Immanuel Kant 
SPOR FAKULTET 
PREDGOVOR 
Pričujoči listi, ki jim zdaj dovoljuje izid razsvetljena vlada, ki razbija 
spone človeškemu duhu in ki je ravno zaradi svojega svobodnega mišljenja 
primerna, da spodbudi kar največjo poslušnost — naj hkrati tudi opravičijo 
svobodo, ki si jo jemlje pisec, da o tem, kar zadeva pri tej spremembi njega 
samega, najprej navede kratko zgodovino. 
Kralj Friderik Viljem II., pogumen, pošten, človekoljuben in — če izvza-
memo nekatere lastnosti njegove narave — skoz in skoz imeniten gospod, 
ki me je tudi osebno poznal in mi je od časa do časa naklonil izraze svoje 
milosti, je na pobudo nekega duhovnika, pozneje povzdignjenega v ministra 
duhovnega departmana, za katerega zato ni vzroka, da bi o njem ne mislil, 
da ima dobre namene, temelječe na njegovem notranjem prepričanju — leta 
1788 izdal verski edikt, zatem pa neki za pisanje sploh zelo omejevalen cen-
zurni edikt, ki je s tem še poostril prvega. Ne moremo tajiti: da so znamenja 
pred eksplozijo, ki je nato sledila, morala prepričati vlado o potrebi po re-
formi v tej stroki; kar je bilo mogoče doseči po tihi poti akademskega pouka 
bodočih javnih ljudskošolskih učiteljev: kajti ti so kot mladi duhovniki svoje 
pridige uglasili na ta način, da se tisti, ki razume šalo, takšnim učiteljem ne 
bo pustil spreobrniti. 
In ker je torej ta verski edikt zbudil tako živahen odmev pri domačih 
in tudi pri tujih piscih, je izšla moja razprava pod naslovom »Religija v mejah 
golega uma«,* in ker vsem svojim spisom, da mi ne bi kdo očital skritih namer, 
pridenem svoje ime, mi je bil v letu 1794 izročen naslednji kraljevi reskript; 
pri njem je omembe vredno to, da je postal javno znan šele zdaj, ker sem o 
tem, da ta reskript obstaja, obvestil le svojega najbližjega prijatelja. 
Po milosti božji Friderik Viljem 
kralj Prusije etc. etc. 
* Ta naslov sem namenoma tako postavil; zato, da bi se ta razprava ne razumela v tem 
smislu: da naj bi"bila religija obravnavana zgolj z umom (brez razodetja). To pa bi bilo 
preveč predrzno; saj so njeni nauki nemara izdahajali iz nadnaravno navdihnjenih mož: 
marveč sem hotel v neki povezanosti prikazati le tisto, kar je mogoče v tekstu razodete 
religije, biblije, spoznati tudi z golim umom. 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev faku l te t . . .) 15 
Sprejmite najprej moj milostni pozdrav. Častitljivi in zvesti podanik! 
Moja najvišja oseba že precej časa z velikim negodovanjem opaža, kako Vi 
svojo filozofijo zlorabljate za potvarjanje in onečaščenje nekaterih glavnih 
in bistvenih naukov svetega pisma in krščanstva; kakor ste to storili zlasti 
v svoji knjigi: »Religija v mejah golega uma«, pa tudi v drugih svojih manj-
ših razpravah. Mi smo se od Vas česa boljšega nadejali, kajt i morate uvideti, 
kako neodgovorno ravnate glede na svojo dolžnost učitelja mladine in glede 
na Naše Vam zelo dobro znane domoljubne1 namene. Zahtevamo od Vas, da po 
svoji najboljši vesti kar najhitreje navedete svoj zagovor, in pričakujemo od 
Vas, da zato, da bi pri nas ne padli v nemilost, v prihodnje ne boste več nič 
takšnega zakrivili, marveč boste svoj ugled in svoje talente uporabili za to, 
da bo Naš domoljubni namen kar najbolj dosežen; v nasprotnem primeru, če 
boste še naprej trdovratno vztrajali pri svojem, pa Vam je neizbežno priča-
kovati neprijetnih ukrepov. 
Vam milostno naklonjen. 
Berlin, 1. oktobra 1794 
Najmilostnejši posebni ukaz 
Njegovega kraljevega veličanstva 
Wolner. 
ab extra — Častivrednemu in veleučenemu Našemu profesorju tudi l jub-
ljenemu zvestemu Kantu 
v 
Konigsbergu 
v Prusiji 
praesentat. 12. okt. 1794 
Nakar je bil odposlan z moje strani moj najpokornejši odgovor. 
Najmilostljivejši etc. etc. 
Vašega kraljevega veličanstva najvzvišenejši 1. oktobra meni izdani in 
12. istega meseca meni poslani ukaz mi nalaga najvdanejšo dolžnost: 
Prvič, da »zaradi zlorabe svoje filozofije, potvarjanja in onečaščenja neka-
terih glavnih in bistvenih naukov svetega pisma in krščanstva, zlasti v svoji 
knjigi ,Religija v mejah golega uma', pa tudi v drugih manjših razpravah 
in zaradi tega naloživši si krivdo zanemarjanja svoje dolžnosti učitelja mladine 
in ravnanja proti najvišji meni dobro znani domoljubni nameri po svoji najboljši 
vesti navedem svoj zagovor.« 
Drugič tudi, »da v prihodnje ne bom nič takega več zakrivil«. — Ob 
pogledu na to dvoje naj ne manjka dokaz o moji najvdanejši poslušnosti Va-
šemu kraljevemu veličanstvu, položivši Vam k nogam naslednjo pojasnilo: 
kar zadeva prvo, namreč proti meni izrečeno obtožbo, je moj po najboljši 
vesti izrečeni zagovor naslednji: 
Da se kot učitelj mladine, se pravi, kot jaz to razumem, v akademskih 
predavanjih nikoli nisem vmešaval v ocenjevanje svetega pisma in krščan-
stva, niti se nisem mogel vmešavati, saj bi že sami Baumgartonovi priročniki, 
1 landesvaterlich [Vse opombe, oštevilčene z arabsko številko, so uredniške. Prav tako so 
uredniški vsi oglati oklepaji.] 
16 Vestnik IMS 1987/1 
ki so mi bili za podlago in bi utegnili imeti neki vpliv na takšno preda-
vanje, lahko rabili v dokaz; ker ni v njih niti enega samega odstavka o 
bibliji in krščanstvu in ga v goli filozofiji tudi ne more biti; napake pa, da 
sem segel prek meje neke ustaljene znanosti ali da dopuščam, da se te meje 
stapljajo, je mogoče meni, ki sem to zmeraj grajal in pred tem svaril, še 
na jmanj očitati. 
Da se tudi nisem, recimo kot ljudski učitelj, v svojih spisih, zlasti ne v 
knjigi »Religija v mejah itn. itn.«, pregrešil zoper meni znane najvišje do-
moljubne namere, tj. da nisem prizadel škode javni deželni religiji; kar izhaja 
že iz tega, da knjiga za kaj takega sploh ni primerna, marveč je za občinstvo 
nerazumljiva, zaprta knjiga, in predstavlja zgolj razpravljanje med fakultetnimi 
učenjaki, za kar se ljudstvo ne meni; da pa imajo fakultete same svobodo po 
svojem najboljšem znanju in vesti o tem javno soditi in da so samo postav-
ljeni ljudski učitelji (v šolah in na prižnicah) vezani na tisti rezultat teh 
razpravljanj, ki ga deželna oblast sankcionira za javno predavanje; in sicer 
zato, ker si tudi deželna oblast ni sama izmislila svojega lastnega religioznega 
verovanja, marveč ga je mogla prevzeti po isti poti, namreč na podlagi pre-
soje in popravkov za to usposobljenih fakultet (teološke in filozofske); po-
temtakem je deželna oblast upravičena, da to religiozno verovanje ne le 
dovoli, marveč da od nj i ju tudi zahteva, da s svojimi spisi obvestita vlado o 
vsem, za kar menita, da koristi deželni religiji. 
Da v omenjeni knjigi, ki ne vsebuje nikakršnega vrednotenja krščanstva, 
tudi nisem zakrivil njegovega razvrednotenja: saj vrednoti pravzaprav le 
naravno religijo. To napačno razumevanje je utegnila povzročiti edino na-
vedba nekaterih mest iz biblije v potrditev določenih čistih umskih naukov 
religije. A rajnki Michaelis, ki je v svoji filozofski morali enako ravnal, je 
to pojasnil takole: 
da s tem ni mislil vnesti kaj bibličnega v filozofijo, niti izpeljati kaj 
filozofskega iz biblije, marveč da svoje umske postavke osvetljuje in potr-
juje z resnično ali domnevno soglasnostjo drugih sodb (nemara pesnikov ali 
govornikov). — Če pa govori um pri tem tako, kot da zadostuje sam sebi, 
nauk o razodetju pa naj bi bil odvečen (kar bi morali, če naj bi to objektivno 
tako razumeli, res imeti za razvrednotenje krščanstva), je to zgolj izraz tega, 
da um ceni sam sebe; ne zaradi svoje [teoretične] zmožnosti, [marveč] zaradi 
tistega, kar predpisuje, da je treba storiti, kolikor zgolj iz uma izhajajo 
splošnost, enotnost in nujnost verskih naukov. Ti so sploh bistvo religije, 
ki obstaja v moralno-praktičnem (v tem, kaj naj storimo), nasprotno pa velja 
to, v kar z vso upravičenostjo verujemo zaradi historičnih dokazil (kajti tu 
ne velja najstvo), tj. razodetje, za sam na sebi naključen verski nauk, za 
izvenbistveno, zato pa nikakor ne za nepotrebno in odvečno; ker rabi kot 
dopolnilo teoretični pomanjkljivosti čistega umskega verovanja, ki je ta ne 
zanika, npr. v vprašanjih o izvoru zla, prehoda zla v dobro, človekove goto-
vosti, da je v zadnjem stanju ipd., in več ali manj prispeva k zadovoljitvi 
potrebe po tem, pač glede na okoliščine in osebe. 
Da sem dalje svoje veliko spoštovanje do biblijskega verskega nauka v 
krščanstvu v isti že omenjeni knjigi dokazal med drugim tudi s pojasnilom, 
da je biblija najboljše obstoječe in za nedogledne čase primerno vodilo javnega 
verskega pouka za osnovanje in ohranitev resnično blagodatne deželne reli-
gije, in sem zatorej tudi grajal neskromnost in razglasil za nesramnost, da se 
v šolah ali na prižnicah ali v ljudskem pisanju (kajti na fakultetah mora biti 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 17 
to dovoljeno) ugovarja njenim teoretskim in skrivnost vsebujočim naukom in 
da se dvomi o n j ih ; kar pa še ni največje izkazovanje spoštovanja krščanstvu. 
Kaj t i njegovo tukaj navedeno u jemanje z najčistejšim umskim verovanjem 
je najboljša in na j t ra jne jša hvalnica krščanstva, ker je bilo to že tolikokrat 
izrojeno krščanstvo zmeraj znova vzpostavljeno prav zaradi tega, ne pa s 
historično učenostjo, in ga bo mogoče ob podobnih usodah, ki tudi v pri-
hodnje ne bodo izostale, le tako spet vzpostaviti. 
Da sem si nazadnje — tako kot sem drugim izpovedovalcem vere nenehno 
priporočal, na j vselej in predvsem z iskreno poštenostjo pri teh rečeh nikdar 
ne trdijo več, kot so sami prepričani, in tega drugim ne vsi l jujejo kot verske 
člene — tudi sam pri sestavljanju svojih spisov predstavljal v sebi tega 
sodnika, stoječega mi ob strani, zato da sem se varoval ne samo vsake, duši 
škodljive zmote, marveč vsake nepazljivosti v izražanju, ki bi utegnila zbu-
diti pohujšanje; zaradi česar tudi lahko zdaj v svojem enainsedemdesetem 
letu, ko se zlahka porodi misel, da bom moral vse to v kratkem kot dušni 
oznanjevalec zagovarjati pred nekim svetovnim sodnikom, odkritosrčno vložim 
z vso poštenostjo odgovor, ki ga od mene te r ja jo zaradi mojega sedanjega 
nauka. 
Kar zadeva drugo točko: da na j v pr ihodnje ne zakrivim več takih (meni 
očitanih) potvar janj in oneščaščenj krščanstva: zato da vnaprej odvrnem tudi 
na jmanjš i sum o tem, da menim, da bo najvarneje , če kot Vašega kraljevega 
veličanstva najzvestejši podanik* slovesno izjavim: da se bom odslej povsem 
vzdržal vseh javnih predavanj , tičočih se religije, bodi naravne ali razodete, 
tako v fakultetnih predavanjih kot v spisih. 
