f.

f ,^N«roclna'(Ti6kama" v LJubljani v
Vsebina L mka:
1.	Radinski: Drobne pesmi. VII., VIII, IX., X.....257
2.	Josip Starfc: Prvi sneg. Povest. (Dalje)......258
S. J. Kostanjevec: V mraku. Pesem........265
4.	Josip Jurčič: Slovenski svetec in učitelj. Zgodovinski
roman. VI. Sv. Metod pred nemškimi sodniki (Dalje). 266
5.	Ivan Vrhovec : Iz domače zgodovine. V. Kako in kdaj so
nam naredili ljubljansko „Zvezdo".......272
6.	Dr. Fr. J. Celestin: Vissärion Grigčrjevič Belinskij. (Konec) 278
7.	A. Fekonja: O početkih slovenske književnosti (Dalje) .	281
8.	Y : Misli..................287
9.	Radinski: Sölza. Pesem............287
10.	Tinea: Želja. Pesem.............288
11.	Janko Podgorec: Labodova pesem. Noveleta ....	288
12.	E. Lah :,.Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja". III.	295
13.	Dr. M. Murko: Miklošičeva novejša dela. (Konec) . .	300
14.	S. R.: Etruščanski pabirci.......• . . .	306
15.	D. Fajgelj: Nove muzikalije. I., II., III.......308
16.	Listek: Nove knjige slovenske. — Cerkvena književnost
slovenska. — O Matici Slovenski. — Pisateljsko podporno društvo. — Dramatično društvo. — Pre-širnovo pismo iz leta 1834. — Glagolski nadpis v Sevnici. — Kako se zagovarja kačji pik. — „Sla-vinja", prvi slovenski tednik. — Dr. Vatroslav Jagič.
— Jakob Petelin (Hänel, Handl, Gallus), slavni skladatelj slovenski. — „Slovenskaja Matica i eja izdanija".
Listnica. BI. g. Minka Majzelj, Št. Jarnej: Plačano do konca leta. — G. N. E. G. v G. Take pesmi bi najbrž ugajale „Vrtcu"; za „Zvon" so prenedolžne. — Milko: „Kdor peti pevcev kaj ne ve — Od letnih časov kroži" — pravi že Preširen. V koš ! — G. P. B. b. v Lj. Hvala! Porabimo. Samo naslov se mora prenarediti, kajti „pride" pomeni fut., a ne praes. — Rev. Peter Jos. Jeram, Merriam Park, Ramsey Co. Minnesota. List Vaš je plačan do konca leta 1886. Hvala lepa za prijazno pojasnilo.
Štev. 5.	V Ljubljani, 1. maja 1886.	Leto vi.
Drobne pesmi.
%	VII.
»orju slično je srce: Neizmerna površina, Neizmerna globočina, V sebi skrivajoč temnč gorjč. In ko vihre pridrcve, Kdo jih more umiriti, Kdo ume jih ukrotiti ?
Leži pred mano nežen cvet,
Cvet je že posušen; Upiram nanj mračan pogled, Sreč mi ziblje sen . . .
IX.
VIII.
Saj včdeti vam treba nI, Kaj me boli, kaj me teži; Zadosti je, da ona ve. —
In ni vam všeč teh pesmi j glas, Po sodbi nisem vprašal vas; Naj sčdi njeno le sreč!
Pod vaško lipo je bilč,
Saj več ne vem kedaj, Ko prvič zrl sem v nje oko, Ko zrl sem prvič raj . ..
In vaška lipa še stoji In cvete kakor prej; Samö ta cvet več ne dehti, Odcvel je za vselčj.
X.
Cvetka sama, ki ne včneš, Ki te slana ne ospT, Piš najbčsnejši ne strč; Cvet iz rajskih ti višav — Materinska si ljubav!
Radinski.
Leposloven in znanstvei\ listrT
Prvi sneg.
Povest.
Spisal Josip Star b.
VI.
neg je skopnel, zima je bila pri kraji, a pri kraji je bil tudi predpust, ki je navadnim ljudem minul, kakor vsak drug čas, in le takim, ki so se preveč udajali zapeljivim njegovim slastim, je kaj, da so ga še dolgo dolgo pomnili. Nekaterim je pobral novce, drugim je oslabil zdravje, a mnogim vsekal globoke srčne rane, ki se niso dale zlepa zaceliti. Malokoga pa je tako hudo zgrabil, kakor Uovskega. Nespameten in lahkoveren, kakeršen je bil, mislil je Ilovski, da lepa in bogata Ida mora biti njegova, in hodil je za njo po vseh plesih in veselicah, in noč in dan ni imel drugih skrbij, nego li, kako bi se ji prikupil, kako jo razveselil ter si jo popolnoma osvojil. To pa ni bilo tako lahko, kakor bi kdo mislil. Odkar je Ida stopila v svet, jeli so jo obletavati mladi ljudje, s katerimi se Ilovski nikakor ni mogel meriti, zlasti ker je vsakdo vedel, da stari tvorničar hčere svoje ne bo komurkoli dal za ženo. Bilo je imenitnih in bogatih gospodičev, ki so se zdaj klanjali imovitemu Strnadu in slavili lepo njegovo hčerko. Ta je s preljubeznivim svojim vedenjem vsacega začarala, in kakor z Ilovskim, tako se je spogledavala z vsakim drugim, ki se ji je znal dobrikati, da naposled nihče ni vedel, pri čem je. Ilovskega je stalo težkih žrtev, da ni zaostajal za tekmeci svojimi, ali vkljub vsemu temu ni jim bil kos. Ida je imela tedaj dovolj odličnih plesalcev in prav milostivo je zdaj tega, zdaj onega uslišala in tako vse zaporedoma slepila. Ravno to pa je Ilovskega še bolj motilo. Res, da mu z nobeno besedo ni dala kaj več upanja, kakor drugim: ali bilo je tudi res, da se proti njemu ni prav nič izpremenila, odkar sta se prvikrat seznanila pri „ruskem kozaku".
V takšni negotovosti je Ilovskemu minul predpust, a začel se je dolg posten čas potrpljenja in praznega upanja. Ni je bilo več prilike, da bi govoril z obožavano svojo Ido; zalezoval jo je po gledališčih, po sprehajališčih in po raznih cerkvah, vendar vse zastonj. Le malokdaj
zapustil
jo je videl in vesel je bi), če sta se z očmi ujela in se mu je ona ljubko nasmehljala: nikdar pa se ji lii mogel pridružiti, vselej je bila v večji druščini, v kateri mu je najbolj na poti bil sin bogatega trgovca, ki je v kupčijskih stvareh imel pri Strnadu vsak čas kaj opraviti. Nekega dne jo je videl zopet v cerkvi in bila je sama. Srce mu je utripalo; kar ni mogel dočakati konca službe božje, in brž ko je mašnik dal poslednji blagoslov, hitel je na vrata in se pred cerkvijo postavil na mesto, kjer je mislil, da mora priti mimo njega. Tako je tudi bilo, ali pri izhodu je zadela Ida na več svojih znank, njega pa v živahnem pogovoru in veliki gneči niti zapazila ni.
Ilovski je uvidel, da po ti poti ne pride do smotra svojega, in sklenil je drugače, šel je naravnost pred Strnadovo hišo, in spre-hajaje se semtertja je gledal po oknih, da bi vsaj zdaleč ugledal obličje njeno. Ida ga je. kmalu zapazila in, če je le mogla, namigavala si je skrivaj ž njim. To je llovskega znova ohrabrilo; še ni obupal in prav pridno se je hodil nastavljat pred o a no. Nekega dne pa je kupil prelep šopek redkih cvetlic ter naročil postrežčku, kako naj ga izroči gospodični Strnadovi. Oče je sicer videl postrežčka, ali mislil je, da dohaja od trgovčevega sina in ni se zmenil zanj. Tako je mislila tudi mati Strnadka. Od veselja in ponosa se ji je zasvetil obraz in nemudoma je postrežčka peljala k ljubljeni svoji hčerki, ki je z lepoto in ljubeznivostjo svojo še bolj povzdignila dober glas Strnadove hiše. Ida je takoj ugenila, kdo ji pošilja prelepi dar. Brzo vzame šopek, a listek vtakne v žep, kakor da ga od srečnega nemira ne bi utegnila brati, poskoči radostno ter hiti k oknu, da si bolje ogleda redke cvetlice. Na levo in na desno je obračala veliki šopek, zdaj je poduhala ta, zdaj oni cvetek, toda v tem se je vedno spogledavala z zaslepljenim darilcem, ki je na nasprotni strani ulic kakor slučajno hodil semtertja in si domišljeval, da vse to skazovanje sreče in zadovoljstva velja njemu, a ne šopku njegovemu.
To je bil poslednji srečni trenutek, ki gaje Ilovski doživel z deklico, s katero ga je seznanil prvi sneg. Pa saj mu je Ida bila prav primeren dar čudnega naključja. Bila je lepa in ljubezniva, ali srce njeno je bilo hladno kakor led. Mrzlo preudarjajoči duh očeta trgovca kakor bi se bil prelil v hčerko njegovo , samo da ga je pri nji zakrivala čarajoča ženska zunanjost, katero so ji razni učitelji in učiteljice še lepše olikali, v tem ko niso prav ničesa storili, da bi ji oblažili tudi srce. Ida je bila odgojena za „svet" ; v „svetu" je hotela sijati, v „svetu" veljati in se v polni meri naužiti vseh tistih slastij, ki puščajo srce prazno in nezadovoljno. V tem bi se Ilovski
17*
do dobrega ujemal ž njo; ali kdo je on? Kaj ji on more v „svetu" dati? Niti veljave, niti užitka. Tako je tvorničarjeva hči po poslednjem dogodku jela računati, a v tem jo je še bolj utrjevala mati njena, ki je bila vsa prepadena, ko je slučajno pobrala Ilovskega listek, ki je Idi padel iz žepa.
„Za pet ran božjih!" jame se skrbna mati hudovati na lahkomiselno hčerko, „kaj pa vendar misliš! Bog ne daj, da bi oče kdaj to zvčdeli. Vsemu bi bila jaz kriva, da te nisem čuvala, kakor treba. In kaj bi rekel Milan, ko bi to čul. Nikdar več bi ga ne bilo blizu. Manjka se njemu nevest, na vsak prst jih dobi deset. Pa to še ne bi bila vsa škoda. Predobro mu poznam očeta, mogočen je, in takoj bi pretrgal vsako kupčijsko zvezo z nami. Pa kdo bi naštel vso nesrečo, ki nam preti od tvojega nepremišljenega igranja s tem pisarjem, ki ni prav nič. Danes naj se zameri glavarju svojemu in jutri nima več suhe skorje, da bi jo gledal. S takim človekom naj se pečajo druga dekleta, ne pa Strnadova hči. Kako sem bila vendar tako slepa, da ti nisem prej prišla na sled!"
Tako se je togotfla mati Strnadka in ni' vedela, kaj bi počela od jeze; a čisto pozabila je, da je prav ona z nepremišljeno svojo hvaležnostjo o prvem snegu in na koncertu Ilovskega tako rekoč spod-bodla, da se je čim dalje bolj bližal njeni hčerki. Se ve da, takrat je bilo še marsikaj drugače, Ida še ni bila znana v. „svetu", a mati tudi še ni mislila, kake skrbi treba imeti z odrastlo hčerjo. Zdaj se ji je še le zasvetilo v glavi in tudi Ida se je prvikrat do dobrega zavedela, da so ji minula otroška leta, ko ji je bila dovoljena še vsaka šala. Umirila je mater in obljubila, da ne bode nikdar več z nepremišljenim vedenjem Ilovskemu dajala kake nade. In tako je tudi bilo. Zastonj se je llovski oziral po nesrečnem oknu j ni in ni je bilo več. Uvidel je, da mu je ves up splaval po vodi. A kaj zdaj? Kako se reši oderuhov, katerim je minuli predpust s potratnim svojim življenjem prišel v pest? Te skrbi so Ilovskemu zdaj bolj belile glavo, nego bi mislil, kdor je poznal njegovo lahkoumnost.
VII.
Ce tudi se v velikih mestih ljudjč ne zanimajo toliko za posamezne ženitve kakor v malih, glas, da bo Müllerjev sin vzel Strnadovo hčer, dal je tudi v P ... i ljudem dosti govoriti. Müllerjevi so bili nemške krvi in prav visoko so se nosili, Strnad pa je bil Slovan in doslej se je pri njem vkljub velikemu bogastvu preprosto živelo kakor v vsaki drugi meščanski hiši; ali denar je poravnal nasprotja in vsakdo
je takoj računal, kako bode ta ženitev v trgovskem svetu povzdignila veljavo Müllerjevega in Strnadovega imena.
Tudi Kolarjevi so čuli to novico; Cermak jim jo je prinesel iz kavarne. Elza je znova oživela, sama zadovoljnost ji je sevala z veselega obraza; saj je Ilovskega še zmeraj ljubila, in vse mu je odpustila, samö da bi se ji tudi on več ne izneveril. Ničesar mu ni očitala in ko je zopet prišel, niti zinila ni ob Idi in njeni zaroki z mladim Mül-lerjem, ampak vse druge stvari mu je pripovedovala ter ga izpraševala, da bi ga potolažila in spravila v dobro voljo. Moral bi biti öd samega kamena, komur bi se pri tako nežnočutni deklici ne otajalo srce. Ilovski je to le predobro čutil in na vso moč se je kesal, da ni prej spoznal, kakšen redek biser je njegova Elza. Kakor bi se zopet zavedel po hudi bolezni, čudil se je, kako je mogel zanemarjati to blago bitje ter brezumno letati za nečimerno gizdalko s hladnim srcem. Kako li ga je mogla tako omamiti! Pa saj še ni zamujeno. Vse je minulo, kakor nam minejo težke sanje, kadar se vzbudimo, in zopet je vse pri starem. Da bi reš bilo pri starem!
Tako je Ilovski večkrat na tihem vzdihoval in bil je vedno potrt in žalosten. Elza je mislila, da mu je še zmeraj Ida na srci, in izkušala mu je z večjo ljubeznivostjo izbrisati spomin na to nesrečno poznanstvo. Ali bil je drug črv, ki je grizel Ilovskega in mu preganjal spanje in dobro voljo; toda kaj je bilo, tega nikomur ni razodel, temveč se je zatajeval ter silil biti vesel, pa zastonj. Čermaku se je dozdevalo, kaj je lahkoumnemu prijatelju, ali ni hotel o tem govoriti, da ne bi po nepotrebnem odpiral ran, ki jih ne more zaceliti. Smilil pa se je revež vsem dobrim svojim znancem, ki so v njegovi navzočnosti večkrat nehote umolknili in bili v zadregi, kaj naj govore. Rekel bi človek, da so se nalezli njegove tožnosti, ali imeli so tudi vsak svoje skrbi; mati Kolarjeva je vedno bolehala in se skoraj ni ganila iz svojega naslanjača, v katerem je mimo sedevala in krpala staro perilo, Cermaku pa so se bližale usodne preskušnje. Le Elza je bila vesela in se nadejala, da bo čas izlečil vse bolečine. —
Bilo je nekako o kresu, lep poleten dan v nedeljo. Mirko se je ravno ustavil na oglu ulic in čital velikanska oznanila, ki so ljudi za popoludne vabila na razne veselice v mestu in zunaj mesta. V tem pride Ilovski in ga ogovori:
„Zdravo, Mirko! Kam si se namenil?*
„Prav za prav nikamor. Malo sem se mislil sprehoditi po bregu, potem pa iti k obedu. A ti?"
„Pred križevniško cerkev grem. Opravilo utegne vsak čas biti pri kraji, pa bi rad počakal Elzo. Pojdi z menoj."
„Prav rad," zavrne mu Mirko in oba sta se napotila proti bližnji cerkvi, kjer so se ljudje ravno vsuli skozi vrata. Ni jima bilo treba dolgo čakati, kajti brž ko se je razšla največja gnčča, pokazala se je na cerkvenem pragu Elza z materjo. Videl si ji v očeh, kako jo je veselilo, da je Ilovski prišel ponjo; a vesela je bila tudi Mirka, ki se ji je zdel kakor dober duh ali varuh. Prijazno stopi k njemu in ga ogovori:
„Dober dan, gospod Svetlin! Kaj smo se Vam zamerili, da Vas ni več blizu?"
„Res, kar nič Vas ni videti/ pritrdi gospa Kolarjeva.
„Oprostite! Nisem Vas hotel kadarkoli nadlegovati, a tudi nisem utegnil. Moral sem se poprijeti knjige in nadomestiti, kar sem prvega pol leta zamudil. Nekoliko pa ne rečem, da nisem bil sam kriv s svojo zanikernostjo. Torej še jedenkrat prosim odpuščanja."
Tako se je izgovarjal Mirko in se pridružil Elzi, v tem ko je Ilovski šel za njima z materjo. Elza je bila prav zgovorna in je Mirka povabila, naj bi popoludne šel ž njimi. Dan je lep in dolg, pa se mislijo takoj po obedu z zabavnim vlakom odpeljati dve postaji daleč po železnici, potem pa se do večera sprehajati po lepem „zlatem dolu*, kjer je človek že ves na kmetih. Mirko je bil prijaznega povabila vesel, zlasti ker mu je bila okolica Še malo znana, in obljubil je, da jih bo o določenem času gotovo že čakal na kolodvoru. Ko so se ločili, hitel je domov, da preskrbi, kar treba, in bi se mu po obedu preveč ne mudilo.
Ob dveh popoludne je na kolodvoru kar mrgolelo vsake vrste ljudij, gosposkih in preprostih, moških in ženskih, odraslih in otrok; ali nihče ni imel niti prateži niti popotne oprave, ampak vsi so bili v lahkih letnih oblekah, le pri kaki skrbni mamici si zapazil velik volnat robec ali pa košek napolnjen s kolači in drugimi mrzlimi jedrni. Tudi nisi videl, da bi kdo slovo jemal in se jokal, marveč čul si samö veselo blebetanje in smijanje. Pri blagajnici je bila tolika gneča, da je vlak zamudil celo četrt ure, predno je vsak dobil svoj listek. Še večja stiska je bila v vozovih. Priklenili so jih že nekoliko nad število. pa še jih je bilo premalo, a ker nihče ni hotel zaostati, potisnil se je kamorkoli, če tudi ni več dobil praznega sedeža.
Naši znanci so se dosti podvizali, toda so vendar malo prepozno prišli. Za gospo in gospodični se je našlo še prostora, ali Mirko, Cer-mak in Ilovski so morali stati do prve postajp. kjer so se vozovi ne
koliko izpraznili. Na drugi postaji pa so izstopili, kakor je bilo zgo-vorjeno. Takoj za kolodvorom je bil hladen, prostoren vrt, kamor so vihrajoče zastave in glasna godba vabile dohajajočo mestno gospodo. Večina je ostala tu, drugi pa so šli dalje po „zlatem dolu", ki se je ob šumljajočem potoku vil daleč noter med sadonosnimi bolnici in griči. Mestnemu človeku se je v tem mičnem kraji in v čistem zraku razširilo srce, lože je dihal in čelo se mu je zvedrilo kakor jetniku, kadar iz temne ječe zopet sloboden stopi pod milo nebo. Mati Kolar-jeva je pozabila svoje bolečine in kakor pokrepčana je stopala dalje z mlado svojo družinico; Elza pa od radosti ni vedela, kaj bi počela, najrajša bi bila poskočila, kakor takrat, ko je še nežna punčika z rajnkim očetom bivala na kmetih. Zdaj se je ozirala na desno, zdaj na levo, vsak čas je zapazila kako novo lepoto v prirodi ter mater spomnila na kaj podobnega iz rojstvenega svojega kraja; potem je zopet vprašala Mirka, če je na Kranjskem kaj lepih krajev in ga prosila, naj jim kaj povč o domovini svoji. Ilovski se je še posebno prikupil Elzi, ker je materi podal roko, da se je vanjo obesila ; Ema in Čermak pa sta, kakor navadno, z naglimi koraki pred ostalimi dalje stopala, da ju nihče ni motil in slišal, kar sta imela med seboj. Tako so zadovoljno srce in primerni pogovori vsem krajšali pot, in predno so se nadejali, bili so pri mlinu, do katerega so se bili namenili.
Mlinarica je bila postrežljiva ženica in dasi ni imela prave krčme, za praznike je vendar preskrbela kak sodček piva ter gospem dovolila, da so si pri nji skuhale kavo, za katero je zmeraj imela mleka pripravljenega. Po bujno zeleni trati so rajali otroci in odrasla mladina, ki so že zjutraj prišli iz mesta in zasedli vse lepše prostore pod drevjem. Le pred hišo je bila še prazna miza za našo družbico. Tu so zdaj sčdli gospa Kolarjeva z gospodi, v tem ko sta Elza in Ema pripravljali južino. Kmalu se je dišeča kava kadila iz preprostega lončka, mlinarica pa je prinesla penečega piva, in težko bi v sijajnih gosposkih dvorih našel srečnejših gostov, nego li pred mlinom v „zlatem dolu". Istemu Cermaku se je razvozlal jezik in toliko je imel povedati, da drogi niti na vrsto niso prišli.
V tem pride star vojščak z leseno nogö in jame vrtiti ubrane orgljice. Vesel krik se je razlegal s trate, mladina, opletena s hrastovimi venci, začela je plesati, in zmeraj in zmeraj znova Je iz orgijic moralo okroglo doneti, da se sivček niti oddahniti ni mogel. Zdaj pride okreten gospodič in si izprosi Elzo na plesišče, za njim odpelje drugi Emo, in tudi Mirko, čermak in Ilovski so odšli na trato. Mati Kolarjeva je zadovoljno gledala za njimi ter se pogovarjala z mlinarico,
ki je k nji prisedla, da ni bila sama. A kdo bi opisal veselje na trati! Ves predpust ni ga bilo plesa, ki bi bil vsem tako po volji. Res, llovski ni bil več stari veseljak, ali vedel je, kaj se v druščini spodobi; pritajil je svoje skrbi in nič se ni ločil od ostalih, dasi je z Elzo največ plesal.
Po dovršenem plesanji mati ni dovolila, da bi hčerka, razgreta in vroča, sčdla v hlad, in poslala jih je vse skupaj malo na sprehod. Šli so o potoku po cesti, ki je držala čez most v prijazen gozdič. Takoj za mlinom nabere Elza šopek nežnih potočnic, teh tolikanj pomenljivih cvetlic, in jih llovskemu zatakne v suknjo. Mirko je bil med tem že na mostu ter je ribicam v vodi po malem metal krušne drobtinice. Brž ko je Elza zapazila, kaj počenja, hitela je za njim, a med potjo se je slučajno spomnila, kako so v njenem rojstvenem kraji dekleta kresno noč hodila gledat v vodo, da bi v nji videle podobo usojenega si ženina. Mikalo jo je, saj je bilo tudi o kresu, in prišedši na most, hitro pogleda v potok. Pa videla je — Mirka, ki je slonel na mostni ograji. Nekako čudno jo je streslo. V tem priskoči llovski, nagne se čez most, da vidi ribice, in zdaj se v vodi tudi njegov obraz pokaže poleg Mirkovega; ali isti trenutek pade mu Elzin šopek v potok. Elzi je kar sapa zastala in rudečica ji je zalila obraz. Mirko je zapazil njen nemir, a ne da bi včdel ali vprašal, kaj je temu uzrok, stekel je iz same uljudnosti doli k vodi in za nekoliko trenutkov seje povrnil s .šopkom, o katerem je mislil, da je Elzin.
„Gospodičina!" vskliknil je veselo, „prinašam Vam Vaše potočnicc. Nate jih; naj Vas spominjajo tudi tistega, ki Vam jih je vodi otel !"
Elza je bila vsa zmedena. Ni vedela, kaj bi rekla, in vendar jo je notranji glas svaril, naj daru svojega ne jemlje nazaj. Napösled se ohrabri in pravi odločno:
„Gospod, nikar mi ne zamerite, ali nikdar ne bom jemala, kar je usoda Vam namenila. Obdržite potočnice v spomin na denašnji dan."
„Prav rad, gospodična ! Čuval jih bom, kakor najdražji biser, in kadarkoli jih bom pogledal, spomnil se bom jednega najlepših trenutkov mladih svojih dnij."
Na tovje usodni šopek dčl v listnico, a niti zdaleč se mu ni dozdevalo, kako strašno so te nedolžne cvetlice razburile srce Elzino.
llovski je sicer v takih stvareh bil okreten in iznajden, kakor malokdo, danes pa se nikakor ni znal spraviti iz zadrege. Ne, da bi bil praznovčren, ali čutil je, kako hudo je Elzo užalil s svojo malomarnostjo, in to ga je bolelo. Da je takoj letel za šopkom, vse bi bilo dobro;
ali to mu je prišlo na misel, ko se je Mirko že vrnil s cvetlicami. Da bi bilo konec neprijetnega dogodka, nasvetoval je Ilovski, naj bi šli v gozdič; toda Elza se je branila iti čez most ter se izgovarjala, da je mati že predolgo* sama. Zdaj so se vsi vrnili proti mlinu. Prejšnja veselost jih je minula, a nihče ni prav vedel zakaj. Elza je umolknila, Ilovski se je čutil krivega, Mirko pa se je zagledal v sokola, ki je za mlinom ugrabil pišče in ž njim vzletel visoko pod oblake. Le Cermak je nekaj govoril Emi, ki je počasi stopala za ostal;mi ter šepetaje trgala velike marjetice. Mati Kolarjeva je takoj zapazila čudno izpremembo in vsa v skrbeh vpraša potrto hčerko:
„Kaj ti je, Elza?"
„Nič hudega. Glava me zopet boli; saj veš, kako sem občutljiva."
„Preveč si plesala. Kolikokrat sem že rekla, da io ni za tebe; pa me nič ne ubogaš. Da bi vsaj zmerno plesala; pa ne, ampak kar v jedno mer se vrtiš, da človek misli, zdaj in zdaj te bo konec."
