ZDRAVKO MI.INAR* Teritorialna dehierarhizacija v nastajajoči »novi Evropi« Hierarhija velikih in majhnih Čeprav imamo danes opravka z radikalno preobrazbo teritorialno-družbene organizacije, se vendarle še ohranja tradicionalno razumevanje razmerij med velikimi in majhnimi teritorialnimi sistemi (skupnostmi, državami). Kljub očitnemu prehajanju «xl »interakcijskih« k »transakcijskim« sistemom, od »moderne« k »postmoderni«. od »prostora krajev« k »prostoru tokov« se vendarle ie nadalje vzdržuje konvencionalno pojmovanje, ki velikost sistema enači z njegovo močjo. Majhno tako obravnavajo sinonimno z lokalnim in nemočnim, prav tako kot veliko enačijo s teritorialno obsežnim (globalnim) in družbeno dominantnim. V tem smislu so torej določno opredeljeni, relativno zaprti sistemi eo ipso podlaga določenega hierarhičnega reda, tako da večje enote prevladujejo nad manjšimi. V takšnem tradicionalnem mišljenju je tudi moč države pretežno opredeljena glede na njeno velikost v smislu Števila prebivalstva (velikosti armade) in njenega teritorija. Teritorialni ekspanzionizem in politika velikih sil (power politics) sta bila v preteklosti nekakšna naravna posledica takšne strukturne podlage. Vendar pa spremembe v večjem delu Evrope, z očitno izjemo Balkana, danes ni več mogi>čc pojasnjevati na ta način. V zadnjem času st> vse pogostejše razprave o majhnih državah in majhnih narodih kot posebnem problemu, ki zasluži pozornost javnosti in družboslovcev. Pri tem se jemlje kot izhixlišče. da le-te (le-ti) pač niso zadosti veliki (velike), da bi sc lahko uprle homogenizaciji oz. globalizaciji. Vendar pa se lahko tega vprašanja lotimo tudi z nasprotnega zornega kota in rečemo, da je majhnost - v času postmo-deme in opuščanja množične proizvodnje (ekonomije obsega) - lahko tudi njihova prednost. Majhni narodi so prvi, ki zavrnejo vsakršne zahteve po zaprtosti in samozadostnosti (z vidika jezikovne politike poglejmo npr. Nizozemsko in skandinavske države v primerjavi z ekskluzivizmom Francije ali Španije). Tako lahko tudi rečemo, da - katere koli že - države danes niso zadosti majhne, da bi jih lahko šteli za nedeljive atome »nove Evrope«. V tem smislu ne morejo računati na nadaljnje uveljavljanje ob predpostavki, da bodo ohranjali notranjo homogenost in zaprtost. Njihove vezi in njihova udeležba v svetovnem sistemu st> intenzivnejše in neposrednejše, kot jih imajo enote iste velikosti, ki so le subsistemi večjih držav. Po drugi strani pa ne kaže prehitevati dejanskega stanja tako kot avtorji, ki vsepovsod vidijo le razkroj dosedanjih struktur (»vse, kar je trdno, se staplja v zraku«) v kontekstu postmoderne. Že Mitchell Moss (1989, 1) je zastavil vprašanje, zakaj »izobilje razvitih telekomunikacijskih služb... ni privedlo do odprave velikih centralnih mest____kako je možno, da mesta niso postala odvečna, ko pa komunikacijska tehnologija zmanjšuje stroške interakcij in premošča tradicionalne ovire fizičnega prostora«. Temeljni razvojni procesi danes relativizirajo vprašanje velikosti teritorialnih enot in njihove nadrejenosti in podrejenosti. S tem ko se preobražajo v relativno * Akademik dr Zdravko Mlinar, redni profcKir na l-T>V 1086 odprta in fleksibilna omrežja globalnih povezav (namesto prejšnjih teritorialnih skupnosti), sama zasnova velikosti teritorialnega sistema postaja neuporabna. Družbene interakcije niso več omejene na teritorialne meje nacionalnih držav. Prihaja do prekrivanja, do medsebojnih križanj in presekov omrežij družbenih interakcij, ki niso družbenoprostorska celota in niso nujno teritorialno določena z mejami nacionalne države (Axtman. 