ŠTEV. 9.
SEPTEMBRA 8. 1937.
33. LETNIK
Poštnina plačana v gotovini.	, ^ jm
MARIJIN LIST
--------
- «
- , ■ ' t-"-'
»■SWmws- ■
. 18

MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8, na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikln Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca fezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkdnyi Ernesta v Lendavi.
Kotrige Rafaelove družbe za Slov. krajino.
11 Lendave:
Dr. Klar Franc, Bakan Štefan, Halas Daniel, Koren Ivan, Tratnjek Davorin, Griiškovnjak Davorin, Vrbajnšek Janko.
Iz Sobote:
Vojkovič Jožef, Kerec Franc, Potokar Milan, Celeč Ferdo, Novak Franc.
Iz Beltinec:
Glavač Franc, Rous Matjaš, Antolin Andrej.
Iz Žižkov:
Horvat Anton, Utroša Treza, Vučko Ivan, Škafar Matjaš, Žižek Matjaš, Špilak Matilda.
Iz Črensovec: KlekI Jožef, Horvat^ Anton, Lutar Štefan, Kocet Ivan, Žunič Ignac, Kohek Martin, Kramar Ivan, Cigan Jožef, Kolenko Ivan, Hanc Štefan, Gjorek Jožef, Žalik Martin, Žižek Marko, Plej Verona, Ritlop Štefan, Kustec Matjaš, Bohnec Štefan, Nerad Ivan.
Iz Hotize:
Balažic Matjaš, Berden Jožef.
Od Sv. Sebeščana: Bejek janoš.
Iz Ižakovec:
Fujs Marija, Francija
Vsakši od zgoraj imeniivanih je plačao Din Egidij, plebanoš v Velikih Dolencih pa Din 20,
Iz Tišine:
Krantz Jožef.
Iz Vel. Dolenec: Horvat Egidij.
Od Sv. Jurja:
Varga Jožef.
Iz Prevalj: Škafar Ivan.
Iz Maribora: Camplin Ivan.
Iz Dobrovnika: Zelko Ivan. Iz Bogojine: Maučec Jožko, Horvat Franc. Iz Rakičana: Rajner Janoš, Lajnšček Ludvik,. Gjorkoš Štefan. Iz Bratonec:
Legen Jožef. Iz Lipovec:
Tratnjek Štefan, Sraka Matija. 10 članarine, gosp. Horvat
2UARILM
LETO 34.
8. SEPTEMBRA 1937.
ŠTEV. 9.
Mamika potolaži svojega Jezušeka.
Mamika, žalostna mamika l Te mesec obhajamo gdd tvojih sedmerih žalosti. Na šterokoli si zmislim, se mi krči srce, posebno pa, če si zmislim na tvoj beg v Egipt, kda si v nočnom vremeni naglo mogla zapustiti svoj dom i brez vseh sredstev bežati v pogansko deželo, kde si z teškim delom preživlala božega Sineka. Sveti Jožef je mogo celo beračiti, dokeč ne dobo dela. O kak tužna ti je bila tujina. Tujina! Brez domačega ognjišča, brez oče i matere, brez cerkve, brez Jezuša bloditi po njej i robotati, da se domači preživejo, o kak žalostno, kak tužno je to. Pa milijoni tak blodijo, stradajo, se trgajo dol z tvojega i Jezušovoga Srca i postanejo vnogi vajni sovražniki. Kak boli ta rana vse, ki te liibijo! Kak bridko je to za Jezuša, ki je vmro za te zgiiblene duše! Kak strašna odgovornost za tiste, ki bi lejko pomagali tem raztepenim ovcam, pa neščejo! Mamika moja, do skuz me gene tvoj beg i tvoje siromaštvo v Egipti, a ravnotak do skuz me gene trplenje naših v tujini, posebno tistih, ki so zgubili vero v Boga, tvojega Sineka! Kakša žalitev za njegovo prebodjeno Srce! Kakša ne-zahvalnost do njegovih svetih ran / Kakša grozovitost do tebe, Mamika zlata, ki si pod križom vmirala v diiši, kda je tvoj Sin vmirao v teli za naše rešenje!
Lepo te prosim na vse tvoje žalosti, posebno na žalost,
ki si jo čutila, kda si v Egipt bežala, i na vso trplenje vseh izseljencov, posebno naših, odpri tem svoje materno srce i je krepi, ka ne zablodijo doli z prave poti, ka do te naprej tudi zvali za mater, kak so te zvali doma, kda jih je skrbna mati včila liibiti tebe i dobroga Boga. Odpri njim srce i vrni njim vero, ki 30 jo zgubili, posebno ti zročimo tiste zgablene sine i hčere, štere je pograbo v svojo mrežo najvekši sovražnik Jezušov, komunizem. Odpri njim srce, materno, smileno srce i pripelaj je nazaj na pot pravice i zveličanja, ednok pa v svoj mili večni dom. Mamika moja, tvoja prošnja bo potolažila razžaljeno Srce Jezušekovo.
Iz liibezni k Liibezni po liibezen.
»Ki je moje telo i pije mojo krv, ostane v meni i jaz v njem". (Jan. 6—56.) Bog je vlejao v človeče srce hrepenenje po blaženosti. Nega človeka na sveti, ki bi želo nesrečen biti. Vsaki šče blaženi biti i tO ne samo par let, nego vsigdar. Tista vretina, po šteroj pa človek te svoj želni i žejni namen dosegne, je Bog. Zato je pravo blodeči i se pokoreči sv. Auguštin: Nemirno je naše srce, dokeč si ne počine v tebi, Bog. V Bogi je najšeo blodnik mir, srečo i blaženost; z velikoga blodnika je postao veliki svetnik, vsem blodnikom na najvekšo tolažbo.
