REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
GITICA JAKOPIN: RIBA. VIKTOR KONJAR: MONOLOCII. /.OHA
NALKOWSKA: NA DNf, ZA 2ELEZNICO. BRANKO SÖMKN: PKSMI,
VITA VARI.: PUNČKA NE JOCE, DVE SATIRI: SIME: PRAVLJICA O
KADROVSKEM PROBLEMU. SIME, RASTKO MOCNIK. AI.ES VAII-
ClC: TROGLODITI SE PREBUJAJO — B02IDAR DEBENJAK: FILO-
ZOFIJA ZDAJŠNJEGA SVETA. JANEZ DOKLER: RAHLOČUTNI
MATERIAL ALI LJUDJE, MATJAŽ KMECL: MENTORIZEM V AKCIJI,
MISKO KRANJEC: VARUSTVO ZA VSAKO CENO. BORIS PATERNU:
K POLEMIKI OKOLI »LITERARNEGA MENTORSTVA--. BREDA PO-
GORELC: SLOVENSKI PRAVOPIS 1962, TECET: PREPIS. WRIGHT
MILS: NEMORALNOST VISJIH KROGOV. KORAK NAPREJ — OCENE
IN POROČILA — BRUŠENO OGLEDALO — LIKOVNA PRILOGA
MILANA RIJAVCA — l!Hi2
Vsebina
Božidar Debenjak: Filozofija zdaj-
šnjega sveta.........193
Vita Vari: Punčka ne joče .... 202
tect: Prepis..........226
Wright Mills: Nemoralnost višjih
krogov...........228
Gitica Jakopin: Riba......238
Branko Somen: Pesmi......248
Viktor Konjar: Monologi.....250
Sime: Pravljica o kadrovskem vpra-
šanju ...........251
Sime, Rastko Močnik, AleS Vahčič:
Trogloditi se prebujajo .... 252
Miško Kranjec: Varuštvo za vsako
ceno . . . . ■........253
Boris Paternu: K polemiki okoli »li-
terarnega mentorstva«.....256
Janez Dokler: Rahločutni material
ali ljudje..........258
Matjaž Kmecil: Mentorizem v akciji 260
Korak naprej.........261
Zofia Naìkowska: Na dnu ....	265
Za železnico . . 269
Breda Pogorelec: Slovenski pravo-
pis 1962 (nadaljevanje) .... 272
OCENE IN POROČILA
Podoba in pomen v novem slikarstvu
(Bernard Smith)	.....282
Sovjetska mlada generacija v luči
ankete časopisa »Voprosy Litera-
tury (Aleksander Skaza) .... 285
BRUŠENO OGLEDALO
LIKOVNA PRILOGA
Milan Rijavec: Tihožitje 1962, Študija II.
1962, Studija I. 1962, Tihožitje II. 1962
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debe-
njak, Janez Dokler, Jože Drganc,
Vladimir Kavčič, Matjaž Kmecl, Vik-
tor Konjar, Miroslav Košuta, dr. Bo-
ris Paternu, Janez Pirnat (odgovorni
urednik), Andrej Rijavec, Ivan Ru-
dolf, France Zupan. — Tehnični ured-
nik: Ivan Planinšec. — Lektor In
korektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK LMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun:
600-14/3-193 z oznako: za Probleme.
Izdaja CK LMS v Ljubljani. Tisk,
izdelava klišejev in vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Na-
slovno stran je opremil Janez Pirnat.
Filozofija zdajšnjega sveta
Nevezana razmišljanja ob novi ustavi
ßozidar Debenjak
Družbeno življenje je po bistvu praktično. Vsi misteriji,
ki zavajajo teorijo v misticizem, imajo svojo racionalno re-
šitev v človeški praksi in v razumevanju te prakse.
Vin. teza o Feuerbachu
►>Ker je vsaka prava filozofija duhovna kvintesenca svojega časa — pravi Marx
— mera priti čas, kc filozofija ne bo več v stiku in vzvratnem učinkovanju z
dejanskim svetom svojega časa samo notranje, po svoji vsebini, ampak tudi
zunanje, s svojim pojavom. Filozofija s tem neha biti določen sistem nasproti
drugim določenim sistemom, postane filozofija nasploh zoper svet, postane filo-
zofija zdajšnjega sveta.<< Edina filozofija, ki je lahko in mora biti »-filozofija
nasploh zoper svet«, je filozofija marksizma. Njena osnovna programska teza je:
»Filozofi so svet le različno razlagali, treba pa ga je spremeniti.« Toda Marx se
ne obrača »zoper svet« zaradi osebnega, individualističnega nezadovoljstva. Za-
hteva po spremem.bi sveta izvira iz spoznanja, da je svet nehuman, da ljudje
ne žive življenja, ki bi bilo vredno človeka. Zgodovinska tragedija človeštva je,
da se je človek samo tako lahko začel osvobajati od prirodne stihije, da je za-
sužnjil samega sebe v razredni družbi. V razredni družbi je človek razklan, je
homo duplex, ki potrebuje idealnega dopolnila svojega materialnega življenja.
Razredna družba je »stanje, ki potrebuje iluzij« — od religioznih iluzij o on-
stranskem carstvu pravičnosti (ker je tostranski svet svet izkoriščanja človeka
pc človeku) do iluzorne »politične emancipacije človeka« (ker človek v svojem
materialnem življenju človeško ni emancipiran). »Kjer je politična država do-
segla svojo pravo izgrajenost, tam živi človek dvojno življenje — nebeško in
zemeljsko, toda ne samo v mislih, v zavesti, ampak tudi v stvarnosti, v življe-
nju — življenje v politični skupnosti, kjer se pojavlja kot družbeno bitje, in
življenje v meščanski družbi, kjer deluje kot privatni človek, kjer druge ljudi
smatra za sredstvo, samega sebe ponižuje do sredstva in postaja igrača tujih sil.«
(Prispevek k židovskemu vprašanju, Rani radovi, Zgb. 1961, str. 57). Vse oblike
odtujene (alienirane) zavesti koreninijo v samoodtujenosti človeka v razredni
družbi — in ključna, osnovna oblika alienacije je odtujeno delo.
. Proizvod dela nastopa nasproti proizvajalcu kot nekaj njemu tujega, nekaj nje-
mu vnanjega. Produkcija proizvaja čuda za eksploatator j a, za delavca pa opu-
stošenje in ogolitev.
Delo je v mezdnem odnosu, ki se formira v kapitalizmu (pa tudi v poprejšnjih
odnosih razredne eksploatacije) za delavca vnanje, ne pripada njegovemu
bistvu. Delavec se v svojem delu ne potrjuje, ampak reagira; ni srečen, ampak
nesrečen. »Delavec daje svoje življenje v predmet; toda zdaj življenje ne pri-
pada več njemu, ampak predmetu.« (Marx). Delavec v delovnem procesu ne
13
193
razvija svobodne fizične in duhovne energije. »Pri sebi« je le izven dela, pri
delu pa je izven sebe. »Doma« je, ko ne dela, a ko dela, ni »doma«. Zato nje-
govo delo ni prostovoljno, ampak prisilno. Ni zadovoljitev njegove življenjske
potrebe, ampak je le sredstvo, da zadovolji potrebe izven njega. Ta tujost se
izraža tudi v tem, da se izogiba delu, brž ko za to ni potrebe. Delo ne pripada
delavcu, ampak nekomu drugemu; v delu on sam ne pripada sebi, ampak
drugemu.
Zaradi odtujenega dela postane človek sam tujec drugim, postane posameznik
v odtrganosti od skupnosti. Tudi narava postopa zdaj nasproti človeku kot
njemu tuja sila, »Ker odtujeno delo človeku 1. daje naravo 2. samega sebe,
njegovo lastno dejavno funkcijo, njegovo življenjsko aktivnost, odtujuje člo-
veku rod; generično življenje mu dela za sredstvo individualnega življenja. Od-
tujuje mu najprej generično življenje in individualno življenje, zadnjega v nje-
govi abstrakciji dela za cilj, prav tako v njegovi abstraktni in odtujeni obliki.«
(Marx: Pariâki manuskripti, Rani radovi, str. 215) Generično življenje človeka
kot cilj njegovega individualnega življenja — to je politična država. Meščanska
demokracija ločuje individualno (»privatno«) življenje človeka od njegove druž-
benosti. Vse institucije politične države imajo za cilj ohranitev »meščanske«
družbe,* to je, sfere človeka kot privatnika, sfere individualističnega, egoistične-
ga človeka. Anatomija te sfere je politična ekonomija.
Marx in Engels kritizirata nemško klasično filozofijo (zlasti heglovsko), v kateri
se odtujenost sprevrača v abstraktno — duhovno odtujenost, ki jo je mogoče
razreševati v svetil misli. »Filozof — pravi Marx — jemlje sebe, torej spet ab-
straktno obliko odtujenosti človeka, kot merilo odtujenega sveta.« Oba klasika
kritizirata politično ekonomijo, ker sprejema kot nujnost, da »proces proizvod-
nje gospoduje nad ljudmi, ne pa človek nad procesom proizvodnje« (Kapital I,
str. 94 slov. prevoda). »Politična ekonomija gleda na družbeni red ljudi ali na
aktivno človeško bistvo... kot na menjavo in trgovino... To odtujeno obliko
socialnega občevanja (Verkehr) politična ekonomija fiksira kot osnovno in
prvotno, ustrezajočo namenu človeka.« (Cit. po Garaudyju: Marksistskij guma-
nizm). Politična ekonomija je »formulirala samo zakone odtujenega dela«. Kla-
sično nemško filozofijo kritizira torej Marx zaradi abstraktnosti njenega huma-
nizma, politično ekonomijo pa zaradi pozitivistične pomiritve z obstoječo
stvarnostjo.
Marksistični program je torej emancipacija človeka, humanizacija sveta. Je
zahteva po radikalni spremembi družbenih odnosov, po ukinitvi razredne
družbe, po osvoboditvi človekovega dela.