1992). V takšnem kontekstu ne gre več za alternativno izključnost. ki je bila v pretekk>sti podlaga razmerij prevlade in podrejenosti. Hierarhija in (netenomost Tako kot je bila hierarhična pt)drejenost v preteklosti najbolj značilna oblika zagotavljanja enotnosti v mejah državnega teritorija, tako danes prav takšna hierarhična podrejenost najpogosteje vodi do odcepitve (discniacije) ožjih teritorialnih enot. Zgodovinska retrospektiva nam pokaže, kako so razpadali imperiji, ki so temeljili na (bolj ali manj) vsiljeni integraciji in torej tudi prevladi nad etnično heterogenim prebivalstvom. Tako je prišlo do razpada avstrijsko-habsburškega, rusko-Romanovega ter turškega imperija po prvi svetovni vojni, nato pa britanskega, francoskega, nizozemskega, belgijskega in portugalskega imperija po drugi svetovni vojni. Končno pa so prišle na vrsto tudi federacije, kot so sovjetska, jugoslovanska in češkoslovaška. Podrejeni položaj |iosamcznih narodov ter omejene možnosti uveljavljanja njihovih posebnih interesov in identitete so jih spodbujali k osamosvojitvi, pa čeprav je to pomenilo odcepitev v odnosu do (jedra) dominantne države. Izkušnje iz nekdanje Jugoslavije kažejo, da tudi dcccntralizacija oz. povečana avtonomija subnacionalnih enot (v tem primeru republik) sama po sebi še ne zagotavlja večje kohezivnosti oz. integracije celotne države. Gre torej za vprašanji: kdaj povečana stopnja subsistemske avtonomije vodi k »pacifikaciji« in torej k večji sprejemljivosti članstva v državni celoti; kdaj pa je takšna povečana avtonomija samo odskočna deska, ki celo okrepi centrifugalne težnje. Decentralizacija odločanja v nekdanji jugoslovanski federaciji (1974) ni pomenila zmanjšanja centrifugalnih teženj nekaterih republik, zlasti Slovenije in Hrvaške. Po.sebna anketna raziskava v začetku sedemdesetih let, izvedena v vseh republikah, je pokazala, da so bile najmočnejše težnje k avtonomiji v relativno najbolj razvitih predelih države (Slovenija. Hrvaška, Vojvodina), medtem ko so gospodarsko najmanj razviti predeli (Makedonija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Kosovo) relativno najbolj podpirali močnejšo vlogo centralnih državnih organov (federacije). Tudi v širšem, globalnem merilu lahko razkrivamo, da se integracija uveljavlja na dveh različnih podlagah: pri eni gre za \og\kopartikidarističneprevlade. ki se uresniči toliko, kolikor le-ta podreja identitete in avtonomijo manjših teritorialnih enot (v smislu zero sum game); pri drugi pa gre za integracijo (globali-zacijo) na podlagi vključevanja ožjih delov in njihovega sodelovanja in soglasja. V dolgoročnem smislu gre torej za preobrazbo teritorialno-družbene organizacije od enotnosti, ki je dosežena na podlagi prevlade (hierarhije), k enotnosti na podlagi soglasja in sodelovanja. To se izraža tudi v prehodu (na splošno ne prav dobro razumljenem) od hierarhične organizacije relativno zaprtih teritorialnih sistemov nacionalnih držav k deteritorializiranim nadnacionalnim omrežjem. Goldmann in Sjoedstedt (1979. 