Stev. 18.
X. tečaj.
IJst zu šolo in dom.
Izhaja 1». in 2r>. dan vsakega meseca, ter velja za eelo leto S gld-. za pol leta 1 «1(1. «0 kr- Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. - Na anonime dopise so ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) uredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa upravništvu: Keiserstrasse 8 v Mariboru. —Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se
enkrat natisne 15 kr.
Vsebina. Črtice o zdravoslovju. -— Govorništvo pri liimljanili.
ski dolini — Občni zbor „ Narodno šole" v Ljubljani. Dopisi. — Razne stvari. — Spremembe pri učiteljstvu.
Izleti po Zgornji Savinj-
—	Književno poročilo. —
—	Inserati.
Črtice o zdravoslovlju.
(Spisuje Simon Meglic.)
V	lanskih okrajnih konferencijah govorilo so je mnogo o hygieni ali zdravoslovju. Na misel mi je prišlo, ali morebiti ni to tudi znamenje časa? Od kod ima na enkrat zdravoslovje toliko važnost? Je ta pouk v resnici toliko potreben? Vsaj je toliko ljudi brez tega pouka do sedaj zdravih ostalo in se postaralo. Taka in jednaka vprašanja čujejo se pogostoma, a pozabi se, da je današnja kultura vstvarila toliko brezštevilnih in novih potreb, da se mora reči: stara prvotnost, stare šege in navade so izginile, zraven pa tudi občna visoka starost. Skoro 50% sedanjega ljudstva boleha, na pljučih in povprečna dolgost človeškega življenja znaša 34 let. Kar je danes jako redek slučaj, nahajali so se pred več leti pogostoma ljudje, ki so dosegli visoko starost do 100 in više let.
V	dokaz zadnje trditve naj navedem nekoliko zanimivih slučajev visoke starosti, katere posnamem iz Hufeland-ove, „Makrobiotike." Iz teli bodo moji kratkoživi sovremeniki razvideli, da je naš organizem sposoben doseči visoko starost, akoravno dolgost našega življenja povprečno traja le 34 let. in da moramo v dosego zaželjene starosti vsa sredstva vporabljati, kar nam jih je priroda na razpolago priredila. Po Hufeland-u živi vsaka žival osemkrat tako dolgo, kolikor časa potrebuje do svojega popolnega razvitka in dokončane rasti. Ker tedaj človek do svojega 24. leta raste, postane, pravilno živeč, blizu 200 let star; tedaj so naslednji izgledi razumljivi: Dokazano je, da so štela leta do Abrahama le po 3 mesece in še le po Jožefu računilo se je leto po 12 mesecev. To nam potrdijo tudi še sedaj nekatera v izhodu živeča ljudstva, katera štejejo leto na 3 mesce. 900 let stari Methusalem bil je tedaj v resnici le okoli 200 let star, kar je skrajna meja človeškega življenja. Da pa niso ljudje samo za časa Methusalema toliko starost dosegli, temuč še pred 200 leti omenjeno starost doživeli, priča nam prosti kmetovalec Peter Czarten, kateri je v vasi Kofros pri Temešvaru leta 1725. umrl — 185 let star. Še malo dni pred svojo smrtjo hodil je, opiraje se na palico, miloščine prosjačit.
Kentigern, ustanovnik škofije Glasgovv, bil je, skromno živeč, tudi 185 let star. — Leta 1650. umrl je II. Jenkins v Jorkshire. Iz sodnijskih zapisnikov je razvidno, da je hodil 140 let k sodaiji kot prisežni mož. On je umrl kqt
priprosti ribič v svojem 169. letu in je še, 120 let star. zamogel deroče reke preplavati.
Tudi Anglež Tomaž Parre, revni kmet in skromno živeč o zaslužku vsakdanjega napornega dela, dosegel je 152. leto. Ko je bil 120 let star, oženil se je zopet z udovo, s katero je 12 let živel. Še do svojega 130. leta opravljal je vsa domača dela, da, — še celo mlatil je. Ko je bil 152 let star, zvedelo se je o njem tudi v Londonu in kralj, radoveden ta slučaj redke starosti videti, poklical ga je k sebi. Pogostil ga je kraljevo, a naenkrat prestavljen v nasprotno življenje, umrl je kmalu po tem leta 1635. Takih slučajev navedel bi še lehko več, a zadostujejo naj ti.
Preiskajoč kakovost njihovega življenja, zvedelo seje, da so ti ljudje skoro izključljivo o mleku in zelenjavah živeli, njihova obleka in njih stanovanje pa ste bili prvotni a njih vsakdanje delo dosta težavno spojeno večinoma v prostem svežem zraku. Tudi za zdravo pitno vodo in snago trupla skrbelo se je vrlo v starem in srednjem veku, kar nam pričajo ostanki nekdanjih vodovodov in javnih kopel. Tedaj bivanje v nepokvarjenem zraku, zdrava naravna hrana, utrjen je trupla s primernim delom in gojenje telesne kože so glavne štiri točke zdravstvenega katekizma, katere naj bi bile znane vsakemu pojedincu, učenemu kakor priprostemu, v dosego dolgotrajnega zdravja in visoke starosti.
Dovljeno naj mi bode, da preidem danes k prvi glavni točki, ter govorim :
O dihanju.
Zrak je prvi živež in glavna pogoja življenja ter začetek branitbe s prvim dibom novorojenca, čist vzduli je najvažnejši uvet zdravju. In ta potreba spremlja človeka v celem življenju, zatorej je vprašanje silno važno: »lvaj naj dihamo (sopemo) in kako?
Na prvo vprašanje nam odgovori jeden prvih mož, kateri so si za javno zdravoslovje zasluge stekli, znani Sonderegger, z besedami: »Tako imenovani strupi so pošteni podstati, umorijo hitro iu lehko se obvarujemo pred njimi. Slab zrak in slab živež sta mnogo strahovitnejša; nevajenemu očesu se odtegneta a učinek je počasen, grozoviten in neizogibljiv. Prva skrb bodi tedaj človeku za sveži, zdravi zrak, kateri naj ga vedno obdaja.
Da človek zdrav ostane, potrebuje za svojo osebo v jednej uri 60»i3 (po Dr. Hartung-u, po prof. Lebert-u pa 160 kub. čevljev) takega zraka, ki je sestavljen iz 21 odstotkov kisleca.in 79 odstotkov dušca, prost soparov, vonjav in smrdljivih tvarin. Zrak na kmetih kakor tudi morski zrak smatra se za zdravi zrak v nasprotju z mestnim zrakom; posebno pa je morski zrak zdrav, ker je popolnoma prost prahu ter provzroči v viši meri slast na dihanje. Mestni kakor tudi notranji zrak v zaprtih, pomanjkljivo prevetrenih prostorih v delavnicah, učilnicah, bolnicah itd. pa je spriden in je v razmerju s čistim zrakom to. kar je čista studenčnica v primeri se smrdljivo mlako.
Ako se vstopi v sobo, z nezdravim zrakom napolnjeno, čuti se na enkrat neka tesnoba v prsih, ko pa se pride zopet na prosto, občuti se na hip dobrodelna olajšava. Slavni prirodni filozof J. J. Rouseau pravi, da človeku med vsemi živalmi najmanj ugaja, da bi živel skupno v velikej množini; njegov
dih je za njegove sodruge smrten. Na dalje primerja Hufeland množino ljudstva v velikih mestih z odprtimi grobi, kažoč ondi na prikrajšanje človeškega življenja. B. Borne meni, da na pleščih ne ostane posameznemu več zraka za dihanje, kakor v grobu. Da še bolj vtemeljim potrebo zdravega zraka naj navedem, da na deželi, kjer je zveži zrak, umrje od 50 ljudi jeden, v mestih pa od 30 ali celo od 20 ljudi jeden. (K temu moram pač dostaviti, da je v mestih število umorov, samomorov, pobojev in drugih nesreč zdatno više nego na deželi in da k temu ne pri more slabi mestni zrak, a v statistiki se ta nedostatek menda ne všteva.)