Z najglobljo vdanostjo itn. 
Znana je nadal jn ja zgodovina prizadevanj, da se vera vse bolj oddalji od 
uma. 
Preizkušnja kandidatov za duhovniške službe je bila poslej poverjena neki 
verski komisiji, ki ji je bila za podlago neka schema examinationis po 
pietističnem vzorcu, ki je poštene kandidate oplašila, tako da so se t rumoma 
odvračali od duhovniških služb in je bila zato pravna fakulteta prenapolnjena; 
neke vrste izseljevanje, ki pa je nehote utegnilo biti tudi koristno. — Če 
na j vsaj do neke meje razumemo duha te komisije, povejmo tole: tako so za 
pripustitev, še pred prvo zahtevo po skrušenosti, zahtevali globoko žalost 
(maeror animi) in so o tej spraševali: ali si jo more človek sam povzročiti? 
Quod negandum ac pernegandum se je glasil odgovor; skesani grešnik si mora 
ta kes izprositi posebej od neba. — Očitno pa je: da se tisti, ki mora za kes 
(za svoj prestopek) še prositi, v resnici ne kesa svojega dejanja, kar se zdi 
ravno tako protislovno, kot če o molitvi rečemo: da mora biti, če na j bo 
uslišana, izrečena v veri. Kaj t i če ima molilec vero, mu ni treba prositi zanjo; 
če pa je nima, torej ne more z mislijo na uslišanje prositi. 
To noro početje je zdaj obrzdano. Kaj t i ne samo za meščanski blagor 
navadnega življa2 nasploh, ki mu je vera zelo pomembna državna potreba, 
ampak posebno v korist znanostim, ki na j bi jih pospeševali višji kolegij — 
je pred nedavnim prišlo do srečnega dogodka,' da je deželna vlada izbrala 
razsvetljenega državnika, ki je ne zaradi enostranske ljubezni do ene same 
• Tudi ta izraz sem previdno izbral, da bi se za zmeraj ne odrekel svobodi svoje sodbe v tej 
verski razpravi, marveč samo za tako dolgo, dokler je Njegovo veličanstvo še med živimi. 
* das gemeinen Wesens 
2 Vestnik IMS 
18 Vestnik IMS 1987/1 
znanosti (teologije), marveč glede na široko zanimanje vsega učečega stanu, 
za usposabljanje le-tega poklican, nadarjen in voljan, tako da bo zagotovil 
napredovanje kulture na področju znanosti zoper vse nove posege mračnjakov. 
Pod splošnim naslovom: »Spor fakultet« objavljam tu tri razprave, se-
stavljene z različno namero in tudi ob različnih časih, ki pa so vseeno zaradi 
sistematske enotnosti svoje povezanosti prikladne za eno delo; ob njih sem 
se šele pozneje, ko se je razvnel spor spodnjih s tremi zgornjimi, zavedel, da 
se te tri razprave (da se ognem razdrobljenosti) lahko dostojno znajdejo 
skupaj v eni knjigi. 
PRVI ODDELEK 
SPOR FILOZOFSKE FAKULTETE S TEOLOŠKO 
Uvod 
Ni se napačno spomnil tisti, ki se je prvi domislil in je svojo misel tudi 
predlagal za javno izvedbo, da naj bi ves skupek učenosti (pravzaprav nje j 
posvečene glave) obravnavali tako rekoč po fabriško, z razdelitvijo opravil, 
tako da bi glede na to, koliko je strok znanosti, namestili prav toliko javnih 
učiteljev, profesorjev, kot hranilcev teh znanosti, ti profesorji pa bi skupaj 
sestavljali neke vrste učeno občestvo, imenovano univerza (tudi visoka šola), 
ki bi imela svojo avtonomijo (kajti o učenjakih kot takih morejo soditi le 
učenjaki); ta bi imela s svojimi fakultetami* (majhnimi družbami, ki se 
razlikujejo glede na različnost glavnih vej učenosti, na katere se delijo uni-
verzitetni učenjaki) pravico sprejemati deloma učence iz nižjih šol, stremečih 
k njej, in deloma tudi proste učitelje (ki bi ne bili njeni člani), imenovane 
doktorji, in jih po vnaprejšnji preizkušnji na svojo roko opremiti z od vsa-
kogar priznanim položajem (jim podeliti akademsko stopnjo), se pravi, jih 
kreirati. 
Poleg cehovskih1 učenjakov je lahko tudi več necehovskih,2 ki ne sodijo k 
univerzi; ti obdelujejo le en del velike celote učenosti in se združujejo ali v 
določene svobodne korporacije (imenovane akademije ali znanstvena društva3), 
ali v delavnice; ali pa živijo tako rekoč v naravnem stanju učenosti in se vsak 
zase brez javnih predpisov in pravil kot ljubitelji ukvarjajo z njenim razvi-
janjem in razširjanjem. 
Od pravih učenjakov je treba ločiti še literate (študirane ljudi), ki jim 
vlada kot svojemu orodju in v svoj namen (ne ravno v prid znanosti) podeli 
kako službo; ti so se res morali izšolati na univerzi, a so marsikaj tega (kar 
zadeva teorijo) nemara že pozabili; da so si le zapomnili vsaj toliko, kolikor 
• Ki ima zdaj vsaka svojega dekana kot regenta fakultete. Ta naslov je izposojen iz astronomije 
in je spočetka pomenil enega od treh astralnih duhov, ki predsedujejo znamenju živalskega 
kroga (od 30°). Naslov je na jpre j z ozvezdij prežel na poljske tabore (ab astris ad castra) 
in nazadnje celo na univerze, ne da bi se pri tem ozirali na število 10 (profesorjev). Ne 
bomo zamerili učenjakom, ki so si prvi izmislili skoraj vse častne naslove, s katerimi se 
zdaj kitijo državniki, da tudi nase niso pozabili. 
1 zünftigen ! zunftfreien 1 Soziatäten der Wissenschaften 
Immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev f a k u l t e t . . . ) 19 
je potrebno za opravljanje civilne službe, ki more glede na osnovne nauke 
prihajati le od znanstvenikov, namreč empirično poznavanje statutov njihove 
službe (kar zadeva prakso). Imenujemo jih lahko torej opravnike ali strokov-
njake učenosti.4 Kot orodje vlade (duhovniki, sodni uradniki in zdravniki) 
imajo zakonit vpliv na publiko in so poseben sloj literatov, ki nimajo svobode, 
da bi se po lastni pameti javno posluževali učenosti, marveč jim je to mogoče 
le pod cenzuro fakultet. Obračajo se (tako kot se duhovščina na laike) naravnost 
na ljudstvo, ki sestoji iz omejenežev5, zato v svoji stroki sicer nimajo zako-
nodajne oblasti, imajo pa vsaj deloma izvršilno oblast. Vlada zelo pazi nanje, 
da se ne bi povzdignili čez sodstveno oblast, ki pritiče samo fakultetam. 
RAZDELITEV FAKULTET NASPLOH 
Po ustaljeni rabi so razdeljene na dva razreda, na tri zgornje 
fakultete in na eno spodnjo. Vidi se pač, da pri razdelitvi in poimenovanju 
niso vprašali učenjaškega stanu, marveč je bila vprašana vlada. Kajti k zgor-
njim štejejo le tiste fakultete, katerih nauki sodijo glede na svojo tako ali 
drugačno ustrojenost — in glede na javnost svoje obravnave — na interesno 
področje same vlade. Tista fakulteta pa, ki skrbi le za interes znanosti, se 
imenuje spodnja, ker svoje ugotovitve lahko postavlja tako, kot se ji zdi 
prav. Vlado pa najbolj zanima to, kar ji daje najmočnejši in naj t rajnejš i vpliv 
na ljudstvo, in to so predmeti zgornjih fakultet. Zato si pridržuje pravico, 
da nauke zgornjih fakultet sama sankcionira, nauke spodnje pa prepušča 
lastni pameti učenih ljudi. — A čeprav nauke sankcionira, vendar sama ne 
uči; hoče le, da te tri fakultete sprejemajo določene nauke za javno predavanje 
in da so njim nasprotni nauki iz predavanj izključeni. Kajti vlada ne uči, 
marveč samo ukazuje tistim, ki učijo (kako je z resnico, ni pomembno), kakor 
so se pri nastopu svoje službe* v pogodbi z vlado sporazumeli. — Vlada, ki bi 
se ukvarjala z nauki, torej tudi z razširitvijo ali z izboljšanjem znanosti, ki 
bi se torej hotela kar sama iti znanstvenika, bi si zaradi takšne pretiranosti 
zapravila spoštovanje, ki ji ga dolgujemo. Prav tako je tudi pod njeno častjo, če 
se enači z ljudstvom (z njegovim učenim stanom), ki ne razume šale in ravna 
z vsemi, ki se pečajo z znanostjo, po istem kopitu. 
Učeno občestvo vsekakor terja, da je na univerzi še ena fakulteta, ki je 
glede svojih naukov neodvisna* od vladnih ukazov, fakulteta, ki mora imeti 
svobodo, ne da ukazuje, da pa vendar sodi o vseh ukazih, fakulteta, ki ima 
' Geschäftsleute oder Werkkundige s aus Idioten 
* Priznati moramo, da je naslednje načelo britanskega parlamenta: prestolni govor njihovega 
kralja mora veljati za izdelek njegovega ministra (kajti nasprotovalo bi časti vladarja, če bi 
se mu očitala zmota, nevednost ali neresnica, čeravno mora imeti zbornica pravico, da sodi 
o vsebini govora, da ga oceni in mu ugovarja), da je torej to načelo zelo dobro in pravilno 
izmišljeno. Ravno tako mora biti tudi izbor določenih naukov, ki jih -vlada izključno odobri 
za javno predavanje, predložen znanstvenikom. Ta izbor namreč ne more veljati za izdelek 
vladarja, ampak za izdelek za to postavljenega državnega uradnika, o katerem lahko 
domnevamo, da pač misli svojega gospodarja ali ni dobro razumel ali pa je tudi ka j napak 
zasukal. 
* Neki francoski minister je poklical k sebi nekatere od najuglednejših trgovcev in zahteval 
od njih predloge, kako naj bi se pomagalo trgovini: tako kot da bi hotel izbrati najboljšega. 
Potem ko je prvi predlagal to, drugi to, je neki star trgovec, ki je dotlej molčal, dejal: 
zgradite dobre ceste, kuj te dober denar, dajte natančen menični zakon, ipd., sicer pa »nam 
pustite, da sami delamo«. Tak naj bi približno bil odgovor, ki bi ga morala dati filozofska 
fakulteta, če bi jo vlada vprašala za nauke, ki naj bi jih sploh predpisala učenjakom: da 
le ne bo ovirala napredovanja mišljenja in znanosti. 
2* 
20 Vestnik IMS 1987/1 
opraviti z znanstvenim interesom, t j . z interesom za resnico, pri kateri mora 
imeti um pravico, da govori javno. Brez takšne fakultete bi namreč resnica 
(vladi v škodo) ne prišla na dan, um pa je po svoji naravi svoboden in ne 
sprejema nobenih ukazov, da mora imeti ka j za resnično (ne črede, ampak 
samo svoboden čredo). — Vzrok za to, da se ta fakulteta, ne oziraje se na 
veliko prednost (svobode) navzlic temu imenuje spodnja, pa je v naravi člo-
veka: da se namreč tisti, ki lahko ukazuje, dasiravno je ponižni služabnik 
nekoga drugega, ima vendar za imenitnejše kot nekdo drug, ki je resda svo-
boden, a nima nikogar, ki bi mu lahko ukazoval. 
I. O RAZMERJU FAKULTET 
PRVI ODDELEK: POJEM IN RAZDELITEV ZGORNJIH FAKULTET 
Lahko rečemo, da so skušali uvesti vse umetne ustanove, ki temelj i jo na 
umni ideji (kakršna je ideja o vladi), ki se mora praktično dokazati na nekem 
predmetu izkustva (enako celo sedanje področje učenosti), ne samo z naključnim 
nakopičenjem in samovoljnim sestavljanjem danih primerov, marveč po nekem 
načelu, ki ga, čeprav le nejasno, vsebuje um in na katerem je utemeljen načrt, 
ki zahteva neko določeno razdelitev. 