Kak pa pridemo k vretini božoj, da si žejo po blaženosti pogasimo, nam pove Jezuš z gornjimi rečmi: „Ki je moje telo i pije mojo krv, v meni ostane i jaz v njem". Združitev z Bogom po svetom prečiščavanji je vretina naše blaženosti. Združitev je pa liibezen. Brez liibezni se Bog ne zdriižo z človečov naturov i se mi tudi ne moremo ž njim. Zato če ščemo dosegnoti blaženost, moramo iz liibezni se prečiščavati. Ki se gostokrat pre-čiščavamo, smo v toj nevarnosti, da postanemo mlačni. Vsaka reč, ki se večkrat ponavla, postane navadna i nas dela mlačne. Naj se te nevarnosti rešimo, se navčimo prečiščavati iz liibezni. Liibezen je ogenj, v njej nega mlačnosti. Hodimo k Jezuši iz liibezni, hodimo k Liibezni i hodimo po liibezen. Če bomo to troje meli pred očmi pred svetim prečiščavanjom, bomo rastli v popolnosti i dorasli za nebesa. Prosimo Jezušovo Srce, ki v Olt. Svestvi prebiva, naj blagoslovi te vrstice, ka po njih bo naša priprava za sveto obhajilo vsikdar popolnejša liibezen.
Prva i najvekša zapoved, kak nam jo je Jezuš naznano, je liibezen do Boga i se glasi: „Liibi Gospodnoga Boga svojega iz celoga srca i z cele duše i z cele pameti". (Mat. 22—37). Ta zapoved se mora spunjavati vsikdar, a najbole kda prihajamo k Jezuši, ki je sama liibezen. Jezuši moramo praviti pred prečiščavanjom, da zato idemo k njemi, ar ga radi mamo: Jezuš rad-a te mam, zato silim k tebi. A da pa mi gda koga obiskavlemo,
ki ga iiibimo, tomi vsikdar nekši dar nešeriio, ali pod fdrtojorii, ali v žepki, ali v capi, ali v košari, ravno tak moramo tudi Jezuši, ki ga Iiibimo, dar prinesti. I prvi dar je požaluvanje grehov. Bog nikaj drugo ne sovraži, samo i jedino greh. Zato moramo greh obžaliivati iz celoga srca pred obhajilom i močno volo meti, da ga več neščemo včiniti. Ki ma samo eden smrten greh na duši, ne sme k prečiščavanji brez spovedi. Ar če bi šo, bi včino grozen smrten greh božega ropa. Če pa mamo samo male greheke, kelkokoli jih mamo, če mamo močno volo je več ne včiniti, se vsi zbrišejo po požaluvanji, posebno kda Jezuš k nam pride, ki je večni ogenj i v njem zgori vsaka naša slabost. „Odpiisti mi Jezuš, več neščem grešiti", naj bo naša reč. Potom si zbudimo veliko viipanje kak nas y evangeliumi opomina Gospod, ka nas on nikdar ne ostavi, pa močno vero, ka v teh zmešanih časa j verjemo samo tisto, ka je Jezuš včio i ka njegova sveta Maticerkev pred nas dava. I da je Jezuš svojo liibezen do nas najbole po-trdo po trplenji, tudi mi ne dajmo dobromi Gospodi nikše tr-plenje. Zatajimo se kaj v jeli, ka raj mamo, z tistoga menje vzemimo, menje gučimo, vdajmo se v mirno nošenje križov itd.
Tak idemo iz liibezni k Jezuši. Idemo pa k Liibezni. Jezuš je liibezen. Kde je pa liibezen, tam je mir, sreča, zadovolstvo, blaženost, ka vsi želemo. Zato si pa zbudimo ob drugim veliko želo po Jezuši: „Jezuš, preveč, najbole te želem, pridi, lubim te". Neka duša je pred prečiščavanjom etak šepetala Jezuši: »Jezuš, če bi koga raj mela, kak tebe, bi ga bole želela, da pa tebe najraj mam, zato tebe najbole želem, pridi. Če bi mogla v nebesa poglednoti ali celo notri iti, ne bi poglednola i ne bi šla, raj nosim svoje križe, ar ti to tak želeš". Vidite, to je čista liibezen do Jezuša. Ta žela napravi v njegovom božem Srci takše hrepenenje po tebi, da Jezuš komaj čaka, da se združi z tvojovdiišov.
Tretjič ešče nekaj opravi, duša, pred sv. prečiščavanjom. Prosi! Ka? Liibezen. Iz liibezni k Liibezni po liibezen. V toj prošnji je vse notri. Liibezen je kralestvo bože i ki to prosi, kak Jezuš pravi v evangeliumi, dobi vse gor. Liibezen prositi, pomeni, prositi za sebe i svoje žive stanovitnosti v dobrom, rast v vsako j jasti, srečno smrtno viiro i popolen boži blagoslov na vso delo. Liibezen prositi za pokojne pa pomeni njihov ogenj pogasiti, ar njihov ogenj samo liibezen pogasi. Poleg teh duhovnih darov pa da Jezuš ešče vse vremenitne dare, kak je obliibo. Zdravje tudi bo, pov tudi bo, nesreče vremenitne se tiidi ognejo, vse kak de bole služilo na dušno zveličanje, Bog je tak obliibo. V živlenji sestre Benigne, ki je pred par leti vmrla v Italiji z svetov smrtjov, čtemo, ka je Jezuš ž njov meo den na den pogovore. Prednica so jo dali v perilnico, najtežje delo v kloštri, prati je mogla za celi samostam. Ar je Jezuš vedno bio ž njov združen, njej pranje počasi šlo od rok. Zato jo je prednica skregala i njej naročila, naj bole hitro pere. Jezuši se je potožila i te njej je odgovoro, ka klošter potrebiije prvič milosti, štere dobi v vekšoj meri, če de ona verna Njemi, ob 2. pa vreme-
nitne reči i te tiidi do tem vekše, kem bole verno de njemi služila. Prednica bo stebov zadovolna, ar se bo obleka menje trgala, kak jo ti pereš, njej obečao Jezuš. I resan, tista sestra, ki je mela prek oblačilnico, je prednici naznanila, ka šivanje i krpanje lejko sama opravi, obleka se ne trga, prle je pa potrebii-vala za popravek obleke ne edno, nego več sester. Tak se bo tiidi z nami godilo, dobimo poseben boži blagoslov na naše vremenitne reči, če bomo iz lubezni hodili k Lubezni po liibezen.