Po Pettenkofer-ju potrebuje človek v spanju mnogo več kisleca kakor pri delu; spalna soba naj bode tedaj vedno čista in z zdravim zrakom napolnjena! Glavni vzrok škodljivih nasledkov dihanja slabega zraka pa je nespametna navada, da se smatra onečiščen zaprti zrak ugodnim, hladni zunanji zrak pa nevarnim. Narava dodala je prosti, sveži zrak tistim prvinam, kjer naj človek živi. Vendar je človeku ta prvina zdaj premrzla zdaj pregorka, danes prevlažna jutri presuha, včasih prelehka včasih pretežka — prenemirna — pretiha. . . Svoje otroke, ki so vendar za to rojeni, da dihajo zveži vzduh, varuje kolikor mogoče, da ne pridejo prekmalu na prosti zrak; skrbi pa tem bolj, da so v zaprti, z vonjem plenic, jedil, kurjave in gnjilimi sopari napolnjeni sobi. Da se pa od teh vonjav ničesar ne zgubi, zamašijo se okna, zapirajo vrata, in najraje bi se imelo, da bi prišli naši posli skozi ljuknico pri ključavnici, da se le ne bi duri morale odpirati.
Tudi naj bi prenehal enkrat pretirani strah prehlajenja. Vsak, kateremu sta na izbiranje slabi zrak in pa sveži mrzli, naj se za slednjega odloči. Tudi mrzlega zraka se ne bojmo!
O tem nam zatrjuje potovalec po severnih krajih Weyprecht: „Prišel sem do prepričanja, da bivanje v onih (severnih) krajih nikdar ni tako škodljivo, kakor se navadno misli, in da podnebje ne vpljiva na pljuča pogubonosno. Jaz sam trpim že do 20 let za bronhijalnim katarom in nahodom, kateri je včasih tako silen postal, da sem se smatral za jetičnega. Bil sem že dvakrat na severnem ledu, a vselej sem to stanje skoro popolnoma izgubil; povrnili ste se pa bolezni vselej, kadar sem zopet v civilizacijo došel. Ne morem se spomniti, da bi bil kateri izmed mojih spremljevalcev v teku celega potovanja le jeden-krat dobil nahod. Trudapolna in naporna vrnitev bila je dobrodelnega učinka na nas vse, ter je dokazala, kaj zamore prosti zrak in trdo delo pri zmerni hrani."
Pomislimo pa, koliko se proti zdravemu dihanju zlasti v mestih greši.
Zimsko življenje spojeno je z napako, da se v jutro pozno vstane. Le malo ljudi se vidi, kateri bi po ulicah, javnih prostorih itd. v jutru za rano praha in dima prosti zrak dihali. Na dalje pogledimo, kako žive tisti ljudje, ki se bojijo pred prehlajenjem, ali ki mislijo, da imajo »podedovano pljučno bolezen." Je oča bolan ali mati betežna, tedaj se mora seveda vsa družina po nju ravnati. Tukaj se ravnajo po geslu: „le gorko se držati", nobene sapice skozi pustiti, prehlajenju se ja ne izpostaviti, pri hladnem vremenu se ne sprehajati, in Bog obvaruj se kopati! V sobah kaže toplomer najmanj 18°, vsa družina nosi seveda volneno obleko po sistemu Jaeger, špranje pri oknih zama^
iS*
šene so z bombažem, okna odprejo se le na pol ure vsako dopoldne „zarad prezračenja", a v teh odprtih prostorih pa s ni g s<» mo dekla prah brisati, „krnil i na pljučih bolna." Vkljub vsej previdnosti bolniku ni boljše, akoravno zraven tega najboljše in najnovejše pripomočke iz lekarne dobiva, da si je že mišnice, benz. kisi. natrona, jodkalija, creosota, ant,ipyrina i. dr. poskušal in se na „najnovejše" že naprej veseli. Drugi člani družine pa so brez nahoda, kašlja, glavobola in več drugih jednakih nadlog samo v poletnih mesecih, ko so na deželi. „Mestni zrak jim ne prija", ker se v njem vsak čas prehladijo. A ti nevedneži ne premislijo, da vsaka oseba potrebuje 60m3 svežega zraka, da zdrava ostane, in da se dober zrak le na prostem ali pa pri odprtih oknih v sobi dobi, in sicer po dnevu in po noči. Tedaj proč se strahom pred prehlajenjem in prezračite sobe in spalnice, po dnevu in po noči, po letu in po zimi. Znani italijanski pregovor pravi: „le tam, kjer gre zdravi zrak ven, pride zdravnik notri." Naj nikogar ne vstraši napačni predsodek, da je ponočni zrak v naših krajih toliko škodljiv. Po mestili je še boljši kakor dnevni, ker je prah in dim povzrojoče življenje potihnilo ter se ušesa in živce pretresujoči hrup mirni tihoti ognil. Tisti ljudje, ki po noči vsaj za časa gorkega vremena pri odprtem oknu spijo, prišli so po lastni izkušnji do spoznanja, da je zunanji zrak mnogo boljši, kakor po dihanju pokvarjeni.	(Dalje prih.)
---.----
(lovoru ištvo pri 1! in 11 janih.
(F. Breznik.)
Zgovornost je ona veda, katero so Rimljani rano z velikim veseljem gojili, ki je v kratkem času dosegla visoko izoliko in konečno se do dovršenosti pospela v Ciceronu. Ustava rimske države je bila iz početka takošna, da je morala duh Rimljanov na praktično pot pripeljati; zadostiti vsem potrebam življenja bil je glavni smoter, občna korist pa vodilo. Vže za časa kraljev so težili Rimljani le na to, da bi v bojih s sosednimi narodi meje Rimske države razširili, doma pa z izvrstnimi zakoni in naredbami ustavo utrdili, kar se jim je tudi vrlo posrečilo. Ko je pa rimska država postala ljudovlada, ostal je smoter države taisti, a svobodna ustava je odprla Rimljanom novo pot do slave. Dočim so za časa kraljev odlikovali se s hrabrostjo in vojskovodstvom, zakonodajstvom in državoznanstvom, kazali so svojo zmožnost za časa svobode s zgovornostjo, s katero niso samo državi koristili, temveč tudi posameznim
') Pred punskimi vojskami so prve elemente, t. j. čitanje, pisanje in računanje očetje sami učili svoje sinove ali pa so jih pošiljali v šole, ki so se nahajale v Italiji, kakor pravljica pripoveduje, vže za časa ustanovljenja Kima. Komul in Rem sta baje v Gabijili se čitati učila. Livij (V, 27 in VI, 25) pripoveduje da so bile šole v Tuskulu in Falerijih, v katere so meščani otroke h pouku pošiljali. Prvo privatno šolo v Rimu omenja Livij (III. 44) v povesti o decemviru Appiju Klavdiju. Toda te šole so bile privatne in so so imenovale „ludi". Ker so se nahajale v Rimu navadno ondi, kjer se je več ulic stekalo, imenovale so se tudi trivijalne (trivium = tripotje) šole. Zatorej so imenovali v poznejših, bolj olikanih časih ono oliko, katero si jo pridobil Rimljan v trivijalni šoli, zaničljivo scieutia trivialis = trivijalno znanost (Kvint. I, 4, 27.)
meščanom pomagali, in na ta način so najlože dosegli najviša dostojanstva, visoko čast, spoštovanje in vpliv pri someščanih.
Toda praktični Rimljani so se teoretskemu pouku kolikor mogoče izogibali in vsled tega so jako pozno začeli znanstveno pečati se s zgovornostjo, in to se je zgodilo tedaj, ko so prišli z Grki v neposredno dotiko in pričeli grško literaturo vzpoznavati. Prej ko še grški duh ni povsem vplival na izoliko Rimsko, likal se je mladi Rimljan, ki je hotel postati govornik, jako priprosto. Oni nauk,') ki je bil prostorojenerau Rimljanu potreben, predelal je doma ali v šoli. Potom pa ga je oče ali kak sorodnik pripeljal k kakemu izvrstnemu pravoznancu ali govorniku, da je v občevanju in razgovarjanju s tem vzpoznaval državne zakone in naredbe, šege in navade ljudstva ter se onemu poslovanju priučil, ki je bilo državniku in govorniku neizogibno potrebno. Temu je sledil pri vseh javnih poslih, spremljal ga je v sodišča in ljudsko skupščino in poslušal ondi govore. To praktično pečanje se zgovornostjo je bilo mladim Rimljanom v veliko korist. Ker so poslušaje govornike na borišču in vsredi zbranega ljudstva se učili zgovornosti, privadili so se ne bati se obilice ljudstva in samozavestno postopati, vzpoznavali so lahko vrline in napake govornikov, pridobili si dosti lastne izkušnje in ker so to, kar so slišali in videli, še s svojim vrlim sodnikom in učiteljem predelali, postalo jim je to navodilo za lastno postopanje. Na kratko rečeno, pridobili so si razumnost, merodajno razsodnost in ono mirnost in dostojnost, katere občudujemo pri Rimljanih republikanske dobe.
