Pastuškin  /  Spomenik padlim   —   Ivan Albreht  /  Tiho teče reka Drava ...
Vse je pesnitvi dostopno, pokrajina, gib duše, zgodovinski dogodek, lačen otrok. A ob teh pojavili se nam odpira nov duhovni svet; pesnitev je tako rekoč okno, skozi katero se nam odpre pogled na doslej še nepoznano pokrajino. Okrog nas je mnogoličnost življenja in sveta; naše okrožje je v določenem redu, nešteto stvari je, ki so nam tuje. A so trenutki, ko zazremo kos tega življenja in sveta v posebno zgoščeni obliki, ko iz te neskončne množice tonov izvzamemo omejeno število, ki pa se v naši duši zrcali kot melodija. V nas se zrcali odlomek vesolj-stva, a ta odlomek je cesto tako močan, da prevzame vse življenje in od tedaj naprej ne moremo več sveta in življenja gledati vsakdanje brez duše in neumetniško. Prišli smo nekemu zmislu na sled — kaj je to? ali je tudi metafizično, religiozno, ali je samo umetniško — ne vemo. Res pa je, da tako gledanje in življenje ne pusti ničesar nedotaknjenega, ampak vse sprejme vase in po svoje prelije in preoblikuje. Da pri tem ni potrebno biti slep za realno in zaiti v sanje in fantazijo — je pač tudi jasno.
Pastuškin / Spomenik padlim
Rezan kamen vrhu gore           Kadar noč hrumi viharna,
bode v žalostno nebo;               v bliskih se maje pomnik,
ne dobosti se ne more               izpod njega tožno tarna
ne pogrezniti v goro.                 pritajen, izgroben klik:
Sredi ranjenih ozemelj              «Je li to pomnik sramote
ko da noč in dan ihti . . .          ali znamenje časti?
Ali stoka trdi temelj,                Kliče nove li strahote
ki ga polnijo kosti?                   ali kaže v lepše dni?»
Ivan Albreht / Tiho teče reka Drava . . .
Tiho teče reka Drava                Ali kdo prisluhne včasih,
mimo trat in polj, vasi,             kaj te solze govore?
mirno sprejme vsako solzo,      Se li zdrzne ob teh glasih
ki mi kane iz oči.                      kje sočutno kdaj srce?
Joj,  glasovi reke Drave
samo bol oznanjajo
in valovi reke Drave
k  smrti  nam  prizvanjajo . . .
599