Zato lahko domnevamo, da organizacija univerze po njenih razredih in 
fakul te tah ni bila povsem naključna, marveč se je lahko vlada, ne da bi ji 
pripisovali vnaprejšnjo modrost in učenost, že zaradi lastne potrebe, ki jo je 
čutila, (da bi z določenimi nauki delovala na ljudstvo), a priori domislila ne-
kega načela razdelitve, o katerem se sicer zdi, da je po izvoru empiričen, 
a se srečno ujema z načelom, ki velja zdaj. A zaradi tega vlade še ne bom 
zagovarjal kot nezmotljivo. 
Glede na um (tj. objektivno) bi bili nagibi, ki jih more vlada uporabiti za 
svoj namen (vplivati na ljudstvo), razvrščeni takole: na jpre j večni blagor 
vsakogar, nato civilni blagor za člana družbe in nazadnje telesni blagor 
(dolgo živeti in ostati zdrav). Kar zadeva prvega, lahko vlada z javnimi nauki 
kar najbol j vpliva celo na skrite misli in na najbol j zakopane izraze volje 
podanikov, zato da bi prve odkrivala in druge usmerjala; kar zadeva druge, 
lahko njihovo zunanje življenje drži na vajet ih javnih zakonov, s tretjim pa 
si lahko zagotovi obstoj močnega in številnega prebivalstva, uporabnega za 
njene namene. — Glede na um bi torej prišlo ver je tno do običajnega vrstnega 
reda zgornjih fakultet . To se pravi, na jpre j teološka, nato pravna in nazadnje 
medicinska fakulteta. Glede na naravni instinkt pa bi bil za človeka najvaž-
nejši zdravnik, ker mu ohranja življenje, šele nato bi sledil pravni izvedenec, 
ki obljublja, da mu bo ohranil to, kar je naključno njegovo, in šele nazadnje 
(skoraj le, ko se bliža smrt), ko gre pač za zveličanje, duhovnik, saj si tudi 
duhovnik, pa na j še tako poveličuje blaženosti onega sveta, srčno želi, ker 
ne vidi nič iz tega sveta pred seboj, da bi mu zdravnik vendar pomagal še 
nekaj časa ostati v tej solzni dolini. 
* * # 
Vse tri zgornje fakultete utemel juje jo nauke, ki j im jih je zaupala vlada, 
na pisanju1, kar pri l judstvu, ki ga vodijo s pomočjo učenosti, drugače tudi 
biti ne more, kaj t i brez takega pisanja bi ne bilo nobene t ra jne, vsakemu 
1 Schrift 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 21 
dosegljive norme, po kateri bi se lahko ravnal. Da mora tako pisanje (ali 
knjiga) vsebovati statute, tj. iz samovolje nekoga višjega izhajajoče nauke, 
(ki sami ne izvirajo iz uma), se razume samo po sebi. Drugače bi namreč 
to pisanje, kolikor ga vlada sankcionira, ne moglo zahtevati splošne poslušno-
sti. To velja tudi za zakonik, celo za tiste javnosti namenjene nauke, ki bi se 
jih dalo izpeljati tudi iz uma, za katerega pa se zakonik ne meni, marveč se 
utemeljuje na ukazu nekega zunanjega zakonodajalca. — Od zakonika kot 
kanona pa se povsem razlikujejo tiste knjige, denimo, simbolične knjige, ki 
jih fakultete sestavijo kot (dozdevno) popoln izvleček duha zakonika, da bi 
ga občestvo (učenih in neučenih) lažje razumelo in bolj priročno uporabilo. 
Te knjige lahko veljajo le kot organon za lažji dostop do zakonika in nimajo 
nobene avtoritete. Celo takrat ne, ko so se najodličnejši učenjaki določene 
stroke zedinili, da naj velja taka knjiga kot norma za njihovo fakulteto, za 
kar sploh nimajo pravice. Pravico imajo le, da jo začasno vpeljejo kot učno 
metodo, ki pa ostaja s časom spremenljiva in lahko zadeva sploh le formalno 
stran predavanja, za materialno stran zakonodaje pa kratkomalo ne zaleže. 
Zato biblijski teolog (ki sodi k zgornji fakulteti) svojih naukov ne črpa 
iz uma, marveč iz biblije, učitelj prava ne črpa iz naravnega prava, marveč iz 
deželnega prava,2 učenjak zdravilstva svoje občinstvo zadevajoče zdravilne me-
tode ne črpa iz fizike človeškega telesa, marveč iz medicinalne postave.3 — 
Brž ko si katera od teh fakultet upa primešati kaj, kar si sposoja od uma, 
žali avtoriteto vlade, ki prek nje ukazuje, in zaide tako tja, k jer ima pravico 
v zakupu filozofska fakulteta, ki ji brez usmiljenja izpuli vse bleščeče in od 
uma izposojeno perje in z njo ravna po načelu enakosti in svobode. — Zato 
morajo zgornje fakultete skrbno paziti, da ne privolijo v kako zgrešeno poroko 
s spodnjo in da jo držijo v spoštljivi razdalji, da bi ugleda njihovih statutov 
ne okrnilo svobodno modrijanjenje spodnje fakultete. 
A. POSEBNOST TEOLOŠKE FAKULTETE 
Da obstaja bog, dokaže teolog takole: da je govoril v bibliji, ki v njej 
govori tudi o svoji naravi (vse do tja, kamor um biblije ne more slediti, 
npr. glede nedosegljive skrivnosti njegove troedinosti). Da pa je bog sam 
govoril skozi biblijo, biblijski teolog kot tak ne more in ne sme dokazati, 
ker je to zgodovinska stvar in sodi k filozofski fakulteti. Zato bo to celo za 
učenjaka utemeljil kot stvar vere na neki določeni (seveda nedokazljivi ali 
nerazložljivi) občutek njene božanskosti, vprašanja o izvoru te božanskosti 
(v dobesednem pomenu) pa mu v javnem predavanju za ljudstvo sploh ne bo 
treba načeti. Ljudstvo se namreč na to kot na stvar učenosti ne spozna in bi 
se tako le zapletlo v radovedno tuhtanje in dvome. Nasprotno lahko tu veliko 
zanesljiveje računamo na zaupanje, ki ga ima ljudstvo v svoje učitelje. — Prav 
tako teolog nima pravice podtakniti izrekom svetega pisma neki smisel, ki 
se ujema natančno z izraženim, ampak ima, recimo, moralni smisel. Ker 
pa ni nobenega človeškega razlagalca svetega pisma, ki bi ga avtoriziral bog, 
mora biblijski teolog prej računati na to, da se bo razumevanje začelo na 
nadnaraven način s pomočjo nekega duha, ki vodi k vsaki resnici, kot pa 
dovoliti, da se vmešava in da uveljavi svojo razlago (ki ji manjka vsaka 
! Landrecht 
' Medizinalordnung 
22 Vestnik IMS 1987/1 
višja avtoriteta). — In končno, kar glede izpolnjevanja božjih zapovedi, ki 
izvira iz naše volje, biblijski teolog nikakor ne sme računati na naravo, tj . na 
lastno moralno zmožnost človeka (na krepost), marveč na milost (nadnaraven, 
vendar hkrati moralen vpliv). Milosti pa je človek deležen spet le s pomočjo 
vere, ki kar najgloblje preobrazi srce, samo to vero pa more pričakovati spet 
po milosti. — Če biblijski teolog pri preučevanju katerekoli teh postavk vme-
šava um, tudi če ta z največjo poštenostjo in največjo resnobo stremi k istemu 
cilju, preskoči (kakor Romulov brat) zid edino zveličavnega cerkvenega ve-
rovanja in zaide na odprto polje lastne presoje in filozofije, kjer je izpostavljen, 
ker se je izmuznil duhovniški vladavini, vsem nevarnostim anarhije. — Treba 
pa je razumeti, da tu govorim o čistem (purus, putus) biblijskem teologu, ki 
še ni okužen z razvpito svobodomiselnostjo uma in filozofije. Kakor hitro 
namreč pomešamo dve različni opravili in pustimo, da se stalita, si ne moremo 
ustvariti določenega pojma ne o eni ne o drugi. 
B. POSEBNOST PRAVNE FAKULTETE 
Pismouki pravnik ne išče zakonov za zavarovanje tega, kar je moje in tvo-
je, (če ravna tako kakor mora, kot uradnik vlade) v svojem umu, marveč v javno 
obstoječem in z najvišjega mesta sankcioniranem zakoniku. Od pravnika se-
veda ne moremo ter jat i ne dokaza za resnico in za njeno zakonitost, ne 
obrambe pred ugovori, ki jih ji postavlja nasproti um. Kajti šele odredbe 
naredijo, da je nekaj prav, vnovično vprašanje, ali utegnejo biti tudi same 
odredbe prave, pa morajo pravniki kratkomalo odkloniti kot nesmiselno. Bilo 
bi smešno, ko ne bi hoteli poslušati zunanje in najvišje volje, češ, da se ta ne 
ujema z umom. Ugled vlade je namreč prav v tem, da podložnikom ne do-
voljuje, da svobodno sodijo o pravičnem in krivičnem po lastnih pojmih, 
marveč po predpisih zakonodajne oblasti. 
V nečem pa je praksa pravne fakultete le na boljšem kot praksa teo-
loške. Pravna fakulteta ima namreč vidnega pojasnjevalca zakonov, namreč 
sodnika ali, kot nadsodnijo, pravno komisijo in (na najvišjem mestu zako-
nodajalca samega. Tega teološka fakulteta za razlago izrekov kake svete 
knjige nima v taki meri. Na drugi strani pa to prednost odtehta neka nevšeč-
nost, ki ni nič manjša, da so namreč posvetni zakoniki podvrženi spremembam, 
potem ko omogoči izkustvo, da se spoznanja povečajo in izboljšajo. Nasprotno 
pa sveta knjiga ne dovoljuje nikakršne spremembe (ne zmanjšanja ne po-
večanja) in zatrjuje, da je za zmerom zaprta. Tudi se biblijskim teologom ne 
primeri, da bi se tako kot juristi pritoževali nad tem, da skoro zaman upajo 
na natančno določeno normo pravosodja (ius certum). Kajti biblijski teolog 
noče priznati, da njegova dogmatika ne vsebuje tako jasne in za vse primere 
določene norme. Če vrh tega juristični praktiki (advokati in pravosodni komi-
sarji), ki so stranki slabo svetovali in so ji s tem povzročili škodo, za to 
nočejo biti odgovorni (ob consilium nemo tenetur), pa vzamejo to teološki 
opravniki4 (pridigarji in dušni pastirji) brez pomisleka nase in dajo s svojim 
govorjenjem vedeti, da se bo o vsem sodilo tudi na onem svetu tako, kot so 
oni na tem svetu določili. Čeprav bi se po vsej verjetnosti izmaknili, če bi jih 
pozvali, naj formalno izjavijo, ali si upajo zastaviti svojo dušo za resničnost 
4 Geschäftsmänner 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 23 
vsega, v kar hočejo, da l judje verujejo zaradi biblijske avtoritete. Kljub temu 
pa je v naravi načel teh ljudskih učiteljev, da ne dopuščajo nikakršnih dvomov 
o pravilnosti svojih zatrjevanj, kar seveda lahko počno toliko bolj brez ne-
varnosti, saj se jim ni bati, da bo ta načela na tem svetu ovrglo kako izkustvo. 
C. POSEBNOST MEDICINSKE FAKULTETE 
Zdravnik je umetnik5, ki je pač, ker je njegova umetnost izposojena od 
narave in mora biti zato izpeljana iz znanosti o naravi, kot znanstvenik pod-
rejen neki fakulteti, na kateri se je moral izučiti in katere presoji je podvržen. 
— Ker se vlada nujno zelo zanima za to, kako se ukvarja z zdravjem ljudstva, 
je tudi upravičena, da s skupino izbranih opravnikov4 te fakultete (praktičnih 
zdravnikov), nadzoruje javno delovanje zdravnikov z vrhovnim sanitetnim ko-
legijem in medicinalnimi odredbami. Zaradi posebnega ustroja medicinske 
fakultete, ki ji za razliko od prvih dveh zgornjih fakultet pravil za njeno 
ravnanje ni treba jemati iz ukazov nekoga višjega, marveč iz same narave 
stvari — zaradi česar bi moralo njeno poučevanje, na splošno vzeto, izvorno 
pripadati filozofski fakulteti — pa te medicinalne odredbe ne govorijo toliko 
o tem, kaj morajo zdravniki delati, marveč o tem, kaj naj opustijo. In sicer, 
prvič, da naj publikum sploh ima zdravnike, drugič, da naj ne bo zdravnikov 
mazačev (noben ius impune occidendi, po načelu: fiat experimentum in corpore 
vili). Ker torej vlada po prvem načelu skrbi za javno udobnost, po drugem za 
javno varnost (glede na ljudsko zdravje), to dvoje pa je nekakšna policija, 
bo vsa medicinalna postava6 zadevala pravzaprav le medicinsko policijo. 