Marija je v nebo vzeta i tam za kralico nebe i zemle ko-ronana. Njena prošnja je vsegamogoča, ž njov znamo živeti i vmreti za Jezuša, ž njov vsaki lejko obdrži čistost, ki šče. To je njena moč. Zato pa dušice, nikdar se ne prečiščavajmo, ka ne bi Mamike zraven zvali. „Mamika hodi, k Jezuši ideya, idevi. Čuvaj i pripravi me". Gda njo ovara Jezuš, se zasmeje i spregovori: „Mamika je prišla z svojim sinom, z svojov hčerkov k meni, napunim si roke z darmi i je dam mamiki za njeno deco". Ti pa srečno Marijino dete, vživaj te dare, dokeč se v nebi ne združiš po Mamiki z Jezušom.
Družba sv. Rafaela za Slovensko krajino.
Sv. Rafael je nadangeo boži, ki je mladomi Tobiji bio na vsestransko pomoč, gda je zavolo siromaštva mogo oditi v tujo deželo i staromi slepomi oči prinesti domo peneze, ki je je rodi pred leti posodo. Iz vseh nevarnosti je rešo sv. Rafael Tobijo, poskrbo njemi je pobožno ženo, premagao je hiidoga diiha, ki je mla- J g j g dožencom šteo škoditi, 111 m _ sbsSMi iz smrtne nevarnosti ribjega gobca ga oslobodo i poskrbo je celo vrastvo, po šterom je slepi stari Tobija dobo svoj pogled nazaj. Tomi smiienomi
archangeli, sv. Rafaeli se	_______
zračajo vsi potniki, vsi '^iJ^j/ izseljenci, da njim po- '	Vr^.^jf
maga, kak je pomagao	jj	J
mladomi Tobiji. Tiidi	^^TSr:^
društva se ustanavlajo
njemi na čast pod njego-	BKmt
vim imenom i varstvom, šterih namen je ista dela
lubezni i smilenosti poka- Sv. Rafael, čuvaj naše izseljence, zatiizseljencom.kakjeon	—• . —
pokazao mladomi Tobiji.
Slovenska krajina ma dobrih petdesetjezero izseljencov, ki so razstepeni po vseh delaj sveta. Da to našo krv obdržimo
na pravoj poti, da naši izseljenci ne "zgubijo vere v Boga, nego po njej živejo i da ne zgubijo lubezni do svoje materne reči, svojega slovenskoga naroda i do svoje drage domovine, nego ostanejo verni Bogi, Cerkvi, domovini i narodi svojemi, se je nastavila tiidi za Slovensko krajino sv. Rafaelova družba, štere pravila je potrdifa višja cerkvena i civilna oblast. Gda ta pravila tii objavimo, prosimo naše izseljence i vse njihove domače, naj k družbi pristopijo. Letna članarina je 10 Din. Družba ma svoj sedež v Črensovcih.
PRAVILA
Družbe Sv. Rdfaela za varstvo izseljencev Slovenske Krajine.
§ 1. Ime in sedež družbe.
Družba se imenuje: Družba Sv. Rafaelama varstvo izseljencev Slovenske Krajine. Svoj sedež ima v Črensovcih.
§ 2. Namen Družbe.
Namen Družbe je: ščititi izseljence Slovenske Krajine in njih sorodnike doma in v tujini, krepiti versko, narodno in državno zavest ter povzdigniti njih gospodarsko blagostanje. V dosego tega more Družba po svojih organih in članih:
1.	Odvračevati od izseljevanja in dajati pojasnila osebam, ki se nameravajo izseliti v tujino.
2.	Jih ščititi pred izkoriščevalci.
3.	Posredovati pri pristojnih oblastih v izseljenskih zadevah in staviti primerne predloge.
4.	Vzdrževati zvezo z vsemi izseljenci svojega delokroga v tujini in domovini.
5.	Skrbeti, da se izseljenci v tujini in domači državi versko in narodno ne izgube.
6.	Skrbeti za dušni blagor izseljencev s tem:
a)	da bodo, ti vedno zadostno oskrbljeni z izseljenskimi duhovniki,
b)	da se poskrbi za redno vzgojo otrok izseljencev v slovenskem jeziku in se za nje ustanavljajo potrebne slovenske šole v tujini.
7.	Izdajati primerne poučne knjige in časopise ter letake, ki se tičejo izseljencev.
8.	Prirejati poučna predavanja in zborovanja ter prireditve družabnega značaja.
9.	Prirejati za odhajajoče izseljence odhodna spremljanja in za vračajoče — sprejeme.
10.	Pripraviti vse, da se vsako leto čim lepše vrši izseljenska nedelja.
11.	Nastavljati svoje poverjenike v župnijah svojega delokroga in nastavljati iste tudi med izseljenci Slovenske Krajine v tujini.
§ 3. Sredstva.
Družba pridobiva potrebna sredstva:
1.	Iz rednih članskih prispevkov, ki znašajo 10 Din. letno.
2.	Iz dohodkov delovanja Družbe, označenih v § 2.
3.	Od prostovoljnih darov.
4.	Iz podpor javnih, cerkvenih in prosvetnih "ustanov.
§ 4. Članstvo.
Člani so: a) redni, b) delovni in c) podporni.
a)	Redni član Družbe more postati vsakdo, ki prizna in se drži pravil ter izpolni vse pogoje in predpise v pravilih in pravilniku Družbe ter ni bil kaznovan radi nepoštenih dejanj.
Odbor more z večino glasov odkloniti sprejem v Družbo brez navedbe vzroka.
b)	Delovni člani so župniki v svojih župnijah, ako se za to prijavijo Družbi ali od odbora določena oseba v župniji. Ti so poverjeniki Družbe in skrbijo v tesni zvezi z osrednjim odbo-romi za izseljence svoje župnije: vzdržujejo z njimi stike, krepijo v njih farno, versko in moralno ter narodno zavest, oskibijo Družbi statistične podatke izseljencev svoje župnije, preskrbijo izseljencem potrebne listine za sklepanje zakonov, pošiljajo svojim izseljencem farna izseljenska pisma, skrbijo za prirejanje vsakoletne izseljenske nedelje in vodijo župnijsko izseljensko kartoteko.