153) sta v tem smislu opozorila, da so državocen-trični modeli, hierarhični model in model center-pcriferija mednarodnega sistema 1087 Tconi» in pnksa. Ici iO. ii. Il-i:. Ljublijna IW zmeraj bolj neprimerni in jih je treba nadomeščati z analogijo omrežja (cobweb) medsebojno prepletene množice transnacionalnih sistemov. Na tem mestu se bom omejil na obravnavo dveh najznačilnejših modelov dehi-erarhizacije: 1) dehierarhizacija kot soudeležba v oblasti, 2) dehierarhizacija kot preskok (obhajanje) vmesnih ravni.' Dehierarhizacija kot soudeležba i* oblasti Namesto alternativ, kot sta centralizacija in decentralizacija (pri čemer naj bi šlo za alternativo pri porazdelitvi politične moči na različnih ravneh v smislu »zero sum«), današnjo stvarnost lahko bolje razumemo na podlagi novih zasnov, kot je npr. soudeležba pri oblasti (power sharing, pooling of sovereignty). To pa pomeni, da več moči na eni ravni še ne implicira manj moči na drugi ravni. Višja medsebojna povezanost in dinamika interakcij in odločanja na podlagi nove komunikacijske in informacijske tehnologije omogočata oz. zagotavljata objektivno podlago za takšno soudeležbo (Rosenau, 1990), kar je le eden od vidikov splošnega zbliževanja med ravnmi ali - z drugimi besedami - mikro-makro konvergence. Izrecno opredeljena politika in dejavnost, ki bodisi podpira ali nasprotuje takšnim spremembam, pa je drugi pomemben dejavnik pri tem. Tako kot sem Že opozoril, da je bila v preteklosti hierarhija eden od glavnih načinov za doseganje enotnosti in reda v nacionalnih in mednarodnih okvirih, tako nam nedavno razsulo komunističnega sistema dramatično kaže, da je postala eden glavnih vzrokov dezintegracije (heterogenih »nacionalnih« držav). Dosedanje raziskave trendov k centralizaciji in decentralizaciji ne dajejo jasnega in preprostega odgovora, kaj je prevladujoče. Imamo namreč hkrati prisotne težnje tako v smeri centralizacije kot v smeri decentralizacije.' Rousseau in Zari-sky (1987) sta sklepala, da ni mogoče priti do enostavne posplošitve glede spreminjanja razmerij med centrom in lokalnimi oz. regionalnimi enotami. Prisotne so močne sile tako v smeri centralizacije kot decentralizacije, ki že dalj časa nekako koeksistirajo in se izražajo kot težnje tudi še vnaprej. Ne gre za nikakršen unilinearen evolucijski vzorec. Zaradi vrste političnih in strukturnih sil, ki se zavzemajo tako za perpetuiranje centralne državne oblasti kot tudi hkrati za uveljavljanje lokalnih in regionalnih identitet in za soudeležbo pri oblasti, sta avtorja sklepala, da gre za nekakšno dialektično razmerje med centralnimi akcijami in regionalnimi reakcijami. Centralne akcije izzovejo odzive na ravni regionalnih elit in oblasti, kar spet s svoje strani sproža nadaljnje centralne odzive in tako se dialektika tega procesa odvija še naprej. Takšna razlaga bi se zdela kot nekakšni mehanični cikcak v smislu igre z ničelno vsoto, če pri tem ne bi upoštevali nekaj tretjega, kar se pri vsem tem zdi - v smislu dolgoročne sociološkc interpretacije - bistveno, tj., da sama razločljivost posameznih ravni postaja vse težja (Mlinar, 1992). Glede zbliževanja med ravnmi odločanja pa sta avtorja na podlagi raziskovanja v Italiji in Franciji ugotovila, da se regionalno odločanje zmeraj bolj uveljavlja ' v bcKdiJu Snull and laijK sntcnu in cmcifcnl New Europe (I sem poleg lega obravnaval «e dehicratluuci|o i