Vera in izobraženost. (Konec.) Tudi prisegajo liberalušni pisatelji na Virhova, berejo posebno radi spise profesorja Boka in radi govore od opravil raožganov, od pračloveka, od pragrezi. In vse to pa zato, ker to nese, tako blago se lahko speča. Kaj vendar prašamo, more človeka globokeje ponižati, kakor surova, tvarinarska čutnost, ki ne pripušča misli na Boga ?! Kar pa človeka še huje zbega, je pa brezglavna misel, da ni ga stvarnika, da so se vse reči naredile po slepem naklučji. In vendar najdemo uno čutnost, to brezglavnost pri mnogih, ki se prištevajo omikanim. Gorje svetu, ako postane tvavinarstvo vzor, ker brezverstvo in brezboštvo vodi vselej do razuzdanosti. Brez vere ni pravega izobraževanja pri posameznemu človeku, niti izobraženosti (civilizacije) pri narodih. Izobraževanje kaj je druzega, ako ne požlahnovanje uma in volje? Izobraženost pa je popolnost, katero dobiva človek s svojim delovanjem med Ijudmi. človek pa, ko stopi v človeško družbo, prinese s sabo duh, ki je boljša polovica njegove osebe in telo; tedaj um, serce in čute. * Družba naj človeka zboljšuje, in sicer serce z nravnostjo, um z učenostjo, telo pa z delom, zmožnostmi prikladnemu; nravnost, učenost in delavnost človeka izobražuje. Tvarinarstvo vodi k zatiranju, socializem k ustaji, a kerščanstvo daje narodom pravo izobraženost. Kdor se je iz zgodovine kaj naučil, bode spoznal, da je kerščanstvo ljudstva izobražilo, in da je povsod, kjer se je kerščanstvo zaterlo, zginila tudi izobraženost, ker ta brez kerščanstva ne raore biti. Kristjan veruje v prihodnje življenje in povračilo po smerti, vsakemu po zasluženji. Socializem bi rad imel nebesa na zemlji, pa zahteva take reči, katere se nikdar ne morejo zveršiti; kerščanstvo tudi zahteva, da naj človek človeka spoštuje, mu dobro privošči in stori, a prava blaženost je še le unkraj groba, tam se bodo človeku še le vse želje spolnile. Ali vera, ali nevera, srednje poti ni. Vera pripelje človeka k sreči, k Bogu; nejevera pa vodi v razdjanje in pogubo.