O.	Stanko Poderžaj in prenovljeni prezbiterij kolenpurske cerkvice v Bengaliji
lps misiones cmoucns
J u L I O	—	JULIJ
1	+9	+	7	+	2
“Aggiornamento" de las Obras Misionales Pontif.
De “llluminare” enero de 1971
Se dirä, y muy justamente, que el obispo, ademäs de las responsabilidades que trata de cumplir mediante las Obras Misionales Pontificias, tiene otras que no estän incluidas en los cometidos especificos de la Organizaciön Misional Pontificia y que, concretamente, se refieren a las iniciativas misioneras diocesanas que el obispo debe promover, tales como el envio de “sacerdotes Fidel donum" o la aceptaciön de una "Misiön diocesana". Las Obras	Misionales Pontificias	se limitan al terreno de	la	formaciön y cooperaciön
misionales,	y no se extienden, al	menos por hoy, al	Campo	de	las realizaciones direcfra'-
mente misioneras. Y decimos "hoy por hoy", dado que no habria demasiado inconve*-niente en que el futuro, asumiera esa responsabilidad de organizaciön Misional Pontificia. De hecho, sin embargo, todo Io que se refiere a las iniciativas directamente misioneras de las diöcesis releva de la competencia inmediata de las Comisiones Episcopales de misiones y de la Sagrada Congregaciön para la Evangelizaciön de los püeblos.
Ahora bien, aun reconociendo esta limitaciön de la Organizaciön Misional Ponttficia, no se puede olvidar que las iniciativas directamente misioneras de las diöcesis han de cuidar de no lesionar, da har, impedir o dificultar la actividad y los objefivos de las Obras Misionales Pontificias. Los documentos posconciliares en que se propugna este tipo de iniciativas directamente misio'neras de las diöcesis, subrayan que en su actuaciön debe salvaguardarse siempre y por todos la prioridad y los intereses de las Obras Misionales Pontificias.	Y surge la pregunta,	^quien mejor que	el Director	Diocesano de las Obras
Misionales	Pontificias va a poder	cuidar atentamente	que las	iniciativas misioneras dioce-
sonas no perjudiquen a la Organizaciön Misional Pontificia? ^Quien, por otra parte, mas en contacto directo con la realidad misional de cada diöcesfs que el propio Director Diocesano de la formaciön y cooperaciön misionales, y por ello, quien mas habilitado que el para promover, incluso las iniciativas directamente misioneras de las Iglesias particulares La creaciön de un Delegado Episcopal de misiones por encima o independiente-mente del Director Diocesano de las Obras Misionales Pontificias resulta una creaciön ociosa, porque los cometidos que al Delegado Episcopal de misiones se le coqfieren al morgen de los objetivos propios de la Organizaciön Misional Pontificia pueden ser reali« zados plenamente y con toda eficiencia por el Director Diocesano de las Obras Misionales Pontificias, a Io que se ahade, para mayor abundamiento, que la instituciön de dos delegaciones episcopales —vno para la formaciön y cooperaciön misionales, otra para las iniciativas directamente misioneras de cada diöcesis— daria fäcilmente lugar a tensiones y conflictps, ya que la segunda delegaciön deberia, en todo momento, cuidar de no lesionar los intereses de la Delegaciön Diocesana de las Obras Misionales Pontificias. Sumcse a todo esto la consideraciön de que, son muy pocas las Iglesias particulares que han acogido la invitaciön a eilas formulada de impulsar iniciativas directamente misioneras. El nümero de sacerdotes, "Fidel donum", enviados por nuestras diöcesis a los territorios de misiön y el nümero de las misiones diocesanas es tan menguado, por desgracia, que no reclama ni exige en modo alguno la creaciön de un Delegado Episcopal de misiones al morgen del Delegado Episcopal de la Organizaciön Misional Pontificia. Parece mucho mas correcto, mas realista, y mucho mäs propicio a una conjunciön pastoral, que el Delegado Episcopal de las Obras Misionales Pontificias asuma, personalmente p por medio de otra persona bajo su autoridad, el cometido de impulsar, organizar y dirigir tombien las iniciativas diocesanas directamente misioneras.
(Sigue.)
SLOVENSKI MISIJON
Z obilnim razlaganjem se včasih ustvari še večja zmeda. Tako se je mnogim v zadnjih desetih letih zameglil celo pojem, kaj misijon sploh je. Morda je vzrok temu preveč želje, da bi čim več novega odkrili in povedali. Navsezadnje pa le ostanemo pri čisto praktični rešitvi, da je tipično misijonsko delo tisto, s katerim gradimo mlado Cerkev, kjer je še ni.
Tako z obilnim poudarjanjem res moremo napraviti kako bolečo napako, ko uporabljamo slovenski misijon za čisto določeno pokrajino, kjer delajo naši misijonarji. V preteklosti smo govorili o bengalskem misijonu, ki naj bi bil slovensko-hrvaški, zdaj govorimo o zambijskem misijonu v isti kombinaciji. Govorili smo o slovenskih msijonih lazaristov in frančiškanov na Kitajskem in zdaj govorimo o slovenskem misijonu lazaristov, usmiljenk in svetnih duhovnikov na Madagaskarju. O tem še prav posebej in je celo ta nevarnost, da bi kdo dobil vtis, da je pravzaprav slovenski misijon na Madagaskarju samo tisti, kjer delajo škofijski duhovniki. Kajti škofje so poslali te duhovnike v misijone za nekaj let in bodo poslali še druge. In ker so jih poslali škofje, naj bi za njimi stale vse šjkofije in torej tudi vsi verniki. In to naj bi bil končno tisti „tretji svet“, za katerega naj dela in živi slovenski narod.
Prav lahko si predstavljamo naše misijonarje in misijonarke, razkropljene in osamljene po misijonskem svetu, ki morda žive z občutkom, da so postavljeni v drugovrstno kategorijo, ker pač niso slovenski misijon.
Morda je prekoristna misel o. Kokalja D J iz Zambije, ki jo je povedal uredniku Družine, da je namreč slovenski misijon povsod tam, kjer so slovenski misijonarji: pa naj bo to o. Kos na tokijski univerzi, o. Poder-žaj D J v Bengaliji, ali s. Pirčeva v Siamu, ali pa vsa vrsta naših odličnih) misijonarjev v Aziji in v Afriki. Ta misel nas namreč zavaruje pred enostranskostjo, ki je komu morda dobro propagandno sredstvo, drugemu pa nehote zadene bolečino, medtem ko nam vsem zmaliči misijonsko širino, ki nam je potrebna.
Ves narod je angažiran, če naj rečemo po moderno, da je opoi’a misijonarjem, saj so vendarle vsi, četudi so redovniki, člani istega naroda. Res je pri tem očitna praktična razlika. Sestra, ki deluje v zavodu, katerega podpira že kak drug narod, pa še izdatno zraven, ne bo potrebna tolikšne slovenske pomoči, kot pa so je potrebni misijonarji, ki navadno ne prejemajo drugega kot prav majhno pomoč od kongregacije za evan-gelizacijo narodov, morda tudi iz lastne škofije, v vsem drugem pa so odvisni le od rojakov. Prav gotovo je tu nujno, da se zanje zavzamemo 'n i'm nudimo čim izdatnejšo gmotno oporo, da bodo kos nalogi, ki
so se je lotili. Več ali manj so te podpore potrebni vsi misijonarji duhovniki, ki imajo na skrbi župnijo ali kak drug določen misijonski prostor*. Če so se za Zambijo in Madagaskar, kjer naša misijona sijajno napredujeta, slovenski ljudje posebej zavzeli, je to docela umljivo.
Varovati se je treba krivičnega enostranskega poročanja in poudarjanja. Naša revija Katoliški misijoni je že doma, pa tudi pozneje na tujem vedno skušala ohraniti to širino: poročanje o vseh misijonarjih (kolikor nam seveda sami o svojem delu povedo), zanimanje za vse misijonarje in zbiranje sredstev zanje, naj so že člani katerekoli redovnfe družbe ali pa svetni duhovniki ali laiki. V domovini še vedno ni posebnega središča, kjer bi bili zastopani vsi, tudi redovniki, kot so na primer od koncila naprej pri kongregaciji za evangelizacijo zastopani misijonski redovi. Pred zadnjo vojno je bil v neki meri to „Škofijski misijonski svet“, ustanova zadnje škofijske sinode. Tako središče bi se nujno moralo zdaj ustvariti za ves narod, praktično za vse tri slovenske škofije; moralo bi prevzeti skrb za vse slovenske misijonarje. Od tu naj bi prišle pobude, zdrava misijonska miselnost; tu naj bi iskali smer in pomoč bodoči misijonarji, posebej kandidatje iz laiških vrst. To središče naj bi skrbelo, da bi se ne izgubil noben misijonski poklic, kar se lahko zgodi, ko npr. laik nima koga, ki bi mu pomagal, ga informiral in ga vodil k uresničenju misijonskega poklica.
S tem bi bilo že naprej onemogočeno, da bi enostranska prikazovanja in poimenovanja mogla zapeljati v zmedo, celo v krivično presojanje. In kar je več: misijonskemu delu bi dali zagon in pravo smer zdaj, ko je za naš narod nastopilo očitno novo misijonsko razdobje.
In če bi središče v Buenos Airesu, ki v tujini iz Baragovega misijonišča opravlja isto delo, ki ga je nekoč opravljalo misijonišče v Grobljah, bilo s središčem v domovini povezano tako, da bi se njuno delo dopolnjevalo in usklajalo, bi mogli za misijone res veliko lepega storiti.
In vse to bi bil naš slovenski misijon.
