Christopher Lee na Grossmannovem festivalu
in memortam
Tomaž Horvat
Ko je nekega vročega poletnega dne leta 2011 iz avtomobila stopila visoka, a sključena postava osivelega starca s kavboj-skim klobukom, ki se je opirala na sprehajalno palico, so nam šle kocine pokonci. Na teraso hotela v prečudovitem okolišu prleškega Jeruzalema je namreč stopila legenda. Ne le filmska, da se razume. Sir Christopher Lee je namreč bil in še bo veliko več kot to.
A že po prvem kozarcu nazdravljenega vina se je trema polegla, od strahospoštovanja pa je ostalo zgolj spoštovanje. Sir Lee se je izkazal za izjemno odprtega, radovednega in prijetnega sogovornika, pač na svoj aristokratski način (tukaj v najboljšem pomenu besede). Po drugem kozarcu je sir Lee, zapriseženi abstinent, začel peti uvodno pesem iz Sweeneyja Todda, kmalu še nekatere druge napeve, in led je bil dokončno prebit, tudi z njegove strani. Kmalu se ob skupnih večerjah nismo mogli naposlušati zgodbic, tako iz njegove filmske kot vojaške in glasbene kariere, anekdot o njegovih soigralcih, režiserjih, piscih, ne nazadnje o Titu in Churchillu ter množici nenavadnih krajev, ki jih je obiskal.
Odveč je poudarjati, da je bil ljutomerski Glavni trg prepoln, ko se je Lee javno predstavil in pogovarjal s številčnim občinstvom. Verjetno takrat ni bilo drugega človeka na svetu, ki bi na svoj nastop pritegnil prav vse starostne generacije. Skoraj skromno je odgovarjal na vsa, še tako nenavadna vprašanja iz občinstva, dokler ga pač ni izdala starostna utrujenost. Že naslednji dan je na terasi Jeruzalema debatiral z legendarnim producentom in režiserjem Menahenom Golanom (1929-2014) o morebitnem novem filmskem projektu. Takrat sta bila oba že krepko v svojih osemdesetih letih. To je zapriseženost filmu! Iz takšne snovi in takšnih ljudi se pletejo legende.
Na zaključni prireditvi Grossmannovega festivala je dvorana ljutomerskega Doma kulture pokala po šivih. Kljub temu ni bilo slišati niti najmanjšega zvoka, ko je Lee začel svoj nagovor ob prejemu kipca hudega mačka za življenjsko delo. Izjemno ganljiv govor o njegovi karieri in življenju se je že takrat zdel kot njegov poslovilni, in ko je zbrane prepričal
ifif ekran maj-junij-julij 2015
še o izjemnosti prleške pokrajine, ki jo je prav nenavadno vzljubil, je skoraj vsa dvorana končala v joku, ali vsaj hlipu. Vsem prisotnim je postalo jasno, da legende takega kova, ki bi jim izrazila tako čast, v živo ne bodo več nikoli videli.
Na žalost vsaj Christopherja Leeja ne. Kljub njegovemu nepričakovanemu telefonskemu klicu le nekaj dni po odhodu, ko se je prisrčno zahvalil za našo gostoljubnost in izrazil veliko željo povrnitvi...
Brez skrbi, sir Lee. Ljutomera nisi nikoli zares zapustil.