Elza ni ugovarjala. Ilovski se je silil, da bi društvo zopet oživil, ali ni se mu posrečilo. V tem se je solnce nagnilo in napravili so se na pot proti železniški postaji. Sprva so tiho stopali drug poleg druzega, dokler ni Mirko pretrgal neprijetnega molčanja. Zahajajoče solnce ga je spomnilo lepega poletnega večera v Trstu, ko je utapljajoče solnce daleč na okoli zlatflo nebo in morje. Mirko je skušal zdaj dobrim svojim znancem opisati ta divni prizor, a na to jim je pravil o morji, o brodovih. o Trstu in o primorskem življenji sploh. Tako je minul čas do postaje, kjer so se ljudjč že zbirali, da ne bi zamudili vlaka, ki jih je irnel odpeljati proti domu. Živahno gibanje na kolodvoru in potem v vozu je dobro došlo Elzi, pa tudi Ilovskemu, da sta se lože pritajila pred dobro materjo, kateri bi ne bila rada skazila lepega dneva. Prišedša v mesto rekla je gospa Kolarjeva, da bi rada doživela še kak tako lep dan, in prav zadovoljna se je poslovila od mladih spremljevalcev.	(Dalje prihodnjič.)
V mraku.
Oj. časi srečni, ko s teb6
Srce objel mi sladek san.
V okč pošilja mehko roso.
V tihotnem mraku sem hojeval, Pri tebi, deva, sem okč
In srcc svoje si ogreval!
V zatišji mirnem spev sladak,
Spev slavčji v tiho noč se glasi: Dehti vonjiv pomladni zrak —
Posuši vir se mi solza,
Izgini sen, na vek izgini! ( Izgini v snu podoba ta — V resnici zopet mi zasini! C
Jos. Kostanjevec.
Oj, spet ste tu. nekdanji časi!


Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman.
Spisal Josip Jurčič.
VI.
Sv. Metocl pred nemškimi sodniki. (Dalje.)
izbomem latinskem jeziku, lepo zveneče, gladko in brez opoti-kanja je govoril tako, da je prisilil z močjo govorjene istine in vidnega svojega prepričanja, kakor tudi z naturno pridobitnostjo svoje osebe celö sovražnike toliko, da so ga morali z vso zvestobo in pozornostjo poslušati.
Odgovarjal je tožitelju nadsvečeniku Rihbaldu točko za točko. Vsako je tako temeljito ovrgel in podrl, da je nepristransk in pošten človek moral ločiti, kje je pravica in kje zavistna zvijača. Kakor Rihbald tako je tudi Metod začel s povestnico. A tu je bil bolje podkovan nego nemški škofje in menihi; dokazal jim je iz starih knjig in zapiskov, da je panonsko ozemlje last sv. Petra, ne sv. Ruprta, da imajo rimski papeži staro pravico nad staro Ilirijo, h kateri spada tudi Panonija. Te pravice se Rim ni nikoli odrekel, zatorej je Solnogradci ne morejo za sebe prizivati. če pravijo, da so tam petinsedemdeset let delovali, niso si s tem še lastninske pravice dobili, ker tudi po rimskem pravu cerkvena lastnina še le po zastarenji čez sto let prehaja v druge roke. Ako rimski Škof ni ob času vojska in notranjih neredov vedno imenoval svojih zastopnikov ali škofov, s tem ni popustil svoje pravice, temveč jo je zopet upotrebil, ko je njega, Metoda, imenoval nadškofa Pa-nonije, kar govornik lehko dokaže in hoče dokazati s papeževim pismom, katero je s seboj prinesel. Protivniki njegovi gotovo tacih dokazil za kakšne svoje pravice ne morejo pokazati. S tem pa je uničen glavni del njihove tožbe zoper njega in njegovo delo.
Dokazavši tako formalno pravno opraviČenje cerkvenega svojega učiteljevanja, naglasil je Metod nadalje, da, ko bi stvari tudi tako postavljene ne bile, a naj bi njegovi protivniki bili res le pravi oznanjevalci besede Gospodove in svete resnice, morali bi se njegovega trudovitega sodelovanja samo veseliti, ker dela v imeni Kriščevem je še silno mnogo, a delavcev malo.
Prehajaje na očitanje, da mu rabi slovenski j.;zik pri službi božji in ne latinski, priznaje Metod to stvar iskreno in popolnoma, da je res-
nična. Ali on vpraša, kje mu more kdo pokazati v svetih knjigah in poročilih Kriščeve vere, da le jeden ali dva jezika imata pravico v cerkvi, dragi pa ne. Kristus je apostolom ukazal: „Pojdite in učite vse narode," a ni rekel: „Pojdite samö k Rimljanom in Grkom, pa morebiti še k Nemcem, in učite jih bogoslužit latinski." Koje sv. Duh prišel v po-
>	dobi gorečih jezikov nad zbrane apostole, govorili so v s e jezike, ne le latinskega, grškega in nemškega. Narod naj ume, kaj se moli v cerkvi; le razumljenje daje duh; a duh je ki oživlja, nerazumljeno znamenje je mrtvo.
Ako pak se obrekuje, da je on krivo učil svete krščanske resnice, mora se dokazati, katere, in v katerem zmislu krivo. Na občne nedokazane in neimenovane trditve se ne da odgovarjati. Posameznosti pa mu niso dokazali, da bi bil krivo učil. Pač pa je on v Rimu pred velikim zborom rimskih odličnjakov javno izpovedal svojo vero in naslednik sv. Petra jo je pohvalil, zategadelj ga tudi imenoval nadškofom panonskim.
Potem Metod reče:
,	„Vi me hočete zmerjati s tem, da me imenujete: Grk, grški
človek. Ali jaz nisem Grk, ako me tudi tako nazivate in morebiti s svojega stališča z nekovo razumljivostjo nazivate. Jaz sem Sloven. Beseda Grk ne pomenja dan denes več onega, kar nekdaj, namreč ne več onih Devkalijonovih otrok, ki so bili naseljeni med dolino Tempsko in reko Evrotovo, temveč tu v zapadu radi nazivate vse z grškim imenom, kar je iz vshoda prišlo, zlasti kar je dobilo krščansko včro iz Bizanca, a ne od vas. Ko bi bil jaz Grk, Atenjanov ali Lakedajmonov slavnih potomec, ne rabilo bi mi ime grško v zasrambo, nego v čast. Ali ker nisem Grk, ni te česti od vas ali od koga drugega sprejemati ne morem. Sloven sem rodom, Grk ne. Vadite, gospoda, da je pravi grški rod, kakor je bil nekdaj slaven, velik in gospodovalen, močno izumrl, zatrt po raznih barbarih, in drugi narodje so prišli od vshoda in severa ter so obsedli večino zčmelj bizantinskega carstva. Najmno-
>	goštevilnejši, ker zdaj še neštet med temi narodi, ki so preko Istra ali preko dolenjega Dunava prešli, so Sloveni, narod moj, jednorod in jednogolk s panonskimi Sloveni. Ako sem jaz prišel sin slovenskih Solunjanov med rodne svoje brate z vero Kriščevo, nisem prišel tujec med tujce, nego Sloven med Slovene, brat med svojce. Sloven sem, sin naroda vam sosednjega, ki je malouk še in nima pokazati še velicih in slavnih činov v prošlosti, ali n;irod, katerega čaka še velika bodočnost."
„Proti ugovora svojega tožitelja v tem zboru in svojih druzih pro-tivnikov podobno govoreč: da je slovenski jezik surov in barbarsk, zatorej ne sposoben, da bi se svete cerkvene reči vzvišene krščanske vere opravljale v njem, moram na vsa usta prosvedovati," reče Metod na konci svojega zagovora. „Vsak dober človek spoštuje in miluje ono, kar mü je bilo od mladega rojstva najbližje. Zatorej se mu rodni jezik	«
najlepši zdi, kakor domovina najlepša zemlja. Nihče nima pravice žaliti čutil bližnjega svojega, hi človeka niti naroda. Da je jezik vaših sosedov Slovenov surov in barbarsk, tega baš vi ne smete reči, ker ga niti ne poznate. Slepec ne more soditi o rudečem in zelenem, svetlem in temnem. Kdor hoče soditi o čem in sodbo svojo drugim kot pravilo naložiti, od njega se pač smč zahtevati, da se je prej v stvdri sam poučil. Kdor pa je slovenski jezik naučil se, kdor do korenine pozna izobrazljivost in čudovito njegovo bogastvo, ta bode o njem vse drugače govoriti moral, ako hoče nepristransko soditi in ga ne moti strast sovražnosti do vsega tujega. Če je slovenski narod učence moje rad poslušal in jih ljubil, rajši poslušal in bolj ljubil nego denašnjega mojega tožitelja in vaše izposlance, nisem kriv jaz, niti niso krivi učenci moji in posvečeniki, temveč krivi so si mi öni vaši, ki se med slovenskim narodom živeči niso hoteli naučiti narodni jezik spoštovati in dušo narodovo razumevati. To smo se mi trudili, učenci moji, brat moj Ciril, katerega je že Bog k sebi poklical, in kolikor sem mogel, tudi jaz. In ta narod slovenski, med katerim se učenci moji in prijatelji trudijo za razširjenje Kriščevega nauka, dasi ubog, zapuščen in neuk, nadarjen je prebogato z dobrim, neskvarjenim srcem in bistrim umom, vreden je naše ljubezni, našega truda, naše skrbnosti. In samö ljuberen do tega naroda je gonila učence moje v vinograd Gospodov na trdo delo, kajti niti jaz, niti narod slovenski nimava ni visocih služeb, ni sijajnih čestij, ni srebra ni zlata, s čimer bi jih za njihovo delo odlikovali; oni delajo samö za zavest, ki je vrlemu možu zadostna, da so storili nekaj kar je dobro in Bogu milo."
Zvršivši izroči Metod kraljeviču Karlmanu papeževo pismo, ki ga ovlaščuje vsa nadškofovska opravila v Panoniji opravljati, učiti, sve-	<
cenike postavljati, cerkve zidati in blagoslavljati itd.
Ko je nehal, jzavladala je nekaj trenutkov tišina in zdaj je še le vsakdo videl, s kako veliko pozornostjo so ga poslušali vsi.
Vendar se je v vsem zboru našel samö jeden glas, ki je odločno odobril, kar je Metod rekel, — bil je akvilejski patrijarh Valpert. Da se je izvrstno zagovarjal, čutili so pač vsi; tudi so čutili, da se na vse, kar je trdil, ne da ničesa stalnega in gotovega odgovoriti, ker je
istinito; ali tudi to je glasno samö jeden izrekel, namreč škof Laonski Ilinkmar, ki je svojo podolgasto glavo h Karlmanu nagnil in rekel tako, da so ga mogli okoli sedeči razumeti :
„Hrabro se je nosil. Radoveden sem, kako bode Rihbald raztrgane svoje dokaze zopet pobral in skrpal."
Rihbald vstane na protiodgovor. Nemogši na zrno Metodovega odgovora ugovarjati, lovi se ob postranskih razlogih in izrekih ali pa sumnjiči, kakor vsi zagovarjalci slabe stvari. Res je, da je ta dežela papežava bila, ali zdaj ni več. Obri so jo bili zavzeli, po Obrih jo je Karel Veliki otel in Solnogradčanom dal. Pa ko bi tudi istina bila, da prejšnje pravice rimskega stola niso zastarele, ne velja papeževo pismo, ki ga ima Metod, prav nič, ker je gotovo le s hudobno zvijačo in lažjo v Rimu dobljeno, izvabljeno.
„Naš učitelj in episkop nikdar ne laže", zavpije Klemen jezen, ko to sliši.
„Nikdar," pristavi Naum. A ubogi Gor&zd, ki vsega tega latinskega govorjenja ni razumel, bil je rudeč, ker čutil je, da se tu proti Metodu nekaj ravna. Želel je biti za jedenkrat zopet Strahomer, biti doma, sklicati može iz okoličnih zadrug in pomesti ven na polje te nemške ljudi, ki se drznejo zoper svetega moža govoriti.
„Vam je molčati!" reče škof Adalvin in vpraša Metoda: „Moreš li kaj odgovoriti?"
Metod se bridko nasmehne rekoč: „Težko je odgovarjati na take razloge. Reči, a ne dokazati, da sem z zvijačo in lažjo izvabil v Rimu svoje pravice kot višji cerkveni pastir, to je toliko, kakor žaliti onega, ki mi je te pravice dal, in čegar pismo sem vam izročil. Jaz sem potoval iz svobodne volje in z dobro vestjo sem k vam, gospoda, misleč in uverjen, da vi priznavate veljavo vrhovnosti stola sv. Petra."
„Priznavamo. Ali kadar nam hoče Rim stare pravice jemati, pravice, katere so nam dali naši kralji, smemo se mi ustavljati in se hočemo in imamo moč za to, dokler so naši knezi podporniki in blagi zaščitniki Gospodovih služabnikov in veže božje," reče Sigehard, opat Fuldski, in se poklanja Karlmanu.
„Tako je res!" pritrdi jih več,
„Dobro, da Hadrijan sam tega ne sliši," reče po tihem Hinkmar Karlmanu.
„Tudi meni bi ne bilo ljubo," odŠepne Karlman.
Menih Grunz o. sloveč svetopisemski učenjak med svojimi nemškimi tovariši, oglasi se, da bi govoril. Adalvin mu dovoli besedo in Grunzo popnč vrv, prepasano nad trebuhom čez kuto, malo višje navzgor ter počne:
„Ta človek je vendar silno predrzen in ostre kazni vreden, ker se upa v zboru toliko učenih in visocih duhovnih gospodov trditi, da nikjer v svetih knjigah ni odlikovan kateri jezik bolj od druzega. Kdo se upa nam trditi, da kaj jednacega ni v svetem pismu? Ne stoji li v Kri-ščevem trpljenji izrekoma, da je dal Poncij Pilat na Kristov križ nabiti samö v treh jezikih „Jezus Nazarenski Kralj Judom", in sicer v latinskem, grškem in hebrejskem. S tem, da je Bog dovolil, da so bile na svetem križi našega Vzveličarja in nad njegovo sveto glavo napisane one besede samö v treh jezikih, izrečeno in določeno je, da se sme sv. opravilo v cerkvi jedino v latinskem, ali kvečjemu potlej še v grškem in hebrejskem jeziku čitati, sosebno tudi za to, ker so sv. evangelji sainö v teh jezicih pisani bili. Ne čita se pa nikjer v svetem pismu, da bi bil tudi slovenski jezik, kateri je in ostane surov jezik, poleg prvega, latinskega, na križi Odrešenikovem, zatorej je bogokletno in silno kaznjivo, če ga je ta Metod rabil v cerkvi pri najsvetejših opravilih."
Hrupno in glasno so nemški škofje, duhovniki in menihi odobravali Grunzov razlog.
Ko je Metod to slišal, skoraj bi mu bil upadel pogum, še dalje prepirati se z ljudmi, katerim morejo rabiti taki argumenti. Vendar domislil se je, da tu gre za stvar in potrpljivo je začel poučevati, kako v vesoljni krščanski cerkvi ne smč vsak posameznik svetega pisma razlagati, kakor se njemu zdi. Ravno izrečeno razlaganje , o jezicih ni le prisiljeno in napačno, öno je od rimskega stola samega s tem popolnoma ovrženo, da so bile Metodove in Cirilove slovenske knjige kot isto tako veljavne potrjene, kakor so latinske. On je prišel semkaj pred zbor z mislijo, da se bode na njegove ozbiljne razloge tudi samö z ozbiljnimi odgovarjalo, a ne, da bi se take besede lovile, kakor je moral baš kar slišati.
„On nas še žali!" vpijejo jedni, drugi na to začn0 ropotati.
Karlman se smeje, videč stare, suhe in debele „svete" možč tako razburjene, pa jim reče:
„Dajte mu nekoliko časa, da se oddahne, ne vidite li, da vam je tako govoril, da je vroč kakor peč."
Duhovniki se zasmejejo šali kraljeviča svojega, a Metod se obrne k njemu in reče:
„Hodil je filozof po mestu in se potil. Vprašali so ga ljudje: zakaj se potiš, filozofe? Zato, ker sem se z nevedneži prepiral, odgovori jim „modrijan."
„S tem misli nas!" vpije Sigehart.
„Pazi se, med sovražniki si," posvari tiho Metoda patrijarh Valpert.
„Jaz sem vajen pred kralji in prod prostäki govoriti istino in zmerom istino in hočem jo govoriti, pak sem pripravljen po vzgleda apostolov tudi življenje svoje dati zänjo," odgovori Metod glasno in ponosno.
„Cujte! Pravi, da je življenje svoje pripravljen dati za svoje krivo-verstvo!" kliče Sigehard.
„Na grmado ž njim!" razlega se zopet krik, ki se razmnoži in razširi v divji ropot.
Hinkmar je ves čas kraljeviču Karlmanu govoril na uho, kar je Adalvin opazil z veliko nejevoljo.
„Sodba! Na grmado!" razlega se krik v zboru.
Karlman vstane in vse utihne, ko on govori:
„Jaz hočem vse, kar sem videl in slišal in tudi pisanje, katero sem dobil, poslati milostivemu našemu gospodu in kralju, očetu mojemu, da on sam v ti stvari razsodi, kaj se ima zgoditi. Do tačas pa ostane ta slovenski apostol pri nas in sicer, če obljubi na poštenje svoje, da se ne bode umaknil nikamor iz srede tega mesta, naj živi svoboden ; ako neče obljubiti tega, potem ga čuvajte v kloštru jetnika."
Hinkmar, ki je menda že prej v&lel, kakova bode sodba, prišel je bil k Metodu in mu šepnil: „Obljubi, brate, ne bode nič zlega, samö ta pot je, da rešiš kožo, sicer te ti le prijatelji tukaj okoli obsodijo na smrt."
„Jaz prosvedujem zoper tako nasilstvo!" reče slovesno Metod.
„Kaj to pomaga? Pojdimo!" reče škof Hinkmar in k njima se pridruži Valpert Akvilejski, katerega pa Hinkmar niti pogledal ni.
Karlman je bil znamenje dal za razhod in vse se je dre vilo proti vratom.
Metodovi učenci so bili potrti, Klemen je bil poniknil z glavo, Natimu so se udrle solze, a Gorazd, ki vsega latinskega prepira še ni razumel prav, povpraševal je v veliki skrbi zdaj Nauma, zdaj Klemena, kaj je, a ni mogel zvedeti ničesar.
Ne dosti bolje, kakor Gorazdu, godilo se je Svetopolku. Tudi on latinskega ni dovolj znal, da bi bil mogel razumeti, zakaj hotč Metoda v zaporu obdržati. Pristopi torej k njemu in ga vpraša slovenski :
„čuj ti, svetče, kaj si jim storil, da te hote zapreti?"
„Zapreti?" vsklikne Gorazd, pristopi naglo k velikemu Svetopolku in kažoč za pas mu reče: „Rojak, daj meni nož, ti imaš meč, ne pustimo ga zapirati."
Rekši izvleče Svetopolku s srebrom okovani nož.
„Goräzd! Orožje daj nazaj, za tebe ne sme biti več krvavo orožje." Gorazd takoj uboga, Svetopolk vtakne nož za pas nazaj. „Svetopolk! Svetopolk!" vzdihne Metod milo, videč mladega slovenskega kneza, a ko ta nekako nedolžno upr6 vprašujoče oči vanj, obide učitelja druga misel in naglo reče slovenski:
„Neki glas mi pripoveduje, da nisi tak, kakor sem te obsodil, ko sem čul, da si svojega s tri j ca Rastislava izdal sovragom. Svetopolk, ti si tii svoboden, pridi, gotovo pridi k meni, da me čuješ, kaj ti imam reči; pridi, morebiti je od tega odvisna sreča vsega naroda našega."
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
V.
Kako in kdaj so nam naredili ljubljansko „Zvezdo", ač jih je malo tacih, ki se šetajo o sedanjih lepih pomladanskih dnevih po slovečem ljubljanskem sprehajališči, „Zvezda" imenovanem, da bi se spominjali še nekdanjega visocega zidu, ki je nekdaj oklepal vse štiri „Zvezdine" strani. Ta zid je zaklepal v sebi veliki samostan in samostanski vrt bratov kapucinov. Na oglu, obrnenem proti sedanjemu gledališču, stala je kapucinska cerkev in zadaj za njö samostan, zidan v četveroogelniku. Sredi samostana je bilo dvorišče, sredi dvorišča pa je stal vodnjak, ki ga še danes hvalijo zaradi njegove zdrave in pitne vode.
Pred leti je bil ta kraj lastnina habsburških knezov, leta 1607. pak ga je podaril štajerski vojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) kmalu za jezuiti v Ljubljano došlim očetom kapucinom, da so sezidali na njem svojo cerkev in samostan svoj največ iz milih darov v blagu in denarji. Kapucini so postali kmalu jeden najimenitnejših redov v Ljubljani. Najbolj je zanesla med ljudi njih glas pač daleč okoli in ne samö po Kranjskem znana procesija na včliki petek.*)
Cesar Jožef II., ki je odpravil, kar se mu je zdelo nepotrebnih samostanov, prizanesel je očetom kapucinom ter jih pustil pri miru. Prišli pa so Francozi in leta 1810. morali so se kapucini umekniti, kamor je kdo vedel in znal; nekateri so šli v Loko, drugi v Kamnik,
*) Gl. „Ljubljanski Zvon" 1886, II. zvezek.
zopet drugi pa v Krško. Iz cerkve so napravili Francozi konjski hlev in shrambo za različne vojaške potrebščine, samostan pa izpremenili v vojašnico. Pri tem je ostalo, dokler jih niso Avstrijanci zapodili iz dežele.
Kaj pak je bilo početi s samostanom in s cerkvijo, ko so bili očetje kapucini razkropljeni na vse vetrove sveta? Ali naj se pokličejo zopet nazaj in naj se jim razpalo in zanemarjeno samostansko poslopje zopet popravi ? Kajti razpustili Francozi red« kapucinskega niso, ampak so mu le ukazali, naj se jim umakne. Dovolili so kapucinom celo, da smejo vzeti s seboj vse, kar imajo. Vzdrževanje samostana in druga bremena so pripala mestu, ki jih je moralo nositi še potem, ko je prevzel verski zaklad samostan v svojo last celö do avgusta 1. 1814.
Cesarska vlada je našla samostan in cerkev seveda popolnoma prazna, na pol podrta, streho skoraj razkrito in vse poslopje zanemarjeno. Kam pak so prešle cerkvene dragocenosti, kam vse imetje samostansko? Kdo bi ji mogel o tem kaj povedati? Po dolgem iskanji je prišla nekemu staremu možu, dru. Valenčiču na sled. O njem se ji je povedalo, da je bil zadnji predstojnik tega samostana, in da se bo pri njem našel morebiti še dva centa težki zvon kapucinske cerkve.
Pozvan od cesarske vlade, naj izpove, kaj mu je znano o samostanskem imetji, kam je prešlo in kje naj ga išče, da je zopet dobi, sporočil ji je, da predstojnik on ni bil, ampak gospod Lovrenec Anton Rudolf.
„Sicer pak lehko trdim,a dejal je stari mož, „da so bila bandera in da je bilo cerkveno perilo kaj malo vredno; bilo je silo stavo. Kapucinska bandera so bila le od pavole, zakrpana in raztrgana. Ravno tako je bilo tudi cerkveno perilo. Dragocenosti boste zastonj iskali. Saj je vendar znano, da ne smejo imeti kapucini po svojih samostanskih pravilih nič zlatega, nič srebrnega, nič svilnatega. — Kaj se je zgodilo z vinskimi sodi, ne vem povedati, znano pa mi je, da so gospodje očetje vino pretočili iz völicih sodov v manjše, ki so se dali prepeljati, velike sode pak so pri odhodu pustili tukaj. Kdo jih je vzel, ne vem. Ker so zaseli takoj potem Francozi samostan in se je iz njega veliko odneslo in odpeljalo, nisem smel in nisem prišel več v samostan, ker nisem bil prijatelj Francozom. To vse vem kot dober prijatelj umrlega gospoda Rudolfa in očetov kapucinov. Sicer pak moram še opomniti, da se je, ko so samostan izpraznili, veliko veliko odneslo in pokralo; kajti v prvi tedanji zmešnjavi ni nadzoroval samostana nihče in ga tudi maral ni iz strahu, da ga bodo storili Francozi odgovornega."
Toliko je vödel mož o zadnjih časih kapucinskega samostana. Ker pa ob onem zvonu ni zinil besedice, vprašali so ga, kam je prešel ta.
„Tega sem prodal," odvrnil je Vahmčič — „za 100 goldinarjev, ki sem jih oddal za samostanske potrebe. Kaj so kapucini s tem denarjem storili, ali so ga porabili za hrano, ne včm povedati." ')
Avstrijanci so porabili cerkev in samostan za vojaške potrebe. V prvem nadstropji je imel c. kr. vojaški transportni oddelek pet sob za transportno moštvo, pri tleh pa jedno stražarnico za jetnike, majhno kruharno in dve mali sobi za moštvo. Artilerija je imela spravljenega tukaj nekoliko lesa, 300 platišč, 50 000 krogelj in granat in 8 ne več rabljivih topov v neki z deskami obiti ograji na samostanskem vrtu.
V cerkvi je bilo shranjenega nad 1000 centov sena; prostora pak je bilo v nji gotovo še za 1500 centov.
Na pol podrtega zidovja ni kazalo več še dalje vzdrževati in cesar je sklenil, naj se samostan s cerkvijo vred podre in ves prostor prodi.
Dne 19. marcija 1815. leta se je napovedal dan v pisarni okrožnega urada. Tu se je imelo sklepati, kaj naj se zgodi s cesarskimi stvarmi, shranjenimi v samostanu. Pogodili so jo tako, da se bo seno odpeljalo v Bežjigrad za sv. Krištofom, strelne tvarine pa v stolp za smodnik na savskem polji, poslopja in vrt pa naj se prodajo na javni dražbi.
Ko je bila prodaja torej sklenjena, dali so prepeljati kosti tii pokopanih redovnikov k sv. Krištofu; kajti v prejšnjih stoletjih pokopališča pri sv. Krištofu še ni bilo, pokopavali so mrliče pri cerkvah. Iz kapucinskega samostana je prepeljal šentkrištofski mežnar Peterca 16 voz kostij in raČunil po 1 gld. 20 kr. od vozd.