100 Din P°r/" tlanl S° tiSH Člani' W daruje'0 ,etno PodPoro § 5. Dolžnosti članov.
1.	Pristop v Družbo javi član odboru ali poverjeniku ter plača enoletno članarino.
2.	Član je dolžan vsestransko podpirati stremljenje Družbe.
3.	Poverjeniki za nabiranje članov so dušni pastirji posameznih župnij — ali pa od odbora za to določene osebe, ki dobe za svojo prijavo pismeno potrdilo od odbora.
§ 6. Pravice članov.
Vsak redni član, ki je en mesec v Družbi, ima pravico do pravilnika °St'' U	Družba na P°dlagi svojih pravil in
Vsak redni član ima aktivno in pasivno volilno pravico v odbor Družbe.
Kdor po lastni krivdi ne plača vsako leto do Svečnice članarine, izgubi pravico članstva.
Društveni odbor ima pravico izključiti člane, ki škodujejo na kakršenkoli način ugledu in prospehu Družbe.
§ 7. Vodstvo Družbe.
Vodstvo Družbe tvori odbor, ki obstoji:
1.	Iz petih članov na vsakoletnem občnem zboru izvoljenih.
2.	Iz zastopnika kn. šk. ordinarijata v Mariboru.
. , 3- « obeh dekanov Slov. Krajine, oziroma od dekanijske duhovščine izvoljenega zastopnika dekanije.
Ta odbor voli z absolutno večino predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in arhivarja.
Predsednik ali njegov namestnik zastopa Družbo na zunSj in pred oblastmi ter podpisuje s tajnikom ali njegovim namestnikom vse društvene spise. Spise v denarnih zadevah moraso-podpisati s predsednikom tudi blagajnik.
Tajnik vodi društveno pisarno in nadzoruje društvene uslužbence. Blagajnik vodi gospodarstvo, račune, pobira članarino in podaja o tem na odborovih sejah in na občnem zboru svoja poročila. Odbor je sklepčen ob navzočnosti vsaj treh članov. Sklepa vedno z nadpolovično večino navzočih članov odbora. Odbor sestavlja pravilnik za notranje poslovanje Družbe.
Delo blagajnika nadzorujeta 2 preglednika, katera izvoli občni zbor. Odbor sprejema potrebne uslužbence.
§ 8. Občni zbor.
Predsednik in tajnik Družbe skličeta ob koncu vsakega poslovnega leta, okoli 20. oktobra, občni zbor. Poslovno leto se prične na dan sv. Rafaela — 24. oktobra. Občni zbor se objavi vsaj osem dni poprej v „Novinah", »Izseljenskem vestniku — Rafaelu". Izredni občni zbor se skliče na enak način, če to zahteva pismeno in utemeljeno polovica članov odbora Sli desetina članov Družbe.
Občni zbor je sklepčen ob navzočnosti 20 rednih članov in sklepa vedno z nadpolovično večino. Ako občni zbor ne bi bil sklepčen, potem skliče predsednik pol ure pozneje nov občni zbor, ki je sklepčen ob vsaki udeležbi.
Naši izseljenci po vuzemskoj sv. spovedi na Gravelli v okolici Pariza letos marca 28 Na sredini g. Orešnik Franc spovednik z bogoslovcom Natlacenom, sjnom našega g. bana dr. Natlačena, ki je na Malo mešo daruvao svojo prvo sv. mešo v Ljubljani.
Predsednik, tajnik in blagajnik morajo dati na občnem zboru poročila o svojem delovanju in preglednika poročata, v kakšnem stanju sta našla gospodarstvo Družbe.
§ 9. Glasilo Družbe.
Glasilo Družbe Sv. Rafaela za varstvo izseljencev Slovenske Krajine so: „Novine" in tudi »Izseljenski vestnik — Rafael".
§ 10. Razsodišče.
Spore, ki nastanejo med člani in odborom, poravna končno razsodišče petih članov. Vsaka sporna stranka voli dva razsodnika iz članstva Družbe, ki izvoli petega za predsednika. Razsodišče razsoja z nadpolovično večino.
§ 11. Razpust Družbe.
Družba se mora raziti samo s sklepom občnega zbora. V tem slučaju „kakdr tudi, če društvo razpusti oblastvo" *), pripada imetje „Domu Sv. Frančiška" v Črensovcih.
Štev. 300/1.
Vidi!
Lavantinski kn. šk. ordinarijat v Mariboru, dne 26. febr. 1937.
škof in apostolski administrator
Pečat.	Dr. Tomažič.
Kralj, banska uprava dravske banovine odobrila 24/VII. 1937 pod br. II. No 14003/3.
To so pravila. Iz teh je razvidno, da se ide za samo liibezen, zato ki čiiti v sebi liibezen do svojih bližnjih, naj pristopi k družbi. Augusta 22. se je obhajala 10 letnica osrednje Rafaelove družbe v Ljubljani, štero je tudi naša družba pozdravila potom predsednika. Te družbe je hčerka tudi naša družba. Pri toj priliki se je pristopilo tiidi k deli, da se nastavi edna zbornica za izseljence, ki bo gordržala veze z našimi izseljenci i te z močnim vezaljom vezala na dom i narod slovenski. Pomagajmo krepiti to vezalje z svojim pristopom k toj lepoj družbi. Javite se na naslov: Družba sv. Rafaela za Slovensko Krajino v Črensovcih.
*) Te reči dodala kr. banska uprava.
cpcpcpcpcpaDcpgDcpgDcp
V Mariji je v najvekšoj meri vse ono, ka jo dela zmožno posrednico med Bogom i nami. Ona je Bogi mila, zavolo svoje svetosti, je močna pri njem zavolo svojega zasliiženja. Ona je puna dobrote do nas. Za Jezušom nas Ona najbole liibi. Zato nam rada pomaga v dušnih, pa tudi v telovnih potrebčinaj.
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da tudi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo, (Izseljenka duhovniki Slov. krajine).
Sv. Ivan Vianney,
arski plivanoš.
Spovednik — spreobrnitve v Arsi.
Celih tresetih let so brezi nehanja prihajali romarje v Ars, kak da bi jih valovi zanašali v to malo cerkvico. Cerkvene stopnice so bile že vse zglajene pa zvoščene kak kamenje, prek šteroga teče voda.
