486
Davorinov:  Iz slovanskih nebes.
Iz slovanskih nebes.
V  proslavo  stoletnice Jana Kollarja.
Dam i o tora zpravu tobe s hury, Komu mfsto zde už slibeno, Komu venec pletou nebes kury.
Slavj dcera.  Zpev 4, son.  1.
0
dprta, glej,  slovanska so nebesa, V njih mater Slavo gledam  na prestoli, Slovanski svetci pa stoje" okoli, Blišče' se v večnem svitu jim telesa.
Zrl nikdar nisem takega čudesa, Kar tukaj   v zemeljskem prebivam doli; Od  veličastva  duh  prevzet mi moli, Zamaknjenega sveti strah me stresa.
Za sveto stvar — svetejša ni nobena —
Srce iskreno  v prsih mi udarja:
Da raj  slovanska združil  bi  plemena!
Da zasvetila zloge bi jim zarja,
Da moč protivna bila bi zdrobljena —
Tako želelo je srce Kollarja!
^7
II
čast božjo pel je Dante Allighieri, Slavil veljakov svetovnih  vrline In živo slikal  kazni  za zločine Trpečih stvorov  v  nepopisni  meri.
Posnemal pevec ga je mnogoteri, Nobeden pa dosegel ni višine, Nikdo še   spisal ni   »Komedije   divine«, Odmev le  v dalji glas je  »Slave hčeri«.
Vender sladko zvene" glasovi pe"ti;
Najslajši pač glasovi so domači,
Če smo za rodno stvar   resnično  vneti.
Svojina tuja domačina pači, Zatd naš jezik rodni, jezik sveti Ponosno zveni  v koči  in  palači !
III
^
Z^akaj  li,  vprašaš,  pevam te sonete, Komii li je namenjen  slave  venec ? Zemljan   uboren   ni več moj  slavljenec, Vzprejet med nebeščdne je neštete.
Tam mati Slava venec drug mu plete, Ker bil ji veduo  vnet je porojenec; Ljubezni  veduo vrel mu je studenec, Ljubezni do rodov slovanskih svete.
Stoletni rojstva dan sedaj  praznuje
V prostorih rajskih, v slavnem Slave  krogi,
In ž njim slovanskih svetcev zbor goduje.
Tu konec je na vek prepiru,   togi,
Stoter iz zbora svetcev klik se čuje:
»Zdrav, Jan Koli dr, glasnik slovanski zlogi!«
Davorinov.