Ko so pa Rimljani spodnjo Italijo, Sicilijo in Grško si bili podvrgli, seznanili so se tudi z grškimi učenjaki in po teh z grško literaturo, ki jim je vrlo ugajala tako, da so se začeli pridno zanimati za vse otroke grških ved in umetnostij. Borna domača olika jim ni več zadostovala, ker je bila preveč pri-prosta. Tako nastalo zanimanje za grško učeno oliko so povečavah grški modrijani in govorniki, ki so v Rim prihajali tamkaj javno po šolah predavali, katere so ukaželjni mladenči marljivo pohajali. Toda stari Rimljani so se bali, da bi grška olika mladež omehkužila in vstrajnemu delovanju v miru in vojski odtujila. Zatorej so za konzulovanja Gaja Tanija in Marka Valerija Messale (161. pr. Kr.) v senatu sklenili, da morajo retorji in filozofi Rim ostaviti. Pa kmalu potem (156. pr. Kr.) so poslali Atenčani tri izvrstne filozofe kot poslance v Rim, novoakademika Karneada, peripatetika Ivritolaja in stojika Dijogena. Ti so predavali v Rimu modroslovno in drugo znanstveno tvarino, katerih predavanja so mnogi imenitni Rimski mladenči poslušat hodili. Pa tudi ti trije modrijani se niso smeli dolgo v Rimu zadržavati, ker je stari Marko Porcij Kato, strogi varuh in zaščitnik starorimske vzgoje in olike zahteval, da se imajo poslanci domu odposlati. Po Katonovem predlogu se je tudi sklenilo, da v prihodnje grški retorji in modrijani ne smejo več v Rim prihajati. Kato je mislil, da so taki ljudje rimski državi nevarni, kar so širili v svojih predavanjih demokratična načela. Toda ukaželjnost po grških vedah, katera se je bila v bistrih glavah rimskih mladenčev vzbudila, se ni dala ugasiti in zatreti po ukrepu rimskega senata. Ravno narobe, grška olika poganjala je polagoma zmeraj močneje korenine ; grški učenjaki prihajali so zopet v Rim ter so bili od mogočnih državnikov in slavnih vojskovodij jako čislani. Kato sam, ki se je novi oliki toliko upiral, učil se je kot starček grškega jezika, Cezar in Varro
pečala sta se še v starejih letih z grškimi vedami; sploh se je vsa olika pri Rimljanih tako izpremenila po vplivu grških ved, da se je zmatralo za dokaz dobrega okusa, ako so šli Rimski mladenči v Atene učit se grške modrosti in zgovornosti. Toda temeljita izobrazba v grških vedah in umetnostih se je v Rimu še le udomačila, ko je Avgust pri Akciju (31. pr. Kr.) zmagal in samo-vladar rimske države postal. Cesar Avgust sam in njegovi prijatelji Mecenas, Messala, Polio, Horacij in Vergilij bili so veščaki grških ved. In ta čas je bila zlata doba zgovornosti.
Pouk, ki je bil pred punskimi vojskami jako boren, razširil se je sedaj v tri stopinje. Na prvi stopinji poučeval je literator,') Tpa^atianj«; — ljudski učitelj, prve elemente teoretskega pouka, namreč čitanje, pisanje in računanje. Za višo stopinjo olike pripravljala je gramatska šola, v katero so prestopili dečki po dovršeni ljudski šoli. Grammaticus ali literatus, tako so imenovali učitelja na drugi stopinji pouka, razlagal je grške pesnike,2) pozneje tudi latinske. Glavni namen te šole je bil dečkom vcepiti okus za blagoglasje in lepoto grškega in latinskega jezika. Zatorej je obsegal ta pouk dvoje: Znanost pravilnega govora (scientiam recte loquendi) in razpravo pesnikov (enarrationem poetarum). V prvej se je razvijala metodika in je obsegala naglašanje besedij in pravopis; razpravljalo se je tudi glaso- in oblikoslovje, skladnja in kar je še drugih slovnici potrebnih stvarij. Drugi del, enarratio, tikal se ni samo pesnikov ampak tudi prozajikov n. pr. Katona in Sallustija. Pri čitanju pesnikov razpravljala se je tudi metrika in ritmika, težki izrazi, bajeslovna zgodovinska in zemljopisna tvarina. S čitanjem najboljših grških in rimskih pesnikov razvila seje olika na celo novi pedagoški podstavi, ki se je v primeru s prejšnjo borno izoliko približevala idealni grški oliki v Atenah, dasiravno je praktična stran pri Rimljanih vedno premagovala. A tudi gramatska šola ni imela strogo strokovnjaškega značaja, ker je pripravljala le občno znanost in formalno oliko, kakor dandanes gimnazije, nikakor pa ni ona pripravljala za posebno stroko. Pravih strokovnjaških šol za modro- in pravoslovje v prejšnih časih ni bilo, še le v zadnji dobi ljudo-vlade so se ustanovili oni zavodi, iz katerih se je razvila najvišja rimska olika, — namreč retorske šole ali šole zgovornosti, ki so bile izprva samo grške.
Seveda je trajalo do Igo, prej ko se je pečanje z vedami in grška učenost pri Rimljanih v obče vdomačila. Celo izvrstni govorniki pred Ciceronom so bili slabo izolikani v pravoznanstvu in niso marali za učeno sliko.3)
*) Tega je treba ločiti od nastopnega, literatus grammaticus imenovanega grškega jezikoslovca. Literator bilje mož srednje olike in izprva večinoma soženj. Tak soženj poučeval je ali samo otroke svojega gospodarja ali pa tudi tuje, za kar so pa morali starši teh otrok gospodarju onega sožnja učnino plačevati. Pozneje pečali so se z elementarnim poukom tudi osvobojenci, ki so služili kot domači učitelji ali pa po najetih sobanah (pergulae, tabernae) ljuske šole odpirali. Kajti država se za pouk podložnikov ni brigala, ampak vse prepustila rodbinam in si pridržala samo nadzorstvo nad šolami glede nravstvenosti.
2)	Po pričevanju Plutarhovem (Quaest. Rom. LIX) bil je Spurij Karvilij prvi, ki je osnoval (234. pr. Kr,) šolo za višo učenost v Rimu. Še bolj je vzpodbudil Rimljane za učenje gramatike Krates, ki je "bil prišel 166. pr. Kr. kot. poslanec kralja Attala v Rim in pri tej priliki nekolikrat javno predaval.
3)	Cic. de orat. 1„ 10,, 40.
Pravi vzrok, da so jako nadarjeni možje kakor Marko Antonij nekako zaničljivo gledali na grške vede, tiči pač deloma v vseskoz praktičnem mišljenju rimskih državnikov in govornikov deloma v njihovem z delom preobloženem življenju, katero jim ni dopuščalo temeljito pečati se z grškimi vedami. V drugem oziru pa so to zaničevanje zakrivili tedanji Grki sami, učitelji modroslovja in zgovornosti, ki so bili sicer jako učeni in bistroumni, a večinoma blebetavi, cepidlaki in gizdavi učenjaki, ki so po sobah posedali, državnemu delavanju se pa odtegovali. Taki možje pač niso bili pripravni pridobiti si Rimljane, ki so ljubili strogo revnost in vrlo dostojnost, katerih delovanje je bilo povsem posvečeno državni službi in blaginji someščanov, katerih duh si je s ponosom predočeval svetovno vlado Rima, in se trudil jim vdihniti ljubezen in spoštovanje do znanostij.
Pouk v retorskih šolah je obsegal dva dela. Prvi, teoretski del — disserere — sestajal je v predavanjih in razpravah o bistvu zgovornosti in njene logike; temu sledilo je čitanje in razpravljanje izvrstnih govorov, o Cieeronoyi dobi posebno Ivatonovih in Grakovih govorov. Praktični del retorskega pouka pa je imel nalogo različne vrste govorov sestavljati in spisavati, katerih so razločevali tri: Prva vrsta so bili epideiktični-slavnostni govori obsegajoči pohvale in graje, druga vrsta posvetovalni govori suasoriae in tretja vrsta sodnijski govori (contro-versiae.) Primer epideiktične šolske vaje: Je-li bolje na deželi ali v mostu živeti ? Primer posvetovalne vaje: Agamemnon prevdarja, ali bi svojo hčer žrtvoval? Ali: Bi-li naj Ilannibal po bitki pri Ivannah Rim napal?
Najtežavniše so bile controversiae; zatorej so se v njih še le bolj zreli in izurjeni učenci vadili: Primer prepirke: Zatožba proti sinu, ki se je zoper očeta pregrešil.
