Poštnina
pavšalirana.
Uredništvo
in
upravništvo lista je v Ljubljani Breg St 12. Telefon 119.
Posamezna številka po Bin l"29<
šle v. 23.	V	Ljubljani,	6.	junija	1924.	Leto	Iti
AVTONOMIST
Glasilo »Združenja slovenskih avtonomistov11.
-- Izhaja	vsak	petek.	-
Celoletna naročnina 59 — D mesečna 5 — „
inozemstvo celoletno 100.
Posamezne številke se ra-čuuijo po Dl 25
Inserati se računajo: pol str. 560 O, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseaa 50 p.
Hflj hočemo? L*stn° zakonoda>° !astnih tleh ^zraatlega sloven-
Krvava vlada.
Zadnja nedelja je bila krvava nedelja. V Trbovljah so imeli jugoslovanski nacijonalisti, ali kakor se sami na kratko imenujejo, »Orju-naši«, razvitje svojega prapora v tem kraju. Pri tej priložnosti pa je prišlo med njimi in komunisti do krvavega spopada, ki je zahteval 8 mrtvih ljudi in večje število ranjencev.
#
Kdo in kaj je »organizacija jugoslovanskih nacijonalistov«, ali kakor se imenuje po začetnih zlogih j>Or-ju-na«? Ta organizacija, ki ji pripadajo predvsem mladi ljudje, hoče širiti med južnimi 'Slovani misel, da smo 'Slovenci, Hrvati in Srbi en sam narod, da moramo dosledno temu nauku tudi živeti v eni državi, ki bodi centralistično urejena,, baš zato, ker smo en narod ena država. Vsa ta ideologija je v popolnem skladu s programom »Jugoslo-venske demokratske stranke«. Temeljna misel te ideologije sama na sebi ni nič hudega, kajti vsak človek naj zastopa nauk, kakršnega hoče! In če bi se »Orjuna« borila za svoj ideal, kakor se bore vsi drugi ljudje, bi bila stvar v popolnem redu.
»Orjuna« sama pravi, da ni po-litčna stranka. _ Vendar pa uživa razne predpravice pred drugimi podobnimi organizacijami. "V idna predpravica »Orjunašev« p ml drugimi državljani je v tem, da imajo pravico posesti in nošnje orožja. Ce bi ta organizacija imela namen širiti vsvojo idejo na navaden in običajen način, n. pr. potom shodov, tiska ,predavanj, magari tudi potom veselic itd., itd., potem bi ne potrebovala orožja, kajti ideje, ki se širijo z orožjem so navadno le kratkega življenja. Ne sila, prepričevanje rodi trajne uspehe! No, centralistično misleča vlada pa je vseeno dovolila Orjunašem nositi orožje, kar gotovo ni bilo brez političnga ozadja. Revolverjev pač nihče ne nosi
seboj zato, da bi ž njimi trgal žepe. Zakaj navadnim državljanom je zelo težko dobiti dovoljenje za nošo orožja. Tudi druge organizacije nimajo takšnega dovoljenja in kdor je izasačen pri nošnji istega bo — kaznovan. Ce je torej organizacija »Orjune« dobila takšno dovoljenje, potem to nekaj pomeni.
#
Ljudje, ki nosijo seboj orožje, nosijo istega ali za napad ali pa za obrambo. Tisti, ki se drži veljavnih zakonitih predpisov, nima orožja, ker ga imeti ne sme, razven n. pr. lovec, ki rabi lovsko puško in patro-ne. Od navadnih, mirnih delovnih ljudi se torej tudi »Orjunaši« nimajo kaj' bati, kakor tudi nihče drugi, ki se vede dostojno in mirno. Ce je torej vlada gotovim organizacijam dovolila nošnjo orožja, je imela pri tem nek namen. Ona je imela namen poslužiti se tistega dela državljanov, ki jim je dovolila nositi orožje, v dosego svojih namenov! Po našem prepričanju se mladi in idealni narodno misleči ljudje niti ne zavedajo tega in tistih skrivnostnih načrtov, ki ostanejo nemi med štirimi stenami sob ali salonov.
Kaj hoče sedanja vlada? Sedanja centralistična vlada v Belgradu prav dobro ve, da njene dosedanje politike večina ljudstva v Sloveniji in na Hrvaškem ne odobrava. Zato ve, da ne more dobiti večine potom poštenih in čistih volitev. Na drugi strani pa sedanja vlada dobro ve, na kako enostaven način se da dobiti večina v Macedoniji ali v Cmigori z nasiljem, z žandarmerijo in z vojaštvom. — Ali je torej kaj čudnega, ako si belgrajska vlada misli: Kar je mogočo v Macdoniji in v Čr-nigori, to je mogoče tudi v Sloveniji in na Hrvaškem?
Brez vsakega zunanjega povoda pa je vseeno težko, uvesti pri nas in na Hrvaškem obsedno stanje in ljudstvo z administrativnimi odredbami pritisniti ob zid. Za takšne
odredbe je potreben nek zunanji povod, da se more svetu pokazati, da je bila vlada za uvedbo obsednega stanja, zS uvedla) pisemske cenzure in sploh za vsako izjemno odredbo tudi nekako upravičena. Če pa tak-šn zunanji povod noče priti sam od sebe, ker ga mirno prebivalstvo ne daje zlepa, potem je treba to umetno narediti in sicer prav takrat, ko vlada takšen vnanji povod potrebuje. Ali razume sedaj naša zgolj nacijonalistično misleča mladina, ki je v »Orjuni« in katera tako idejno misli, v kakšne namene jo hoče centralistična belgrajska vlada zlorabiti?
Trenotek, ko vlada rabi povoda za nasilje, pa je danes že tu!
Bližajo se razne volitve, glavno državne volitve! 'Sedanja vlada dobro ve, da na Hrvaškem in v Sloveniji ne bo dobila nobenega glasu na pošten način. Zato pa bo potrebno tudi na Hrvaškem in v Sloveniji volitve »delati« po makedonskem vzoru. Vdirati bo treba s silo v volilne lokale, pretresati kroglice iz enih skrinjic v druge, opozicijonalce proti vladi razkričati za opozicijonalce proti državi, jih zapirati, ustaviti njihove liste ter se poslužiti pisemske cenzure — potem bo vladna večina gotova stvar. Za vse to pa je vendarle potrebno kakšnega vnanjega povoda, treba je predvsem spopadov in nemirov. V tem slučaju vlada lahko brez večje sramote vpelje diktaturo! In diktaturo potrebuje današnja vlada, ako noče pasti! Sedaj razumete,- zakaj so skrivni faktorji dirigirali mlade in idealne mladeniče v — Trbovlje,
med komuniste. Ti pa so bili ravno tako nevedni in politično otročji kot njihovi nasprotniki. Med žrtvami so sami nedolžni in idealni ljudje!