1	F. S.
Drugo leto, 1973, bo petdeset let, odkar „Katoliški misijoni v slovenskem narodu doma in po svetu dvigajo misijonsko misel in delo. Mislimo že zdaj na to, kako bi to obletnico misijonom v prid čim lepše proslavili. Tako misijonski delavci v zaledju kot misijonarji na misijonskem polju, pa tudi vsi bralci in prijatelji lista ste vabljeni, da nam predlagate najuspešnejši način proslave petdesetletnice.
SVETNIKU ATOMSKEGA KRIZA
Povem ti, ker tvoje oči so umrle od tisoč sonc,
in zmeraj s polčrnim obrazom strmiš navzgor, iskaje.
Nebo je modrikasto hladno, a z vzglavjem iz nežnih svil.
Ob mostu železnice trava rjavo klije k travi.
Rumena žerjalova dlan otipava meso zemlje.
In črne tovarne kadilo diši po belem vinu.
Na Griču Mučencev mehko pritrkava iz grl otrok.
Bogovi na voglih pa stiskajo starih rok zlatnine.
Povem ti, ker tvoje oči so umrle v tem Nagasaki.
Čakaš?
S polčrnim obrazom uprt v neba tečaje. . .
Dejal je, da pride.
Drugače, strašnejše kot tisoč sonc.
Ker pride z ljubezni resnico.
In kdo ne bo umiral?
PODROBNA OPOMBA: Slika — ki (o je župnik nagasaške župnije Urakämi dal na mojo prošnjo napraviti, — kaže sv. Janeza, ki je edini ostal od skupine pod križem, po atomskem napadu na Nagasaki. Napad bi naj ohromil ladjedelnice v pristanišču, pa je zaradi brzine vetra padel na cerkev in župnijo Urakämi. še danes je pol Janezovega obraza črnega od atomskega ognja. Nagasaki se razteza čez več gričev; na enem od teh stoji na novo postavljena cerkev v Urakämi; spet eden od teh gričev se imenuje Grič Mučencev v čast 26 mučencem, ki so ji'h na tem griču kri&ali pred začetkom pomladi pred 300 leti.
VLADIMIR KOS, Tokio
RAZGOVOR Z AFRIŠKIM MISIJONARJEM 0. KOKALJEM D. J.
Urednik
Misijonski prijatelju m bralci Katoliških misijonov dobro poznajo
o.	Jdžeta Kokalja DJ, ki je ustanovitelj in vodja misijonar site ga dela Slovencev v Zambiji. Naše uredništvo so ob tem zanimala nekatera posebna vprašanja. Ko je bil misijonar maja letos na obisku v Buenos Airesu, je na ta vprašanja z veseljem in jasno odgovoril. Odgovori imajo pdsebno veljavo, ker jih daje misijd.iar s terena, niso kaka knjižna teiorija. — Urednik
Vprašanje: Za nas je vaš prihod vesel dogodek, saj se srečavamo po tolikih letih. Morda bi mnoge bralce zanimalo, kje so prvi viri vašega poklica. Odgovor bi bil dragocen, posebej za mladino.
Odgovor; Omenil bi dva vira. Najprej je to študij misijonskih problemov. Misijonsko delo sem spoznal po temeljitem študiju pod vodstvom Misijonske dijaške zveze, ki so jo vodili gg. lazaristi v Ljubljani med vojno. In drugi vir? Molitev. Iz teh spoznanj se je po sebi porodila iskrena molitev za misijone. In v trenutku milosti, v molitvi za misijone, sem se vprašal: zakaj le moliš za misijone? ali ne bi tudi ti sam kot duhovnik stopil na misijonska polja? Odgovor iz poznavanja misijonske problematike in iz molitve je bil jasen: misijonar duhovnik bom. (Gojencem Misijonskega zavoda je misijonar to še bolj konkretno povedal: Bil je med tistimi fanti, ki so gojili res pristno pobožnost. Vsako jutro je zgodaj vstal, da je šel ministrirat. Lepega dne je klečal pri oltarju Žalostne Matere božje pri ljubljanskih uršulinkah; tam je ujel tisti ,,trenutek milosti“; tam se je rodil sklep, ki mu je misijonar ostal zvest skoraj trideset let, preden ga je uresničil, ko je prišel v Zambijo. — Op. ur.)
Vprašanje: Daši poznamo po imenu in po poročilih vse slovenske misijonarje v Zambiji, bi nam ustregli, če bi ob tej priložnosti našteli vse po vrsti, od prvega do zadnjega: odkod je prišel in kaj je zdaj njegovo delo. Posebej prosim, da nam kratko opišete vaše osebno delo, posebej v župniji Matero, pa seveda tudi drugod po prestolnici Lusaki in v Zambiji sploh.
Odgovor; Prvi je prišel o. Radko Rudež DJ, doma z Goriškega. Jaz sem se mu pridružil 4. marca 1967, ko je bil p. Radko že pravi misijonarski veteran, saj je bil v Zambiji že več ko sedem let.
Za menoj sta še isto leto prišla o. Lovro Tomažin DJ, doma iz Krke na Dolenjskem, argentinski rojak, in brat Jože Rovtar DJ.
O. Tomažin, o. Kokalj, o. Rudež, br. Rovtar. Spodaj: s. Škerlj in gospodični
Rous in Mlakar.
Poleti 1968 smo dobiil prvo loiško misijonarko Mariborčanko Zinko-Hercog. Profesorica Kristina Mlakar, doma iz Srednje vasi v Bohinju, pa je prišla za božič 1969. Takrat je bil med nami tudi bogoslovec Stanko Rozman DJ, ki je živel v Zambiji več ko dve leti, zdaj pa študira bogoslovje v Torontu v Kanadi in bo prihodnje leto pel novo mašo. Po končanem študiju se bo vrnil v Zambijo.
Ob novem letu 1971 nas je s svojim prihodom razveselila uršulink-o s. Zora Škerlj, doma z Vipavske; 10. septembra 1971 pa smo pozdravili medicinsko sestro Barico Rovs, ki je k nam prišla iz Beltincev v Prekmurcu,
Tako smo se, kot vidite, zbrali z vseh strani Slovenije: s Primorkke. Gorenjske, Dolenjske, Štajerske, Prekmurja in iz Ljubljane.
Naše delo je zelo različno, vsak dela po svoji sposobnosti. Vsi smo v največji zambijski nadškofiji glavnega mesta Lusaka. Vsi trije duhovniki smo v dušnopastirskem delu. O. Tomažin je superior najbolj razvitega podeželskega misijona v nadškofiji (misijon Katondwe); o. Rudež ustanavlja misijonsko središče v okolici Lusake, jaz pa vsa leta župniku-jem v Matero, ki je največja mestna župnija. Brat Rovtar je že od začetka zaposlen v tajništvu za katoliške šole; s. Zora Škerlj deluje kot organizator,, ka laiškega apostolata v celi nadškofiji; Kristina Mlakar je profesorica matematike v katoliški šoli v Matero; Bariča Rous pa je v bolnišnici za gobavce kot medicinska sestra in neguje najbednejše.
Moje delo je precej raznovrstno. Predvsem moram kot župnik voditi župnijo, ki je zelo velika (80.000 prebivalcev, 18.000 katoličanov) ir» tudi zelo razvita (8 katoliških organizacij), ima pa le dva duhovnika. Moram skrbeti tudi za župnišče, dve cerkvi in dvorano, za vzdrževanje dveh katehistov in kuharja.
Ze več let opravljam tudi službo vodje laiškega apostolata v lusaškt nadškofiji. Zato moram potovati po raznih župnijah in sodelovati pri zborovanjih laikov. V veliko pomoč je s. Zora Škerlj, ki se zelo žrtvuje za potrebe laiškega apostolata. Razen tega pa je s. Zora zaposlena v nadškofijskem ordinariatu; pri vsem pa še študira na lusaški univerzi.
V Zambiji imamo jezuiti svojo redovno provinco, v kateri so Irci, Poljaki, Slovenci, Hrvatje. Američani, Slovaki in Kanadčani. V tej provinci sem izvoljen za vodjo komisije za apostolat Družbe Jezusove v Zambiji.
Posebno sem vesel, ko nekaj časa žrtvujem za raznovrstno pomoč še drugim slovenskim in hrvaškim misijonarjem in ko vzdržujem zveze z našim misijonskim zaledjem predvsem v ZDA, v Kanadi in v Argentini. Pri tem nam pomaga naš listič Iz sončne Zambije, ki ga pošiljamo nekaterim prijateljem kot naše skupno pismo. Za izdajanje lista se zdaj velika žrtvuje Kristina Mlakar.
Svoje misli o našem delu v Zambiji bom razložil v knjigi, ki bi jo rad letos izdal v domovini.
Vprašanje: Posebej nas zanima tole: Danes se veliko govori o socialnem delu misijonarjev. Nekateri to poudarjajo tako močno, da nekako stopa v ozadje evangelizacija. Zanima nas vaše mnenje o tem, še posebej pa, kako vi na terenu usmerjate svoje delo, da dosegate prvenstveni cilj misijonarjenja: graditev krajevne Cerkve.
Odgovor. Res je. Tudi meni se zdi, da nekatere misijonarje socialno delo tako privlači, da zanemarjajo neposredno dušnopastirsko opravilo. Neki ameriški jezuit mi je rekel: Vedno sem si želel, da bi bil poleg duhovniškega poklica ,.še nekaj“. Iz pogovora sem zaznal, da je tisti njegov „še nekaj“ postal važnejši kot pa duhovniško delo. „Se nekaj“ navadno pomeni razne oblike socialnega, karitativnega dela, znanstvene raz. iskave, poučevanja svetnih predmetov na gimnazijah in podobno.