Toda Marx niti za trenutek ne zapada v utopizem. Njegov humanizem ni ne
»sočustvovanje z bedo« ne abstraktno razglabljanje o človečnosti. Ne. To je
znanstveni socializem v pravem pomenu besede. Marx in Engels nista »genialna
moža, ki bi se bila prav lahko rodila 500 let poprej in bi tedaj prihranila člo-
veštvu 500 let zmot, bojev in trpljenja« (Engels). Nasprotno. Z razvojem kapi-
talizma se je izoblikovala tista družbena sila — proletariat — čigar zgodovinska
naloga je, da ukine razredno družbo. Zgodovina človeštva, zgodovina razrednih
bojev in delnih emancipacij človekovih ustvarjalnih sil je prišla do tiste točke,
ko je zahteva po humanizaciji človeškega življenja dozorela do uresničljivosti.
Prišel je čas, ko je mogoče, potrebno in nujno, da z zavestno akcijo zaključimo
* Izraz »meščanska« družba ni povsem ustrezen. Tu gre za »bürgerliche Gesellscaft«,
»société civile^', torej za družbo v nasprotju z državo, za ekonomske in druge druž-
bene odnose v nasprotju s pravnopolitično vrhnjo stavbo.
194'
dosedanjo zgodovino človeštva, zgodovino razredne družbe, zgodovino odtuje-
nega dela; z ustvaritvijo brezrazredne družbe, s prehodom iz carstva nuje v
carstvo svobode bo stopilo človeštvo na prag svoje resnične zgodovine, nasproti
kateri bo vsa zgodovina razredne družbe dejansko prazgodovina človeštva,
»osvobajanje od barbarstva z barbarskimi sredstvi«.
Človeška družba je s svojo materialno proizvodnjo dosegla tisto stopnjo, ko je
taka osvoboditev dela postala možna — in ko je celo postala nujna za nadaljnji
vzpon materialne proizvodnje. V tej situaciji postajajo tem bolj zastareli, ne-
ustrezni in zgrešeni programi socialnih demokracij, katerih horizont ne sega
preko okvirov »državne blagajne«, v kateri še nadalje obstoji privatna last-
nina proizvajalnih sredstev, delitev dela, odtujeno delo, blagovna menjava itd.
itn., le družbeni proizvod se deli nekoliko bolj enakomerno. Reformistična revi-
zija marksizma je tu pokazala svoje pravo lice kapitulantstva: zahteva samo
serijo družbenih reform, od katerih nobena ne zadeva bistvenih problemov, no-
bena ne »zgrabi stvari pri korenu«. V programu »državne blaginje« se kaže v
vsej goloti praznota (in v skrajni konsekvenci nehumanost) priljubljenega Bern-
steinovega izreka: »Cilj ni nič, gibanje je vse.«
Prav tako se Izkazuje za nehumano kitajska praksa in kitajska varianta dog-
matske revizije marksizma: boj za »humani cilj« s sredstvi, ki niso humana.
Nehumana, »faraonska« praksa dejansko deformira tudi sam cilj. Za prakso so-
cializma brezpogojno velja tale Heglova revolucionarna misel: »Stvar namreč ni
izčrpana v svojem cilju, ampak v svojem izvajanju, in tudi sam rezultat ni de-
janska celota, ampak rezultat skupaj s svojim nastajanjem; cilj za sebe je ne-
živa splošnost, kot je tendenca golo početje, kateremu še manjka stvarnosti,
goli rezultat pa je truplo, ki je tendenco pustilo za seboj.« (Hegel, Phänomeno-
logie des Geistes, Hamburg 1958, str. 11).^
Marksistična misel je doživljala renesanso, kadar je bila misel revolucionarne
akcije. Po degeneraciji in padcu, ki ju je preživljala v drugi internacionali (pred-
vsem v njenem revizionističnem krilu), se je ponovno dvignila in obogatila v
misli revolucionarnega Oktobra. Veliki revolucionar Lenin je postal tretji klasik
marksizma. Lenin je že sredi revolucionarnega meteža koncipiral humanistično
prakso samoupravljanja. 2e v Državi in revoluciji (avgusta 1917) pravi: »Mi
sami, delavci, bomo organizirali veliko proizvodnjo, izhajajoč iz tega, kar je
ustvaril že kapitalizem, pri tem pa se bomo opirali na svoje delavske izkušnje,
uvajali najstrožjo, železno disciplino, ki jo bo podpirala državna oblast oboro-
ženih delavcev, iz državnih uradnikov bomo napravili navadne izvrševalce naših
naročil, odgovorne, odstavljive, skromno plačane »nadzornike in knjigovodje«
(seveda s tehniki vseh vrst, strok in stopenj) — to je naša, proletarska naloga,
s tem moremo in moramo začeti pri uresničevanju proletarske revolucije. Ta
začetek, in sicer na temelju velike proizvodnje, sam po sebi vodi k postopnemu
»odmiranju« vsakršnega uradništva, k postopnemu ustvarjanju takega reda —
reda brez narekovajev, reda, ki ne bo prav rdč podoben mezdnemu suženjstvu
— ko bodo čedalje vse bolj poenostavljene funkcije nadzorovanja in dajanja
računov opravljali vsi zapovrstjo, da jim bodo sčasoma prišle v navado in bodo
kot posebne funkcije posebnega sloja ljudi navsezadnje odpadle.« (Izbrana dela
III, 217.) Na sam predvečer velikega Oktobra rekonstruira Lenin Marxovo in
Engelsovo revolucionarno miseP; v Državi in revoluciji obračuna z vsem opor-
' Pri tem nič ne spremeni dejstvo, da se je Hegel sam kasneje v marsičem odrekel
tej misli, ko je prusko monarhijo absolutiziral v cilj zgodovinskega napredka.
° »... danes moramo tako rekoč z izkopavanji rekonstruirati marksizem, da bi ga
široke množice spoznale v nepopačeni podobi.« — prav tam, str. 222—223.
195'
tunizmom II. internacionale, z vsem kapituliranjem njenih teoretikov pred
buržoazno državo. Proletariat ne prevzema v svoje roke starega stroja državne
oblasti, ampak »razbije ,upravni aparat' in ves državni aparat sploh ter ga na-
domesti z novim aparatom, ki ga bodo tvorili oboroženi delavci.« (prav tam, 281).
»Pod socializmom bo marsikaj od ,primitivne' demokracije neizogibno oživelo,
kajti množica prebivalstva se bo prvikrat v zgodovini civiliziranih družb povz-
pela do samostojnega sodelovanja ne samo pri glasovanjih in volitvah, temveč
tudi pri vsakodnevnih upravnih poslih^od socializmom bodo upravljali vsi za-
povrstjo in se bodo hitro navadili na to. da ne bo nihče upravljal.« (prav
tam, 283). Za Marxom in Engelsom ponavlja Lenin, da se »država« in »svoboda«
izključujeta in da je proletariatu potrebna le država, ki odmira, država, ki ščiti
interese proletariata nasproti vnanji in notranji reakciji, hkrati pa pripravlja
pogoje, v katerih postaja vse bolj nepotrebna. Vsaka oblika posredne (»poli-
tične«) demokracije je v bistvu neustrezna proletariatu in je sprejemljiva kveč-
jemu za prehodno obdobje, v katerem je treba pripraviti pogoje za neposredno
demokracijo.
Toda kot je moral Lenin »tako rekoč z izkopavanji rekonstruirati marksizem«
— ga izkopati izpod naplavin kautskijanstva in bernsteiniad — tako je bilo treba
tudi dve desetletji po Leninovi smrti tako rekoč izkopati revolucionarno misel
leninizma izpod naplavin stalinističnega dogmatizma. Jugoslovanska revoluci-
onarna praksa je bila neločljivo zvezana z drugo renesanso marksistične misli.
Marx sam je vedno odločno zatrjeval, da ni prerok. Vendar pa je predvidel pre-
cejšen del naslednjega zgodovinskega razvoja; zmotil se je le v maločem. Zgo-
dovinski razvoj npr. ni potrdil Marxovega in Engelsovega predvidevanja, da bo
prišlo do socialistične revolucije najpoprej v industrijsko visoko razvitih de-
želah — v Nemčiji, Franciji, Angliji, ZDA.' Do revolucij pa je prišlo v slabo
razvitih deželah, kjer so protislovja sodobnega kapitalizma dobila svoj najostrej-
ši izraz. Revolucija je morala v carski Rusiji opraviti kar s tremi družbenimi
redi hkrati: s kapitalizmom, z ostanki fevdalizma in celo z ostanki predfevdalne
družbe. Podobno je bilo na Kitajskem in tudi socialistična revolucija v Jugosla-
viji je morala izvršiti še vrsto družbenih sprememb, ki so jih v razvitih deželah
opravile meščanske revolucije. Tako poznajo že meščanske demokracije ločitev
cerkve od države, enakost pred zakonom ne glede na spol, raso in vero, splošno
in enako šolsko obveznost, brezplačno šolanje itn.
V nerazviti deželi je mogoče izvesti socialistično' revolucijo; je mogoče in nujno
začeti z izgradnjo socializma. Toda ni niti malo enostavno. Marx in Engels sta
si zamišljala, da bodo razvite dežele izvedle revolucijo in s pomočjo pospešile
razvoj nerazvitih. To je vsekakor bila ena od zgodovinskih možnosti — in sicer
najmanj boleča. V nadaljnjem zgodovinskem razvoju pa se je realizirala druga:
razvoj zaostalih, sproletariziranih dežel v socializem. Ta pot je mnogo težav-
nejša, polna notranjih in zunanjih težav; ogromna je nevarnost deformacij.