Tedaj se je pričelo lehko s prodajo samostanskih objektov.
Najprej so prodajali vrt, toda Še le 10. dne februvarija 1817. leta. Razdelili so ga v osem delov ter le nekoliko sveta od dražbe i z vzeli, kolikor se ga je potrebovalo za napravo nove ceste ob sedanji kazini in za razširjenje ceste od gledališča v gledališke ulice. Prvi del, ki je meril 473Q]0, cenili so na 236 gld. 30 kr.; drugi del, ki je meril 809D0, cenili so na 404 gld. 30 kr.; tretji del, ki je meril 473D0, cenili so na 236 gld. 30 kr.; Četrti del, ki je meril 7630°, cenili so na 381 gld. 30 kr.; peti del, ki je meril 351|_]0, cenili so na 175 gld. 45 kr.; šesti del, ki je meril 335CT1, cenili so na 167 gld.; sedmi del, ki je meril 256C)0, cenili so na 128 gld.; osmi del, ki je meril 3G5D0, cenili so na 182 gld. 45 kr.
Ta cena, samö po 50 krajcarjev za štirjaški seženj, bila je gotovo zelö nizka; vsa sedanja „Zvezda" cenila se je le na 1912 gld. 25 kr.
l) fasc. 38. novejše ljubljansko registrature.
Kako ceno bi imela li danes! Tudi dražbeni pogoji niso bili pretrdi, ampak skoraj samo po sebi razumljivi. Magistrat je imel prej, dokler so živeli še kapucini v samostanu, jurisdikcijo in ž njo zvezane pravice do vseh neposvečenih samostanskih ljudij. To pravico si je hotel pridržati še tudi za dalje in plačal verskemu zakladu 200 gld., zato p	pak zahteval, da bodo kupci plačevali vsako leto po 1 krajcar davka
od štirjaškega sežnja. Tudi črar si je zagotovil dohodke svoje, ker si je izgovoril od kupcev in njihovih potomcev vse cesarske davke od poslopij, ki se bodo kdaj sezidala na nekdanjem samostanskem vrtu. Jedini neugodni pogoj je bil ta, da kupci ne bodo smeli porabljati kupljenega svetd za vrte, ampak da so se morali zavezati, da zazidajo ta svet tekom Štirih let s hišami in te hiše pokrijejo z opeko. Ako tega ne store, zapadejo kupnino.
Toda čudno! Pri dražbi se ni oglasil za prvo parcelo nihče, ravno tako tudi za drugo, tretjo, četrto, šesto in sedmo nihče ne. Prodali sta se samö dve parceli, peta in osma, in sicer za cenilno ceno.
Ker torej niso mogli prodati vsega sveta, dali so varščino (vadium) dražiteljein in kupcema že takoj pri dražbi nazaj. Poskusili so ves svet skupaj jednemu za 1913 gld. prodati. Za to se je oglasilo več kupcev, ki so naposled skupno kupili ves vrt za 1950 gld. Ti kupci so bili dr. Jurij Zweyer, Andrej Malič, Gašpar Kanduš, France Hoinig, Jožef Seunig in Mihael Reinisch.
Dne 17. februvarija istega leta so prodajali poslopja. Cerkev in trije cerkve dotikajoči se deli samostana bili so cenjeni na 896 gld. 12 kr., stranski samostanski trakt na 850 gld. 21 kr.. tretji, srednji trakt na 288 gld. 15 kr., zid okoli vrta pa na 476 gld. Kupci bi bili morali vse to zidovje podreti tekom štirih mesecev in vso šuto in posip tako odpeljati, da bi bil svet popolnoma raven in ugoden za zidanje novih hiš. Dovolilo se je kupcem tudi v tla kopati in zidovje do tal podreti, morali bi pa seveda iz tega uzroka nastale jame na svoje stroške zapeljati in svet zravnati. Le vodnjak sredi dvorišča se ne bi smel zasuti ; v pogojih so bili celo kupci odgovorni za vsako poškodovanje, f	katero bi vodnjak pri podiranji zidovja trpel. Ze takrat ga je odmenila
vlada javni porabi ter naložila magistratu skrb za njegovo vzdrževanje.
Pri dražbi je obljubil trgovec Alborghetti za cerkev in tri nje dotikajoče se dele samostana cenilno ceno in ob jednem prosil, naj se mu podiranje dovoli takoj, nekoliko zatö, da bo dal zaslužka revežem, ki ravno ta čas niso imeli nič dela, nekoliko pa tudi iz tega uzroka, • ker se je upal dobiti tak čas delavce in voznike veliko ceneje. Jeden del zidovja je kupil neki Gasperotti ter izjavil ravno isto prošnjo.
18*
Vse na 2510 gld 50 kr. cenjeno zidovje se je prodalo za 2512 gld. 36 kr., vrhu tega pak je moral magistrat kupiti od verskega zaklada tudi svet, ki ga je potreboval za razširjenje cesta; za ta svet in za to, da so mu ostale nekdanje stare pravice do nekdanjega samostanskega sveta, za dominium directum, je plačal 847 gld 37 V* kr.
Cesti, ki jo je nameraval narediti magistrat na kraji nekdanjega samostanskega zidu in sedanje kazine in Kleinmayerjeve bukvarne, stala je nizka hišica napoti, ki bi danes zapirala to nameravano cesto na oglu sedanje Cetinovičeve hiše. Nosila je hišno številko 36 v kapucinskem predmestji. Bila je lastnina necega kmeta iz Kleč. Tudi to hišo je moral magistrat kupiti, gori imenovani konsorcij ljubljanskih trgovcev pak jo je obljubil zastonj podreti in odstopiti magistratu vrhu tega še 766 □ štirjaških sežnjev svojega na dražbi kupljenega samostanskega vrta, ako mu prepusti magistrat vse gradivo podrte omenjene hiše. Dne 22. oktobra 1817. 1. je magistrat to ponudbo tudi sprejel.
Po dražbenih pogojih morali bi bili omenjeni trgovci tekom štirih let ves kupljeni svet pozidati z lepimi in z opeko kritimi hišami. A leto 1821. se je bližalo, ko na vsem tem prostoru ni bilo videti najmanjšega zidanja; da, celo poravnan ni bil še nekdanji samostanski vrt, ampak ves zakopan in razne šare poln. Ker trgovci sami niso hoteli ničesa storiti, moral je magistrat sam začeti na svoje stroške posip strani voziti in vrt čediti, kajti v Ljubljani je bil napovedan kongres. Kupci so bili na tem, da izgubč denar svoj, ki so ga plačali za kupljeni vrt Da ne bi se jim to zgodilo, ponudili so ga magistratu za svojo ceno, za 1950 goldinarjev, toda le pod tem pogojem, da ga magistrat odmeni za lep javen vrt.
O ti ponudbi je poročal magistrat stavbinskemu inšpektoratu, ki mu je svetoval (dne 23. sept. 1820. 1.) naj pri mora lastnike kapucinskega vrta, da ostopijo od pogoja svojega, da se namreč na ta svet ne sme postaviti nobeno privatno poslopje. Ker pak ne ponujajo več vsega kupljenega sveta — saj so 766 štirjaških sožnjev že sami odstopili magistratu, — obljubi naj jim ta samo 1000 goldinarjev, ob jednem pak jih pouči, da nimajo nikakor pravice nasproti cesarski določbi, po kateri bi se moral ta kraj zazidati z zasebnimi poslopji, ne pa porabiti se za vrt, bodisi že privaten ali javen, staviti kake pogoje, kajti kapucinski vrt se jim je prodal le proti temu, da ga zazidajo, sicer bi ga niti na prodajo ne bili dobili.
Lastniki sedanje „Zvezde" so se branili in upirali ter pobijali očitanja, da bi bili oni krivi, če niso izpolnili pogojev in kapucinskega vrta ne zazidali. Dejali so namreč, da je stavbinski inšpektorat sam
to zakrivil, ker je preklical prvi, leta 1817. pri dražbi predloženi črtež, kako in kakšne hiše naj se zidajo, potem pa nobenega novega ne več izdal. A stavbinski inšpektorat jim je dokazal, da se motijo in da so to le izgovori, da ne bi izgubili kupnine. Nekoliko pak je moral biti tudi sam kriv, kajti prepir se je vlekel še nekaj let, ne da bi se upal inšpektorat opiraje se na dražbene pogoje postopati energično in razsoditi, da so kupci vrt zapadli.
K sreči je bila Ljubljana ravno tačas odmenjena za kongres, sicer bi morebiti „Zvezde" nikdar ne imeli. Da bi se postavile na ta prostor kake zgradbe, za to ni bilo več časa. V naglici je magistrat oil peljal kupe zemlje in ostanke podrtij, zamotal jame in jarke po vrtu ter dal napraviti po njem steze. Tacega razkopanega vrta ni mogel pustiti posebno že za to ne, ker je imel cesar stanovati v deželnem dvorci, dokler bi trajal kongres. Med kongresom se je porabljal poravnani vrt za vojaške parade in ko je kongresna gospoda odšla iz mesta, spoznali so, da bi utegnil postati ta prostor kdaj najlepši kras ljubljanskega mesta. L. 1823. zvali so ga že kongresni trg. Dne 8. januvarija 1824. je bilo že sklenjeno, da se nasadi z drevjem in 18. fe-bruvarija istega leta so šli iz tega namena na ogled. Kongresni trg je bil še takrat lastnina gori omenjenih trgovcev. Pri tem ogledu so se pozvali znova, naj ga odstopijo proti ponujanim 1000 goldinarjev. Sedaj so se le-ti, vedoči, da je namenjen za javen vrt, branili in upirali lehko izdatneje. Zahtevali so vseli 1950 goldinarjev, dejali pa so, da bodo utegnili morebiti iz proste volje dati 300 gld. za izsuševanje ljubljanskega barja. Za koliko so se naposled pogodili, ne vem povedati.
Sklenilo se je kongresni trg zasaditi in namenilo za to izdati 808 gld. 44 kr., vendar so poskočili ti stroški, kar se pri tacih podjetjih zgodi tako rado, na 855 goldinarjev 33 kr.
Vodnjak na kongresnem trgu so nameravali arhitektonično okrasiti in so zdelali v ta namen lep načrt, ki je shranjen v magistratnih aktih. Kamnosek Tomin je obljubil napraviti tak vodnjak za 889 goldinarjev, bržkone pak se je ta misel opustila in ne škodilo bi morebiti, ako bi se je oprijel zopet denašnji mestni o d b o r.
Srečnima slučajema, da kupci niso imeli denarja ali premalo podjetnega duha in pa temu, da je zboroval leta 1821. v Ljubljani kongres, zahvaliti se je, da je dobila Ljubljana sprehajališče, za katero jo lehko zavidajo dosti večja mesta.

Vissarion Grigorjevie Belinskij.
Spisal dr. Fr. J. Celestin. (Konec.)
es je bil Belinskij časih tendencijozen, ali bili so tedaj pisatelji sploh taki, bilo je tako vse društvo. Pa ta tendencijoznost je bila navdihnena z idealizmom, ki budi, čuva in širi v nas neugasljivi ogenj društvenega čut j a in nam daje nado, da bodo tudi naši potomci spoštovali ta sveti ogenj, ki ogreva nas, daje nam moč in vstrajnost v težki borbi za napredek. On je prvi dal kritično merilo za stare in nove pisatelje, pokazal razvitje ruske literature in njegov pomen ter navdušeno branil zapadnike. Povzdignil se je tako, da je bil „od I. 1834. do smrti svoje naš odgojevatelj in vodnik," kakor hvaležno govori o njem Ap. Grigorovič (Soč. I. 546), ki pa zato ne zamolčava „negativne strani", katero vidi posebno v tem da je zapadništvo bila cela poezija formalizma in centralnih teženj, polna protivnosti vsemu neposrednemu, vsemu prirodnemu ali bolje prirojenemu, kar da je čisto negativno načelo (Soč. I. 554). Slavjanofili seveda teh teženj zapadnikov niso odobravali, temveč ravno nasprotno učili. Belinskij je čist kosmopolit. govoreč, da ljubiti domovino je ljubiti človeštvo, da domorodna ljubezen ima izvirati iz ljubezni do človeštva, da je ona drugače — kitajstvo. Zaradi abstraktne človečnosti je torej zametal narodnost, kar seveda ni bilo pravo. Ali če pomislimo, da se je pod imenom narodnih teženj večkrat skrivalo naravnost mračnjaštvo ali pa slavjanofilski misticizem, kakor se je tedaj še rad širil, moramo priznati, da je čisto naravno, da Belinskij v gorečnosti za svoj ideal nasprotnikov ni gladil, kakor ga tudi oni niso. Malo pred smrtjo Belinskega so se sicer pomirili zapadniki in slavjanofili, ali nasprotje je bilo vendar toliko, da ga vidimo še danes, četudi čistih zapadnikov in slavjanofilov sedaj ni več. Gotovo je navdušena težnja za vsem zapadnim kriva, da je ruska inteligencija svoje narodno, še bolj pa slovansko, zanemarjala — na svojo in našo škodo. Literatura se je pa vendar tako povzdignila, da je mogel znamenit kritik petdesetih in šestdesetih let, N. A. Dobroljubov, reči, da ruskim pisateljem po Bčlinskem ni več mogoče vrniti se na pot literaturnega hvalisanja in klanjanja (Soč. III. 229). Isti kritik pa tudi priznaje, da do sedaj še nobena evropska literatura — torej tudi ruska ne — ni mogla osvoboditi se popolnoma malostnih ali sebičnih strankarskih interesov (Soč. I. 517).
To pa moramo glasno priznati Belinskemu, da je z mogočno roko visoko držal zastavo čistega navdušenja za vse dobro, da je z gorečnostjo budil čut pravice, in priznati moramo, da je malo narodov na svetu, kjer bi ravno ta čut bil tako živ kakor pri ruskem, katerega je tako mogočno budil naš kritik. Smemo pač trditi, da brez Belinskega in Gögolja ne bi bila ruska literatura že v štiridesetih letih našega stoletja dosegla tolike zrelosti, ne bi bila dosegla tega smera, po katerem so se ravnali in se ravnajo do sedaj vsi največji talentji. In če visokospo-štovani profesor N. Iv. Lamanskij po pravici trdi, „da če bo kdaj slovanskemu svetu mogoče ustvariti veliko, samostalne omiko, bo to zato, ker se je v njem naposled pokazal narod, ki je umel in uspel ' ustvariti si veliko državo (gl. Növoe Vremja 28'2 [8/3] 1884)" : moramo dodati mi, da vršč to veliko in važno nalogo ne samö državniki in stvoritelji držav sploh, temveč veliko bolj možje, ki delajo na kulturnem polji, širijo narodu obzorje ter mu dajo tako najboljša in najvarnejša sredstva in pogoje, s katerimi države in narodi rastö in cveto, brez njih pa tudi velike države — propadajo. Mislim, da med te izbrane možč smemo šteti tudi Belinskega in da mu lehko oprostimo öne slabosti, ki dokazujejo le, da je bil — Človek.
Bes je bil Belinskij v svojem navdušenji za seznano resnico in pravico časih jednostransk, časih se je tudi naravnost motil — aH vedno iskreno, z najboljšo voljo in težnjo za resnico. Tudi to moramo priznati, da je to goreče navdušenje gotovo silno vplivalo na sodobne mu pisatelje ki dalje — do naših dnij: oni blagodejni ogenj, ki ogreva rusko literaturo in kritiko od Belinskega sem, razvnel je ravno naš veliki kritik. Brez njega ne bi bila ruska literatura dosegla te zrelosti in tega priznanega pomena, ki ga izmed vseh slovanskih literatur tudi v romano-germanskem svetu ravno ona ima in dobiva vedno več. Res je Belinskij vnesel v rusko kritiko oni negativni duh, katerega je tudi v literaturi dovolj, ali ta negacija je bila in je izraz kritične misli, izraz rastoče zrelosti, težnje, da literatura in za njo in ž njo življenje raste na široko in globoko, da literatura vedno bolj postaje izraz življenja, da bode mogočna učiteljica in odgojevateljica vsega mroda. odgojevateljica, ki ni zaljubljena ni v odgojenca, nI sama vase, ki se sicer odkritosrčno in s ponosom veseli vsakemu napredku, ki pa ob jednem skrbno pazi, da se odkrije in odpravi vsako, tudi Zastarelo zid in da se ne seje na kulturnem polji seme bodočih zmot. Ta kritika, ta literatura se ne ziblje na površji plitvega, samö este-tičnega modrovanja in uživanja: ona v močni, varni roki drži oster nož zdrave sodbe, ne boji se kritičnega ognja, temveč brez straha in s
polno vöro v sedanje in bodoče vspehe, v zdravo razvitje narodnega življenja žge rane na narodnem telesi kakor izraz nezdravih sokov narodnega življenja, žge jih samö. da se rana zaceli in življenje zdravo razvija dalje — vse bliže in bliže k idealu vsestranske, mogoče pravice in resnice, prave človečnosti v posameznih narodih in tako v človeštvu sploh. —
Bčlinskij res v obče n i dovolj jasno videl zdravega zrna v delovanji in težnjah slavjanofilstva, njegovega brez dvojbe velikega pomena, ležečega v težnji, da se soglasno in na svojem temelji — tako rekoč organično — razvija ruski narod in slovanstvo sploh. V tem pogledu je Belinskij gotovo mnogo vplival, da se narodna ruska svest v inteligenciji ni hitro razvijala, vplival je morebiti še bolj, da se druga, slovanska, svest razvija še bolj počasi. Ali četudi moramo zdravo zrno slavjanofilstva z veseljem pozdravljati žeMči mu iskreno, da bujno klije in raste — seveda brez neproduktivnega romantizma ali misticizma, ki človeku in narodu samö vid nioti, in brez öne samodo-voljnosti in samohvalstva, brez öne prevelike zaljubljenosti v samega sebe, ki toliko ovira pravi narodni raz vitek in napredek ter kvari narodno življenje sploh: moramo vendar priznati, da samo slavjano-filstvo tudi ni bilo vedno popolnoma si svesto in si morebiti še sedaj ni tega svojega velikega pomena, tega kulturnega zrna. To pa je naravno, ker v borbi z nasprotnikom vidimo in sodimo v njem najrajši to, v čemer se ne zlagamo ž njim in tako lehko ne opažamo toliko in ne cenimo tako, kakor bi imeli, to, kar ima nasprotnik dobrega.
Žaliti moramo, da strankarska stTast tudi še sedaj v ruski literaturi časih moti pojme. Ali objektivno presojevanje je plod in znak le visokega kulturnega življenja, s kakcršnim se slovanstvo še ne more ponašati : öno je ideal, za katerim imamo težiti na svojo korist, katerega pak ljudje dosezamo težko, popolne objektivnosti pa pač doseči ne moremo. Tudi Belinskij ni mogel biti vedno dovolj objektiven: preveč so ga bolele rane društvenega življenja, p r ego reče je želel, da se odstranijo vse ovirs zdravemu kulturnemu razvitju v duhu pravice in človečnosti in po pravici je premalo videl v ruskem društvu pribli-žavanja k temu ideahi, preveč pa mraka, javne, nesramne sebičnosti in pokvarjenosti. V tem težavnem stanji se je boril Belinskij z vso odločnostjo, ki jo daje le čista vera v seznani ideal, gojena in podpirana z vidnimi vspehi zdrave, napredne misli» domoljubnega dela in trpljenja, boril se je — in ne omahoval — z öno čistoto v duhu, v srci, in v značaji, ki jo v tako veliki borbi morejo ohraniti le zares veliki, zasluženi možje. Zavidali so mu in ga sovražili, ker jim je bil pre-
pošten, prevelik. In če sedaj še ni prišel čas, da bi vse ruske stranke mogle popolnoma mirno presojevati in priznavati ta značaj v borbi in delu Belinskega: smemo gojiti čvrsto nado, da bode naše zanamce združil jeden čut hvaležnosti genijalnemu učitelju, silnemu buditelju, do sedaj nepreseženemu ruskemu odgojitelju, nevstrašljivemu, nesebičnemu, trpečemu boritelju — V. G. Belinskemu. —
Dodatek: Pri spisovanji te razprave so mi rabile naslednje knjige: A. Pypina Charakteristiki literaturnihi» lekcij. Sp. — A. Py-pina Bčlinskij ego žiznr» i perepiski, 2 t. Sp. 1876. - A. Gregorjeva SoČinenija t. I. Sp. 1876 — K. Petrova Kurs-b istorii russkoj literatury, izdanie sodi»moe, Sp 1871. — Or. Mi 11 era Publicnyja lekcii, Sp. 1878. -=- Čitatelj blagovoljno popravi naslednje tiskovne pomote: 1. Str. 37., 8. vrsta od zgoraj stoji: praznovanje, namesto: poznavanje. — 2. Str. 40., 3. vrsta od doli ima biti: Borodinskaja — ne pa: Torodinskaja. — 3. Str. 100., 11. vrsta stoji: ta je vedno pripravljen — namesto: ter je vedno pripravljen itd.
0 poeetkih slovenske književnosti.
V tristoletni spomin smrti Trubarjeve (1586. 1.) spisal Andrej Fekonja.
(Dalje.)
4. Govoreč o književnem delu slovenskem, zlasti protestantskem, v XVI. stoletji, pa ne smemo naposled pozabiti mecenatov in drugih njega pospeševalcev.
Da je knjiga slovenska v XVI. veku imela tak vspeh (— dobro pripazuje Mam —), hvala za to gre deloma njenim podpornikom in pokroviteljem njenih pisateljev. — To so bili najprej domači t. j. deželni stanovi ali odborniki Kranjske, Štajerske in Koroške; razven teh mnogi plemenitaši in graščaki po teh deželah, pa po Istri in Hrvatski, med katerimi se v predgovorih (največ nemških) knjigam naših pisateljev imenujejo n. pr. kralj (pozneje cesar) Maksimilijan II., Georg Kisel Edler zum Kaltenbrun vnd Gonouitz, Ahaz Graff vnd Freyherr vom Thum vnd zum Creuz, Johann Friedrich vnd Johann Wilhelm Herzoge zu Sachsen, Christoph Freyherr v. Auersperg, Jobst von Gallenberg, Peter Graf von Eberau, idr.
Potem vnanji vladarji in velikaši, med njimi posebno Krištof Virtemberški, kateri je baje po vplivu nekdanjega svojega vzgoje-vatelja in pot»-m Icmcelarja mngistra Mihaela Tifferrna (Laščana, roj. v Kranjski, vzgojenega v Laškem Trgu) in pa profesorja Matije Garbicija
Ilirijana (Grbiča iz Istre) jako izdatno podpiral Trubarja in druge. „Čudovito je," piše Mam, „kar je ta vladar žrtvoval Trubarju in drugim knjižnikom jugoslovanskim. Pravijo, da izvira tö od tod, ker je Wür-temberg dežela bila nekaj časa pod Avstrijo. Krištof sam bil je 1. 1520. pripeljan v Wiener Neustadt ter tukaj izrejevan"; umrl je 1568. L — Poleg njega je bil Hans baron Ungnad iz Žineka v Junski dolini, bivši deželni glavar štajerski, zapovednik petero notranje-avstrijskih dežel, slovenske in hrvatske; a poluteranivši se in preselivši 1559. 1. v \Vurtem-berško, osnoval je v Tubingi in v Urahu na svoje stroške tiskarno ter je k sebi pozval več učenih mož iz jugoslovanskih krajev, da protestantske knjige pod njegovo upravo na svoja narečja prevajajo in tiskajo, toda to ne samö z latinskimi, temveč tudi z glagolskimi in cirilskimi pismeni, navduševan baje z mislijo, da se pridobijo dobri, pa ubožni Jugoslovani in morebiti tudi hudi Turki z mečem besede božje in sv. pisma/ Tako je v ne celo treh letih od 1561. do 1564 1., bilo natisnenih in razposlanih do 25000 izvodov knjig jugoslavjanskih.1) No Ungnadovo delo je tiidi ž njegovo smrtjo (v Vinterici v Češki) 1564. 1. skoraj zatem jenjalo.
Ko je tako po smrti barona Ungnada in vojvode virtenberškega tiskanje protestantskih knjig slavjanskih v Nemčiji propadalo, pridobil si je dotično pravico Hans Mannel ali Janez Mandelec, rojen ako ne v Kranjski vendar vsaj v Primorji, in je ustanovil novo knjigotiskarno v Ljubljani. Trdi se, da je že leta 1562 Trubar bil tiskarja Joh. Manlija iz Uraha semkaj privel; a izvestno je v Ljubljani pri Janezu Mandelci bila prva slovenska knjiga natisnena d. 16. decembra leta 1575., namreč Dalmatinov ,Jesus Sirah'. Mandelc je v Ljubljani tiskal latinske, nemške in slovenske spise in knjige dol. 1582. Tedaj pa je (1582. 1.) na povelje nadvojvode Karla bila knjigotiskarna v Ljubljani zatrta, a Mandelc je odšel na Ogrsko, kjer sta mu bila podpornika grof Batthiany in grof Erdödy, da je tiskaril n. pr. v Kiseku (1584.1.), v Eberonu, v Varaždinu (1586.—90.1.), v Seči (1595. 1.); menda je tudi v Ogrski umrl.2)
Značaj književnega delovanja.
Upoznavši se tako, vsaj v pregledu, z našimi pisatelji v 2. polovici XVI. veka in ž njihovimi spisi, hočemo sedaj še öno književno delo nekoliko označiti, in to a) kar se tiče tvarne vsebine in b) slovstvene vrednosti spisov, ter c) po znamenitosti posebe za slovensko slovstvo, pa tudi Č) v daljnem vplivu na ostalo knjigo jugoslovansko. „Kakor se pa" — pripomenjamo takoj tu z Marnom — „dan danes iz pravih prvot-
«) Mam 1. c. 20.
