0 n^čeinih osnovah borne za stanovske korist*. Vprašanje učiteljskega igmotnega ^olo žaja postaja vedno bolj aktualno, zlasti od« kar je na vidiku nov uradniški zakon. Ta bo spet za daljšo dobo uredil tudi prejemke učiteljstva in zato je skrajni čas, da zastaa vimo vse sile za čim ugodnejši rezultat. Toda borba mora biti organizirana in Ste mora izs vajati dosledno po enotnih načelih, sicer ne moremo upati na dober uspeh. Naislednja •razmotrivanja nimajo namena postaviti že kakšne končnoveljavne norme, ampak so iz« raz subjektivnega naziranja, ki naj pomaga razčistiti to vprašanje in izkristalizirati na= čela za vse ukrepe, ki jih storimo posamez=' niki ali orgainizacija za naš dobrobit. Borba za izboljšanje gospodarskih prilik ni !e neizbežna nujnost vskd mizerije, v ka= teri živi velika večina naših tovarišev, ampak je tudi naša dolžnost. Naložene so nam tako po bistvu našega poklica, kakor tudi po za« konu tako važne naloge šolske in izvenšolske vzgoje, da moramo vedno iznova opozarjati odločujoče činitelje, da je za uspešno vzgojno delo potreben prav tako neld minimum blaa gostanja, kakor je neki minimum potreben za pošteno življenje sploh. V mizeriji gineta samozavest in veselje do dela, pada ugled, a vise frroje je učitelju neobhodno potrebno. Naravno pa je. da kot uvidevni ljudje ne smemo staviti pretkanih zahtcv. Načelo, da zahtevaj inemogoče, da dosežeš, kar je mogoče, v resni borbi ne more priti v poštev. Vedno je treba premisliti kaj in koliko dr* žava more dati, da ne zaide v gospodarsko krizo. In v smeri gospodarske konsolidacije države gre tudi naše delo. V mejah možno* sti naj se torej urejujejo prejemki državnega uradništva. Boriti pa se moramo proti ne« upravfčeaim privilegijem. Ne zahtevajmo jih zase, ne pustimo jih drugim! iPrivilegiji ved« no :povzročajo nezadovoljstvo zapostavlje* nih, privilegiranci demoralizirajo. Gotovo, popolno izenačenje ne bi bilo initi pravično niti koristno, ali prenehati morajo tako kri* čeče razlike, kakršne obstoje danes. Res je, da se mora pri odmeri prejemkov upoštevati učna doba in na podlagi te kvalifikacija, a prav tako važen, če ne še bolj, je neki drugi moment, namreč vprašanje kruha, obleke in kulturnih potreb. Neosnovane so tudi razlike vsled dras ginjskih razredov. Uradnik na kmetih ne živi danes prav nič ceneje nego v mestu, ampak često še celo dražje. Neprimerno večje de= narne žrtve nego v mestu pa ima na deželi tisti, čigar otroci so v mestnih šolah. In če pride bolezen in je trcba zdravnika! Torej proč z draginjskimi razredi! Proč tudi zaradi tega, ker bi izenačenje dragmjskih doklad sigurno tudi zelo olajšalo razmeščevanje učU teljstva. Naval na mesta ne bi bil tolik, če bi učitelj na kmetih laže vzdrževal otroke v šolah in če bi lahko češče prihajal v mesto in zadoščal svojim kultrunim potrebam. Da* nes pa ni čudno in nikomur ne smemo za= meriti, ako sili v mesto, kjer ima mnogo več ugodnosti nego Ina deželi. Bolj pravično pa bi bilo, ako bi dobivali učitelji na prav od» daljenih,. neugodnih mestih še posebne lo= kalne doklade, namesto da veljajo danes kot nekaka kazenska mesta. Vse prejemke pa na.j plačuje država, ali pa država in banovina. Učitelj mora biti fis nančno popolnoma neodvisfen od krajevnih činiteljev, da ni izpostavljen mržnji a!i celo sovraštvu Ijudstva, s katerim bi moral živeti v najboljših odnošajih. Po mnenju ne.razsod« nih ljudi so krivi učitelji da je naložil novi šolski zakon občinam