Ta fakulteta je torej veliko bolj svobodna kakor obe prvi med zgornjimi 
in precej sorodna filozofski. Da, glede na svoje nauke, po katerih se izobražu-
jejo zdravniki, je popolnoma svobodna, ker zanjo ne veljajo knjige, ki bi jih 
sankcionirala najvišja avtoriteta, marveč so le knjige, ki črpajo iz narave. 
Zanjo tudi ni pravnih zakonov (če razumemo s tem nespremenljivo voljo za-
konodajalca), marveč obstajajo le uredbe (edikti), za poznavanje teh zakonov 
pa ni potrebna učenost, za katero je potreben sistematičen skupek naukov, 
ki ga fakulteta sicer ima, ki pa ga (ker ni v nobenem zakoniku) vlada nima 
pravice sankcionirati, marveč ga mora prepustiti fakulteti. Vlada skrbi s 
pomočjo lekarskih knjig in lazaretskih zavodov za to, da opravniki lažje 
opravljajo svojo prakso v javni rabi. — Ti opravniki (zdravniki) pa so v 
primerih, ki zanimajo vlado, kolikor zadevajo medicinsko policijo, podvrženi 
sodbi fakultete. 
DRUGI ODDELEK 
POJEM IN RAZDELITEV SPODNJE FAKULTETE 
Spodnjo fakulteto lahko imenujemo tisti razred univerze, ki se ukvarja 
ali kolikor se ukvarja zgolj z nauki, ki niso sprejeti kot vodilo na ukaz nekoga 
višjega. Možno je sicer, da se ravnamo po kakem praktičnem nauku iz po-
slušnosti, da bi ga pa imeli za resničnega zato, ker je bilo tako ukazano (de 
s Kiinstler 
• Medizinalordnung 
24 Vestnik IMS 1987/1 
par le roi), je kratkomalo nemogoče ne samo objektivno (kot sodba, ki bi ne 
smela biti), marveč tudi subjektivno (kot sodba, ki je noben človek ne more 
izreči). Kajti tisti, ki se, kot pravi, hoče motiti, se v resnici ne moti in na-
pačne sodbe v resnici ne jemlje za resnično, marveč se samo dela, kot da jo 
ima za resnično, medtem ko v njem te prepričanosti ni. — Če je torej govor o 
resnici določenih naukov, ki naj bodo predmet javnega predavanja, se učitelj 
zato ne more sklicevati na najvišji ukaz niti se ne more učenec izgovarjati, 
da jim je verjel na ukaz. To je mogoče le, če gre za delovanje. A tedaj mora s 
svobodno presojo spoznati, da je bil tak ukaz resnično dan in da se mu je 
dolžan ali vsaj upravičen podrediti v nasprotnem primeru je njegov pristanek 
prazen umislek in laž. — Zmožnost, da presojamo avtonomno, tj . svobodno 
(skladno z načeli mišljenja nasploh), pa imenujemo um. In tako moramo imeti 
filozofsko fakulteto — zato ker mora odgovarjati za resnico naukov, ki jih 
mora sprejeti ali pa le dopustiti — za svobodno, kolikor je podrejena le za-
konodaji uma, ne pa zakonodaji vlade. 
Na univerzi pa mora biti ustanovljen tudi tak oddelek, se pravi, obstajati 
mora tudi filozofska fakulteta. Glede na tri zgornje fakultete je njena naloga, 
da jih nadzoruje in da jim koristi, in sicer ravno zato, ker je vse odvisno od 
resnice (bistvenega in prvega pogoja učenosti sploh). Koristnost, ki jo zgornje 
fakultete obetajo za potrebe vlade, pa je le drugoten moment. — Vsekakor 
lahko teološki fakulteti dopustimo njeno ponosno zahtevo, da je filozofska 
fakulteta njena dekla (še zmeraj pa ostane vprašanje, ali nosi baklo pred 
milostljivo gospo ali pa vlečko za njo); če je le ne zapodijo ali ji ne zavežejo 
usta. Zakaj prav ta brezzahtevnost biti zgolj svobodna, a tudi pustiti svobodo, 
iskati zgolj resnico v prid vsaki znanosti in jo za poljubno rabo ponuditi 
zgornjim fakultetam, jo mora sami vladi priporočiti kot nesumljivo in ne-
pogrešljivo. 
Filozofska fakulteta ima dva oddelka. Prvi je oddelek historičnega spo-
znanja (sem sodijo zgodovina, opis zemlje, učeno poznavanje jezika, humani-
stika z vsem empiričnim spoznanjem, ki ga nudi naravoznanstveno). Drugi je 
oddelek čistega umskega spoznanja (čiste matematike in čiste filozofije, me-
tafizike narave in nravi) in obeh delov učenosti v njunem medsebojnem odnosu 
drugega do drugega. Prav zato obsega filozofska fakulteta vse dele človeške 
vednosti (in tako historično tudi presega zgornje fakultete), le da ne jemlje 
vseh (namreč posebnih naukov ali zapovedi zgornjih) za vsebino, marveč 
so zanjo predmet presoje in kritike, in to z namenom koristiti znanostim. 
Filozofska fakulteta torej lahko zahteva, da preizkusi vse nauke glede 
na njihovo resnico. Vlada ne more, ne da bi ravnala proti svojemu pravemu, 
bistvenemu namenu, tega filozofski fakulteti prepovedati in zgornje fakul-
tete se morajo hočeš nočeš sprijazniti z njenimi javnimi ugovori in dvomi. 
To jim utegne biti seveda v nadlego, ker bi lahko brez takih kritikov na 
področju, ki so si ga prilastile, kakršenkoli je že naslov te posesti, mirno 
počivale, pri tem pa bi lahko po despotovsko ukazovale. — Le opravnikom 
teh zgornjih fakultet (duhovnom, pravnikom in zdravnikom) je mogoče pre-
povedati, da pri opravljanju svojega posla javno ne ugovarjajo naukom, katerih 
predavanje jim je zaupala vlada, in da se ne predrznejo igrati filozofa. To je 
lahko dovoljeno le fakultetam, ne pa uradnikom, ki jih je postavila vlada, 
saj se imajo ti za svoje znanje zahvaliti le fakulteti. Ko bi se ti uradniki, 
npr. pridigarji in pravni uradniki, hoteli privoščiti, da razglasijo ljudstvu 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 25 
svoje ugovore duhovni ali posvetni zakonodaji in dvome o njej, bi s tem 
nahujskali ljudstvo zoper vlado. Nasprotno pa naslavljajo fakultete ugovore 
in dvome le druga proti drugi, kot učenjaki, česar ljudstvu ni mar, celo 
če o tem kaj izve, ker se samo vda v to, da modrovanje ni njegova stvar, in se 
čuti primorano držati se zgolj tega, kar mu za to postavljeni uradniki vlade 
razglašajo. — Posledica te svobode, za katero spodnja fakulteta ne sme biti 
prikrajšana, pa je, da usmerjajo zgornje fakultete (same bolje poučene) urad-
nike vse bolj na tir resnice. Ti uradniki pa se, ker so bili sami bolje poučeni 
o svoji dolžnosti, ne spotikajo nad spremembami predavanja. Pri tej posledici 
gre le za boljše razumevanje sredstev za isti namen, kar se lahko zgodi brez 
polemičnih in nemir zbujajočih napadov na ustaljene načine pouka in ob 
popolni ohranitvi materialne plati. 
TRETJI ODDELEK 
O NEZAKONITEM SPORU ZGORNJIH FAKULTET S SPODNJO 
Nezakonit je javni spor mnenj, torej učeni spor, denimo, zaradi materije. 
To pa takrat, ko se zaradi neke javno izrečene trditve sploh ne bi bilo do-
voljeno prepirati, ker sploh ni dovoljeno o n je j in njenem nasprotju soditi. 
Ali pa je tak spor nezakonit zgolj glede na formo. In to takrat, ko način, kako 
poteka spor, ne temelji ne na objektivnih razlogih, ki se obračajo na na-
sprotnikov razum, marveč na subjektivnih gibalih, ki vplivajo na njegovo 
sodbo s pomočjo nagnjenja, da bi ga tako z zvijačo (sem sodi tudi podkupo-
vanje) ali s silo (pretnjo) pripravili do privolitve. 
V sporu fakultet pa gre za vpliv na ljudstvo in ta vpliv si morejo fakultete 
pridobiti samo, kolikor vsaka od njih uspe prepričati ljudstvo, da najbolje 
pospešuje njegovo blaginjo. Glede tega, kako mislijo fakultete to uresničiti, 
pa so si povsem nasprotne. 
Za ljudstvo pa njegova najvišja blaginja ni v svobodi, marveč v nje-
govih naravnih smotrih, torej v naslednjih treh: po smrti biti zveličan, za 
živih dni imeti med soljudmi z javnimi zakoni zavarovalno svojino in nazadnje 
imeti možnost fizičnega užitja življenja (tj. biti zdrav in dolgo živeti). 
Filozofska fakulteta pa, ki se lahko ukvarja s temi željami le na podlagi 
predpisov, sposojenih od uma, in je torej naklonjena načelu svobode, se drži 
zgolj tega, da more in mora človek sam prispevati k temu: pošteno živeti, 
nikomur delati krivice, biti zmeren v užitku in potrpežljiv v boleznih in se 
pri tem zlasti opirati na samopomoč narave. Za vse to seveda ni potrebna ne 
vem kako velika učenost, pri čemer se ji je večinoma moč odreči, ko bi 
človek le znal krotiti svoja nagnjenja in zaupal vladanje svojemu umu. To pa 
ljudstvu, ker zahteva njegov lastni trud, ni po okusu. 
Ljudstvo pa (ki najde v gornjih naukih za svoje nagnjenje k uživanju in 
zaradi svojega odpora, da bi se za to potrudilo, le slab nadomestek), zahteva 
od zgornjih fakultet bolj sprejemljive postavke. Zahteve učenjakom pa se 
glasijo: kar vi filozofi tu blebetate, sem že zdavnaj vedel že sam, jaz pa bi 
rad zvedel od vas učenjakov, kako bi si navzlic pregrešnemu življenju pred 
koncem mogel preskrbeti vstopnico za nebeško kraljestvo, kako bi, čeravno 
nimam prav, mogel svojo pravdo dobiti, in kako bi, čeravno sem svoje telesne 
26 Vestnik IMS 1987/1 
moči, kolikor mi je srce poželelo, trosil in izrabljal, vseeno ostal zdrav in 
mogel dolgo živeti. Saj zato ste študirali, da morate vedeti več kakor kateri 
od nas (imenujete nas idioti), ki se opira edinole na zdravo pamet. — A tu 
je tako, kot da bi ljudstvo hodilo k učenjaku kakor k vedeževalcu in ča-
rovniku, ki se spoznata na nadnaravne reči, kajt i neizobražen človek si od 
učenjaka, od katerega nekaj pričakuje, vse preveč obeta. Zato lahko utemeljeno 
predvidevamo, da se bo ljudstvo, če je kdo zadosti predrzen, da se razglaša za 
takega čudežnika, zateklo k njemu in bo s prezirom zapustilo filozofsko fa-
kulteto. 
Opravniki treh zgornjih fakultet pa nastopajo zmerom kot taki čudež-
niki, če filozofski fakulteti ni dovoljeno javno delovati proti njim, ne zato, 
da bi spodbijala njihove nauke, marveč samo zato, da bi ugovarjala magični 
moči, ki jo občinstvo vraževerno pripisuje nj im in ustaljenim navadam, ki so 
s tem povezane; tako, kakor da bo s pasivnim predajanjem takim umetnja-
karskim vodnikom odrešeno sleherne lastne dejavnosti in ga bodo ti vod-
niki zlagoma pripeljali do zasnovanih smotrov. 
Ce sprejmejo zgornje fakultete taka načela (kar se seveda ne sklada z 
njihovo namembnostjo), so v večnem sporu s spodnjo fakulteto in bodo v tem 
sporu ostale. Ta spor pa je nezakonit tudi zato, ker prestopanje zakonov zanje 
ne samo da ni ovira, marveč jim je celo zaželena pobuda, da pokažejo svojo 
veliko umetelnost in spretnost, da vse zopet uredijo, da, nemara naredijo 
še bolje, kakor bi se to zgodilo brez tega. 
