540
Fran Albrecht:   Dvogovor z očmi.
„Bogme, to hočem. Povedati ti moram resnico, da nisem pobegnil ne radi skrbi za domače njive, ne radi očeta — samo radi Zulejke."
Ibrahim se je izpametoval. Dekleta, mlada in starejša, je pustil popolnoma v miru, kakor da se ni nikoli kdovekaj brigal za nje. Lotil se je poročenih žen, katerih možje so bili odsotni in hrepeneli do njih na bogve katerih bojiščih. —
Stara Jela mi je srdito tožila, koliko uspeha ima pri tem neugnani Ibrahim.
Fran Albrecht:
Dvogovor z očmi.
V   njenih očeh ugaslo devištvo, mrtvi nagon udušene mladosti, njeni smehljaji trpki, brez radosti, ali kakor od plašne zavisti vtapljajo v šopek se rosni in čisti šmarnic v njenih rokah.
Komu ponujaš to cvetje deviško, kam se smehljaš, cvetličarka ti vela? Nisi brstela ti? Nisi cvetela?
„Oh, kot te šmarnice k solncu me gnalo
v krvi je mladi; srce jokalo
in se smejalo mi je od boli,
ko sem prosila . . . Nikoli — je reklo — nikoli!