^ To dejstvo so močno zlorabljali nasprotniki marksizma. Vendar pa Marx in Engels
tudi tega predvidevanja nista postavljala kot prerokbo, ampak je npr. Engels v
Kritiki erfurtskega programa zapisal: »Mogoče si je zamisliti, da bi stara družba
mogla mirno vrasti v novo družbo v tistih deželah, kjer je ljudsko predstavništvo
koncentriralo vso oblast pri sebi, kjer se lahko na ustaven način dela, kar se hoče,
če je večina ljudstva za to; v demokratičnih republikah, kakor sta Francija in Ame-
rika, v monarhijah, kakršna je v Angliji, kjer se v tisku vsak dan razpravlja o bliž-
njem obračunu dinastije in kjer je ta dinastija nasproti ljudstvu brez moči. Toda...
kaj takega proklamirati v Nemčiji... se pravi sneti figov list absolutizma in se sam
postaviti pred njegovo goloto.« (Marx: Kritika gothskega programa. Engels: Kritika
osnutka erfurtskega programa. CZ 1962, str. 61).
196'
Zgodovinska usoda marksizma-leninizma v Sovjetski zvezi je bila tragična. Hu-
manizem Marxa, Engelsa in Lenina se je postopoma deformiral v stalinizem,
ki je vedel o človeku povedati le nekaj splošnih fraz. Teoretiki stalinizma so
(vede ali nevede) prezrli, da obstoji tudi v socializmu protislovje med interesi
posameznika in interesi družbene skupnosti, oziroma, kot pravi tov. Kardelj
v obrazložitvi predosnutka ustave: »Ta dva interesa sta medsebojno odvisna.
Prav zaradi tega pa sta hkrati tudi v nenehnem protislovju. Tu se ne more
trajno obdržati nikak hierarhični odnos, temelječ na nasilnem enostranskem
podrejanju »interesa posameznika« v »višjem interesu«, in narobe, ne more se
obdržali niti individualistična samovolja, ki bi krnila skupni intei'es vseh.« (Pred-
osnutek ustave FLRJ, str. 128). Stalinizem je reševal to protislovnost z absolu-
tno podreditvijo posameznikovega interesa »občemu interesu«. Brž ko je ta
»obči interes« odtrgan od interesa posameznikov, ki sestavljajo to skupnost, in
obstoji neodvisno od njih, je to abstraktum. Brž ko na ta način hierarhično
podredimo »interes posameznikov« »višjemu interesu«, moramo priti od mark-
sizma nazaj k — staroheglovstvu. V Heglovi Filozofiji svetovne zgodovine naj-
demo naslednje klasično mesto: »Posebni interes strasti je torej neločljiv od
udejstvovanja občega; kajti iz. posebnega in opredeljenega in iz njegove negacije
rezultira obče. Posebno ima svoj lastni interes v svetovni zgodovini; je nekaj
končnega in mora kot tako propasti. Posebno se bije med seboj in del njega je
obsojen na pogin. Toda prav v boju, v poginu posebnega rezultira obče. To ni
prizadeto. Ni obča ideja tisto, kar se spušča v nasprotje in boj, kar gre v nevar-
nost; nenapadena in nepoškodovana ostaja v ozadju in pošilja posebnost strasti
v boj, da se potolčejo. Temu se lahko reče zvijačnost uma... Ideja ne plačuje
tributa bivanja in minljivosti iz sebe, ampak s strastmi individuov.« (Hegel:
Recht, Staat, Geschichte. Stuttgart 1955, str. 432). V istem delu je tudi znani
Heglov izrek, da svetovni duh v svojem napredovanju pohodi marsikateri indi-
vidualni cvet. V tem razglabljanju se izraža tisti Hegel, ki poveličuje prusko
monarhijo, torej konservativni, »staroheglovski« Hegel. V pruski državi in
pruski birokraciji je stari Hegel videl zaključek svetovnozgodovinskega napred-
ka. Teorije, podobne Heglovim, se logično pojavljajo v družbeni ureditvi, kjer
je abstraktni >vobči interes« hierarhično' nadrejen »interesu posameznik^« in kjer
se državna birokracija identificira s skupnostjo. Zato je stalinistična birokra-
cija morala priti do zelo podobnih gledišč; sorodnosti njenih nazorov s staro-
heglovstvom ne zmanjša dejstvo, da je bil sam Hegel proglašen za »aristokratsko
reakcijo na francosko revolucijo^<. Pregovor »Kjer sekajo gozd, lete trske«, s
katerim se tolaži Astahov v Čistem nebu, je po vsebini in po kontekstu čista
staroheglovščina.
»V naravi birokratskega tehnokratizma, če dobi politično moč — pravi tov. Kar-
delj — je namreč, da gleda na delovnega človeka bol] kot na sredstvo za uresni-
čevanje določenih materialnih programov, ne pa kot na samostojnega ustvar-
jalca v okvirih družbeno organizacijskega dela. Ker pa tako pozabi na človeka,
stihijsko privzema navade ,lastnika kapitala' in postane vir določenih nesociali-
stičnih tendenc v družbenem življenju.« (prav tam, 119). Oglejmo si to v stali-
nistični teoriji: »V osemdesetih letih preteklega stoletja — pravi Stalin — v
dobi, ko so se marksisti borili z narodniki, je predstavljal proletariat v Rusiji
neznatno manjšino v primeri s posamičnimi kmeti, ki so tvorili ogromno večino
prebivalstva. Toda proletariat se je kot razred razvijal, medtem ko so kmetje
razpadali. In prav zaradi tega, ker se je proletariat kot razred razvijal, so se
marksisti orientirali na proletariat (podčrtal B. D.). In niso se zmotili, zakaj
proletariat se je potem — kakor je znano — razvil iz neznatne sile v zgodovin-
197'
sko in politično silo prvega reda.« (Zgodovina VKP/b, str. 109). Hote ali nehote,
vede ali nevede je tu Stalin zagrešil staroheglovski spekulativni trik — spre-
membo subjekta v predikat in predikata v subjekt. Iz »partije proletariata« je
nastal »proletariat partije«. In zdaj dodaja Stalin: »To se pravi, da je treba gle-
dati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki.« Proletariat je sredstvo
pravilne politike. S tem je razkrita vsa globina dogmatske revizije marksizma.
Birokratizem po znani definiciji izvira iz stalne latentne težnje državnega apa-
rata (ki poleg razredne funkcije opravlja tudi obče družbene funkcije!) da bi se
odtrgal od razreda, čigar mandat opravlja, in se dvignil nad družbo. Kadar vla-
dajoči razred (v primefu socialističnih dežel proletariat) ni dovolj močan, da bi
lahko zavaroval svojo oblast nad državnim aparatom, se državna administracija
oddvoji in nastopa često tudi proti interesom svojega mandata. V primeru so-
cialističnih dežel se problem zakomplicira še s tem, da je v interesu prole-
tariata čimprejšen prelom s posredno demokracijo, s politično državo; cilj revo-
lucije v tem primeru ni osvojitev oblasti, ampak je ta osvojitev oblasti samo
nujen korak k razbitju oblasti kot oblasti. V politični državi je človek razdvo-
jen na privatnika in na družbenega človeka. Kot družbeno bitje, kot državljan
nastopa v politični skupnosti, v državi, medtem ko živi svoje materialno življe-
nje kot privatnik.
Najvišje, do česar se lahko povzpne politična država, je emancipacija od religije,
od privatne lastnine, od izobrazbe in premoženja itn. Vse te razlike postanejo
za meščansko demokracijo privatne razlike in seveda kot privatne razlike ob-
stoje še dalje, (prim.: Marx: Prilog židovskom pitanju, Rani radovi, Zgb. 1961).
V posredni, meščanski demokraciji imamo v ustavi in v praksi strogo ločitev
med človekom kot individuom in med človekom družbeno bitjo. Človek nastopa
v dvojnosti državljana in privatnika.
Družbena narava človeka prihaja do formalnega izraza v politični državi, ki je
skupnost vseh državljanov. Ta država se kot abstraktna skupnost osvobaja od
razlik v veri, spolu, premoženju, izobrazbi, rasi, narodnosti itn., tako da te
razlike proglaša za privatne razlike.^
Država briše razlike v veri, ko je izvedena ločitev države od cerkve in s tem
proglašena religija za privatno stvar. Briše razlike v spolu, ko prizna volivno
pravico moškim in ženslčam. Briše razlike v premoženju, ko odpravi volivni
cenzus. Briše narodnostne razlike, ko prizna manjšinske pravice.
Spol, rasa, vera, premoženje, narodnost postanejo s tem privatna stvar in v
sferi privatnega, to je materialnega življenja družbe, žive dalje in predstav-
ljajo celo predpostavko življenja (politične) skupnosti.
Tako demokracijo najbolje karakterizira Anatole France, ko pravi, da je v de-
mokraciji, vsem enako prepovedano, da bi spali pod mostovi.
Kljub uvedeni splošni volivni pravici brez ozira na premoženje, spol, raso in
vero so določene kategorije prebivalstva materialno diskriminirane. S tem, ko je
bila rasa proglašena za privatno stvar, torej za nepolitično razliko, ko je bil
* Seveda tudi ta emancipacija države ne sega do zadnjih konsekvenc, ampak je skoraj
v vseh meščanskih demokracijah ta osvoboditev države le delna. Velika Britanija
ohranja ostanke državne vere, Švica ne priznava ženskam volilne pravice, mnoge
države ZDA imajo že uzakonjeno rasno razločevanje itn. Toda tudi ko bi bila ta
emancipacija politične države izvedena do kraja, bi še vedno ne prekoračila okvirov
posredne emancipacije ljudi kot državljanov, emancipacije ljudi preko posrednika —
države.