Poleg teh prepirnih vadeb prednašali so učitelji lastne govore in jih potem z učenci natančno predelali. Teh govorov so se morali učenci na pamet učiti in jih prednašati. Tako izurjenim učencem so se vprašanja, katera so pismeno obdelali in je učitelju v popravljanje predložili.
Učitelji zgovornosti v Rimu ki so se odlikovali po visoki, znanstveni oliki, bili so izprva samo Grki. Pozneje pa, v dobi Lucija Licinija Krasa, nastopili so tudi latinski učitelji zgovornosti; katerim je pa napominani Kras kot cenzor (93. pr. Kr.) z ukazom delovanje ustavil, ker je njihov pouk tako slab bil, da se razum mladih Rimljanov ni bistril ampak otopil in ker so bile njihove šole vadnice nesramnosti in predrznosti.1) Vendar se je oni ukaz kmalu razveljavil; kajti v zadnjih letih L. Krasa nastopil je Lucij Plocij kot latinski retor. Pa ne samo on ampak tudi drugi rimski učitelji zgovornosti, ki so za njim nastopili, bili so oproščenci, pri katerih se je pogrešala boljša in višja olika. Zatorej so svetovali Oiceronu njegovi prijatelji Plocijeve retorske šole ne obiskovati, ker so grške vaje za bistrenje duha držali za koristnejše.3) Se le za časa cesarja Avgusta nastopil je nek rimski vitez kot učitelj zgovornosti.
Znano je, da so Rimljani od Grakov naprej vrlo napredovali v zgovornosti, da je nastala dolga vrsta odličnih govornikov, prvi pa in najizvrstnejši
') Cic. de or. 1II„ c, 24, 93.
2) Suet. de clar. rhet. II.
je bil Cicero, ker je govorništvo v vseh njegovih delili znanstveno obsegal in svoje nazore o tej umetnosti deloma po pečanju z grškimi viri deloma po lastni izkušnji in lastnem premišljevanju si pridobil ter popisal v knjigah, ki se ne odlikujejo samo po izvrstni vsebini, temveč tudi po izredno lepi pisavi. Najvažnejše v tem oziru je njegovo delo de oratore = o govorniku. ') V prvi dobi cesarjev pa je kot učitelj govorništva najbolj slovel Kvintilijan, ki je dal vsemu govorniškemu pouku in delovanju zvišeno, nravstveno podstavo ter sestavil poučno knjigo, ki je važna vsled podrobnostij govorniških pravil, še bolj pa vsled etskih načel, katerih naj bi se držali Rimljani ne samo pri vzgoji in pouku, temveč posebno pri delovanju v praktičnem poslovanju.
(Konec prih.)
------- jiJtfr-----
Izleti po Zgornji savinjski dolini.
(B ot a nično -potopisne č r t i e e.)
Pišeta: Kocbek & Žager.
(Dalje.)
3. Izlet k sv. Urbanu.
Tam, kjer se steka Dretja v bistro Savinjo, stoji na vabljivem gričku samostan oo. frančiškanov s prekrasno cerkvijo Marija Nazaret. Na južni strani tega grička pelja pot na Dobrovlje — k sv. Urbanu.
Ko prekoračiš nekaj travnikov, greš nekaj časa v gozdu. Od tod je pot precej strm in kamenit ter te brzo ugreje. Na levi strani vidiš tik pota obilo peščenih jamic, kjer kopljejo pesek za snaženje kuhinjskega orodja.
Dalje potuješ večinoma mej razsežnimi ledinami. Tu najdeš koncem junija in začetkom julija dokaj zanimivih rastlin, kakor n. pr.: kranjsko lilijo (Lilium carniolicum), a mi ko (Ar niča montana), v e j n a t k o s m u 1 e k (Antlic-ricnm ramosum) z lepimi belimi cveti, raven t r n o c e 1 j (Stach/js recta), klob-často zvončico (Campanula glomerata), gorsko in rudečo deteljo (Trifolium montanum in rubens), oz ko list. ni vrbovec (Epilobium augusti-folium), navadno b u č e n i c o (Tencrium chamaedrys), p e g a s t s v i n j a k (Achyrophorus maculatus Scop.j, g r m i č a s t o š p a n j s k o deteljo (Dor i/cnium suffruticosum), rumen lan (Linum jiaoum), lepljiv lan (Linum viscosum) z rudečimi cveti in lepljivim steblom, tenko listni lan (Linum tenuifolium), močvirnato deveto srajčico (Gladiolus paluster) — krasna cvetka z enostranskim grozdom bagrenastih cvetov, pomaranča s to žolti masleni grint (Senecio aurantiacus Hoppe), ki se popolnoma vjema z rastlino št. 1797, izdano v „Flora exsiccata Austro-IIungarica".
Dobre pol ure potrebuješ, da prideš na vrh Dobrovlja. Tam blizo je meja, ki deli rečiško, mozirsko in braslovško Dobrovlje. Od tod imaš tudi lep razgled po zgornji savinjski dolini, tja proti sv. Križu, sv. Urši in Pohorju. Vidiš pa še tudi po Dobrovlju daleč na okolu.
Tii se vzdigujo večinoma kameniti griči, ki s svojimi okroglimi, belimi pečinami mej temnim zelenjem dalekemu opazovalcu predočujejo čede belih jagnjičev. Na vznožju gričkov nahajajo se lijakaste kotline, v katerih zapaziš gozde in polja. Sploh se vzhodni del Dobrovlja razprostira jako na široko, noseč obilo gričkov, ki so večinoma porasli s smrekovino, tako da malo preostaja za druge kulture. Prebivalci, ki so precej oddaljeni jeden od drugega, postavili so si
') Prim. Dr. Raphaet Kilhner: Cicero's drei Biicher vom Reduer str. 8.
svoja stanovanja največ po vrhih navedenih gričkov, da-si bi poljske pridelke mnogo ložje spravljali nizdol nego jih morajo sedaj navkreber.
Ko bi se od poprej imenovane trojne meje hotel podati proti Mozirju, prišel bi na „Pušinski skok", t, j. zelo globok, strm prepad. O tem si ljudstvo pripoveduje sledeče:
Ko so Turki šli iz Orete, jezdili so naravnost po sredini pogorja proti Mozirju. Prišedši do Pušinskega skoka vidijo lepo, gladko cesto notri v Loke. Zato poženejo svoje konje v dir. Naenkrat pa jim zmanjka lal in nad polovico krvolokov pogine s svojimi konji v strašnem prepadu. Ostali Turki pa, ki so še pravočasno ustavili konje, podali so se po drugem potu navzdol ter srečno prišli tja nekam blizo Mozirja. Tam so si napravili kosilo pod neko lipo. V spomin zasadili so okoli tamošnje lipe mnogo mladih lipic. Te lipice so rastle ter so se z debli zarastle tako, da je bila poslej le ena obsežna lipa. Bila je baje tolika, da je pastir sloneč na jedni strani moral močno vpiti, če je hotel zaklicali pastirja na nasprotni plati. Ta lipa je imela v obsegu neki 9 sežnjev. — Stari ljudje pravijo, da se še vidi štor te čudovite lipe tam na Šmiheljskem (mej Mozirjem in Smiheljem), vendar nama nihče ni mogel natančno zaznamovati kraja, kjer je lipa stala.
Potujmo dalje po Dobrovlju. Kake pol ure imaš še korakati vedno malo navzdol, ko prideš v kotlino, kjer na malo vzvišanem prostoru sredi mej drevjem zagledaš
a) cerkev sv. U r b a n a.
Preljubi sveti Urban, Ti dober naš mejaš, V goricah ti stanuješ In žlahtno grozdje 'maš.
Tukaj te vrstice sicer niso na pravem mestu kakor sv. Urban ne, kajti vinogradov je v celej okolici malo; mej potom videla sva samo dva mala vino-gradiča. Morebiti so grički, obilo na okrog raztreseni, bili nekdaj poraseni z žlahtno vinsko trto.
Cerkvica sv. Urbana je precej skrita. Zagledaš jo še le, ko si dober streljaj od nje oddaljen. In baš zato, ker jo vgledaš nepričakovano, prikupi se ti še bolj, vže na prvi pogled.
Mala cerkvica je bila nekdaj braslovška podružnica, 1. 1798. pa je prišla k lokaliji Marija Nazaret. Cerkvene račune je še sicer do I. 1860. vedno vodil braslovški župnik, katerega leta se je pa administracija oddala M. Nazaret.
Tii je morala cerkev stati vže leta 1426, ker v gornjegraškera samostanskem urbaru od 1. 1426. bereš na strani 49: „Wolf vnderm puhel seruit censum ad sanctum Urbanum."