vidika oWikovania •langeneulnih koalicij- m dehieruhiucijo kol -uhod a peti(eri)c. ' Nekoliko dnigaCe o lem piSe Goldsmilh (1993). ki ob izjemi Velike Bnlanijc ugotavlja predvsem -lehijc k decenira-lizaciji dcjovnosli pro« od centralne ravni drJave k niJtjim ravnem-. Vendar pa je ueba upoilevali tudi raziskave o sprcnii-nianju slrukture odločanja v organizacijah, ki razločujejo med pomembnimi m rutinskimi odločitvami. Cilede prvih pnhaja do centralizacije, glede drugih pa do decentralizacije. znotraj širših okvirov pohtike centralne vlade (podobne težnje se nakazujejo tudi v Španiji). Nenehni vpliv centra na regionalne programe nakazuje, da je mogoče regionalno evolucijo najbolje razumeti kot poizkus, da bi lokalnim in še zlasti regionalnim vladam zagotovili moinosi udeležbe pri uresničevanju politične oblasti, ne pa kot poizkus, da bi regionalnim vladam prepiisiili točno določena področja kot področja izkljuCne samoodločbe. Tako torej lokalne in regionalne oblasti dobivajo možnosti večjega inputa pri osrednjih odločitvah. Namesto alternativnih vlog na posameznih ravneh se torej nakazujeta krepitev zbliževanja teh ravni in kontinuirani proces sodelovanja in tekmovanja (med akterji na osrednji, regionalni in lokalni ravni ter njihove udeležbe v oblasti (o tem Elazar. 1976. Rosenthal, 1980). Tako se torej nakazuje - z vidika naše teoretske usmeritve - izredno pomemben dolgoročni trend zbliževanja v odločanju na različnih ravneh teritorialne organizacije, kar hkrati znatno zmanjšuje pomen normativnih in strukturnih razlikovanj med unitarnimi, federalnimi in regionalno evolucijskimi sistemi (Rousseau, Zariski, 279). Ob intenziviranju medsebojne povezanosti se zmanjšuje prejšnja alternativna izključnost med ravnmi (zero sum), s tem pa tudi hierarhična narava razmerij med njimi. Omenjena avtorja sta ostala v okvirih razprav o tipih političnih sistemov ter razmerij med njihovimi ravnmi. Vendar sta ob tem posvarila, da gre za neustrezno poenostavljanje, če se opiramo le na koncepcijo center-periferija. V primerjavi s tem poenostavljenim modelom življenje razkriva notranje cepitve tako znotraj enega kot drugega; gre za celovite in fluidne odnose med osrednjimi, regionalnimi in lokalnimi akterji, za kaleidoskopske vzorce povezovanj in konfliktov. Ob takšni spremenljivi realnosti medsebojnega prežemanja kooperacije in konfliktov, agregiranja in dezintegracije pa sta imenovana avtorja obstala in samo pozvala k temu, da je treba oblikovati nove modele, s katerimi bomo lahko pojasnjevali takšno celovitost. Prav tu pa se lahko vključimo s sociološko razlago družbenoprostorskih sprememb in z razpravami o postmoderni in postfordizmu (Harvey, 1989). Tu gre torej za pojasnjevanje navidezno kaotične igre akterjev, ki prehajajo vse upravnote-ritorialne ravni in okvire.' Mike Goldsmith (1993) je v svoji študiji o evropeizaciji lokalne oblasti sicer prikazal predvsem krepitev njihovih neposrednih vezi s sedežem Evropske skupnosti v Bruslju (o tem še kasneje), vendar pa je hkrati posvaril na nevarnost, da ne bi pretirano poudarjali Bruslja kot središča odločanja in ob tem zanemarili še nadaljnji pomen, ki ga imajo odnosi med oblastmi znotraj nacionalne države. Tako pravi, da čeprav posamezni kraji lahko pridobijo določene koristi zase z neposrednimi pogajanji z Brusljem, pa je prav tako možno, da jih dobijo, če se na Evropsko skupnost obrnejo skupaj tako z drugimi lokalnimi oblastmi iz drugih dežel, kot s podporo lastne nacionalne vlade oz. pristojnega ministrstva (Goldsmith. 