198'
rasizem izgnan iz javnega prava, je ostal in živi naprej v privatni sferi, v pri-
vatni diskriminaciji (od nižje plače za enako delo"') do oddajanja sob in stano-
vanj, zaposlovanja itn.) Jezik manjšine je lahko proglašen za privatno stvar,
toda s tem ostane ista diskriminacija v privatni sferi, kot smo jo videli pri ra-
sizmu. To nam potrjuje pogled v nekatere sosednje države. Ce so razlike v spolu
proglašene za nepolitične razlike, s tem še ni dosežena dejanska enakopravnost
ženske.
Vse to pa so le obrobni pojavi osrednje diskriminacije, zaščite izkoriščanja člo-
veka po človeku. Kljub splošni volivni pravici, kljub vsem pravicam človeka
ostaja meščanska demokracija orodje vladajočega razreda. Pravice člpveka, kot
so formulirane v meščanskih ustavah, so take, da so po svoji praktični vsebini
zaščita privatne lastnine. Politična država kot skupnost državljanov postavlja
za svoje temelje načelo ohranitev obstajanja privatnih odnosov v meščanski
družbi. Pravice človeka tu zadobivajo posebno obliko pravic člana meščanske
družbe. Oglejmo si to na revolucionarni francoski ustavi iz 1793, ki služi za
osnovo večini meščanskih ustav.
Med prirodne in neuničljive pravice človeka spadajo po tej ustavi (Deklaracija
pravic človeka in državljana, čl. 2) enakost, svoboda, varnost, lastnina. Enakost,
to je enakost pred zakonom: »Enakost je v tem, da je zakon enak za vse, pa
naj ščiti ali kaznuje.« (čl. 5). Svoboda je pravica privatnika, da dela vse, kar
ne škodi drugim privatnikom: »Svoboda je pravica, pripadajoča človeku, da dela
vse, kar ne škodi pravicam drugih.« (čl. 6). Varnost je varnost privatnikove
osebnosti in njegove lastnine: »Varnost je v zaščiti, ki jo druža daje vsakemu
svojemu članu, da bi zavaroval svojo osebnost, svoje pravice in svojo lastnino.«
(čl. 8). Osrednja pravica je torej pravica privatnika do svobodnega razpolaganja
s svojo lastnino: »Pravica do lastnine je pravica, pripadajoča človeku, da po
svoji volji uživa in razpolaga s svojimi dobrinami, svojimi dohodki, plodovi svo-
jega dela in svoje delavnosti.« (čl. 16). Naloga zakonov meščanske demokracije
je torej v tem, da kot mejniki označujejo obmčoja, ki pripadajo privatnikom,
da začrtajo meje med »tvojim« in »mojim« interesnim območjem. Zakon regu-
lira odnose med egoističnimi privatniki.
Družba je torej konstruirana tako, kot da bi nastala po družbeni pogodbi med
egoističnimi posamezniki, ki so se zaradi blagra skupnega življenja omejili
v svojih egoističnih pravicah. Toda človek po svojem bistvu ni izolirani posa-
meznik, ampak član skupnosti. Zgrešenost nauka o družbeni vzgoji je v tem,
da so ljudje postali posamezniki šele v zgodovinskem procesu. »Človek postaja
izolirani posameznik (vereinzelt sich, dobesedno »se oposamlja«) skozi zgodo-
vinski proces.« (Marx, Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, str. 395).
Osrednjo vlogo pri tem ima proces blagovne menjave. V svoji najčistejši obliki
nastopa zindividualizirani človek v kapitalizmu. Posamezniki so med seboj na-
videzno neodvisni. Družbeni odnosi nastopajo v specifični obliki odvisnosti člo-
veka od nekih stvari, konkretno npr. denarja kot kristalizirane menjalne vred-
nosti. »Ta družbena povezanost je izražena v menjalni vrednosti, v kateri je za
vsak individuum njegova lastna dejavnost ali njegov proizvod šele dejavnost
in proizvod zanjo« (namreč za menjalno vrednost); »proizvajati mora neki
splošen proizvod — menjalno vrednost, ali, če je ta izolirana zase, individuali-
zirana, denar. Po drugi strani pa moč, ki jo vsak individuum izvaja nad dejav-
Po podatkih, ki jih je zbrala KP ZDA, imajo ameriški delodajalci na račun eko-
nomske diskriminacije črncev letno 4 milijarde ekstraprofitov, torej več kot od vseh
investicij v Latinski Ameriki!
199'
nostjo drugih ali nad družbenimi bogastvi, obstoji v njem kot lastniku menjalnih
vrednosti, denarja. Svojo družbeno- moč, kot tudi svojo povezanost z družbo
nosi individuum s sabo v žepu.« Marx: Grundrisse... str. 74—75)«. Vsak indi-
viduum ima družbeno' moč v obliki stvari. Oropajte stvar te družbene moči in
morate dati osebam tako moč nad osebami. Odnosi osebne odvisnosti (sprva
čisto- samonikli) so tiste prve družbene forme, v katerih se pa človeška produk-
tivnost razvija le v skromnem obsegu in na izoliranih točkah. Osebna neodvis-
nost, utemeljena na stvarni (sachlich) odvisnosti, je druga vélika oblika, v ka-
teri se šele izoblikuje sistem splošne družbene izmene snovi, univerzalnih od-
nosov, vsestranskih potreb in univerzalnih premoženj. Svobodna individualnost,
utemeljena na univerzalnem razvoju individuov in na podreditvi njihove skup-
nostne, družbene produktivnosti kot njihovega družbenega premoženja, je tretja
stopnja. Druga ustvarja pogoje za tretjo.« (Prav tam, str. 75). Prva stopnja so
predkapitalistične ekonomsko-družbene formacije, druga je kapitahzem, tretja
pa komunizem. V kritiki gothskega programa pravi Marx, da v kolektivistični,
na skupni lastnini premoženj temelječi družbi proizvajalci svojih proizvodov ne
menjavajo in da »se delo, pretvorjeno v produkte, ne pojavlja kot vrednost teh
produktov, kot neka njihova materialna lastnost, ker zdaj — nasprotno kakor v
kapitalistični družbi — posamezno delo ne postane posredno, ampak neposredno
sestavni del celotnega dela.« (Omenjeno delo, str. 15). Komunistično družbo ka-
rakterizira torej konec blagovne menjave in s tem konec individualistične raz-
drobljenosti družbe. Prehodna doba socializma opravlja to razdrobljenost korak
za korakom. Na vseh področjih družbene dejavnosti je treba začeti z izgradnjo
takih odnosov, ki bodo postopoma privedli do negacije izoliranosti, do zlivanja
interesov posameznika z družbenimi interesi (seveda ne v tem smislu, da bi pri-
šlo do hierarhične podreditve enega interesa drugemu).
Kot je zapisal že Engels v Kritiki osnutka erfurtskega programa, je zahteva po
enakih pravica za vse lahko povsem meščanska zahteva, zato predlaga kot
programsko formulacijo »enake pravice in enake dolžnosti vseh« in pravi:
»Enake dolžnosti so za nas še prav posebno bistveno dopolnilo buržoazno demo-
kratičnih enakih pravic in jim jemljejo specifično buržoazni smisel.« (navedeno
delo,r str. 60). To je tudi izhodišče naše ustave pri obravnavanju pravic občana.
Pravice občana izvirajo iz njegovega dela. »Kdor noče delati, čeprav je zmožen
za delo, ne uživa pravic in družbenega varstva, ki ga ima človek na podlagi
dela.« (čl. 38, zadnji odstavek.) Na delu občana temelji tudi njegova neodtujljiva
pravica do samoupravljanja. Prav v procesu samoupravljanja prihaja do tistega
zlivanja interesa posameznika in interesa skupnosti, v katerem se oblikuje
nova, socialistična osebnost; samoupravljanje je tisti družbeni proces, ki ga
je treba zavestno čim bolj krepiti in razvijati, ker se le v procesu samouprav-
ljanja formirajo tudi sami upravljavci. Družba, ki jo naša ustava sankcionira
in kateri predstavlja smernice, je družba, ki pripravlja pot v komunizem, ki
ustvarja hkrati vse bogatejšo proizvodnjo in vse bolj socialistične medčloveške
odnose. Socializem ni nikakršno družbeno stanje, ampak je faza permanentnega
revolucioniranja, ko včasih že zelo kratka razdobja uveljavljanja določene druž-
bene reforme privedejo do tega, da je ta konkretna reforma zastarela in da jo
je treba dopolniti. Široka iniciativa samoupravljanja lahko zelo pospeši to re-
volucioniranje odnosov, zlasti pa pomeni učinkovit protistrup proti konserviranju
dosežene stopnje, proti konserviranemu »prestajanju« družbenih sprememb
v upanju na to, da se bodo »razmere kmalu ustalile«. Toda ni tako. Vsak korak
v zavestnem spreminjanju človekovega sveta odpira pot vrsti nadaljnjih, boljših
in popolnejših. Vsak od teh korakov spreminja ljudi same — tudi v tem smislu,
200'
da postanejo mogoči nadaljnji koraki in da se odpro nove perspektive družbe-
nega razvoja. Razmišljanje o nekakšni »ustalitvi« razmer na nekem določenem
doseženem nivoju je lahko samo iluzija ljudi, ki ne morejo iziti iz okvirov
mišljenja, karakterističnega za ustaljene institucije politične države. Družba se
permanentno revolucionira, vsak korak v tem revolucionarnem spreminjanju
pripravlja pot novim korakom, novemu, še globljemu revolucioniranju. Tudi
komunizem kot »končno stanje zgodovinskega napredka« je prav taka iluzija
ljudi, ki mislijo v togih okvirih institucionalne družbe. Komunizem je prav tako
proces in ne stanje.
Tudi o tem jasno govori naša ustava v svojem VII. temeljnem načelu: »Z druž-
benim in političnim sistemom, določenim v tej ustavi, se ustvarjajo možnosti
za nadaljnji razvoj socalistične družbe in za premagovanje protislovij, ki so
njegov neizbežen spremljevalec, s tem pa hkrati tudi pogoji za tak družbeni
napredek, ki bo omogočil postopno uresničevanje komunističnih družbenih od-
nosov, v katerih bosta na visoki produktivnosti dela in obilju proizvodov veljala
ekonomska enakost in načelo: »Vsak po svojih sposobnostih — vsakemu po nje-
govih potrebah« in bo s tem zadovoljen vsestranski razvoj človeka kot svobodne
osebnosti.
