European medieval manuscripts are fundamental materials which enable continious observation of cultural development, from the antique to the present days. Rare and precious works are attainable to the public and scholars mainly through facsimile editions that pass over as hand made subjectively influenced copies, as well as the state of the art achievements of publishing and printing industry. Techniques of accurate presentation of object shapes were well known to the artists and printers since the early Renaissance period, but important improvements became available in the 19th century as photographic and photomechanic reproduction techniques. Modern digitalised reproduction techniques are giving us best results in the facsimile production. Faultless facsimile of paleographic, art history, visual art, national, political and cultural documents as well as the works of the other important fields of interest, equiped with corresponding comments, now remain important cultural artefact of the given period. They are monuments to the original itself as well as a proof of technical culture of those manufacturers, who recreated the original using facsimile techniques. Moreover some reproductions remained sole remnants of the lost or stolen, burnt or otherwise ruined originals. In this thesis the development of the reproduction methods, of the manuscripts and of the facsimile techniques are presented. There is also a presentation of the evaluation trial of the facsimile similarity compared to the original, as well as evaluation of the impact of the facsimile on a cultural and scientific development as a whole. Keywords: facsimile, imaging, manuscript, reprint, reproduction Entwicklung und Einfluß von Faksimileausgaben in Hinsicht auf den Methoden der Originalwiedergabe Auszug: Europäische mittelalterliche illustrierte und illuminierte Handschriften sind das Grundmaterial, welches ein kontinuierliches Verfolgen der kulturellen Entwicklung von der Antike bis zur heutigen Zeit ermöglicht. Seltene und wertvolle Werke sind der Öffentlichkeit und Wissenschaftlern aus verschiedenen Gebieten vor allem als Faksimileausgaben zugänglich, welche auf ihrem Evolutionsweg aus handgemachten, subjektiv bezeichneten Kopien in Spitzenverlagleistungen und Spitzendruckleistungen übergingen. Die Techniken der genauen Darstellung nach der Vorlage waren in der bildenden Kunst und unter den ersten Druckern schon in der Zeit der frühen Renaissance bekannt, ausgebaut waren sie mit der Entwicklung der fotografischen und fotomechanischen Reproduktionstechniken, stellen jedoch die Gipfelleistung auf dem Faksimilegebiet dar. Die vollkommenen Faksimiles der paleografisch, kunsthistorisch, bildend, national, politisch, kulturell, oder anderseits bedeutenden Werke mit den entsprechenden wissenschaftlichen Kommentaren bleiben wichtige Kulturdenkmäler ihrer Zeit, Denkmäler des Originals und der allgemeinen und technischen Kultur jener, welche mit der Faksimilierung das Original widergegeben haben. Manchmal sind es die einzige Reste der velorenen oder vernichteten Originale. In diesem Werk wird die Entwicklung der Reproduktionstechniken der Handschriften und Techniken der Faksimilierung dargestellt. Ein Versuch der Faksimileauswertung mit Bezug auf die Ähnlichkeitsstuffe mit den Originalen wird gemacht, und der Einfluß der Faksimiles auf Kultur und Entwicklung der Wissenschaft wird bewertet. Schlüsselworte: Darstellung, Faksimile, Handschrift, Nachdruck, Reproduktion Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 6 15 17 17 18 20 22 23 24 25 25 26 28 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 7 29 30 32 33 37 47 49 49 50 51 52 53 53 54 55 58 56 60 62 64 65 67 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 8 3.5 Fotomehanične konvencionalne tiskarske tehnologije 69 3.5.1 Svetlotisk 69 3.5.2 Fotolitografija in fotomehanične tehnologije v visokem ter globokem tisku 71 3.5.3 Avtotipijska reprodukcija 74 3.5.4 Brezrastrske fotomehanične tehnologije v ploskem tisku 75 3.6 Digitalizacija grafičnega procesa 77 3.6.1 Skeniranje predlog 78 3.6.2 Elektronsko / digitalno rastriranje 78 3.7 Digitalne tiskarske tehnike 83 3.8 Tiskarske tehnike za reproduciranje kovinskih barv 84 4 Originali za faksimiliranje 85 4.1 Razvoj rokopisov 86 4.1.1 Rokopisi iz antičnega obdobja 86 4.1.2 Srednjeveški in renesančni rokopisi 87 4.1.3 Rokopisi novejših obdobij 92 4.1.4 Konec rokopisov 92 4.2 Pomen dokumentov preteklosti za kulturo 93 4.3 Obremenitve in varovanje originalov v procesu faksimiliranja 94 4.4 Materiali in tehnike iluminiranja rokopisov 94 4.4.1 Obstojnost materialov 96 4.4.2 Obstojnost in omejitve pri pretvorbah originalov 97 5 Razvoj tehnologije faksimiliranja 99 5.1 Subjektivno ročno reproduciranje 100 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 9 Objektivno ročno reproduciranje Objektivno fotografsko in fotomehanično faksimiliranje Objektivno elektronsko / digitalno faksimiliranje Elektronsko / digitalno izdelani faksimili Tehnološke omejitve v sodobnem procesu faksimiliranja Tiskovni in drugi materiali Nadaljnji razvoj faksimilov Pomen faksimilnih izdaj Vsebina, oblika in simbolni pomen faksimil0v Kulturni pomen faksimilov Nacionalni oz. politični pomen faksimilov Promocijske in bibliofilske faksimilne izdaje Demokratizacija dostopa in ohranjanje originala Zaključki in komentarji Literatura Priloga Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 10 Slike Slika 1: Kumulativni prikaz povečanja števila faksimilnih izdaj. 27 Slika 2: Primerjava rokopisne Velike Biblije iz Mainza in Gutenbergove Biblije. 38 Slika 3: Primer reprodukcije strani faksimila Domesday Book iz leta 1783. 46 Slika 4: Primer neustrezne uporabe izraza faksimile. 48 Slika 5: Primer popolnega bibliofilskega faksimila Velike grbovne knjige 51 s certifikatom založnika, faksimilom originala in spremnimi študijami v prilogi. Slika 6: Prospekt litografske naprave za izdelavo kopij iz leta 1887. 59 Slika 7: Primer stare knjige za kopiranje poslovne dokumentacije. 59 Slika 8: Ročno koloriran lesorez Ruhe auf der Flucht, nastal verjetno 60 v Olomucu okoli leta 1410. Slika 9: Originalni Dürerjev lesorez Marienleben iz leta 1504/05 61 in Raimondijeva kopija v bakrorezu iz leta 1507. Slika 10: Reprodukcija odtisa iz 19.stoletja, odtisnjenega z gravirane 62 bakrene plošče iz 12. stoletja med restavriranjem lestenca Barbarosse v Aix-la-Chapelle. Slika 11: Prikaz postopka prenosa risbe na bakreno ploščo iz leta 1762. 63 Slika 12: Črke, ligature in drugi znaki, ki jih je uporabil Gutenberg 64 za posnemanje rokopisne knjige. Slika 13: Premične črke, postavljene v vrsto; poleg je povečan odtis ene črke 65 s faksimila Gutenbergove Biblije. Slika 14: Povečan detajl reprodukcije, izdelane v tehniki kredne litografije. 66 Slika 15: Senefelderjev poskus faksimiliranja Psalterja Fusta in Schöffeja 66 z uporabo litografske tehnike v treh barvah v Vollständiges Lehrbuch der Steindruckerey iz leta 1818. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 11 70 71 73 74 75 76 79 80 82 83 87 88 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 12 31 96 97 98 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 13 Priloga Dvomi in odprta vprašanja ob faksimiliranju prve slovenske knjige 124 Oznake pomembnih strani v knjigi 124 Napisi na platnicah Vprašanja kot izziv 126 127 Slike Slika P1: Robne oznake nekaterih strani izvoda Gutenbergove Biblije, 125 ki ga hranijo na univerzi Keio. Slika P2: Robne oznake na straneh 80 verso in 81 recto Trubarjevega Katekizma. 125 Slika P3: Digitalna slika platnice, uporabljene pri faksimiliranju. 126 Slika P4: Popolni faksimile prve slovenske knjige. 128 Literatura P1 http://www.humi.keio.ac.jp/treasures/incunabula/B42/keio/vol1_1/1/html/002.html. Dostopno 2. september 2003. Zahvala, da je to delo zagledalo luč sveta, gre predvsem mentorju, zaslužnemu profesorju d r. Martinu Žnideršiču, za vzpodbudo in pomoč ob začetku, vse dobre in prijazne nasvete, literaturo ter potrpežljivost v zadnjih letih. Zahvaljujem se mag. Mojci Kotar iz knjižnice Oddelka za tekstilstvo NTF, ki mi je uspešno pomagala do skorajda nedostopne literature. Vsem kolegom, prijateljem in znancem, ki so mi naklonili svoj dragoceni čas in mi z vzpodbudno besedo, navidez drobnimi dejanji in nesebično pomočjo omogočili, da sem vztrajal do konca, se poimensko ne morem zahvaliti – prav gotovo bi komu storil krivico, vendar brez njihove pomoči ne bi uspel. Hvala Slovenski znanstveni fundaciji za podporo. Ne nazadnje gre zahvala tudi mojemu tastu Leonu Čeliku za pomoč pri prevodih. Hvala za razumevanje Lei, Gašperju, Mihu, Alešu in Dominiki, ki so potrpežljivo prenašali dneve, ko nismo bili skupaj, ker je nastajalo to delo. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 15 1 Uvod Beseda faksimile ima več pomenov in se uporablja na različnih področjih. Izhaja iz latinščine: fac - napravi, velelnik glagola facere in simile - podobno (Verbinc, 1979). Po F. Verbincu je to natančen (prefotografiran) tiskarski posnetek rokopisa, risbe ali tiska. Tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1996) ima podoben pomen, kot primer faksimiliranja pa je naveden natis, razmnoževanje Trubarjevega katekizma oz. faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij. Enak izraz je v uporabi tudi pri drugih evropskih narodih, seveda skladno z različnimi pravopisnimi pravili oz. angl. facsimile, nem. Faksimile, franc. facsimilé. Ista beseda oz. njene izpeljanke se v več evropskih jezikih uporablja tudi za označevanje prenašanja dokumentov (tekstov, risb … ) na daljavo z uporabo telefonskega omrežja in ustreznih naprav V slovenščini se je uveljavila predvsem beseda telefaks ali skrajšano faks. To področje na tem mestu ni posebej obdelano, ker se bomo omejili samo na uporabo v založništvu. Ostali izrazi, ki jih ponekod uporabljajo v založništvu oz. bibliotekarstvu, in imajo faksimilu enak ali soroden pomen, bodo v nadaljevanju enakovredno obravnavani. Znana je tudi neustrezna uporaba besede faksimile, in sicer za označevanje posameznih reprodukcij in ponatisov, s katero avtor, izdajatelj ali založnik poskuša pritegniti pozornost strokovne javnosti ali povzdigniti pomen svojega dela. Za uspešno ugotavljanje pomena faksimilnih izdaj moramo najprej ugotoviti, kako ta pojem definirajo priznani avtorji, ki so znanstveno in raziskovalno delovali ali še delujejo na založniškem, bibliotekarskem in sorodnih področjih. Nekateri med njimi v svojih objavah ugotavljajo, da to področje ni zadostno in celovito raziskano, zato smo skušali osvetliti predvsem razvoj faksimilnih izdaj od prvih, subjektivni presoji prepisovalcev prepuščenih kopij originalov, do sodobnih faksimilov, izdelanih z visoko stopnjo objektivnosti ob uporabi vrhunske elektronske oz. digitalne tehnologije. Izdelali smo pregled ročnih tehnik in tehnologij za reprodukcijo originalov, ki je hkrati tudi osnova za pregled fotografskih, fotomehaničnih oz. grafičnih tehnik in tehnologij izdelave faksimilov Povzeli smo pregled različnih originalov za faksimiliranje in postavili merila za ugotavljanje ustreznosti uporabe izraza faksimile pri različnih vrstah faksimilov glede na doseženo skladnost oz. stopnjo podobnosti z originalom po različnih kriterijih. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 16 Pomen faksimilnih izdaj smo obravnavali glede na njihovo kulturno vlogo pri ohranjanju pomembnih del naše preteklosti in na stopnjo dostopnosti do starih originalov ter unikatnih del strokovnjakom za znanstveno-raziskovalno delo in širši kulturni javnosti za seznanjanje z deli, ki so na ogled le redkim izbrancem. Pri preučevanju faksimilov smo se geografsko omejili na evropski oz. predvsem srednjeevropski prostor, časovno pa smo se omejili na obdobje od pozne antike do današnjih dni. Razlogov za te omejitve je več, utemeljujemo pa jih predvsem z našo pripadnostjo evropskemu kulturnemu prostoru in njegovi kulturni dediščini ter z obdobjem, ko so nastajali pomembni evropski zapisani kulturni spomeniki. Ti so bili predmet kopiranja, reproduciranja oz. faksimiliranja že od časa, ko so nastajali, pa vse do današnjih dni. To je bilo tudi obdobje, ko se je za pisanje uporabljal predvsem pergament in kasneje papir oz. ko so nastajali prvi kodeksi, ki so se uporabljali kot predloge za mnoge vrhunske faksimile. Faksimiliranje originalov na papirusu strokovnjaki zaradi izrazito reliefne površine in krhkosti zavračajo že od konca 19. stoletja, zato ne bo posebej obravnavano, čeprav pomeni izjemen strokovni izziv Poudarek pri preučevanju je na faksimilih rokopisov (predvsem ilustriranih in iluminiranih) in na faksimilih unikatnih pomembnih tiskanih del, niso pa natančneje obravnavani faksimili notnih zapisov, zemljevidov, rokopisov tiskanih del, pisem in ostale rokopisne dokumentacije znanih in pomembnih oseb (avtografije in holografije), diplomatskih listin in umetniških del. Za faksimiliranja teh del veljajo v glavnem enaka ali podobna pravila, kot pri faksimiliranju preučevanih del, uporablja pa se tudi enaka tehnologija. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 17 2 Kaj je faksimile? Osnovna definicija je bila podana že v uvodnem poglavju, natančneje pa ta pojem definirajo različni avtorji in dodajajo svoje utemeljitve, ki so navedene v nadaljevanju. Nekateri avtorji podajajo tudi časovne omejitve glede originalov za faksimiliranje ali omejitve glede ustreznosti reprodukcijskih tehnik. Pomembno je tudi ločevanje med popolnim faksimilom in drugimi oblikami faksimilov npr. delnim faksimilom ali elektronskim oz. digitalnim faksimilom. V preteklosti so se že nekajkrat razvnele polemike o najustreznejši definiciji pojma faksimile oz. o tem, kdaj je nastal prvi faksimile. Med pomembnimi prispevki na temo definicije in zgodovine razvoja faksimilov so povzete predvsem ugotovitve H. Douteila, T. Hilke, M. Kramerja, H.-W. Loya, C. Nordenfalka, O. Pelke, E. Rebela, L. Reicherta, H. Zotterja in M. Žnideršiča. Večina obravnavanih avtorjev je iz srednje Evrope, nekateri tudi iz skandinavskih dežel, Velike Britanije in ZDA. Z izjemo prispevka O. Pelke so bili prispevki ostalih pomembnih avtorjev objavljeni v zadnjih treh desetletjih. Obravnavani avtorji so delovali oz. delujejo na znanih univerzah, akademijah, pomembnih knjižnicah in v založbah, ki se ukvarjajo z izdajanjem faksimilov. Navajam tudi povzetek dogajanja H. Eilers pod naslovom Kopie - Faksimile - Digitalisat s strokovnega srečanja v Emdenu, katalogov razstav faksimilov v Bernu in Parizu ter povzetke objav na mednarodnem kongresu v Liégu. Na osnovi preučevanja del navedenih in drugih avtorjev bomo natančneje določili definicijo faksimila, kronološki razvoj faksimilov, njihov pomen in vlogo v družbi. 2.1 Povzetek ugotovitev H. Douteila H. Douteil (DOUTEIL, 1971) je predlagal naslednjo definicijo faksimila: »Faksimile je mehanska reprodukcija ene same napisane ali naslikane predloge, ki z uporabo vseh tehničnih sredstev upodablja original in ga polnovredno nadomešča.« Poudarek je na mehanski reprodukciji, zato se kot prvi pravi faksimili upoštevajo fotografske reprodukcije iz 19. stoletja, tudi v primeru fotografskih reprodukcij, nalepljenih kot ilustracije v faksimilni izdaji. H. Zotter (ZOTTER, 1978) npr. navaja kot primer izdajo A. Perinija Breviarium Grimani, Venezia, 1862. Ročne in umetniške reprodukcijske tehnike po H. Douteilu niso priznane kot metode za faksimilno Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 18 reprodukcijo. S prepisovanjem oz. ponovnim slikanjem originala nastane kopija (Kopie des Originals) in ne faksimile. Predloga za reprodukcijo faksimila mora biti ročno izdelana. Reprodukcije tiskanih del ne morejo biti faksimili, lahko so samo ponatisi (Nachdruck). 2.2 Povzetek ugotovitev T. Hilke Probleme terminologije je natančneje obdelal T. Hilka (HILKA, 1985). Izraz faksimile je bil prvič uporabljen v 17. stoletju v Angliji (Fuller, T.: History of the worthies of England, London, 1662, p. 643). Na nemškem govornem področju so v 19. in v začetku 20. stoletja uporabljali izraze kot npr. Nachbildung, Nachnahmung in Kopie. Izraz Fac simile je J. H. Campe prvič uporabil v Worterbuch zur Erklärung und Verdeutlichung der unsere Sprache aufgedrungenen fremden Ausdrücke, Braunschweig, 1813, p. 308. V Bilder-Conversations-Lexikon für das deutsche Volk, Bd. II (F - L), Brockhaus, Leipzig, 1938, p. 3, je izraz Facsimile uporabljen v povezavi z avtografijami (Autographen), poudarjeno pa zahtevno upodabljanje poznoantičnih in srednjeveških ilustriranih rokopisov Z izrazom reprodukcija označujemo vse oblike upodabljanja predloge, tako ročno izdelane kopije, umetniške reprodukcijske grafike npr. bakroreze, radiranke, fotografsko razmnožene predloge in posnetke tridimenzionalnih predlog. Faksimile je po definiciji T. Hilke: » ... najboljša možna reprodukcija dvodimenzionalne predloge. Reprodukcija faksimila ni povezana z nobeno posebno reprodukcijsko ali tiskarsko tehniko. Odlične rezultate lahko dosežemo z vsemi znanimi tehnikami (npr. svetlotisk, knjigotisk, ofset tisk). Pomembno je samo, da uporabimo vse tehnične in kemične možnosti pri izdelavi tiskovne forme. Ocena, ali je faksimile ustrezen ali ne, se vedno opravi z neposredno primerjavo z originalom.« Dobljeni duplikat mora ustrezati originalu v naslednjih značilnostih, da zanj lahko uporabimo izraz faksimile: 1. Popolnost (celovitost) upodobitve celotne predloge, katere listi so popisani, iluminirani (ilustrirani), potiskani ali prazni. 2. Vsaka stran mora biti originalu ustrezno upodobljena v barvah. To zagotovimo samo tako, da poskusne odtise stran za stranjo primerjamo z originalno predlogo. Pri primerjavah naj bi bilo udeleženih več strokovnjakov, saj posamezniki gledamo subjektivno. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 19 3. Originalni format (tj. sedanje stanje) mora biti natančno upodobljen, pri čemer morajo biti pomanjkljivosti (luknje, manjkajoči deli strani) originalu ustrezno prepoznavne. 4. Kadar obstaja neposredna povezanost sedanje vezave z rokopisom, ki se faksimilira, ali pa je originalna vezava ohranjena, mora biti del naklade vezan v repliko (Replikat) originalne vezave (po P. Blochu pod izrazom replika razumemo reprodukcijo tridimenzionalne predloge). 5. Kadar so reproducirani samo deli rokopisa pod pogoji točk 2 in 3, govorimo o nepopolnem oz. delnem faksimilu (Teilfaksimile). Samo v nekaterih primerih lahko govorimo o enostranskem faksimilu (faksimile ene strani - Singularfaksimile). 6. Polno vrednost faksimilna izdaja pridobi z dodanim komentarjem. Ta naj bi vseboval popoln opis rokopisa, predstavitev znanstveno ovrednotene faksimilne izdaje in pripadajoče bibliografske opise. Komentar je danes pomemben sestavni del faksimilne izdaje. Do ročno izdelanih faksimilov, ki jih obravnava C. Nordenfalk, je avtor skeptičen, ker pogosto niso popolne kopije originalov, kar omenjajo tudi drugi avtorji. Navaja tudi novejše ročno izdelane faksimile npr. Scivias der heilige Hildegard von Bingen, ki je nastal v letih 1927 do 1937 v Rheingauu. Kot najstarejši faksimile, izdelan v tehniki bakroreza, avtor navaja delo Tabula Peutingeriana, originalni zemljevid rimskih cest iz 3. - 4. stoletja Prva reprodukcija začasno izgubljenega originala na osnovi skice in z dodatnimi komentarji je bila tiskana pri Aldusu Manutiusu v Benetkah leta 1591, na osnovi kasneje najdenega originala pa je Hans Moller izdelal bakrorez in leta 1598 je pri Johannu Moretusu izšla nova izdaja. Prvo izdajo iluminiranega rokopisa, Liber Precationum quas Carolus Caluus Imperator ... , je izdal David Sartorius leta 1583. V nadaljevanju navaja tudi druga dela, ki so pomembna za zgodovino faksimiliranja. T. Hilka opozarja tudi na pleonazme kot npr. faksimilna reprodukcija (Faksimilereproduktion) ali faksimilni tisk (Faksimiledruck), ki se že od 19. stoletja napačno uporablja kot oznaka za tehniko tiska. Uporabo tega termina zasledimo celo v Deutsches Wörterbuch in sechs Bänden, Brockhaus-Wahrig, 1981, in v Das große Wörterbuch der deutschen Sprache, Duden, 1976-81. Omenja tudi delo K. Falkensteina, Geschichte der Buchdruckerkunst in ihrer Entstehung und Ausbildung, Leipzig, 1856, v katerem je definicija Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 20 faksimilnega tiska: »originalu enak ponatis tiskane predloge (inkunabule) s po predlogi vrezanimi črkovnimi znaki«. 2.3 Povzetek ugotovitev M. Kramerja M. Kramer (kRAMER, 1979): »Faksimile je tehnično-mehanska reprodukcija, z največjo možno izključitvijo ročnega kopiranja, edinstvene praktične dvodimenzionalne predloge, z največjim možnim ohranjanjem notranjih in zunanjih lastnosti originala in uporabo vseh razpoložljivih tehničnih sredstev, ki zagotavljajo ohranjanje in dostopnost originala, ter ustreza znanstvenim in umetniškim interesom. Faksimile mora kar najbolj polnovredno nadomestiti original.