Za spanje ne bilo niti včasih prostora, da se je moglo stis-kavati v maloj sobi po deset liidi, ki so bili vajeni na vso prijetnost. Pa v bližini &rskoga pli-vanoša so pozabili na vse zemel-ske stvari. Prenašali so lakoto, mraz, žejo, zmantranost i zaspanost, vse to zavolo nekaj reči, štere bi radi čiili iz viist toga dobroga sveča.
Prihajali so iz cele Francije, Belgije, Anglije i celo iz Amerike. Lepo oblečeni gospodje pa trdi kmečki možaki, gospe z na-kondranimi vlasami pa ženske s kmečkimi robci na glavi, piišpeki, vsevučiliški profesori, veletrgovci, bankerje, z drugimi rečmi: penez i oblast sta se klanjala pred Vian-neyovov svetostjov. Vse te duše je vleklo samo to, da dobijo odvezo i si vtrdijo vero. Vsakši den se jih je znalo nabrati po tristo do štiristo.
Na glavnom kolodvori v Lyoni so meli posebni urad za davanje kart samo za Ars, štera je valala 8 dni, ar so znali, da komaj v tom časi pride vsakši na red. Ne samo z železnicov, tudi s kolami so se pripelali iz dalešnjega kraja, da opravijo svo-
je pobožnosti pri božem slugi. Peška pot, kola, ceste, vode — vse to so bile poti, ki so pelale v Ars.
Nikše rabuke so ne zdignoli tej romarje v Arsi. Gda so prišli v vesnico, nad šterov je kraliivao mir kak v cerkvi i za» glednoli zvonik, so se poklonili ali prekrižili. Kiipuvali so cec-va, čisla pa sveče, da so jih prižigali na oltari sy. Filomene. Mali kepeci od arskoga plivanoša so bili razpostavleni v oknaj trgovin, na zidi cintora pri cerkvi pa tudi v košaraj tistih, ki so odavali sad. Vianney sam se nikdar ne dao slikati, pa denok so ga naslikali po sličnosti na male kepece kak so za molitvene knige, ar bi vsakši romar rad meo „svecovo sliko".
Cio vseh teh romarov (šterih je bilo na leto do 80.000) je bio, da se najdejo s svecom med štirimi očmi v spovednici. Kak pa tudi vnogo brezbrižnih liidi je iz radovednosti prišlo v Ars, gledat toga čiidovitoga veškoga plivanoša, pa Vianneyov pogled ali skuza ga je včasi obrnola k Bogi nazaj.
Vianney, šteri je šče dnesden pelda vsem spovednikom, je spovedavao na den 16 do 18 vor. Cerkev je bila vsikdar puna po leti, gda bi se vsi skuhali, po zimi, gda so vsi zmrzavali. Liidje so mogli čakati 4 do 5 dni, da so prišli na red.
Edna gospodičina bi rada postala sestra; zato bi se rada pogučavala od toga z Vianneyom. Tri dni je čakala, da bi prišla na red. Ar je že zgubila vse viipanje, da bi mogla priti do spo-vedavnice, se je vsa objokana spravlala domov. Vianney je ravno stopo iz kapelice sv. Ivana Krstitela, zagledao jo je i naed-nok pravo: — Vi ste ne potrplivi, moje dete. Komaj tri dni ste šče tu, pa že ščete oditi. Trbe ostanoti 15 dni. Priporočite se sv. Filo-meni, da vas razsveti zavolo vašega zvanja, pa te pridite k meni.
Mladenka ga je bogala i resan je najšla svoje zvanje.
Ednoga dneva je Vianney spovedavao v segeštiji. Naednok se zdigne. stopi v cerkev pa pravi ednomi gospodi:
—	Prijateo, priženite mi gospo, štera je odzaja v cerkvi.
Ešče povedao je njemi, kakša je, da bi jo spoznao. On je šo,
pa nikoga ne najšeo. Prišeo je nazaj, pa to povedao Vianneyi.
—	Paščite se, — je velo on, — ona je zdaj pred tov i tov hižov.
Popaščo se je i resan jo je tam dojšeo, kak je vsa skuz-
nata odhajala, ka ne mogla duže čakati.
Značilno za Vianneya je, da je znao v ednom megnjenji, z ednov rečjov zagrabiti liidi, ar je znao, da milost samo v svojem časi obišče človeka.
Iz varaša Lyon je prišlo preči liidi. Vsi so bili dobri krš-čeniki, samo eden moški je bio brezveren.
—	Idite v cerkev, — je pravo drugim, gda so prišli v ves,
—	jaz naročim obed.
Driigi so resan odišli. Za kratek čas se je pa onpremislo
—	nekaj ga je vleklo v cerkev. Gda je prestopo cerkveni prag, je ravno stopo tiidi Vianney iz segeštije, gde je spovedavao i poklek-no pred oltar, nato pa stano i se zgledno po cerkvi nazaj. Z očmi je nekoga iskao odzaja pri dveraj. Vianney je z rokov namigno.
—	Tebe zove — so pravili prestrašenomi brezverci okoli stoječi. Te je šo ves zmešani proti Vianneyi kak ftica. štera je vlovlena. Vianney njemi poda roko pa pravi:
—	Ka ne, dugo je že, kak ste bili pri spovedi?
—	Gospod plivanoš, kakših treseti let se mi vidi.
—	Treseti let, prijateo? , . . Premislite! ... Že je treseti tri leta, bili ste tu pa tu . . .
—	Istino pravite, gospod plivanoš.
—	Pa zdaj opraviva spoved, jeli?
To ga je tak zmešalo, da ne viipao odpovedati. Za 20 minut je bila spoved opravlena, on se je spreobrno.
Tak je za vnoge, vnoge diiše bilo romanje v Ars kak pot sv. Pavla v Damask.
Zviin molitve i trdoga živlenja je niicao tiidi naravna sredstva. Najprvle jih je geno s svojov ognjevitov predgov i gda se je v spovedavnici najšlo srce poleg srca, njemi je trbelo samo nekaj reči, s šterimi je človeka zdigno i spravo na pravo pot. Pri spovedi je bio hiter i kratek v rečaj, v petih minutaj si je popunoma pridobo okorelo dušo. Dobro je za vsakšega znao, štero mesto je naj bole občiitlivo.