V ta namen so delovni ljudje ter njihovi organi in organizacije poklicani, da
z vso svojo dejavnostjo spodbujajo in uresničujejo:
—	krepitev materialne osnove družbe in življenje posameznika, s tem da razvi-
jajo produktivne sile, večajo produktivnost dela in nenehno pospušujejo so-
cialistične družbene odnose;
—	kar najpopolnejšo osvoboditev dela in pogojev za človekov vsestranski razvoj
ter za zadovoljevanje njegovih potreb in teženj;
—	širjenje in nadaljnje razvijanje vseh oblik družbenega samoupravljanja in
socialističnega demokratizma, zlasti na področjih, na katerih prevladujejo fun-
kcije politične oblasti, postopno omejevanje funkcij politične oblasti in ob-
močja prisiljevanja ter vzpostavitev takih odnosov med ljudmi, ki bodo teme-
ljili na njihovi zavesti o skupnih interesih in na njihovih prostih aktivnostih;
—	premagovanje razlike med umskim in telesnim delom ter vsestranski razvoj
človekovega znanja in njegove kulture;
—	kar najbolj popolno uresničevanje človeških svoboščin in pravic, humani-
zacijo družbenega okolja in človeške osebnosti, krepitev solidarnosti in člo-
večnosti med ljudmi ter spoštovanje človeškega dostojanstva;
—	razvijanje vsestranskega sodelovanja in zbliževanja z vsemi narodi, v skladu
s progresivnimi težnjami človeštva, da se ustvari svobodna skupnost vseh naro-
dov na svetu.
Družba, v kateri se bodo uresničevali taki in vsi drugi odnosi osvoboditve dela,
čedalje popolnejše gospodarske enakosti, enakopravnosti, samouprave, svobode
in humanosti — je hkrati pot v komunizem.«
Nadaljnja izgradnja socializma in izgradnja komunistične družbe ne more pote-
kati niti po poti »vodenja od zgoraj«, niti pod vplivom samih ekonomskih faktor-
jev. Gre za zavestno izgradnjo družbe, za izgradnjo socialistične demokracije
na čim širši družbeni platformi, za zavestno uvajanje čimbolj socialističnih od-
nosov na vsakem konkretnem področju in na slehernem delovnem mestu. Od
dejavnosti slehernega občana je odvisen tempo te izgradnje, tempo te vse-
stranske emancipacije človeka. Naloga zavestnih subjektivnih sil je odkrivanje
vse novih in boljših rešitev konkretnih problemov in s tem reševanje družbene
201'
problematike v celoti. Delovni človek v samoupravljanju je nosilec in subjekt
te družbe. Zanjo je odgovoren vsak. To pa zahteva čim hitrejšo politizacijo
družbe, politizacije slehernika, da bo čimprej postal odveč sleherni »obči stan kot
posebni stan« (Marx).
»Vsaka emancipacija je zvajanje človekovega sveta, človekovih odnosov, na
samega človeka.
Politična emancipacija je po eni strani redukcija človeka in člana meščanske
družbe, na egoistični, neodvisni individuum, po drugi strani na državljana, na
moralno osebo.
Sele ko dejanski, individualni človek vrne vase abstraktnega državljana in kot
individualni človek postane generično bitje v svojem empiričnem življenju,
v svojem individualnem delu, v svojih individualnih odnosih, šele ko človek
spozna in organizira svoje lastne sile kot družbene sile in zato ne bo več družbe-
ne moči oddeljeval od sebe v obliki politične moči, šele tedaj bo človekova eman-
cipacija dovršena.« (Marx: Prispevek k židovskemu vprašanju, Rani radovi,
str. 73).
Dovršena človekova emancipacija — to je komunizem. Filozofija, katere kon-
sekvenca je zahteva po taki emancipaciji — to je filozofija zdajšnjega sveta.
Punčka ne joče
Vita Vari
%
SOBOTA
Popoldne smo prispeli v trg, a hotel, kamor smo bili namenjeni, je bil še
nekaj kilometrov oddaljen. Silila sem naprej, ker sem hotela to storiti prav tam.
Dolina se je vse bolj širila in bila je čudovito lepa. Avto je drvel po prašni
cesiti in bila sem presrečna, ko sem zagledala hotel. Millecento je zavil na privoz
in ustavil. Alma je sedela zadaj, mirna in tako tuje hladna, da sem se kar
zgrozila. Italijana sta ugotovila, da je kraj lep in me pohvalila za idejo. Alma
je molčala.
»Si utrujena?« sem vprašala.
»Naveličana.«
»Zelo?«
»Do onemoglosti.«
»Cemu si potem sploh šla — in še mene potegnila zraven?«
»Jaz moram — ampak ti — tebi je žal?«
»Ne, Alma.«
Fausto naju je prekinil. Ni prenesel, da bi v njegovi navzočnosti govorili
v domačem jeziku. Kdo ve, česa slabega naju je dolžil. Bruno je bil utrujen
in mu je bilo vseeno. Imela sera srečo, vsaj ne bo zahteven. Bil mi je mnogo
bolj všeč kot Fausto, prav ker je bil vedno utrujen in me je s tem spominjal
na nekega zdravnika, ki mi je bil nekoč všeč.
202'
Tih in spokojen večer se je spustil v dolino. Med hribe stisnjen hotel se je
prižgal v lučeh. Lep večer, ko bi človek ne bil določen, da z nekom spi, ko
bi ga ne vznemirjal vsak gib lastnega telesa.
Alma me je potegnila za sabo, ampak ni bila kriva. To je bilo ves čas
v meni. Zelja, da bi bila lepo oblečena, da mi ne bi bilo treba šteti vsakega
dinarja. Ta način je bil tako enostaven. In italijanščina mi je silno všeč — in
Bruno tudi.
Moji dnevi so tako prazni. Ne vem, zakaj me študij ne veseli. Ni tisto,
o čemer sem sanjala. Neživljenjski je in suhoparn. Formule so mrtve. Ne vem,
če bom to danes prenesla. Ce bom, bo prav. Alma pač ne bo dovolila, da bi
opustila študij. Pretepla bi me, je rekla. Ne verjamem, da bi me res, pa vseeno
ji tega ne bi nikoli upala omeniti.
Pred večerjo smo šli na sprehod.
Otroško sem se pognala po stopnicah iz sobe, da je Alma kar nejeverno
gledala. Take me še ni videla. V vsej moji objestnosti pa je bila samo vroča
želja, da bi prikrila nemir.
Nemir. Kako pošastno se to splazi v človeka. Kaj mi je vendar? Spala bom
v tisti sobi zadaj, kjer vso noč poje voda z mlinskega kolesa. Sumeče bo in
čudovito. In Bruno mi je vendar všeč. V tem ni napake. Ko mi je podajal roko
in me lovil med drevesi, sem bila polna želje, da bi vzela njegovo glavo med
dlani in ga poljubila na utrujene oči. Bilo bi romantično, jaz pa sem danes
v službi in ne smem početi tega. Alma se mi ne sme smejati.
Prišla je noč. Voda je padala čez kolo. Slekel me je z željnimi, vročimi rokami.
»Amore
Lepo bi bilo, ki bi ne čutila, kako bo zjutraj vstal, položil denar na mizo in
odšel.
Zbirala sem svojo revno italijanščino:
»Bruno, amore. Nočem denarja. Všeč si mi, rada te imam, ampak tako res ne
morem.«
Dvignil se je na komolce.
»Bene, carissima. Non pensa più ...«
Zdelo se mi je, da zdaj lahko vzamem njegovo drago glavo med dlani in ga
poljubljam do nezavesti. Voda je še vedno padala na mlinsko kolo, šumela
je toplo in domače.
Pri zajtrku mi je Alma šepnila, da je Bruno videti srečen... Bilo je jutro,
umito in hladno. Alma je izgledala tako izčrpana, da se mi je zasmilila. Mene
pa ni nič težilo. Ne bo mi plačal. Bila sem z njim, ker mi je bil všeč. Nisem
za ta posel. Morda tudi Almo teži prav to. Nikoli ne bo povedala, kaj občuti
takoj zjutraj.
Kmalu smo se odpeljali. Avto je vozil po znani, sončni poti. Alma je želela,
da sedim pri njej. Pokroviteljsko me je objela čez rame. Bila je hladna.
»Alma.«
»Je kaj narobe?«
»Ne.«
»Kaj pa?«
203'
»Nisem hotela denarja.«
Pogledala me je, kot bi to sploh ne bilo možno.
»Si zaljubljena?« je vprašala čez čas.
»Ne. Samo nisem mogla drugače.«
»Kakor veš, miška.«
Molčali sva. Stiskala sem se k njej nekoliko razočarana nad njeno toplo reakcijo.
Bolj prav bi mi bilo, ko bi rekla, da sem nora in da me ne bo več vzela s seboj.
Tako pa...
Poslovili smo se v mestu. Alma je odšla z njima, jaz pa s trolejbusom domov.
Kako težko je postati zopet stvaren, vrniti se v svoje preprosto študentovsko
življenje. Obuti čevlje z nizko peto, vzeti torbo, povedati teti, da sem se pri
prijateljici v Zagrebu prijetno zabavala in iti študirat k drugi prijateljici.
Studirati. Kakor hitro bom zagledala formule, bom zaspala. Ubijajo me. Tako
so prazne, brezimne. — To soboto bom pomnila.
Alma je rekla še, naj pridem v torek dopoldne k njej. Dovolj dolgo, da ji ne
bom več zoprna zaradi te današnje neumnosti.
Jutro je zmeraj neumno.