« Tehnika tiska za M. Kramerja ni pomembna za faksimiliranje, omenja pa prednosti svetlotiska in prilagojenega ofset tiska. Posebej obravnava probleme reproduciranja kovinskih barv, kjer opozarja na težave pri reproduciranju zlate barve in neutemeljene zahteve bibliofilov po restavriranju oz. retuširanju patinirane, oksidirane zlate barve na faksimilu. V kasnejših delih in v predgovoru kataloga razstave faksimilov v Simbachu ob Innu ter kasnejše v Berlinu (Kramer, 1986, 1989, 1997) podobno analizira zgodovino faksimiliranja in reprodukcijske tehnike. Definiciji faksimila dodaja, da je to prva izdaja rokopisa. Posebej omenja granolitho reprodukcijsko tehniko v povezavi s sodobnim skeniranjem in potrebo po ročni (litografski) reprodukciji kovinskih (zlate in srebrne) barv V predgovoru ob otvoritvi razstave faksimilov v Bambergu (Kramer, 1986) navaja podobno in poudarja, da je faksimile tudi predmet sodobne knjižne produkcije in ni v celoti enak originalu, kar je razvidno že iz izraza, ki se že od začetka glasi »fac simile« in ne »fac idem«. Tudi v letu 2001 M. Kramer vztraja pri osnovni definiciji faksimila, dodaja pa ugotovitev o popačenju miniatur zaradi litografske tehnike tiska in o zavestnem prekrivanju golih teles v faksimilu Breviarium Grimani iz leta 1906; podaja tudi natančnejši pregled zgodovine in tehnik faksimiliranja (Kramer, 2001): »Faksimile, ponatis, kopija 1. O faksimilu govorimo samo takrat, kadar predloga predstavlja enkratni izvirnik, torej unikat. Reprodukcijo že razmnožene predloge (enakovredno razmnoževanje je možno edino s tiskanjem) moramo vsekakor uvrstiti med reprint ali ponatis, celo tedaj, ko hočemo doseči formalno in slikovno identično reprodukcijo. Meje Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 21 so seveda nejasne, nekako tako kot pri inkunabulah, ki so okrašene z individualnim iluminiranim okrasjem; naj spomnimo samo na različne izvode Gutenbergove Biblije (B42). Isto velja za glosirane tiske, pri katerih opombe ob robu (marginalne opombe) predlogi dajejo karakter unikatnosti. 2. Zgoraj citirana formulacija jasno izraža, da uporabljena tiskarska tehnika ni merilo za definiranje pojma. Vseeno je, v kakšni tehniki je bil unikat reproduciran. Če je bil s tem dosežen času ustrezno definiran cilj, moramo takšno publikacijo opredeliti kot faksimile. Odločilno je pri tem, da se v kar največji meri izognemo ročnemu kopiranju. Faksimile naj bo nekaj objektivnega in ne subjektivnega. Faksimile ni nikakršna subjektivna kopija, marveč prvič natisnjen in razmnožen veren posnetek predloženega izvirnika, torej prva izdaja rokopisa. 3. Moderni faksimile mora izvirno predlogo reproducirati ne le natančno glede na format, ampak v celoti. Ne moremo si predstavljati, da bi bili danes pri faksimilu dosledno reproducirani samo deli rokopisa, nepopisane strani ali besedilo iz kasnejšega časa, ki se zdi nepomembno, pa bi bilo izpuščeno. V takšnem primeru lahko govorimo o dokumentaciji, nikakor pa ne o faksimilni izdaji. 4. Da bi dosegli prej omenjeni cilj faksimilnih izdaj - čim bolj popolno nadomestiti original za potrebe znanosti in bibliofilije - velja načelo, da o faksimilni izdaji brez komentarja ne more biti govora. Vsakemu uporabniku faksimilne izdaje, ne glede na to ali je laik ali znanstvenik, mora, preprosto rečeno, prek ramena pogledovati izobražen bibliotekar. Bibliografija Hansa in Heidi Zotter navaja preko 1000 izdaj in jih zato delimo na delne ter popolne faksimilne izdaje. Gotovo je izraz »popolni faksimile«, ki so ga nekatere založbe uvedle zaradi reklamne učinkovitosti, nepotreben. Izdaja bodisi ustreza prej navedenim kriterijem in ne potrebuje dodatka »popoln«, ali pa je ne smemo označiti kot faksimile ter jo vključiti v bibliografijo faksimilov« M. Kramer v zvezi z zgodovino faksimiliranja omenja stremljenje prvih tiskarjev, da bi reproducirali rokopisne predloge tako, da ostanejo značilnosti rokopisa kar najbolj ohranjene. Kot prvi relativno uspešen primer navaja leta 1503 natisnjeno prvo izdajo dela Liber de Laubidus Sanctae Crucis avtorja Hrabanusa Maurusa, katerega veličastne slikovne pesnitve iz 9. stoletja so morale biti reproducirane zvesto po izvirniku, da bi jih ljudje razumeli. Zavest in težnjo po natančnem reproduciranju določenih unikatov postavlja v 17. stoletje, ko je Hugo Grotious poskusil stiskati astronomski rokopis Arateja iz 9. stoletja. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 22 2.4 Povzetek ugotovitev H.-W. Loya Faksimile je po H.-W. Loyu (LOY, 2000) popolna (zvesta) tiskarsko-tehnična upodobitev originala, predvsem ilustriranega rokopisa, najpogosteje stare iluminirane knjige. Popolna upodobitev pomeni: natančno skladnost z velikostjo originala, najboljši približek materiala papirju ali pergamentu originala, najboljšo možno usklajenost vseh podrobnosti pri reprodukciji tekstov in slik, predvsem pri zlati in srebrni poslikavi, in usklajenost z ročno obrezo originala ter skladnost vezave. Za doseganje teh ciljev je potrebno za razliko od običajnih knjig upoštevati: - najvišjo možno liniaturo (ločljivost) rastra oz. uporabiti »brezrastrske« posebne tiskarske tehnike, - največjo skrbnost pri barvni korekturi glede na original, - dodatne prehode skozi stroj namesto običajnega štiribarvnega tiska, - posebne, pergamentu podobne tiskovne materiale, - posebne postopke za upodabljanje zlatega in srebrnega leska, - strogo omejitev naklade na nekaj sto izvodov, - ročno knjižno vezavo po tradicionalnih postopkih. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 23 2.5 Povzetek ugotovitev C. Nordenfalka V katalogu k razstavi faksimilov (NORDENFALK, 1976) je C Nordenfalk opisal predvsem zgodovino nastanka prvih faksimilov in njihov pomen za ohranjanje in študij kulturne dediščine. Na osnovi definicije faksimila iluminiranega rokopisa kot ene od več kopij originala postavlja začetke faksimiliranja v začetek 8. stoletja. Tako loči ročno izdelane faksimile (handmade facsimiles) od faksimilov, izdelanih v različnih tiskarskih in fotografskih tehnikah. Prvi ročno izdelan faksimile je po njegovih ugotovitvah nastal na osnovi velike biblije, imenovane Codex grandior, ki jo je Benedict Biscop, predstojnik Jarrowa in Wearmoutha, prinesel iz Italije. Njegov naslednik Ceolfrid je ta rokopis uporabil kot model za tri kopije, od katerih je eno poklonil papežu. Ta izvod je znan kot Codex Amiatinus in je edini ohranjen. Ugotovljeno je bilo, da so njegovo zrcalo (layout) in praktično vse miniature popolne kopije Codexa grandior, tako da je to najstarejši ohranjeni faksimile. Iz naslednjih stoletij je znanih več kopij različnih del, ki pa pogosto po izgledu in podrobnostih odstopajo od originalov. Kot uspešen kasnejši primer navaja leta 1436 nastale kopije dela Notitia dignitatum iz 5. stoletja Na osnovi iluminiranega rokopisa Calendar of St. Willibrord, ki je bil napisan okoli leta 700 v samostanu Echternach, je nastal najstarejši tiskani faksimile. Original si je leta 1626 sposodil P. Heribert Rosweyde za objavo besedila v Acta Sanctorum. Zaradi pomena tega dela je prosil založnika Balthasarja Moretusa za izdelavo bakrorezov za objavo. Ko je bilo pripravljenih prvih šest strani, so menihi zahtevali rokopis nazaj. Odtisi iz bakrorezov so bili narejeni leta 1660, plošče pa se še vedno v muzeju Plantin-Moretus v Antwerpnu. Prvi komplet reprodukcij miniatur v tej tehniki, na osnovi dela Leges Palatinae Jacobi II regis Maioricarum, je nastal leta 1701. Prvi nepopolni oz. delni faksimili, izdelani v litografski tehniki, so nastali leta 1807 na osnovi Dürerjevih robnih risb v molitveniku cesarja Maximiliana. Prva je leta 1846 uspešno uporabila ročno kromolitografijo (barvna litografija z ročno izdelavo tiskovne forme) ga. Pichler za faksimiliranje dela Adolfa Ritterja Die Bilder der Hedwigslegende nach einer Handschrift v. Jahre MCCCLIII in der Bibliothek der P P. Piaristen zu Schlackkenwerth. Nadalje opisuje C. Nordenfalk razvoj barvne litografije v Franciji in Angliji od ročno koloriranih reprodukcij do različnih izvedb barvnega tiska. Prve fotografske reprodukcije besediil so bile prikazane leta 1840 v francoski Academie des Inscriptions. C. Nordenfalk omenja najmanj eno publikacijo s fotografskimi Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 24 reprodukcijami besedil, nalepljenih v knjigo, Copies photographiées des miniatures grecs, conservés a la Bibliotheqe Synodale de Moscou, ki jo je izdal Zgodovinski muzej v Moskvi leta 1862. Tehniko svetlotiska (collotype) je leta 1855 izumil A. L. Poitevin. Na razstavi v Parizu istega leta je novo tehniko opazil tudi angleški častnik H. James, ki je fotografske metode izdelave tiskovne forme prenesel v Ordnance Survey v Southamptonu, kjer so tiskali zemljevide za potrebe vojske. Leta 1859 je razvil fotocinkografijo (photo-zincography) in za potrebe vlade v obdobju 1861 do 1864 natisnil celotni faksimile znamenite Domesday Book Viljema Osvajalca (William the Conquerer). Prvi faksimile v tehniki svetlotiska (collotype), Géographie de Ptolémé, je nastal leta 1867 v Franciji pri podjetju Ambroise Firmin Didot. Zanimivo je, da C. Nordenfalk ne obravnava ločeno fotografskih in tiskarskih tehnik, pri katerih se za izdelavo tiskovne forme uporabljajo (reprodukcijske) fotografske tehnike oz. fotomehanične tehnike. V prvih desetletjih uveljavljanja novih tehnik so se pogosto kombinirale tudi tehnike ročne kromolitografije, svetlotiska in sodobnejših oblik litografije, za kar navaja posamezne primere. 2.6 Povzetek ugotovitev O. Pelke O. Pelka je leta 1926 analiziral in primerjal upodobitvene tehnike pri izdelavi miniaturnih srednjeveških iluminiranih rokopisov in miniatur ter reprodukcijske tehnike za izdelavo faksimilov (PELKA, 1926). Analiziral je vlogo pisarja (Scriptor) in pisca inicialk oz. kapitalk (Miniator, Rubrikator), ki se je kasneje, z obvladovanjem umetniških veščin, razvil v okraševalca in ilustratorja rokopisa. Opisal je različne stile in tehnike slikanja, materiale in barve, tehnike mešanja barv, tehnike nanašanja zlate barve itd. Pri reprodukcijskih tehnikah je opisal predvsem prvotno uporabljene tehnike bakroreza in radiranke ter kasneje uvedene tehnike litografije, svetlotiska, heliogravure in barvne avtotipije. Za lesorez ugotavlja, da se za faksimiliranje ni uporabljal. Kot najstarejši primer reprodukcije iluminiranega rokopisa v tehniki bakroreza avtor navaja izdajo Wiener Genesis iz leta 1670. Kot primer uresničitve težnje po ročnem kopiranju originala omenja v tehniki litografije leta 1882 v Leipzigu reproducirano knjigo Karla Lamprechta Initial-Ornamentik des VIII. bis XIII. Jahrhunderts. Na koncu svojega prispevka je objavil še primerjavo različnih reprodukcij ilustracije Adama in Eve iz Wiener Genesis s komentarjem. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 25 2.7 Povzetek ugotovitev E. Rebela Termin Faksimile oz. starejša oblika Facsimile se povezuje s popolno reprodukcijo rokopisov ali inkunabul, prvič pa se v Nemčiji pojavlja v delu J. W Hebergerja: Nothwendiges Handwörterbuch … , 1. Theil, Duisburg und Leipzig, 1806 (Rebel, 1981). V svojem delu poudarja pomen izuma litografije leta 1798 za uvedbo industrijske metode reprodukcije slik in utemeljuje povezave med sliko in tehniko njenega nastanka z vidika umetnostne zgodovine. Podaja tudi zgodovinski razvoj grafičnih tehnik in prikaže njihov pomen za reproduciranje predlog oz. originalov ter razvoj odnosov med avtorji originalov in poustvarjalci njihovih del. Obravnava predvsem probleme reproduciranja umetniških del. Med prvimi tehnikami, ki so omogočile faksimilno reprodukcijo umetniških del, avtor omenja Clair-obscurShnitt, tehniko večtonskega (tudi večbarvnega) lesoreza, pri kateri so različne tone predloge dosegali z več tiskovnimi formami in zaporednim upodabljanjem najprej najsvetlejših tonov in na koncu najtemnejših tonov oz. risbe. Kot primer navaja več del iz začetka 16. stoletja in kot enega od izumiteljev te tehnike Uga da Carpija (leta 1516). Takrat znana tehnika bakroreza je sicer tudi omogočala podobno kakovost reprodukcije, vendar se je uporabljala za manj natančno reproduciranje predlog na osnovi bolj svobodne umetniške interpretacije. Omenja tudi LeBlonove večbarvne reprodukcije v globokem tisku, kot mejnik v kakovostno popolni reprodukciji slikovnih predlog. Avtor poudarja tudi razliko med faksimilom, kopijo in ponaredkom, pri čemer navaja, da je za faksimile karakteristična »materialistična« reprodukcija. Razlika med ponaredkom in faksimilom je v tem, da je pri ponaredku poleg optične skladnosti z originalom uporabljen tudi enak material in upodobljen enak podpis avtorja originala, pri faksimilu pa je (za umetniška dela) uporabljen drug naslov dela in podpis avtorja (bakroreza), skladnost z originalom pa je lahko nekoliko manjša. 2.8 Povzetek ugotovitev L. Reicherta V Lexikon des gesamten Buchwesens je pod geslom »Faksimile« (CORSTEN, 1987/2002) zapisal: »Popolni faksimile je vrhunska celovita reprodukcija originala z uporabo najsodobnejše tehnologije oz. tehničnih sredstev Natančno in popolno se upodabljajo vse sledi obrabe in uporabe originalnega dela, naknadno vneseni popravki in opombe, prazne strani ali listi, skratka, original v stanju, v kakršnem se nahaja v času reprodukcije. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 26 Delni faksimile je vrhunska reprodukcija z omejitvami v obsegu (samo reprodukcija vzorčnih strani za ilustracijo ali promocijo), barvah (običajno samo enobarvna) ali drugih reproduciranih lastnostih originala oz. predloge. Reprint (ponatis) ni faksimilna reprodukcija, ker se ne reproducirajo vse značilnosti originala. Običajno se kot predloga uporabi že tiskano delo, ki je razprodano ali iz drugih razlogov nedostopno na trgu, pri reproduciranju pa se spremenijo naslovne strani, oprema; opravi se retuširanje slik in tudi korektura teksta.« 2.9 Povzetek ugotovitev H. Zotterja H. Zotter (ZOTTER, 1978) omenja članek O. Pelke iz leta 1926, po katerem je bistvo faksimila idealna mehanska reprodukcija, pri kateri s prostim, izurjenim očesom ne razlikujemo reprodukcije od originala. Reprodukcija na mikrofilmu tako daleč zaostaja za pravo faksimilno reprodukcijo, ki je lahko izdelana le na enakem materialu kot original. Po H. Zotterju je pri faksimilu pomembna popolnost reprodukcije originala, pravilna reprodukcija barv, originalu enak format in obrezovanje ter originalu ustrezna vezava. Posebno pozornost je avtor posvetil izboru originalov za faksimiliranje, pri čemer se je oprl na dela I. Fischer in F. Dresslerja. I. Fischer je objavila dva kriterija za postavitev zbirke faksimilov v knjižnici: objekti, ki morajo biti dostopni za raziskovanje iz lastnega fonda in objekti, ki so na seznamu z 32 naslovi pomembnih del. Ta seznam je H. Zotter ocenil kot pomanjkljiv F. Dressler je objavil štiri skupine objektov za faksimiliranje: enkratna (unikatna) besedila pomembnih del, zelo iskani študijski objekti z vseh znanstvenih področij, dragoceni in občutljivi miniaturni rokopisi in vsako redko, interesantno, »resno« delo. H. Zotter je v svojo bibliografijo faksimiliranih rokopisov (ZOTTER, 1994), ki je prvič izšla leta 1976 in bila zadnjič dopolnjena leta 1994, sedaj pa je sproti dopolnjevana in dostopna tudi preko Interneta, z nekaj izjemami (npr. hebrejski baročni rokopisi) uvrstil samo dela, katerih originali so nastali pred letom 1600. Uvrščeni so samo faksimili, ki so izdelani z uporabo fotomehanične grafične tehnologije, izjemoma tudi fotografski albumi. Reprodukcije, izdelane v tehniki bakroreza in (ročne) litografije, niso uvrščene v bibliografijo. Glede na vrsto originalov je iz bibliografije izpustil tudi kataloge oz. zbirke (SpeziminaSammlungen), knjige s slikami reprodukcij umetniških del (Tafelwerke), diplomatske upodobitve oz. listine (diplomatische Abbildungswerke), Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 27 rokopisne kopije in rokopise objavljenih ali neobjavljenih avtorskih del, pisem in dokumentov (Autographen), fragmente in reprodukcije antičnih napisov na kamitih ali kovinskih ploščah ter diptihih (Fragmente und epigraphische Wiedergaben), reprodukcije rokopisov na papirusu (Reproduktionen von Papyri) in azijske rokopise. Izpustil je tudi faksimilne reprodukcije pomembnih besedil (Schriftdenkmäler), ki so nastali po letu 1550. Na SLIKI 1 je prikazan kumulativni številčni pregled v bibliografijo uvrščenih rokopisov. 90 ^\ A 800 _^ 200 i 19 ^—----1 »5 1680 1696 1900 190S 1910 1916 1920 1926 1930 1935 1940 1945 1950 1956 1960 1965 1970 1975 1930 1965 19 Ansti« ig d er C resa nt za hI c [er Faks imi! .eau sgak en Slika 1: Kumulativni prikaz povečanja števila faksimilnih izdaj (ZOTTER, 1994). V uvodnih komentarjih k bibliografiji avtor navaja številne primere reprodukcij, ki so jih izdajatelji neupravičeno poimenovali faksimile. Kadar je reprodukcija nastala iz posameznih fragmentov originala, iz originalov, ki kot celota ne obstajajo, kot rekonstrukcija po uničenju originala ali z nepotrebnim retuširanjem ali spreminjanjem vsebine, ta ne more biti faksimile. Opozarja tudi na palimpseste, pri katerih lahko z uporabo različnih reprodukcijskih tehnik odkrijemo zakrito oz. izbrisano starejše besedilo. Samo redki faksimili so izdelani tako, da pri normalni dnevni svetlobi prikazujejo novejši tekst, pri posebni (npr. UV) pa starejšega in jih zato lahko upravičeno poimenujemo popolni faksimile. H. Zotter poudarja tudi potrebo po popolnem faksimilu, ki omogoča paleografsko, umetnostnozgodovinsko, liturgijsko-zgodovinsko, muzikološko ali katerokoli drugo preučevanje. Upoštevati je treba tudi zahteve trga, na katerem igrajo pomembno vlogo bibliofili. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 28 Tudi v ostalih objavljenih delih (ZOTTER, 1974, 1980, 1985) avtor ne navaja bistveno spremenjenih ali dopolnjenih definicij in zahtev pri faksimilnih izdajah. Leta 1985 je H. Zotter predlagal (ZOTTER, 1985) shranjevanje digitalnih podatkov skeniranih originalov, ki je bistveno cenejše od izdelave faksimilov, katere po potrebi lahko izdelajo kasneje iz teh podatkov. Ugotavljal je, da na trgu zasebnih zbiralcev ni interesa za faksimilne izdaje neiluminiranih rokopisov, zato so svoj program prilagodile tudi založbe npr. ADEVA. Ugotavljal je tudi velike razlike v cenah in kakovosti različnih faksimilnih izdaj. 2.10 Povzetek ugotovitev M. Žnideršiča M. Žnideršič je edini slovenski znanstvenik, ki se je ukvarjal s problemi faksimilne reprodukcije. V svojem prispevku Faksimili in reprinti v Sloveniji (ŽniderŠiČ, 2001) je podal svojo definicijo reprinta in faksimila. Poudaril je: »... značilnost reprintov, da je v njih reproducirano (s fotografiranjem izvirnikov, danes tudi že s skeniranjem) večinoma samo besedilo. Pogosto uporabijo več izvodov izvirnikov, da dobijo popolno besedilo. Poudarek je torej predvsem na popolnosti besedila. Če je potrebno, besedilo tudi retuširajo in popravijo npr. tiskarske napake. Reprinti nimajo namena nadomeščati izvirnika, temveč samo ponuditi njegovo popolno besedilo.« Glede definicije faksimila navaja: »Faksimile mora, za razliko od reprinta, reproducirati današnje stanje izvirnika tako natančno, kot je to mogoče doseči s sodobno tiskarsko tehnologijo. Zahteva pri faksimilu je, da mora reprodukcija s svojo natančnostjo omogočiti in zadovoljiti tudi znanstveno raziskovanje izvirnika. Pri faksimilirani izdaji morajo biti vidne tudi vse morebitne pomanjkljivosti (poškodbe v pergamentu ali papirju) in vsi morebitni dodatni elementi, ki so v teku zgodovine nastali na izvirniku (npr. žigi knjižnic, vpisi s svinčnikom ali črnilom, morebitne packe, poškodbe od listanja itd.). Treba je reproducirati tudi morebitne prazne strani ali liste. Faksimile mora pokazati današnjo barvo papirja, zato ga je potrebno tiskati v najmanj štiribarvnem ofsetnem tisku. Najzahtevnejše izvirnike, kot so iluminirani srednjeveški rokopisi, morajo tiskati včasih tudi v desetih in več barvah. Vsekakor je nujno posebej tiskati zlato barvo.« Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 29 2.11 Povzetek zapisa s seminarja Kopie – Faksimile – Digitalisat leta 2000 H. Eilers je objavila (EILERS, 2000) kratek povzetek prispevkov priznanih avtorjev, ki so na seminarju leta 2000 obravnavali zgodovino in tehnologijo nastanka prvih faksimilov. P. Gumbert je podal novo razlago termina fac-simile (mache es ähnlich), s katero je namesto pomena »isti videz« (mache dasselbe) uvedel pomen »naredi enako« (tue dasgleichen). Ob upoštevanju sodobne definicije faksimila, ki je natančna tiskarskotehnična oz. mehanska upodobitev edinstvene predloge tj. rokopisa, izhaja, da v srednjem veku ni bilo faksimilov, temveč »citati« (Zitate). Upodobitve originalov so nastale iz praktičnih razlogov in ne z namenom, da bi kopirali original. J. M. M. Hermans je obdelal obdobje prehoda iz rokopisov v tiskana dela. Izpostavil je Gutenbergovo 42-vrstično Biblijo (B42) kot primer dela, ki je v mnogih tipografskih elementih posnemalo rokopis. Kupec je moral celo sam vnesti začetke poglavij, uvodne stavke, ilustracije in podobno. Posnemanje rokopisov pri prvih tiskih je potekalo v smislu tipološkega doseganja rokopisne predloge kot »oblike« (Typus) in manj kot reprodukcija »kodeksov« (Kodizes). J.