') Marn 14.
nih virov marljivo pojasnuje državna in cerkvena zgodovina tedanje dobe, nikakor ne v sramoto katolikom; tako naj vže tudi v književni posije nam ljuba resnica." *)
1. Kar se najprej tiče predmetov, katere imajo slovstveni proizvodi prvih slovenskih pisateljev v sebi, zvedeli smo te že iz samih naslovov dotičnim knjigam. Poglavitna tvarina v njih obdelovana je namreč v er o za kons k a. Da so se slovenski ,reformatorji4 s tem predmetom posebno zanimali, to je naravski; saj jim je bil v prvi vrsti namen včrski. „Za njih je slovenski jezik bil kot neobhodno orodje, da svoje krivoverje raztrosijo med narodom, kateri ni znal drugega jezika razven slovenskega; zato so tudi protestantske knjige na brzo roko prevajali." (Ljubic.)2) Pa, dasi tudi njihovo slovstveno delovanje malone povse spada na duhovni predmet in da z večine sestoji v prevodih : treba je vendar pomisliti, da je v öni dobi vseobčna znanost po nastalih cerkvenih borbah bila povsod jako zaostala ter mesto prepustila bogoslovnemu modrovanju, v čemer so tedaj najboljši umovi upo-trebljavali vse duševne svoje moči; in da imamo sploh prevodov, kateri so ne samö bili potrebni njihovemu namenu, temveč so postali tudi nam koristni.
V	rečenem zboru sta delovala, posebno Trubar in Dalmatin, sto-žera protestantstva v Slovencih, kot biblista, tolmačeč naški posamezne dele in naposled vse sv. Pismo starega in novega testamenta. Tega prevoda Dalmatinove biblije so se dolgo posluževali z višjim dovoljenjem isti katoliški duhovniki slovenski, ne imajoči drugega tolmačenja za dejanske potrebe pri cerkvenih govorih in duhovnem pouku ljudstva; in to celo nad dvesto let, dokler namreč ni sveta ugledalo katoliško „Svetu Pifmu" poslovenjeno po Juriji Japlji in Blaži Kumerdeji idr. v Ljubljani N. T. 1784, 1786, St. T. 1791—1802. (Dalmatinov jprevod Pentatevha ali petih Mozesovih bukev je bil tudi z neznatnimi izpremem-bami uvrščen v polj-glotto: Biblia sacra ebraice, chaldaice, graece, la-tine, germanice, sclavonice, studio et labore Eliae Hutteri Germani. Noribergae 1599.) Poleg biblije prirejala sta zopet zlasti Trubar in Dalmatin tudi razne katekizme in molitvenike; Krelj in Juričič pa sta prevajala takozvane postile ali evangeljske propövedi: a vsi skupaj so še z drugimi vred poleg latinskih in nemških originalov zlagali cerkvene psalme in druge pesmi nabožne ter Trubar celo posamezne oddelke katekizma v vezani besedi; dä, kakor pravi Dalmatin v predgovoru knjigi ,Ta celi Katehismus, eni Pfalmi inu Peifnj 1 1584,, Pr
V	Jezični k 1883
-) Ogled, knjiž. poviesti jugoslav, II. 540.
Trubar je „celi katekizem sestavil v lične slovenske rime, v prijetne melodije in speve ter potem z nekaterimi slovenskimi p3almi in duhovnimi pesnimi pomnožil/ kar je bilo Slovencem baje jako koristno v nravstvenem in mnogo poučno v verskem obziru, t. j. protestantskem. A Vetrinjski menih cistercit Pahenekar je sestavil temu nasproti prvi katoliški katekizem v slovenskem jeziku z vprašanji za katoliško mla-	<
dino, kateri katekizem Trubar imenuje .jezuvitski'.
Za prvi pogoj vspešnemu delovanju v narodu pa je bilo neogibno potreba slovensko občinstvo učiti slovenskemu pismu in knjigi slovenski; kajti čitati in pisati so v oni dobi sploh in torej tudi pri nas znali le naobraženci, in to zlasti v latinskem jeziku, priimenovanem naravnost bukovskem t. j. književnem. In tako imamo poleg precčj številnih bogoslovnih spisov tudi prve početke slovenskega jezikoslovja, namreč v Trubarjevem .abecedniku' in istotako v Kreljevi ,otročji bibliji' in v Bohoričevi ,začetnici', kateri poslednji dve knjižici sta ob jednem rabili kot katekizem in čitanka slovenska v prvih razredih tedanje latinsko-nemške šole stanovske v Ljubljani, utemeljene (1565. 1.) pri Leonardu Budini po osnovi Krist. Spindlerja in Jur. Dalmatina. Bohorič je nadalje s svojimi .zimskimi uricami' položil slovenski slovnici temelje, na katerih so zidali ne samo protestantje, temveč vsaj nekaj časa tudi sami katoliki; še kapucin o. Hipolit Novomeščan dal jih je 1. 1715. v Ljubljani vnovič natisniti, in istotako je mislil oživiti jih celo kanonik J. Japel, zapustivši jih vendar obnovljene simo v rokopisu. Megiser Nemec pa nam je v ,dikcijonariji' svojem dal prvo osnovo slovenskega slovarja, zlasti v izgovoru koroškem, deloma kranjskem ter tu in tam celo hrvaškem, kateri slovar so tudi jezuviti. malo popravljen in pomnožen, zopet izdali v Celovci 1. 1744. — Bazven tega nahajamo v omenjenih pesmaricah, v Trubarjevi, v Klombnerjevi idr., izvestno prve poskuse umetne slovenske lirike. (0 šaljivkah in zabavljicah, kakor na protestantski tako na katoliški strani, ne moremo soditi, ker so nam dandanes neznane i po obliki i po vsebini). — In ako še konečno v misel vzamemo Trubarjev koledar, pa Recljev v rokopisu ostali prevod iz obzora pravo-s lov neg a, pregledali in omenili smo vse stroke književnosti, kateri	^
so tedanji, t. j. prvi delavci več ali menj obdelovali na naši slovstveni celini.
2. O notranji vrednosti prvih slovenskih spisov se v književnem obziru ne more soditi absolutno, baš zato ne, ker vsebina ni
l) Učni jezik na ti Soli je bil za prva dva razreda latinski, za ostala dva nemški. Ostal nam je nje šolski program od 8. maja 1584. Ravnatelj ji je bil najprej A Bohorič, za njim pa Nikod. Frišlin (v. Ljubič 540).
zvirna nego malone vse sam prevod. Uzori pak so, kakor mnogo omenjamo, itak ali že samo protestantski, ali so vsaj v tem duhu uravnani njih posnetki: no ker naš namen tudi ni, da razpravljamo o verskih stvareh, ostaje nam torej le še stran jezikovna.
Nekoliko se more pač že iz zgoraj navedenih podatkov naslovnih razvideti, kakšna je onodobna književna slovenščina v pismu in besedi; vendar naj postavim sem tudi kratko oceno dra. Fr. Miklošiča o tedanjih glavnih pisateljih slovenskih, po katerih so se kolikor toliko ravnali tudi drugi. Miklošič v ,Slov. Berilu za osmi gimnaz. razred' 1865 govori: „Trubar je bil tedaj prvi, ki je počel pisati po novo-slovenski, t. j. tako, kakor se govori do malega še dan današnji, samo da jc malo preveč nemčeval in vcepil slovenščini celo nemški člen, da si ni ljudstvo govorilo nikdar tako. Z mu je bil = c; zh = č; /= s\ /h— š; s—z; sh — z\ fch=šc; veliki S pa mu je rabil za S in Z; tako tudi Sh za in Z\ pa tudi / in s, Jh in sh je mešal; lahko pa, da je bil tudi tiskar kriv; la in n* ni topil; u je pisal za u in za v; i za i in za j\ za srednji spol u (dobru vinu) po dolenski namesto o.4 — O Krelji: ,Jezik mu je malo boljši od Trubarjevega; člen se ne nahaja tako pogostoma. Tudi pisavo Trubarjevo je popravil: /u in su je odkazal vsakemu svojo službo; tako ločil tudi /h od sh; namesto Trubarjevega z* je pisal c; vendar je obdržal njegov zli za č; razun tega je pa počel tudi pisati ch za c: mogoche, mocli (mogoče, moč): za topljen l in n je deval i (kru-liav, jagnie), ali pa dve pičici na naslednji samoglasnik: kruläv, iagne, z ognöm, lübezan (beri kruljav, jagnje, z ognjom, ljubezan); celö ogän nän nahajamo v njegovi postili za ,oganj\ ,nanjl; pa tudi fkadaii po španjski za skadanj (skedenj). Za srednji spol se piše o v drugem natisu postile njegove (1578.1.) še natančnje kot v prvem; da se pa mešata v tem natisu/A pa $hy temu je menda kriv prepisovalec ali pa tiskar. Krelj je imel veče kolo Slovencov pred očmi kot Trubar, zato je malo bolj hrvatil in pisal: fam, kada, fkadan namesto: fem, kedaj, fkedenj; zato je vvel nemara tudi ch (č), ki se pa nahaja tudi po Slovenskem n. pr. v Bistrici na Notranjskem/ — ,Dalmatinova slovenščina je čistejša od Trubarjeve, veliko Trubarjevih zmot je popravil, marsikaj pa tudi popačil. Vendar je rabil člen tudi on, da si ne tako pogostoma kakor Trubar. Na koncu svetega pisma Dalmatinovega se nahaja pregled (register) nekterih besed, ki so po različnih krajih različne, s pomenom vred, kako se pravi namreč ti ali oni reči po ,kranjski', .koroški', ,slovenski' ali ,bezjački4, , hrvaški', ,dalmatinski4, , i stranski' in ,kraški'. Iz tega preglela se vidi po besedah, da se je velelo nekdaj Siovencom hrvaškim tudi Bezjaki, ki jih jemlje z ,bezjačkim4 jezikom vred tudi Trubar v misel. Še dan-
danes jim pravijo nekteri Štajerci tako'. — In o Bohoričevi slovnici : ,Izgledi za sklanjanje imensko so mu ti le: oča, mati, pismu. Za latinski ,ablativ4 mu služi naš ,genitiv4 s predlogom ,od4; domačega ,lokala' in ,instrumentala' ali ,soeiaIa4 pa ni še znal. Ondaj je bila latinščina še jezik vseh učenih; zato so merili vse jezike po latinskem kopitu. Še le slavni Dobrovski je zasledil, da sta v slovenščini dva po-	<
sebna padeža, ki jih ni v latinščini. Bohorič je popravil in ustanovil Trubarjevo in Kretovo pisavo tako le: J\ $=$; fh, sh — š; s, S—z; sh, Sh—ž; z—c; zh — c. Zato pravimo ti pisavi še dan danes Bo-horičica, ki se je rabila do 1. 1844. skoro prav sama." J)
Temu še naj dodam sod Ljubi če v o slovenskih reformatorjih kot pisateljih. „Ker so ti ljudje,14 pravi, „s tujim namreč, nemškim duhom napojeni, namerjali samö na cerkvene, a ne čisto narodne svrhe, zato, akoprav jako zaslužujejo, da so slovenski jezik iz globokega spanja vzbudili in z Bohoričevo slovnico dosti trdne temelje mu postavili, vendar ga niso znali do moške moči povzdigniti, lepo ga vzgojiti in vsestranski obdelati in razviti. Njihova dela vsa do slovca s cerkveno-bojno barvo naduta, po večji del v Nemčiji začeta, dozorela in na svetlo dana, diše z jako malo izjemo bolj po nemščini nego li po slovenščini ter so uprav zato ob prvem mrazu malo ne povse izginila, kajti sem presajena, niso se v narodu za kratek čas svojega obstajanja resno ni prejeti mogla a kamo li ukoreniniti. Lahko je torej bilo jezuvitom z vladino pripo-močjo njih se dokopati ter do najmanjše kitice izpipati in v ogenj zmetati." 2) — Razumeva se pač, da moramo pisatelje svoje v tem obziru soditi po okolnostih in po razmerah, v kakeršnih so živeli. Kakšna težava je bila tedaj za Slovence, kateri se jezika slovniški niso nikdar učili, kateri niso imeli nikakih pisanih vzgledov, kateri so bili vzgojeni po nemško — a so vendar pisali slovenski! To je bil nekoliko že tudi Trubar sam pripazil v svojem predgovoru k Evangelju sv. Matevža rekoč: „Lubi Slovenci! Vom inu nom je vedejoč, da le ta naša slovenska beseda do seh mal se nej z latinskimi, temuč le ta krovaška s krovaškimi puhštabi pisala.3) Iz tiga vsaki more vejditi, de nas le tu pisane inu tolmačovane — kir nemarno pred sebo obeniga nauka ali exempla — zdaj na pervu težku stoji. Ob tu ako kateri mu le tu naše prvu delu se cilu popelnoma ne zdi, ta zmisli, kaj vsi modri govori, kir pravijo, de sledni začetik je težak inu nepopelnom."
__(Dalje prihodnjič.)
*) Str. 26, 31, 34, 39.
*) L. c. II. 645.
3) t. j. primorska hrvaščina z glagolico.
Misli.
> t-
|ehvaježnikovo srce hladno Zdi se meni, da brez dna je sod, Vedno ti ostane čuvstva prazno, Vilnje vlij še toliko dobrot.
2.
Vživaj, kakor da ti je še danes vmrct.i, Štedi, kakor da ti večno je živeti; --^Moder zdi se mi jedino U, Ki oboje prav družiti znd.
3.
Le g<5di ljudem in govdri po misli
Hvalil te bode pač vsak; Resnico imej in jpravico pa v_Sisl», Vsakdo ti bode gordk.
4.
Če zajdeš med svojat lažnivo, Najbolje, da lepo molčiš, — Sicer bo tvoje sl6vo krivo, Ker jim resnice nc tajiš.
Ot>3cquium nmicoa, Veritas odium parit.
Torcnti us.
5.
Za srečo ti hodiš? Glej, sreča je pena! Da zlata, ti sodiš, A jaz — da vodena.
6.
Razvajencu v slast niti vince ne teče, A žejni rad pije še motno vodö; Ni sreča ugajati srečnežu neče, Trpin pa brezvspešno se peha za njo.
7.
Če se ,morati4 zadira, Se ,hoteti{ rad upira; Da pojenja zl& upornost, V_vkazu zätri vso osornost!
8.
Ako lažniva zajame te klika,
Sv6tujem ti, da se ž njo ne spečaj. -Sicer tc pač proglase za lažnika, Pa jim najlepšo resnico pod;\j!
9.
Vpijočega gl&su jednak je v puščavi
Navadno med svetom resnice prorök, Razborni umeti ga neče, kaj pravi, Nevednež zijala prodaja okrog.
Y.
Solza.
11 aval je angelj nad zemljo, Mnjo upiral svoje oko. „Göre visoke, doline prekrasne, Gozdi šumeči, reke prejasne! Prišel bo närod miren, krotäk, Prišel bo n&rod, pošten in jak. Del bo nabrušen meč iz rok6, Plug bo orožje njegovo odšle. Pesem vesela odmevala bode, Pesem ljubezni, pesem slobode! . . Kratka bo ndroda vrlega sreča .. . Burja prihruje mu divja, besneča,
Legla bo tmina na krasno zemljö. Pesem, popreje vesela takö, Zdaj bo tožila po dolu, planjavi, Pesem slobode, pesem ljuMvi, Pevala bode gorjč temn<5 . .. Dolgo bo vzdihal prejadni rčd; Skrajšaj mu dobo trpljenja, Gospčd!" Toga pokrila lica rudeča, Solza v očesi se mu svetila; Pala na zžmljo, ni se vsušila... Bleško jezero!... solza blesteča!
Radinski.

m	Želja.
^jjebi zavidam, Mala cvetica, Mimo ker včdi »jo Ozka stezica; Vsak dati obrazek Gledaš nje mili, Meni ki vtisnen je
V	dušo po sili.
Rad bi zamčnjal S tdboj, cvetica, Da bi zrl vsaki dan
V	zdrna nje lica; Solnce rumeno bi Ona mi bila,
V	öko bi röso mi Sreče vabila.
Labodova pesem.
Noveleta.
Spisal Janko Podgorec.
I.
>daj in odkod je prišel, ne včm; a veliko časa je že preteklo, odkar se je bil naselil v naši vasi.
Stanoval je v Jelšarjevi hiši in sicer v konci proti cerkvi. Odtod so mu dali tudi ime „Jelšarjev gospod".
Ljudjč so pripovedovali marsikaj o njem, a pravega ni vedel
nihče.
Strugarjeva Marijeta mu je donašala do smrti svoje pisma in druge ropotije s pošte. To so vaščani povpraševali, odkod in kaj je Jelšarjev gospod. Marijeta je rada ustrezala zvedavim sovaščanom in kar je včdela, povedala je tudi.
„Jelšarjev gospod", pravi nekoč prijateljici svoji, „je bogat," — in položi si skrivljeni kazalnik na vela usta; jeziček pa ji natihoma zaklepeta med brezzobimi čeljustimi. „V sobi njegovi še nisem nikdar bila. Starec ne pusti nikogar vstopiti. Skozi ključalnico pozrčm nekoč, in kaj menite, da sem videla? Same knjige, male in velike, in polno
Tebi zavidam, Bistra vodica, Č6z-te ker včdi njo Šibka brvica; Slednji odsčvaš dan Njeno podobo, Slednji dan vživaš nje Rajsko milobo.
Rad bi zamenjal S taboj, vodica, Ččz-rne vodila da Bi jo brvica; Zrla mi v srci Sliko bi svojo, Vročo ljubezen bi Videla mojo.
Tinea.
steklenic, napolnjenih z vsakobarveno tekočino. Jaz pravim — in ta bo prava — čarodejec je!" Nato se obrne in odide proti pritlikovi koči, stoječi ob veliki cesti, kjer je imela do smrti svoje izgovorjen „kot". A tega je izgubila še pred smrtjo: že naslednja zima je porazila kočo zaradi preobilice snega.
Od dne do dne se je zdel Jelšarjev gospod vaščanom vedno bolj tajinstven in nam otročajem je bil v velik strah. Prej smo se bali že same osebe; zakaj ne?! Mislite si starca prihuljene postave, z dolgimi belimi, predivu sličnimi lasmi, z risjim pogledom, z mršavimi naprej Štrlečimi brkami, z dolgo rumenkasto-sivo brado in vedno z debelo gorjačo v rokah — in gotovo opravičite naš tedanji strah.
Necega popoldneva, ko pasemo na LišČevi ledini tik Jelšarjeve hiše, ohrabri se nas trojica in gremo oprezovat Jelšarjevega gospoda. Polagoma odmikamo priprta poluokna, da pokukamo v sobico. A nenadni glasovi, prihajajoči iz starčevega stanovanja, ustavijo nam delo. Starec je spremljal svoj otlo-doneči glas z nekim instrumentom, da je odmevalo, kakor, bi peli duhovi. To nam popari našo zvedavost in brzo stečemo k cedi svoji.
Drugipot nabiramo v gozdu smole in jagod. V sredini med Šib-kostasnimi jelkami in košatimi kostanji je klečal on na zelenem mahu. Osupli ga zremo. Sirokokrajno pokrivalo leži zraven njega. Legak vetrič, vejoč med debli in zelenimi vrhovi, igra se s predivom njegove glave. Nad njim pa kriči črn gavran, krožeč nad dehteči m smrečjem. Kar se starec dvigne, z desnico na razbeljenem čelu, in grozno zavikne. Ta vik nam pretrese mozeg po udih, j ožeč nam lase, in sodrugi moji začno brusiti pete, kar se je dalo. Jaz ostanem na mestu, strmeč v razburjenega reveža. — Vetrič odjenja, gavran utihne in tudi starčku se poleže besneči notranji vihar in obile solze se mu ulijo iz upalih očij po velih licih. Naglo izpuli šop mahu, pritiska ga na senci, vzame pokrivalo, palico in ubere pot proti domu. Par stotin korakov pred njim stopam jaz. Prišedši blizu hiš se ustavim. Gospod me kmalu doide. Pogleda me serpo in d£ z ostrim glasom: „Ali se me nič ne bojiš? Vselej si jo ubral s svojimi tovariši pred menoj."
Ze me je imela pri teh besedah čudnega starca taka, da bi jo kar ubral čez jarek, čez ledino domov v hišo naravnost za peč. A nekaj nerazložljivega me obdrži na mestu. Cez par trenutkov pravi uljudno starček, rahlo potapljajoč me po rami: „I kaj bi se neki bal; jaz nikomur nič zalega ne storim. Ker si srčen dečko, opravljal mi boš mal posel za dobro plačo — se ve, ako ti roditelja dovolita. Strugarjeva Marijeta je danes dopoludne umrla — kakor ti je gotovo znano — in
19
sedaj opravljaj ti njeno dosmrtno službo pri meni. Nosil boš pisma, časopise in male zaboje s pošte v vežo pred mojo sobo in jih tam puščal. Sedaj pa pojdi domov in vprašaj roditelja. Ako ti dovolita, skoči takoj na pošto in prinesi mi, kar je zame prišlo; ako te v jedni uri ne bo, vem, da te ne pustč in poiščem si druzega." To rekši pokaže mi hrbet in odkoraka domov. Jaz jo pa vrežem čez ledino naravnost domov v duhu gledajoč nov nožič, svetle desetice in Bog zna kaj še. — Cez pol ure položim pred gospodovo sobo dvoje velikih pisem in podolgovato skrinjico.
Tako sem postal pismonoša Jelšarjevemu gospodu. A kmalu ostavim ta posel. Vaška potovka je pregovorila mater mojo, da so me dali v Ljubljano v šolo.
„Oh, kako bi biloleptf" — govorila je jedenkrat materi moji — „ko bi zopet pri nas bila peta nova sveta maša. Preteklo je že lepo število let, odkar je bila zadnja. No, pa saj sama veš: Jančev gospod Frone so bili zadnji, in ta so sedaj star gospod nekje na Dolenjskem."
Pride jesen. Zlato solnce se potaplja popoludne prej za kipeče gore in zjutraj dviga vedno pozneje žarno svoje lice izza žoltorudečih planin. Kmetic spravlja poljske pridelke domov in več ne zreš zlatega poljskega valovja, temveč štrleče strnišče pokriva brazde in razore. Na skorjasta debla sadnih dreves prislanja lestvo in z veselim obrazom obira rudečelično sadje. Temna zelen na listih drevesnih polagoma porugseneva in oster veter ne igra več nežno s peresi. Pod vedrim nebom švigajo vitke lastovke in zbirajo se krog vaškega zvonika. Tožno zroč po livadah in logih žgole potihoma tožne pesmice za odhodnjo.
Nedeljo popoludne po Malem Šmarnu stopim pred Jelšarjevega gospoda in povčm mu, da grem v „šolo". — „Dobro," pravi, „počakaj malo." Stopi v sobo in kmalu pride nazaj. Pomoli mi roko, podari mi par starih dvajsetic rekši: „Priden bodi! Obišči me, kadar prideš na počitnice."
Pokaže mi hrbet in posloviva se na prav priprost in legak način. —
II.
Ostanem vmestu. Za počitnic obiskavam često Jelšarjevega samotarja.
V	teku par let izpremenilo se je mnogo. Jelšarjev gospod opeša zelo zelo. Glava mu leze vedno bolj med upognena kolena in lasjč se mu posrebrč jako; tudi vid in sluh mu oslabita.
V	zadnjem času se mi priljubi jako ta človek. Kadar mi čas pripušča, hodim k njemu in on ni več oni nekdanji molčeči, čmerni starec — vsaj proti meni ne. Pripoveduje mi dogodke iz svojega s trdo usodo previhranega življenja, a'odkod je in kaj je bil — tega
mi ni razodel. Spoštoval sem v tem moži nekega, rekel bi višjega in vsestransko ostro izkušenega duha. Marsikatero prijetno uro prebijem pri njem. Za hladnih letnih večerov sediva pred hišo na leseni klopici in tamno-modro nebo nama sveti s tisočerimi drobnimi lučicami. V vaških vrtnih drevesih igra legak vetrič s peresi in neka srcu tako nepopisno ugajajoča svežost polni zrak. Cestokrat krajša poletne večere in s petjem spremlja svoj glas ubiraje strune na tamborici. Res je bil njegov glas bolj hrščav, nego milozvoČen, a znal je tako iz srca, s sočutkom pevati, da mi je to petje bolj prijalo nego petje prvega umetnika, ki pretresa v dvoranah galerije slušalcev. Ako je petje res molitev, njegovo je gotovo bila.
Nekega soparnega poletnega dneva se sprehajam v bližnjem hribu, kjer so nekdaj kopali skälice.
Ave Marija se razlega čez mirno vas. Iz vaških dimnikov se dviga dim v vijugastih kolobarjih proti plavetnemu nebu. Pastir pogaša ogenj siedi pašnika in pojoč vspodbüja napaseno živino proti domu. Na nebu črede se črni oblaki in pogosto ötlo grmenje in užiganje bliskov znači približujočo se nevihto. Mrak že polega po dremajoči natori in zavija hrib in dol v sivi svoj plašč. Kar me sreča Jel-šarjev gospod. Jako se je bil izpremenil zadnje čase. Videlo se mu je na obrazu, da je nekako bolehen, in nehote so mi prišle na misel besede: senectus ipsa morbus. Povabi me, naj ga spretnim na dom njegov.
Napotim se do koče njegove, da prebdim par ur pri ljubljenem starčku. Ustopivšemu mi prijazno namigne, naj sedem; on potegne zastore čez okna in postavi brlečo luč s pečinega okrajka na mizo. Za malo časa privleče mož sicer težko, a vendar-le izpod postelje košaro, iz katere vzame tri dolgostasne črne steklenice, katere postavi na mizo. Pomagam mu jih odčepiti. Prijeten duh me obkroži. Starček natoči kozarce s penečo rumeno kapljico, poprime čašo rekoč: „Na zdravje, prijatelj mladi! Dolgo časa se že poznava, a nisem Vam še povedal, kdo sem in kaj sem bil. Dobro, da me niste nikdar vprašali, kajti — odgovoril bi Vam gotovo ne bil. Sedaj pa, predno zapustim ta ničevi svet, zapeti hočem tudi jaz „labodovo pesem" in si s tem — ako smem verjeti ljudem to pripovedujočim — olajšati smrt. Dasi sem sklenil dospevši v ta kraj, da življenja svojega zgodbe nikdar nobenemu ne razodenem, vendar hočem Vam, prijatelj mladi, razkriti preteklost svojo."