NEDELJA
Nada bi morala priti pome. Čakala sem z nejasno gotovostjo, da je ne bo. Bila
je neuničljivo površna. Vseeno sem se oblekla. Večer je bil ves mehak. Vsi so
odšli na sprehod, ostala sem sama.
Sama. Tega se bojim. Vedno pridejo misli, stari, zaprašeni metulji. Iz globokih
kleti spomina se prikrade nekdo, neka pol pozabljena podoba.
Vlado.
Zaljubila sem se vanj kot deklica. Nedolžno, z upanjem. Bil je poročen. Vedela
sem od vsega začetka, a me enostavno ni motilo. Sprejela sem njegovo ženo
kot nujno zlo.
Cisto se je že znočilo. Samo zelena lučka radia je ostala in nekaj večernih
zvezd na svetlo modrem nebu. Melodija je bila pekoča kot zadnji krik uga-
šajočega življenja. Kadar sem poslušala glasbo, se mi je zdelo, da sem že dovolj
stara, da si ne želim več moškega, da imam polno trofej in me nič več ne boli.
Vlado me je vzljubil, bila sem igračka njegove prihajajoče starosti. Bal se je,
da me bo onesrečil, preprečiti pa tega ni mogel. Z naporom sem ga poskušala
pozabiti, potlačila pa sem ga le v podzavest. Vsega se pač ne da potlačiti, vsaj
vedno ne. Včasih od vsepovsod navalijo spomini. Nisem se jih znala znebiti.
Stisnili so me v svoj mrzli prijem. Kakor hitro sem začela analizirati, nisem
vedela ne kod ne kam. Vse sem razstavila; kot kolesca razbitega stroja je bilo,
a ta kolesca so bila brez koristi.
Morala bom ven, sem spoznala.
Cesta prenese vse. V množici si najbolj sam, najbolj lasten, nikamor spadajoč
delček življenja. Luči so se prižgale. Moja najljubša ura. Cas, ko je nebo še
svetlo, nastavlja prve zvezde, med hišami pa je že tema. Ulice so polne živ-
ljenja, ki v našem mestu tako zgodaj ugasne. Postalo je malo hladneje. Včasih
sva z Vladom -takole hodila po ulicah, ure in ure sama s seboj. V začetku, ko
•
204'
je še pogosto prihajal k meni. Potem so se obiski vse bolj redčili. Vedela sem,
da jih bo nekoč konec. In ko je prišlo, me ni več bolelo. Kmalu bom doštudirala.
Odšla bom v službo v oddaljeno tovarno in ostal bo le konec. Vedno konec.
Znašla sem se v parku na klopi. Prijalo mi je, da me je zeblo. Zmanjševalo
je intenzivnost razmišljanja. Stezica pred mano se je že skrila v temo in le
po osamljenih stopinjah redkih mimoidočih sem vedela, kod vodi. Grmi so
rahlo šelesteli z listi, kot bi se tihi, neopazni prijatelji posvetovali, kaj naj
store z mano. Bil je trenutek resnične osamljenosti, spominov in kompleksov.
Ko bi bil zdaj Vlado pri meni! Nikoli več ga ne bo. Kdo drug bi moral biti,
kdor koli, ki ve, kaj je samota. Danes bi bilo res vseeno, kdo bi bil. Samo živ
človek naj bi bil. Skromna želja.
Grmi niso vedeli, kam z mano in sama s seboj prav tako ne. Povsod praznina.
Sinočnja noč morda. Bruno. Cisto natanko sem se spomnila njegovega telesa,
njegovih gibov. Jemal me je v svoje tople, mehke roke kot drobno, lomljivo
igračko. Potem je zaspal, s telesom nagnjenim čez moje, z zavestjo lastništva
morda, ki mi je bila najprej zoprna, nato pa vse dražja.
Odšel je in ostala je manjša izguba, kot sem pričakovala. Nikoli nisem znala
točno določiti meje svoje prizadetosti. Kadar sem jo pričakovala, ni bilo ni-
česar, le popolna umirjenost. In če sem vse vzela lahkotno, sem na koncu ostala
objokana. Neka neskladnost je bila v tem, a ni se je dalo izravanti.
K vragu izravnanje! Zopet sem se spomnila Nade, ki me je ta večer pustila na
cedilu. Pa prav nocoj, ko to tako težko prenašam. Počasi sem pobrala ra-
zočaranje, torbo in cigarete in se namenila v mesto, med luči in ljudi.
Razpoloženje se je začelo spreminjati. Navsezadnje imam vse to rada, sem spo-
znala. To, da lahko vstanem in grem, kadar moj nemimi duh to hoče. Da
grem, kamor želim in s komerkoli. Da je okrog mene preprosta poisvetloba,
v katero se lahko potopim in izginem.
Glas v množici je poklical moje ime. Neznan glas, ki me je prisilil, da sem se
ozrla. Nasproti se mi je smejal Nadin obraz in še trije moški prijaznega videza.
»Zamudila sem k tebi — seveda zaradi njih — pa smo te šli iskat. Saj vem,
kod se potikaš,« je pojasnila Nada. Po njeni zgovornosti sem sklepala, kje so
me iskali. Njihovo utrudljivo delo je bilo povezano verjetno že z lepim šte-
vilom konjakov ali česa sličnega. Morala sem se nasmehniti.
»Predstavljanje opustimo, zdaj pa poskrbite, da se vam čimprej pridružim
s primernim razpoloženjem,« sem rekla veselo.
»Kaj pijete?« je vprašal eden od trojice.
»Alkohol seveda,« sem zinila.
»Krepka ženska.«
»Ali vi morda vodo pijete?« sem se uprla.
»Kje neki! Se nog si ne umivamo več, tako nam škoduje!«
Opazila sem tiho sporazumnost med nami in vedela sem, da se bomo skupaj
še dobro zabavali. Zavili smo v majhno gostilnico in kmalu sem jih dohitela.
Kot da sem bila lačna tega, da se z nekom smejem. Slaba volja je kar v kosih
odpadala od mene. Hlastno sem jo podila, tega nadležnega psa, ki utegne tako
nevarno gristi.
Vsi trije so bili novinarji srednjih let in prav prikupni. Sredi mesta so Nado
vprašali za pot do benzinske črpalke. Z veteranskim nasmehom jim je rekla,
da gotovo izgleda še zelo mlada, da jo nagovarjajo na tako obrabljen način.
205'
Potem so priznali, da imajo benzina dovolj in lahko kar prisedem. Ko me niso
našli več doma, so avto parkirali in začeli peš raziskovati nejasni alkoholni
teren.
»Kaj bi se zgodilo, če bi se pomaknili v bar?« je predlagal Brie.
»Bili bi v baru.«
»Utegne držati. Gremo?«
»Predlog se daje na glasovanje. Več glasov več zaleže. Pazite na svoje glasove,
da ne bo kdo ob nos!« je teatrsko izpredaval Nik.
Pet rok se je dvignilo, Nik pa je nadaljeval:
»Tovariši in tovarišice, ali obratno, toplo se vam zahvaljujem za izkazano
zaupanje in predlagam naslednji dnevni red: Prvič večerja, drugič spoznavanje,
tretjič spet spoznavanje in tako dalje do končnega spoznanja.«
Vse je potekalo kot po skritem zakonu. Bila sem malo omamljena od smeha
in pijače, a počutila sem se čudovito. Da bom to noč še v baru, sploh nisem
mogla verjeti. Bilo je največ, kar sem mogla ta večer doživeti. Oboževala sem
ga, z rdečimi lučmi na črnem stropu, ki so me vedno spominjale na razpeta
krila pikapolonice. Orkester je bil dober in vzdušje skoraj brez izjeme prijetno.
Bilo mi je čisto domače, večno večno ljubo.
Ze na stopnicah sem zaslišala eno svojih najljubših popevk. Obstala sem na
preprogi in se naslanjala na čmi kameniti zid. Med drage zvoke se je mešal
hrup množice. Bilo je moje, to tukaj.
Dobili smo ljubko mizico ob stebru, pri plesišču. Pri sosednji mizi je bila družba
Nemcev, samih rrioških. Dalje zaljubljenca, ki nista pristajala v ta okvir. Hotela
sta najti svoj svet, a tega tu ni. Tu je le naš svet, svet nevezanih ali izkore-
ninjenih. Na drugi strani, preko plesišča, sem zagledala Almo in še neko njeno
tcvarišico z dvema moškima. Bila sta na videz kar prijetna, k sreči. Laže ji bo.
Polagoma sem tonila v svoj svet. Srečna sem bila, a malo zamišljena. Zmeraj
se mi je zdelo, da sem na nekem posvečenem kraju. Nisem mogla biti hrupna
in zabavna, pa če sem se še tako dobro počutHa. Nekaj me je vedno rahlo
utesnjevalo, spone mojih razmišljanj, spone zveze z Almo.
Pri mizi so se smejali, navdušeno in glasno. Nada me je proglasila za »senti-
mentalnika«, a je utihnila, ko sem jo žareče pogledala.
»Kaj ti je? Ti ni všeč?«
»Pač. Celo preveč všeč, tako, da sem ohromela od sreče. Lahko bi že vedela,
kaj čutim.«
»Saj vem.«
Igrali so čudovito. Pevka je z nizkim, toplim glasom pela »per Alma è Enzo
— Come simphonia«. Gledala sem jo. Na obrazu ji je onemel nežni nasmeh
in vsakič, ko se je kot po naključju ozrla k meni, je postal še lepši. Bila je
dragocena. Njen za spoznanje preoster profil je bil kljub vsemu najnežnejši,
kar sem jih poznala. Nisem se čudila moškim.
Kris me je pogledoval z občudovanjem.
»Nekaj silno otroškega je na tebi. Mlajša si videti. Samo z zrelostjo dokazuješ
svoja leta.«
Nasmehnila sem se. Vsi so mi govorili isto. Bil je res dober videz, ugoden.