-C. Klamt je prikazal sodobnejše tehnike reproduciranja pred izumom fotografije. Prizadevanje za kopiranje predlog je po njegovem mnenju tako staro kot zavest o nematerialni vrednosti zapisov. Prva uspešna metoda za doseganje »objektivne« reprodukcije je bila šele dagerotipija. Pred tem so nasledniki Mabillona in Bessela, ki sta v prvi polovici 19. stoletja postavila prva merila, izdelali številne kopije z izjemnim Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 30 občutkom za umetniške detajle in zgodovinsko ozadje. Kot mejnik je postavil delo Thomasa F. Dibdina (1770-1847), ki je s pomočjo pauspapirja naredil številne facsimile miniatur, ki so s tem postale dostopne vsakomur (British Museum). Klamt poudarja, da kljub številnim posameznim analizam še ni bila celovito obdelana zgodovina reproduciranja srednjeveških umetniških zakladov H. Zotter je obdelal dilemo odločitve za faksimiliranje oz. digitaliziranje rokopisov Poročal je o projektu digitaliziranja rokopisov, ki na Universitätsbiliothek Graz poteka od leta 1995. Približno 40 samostanskih knjižnic je knjižnici predalo svoje rokopise iz obdobja od 9. stoletja do renesančnega in baročnega obdobja za raziskave. Zaradi varovanja rokopisov pred poškodbami je samo 5 % rokopisov znanstveno raziskanih. Faksimiliranje je povezano z visokimi stroški in omejenimi nakladami, kriteriji za izbor originalov za faksimiliranje pa so predvsem bibliofilski in ne znanstveni. V projektu digitalizacije so si zadali za cilj narediti v 10 letih za raziskave dostopnih 2 200 rokopisov Cilj je postavitev digitalne knjižnice in prodaja CD-ROM-ov Avtor je predstavil tudi ekonomske aspekte digitalizacije. A. von Euw je obdelal predloge in upodobitve v srednjeveškem slikarstvu kot osnove srednjeveške umetnosti. 2.12 Povzetek tekstov kataloga razstave faksimilov Machs na Fac-simile v Bernu leta 1985/86 Na razstavi, ki jo je postavil in komentiral C. von Steiger (von Steiger, 1985), je bil sistematično prikazan razvoj različnih vej preučevanja starih tekstov v povezavi s faksimili in uporaba različnih reprodukcijskih tehnik. Delo De re diplomatica J. Mabillona z 58 faksimili starih listin, izdelano v tehniki bakroreza, ki je izšlo v Parizu leta 1681, je začetek znanstvenega področja diplomatike, ki se ukvarja s preučevanjem starih listin. B. de Montfaucon je z leta 1708 v Parizu izdanim delom Paleographia graeca sive du ortu et progressu literarum graecarum postavil temelje paleografiji, ki jo je razumel kot sistematiko knjižnih rokopisov. Poudaril je nujnost reprodukcije starih tekstov, ker »slika pove več kot tisoč besed«. Prvi, precej neuspešen poskus faksimiliranja dela Vergilius Medicei oz. P. Vergili Maronis codex antiquissimus … z uporabo obstoječih kapitalk iz svinčene zlitine, ki sta ga izdala Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 31 Nekdaj Sedaj Holzschnitt Holzstich Buchdruck Kupferstich Radierung Tiefdruck Federlithografie Kreidelithografie Lichdruck Fotochrom Granolitho Offsetdruck Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 32 tiskarske tehnike: Buchdruck, Tiefdruck in Steindruck/Offsetdruck (knjigotisk, globoki tisk in kamenotisk/ofsetni tisk) oz. razvoj reprodukcijskih tehnik za faksimiliranje slikovnih predlog. Objavljen je bil tudi natančnejši pregled s komentarjem razvoja različnih grafičnih reprodukcijskih tehnik, povečave reprodukcij, primerjave med podobnimi tehnikami in primeri faksimilov, za katere so bile uporabljene opisane tehnike. H. Herkommer (Deutsches Seminar der Universität Bern) je v svojem delu razstave Die mittelalterliche Welt im Spiegel faksimilierter Bilderhandschriften (HERKOMMER, 1985) prikazal pomembne srednjeveške iluminirane rokopise in druga dela iz tistega obdobja, tematsko urejena po področjih: biblije in liturgija/bogoslužje (Bibel und Liturgie), molitveniki (Gebetbuch), nemške biblije (Deutsche Bibeln), pesnitve (Dichtung), alegorije narave (Naturallegorese), zdravilstvo (Heilkunde), pravo (Recht), lov in vojskovanje (Jagd und Krieg), zgodovina (Gesschichte), geografija (Geographie), tiskane knjige (Das gedruckte Buch). Avtor opozarja na težave pri komentiranju srednjeveških del in njihov pomen na različnih področjih človeške ustvarjalnosti in delovanja v času, ki se je pomembno razlikoval od sodobnega. 2.13 Povzetek tekstov kataloga razstave faksimilov v Parizu leta 1940 J. Cain v predgovoru (CAIN, 1940) (Avant-propos) in É.-A. van Moé v prvem poglavju (VAN MOÉ, 1940) kataloga (Départemt des manuscrits: Les diverses techniques du fac-similé) razstave faksimilov v Parizu opisujeta pomen in razvoj faksimilov. Van Moé postavlja začetek kopiranja starih tekstov v enajsto stoletje, vendar so bile prve tehnike okorne in šele J. Mabillon je konec 17. stoletja izdelal prve kakovostne faksimile rokopisov v tehniki bakroreza. Med pomembnimi tehnikami našteva še litografijo (serija faksimilov leta 1837 v l'École des chartes) in fotolitografijo, ki jo je omogočil izum Niepceja in Daguerra leta 1839. Prve faksimile v tehniki heliogravure so izdelali v l'École des chartes leta 1872. Uporabljali so tudi tehniko fototipije (phototypie) in similigravure, ki je bila zelo ekonomična tehnika zaradi rastriranja slik. Pri faksimiliranju iluminiranih rokopisov omenja poskuse Nicolasa-Clauda Fabrija de Peireseja, ki je na začetju 17. stoletja kopiral ilustracije s starih dokumentov. Champollion-Figeac je leta 1826 s pomočjo litografa Charlesa Motte izdal delo les Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 33 Tournois du roi René, odtisnjeno v črni barvi in ročno kolorirano; kasneje so prevladale tehnike kromolitografije, heliogravure in fototipije. V katalogu je omenjen faksimile s prvim sistematičnim opisom (esej) faksimilne reprodukcije rokopisov: Facsimilé gravé sur cuivre pour Mabillon, en 1694, des CHARTES DE RAVENNE (Ms. lat. 4568 A) [fol 37]. Champollion-Figeac je leta 1840 daroval litografski faksimile teh dokumentov Število faksimilov rokopisov ocenjuje van Moé za neskončno. 2.14 Povzetek referatov z mednarodnega kongresa, posvečenega reprodukciji rokopisov, denarja in pečatov v Liégu leta 1905 Na kongresu je bilo prisotnih 176 delegatov iz 15 držav, ki so v sekcijah teoretično in praktično obravnavali najboljše sisteme za reprodukcijo in s tem povezane probleme. X. da Cunha (Bibliothéque nationale de Lisbonnee) je opozoril (DA CUNHA, 1905), da dokumentov, ki so v lasti države, ni dovoljeno kopirati brez posebnega dovoljenja. C. Sury (l'Université de Bruxelles) je predstavil mednarodno organizacijo za izmenjavo reprodukcij (SURY, 1905) in omenja 23 500 primerkov iz leta 1894 in 7 100 iz leta 1904. M. L'Hoest (direktor papirnice) je obravnaval različne vrste papirja (L'HOEST, 1905) in opozoril na slabo kakovost in vzdržljivost sodobnih papirjev, predvsem pri uporabi za tiskanje v tehnikah: photocollographies (phototypies), photogravures (heliogravures) in phototypogravures (similigravures). Omenja tudi metode za določanje obstojnosti papirja. P. Bergmans (l'Université de Gand) je opisal aktivnosti (BERGMANS, 1905) za ustanovitev združenja (prva ideja M. Pellechet leta 1893), ki bi se ukvarjalo s fotografskim razmnoževanjem najpomembnejših rokopisov Ob tem obravnava probleme cene fotografij oz. faksimilov in probleme obstojnosti reprodukcij, ki morajo obstati najmanj sto let. Omenja delovanje W de la Rieua, ki je vodil združenje in kasneje odstopil, ter primer ohranitve fotografskega faksimila pomembnega rokopisa Manuscript de Turin (zgodovina križarjev), ki je zgorel v torinskem požaru leta 1904. Predlaga, da se z izdelavo fotografij pomembnih dokumentov zagotovi priča obstoja dokumenta, ki bi bil po nesreči uničen ali izgubljen. V razpravi je C. M. Gayley (Berkley) je predlagal, da se za potrebe ameriških študentov organizira izdelava faksimilov dokumentov, do katerih študenti pri raziskovanju nimajo Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 34 dostopa, saj se nahajajo v evropskih knjižnicah. Sestavili so seznam najbolj iskanih 15 starih angleških iger, 5 klasičnih, 5 zgodovinskih in 8 znanstvenih rokopisov. M. Prou (l'Ecole nationale des Chartes, Paris) je obdelal temo darilnih listin (PROU, 1905), ki so zanimive glede na diplomatsko dejavnost držav. Ugotavlja, da so v 16. stoletja nekateri pisarji skušali ohraniti primerke antičnih spisov. V Franciji je Pierre Hamon, pisar in tajnik Charlesa IX. v letih 1566 in 1567 izdelal paleografski sestavek, v katerega je vključil dele merovinških in karolinških zapisov, kar je omogočilo ohranitev diplome Dagoberta in listine Eneja, ki sta bili v Parizu, vendar kasneje izgubljeni. Obdelal je tudi serijo litografskih faksimilov med letoma 1837 in 1841, vendar je nezanimanje javnosti preprečilo nadaljnje delo na teh projektih. L. Steinier (Bibliothéque royale de Belgique) je opisal različne (STEINIER, 1905), predvsem fotografske tehnike za reprodukcijo in razložil prednosti in pomanjkljivosti neposrednih in posrednih fotografskih in različnih grafičnih tehnik. D. van de Casteele (Archives de l'Etat a Liége) je napisal razpravo (VAN DE CASTEELE, 1905) o sistemu financiranja fotografskih reprodukcij pomembnih del. P. van den Gheyn (Bibliothéque royale de Belgique) omenja (GHEYN, 1905) kot najstarejšo reprodukcijo rokopisa delo Leges Palatinae Iacobi I regis Maioricarum, ki je bila odtisnjena leta 1701 v kombinirani tehniki bakroreza in lesoreza, zatem pa v isti tehniki še Acta Sanctorum. V nadaljevanju kritično obravnava različne faksimilne reprodukcije, predvsem glede na kakovost reprodukcije podrobnosti in barv v tehnikah litografije z ročnim koloriranjem, in fotolitografije. Prispevek zaključuje s podporo belgijski vladi pri reprodukcijah rokopisov, faksimilnih izdajah pomembnih del in izmenjavi faksimilov med knjižnicami. F. Francotte (l'Athénée royal et a l'Université de Bruxelles) je podrobno predstavil (FRANCOTTE, 1905) takratne fotografske tehnike in podal priporočila za doseganje optimalne kakovosti reprodukcije. P. van den Ve n (l'Ecole française d'Athénes) se je zavzel (VAN DEN VEN, 1905) za postavitev fotografskih laboratorijev v javnih knjižnicah, kar bi omogočilo reproduciranje dragocenih rokopisov in znižanje cen fotografskih storitev. A. Bayot (Bibliothéque royale de Belgique) je začuden (BAYOT, 1905) nad množico reprodukcijskih tehnik za faksimiliranje, ki ni nikjer sistematično obdelana. Kot prvi faksimile rokopisa navaja delo martyrologe hiéronymien d'Echternach, ki ga je jezuit Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 35 Héribert Rosweyde izdal leta 1626. V svojem prispevku obravnava bakrorez (gravuro) kot prvo ustrezno in litografijo oz. kromolitografijo kot najprimernejšo tehniko za tiskanje barvnih