III.
„Imel sem prijatelja. Spominjajoč se ga vzbuja se v meni satanska mržnja do njega in goropadne sile se mi dvigajo v prsih, hoteč uničiti,
19*
spomin tega malovredneža. Temu je že dolgo dolgo. Marsikaj se je izpremenilo. Telo se mu je zgubančilo in neovržljivi znakovi pričajo, da ima že mnogo let. Sedaj živi nekje v tujini od vseh svojih oddaljen in zapuščen sam, prav sam. A nekdaj je bil priljubljena oseba ne le v krogu dragih prijateljev, temveč bil je tudi gratissima praesentia svetskih mogotcev. Ko se je prikazal v kraljevi operi, obračale so visoke dame v krasnih toaletah strastna svoja očesa v njegovo imposantno postavo. Te svoje pozornosti ni si pridobil le s krasnim telesom, temveč z umotvori svojega veleuma si je stekel v kratkem časi svetovno imč. Že gojencu slikarske akademije v Rimu so mu prorokovali svetovno znani umetniki, njegovi učitelji, sijajno bodočnost. Da ste videli njegovo sliko „Propast Venecije", katero je alegorično ovekovečil na mrtvem platnu, gotovo mi pripoznavate, da sem opravičen tako govoriti. In prav s to sliko je stopil v krog umetnikov s svetovnim glasom. Niso se s tem ponašali samö učitelji njegovi, tudi v borno kočico, stoječo v osredji prostrane slovanske dežele, cula je na pol slepa ženica, mati umetnikova, o slavi sinovi. Kako radostni čuti so ji opajali srce, kako skrbno je prebirala jagode na molku ob večernem mraku in pošiljala dan na dan pred prestol Večnega goreče molitve, prihajajoče iz dna materinega srca. Ali je Bog ni hotel uslišati, da je sinova slava stalna, ali pa je hotel s propastjo sinovo kaznovati njegovo mrzlo ljubezen do matere.
Trčiva, prijatelj!
Dokončavši slikarsko akademijo ustanovi svoj atelier v Benetkah. To mesto je bilo tačas utočišče slikarjev, pesnikov in drugih umetnikov.
Vendar moram pripoznavati, da se ni nosil tako visoko, kakor drugi menj slavljeni umetniki. Morda je imel visoko mnenje o sebi, a tega javno ni kazal. Bil je nagel liki hudournik, vročekrven liki Spa-njolec, v druščini malobeseden; a kadar so mu razgrele „Lacrimae Christi" idealov polno srce, ondaj je bil v govoru strasten, ognjevit, kakor bruhajoč vulkan. Poslušali smo ga jako pozorno, da nam ni ušla nobena njegovih besedij. Toda bil je tudi oclločen. osoren, zlasti kadar si ga obiskal v atelieru njegovem. In prav te osornosti štel mu ni nikdo v napako. Veščaki so samf pravili, da je rojen umetnik in da je v muzinem svetišči plavajoč na perotih divne svoje domišljije opravičen tako sprejemati svoje Čestilce ali bolje motilce svoje.
Onemu kraju je načeloval tačas knez Bonghi. Bil je velik prijatelj in mecenat mladim, nadobujnim umetnikom. V njegovih krasnih dvoranah so dičile tapetne stene večno-krasne slike najslavnejših umet-
nikov, skratka, kamor si se ozrl, vse ti znači kneza ljubimca umetnosti in moža finega ukusa.
Bil je vdovec. Pokojna soproga njegova mu je zapustila krasno, čarobno-krasno hčerko Malvino. Vzgojevala se je v nekem glasovitem zavodu, kjer se je mnogo plesalo, udarjalo na klavir, a še več pozo-balo sladkih drobnfj. V tem času, ko se vrši naša povest, imela je stoprav šestnajst let. Pijva!
Za Rolandove slave — tako so imenovali nekdanjega mojega prijatelja — pride iz zavoda. Cula je o njem od očeta svojega in čitala v časopisih, ki so bili polni njegove slave. Rada bi ga bila poznala, a ne zaradi ženske koketnosti — ne! bila je v tem oziru jako neizkušeno, nedolžno dete; temveč neko nerazložljivo nagnenje je bilo ti njeni radoznalosti povodom.
Pride predpust, čas vsakojakim veselicam.
Knez Bonghi priredi sijajen ples. Vsi visoki uradniki, plemeniti posestniki iz okolice in umetniki iz mesta se snidö na prijazno knezovo povabilo v krasno razsvetljenih njegovih salonih. Roland, sto-pivši v plesno dvorano, meni, da se pred njim odpira kaka poosebljena bajka iz arabskega bajeslovja. Dragoceni svečniki razsvetljujejo s tisočerimi lučicami dvorano. Po stenah se vzpenja po perzijskih preprogah in težkih brokatnih zastorih vonjajoče inozemsko cvetje. Dvorano preveva omamljajoča gorkota. Skratka: bilo je v knezovih dvoranah vse knežje.
Knez sam vsprejema goste.
„Jako mi je drago, gospod Roland, da ste nas blagovolili počestiti s pohodom svojim," de prijazno knez prišlecu.
„Prosim, čast je na moji strani," ugovarja uljudno Roland.
V	dvorani pa se vse gnete odličnega občinstva: od trebušastega, a jako uljudnega mestnega župana, do zadnjega mestnega odbornika, od znamenitega novelista, do napuhnenega žurnalista itd.
Tudi nežni spol je bogato zastopan. Tu se šeče dama hoteča prikriti precejšnje število let s šumečo svileno obleko, pretkano z umetnimi čipkami in malomarno ogrnena z dragocenim indijskim shawlom. Tam v konci dvorane se dotikajo blestečega parketa drobne nožice v bujnih bar-žunastih čevljih, katerih posestnica se koketno ozira po tesnih uniformah.
V	desnem kotu dvorane stoji klavir. Na umetno izrezljanem stolu kraj njega sedi kraljica nocojšnjemu večeru: dražestna Malvina. Živo bliskajoče oči jasno pričajo o njeni notranji radosti. Malomarno si polaga belo ročico na polne prsi in popravlja razcvitajoč se vrtničen popek. Beli atlas ji pokriva božanstven stas.
Nečem vam opisovati te nežne, angelske deve, te poosebljene ljubkosti.
Ti žarni pogledi, ki jih sipa po gomezeči vre vi občinstva, ta nemirna seja na stolu, pričajo, da nekoga išče.
Ples se otvori. Očarovalno igrä ta Mal vina. Drobni nje prstiči prebirajo nepričakovano izurjeno in pravilno svetle taste.
Prva točka mine. Burno odobravanje igralki. Sedaj pa pristopi k Malvini gospa, visokovzrastla krasna gospa. Njene mokre oči so bile morje, neizmerno globoko morje. Kadar bi se nasmijala ta ženska, ondaj se prikažeta ti dve popolni vrsti drobnih, blesteče-belih zobičev. Neke demonične poteze kraj malih rudečih ustec pričajo, da se njih posestnica bojuje s strastmi, dvigujočimi se v njenih prsih. In senčne črte na visoko vzbokanem čelu kažo ti, da je pila življenja sladkosti in morda — grenkosti z močnimi požirki.
„Dobro si igrala, Malvina!" nagovori devo, stopivši blizu nje.
„Vi tudi tu, teta Evgenija?!" vsklikne radostna Malvina.
„Zakaj se niste prej javili, igrali bi čveteroročno. Papa mi tudi • ni ničesa omenil, da se tetika pripelje k nocojšnji zabavi."
„Da, tvoj papa, brat moj, bavi se rajši z umetniki nego z nami, malo-razumnimi bitji. Vedno se suče krog onega dolgočasneža doli v konci dvorane."
Pri stebrih od kararskega marmorja v menj razsvetljenem konci dvorane stoji Roland sam. Nepremično zre to v veselji in razkošji se kopajoče občinstvo. Vroče čelo pritiska ob mrzel marmor. Dolgi kodri se mu opletajo po belem tilniku, dotikajoč se stebra. Večkrat vzdihne: „Kako so srečni".
Po končanem prvem plesu požre proti klavirju. Pogled njegov se sreča z Evgenijinim. Pogledala ga je ostro, sčrpo.
„Papa je res malo udvorljiv," jezi se Malvina, da nam ne predstavi vsaj tujcev.
„Prav praviš", vzdihne Evgenija, užaljena zavoljo bratovega ne-uljudnega ravnanja ter se izgubi v družbi. —
Od tega dnč je bil Roland večkrat pri knezu; upoznal se je z ljubko Malvino in s sestro knezovo, z gracijozno Evgenijo, ki je bila omožena v bližnjem mestu z nekim precej priletnim, a jako bogatim aristokratom.
Od dn6 do dnč je bil čmernejši. Tih in sam se sprehaja v poletnih večerih pod gostimi kostanji ali v dehtečem bližnejem gozdiči. Nam se dozdeva čudno, kajli mora biti uzrok njegovi utopljenosti v nepoznate nam misli.
(Konec prihodnjič.)
„Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja".
Statistična študija.
Sestavil Evgen Lah.
m.
B.) L a van tin ska škofija.
Kakor že omenjeno, velja o Spodnjih Štajercih, kar se tiče razdelitve članov, trditev, da so pri obeh društvih v absolutnem in relativnem obziru na drugem mestu poleg Kranjcev, da je pa število spodnještajerskih matičarjev v primeri s kranjskimi relativno premajhno, Število članov „Družbe sv. Mohorja" relativno preveliko, sploh pa da sta obe števili še vedno nadnor-malni.
„Matica Slovenska" ima po Spodnjem Štajerskem vsega skupaj 295 članov in je tedaj vsak 1370. Spodnji Štajerec matiČin ud. Nastane vprašanje, kako se razdele člani po posameznih dekanijah in kako bi se morali razdeliti z ozirom na njih absolutno prebivalstvo.
Največ članov ima dekanija Maribor pri Dravi, to je 39; za njo pride Ptuj z 29 člani. Celje jih ima 28, Št. Jurij na Ščavnici 27, Slov. Bistrica 22, Brežice 19, Velika Nedelja 14, Konjice 12, Laško, Rogatec in Šmartin po 9, Braslovče, Gornji Grad, Maribor za Dravo in Šmarije po 8, Kozje, Nova Cerkev in Škale po 7, Dravsko Polje, Jarenina in Zavrč po 6, Marnberg 3, Št. Lenart in Vozenica po 2 člana.
Morale bi jih pa z ozirom na skupno število škofije kot celoto imeti v primeri s svojim absolutnim prebivalstvom: Brežice 19*3 članov, Maribor pri Dravi 18 9, Ptuj 18, Št. Jurij na Ščavnici 17*2, Šmarije 16-8, Laško 16-5, Konjice 14-3, Celje 13*8, Slov. Bistrica 13*4, Kozje 12*4, Št. Lenart 12*3, Rogatec ll'ß, Velika Nedelja 11'5, Maribor za Dravo 11-3, Dravsko Polje 10-5, Gornji Grad 10*2, Šmartin 10-2, Zavrč 10-1, Nova Cerkev 10, Braslovče 8*9, Jarenina 8'4, Marnberg 7* 3, Škale 7-2 in Vozenica 4*9 članov.
Ako primerjamo to razvrstitev z ravno poprej označeno, našli bomo, da je z ozirom na spodnještajerske razmere sploh število članov ugodno v dekanijah: Maribor za Dravo, Celje, Slov. Bistrica, Ptuj in Št. Jurij, kjer so razmere nadnormalne. Precej ugodne, ker kolikor toliko normalne, so razmere v dekanijah: Velika Nedelja, Brežice, Škale, Braslovče, Šmartin in Konjice. Že menj ugodne, ker že precej' podnormalne, so razmere v dekanijah: Gornji Grad, Rogatec, Maribor za Dravo, Jarenina in Nova Cerkev. Zelo neugodne so že v dekanijah: Zavrč, Dravsko Polje, Kozje, Laško,
Šmarije, Hamberg in Vozenica, posebno neugodne pa v dekaniji Št. Lenart. Posebej pride vsak matičar v dekaniji: Maribor pri Dravi na 664 prebivalcev, Celje na 673, Slov. Bistrica na 834, Ptuj na 847, Št. Jurij na 871, Velika Nedelja na 1124, Brežice na 1394, Šaleška Dolina na 1411, Braslovče na 1530, Šmartin na 1556, Konjice na 1638, Gornji Grad na 1756, Rogatec na 1759, Maribor za Dravo na 1906, Jarenina na 1921, Nova Cerkev na 1958, Zavre na 2324, Dravsko Polje na 2384. Kozje na 2418, Laško na 2515, Šmarije na 2879, Hamberg na 3316, Vozenica na 3368 in St. Lenart na 8443 prebivalcev.
V	primerjavi teh razmer s kranjskimi pridemo do naslednjih zaključkov. Število kranjskih matičarjev je sploh 2'5krat večje, kot število spodnještajerskih; relativno, to je z ozirom na dotični absolutni prebivalstvi pa le 2'lkrat, ker bi moralo znašati število 611 članov, namesto 295, ne pa 731. Pri 2'lkrat večjem številu bi moral imeti tedaj n. pr. Ptuj 2'lkrat po 18 udov, to je blizu 38 itd. Če tedaj to razmerje uva-žujemo in pomislimo, da pride na Kranjskem vsak matičar na 661 prebivalcev, razvidimo iz ravno prej označene tabele, da so v primeri s kranjskimi blizu normalnimi zvati od spodnještajerskih jedino le razmere v dekanijah Maribor pri Dravi in Celje, vse druge so precej, oziroma močno podnormalne.
Kako so spodnještajerski matičarji razdeljeni po posameznih krajih?
Ker ima Spodnja Štajerska skupno 1783 krajev, pride tedaj na vsak 6. kraj kak matičar. Spodnji Štajerci so tedaj v tem obziru v „Matici" nekoliko redkejše zastopani kakor Kranjci. To pa le navidezno. Na Spodnjem Štajerskem ima namreč 116 različnih krajev matičarje, tedaj primeroma za spoznanje več, kakor na Kranjskem. Ker so pa splošno Spodnji Štajerci vendarle v „Matici" precej' redkejši, kakor Kranjci, posnemlje se iz tega, da so v onih krajih, ki imajo sploh matičarje, matičarji na Spodnjem Štajerskem z veliko manjšimi števili zastopani, kakor na Kranjskem. In res ima vsa Spodnja Štajerska le 11 krajev, ki imajo po 5 ali več matičinih udov, in nobenega s 40 udi. Največ jih ima še Maribor, namreč 35; Ptuj jih ima že le 24, Celje le 18, nasprotno pa Ljutomer še vedno 13; Ormož jih ima 9, Konjice 7, Brežice, Laški Trg in Žalec po 6, Makole in Sevnica po 5.
Kateri izmed teh krajev ima relativno največ udov in kateri najmenj?
V	Makolah pride jeden matičar že na vsacih 32 prebivalcev, v Ljutomeru na 88, v Ormoži na 96, v Žalci na 101, v Laškem Trgu na 118, v Ptuji na 137, v Sevnici na 142, v Konjicah na 149, v Brežicah na 166, v Celji še le na 300 in v Mariboru še le na 504 ljudij.
Ker so na Spodnjem Štajerskem kraji z večjim številom matičarjev slabo zastopani ali vsaj slabše kakor na Kranjskem, kraji z matičarji sploh pa šo nekoliko boljše kakor na Kranjskem, smemo iz tega sklepati, da ima Spodnja Štajerska krajev s prav malim številom matičarjev relativno več kakor Kranjska.
Preidimo še k nekoliko natančnejšemu opazovanju spodnještajerskih razmer pri „Družbi sv. Mohorja".
„Družba* sv. Mohorja" ima po Spodnjem Štajerskem, oziroma v la-vantinski škofiji vsega skupaj 9063 članov, to je, na vsacih 44'6 ljudij pride na Spodnjem Štajerskem po jeden ud. Razmera je tedaj v primeri s Kranjsko zelo ista.
Kako se pa razdele ti člani po posameznih dekanijah, kako nadalje po farah, kako v absolutnem, kako v relativnem zmislu, kakšne so ko-nečno razmere sploh v tem obziru v primeri s kranjskimi?
Absolutna in relativna razdelitev spodnještajerskih članov „Družbe sv. Mohorja" po posameznih dekanijah s posebnim ozirom na njih absolutna prebivalstva:
i rt -M j/I >	Ime dekaniji	Število Članov		Vrsta	Ime dekaniji	Število članov I	
		atolitio	rflatiino			absolutno	relativno
1.	Ptuj ....	638	551	13.	Maribor pri Dravi	391	581
2.	Gornji Grad . .	557	315	14.	Dravsko Polje .	336	321
3.	Braslovče . . .	549	274	15.	Zavrč ....	332	313
4.	Št. Jurij . . .	546	527	16.	Velika Nedelja .	313	353
5.	Št. Lenart .	522	378	17.	^fciribor za Dravo	284	342
6.	Celje ....	501	•123	18.	Nova Cerkev	269	307 '
7.	Konjice . .	473	441	19.	Šmartin . . .	267	314
8.	Laški Trg . .	462	507	20.	Skale ....	260	222
i	Šmarije . . .	442	516	21.	Jarenina .	248	258
10.	Bistrica . .	421	412	22.	Rogatcc . . .	220	355
11.	Kozje ....	419	379	23.	Vozenica .	142	151
|12.	Brežice	404	594	24.	Hamberg. . .	65	223
Iz te tabele je razvidno, da so razmere „Družbe sv. Mohorja" posebno ugodne v dekanijah braslovški in gornjegrajski, kjer absolutno število dotičnih udov preseza ude, kolikor bi jih moralo biti z ozirom na absolutno prebivalstvo dotičnih dekanij v primeri s Številom lavantinske škofije sploh, relativno najmočneje. Nadnormalne so še vedno razmere v dekanijah: šentlenartski, celjski, šaleški in ptujski. Blizu normalne so razmere v dekanijah: kozjanski, konjiški, završki, dravski, šentjurijski,
bistriški, jareninski, vozeniški in laški. Menj ugodne že v dekanijah: ve-likonedeljski, novocerkviški, šmarijski, šmartinski in mariborski (za Dravo). Neugodne v dekanijah: breški, mariborski (pri Dravi) in rogaški. Zelo neugodne v dekaniji marnberški. Posebej pa pride jeden ud „Družbe sv. Mohorja" v dekaniji braslovški na 22*3 prebivalcev, v gornjegrajski na 25*2, v šentlenartski na 32*3, v celjski na 37*6, v šaleški na 38, v ptujski na 38*5, v kozjanski na 40'4, v konjiški na 41*5, v završki na 42, v dravski (cirkovški) na 42*6, v šentjurijski na 43'1, *v bistriški na 43*6, v jareninski na 46"5, v vozeniški na 47*4, v laški na 49, v veliko-nedeljski na 50*3, v novocerkviški na 50-8, v šmarijski na 52'1, v šmartinski na 52*5, v mariborski (za Dravo) na 53'7, v breški na 65'6, v mariborski (pri Dravi) na 6 6 2, v rogaški na 72 in konečno v marnberški še le na 153 ljudij.
Ako primerjamo te razmere s kranjskimi, našli bomo naslednje: Ako-ravno je „Družba sv. Mohorja" po Spodnjem Štajerskem za spoznanje slabše razširjena, vendar v nobeni kranjski dekaniji niso člani v relativno tolikem številu zastopani, kakor v braslovški in gornjegrajski na Spodnjem Štajerskem, in nasprotno v nobeni spodnještajerski dekaniji relativno tako slabo, kakor v kočevski na Kranjskem. Kranjskih dekanij je 12 v primeri s spodnještajerskim normalom nadnormalnih, 8 podnormalnih; nasprotno pa v primeri s kranjskim normalom 12 spodnještajerskih dekanij nad-, 12 podnormalnih.
Člani „Družbe sv. Mohorja® se nahajajo na Spodnjem Štajerskem po 215 različnih farah, oziroma administracijah, lokalijah, beneficijatih, vikarijatih, ekspoziturah in kuracijah, na Kranjskem pa, kot že povedano, skupno v 286.
Razdelimo si fare zopet tako kakor pri Kranjskem v 11 oddelkov z 1—10, z 10—20 članov i. t. d.; zadnji oddelek obsezaj pa fare z več kot po 100 člani. Ako tako osnovane oddelke primerjamo z dotičnimi kranjskimi, pokazujejo se nam naslednje jednakosti in naslednje razlike. Tudi po Spodnjem Štajerskem je največ fara z 10—20 člani, najmenj pa fara z 90—100 člani. Število farä z več kot 100 člani je še jedenkrat manjše kot na Kranjskem. Število farä najnižje kategorije je primeroma veliko manjše kot število fara jednake kategorije na Kranjskem.
Naravno je samo na sebi, da je število fara z manjšim številom članov mnogobrojnejše, kakor število fara z večjim številom udov. To seveda opazimo pri obeh škofijah. Na Kranjskem ima namreč 69 fara, ali 24-l°/0 po več kot 50 članov in na Spodnjem Štajerskem 71 ali 33'0°/o> Četudi je tedaj Spodnja Štajerska v tem obeiru nasproti Kranjski precej na boljšem, vendar sta si obe v tem obziru nasproti faram druge po-
lovice podobni. Oglejmo si razmere po posameznih oddelkih. Naravno bi bilo, da bi zavzemal najnižji oddelek največje število, najvišji najmanjše, in da bi oddelki vmes dosledno padali, oziroma rastli. Toda temu ni tako, akoravno je Kranjska v tem obziru doslednejša, kakor Spodnja Štajerska.
Število članov		Š le o	f 1 j i:	
	ljubljanska		lavantinska	
	Število fara		Število fara	
	absolutno	relativno	absolutno	relativno
1 — 10 . .	31	10-8 o/0	16	7-4 o/o
10 — 20 . .	74	26.0 o/0	41	20.5 o/0
20 —- 30 . .	53	18'5 o[0	33	15-3 o/d
30 — 40 . .	38	13-3 °/o	33	15-3 o/0
40 — 50 .	21	7'3 °/o	18	8-4 o/0
50 — 60 . .	18	6-3 %	21	9-8 o/o
60 — 70 . .	15	5'3 o/0	15	7.0 o/0
70 — 80 . .	8	2'8 o/o	15	7-0 o/0
80 — 90 . .	4	1-4 »/c	7	3-3 o/0 :
90 —100 . .	7	2-4 o/0	5	2'3 o/0
nad 100 . .	17	5-9 %	8	3'7 o/0
Fare najnižje vrste se nahajajo le v 9 različnih dekanijah, in sicer: v breški 1, v jareninski 1, v mariborski (pri Dravi) 1, v marnberški 4, v novocerkviški 1, v rogaški 1, v šaleški 1, v šmartinski 5 in v voze-niški 1. — 15 dekanlj jo brez fara te vrste.
Fare druge vrste (10 — 20 članov) nahajamo v 15 različnih dekanijah, namreč: v bistriški 3, v braslovški 1, v breški 4, v celjski 1, v konjiški 3, v kozjanski 6, v laški 2, v marnberški 2, v novocerkviški 2, v rogaški 5, v šaleški 2, v šmarijski 2, v šmartinski 6, v velikonedeljski 1, v vozeniški 4, po 9 drugih dekanijah pa nobene.
Fara tretje vrste (20 — 30 članov) se dobi v različnem številu po 16 spodnještajerskih dekanijah, namreč: v bistriški 3, v breški 2, v dravski 2, v jareninski 2, v šentjurijski 1, v konjiški 4, v laški 4, v šentlenartski 1, v mariborski (pri Dravi) 1, v marnberški 1, v novocerkviški 2. v ptujski 1, v rogaški 2, v šaleški 3, v šmarijski 3, v velikonedeljski 1, po osmih drugih nobena.
Fare četrte vrste (30 — 40 članov) se razdele po spodnještajerskih dekanijah tako, da jih pripada dekanijam: gornjegrajski in kozjanski po 5, breški in mariborski (pri Dravi) po 3, dravski, šentjurijski, konjiški, laški, mariborski (za Dravo) in šmarijski po 2; bistriški, celjski, šentlenartski, ptujski in velikonedeljski po 1, drugim 9 dekanijam pa nobena.
Fara pete vrste (40 — 50 članov) nahajamo v dekanijah: mariborski (pri Dravi) 3; laški, šentlenartski, ptujski in završki po 2; bistriški, braslovški, breški, celjski, kozjanski, šmarijski in velikonedeljski po 1, po 12 drugih dekanijah pa nobene.
Fare šeste vrste se nahajajo po 15 različnih dekanijah, imajo pa: Teharje 51, Doberna, Sv. Frančišek, Rajhenburg in Škale po 52, Marija Nazaret, Sv. Marko in Št. Peter pri Celji po 53, Čadram 54, Slivnica in Stari Trg po 55, D. M. v Puščavi in Ponikva po 56, Sv. Ana, Gomilsko, Sv. Jakob in Sv. Lovrenc v Puščavi po 57, Loče, Središče in Velika Nedelja po 58, konečno Griže 60 članov.
Fare sedme vrste so razstresene po 9 različnih dekanijah, imajo pa: Št. Andraš 61, Št. Ilj, Mozirje in Nova Cerkev po 62, Konjice 63, Sv. Benedikt 65, Vojnik in Sv. Lovrenc pri Ptuji po 67, Št. Jurij na Tabru, Sv. Križ pri Ljutomeru, Rečica in Sv. Urban po 69, konečno Ormož, Sv. Rupert v Slov. Goricah in Jarenina po 70 članov.
Fare osme vrste dobimo v 12 različnih dekanijah, so pa te: Cir-kovce, Kapela in Sevnica s po 71, Bistrica, Št. Jurij pri Celji in Ljubno, s po 72, Sv. Križ poleg Slatine in Ribnica s po 74, Gornji Grad s 76, Sv. Trojica s 77, Prihova z 78, Št. Mihci z 79, Laško, Št. Vid niže Ptuja in Sv. Barbara s po 80 člani.
