444                                                           Marijan Kramberger, Djuro Ratkovič
Marijan
Kramberger   Predsednik republike
Čez dan — ne morem si prav zamisliti: čez dan najbrž nima časa zase. Toliko rok se želi rokovati z njegovo. Toliko kamer zahteva od njega nasmeh. Tako smo vrženi kamorkoli v vsakdanjost in plavamo, da nas ne pogoltne. Miriti. Odločati. Ne se zdaj spraševati po smislu: ta je globoko na dnu, zdaj pa jasno glavo, fant. Pazi. Pazi. Pazii.
Ne; čez dan najbrž nima časa zase.
A kaj če zvečer, ko mrak zadiši nad mestom, zaide k oknu, končno sam, sam in tih nad lučmi, in nenadoma začuti, kako se je zganil v njem tisti stari, morda nespametni, z ničemer utemeljeni divjaški ponos, iz katerega smo začeli vse to — nežna, krčevita ljubezen, ki nas stiska za grlo, obupana in uporna, naš izzivalni rdeči cvet: Mi! Mi! Mi!
Tedaj — tedaj se morda ta zbrani pogled skali in gleda zvezde presajene na zemljo.