Ljudstvo hoče, da ga vodijo, tj. (v jeziku demagogov), hoče, da ga varajo. 
Noče pa, da ga vodijo fakultetni učenjaki (njihova učenost jim je namreč 
previsoka), marveč opravniki fakultet, ki vedo, kako se stvarem streže (savoir 
faire), to se pravi, duhovni, pravniki, zdravniki, od katerih se kot od praktikov 
največ pričakuje. To pa zopet zapelje vlado, ki lahko le prek njih vpliva na 
ljudstvo, da fakultetam vsili teorijo, ki ne izhaja iz čiste presoje fakultetnih 
učenjakov. Vse prej je preračunana na vpliv, ki ga imajo lahko njeni oprav-
niki na ljudstvo, ker se to, kakor je naravno, na j ra je oklepa tistega, pri čemer 
se mu je treba najmanj potruditi in rabiti lastni um in kjer se dajo dolžnosti 
najlažje uskladiti z nagnjenji . V teološki stroki gre npr. za to, da je »verovanje«, 
ne da bi bilo treba raziskati (niti ne prav razumeti), kaj je treba verjeti, že 
samo na sebi odrešilno, in da je mogoče že z izvajanjem nekaterih predpi-
sanih formalnosti neposredno izbrisati zločine. V pravni stroki pa npr. za to, 
da slepo sledenje črki zakona odreši človeka, da bi raziskal pomen zakono-
dajalca. 
Tu gre torej za neki bistven nezakonit spor med zgornjimi in spodnjo 
fakulteto, ki ga ni mogoče poravnati, ker bi bil za zgornjo fakulteto princip 
zakonodaje, ki ga podtikajo vladi, neka nezakonitost, ki ga vlada avtorizira. 
— Ker nagnjenost in sploh to, kar nekdo misli, da je v prid njegovemu pri-
vatnemu namenu, ne more veljati kot zakon, zato tega tudi zgornje fakultete 
ne morejo predstaviti kot tako, zato bi vlada, ki bi kaj takega sankcionirala, 
in s tem kršila zoper sam um, zanetila spor med zgornjimi fakultetami in 
spodnjo fakulteto. Do tega spora pa ne sme priti, ker bi popolnoma uničil 
spodnjo fakulteto, kar je seveda najkrajše, pa tudi (kakor pravijo zdravniki) 
smrt prinašajoče herojsko sredstvo, da se spor konča. 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 27 
ČETRTI ODDELEK 
O ZAKONITEM SPORU ZGORNJIH FAKULTET S SPODNJO 
Kakršnakoli je že vsebina naukov, ki jih je vlada upravičena s svojimi 
sankcijami naložiti zgornjim fakultetam, da jih predavajo, a sprejeti in spo-
štovani so lahko le kot statuti, izhajajoči iz njene samovolje, in kot človeška 
modrost, ki ni nezmotljiva. Resnica teh naukov pa za vlado nikakor ne sme 
biti nepomembna, zato morajo biti podvrženi umu (za kar mora skrbeti filo-
zofska fakulteta), to pa je mogoče le, če je javni presoji teh naukov dana 
popolna svoboda. Ker pa se samovoljne postavke, čeprav sankcionirane z naj-
višjega mesta, ne ujemajo vedno kar že same od sebe z nauki, ki jih kot 
nujne zatr juje um, bo spor med zgornjimi fakultetami in spodnjo, prvič, ne-
izbežen, drugič pa tudi zakonit. In to ne samo kot pravica spodnje fakultete, 
marveč tudi kot njena dolžnost, ki ni v tem, da javno izreče vso resnico, pač pa 
v tem, da je vse, kar je izrečeno, postavljeno kot načelo, tudi resnično. 
Ce je izvor določenih sankcioniranih naukov historičen, lahko še tako 
priporočajo, da se jim človek kot svetnik brez pomisleka podredi in veruje 
vanje. Filozofska fakulteta je vendarle upravičena, celo dolžna, da s kritičnimi 
pomisleki preišče ta izvor. Ce je izvor racionalen, pa čeprav je bil postavljen 
na način historičnega spoznanja (kot razodetje), ne more filozofski fakulteti 
nihče braniti, da ne bi poiskala v historičnem prikazu razumske razloge zako-
nodaje in vrh tega presodila, ali so ti razlogi tehnično-praktični ali moralno-
praktični. In tudi če bi bil naposled izvor tega nauka, ki se naznanja kot zakon, 
utemeljen nemara zgolj estetsko, tj. na čustvu, povezanem z nekim naukom 
(kar bi, ker ne gre za načelo, veljalo le subjektivno, ne bi pa bilo primerno 
za splošen zakon; bilo bi, recimo, pobožno čustvo nekega nadnaravnega vpliva), 
mora imeti filozofska fakulteta svobodo, da s hladnim umom javno preišče 
in pretehta izvor in vsebino takega domnevnega vzroka pouka, brez bojazni 
pred svetostjo predmeta, o kateri nekateri trdijo, da jo čutijo, in z odločnostjo, 
da ga spremeni v pojem. — Formalna načela, kako naj poteka tak spor in 
kakšne so njegove posledice, pa so takšna: 
1. ta spor se ne more in ne sme končati z miroljubnim sporazumom 
(amicabilis compositio), marveč je potrebna (kot proces) neka sentenca, tj. pra-
vomočna sodba nekega sodnika (uma). Samo zaradi nepoštenosti, utajitve 
vzrokov za spor in preprečevanja bi lahko namreč prišlo do poravnave spora, 
takšna maksima pa popolnoma nasprotuje duhu filozofske fakultete, ki ji gre 
za javno prikazovanje resnice. 
2. Spor se ne more nikdar končati in filozofska fakulteta mora biti nanj 
venomer pripravljena. Vedno bodo namreč morali obstajati vladni statutarni 
predpisi o naukih, ki jih je treba javno predavati, saj bi neomejena svoboda 
seznanjati občinstvo z vsemi svojimi mnenji bila nevarna tako za vlado kakor 
tudi za samo občinstvo. Vsi vladni predpisi pa so, ker so jih naredili ljudje, 
ali pa jih ti vsaj sankcionirajo, vselej izpostavljeni nevarnosti zmote ali 
neustreznemu namenu; torej so takšni tudi za sankcije vlade, ki jih ta nalaga 
zgornjim fakultetam. Zato ne sme filozofska fakulteta nikoli odložiti svojega 
oklepa pred nevarnostjo, ki ogroža resnico, ki jo mora varovati, ker se zgornje 
fakultete nikoli ne bodo odrekle svojemu pohlepu po vladanju. 
3. Ta spor ne more nikdar škoditi ugledu vlade. To namreč ni spor med 
fakultetami in vlado, marveč spor ene fakultete z drugo, ki ga vlada lahko mirno 
28 Vestnik IMS 1987/1 
opazuje. Čeprav je vlada sicer posebej varovala nekatere postavke zgornje 
fakultete, kolikor fakulteti predpisuje, da jih javno predavajo njeni opravniki, 
pa vendar fakultete kot učene ustanove ni varovala zato, ker bi bili njihovi 
nauki, mnenja in trditve, namenjeni javnemu predavanju, resnični, marveč 
zgolj zaradi svoje lastne (vladine) koristi. Ne bi bilo namreč v skladu z njeno 
častjo, da bi odločala o njihovi notranji resničnostni vsebini in se tako sama 
šla učenjaka. — Zgornje fakultete so vladi odgovorne samo za napotila in 
poduk, ki jih dajejo svojim opravnikom za javno predavanje, saj gredo ti med 
občinstvo kot civilno občestvo in so zato, ker bi utegnili škodovati vplivu 
vlade na občestvo, podvrženi tej sankciji vlade. Je pa še neko drugo občinstvo, 
in sicer učeno občestvo, ki se ukvarja z znanostmi. Njemu so namenjeni nauki 
in mnenja, ki jih med seboj obravnavajo fakultete kot teoretiki. Ljudstvo pa 
glede tega sámo prizna, da se ne spozna na to, vlada pa meni, da ji ne 
pristoji ukvarjati se z učenimi disputi.* 
Razred zgornjih fakultet (kot desna stran parlamenta učenosti) brani 
statute vlade, vendar pa mora po tako svobodni ustavi, kakršna mora biti, k jer 
gre za resnico, obstajati tudi opozicijska stranka (leva stran), in to je klop 
filozofske fakultete, ker brez njene stroge presoje in njenih ugovorov vlada 
ne bi bila zadovoljivo poučena, kaj bi moglo biti zanjo samo koristno ali 
neugodno. — Če pa bi hoteli opravniki fakultet po svoji glavi tako ali drugače 
spremeniti uredbe, ki veljajo za javna predavanja, jih ima lahko vladni nadzor 
za novatorje, ki bi utegnili vladi škoditi. Kljub temu pa o njih ne sme razsojati 
neposredno, marveč samo glede na najvdanejše mnenje zgornje fakultete, za 
katerega je zaprosila. Vlada je lahko namreč le prek fakultete pooblastila oprav-
nike za predavanja določenih naukov. 
4. Ta spor lahko obstaja hkrati z enotnostjo maksim učenega in civilnega 
občestva. Ravnanje po teh maksimah mora privesti oba razreda fakultet do 
nenehnega napredovanja k večji popolnosti in končno pripraviti tla za odpravo 
vseh omejitev svobode v javnem presojanju, ki jih povzroča samovolja vlade. 
Na ta način bi prav lahko nekoč prišlo do tega, da bodo zadnji prvi (da 
bo spodnja fakulteta zgornja), sicer ne v opravljanju oblasti, a vendar v sve-
tovanju oblastniku (vladi), ki bi sredstva za doseganje svojih smotrov našel 
prej v svobodi filozofske fakultete in v spoznanjih, ki jih lahko pridobi na 
tej osnovi, kakor pa v lastni absolutni avtoriteti. 
REZULTAT 
Ta antagonizem, tj . spor dve strank, ki sta za neki skupni končni smoter 
združeni (concordia discors, discordia concors), torej ni vojna, tj. ni razpor zaradi 
zoperstavljenosti končnih namenov glede na učeno moje in tvoje, ki obstaja, 
* Ce pa bi spor, nasprotno, potekal pred civilnim občestvom (javno, npr. na prižnicah) 
kot to radi počnejo opravniki (ki jim pravijo praktiki), bo neupravičeno prišel pred sodni 
stol ljudstva (ki mu ne pritiče soditi o učenih rečeh) in preneha biti učen spor. Iz tega 
se potem izcimi tista oblika nezakonitega spora, ki smo jo omenili zgoraj, ko podajajo 
nauke v skladu z ljudskim nagnjenjem, ter sejejo seme nemira in uporov in s tem 
spravljajo vlado v nevarnost. Ti ljudski tribuni, ki samovoljno podeljujejo sami sebi takšno 
vlogo, v toliko izstopajo iz učenjaškega stanu, posegajo v pravice civilne ustave (prepiri 
med narodi) ' in so pravzaprav neologi. To po pravici osovraženo ime pa bomo napak 
razumeli, če bomo z njim merili na vsakega iznajditelja kake novosti v naukih in oblikah 
pouka. Zakaj neki bi bilo staro zmerom boljše? Zato pa bi bilo treba s tem imenom 
ožigosati tiste, ki hočejo vpeljati čisto drugačno obliko vladavine ali, bolje rečeno, brez-
delje (anarhijo), vtem ko dajo ljudskemu glasu, da odloča o tem, kar je stvar učenosti. 
Sodbo tega ljudstva pa usmerjajo, kot jih je volja, tako, da vplivajo na njegove navade, 
čustva in nagnjenja, na tak način pa lahko zakoniti vladi spodkopljejo vpliv. 7 Welthandel 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 29 
tako kot politično, iz svobode in lastništva, kjer mora prva kot pogoj nujno 
predhoditi drugi. Zato zgornje fakultete ne morejo imeti nobene pravice, če ni 
spodnji dovoljeno, da seznani učeni svet s svojimi pomisleki glede te pravice. 
[. . .] 
DRUGI ODDELEK 
SPOR FILOZOFSKE FAKULTETE S PRAVNO 
PONOVNO VPRAŠANJE: ALI ČLOVEŠKI ROD NENEHNO NAPREDUJE 
K BOLJŠEMU? 