Vesela sem bila svojega neizdelanega otroškega obrazka. Vse je prekril.
Med plesom me je Kris nežno privil k sebi. Bil je velik, širokopleč in svetlolas.
Tudi sam je imel mlad obraz, vendo neumorno nasmejan. Njegova roka je
èoà'
drsela po mojem hrbtu lahkotno in gotovo. Približeval se mi je nevsiljivo,
skoraj neopazno. Ob njem mi je bilo lepo. Ni silil v moj svet. Smela sem mu
sloneti na rami, ne da bi si zato domišljal, da mi oči sijejo zaradi njega. Sredi
plesišča sem zadela ob Almo. Ves čas je bila s svojim plesalcem tik za mano.
Bilo mi je všeč; držala se je tihega dogovora, da bova neopazno vseeno vedno
skupaj, kadar bo le mogoče. Vrnila sem se k mizi in se počutila popolnoma
mirno. Prestrezala sem srečne smehljaje, besede, ritme. Kot bi neki aparat
v meni beležil srečo, brezmejno srečo, da sploh živim, da smem vdihavati ta
dim in gledati te luči. Bila sem ob strani dogajanja, a čutila sem se povezano
in neodrinjeno. Nerazumljiv občutek, ki se je tukaj zmeraj ponavljal. Misel,
da sem vsem enaka, vsem sestra. Pravzaprav sem si podzavestno želela, da
bi mogla sedeti z Almo na mestu deklice z lepim obrazom Svedinje. Sicer pa
to ni bilo najnujnejše. Nujno je le, da sem zadovoljna. Zdaj, ta trenutek.
In to sem.
Z Nikom sva sedla na visoke barske stolčke. Rdeči »-atomski koktajl« je bil
atomski samo po imenu, a všeč mi je bilo prelivanje rdečila v kozarcu. Ple-
sišče se je počasi praznilo. Samo še nekaj parov je vztrajalo, srečnih in utru-
jenih. V zraku pod stropom je drhtela sivomodra meglica. Bližala se je mrtva
ura, ko človek sam sebi komaj še zadošča. Alma je odšla s svojo družbo. Za
nas se noč končuje, zanjo se šele začenja. Jutri bo spet utrujena, jaz pa bom
šla na predavanje, kjer bom gotovo dremala in se pogrezala spet v bledo
dnevno otopelost do večera.
Ostali so se nama pridružili. Orkester je igral »La tristezza di una tromba«.
V izpraznjenem baru je odmevala onemoglo in otožno. Stisnila sem Nadi roko:
»Zapomni si ta trenutek ...«
Začudeno me je pogledala. ТоИко važnejših trenutkov je prezrla, sem se spom-
nila. Toda tožba osamljene trobente mi je trepetala pod kožo, bila je tu in je
jokala za nečim izgubljenim — ali morda v strahu, da tisto »nekaj« šele izgubi.
PONEDELJEK
Priredili smo koncert v neki bližnji vasi. Vsi pri zboru smo se dobro razumeli,
saj smo že dolgo peli skupaj. Veselo smo se naložili v avtobus in se odpeljali.
Vas se je že zavila v polmrak. Videla sem le, da je ljubka, vržena sredi po-
krajine na hribček, poln drobnih hišic in cvetočih dreves.
Marko je bil ves čas z mano. Bil je iz mojega kraja in vedela sem, da ima dekle.
Zato mu nisem nikdar kazala svoje naklonjenosti, čeprav sem čutila njegovo.
Ta večer pa je bil tako lep. Kostanji so pripravljali cvetove med gostimi zele-
nimi listi. Zrak je bil nasičen nedoločenega vonja po pomladi. Bilo ga je polno
okrog mene in v meni.
Povedala sem Marku, da grem k Francki, kolegici s fakultete.
»Bo huda, če te spremim?«
»Ne verjamem.«
Sla sva med drevjem, po kolovozu z razprtimi kolesnicami in večernimi sencami.
Našla sva hišico. Ob misli na Francko se mi je zazdelo nemogoče, da se je ta
moderna deklica rodila v tej hiši. Sprejela naju je prijazno in neposredno,
kot je bila sama. Marko ji je bil enako dobrodošel gost kot jaz.
207'
Hišica je bila vsa majhna in igračkasta, stisnjena v breg med drevje. Vse je
bilo tako miniaturno, da je bilo kar ganljivo. Mama — stara ženica — je pri-
nesla kruha in mleka, svojevrsten pozdrav za dva mlada, kot je njena Francka.
Mala kuhinja je bila ljubezniva, čista, v kotu je pod starinsko božjo podobo
gorela večna lučka. Drobni oranžni plamenček je svetil v mrak. Nam nosi
mir zelena lučka radia, ki igra v temi — njim pa ta večna lučka, simbol pre-
teklosti in nejasne prihodnosti.
Ko sva odhajala na koncert, se mi je mucka dobrikavo ovila okrog nog. Tako
prisrčno je bilo vse in še sem se ozirala na majcena okenca, polna rož.
Med nastopom se nisem mogla zbrati. Neposredno doživetje Franckinega doma
me je napolnilo z nečim manj izmaličenim od vsega mojega življenja. Čutila
sem nekaj novega v Markovem glasu, ki je prihajal izza mojega hrbta. Tudi
on je znal to doživeti.
Potem -sva se vrnila k Francki.
»•Nabrala bi lahko šmarnic, ko bi bil dan,« je rekla Francka.
Vroče sem si zaželela drobnih, dišečih šmarnic, pa sem jo prosila za luč. Dala
mi je prižgano lojenko in stopila sem v noč, namenjena v smer, ki mi jo je
pokazala Francka.
»S tabo grem.«
Marko je stopil za mano in mi vzel svečo iz rok. Večerni veter je že zadremal
med vejami, komaj zaznavno je še dihal. Marko je z velikimi, močnimi dlanmi
ščitil nežni plamenček. Pokleknila sem v rosno travo. Breg pred nama je bil
tak, kot bi ga prèkrila slana. Bila pa je le mesečina, ki ga je tako posrebrila.
Kar težko sem dihala od vsega tega. Srce se mi je stiskalo čisto tako, kot bi me
bilo strah, a ni bilo to. Počutila sem se tako neskaljeno srečno, tako brez-
mejno hvaležna slučaju, da sem doživela ta večer. Francka in Marko in šmar-
nice'— vse je bilo moje. Tako malo lepega sem doživela. Pa vendar je mogoče
biti srečen brez vsake zle misli.
Sveča v Markovih rokah je dogorevala. Roke sem imela polne nežnih, vlažnih
cvetov. Razdelila sem jih in jih polovico dala Marku.
»Mira ima jutri rojstni dan,« je rekel.
Njegovo dekle. Nabirala sem šmarnice za njen rojstni dan. Ta večer niti to
ni moglo skaliti moje sreče. Z roko v roki sva se vrnila v pravljično hišico.
»Morda bi bilo tako prav,« sem pomislila doma. »Tako bi verjetno lahko živela.
S takim fantom bi se razumela. — Nikoli ne bom pozabila, kako sem s svečo
nabirala šmarnice.«
TOREK
Proti večeru je pričelo deževati. Kapljalo je po drevesih. Sedela sem v temneči
se sobi in gledala v mokro šipo, za katero je izginjal dan v noč. Bila sem raz-
dvojena. Dopoldne sem obiskala Almo, kot mi je naročila v nedeljo po onem
izletu. Dala mi je podolgovato kuverto z mojim imenom. Pisave nisem spo^
znala. Iz ovoja sta padla dva modra bankovca in vizitka, napisana v itali-
janščini:
»Nočem te žaliti. Ne vzemi tega kot plačilo. Ker ti trenutno nimam kaj pustiti
za spomin, kupi sama nekaj za spomin na našo soboto. Tvoj Brano.«
208'
Rekla sem Almi, naj obdrži denar, ker ga jaz enostavno ne maram. Bila je
ogorčena, češ da ni njen. Potem mi je še obzirno povedala svoje mnenje: da
tako ali drugače niman nikoli dinarja, da me res ni hotel žaHti, saj je bila nje-
gova volja in je denar torej pošten. Velikodušnost menda še ni nepoštenost?
Noč se je zgostila okoli mene. Dež je še vedno škropil po steklu. Samo' ogenj
cigarete je sameval pred mano. Sklenila sem obdržati denar. Poskušala sem si
dopovedati, da bom res kupila spomin. Pfstan ali zapestnico. Potem sem uvidela,
da toliko stvari nujno potrebujem, pa jih nimam. Kupila bom nekaj praktičnega.
Kaj neki toliko obračam? Navsezadnje sem zaslužila!
Presenečena sem se zalotila ob tej misli. Te dni sem si že nekajkrat povedala,
da sem bila neumna. Zdaj sem končno na tem, da je denar res moj, zasluženo
moj. Čudno, da nimam prav nič moralnega mačka. Samo še malo je manjkalo,
pa bi postala ponosna nase.
Lepo. Naslonila sem glavo na okensko polico. Skozi špranjo se je v moje čelo
zaril hlad. Spomnila sem se prejšnjega večera. Sveče, šmarnic in Marka. Kako
nerazdružljivo je bilO' s to belo kuverto tu pred mano. Tako nedotaknjeno lepo
mi je bilo sinoči, nocoj pa sem polna dvomov. Bilo je ljubko. Toda Marko ima
dekle in nisem zaljubljena vanj. Cemu bi potem slepomišila? Tole je toliko
enostavneje. In z Brunom je bilo lepo in rada se ga spominjam. Prisegam, da ne
zaradi denarja.
Zaželela sem si, da bi šla k Almi. Gotovo bi se umirila. Njen mir je nalezljiv.
Bila sem močno utrujena. Sveži zrak in dež sta za spoznanje pritajila moro
v meni. Roke v žepih in zavihan ovratnik, pa brez dežnika. Kaplje so mi padale
na obraz.