reprodukcij. Glede uporabe fotografije avtor omenja Talbota, ki je leta 1840 izdelal prvo fotografsko reprodukcijo starega teksta, in Dunaj, kjer so leta 1858 objavili prvo zbirko fotografskih reprodukcij Monumenta graphica medii aevi ex archivis et bibliothecis Imperii Austriaci collecta. T. Sickel je leta 1869 izdal 131 ilustracij, izdelanih direktno na kemijsko senzibiliziran papir, kar je edini znani primer uporabe te tehnike. Prvi poskus uporabe fotolitografije za integralno reprodukcijo rokopisa (hagiografija) je leta 1860 opravil P. Meier v St. Petersburgu. Metoda se je kasneje razširila za reproduciranje miniatur kot fotokromolitografija. Namesto kamna so kasneje za izdelavo tiskovne forme uporabljali tudi cinkove plošče, tehnika pa je bila znana pod imenom fotolitografija s cinka (photolithographie sur zinc) Druga metoda, pri kateri so uporabljali zinkove plošče, je bila fotocinkografija (photozincographie) z reliefno oblikovano površino tiskovne forme (visoki tisk), ki je bila uporabljena leta 1861 za izdajo Domesday book in Fragments de Gloucester v Angliji. Tehnika je bila uspešna, vendar manj pogosto uporabljena kot svetlotisk (photocollographie). Knjižnica Hoepli iz Milana je najavila nove faksimile v tehnikah, ki jih imenuje fotogliptografija (photoglyptographie), heliogravura (heliogravure), heliografija (heliographie), fotogravura (photogravure) in druge (slovenska imena za navedene tehnike niso uveljavljena, gre pa za danes opuščene fotografske tehnike in fotomehanične tehnike globokega tiska). Metoda se je že uporabljala v Franciji in Belgiji. Fotokromokolografija (photochromocollographie) je pomenila pomembno izboljšanje glede na enobarvne reprodukcije miniatur, prvič pa je bila uporabljena v Leipzigu leta 1880; med zadnjimi izdajami so uspele Danesijeve reprodukcije za Vatikansko knjižnico. Fotokromogliptografija (photochromoglyptographie) ima glede živosti reproduciranih barv vse odlike dobre reprodukcije, vendar ne dosega originala. Poskus Victorja Boutona leta 1881, ki je ročno reproduciral l'Armorial de Gelre iz Bruslja, je pokazal, da je reprodukcija z uporabo fotografske tehnike boljša v primerjavi z originalom glede risbe in črk, čeprav ni imel na voljo enakih sredstev kot avtorji oz. pisarji rokopisa. Faksimile, za katerega si je prizadeval, je bil dvomljive kakovosti, saj je z njim skušal nadomestiti original in ne izdelati njegovo reprodukcijo. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 36 Avtor omenja različne preglede faksimilov in originalov za faksimiliranje ter kriterije za njihov izbor. Za dokumente, ki jih s fotografsko metodo zaradi strukture površine (npr. papirus) ne moremo ustrezno reproducirati, ugotavlja, da niso predmet razprave na kongresu. V prispevku tudi omenja pomen originalnega formata (odstopanje oz. zmanjševanje formata je dopustno le pri delu naklade zaradi manjših stroškov), obojestranskega tiska (zaradi manjše teže reprodukcije lažja manipulacija), popolnost reprodukcije z vsemi opombami, napakami in poškodbami in pomen opisa postopka oz. tehnike reproduciranja originala, ki mora temeljiti na enotni terminologiji. Avtor opozarja na predgovore ali priloge faksimilu, v katerih je znanstveno obdelan rokopis, predvsem njegov pomen in zgodovina ter razlaga pomena ilustracij. R. A. Reiss (l'Université de Lausanne) je predstavil (REISS, 1905) fotografsko rekonstrukcijo dokumentov, ki so bili slabo ohranjeni ali poškodovani med požarom, z uporabo različnih fotografskih tehnik. Obdelal je vse od rokovanja z občutljivimi originali, priprave originalov za reprodukcijo, obdelave z različnimi kemikalijami do različnih fotografskih tehnik z uporabo barvnih filtrov in UV svetlobe ter Auerjeve svetilke z IR svetlobo. C. Mills Gayley (University of California) je predstavil (MILLS GayleY, 1905) ameriška stališča do reprodukcij rokopisov in svojo pobudo za osnovanje ustanove, ki bi sistematično izdelovala faksimile dragocenih evropskih rokopisov, sicer dostopnih samo v matičnih knjižnicah in arhivih in tako praktično nedostopnih ameriškim študentom in znanstvenikom. Za realizacijo ideje je že pridobil dovoljenja British Museum in Bodlein Library ter podporo in začetni kapital. Faksimile bi preko Central Bureau of Reproductions izmenjavali med vsem knjižnicami in drugimi ustanovami, ki jih bodo neodvisno pripravljale. Delovanje na tem področju naj bi bilo neprofitno, ustrezno podprto z zakonodajo o oprostitvi dajatev na avtorske pravice in podprto z donacijami. R. Poupardin (Bibliothequé nationale de Paris) in M. Prou (l'Ecole nationale des Chartes de Paris) sta pripravila (POUPARDIN, Prou, 1905) pregled faksimilov listin, objavljenih v 9 evropskih državah, in sicer na 35 straneh. Objavljeni naslovi dokumentov so z različnih področij diplomatske dejavnosti med evropskimi državami, različne darilne listine, bibliografski seznami in primeri diplomatskih listin do 16. stoletja. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 37 2.15 Povzetek ugotovitev drugih avtorjev Večina drugih avtorjev, ki so bili preučevani, ima manj objav s področja faksimiliranja, zato njihovi prispevki niso podrobneje obdelani. Večinoma povzemajo ugotovitve navedenih avtorjev Posebej so obdelani samo tisti prispevki, ki bistveno dopolnjujejo in prispevajo k razjasnitvi pojma faksimila, zgodovini nastanka in k pomenu faksimilov P. Ames (Ames 1999) opisuje tehnologijo, ki jo uporablja Octavo Corporation (http://wwwoctavocom) za digitalizacijo redkih del. Osnova je fotoaparat formata 4 × 5 cm s tipalom CCD, ki omogoča snemanje pri ločljivosti 6 000 × 8 000 pikslov pri 32 bit RGB. Posnetki se shranjujejo kot datoteke TIFF velikosti 140 do 750 MB. Posnetke arhivirajo na CD-ROM kot stisnjene dato-teke EPS. Pri skeniranju vsake knjige izdelajo tri kopije, eno za produkcijo, eno za knjižnico in eno za shranjevanje na drugi lokaciji. Junija 1999, po letu in pol delovanja, so dosegli Terabyte podatkov, kar ustreza več tisoč obdelanim stranem. B. Colle (COLLE, 2001) preverja pri kolegih nastanek prvega faksimila in navaja kot njemu znan najstarejši primer Virgil Codex Antiquissimus iz leta 1741, ki naj bi bil prvi in verjetno edini, ki je narejen tipografsko (knjigotisk s premičnimi črkami). N. Cziep v svojem članku (CZIEP, 1981) ob predstavitvi faksimila najstarejšega ohranjenega škrlatnega rokopisa (Purpurhandschrift), izdelanega v tehniki svetlotiska, predstavlja definicije in probleme pri faksimiliranju. Navaja primer mešanja različnih pigmentov za reproduciranje modre barve, ki je bila uporabljena za naslovnico Goldenen Bulle in naslovnico Genesis v Venzelsbibel. Poudarja, da pri faksimiliranju barv, kot odločilnem kriteriju kakovosti, končnih odtisov niso primerjali s poskusnimi odtisi, temveč z originalom. Omenja tudi, podobno kot tudi drugi avtorji v začetku osemdesetih let, ustanovitev Institut international du livre en facsimilé (Ilfac) v Parizu, v katerega so vključene po ena založba iz Stutgarta, Gradca, Luzerna in Pariza. N. Davis v uvodu k drugi izdaji faksimila prvega anglosaksonskega epa Beowulf navaja razlike med drugo izdajo(DAVIS, 1959), tiskano v tehniki svetlotiska na osnovi fotografij iz leta 1957, in prvo izdajo, tiskano v tehniki fotolitografije iz leta 1882. Pri faksimiliranju originala, ki je bil močno poškodovan v požaru in deloma neustrezno restavriran, je v sodelovanju s fotografom za nekatere strani uporabil ultravijolično fluorescentno fotografsko tehnologijo in odkril mnoge podrobnosti, ki so omogočile natančnejše preučevanje originalnega besedila in kasneje vnesenih popravkov Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 38 m p Xm%^m^uMuMAttmu^ttvmtfulB j^r ÖTuhum iimtenmÖmiatJtminmflrljaf gpxtts InipMtnr factns*3o ttpBšntottu fustnot 7 nug gut m tat totgttur m&m- ^Da^ jbaiimf " tmn JiHliiiiiiitpliiflmnnnofimrof fthfiatenB ur tttftar ttansm.tr nusnftnr *suD tü flute tnaö» founts garati ptdtnmm mfinunftus tmt. ftar&stp pto atmoa qsumtfRtBun «ftp craangdiu» ncfimr nnwnw oinmraurtuair nflh-. (^ tt^abcr ndao f|wo terana mtnjir umr unoa dduB- a m mam fiifituuU ttmutes mr tnmflufe tnmtte tbnar• & totr o- ©Hitttfr cu ftooi milaitr- tt kgntrnr tisa aCsanofama mana qumn aaufaa cum ljabimar* mt&nuhiur miitha tm^taümrate (mutans »m^^uiaÜ ipfam miüafcna bcftiam um ucdm tdanamtnv /^v mu Imjuar te fctft i? onunifaj. A /daptejmitearaoctomntf* ^Vmagtöo: g^nu-qui te mrifomria md!f!l|o{pmQloqiubat'l)um.^H tgptrimouü qumno ritra qui in me loquif rpr. pofttamafoi arabiati; lußtatärafrfötr tbrrafoümä ut utrxr puro i mäftr apufc m Dtrüs q muten. itocminnffiadj&omameetogim aöiKfutur? gturui pDiGum m&rum ima aat.Rurfüq; poft antra qtum tram aSimipra bamaba tttmirtp ruuaiapüonuägdm*itttamua tuum rumnr out mturriflft.ljabn: itffho qü latama fnsqpeuwt unri'" aiuo-tt in aurro UiTopu te auttoris on tranffufaforauo fonär. i] nte a EOtjuuus ai root rrularnv* itgmtur Slika 2: Primerjava rokopisne Velike Biblije iz Mainza in Gutenbergove Biblije (EISENSTEIN, 1983). E. L. Eisenstein (EISENSTEIN, 1983) navaja, da za vsako knjigo P. Schoefferja (ki je skupaj s J. Fustom prevzel Gutenbergovo tiskarno v Mainzu) stoji rokopisna knjiga, napisana z enako pisavo, izborom inicialk, okraski, dolžino in širino stolpcev, belin itd, kar je skladno tudi z navedbami drugih avtorjev (slika 2). Navaja tudi rokopisne knjige, ki so nastale s prepisovanjem tiskanih originalov v obdobju inkunabul. Pri tem so se pisarji zgledovali po izvirniku, tako da je rokopisna kopija pogosto natančen posnetek tiskanega originala. W. Ernst (ERNST, 2001) obravnava različne reprodukcijske tehnike za faksimilno reprodukcijo dokumentov, s poudarkom na fotografiji. V prispevku citira trditev Heinricha Meyerja zu Ermgassena, da so faksimili, izdelani v tehniki svetlotiska, občasno narejeni z retuširanjem originalov. V nadaljevanju obravnava procese izdelave arhivov dokumentov z uporabo različnih tehnik in opozarja na probleme redundance originalov in ločevanja oblike oz. informacije od snovi (materije). U. Gast in F. O. Zeyen (GAST, ZEYEN, 1982) sta na primeru tehnologije, ki jo uporabljata dve pomembni podjetji pri izdelavi faksimilov (Belser-Studio v knjižnici Biblioteca Vaticana v Rimu in Akademischen Druck- und Verlagsanstalt v Gradcu), ugotovila prednosti pri uporabi elektronskega skeniranja v primerjavi s konvencionalno fotomehanično tehnologijo. Zaradi omejenih potreb na trgu, visokih cen in zahtevne tehnologije sta predlagala mednarodno sodelovanje in združevanje resursov. R. Hayes opisuje (HAYES, 2001) faksimiliranje dela Catesby Project, izdanega leta 2001 