Zato pa odgovornost za nedolžno prelito kri v Trbovljah ne pada na »Orjunaše«, ker ti sami zahrbtrnkov ne poznajo. Tudi na trboveljske komuniste ne! Krivda je na vladi, ki ljudi oborožuje, da njihov naci-jonalni idealizem lahko pozneje kdaj — kadar pride pravi trenotek! — zlorabi za svoje egoistične umazanije.
Nesrečne žrtve vladne zahrbtnosti mi iskreno obžalujemo. Vse naše žalovanje pa nič ne pomaga, kajti kar je, to je. Danes prihaja jok prepozno. iSvetujemo pa slovenskim kmetom in delavcem sledeče: »Ne posnemajte v »lučaju izzivanj človeško sicer razumljivega, toda politično skrajno nepremišljenega čina nesrečnih rudarjev, kajti to je ravuo vodu na vladni mlin! To ravno vlada hoče, da doseže svoje namene! Ne dajte se preslepiti od raznih izzivanj, ki jih vlada sama meče in seje med vas in jih bo še sejala, ampak ostanite mirni in ne nasedajte belgrajskim zahrbtnikom! Ne rabite orožja, ne koljite se, ampak z mirno in trdno odločnostjo čakajte dneva, ko bodo zopet odločevale volilne kragljice! Na tisti dan pa se vzdignite vsi kot en mož po celi Sloveniji in glasujte proti taki vladi, glasujte za republiko in za zvezno državo«
Tak bodi vaš odgovor, 'ki je edino dostojen in vreden zrelih mož. Iz strasti se rode polomije, iz razumnega miru pa zmage.
Politični otroci.
Med »Slovenci so se vsled političnega boja, ki razvnema vse naše strasti, uveljavile tekom let čudne navade. Na primer ta, da me smeš z »liberalcem« niti govoriti, če si »klerikalec«, ako nočeš biti proklet. Ali pa obratno. V gostilno ali v kavarno, kamor zahajajo tudi politični nasprotniki, ne smeš zahajati. Na cesti političnega nasprotnika 'ne smeš pozdraviti, čeprav sta morebi-
ti nekdaj skupaj trgala hlače po šolskih klopeh. Svojega lastnega mnenja sploh ne smeš imeti o mobemi stvari, ampak moraš igrati žalostno vlogo butca, ki sme samo to govoriti, kar piše »vodilno glasilo« te ali one politične stranke. Kdor pa reče, da mu vse »stranke« skupaj niso nič mar, tega pa gledajo naši politični otročaji kot nekak svetovni čudež postrani.
LISTEK. Kmečki punt.
Hrvaško napisa! Avgust Š e n o a.
,,Da, da,“ se je nasmehnil Ambrož, »tak je on. Razvozi jati! A kaj je rekla Anka?“
»Rekel ji je, da je Tahi bil pri njem, da se	j
mu je ponižno poklonil in zelo hvalil kraljevo modrost, ki je najbolj modrega Hrvata posta-	j
vila za bana."
„Glej ga, no," je rekel Ambrož, „volk se j
je izprevrgel v lisico."
„Da,“ je nadaljeval Konjski ,.in Tahi se hvali po Zagrebu, da je bil ban zelo prijazen, da bo sodba pravična in da bo ščitil vsako piavico."
„Draškovič je gladek na vse strani. Lisica je lisico nadlisičila. Toda držimo se njegovega sveta, ker nam je koristen. Naznanimo vse te novice gospe Uršuli, da se lahko dogovorimo. Recite ji tudi Vi, naj bo modra."
„Uršula pač ve že vse," je rekel Konjski, ,,moja žena je ravno šla k nji."
*	* *
Po grajskem vrtu se je izprehajala gospa Uršula v živahnem razgovoru z gospo Konjsko.
»Škofov načrt," je rekla Konjska, „je zelo moder, toda za to reč je treba dovolj previd-
nosti. Niti svojemu možu nisem o tem nič črhnila, ker vem, da je prijatelj Ambrožev, ki bi rad na vsak način omožil Zofko z Miličem, in za tega mladega bajtarja se poteza tudi Marta, naša rahločutna Marta. Naravnost torej ne smemo, ampak po ovinkih, ker ne sinemo Ambroža žaliti."
^ „Ne, ne, temu se moja duša upira!" reče Uršula in kima z glavo; Jaz sem sicer nasprotna možitvi s tem bajtarjem, toda da se pomirjm s svojim zakletim sovražnikom?"
..Mati, ne vprašajte po osveti," je rekla Konjska hladno, ..vprašajte rajši, kje je Vaša korist." — Uršula se je zamislila.
„Res je," je rekla gospa Uršula, ..korist je velika."
„Torej ne oklevajte. Marta mi je pripovedovala celo zgodbo o Mogaiču, ki stoka v turški sužnosti. Ujemite začaranega Miliča na to vitežko podjetje. Pri tem ga bo konec in tako ga bomo rešeni."
„Milič je tukaj," je rekla Uršula, „imel je opravke pri Ambrožu in sedaj je pri Marti."
..Kakšna sreča, je prijela Anka mater za roko. ..napadiva ga sedaj in opraviva hitro to reč, da nam Ambrož ne prekriža načrta!"
„Pa naj bo," reče Uršula odločno »Henin-govci so velikaši."
*	* *
Ko je gospod Konjski gospodu Ambrožu pripovedoval važne zagrebške novice, se je na
drugem koncu grada, v sobi gospe Marte, zabavljala majhna družba. Stjepkova mlada žena je pri mizi navijala prejo, dekle Zofka je marljivo šivala, gospod Tomo Milič pa je stal pri oknu in gledal deklico, ki je bila od dne do dne bolj lepa in cvetoča.
»Kaj, gospod Tomo," se je nasmehnila Marta in razvijala niti, „škoda. da ni noč."
..Zakaj plemenita gospa?" vpraša mladenič.
„Ker bi Vi takoj začeli šteti zvezde."
,.Kaj pa naj govorim?"
»Posebno, če gledate Zofko, kaj ne?" je ostro pogledala mladeniča. Zofka je ,zardela, Milič pa je rekel:
»Saj res, kakor jo zagledam, pa se mi jezik zaplete. Kaj ne, gospica?"
»Žalibog," je pogumno odgovorilo dekle in vzdignilo glavo, »vedno se mi zdi, da moram biti strašno strašilo, ker se me gospod Milič tako plaši. Jaz brbram in brbljam o soln-cu in mesecu, on pa tiho gleda pred se, kakor da išče nekaj po tleh."
»Ne jezi se, sestrica, saj išče tebe in ne vidi nič drugega kot tebe. To je tako imenovani močni spol, taki so vsi junaki — toda mir, otroka!" je nadaljevala Marta, »jaz sem izpovednik vajine ljubezni in potrpita samo. pa vama bom že dala odvezo."
»Stokrat Vam hvala!" je rekel Milič, »toda sami veste, kako težko je čakanje."
Ali niso take razvade smešne in otročje?