1. Kaj hočemo tu vedeti? 
Potreben nam je del človeške zgodovine, in sicer ne del preteklega časa, 
marveč prihodnjega; to pomeni napovedujočeki jo imenujemo, če ni izpeljana 
iz znanih naravnih zakonov (kot so sončni in lunini mrki), prerokovalna,2 pa 
vseeno naravna, če pa ne more biti pridobljena drugače kakor z nadnaravnim 
sporočilom in razširitvijo pogleda v prihodnji čas, jo imenujemo preroška3 
(profetična).* — Sicer pa, če sprašujemo: ali človeški rod (nasploh) nenehno 
napreduje k boljšemu, tu nimamo opraviti z naturno zgodovino človeka (ali se 
utegnejo v prihodnje razviti nove rase), marveč s celoto (universorum) ljudi, ki 
so na zemlji združeni družbeno in razdeljeni na ljudstva4, marveč z zgodovino 
nravi, in sicer ne po rodovnem pojmu (singularum). 
2. Kako moremo to vedeti? 
Kot prerokovalno zgodovinopisje tega, kar nas čaka v prihodnjem času 
torej kot a priori možen prikaz dogajanj, ki bodo prišla. — Kako pa je možna 
zgodovina a priori? — Odgovor: če prerokovalec sam naredi in priredi doga-
janja, ki jih že vnaprej oznani. 
Judovski preroki so upravičeno prerokovali, da grozi njihovi državi v 
kratkem ne samo propad, ampak popolno razsulo; saj so sami povzročili to 
njeno usodo. — Kot voditelji ljudstva so svojo ustavo preobložili s toliko 
cerkvenimi in iz njih izhajajočimi civilnimi bremeni, da nj ihova država ni 
bila več sposobna obstajati ne sama zase, ne skupaj s sosednjimi ljudstvi. Zato 
je moralo tarnanje njihovih duhovnov seveda brez haska izzveneti v zraku; 
ker so trdovratno vztrajali pri ohranitvi nevzdržne ustave, ki so jo naredili 
sami, so lahko tako sami nezmotljivo predvideli, kakšen bo izid. 
Naši politiki ravnajo, kolikor daleč pač seže njihov vpliv, enako, in imajo 
tudi enako srečo s prerokovanjem. — Pravijo, da je treba jemat i ljudi takšne, 
kakršni so, ne pa takšnih, kakršni bi morali biti v sanjah svet nepoznavajočih 
pedantov in dobrodušnih fantastov. Kakršni so, pa pomeni: takšni, kakršne 
1 vorhersagend 1 wahrsagend 1 weissagend 
* Kdor v prerokovanju šušmari (to počenja brez znanja ali poštenosti), o tem rečemo, da 
vedežuje: od Pitije do ciganke. 
' Völkerschaften 
30 Vestnik IMS 1987/1 
smo jih naredili z nepravično prisilo, z izdajalskimi razglasi, ki so šli vladi na 
roko, namreč trmaste in nagnjene k uporu. Zato prihaja seveda, kadar nato 
vlada nekoliko popusti vajeti, do žalostnih posledic, ki uresničujejo prerokovanje 
tistih dozdevno modrih državnikov. 
Tudi duhovni včasih prerokujejo popoln propad religije in skorajšnji pri-
hod antikrista. Pri tem počnejo prav tisto, kar je potrebno, da ga pripeljejo, 
ker jim ne gre za to, da bi svojim vernikom položili na srce nravstvena načela, 
ki vodijo naravnost k boljšemu, marveč jim nalagajo kot bistveno dolžnost 
ohranitev starih običajev in historično verovanje, ki naj posredno povzroči iz-
boljšavo. Na tej podlagi lahko sicer pride do mehanične soglasnosti, tako kot 
v civilni upravi, ne pride pa do soglasnosti v moralnem mišljenju. Tako se 
potem pritožujejo nad nevero, ki so jo sami povzročili; ki so jo torej lahko tudi 
brez kakega posebnega prerokovalnega daru že vnaprej naznanili. 
3. Razdelitev pojma o tem, kaj hočemo o prihodnosti vedeti že vnaprej 
Primerov, ki lahko vsebujejo napoved, je troje. Človeški rod ali nenehno 
nazaduje k hujšemu, ali nenehno napreduje k boljšemu glede na svojo mo-
ralno določenost, ali pa večno miruje na sedanji stopnji svoje nravstvene vred-
nosti med členi stvarstva (temu mirovanju je enako večno gibanje okrog ene 
točke). 
Prvo trditev lahko imenujemo moralni terorizem, drugo eudaimonizem, 
(ki ga enako imenujemo, če gledamo cilj napredovanja iz daljne perspektive, 
tudi hiliazem). Tretjemu lahko rečemo abderitizem; saj nenehno menjajoče se 
dviganje in prav tako pogosto in globoko padanje nazaj (tako rekoč neko večno 
nihanje), ker pravo mirovanje v moralnem ni mogoče, ne prinese nič več, kot 
če bi subjekt ostal na istem mestu. 
a) O terorističnem predstavnem načinu človeške zgodovine 
Propadanje v hujše se v človeškem rodu ne more stalno nadaljevati, saj bi 
se na določeni stopnji propadanja sam uničil. Zato pravijo, kadar narastejo ve-
lika grozodejstva, ki se grmadijo kot gore, in kadar se poveča hudo, ki izhaja 
iz njih: no, zdaj ne more biti več huje: sodni dan je pred vrati, in pobožni 
zanesenjak že sanja o povratku vseh stvari in o obnovljenem svetu, potem 
ko se je bil ta pogreznil v ognju. 
b) O eudaimonističnem načinu podajanja človeške zgodovine 
Vselej je mogoče priznati, da je množina v zasnovi naše narave ležečega 
dobrega in slabega zmerom ista in se v istem posamezniku ne more ne po-
večati ne zmanjšati. — Kako naj bi se ta količina dobrega v zasnovi tudi 
povečala, saj bi se to moralo zgoditi s svobodo subjekta, za kar bi ta zopet 
rabil večjo zalogo dobrega, kot jo ima? — Učinki ne morejo preseči zmožnosti 
učinkovitega vzroka. Količina v človeku s slabim pomešanega dobrega tako 
ne more preseči določene mere le-tega, prek katere bi se človek mogel vzpe-
njat i više in tako tudi kar naprej napredovati k še boljšemu. Videti je torej, 
da eudaimonizem s svojimi sangviničnimi upanji ne drži in da glede na ne-
nehno napredovanje na poti dobrega bolj malo obeta za prerokovalno zgodo-
vino človeštva. 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 31 
c) O hipotezi abderitizma človeškega rodu za vnaprejšnjo določitev njegove 
zgodovine 
To mnenje bi utegnilo imeti na svoji strani večino glasov. Prizadevna 
neumnost je značilna za naš rod. Brž stopiti na pot dobrega, ne pa na n je j 
tudi vztrajati , biti pr ipravl jen samo zato, da bi ne bili vezani na en sam 
smoter, obrniti načrt napredka, četudi samo zaradi spremembe; graditi, da bi 
lahko potem rušili, naprt i t i samemu sebi brezupno prizadevanje in valiti 
navkreber Sizifov kamen, da bi se potem spet zvalil navzdol. — Zdi se, da je tu 
načelo zlega, zasnovanega v naravi človeškega rodu, ne le amalgamirano (zlito) 
z načelom dobrega, marveč se to dvoje med seboj nevtralizira. Posledica tega 
bi bila nedejavnost5 (ki jo tuka j imenujemo mirovanje): prazno prizadevanje 
s pomočjo napredovanja in nazadovanja tako izmenjevati dobro in zlo, da bi 
morali imeti vso to igro odnosa našega rodu do samega sebe6 na tej zemeljski 
krogli za golo burko. To pa ji v očeh uma ne more dati večje vrednosti, kot 
jo imajo druge živalske vrste, ki izvajajo to igro z man j stroški in brez razum-
skega napora. 
4. Naloge napredovanja ni mogoče rešiti neposredno z izkušnjo 
Tudi če bi menili, da človeški rod v celoti že ne vem kako dolgo hodi 
naprej in napreduje, bi nihče ne mogel zagotovo trditi, da ne bo ravno zdaj 
zaradi fizične zasnove našega rodu nastopila doba njegovega nazadovanja. In 
narobe, če človeški rod pospešeno nazaduje k hujšemu, ne smemo obupati, da 
ne bi bilo mogoče prav tu doseči točke preobrata (punctum flexus contrarii), 
ko se zaradi moralne zasnove v našem rodu njegova pot spet obrne k boljšemu. 
Kaj t i opraviti imamo s svobodno delujočimi bitji , ki se jim sicer lahko zapove, 
ka j morajo storiti, ni pa mogoče napovedati, ka j bodo storila, in ki zaradi občutka 
zla, ki so ga sama prizadejala, znajo, če je zelo hudo, zbuditi v sebi okrepljen 
nagib, da ravnajo bolje kot poprej. — A »ubogi smrtniki (pravi opat Coyer), 
v vas ni nič stanovitnega razen nestanovitnosti!« 
Nemara pa je tudi zavoljo naše napačne izbire stališča, s katerega gledamo 
potek človeških stvari, videti ta potek tako nesmiseln. Planeti, če jih gledamo 
z zemlje, se premikajo zdaj nazaj, zdaj mirujejo, zdaj se premikajo naprej . 
Če pa zavzamemo stališče po soncu, kar more storiti le znanost, se po Koper-
nikovi hipotezi planeti stalno in pravilno premikajo naprej . Nekaterim, drugače 
ne nevednim, pa prija, če trmasto vz t ra ja jo pri svojem načinu razlage in 
svojem stališču, ki so ga nekoč zavzeli: pa na j se pri tem do nesmiselnosti 
zapletejo v tihonske cikle in epicikle. — Nesreča pa je ravno v tem, da se, 
kadar gre za napovedovanje svobodnih dejanj , nismo zmožni postaviti na to 
stališče. To bi bilo namreč stališče božje previdnosti, ki je onstran vse člo-
veške modrosti in se nanaša tudi na svobodna dejanja človeka, ki jih ta sicer 
lahko vidi, ne more pa jih z gotovostjo predvideti (za božje oko ni tu nobene 
razlike), ker mu rabi za predvidevanje povezanost po naravnih zakonih, glede 
na prihodnja svobodna de janja pa mora pogrešati to vodstvo in napotke. 
Ce bi smeli človeku pripisati prirojeno in nespremenljivo dobro, čeprav 
omejeno voljo, bi lahko z gotovostjo napovedal, da njegov rod napreduje k 
5 Tatlosigkeit 6 des Verkehrs unserer Gattung mit sich selbst 
32 Vestnik IMS 1987/1 
boljšemu. Šlo bi namreč za neki dogodek, ki ga lahko ustvari sam. Ker pa sta 
zlo in dobro pomešana v zasnovi tako, da ne pozna njunega razmerja, tudi 
ne ve, kakšen učinek lahko pričakuje. 
5. Na neko izkušnjo pa je prerokovalno zgodovino človeškega rodu vendar 
treba opreti 
V človeškem rodu mora biti kakršnakoli izkušnja, ki kot dogodek kaže na 
neko njegovo lastnost in zmožnost, da je vzrok za svoje napredovanje k bolj-
šemu in da je (ker naj gre za dejanje svobodnega bitja) povzročitelj le-tega. 
Iz danega vzroka pa lahko napovemo neki dogodek kot učinek, če pride do 
okoliščin, ki pri tem součinkujejo. Da pa morajo te okoliščine, kadarkoli že, 
nastopati, se da kakor pri verjetnostnemu računu pri igri pač napovedati na 
splošno, ne da se pa določiti, ali bodo nastopile še za mojega življenja in 
bom imel o tem izkušnjo, ki bo to napovedovanje potrdila. — Torej je treba 
poiskati neki dogodek, ki bi kazal na obstoj takšnega vzroka in tudi na od 
časa neodvisen nastop njegove vzročnosti v človeškem rodu. Ta dogodek bi 
dovolil sklepati o napredovanju k boljšemu kot o neogibni posledici, to skle-
panje pa bi lahko nato razširili na zgodovino preteklega časa, da je človeški 
rod zmerom napredoval, vendar tako, da bi tega dogodka ne imeli za vzrok 
napredovanja, marveč le za kažočega nanj,7 za zgodovinski znak (signum 
rememorativum, demonstrativum, prognosticon). Tako bi bilo mogoče dokazati 
težnjo človeškega rodu v celoti, t j . ne z ozirom na posameznike (kajti to bi 
pomenilo naštevanje in preračunavanje brez konca), marveč glede na ljudstva 
in države, razdeljene po zemlji. 