Lahko rečem, da smo slovenski in hrvaški misijonarji v Zambiji prepričani, da je naša prva naloga gradnja krajevne Cerkve, ki ji moramo dati trdne verske temelje. Naši verniki naj v nas vidijo predvsem duhovnike, Kristusove apostole, ne pa v prvi vrsti socialne delavce ali reformatorje. Prepričan sem, da je socialno delo predvsem dolžnost že ustanovljene krajevne Cerkve, katero bo pravi misijonar tako vzgojil, da bo dolžnost ljubezni do bližnjega pravilno razumela. Zato pri nas v župniji Matero karitativno delo opravlja Vincencijeva konferenca. Jaz prav nikoli ne dajem revežem oblek ali kaj podobnega. Bojim se, da bi v meni vse preveč gledali „bogatega duhovnika“ in bi pozabili, da morajo oni sami kot kristjani, kot krščanska skupnost pokazati ljubezen do revežev. Darovi, ki jih dobim za karitativno delo, gredo Vincencijev! konferenci, ki skrbi za najbolj potrebne reveže.
Pod vodstvom župnijskega odbora opravlja župnija tudi druge vrste socialnega apostolata: organizira šivalne krožke, šolo za otroke, ki niso našli prostora v rednih šolah, prireja filmske predstave za mladino, podpira delo potujoče klinike, sodeluje pri državnem odboru za razvoj področja, na katerem župnija je ip. Tako postaja župnija res zdrav organizem, duhovnik pa to, kar mora biti — duhovni oče vernikov.
(Na raznih predavanjih med slovenskimi rojaki v Buenos Airesu je misijonar s spremljavo slik in filmov še bolj nadrobno orisal svoje delo. V osebnih razgovorih zlasti z misijonskimi delavci pa je odgovoril še na mnoga druga vprašanja, ki so jih zanimala; še posebej koristen je bil pomenek o sodelovanju zaledja v domovini in v tujini. — Urednik.)
ROJAKI! MOLIMO IN DARUJMO ZA NAŠE MISIJONARJE!
MISIJONAR 0. KOKALJ D. J. MED IZSELJENCI
V Argentini je o. Kokalj obiskal tudi narodno svetišče Lujčrn. In ga vidimo pred baziliko v družbi z misijonskim gorečnikom č. g. Stankom Skvarčo (levo), z Ladislavom Lenčkom CM in bivšim misijonarjem Andrejem Prebilom CM.
„Misijonarji, prišel je čas, ko morate z živo besedo spregovoriti vi — tudi v zaledju. Sicer boste ostali sami.“
Tako je zapisal uvodničar v Katoliške misijone za mesec maj.
O. Jože Kokalj DJ je zakadi te nuje sodobne misijonske akcije prišel med rojake v domovini in v izsljenstvu in je polno izpolnil in še dopolnjuj^ to plat svojega misijonarskega dela: osebni stik z zaledjem.
Šele pet let misijonarskega dela na terenu je za njim, a so tako bogata po izkušnjah in spoznavah, da je začutil notranjo potrebo posredovati svoje spoznanje in svojo vnemo in zavzetost tudi misijonskim prijateljem, ki mu iz zaledja žele stati ob strani.
In res nam je bistrovidni misijonar veliko dal in v marsikaterem pogledu takorekoč odprl oči za pravo gledanje na sedanjo in bodočo Afriko. Poglejmo, kje in kako je sejal med Slovenci v izseljenstvu.
Mimogrede — obisk dveh misijonark žužkovih
Misijonar meni, da si morajo biti tudi misijonarji med seboj v oporo in v obogatenje v izkušnjah. Zato je lani povabil medicinsko sestro Silvo žužek, ki deluje v Ugandi, da jih je obiskala v Zambiji; o njenem obisku, smo v našem listu poročali. Zdaj ji je p. Jože obisk vrnil: prekinil polet na pot med rojake po svetu in v domovini in izstopil na ugandskih tleh, severno od Zambije. Misijonarka s. Silva ga je čakala na letališču in skupaj sta se odpeljala še 500 km z avtomobilom do Fort Portal, kjer ona deluje. O tem srečanju nam bo prav gotovo misijonarka sama kaj poročala.
Iz Ugande je misijonarja Kokalja letalo poneslo v prestolnico Etiopije (Abesinije) Addis Abebo. Na letališču ga je čakal predstojnik tamkajšnjega jezuitskega misijona in ga odpeljal 160 km daleč na misijon, kjer misijonar! misijonska zdravnica s. Janja (Agnes) žužek v kraju A tata.
Obe misijonarki sta mu naročili pozdrave za oba brata v Rimu, za brata in sestro v domovini, pa za mamo in več bratov v Argentnii.
Po Evropi
Na evropskih tleh se je misijonar najprej ustavil v svetem mestu in sie tam srečal z o. Ivanom žužkom in o. Romanom žužkom, ki sta oba jezuita in bistveno sodelujeta pri poslanstvu zbližanja s pravoslavnim vzhodom, posebej z ruskimi kristjani.
Iz Rima se je o. Kokalj odpeljal v domovino, ki jo je bil pred petimi leti zapustil. Tu je za začetek ostal dvanajst dni; obiskal je svoje sobrate v Sloveniji in v Zagrebu; posebej pa je pozdravil vse domače onih slovenskih in hrvaških misijonarjev, ki z njim vred misijonarijo v Zambiji. Pogovoril se je tudi zaradi tiska knjige o Zambiji, ki jo namerja napisati v prostem času, ko bo zdaj bival nekaj mescev doma. Domenil se je tudi o svojem mi-sijonarjenju po slovenskih farah, ki bodo zaželele njegovo navzočnost.
Iz Ljubljane je odletel najprej v Londoh, kjer je imel v Slovenskem domu nedeljsko mašo in se je srečal s Slovenci, ki jih dobro pozna še iz časa,1, ko se je v Angliji pripravljal na pot v misijone. Iz Londona je obiskal tudi Bedford, kjer živi družina Gabrijele Rehberger, ki je velika prijateljica in sodelavka slovenske misijonske akcije, pa tudi poverjenica Katoliških misijonov.
Potem je odšel na Irsko, v Dublin, kjer je obiskal dva bodoča zambijska misijonarja, enega hrvaškega bogoslovca in pa Slovenca Janeza Mlakarja iz Bohinja, ki je rodni brat laične misijonarke v Zambiji, Kristine Mlakar, katera poučuje matematiko na gimnaziji. Bogoslovec Mlakar D .J. bo imel poleti v Bohinju novo mašo in o. Kokalj mu bo slavnostni pridigar, ob navzočnosti sestre Kristine, ki bo v ta namen tedaj tudi prišla domov iz misijona. Ker v Zambiji delujejo tudi misijonarji-jezuiti irske narodnosti, je kajpada obiskal tudi te; prav tako poljskega jezuitskega bogoslovca, ki je že nekaj časa deloval v Zambiji, a je na končavanju študij tamkaj.
Med naseljenci v Kanadi in ZDA
V Kanadi ima o. Kokalj znance in prijatelje iz časov pred svojim odhodom v misijone, kajti obiskal je rojake v tej deželi že tedaj. Zdaj jim je
Misijonar o. Kokalj na domu družine Marjana Loboda v Ramos Mejia pri Buenos Airesu. Misijonar sedi; v ozadju Andrej Prebil CM, g. Loboda, njegova soproga in otroci, od katerih najstarejša manjka.
torej mogel takorekoč podati poročilo o svojih misijonskih podvigih, za katere so ga rojaki že pri prvem obisku doživeli tako vnetega in zavzetega.
Najprej se je ustavil pri Slovencih v Montrealu, kjer pastiruje v slovenski župniji Jan Ivan CM, s pomočjo dveh Marijinih sester. Imel je pri vseh nedeljskih mašah misijonske govore in potem v dvorani predavanje s skiopt. slikami.
V	Torontu je imel veliko opraviti. Kako je rojakom posredoval poznanje dela slovenskih misijonarjev v Zambiji in Zambije sploh, nam pove kratko aprilska številka „Božje Besede“, ki jo mesečno izdajajo slovenski lazaristi v Kanadi. Takole poroča:
„Župnijo je obiskal o. Jože Kokalj D.J., slovenski misijonar v Zambiji. V četrtek 9. marca, je govoril, kazal film in skioptične slike na sestanku župnijskega krožka. V nedeljo, 12. marca je pridigal pri vseh župnijskih mašah in po zadnji predaval na sestanku Pveze katoliških mož. Tega sestanka se je udeležilo večje število župljanov in župljank. Res, pokazali smo zanimanje za misijonske napore Cerkve in delo naših misijonarjev.“
Tako poroča o srečanjih o. Kokalja v župniji Marije Pomagaj. O srečanju v župniji Brezmadežne pa list piše: „Posvetili smo o. Jožetu Kokalju nedeljo 19. marca. Imel je vse pridige v cerkvi, nato pa dopoldne in popoldne predavanje v dvorani.“
V	času svojega bivanja v Torontu je misijonar bival pri svojih sobratih v „Regis College“, kjer študira slovenski jezuitski bogoslovec zambijskega misijona Stanko Rozman D.J. V tem jezuitskem kolegiju je naš misijonar predaval celi komuniteti, se razgovarjal s provincialom o bodočih možnostih študija zambijskih misijonskih kandidatov v tem zavodu in podobnem.
Ni se pa zadržal samo v Torontu, ampak je pohitel tudi v 330 km oddaljeni kraj v Sudbury, kjer je razveselil tamkajšnjo slovensko skupino s svojo navzočnostjo in jim govoril o svojem misijonu.
Pestro je bilo njegovo bivanje v Združenih državah, kjer ima svojega strica v Clevelandu, javnega delavca Ovsenika, katerega hčerka Cvetka se jc tiste dni poročila in ji je misijonar blagoslovil ta sveti zakrament. V tej državi se je zadržal kar tri tedne.