Na kmečkih žegnanjih se včasih dogodi, da se fantje med seboj stepo. To je stara fantovska navada. Taki pretepi imajo včasih tudi žalosten konec. Če pa koga ubijejo
—	večinoma po nesreči —, je prvo vprašanje: Ali je bil ubijalec »<So-kol« ali »Orel«? Ali je bil socialist ali komunist? Ljudje božji, ali ne vidite, kako je to trapasto? Kaj pa ima sokolstvo ali orlovstvo kot tako opraviti s poboji na žegnanjih?
To je ravno tako, kakor da bi rekel, da je krščanska vera zanič, ker je slučajno ta ali oni tat ali morilec krščen po rimsko-katoliškem obredu!
Ali ni tako naziranje smešno in otročje?
Zato pa nas prav nič ne čudi, da smo tudi v ostalih političnih vprašanjih pravcati otroci in podvrženi raznim izmotam kakor podedovanemu grehu.
Ena takih velikih zmot, ki pa je med nami še bolj razširjena kot jetika, je istovetenje političnih načel z osebami, ki raizna politična načela zastopajo.
Pri nas nihče ne govori o re-publikanstvu, ampak samo o »radi-cevstvu«. Nihče ne govori o Slovenski ljudski stranki, ampak o »koro-ščevstvu«. Nihče ne govori o socializmu, ampak samo o »korunovcih« in »bernotovcih«. Tako se vedno zamenjavajo načela z osebami.
Sedaj pa se vprašajmo: Kaj bi bilo, če bi se lepega dne gospodje Radič, Korošec, Korun, Bernot, Žerjav, Pucelj itd. vsi vsak na svojih stopnjicah spodtaknili in se ubili? Ali mislite, da bi potem res izginilo s sveta republikanstvo, če bi se ubil Radič? Ali bi potem res izginila s sveta Slov. ljudska stranka ali pa socializem, če bi se ubili Korošec, Korun ali Bemot?!
Ta enostavna resnica pa slovenskim političnim otročajem kar ne gre v iglavo! Ti ljudje kar ne morejo razumeti, da je ideja vse, oseba pa petkrat nič, pa čeprav se ta oseba piše ali Korošec, ali Žerjav ali pa Pucelj! Tega naši politični otroci ne razumejo.
Pač pa dobro vedo in razumejo, da je boj proti načelom silno težaven, boj proti osebam pa jako lahek. Proti načelom se je treba boriti z načeli, osebo pa enostavno oblatiš z obrekovanjem in z lažmi in konec je! Tako si namreč mislijo naši politični otroci, ki ne vedo in nočejo vedeti, da so tudi judje Kri-stusa pribili na križ, toda njegova ideja ie pa kljub temu sijajno zmagala in še danes zmaguje!
Večina naših političnih nasprotnikov posnema judovski zgled in ne pobija načel z načeli, ampak poskuša ubijati načela s političnim ubijanjem oseb. Zlasti z »ubijanjem« takih oseb, ki se zde našim
političnim otročičkom nevarne za njihove — mandate in za poslanske dnevnice!
Ena takih »nevarnih« oseb je tudi izdajatelj našega lista. Vsi naši naročniki vedo, da on res zastopa načelo republikanstva, federacije, slovenstva in človečanstva v »Avto-tonomistu«. Oni tudi vedo, da se republikansko gibanje in republikanska organizacija v Sloveniji silno širi. Ta veliki pokret je seveda ljudem, ki bi radi imeli mandate, silno neprijeten. Zato so stopili skupaj in sklepali, kaj in kako bi.
In so rekli: Če zinemo proti re-publikanstvu le basedico, nas ljudje ne bodo volili! Če govorimo proti federaciji in za 'Srbe, nas ljudje tudi ne bodo volili, če govorimo za monarhijo in za militarizem proti mirotvornosti in človečanstvu, nas ljudje tudi ne bodo volili. Torej kaj?
Ko so se nekoliko popraskali za ušesi, so rekli: Naredimo kot judje. Ubijmo osebo, ker idej in načel ne moremo ubiti!
Ko je »bil ta sklep storjen, so šli iakoj na delo, da »ubijejo« izdajatelja našega lista, češ, če bomo t o osebo ubili, bo tudi konec r e -publikanstva v Sloveniji!
Ali so ti ljudje politični otroci ali niso?
Prvi se je vzdignil nad izdajatelja inašega lista seveda tisti, čegar mandat je v največji nevarnosti. To je gospod Pucelj iz Velikih Lašč. Dvignil se je nad g. Prepeluha s kijem in iz mesarico in napisal v »Kmetijskem listu« članek »Prepeluhov-stvo«. Kakor da bi republikanska ideja živela v Sloveniji od milosti g. Prepeluha ali pa na Hrvaškem od milosti g. Radiča! V svojem članku je poskušal g. Pucelj »ubiti« g. Pre-
Seluha s celo vrsto grdih očitanj, 'ajti grdo je, če se komu očita, da nima visokih šol, in še grše je, če se na koga namiguje, da je podkup-ljen, a za tako grdobijo ne navaja nobenih dokazov. Najgrše pa je, (la se koga napaida, o katerem Se nihče ne ve, ali bo res politično nastopil v borbi za mandat, ker o mandatih republikanske organizacije v Sloveniji še niso sploh ničesar sklepale! Kaj pa, če bi g. Prepeluh ne nastopil kot kandidat, ampak bi nastopil kdo drugi? Ali misli g. Pucelj, da bo on s svojimi napadi na osebo g. Prepeluha ubil tudi republikanstvo?
Mi vemo že danes dobro, da osebni nrtpadi g. Puclja ne bodo ostali osamljeni. 'Prišlo jih bo še več. Prihajali bodo od vseh strani, ker političnih otrok je v Sloveniji več kot dovolj. Povemo pa že danes, da se bomo znali tudi primerno braniti. Branili pa se bomo najbolj s tem, da bomo z vso vnemo širili med Slovenci republikansko idejo in načelo federacije, osebno blatenje pa bomo prepustili političnim otrokom. — A. Š—o.
Dopisi.
»Domoljub« z dne 21. maja t. 1. je prinesel pod naslovom »Širom Slovenije — Fara ob Kolpi«, da je moja agitacija v Sloveniji v zvezi s predstoječimi občinskimi volitvami in da sanjarim o »človečanski Radičevi republiki« v iSloveniji.
To popravljam. Res je, da se zavzemam za »(Slovensko republikansko stranko«, ki jo zastopa list »Avtonomsit« v Ljubljani, ker ima ista načela, kakor »Hrvaška republikanska kmečka strana«. To so splošna načela človekoljubja, miro-ljuibja in republikanizma, prožeta z modernimi nazori o svetu; tza to prerokujem tej stranki pri bodočih državnih volitvah najboljši uspeh.