dolžnast, plačevati učiteljem stanarino in dajati kurivo. Koliko jeze, zdražb in pritožb je bilo že v tej raz» mcroma kratki dobi od uTedbe novega šol'-> skega zakona sem in koliko jih še bo, ako ostane ta točka zakona v veljavi. Posebno vprašanje i tvorijo rodbinske doklade. Čudno se mi zdi, da se posveča tc» mu tako malo pozornosti in to še ^sedaj, ko se kaže tendenca, doklade za ženo in otroke še znižati. Že dosedanje doklade nikako,r ne zadoščajo, da bi mogel mož z uradnimi pre= jemki stanu primerno prerediti družino z več otroki. Danes je nepobitno dejstvo, da morajo v številnejših družinah propadati ali starši ali pa obroci, neredko pa oboji. Če stojimo na stališču, da je družina osnovna stanica države, je v interesu le=te. da .skrbi za uspevanje družin, ako hoče, da bo ves državni organizem zdrav. Otroci niso le zas sebna zadeva roditeljev, ampak tudi zadeva družbe, naroda in države in so vsi ti ičinitelji soodgovorni za njihov razvoj. Ako hoče vsaj za silo izhajati, ,se mora oženjeni učitelj pehati za privatnim zasluž= kom — seveda na škodo šolskega dela — ali pa mora v službo še žena. !Da mora služiti še žena — tu mislim žene vobče, ne samo uči= teljice — bodisi kot intelektualka, bodisi kot ročna delavka, je dvojno zlo: sama se odtes guje najvažnejši funkciji kot mati in vzgoji-* teljica svojih otrok, hkrati pa izpodriva dru=> ge, da ne dobijo službe. In brezposelnost na« rašča. Končno še nekaj glede sodelovanja, ozi= roma ,slo'ge v borbi za gmotne dobrine. Je sicer že samoobsebi umljivo, da je solidar« nost neobhodno potreben pogoj, ako hočemo kaj doseči. In vendar je trcba to vedno iz= nova poudarjati; to pa ne le zaradi posameza nikov, ampak tudi zaradi korporacij. Zelo koriistno bi namreč bilo vzajemno delo obeh učiteljskih organizacij, UJU in Društva uči^ teljev meščanskih šol; složen nastop bi bil potreben vsaj takrat, kadar gre za skupne koristi. Složen nastop ima mnogo večjo mo» ralno silo. Kar pridobe učitclji osnovnih šol, koristi potsredno vselej tudi strokovnim uči» teljem, saj so bili doslej in bodo nedvomno tudi v bodoče prejemki učiteljstva osnovnih šol podlaga za odmero prejemkov strokov« nih učiteljev. Ne gre torej le za to,, da dobe drugi nekaj več, ampak tudi zato, da tudi oni »manj« ni premajhen, sicer bi ita »več« mnogo ne pomenil. Še bolj nesimpatična nego razdvojenost med organizacijama je nesolidarnoist v sv<t* stah učiteljstva samega. Tu ne najdemo sa* mo indiferentnosti in nasprotujočih si za= htev (n. pr. glede draginjskih doklad omože^ nih učiteljic), ampak celo nasprotovanje, da bi drugi tovariši dobili, kar jim po zakonu pripada. Tu mislim spet ono nesrečno stana* rino in kurivo, s katerima se je občinam na* ložilo res težko breme. Toda tega ni krivo učiteljstvo in se baš zaradi svojega težkega položaja tem prejemkom ni dolžno odreči. Prepričan pa sem, da se bo vprašanje stana« rine in kuriva uredilo tem prej ugodno tudi za občine, čim odločneje bodo učitelji — in y Lnteresu lesteh tudi upravitelji v »krajevnih šolskih odborih — zahtevali, kar sedanji za» kon določa. Refren vseh točk tega članka je princip enotnosti in solidarnosti. Razdvojenost nam je že dovolj škodovala in čas je, da složno in z vso energijo nastopimo za svoje stanov= ske koristi. ker je pač danes tudi tako, kakor je vedno bilo, da brez borbe rie dosežeš nič. Sicer pa naša stvar tudi ni tako sebična, ka» kor je videti na prvi pogled, saj je posredno tudi v interesu domovine. F. H.