Takle lepak so pripravili rojaki v Slomškovem domu za oznanilo o misijonarjevi navzočnosti med Slovenci okoliša Ramos Mejla. Izdelal ga je Stane Snoj. V barvah izdelan je bil videti veliko lepši.
Slika na desni: Misijonski sodelavci Velikega Buenos Airesa s svojimi družinami po kosilu, ki so ga priredili v Slomškome domu misijonarju v pozdrav Gg. Marjer Amon in Ciril Markež sta odsotna.
V	New Yorku je pred vsem obiskal sobrata o, Nikoliča D.J., ki mu je dragocena zveza z misijonom v ekonomskem pogledu. V Chicagu se je oglasil pri oo. frančiškanih, prav tako je poromal k Mariji v Lemont. V Jolietu j'e imel za rojake predavanje. Obiskal je tudi Washington, kjer je maševal v pred nedavnim organizirani slovenski kapeli narodnega svetišča v ZDA. Povsod se je srečaval z rojaki in jim posredoval v ožjih skupinah svoja misijonska izkustva. Najdalje pa se je kajpada zadržal pri sorodnikih in rojakih sploh v Clevelandu, kjer je največ Slovencev in kjer je imel dve srečanji s skioptičnimi predavanji in filmi, ki jih je imel s seboj. Doživel je tudi koncert Malih harmonikarjev pod vodstvom Rhdija Kneza, pa veliko srečanje klevelandskih Slovencev na poroki Ovsenikove Cvetke, kjer se je zbralo samo pri svatovskem obedu okrog 800 svatov... »Z glavnim misijonskim delavcem v ZDA g. Karlom Wolbangom se kljub prizadevanjem ni mogel osebno srečati, a je imel z njim telefonski razgovor.
Med rojaki v Argentini
V	Argentini smo imeli v teh 25 letih imigracije po drugi svetovni vojni že nekajkrat priliko, doživeti navzočnost slovenskih misijonarjev, vendar je to razmeroma redek primer, da bi kdo zašel na ta spodnji konec ameriškega kontinenta.
Kmalu po naši naselitvi v deželi sta nas obiskala iz Kitajske kot begunca v Chile potujoča slovenska misijonarja: Drago Pokorn CM, ki je bil 15 let na Kitajskem; in g. Andrej Prebil CM, ki je odšel na Kitajsko v tistem naravnost junaškem pohodu slovenskih lazaristov tjakaj, po drugi
svetovni vojni, ko se je že od preje tamkaj delujočim misijonarjem Jerebu, Ituparju, Časlu in Pokornu pridružila skupina gg. Kopača Janeza, Prebila Andreja, Wolbanga Karla, klerika Andreja Jermana in brata Cirila Verdnika in so vsi skupaj tvorili slovenski kitajski Baragov misijon, kot smo ga poimenovali, pa je prodirajoči komunistični režim počasi vse izrinil iz dežele kot nezaželjene tujce, po bolj ali manj težkem preganjanju in trpljenju. Tedaj smo ob Pokornu in Prebilu doživeli prvo misijonsko srečanje, in sicer s takorekoč bivšima misijonarjema. Potem smo pred kratkimi desetimi Jeti doživeli obisk misijonskega brata Karla Kerševana CM, ki je pridno predaval po slovenskih središčih z zelo intiligentno besedo ter kazal silno poučni zvočni misijonski film, pač iz bivšega Belgijskega Konga, v katerem je deloval. Pred dvema letoma smo povabili iz Slovenije, kamor je po skoraj 50 letih misijonskega dela na Kitajskem in Siamu prišla na obisk in oddih, s. Ksaverijo Pirc OSU, starosto slovenskih misijonarjev, ki nas je presenetila z izredno svežostjo ne samo svoje osebnosti, ampak tudi prikazovanja sodobnega gledanja na misijonske narode in njih verstva, zlasti budizem v deželi Tajski. Obiskali sta nas tudi že obe misijonski zdravnici dr. Janja in dr. Terezija žužek iz družbe Misijonskih zdravniških sester, ki imata tu mamo in brate.
Nismo pa še bili doživeli navzočnosti aktivnega misijonarja-duhovnika med nami. In takega smo si zaželeli. Žal nam je bilo in nam je še, da se nam o. Cukale Jože, ki je iz begunstva odšel v misijone, v Bengalijo, ni oglasil že pred odhodom v Evropo in Severno Ameriko po dvajsetih letih misijonskega delovanja, ker bi ga prav gotovo povabili tudi med nas v Argentino, zlasti ker nam je Bengalija kot dežela delovanja številnih slovenskih jezuitov že iz davnih dni zelo pri srcu. Nismo pa hoteli zamuditi prilike obiska o. Jožeta Kokalja, in to iz več razlogov: On je vodilni misijonar novega slovenskega misijonskega podviga v Zambiji, on je svoj misijonski poklic spočel in gojil ob predvojni slovenski misijonski akciji, ki sta jo vodila dva, v sedanjem Baragovem misijonišču delujoča in živeča misijonska delavca, gg. Sodja in Lenček, on je v misijonski poklic dozorel in ga sebi in številnim drugim sodelavcem uresničil kljub nenaklonjenim razmeram v domovini, on je tudi najožji tovariš in sodelavec iz naše srede izišlega misijonarja o. Lovra Tomažina... Končno ima o. Kokalj tu v Gerziničevi in Bidovčevi družini celo deloma bližnje deloma daljne sorodnike in je to razlog več za njegov prihod v to slovensko skupnost v Argentini.
Kajpada smo ga ob našem povabilu morali opozoriti, da Argentina ni dolarska dežela in da je v teh časih celo v nemajhni gospodarski krizi ter da zato ne bomo mogli nuditi misijonarju kakih pomembnih gmotnih opor za njegovo bodoče delo, kakor so mu jih morda mogli nuditi po deželah Severne Amerike. A misijonar je bil skoraj užaljen in je pisal, da mu še na misel ne hodi iskati pri nas misijonske pomoči, ampak da prihaja iz enega samega hrepenenja po obisku v središču te naše slovenske izseljenske in zamejske misijonske akcije in po srečanju z očetoma svojega misijonskega poklica ter s tolikimi misijonskimi sodelavci ter kajpada s svojimi znanci in sorodniki.
In tako smo ga šli 22. aprila čakat na mednarodno letališče Buenos Airesa Ezeiza, misijonski sodelavci in številni prijatelji. Toda radi napačnih informacij misijonar ni mogel priti ob napovedani uri, in smo nekoliko žalostni brez misijonarja odšli vsak na svoj dom, šopek cvetja, ki ga je imela s seboj Lobodova hčerka, je šel naslednji dan na oltar k Mariji.
Ponoči ob 11 pa nekdo pozvoni v precej oddaljenem Baragovem misijonišču v predmestju: Bil je o. Jože Kokalj z dušo in telesom. Ko je namreč

Sorodniki in prijatelji, zbrani na letališču pred slovesom od misijonarja Kokalja
O. Jože Kokalj D J. v sredi med Ladislavom Lenčkom CM in Andrejem Prebilom CM pred zemljevidom sveta na letališču Ezeiza.
Misijonar Kokalj v družbi z mamo o. Tomažina D.J. in njegovima sestrama.
videl, v kako zagato so ga spravili nepravilni podatki, se je prav misijonska iznajdljivo znašel in poiskal edino letalo, ki ga je pripeljalo iz Santiaga v Chileju na mestno, manjše letališče Palermo v Buenos Airesu, kjer ga seveda ni nihče čakal a si je tudi tu pomagal naprej do nas.
Ne bomo pripovedovali, kako smo ga bili veseli, kako smo pozno v noč ob njem kramljali. Tudi ne bomo podrobno navajali vsega, kar smo doživljali in videli ob njem, ko smo ga spremljali po slovenskih središčih in domovih znancev. Naj v naslednjem kratko navedemo, kje vse se je oče misijonar mudil v tistih slabih desetih dneh bivanja med nami v Argentini: Prihod v soboto 22. aprila ob 11. ponoči. Počitek.
Nedelja, 23. aprila: Misijonarjeva misijonska pridiga pri obeh slovenskih mašah in eno maševanje v Slovenski vasi. Obiski po hišah. Kosilo z zastopniki slovenskega cerkvenega življenja v Baragovem misijonišču. Popoldne na sestanku staršev gojencev Misijonskega zavoda.
Zvečer misijonska prireditev v Hladnikovem domu v Slovenski vasi, ob udeležbi, kakor je skoraj ne pomni ta dvorana. Pozdravi, cvetje, petje, misijonarjevo predavanje s skiopt. slikami in filmom.
Ponedeljek: Ogled mesta in okolice, obisk pri prijateljski družini kiparja Franceta Ahčina.
Torek: Srečanje s sorodniki, prijatelji in znanci, zlasti v družini Božota Finka v Ramos Mejija.
Sreda: Sestanek s slovenskimi duhovniki v Slovenski hiši.
Četrtek: Obisk Rožmanovega zavoda v Adrogueju.
Pri Tomažinovih.
Zvečer v dvorani v San Justo misijonska prireditev: Petje otroškega zbora* narodne noše, cvetje, misijonarjevo predavanje s skiopt. slikami. Petek: Zjutraj z Marjanom Lobodo in dvama duhovnikoma iz Baragovega misijonišča v Lujän, kjer srečanje z velikim misijonskim dobrotnikom Stankom Skvarčo. Nato kosilo v družini Marjana Lobode. Ob 15 misijonsko predavanje v Misijonskem Zavodu Baragovega misijonišča, nato na Pristavi srečanje z rojaki skupnosti v Castelarju. Po prireditvi k bratrancu prof. Geržiniču v bližini.
Sobota: Pri Geržiničevih; zvečer na igri: Kristalna menažerija v Slovenski hiši v središču.