Vnovič bila je cerkvica zidana 1. 1655. ali 1656. Zdaj je obokana, ima jeden marmornat altar in nove orgije. L. 1829, je bil zvonik povišan in na novo krit. Zvonova sta dva; manjši je iz 1. 1676. večji pa iz 1. 1719.
b) V račka zijal k a.
Ako greš od sv. Urbana proti jugu, prideš v četert uri na najnižje mesto kotline. Tja se stekajo vse vode, ki nastanejo v deževju. Tudi mali potoček, v katerem sva vjela raka — koščaka, žubori po tihem logu proti nenasitnemu žrelu. Vtem kotlu j'e namreč več podzemeljskih votlin, v katere zginevajo vode. Pravijo, da voda, ki tukaj v zemljo vre, na vznožju Dobrovlja pri žlaborskem mlinarju izpod zemlje izvira.
Tudi naju gnala je radovednost na to mesto, in to tembolj, ker se blizu tam nahaja podzemeljska jama. Po kmetu Vratniku, kateremu slišijo okrog ležeči zavodi, imenujejo jo „Vračko zijal ko".
') Zaveršnik na Oreti.
Ker sva o tej jami slišala razne govorice, sklenila sva jo natančneje preiskati. Vzela vsa sabo mežnarja, ki je nesel 8m dolgo lestvico, in njegovega soseda Keceja: spremljal nas je še pa lOletni fant, Zager Jožek.
Od mesta, kjer se vode zgubljajo v zemljo, moraš še iti kakih 5 minut navkreber, da prideš do zijalke.
Vhod in zunanja oblika jame te spominja na kako podzemeljsko klet. Hodnik je raven, 3m širok. 50m dolg in nejednako visok. Vendar prav lahko hodiš stoje. Celi obok brez kapnikov je podoben zidanemu oboku. Po tleh je blato, ob straneh in ria oboku je tudi kamenje mazasto.
Ko pridemo do konca jame, zagledamo na desni strani veliko skalo, podobno kakemu ognjišču. V oboku pa se je videla nad nami mala votlina. Postavili smo lestvico na skalo ter varno lezli jeden za drugim v nepoznate prostore — v zgornjo jamo. Tu naj opomniva, da sta bila tudi spremljevalca prvič v zgornji jami, kamor si le malokdo upa. Ko prideš v zgornjo jamo, moraš laziti po pečinah polnih lukenj, skozi katere vidiš v spodnjo jamo. Bali smo se7 da se nam pod podere, kljub temu lezli smo pogumno naprej. Prišli smo zopet na blatno stezo. Obok je v tej jami jako vi»ok. Na njem kakor tudi na straneh zreš krasne kapniške, oblakom nalikujoče skupine. Kapnine so večinoma bele.
Tudi zgornja jama je kakih 50m dolga in mora biti kje s planim v zvezi, ker smo notri našli žive polže, kobilice in strhnelo lisičjo lobanjo. Pravi se, da vodi ta jama pri Ramšaku — pol ure oddaljenem kmetu — na piano. To je lahko res, kajti zaradi blata in ožine nismo mogli naprej. Pravih, ledenim svečam podobnih kapnikov tu ne najdeš.
Po istem potu vrnili smo se na prosto.
Mala podzemeljska jama nahaja se še v Zlabru, blizu mizarskega samostana.
(Dalje prih.)
------
Občili zbor »Narodne šole" v Ljubljani,
dne 2. septembra 1889.:
(Daljo.)
Statistika društvenikom kaže, da ustanovnikov ni priraslo niti v zadnjem niti v predzadnjem letu. Vknjiženih je 18 z vsoto 315 gld.; torej še niso vsi ustanovniki vplačali popolni znesek 20 gld. Nadejati pa se tudi ni, da bi se to kedaj zgodilo, terjati se skoro ne more, ker so ustanove bolj dobrotne, za katere društvo nima dajati vračila. Izmej 18 ustanovnikov so že 4 umrli. — Ustanovnina je naložena in obresti znašajo od dveh let skupaj 47 gld. 56 kr., ki so tudi z glavnico hranjeni.
V	pomnožitev ustanovnine bi bilo priporočati, da slavni občni zbor sklene, naj se od izkazanih obresti 20 gld. pripiše k ustanovnim na ime „Ceško-slovenskega spolka v Pragi", ki je dne 17. maja 1888. 1. vsled prijaznega posredovanja našega častnega člana, Jana Lego-ta, poslal 30 gld. Ta izredna podpora zasluži, da se ohrani v spominu lepi slovanski vzajemnosti v znak.
Društvenikov z letnim doneskom je bilo leta 1888. = 73 šol. 57 učiteljev, torej 130 skupaj; 1. 1889. se je število šol povišalo na 89, učiteljev pa zmanjšalo na 48; skupaj je bilo 1. 1889. plačujočih člauov 137.
Eazun teh pravih udov (§ 5.) je bilo ). 1888. — 60 ljudskih šol brezplačno obdarovanih; 30 ljudskim šolam so se podarili vsled odborovega sklepa učni pripomočki za številjenje in oblikoslovje in slavni c. kr. deželni šolski svet je zaznamoval one šole, katere so darovana darila najbolj pogrešale, ter tudi izrekel svoje priznanje odboru za dobrodelnost.
V	zadnjem društvenem letu je bila le 24 ljudskim šolam brezplačno v šolskem blagu naklonjena podpora; vrednost daril broji za 1888. 1. = 206 gld. 26 kr. in za leto 1889. = 122 gld. 88 kr.; torej skupaj 329 gld. 14 kr. Pri
razdelitvi podpor se ni prezirala nobena prošnja in odbor je storil v zrnislu § 12. društvenih pravil, kolikor je gmotno stanje „Narodne šole" dopuščalo.
Število podpirancev še ni bilo nobeno prejšnjih let tako visoko, kakor baš zadnji dve leti, posebno 1888. in odbor se je srčno radoval, da je ravno povodom 40-Ietnice najdobrotljivejšega našega vladarja doseglo število obdarovan-eev tako znatno visokost.
Tudi od slavne „Matice Slovenske" z dopisom dne 2. novembra 1888. podarjene zemljevide, katerih je še prav velika skladovnica na ponudbo, razdelili smo gg. učiteljem in nekaterim šolam, ki so se zanje oglasili. Kdorkoli jih želi imeti, naj se potrudi h g. prvouiestniku in dobi jih precej brezplačno. Izrečno pa moramo opomniti, da manjka: Avstrije, Evrope, Eusije, Azije, Avstralije. Od severne in južne Amerike je le že nekoliko izvodov na razpolaganje; od drugih je pač še prav veliko dobiti, tako: 1. Balkanski poluotok, 2. Italija, 8. Španija in Portugal, 4. Francija, 5. Belgija in Nizozemsko, 6. Britanija, 7. Skandinavija, 8. Švica in 9. Nemčija.
Istotako je šlo drugo darilo slavne „Matice Slovenske", to je 190 v izvodov : Telovadba II. del mej svet. Knjižica se je razdelila učiteljem na Štajerskem, Primorskem in Kranjskem. — Za oba darova slavni »Matici Slovenski" prisrčno zahvalo tudi na tem mestu.
»Narodna šola" se ne more ponašati z mnogimi podporami posamičnih dobrotnikov; dohodki pa ostajajo — hvala podpirateljem — skoro na isti višini že več let zaporedamo; množina porabljenega šolskega blaga se vzdržuje na jednakomernem površju, da-si smo letos 50.366, to je za 12.000 komadov več pisank razposlali mimo predlanskih 38.264. Učnih šolskih knjig se je v obeh letih razdelilo 689 izvodov, sicer to število ni visoko z oziroin na število vseh šolskih otrok na Kranjskem, vendar je količina vsega šolskega, po društvu razposlanega blaga nekako merilo in dokaz, da šolstvo na Kranjskem leto za letom napreduje in da „Narodna šola" tudi marsikaj pomaga pri vspehu. Ko bi odbor imel več materijelnih sredstev, storil bi glede na druga učila mnogo več; zato se društvena skrb obrača bolj na pridobitev drobnega blaga, katerega mladina neprestano potrebuje in za katero revni stariši težko trosijo novce.