1993. 698). Hkrati ta avtor navaja tudi druge primere, ki kažejo, daje skupna in usklajena strategija med določeno skupino in nacionalno administracijo zaželena. Tako nastajajoča Evropska unija, do katere prihaja po koncu konflikta med Vzhodom in Zahodom, »nikoli ne bo nacionalna država starega kova na višji ravni niti ne bodo stare nacionalne države pridobile nazaj svoje suverenosti. Namesto tega bo prišlo do večravenskih hierarhij pristojnosti v odločanju, v okviru katerih se bodo sprejemale odločitve na podlagi sodelovanja subnacionalnih, nacionalnih ' v zven % icm jc značilni tudi sprememba avunjske uuave. l|. sprememba dena 10. ki zdaj zahteva poii-etm-m/r z deželami, preden zvezna vlada sklene mednanidnu pogodbo, ki bi lahko vplivala na regionalna pravna dolosSla in supranacionalnih ali transnacionalnih dejavnikov v različnih povezavah« (Elsenhans. 1992. 126). S takšnim sklepom se sicer lahko strinjam, vendar ženim pridržkom oz. dodatkom: ne gre le za državo, ki se preobraža; tudi »večravenske hierarhije« izgubljajo naravo hierarhije. Dehierarhizacija kol preskok drejenosti vse bolj uveljavlja skupna udeležba pri procesih odločanja. To hkrati zabrisuje razlike med majhnimi in velikimi teritorialnimi enotami. V tem smislu torej tudi velikost enote izgublja pomen. Ob upoštevanju vse večje medsebojne povezanosti in zgoščevanja v prostoru pa tudi nasploh ni mogoče več jasno razločevati, kateri problemi so tisti, ki specifično zadevajo le posamezno raven odločanja. Pri tem pa nas izkušnje iz preteklih desetletij opozarjajo še na drugo obliko dehierarhizacije in zbliževanja med ravnmi. Cire za težnjo po uveljavitvi »bližnjice' med posameznimi ravnmi odločanja, s tem da se preskočijo oz. zaobidejo vmesne »preklopne postaje«. To je težnja počim bolj neposrednem uveljavljanju avtentičnih potreb oz. interesov skupin in posameznikov, tako da bi izločili vmesne motnje in pospešili proces odločanja. Pri tem bi kazalo poudariti zlasti dvoje razsežnosti: politično in tehnološko. a) Politična razsežnost: Že praksa v nekdanji »socialistični« Jugoslaviji je pokazala, da so se med intenzivnejšo demokratizacijo vse pogosteje pojavljale kršitve oz. odstopanja od hierarhičnega reda teritorialne organizacije. Posamezniki se nist) obračali najprej na svoje lokalne institucije, da bi pii njih vplivali na odločanje na višji ravni, temveč so se neposredno na tiste osrednje organe ali posameznike, ki so dejansko imeli največjo moč pri odločanju o določenem problemu. Ob tem ko so se v javnosti vse pogosteje pojavljale različne kritike, peticije, pritožbe in »odprta pisma« (Puhar. 1985). je npr. Centralni komite Zveze komunistov Slovenije uradno zavrnil takšno prakso kot nesprejemljivo. TakSna praksa »preskakovanja« posameznih ravni pa ni le nekakšna kuriozite-ta. temveč je eden od kazalcev dolgoročnega razvojnega procesa teritorialne dehierarhizacije. ki ga lahko opazujemo na različnih ravneh. Pojavlja se kot eden od izrazov lokalno-globalnega zbliževanja.' Z vidika na.