Nedelja, 30 aprila:
Ob 8. Iz Baragovega misijonišča v Slomškov dom v Ramos Mejia: Maša s pridigo, srečanje z rojaki v dolgem intervjuju, nato kosilo z misijonskimi sodelavci in njihovimi družinami istotam.
Popoldne ob 16. Misijonska prireditev v dvorani Slovenske hiše: Koncele-brirana maša msgr. Oreharja Antona z misijonarjevo pridigo, ob somaševanju gg. dr. Starca, Prebila Andreja in Sodja Franca. Med mašo in po maši se je dvorana napolnila do zadnjega kotička. Spored vodi predsednik Misijonske zveze v Argentini, Marjan Loboda, pozdravijo in podajo misli msgr. Orehar Anton v imenu slovenskega dušnega pastirstva, predsednik predstavniške organizacije Zedinjena Slovenija, Božo Stariha in urednik „Katoliških misijonov“ Franc Sodja CM. Predavanje o. Kokalja s filmom, skiopt. slikami, reproduciranim afriškim petjem. Po prireditvi v Ramos Mejia na dom družine misijonark žužkovih, ob žužkovi mami, bratih in njihovih soprogah ter tremi misijonarji iz Baragovega misijonišča.
Ponedeljek: Dveumi razgovor z duhovniki Baragovega misijonišča o misijonskih vprašanjih slovenske in vesoljne Cerkve. Nato k družini Bata-
O. Radko Rudež D.J. igra na harmonij z zambijskimi pevčki.
gelj in srečanje z sestrama sobrata Kovača, ki je v domovini. Zvečer srečanje z družino Jerebič v Hurlinghamu.
Torek, 2. maja, nadaljevanje razgovora o misijonski problematiki v Baragovem misijonišču. Kosilo. Ob 16 odhod na letališče, kjer se je zbrala večja skupina prijateljev. Ob 17 odlet z letalom družbe Varig v Zürich in odtam v Zagreb.
To je suho poročilo o resnično toplih in vsebinsko bogatih srečanjih slovenske skupnosti v Argentini z misijonarjem. Misijonar je zares lahko začutil našo ljubezen, mi pa smo se obogatili z novimi spoznavami in idejami o tem, kaj je prav za prav modemi misijonar in moderno misijonsko delo v prebujajoči se Afriki, ki nam jo Cerkev tako priporoča v misijonsko reševanje.
Čeprav misijonar ni računal s kako pomembno misijonsko pomočjo, je vendar treba reči, da je slovenska skupnost v Argentini tudi v tem pogledu izrabila priliko za misijonska dobra dela. (Zlasti so udeleženci maše in prireditve v Slovenski hiši lepo darovali za misijone in podčrtati je treba gesto slovenskega dušnega pastirstva, s katero je celotno mašno nabirko poklonilo misijonarju.
Misijonar se zdaj mudi tri mesece v domovini in je neprestano na delu od župnije do župnije, kjer dviga misijonsko zavest slovenskega katolicizma, ki je zadnje čase začela rojevati tako lepe sadove novih misijonskih poklicev. Tako se mu bo polletni dopust izplačal ne toliko za počitek in lastno osvežitev, ampak še veliko bolj za oživljanje misijonske misli, pridobivanje novih poklicev, molitvenih in tudi gmotnih darov za svoje veliko in lepo delo v Zambiji. Upamo, da se mu je v istem smislu splačal tudi njegov obisk med izseljenci.
OD RICCIJA DO KONCILA
FRANC SODJA CM (Nadaljevanje.)
Kakšna vprašanja so bila v središču boja?
Dve skupini vprašanj sta prišli na vrsto v tem boju. V prvo skupino spadajo poganski običaji in obredi, v katerih naj bi se misijonarji poganom prilogodili, ti so:
1.	objokovanje mrličev,
2.	češčenje prednikov,
3.	kult Konfuceja,
4.	češčenje malika Činghuang (Tsching hoang).
V drugo skupino pa bi spadale stvari, ki jih ne moremo imenovati obredna vprašanja, ta so:
1.	poimenovanje Boga,
2.	nastop misijonarjev, obleka, pridiganje in podobno,
3.	izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje cerkvenih zapovedi.
4.	način podeljevanja nekaterih zakramentov ali bolje nepodelje-vanje nekaterih zakramentov,
5.	zakrivanje križa,
6.	dopuščanje visokih obresti.
Ta razdelitev je povzeta po frančiškanu Maasu, ki je stvar temeljito obdelal, uporabljena pa je tudi dominikanska, jezuitska in nevtralna literatura, da bi mogli dobiti čim bolj objektivno sliko. Saj o vsem tem govorijo vsi, samo da zlasti jezuiti nekaterih stvari sploh ne omenjajo, ker se jim ne zde pomembne; vsi pa prikazujejo posamezna vprašanja bolj ali manj pristransko, zato bomo mogli včasih le navesti obojno mnenje, ne bomo pa si mogli ustvariti objektivne slike, kar pa tudi ni potrebno za naš namen.
Ker je bilo največ nesoglasij zaradi ‘češčenja prednikov in Konfuceja, bomo o tem malo več spregovorili.
1. Objokovanje mrličev.
Na dan smrti Kitajca pridejo sorodniki in znanci in prinesejo jedila, da omogočijo domačim posmrtni obed. Pri tej priliki počaste mrliča s tem, da se štirikrat do tal priklonijo pred tablico, na kateri je napisano ime umrlega, nalože trikrat kadilo in čez nekaj dni prinesejo še sveče in kadilne paličice, poleg tega navadno tudi papir,
ki ga razrežejo v podobi denarja, ki ga zažgo z vero, da bo umrli na enem svetu s tem deležen tolike vsote denarja in se bo mogel odkupiti od zlih duhov. Domači pa dvakrat na dan polože pred krsto dve porciji riža, eno za umrlega, drugo za zlega duha, v katerega oblasti je umrli. Vsak dan prihaja malikovalski svečenik, ki z domačimi vred poje nastavljeno hrano in jo ponudi tudi duši umrlega.
Tako so opisali obred frančiškani in dominikanci. Opis, ki ga je podal jezuitski provincial Furtado pa se od tega razlikuje v tem, da opušča večino obredov malikovalskega značaja. Zlasti trdi, da ni tiste tablice, ki jo omenjajo frančiškani. Jezuiti so se obredov udeleževali in to tudi kristjanom dopuščali. Zanimiv je zgled, kako je neki jezuit zdvajal o takih ceremonijah in si potolažil vest s tem, da predstojniki tudi tako delajo in ukazujejo. Menda so celo rezanje denarja iz papirja dopuščali. Mendikanti seveda, zvesti svojemu gledanju, niso dovoljevali tega in so obsojali jezuite. Pa vendar, pravi Maas, je to še najbolj nedolžna stvar.
Težje je vprašanje o češčenju prednikov in Konfuceja.
2. Ceščcnje prednikov.
O tem govori Ricci in za njim jezuiti nekako takole. Vsi Kitajci prinašajo na določene dni v letu svojim umrlim prednikom meso, sadje, kadilo, svilo in podobno. S tem hočejo umrlim izkazati isto čast, kot če bi še živeli. Ne verujejo pa, da bi ti res prišli uživat prinesene jedi, ali da bi jih potrebovali. To da delajo zato, ker ne vedo drugega načina, s katerim bi jim izkazali dolžno 'čast in spoštovanje.
To pa jim je tudi vzgojno sredstvo, da bi se tudi njihovi otroci naučili spoštovati svoje starše. Tako ni po mnenju Riccija v tem prav nič malikovalskega. Seveda pa je tudi on mnenja, da bi bilo za kristjane boljše, da bi namesto tega dajali miloščino ubogim.
Na ta navidez nedolžen običaj pa mendikanti drugače gledajo. Ločijo tri vrste tovrstnih obredov. Slovesne, ki se vrše v kapelah ali domačih dvoranah, preproste na domovih revnejših slojev in obrede na grobovih.
Najbolj vidna razlika od jezuitskega opisa je tablica prednikov, kateri se pri teh obredih izkazuje čast. Pri slovesnih obredih si sorodniki razdele službe približno kot pri naši liturgiji. Celebrant, če ga smemo tako imenovati, je družinski o'če ali najstarejši sin, drugi vrše službo nekakih diakonov, subdiakonov in nižjega strežništva. Cere-monicr kliče med obredi kot smo mi na veliki teden: Flectamus genua! - Pokleknimo! in odgovore mu: Levate! - Vstanimo! Darujejo kozo ali prašička, poleg tega še druga jedila. Nazadnje jim po vseh obredih
in molitvah ceremonier razloži, da bodo zaradi tega češčenja deležni sreče in zdravja.
Na podoben način se vrši manj slovesni obred. Značilno pri tem je to, da duhovnik po raznih poklekih in prostracijah govori, da so predniki prišli, da so se približali in da bodo poslušali češčenjei svojih potomcev in uslišali njihove prošnje, ki pa jih ni treba izraziti z besedami, ker duše prednikov vedo za njih misli in želje.
Tretji obred, ki se vrši na grobovih, ima pa to posebnost, da najprej darujejo duhu tistega kraja, potem šele umrlemu. Tudi tu imajo vero, da jim morejo umrli pomagati in jih za to prosijo. Verujejo, da umrli pridejo in uživajo vonj jedi. Drugi pa spet mislijo samo na priprošnjo umrlih; približno tako kot mi.
Razlika obeh opisov je jasna in razložljiva samo s tem, da so se jezuiti opirali na stare knjige, mendikanti pa na tedanjo prakso.
Treba pa je poudariti, da tudi jezuiti (vsaj tako so oni mislili t niso dovoljevali kaj malikovalskega, ampak samo to, kar je po družbenem zakonu predpisano.