Za novo šolsko leto naj zabeležimo še ta malenkostni napredek, da bodo boljši črtalniki izpodrinili prejšne trde kamničke, ki so rezani iz škriljevine. Z Dunaja so poslali tukajšnim založnikom uzorce mehkih, svitlo pišočih črtal-nikov, s katerimi se po prožnej in kamniti tablici prav voljno piše. Tako se ploščice in črte ne bodo hitro odrgnile. Najbolj se bodo otrokom prilegali s papirjem oviti trioglati, ki imajo to prednost, da se ne strkljajo s klopij na tla in da se mej prsti kaj pripravno drže ter lahko obrezujejo. Gospode tovariše opozarjam na to majhno, a vendar važno pridobitev. Navadna škatljica bode menda le 30 novcev stala. Sicer ne delam propagande za tablice in črtalnike, ki so s higijenskega stališča obsojeni, vendar, kjer je poraba tega učila neizo gibna, tam naj se rajši vpelje boljše blago za skoro isto ceno.
Odbor ni zgrešil prositi razne korporacije za podporo; iz računov je razvidno, da se je prošnjam tudi ugodilo. Slavni mestni magistrat izplačuje po občinskem svetu votirano, veledušno podporo v dveh obrokih, zato ima bla-gajnica »Narodne šole" za leto 1889. še dobiti dne 1. oktobra 100 gld. — S preostankom 194 gld. 43 kr. bode imelo društvo za prvo silo krog 300 gld. pripravljenih za novo šolsko leto.
Iz društvene kronike naj še povem, da smo lansko leto 23. junija poslali čast. g. Jan Lego-tu lepo izdelano častno diplomo, za katero se je jako laskavo zahvalil in od gospice Krasnohorske, kateri se imamo zahvaliti na izdavi „Pripovedka o vetru", došlo nam je tudi zahvalno pismo za telegram poslan iz zadnjega občnega zbora.	(Konec prih.)

Književna poročila.
Slovenska čitanka za prvi razred srednjih šol. ^Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Cena 80 kr. To je naslov J84 strani obsežni knjigi, katero je založila in ravnokar v svoji tiskarni izdala družba sv. Mohora v Celovcu. Čitanka ima 184 sestavkov v vezani in nevezani besedi od najboljših pisateljev in pesnikov naših, ter vtegne, kolikor nam je bilo možno v naglici presoditi, dobro služiti svojemu namenu. Ker je knjiga poučna in zabavna, vredna je, da jo gorko priporočamo tudi nedijakom.
Narodne pesni koroških Slovencev. Zbral in na svitlo dal J. Scheinigg, c. kr. gymn. prof. v Celovcu. Ljubljana. Tiskala in založila Ignac pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg 1889. Ta zbirka, ki nam je te dni došla, ima na 463 strani 1041 narodnih pesnij, izmej katerih jih je največ znanih na Žili in v Rožu, najmanj na Podjunskem. Zbirka je lep prinos našemu narodnemu slovstvu ter priča o veliki marljivosti gospoda nabiratelja. Zunanja oblika knjige dela pa tudi vso čast tiskovnemu zavodu znane in podjetne tvrdke Bamberg-ove v Ljubljani, kateri želimo ž njo mnogo vspeha.
Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Uredil Vojteh Ribnikar v Logatcu. Izdalo „ Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega". 1889. Tako se nazivlje 108 strani obsežna, prav lična knjiga, v katerej so opisane nastopne vasi in selišča: Babino polje, Begunje, Bloke, Cerknica, Črni vrh, Dolenji Logatec, Godovič, Gorenji Logatec, Grahovo, Hotederšica, Idrija, Ledine, Planina, Rakek, Rovte, Stari trg pri Ložu, Sv. Vid nad Cerknico, Sv. Trojica, Unec, Vojsko, Zavrac, Žiri, Spodnja Idrija. Vse te opise spisali so dotični gg. učitelji in se nahaja v njih mnogo zanimivega gradiva, katero bode jako dobro hodilo za pospeševanje domoznanstva. — Ali se veselimo tega novega ploda učiteljske marljivosti, ki ne časti le gg. pisateljev, ampak ves učiteljski stan. Da bi riašli gg. tovariši logaški mnogo posnemovalcev, njihovo delce pa mnogo bralcev zlasti pa tudi — kupcev. — Knjiga „Logaško okrajno glavarstvo" lepo v platno vezana velja le 65 kr.. po pošti 5 kr. več in se dobiva pri gosp. Vojteh Ribnikar ju, nadučitelju v Dolenjem Logatcu.
Letno poročilo narodnih šol v Ljutomerskem okraji v šolskem letu 1888/89 nazivlje se 50 strani obsežna knjižica, katero vsako leto izdaje okrajno učiteljsko društvo v Ljutomeru. Po predgovoru nahajamo zemljepisne črtice Ljutomerskega glavarstva, potem „Nekaj o pridelovanju sočivja", „Nar. pravljice iz Ljutomerskega okraja", naposled pa šolska kronika, v katerej se naštevajo člani okrajnega šolskega sveta, krajni šolski sveti in učenci in učenke v Cezanjevcih, na čvenu, pri sv. Križu, v Ljutomeru, pri Mali Nedelji in v Veržeju. V vseh teh šolah bilo je 919 učencev, 902 učenk, skupaj 1821 otrok, izmed katerih jih je za prestop v višji razred bilo sposobnih 1512 ali 83%-
[Vodstvo šolske družbe sv. C i r i 1 a i n M e t o d a.] Izdalo je ravnokar Vestnik, v katerem je izvestje o IV. veliki skupščini na Bledu, imenik podružnic,
pokroviteljev, vodstva, nadzorništva, razsodništva in so našteti društveni zavodi.
---
Dopisi.
Iz Ljubljane. (Občni zbor »Učiteljskega društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam") vršil se je 2. dne t. m. do-pohidne ob 9. uri v magistratni dvorani, ob navzočnosti 30 udov.
Zborovanje pričel je predsednik prošt dr. Jarc z zahvalo za mnogobrojno vdeležbo in željo, da bi se to eminentno blagodejno društvo mej učiteljstvom zmirom bolj širilo. 10 vdov in 19 sirot dobiva podporo iz društvene blagajnice.
Neumorno delujoči tajnik in blagajnik Matej Močnik naglasa, da društvo letos obstoji že 25. leto, da je je v prvo ustanovil pod škofijskim nadzorstvom ranjki kanonik Zavašnik, 1. 1870 pa, da je prešlo v lastno oskrb učiteljev. Od 1. 1882 vživajo vdove po 100 gld., sirote četrtino zneska, kot letno podporo. Račun kaže prihodkov 4005 gld. 34. kr., stroškov pa 2398 grl d. 68 kr. Premoženje se je preteklo leto pomnožilo za 600 gld. in iznaša 45.750 gld. Udov šteje društvo 69. Pregledniki računov izvolijo se gg. Belar, Žumer in Kavčič. Na vrsto pride razprava o mnogih prošnjah vdov, sirot in učiteljev za podpore. Trem učiteljem, katere so zadele nezgode, dovoli se podpore po 20 gld., neki hromi učiteljski siroti tudi 20 gld. Druge prošnje se odklonijo. Tajnik in blagajnik g. Močnik potem obširno razvija svoj že odboru predloženi načrt o prenaredbi pravil, katerih glavni smoter gre na to, da učitelji, ki so udje, dobivajo, ako so upokojeni, po 10 letih po "20 gld., po 20 letih 40 gld., po 30 letih 60 gld. podpore na leto, po 30 letih oproste se tudi vsakega prinosa. Vdove in sirote pa bi vživale iste podpore, kakor doslej ali morebiti še boljše. Tem načinom bilo bi upati, da pristopi mnogo mlajših učiteljev, ki naj bi po mnenju g. Močnik-a vživali tudi koristi društva, kajti drevo se sadi, ne da bi se vprašalo, kdo vživa koristi. O tem predlogu unela se je jako živa in obširna debata, katera je trajala skorej do 1/,/J2. ure. Pro in contra je bilo mnogo govornikov. Konečno se je na predlog g. Zumer-ja odboru naročilo, naj pravila vzame še jedenkrat v pretres in poroča potem občnemu zboru prihodnje leto. V odbor so bili izvoljeni: predsednik g. dr. Jare, tajnik g. Matej Močnik, odborniki gg. Govekar, Praprotnik Andrej, Stegnar, Andrej Žumer, Cenčič, Borštnik in Tomšič. Predsedniku in tajniku izrekla se je zahvala in zborovanje končalo ob J/212. uri.
„81. N."
Sv. Jurij na Sčavnici. Učiteljstvo ljutomerskega in gornjeradgonskega okraja imelo je dno 5. septembra 1889 pri Kapeli svojo uradno, konferencijo katere so se vdeležili razun večine učiteljic vsi učitelji.