še teme je še zlasti značilna težnja subnacionalnih enot. da se ncp<«redno - brez posrednikov - povezujejo s supranacionalnimi ravnmi odločanja. Kot je opozarjal že Chadwick Alger. ravno nacionalna država predstavlja vmesno raven političnega odločanja, ki je hkrati najbolj utrjena ovira v pretokih informacij med ravnmi. Po Algerju gre za samovoljno ločevanje lokalnega in mednarodnega, kar je »tragično onespvisobilo ljudi, da bi sploh zaznavali marsikaj od tistega, kar je del njihovega lokalnega vsakdanje- ' Poleg f>rcskc»km mcJ tcntonalnimi cm>lami pa fc enako pomembna luiit r>kfepitev poume/nika. s tem ko dob« molnml. da uveljavita svoje pravice tudi po ravni nacionalne države. Letos (19931 so npr državl|ani Slovenije prvif dobili pravico, da se obrnejo na Evropsko sodd^c. Namesto prcjinjc dokončnosti in absolutnosti oblasti nacionalne države rdaj (i intemacionaliiaajo in globaluacijo) prihaja do tistega, kar Roberison (1992) 07nac'iiie kot >relativuacija- ga življenja in je povzročilo, da so se odrekli nadzoru nad številnimi vidiki njihovega dnevnega življenja, tako da so ga prepustili oddaljenim elitam« (Alger, 1977, 309). Nasploh je o takšni vlogi nacionalne države bilo že dosti razprav v političnih znanostih in mednarodnih odnosih, medtem ko sociologija do zdaj tej tematiki ni posvečala dosti pozornosti. Najznačilnejši primer, na podlagi katerega sem predvsem opredelil tukaj obravnavani način dehierarhizacije, zadeva spremembe pri vzorcih povezovanja, ki so spremljale razpad nekdanje Jugoslavije. Težnje slovenskega osamosvajanja je izražalo geslo: »Slovenija neposredno v Bruselj in ne preko Beograda«. Podobne težnje pa se kažejo tudi v Walesu in na Škotskem (mimo Londona), na Slovaškem in drugod. b) Tehnološka razsežnost: Pri tem gre predvsem za vlogo informacijske in telekomunikacijske tehnologije. ki vpliva na načine komuniciranja in interakcij med ravnmi teritorialne organizacije. Tu ne gre le za formalno politično odločanje, temveč za komuniciranje na vseh področjih družbenega življenja. Gre torej za povečanje dostopnosti na podlagi nove tehnologije, pa bodisi da je izhodišče tega pri posamezniku (od spodaj navzgor) bodisi pri akterjih, ki delujejo na globalni ravni (v svetovnem jedru ali nasploh na »višjih ravneh«). Najznačilnejši primer so satelitske komunikacije, ki se širijo - zlasti z vidika zagovornikov v ZDA - v imenu doktrine »svobodnega pretoka informacij«. Nasproti tej težnji pa so nastopile - npr. ob uvajanju satelitske televizije - zlasti vzhodnoevropske države in države v razvoju, pa tudi nasploh (manjše) države, ki so tako začele izgubljati nadzor nad »globalnimi vdori«. Pri tem je šlo po eni strani za odpor proti novi obliki nekakšnega »kulturnega imperializma«, po drugi strani pa tudi za bojazen pred satelitskimi programi z neposrednim oddajanjem (DBS - Direct Broadcasting Satcllites), To je bila hkrati bojazen pred izgubo informacijskega monopola znotraj meja nacionalne države. Glede na to je razumljivo, da je bila satelitska televizija v vzhodnoevropskih državah v.saj na začetku sprejeta kol dobrodošla.' Podobno bi lahko prikazali še vrsto drugih novosti v telekomunikacijah, ki najedajo v preteklosti utrjeno državnoteritorialno organizacijo. Tu se npr. pojavlja t. i. »daljinsko zaznavanje« (remote sensing), ki omogoča snemanje zemeljskega površja iz satelita in tako neposreden dostop do informacij tistim, ki razpolagajo s to novo tehnologijo." Tudi Širjenje elektronske pošte ter »on-line« komunikacij in druge oblike računalniškega posredovanja čezmcjnega pretoka podatkov uhajajo nadzoru nacionalne države, pa tudi drugih posrednikov. V tem smislu gre za obliko detcritorializacijc, ki se uveljavlja kot krepitev neposrednih vezi med akterji nadnacionalnih omrežij.' Tudi raziskovanja o »teledemokraciji« (Arterton, 1987) zadevajo to problema- ' v Sloveniji je hilo /načilnu. di niii potiliCne nili prolcsHmiilne initilucije nivo poka/alc /animania m podpore za uv»|an|c vprepema valehlskih programov Začetek oz. pobuda m pniU iz teh krogov, temveč neposredno od zamteresiranih občantiv. torc) je Slo za značilno »gravs rootv imtiative«! Tej jjobudi 10 vkozi nekaj let sledili le jvrniisleki. pridržki najrazličnejše narave, čeprav je glavni razlog prihajal na povrije v nekoliko prikriti, .sramežljivi, obliki ' Pri tem pa je seveda treba upoštevati, da preko OZN I udi v lem pogledu pnhaja do uveljavljanja določenih sploblih norm m da gre ludi za programe, kakrten }C h'AO % Kjmu. ki jc namenjen krogu uporabnikov ' Tentorialno organizirani nadzor torej nc more skditi vse večji gibljivosti, zlasti ko gre /a transnacKmaInc tokove informacij Tako Hamelnik (19«}) ugotavlja .Koncentracija naprav za obdelavo podatkov v samo nekaterih državah, izvoz podatkov. p«>membnih za porazdelitev' virov, in tuji nadzor nad shranjevanjem podatko\ so mučno zmanjtali suverenost v bistvenih procesih nacionalnega odločanja Razlog za zaskrbl|cnosl je bd, da če določena država mma podatkov o sebi, ji manjka prava zmožnost odločanja o svoji lasmi eksisteiKi- Ce tuja enola razpolaga s podatki m u tega izhajajočim znanjem, je zmožmvsl odločanja teritorialno izločena, nacionahla suverenost pa izjxidkopana.« tiko. Pri tem gre za utrjevanje možnosti neposredne demokracije na podlagi razširjanja uf>orabe nove informacijske in telekomunikacijske tehnologije. Kljub velikim pričakovanjem, npr. da bodo predstavniške inštitucije tako povsem izgubile svojo vlogo, pa gre - vsaj za zdaj - bolj za to, da uporaba komunikacijske tehnologije olajšuje pretok političnih informacij in mnenj med občani in političnimi voditelji (Arterton. 1987. 14). Z novimi možnostmi neposrednega komuniciranja na daljavo posredniki sicer izgubljajo možnosti zadrževanja in filtriranja informacij. Nasploh pa gre bolj za pospešitev povezovanja med več ravnmi političnega delovanja kot pa za izločanje nekaterih od njih. Nova tehnologija torej razširja dostopnost informacij z vidika določenih akterjev. Pravilc>ma to v začetni fazi implicira prevlado enih akterjev nad drugimi (ki te tehnologije še nimajo); kasneje pa se to razmerje spremeni in večja razširjenost tehnološke inovacije prispeva k demokratizaciji. Tehnologija je torej po eni strani okrepitev, ki posameznim subjektom omogoči, da »uidejo« ali presežejo meje teritorialno zaprtih sistemov. Po drugi strani pa ta ista (ali druga) tehnologija omogoča »vdiranje« ali »vmešavanje v notranje zadeve«. S tem pa je ogrožena nacionalna suverenost ali avtonomija (ožjih) teritorialnih enot.' Sklepne mLili Težnje k osamosvajanju vse večjega števila manjših teritorialnih enot in nete-ritorialnih akterjev hkrati z njihovim povezovanjem v vse širših prostorskih okvirih izpodkopavajo tradicionalno hierarhijo in relativizirajo pomen velikosti teh enot. V tem smislu lahko pričakujemo, da bo velikost