Dovoljevali so jim prinašanje jedi, zažiganje kadila, postavljanje tablic na družinski krščanski oltar in češčenje tablic. Prepovedovali pa so jim zažiganje papirnega denarja, vero, da umrli pridejo, in prošnjo za pomoč.
Upravičena je sodba Maasa, da je tako dovoljenje nedopustno. Če so izobraženci in preprosti na splošno mislili, da duše umrlih pridejo in da se jim morajo priporočati in so vsi obredi po svojem značaju tipično verski, je sodelovanje pri njih nedopustno, pa čeprav je v knjigah in zakonih opisani obred zgolj civilnega značaja.
(Bo sledilo.)
SE ENKRAT PROSIMO za številko januar-februar letošnjega letnika vse tiste, ki jih ne mislijo hraniti. Rojaki v Argentini lahko oddaste kar v Slovenski hiši v Dušnopastirski pisarni. Drugi po pošti — kot tiskovina, kar malo stane.
Lepo tudi prosimo vse, ki še hranijo prve številke „Katoliških misijonov" tukajšnjega izhajanja, se pravi letnika 1948 in 1949, da nam jih odstopijo, ako jih morda ne mislijo hraniti v svoji knjižnici.
2e vnaprej srčna hvala vsem, ki nam boste napravili to uslugo!
Uprava.
NEVARNI PREOBRATI V KONGU
PIŠE RUDA JURČEC
Levo: kardinal Malula
Afrika je danes kontinent, ki je v vrenju in viharju od severa do juga in od vzhoda do zapada. Konec druge svetovne vojske je pometal, spodil kolonialne evropske oblasti, čez noč je nastalo desetine držav, ki so morale na življenja pot tako, da bi se iz dojenčka v nekaj dneh moral razviti odrasel človek. Jasno je, da je v to nenaravno dogajanje poseglo polno vplivov, domačih in tujih: rodil se je na eni strani radikalni nacionalizem, ki se je v pomanjkanju pravih sodobnih gesel zatekel v zakladnice tradicij (krščansko vero naj nadomestijo stara poganska verstva ali pa naj se vsaj v katoliško vero vključijo nekatere častitljive vrednote preteklosti), na drugi strani, pa so nekateri absolventi evropskih univerz, tudi katoliških — in takih ideologov ni bilo malo — menili, da je možno ustvarjati novo državno neodvisnost in svobodo z nauki evropskega revizionizma. Da se je temu pridružilo mnogo agentov iz najrazličnejših svetovnih tokov od Pekinga do Moskve, od Kaira do Washingtona, je jasno.
MOBUTU NI PRVI
Mobutu je general. Povzpel se je na oblast po ve‘č krvavih udarih, a se je ustalil na prestolu, kar je redko, in kaže, da „zna vladati“. S trdo pestjo je sedaj udaril po katoliški Cerkvi, ko je kardinala Malulo prisilil, da je moral zapustiti sedež svoje nadškofije v Kinšasi in se zateči v Rim.
Mobutu je radikalen, verjetno mu v tem ni para v vsej Afriki. Pred njim pa je bil v državi Ghana nacionalistični voditelj general
Kapela Narodne univerze države Zair (nekdanji Belgijski Kongo)
N’Khruniah, ki je potem v divji gonji za modernizacijo države presedlal na skrajno levico in nazadnje kon'čal v naročju Pekinga. Toda začel je enako, kakor danes namerava Mobutu. „Dovolil je“, da so ga začeli ljudje — seveda je dopustil samo eno stranko, kakor sedaj dela tudi Mobutu — primerjati s samim Kristusom in šlo je tako daleč, da so mu kot „preroku“ v glavnem mestu postavljali spomenike v podobi religioznega zanesenca in reformatorja.
Mobutu dfrnes nadaljuje, kjer je N’Krumah končal (pred tedni je kot izgnanec v nekem romunskem sanatoriju umrl reven in osamljen — podlegel je raku). Zastopniki Cerkve so se pred „njim ponižali“ do zadnjih meja, da bi ga odvrnili od ukrepov, ki bi mogli na koncu privesti državo v nekak komunizem nacionalistične barve. Spremenil je najprej ime države: ni več Kongo, ampak Zair, uvedel je samo eno stranko in sedaj zahteval, da morajo vsi verski učni zavodi imeti v vseh razredih celice njegove stranke. Celo bogoslovci bi morali biti
člani te stranke, če pa tega ne bodo dopustili — bo bogoslovje zaprl in gojence razgnal. Vsi prebivavci bi morali svoja krščanska imena spremeniti v stara, domača; državnim uradnikom je ob naraščajoči napetosti s Cerkvijo prepovedal udeležbo pri službi božji. Vse tri univerze je združil v eno in tej vključitvi se je morala podrediti tudi starodavna slavna univerza Louvainium v Ki tiča sil Mobutu je sicer imenoval za rektorja vseh treh univerz nekega škofa, vendar je vprašanje, za koliko časa.
Ko je kardinal protestiral zaradi ukrepov in opozoril na krivice, ki se dogajajo ob preganjanju verskega tiska — Mobutu je za 6 mescev zaprl tiskarno in založbo pavlincev —, ga je Mobutu kaznoval s tem, da mu je sporočil izgon iz države in sicer je moral na pot v 48 urah. Papež Pavel VI mu je odhod olajšal s tem, da ga je poklical v Rim „na posvetovanje“. Ostali afriški episkopat se je zavzel za kardinala, a jih je Mobutu proglasil za ,l|ažne prelate in hierarhe“. Posebna delegacija nadškofov in škofov je obiskala Mobuta v Kinšasi, razgovori so trajali tri ure, a ni Mobutu popustil v nobeni točki. Izdal je poseben
General Mobutu v baziliki sv. Petra v Rimu, pač ob kaki izredni slovesnosti,
h kateri je bil povabljen.
zakon, kjer priznava tri krščanska verstva in jim dovoljuje delovanje — vendar je vprašanje, koliko časa bo zakon spoštoval.
Dakarski nadškof Hiacint Tiandum se je oglasil v pomoč in obrambo kardinala Malula: „Afričani vendar ne smejo biti takšni, kakor niso bili niti kolonialisti. Afrika ne more izgubljati dragocenega časa v sporih med Cerkvijo in državo...“ Tiskovne agencije generala Mo-buta odgovarjajo tako, da izkrivljajo izjave Pavla VI, ko skušajo dokazati, da ne odobrava kardinala Malula, in dnevniki v Kinšasi izhajajo s poročili iz Rima pod velikimi naslovi: „Papež blagoslavlja našo politiko“, „Rim uvideva pristnost naših reform...“.
„Revolucije“ in „reforme“ so otroške bolezni mladih, novo nastalih držav. Organizem dojenčkov in otrok v nizki starosti epidemije preboli, pač pa te razjedajo organizem močnih in razvitih teles, ker se človek trdotam časa raje prilagaja in jim služi, namesto da bi se jim postavil v bran pravočasno in z modrimi ukrepi.
Preroka N’Krumaha so v Ghani pravočasno onemogočili. Kongo -Zair je šele na pragu krize, ki vdira v organizem mlade države.
MISIJONAR CUKALE D. J. JE SEL TUDI NA POT
Po nad dvajsetih letih neprestanega misijonskega delovanja v Indiji je o. Jože Cukale potreboval in zaslužil nekaj spremembe. Že v gornjem poročilu o obisku misijonarja Kokalja med izseljenci smo izrazili obžalovanje, da nismo mogli doživeti srečanja z o. Cukalom v Argentini, kajti silno drag nam je in ob njem bi doživeli spet drug misijonski svet, duhovno tako globoko Indijo, in, kakor smo od Kokalja tu izvedeli nekatere podrobnosti o srečanjih z rojaki drugod, tako bi nam o svojih srečanjih tudi o. Cukale lahko marsikaj povedal. Upamo pa, da nam bo kaj o tem pisal, ko se nam prvič oglasi iz Indije, kamor se je med tem že vrnil. Pa tudi misijonski prijatelji v ZDA nam bodo morda kaj poročali in bomo z veseljem objavili v naslednjih številkah.
Za danes naj se omejimo le na to, kar vemo oziroma kar razberemo iz številk „Katoliškega glasa“ in iz pisma dr. Kazimirja Humarja iz Gorice. Slednji nam sredi februarja tega leta piše sledeče:
„Kot novico vam poročam, da je bil tu na obisku o. Jože Cukale D .J. Obiskal je najprej domovino Slovenijo, potem je prišel v Trst in bival pri g. Zorkotu. Od tam je delal misijonske ekskurzije po zamejstvu. Bil je na Koroškem in teden dni se je ustavil v Gorici. Bil je po skoraj vseh najših
vaseh in imel misijonska predavanja s skioptičnimi slikami. Zaključil je v Gorici v „Katoliškem domu“ v nedeljo 23. januarja. Povsod je imel lep obisk. Te dni se je vrnil v Indijo na svoj misijon.“
Res, iz oglasa v „Katoliškem glasu“ razvidimo, da je imel o. Cukale misijonska predavanja večer za večerom v tednu od 17. do 23. januarja, najprej v Slomškovem domu v Bazovici, potem v Ukmarjevem domu v Skednju, dalje v župnijskem domu v Števerjanu, pa v farni dvorani v Pod-gori, nato v Sovodnjah, v župnijski dvorani v Doberdobu in nazadnje v nedeljo popoldne ob 4 v Katoliškem domu v Gorici.
