Misli učitelja trpina ob splavljenju dreadnoughta. Ljubljana. 30. novembra 1912. Danes spuste v Trstu v morje no- vega velikana naše mornarice. Ta kolos, oklopnica »Prinz Eugen«, tretji avstrij- ski drednot (dridnaut, dreadnougth) je iz- med serije štirih dreadnouglhov zakona iz leta 1911. v reorganizaciji naše vojne mornarice. Prvi orjak »Viribus Unitis« pluje že po Adriji. »Tegethof« pojde kmalu za njim, tretji zdrči danes v valovje, četrti je v delu na Reki. Pred temi oklopnicami zgrajene najnovejše oklopnice so bile dolge po 131 m, izpodrivale so po 14.600 ton, stroji so imeli po 20.000 HP (konjskih sil). Oborožene so bile vsaka s 4 topovi 30.5 cm, z 8 po 24 cm z 20 po 10 cm in s 6 po 7 cm kalibra, zraven 3 cevi po 45 cm za torpede, 2 strojni puški. Drednoti pa so dolgi po 160 m, imajo po 22.000 ton, po 25.000 HP. oboroženi so z 12 topovi 30.5 cm, s po 12—15 cm, 18 7 cm, '4 — 4.7 cm, po 2 strojni puški in po 4 cevi za spuščanje torpedov 53 cm kalibra. Posadke bo na vsakem po 1000 mož. Mogočno odmeva grom topov od skalnatih obal, navdušeni vzkliki ^olnijo ozračLe, ponosno se ziblje velikan na modrih valovih Adrije — Ali kot učitelju mi je tesno pri1 srcu. 242,000.000 K s,tanejo te štiri strašne morske pošasti. Vem, da so državi potrebne, a vendar čutim ironijo usode. Učitelj, vzgojevalec šolske dece, stradaj — a zakaj? Denarja ni, pravi vlada! Deputacije najsramotnejše plačanega stanu sprejemajo ministri sicer prijazno. a ob obupnem klicu stradajoče Raje se ironično posmehujejo, češ, denarja ni, potrpite! V današnjih resnih časih, ko je piikipela zavist posameznih velevlasti do viška, je močna armada, mogočno brodovje imperativ samoohranitve, toda zapomnijo naj si tudi vladajoči krogi enkrat, kar poudarjajo posebno nemški vojaški krogi: Vkljub tehniški popolnosti modernega orožja odločuje tudi danes še osebna hrabrost, navdušenje za ideale, čilost.« Jasen dokaz so nam bitke na Balkanu. Le hraber, žilav, ljubezni do domovine prepojen narod daruje vse najdražje. Da to doseže, mora pa država skrbeti za svoie državljane, mora skrbeti za njih blaginjo. Kaj pa pri nas? Kmetijstvo propada, obrt se ne more razviti, trgovina se ne more povspeti do pripadajoče ji višine. Za kulturne namene ni denarja. Vse požre edinoie vojna. uprava. Tudi Francija, Anglija in Nemčija izdado ogrom,ne vsote za oboroževanje, toda paralelno s tem skrbe za procvit in napredek vseh državo sestavijajočih stanov. Pri nas se pa nihče ne gane. Če pa kdo strada v Avslriji, ie to gotovo učitelj. Če to ni škandal za XX. stoletje. potem pa ni več nič škatidaloznega! Tako daleč smo prijadrali, da se lahko ponosno imenujemo: Duševni proletarci — berači!