Fare devete vrste, vsaka v drugi dekaniji, so te-le: Vransko z 82, Pilštanj in Šmartin pri Slov. Gradci s po 84, Št. Lenart V Slov. Goricah s .85, Sv. Jurij v Slov. Goricah s 87, Hoče in Trbovlje s po 88 člani.
Fare desete vrste so naslednje: Ljutomer z 91, Braslovče z 92, Ruše s 93, Šmarije pri Jelšah s 94 in Sv. Peter zunaj Radgone s 96 člani.
K najvišjemu oddelku pripadajo konečno naslednje fare: Makole s 114, Maribor s 115, Celje s 117, Sv. Marjeta s 121, Sv. Pavel pri Boljski s 125, Žavec s 131, Št. Jurij na Ščavnici s 132 in Ptuj s 181 člani.
Kakor na Kranjskem tedaj tudi tu niso v nobeni vrsti zastopane vse dekan ije.
Miklošičeva novejša dela.
Poroča dr. M. Murko. (Konec.)
Januvarja meseca t. 1. izšla je tudi pri \V. Braumiillerji najnovejša Miklošičeva knjiga „Etymologisches Wörterbuch der si a vi sehen Sprachen" v veliki osmerki na VIII + 547 str. (cena 10 gld.).
Ne pretiravam, ako povem, da bo to delo cpobalne važnosti za sla-vistiko in primerjajoče jezikoslovje. Res imamo tudi v Miklošičevem sta-roslovenskem slovarji mnogo jezikovnega zaklada vseh slovanskih jezikov zbranega; ali glavni namen je tamkaj le staro slovenščino samö svetu pokazati. Mnogo besed, ki so vsem ali vsaj mnogim slovanskim jezikom znane, tamkaj ni moglo najti mesta, ker jih stara slovenščina ni imela ali pa nam vsaj niso ohranjene. Tako se n. pr. v tem slovarji v črki A med 128 članki nahaja samö 47 takih, ki imajo tudi staroslovensko besedo; v črki M je razmera 438 : 133. Tudi v različnih razpravah, v katerih se Miklošič kakor zmerom bavi z vsemi slovanskimi jeziki, in sosebno v I. in II. zvezku njegove z ogromnim gradivom napolnjene primerjajoče slovnice slovanskih jezikov, nahaja se mnogo etimologij. Vendar tam ni vseh, in razven tega so raztrošene na različnih mestih, da jih je večkrat treba dolgo iskati, bodisi še tako navajen Miklošičevemu sistemu.
Tukaj pa imamo na 432 straneh (na str. 433.—547. nahajamo indeks in kratice) na kupu ves nam sedaj znani zaklad vseh slovanskih jezikov, kolikor ga je etimologu treba. Slavist ne bo več razbrskaval različnih slovarjev, da najde sorodnice ti ali oni besedi, pri čemer se o popolnosti vendar ni moglo govoriti, ker mnogo gradiva še ni v naših slovarjih, ki jih navadno rabimo. Posebno na slabem pa so bili dozdaj primerjajoči jezikoslovci, ki so več ali menj mogli rabiti jedino Miklošičev staroslo-venski slovar, in če so tudi druge semtertja jemali v roko, dosegli so še menj nego slavisti potrebno popolnost, ker jim je manjkalo podrobno znanje slovanskih glasoslovnih pravil, brez katerega ni nič opraviti.
Zdaj pa imamo od največjega poznavalca slovanskih jezikov in njihovih zakonov etimologijski slovar, kateremu je vrstnik jedino Diezov za romanske jezike.
Oglejmo si ureditev njegovo. V predgovoru na str. III.—VIII. beremo, da je Miklošič razvrstil gradivo po oblikah, ki so temelj vsem besedam istega plemena. Pri nastavljanji teh temeljnih oblik se je držal svojih naukov v I. zvezku (glasoslovje) primerjajoče slovanske slovnice. Tako n. pr. nahajamo pod ve rt — staroslov. vn>teti, nsl. vrteti, srbski vrtjeti, poljski wiercieč, ruski verteti»; iz omenjene korenike dobimo po stopnjevanji prve vrste vor tu, iz katere je izvajati strsl. vrati», p. wrot r. vorotf» i. t. d. Starosl. gradi», češki hrad, p. grod, r. gorod'f» bo iskati pod-gordü, stsl. v$za-(ti), nsl. veza-, č. vaza-, p. wiaza-, r. vjaza- pod en z-, strsl. gadi}, nsl. godem, č. hudu, p. g§d§, r. gudu pod gond-.
Ker vsi Miklošičevi nauki niso sprejeti— posebno od „mladih gra-matikarjev" —, zagovarja na blizu 4. str. svoj nauk o stopnjevanji samoglasnikov, za kar bi drugi nikakor ne malenkostni učenjaki potrebovali
več pol. Po tem pripoveduje pisatelj, da se nekatere besede nahajajo po dvakrat, kar je pri sestavljankah celö potrebno. Marsikaj mu je ostalo seveda nejasno, ali to upa, „es werde ein leichtes sein zu sehen, was ich für sicher, was ich für wahrscheinlich halte und wo ich nur den weg zeige, der zur deutung führen kann."
Na str. 1.—413. in 414, —432., kjer so dodatki in popravki, nasle-duje v dveh razpredelih slovar. Na vrhu je zmerom debelo tiskana oblika, od katere je treba izhajati, in potem se navajajo dotične besede v staro-slovenskem, novosl., daško-slovenskem, hrvaškem*), srbskem, češkem in slovaškem gorenje- in dolenjesrbskem, polabskem, poljskem in kašubskem, malo-, belo- iz velikoruskem jeziku. Po tem nahajamo besede, katere so si naši sosedje od nas izposodili, oblike naših izposojenk v izposujočem in v drugih jezikih, kamor so tudi zašle, in seveda tudi indoevropske so-rodnice. Kjer je mogoče, odkrije se domača korenika ali pa tuja mati prejšnjih besed, pri čemer je treba večkrat jezikoslovnih in zgodovinskih opazek. Na str. 433. — 545. je indeks; v treh razpredelih na vsaki strani nahajamo besede, ki niso začetnice (Schlagwörter), če se je pri njih iskanji bati težkoč. Samö na jedni strani so zaznamenovane kratice, ker navadno jih je treba pogledati v staroslov. slovarji in IV. zvezku primerjajoče slovnice.
Temu poročilu v „Lj. Zvonu" sploh ne more biti namen podrobna ocena tega velikanskega, strogo znanstvenega dela, ki pa bode tudi na širše kroge blagodejno vplivalo. Naj zadostujejo tedaj le občne opazke.
Na prvi pogled zapazimo, da se je Miklošič po svojih načelih o tesni zvezi vseh slovanskih jezikov tudi na vse in celö na njihova na-rečja z jednakim zanimanjem oziral, n. pr. še posebe na izmrlo polab-ščino in umirajočo kašubščino, in če marsikje ne nahajamo več nego pričakujemo, kriva je temu nepopolnost naših virov. O tem smo lahko prepričani, da je Miklošič vse gradivo porabil in iz njega po njegovem mnenji potrebne besede izbral.
Važnost in velika zasluga tega dela razjasni se nam še bolj, ako pomislimo, da je tudi tukaj Miklošič kakor pri vsem, kar se tiče vseh slovanskih jezikov, začetnik. Mnogo gradiva si je sicer že on sam pripravil Y „Radices linguae palaeoslovenicae" in „Lexicon palaeoslovenicon-graeco-latinum", v primerjajoče slovnice I. in II. delu in v različnih svojih
*) Po Miklošiči sta hrvaščina in srbščina prvotno dva jezika. O tem še filologi niso jedini, tem menj pa različni veliki in mali politikavji, ki filologijo s politiko mešajo. Takih lažij se naj pa vendar ne poslužujejo, da „tek nedavno je g. Miklošič izdao etimologijski rječnik slovjenskih jezikah(l), medju kojimi ne nalazimo hrvatskoga" („Hrvatska" 1. 1886 br. 29).
temeljitih razpravah, posebno o tujkah, ki jih imajo slovanski jeziki na posodo iz vseh (Denkschriften XV. zv.) in posebno iz turških jezikov (ib. XXXIV, XXXV.) ali pa so nje sami izposodili Madjarom (ib. XXI.), Ru-munom (ib. XII.), Albancem (ib. XIX.) in Novogrkom (Sitzungsberichte (ib. LXIII). Z etimologijami drugih slovanskih učenjakov si je malo po-»	magal. Najboljše je primerjal Linde v poljskem svojem slovniku vse slo-
vanske jezike že v začetku našega stoletja. Ali pravih naslednikov ni imel in v drugem izdanji tega vse hvale vrednega slovarja, ki je bil vzor tudi Jungmanovemu češkemu, dotični učenjaki, ki so imeli ž njim posla, niso niti pisave prenovili, tem menj pa odstranili zastarele razdelitve, n. pr. slovenskega jezika v „vindice, carniolice, carantanice". Od samö jednega slovanskega jezika imamo posebni etimologijski slovar v Daničičevem delu : Korijeni s riječima od njih postalijem u hrvatskom ili srbskom jeziku. Na svijet izdala jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu 1877. Ali o tem so lahko pač vsi filologi jedini, da je ravno v tem delu ta zaslužni učenjak zabredel na popolnoma kriva pota etimologizovanja (prim, tudi najnovejši A. Pavičev životopis, Rad jugosl. ak. LXXVII. st. 197.), za primerjanje drugih slovanskih jezikov pa pravi sam v predgovoru str. IV., da mu je „žao bilo i vremena i truda". Etimologije primerjajočih jezikoslovcev pa imajo navadno v Miklošiči samem jedino zaslömbo; najbolj samostalno ali večkrat tudi neokretno je primerjal O. Schave v II. izdanji svojega „Altdeutsches Wörterbuch".
Tudi ureditev in razvrstitev gradiva bo zvedencem gotovo ugajala; meni vsaj se zdi jedino prava. Ker so za jezikoslovca vsi slovanski jeziki jednako važni in stara slovenščina ni mati novejših, ne more niti ona biti merodajna za začetnice. Dobro je tedaj izhajati od one oblike, iz katere lahko vse slovanske besede izvajamo, ali Miklošič ne nastavlja samih „korenik". O tem pa že prčcej ni bilo misliti, da bi Miklošič svoje gradivo tako razredil, kakor n. pr. Diez, pri katerem nahajamo najprej skupino občeromanskih, potem laško-španjsko-portugiških in tretjič proven-calsko-francoskih besed, ali pa A. Fick v svojem primerjajočem slovarji indoevropskih jezikov, kjer nahajamo še več skupin, kakor „besedišče in-dogermanskega prajezika", „besedišče germanskoslovanskega jezikovnega jedinstva", „besedišče germanskega jezikovnega jedinstva* i. t. d.; tam se mnogo besed v vseh ali vsaj v mnogih skupinah ponavlja. Take skupine bi posebno pri slovanskih jezikih ne imele nikake prave vrednosti, ker so jako nestalne; kar se nam danes prav zdf, nam že lahko jutri kdo ovrže. Obče priznane razdelitve slovanskih jezikov pa še tudi nimamo in sploh ne bi bilo primerno etimologijski slovar po nji urejati, ker so si slovanski jeziki preveč sorodni, da stroga ločitev mnogokrat ni mo-
goča in ker nimamo zagotovila, da besede, katerih ne nahajamo v naših virih, v dotičnem jeziku ne žive ali niso živele.
Če prebiramo ta slovar, zapazimo, da se Miklošič v njem tako kratko, jedernato in posebno previdno izraža kakor še dozdaj nikjer, četudi imenovane lastnosti dičijo vsa njegova dela. Vse, kar po glasoslovnih zakonih ni jasno, rekel bi, kakor beli dan, mu je dvomljivo in večkrat sam zavrača svoje nekdanje etimologije. Nehote nam prihajajo na misel Diezove opazke o kritičnem in nekritičnem etimologizovanji, posebno stavki kakor: „das höchste, was der etymologe erreicht, ist das bewusstsein wissenschaftlich gehandelt zuhaben", ali pa: „darum bescheidenheit, selbst wo alles unsere deutungen zu unterstützen erscheint!" Radi sc tedaj klanjamo pravi učenjaški odkritosrčnosti tudi tega Miklošičevega dela, katero nas ne mami z navideznimi vspehi, ampak nam na vsaki strani pravi: preiskujte dalje z nabranim gradivom!
Vendar ne moremo zamolČati, da bi si ravno zaradi tega želeli nekoliko več napötkov. Miklošič načelno ne omenja literature, ki je pri mnogih besedah prav velika, ampak pristavlja samö: „man meint, man denkt an, man vergleicht® i. t. d. Do let 1862.—65. še si lahko pomagamo ž njegovim staroslov. slovarjem, ali kaj potem? Kako neprijetno je iskanje na dobro srečo po različnih knjigah in časopisih, recimo samö zaradi jedne besede, katero bi radi razjasnili. Vendar Miklošič je hotel biti posebno kratek. Če opušča n. pr. pri občeznanih indocvropskih besedah oblike drugih jezikov razven pruskega, litvanskega, letskega in staroindijskega, nam za ostale ne bo žal, ker jih lahko najdemo povsod. Še z obžalovanim opuščanjem literature dozdanjih etimologij se lahko sprijaznimo, ali zakaj nas pisatelj ne seznani vsaj s vsemi viri, katere je rabil? Opozoril nas je sicer na one za starosl. slovar in 4. zvezek slovnice; ali tam ne nahajamo vsega; za imenovanje dijalektologičnih razprav in raznih monografij po programih in časnikih bi bili g. pisatelji, ki jih je rabil, jako hvaležni, ker nikjer ni tako težko raztrošeno literaturo poznati kakor pri nas.
Tudi v tekstu samem bi želeli, da bi g. pisatelj ne bil tako redkobeseden. Posebno obžalujemo, da nam neče biti postrežnejši vodnik pri pregledovanji slovanskim sorodnih besed ter nam in od nas izposojenih tujk. V predgovoru čitamo sicer: „welche spräche als die entlehnende, welche als die gebende anzusehen sei, lehrt der Zusammenhang." Ali jaz moram priznavati, da je treba večkrat že dvojiti, posebno pri slovan-ščini najbliže sorodnih jezikih, t. j. pruskem, litavskem in lotiškem (let-skem), so li dotične prosto po vrsti navedene besede sorodne ali njim od nas izposojene. Koliko ljudij in tudi dobrih slavistov pozna natančno ali
sploh te jezike? Pri mnogih tujkah, posebno takih, ki so v Slovanih zelo razširjene, našel bo Miklošič pač precej ljudij, katerim niti na misel ne pride; da smo si jih izposodili mi. Radi bi tudi videli posebe zazna-menovane za kulturno zgodovino važne besede, katere so naši sosedje po našem posredovanji sprejeli. Vse to je že Miklošič sam v različnih svojih razpravah o tujkah preiskal, za razmere med slovanščino in litvanščino pa nam sam priporoča „A. Briicknerovo izvrstno knjigo" (t. j. Die sla-vischen Fremdwörter im Litauischen. Litaslavische Studien I. Th. Weimar 1877). Ko bi g. Miklošič bolj ločil sorodnicc od tujih in tudi tujke nekako po omenjenih načelih razdelil — semtertja nahajamo to, gl. na pr. milosti — kako bi ustregel vsem čitateljem! Marsikaj bi ostalo seveda nejasno in mi bi odobravali največji skepticizem pri teh vprašanjih; kdor bi pa se hotel natančneje poučiti, poiskal bi seveda še zmerom omenjene razprave. In kaj si naj mnogo čitateljev misli, če najde n. pr. opazke: „entlehnt in der ersten periode", „entlehnung der dritten periode?" Treba je namreč vedeti, da je Miklošič razdelil v gori omenjeni razpravi turške tujke v slovanskih jezikih v tri dobe. Kaj pa je z drugimi tujkami? Te opazke in marsikaj jednakega iz zgodovine slovanskih jezikov in o njihovem sorodstvu (v tem slovarji ne nasledujejo v istem redu kakor v primerjajoči slovnici) bi si želeli v predgovoru, kakor to nahajamo pri Diezu in Klugeju (Etym. 16. der deutschen Sprache). Seveda bi knjiga nekoliko narasla, ali kdor da 10 gld., žrtvoval bi gotovo tudi rad recimo 12 gld. In ravno g. Miklošič lahko razteza knjige po svoji volji, ker je sam založnik in neče biti odvisen od kakega knjigotržca, ki bi mu število pol propisaval.
Teh želj pa ne sme kdo zmatrati za grajo. Treba je dostaviti, da so omenjene prikazni v najnovejšem delu mojstra slavistike ozko zvezane z Miklošičevo resnobno, prav akademiški-učenjaško naravo sploh. On si misli, ljudje naj knjigo berö, ne pa predgovor; kdor se neče pri prebiranji truditi in njegova dela prav študirati, za njega sploh niso pisana. Miklošiču je zopema tista popularnost in plitva duhovitost, katero dandanes že odlični zastopniki različnih znanostij prodajajo po „popularnih predavanjih", mesečnikih in tednikih in celč dnevniških podlistkih. Vendar mi mislimo, da g. Miklošič prehaja v nasprotno skrajnost; z nekim približanjem do širših krogov bi on lahko neizmerno koristil naši znanosti in Slovanom, zaprečil pa tudi, da ga ljudje — in še celo taki, ki se zelo med slaviste štejejo — ne bi tolikokrat krivo ali pa sploh ne razumevali. J. Gr i mm pravi o sebi (v predgovoru k „Geschichte der deutschen Sprache"), da je zmerom prehajal od besed k rečem in da je hotel v poslopji, katero si je zgradil, tudi prebivati." Tako prebivanje g. Miklošič žalibog le red-
20
kokrat sebi in nam privošči in če nam je že časih kaj obljubil, nam še tega ne izpolni; 1. 1874. pridržal si je proti starobolgarski hipotezi „eine ausführliche Widerlegung für die nächste zukunft" (Altsl. Formenlehre in Paradigmen str. IV.), katere še zmerom nimamo. Zaradi tega ga prosimo za večjo radodarnost, saj nam je vsaka drobtinica od njega draga in koristna.
Ravno ta etimologijski slovar bi lahko postal prava narodna knjiga • izobraženih Slovanov, če bi ga g. pisatelj nekoliko razširil v omenjenem zmislu in še dodal besedam več pomenov in razjasnil. Zdaj pa je namenjen bolj znanstvenim krogom; ali tudi navadni izobraženec ga ne bo brez velike koristi jemal v roko. Naše veselje o tem, da imamo tudi to delo od Miklošiča samega, pa je res neizmerno veliko; dobili smo od njega zopet jeden önih stebrov, na katerih bo v prihodnjih desetletjih slonelo slovansko jezikoslovstvo in vse kar je ž njim v zvezi.
Dostave k. V zadnjem poročilu o Miklošičevem „Kratkem slovarji" povedal sem tudi, da se neka tendencijozna kritika si. Lamanskcga tudi tendcncijozno po raznih časopisih razširja. Potem pa sem dobil v roke „Zurnah> ministerstva narodnago prosveščenija" časti» CCXLII (za december 18S5. 1.), kjer se nahaja na str. 239.—250. omenjena kritika. Veseli me, da morem poročati, da je popolnoma mirna in stvarna. Iz uvoda se razvidi, da si je Lamanskij pričakoval nekaj takega, kar nam je Miklošič podal zdaj v etimologijskem slovarji. Tudi osebnih napadov ni. Le na str. 219. izraža Lamanskij svoje veselje, da se širi znanje ruskega'jezika med za-padnimi Slovani in da so k temu primomogli možjč kakor SI. Novakovič, „glavnyj presledovateli» mitropolita Mihajla", „galickij Poljak" A. Brückner in ravno Miklošič, „pervyj i starejšij zapadno-slavjanskij učenyj; kotorago mnozie u nasi, i u slavjani» davno uže sčitali otčajannym russofobomi», po primeru ego znamenitago učitelja Kopitara". „Rusofob" ni bil Kopitar nikdar in še menj Miklošič. To dostojno kritiko so nekje v Pragi ali v Galiciji grdo zlorabili in znano je, da novinarske race tem bolj plavajo od lista do lista, čim večje so.
Etruščanski pabirci.
Pred nekoliko tedni se je brala v dunajskem časopisu „Neue frei«». Presse" od strokovnjaka pisana vest o starinskem napisu na neki steni, ki se vzdigujc blizu vasi V urini je (Runile, Würmlach) pri Mu t i v gorenji Ziljski dolini in sicer na severnem obrčnku 2333 m visokega Polin k a. V rečeni včsti se je čitalo, da je bil dvorni svetnik A. B. Mayer iz Draždan dobil nalogo od dunajskega antropološkega društva ko-
pati in iskati prazgodovinskih starin na Go rini (Gurina) vrhu Doljan (Dellach), 6 hm iztočno od Mute (Mauthen). Pri ti priliki je dal imenitni napis v osmih ploČah od stene odluščiti in ga potem zopet sestaviti in s pomočjč malca spojiti, ali tako, da so se vrste sedaj mnogo bolj približale, nego so poprej stale na steni. Tako je bilo mogoče slavni nadpis prenesti in ga obvarovati „modernih črčkarij", ker je gotovo, da so bili nepoklicani „arheologi" poleg prvotnih starinskih znamenj tudi nekaj brezzmiselnih brazd in črt na steno urezali. Tako odluščen napis je bil s početka za dunajski dvorni muzej, ali ker so se Korošci še o pravem času oglasili, prepustili so ga njih domačemu „Rudolfinu" v Celovci.
Napis je prepisal prvikrat slavni Theodor Mom m s en 12. avgusta 1. 1857. in mislil, da je to „prvi etruščanski napis na avstrijskih tleh, podoben önim, ki se nahajajo v Kantonu Tessinu". Vendar je Mommsen čital samo jedno vrsto, ostalih devet je opazil še le graški vseučiliški profesor Fr. Pichler 1. 1878. Temu poročilu dodaje gori imenovani strokovnjak, da „vurmljanski napis ni sestavljen v etruščanskem jeziku, kakor se je poprej mislilo, nego da je samo udolben s črkami, katere so podobne severno-etruščanskim pismenkam, in da se torej v tem napisu ne pozivlje „utrujeni potovalec, da bi povzdignil svoje oči k napisu" (vidite, kake neumnosti se rajajo časih v učenjaških glavah!). Besede tega napisa so iz jednega popolnoma neznanega, bržkone illyrskega jezika, in torej kar nič ne dokazujejo, da so nekdaj Etruščani tudi v görenji Ziljski dolini stanovali." — Tako poroča „Pressin" strokovnjak!
Kaj neki poreče k temu poročilu naš prijatelj Fritz Pichler, ki se je pred petimi leti toliko trudil, na osemindvajsetih straneh velike osmerke v „etruščanski" nemščini tako zelo trudil dokazati, koliko etrurskih spomenikov se nahaja po slovenskih zemljah, zlasti po dolenji Štajerski in južni Koroški? (Prim: Mittheilungen der Central-Commission für Erf. und Erh. der Kunst- und hist. Denkmale, Bd. VI. 1. 1880). Ta „učenjak" se ni sramoval izpeljevati poštenega slovenskega imena Brezni ca, ponemČeno „Fres-nitz" od nemških Fries o v, ali pa od hibernske besede „freiz, fritt" == mak ali pa tudi od „fridh" = gozd; in ravno tako ne „Požarnlca", po-nemčeno „Pussarnitz" od keltskega „but" = brdo, vrhunec, ali pa od starovisokonemškega „puzzo", sedaj „Pfütze" (Mitth. 1877, str. XCVII.) Pfui!
Ta „učenjak" se je torej trudil na vso moč dokazati, da so napisi na čeladah, katere so 1. 1812. izkopali pri Nego v i blizu Radgone, dalje napisi na steni ob zapadnem obronku koroškega Golovca (Kor-alpe), potem na „Fraunwandlu" med Pršivico in Bistrico (uretrus-kiseh!) vrhu Malte na gčrenjem Koroškem, ter napösled nagorinskih in
20*
vurmljanskih pločah, pravi pravcati „etruščanski napisi"! Oh koliko drazega časa, pa tudi papirja so Nemci že potratili, da bi dokazali, da so po naših zemljah vsa mogoča ljudstva stanovala, samo nc Sloveni, ali Slovenom sorodni narodje!!
Morebiti bodo sedaj naši Nemci vendarle molčali, ko jim cel6 iz „reicha" dohaja komando, da po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem niso bili ni EtrušČani, ni Kelti prvotni stanovmki. Morebiti bodo sedaj vendarle verovali avktoritetam, kakeršne so Kiepert (Lehrbuch der alten Geographie) in Mo mm sen, ki v najnovejšem svojem zvezku (V.) Rimske zgodovino str. 180. in 182. piše, da so bili „prvotni stanovmki Norika illyrskega rodü, a pozneje mnogo s Kelti pomešani, ter da so Illyri po vseh zemljah na severni in iztočni strani Jadranskega morja in še celo po Ogerski na desni strani Dunava'\ Morebiti sedaj utihnejo tudi oni, ki so mislili najti v prazgodovinskih starinah izkopanih pri K len k a blizu Vač, da so tudi po Kranjskem Etruščani stanovali?
Ali bojim se, da še ni prišel pravi čas za to spoznanje in da bi bilo torej najbolje slušati Flieger j a, ki trdi (Mitth. der antrop. Ges. VIL 284), „dass die Schriften der Keltomanen auf einen Index gesetzt werden sollten, damit nicht sonst ehrliche Forscher, denen eine historisch-lingui-sticlie Bildung abgeht, auf Irrwege geleitet werden."	S. R.
Nove muzikalije. i.
Cerkvene pesmi nabrane med slovenskim narodom. Zvezek I. Izdalo in založilo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo, 1885. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Prodaja Copagg (Kopač) v Gorici po 80 kr. iztis.
Kakor predgovor k tem pesmim pripoveduje, nabrala in harmonizo-vala sta te napeve med narodom slovenskim J. Ko košar, kapelan v Cerknem, in D. Fajgelj, učitelj v Tolminu.