Zborovanje vršilo se je v lvapelski šoli. Predsednik g. c. kr. šolski nadzornik spominja se pokojnega carje viča in zbrano učiteljstvo vstane v znak žalobe. Zatem predstavi došle goste, kot g. okrajnega glavarja ivz Ljutomera, g. Kryl-a, realnega učitelja iz Ljutomera, g. Lasbaher-ja, učitelja v Orešnovcih i. dr. Svojim namestnikom imenuje g. učitelja Horvat-a iz Ljutomera, zapisnikarjema bila sta voljena gg. Pušenjak in Schneider iz Ovena.
Sedaj prečita g. predsednik došle naredbe in ukaze, med katerimi je omeniti odlok, da se mora prošnji za petletne doklade priložiti zadnji dekret in nakaznica zadnje doklade, ako je dotičnik vže katero doklado dobil; petletne doklade računajo se pa od dneva nastopa službe in ne od dneva imenovanja, ter zatrdilo, da se pri lanskih uradnih konferencijah pogovorjene nove šol. knjige za nemščino vže v ministerstvu obravnavajo.
O prvem vprašanju, „Kakšen mora biti pouk, da bode odgojevalen", poročal je g. Erženjak. Debate so se vdeležili gg. Freuensfeld, Cvahte in Strelec. Teze so še stavili gg. Sadra, Juvan in Pušenjak.
Zatem govoril je g. Ivan Balon, tehnični vodja v Ptuju, o kulturi in cepljenju ameriške trte. Kazal je načine cepljenja in sejanje praktično in podal navod, kako se trte za posamezne zvrsti zemlje izbirajo. K temu priporočal je iz francozkega predstavljeno knjižico „Ueber Anpassung der Reben", katera se dobi za 50 kr. Govor bil je z navdušenjem sprejet.
O šolskih knjižnjicah referiral je g. Vogrinec. K predmetu govorili so še gg. Strelec, Freuensfeld in Erženjak. Prvi povdarjal je potrebo razrednih knjižnic, kako in kedaj se knjige učencem priporočajo in kako se čitana knjiga praktično vporabi. G. Freuensfeld nasvetuje, naj gleda vsak učitelj na to, da bodo krajni šol. sveti dovolili vsako leto neko vsoto za nakup knjig za šol. knjižnice, da se začenjajo otrokom še le med 3. in 4, šol. letom knjige poso-jevati ter da naša konferoncija „Vrtec" posebno priporoča, h čemur še g. pred-
sednik omeni, da bolje knjige za našo mladino ne pozna, kakor je „Vrtec".*) Vse teze so se sprejele.
G. Pušenjak in g. Bregant poročata za tem o stanju šol. vrtov, katero poročilo bilo je povoljno; s posebnim veseljem vzelo se je na znanje, da je darovala ljutomerska posojilnica 100 gld. za šol. vrte istega okraja. Volitv.e v književni odsek in stalni odbor v dosedanjih teh odborih niso nič spremenile.
H koncu interpeluje g. Strelec okr. šol. svet gornjeradgonski, zakaj se renitenti ne kaznujejo ter podpira svojo interpelacijo s takimi dokazi kateri naše uboštvo v tem obziru res gorostasno dokazujejo. — Potem pa se je zborovanje sklenilo.	Stanimir.
Od Bolske. — Ker se o »Savinjskem učit. društvu" že toliko časa nič slišalo ni, mislilo bi se lakko, da ali dremlje ali je pa čisto zaspalo. Da temu ni tako, razvideli bodo blagi citate!ji iz naslednjih vrstic govorečih o njega zadnjih dveh zborovanjih. Prvo vršilo se je dne 9. maja t. 1. v št. Pavlu in se ga je vdeležila velika večina udov. V svojem otvorilnem govoru omenjal je g. predsednik velike uloge, kojo igra prijazni majnik v zadevi ljudskega šolstva sploh in učiteljstva še posebej ter želel konečno, naj bi se krasnega daru tega meseca veselili še tudi naši nasledniki do najpoznejih časov, v kar pomozi Bog! Ko se je potem zapisnik zadnjega zborovanja odobril, vršila se je volitev novih funkcijonarjev društva, a na predlog g. Megliča ostalo je vkljub ugovarjanju starih „šarž" vendar vse pri starem in tako je tudi prav. Za tem nastopi g. nadučitelj Šorn ter poroča o prvem zborovanju zaveze slov. učit. društev. Zagotovljen sme biti, da je imel mej obširnim in mikavnim govorom zveste in hvaležne poslušalce. Po sprejetih raznih predlogih vršila se je dražba društvenih časnikov, koja je naklonila blagajnici lepo svotico. Za dobro telesno hrano skrbel je vrl oštir Vošnjak.
Dne 4. julija sešlo se je zopet lepo število sotrudnikov v prijaznem št. Juriju. Ker g. tajnik ni bil navzoč, prevzel je za ta dan njegov posel nadučitelj Reich. Po njem prečitan zapisnik zadnjega zborovanja odobril se je soglasno. Iz g. predsednikovega izvestja je razvidno, da se hoče g. Zotter tajništvu po vsej sili odpovedati, ker je z drugim delom preobložen in da društveno vodstvo ni sprejelo v 11. štev. „Popotnik"-a objavljenih dopisov vodstva zaveze. O tem predmetu razpravljalo bo se pri prihodnjem zborovanju, mej tem se pa pri direktoriju povprašalo, zakaj da našemu društvu ni poslal imenovanih dopisov. Predavanje nadučit. Reich-a o važnosti zgod. pouka v ljudskej šoli se zgodovinsko sliko se je s pohvalo sprejelo. Omeniti je še treba da sta ta dan društvu na novo pristopila gosp. M. Zupančič iz Gomilskega in gospica Leticija
Ahčin iz št. Jurija.	J. R.
----
Novice in razne stvari.
[P res v i ti i cesar] podaril je načelnici dekliške šole šolskih sester v Celju za razširjenje šolskega poslopja 200 gld.
[Imenovanja] Minister za uk in bogočastje imenoval je suplenta na ženski pripravnici gosp. Viljema Hallado in suplenta na tukajšnji realki g. Pr. Orožna glavnima učiteljema (Hauptlehrer) na učiteljskem izobraževališču v Ljubljani.
[Iz c. kr. štaj. d ež. šol s k. sveta] V seji, dne 12. septembra t. 1. je dež. šolski svet vzel nadzornikova poročila o dež. mešč. šolah v Gradcu in Radgoni, kakor o gluhonem, zavodu v Gradcu na znanje, je odobril nadaljni obstanek prov. dekliške šole v Miirzzuschlagu, je javil prov. četrti razred v Špitalu na Semering-u definitivnim, je privolil, da se ljudski šoli v Lieboch-u in Pols-u nad Judenburg-om razširijo za jeden prov. razred ter da se upelje na Ij. šoli v Kindberg-u pouk v goslanju kot neobvezen predmet.
*) Kaj pa poreče k temu referent tega vprašanja pri letošnji Ptujski konferenciji ?
Stavec,
[Iz e. kr. deželnega šolskega sveta kranjskega] (v 18. dan julija in v 19. dan avgusta t. 1.) Nadučitelj je bil za kazen premeščen na drugo šolo brez opravilne doklade. — Otrokom pokojnega učitelja Ivana Novak-a (v Šent-Mihelu) nakazala se je četrtina stanarine, ki jo je pokojnik užival. — O nastavi izpraznjenih služeb dveh glavnih učiteljev na c. kr. učiteljišču se je predlagalo slavnemu ministerstvu. — Služba šolskega sluge na e. kr. izobraže-vališču za učiteljice v Ljubljani oddala se je dozdanjemu slugi Val. Cerar-ju. Dovolile so se petletnice, nagrade in denarne podpore. — Deželnemu odboru se je predlagal proračun za stalne učiteljske plače za 1. 1890. (286.715 gld.)
—	Kavno tako so je tudi deželnemu odboru nasvetovalo, katerim šolskim občinam naj se dajo podpore za zidanje šolskih poslopij. — Sestrazredna mestna dekliška šola v Ljubljani se je razširila v sedmerorazredno in trirazredna mestna nemška dekliška šola v čveterorazredno (če bode namreč to odobril deželni odbor). -- Peterora zredna^ šola se čveterorazredni v Metliki ni dovolila. — Vasi Primskovo, Huje, Klanec, Oirčiče, Gorenje in Kupa se iz šolskega okraja v Kranju ločijo in so določi, da se za te vasi ustanovi posebna šola blizu Primskovega.
—	Učiteljevi vdovi Frančiški Legat v Budanji se je nakazala postavna pokojnina. — Rešilo se je več prošenj za vzprejem v c. kr. učiteljišče, v srednje šole, za nagrade in denarne podpore.
