Jošef Vole: Zamena. — Ljudmila: Utrinki
219
Tedaj sta se spomnili s Tilko, da bo treba oditi.
„Počakajta naših", je silila Ivana.
„Kaj hočeva! Vidiš, da se mudi! Spremi naju, Ivana."
Zaklenile so in šle.
Ivana ju je spremila do ovinka. Pri slovesu jo je zopet tolažila:
„Ne smeš biti huda, Anica! Vidiš, oni prek — nihče mu ne reče drugače, kot Tonhovčev prek — je vedno tak. Za nadlego je vsaki! Nič si ne delaj iz tega, Anica!"
Potem sta šli s Tilko sami. Mrak je silil v vid in drevesa so dobivala vedno bolj nejasne poteze. Izmed daljnjih hribov so se videle skozi meglo le še sive čeri in obronki v podobi podolgastih lis. Tudi krog hišnih voglov se je razprezal dimast pajčolan.
Hiteli sta, ker se je mudilo. Govorili in smejali se nista kakor popoldne gori grede, niti Francetovega pisma si nista omenili.
Dospeli sta bili iz gozda.
„Cuješ, Anica?"
„Kaj?"
„Harmonika! Pri Lazarčku plešejo."
„Saj res."
Od Lazarčkove gostilne sem so se culi zamolkli glasovi harmonike. Zategnjeno je donelo v mrak. Le jeden ton se je ločil izmed drugih: najvišji in najnižji; vrstila sta se v vednih presledkih menjajoč se med seboj.
Na nebu so se zbirali oblaki.
V dolini je zvonilo zdravomarijo.
(Konec.)
Ko zagrne nad zamrlim
grob se tihi, zadnji so mu dar pogrebcev
gorki vzdihi: Bodi žemljica mu lahka!
Zamena.
Aj, otroku bolje prija
ta beseda, ko jokaje prvič zemlje
luč zagleda: Bodi žemljica mu lahka!
Mrtveca pač malo drami
zemlje peza, toda žive v sto bridkosti
dno pogreza krvnega telesa gruda.
Jožef Vole.
Utrinki
JNa barju luč plameče in lesketa vabeče, in mene s tajno silo izvablja, k sebi vleče.
A ni to luč varljiva, na barje me vabeča, to je mladosti moje Rano gasnoča sreča .
Le sevaj solnčece z neba, le sevaj v mračno sobo . z gorkoto mi napolni jo, z gorkoto in svetlobo!
II.
Potlej pa sini še v srce, ogrej je in odkleni, bolesti mrak in toge mraz iz duše mi preženi . . .
Ljudmila