Tudi v priprosto selo Fara ob Kolpi je prodrl glas o- evropski kuturi in gotovo je, da bo ljudstvo tod obračunalo z dosedanjimi gosposkimi strankami, ker noče biti več duševno zasužnjeno. Ljudstvo je treba le ohrabriti. Danes je to ljudstvo med dvema ognjema, med »klerikalci«, ki pravijo: »Naj Vam dela železnico Radič!« in med današnjimi vlastodržci, ki se ničesar
ne boje tako, kot republikanske misli in vedo, da se iste ne more sprečiti z bajoneti. —> »Domoljubov« dopisnik je ogorčen tudi nad .»ogromnimi davki«, ki se nalagajo v siromašni občini Fara, vodeči vodo na mlin ‘SLS. po prislovici: Ne laja pes zaradi vasi, temveč zaradi sebe. Kadar bo kmet sam odločal o davkih v parlamentu, v okviru svojih interesov in možnosti plačevanja, šele takrat bo boljše in pravica tudi v tein pogledu. Tudi
o	železnici ne bo odločil ne-Škulj ne Korošec, ne dnevna politika, temveč le gospodarski interes cele dežele in društvo inženirjev kot posvetovalen organ.
Mršava avtonomija, kakor jo hočejo poslanci SLS, se pravi obirati oglojeno kost. Ljudstvo tega noče, kakor tudi ne politike licitiranja SLS v Belgradu. Ljudstvo hoče politiko načela, zlasti pa svobodo in pravico biti gospodar na svoji zemlji in svojega žepa.
Brod na Kolpi, 26. maja 1924.
Tom. Kristanič.
Iz naše organizacije.
Ali sem že poslal — naročnino?
Trlično, p. Sv. Rok ob Sotli. Tu se je ustanovila krajevna organizacija slov. republikancev.
Lipsenj pri Starem trgu. Tu smo imeli 25. maja t. 1. sestanek, na katerem se je razpravljalo o ustanovitvi krajevne organizacije slov. republikancev. Po kratki debati se je ustanovila. V odbor so bili izvoljeni najodličnejši možje, ki bodo vestno zastopali našo misel. Tu-ka jšne ljudstvo je navdušeno za naš pokret, vendar se najdejo tudi še bojazljivci. Mešajo jih razni politični demagogi, med katerimi so tudi nekateri financarji, češ, da bomo šli v luknjo itd. Toda ne poslušajte jih, ker to so prazne vraž-nje. Kdor Vas straši, temu mirno povejte: »Če si ti lahko liberalec, zakaj bi jaz <ne smel biti slovenski republikanec? Saj so za vse zakoni enaki! Kajti, kakor imamo kot ljudje pravico živeti, tako imamo tudi pravico povsod zastopati in priznati svoje mnenje. Mi smo za mir, poštenje in resnico. —
Mihael Šega.
POZDRAV IN DOLŽNOST.
(Piše Martin Vindiš, ‘kmet iz Leskovca v Halozah.)
(Dalje.)
S primero povedano: Ob vsakih volitvah so delali z nami kakor s šolskimi otroci o poldanski prosti uri, ko vzame trgovec pest cukr-čkov ter jih vrže na cesto med šo-larčke. Med tem pridrvita dva večja, bolj dorasla šolarja, pred katerima imajo ostali otroci strah, se pričneta suvati in rvati z vsemi, ki še niso pobegnili pred njima. Končno sama
pobereta vse cukrčke in se izgubita, zadovoljna, da, sta vse ostale nabri-sala in ociganila. Ostali šolarčki pa le sline požirajo.
V nekako podobnem strahu so dajali kmetje doslej svoje glasove gosposkim strankam, ker sta ob volitvah pridrvela med nje velika šolarja: liberalec in klerikalec. Eden jih je strašil z hudirjem, drugi z biričem. Tisti, ki so se otepali spočetka, so se kmalo podali, ker so jih sicer te gosposke stranke preganjale in zapostavljale kjerkoli so le mogle.
Tako smo, glejte, vsled gosposkih obljub in groženj prišli iz vsakih volitev bolj — tepeni. Toda danes med ljudstvom ni več tistega strahu, ki ga je gospoda kmetom vtepala v glavo. Ljudje vidijo, da je ta strah — prazen, votel. Kmečko delovno ljudstvo spoznava, da je ono samo moč, da se je treba le združiti, in ono postane oldočujoč politični faktor v državi!
V dobi po vojni, ko se delovno ljudstvo zaveda svojih stanovskih in človeških pravic, se gospoda plaho ozira na vse plati, meneč kaj bo, ako se ljudstvo strne v enotno kme-čko-delavsko fronto. Ker gospoda uvideva, da s samo hujskarijo med ljudmi ne bo nič, se je poslužila druge zvijače: mednarodne hujskarije. To pa zato, da bi pod temi gesli obdržala državno krmilo v svojih rokah in tako še naprej jahala kmečkega konjička.
Zato slišimo teden za tednom, kako vsa slovenska gospoda hujska narod proti drugim narodom, Slovenca proti Hrvatu prav tako, ka-
„Kdor čaka, dočaka, mladi gospod," ga je poučila Marta," ..ljubezen je kakor oreh; od zunaj je bridka lupina, znotraj pa sladko jedro. Ko' sem izvedela, da Vi in Zofka za mojjm hrbtom pletete zaljubljeno mrežo, sem se ujezila in samo Boga hvalite, da je tudi gospod Ambrož na Vaši strani. Tako sta pridobila tudi mene, ker sem uvidela, da je gospod vitez naravnost ob pamet, gospodična pa tudi brez pameti. Tukaj ni drugega zdravila kakor: Vzemita se! Toda moja gospa mati ni tako mehka. Najprej je kratko rekla: „Ne!“ Ko sem jo zopet — po susjedgradski bitki — opomnila, ni odgovorila nič, pozneje je rekla „Bomo že videli!" Počasi torej vendar! Kapljica za kapljico izdolbe tudi kamen. Mati bo že še bolj mehka, ker je nesrečna."
Zofka se je v smehu in joku obesila sestri na vrat in zaklicala:
..Sestra, zlata sestra! Kreeaj me. kolikor moreš. Zaman. Hotela sem tega človeka potisniti iz srca, toda močnejši je in se ne da.
..Potisniti?" jo je nežno pokaral Milič. Dekle je povzdignilo glavico, v smehu pokazalo bele zobke, pogledalo mladeniča s solznim očesom, mu dalo roko in mehko odvrnilo: ..Šala! Šala!"
..Potisniti?" je zaploskala Marta, „saj bi troje ključavnic obesila na srce, da ji ne uidete. To sem čula, ko je govorila v sanjah."
..Sestra!" dekle je nežno sunilo gospo Marto in zardelo preko cele glave.
Mladi mladenič se je ravno hotel posloviti, ko je z veselim licem vstopila gospa Uršula, poleg nje pa Anka.
..Anka!" sta poskočili sestri, „odkod ti?"