6. O nekem dogodku našega časa, ki dokazuje to moralno tendenco človeškega 
rodu 
Ta dogodek ne sestoji nemara iz pomembnih del ali hudodelstev, ki bi jih 
naredili ljudje, zaradi katerih postane, kar je bilo veliko, za ljudi majhno, ali, 
kar je bilo majhno, veliko, in kakor s čarovnijo izginejo stare imenitne državne 
zgradbe in se na njihovem mestu kakor iz globine zemlje prikažejo druge. 
Ne: nič takega. Gre zgolj za način mišljenja gledalcev, ki se javno razkriva 
pri tej igri velikih sprememb in ki glasno opozarja na neko zelo splošno in 
hkrati nesebično udeleženost z igralci na eni strani nasproti tistim na drugi, 
kljub nevarnosti, da bi jim ta pripadnost lahko bila v škodo, s tem pa iz-
pričuje (zaradi občosti) neko naravo človeškega rodu v celoti, pa tudi (zaradi 
nesebičnosti), vsaj v zametku neko njegovo moralno naravo, ki ne samo da 
daje upanje na napredovanje k boljšemu, marveč že sama je takšno napredo-
vanje, kolikor njegova zmožnost za zdaj zadošča. 
Revolucija duhovitega naroda, ki smo ji v naših dneh priča, se lahko po-
sreči ali ponesreči; je lahko tako polna gorja in grozodejstev, da bi se na-
klonjen človek, če bi lahko upal, da jo bo vdrugič srečno izpeljal, kljub temu 
nikoli ne odločil opraviti ta eksperiment za takšno ceno — trdim pa, da je ta 
revolucija prisotna v čudeh8 vseh gledalcev, (ki sami niso vpleteni v to igro) 
kot želja po soudeležbi, ki meji skoraj na navdušenje in pri katerem je bilo že 
njeno izražanje povezano z nevarnostjo, tako da ne more biti njen vzrok nič 
drugega kakor moralna zasnova v človeškem rodu. 
1 hindeutend 
' Gemuth 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 33 
Ta moralni vzrok je dvojen: prvič, vzrok za pravico, da nobena druga sila 
ne more braniti ljudstvu, da si da civilno ustavo, kakršna se njemu samemu 
zdi dobra; drugič vzrok za smoter (ki je hkrati dolžnost), da je zgolj tista ustava 
nekega ljudstva že sama na sebi pravno in moralno dobra, ki je po svoji naravi 
taka, da načelno zavrača napadalno vojno. To pa ne more biti nobena druga 
kakor republikanska ustava, vsaj po svoji ideji,* ki s tem priznava kot pogoj 
preprečevati vojno (kot izvor vsega hudega in sprijenja nravi). S tem pa je 
človeškemu rodu (ne glede na vso njegovo šibkost) negativno zagotovljen 
napredek k boljšemu, da ga namreč pri napredovanju vsaj nič ne moti. 
Vse to in soudeležba v dobrem z afektom — navdušenje, ki zasluži sicer 
kot tako, tako kakor afekt, grajo, in ga ne moremo povsem odobravati, daje 
antropologiji spričo tega dogajanja9 povod za važno pripombo: da je pravno 
navdušenje zmerom usmerjeno samo k idealnemu, in sicer k čisto moralnemu, 
kakršen je pravni pojem, in ga zato ni mogoče povezovati s sebičnostjo. Z de-
narnimi nagradami ni bilo mogoče pripraviti nasprotnikov revolucionirajočih 
do takšne vneme in takšne veličine duha, kakršni je v njih zbudil goli pravni 
pojem. Celo pojem časti starega vojaškega plemstva (analogon navdušenju) je 
izginil pred orožjem tistih, ki jim je bila pred očmi pravica ljudstva, kateremu 
so pripadali* in so se imeli za njegove zaščitnike. Temu navdušenju je potem 
veljala simpatija zunanjih gledalcev v občinstvu, ki niso imeli niti na jmanj-
šega namena sodelovati. 
7. Prerokovalna zgodovina človeštva 
Nekaj moralnega mora biti v načelu, ki kaže um kot čist, hkrati pa tudi 
zaradi njegovega velikega in epohalnega vpliva kot nekaj, kar pokaže dolž-
* S tem pa ni mišljeno, da ima zato tako ljudstvo, ki ima monarhistično ustavo, pravico ali 
zgolj skrito željo, da bi jo spremenilo; kajti njegov položaj, ki je v Evropi mogoče zelo 
razširjen, mu priporoča edino tisto ustavo, s katero se more med svojimi mogočnimi sosedi 
obdržati. Tudi tu ni godrnjanje podložnikov, ne zaradi obnašanja vlade doma, marveč zaradi 
njenega obnašanja do tujih držav, če bi te recimo ovirala pri republikanizaciji, nikakršen 
dokaz za nezadovoljstvo ljudstva z njegovo lastno ustavo, marveč dokaz za ljubezen do nje, 
ker je zoper lastno nevarnost toliko bolj zavarovano, kolikor bolj se druga ljudstva republi-
kanizirajo. — Kljub temu pa so opravljivi priliznjenci zaradi samoveličanja razglasili to 
nedolžno politično modrovanje za novatorstvo, jakobinstvo in puntarijo, ki ogroža državo; saj 
za to početje ni bilo niti najmanjšega povoda, zlasti ne v deželi, ki je bila več kot sto milj 
oddaljena od prizorišča revolucije. 
* dieser Geschichte 
* O takem navdušenju za potrditev pravice človeškega rodu lahko rečemo: postquam ad arma 
Vulcanla ventum est, — mortalic mucro glacies ceu futilis ictu dissiluit.10 Zakaj si še noben 
vladar nikdar ni upal naravnost izjaviti, da ne priznava nikakršne proti njemu naperjene 
pravice l judstva; da se mora ljudstvo zahvaliti za svoj blagor le dobrodelnosti vlade, ki mu 
jo ta izkazuje, in je vsakršna domišljavost podložnika, češ da ima pravico postaviti se 
zoper njo (ker je v tem vsebovan pojem dovoljenega upora), nesmiselna, da, celo kazniva? 
— Vzrok je ta : ker bi taka izjava pri vseh podanikih zbudila ogorčenje proti n jemu; ne 
glede na to, ali bi se sicer kakor ubogljive ovce, ki jih dobro nahranjene in krepko zava-
rovane, vodi dober in umen gospodar, ne mogli pritoževati, da jim karkoli krati blaginjo. — 
Kajti bitju, obdarjenemu s čutom za svobodo, ne zadostuje uživanje življenjskih ugodnosti, 
ki mu jih lahko podeljuje tudi kdo drug (tu neka vlada). Gre, za načelo, kako si te 
ugodnosti pridobi. A blaginja nima načela, ne za tega, ki jo sprejema, ne za onega, ki jo 
podeljuje (prvi jo vidi v tem, drugi v onem). Pri n je j gre namreč za to, kar je v volji 
materialno in zato empirično in nezmožno splošnosti kakega pravila. Bitje, obdarjeno s čutom 
svobode more in mora torej, zavedajoč se te svoje prednosti, v nasprotju z nerazumno 
živaljo, po formalnem principu svoje samovolje terjati zgolj tako vlado za ljudstvo, ki mu 
pripada, v kateri je ljudstvo soudeleženo pri zakonodaji: to pomeni, da mora pravica ljudi, 
ki naj bodo poslušni, nujno biti prvo, še preden se je ozirati na blaginjo, in ta pravica 
je svetinja, ki je vzvišena nad vsako ceno (koristnosti), in ki se je ne sme dotakniti nobena 
vlada, naj bo še tako dobrodelna. — A ta pravica je vendar vselej le ideja, ki jo glede njene 
uresničitve omejuje pogoj, da morejo njena sredstva soglašati z moralnostjo, ki je ljudstvo 
ne sme prekoračiti; iri do te uresničitve ne sme priti z revolucijo, ki je zmerom nepravična. 
— To, kar naredi ljudstvo zadovoljno z njegovo ustavo, je avtokratsko gospodovati in pri 
tem vendarle republikansko vladati," t j . vladati v republikanskem duhu in analogno z njim. 11 Ko je človeški meč pri udarcu trčil ob vulkansko skalo, se je raztreščil kakor krhki led. 
" autokratisch herrschen . . . republikanisch regieren 
3 Vestnik IMS 
34 Vestnik IMS 1987/1 
nost človeške duše, v načelu torej, ki zadeva človeški rod v vsej njegovi 
združenosti (non singulorum sed universorum) in ki mu z upanjem na uspelost 
in poskuse zanjo vzklikajo s tako splošnim in nesebičnim sodoživljanjem. — 
Ta dogodek ni fenomen kake revolucije, marveč (kakor je to izrazil g. Erhard) 
evolucije neke naravnopravne ustave, ki sicer še ni priborjena samo z divjimi 
bitkami — saj vojna znotraj in zunaj uniči vse dotlej obstoječe statutarne 
ustave —, ki pa vendar vodi k stremljenju po ustavi, ki ne more hlepeti po 
vojskovanju, torej po republikanski ustavi. Ustava pa je republikanska ali že 
po državni obliki ali pa le po načinu vladanja, tako da je ob enotnosti pogla-
varja (monarha) analogna zakonom, ki bi si jih dalo ljudstvo samo po splošnih 
pravnih načelih, kako upravljati državo. 
Trdim torej, da morem po vidikih in predznakih naših dni tudi brez prero-
škega daru napovedati, da bo človeški rod dosegel ta smoter. S tem pa 
napovedujem hkrati, da bo od zdaj naprej napredoval k boljšemu, ne da bi 
bilo to mogoče povsem ustaviti. Takega fenomena v človeški zgodovini namreč 
ni več mogoče pozabiti, ker je odkril v človeški naravi takšno zasnovo in 
zmožnost k boljšemu, kakršne bi noben politik ne mogel izmodrovati iz do-
sedanjega poteka stvari, in ta fenomen je edini, ki lahko oznanja naravo in 
svobodo, združeni v človeškem rodu po notranjih pravnih načelih, četudi le 
časovno nedoločeno in kot naključen dogodek. 
A tudi če bi s tem dogodkom nameravanega smotra ne dosegli zdaj, če 
bi se revolucija ali reforma ustave nekega ljudstva na koncu le izjalovila 
ali če bi se, potem ko je nekaj časa trajala, vse spet vrnilo na stari tir (kot 
politiki zdaj vedežujejo), bi tista filozofska napoved le držala. — Kajti tisti 
dogodek je prevelik, preveč je pretkan z interesi človeštva in po svojem 
vplivu preveč razširjen po vseh delih sveta, da bi si ga ljudstva, kadarkoli 
že nastopijo ugodne okoliščine, ne priklicala v spomin in ga obudila s po-
novitvijo novih takih poskusov. — Pri zadevi, ki je za človeštvo tako po-
membna, mora namreč nameravana ustava končno prej ali slej vendarle pri-
dobiti tisto trdnost, ki bi jo v zavesti vseh gotovo ustvaril poduk, ki ga daje 
večkratna izkušnja. 
Postavimo lahko torej naslednjo trditev, ki ni le dobronamerna in pri-
poročljiva za praktičen namen, ampak velja, vsem nevernim navkljub, tudi 
v najstrožji teoriji: da je človeški rod zmerom napredoval k boljšemu in da 
bo to počel še naprej. In če ne upoštevamo zgolj tega, kar se utegne zgoditi 
v tem ali onem ljudstvu, marveč tudi razširitev na vsa ljudstva na zemlji, 
ki se utegnejo tega napredovanja postopoma udeležiti, lahko pričakujemo, 
da se bo to dogajalo še v nedogled. Če seveda prvemu razdobju naravne 
revolucije, ki je (po Camperju in Blumenbachu) pokopala živalstvo in rast-
linstvo, še preden je bil človek, ne sledi še drugo, ki je enako usodo na-
menila človeškemu rodu, da bi omogočila, da se na tem odru pojavijo druga 
bitja itn. Kajti za vsemoč narave ali bolje rečeno za njen nam nedosegljivi 
najvišji vzrok je človek spet le malenkost. Da ga pa imajo za takšnega tudi 
gospodovalci njegovega lastnega rodu in da ravnajo z njim kot z malenkostjo, 
vtem ko delajo z njim ali kakor z živaljo, kakor z golim orodjem za svoje na-
mene, ali pa zaradi lastnih sporov naženejo ljudi druge proti drugim, da se 
pokoljejo — to ni malenkost, marveč preobrnitev končnega smotra samega 
stvarstva. 