Strokovnjaški list „Cerk. Glasbenik" piše o teh šestnajstih napevih, da se sicer jednaČijo 6nim popevkam, katere so prouzročile prevrat cerkveno-klasične glasbe; a da so še mnogo boljše mimo önih modernih skladeb, katere se šopirijo šc sedaj po cerkvah!
Iz tega stališča in pa zato, ker je pri teh napevih sodeloval znani strokovnjak v. č. g. Ko košar, smem te pesmi priporočati, osobito še, ker učinjajo ljudstvu našemu lahko razumljivo glasbo.
n.
Narodne pesmi. Nabral na Kobaridskem in čveteroglasno upravil Hrabroslav V o-1 a r i č, učitelj na Livku, pošta v Kobaridu. Založil skladatelj. Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani. Cena 60 kr.
Ta zvezek s petnajstimi napevi je nabral g. skladatelj med narodom na meji italijanski. Tem napevom je dodal tudi „Venček", ki se bo povsod radostno sprejel in popeval, ker je vzet iz znanih in priljubljenih domačink.
Harmonizacija v teh napevih je povse moderna, pesmim prikladna ter svedoči spretno pero skladateljevo. Zbirka ta bode gotovo tako radostno sprejeta, kakor so bile sprejete Kocijančičeve narodne pesmi.
V harmonizaciji bi pač rad pogrešal nekaterih nedostatkov: N. p. št. 3. napačne kvintne paralelke med II. basom in I. tenorom pri „sijaj", As-es; potem des-as. Napaka pa se popravi s tem, da se imenovana glasova postavita v protigibu.
Harmonizacija bi utegnila pesmim še bolj služiti, da ne bi imela veliko število nenavadnih postopov, kateri sicer ne spadajo med pogreške — a utegnejo vendar motiti.
Ob tekste se bode marsikdo spotikal, toda opomniti je, da je g. skladatelj podal občinstvu to, kar je slišal, in zmožnost moja mi ne dopušča sodbe izreči o ti stvari.
O glasbi v teh napevih pa sem primoran izjaviti se, da jo splošno odobrujem in zvezek občinstvu iskreno priporočam.
III.
Štiri velikonočne pesmi. Pesem za poroko z dvema napevoma, za mešani in moški zbor zložil Ign. Hladnik. Op. 4. V Ljubljani, 1886. Tiskali Blaznikovi nasledniki. Prodaja katoliška bukvama v Ljubljani po 52 kr. iztis. Čisti dohodek namenjen je „študentovski kuhinji" v Ljubljani.
Dasiravno je tek melodije v navedenih velikonočnicah tu pa tam značajen, vendar moram oporekali pesmi št. I. postavljeni peteroglasno, da spominja preveč na znano velikonočno staro pesem. Zaradi baritona je tudi napev na nekojih mestih pretiran, a tudi harmonija sama ni povsod pravilna. Postopa, kakeršen se nahaja v predzadnjem taktu pri al, le, iz sedmice v sedmico, ogibati se je vestno. — Številka II. ima popolnoma zgrešen tonovski način. Zdi se opazovalcu, da gre pesem v f-dur v dominant'!, a skladatelj je pisal skladbo v c-dur. Ce pa ima pesem značaj c-dur glasa, zakaj je modulirano po prvem odstavku takoj v plagalni ton f-dur ? Zato, ker je g. skladatelj pesem mislil v f-dur, a na klavirji igral v C. V 9. in 11. taktu, so formule, nastane iz lomljenega akorda domi-
nante iz G-dur: j} h, d, f. Prosil bi vsakega skladatelja, da se ogiblji takih postopov! Le nikdar lomljenih akordnih glasov jemati v taki ne-pokritosti!
Št. III. je boljša mimo prve in druge; v 3. taktu naj se pa odstranijo kvintne paralelke med sopranom a in tenorom d. 4. takt naj udobi torej v tenoru e.
Št. IV. Tü je preveč Riharjevega ritma. Razven nepripravljene de-vetice v 11. taktu bi ne bilo pesmi kaj oporekati. —
Št. I. op. 4. b. je najboljša pesem v tem zvezku; meni se prav dosledna zdi. Druga na jednak tekst nima toliko vrednosti. Od 11. na 12. takt v četrtem udarci pripetila se je nesrečna oktavna paralelka a — g med I. tenorom in I. basom.
Ker pa je delo odločeno v dober namen, za studentovsko kuhinjo, naj bi slavno občinstvo poseglo po njem.	D. Fajgelj.
Nove knjige slovenske. Lepe velikonočne piruhe je g. Bamberg poklonil književnosti naši; izšla je namreč te dni .pri njem drobna, a dična knjižica „Z 1 a-torog", znana planinska pravljica, katero jc po E. Baumbachu z dovoljenjem pisateljevim in založnikovim preložil in, lahko rečemo, prav dobro preložil g. Anton Funte k. Prekrasna vnanja oblika spominja nekoliko na drugo izdanje Gregorčičevih „Poezij", toda ker je knjiga tiskana vsa z ležečimi ali kurzivnimi Črkami in tudi ličneje vezana, ugajala bode izvestno vsakemu, kdor je prijatelj prave poezije v zlati posodi. Cena knjigi je 2 gld.
—	Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko III del: Novi vek. Drugi skrajšani in popravljeni natis. V Ljubljani, Narodna Tiskarna 1386, 8, 92 str. Cena samö 40 kr. G. prof. Jesenko je že leta 1881. dal na svetlo „Novi vek", knjigo, ki je bila namenjena za 4. razred malih naših gimnazij ter je obse-zala 224 stranij. Učna tvarina v ti knjigi je bila pa preobširna in se nikakor ni ujemala z zakonitimi propisi v novih instrukcijah. Zatorej je gospod pisatelj v novem izdanji učivo skrčil na 92 stranij ter tudi ceno knjigi zmanjšal za polovico, ter tako gimnazijam našim podal v vsakem ozirn pripravno in dovršeno učno knjigo.
—	Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. gimn. prof. v Celovci. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja 1886, 8, 404. Tega v obče jako spretno sestavljenega berila smo potrebovali kakor očesa v glavi, kajti najboljši učitelj brez dobre učne knjige ni mogel vspešno učiti, Janežičev „Cvetnik- je bil pa že zastarel. G. dr. Sket je našemu šolstvu s to knjigo jako ugodil ter učiteljem slovenskega jezika dal v roke dobro pomagalo. O priliki izpregovorimo o knjigi obširneje.
Listek.
—	Ljudska knjižnica. V 2. in 3. snopiči J. S. Gombarov priobčil je pod naslovom „Iz mladih dnij — za mlade ljudi" triindvajset kratkih, a mičnih povestic in črtic. Snopič 4. obseza štiri povesti, katere je g. Jos. Sattler preložil iz češčine; 5. in G. snopič pa prinašata pod naslovom „Kitica povedeb resnega, veselega in smešnega zapopadka" sedemnajst povestec, katere je po raznih pisateljih nabral g. II. M ajar.
—	Delavski prijatelj. Nauki, ki so delavcem v sedanji dobi posebno potrebni. Spisal Fr. Podgornik. Tiskal in založil J. Krajec v Novem Mestu 1880, 8, 52 str. Cena 20 kr. Knjižica obseza dva dela. V prvem poglavji poudarja g. pisatelj v kratkih, a krepko pisanih stavkih nauke najimenitnejših narodnogospodarskih in socialističnih pisateljev, kakeršni so Adam Smith, Malthus, List, Ricardo, Carey, St. Simon, Proudhon, Louis Blanc, Lassalle in Marx; v drugem poglavji pa razpravlja, po čem je delavcem hrepeneti v sedanjem času in pod gaslom: „Pomagaj si sam in pomaga ti Bog !* daje delavcem mnogo zlatih naukov. Želimo, da bi se ta knjiga, iz katere veje živa ljubezen do delavskega stanu, jako razširila med slovenskimi delavci.
—	Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev leta 1809. Včrni popis njegovega življenja, delovanja in njegove junaške * smrti v Mantovi 1810. Za prosto ljudstvo svobodno poslovenjeno iz nemščine. Tiskal Jan Leonov naslednik (L. Kordeš) v Mariboru, založil Anton Turk, knjigovez v Ljubljani 1886, 8, 5G str. Cena 15 kr. Prav hvaležni smo neimenovanemu g. pisatelju in g. založniku, da sta nam oskrbela to lepo knjižico; kajti slavni čini junaškega Hofeija so z zlatimi črkami zapisani v zgodovini pravega domoljubja in o njegovem junaštvu si ogrčva srcc vsak pristni Avstrijancc. Knjižica je po obliki in vsebini svoji taka, da zasluži, da bi se med narodom našim na široko razširila.
—	S p i s o v n i k 1 j u b a v n i h listov, svetovalec v vseh srčnih zadevah za vse stanove in razmero. Tiskal in založil L. Kordeš v Mariboru 1886, 8, 96 str. Cena 30 kr. — „Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo!" pravi narodna pesem in kdor ljubi, tisti piše ljubavna ali zaljubljena pisma. Samo želimo, da bi se odslej, ko imamo Slovenci že dva taka spisovnika, Ha-derlapovega in zdaj Kordeševega, take vrste pisma tudi v nižjih krogih pisala v pravilnejšem jeziku nego so se doslej. In s tega stališča želimo, da bi knjiga izobraževala in likala zaljubljene ljudi. Razloček med obema knjigama je v obče ta, da je g. Iladerlap na naslovni list postavil ljubeznivo kranjsko Miciko v narodni peči, g. Kordeš pa koketno gosposko Lavro črnih las in lepo okroglih pleč. In to nekako zaznamenuje tudi razloček v vsebini obeh knjižic.
—	Došla nam je knjižica: -Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom. kako si ohraniti in utrditi zdravje." Za šolo in dom. Sestavil založnik Janko Leban, učitelj v Lokvi. Ponatis iz „Učiteljskega Tovariša" 1885/86. leti. Natisnil J. R. Milic 1886. 8, 54 str. Cena 45 kr., po pošti 50 kr. Knjiga ima tri dele: v I. beremo kratek opis človeškega telesa, v II. se opisujejo dušeslovni početki in III. poglavje obseza kratek navod, kako nam je ohraniti in utrditi zdravje. Obširneje poročilo nam je obljubljeno.
Cerkvena književnost slovenska. Marija moja Kraljica ali šmar-nice. Spisal Anton Žgur, župnik v Loškem Potoku. Z dovoljenjem prečastitega Ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založila in na svitlo dala „Katoliška bukvama- 1886. Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. Mala 8°. Str. 342. Cena 90 kr. in več.
Šmarniče, t. j. zbirka premišljevanj o Marijinem življenji in njenih čednostih postale so neizogiben, težko pričakovan letnik slovenski. Za neprekosljivim ustanoviteljem te nabožno-literarne stroke mons L Jeranom proslavlja leto za letom deviško Mater kak pisatelj duhovnik, ta z večjo, ta z manjšo srečo. Drugič že srečujemo med Marijinimi slavitelji g. župnika A. Žgurja. Za gori oznanjeno knjigo svojo je zajemal tvarino iz nemškega vira „Marien-Predigera. Jezik mu je sicer slovnično pravilen, razven nekaterih malenkostij, p ozn 4 pa se mu nemški kov. V dokaz dva. tri stavke: str. 5: „nas tudi po poti, katero nam sv. vera kaže, skrbno vodi.0 Str. 8.: rkaj je mislila z besedami, kijih je med pi'idigo izgovorila, doseči." Tako ne trga slovenščina stavkov! str. 10.: -kakor zgodovina pove* — mesto: pripoveduje, str. 333: „Sklenem s tvojo g na do* itd. G. pisateljem Šmarnic svetujemo, naj se seznanijo z jednakimi proizvodi češke in poljske književnosti. Oba naroda sta vneta čestilca Marijina. Zakladnica slavo Marijino povznašajočih del je pri obeh neizcrpljiva. Misel češka in poljska je mnogo bližja rini, ki se poraja v naših slov. lobanjah, nego abstraktni pojmi, puhteči iz nemških možgan. Hodimo k bratom na posodo, če nam pohaja domače blago! Slov. nabožni pisatelji! posnemajte g. Marešiča, da ne poreko ljudje:" s<ime romane pa novele prevajajo izčeščinc in poljščine!	—a -
— Knjigovez Ivan Bonač v Ljubljani je dal na svetlo .Molitveni k za dečke" in „Molitvenik za deklice". Oba je spisal g. Fr. Marešič, ki je s svojim rMolitvcnikom za dijake" in z jednakimi knjigami pokazal posebno svojo spretnost za take stvari. Opozarjamo zlasti na „Molitvenik za deklice". Nemški jezik se razločuje od našega Pri Nemcih rabita lehko tisti molitvenik moški in ženska, ker ju ne moti po spolih različna konjugacija in deklinacija. Pri nas je drugače. Svojstvo našega jezika zahteva za vsak spol posebnega molitven'ka in to posebnost slovenskega jezika je g. pisatelj pri omenjenih dveh molitvenikih vzel v poštev. Prav lično ves v platno vezan „Molitvenik" stoji samö 30 kr., ako je lepše vezan, pa več.
O Matici Slovenski nam od mnogih stranij prihajajo hude tožbe na sedanji odbor, ker je zavrgel predlog, naj bi „Matica" kupila Stritarjeve zbrane spise. Do-tični gospodje dopisniki naj nas oproste, ako ne natisnemo njih poslanic in sicer zato ne, ker bi bile v sedanjih razmerah pri „Matici" brezuspešne in ker se bode brez dvojbe o ti stvari še obširneje govorilo pri občnem zboru. Iz mnogih pisem, ki smo jih prejeli, priobčujemo v kratkem posnetku samo jedno: „Tukaj se neznanski jezimo na zadnji sklep „Matice Slovenske". Tako prvi naš literarni zavod postopa s prvim našim živečim pisateljem, ki je bil nam vsem učitelj! Ne morem Vam vse pisati, kar mi je na srci. Prav vesel sem, da ne bivam v Ljubljani in J. pravi ravno tako. V Ljubljani menda z malimi iznimki niti ne razumete, kaj ta negativni sklep pomeni za našo kulturo, kajti to ne spada v veliko politiko. Človek bi kar obupal ob usodi naroda našega. Ranjki Šolar mi je rekel, ko sva bila zadnjikrat v Ljubljani skupaj, da v petdesetih letih ne bomo nič na boljšem, ampak da bomo še zmerom životarili, kakor dandanes. In menda bo res tako. Prav nič s •- ne čudim, da jc v Ljubljani še zmeraj.toliko nemškutarjev. Slovenci bi menda radi do svoje narodne smrti ostali kmečki narod brez posvetne gospode, brez omike! J. trdi, da v literarnih stvareh kranjskega duhovna od preprostega kmeta prav nič ne loči, kakor črna suknja Pač škoda, da so Korošci v tako nesrečnem položaji, ti so plcmcnitaši proti Vašim kranjskim duhovnom, ki ne poznajo nobenega ozira na posvetno gospodo, ampak samooblastno drže svoje vladarsko žezlo v koščenih rokah.* i. t. d. — Nekdo nam piše: „Dasi me je sklep Matičincga odbora zaradi Stritarjevih spisov silno pogrel, vendar sem sc potolažil,
ko sem zvedel, da je Matica nameravala kupiti Stritarjeve spise, potem pa jih de-jati na rešeto ter samo nekatere izdati. Pomislite, kako silno bi bli Matičini gospodje obrezali in o k 1 e s t i l i našega Stritarja, da bi bil po njih ukusu. S tem negativnim sklepom smo pa dosegli najbrž to, da Stritarjevi spisi cctotni in neobrezani pridejo na dan — tudi zoper voljo Matičinih oligarhov."
Pisateljsko podporno društvo jc zadnje tedne dmštvenikom svojim napravilo spet dva prijetna zabavna večera. Pri prvem je bral prof. Leveč „Štiri pare kratkočasnih pesmijkatere je 1. 1801. Pavel Knobclj „skoval in Kranjcem za spomin dal*, in katerim je že Vodnik posvetil krepak in teh pesmij vreden epigram, ter jc o pesniku samem izprcgovoril nekoliko besed; zlasti je poudarjal, da pesmi niso mogle biti natisnjene v Kranj i, kakor jc zapisano na naslovnem listu, ker Kranj nikdar ni imel tiskarne svojo. — Drugi večerje g. dr. G r o g o r i Č prav zanimivo predaval o koleri, g. prof. Raič jc bral korenito razpravo o Tatenbahovi zaroti in naposled jc g. Ivan Železnikar prečital Prcširnovo pismo iz leta 1834., katero bralci nahajajo v listku denašnjega „Ljub Zvona". Zabavni večeri pisateljskega podpornega društva so se sklenili cvetno soboto; poleti priredi društvo več izletov na kmete, tako n. pr. na belo nedeljo na Šmarno goro. — Na cvetno soboto dne 17. aprila jc imelo društvo tudi svoj prvi občni zbor. Stari odbor (g. dr. Vošnjak predsednik, prof. Leveč podpredsednik, prof. Raič tajnik, g. Vaso Petričič blagajnik, gg. J. Hribar in J. Tomšič odbornika) volil sc je per acclamationem; samö namesto direktorja A. Senekoviča, ki sc je bil preselil v Novo Mesto, volil se je v odbor g. prof. Ivan Vrhovec. — Društvo ima doslej 130 društvenikov (1 častnega, >	37 pravih, 88 podpornih in 4 ustanovnike) Podpiralo je doslej z malimi svotami
dva pisatelja in novcev ima 605 gld. 23 kr., ki sO naloženi v posojilnici Ljubljanske okolice. — Veseli nas, da smemo konstatovati, da je društvo popolnoma doseglo namen, katerega jc nameravalo doseči prvo leto obstanka svojega. Nesrečni osebni in politični razpor predzadnjih dveh let je v Ljubljani razdvojil tudi pisatelje slovenske, ki so se shajali v dva različna kluba. Taktnemu in na vse strani pomirljivemu postopanju društvenega predsednika g. dr. Vošnjaka pa se jo posrečilo razdvojene pisatelje spet združiti v jedno kolo v zabavnih večerih pisateljskega društva. Marsikatero zanimivo predavanje se je tukaj čulo, marsikatero dobro smo ugenili in marsikatero pošteno besedo izpregovorili. In ako tudi taki shodi na videz ne rodč posebnega sadu, že to jc napredek v društvenem življenji našem, da se po večkrat na mesec shaja po 30—40 izobraženih mčž, ki se v medsebojnem prijateljstvu pogovarjajo o raznovrstnih domačih, zlasti pa literarnih stvareh. Zatorej želimo, da bi bila udeležba bodoče leto še mnogoštevilnejša in društveno delovanje na korist občne naše stvari še plodovitejše.
Konečno še nekoliko črtic o društvenem gibanji. Društvo je napravilo v ravno pretekli zimi 17 zabavnih večerov in slavnosten večer Jurčiču na čast. Pri »	teh shodih so predsedovali naslednji gospodje : 1. Vaso Petričič; 2. dr. Jos. Vošnjak;
3. Fr. Lcvcc; 4. Ivan Železuikar; 5. Jos Kušar; 6. dr. Ivan Tavčar; 7. dr. Fr. Zu-pancc; 8. Jakob Zabukovec; 9. Ivan Hribar; 10. dr. Lj. Jenko; 11. Jakob Hafner; 12. dr. Jos. Starč; 13. Alf Ledenik; 14. Ant. Raič; 15. Ivan Vrhovec; 16. dr. Jos. Vošnjak (Jurčičev večer); 17. Evg. Lah; 18. dr. Volčič. — Brali ali prosto predavali so naslednji gospodje o teh predmetih: 1. d r. J o s. V o š n j a k o spiritizmu in mističnih prikaznih (štirikrat), 2. I v a n V r h o v c c o Ljubljani pred sto leti (trikrat); 3. Evg en Lah o pomembi naših krajevnih imen (trikrat); -t dr. V. G r e g o r i č o podedovanji bolezni in o koleri sdvakrat ; 5. Ivan Železnikar
o Ivanu Zbogarji in o Preširnovem pismu (dvakrat); 6. F r. L e v e c o slikarji Janezu Wolfu in o Knoblji (dvakrat); 7. L. Pint ar o Lukijanu (dvakrat); 8. Ivan Hribar o svojem potovanji po Srbiji in Bolgariji; 9. E p i ch a r m o s ob Emoni-Aquilini; 10. Ant. Raič ob Ivanu Erazmu Tatenbahu. — Vrhu tega so govorili dne 18. marcija: Fr. Leveč o Jurčiči pisatelji, dr. Vošnjak o Jurčiči politiku; dr. B1 e i w e i s - T r s t e n i š k i o Jurčiči mestnem odborniku • dr. Fr. Z u p a ne c o poslednji uri Jurčičevi; Fr. Dre ni k o Jurčičevem ljubljanskem življenji.
Dramatično društvo v Ljubljani je imelo svoj letošnji občni zbor dnč 19. marcija. Priznati moramo, da je slovenska Talija v Ljubljani res prava zapuščena ubožica. Še najboljše, kar je doslej storilo dramatično društvo in na kar sme nekako ponosno biti, to je, daje izdalo lepo zbirko gledaliških iger v svoji „Slovenski Taliji", ter ž njo oskrbelo repertoar vsaj našim čitalnicam in bralnim društvom. Stem pa še ni pomaganojedinemu slovenskemu gledališču v Ljubljani, s katerim nikakor ne napredujemo. Uzrok ti žalostni prikazni so deloma naše politične razmere, potem pomanjkanje primernega, raznovrstnega repertoarja in priznani faktum, da nimamo vsestransko izobraženega, spretnega dramaturga, ki bi vodil predstave ter skrbel za dobro urejeno dramatično šolo, za boljši gledališki narastaj. S tem nečemo grajati sedanjega vodstva, in tudi ne dozdanjih igralcev, ki v teh kritičnih razmerah oboji storč, kar morejo in z veliko požrtvovalnostjo in pravim domoljubljem skrbe vsaj za to, da slovensko gledališče popolnoma ne zaspi. Volil se je pri občnem zboru nov odbor. Predsednik mu je g. dr. Ivan Tavčar, blagajnik g. dr. J.os. Stare: tajnik g. L. Pintar, odborniki pa gg. dr. Bleiweis-Trs teniški, Jeločnik, Leveč, Murnik, Pleteršnik, Stegnar, Valentinčič in dr. Volčič. Novemu odboru bode prva naloga s posebnim ozirom na Ljubljano preskrbeti nov repertoar in potem ustanoviti v Ljubljani dramatično šolo. V zadnji namen je odbor poslal na Dunaj spretnega igralca g. Ignacija Borštnika, da se tam vsestransko izobrazi v. dramatični stroki ter potem v Ljubljani prevzame vodstvo dramatične šole. Ako se. nam posreči na oder spraviti primernih novih iger z dobrimi močmi, potem se obudi znova tudi med občinstvom zanimanje do našega gledališča. Da je pa občinstvo doslej precej malomarno, tega mu ne moremo šteti v zlo; kajti ako se igrajo leta in leta vedno iste igre in še ne vselej posebno srečno in gladko, potem ne moremo in ne smemo vse krivde zvračati na — občinstvo, ki se hoče v gledališči zabavati, a ne dolgočasiti. Dolgčas tudi največjega prijatelja domače Talije požene iz njenega hrama. Ako se v napominjanem oziru preustroji gledališče naše, potem šele se mu je nadejati boljše podpore od občinstva in tudi od deželnega zastopa.
Preširnovo pismo iz leta 1834.
„Euer Hochwürden!
Lieber Bruder im Weine!
Deine Einwendungen gegen den auf den künftigen Donnerstag d. i. übermorgen projektirten Ausflug auf den groszen Berg §hmarna gora sind in eine neue Berathung gezogen und unstatthaft befunden worden. Mein Onkel Jakob lässt sich von seinen schwarzberockten Mitbrüdern und Mitarbeitern im Weinberge des Herrn erst am künftigen Montage gratuliren, und gibt seine fete erst an diesem Tage, weil der Namenstag erst auf den Freitag fallt, und überhaupt die geistlichen Herren die letzten Tage in der Woche nicht gerne aus ihrem Neste herauskriechen. Dr. Chrobath lässt daher an Dich die Bitte und an Fräulein Nina den Befehl ergehen, Du habest Dich den morgigen Abend hier in Laibach auf dem Haan Haus Nr. 191 im ersten Stocke einzufinden, wo Deiner ein keusches Drs. Bett harren wird,
um neue Kräfte zur Fortsetzung der "Wallfahrt zu sammeln. Solltest Du nicht erscheinen, so wird Dich die allerhöchste Ungnade der ganzen Wallfalirtskaravane treffen, die nicht unterlassen wird, die Matter Gottes von §hmarnä gora dahin zu stimmen, dass sie über Deinen Hühnersteig die Cholera oder eine sonstige Pestilenz sendet, auf dass Du am Tage des Heiligen Laurentius keinen Bissen Braten den zahlreichen Gästen vorzulegen haben wirst. Fave vale et veni!
Laibach am ersten Hundstage des Jahres 1834.
Dein Saufbruder
Dr. Franz Xav. Prefhern m. pr."
„Strijc," o katerem dr. Preširen govori v tem pismu, je brez dvojbe g. Jakob P r ešir en, pesnikovega očeta Simona mlajši brat, porojen v Vrbi dne 15. julija 1777. leta, v mašnika posvečen 4. septembra 1803., zadnja leta svojega življenja beneficijat na Šmarni gori, kjer je umrl dnč 20. junija 1837. leta, A komu je pisano to pismo ? Da se je prejemnik imenoval Lovrenec, da je bil duhovnik in dober prijatelj pesnikov, to se pač posnema iz pisma. Stanovati je moral tudi blizu Ljubljane; to sklepamo iz besedij: „Du habest Dich den morgigen Abend hier einzufinden;" ker pri tedanjih poštnih zvezah pisem v tako kratkem času ni bilo možno daleč pošiljati. Kaj, ko bi bil g. Lovrenec Poki j ukar, 1. 1834. vikarijna Črnovčah, s katerim bi se bil dr. Preširen lehko seznanil, ko je hodil obiskavat druzega svojega strijca g. Fr. Ks. P rešim a, 1. 1834. kurata na Goričici pri Domžalah?