..Otroci!" je začela stara Heningovica svečano. „Anka nam je prinesla veselo novico. Gospod1 škof knez Gjuro Draškovič, Ankin krstni boter, je postal ban, in če Bog da. bomo v kratkem zopet prišli do svoje dedščine."
..Hvala Bogu!" sta zaklicali Marta in Zofka.
„No, otroci." je nadaljevala mati, „ta veseli dan hočem proslaviti posebno slovesno. Vi, gospod Milič," se je obrnila k mladeniču, „lju-bite mojo hčer Zofijo in Marta je snubila za Vas. Dobro, dala Vam jo bom —“
Vsi so se veselo zdrznili. Zofka pa je pokleknila in poljubila jokajoč materino roko, ki jo je mati hitro izvila.
„Toda, dala Vam jo bom pod enim pogo-ejm. Ko je nekoč moj pokojni mož težko bolehal, sem se zaobljubila Bogu, da bo moj sin osvobodil enega kristjana iz turške sužnosti. Sin mi je umrl še majhen in zaobljuba je ostala neizvršena. Vi hočete biti moj sin, Vi skromen plemič mož velikaške hčeri. Izpolnite to zaobljubo. proslavite se. Izvedela sem, da ste obljubili Zofki, da boste, osvobodili Mogaiča,
zaročnika Zofkine sestre po mleku, ki so ga Turki ujeli. Dobro, rešite tega človeka in ko ga privedete, bo Zofka Vaša. Tako mi Bog po-■ magaj!"
Vsi so okameneli, Zofka pa je jeknila, ob-I lede la na smrt in brez zavesti padla v naročje svoje sestre Marte. Gospod Milič pa je bled in miren stopil pred gospo Uršulo in rekel:
„Hvala Vam, plemenita gospa! Gospico ljubim bolj ko svoje življenje in rad tvegam svoje življenje za njeno roko —“
,,Torno! Tomo! Kaj delaš?" je zaklical Ambrož, ki je med vratmi čul Miličeve zadnje besede, toda mladenič se ni brigal za ta medklic, ampak je vzdignil roko in končal:
„Prisegam pri živem Bogu, da pojdem osvobodit Mogaiča, prisežem pri Bogu in moji ljubezni, da se bom vrnil ž njim ali pa sploh ne."
„Kdo je to storil?" je obupno zaklical Ambrož.
„To je tvoje delo, ‘ je šepnila Marta gospe Konjski, „Bog ti odpusti ta greh!"
„Da. Tega mi nikdar ne bo žal," je odvrnila polglasno Anka z mirnim licem.
..Zbogom, Zofka!" je zaklical mladenič klečeč pred nezavestno deklico, ..vrnil se bom k tebi, k svoji dragi. Zbogom!" In z vročimi poljubi je obsul dekličino roko.
(Dalje prihoefenjič.)
•kor srbska gospoda srbskega kmeta proti Hrvatom. Slovenska gospoda nam pravi, da hočemo mi pod hrvaški klobuk — menda zato, ker smo federalisti in republikanci! To je neumnost prve sorte. 'Če smo federativni, (>n sam to biti ne more. Lahko pa sta dva, trije ali štirje ali celo več.
Viničar, delavec ali hlapec ne more sklepati s svojim gospodarjem gospodarsko zveznih pogodb, ker je od njega odvisen. On mora samo poslušati in ubogati. Prav tako pa je danes s Slovenci, Hrvati in današnjim belgrajskim gospod-tvom. Danes Slovenci in Hrvati ne moremo skleniti enakopravnih zveznih pogodb z Belgradom in njegovo gospodo, ker nimamo enakega stališča. To bo šele, ko postanemo na svoji zemlji zopet svoji gospodarji. Naša slovenska gospoda tega noče razumeti, ona hoče obdrža-
ti sistem podložuosti in tlačanstva,
ki ga je sama uvedla. Ona tudi dobro ve, da smo federalisti in republikanci »zato, ker ne maramo nobene komande. Zato ščuva natančno po Pasice vem vzoru narod proti narodu. Pašičevci pravijo srbskemu kmetu, da so hrvaški kmečki republikanci zavedena masa, naravnost neumna živina, ki nič ne misli. Tako govori ta ohola gospoda, čeprav ve, da smo Slovenci in Hrvati kulturni o zelo na višku.
Pašičev ta izum uporablja danes t.udi tista slovenska gospoda, ki hoče izzvati mržnjo Slovencev proti krvaškemu narodu. Kdor misli, kako in zakaj je to mogoče in katera je ta gospoda, naj malo pomisli na preteklost in bo videl, kako je vsa ta gospoda svoje dni v Belgradu bila v objemu s pašičevci in je ž njimi lizala iz polnih skled.
(Dalje prihodnjič.)
Dnevne vesti.
Zahtevamo točnega pojasnila!
Glede trboveljskih dogodkov: „Slo-venec“ je poročal, da je rudar Fakin umrl takole: Najprej da so ga „Or-junaši" vzeli za talca. Potem da so ga zvezali in vzeli seboj na prostor, kjer se je izvršilo razvitje trboveljskega orjunaškega prapora. To da je trajalo dve uri, a rudar Fakin da je moral zvezan prisostvovati tozadevni ceremoniji. Ko je pa bila ta končana, da so „Orjunaši“ zvezanega Fakina vzeli seboj v gostilno, kjer da so mu dali jesti in piti. Potem, da so ga odvedli v občinski kamnolom, kjer so ga justificirali z dvema streloma v čelo. To poroča „Slovenec“ in vztraja na svoji trditvi. Preklica tega poročila mi nismo brali ne v „Orjuni“, ne v demokratskih listih. Samo ..Narodni dnevnik" je prinesel vest po nekem „uradnem poročilu", da ta vest ni resnična. Nam se kot ljudem upira, da bi mogli verjeti v resničnost „Slo-venčevega“ poročila. Tak način bi bil tako nečloveški, tako kanibalski, da ne moremo verjeti, da bi se mogel dotroditf v kateremkoli delu Evrope, zlasti pa med Slovenci! Slovenci so ljudje kot vsi drugi, toda vsa njihova dosedanja zgodovina in vsa njihova zanadno - evropska civilizacija (ne kultura!) ne dopušča niti domnevati, da bi se med nami v resnici moglo dogoditi nekaj tako zelo strašnega! Razumemo, da more v boju, v spopadu človek ubiti človeka. Ne moremo pa verjeti, da bi bili med nami ljudje, ki bi svojega političnega nasprotnika najprej uničili, potem pa po preteku več ur, ko ni že nobenega efekta nikoli nikjer več — preračunano umorili. Toda obdolžitev je tu. .,Slovenec" jo vzdržuje. V interesu ugleda slovenskega naroda, v potrebi ugleda naše države napram zunanjemu svetu, zahtevamo od pristojnih oblastnij, da jasno in nesporno ugo-. tove, ali in kaj je na tej strašni ob-dolžitvi resničnega. To, mislimo, zahtevamo v imenu vseh Slovencev brez razlike strank in političnega prepričanja’