Jmmanuel ICant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 35 
8. O težavi maksim, ki skrbijo za napredovanje k temu, kar je za svet najbolje, 
glede na njihovo publiciteto12 
Razsvetljevanje ljudstva pomeni javni poduk ljudstva o njegovih dolž-
nostih in pravicah glede na državo, ki ji pripada. Pri tem gre le za naravne 
in iz preproste človeške pameti izhajajoče pravice, zato njihovi naravni raz-
lagatelji in oznanjevalci ljudstvu niso od države naročeni uradni, marveč 
svobodni učitelji prava, to pomeni, filozofi. Prav zaradi te svobode, ki si jo 
jemljejo, so ti za državno oblast, ki bi rada zmerom le vladala, pohujšljivci, 
zato jih pod imenom razsvetljenci očrnijo kot državi nevarne ljudi. Čeravno 
se njihov glas ne obrača zaupno na ljudstvo (ki mu je tega ali njihovih spisov 
malo ali komaj kaj mar), marveč se spoštljivo obrača na državo in jo ponižno 
prosi, naj upošteva to pravno potrebo ljudstvu. Tega pa, če hoče vse ljudstvo 
predložiti svojo pritožbo (gravamen), ni mogoče doseči drugače kakor s pu-
bliciteto. Tako prepreči prepoved publicitete napredovanje ljudstva k bolj-
šemu celo v tem, kar zadeva njegovo najmanjšo zahtevo, namreč zgolj nje-
govo naravno pravico. 
Neka druga utajitev, ki jo je sicer mogoče zlahka spoznati, a jo ljudstvu 
vendar zaukaže zakon, pa je utajitev pravega ustroja njegove ustave. Zalili 
bi veličanstvo britanskega ljudstva, če bi trdili, da je neomejena monarhija: 
njihovo ustavo naj bi namreč razumeli kot takšno, ki z dvema zbornicama 
parlamenta kot reprezentatoma ljudstva omejuje voljo monarha. Vendar pa 
vsakdo dobro ve, da je vpliv monarha na te predstavnike tako močan in tako 
neizbežen, da skleneta zbornici samo to, kar On hoče in kar po svojih mi-
nistrih predlaga. Seveda predlaga On potem včasih sklepe, za katere ve in 
tudi sam povzroči, da mu bodo ugovarjali (npr. zavoljo trgovine s črnci), 
zato da ustvari navidezen dokaz o svobodi parlamenta. — Ta predstava o 
ustroju stvari je tako varljiva, da resnične po pravici t rajne ustave sploh več 
ne terjajo. Menijo namreč, da so jo že našli v nekem že danem primeru, 
lažna publiciteta pa vara ljudstvo s slepilom monarhije, ki jo omejuje* iz 
ljudstva izhajajoči zakon. 
Ideja ustave, skladne s človeškim naravnim pravom: da naj bodo tisti, 
ki so pokorni zakonu, združeni hkrati tudi zakonodajalci, je podlaga vseh 
državnih tvorb, občestvo, ki je v skladu z njo in je mišljeno s pomočjo čisto 
umskih pojmov, pa se imenuje platonski ideal (respublica noumenon) in ni 
prazni umislek, ampak večna norma za vsako civilno ustanovo sploh, in pre-
prečuje vsako vojno. Civilna družba,13 ki je organizirana v skladu z njo, je 
prikaz te večne norme glede na zakone svobode s pomočjo primera v izkustvu 
(respublica phaenomenon) in jo je trudoma mogoče pridobiti le po številnih 
spopadih in vojnah. Njena ustava pa je, brž ko je enkrat v splošnem do-
sežena, bolj kot vse druge primerna za preprečitev vojne, uničevalke vsega 
" Publizität 
* Vzrok, katerega ustroja neposredno ne uvidimo kot takega, se nam odkrije skoz učinek, 
ki mu neizogibno sledi. — Kaj je absolutni monarh. To je tisti, ki s svojim ukazom, ki pravi: 
bodi vojna, takoj sproži vojno. Kaj pa je, nasprotno, monarh z omejeno močjo? Tisti, ki mora 
prej vprašati ljudstvo, ali na j bo vojna ali ne, in če reče ljudstvo, naj vojne ne bo, tedaj 
vojne ni. — Zakaj vojna je stanje, ko morajo biti državnemu poglavarju na voljo vse 
državne sile. Britanski monarh pa se je veliko vojskoval, ne da bi iskal privolitve ljudstva. 
Torej je ta kralj absolutni monarh, kar po ustavi ne bi smel biti. Vendar pa jo lahko 
zmerom zaobide, saj mu ravno tiste državne sile, da ima namreč moč podeljevati vse službe, 
in časti, jamčijo za prikimovanje ljudskih reprezentantov. Ta podkupovalni sistem seveda ne 
rabi publicitete, da bi uspel. Zato je pod zelo prozorno tančico skrivnosti. 
" bürgerliche Gesellschaft 
3» 
36 Vestnik IMS 1987/1 
dobrega. Zato je vstop vanjo dolžnost, do tedaj pa je (ker tega ni mogoče 
tako hitro uresničiti) dolžnost vladarjev, čeprav gospodujejo avtokratsko, da 
vladajo republikansko (ne demokratsko), tj. da ravnajo z ljudstvom po načelih, 
ki so v skladu z duhom zakonov svobode (kakršne bi si ljudstvo z zrelim 
umom samo predpisalo), čeprav po črki ne išče privolitve ljudstva. 
9. Kakšen bo donesek napredovanja k boljšemu za človeški rod 
Donesek (rezultat) navajanja1 4 človeškega rodu k boljšemu bo mogoče 
postaviti edino kot fenomene nravstvenega ustroja človeškega rodu: ne pa 
kot večanje moralnosti v miselnosti, marveč kot povečanje produktov legalnosti 
dejanj iz dolžnosti, ne glede na napake, ki so jih povzročili; t j . dobrih del 
ljudi, ki bodo vse številnejša in vse boljša. — To napovedovanje lahko namreč 
opremo le na empirične podatke (izkušnje): namreč na fizični vzrok naših 
dejanj, kolikor pride do njih, ki so torej sama pojavi, ne na moralni vzrok, 
ki vsebuje pojem dolžnosti o tem, kaj bi se moralo zgoditi, in ki ga je edinega 
mogoče postaviti čisto, a priori. 
Sčasoma bo nasilja mogočnežev vse manj, spoštovanja zakonov vse več. 
Več bo, recimo, dobrodelnosti, manj pravdanj, l judje bodo bolj zanesljivo držali 
besedo itn., deloma zaradi častiljubnosti, deloma zaradi spoznanja o lastni 
koristi v občestvu. To se bo končno razširilo tudi na zunanje medsebojne 
odnose narodov vse do kozmopolitske družbe. Pri tem pa se moralni temelj 
v človeškem rodu ne bo niti na jmanj povečal, saj bi za to bila potrebna neka 
vrsta novega stvarjenja (neki nadnaraven vpliv). — Ne smemo si pa od ljudi 
pri njihovem napredovanju k boljšemu obetati preveč, da nas ne bi upravi-
čeno zasmehoval politik, za katerega je to upanje vse prej sanjarija prena-
peteža.* 
10. Kako je edino lahko urejen napredek k boljšemu? 
Odgovor se glasi: ne s potekom stvari od spodaj navzgor, marveč od zgoraj 
navzdol. — Pričakovati, da bo z izobraževanjem mladine v duhovni in mo-
ralni, z verskim poukom okrepljeni kulturi, v domačem pouku in dalje v šolah, 
od najnižjih do najvišjih, končno prišlo do tega, da ne bomo vzgojili samo 
dobrih državljanov,15 marveč da bomo vzgajali k dobremu, ki je sposobno 
vse večjega napredka in lastne ohranitve, je načrt, ki le stežka obeta uspeh. 
Ne samo, da ljudstvo meni, da naj plačevanje stroškov za vzgojo njegove 
mladine ne gre v njegovo breme, marveč v breme države, ta pa za plače marlji-
vih učiteljev, ki z veseljem opravljajo svoje delo, nima denarja (kakor toži 
Büsching), ker vsega potrebuje za vojsko. Ampak tudi ves ustroj te omike 
nima nobene povezanosti, če ni uveden po premišljenem načrtu najvišje 
državne oblasti in osnovan po tej njeni zamisli, in če ni v tej obliki tudi 
14 Bearbeitung 
* Lepo je izmisliti si državne ustave, ki ustrezajo zahtevam uma (zlasti v pravnem pogledu); 
a predrzno jih predlagati in Kaznivo naščuvati ljudstvo, naj obstoječo odpravi. 
Platonova Atlantida, Morusova Utopia, Harringtonova Oceania in Allaisova Severambia so 
polagoma prihajale na oder, a jih niso nikdar niti poskusili [uresničiti] (če izvzamemo 
Cromwellovo ponesrečeno nakazo despotske republike). — S temi državnimi stvaritvami je 
bilo tako kakor s stvaritvijo sveta: pri n je j ni bilo zraven nobenega človeka, saj prisoten 
tudi ni mogel biti, ker bi sicer moral biti svoj lastni stvarnik. Državni izdelek, kot smo ga 
zarisali tu, v upanju, da se bo nekoč, pa naj bo še tako pozno, uresničil, so lepe sanje. To pa, 
da se mu vse bolj bližamo, ni samo zamišljivo, marveč je, kolikor lahko obstaja hkrati z 
zakonom morale, dolžnost, in to ne državljanov, ampak državnega poglavarja. 
15 Staatsbürger 
immanuel Kant: Spor fakultet (Predgovor, Razdelitev fakul te t . . .) 37 
vseskozi ohranjen. K temu pa verjetno sodi, da se država od časa do časa 
tudi sama reformira in da, vtem ko se ukvar ja namesto z revolucijo z evo-
lucijo, nenehoma napreduje k boljšemu. A tisti, ki na j uresničijo tako vzgojo, 
so vendar tudi ljudje, se pravi, takšni, ki so morali za to biti sami vzgajani. 
Zaradi šibkosti človeške narave in naključnosti okoliščin, ki omogočajo tak 
učinek, lahko zato upanje na napredovanje ljudi položimo kot v pozitivni 
pogoj le v neko modrost od zgoraj navzdol (ta modrost se imenuje, če je 
za nas nevidna, božja previdnost). Za to pa lahko, kar lahko glede tega 
pričakujemo in te r jamo od ljudi, postavimo zgolj negativno modrost, ki na j 
uresniči ta namen. Ta pa je v tem, da bodo morali l judje največjo oviro za 
moralnost, t j . vojno, ki moralnost zmerom spet zatre, na jpre j narediti vse bolj 
človeško, nato vse bolj poredko, da bi jo naposled kot napadalno vojno povsem 
odpravili — zato, da bi se lotili ustave, ki bi lahko po svoji naravi, brez 
kakršnekoli slabitve in utemeljena na pravih pravnih načelih, vztrajno napre-
dovala k boljšemu. 
SKLEP 
Zdravnika, ki je svoje paciente iz dneva v dan tolažil s skorajšnjo ozdra-
vitvijo: enega, da njegova žila bolje utripa, drugega, da njegov izpljunek, 
tret jega, da njegovo potenje obeta poboljšanje itn., je obiskal njegov pri-
jatelj . Kako je, pri jatel j , z vašo boleznijo? je bilo prvo vprašanje, Umiram od 
samega poboljšanja! — Ne zamerim nikomur, če začne ob pogledu na vse 
zlo v državi obupavati nad blaginjo človeškega rodu in njegovim napre-
dovanjem k boljšemu. Sam pa se zanesem na herojski lek, ki ga navaja Hume 
in ki utegne povzročiti naglo ozdravitev. — »Če vidim zdaj (pravi Hume) 
narode, kako se drug proti drugemu vojskujejo, mi je, kot da vidim dva pi jana 
robavsa, ki se z gorjačo pretepata v trgovini s porcelanom. Ne bosta se morala 
le dolgo zdraviti zaradi bul, ki sta si jih prizadejala, ampak bosta morala potem 
plačati še škodo, ki sta jo napravila.« Sero sapiunt Phryges.16 Posledice sedanje 
vojne pa lahko političnemu prerokovalcu izsilijo priznanje o bližajočem se 
preobratu človeškega rodu k boljšemu, ki ga je že zdaj pričakovati. 
Prevedla Maila Golob 
Naslov izvirnika: Immanuel Kant, Streit der Fakultäten, v: I. Kant, Schriften zur 
Anthropologie, Geschichtsphilosophie, Politik und Pädagogik 1, Werkausgabe Bd XI, 
Hrsg von W. Weischelde, Frankfurt/M 1974. 
»Pozno se Frigijci spametujejo.«