teritorialnih sistemov izgubljala pomen in tudi sama zasnova bo postala vedno manj uporabna. Splošna težnja k povečevanju mobilnosti (danes se vsaj v omejenem merilu kaže težnja, da npr. majhno velikost nadomeščajo z večjo odprtostjo in večjim obsegom zunanje trgovine) bo krepila trende k deteritorializaciji in ubikviteti, vsaj v omejenem evropskem kontekstu. Povečana fleksibilnost v kontekstu postmoderne družbe hkrati izpodkopava hierarhično organiziranost teritorialnih sistemov (nacionalnih držav) tako znotraj njih kot tudi med njimi. Vse večja prehodnost teritorialnih meja hkrati vse bolj onemogoča prevlado/podrejenost, ki bi bili zasnovani na teritorialno opredeljenih enotah. Razširjanje dostopnosti in medsebojne povezanosti hkrati vpliva na sploščanje teritorialnohierarhičnih struktur. Začela sta se dva procesa: po eni strani vse večje odmikanje pomembnih odločitev v oddaljena središča, ki so pogosto zunaj meja nacionalnih držav; po drugi strani pa splošna težnja k zbližanju med subnacionalnimi. nacionalnimi in nadnacionalnimi ravnmi v kontekstu mikro-makro zbliževanja. Medtem ko se lestvica ravni teritorialne organizacije podaljšuje, se razmerja med temi ravnmi spreminjajo od hierarhije h koordinaciji. Kolikor bolj pa se bodo krepile neposredne lokalno (individual-no)-globalne vezi, tem manjša bo potreba in možnost za posredovanje in predstavljanje kogar koli. V tem smislu lahko pričakujemo, da bodo nacionalnodržav-ne oblasti vse bolj izgubljale nadzor in predstavništvo vse raznovrstnejših in samostojnejših akterjev. ' o Icj temi jc bilo vehko razprav v OZN in drugod, ki »o sc nanaialc na pravne, politične m tehnične vidike (ne)vmctavan)a. LITURATURA: AI-CitR. C ImJwk-V (1977». -hifcign- Policm ol U.S. Public». iMcrnalional Siudic» Ouuicriv. Vol 21. No 2. ARTKR10N. ChttMophcl (IVS7). 1 ck-dcniococv. Nc*buig pjtk. Sagt- A.XTMANN. Roland IIW2). •Socictv-. üloKaluaiion. and Ihc Comparanvc Mclhod. Bniish Sociological Aswuii-im. Omlcicncc - A New F.uri»(i«''. tJnivci%ii> ol Kcni. t'antcnbur»' ELAZAR. D.inicl 11976). Fcdcialism w. Occcnlralizaliim: The Diifl liom Aulhenlicilv. Publius. 6 (FaU) EESENIIANS. Il.iilniul (IVV2). Europe HV-92 and ihe lluid World. Iniernalional Social Science Journal. 131. Febnian CiOl OMANN. KJELL. Gl'NNAR. SJOESTE0T (Ed» ) (I97«). Pimer. Capabiliiie». Inierdepeitdence. London. Sage Publicalion» (iüLDSMITH. Mike 11993). The Euriipeani>alion ol l.ocal Covemmcnl. Urban Sludin. Vol 30. No. 4-S MLINAR. Zdra» ko (19921. Mikro in makro MKiokigqa > pin»lor»ko čast»nih kooldinaiah. Teorija in praku. Vol. 29, No 9-1(1 MLINAR. Zdravko 11993). Small and C'iirgc System» in emergent new Europe: Tcmtorial dehierarhizalion in the East and the WeM. Xlllth Austrian Conglessof SocHilogs. University til KLigcnlurt (Celovec). 2.S-27. November MOSS. Mitchell L. (1989). The Inloriniition City m Ihe Ghibal Fxonom). paper. Thiid International Workshop on Innovation. TcchnologKal Change and Spatial Impacts. Cambridge. September .3-5. 1989 Pt'llAR. Alenka II9K5). Petin|a. pisnu in tihotapski tnsi IPelilxins. Utters and Smuggling Time»). Maribot. Obrofja ROUSSEAU. Mark. Raphael ZARISKI11987). RcgKHUlism and Regional Devolution in Comparativv Perspective. New Ymk. Praegcr ROSHNTIIAL. D B 11980). Bargaining Analv»is in Intergnveinmenlal Relations. Publius 10. (Summer)