Znao je praviti: — Rešite svojo siromaško dušo. Kakša škoda, zgubiti dušo, štera je telko koštala Boga. Ka vam je on včinO, da tak delate ž njim?
Velkim grešnikom so vfistnice toga sveča, šteri je gledao v prišestnost, spregučale preprosto, a strahotno reč:
—	Prijateo moj, vi ste obsojeni!
To je kak blisk sihnolo na grešnike, da so naednok sprevidili vse svoje grehe i ne čudo, či so postali do smrti dobri krščeniki.
Vsem njegovim rečam je davala posebno moč nežna liibezen i svetost, s šterima je bilo prepojeno vse njegovo živlenje. Na viistnicaj drugih bi bile to samo navadne reči brezi ognja. S kakšim vžigajočim glasom jih je on izgovarjao! Da bi šče bole omehčao okorelo srce, je z jočom pokazao na križ, ki je viso na steni. Njegovim skuzam se nihče ne mogeo več protipostaviti.
—	Zakaj telko jočete, oča? - je pitao sveča grešnik, šteri
je klečao pred njim.
—	Ej, prijateo moj, jočem, ar vi ne jočete dosta. Ta reč je raztopila led v srcaj grešnikov i vnogi spokorniki so zapuščali svetišče s skuzami v očaj.
Ta spovedavnica je bila svedok genlivih prigodb, ar se je tu zvršilo največ spreobrnenj, velkih i glasovitih, ar je Vianney meo posebni dar za spreobrnenje moških. Zato je bila noč i den obkoljena od romarov. Več kak sedemsto velkih grešnikov je na leto spreobrno.
On je meo z grešniki neizmerno sočutje ali z vsov dušov je odurjavao greh i s strahom pa z zgražanjom je gučao od njegS. Či je vido pogiibleno dušo, se njemi je paralo sreč:
—	Bog moj, ali je mogoče, da si pretrpo telko mok za njuvo odkiiplenje, pa itak bodo obsojeni . . .
Neizprosen pa je bio z onimi, šteri so se ne šteli odpovedati grehi.	F
Vnogi so ne prihajali v Ars, da bi se tam spovedali, liki bi samo radi vidli človeka, šteri dela čudeže. Drugi so šli s sovražnim namenom, da bi »razkrinkali« njegove »sleparije« tretji so se smejali Jehkovernosti" preprostih liidi, štrti bi radi vidih v Vianneyi kakšega komedijaša. Ali vse te, šteri so šteli vloviti Vianneya, je boža milost vlovila v mrežo velkoga ribiča Tej, ki so prišli v Ars samo na par vor, so ostanoli več dni v vesi pa se pridružili onim, ki so čakali na spoved . . .
Edna gospa iz Pariza, štera je živela grešno živlenje, se je pelala iz letovišča. Pot jo je vodila skoz Ars. Tii se je stavila, ar bi rada vidila Vianneya, od šteroga je že vsepovsedi vnogo čiila. Zadvečara se je šetala po trgi. Ravno se je namerila na Vianneya, ki se je vračao od betežnika.
—	Gospa, — njoj je pravo, — hodite z menov.
I gda sta bila sama med štirimi očmi, je Vianney razkri-vao toj grešnici njeno sramotno živlenje. Kak da bi strela vda-nla v njo, tak nepričakuvano jo je iznenadilo to odkritje. Zamislila se je dugo časa. Nazadnje pa pravi:
—	Gospod plivanoš, me ščete spovedati?
—	Vam bo spoved brezi haska; — pravi svetec, — jaz vam čtem iz vaše duše i vidim tii dva peklenščeka, šteriva vas držita v okovaj: eden je vrag gizdosti, drugi pa vrag nečistosti. Nemrem vam dati inači odveze, edino če ne idete več v Pariz, ar pa poznam vaše nagnenje, znam, da se povrnete v grehe nazaj!
Vianney njoj je nato pokazao, kama bodo vse te hudobije pelale: v obsodbo i pogublenje.
—	Ka naj včinim, — ga je prosila.
—	Pridite viitro zaran, te vam povem.
To noč je Vianney dugo molo i se krvavo bičiivao, da bi preprečo izgubo te duše, ki jo je Bog stvoro za nebeške višine, pa je zabrozgala v blato ...
Drugi den je sprijao grešnico, prle kak je na njo prišeo red.
—	Ci ščete rešiti svojo dušo, se povrnite v svojo hižo i nehajte Pariz. Ar ne štela te pokore vzeti na sebe, je brezi odveze odišla v Pariz. Pariško gnilo živlenje jo je pali zagrabilo i potegnolo v svoj vrtinec. S strahom je ona opazila, da se bre-zdno greha pali odpira pred njenimi nogami. Zazavala je Boga i pobegnola iz Pariza...	' &
Doma, v svojoj vili kre morja, je sklenola, da stopi odločno na pravo pot, če tudi se proti postavi cela njena človeča natura, štera je prepletena z močnimi strastmi. Domislila se je Vianneyovih tanačov. Tudi znotrašnja milost se je glasila v nje-noj diiši.	1
—	Samo prvi stopaj na poti odpovedi je žmeten, a gda ga človek napravi, te že ide samo od sebe, — njoj je pravo Vianney.
Ta spokornica je kušala to srečo. Njeno grešno srce se
je za tri mesece tak spremenilo, da sama ne mogla več razmiii, kak je mogla gda lubiti to, ka dnes tak odiirjava.
Vianney je znao, da je pokora zdravo vrastvo. Meo je jako bister dar opazovanja duše, da se je znao dotekniti njenoga ob-čiitlivoga mesta.
Znao je, da se moški bojijo liidi. Zato jim je davao pokoro, da so si vkup na glas v cerkvi molili. Moški, ki so prl§ nikdar ne molili, ne hodili v cerkev, so zdaj nestrašeno i pobožno molili na čislo.