[„Z a v e z e slov. učiteljskih društev" podpredsednika] gospoda Antona Razinger-ja, učitelja v Ljubljani zadela je težka izguba. Umrla mu je namreč 21. t. m. soproga gospa Matilda, roj. Tuma po dolgem mučnem trpljenju, še le 36 let stara. Bodi ranjki žemljica lahka; naj v miru počival! Hudo zadetemu tovarišu pa izrekamo na velikej izgubi prisrčno sožalje!
[Za no v o obrtno šolo] v Ljubljani oglasilo se je tudi letos preveč učencev in učenk. Število na deškem oddelku omejilo je ministerstvo na 15, na ženskem oddelku pa na 24. Ker se jih je za vsak oddelek oglasilo nad 40, si vsakdo lahko misli, koliko jih je potrtega srca odšlo, ne da bi vedeli kam, Faktično je veliko premalo učilnic. Ker je dandanes splošna vojaška dolžnost, ker je skoro vsak, kdor je količkaj zdravih udov, vojak in ker se zahteva in želi, da bi vojaki bili kolikor možno omikani, trebalo bi vsekako, da bi vlada pomnožila učne zavode, kajti sedanje stanje, ko se ukaželjna mladina od učilišč takorekoč odganja, pač ni zdravo.	„SI. N."
[Na ženskem učitelelj išču] v Ljubljani prestalo je izpit 40 kandi-datinj, 56 pa ne. Odstotek odklonjenih je izredno visok.
[Gimnazija v Kranju], ki ima letos samo še četrti razred, šteje samo še S dijakov in 5 profesorjev. Številke same so znamenje bližajočega se konca.
[Svečanost otvorjenja »hrvatskega učiteljskega doma"] v Zagrebu dne 4.-6. t. m. se je kaj lepo obnesla. Hrvatsko ljudsko učiteljstvo prihitelo je od vseh stranij širne domovine v hrvatsko prestolico, pa tudi narod slovenski je bil častno zastopan pri tej krasni slovesnosti, kajti slovensko učiteljstvo se je vdeležilo redke svečanosti v lepem številu ter je zopet pokazalo in utrdilo bratsko vez, ki nas veže vže od nekdaj po veri in jeziku. Podrobneje poročamo o tej slavnosti in o izbornih vspehib stanovske zavednosti in vzorni delavnosti hrvatskih tovarišev svojih drugokrat.
Naznanilo. P. n. gospodom naročnikom na didaktofone naznanjam, da radi mnogih predpriprav se je delo zelo zakasnilo ter pričelo se je še le v polovici septembra. Prosim lepo, naj blagovole potrpeti. — Prej ko dobo inštrumente, se jim bode objavilo. Vivibeč novih naročnikov, bilježim z vsem spoštovanjem udani A. Luznik. V Škrbini (p. Komen), 20. sept. 1889.
Vabilo. Šmarijsko-Rogatsko učit. društvo zboruje dne 1. oktobra t. 1. ob 11. uri v Šmarju se sledečim vsporedom : 1. Zapisnik. 2. Dopisi. 3. „0 regulaciji plač ljudskih učiteljev na Štajerskem", govori g. E. Blenk. 4. „V zadevi ustanovitve kmetijske podružnice v Šmarju", govori g. Jos. Kotnik. 5. Predlogi. Kadi važnosti 3. točke vabi posebej k mnogobrojnej vdeležbi	odbor.
Spremembe pri učitelj stvu.
Na Štajerskem: Gospod Fran Praprotnik, nadučitelj pri D. M. v Puščavi dobil je naduč. mesto v Mozirju, g. Anton Sivka, podnč. pri sv. Marku niže Ptuja pa naduč. mesto pri sv. Tomažu (Ormuž). Gosp. Gustav Vodušek, učitelj v Hrastniku, pride v Trbovlje-Vode, g. Albin WankmuUer, podnč. v Makolab je postal učitelj v Čadramu, g. Ivan Tersclunoetz, dosedaj učitelj na zasebni šoli nemškega šulvereina v Sevnici, pa ie imenovan za učitelja v Hitzendorfu. Gspdč. Tereza Kordiš, poduč. v Vitanju pride v Žalec, gosp. Ant. Glaser, prov. poduč. pri sv. Jakobu v Makole, g. Ivan \Veixl, supl. v Brezulah pa gre za snplenta k D. M. v Puščavo. Gspdč. Marija Putri, učiteljica na dekl. mešč. šoli v Mariboru se ju službi odpovedala; učiteljica gospa Frančiška de Scnibus v Ljutomeru je stopila v stalni pokoj. Za učiteljico ženskib ročnih del na šolah Mozirje-Bečica nameščena jo gospodična Katariana Novak.
Na Kranjskem: Gospod Frančišek Baktelj, učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani imenovan je nadučiteljem ravno tu. Gosp. Jožef Hribar, pom. učitelj na II. deški šoli v Ljubljani je premeščen na I. deško šolo. Gspdč. Emilija Wit.icM, supl. na šoli vadnici, pride za pomožno učiteljico na štirirazredno nemško dekliško šolo, na v sedemrazrednico razširjeni slovenski dekliški šoli pri sv. Jakobu pa jo vstopila, kot, pomožna učiteljica gspdč. Marija Moos, izpraš. učit. kandidatinja ljubljanska. Gosp. Josip Novak, potrjeni učiteljski pripravnik, pride zač. na drugo učiteljsko službo na Dobrovo pri Ljubljani. Gspdč. Kristina Schuller, potrjena kandidatinja, pridne zač. na drugo učiteljsko službo v Bistrico v Bohinju. G. Josip Kramar, naduč. v pok. v Škofji Loki, je umrl. N. v m. p.!
V Goriški okolici: G. Fduvard Princi č je stalno potrjen za Pevmo, g. Fran Cicero pride s Trnovega v Lokovec, g. Fran Leban pa iz Lokovca na Trnovo, g. Leop. Pavlin pride iz Temnice v Gabrije pri Ajdovščini, g. Josip Križnic z Banjšic v Lig, g. Ignacij Križman (mlajši) pa iz Dornborga v Gabrije pri Mirnem, gspdč. Josipina Jug jo stalno nameščena v Mirnem, g. Kari Jeranko gre z Kambreške v Avče, g. Josip Vittori iz Podgoro v Opatjeselo, g, Karolina Kocijančič iz sv. Križa v Bilje, g'. Alojzija liavcon iz Šempasa v Sv. Peter. — Od izprašanih učit. kandidatov so imenovani začasno: g. Avgust Poberoj za Banjšice, g. Andreas Tomažič za potovalnega učitelja za Srednjo-Kambreško, g. Andreas Lašič za Dornberg, g. Fran Stergar za Lom, gspdč. Kristina Doljak za Št. Florijan, gspdč. Gabrijela Komel za Rifenberg, gspdč. Marija Cej za sv. Križ, gspdč. Vibijana Bisail za Sempas, gspdč. Frančiška Lisjak za Kviško in gspdč. Ana Osan za Podgoro. V Tolminskem je gspdč. Zupančič preložena iz Cerknega v Kobarid, g. Anton Mikluvič iz Drežnice je imenovan za Kobarid, g Albert Dominko pa za Livek, za podučitelja v Kobaridu je imenovan g. Josip Bakovšček.
rv vrrm( v.i.	—
šfv. 396.	Učiteljsko mesto.
Na petrazredni ljudski šoli v Šmarju pri Jelšah se umešča definitivno cvendtelno provizorično učiteljsko mesto z dohodki po III. plač. razredu.
Prosilci za to mesto naj vložijo svoje redno podprte prošnje potom predpostavljenega okr. šolsk. sveta do 15. dne meseca oktobra t. I. pri krajnem šolskem svetu v Šmarju.
Okr. šolski svet v Šmarju, dne 9. septembra 1889.
Predsednik: Ur. IItifpucr s. r.
Vabilo na naročbo.
Slovenskim rodoljubom naznanjam tem potom, da bom v kratkem izdal knjigo:
Slovensko petje
v preteklih dobah.
II. del te knjige bo obsegal životopise in slike umrlih slovenskih skladateljev. Da vem, v koliko iztisih mi je založiti knjigo, vabim torej slov. rodoljube, posebno pevce, na naročbo (po „ dopisnicah"). II Pošta: Sv. Miklavž pri Ormožu, Štajersko.
Fran Rakuša, nadučitelj.
1
I
I
I
Izdajatelj in urednik M. Nerat.	Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.