O tem, kako je posredoval poznanje Indije in misijonskega dela Cerkve tamkaj našim rojakom na Tržaškem, kjer je, kot vidimo zgoraj, bival, izvemo prav tako iz „Katoliškega tflasa“, ki poroča:
„Predstavniki raznih verskih in prosvetnih organizacij so ga povabili na svoje sedeže, kjer je z živo besedo pojasnjeval probleme lastnega misijonskega dela. Posebno pozornost so njegova izvajanja vzbudila pri udeležencih razgovora v Društvu slovenskih izobražencev v ul. Donizetti 3. V več kot dveurnem razgovora je o. Cukale z njemu lastno zavzetostjo, živahnostjo in intuicijo razložil ali dopolnil naše površno znanje o duhovni in materialni podobi indijskega podkontinenta s posebnim ozirom na Bengalijo ter zadnje politične dogodke v zvezi z njo. Tako smo med dragim iz neposrednega vira zvedeli, da pričakujejo Bengalci zelo veliko od nove samostojne države Bengla deš, ki naj bi slonela na skupnem jeziku in kulturi.“
Ista številka „Katoliškega glasa“ poroča tudi o predavanju o. Cukaleta pri misijonsko tako rodovitni Marijini družbi na ulici Risorta 3, v Marijinem domu:
„Na prvo nedeljo v letu nas je obiskal misijonar o. Jože Cukale D.J., ki ''že 2:2 let deluje v Indiji. Na zanimiv način nam je razložil položaj v Bengaliji. Povedal je tudi, kako so se katoličani njegovega misijona zavzeli za begunce iz Vzhodnega Pakistana. Predavanje je spremljalo več diapozitivov- V dvorani se je zbralo veliko število ljudi, ki so z nemajhno pozornostjo sledili misijonarjevemu predavanju.“
V domovini, v svojem rojstnem kraju Vrhniki, je misijonar doživel težko uro, ko so mu od strani oblasti svetovali, naj čim prej zapusti svoj rojstni kraj. Baje je šla njegova navzočnost „na živce“ zlasti nekomu, ki ima roke okrvavljene od pobitja njegovih dveh bratov. . . Škoda, da se misijonar ni v domovini naselil kje drugje, od koder bi mogel morda nemoteno razglašati veselo vest o Kristusovi cerkveni navzočnosti v bratskem indijskem narodu. Kot tuji državljan (misijonar je po državnosti zdaj Indijec) bi kajpada moral dobiti takozvano „obrtno“ dovoljenje, ki mu bi ga pa verjetno dali kot tolikim drugim duhovnikom, ki pridejo kot tuji državljani od drugod. Žal, v domovini namreč še daleč ni verske svobode kot v demokratičnih deželah po svetu in je pač treba imeti nedemokratične postave današnjega režima v vidu.
Število slovenskih misijonarjev je vedno večje; naj bo tudi naša pomoč njim vedno obilnejša!
na si misijonarji
• e
	
• m/
ptsejo
O novem slovenskem misijonarju, maristovskem bratu ZDRAVKU KRAVOSU smo po posredovanju č.g. Stanka Skvarča, ki je dušni pastir v zavodu maristov v Lujänu, Argentina, prejeli sledeče podatke:
Rojen je bil v Skriljah, Slovensko Primorje, v Jugoslaviji, in sicer 15. februarja 1925. leta. Oba starša mu še živita na rodnem domu. V družbo maristov je vstopil v Italiji 20. julija 1939. leta. Leta 1943 je napravil prve zaobljube. V Argentino je prišel kot 22 leten redovnik 25. februarja 1947. leta, skupaj z bratom Antonom Bratino; malo dni preje je prišel v deželo tudi še tretji slovenski maristovski brat Stanko Ložar. Februarja 1949 je napravil večne zaobljube. V Argentini je deloval v različnih hišah maristovske druž-že: V Lujanu, Marcos Juarez, v treh različnih kolegijih maristov v Buenos Airesu, V Mar del Plati, San Rafael. Nato je bil nekaj časa v Franciji in na škotskem, nato spet po različnih zavodih v Argentini kot profesor. Nazadnje je deloval v RU-faeli kot „prefecto de disciplina“.
V misijone je iz Evrope odletel 27, avgusta, in sicer ga je vrhovno družbeno vodstvo poslalo v republiko Malawi, v deželi velikih afriških jezer, kjer je kanadska provinca družbe ustanovila že več kolegijev, in v enem od njih bo naš rojak profesor.
S tem smo predstavili misijonskim
prijateljem novega slovenskega misijonarja. Upamo, da bomo kmalu prejeli njegov naslov, nakar se mu bomo oglasili in ga poprosili, naj vstopi v veliko družino slovenskih misijonarjev in njihovih sodelavcev v zaledju.
Častitemu gospodu Stanku Skvarča pa za podatke najlepši Bog povrni!
Pri našem poročanju o slovenskih misijonarjih iziroma objavljanju njihovih pisem smo spet prišli naokrog iz Južne Afrike na Daljni Vzhod, na
JAPONSKO
Misijonar in slovenski pesnik o. VLADIMIR KOS D .J., vseučiliški profesor in istočasno apostol cunjarjev nam piše 19. aprila v zahvalo za dar iz sklada 1971, katerega smo začeli razpošiljati. Poslali smo mu tudi za tri sestre usmiljenke na Japonskem, s prošnjo, da jim pošlje. Lepo pozdravlja vse prijatelje! Priporoča Japonsko v molitev!
Tri usmiljenke so nam tudi pisale, a ta pisma so še v zahvalo za prejšnjo pošiljko sklada 1970:
Od s. KATARINE JANČAR imamo dve pismi. Prvo je z dne 25. IV. lanskega leta. Pravi, da je dobila za onih 100 dolarjev, ki smo jih zanjo poslali, letos več kot prejšnja leta. Poroča tole:
,,Jaz sem tu v provincialni hiši naše družbe, in ker sem od vseh
starejših sester še najbolj zdrava, lahko še marsikaj pomagam.
Naše mlade sestre tudi veliko dobrega store po otroških vrtcih, pri obisku jetnikov, po bolnicah. Ob sobotah in nedeljah se razdelijo po župnijah in pomagajo v sobotnih in nedeljskih misijonskih šolah.
Vse prav lepo pozdravljam!“
V drugem pismu z dne 12. XII. 1971, pripoveduje, kako je skrb za ta misijon prevzela ameriška provinca usmiljenk in da pošilja nove in nove mlade misijonarke. Pred kratkim sta spet prišli dve in se bosta najprej dve leti učili japonščine. Vošči vsem vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto!
Tudi pismo druge naše sestre usmiljenke z Japonske, s. JOŽEFE ZUPANČIČ je še z dne 1. maja lanskega leta, v zahvalo za dolarski dar.
Pravi: „Iz srca sem hvaležna vsem dragim dobrotnikom za lepi dar. Rada bi se vsakemu posebej zahvalila, če bi imela naslove. Naj vsem ljubi Bog bogato povrne! Kako bo to vse prav prišlo! Darovala sem vse za naše pohabljence, da jim napravijo veselje za veliko noč. Naši otročiči so vedno številnejši. Za operacijo določenih je 30, nepopravljivo bolnih je pa okrog 50. Tu so postavili poslopje z velikimi razredi, kamor se ti pohabljeni otroci vozijo na vožičkih. Učitelji se ukvarjajo z njimi z veliko potrpežljivostjo, da se jim kar čudimo. Kajti otroci težko, hripavo govore in so tudi sicer podrazviti, a vedno sladko nasmejani, kar se sklada z japonskim značajem. Med seboj se zelo dobro razumejo. Uče se tudi angleščine in jim je učiteljica ena naših sester.
Vsi darovi so dragoceni, ker je ta ustanova še v velikih potrebah, v
razvoju. Starši otrok na splošno ne morejo nič pomagati, država res stoji ob strani s svojimi podporami, a vse to je še premalo, zato vsak dolar dobro izkoristimo, še enkrat srčna Vam hvala!“
Prav tako se zahvaljuje za pomoč tretja sestra usmiljenka na Japonskem, ki deluje v isti hiši kot s, Jančar, v Maiko to je s. BENJAMINA KARDINAR, ki poroča:
„Otroški vrtec kar lepo uspeva. Mnogo mater teh otrok, ki jih čuvamo in vzgajamo, hodi h krščanskemu nauku, da bi bile krščene, in tako leto za letom raste število božjega ljudstva in krščanskih družin. Redno obiskujemo zapuščene bolnike po bolnišnicah in tudi po domovih; med njimi se prav tako ta ali ona duša odpre milosti božji.
36 let že poteka, kar sem v misijonih, na Kitajskem in Japonskem. Bliža se jesen mojega misijonskega poklica. Kakšna bo? Molite za nas!“
FORMO,ZA
Mnogi se sprašujejo, kaj bo zdaj z misijoni na otoku Formozi, pa z misijonarji, zlasti s tujci. Zaenkrat misijonarji nemoteno delajo naprej, tudi tuji, ki so v večini. Oblast jim kajpada bolj sledi kot preje. Ponekod tudi pošto, ki jo prejemajo, odpirajo in cenzurirajo. Zlasti jim je sumljivo vse, kar je pisano v zanje nerazumljivem jeziku in še slovenskem povrhu. Zato je DR. JANEZ JANEŽ prosil že pred časom, naj njemu ne pošiljamo ne časopisov, ne knjig, ne pisem. On sam nam bo sporočil, kdaj in kako mu lahko pišemo in na kak naslov. Naprošeni od tega misijonarja, ponovno, še potom KM prosimo vse, da upoštevajo to njegovo prošnjo. To je pač misijonar, ki ima
vse razloge, da brez potrebe ne dela težav ne sebi ne bolnici, v kateri tako lepo deluje. Rad bi še dolgo ostal tam in nikakor ne želi, da bi moral zapustiti ta svoj veliki misijon, kjer je, hvala Bogu, mogel delovati v vsem miru celih 20 let. No, tudi če bo moral zdaj nehati in iti dragam, naj bo misijonar vesel: Nikjer še ni tako dolgo deloval, nikjer ni tako veliko pomenil in ustvaril v pomoč sočloveku in posredno tudi za božje kraljestvo, nikjer niso bile njegove žrtve tako blagoslovljene. Božja previdnost, ki ga je doslej tako lepo spremljala na njegovi življenjski poti in v njegovem zdravniškem, delu za bližnjega, ga bo vodila tudi v bodoče, pač tja, kjer ga najbolj potrebuje.