»Puceljstvo«. V zadnjem »Kmetijskem listu« je napisal minister Vidovdanske ustave n. r., g. Ivan Pucelj na moj naslov pod imenom »Prepeluhovstvo« eno celo kolono osebnega zmerjanja. Ta njegov okus mu rad puščam v miru. Naj se le tako lepo »uveljavlja«! Bogve, zakaj se je g. Pucelj tako hudo razsrdil, da zmerja kot zmerja pijanec iz jarka mirnega pasanta? Ali je mar »Prepeluhovstvo« krivo, da še nahaja stranka samostojnih kmetov v razsulu? Da vsi modri in pošteni kmetje zapuščajo g. Puclja in njegove, ožje tovariše ter v tropah prestopajo v tabor slovenskih republikancev? Ali ni to morda zakrivilo — »'Puceljstvo«? Ce bi g. Pucelj vodil po volitvah 1. 1920. načelno slovensko in kmečko politiko, bi bil brez dvoma danes politični gospodar v Sloveniji. Sedaj se pa jezi na mene! Vem, kje ga žuli čevelj. Letos je hodil g. Pucelj večkrat v Zagreb in se je predsedstvu HRSS ponujal za mešetarja med HESS in srbskimi zemljeradniki. Vodstvo HRSS ga je sicer prijazno
sprejelo in ga ravno tako prijazno izkompllmentiralo, kakor je to v navadi zapadno-evropsko izobraženih ljudi. Ko v Zagrebu ni dosegel uspeha, je poslal pa svojega prijatelja na Dunaj k predsedniku HRSS, g. št. Radiču. Ta je Puclje-vega prijatelja, ki mu je ponujal nekako zavezništvo SKS, takoj prav ocenil. Med drugim ga je namreč odposlanec g. Puclja prosil, naj bi HRSS preprečila, za slučaj da dobi vlado opozicijonalni blok, žensko volilno pravico Sloveniji, češ, a ko se to zgodi, potem je ves boj proti klerikalizmu za 50 let nemogoč. Pameten in načelen politik, kakor je predsednik HRSS, pa se je zasmejal: »Vi tora j hočete, naj jaz (Hrvat) branim vaše * slovenske hlače pred vašimi slovenskimi kik-Ijami?« — Tin sedaj misli gostobesedni g. minister Vidovdanske ustave n. r., da sem jaz pokvaril njegov in njegovih tovarišev politični koncept. Še toliko pameti nima, da bi uvidel, da je ta njegov politični koncept pokvarila le gosposka in neslovenska miselnost nekdanje stare kramjske »napredne« gosposke, ki se ga še vedno drži kot loščcc! Bivšim njegovim volil-cem, nekdanjim samostojnim kmetom, ki hočejo s hrvaškimi kmeti v eno bojno črto, ne preostane danes, drugo, kot da se priključijo slovenskim kmečkim republikancem! To se tudi že vrši na vsej črti. To je prav in pametno! Zakaj vsi pošteni kmetje iz nekdanje mogočne, a lahkomiselno zafurane »Samostojne kmetijske stranke« spadajo v nas tabor — v tabor slovenskih kmeč-ko-delavskih republikancev. —
A. P.
Plačani agitatorji. Pri nas je
navada, da zlasti tik pred volitvami vse politične stranke razpošiljajo po celi deželi kar cele armade političnih agitatorjev, ki za dobro plačilo hodijo od1 hiše do hiše agitirat, ki prirejajo shode in nasprotne shode razbijajo, v prvi vrsti pa lažejo in obrekujejo svoje politične nasprotnike, da se kar kadi. Te agitatorske armade veljajo seveda ogromno denarja, ki ga razne politične stranke dobe deloma od velikih bank, katerim zaradi raznih dobičkanosnih koncesij ni vseeno, kdo bo na vladi, potem dobivajo denar od raznih požrtvovalnih pristašev ali pa od strankarskih podjetij, zlasti od strankarskih denarnih zavodov. Mi republikanci se pa tega načina boja ne bomo posluževali. Prvič se ga posluževati ne moremo, ker nimamo na razpolago potrebnih denarnih sredstev, da bi mogli agitatorje plačevati, drugič pa tega ne bi storili niti v slučaju, da bi imeli res kakšen denar na razpolago. Mi stojimo na stališču, naj vsak zaveden republikanec sam dela za svojo misel kakor so delali nekdaj apostoli. Kdor je res prepričam republikanec, naj ne bo naš pristaš zaradi denar-jav ampak zaradi ideje same! Taki možje naj gredo od' človeka do človeka. od vasi do vasi in od občine do občine in naj povsod širijo našo republikansko misel. Z denarjem se
zida od zgoraj in vsakdanja skušnja nas uči, da take stavbe niso trdne in niso dolgotrajne. Mi pa hočemo zidati od spodaj, mi hočemo "oložiti za svojo organizacijo trdne in trajne temelje, taki temelji pa se ne grade z denarjem in tudi ne s pomočjo plačanih agitatorjev, ampak samo na podlagi velike ideje. Zato pravimo našim ljudem: Ne pričakujte od naše strani plačanih agitatorjev, ampak vi sami morate biti svoji lastni agitatorji in sami širite svojo lepo renublikansko misel od kraja do kraja širom cele Slovenije.
Brošuro „MaIa politična šola" sem dobil — tudi prebral — a plačal j<; pa še nisem. Zato pa takoj plačati
—	stane samo 3 Din.
Kaj želi »Slovenski Narod«? »Slovenski Narod« piše v uvodniku dne 3. junija: »Nam treba jasne nacionalne 'linije. Vsakdo, ki pride ž njo v nasprotje, si mora razbiti glavo (podčrtano v »Narodu«, op. ur.). To je pravilno vzgojno sredstvo. Vsako kolebanje slabi. Nacionalni blok gg. Paši ca in Pribičevi-ea bo torej storil prav, če likvidira vse nejasnosti in novim velikim županom odredi najbolj energično pobijanje terorja. Ko se bo zagrabilo prav pošteno v gnezdo separatistov in komunistov, se bo šele razvidelo, kakšna ogromna moč je država, ke-dar državniki vedo, kaj hočejo in kedar ljudstvo zna, kaj hoče država.« — Podrobnega pojasnila te besede ne potrebujejo.
Zadnje besede nesrečne trboveljske žrtve g. Žlajpaha so bile: »Lahi me niso, Nemci me niso — do* mačin me je...« — Tako poroča »Orjuna« dne 2. junija. Ali te besede niso prav nič ganile ljudi, ki vedrijo in oblačijo pri »Narodu«?