v 50 izvodih po ceni 60 000 GBP. Original je nastal leta 1747, vsebuje pa slike flore in favne Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 39 Caroline, Floride in Bahamskih otokov, ki jih je v tehniki ročno koloriranih bakrorezov in jedkanic po lastnih predlogah in zapiskih upodobil Mark Catesby. Originalno delo je izšlo v omejeni nakladi, ohranjen pa je samo en izvod v Royal Library v Windsorju.. Faksimiliranje je trajalo tri leta; povezano je bilo z mnogimi logističnimi, tehničnimi, varnostnimi in finančnimi problemi. Izdaja je bila poverjena Alecto Historical Editions; natisnjena je bila v Hyway Printing Group, vsako reprodukcijo pa je s kraljevim pečatom odobrila Jane Roberts. Proces faksimiliranja se je pričel z izdelavo barvnih diapozitivov, ki so jih najprej poskusili posneti v knjižnici, vendar so zaradi zahtevnosti delo prenesli v tiskarno. Skenirali so jih na bobnastih skenerjih Dai Nippon Screen SG7060 in SG8060. Na TigaSpace delovnih postajah so opravili retušo oz. korekcijo barv in ublažitev prevladujočega rumenega barvnega odtenka. Za rastriranje so izbrali stohastični raster RanDot s pikami premera 15 µm. Plošče so izdelali na Screen PTR 8000 termični napravi CTP, tiskali pa so na šestbarvnem ofset stroju Heidelberg SM 102. Reprodukcija je bila zaradi omejene uporabnosti denzitometrov vodena z uporabo spektrofotometrov, gradacijo pa so kontrolirali z napravo Centurfax CCDot (slikovna analiza). Za vsako reprodukcijo so na tiskarskem stroju izdelali tri oz. štiri odtise, najprej poskusne, po opravljenih korekturah pa končne. J. J. Hock (HOCK, 1981) je podal pregled nastanka in pomena Vaticane ter sodelovanje založbe Belser s to knjižnico pri izdajanju faksimilov Opozarja na probleme poškodb pri neposredni uporabi originalov, prednosti faksimiliranja pred fotografskim reproduciranjem, opisuje tehnologijo faksimiliranja in značilnosti pravega faksimila. V začetku osemdestih let so v studiu založbe Belser v vatikanski knjižnici uporabljali takrat najsodobnejšo reprodukcijsko tehniko. Proces faksimiliranja se je začel s snemanjem (praviloma razvezanega) originala oz. izdelavo barvnih diapozitivov v merilu 1 : 1 (13 × 18 ali 18 × 24 cm Ektachrome). Za skeniranje je bil uporabljen vrhunski bobnasti skener Hell s Chromascopom za predogled slik in napravo za lasersko osvetljevanje rastriranih barvnih izvlečkov Uporabljali so konvencionalni raster 60 do 80 lin/cm. Pred poskusnim odtisovanjem so izdelali »odtis« na Cromalinu (analogna večbarvna fotomehanična kopija) in zatem še poskusni odtis. Vsak postopek so po potrebi ponavljali tolikokrat, dokler ni bil dosežen ustrezen rezultat. Primerjave reprodukcij z originalom so opravljali v knjižnici, kjer je tudi studio. V proces faksimiliranja so bili vključeni strokovnjaki, ki so obvladali celoten proces. V tiskarni so za predlogo uporabljali poskusne odtise, celoten proces reprodukcije pa je bil voden oz. kontroliran z denzitometri. Uporabljali so papir, ki je bil izdelan posebej za faksimiliranje posameznega dela in je po strukturi, debelini, izgledu in otipu kar Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 40 najbolj ustrezal materialu originala oz. pergamentu. Vezava je praviloma v celoti posnemala original. J. J. Hock je v svojem prispevku obravnaval tudi pomen faksimilov, izbor originalov za faksimiliranje in odnose kupcev fasimilov z založbo. Odločno zavrača poskuse standardiziranja faksimilov oz. ugotavlja, da interni standardi založbe povsem zadoščajo. A. R. Kenney in L. K. Personius sta vodili projekt Digital Capture, Paper Facsimiles and Network Access v okviru The Cornell / Xerox / Commision on Preservation and Access Joint Study in Digital Preservation (KENNEY, persoNIus, 1997), s katerim so raziskovali možnosti uporabe sodobnih tehnologij za obnavljanje knjižničnega gradiva. Omenjeno je tudi faksimiliranje, vendar gre za tehnologijo izdelave reprintov oz. print-on-demand. Tako izdelani faksimili se v mnogih bistvenih elementih razlikujejo od faksimilov, ki jih obravnavajo drugi avtorji. Podobne definicije uporabljajo tudi številni drugi ameriški avtorji. A. R. Kenney in L. Sharpe II v končnem poročilu raziskovalnega projekta o digitalizaciji ilustriranih tiskanih del v 19. in 20. stoletju (Kenney, Sharpe II, 1999) ugotavljata, da je potrebno zagotoviti prepoznavnost grafične tehnike tudi v elektronskem nadomestku originala, izdelanega v različnih tehnikah, med drugim gravure v lesu in kovinah, rastriranju, jedkanju, fotogravuri, mezotinti, litografiji in svetlotisku. Z merjenjem velikosti za različne tehnike karakterističnih elementov so ugotovili, da so večinoma v območju 0,02 do 0,06 mm, pri svetlotisku pa tudi manj kot 0,01 mm. Običajne metode skeni-ranja tako postanejo neuporabne, ker je potrebno skeniranje v ločljivosti 625 do več kot 2 500 dpi. Pri reprodukcijah visoke kakovosti, kjer se ne zahteva vrhunska reprodukcija podrobnosti oz. zadošča optimalen kompromis med kakovostjo in ceno, so ugotovili, da zadošča 400 dpi pri 8 bitih. Za kakovosten prikaz na zaslonu zadošča 200 dpi. Razvili so tudi orodja za skeniranje oz. obdelavo rastriranih slik. A. Knoll in S. Psohlavec sta leta 1995 predstavila (KNOLL, psohlavec, 1995) začetke digitalizacije gradiv v okviru projekta UNESCO Memory of the World (ABDELAZIZ, 2001), ki je bil najavljen leta 1992. Prvi digitaliziran rokopis, ki je v okviru projekta izšel na CD-ROM-u, je bil Antiphonarium Sedlecense iz 13. stoletja. Digitalizacijo so začeli s skeniranjem diapozitivov na bobnastem skenerju, kasneje pa so testirali različno strojno in programsko opremo. Prvi CD je bil narejen za preskus sistema in odziva uporabnikov Osnovne slike velikosti približno 40 MB v formatu TIFF (CMYK) so bile shranjene na 37 CD-ROM-ih, kasneje pa so kakovost zmanjšali na 256 barv in 80 Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 41 dpi. Po priporočilih UNESCO so preskusili dve kakovosti digitaliziranja rokopisov: Q99, ki omogoča tiskanje faksimilov, in Q95, pri kateri so vidni sledovi digitalizacije v podrobnostih (tipična ločljivost pod 200 dpi in velikost TIFF datotek do 18 MB oz. 24 MB CMYK). Izbrali so kakovost Q95. M. Komelj poroča (KOMELJ, 2001) o izidu faksimila skicne knjige Janeza Vajkarda Valvasorja za Topografijo Kranjske 1678-69, ki je izšla v 200 oštevilčenih, notarsko overjenih in 20 neoštevilčenih izvodih. B. L. je v Delu (B, L, 2001) objavil novico o izdaji faksimila rokopisa Dogodek v mestu Gogi avtorja Slavka Gruma. Poleg faksimila rokopisa je objavljen prepis in različno dokumentarno gradivo. C. Lemaire (LEMAIRE, 1985) omenja kot prvi faksimile delo Martyrologe dit de St. Jérôme, ki ga je v tehniki bakroreza izdal Moretus leta 1633 na osnovi rokopisa, ki ga je Héribert Rosweyde pridobil v samostanu Echternach. S. Marcon (Marcon, 1999) govori ob razstavi (predvsem fotografskih) faksimilov (1998 Cultural Heritage Exhibition) o njihovem pomenu za ohranjanje originalov in za dostopnost dokumentov za znanstveno preučevanje. Ob tem ugotavlja, da je v nekaterih primerih potrebno tudi neposredno preučevanje originalov M. Mayer (Mayer, 1999) poroča o realizaciji projekta digitalizacije rokopisov na Universitätsbiliothek Graz. Po dveletnih izkušnjah ugotavlja, da je za povprečen rokopis na 220 listih (440 strani oz. posnetkov) potrebnih 25 človek - ur, od katerih je 8 ur porabljenih za snemanje, 16 ur za obdelavo posnetkov in 1 ura za bibliotekarsko obdelavo. Zaradi konzervatorskih zahtev je bilo potrebno nabaviti ali izdelati ustrezno opremo. Original mora biti mehansko kar najmanj obremenjen; knjižni blok se ne sme odpirati za več kot 140 o, osvetlitev originala mora biti enaka, kot na razstavah (maksimalno 33 600 luks-ur, brez UV, kar ustreza trimesečnemu razstavljanju pri osvetlitvi 50 luksov), klimatske razmere morajo biti v območju 18 do 25 oC, relativna vlažnost pa 40 do 60 %. Za svetlobni vir so izbrali cevasto svetilo s spektrom, podobnim dnevni svetlobi (2 × 2 svetilki Osram DL 55 W/12) z dodatnim UV filtrom, ker je bila pri osvetlitvi 3 000 luksov bila prisotna energija sevanja v UV področju 33 mW/m2. Za snemanje so uporabili posebej izdelan nosilec predloge in digitalno kamero kodak DCS 420 (1,5 mio pikslov, barvna globina 32 bitov). O. Mazal (Mazal, 1986) navaja kriterije za izbor rokopisov za faksimiliranje: zaščita originala, znanstveni interes in enkratnost predloge. Med primernimi predlogami Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 42 našteva primere iz zahodnoevropske kulture: biblijske rokopise (Bibelhandschriften), mašne knjige in molitvenike (Breviere, Antiphonare, und Psalterien, Livres d´heures – Stundenbücher, Hagiographica und Gebetbücher), teološka in filozofska dela, kronike (Chroniken), zgodovinske rokopise (historiographische Handschriften), pravna dela (Werke der Rechtliteratur), medicinske slikovne in tekstovne rokopise (medizinische Bild- und Texthandschriften), dela štirih umetnosti oz. znanosti (glasbe, aritmetike, geometrije in astronomije) (Werke der Quadriviums), dela s področja astronomije, matematike, vede o glasbi (Musiklehre), tehnične rokopise, vojaške, turnirske in mečevalske knjige (Fechtbücher), dela s področja arhitekture in umetnosti, romane, epe, pesnitve, lirsko in umetniško prozo, učbenike, jezikovnoznanstvena dela (Werke der Sprachwissenschaft), heraldiko, spominske knjige in rokopise pomembnejših osebnosti (Autographen bedeutender Persönlichkeiten). Podrobneje tudi opisuje priporočene vsebine komentarjev k faksimilni izdaji. O. Mazal (MAZAL, 1985) navaja tudi različne oblike reprodukcij originalov, ki ustrezajo umetnostnim zgodovinarjem. Izpostavlja predvsem Ektachrome (barvni diapozitivi velikega formata 13 × 18 cm) in črno-bele filme barvnih izvlečkov ali plošče, ki omogočajo kakovostno barvno tiskano reprodukcijo. Diapozitivi maloslikovnega formata imajo zanj samo dokumentarno vrednost. Infrardeči, ultravioletni in ß-radiografski posnetki so zelo pomembni za specialiste. Na najvišje mesto postavlja faksimile in ponatise. Fotokopije (kserografije) označuje kot neprimerne. V nadaljevanju obdeluje še mikrofilmanje, ki z reproduciranjem daje ustrezen študijski material, podobno kot diapozitivi maloslikovnega formata. Kot ideal pri faksimiliranju izpostavlja reprodukcijo s tremi osnovnimi barvami, rdečo, modro, rumeno, črno za konture in zlato. P. Michalzik objavlja v Süddeutsche Zeitung recenzijo izdaje faksimila rokopisa F. Kafke Der Process, v kateri navaja (MICHALZIK, 1997) ugotovitev, da so faksimili bistveno bolje berljivi kot original in to pripisuje skeniranju. Faksimile omogoča tudi grafološko analizo Kafkovega rokopisa. A. Müller in K. Thieme ugotavljata (MÜLLER, THIEME, 2001), da je od preko 200 tiskarn, ki so v Nemčiji na začetku 20. stoletja tiskale v tehniki svetlotiska, danes ostala samo še ena, edina na svetu, ki se ubada s številnimi težavami. V tiskarni Leipziger LichtdruckWerkstatt ugotavljajo, da na trgu ni več mogoče dobiti materialov v ustrezni kakovosti, predvsem tiskarskih barv, valjev s posebno usnjeno ali gumijasto oblogo in papirjev. Manjka tudi naročil. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 43 M. Naglič je na kratko opisal (NAGLIČ, 2001) izdelavo ene najzahtevnejših faksimilnih izdaj pri nas, Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma. Zaradi zahtevnosti tiska v šestih barvah (štirih običajnih in dveh zlatih), je delo tiskala tiskarna Print & Art Faksimile v Gradcu, ker slovenske tiskarne po mnenju urednika ne bi zmogle zahtevane kakovosti. Podobno navaja tudi I. Brejc (Brejc, 2001). E. Overgaauw (OVERGAAUW, 2000) je ob otvoritvi razstave faksimila GuémadeucStundenbuch v Staatsbibliothek zu Berlin pojasnil pomen uporabe faksimilov starih rokopisov pri študiju paleografije in umetnostne zgodovine ter razne poglede na uporabo različnih oblik reprodukcij (fotokopije, diapozitivi itd.) pri paleografiji, umetnostni zgodovini in filologiji. Kot primer navaja faksimile, izdelane v tehniki globokega tiska (Héliogravures) konec 19. stoletja. Po njegovem mnenju so vsa pomembna besedila antičnih avtorjev že dostopna kot faksimili, enako tudi mnoga pomembna srednjeveška dela iz večine evropskih dežel. V nekaterih primerih daje avtor faksimilom prednost pred originali pri preučevanju, predvsem kadar originali niso popolni in dostopni na enem mestu. V. Plahuta Simčič objavlja (PLAHUTA SIMČIČ, 2001) v Delu opis dogajanja na Knjižnem sejmu in poudarja, da je razstavljena tudi najdražja knjiga na svetu: faksimile Evangeliara iz Lorscha, ki stane 47 000 DEM. Faksimile je izdala založba Faksimile Verlag, Luzern. Deli originala, ki je nastal okoli leta 810, se nahajajo na raznih koncih Evrope (Vatikanska knjižnica v Rimu, Romunija, platnice celo v ZDA), s faksimilom pa so se ponovno združili v celoto. S. Psohlavec poroča (PSOHLAVEC, 199 8) o projektu digitalizacije starih rokopisov v Nacionalni knjižnici Češke republike v okviru projekta UNESCO Memory of the World. Ugotavlja, da digitalizacija v visoki ločljivosti ni smiselna, ker večina uporabnikov ni zelo zahtevna, strokovnjake pa pogosto pri preučevanju zadovolji samo original. Pri realizaciji projekta je uporabljal digitalni fotoaparat Kodak DCS 460 z ločljivostjo 2 000 × 3 000 pikslov, najprej z 12 biti na barvo, kasneje pa z 8 biti na barvo oz. z velikostjo RGB datoteke 18 MB. Ločljivost je bila 250 do 350 dpi. Digitalizirali so samo rokopise, pri katerih je navedena ločljivost ustrezala. Slike so shranjevali v različni kakovosti glede na zahteve. Slike vrhunske kakovosti (Excellent) so shranili v formatu JPEG z minimalnim stiskanjem, kar je pomenilo zmanjšanje datotek s 15 MB na 4 do 5 Mb. Slike visoke kakovosti (High) so shranili z višjo stopnjo stiskanja pri enaki ločljivosti na 1 do 1,5 MB. Slike nizke ločljivosti (Low) so prilagodili za internet s stiskanjem na do 150 KB pri kar največ ohranjenih informacijah. Slike za predogled so shranili kot GIF, velikosti približno 50 KB. Slike za zbirke (Gallery) so shranili kot GIF, velikosti 5 do 10 KB. Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 44 Po potrebi so posebej shranili slike detajlov. Komentarji k slikam oz. podatki o slikah so bili zapisani v formatu HTML, združljivi pa so tudi s SGML (ISO 8879). Za delo z datotekami so razvili program ManuFret. Na CD-ROM-u Digitization of rare library materials; Memoriae mundi series Bohemica, 1999, so objavljena priporočila UNESCO za digitalizacijo različnih gradiv, poleg rokopisov tudi zvočnih in drugih zapisov, program Manufret v 2.1 in različni primeri. M. Reinhardt opisuje (Reinhardt, 2001) izdelavo faksimila, s katerim so nadomestili originalno stensko svileno tapiserijo v gradu Alteglofsheim. Devet tapiserij s skupno površino 90 m2 so reproducirali v ink jet tehniki tiska na strojih Vutek velikega formata. H. Renggli v svojem članku (RENGGLI, 2001) s pomenljivim naslovom Legalna umetnost ponarejanja opozarja na probleme reprodukcije risb v preteklosti. Čas nastanka faksimilov postavlja v 19. stoletje, ko je bila izumljena fotografija, čeprav so bile reprodukcijske tehnike poznane že prej, vendar je bila med avtorjem umetniškega dela in reprodukcijo posredi »druga roka«. Ocenjuje, da so že v 18. stoletju na pobudo poznavalcev umetnosti in zbiralcev iz višjih slojev razvili reprodukcijske tehnike, ki so omogočale ne samo ročno reprodukcijo ideje in kompozicije risbe, temveč tudi odraz temperamenta in stilističnih posebnosti umetnika. B. von Scarpatetti je v odgovorih (VON SCARPATETTI, 1990) na deset retoričnih vprašanj ugotovila, da je faksimile prevara, ker ne ustreza originalu po barvah, materialu in po tehniki upodabljanja. Samo fotografija do določene mere zadovoljuje zahteve po kakovosti reprodukcije. Original je po svoji vsebini in pomenu enkraten in se ga ne da reproducirati. Faksimile za ohranjanje kulturne dediščine ni pomemben, ker lahko enako vlogo prevzame barvna fotografija. Faksimile po njenem mnenju ni uporaben za raziskovanje ali paleografsko poučevanje; zaradi visoke cene ne naredi originala dostopnega javnosti in ne omogoča zadovoljivega ohranjanja originala. H. Schreiber (SCHREIBER, 1932) je objavil pregled faksimiliranih rokopisov antičnih klasikov, v katerem ugotavlja, da področje še ni celovito obdelano, ker še niso faksimilirani vsi pomembni rokopisi ali pa so nekateri faksimili, predvsem palimpsesti, nepopolni. Podaja tudi kritiko visoke cene faksimilov in ugotavlja cenovne prednosti mikrofilmanja. G. T. Tanselle (TANSELLE) opozarja na nujnost shranjevanja originalnih nepoškodovanih zapisov, saj sodobna uporaba informacij dopušča in zahteva - z digitalizacijo, mikrofilmanjem ali fotokopiranjem - ločevanje vsebine od nosilca podatkov. Brez Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 45 originalnega nosilca podatkov je lahko tudi informacija izgubljena. Sodobno prakso odrezovanja hrbta knjig zaradi lažje obdelave primerja s sežiganjem knjig. E. van der Vekene (VAN DER Vekene, 1988) omenja že Gutenbergovo Biblijo kot možni prvi primer faksimilne izdaje, saj je bila dejansko reprodukcija rokopisa, izdelana s takrat najsodobnejšo tehnologijo tiskanja s premičnimi črkami, ki so ji kasneje sledile reprodukcije starih rokopisov in tiskov, izdelanih v tehniki globokega tiska in kasneje litografije. To tezo potrjuje tudi dejstvo, da je bilo za stavljenje teksta uporabljenih 290 različnih črk in ligatur (http://www.gutenberg.de, hanebutt-benz, 2000), tiskana pa je bila na dva materiala (papir in pergament), tako da se je tiskana knjiga po izgledu še bolj približala rokopisni predlogi. G. Wakeman je preučeval (Wakeman, 1970) različne tiskarske tehnike, ki so se uporabljale za faksimiliranje predvsem v 19. stoletju. Opisal je nastanek prvih faksimilov v tehniki anastatičnega tiska, leta 1841 prvič uporabljenega za reprodukcijo časopisa Aethaneum. Postopek je uporabil M. Baldermus iz Erfurta, ki je izdelal tudi kopije strani iz knjige, tiskane leta 1483, in arabskega rokopisa iz 13. stoletja. Philip Henry de la Motte je leta 1849 objavil knjigo o anastatičnem tisku, v kateri opozarja, da pričakovanja o primernosti te tehnike za reproduciranje starih tekstov oz. faksimiliranje tipografskih redkosti niso upravičena, ker kemičen proces ni zanesljiv, zato včasih pride do uničenja originala, ne da bi izdelali kopijo. G. Wakeman opisuje prve poskuse Henrya Jamesa v Ordnance Survey s fotografskimi tehnikami, fotolitografijo in fotocinkografijo v obdobju od leta 1855 do 1859, ko je kot prvi uspešno uporabil fotocinkografijo za reprodukcije zemljevidov Glede faksimiliranja Domesday Book iz enajstega stoletja avtor navaja več poskusov v 18. stoletju, na osnovi katerih je leta 1783 izšel faksimile, izdelan v tehniki knjigotiska, za katerega je Abraham Farley oblikoval in Joseph Jackson izdelal črke po originalnem rokopisu (slika 3). Faksimile istega dela, vendar izdelan v tehniki fotocinkografije, je nastal pod vodstvom Henrya Jamesa v obdobju od leta 1861 do 1863. Original je dvobarven, vendar je bil prvi del (Cornwall) reproduciran februrja leta 1861 samo enobarvno z dodatno vzorčno dvobarvno stranjo. Tehnične probleme dvobarvnega tiska so rešili šele kasneje in po enem letu nadaljevali z delom. V končni izdaji v dveh zvezkih je bilo v uvodu opisano faksimiliranje obeh izdaj in postopek fotocinkografije. Ob uvodnem besedilu sta tudi dve lesorezni ilustraciji, prekopirani iz Illustrated London News po anastatičnem Gorazd Golob: Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala 46 postopku. Takoj po začetku prodaje so zaradi nečitljivosti originalnega latinskega besedila izdali Extension and Transliteration s teksti v latinščini in angleščini. S V D F V L C. •I, Pxerrs. Regis de tlEGtoNE qjta Roger bigot feruät*Itt Südfultf. Hundret de oYo/'.Tornai ten& Rex Wittm qd tenvjit rex.E *,p uho manerio & ^p.v.car trx-Sei).xxx.vi#uitt* & xviii.bord.Tnc-vt.feruos. p*t.m hull.te 7 podea.i.car 1 dnio.m nulla.f; in tepre Regis, e W*potera/f.eč due cu illa.Tnc 7 p. xlv car hou »m .xix.Te filua xxx.porc.m fex.Tc xinii aer pti.p 7 m xn.THc.ii.hloi. p 7 rn.i.Ibi e etia unu mercatu. Eccla tpr.R.E» de. 1 .car tra.HBe. fed hugo de mönfe forti.ht de hac carrucatä«xx.iu .acr. & reuocat ad quanda capella . qua. tin frs. libi hoes Hugonis cftruxert in a juxta eimitcriu matris ecche.7 füert manentes de parrochia matris eccte.q? 11 potat cape tota parrochia,H ma! dscefa medietate fepulture omi tepe.7 quarta parte aliaru elemofinaru q fiebant.habuit p eptione<& li capella fi fuit dedi cata ut n.hund nefcit.In hac carrucat eceta? fuer v . boni.7.1 .uilt.feg.n.car. In hoc manerio fuer tpr . ll. E . xl foc.cu omi cfuetudine pq Rog recep.fuer oms* ablati.exceptis.vil.sep habuer hi.LVin.acr*7 dim car. 6 tcpe.R.E.i car.int qtuor.Et ppofit huj man ten& xxvi.acr in foč reg tepe R.E.hoc man cu in-1 tegru fuit. xv . üb. adnum otdo Roger recep # xxxv. HB. m xl . Wane. Tornei ht. i. leug in longo .7.1.1 lato. 8c reddit de gelto xv et . Quicüq. >bi teneat. t)e hoc man ht hugo de monte forti. xx.foc,& Rotbt comes, vi.Rog de otburuilla .1111 .Frodro ht. n. Roger piftau. ni. /^Bofemera.H.Brufort tenuit rex.E.^ xn.car tfae.7