Nešterni so se šteli zgovarjati, ka znajo z knige moliti, pa jim je pravo Vianney:
—	Prijatelje moji, dober krščenik ma vsikdar čislo pri sebi : jaz svojega nikdar ne neham. Kupite edno; jaz podelim odpustke, šteri so vam tak potrebni, da opravite svojo tak slabo pokoro.
Vnogo gizdavih nevernikov je po Vianneyovom trudi postalo dobrih katotičancov.
Staroga brodaria, trdoga grešnika, so skrivoma pripelali v Ars. Gda je zagledno cerkev, puno romarov pa obkoljeno spo-vedavnico, je začno preklinjati pa se šteo pelati včasi nazaj. Pa je že bilo prekesno i je mogeo, čiravno ne rad, ostati v vesi. V tom časi je nešče nazvesto Vianneyi, da je tu „velka riba*.
V noči je prišeo Vianney v sobo, gde se je držao brodar.
—	Jaz sam ne prišeo esi, da bi postao kakši pobožnjak, — je brečao. — Nehajte me pri miri, komaj že čakam, da kem-prvle izginem iz te vesi.
—	Prijateo, — ga je z mehkim glasom nagučao Vianney i ga prijao za roko, — vi resan neščete meti smilenja za svojo dušo?
Po teh preprostih rečaj ga je nehao. Ne ve se, ka se je dogajalo po noči. Vianney ga je najšeo drugo jutro s skuznatimi očmi pa z razpelom v rokaj.
Edno jesen je šo lovec, star okoli treseti let i lepe zvu-nešnjosti, po cesti, štera vodi v Ars. Meo je kratke hlače, puško na rami pa s sfučkavanjom zazavao lepoga lovskoga psa. Ne bio to nikši romar, ar je že dugo ne več poznao poti v cerkev.
Njegov prijateo njemi je pravo: — Ščeš iti v Ars? Boš vido glasovitoga plivanuša, šteri spovedavle noč i den.
—	Se ščeš tudi ti spovedati, — ga je pitao lovec.
—	Zakaj pa ne?
—	Kak ščeš! Jaz bom šo s tebov, da vidim toga plivanuša. Nato bom šo strelat divje rece, ti se pa te čas spovej.
Ravno sta prišla v ves, gda je Vianney stopo prek trga med dvema redoma klečečih romarov, Blagoslavlao je liidi pa pomali stopao dale. Tak se je naednok znajšeo nasproti lovci. Tu se je stavo, gledao zdaj psa, zdaj njega, nato pa njemi je pravo:
—	Gospod, kakša sreča bi bila, či bi vi meli tak lepo dii-šo, kak je vaš pes.
Lovec je zardečo i gledao v tla. Te pes je bio veren i gibčen kak ga je stvoro Bog, on pa krščenik, je razrušo vse bože delo v svojoj duši. Ves preplašeni je dugo premišlavdo od
toga. Nazadnje pa je dao ptfško pa psa V ves, odišeo v cerkev i se tam ves objokani spovedao. Šče tisto leto je stopo v tra-pistovski red, gde je blaženo vmro.
Njegovi odgovori so bili nagli pa jasni. Oči je podigno k nebi, nato brezi bojaznosti dao tanače. V njegovih tanačaj ne bilo nikaj pretiranoga, njegove reči so bile premišlene pa razumne. Vsako dušo je vido v pravoj svetlobi.
Pride mlada deklina, zdihavle samo za samostanskim živ-lenjom, a on jo odvrača od toga i pravi, naj si poišče v svet-nom živlenji nameščenje. Pride druga, štera misli samo na že-nitev, a on njoj pokaže živlenje zvišenejšega i lepšega obzorja.
Razpršiti je znao tiidi razna slepila v pobožnih dušaj i jim pokazati namere bože Previdnosti. Zato je zavračao vse tiste vnoge pobožnosti, štere zavirajo liidi v deli pa ne prinesejo nik-šega haska. Najraj je priporočao čislo, angelovo pozdravlenje pobožne vzdihe i nad vsemi pa sv. mešo. Posebno njemi je bila pri srci skupna molitev.
—	Zasebna molitev, — je pravo, — je kak slama, štera je po vsem poli raztorjena: či jo vužgeš, da plamen, pa malo žerjavice; či pa vse te raztorjene slamice spraviš na kup, bo nastao velki plamen i se zdigavao proti nebi: takša je skupna molitev.
Vsikdar je zahtevao, da najprle trbe včiniti to, ka je potrebno. Zato ne rad vido, či je vertinja prišla v cerkev, gda ne bila dužna, doma pa zanemarjala hižo. Tudi velko pokoro pa post ne dovolo, či je vido, da bi s tem zastanolo delo, ki ga je što bio dužen opraviti. Raj je sam opravo vse to.
Zakoncom je odkrivao veličino toga zvanja i je opominao, naj sveto vršijo svoje dužnosti.
Edna gospa, štera je že rodila dosta dece, je bila pali bluzi poroda. Prišla je k Vianneyi na spoved.
—	Vi ste jako žalostni, moje dete, — joj je pravo, gda je pokleknola v spovedavnico.
—	Oča, jaz sam že v letaj...
—	Pomirite se, drago dete. Či bi vi znali za vse tiste, štere pridejo v pekeo, ar so ne štele roditi dece, štere bi mogle roditi... Ka Bog čini, dobro čini: či on materi davle dosta dece, je to znak, da jo ma za dostojno, dati deci lepo vzgojo. To je od bože strani odlikovanje.
Goreče se je triido, da bi duše pobožno prejemale svestva. Zato ne mogeo trpeti mlačnosti v krščanskoj duši.
—	Tak, moje nesrečno dete, — je pravo ednoj gospej,— vi se neščete pobolšati. Vi se prečiščavlete, ne popravite se pa nikaj v svojem obnašanji. Vsikdar ste vednaka, nasilna pa nagla!
Za sv. spoved je vsikdar zahtevao poleg nekše pobožnosti tiidi zadostno znanje iz katekizmuša. Njemi je šlo za pravo po-božnost, ne pa za lažlivo. Šteo je, da se vsakši resno pripravi, da zadobi ves zaželeni hasek.