V pismu z dne 24. V. nam misijonar še povsem mirno piše. Zahvaljuje se za poslani denar in pravi:
„Bodite gotovi, da bo Vaš dar marsikaterega bolnega reveža spravil v dobro voljo. Revščine na svetu ne manjka in kadar je revež bolan, je dvakrat revež — in takih imamo veliko. Mnogokrat je človeku težko pri srcu, da nima kje kake banke ali kakega velikodušnega bogataša, da bi z njegovo pomočjo mogel pomagati tistim, ki revščine niti skriti ne morejo, pa jih je sram nadlegovati in prositi. ..
Sem zelo zdrav, delo nadaljujem v istem tempu. Ravno danes je menda 23 let, kar smo se v Buenos Airesu poslovili. V teh 23 letih nisem nič počival; moj edini počitek je bil štirimesečni zapor v rdeči Kitajski. Torej sem še kar precej zvest ostal misijonom oziroma bolnikom... Ostali ste zvesti tudi Vi in Vaši oziroma naši prijatelji misijonov.“
K tej sliki je dr. Janež zapisal: „Tule sem z mladimi doktorji, ki so prišli1 na enoletno prakso in te dni odhajajo k vojakom, potem pa na specializacijo. V kratkem pride nova skupina.“
ŽIVI OGENJ NAD APOSTOLI
HENRI GHEON - Misterij v 12. slikah — Poslovenil J. Zupančič
ENAJSTA SLIKA
Peter: Romarji gospodovi, kaj imamo za na pot?
Apostoli in učenci: Ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja in nihče nima dveh oblek.
Peter: Kdo nas bo sprejel?
Apostoli in učenci: Kdor nas bo hotel.
Peter: Kdo nam bo dajal hrano ?
Apostoli in učenci: Kdor bo mogel.
Peter: Kaj naj storimo, če nas ne sprejmejo ?
Jakob: Na pragu si bomo otresli prah s svojih nog.
Janez: Kdor sprejme nas, sprejme Kristusa,
kdor izžene nas, izžene njega.
Pavel: In srečni mi, če nas zaradi njega izženejo.
Drugi apostoli in učenci: Srečni, če bomo preganjani, obrekovani, zaprti in mučeni — zaradi njega.
Zbori A, B, C: Za njega.
Apostoli in učenci: Nobena stvar ne bo preprečila, da se ne bi spolnila obljuba.
Peter: Kaj bomo imeli na poti ?
Drugi apostoli: Troje zakladov, ki jih ne uniči ne čas ne trohnoba, ki jih ne oglojejo ne podgane, ne molji: vero.
Ves zbor: Vero.
Drugi apostoli in učenci: Upanje.
Ves zbor: Upanje.
Drugi apostoli in učenci: Ljubezen.
Ves zbor: Ljubezen.
Drugi apostoli: In to bomo sejali s polnim zamahom.
Peter: In niti zrnca od tega ne bomo izgubili.
Apostoli in učenci: Na pot torej 1 Ves zbor: Na pot!
(Itazprše se na vse štiri strani svetal, samo Peter še ostane. Oglasi se odhodna pesem.)
Igrški vodja: Kako lepe so noge tistih, ki nosijo Gospoda!
Filip, kam greš ti?
Filip: V Frigijo.
Igrski vodja: Pa ti, Jernej?
Jernej: V Arabijo.
Igrski vodja: In ti Matej?
Matej: V Perzijo.
Igrski vodja: Ti Juda?
Juda: V Libijo.
Igrski vodja: In ti Andrej?
Andrej: V Ščitijo in Ahajo.
Igrski vodja: In ti Tomaž?
Tomaž: V osrčje Azije.
Igrski vodja: Pa ti, sin groma, Jakob, brat Janezov, kam?
Jakob starejši: V Španijo. Odkoder se bom vrnil, da umrem.
Igrski vodja: In ti Pavel? Peter in Janez?
Pavel: Če Bog zadrži vsaj tako dolgo meč nad mojo glavo, da povrnem tisočeri del tega, kar mi je storil,
bom oznanjal njegov nauk, kakor daleč sega morje in kakor daleč sega kopno,
oznanjal z besedo, z zgledom, z lakoto in žejo, z ječami in mukami, s siloi, ki ni besnost, z milobo, ki ni slabost,
s poželenjem, ki ni greh, ki ga je Bog položil v moje meso, da ga premagam,
oznanjal bratom po krvi in duhu, Judom in krivovercem,, katere vse
enako ljubi v svoji ljubezni.
Povsod bom hkrati: v Jeruzalemu in Rimu, v Korintu in Efezu, v Tesaloniki, na Kolosu. . .
Oznanjal bom pod drevesi in skalami, v puščavah in viharju, v nevarnosti pred razbojniki in sodniki, lažibrati in brezbožniki, v nevarnosti pred mučili in brodolomi...
Samo meč, ki mi bo predrl grlo, bo prekinil moje poslanstvo:
Toda Bog bo storil, da mu bo tudi moja kri v pričevanje.
Janez: Srečni Pavel, osvajalec in po-bomik ljubezni, srečen, ker te bo smrt doletela sredi boja.
Okrašen z lavorjevim vencem boš stopil pred svojega Gospoda. [Zaman bom jaz iskal smrti od Efeza do Rima, zaman od Rima do Efeza.
V	vrelem olju bom plaval, toda njegov val me bo ščitil,
na daljni otok bom pregnan in v rudniku bo moja zaposlitev:
Toda moja uklenjena beseda se bo v šumenju voda glasila preko morja.
V	sivi starosti me bo doletela naravna smrt, kri mi bo zledenela v žilah,
in ne bo več krožila...
Kakor je tebi všeč, Gospod.
Peter: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda...“
O Janez!
Večno mladi starček, tebi edinemu bo razodeta skrivnost Kristusovega božanstva in ti edini
jo boš razodel drugim.
— Kdor pa ima samo življenje, naj ga da! —
Utrdil bom Kristusovo postavo in se bom trudil kakor ladjedelec, da postavim njegovo Cerkev med poganskimi narodi.
Kamen sem in premikal bom kamne do konca:
mešal bom malto in jo vlival med kamne.
In da mi poplača Gospod neznaten trud
mi bo izkazal to milost, da bom pribit na križ kakor je bil on, toda z glavo v malti in na kamenju. Stavba pa, ki jo bom sezidal v Kristusu, se ne bo zrušila.
Toda vsak dan do poslednjega dne, — saj me razumeš Janez, da je zato treba blagoslavljati tvojo sivo starost
in nadležnost, ki jo starost povzroči —
bo v njej donela beseda, ki ti je bila izročena po Gospodu in v kateri so združeni vsi žarki Sv. Duha: „V začetku je bila Beseda...“
Ves zbor: „In Beseda je bila pri Bogu ... in Bog je bila Beseda.“
Peter: Na pot!
(Ob zvokih mogočne enodušne pesmi odidejo cnajsteri apostoli vsak na svojo stran, z njimi gredo učenci: eni na levo in desno proti stranskima prizoriščema, drugi v dvorano po trojnem stopnišču: Janez po desnem, Pavel po levem. Samo Peter ostane na prvi stopnici srednjega stopnišča in iztegne roke proti občinstvu.)
(Bo še.)
Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga vsa ljudstva!
KATOLIŠKI MISIJONI so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“. Izdaja ga „Baragovo misijonišče“. Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Reme-dios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba „Editorial Baraga“, Pedemera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1972: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 20,00 pesov, podporna 50,00, dosmrtna 200,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji 1(4 (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Bs. As. — Dušnopastirska pisarna: Blamön L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM. Joseph’s College, P.O. Box 351, Prince-ton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157ht St., Cleveland Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber, 2215 So. Wood Street, Chicago, 111, 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev Jože Mejač CM, 95 Macdonald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Ilario 7, Gorizia. — Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. — Francija: Louis Klančar CM, Rue de Sevres 95, Paris VI. — Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. — Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. — Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101; Vrabec Franc, Baraga House, 19 A’Beckett St., KEW. Vic.
MISIJONSKI DAROVI
D. š. V.
Na romanju v Lujän, Argentina, N. N., 10 pesov.
Za slovenske misijonarje Ga. Vidmar, Rosario, 10 pesov; N. N., Buenos Aires, 10 pesov; N. N.; Ramos Mejia, 100 pesov; vsi iz Argentine.
Znamke za misijone Č. g. Franc Novak, San Luis, Loboda Helena (v roke o. Kokalju), Ramos Mejia.
Za misijone
N. N., Mendoza, Arg., 10 pesov; Jožefa Marin, Ramos Mejia, Arg., 10 pesov; družina Jakoš, Caracas, Venezuela, 50 dolarjev.
Za posamezne misijonarje
N. N., po č. g. Stanku Skvarču, Lujän, Arg., za misijonarja Buha na Madagaskarju, 300 pesov; Kokalj Vera, Castelar, Arg., za Janeza Janeža, v zahvalo za operacijo v času begunstva, 40 pesov.
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG PLAČAJ!
,,Stavbenik“ bogoslovec Peter Opeka CM pri zidavi misijonske hiše na Madagaskarju
Registro de Prop. Inf. No. 1096912 Direcfor responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires
Correo jgentino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Concesičn N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
	Concesičn N9 5612