Iz Maribora. (Naša mestna branilnica.) Naša mestna branilnica ali šparkaaa je videti Slovencem silno sovražua. Dokaz temu je pa sledeče: ,,Slovenaka matica" v Ljubljani ima ali bolje iinela je pri tej liranilnici nekaj denarja vloženega. Vprašala je letoa, se vž, da s alovenskim dopivaom. na koliko je že ta njeni denar naraatel? Človek bi mislil, da tako vprašanje v slov. jeziku vendar še ni greb zoper neniškega sv. Duha, kateri pa še mnogim nNemcem" ni dokaj pameti razavetil, in da bo denaren zavod, kakor je Mariborska branilnica, na tako vprašanje pošteno in stvarno odgovoril. No in kaj mitdite, kak odgovor ao gg. pri tej nemškej hranilnici dali ,,Slovenskej matici"? Odrezali ao ae rekoč: da se ua nenemške, t. j. na slovenake dopiae ne odgovarja. Da ao jim Slovenci, slovenski kmetje nosili denar, s katerim ae je Mariboraka hraailnica obogatila, za to so jim Slovenci bili dobri, sedaj pa Slovencev in slovenskega jezika več ne morejo prenesti. Kaj se naj učimo iz tega? Pustimo Slovenci branilnice ali šparkase, katere nas ne morejo živib videti! Kdor ima denar, nesi ga v posojilnice; saj imamo hvala Bogu poaojilnic lep broj, in denar je pri njib tako in še bolj varea, kakor ravno pri hraailnicah; pri tem pa še posojilnice plačujejo od vloženega denarja večje obreati, kakor hranilnice. Slovenci vlagajmo svoj, denar torej pri posojilnicah, katere naa ne bodo preganjale in črtile! Mariborska hranilnica ali šparkasa pa bode menda na avojih vratih še nabila tablo, na katerej bo zapiaano: ,,Slovencu je tukaj prepovedano vstopiti!" Iz Braslovč. (Odgovor.) Da-si naslednji odgovor ne popravlja nikjer in nič tega, kar je v zadnjem dopisu atalo ter se tudi v njem ni reklo, da je g. J. V. pisal v ,,D. W,", vendar pa damo g. J. V. v tem prostora, naj sliši bralec ,,dva zvona" ter razsodi, na kateri strani da gori. G, J. V. pa daje dopisniku v 15. št. to-le v odgovor: 1. Ni resnica, da bi jaz bil pisal dopis o požaru v »Celjski vahterici" in bil le jedenkrat kritikoval delovanje obeinskega zastopa. 2. Na kateri strani je binavec, bode dopianik sam najbolj vedel. 3. Na županov uradni popravek pa ne morem tukaj prizaati, da so resnioue naslednje trditve: a) da je bila briz galnica popolnoma v redu; dobro spravljena in v pravem času na mestu; b) da ae je le brizgalnici zabvaliti o oraejitvi požara; c) da je polovica poslopja ostala; d) da je bil B. eden prvih pri rokab in e) da so ljudje pijani od žganjaglasno zalitevali brizgalnico. J.Vrankovič. Od sv. Aiie pri Makolah. (Žaloatne reči.) V tukajšnji okolici b. štv. 41 umrl je proti koncu lanakega leta 32letni gospodar Jan. Rebernišek in deset tednov pozneje je šla za njim pod hladno grudo tudi njegova žena, mlada udova. Zapuatila ata dvoje mladih sirotic, štiriletnega sinka in dvtletno kčerko. Nemilaoaoda! Ali verni kristijan ve, da so dnevi našega življenja v roki Gospodovi, ukloni se rad pred nezapopadljivo pi-evidnostjo in reče z udanim srcem: Naj bode v božjem imean, naj se zgodi sv. volja božja! Toda veliko hujše užalilo nas je to, kar se je dne 15. t. m., na drugo povelikonočiio nedeljo godilo ravno tam — skrumba svete nedelje, poavečenega dneva Gospodovega. C. kr. okr. sodišče Slov. bistriško spoznalo je namreč, da bode najbolje, ako se vea glešt rajnega Rebernišeka razproda ter izkupljeni denar v korist zapuščenim dedičem obrestno založi. Ta den, kakor smo rekli, drugo nedeljo po veliki noči, vršila ae je javna zdražba kišnega orodja, domaeih imovin itd. in sicer od 9. v jutru do 2. popoldne; vodil jo je c. kr. okr. sodnik osebno. Občinski predstojnik in cenilni možje morali so vsi na to tlako; mnogo ljudstva iz sosednih okolic navrelo je vkupaj. V bližnji podružnici sv. Ane pa se je obhajala ravno v istem easu pozna alužba božja. Kaj porečete k takemu ravnanju c. kr. oblastnij in uradov? Slišali amo od mnogih strani glasno mrmranje, britke pritožbe zoper takošnje motenje javne službe božje ia pobujšljivo akrumbo sv. dneva Gospodovega. Izgovor, da imajo ljudje v nedeljo najbolj čas, da se bo več izkupilo itd., — ta izgovor je malovreden iu piškav in se c. kr. uradu že celo nie ne dohaja! V imenu muogib občanov, razžaljenih v avojem verskem prepričanji, glasno in z vso mogočo odločnostjo proteatujemo zoper tako ocitno pohujšanje, zakrivljeno edino le po našem c. kr. okr. sodišči. In Vas, g. urednik! uljudno proaimo, da nam poveste, kaj da bi naj storili, da se enake reči pri nas ne bodo več ponavljale? Ali ne aodite, da bi bil ta slučaj vreden, da ga kateri naših državnik poslancev pravosodnemu miniatru poneae na znanje? (Mi pošljemo to številko nSl. Gosp." gg. poslancem na razpolaganje. Ured.) 0 ravno tistem slov.-bistriškem gosp. okr. sodniku slišali smo, da je bojda že večkrat ob nedeljah opravljal razne komisijone, da stranke ob nedeljah med časom božje službe k sodišču pozivlje itd. — reči, nad katerimi se naše verno alov. ljudstvo kudo, budo spodtika! Iz Sevnice ob Savi. (Slovo.) Veseli ae vsak tlovek, da je zima pri kraji in prikazuje se nam ]juba pomlad; ali žalost je prešinila vaakega župljana, ko smo izvedeli, da nas kaplan, č. g. Janez Prešern zapuatijo iu se preselijo na župnijo v Koprivnico. Najbolj pa žalujejo po njih revčeki, katerib je pri naa v obiinem številu. Ne morem naštevati dobrih del, katera so storili v teh letih, kar so bili pri nas Kdor jih pozna in je slišal njihove pridige in nauke, posebno v spovednici, njemu je znana njib gorečnost, radodarnost in njih usmiljeno srce. Maraikaj bi še postavil tu sem ali vem, da bi mi čast. uredništvo ne dalo za to prostora.*) K sklepu zakličemo: Bodi Vam tisočkratna hvala! Bog Vam naj povrne vse trude in težave, kar ate jih imeli z nami, ker Vam mi ne moremo povrniti. Bog Vas živi in ohrani mnogo let! — A. K. *) Se ve, da ne radi, kajti čč. gg. kaplanom samim ni ljnbo, če se nosi njih hvala v svet. Ured.