Kak žarko je znao pozavati liidi k sv. prečiščavanji, nam svedoči samo nekaj njegovih reči:
—	Deca moja, vsakše sivorenje se more hraniti, da živi. Dragi Bog dd, da rastč drevje pa rastlinje: to je bogato obloženi sto, k šteromi prihaja vsakše živo stvorenje po hrano, kakša se njemi dostaja. Tudi duša se more hraniti. A gde je njena hrana? Deca moja, gda je Bog šteo dati našoj duši hrano na pot, je obrno pogled na stvari pa ne najšeo nikaj, ka bi bilo nje dostojno. Te je obrno pogled na samoga sebe i se odločo, da da sebe ... O duša moja, kak si velka! Samo Bog te more zadovoliti! Kak lepa hrana! Samo Bog jo more nahraniti, samo on nasititi njeni glad ... Kak srečne so čiste duše, da se v pre-čiščavanji združijo z našim Bogom. V nebi se bodo bleščale kak drago kamenje, ar se bo Bog sveto v njih...-O človek, kak si velki! Ti se hraniš pa napajaš s krvjov i telom samoga Boga 1... Zato pa hodite k prečiščavanji deca moja 1...
To je samo kratek pogled v njegovo spovedavnico i na predganico. Vnogo, vnogo je šče dogodb, štere si je Bog pri-držao za sebe, da na sodnji den razkrije celomi sveti, kelko do-broga je Vianney napravo v svojoj službi. Zato ne čudno, či njemi je šatan kričao po viistaj edne obsedene:
—	Či bi se na zemli najšlo troje takših, kak si ti, te bi moje kralestvo bilo vničeno.	(Dale)
Kratke molitve pred svetim prečiščavanjom i po njem. Če se z liibezni opravijo, rodijo obilen sad v duši. Navčite se je na pamet.
Jezuš Tebi živem, Jezuš Tebi vmerjem, Jezuš Tvoj sem živ i mrtev.
Jezuš jaz verjem, da si ti v Oltarskom Svestvi nazoči, molim Te kak svojega dobroga Boga.
Pripomba. Po sv. prepMavanji etak opravi to molitvico: Jezuš jaz verjem, da si ti v Oltarskom Svestvi i tildi v mojdj dali tiazoii, molim Te kak svojega dobroga Boga.
Jezušovo Srce, jaz se viipam, da me nikdar ne ostaviš.
Jezušovo Srce, jaz lubim Tebe z celoga srca i z cele dtiše i z cele pameti i iz vse moči svoje.
Jezušovo Srce žao mi je za vse moje grehe, raj vmerjem, kak sam rad več ednoga včinim.
Moj Jezuš smiienje, moj Jezuš smilenje, moj Jezuš smilenje.
Najslajši Jezuš, ne bodi mi sodnik, nego Odrešenik!
Najslajši Jezuš, ne bodi mi sodnik, nego Odrešenik!
Devica Marija i sveti Jožef, obečam vama, da bom po vaj-nom zgledi živo za Jezuša, presvetita me i pomagajta m«.
Lubleni moj angeo čuvar, čuvaj me vsakšega greha.
Vsi nebeški angelje i svetniki, posebno dragi zavetniki moji, pomagajte mi, da bom znao po zgledi Dev. Marije i sv. Jožefa živeti na tolažbo Srci Jezušovomi.
Devica Marija i sveti Jožef, sprosita mi od Jezušovoga Srca
stanovitnost v dobrom, grešnikom povrnenje, vmirajočim srečno smrt, pokojnim rešenje z očiščilišča.
Devica Marija i sveti Jožef, pripelajta me k Jezuši.
Pripomba. Po svetom pretiravanji se te zdihlaj etak moli • Devica Marija i sveti Joief obdriita me pri Jezuli.
Jezuš prihajam, ar te liibim. Jezuš pridi, ve me liibiš.
Pripomba. Te zdihlaj se po sv. pretiravanji etak moli • Jezni prišo si, večna hvala ti naj bo! Ostani v meni, jaz tvoi &Čem biti.	'
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
III. Molitev.
15. Nikdar ne smeš svojega stana dužnosti zanemarjati, naj po svojoj voli moliš.
Na to gledoč sv, Frančišek Sal. eta pripomni v Pismaj 2-22: »Svoje posebne dužnosti, štere nam nalaga naš stan, po vesti moramo spunjavati Ki te zanemarja, greši i bi se pogiibo, čeravno bi mrtve obujao na žitek, če bi najmre v stani greha vmro. Tak je dužnost piišpekov — naj samo en zgled omenim, svojo čredo obiskarati, včiti, karati, tolažiti; če bi zato celi tjeden prebio v molitvi i bi se v čelom živlenji pošto, a to svojo dužnost bi zane-maro, bi se pogubo."
Križi i težave, štere ti tvoj stan nalaga, nadomestijo molitev i ti izprosijo tiste potrebne milosti, štere so gorečim molil-com obečane. Tak vči sveti Tomaž. (S. th. 2. 2. qu. 83. a. 5 ad 2.) Pa še bole zaslužno je trpeti iz lubezni do Boga, kak pa ž njim si pogučavati, ka se v molitvi godi.
Palau Gabriel, D. I.
Po Kristušovoj poti. xxv
Kratka reč, štere ne smemo nikdar pozabiti.
1.	Sinek moj, če samoga sebe ne moreš premagati, kak boš mogeo smrt premagati.
2.	Če proti sebi ne si zadosta močen, kak boš proti drugim ?
3.	Če nemaš globokoga osvedočenja, ka ti pomaga tvoje modriivanje.
4.	Če ne veš mučati, kak boš znao prav gučati?
5.	Če si ne goreči, što de te nasleduvao ?
6.	Če nemaš značaja, kak boš si znao silo napraviti?
7.	Že dnes začni sebe včiti, na sebi se včiti, sebe premaguvati; bodi priličen v vsakšem dugovanji i kraliij nad svojimi strastmi.
8.	Tisti človek, ki samoga sebe ne pozna zadosta, je drugim samo na poti.
9.	Človek, ki se ne ve premagati, dobromi več škodi, kak najhujši sovražnik.
10.	Če bi tisto, ka ščeš povedati ali včiniti, žalilo ugled, rajši nikaj ne pravi i nikaj ne včini.