Srbski zemljoradniki. Mi smo že večkrat naglašali, da imajo v Belgradu vedno pripravljeno kakšno firmo, pod katero poskušajo spraviti Slovence in Hrvate pod svoj klobuk. Dokler je cvetelo de-mokratstvo, so imeli pripravljeno demokratsko firmo. Ko je nastopil komunizem, so imeli pripravljeno komunistično firmo. Danes pa, ko se Siri kmečka in republikanska misel, imajo pripravljene »srbske zemljo* radnike«, da bi spravili slovenske in hrvaške kmete pod srbsko zem-ljoradniško vodstvo in komando. Mi to vse dobro vidimo in zato pravimo slovenskim kmetom: »Ne dajte se zapeljati ml lepih besed, ampak držite se načela, naj gospoduje slovenski krnet v Sloveniji, hrvaški kmet na Hrvaškem, srbski kmet pa v Srbiji. Medseboj naj se pa podpirajo, če bo treba, toda brez komande enega nad drugim.« Gospodu Puclju te besede seveda ne bodo prav, zato pa niso prav nič manj pravilne.
Mala nezgoda se je pripetila .»Jutru« v njegovem poročilu o »sef-paratistienem« pokretu med Sokoli v Sarajevu. »Jutro« popisuje vzroke tega gibanja in pravi končno: »Ta anekdota dokazuje, kako se ustvarja v našem Sokolstvu separatistični pokret in kako je ta potreben in utemeljen...«
Državni podtajnik v ministrstvu za notranje zadeve g. Večeslav Wilder je prišel v Ljubljano. Listi poročajo, da jo prišel preiskovat dogodke v Trbovljah. Ljudje pa vedo povedati, da se je prišel dogovarjat s svojimi ljubljanskimi prijatelji (demokrati) glede izvedbe novih volitev.
Značilni stavki iz Jutra«.
»Jutro« je priredilo dne 2. junija povodom žalostnega dogodka v Trbovljah posebno izdajo. V tej izdaji smo našli tudi sledeče stavke: »Ali naj še naprej mirno gledamo in dopuščamo, da nam najboljši sinovi ginejo?« — Dalje: »Napad na jugo-
slovanske nacionaliste je bil napad ne na Orjuno ,ampak na idejo jugoslovanskega nacionalizma, narodnega in državnega edinstva in na vse ono, kar hoče in more to ujedinje-nje uresničiti.« — Kdor prebere naš današnji uvodnik, bo te stavke prav dobro razumel.
Hudi časi. V političnem oziru se bližamo kar skokoma jako hudim časom. V Belgradu so na vladi ljudje, ki ne poznajo nobenih mej več za svojo vladoželjnost. Ti ljudje bodo napeli vse sile, da se na vladi tudi za bodočnost obdrže, in ne bodo prav nič izbirčni v svojih sredstvih, da svoje namene dosežejo. Vse kaže, da bomo dobili že v najkrajšem času takozvano »vlado močne roke«, t. j. vlado skrajnega nasilja. Temu nasilju pa se nikar ne upirajte z nasiljem z vaše strani, ker na tak način bi vi sami vlado samo podprli, ker bi se potem res lahko izgovarjala na vas, da je vladno nasilje potrebno, ampak ohranite mirno kri in čujte! Vsi pa se pripravljajte z vso vnemo na odločilne dogodke na dan volitev. Ta dan bo dan vaše sodbe in ta sodba bo sijajna, če se vsak zaveden slovenski kmet in delavec organizira v republikanski stranki! Zato snujte vsepovsod krajevne politične organizacije republikanske stranke! Naj ga ne bo več zavednega Slovenca, ki bi ne bil federalist in republikanec in naročnik »Avtonomista« ali pa »Murske Straže«!
Radič o »Avtonomistu«. V zadnji številki Radičevega »Slobodne-ga Doma« beremo: »Številka ljubljanskega »Avtonomista« z dne 23. maja je dobra, da ne more biti boljša. »Avtonomist« izhaja že četrto lto vsak petek. Stane mesečno 20 kron. Naslov tega najboljšega slovenskega republikanskega tednika je: Ljubljana, Breg št. 12.
Prazen strah. V mnogih krajih širijo bržkone plačani in nalašč za to najeti ljudje razne vesti, kaj se bo vse pripetilo onim ljudem, ki se upajo biti republikanci. Mi opozarjamo svoje somišljenike, naj takim vestem ne verjamejo in naj jim ne nasedajo. Kdor dela po zakonu, ta naj se ničesar ne boji! Seveda ne sme nihče zakriviti kakšnega protizakonitega dejanja. To bi bilo pravega republikanca nevretfno in nedostojno. Mi moramo ostati hladni, trezni, mirni in preudarni bodisi v besedah, bodisi v dejanjih. Potem se nam ni treba ničesar bati.
Za naš tiskovni sklad. Vsaka politična stranka se mora predvsem opirati na svoj tisk. Časopis je tista skupna vez, ki najtrdnejše druži in veže ljudi istega mišljenja. Časopis pa stane dandanes mnogo denarja, kajti.papir je drag in tiskarski stroški so visoki. Tako je tudi z »Avtonomistom«. Tudi uprava »Avtonomista« se mora boriti z velikimi težavami, zlasti z ozirom na številne prošnje za znižanje naročnine. Mi bi takim prošnjam, ki so res vsega upoštevanja vredne, prav radi ustregli, če bi le mogli. Da pa bomo to mogli, zato se obračamo na svoje premožnejše somišljenike, da prispevajo za naš tiskovni sklad. Vsak, tudi najmanjši dar nam bo koristil. Prispevke sprejema in izkaizuje v listu uprava »Avtonomista«, Ljubljana, Breg 12.
Pošljite naročnino!
ILIRSKA POSOJILNICA
Ljubljana, Kralja Petra trg 8/1. sprejema hranilne vloge po 8%* Večje ?n stalne vloge do 12%*
Progresivno osiromačenje.
Viden znak današnjega- gospodarskega položaja v Sloveniji je j— progresivno napredujoče osiromaše-nje delovnega prebivalstva. Banke in denarni zavodi sicer danes nič več ne tožijo o pomanjkanju denarja, kakor pred letom dni, nasprotno, imajo
ga še precej, tako da iščejo celo zanesljivih in trdnih ljudi, ki bi si odvišni denar izposodili proti plačilu današnjih visokih obresti. Takšnih ljudi pa je danes že zelo malo, Zakaj niti veliki podjetnik, niti trgovec, niti obrtnik danes ne more
obstati, ako iina svoj obratni kapital le izposojen in mora plačevati zanj današnje oderuške obresti. Pri teh razmerah bi človek sodil, da se mora obrestna mera za posojila znižati in sicer znatno znižati. Toda denarni zavodi se kar ne morejo odločiti za to. Pa se bodo morali, če bodo hoteli imeti kaj prometa in dela! Danes je diferenca med obrestno mero za vloge in obrestno mero za posojila prevelika. Banke in denarni zavodi se bodo morali zadovoljiti z manjšim zaslužkom pri obrestih.