Glagolski nadpis v Sevnici. Gosp. A. F. pozivlje v predzadnji številki strokovnjake, naj to stvar preiščejo, da se bode konečno vedelo, kaj in kako je z t	„glagolskim nadpisom v Sevnici." Dasi se ne prištevam strokovnjakom, naj vendar
povčm, kar mi je o tem nadpisu znanega. Gotovo je, da vsi gospodje, ki so o ti stvari kaj pisali, niso bili na lici mesta, ali pa niso dovolj povpraševali, sicer bi bili resnici gotovo prišli na sled. „Lutrovske kletia namreč ni iskati v Sevniškcm grädu, ampak v Sevniškem trgu. Ime pa ji ni „Lutrovska klet". ampak znana je pod imenom „Koncilij e va klet". Sedaj je lastnina gospč Cvenkljeve, ki ima v nji vinsko svojo zalogo. V ti kleti so opravljali lutrovci svojo službo božjo, kar je vsakemu Sevničanu dobro znano. Klet je močno zidana, obokana, na stenah se še vidijo sledovi nekdanjih slikarij. Ako se je sploh kedaj nahajal v Sevnici glagolski nadpis, moral bi vsekako v ti kleti biti. Rodoljubi v Sevnici bi klet prav lahko pregledali ter občinstvo potem določno izvestili (Jako bi nam ustregel, ako bi hotel kdo izmed Sevniških rodoljubov to stvar do dobra preiskati in nam posledke svojega raziskovanja poročiti. Ured.)	Ž.
Kako se zagovarja kačji pik. Pred nekoliko leti sem v graščinski knjižnici v Ribnici našel listič, na katerem so bili pod naslovom .,Schlangenbeschwörung" zapisani naslednji verzi:
„Stoji, stoji, silna skala, >	Na ti skali leži Irmbas.
Mati božja pride k njemu: Stani gori, ti Irmbas, Pomagaj temu Človeku, Če je vgrizen al popaden" Od tega črva podzemeljskega!"
„To se mora izgovoriti trikrat zaporedoma ali potihem, ali na glas, toda . tako, da ne sliši nihče."
Ta zagovor je bil zapisal s svojo roko ribniški graščak g. Jožef Rudcž (t 1840. 1. 29. marcija), ziiani prijatelj Kopitarjev, dr. Zupanov, Preširnov in St. Vrazov.
„Slavinja", prvi slovenski tednik. Znani prijatelj Slovencev, g. J. Lego iz Prage nam pošilja naslednjo književno-zgodovinsko črtico, ki bode izvestno zanimala vsakega, kdor se briga za književno zgodovino našo. H koncu leta 1824. so gg. Janez Ziegler, Ksaver pl. Andrioli in Ignacij Holzapfel prosili deželno vlado v Ljubljani, da bi smeli izdajati slovenski tednik „Slavinjou. Tega pa ni dovolilo policijsko ministerstvo (ddo. 1. januvarija 1. 1825.), in sicer zato ne, ker se je knezoškof A. A. Wolf, vprašan zaradi kvalifikacije teh gospodov, izrekel, da se jim iz moralnega in političnega stališča sicer ne more ničesar očitati, da pa vendar nimajo znanostij, katerih je za izdajanje tacega tednika treba.
Dr. Vatroslav Jagič. Slavnega Miklošiča najslavnejši učenec je brez dvojbe profesor slovanskih jezikov in književnostij na vseučilišči v Petrograd«, ruski državni svetovalec in pravi akademik g. dr. V a tr osla v Jagič, kateri v kratkem zasede za Miklošičem izpraznjeno stolico slovanskih jezikov na vseučilišči dunajskem.
Porojen je Jagič v 6. dan meseca julija 1835. 1. v Varaždinu, malem mestu provincijalne Hrvaške. Gimnazijalne študije je zvršil v Zagrebu, a potem na Du-naji slušal klasično filologijo in slavistiko. Miklošič in Bonitz sta kmalu spoznala izredno nadarjenost Jagičcvo ter ga v študijah kolikor toliko podpirala. Leta 1860. je dobil Jagič po izvrstno prebiti profesorski preskušnji službo gimnazijalnega učitelja v Zagrebu, kjer je ostal sedem let-— do 1867. 1. V gimnazijalnem programu zagrebškem je priobčil leta 1861. prvo svojo razpravo.: „Pabirci po cvieču našega na-rodnoga pjesničtva," a v letniku 1862: „Deklinacija imena samostavnoga, kako so razvi u staroslovjenskom-srpskora-hrvatskom jeziku."
Leta 1866. osnovala se je v Zagrebu jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij; Jagič je bil izbran takoj v prvi seji nje pravim članom; kesneje so ga zaradi literarnih zaslug izbrali še naslednji zavodi svojim članom: carska akademija v Petrogradu in akademija v Krakovn, srbsko učeno društvo v . Belemgradu. češko učeno društvo v Pragi in antropološko društvo v Moskvi i. t. d. i. t. d.
Leta 1867. odstavljal je glasoviti madjaron Levin baron Rauch, tedaj hrvaški ban, vse narodne profesorje in uradnike, kateri niso slepo zvrševali njegovih ukazov. Tudi Jagič je izgubil tedaj službo, dasi se ni nikdar pečal s politiko. Do leta 1871. je ostal v Zagrebu, potem pak odpotoval na Nemško in Rusko, da se v svoji stroki še bolj izuri. Leto dnij pozneje jo bil imenovan profesorjem primerjajočega jezikoslovja na carskem novoruskem vseučilišči v Odesi, kjer je ostal do 1874. 1. Takrat je bil pozvan na hrvaško vseučilišče v Zagreb. Ker pa njegovih pogojev Hrvatje niso vzprejeli, odšel je za profesorja slovanskih jezikov in književnostij na vseučilišče v Berlin. Po smrti slovečega 1.1. Sršznevskega, profesorja istega predmeta v Petrogradu, pozvali so dr. V. Jagiča na to mesto, katero je še zdaj zavzemal do zadnjih dnij.
Preidimo na slovstveno delovanje njegovo. Kakor že rečeno, objavil je prva svoja dela v programu zagrebške gimnazije. Tedanja kraljevska dvorska kancelija dala mu je nžllog, da spiše hrvaško slovnico, katera je prišla v dežel 1. 1864. z naslovom: '„Gramatika jezika hrvatskoga. Osnovana na stnrobugarskoj slovčnštini. Dio prvi: glasovi.3 Ker pa tedaj za višje razrede tudi berila ni bilo, sestavil je tudi to Jagič ter je 1864—66 v dveh knjigah na svetlo dal. Naslov mu je: „Primeri staro-hrvatskoga jezika iz glagolskih i čirilskih književnih starina, sastavljeni za sedmi i osmi gimnazijalni razred.u V ti preizvrstni knjigi so natisneni odlomki skoraj vseh staroslovenski h in starosrbskih, oziroma starohrvaških spomenikov.
Leta 1864. so začeli V. Jagič, dr. F. Rački in J. Torbar s podporo tedanje ilirske, zdaj hrvaške Matice izdajati „Književnik11. Časopis za jezik i poviest
hrvatsku i srbsku i za prirodne znanosti." Duša temu za hrvaško znanstveno literaturo velevažnemu podjetju bil je Jagič. On je bil listu glavni urednik ter je v njega spisal veliko število lepih člankov.
V	prvem tečaji sta natisneni epohalni razpravi: „Naš pravopis" in „Iz proš-losti hrvatskoga jezika." — V prvem članku dokazuje netočnost tedanjega pravopisa ter zahteva, da se piše namesto tj — č; č — ie, je; er— j\r— r; gen. plur.
>	ah — it. V drugem članku dokazuje to zgodovinskim potem. A. Veber se je hudo protivil Jagiču, a sedaj je vzprejcta v obče teorija Jagičeva. V onem istem letniku je natisnenih tudi več JagiČevih kritik, katerih le nekoliko imenujemo: Gj. Daničič: Oblici srpskoga jezika. — I. J. Berčič: Bukvar staroslovcnskoga jezika glagolskimi pismeni. — J. P. Šafafik: Geschichte der südslavischen literatur, itd.
V	drugem tečaji je spisal Jagič: „Slovensko jezikoslovje. Kratak historičko-filologički načrt." V ti razpravici je opisal Jagič lepim slogom in načinom ves razvoj slovanskega jezikoslovja. — Dalje jc v tem tečaji natisnena velevažna študija „Prirajetbe k našoj sintaksi s gledišta sravnjajuče gramatike." Nadalje je spisal kritike o naslednjih književnih proizvodih: „Miklošič: Lexicon palaeoslovcnico-graeco-latinum." — „Gj. Daničič: Kjcčnik iz književnih starina srpskih." — „Gj. Daničič: Nikoljsko jevangelje.* — „S. Ljubič: Ogledalo književne povjesti jugoslavenske."
V	tretjem letniku je natisnenih mnogo Jagičevih razprav in kritik: „Starine in njihovo znamenovanje." — „Adrianskoga mora Sirena iliti obsida Sigetska. Hrvatski epos 17. vieka.a — „Čirilski zbornik 16—17 stolječa u biblioteci Kukulje-vičevoj." — „Odnošaj medju linguistikom i antropologi j om." — „O porieklu Indo-
t	europejaca.*' — „Štampana hrvatska knjiga 16. vieka kojoj se iz nova u trag
ušlo (Vramčeva znamenita knjiga, katere sta se samö dva iztisa ohranila.)" — „Kratak priegled hrvatsko-srpske književnosti za poslednje dvie — tri godine." — Vrhu tega so spomina vredne najvažnejše njegove ocene naslednjih del: „J. J. Srcznev-skij: Stari spomenici pisma i jezika jugozapadnih Slovjena od IX. — XII. vieka." ,Pypin in Spasovič: Obzor istorii slavjanskih literatur."
Po osnovanji jugoslovanske akademije znanostij in umetnostij je posvetil Jagič vse svoje moči temu zavodu. Bil je po odhodu Daničičevem v Beligrad nekaj časa tajnik akademije in spisal in izdal jc v akademijskih spisih te knjige in razprave: ,.Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. I. Stara doba." V ti koreniti knjigi opisuje Jagič razvoj staroslovenske in starosrbske (hrvaške) književnosti tako lepo in učeno, daje velika škoda,ka Jagič tega dela ni završil. Leta J868. izd& razpravo : „Priloži k historiji književnosti," toda tu navaja sam<5 vire, iz katerih je zajemal. Omenjamo, da je spisal 1. 1871. v nemškem jeziku ,,Das leben der wurzel d6 in den slavischen Sprachen." Vseučilišče v Lipsku imenovalo ga je za to razpravo doktorjem filozofije. Nekoliko let kesneje je postal doktor filozofije honoris causa univerze petrogradske.	(Konec prihodnjič.)
>	-	Jakob Petelin (Hänel, Handl, Gallus), slavni skladatelj slovenski. Zgo-
dovina duševnega življenja in dela našega je še zmerom — ledina, katero nam bo še dalje skrbno in marljivo preordvati, da dobimo o tem ali čnem zaslužnem našem moži pravih podatkov. Marsikateri Slovenec si je pridobil velikih zaslug, vrednih, da se njegovo ime z zlatimi črkami sveti v kulturni naši zgodovini; a vendar zastonj iščeš po ti ali čni knjigi, da bi zasledil o njem kako črtico! In še sreča, če njegovo ime ni še izginilo iz spomina našega naroda!
Taka je tudi s slavnim cerkvenim skladateljem, z našim Jakobom Petelinom!
Malo se menijo Slovenci zdnj, dasi je bil našega rodu. Prvi Slovenec, ki nas je opozoril na rojaka našega Petelina, bil je slavni skladatelj Kamilo MaŠek, kateri je v „Vodnikovem spomeniku" 1. 1859. priobčil o njem kratko razpravico na 177. in . 178. str&ni omenjene knjige. Mašek piše poleg drugega: „Wie sehr verehrt und beliebt er war, beweisen die auf seinen Tod verfassten Gedichte, deren Anzahl so gross war, dass die Strahover Bibliothek zu Prag eine ganze Sammlung aufbewahren konnte. Eines derselben, in achtzehn lateinischen Versen von seinem Sohne, ist in der Statistik Böhmens von Dablac, nebst einem kleinen Porträte, enthalten. Ein zweites in Holz geschnittenes Bild mit der Uebcrschrift: „Contrafactur des weit-berühmbten Musici Jacobi Galli, sonst Handl genannt", besass der schon erwähnte Gerber (Gerber je znan pisatelj zgodovini glasbe).
Weiter sagen seine Biographen, dass er, als einer der bedeutendsten Contra-punktisten im Jahre 1588 zur Herausgabe seiner Werke vom Kaiser ein Privilegium auf zehn Jahre erhielt, und dass dieselben nicht allein mit den Werken der grossen Italiener jener Zeit in die Schranken treten durften, sondern nicht wenige davon hauptsächlich in Bezug auf Innigkeit, und selbst im kunstreich Vielstimmigen überragten. Dass er aber in diesen Künsteleien nicht die Hauptsache der Tonkunst suchte, sondern nur auch hierin zuweilen seine Kraft und Kenntnisse zeigen wollte, beweist die weit grössere Menge seiner einfachen und so vortrefflichen Arbeiten, dass wir viele seiner Stücke den schönsten Palestrina's, seines Zeitgenossen, als ebenbürtig an die Seite stellen. Palestrina, den die Kunstwelt den König der Kirchenmusik nennt, steht also keineswegs ganz allein auf dem Gipfel der kirchlichen Tonkunst, wie es so Mancher, durch die Uebertreibungcn der Italiener eingeschüchtert, gläubig nachspricht.
Hänel's Werke, von denen Schreiber dieses einige besitzt, und worunter das achtstimmige: „Media vita in morte sumus" und das fromme „Ecce, quomodo mo-ritur justus" zu den Vorzüglichsten zu zählen sind, wurden tlieil weise in Prag, Nürnberg, Frankfurt a. M. und in neuester Zeit in Carl. Proske's „Musica divina" abgedruckt. Auch die Leipziger allgemeine musikalische Zeitung brachte in ihrem 12. Jahrgange ein. Bruchstück, wobei es jedoch ein moderner Barbarismus für gut fand, Veränderungen in der Stimmführung vorzunehmen. Mögen doch diese modernen Zuschneider der Kunstwerke bedenken, dass sie alle zusammen, sammt ihrer angestaunten Spitzfindigkeit, nicht einen Gallus ersetzen können."
Gospod Julij pl. Kleinmayr ga v svoji „Zgodovini slovenskega slovstva", pišoč o naši „umetnosti", le o menj a, in sicer med skladatelji na sträni 220. tako-le: „Petelin Gallus (Jakob Hänel), Slovenec, umrl 1591. v Pragi."
To je vse! ... In vendar, kolikor jaz v6m, cel6 Nemci spoštljivo pišejo o našem Petelinu, akopram je dobro znano, da niso prav radodarni s hvalo, kadar jim je govoriti o slovanskih možeh.
Ko bi pisatelj teh vrstic živel v kakem mestu, kjer bi mu bila na razpolaganje obširna knjižnica, izvestno bi se potrudil, da opiše našega Petelina po svojih močeh tako, kakor je vsaj nekoliko primerno slovenskemu temu geniju! Živečemu pa oddaljenemu od virov, možno mu je povedati le naslednje vrstice o znamenitem tem moži:
Jakob Petelin jo bil vrstnik Trubarjev. Profesor Ileinze v svoji knjigi: „Musikalisches Lese- und Bildungsbuch" trdi na sträni 250., da se je Petelin rodil okoli 1. 1550. na Kranjskem, a kje, ne ve določiti. Isto tako ni Hein-zeju nič znano o Petelinovem izobraževanji. Toliko je gotovo, daje bil Jakob Pete-
lin kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskcm v Olomuci; kasneje je postal cesarski dvomi kapelnik pri cesarji Rudolfu II. v Pragi, kjer je umrl 1591. leta.
Jakoba Petelina sta ocenjcvala D r. P r o s k e in A m b r o s. — Pokojni P r o s k e, rodom Šlezijan, bil jc kanonik v Ratisboni in si je pridobil za povzdigo cerkveno glasbe neumrljivih zaslug. Žrtvoval je vse svoje življenje v to, da bi po propadu cerkvene glasbe stare, klasične cerkvene skladbe zopet pripravil v veljavo. >	V ta namen je potoval po Italiji ter dvakrat preiskal muzikalne arhive najzname-
nitejših mest italijanskih. Vzorne skladbe jc prepisaval ter potem priobčil znamenito zbirko „Musica divina", imejočo štiri debele zvezke, v katerih se nahajajo naj-krasnejše stare skladbe najznamenitejših skladateljev. Znameniti ta mož torej, dr. Proske, piše o Jakobu Petelinu: „Man muss sich in seine Werke mit Liebe und Antheil vertiefen, um den Meister nach Gebühr achten zu lernen und doch nicht in jene Ucbcrschützung zu gerathen, die sich für Gallus bis zum Ucbermassc gesteigert hat.* Petelina so namreč nazivali, kakor berem, „nemškega Pale-s tri no"; nekateri so celö trdili, da Palestrmo preseza! Čudno je, kako so slovenskega rojaka mogli nazivati „nemškega Palcstrino!"
L. 1876. umrli Avgust Viljem A m b r o s, mu/J kalni pisatelj in komponist, rojen 1. 1816. v Mitu (Mauth) na Češkem, bivši profesor muzikc na praškem vseučilišči, od leta 1882. odgojevatelj na dvoru na Dunaji, piše o Petelinu: „Man wird viol Schönes, Frommes, Reines finden, aber auch einen durchgehenden Zug von Nüchternheit zu verkennen nicht wohl im Stande sein. Neben der hohen Poesie Palestrinas ist es doch endlich eine solide Prosa, die sich allerdings bei-nahe wie Poesie anhört. Seine bekannte Motette: Eccc, quomodo m or i tur j u s t u s ist in ihrem ungetrübten Wohllaut mit ihrer leise und doch so tief innig wehmüthigen Färbung wahrhaft rührend.14
Kakor nazivljamo Trubarja pričetnika naše književnosti, slovenskega litcratur-• nega Kolumba; ravno tako bi smeli imenovati Jakoba Petelina .,m n z i k a 1-nega našega Kolumba," kajti pred njim nismo Slovenci imeli nobenega rojaka, ki bi bil izobražen skladatelj. Lehko bi trdili, da sta se literatura in glasba naša pričeli ob jedni in isti dobi, kar je pač zanimivo!
Vredno bi bilo, da bi se strokovnjak potrudil ter nam podal obširen životopis in vredno oceno velicega glasbenika slovenskega, Jakoba Petelina! Morda bi g. Anton Förster v Ljubljani prevzel hvaležno to nalogo.
Zanimivo bi bilo že dognati, kje se je Petelin porodil in, sc je li muzi kalni naš Kolumb izvirno pisal za Petelina ali ne. Jaz bi sodil, da si jc šele pozneje pod tujim vplivom pošteno slovensko svoje ime izpremenil v nemški „H ä n c l44 (Handl) in latinski „Gallus", kar znači, kakor znano, toliko kakor naša beseda: „Petelin*. Tc misli jc tudi Kamilo Mašek v rečeni razpravi. J. L ob an.
„Slovenskaja Matica i eja izdanija" se imenuje 26 stranij obširna raz-»	prava, katero jc T. Flori ns k i j priobčil v poročilih vseučiliških 1. 1886. ter tudi
v posebnem odtisku dal na svetlo. G. Florinskij govori najprej v obče o literarnih in političnih odnošajih slovenskih, petem opisuje delovanje „Matice Slovenske'4 od nje početka do letos ter poroča na drobno o letopisu Matičinem za leto 1885., kjer ocenjuje razpravo Vošnjakovo, Navratilovo, Vrhovčcvo, Rutarjevo, Remčevo, Oba-lovičevo, Apihovo in Tomšičevo. Poročilo Florinskega' ima namen pozornost ruskega sveta obrniti na Slovence, na njih literaturo in zlasti na plodunosno delovanje naše Matice, o kateri pravi na konci svojega spisa . . . „ona spravedlivo zasluživaet iskrenih simpaticj daleko za predelami Slovenii."
Sah.
Urednje Janko Kalan v Velikih Laščah.
Zložil Armin pl. Gottschall v Lipsku.
(„Schachzeituug" — oziroma iz zbirke: „Kloiuc Problcmschulo".)
Beli.
Beli začne in naredi v 3 potezah mat.
XXV. naloga.
Zložil Jan Jlanttš v Pragi. (Zlata Pralia.)
Beli: Ka3, Db3, Se4 in g3 ; k. d2 in g 2. Črni: Kd4, Lh6; Sa2 in f8.
Mat v 3 potezah.
Rešitve nalog v 3. zvezku „Lj. Zvona".
XX. naloga.
(Otmarj a Nemota.) Beli.	črni.
1.	Dg2 — gl Sa4 — c3 ali c6
2.	Se4 — f6 f Kd5 — d4
3.	f2 — f4 f	mat. ali Dgl — al f
a.
1..........Kd5 X d4
2.	Ke7 — d6 ! Kd4 X e4 ali drugače
3.	Dgl X g4 f	mat. ali f2 — f3 t
1.....
2.	Dgl X g4 f
3.	c2 — c4 f
2.	f2 — f3
3.	Se4 — fG f
b.
Kd5 — e4 Ke4 - d5 mat.
c.
Kakorkoli mat.
Fina, vseskozi uzorna naloga!
XXI. naloga.
(J. Po3pišila.)
1.	Dil G — Cl
2.	Sf5 - e7 t
1.....
2. Se4 — 16 f
1.....
2. Del — hI f
T X D
mat.
T x T mat.
b.
K X S mat. i. t. d.
Izbora a kompozicija z mnogimi, duhovito združenimi in prepletenimi vari-jantami, ki bodo gotovo vsakega reševalca zadovoljile in*često iznenadile!
Razne vesti.
Boj med slavnima šahovccma Stei-nitzem in Zukertortom za 4000 dol-larjcv in za naslov „svetovnega cham-piona" je bil končan v 29. dan sušca t. 1.; zmagal je Viljem Steinitz, rodom Avstrijanec iz Prage, kateri je dobil 10 iz 20 partij, ki sta jih igrala; petkrat je bil Zukertort zmagovalec, a pet partij je ostalo neodločenih (ršmis). O začetku je bil Zukertort na boljem, ker je v Novem Jorku zmagal štirikrat zaporedoma, a Steinitz je dobil jedno samo partijo; potem pak se je sreča mahoma obrnila na Steinitzevo stran, tako da je le-ta dobil iz pozneje v St. Louisu in napösled v Novem Orleanu igranih 15 partij 9, dr. Zukertort pa jedno samo.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 6 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč-Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.)
11. Nepravilne hranitve: e2 — e4 Sgl — f3
e7 — e5 2' d7 — d5 ali D8 — f6? ali f7 — f6?
B.	12. Igra s kraljevim tekačem: e2 — e4 Lfl — c4
e5 2- Šg8 — f6 ali Lf& — e5
C.	13. Osrednji gambit. e2 — e4 d2 — d4
1* e7 — e5 2" e5, X d4
Ako vleče beli v „osrednjem gambitu" 3. c2 — c3, nastane takč zvani „severni" ali „danski gambit".
D.	14. Dunajska ali Hampejeva partija. e2 — e4 Sbl — c3
97 — e5 2*
E. Kraljevi gambit. 1. Gambit s kraljevim skakačem. 15 Philidorjev gambit: e2 — e4	f'2 — f4	Sgl — f3	Lfl — c4	h2 — h4
1- e7~7-T~e5 2" e5 X f4 Hm g7 — g5 4' LflB— g7 6' h7 — h6! - d4 c2 — c3! . a
e- dT-^dei 7-	d'
Sbl — CS li4 X gö Thl X h8 Sf3 — e5 Varijanta: 7.	^ 8 he x; g6 9- f^öThS 10' -seime"
nuje „Gambit Grekov".
16.	Hansteinov gambit
e2 — e4 f2 — f4 rt Sgl — f3 Lfl — c4 0 — 0 ali d2 — d4 U e7 — eb 2- e6~x f4 g7~- g5 4l Lfö — g7 ali c2 — c3
17.	Mucijev gambit.
Lfl —C4 0 — 0 ali d2 — d4 Prve tri poteze, ko pri Hansteinu; 4. _ ^ 5. -
18.	Salvijev gambit.
Sf3 — e5	Kel — fl
Prve štiri poteze, ko pri Muciju; 5. j)^ _ h4 f 6' Sg8 — f6
Varijanta: 6. g^g _ ^ se imenuje: Gambit Salvijev in Silberschmidt-ov.
19.	Gambit Cochrane-ov.
Kel — 11
Prvih 5 potez, ko gori pri Salviju; 6. f4 _ f^i
20.	Gambit Allgaier-jev.
e2 —_e4 f2 — f4 Sgl — f3 h2 — h4	Sf3 — g5
e7 — e5 e5 X f4 3- g7 - g5 4- g5 - g4! 6' h7 — h6!
21.	Kizericki-jev gambit:
Sf3 — e5
Prve štiri poteze po Allgaier-ju; 5. __ ^;
(Dalje prihodnjič.)
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmevke ob-sezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
za vse leto.....4 gld. 60 kr.
„ pol leta.....2 „ 30 „
„ četrt leta.....1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji „Ljubljanski Zvon" po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: „Ljubljanski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld. — kr.
v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 „
„Ljubljanski Zvon". III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 „ — „ v Bonačeve platnice vezan po ........ 4 „ 20 „
„Ljubljanski Zvon", V. tečaj (1885) nevezan po . . 4 „ — „
v Bonačeve platnice vezan po . ,......5 „ 20 „
Letnik I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla. Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: „Rokovnjači." Zgodovinski roman, spisala Jos. Jurčič in
Jan k o K er s n i k po.......,.....50 kr.
TJpravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Nove ulice 5.
OZ1TA1TILO.
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo pri meni tudi platnice za prejšnje letnike „Ljubljanskega Zvona". Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah.
Janez BonaČ,
knjigovez, Poljanska cesta, 10.