Na drugi strani pa večina prebivalstva nima denarja. Še nikoli ni bilo pri nas takšno siromaštvo, kakršno je danes. V zlati veljavi je danes pri nas tekočega denarja med ljudmi najbrže komaj 20% od tistega ki je v naših deželah krožil pred vojno. Uradnik in delavec sta že davno „suha“. Še za sproti nimata. Sedaj pa je tudi na kmetih kriza pri-
spela na vrhunec. Kmečko ljudstvo tudi nič več nima. Kadar pa kmet nima denarja, ga tudi ostalo delavno prebivalstvo imeti ne more. Kadar ni denarja pri kmetu in delavcu, so seve tudi prodajalne prazne, nimajo obrtniki naročil, se opuščajo vsa dela, a brezposelnost mora rasti od dneva do dneva. Trgovci postajajo insolventni, obrtniki komaj dihajo, nekvalificiran delavec nima ne dela ne jela, a kmetje se zadolžujejo bolj in bolj ter s strahom gledajo, kdaj bo zopet boben.
Gospodarski položaj pri nas je toraj obupen.
Država seve • ne bo pomagala. Državna uprava poišče pri nas vsak ficek in vse gre v Belgrad — v centralne blagajne. Iz teh pa pride vrlo malo nazaj. Sedaj se vidi. kako brez uma so bili tisti modrijani, ki so svoj čas zagovarjali izmenjavo denarja po relaciji 4 krone so enake
1	dinarju. Bili so pri nas ljudje, ki so zagovarjali celo relacijo 1 dinar bodi enak 10 kronam ter so tc^ pisali celo v ..slovenskih" listih. Ti ljudje niso prav nič mislili. Potem je prišla še belgrajska vlada, ki je ob izmenjavi kron v dinarje prebivalstvu v „prečanskih“ krajih nezakonito ukradla še 20%. Takrat smo Slovenci oddali svoje premoženje. Kar je še ostalo, so vzele pozneje pretirane davščine. Danes pa smo „suhi“, kakor še nikoli nismo bili.
Ker prebivalstvo nima denarja, je padla tudi vrednost realij, vrednost poslopij in zemljišč. Notranja njihova vrednost sicer ni padla, saj se tudi naš denar ni dvignil, vsaj zdatnejše ne. In se tudi še dolgo ne bo Vrednost je padla, enostavno zato, ker ni kupcev, ker si večina ljudi ničesar večjega ne more nabaviti. Živimo iz rok v usta. Kdor mora danes kaj odprodati, je zelo priza-
det, ker mora navadno dati pod pravo vrednostjo.
Dokler bo sedanja uredba države v veljavi, ne more postati boljše, pač pa še slabše. Mi gremo težkim časom nasproti. Težkim gospodarskim krizam, polomom, insolven-catn, dražbam kmečkih domov bo sledilo strašno osiroinačenje Slovenije, zlasti še. ker je danes našemu kmečkemu in delavskemu ljudstvu zaprto tudi zadnje zatočišče — Amerika!
Pri tej situaciji se človeku poro-devajo težke misli. Ali res čaka lepo Slovenijo gospodarska usoda' kakšne Macedonije ali Črnegore. kjer bomo praznih želodcev in rok lahko le še
—	junačili?
I7.DA.IA LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKIH AVTONOMISTOV. Odgovorni urednik Drago Brozovič. Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani.
FR. SLOV NIK
LJUBLJANA, Stari trg 2.
priporoča po najnižjih cenah svojo zalogo Izgotovljenih oblek In manufakture.
Obleke po meri se točno izvršujejo. Antikvariat, knjigarna
HINKO SEVAR
Ljubljana, Stari trg 34
kupuje in prodaja različne knjige v vseh jezikih po ugodnih cenah.
THE REX CO
LJUBLJANA, GRADIŠČE lO.
Telefon Stev. 26S. Najboljši pisalni, razmnoževalni In kopirni stroji.
VSE PISARNIŠKE POTREBŠČINE.
IVAN JAX IN SIN
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta 2. Šivalni stroji
z 10 letno garancijo.
Izborna konstrukcija in elegantna izvršitev iz tov. v Linču. Ustanov. 1.1867.
Doilo le ravnokar večje število strolev za vsako obrt.
Vezenje pouCuje brezplačno. Pisalni stroji Adler ln Urania.
Kolesa Iz prvih tovarn: Dfirkopp, Stjrrla, Waffen-in motorete na prvo kolo. Cenik *astonj In franko.
Nove lepe slovenske
knjige!
Ravnokar so izšle nove knjige :
Regina ,Povest 9- Kel;
»	lerja, poslovenil
dr. Joža Glonar. Cena Din 5'-
Občinsko dete
Srbska vaška povest, spisal Branislav Nušič. Poslovenil Cv. Golar. — Cena dinarjev 15—.
Zeleni kader
Povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja, spisal Ivan Zorec. — Cena Din 14'— Poštnina Din V— Tiskali in založili
LBlssnika nasl., Ljubljana
Breg št. 12.
Vse knjige se lahko naroče po dopisnici. Knjige so res lepe in za ljudstvo zelo primerne in zabavne.
F. P ZiOEC
optik
g ■ LJUBLJANA,
l I Stari trg 9.
Nakup gozdov, desk, tramov in drv. Zaloga trboveljekega premoga in drv. Prodaja na debelo in drobno. - Plačljivo tudi na obroke.
DRUŽBA ILIRIJA
Ljubljana, Kralja Petra trg 8. Telefon žtev. 220.
Nadalje priporočamo politične študije prof. dr. Drag. Lončarja, ki so izšle v knjigi pod naslovom
MERAKL
barve, mastila, lake, kit, emajle, kistove (čopiče) in zajamčeno čisti firneš najboljše kakovosti nudi
Medič - Zanki
družba z o. z.
Maribor, Ljubljana, Novi Sady
podružnica. centrala.	skladišče.
Tovarne:
Ljubljana - Medvode.
»»*
"■I
Tudi ta knjiga je izšla v založbi tiskarne
3. Blasniha nasl., Ljubljana
Breg št. 12.
Kdor se zanima za politična vprašanja in za boj za avtonomijo Slovenije, naj to knjigo bere!
Cena Din 30'—.
Edini tihi pisalni stroj
L. C. Smith $ Bros
Mod. S, brez najmanjšega ropota. Zastopstvo:
LUDOVIK BARAGA
Ljubljana, Šelenburgova ulica 6.|I.
Ljudsko posojilnica
reg. zadruga z neomejeno zavezo
v Ljubljani
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru brez vsakega odbitka.
Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo ▼ lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani z vsem svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad H 160,000.000 —
□
E
□
H
1
1F1F1F1RF1RRF1FIF1F1P1F1RF
aiaiasaia
Zadružna banka v Ljubljani
Brzojavi: Zadrubanka.	Aleksandrova	cesta	štev.	S.	Telefon	štev.	367.
Vplačani kapital Din 3,ooo.ooo.
Izvršuje vse bančne posle naj točne J e in najlculantneje