Povzpela sem se po stopnicah in pozvonila. Odprla je mama.
»Ah, ti si..je rekla tesnobno. »Šla je.-«
»Smem noter? Dežuje.«
Spustila me je v predsobo. Dobro sem poznala to stanovanje. Skromno je bilo,
a čisto in zelo domače. Mama je bila majhna, okrogla, z naočniki. Vsakikrat
sem se ob pogledu nanjo vprašala, kje neki je vzela Alma svojo neverjetno
nežnost. Le oči je imela tudi mama velike in čudovite.
»Daj, sleci se, revica, vsa si premočena.«
Pripravila mi je copate, kot moja mama pred leti. Tudi Almi jih pripravi, kadar
pride domov utrujena in neprespana. Tolikokrat sem se že vprašala, kaj misli,
ko ji hčerka odhaja noč za nočjo na tak posel. Ne bi je mogla vprašati. Izgledalo
je, kot da sploh ne opaža vsega skupaj. Le včasih je rekla čudno žalostno:
»2e tri dni je ni.«
»Saj bo prišla, brž ko bo mogla,« sem jo poskušala tolažiti.
Lahko bi bila doma, lahko bi šla v kakšno službo. Nadarjena je. Pa noče. Raje
ima vse to — vse to — pa čeprav jo vsak čas zaprejo in spet joče:
»Kaj bo z mojim otrokom?« —
»Žarko že spi?« sem vprašala.
»Ze. Ga greš pogledat?«
Tiho sem stopila v spalnico. Na nočni omarici je gorela zastrta svetilka. Zakonski
postelji kot spomin na neko začeto življenje, ki se je prehitro prekinilo. Misel
na Almino nekdanjo srečo in njen nagli konec. Ob steni je v posteljici spal
Žarko. Ležal je postrani, zvit kot mlad mucek, in tiščal majhne ročice pred obra-
zek. Na beli blazini je bil teman kot senca mlade, tople živali.
14	209
Dolgo sem stala ob posteljici in prisluškovala otrokovemu dihanju. — S strahom
sem' gledala, kako je rastel. Nekega dne bo razočaran spoznal, da ga očka ni
maral, ne njega ne mamice. In tudi mamica ni taka, kot so druge. Nekaj je z njo
narobe. Da je kriv očka, tega fantek še ne bo razumel. Kako krivično je življe-
nje! Mali bi moral imeti dom, mater in očeta. Pa nima ničesar. Le staro mamo,
ki skrbi zanj in mamo, ki mu ne more dati prave ljubezni, brez trpkosti. Kadar
koli sem ga pogledala, se mi je znova zasmilil. Nekoč bo prišlo do zapleta. Žrtev
bo gotovo on; Alma je predaleč, za njo ni povratka. Njen življenjski cilj je le še
denar, vseeno čigav. Da bo družina nahranjena in oblečena. Presneto malo za
življenje.
V	kuhinji me je čakala kava. Mama je pletla. Obtoževala sem jo, to mirno
ženo, vsega navajeno, osivelo v dolgem, napornem življenju. Nosila je svojo in
pol Almine nesreče, vsekakor težak tovor za njena ramena. Zunaj je bila že
brezglasna noč, pa se še nisem dvignila. Dobro je bilo sedeti tukaj; pogosto
sem ostajala dolgo v noč in včasih sva celo pričakali Almo. Vendar redko. Nikoli
ni natanko povedala, kod je hodila. Morda je imela košček obzira do matere, ali
pa jo je bilo celo sram. Tudi tega ni povedala.
Cas je bežal. Mama je pogledala iznad pletenja.
»■Bi hotela spati tukaj?« je rekla čudno.
Se nikoli nisem spala pri njih. Pogledala sem jo dvomeče.
»Saj Alme ne bo,« je stresla z glavo.
»Morda pa,« sem izdavila, v mislih pa sem iskala vzroka za njeno ponudbo. Tudi
v meni je bil t^ večer neki polizražen nemir, čisto nagonski. Zato sem šla sem.
Tolikokrat sva Almo že čakali — noči so bile dolge, brezkončno dolge — lahko
se ji res kaj pripeti —
»Ostala bom,« sem rekla. Materine prelepe oči so me pogledale polne hvalež-
nosti. Potem sem sedela še dolgo s knjigo v roki, s slabim romanom, kakršne
bere Alma. Vsak čas sem pogledala k mami. Roke so se premikale kot dobro na-
študirani avtomati in glavo je nizko sklanjala.
V	zvoniku je odßilo trikrat.
»Zdaj morate nehati,« sem rekla. »Pojdite spat. Malo bom še brala.«
Zopet me je tako prizadeto pogledala. Nekaj zloveščega je legalo med naju.
Kot slutnja.
»Res, morate se prespati. — No, kaj je?«
»Nekaj se ji je zgodilo.« Cisto tiho je to rekla, kot bi skesano povedala, da ji je
prekipelo mleko. »Ne morem spati.«
Ko je tako jasno izrekla to misel, sem vedela, da sem imela že ves večer sama
ta neumni občutek. Zaželela sem si pobegniti. Iz prepričanja ji nisem mogla reči,
da se ni nič zgodilo, lagati pa nisem znala dovolj.
Sla sem k oknu in ga zaprla. Se vedno je deževalo. Noč je bila temna, polna
sence in bolečine. Skoraj bi na glas zajokala. Zaprla sem ta izvor mraza.
Stopila sem v sobo. Žarko je spal popolnoma mirno. Pokrila sem ga in nalahko
poljubila. Kot dih, bolj z mislijo kot z usti. Ne smem ga vznemiriti. Ugasnila sem
nočno svetilko in se vrnila v kuhinjo. Cas je obstal. Nič več ga ni moglo pognati
naprej — ne knjiga, ne cigareta.
»Usoda, saj se ni nič zgodilo; ni mogoče. Vsak čas bo prišla. Pa čeprav ne —
tu ni nič narobe. Usoda, daj, da ne bi bilo nič narobe. Tega ne bi prenesla,«
sem prosila, ne da bi vedela, koga.
210'
Mama je odložila pletenje. Samo ura je še tiktakala v nastajajoče jutro, ko so
nehale zveneti pletilke. Z glavo na rokah je zadremala. Ozrla sem se po ku-
hinji. V vazi na mizi so bile narcise, zraven poln pepelnik. Ostanki moje nervo-
ze. Na kredenci Zarkovi pajaci in za šipo zataknjena Almina slika. Kako resno
gleda. Skoraj vedno gleda tako — malokdaj se smeje.
Začelo se je svitati. Iz modrosive sence se je izvila podoba mesta, strehe, dimnik
z večnim dimom. Čakala sem dneva, kot da bo svetloba odnesla nočne dvome.
Strašno je čakati, kadar iz vseh kotov prežeče gleda slutnja prihajajoče nesreče.
In od dneva so me ločile še velike kaplje časa.
Avto. Zaslišala sem ga že od daleč. Zvok je zarezal v mrak. Ni sirena — še
sreča. Sicer pa to ni Alma. Morda pa je. Ko bi vsaj bila. Zavore so zaškripale
pred hišo. Nisem mogla takoj vstati. Bilo mi je jasno, da se ni nič zgodilo. Saj
sem vedela, da ni nič. Ne, nisem vedela. Strah me je bilo. Noč je bila brez konca.
Mama je še vedno dremala za mizo. Ne bom je zbudila, preveč je utrujena.
Alma je bila zelo bleda, samo velike oči so ji sijale.
»Hvala, da si tu,« je rekla brezbarvno.
»Pojdi spat,« sem ji vrgla v odgovor.
»Ne morem spati.«
»Tudi ti ne?«
»Ne. Izmučena sem.«
»Vem. Vseeno. Lahko spim tukaj ?«
»Mhm.«
Pripravila sem ji mleko in posteljo in hotela iti spat na kavč.
»Pridi k meni, zebe me.«
Slekla sem se in legla k nji. Malo je trepetala, od mraza ali od prečute noči. Se
sem bila vsa polna groze. Cez nekaj časa sem rekla:
»Nocoj sem se bala.«
»Vem. Zato si tu. Toda ne boj se. Nima se mi kaj zgoditi. Oh, ti si še taka punč-
ka. Zdaj pa spi. Do kosila imava mir.«
Mama je dvignila glavo iznad rok.
»Si prišla? Sta obe tukaj?« je vprašala pritajeno.
»Vse je v redu, mami. Je bil Žarko priden?«
»Da. No, zdaj grem pa lahko spat.«
Glas se ji je skrhal od olajšanja. Alma je ovila hladne roke okrog mojega telesa.
Kako si topla... Srečna sem, da si pri meni. Varno se počutim.«
Dan je že silil v sobo.
SREDA
Imeli smo sestanek na fakulteti. Kolegi so me »okrtačili« kot je treba. Ker ne
hodim na predavanja, ker sem povsod pasivna, ker, ker,... Vse se je zgrnilo
nad mano. Moralo se je že dolgo nabirati, pa sploh nisem opazila. Odnašalo me
je v drug svet, diametralno nasproten temu, kateremu so me namenili. Sem
res moralno padla? Za oči, ki gledajo iz primerne daljave, prav gotovo. O tem
ni dvoma. Vsaka podrobnost je odpadla, vsak motiv. Zanje sploh nisem več indi-
viduum. Le asocialno bitje, ki ne ve, kje mu je mesto. Navsezadnje imajo
morda celo prav.
211'
»Prišla boš v službo, na odgovorno mesto, pa boš taka. Nihče se ne bo mogel
zanesti nate.«
»Res, nihče od vas se ne bo mogel nikdar zanesti name. Niste tiste vrste
ljudje, katerim sem se pripravljena dati vso, za katere sem pripravljena kaj
storiti. Vso svojo inteligenco uporabljate za to, da se s komolci, jeziki in podob-
nim dvigate na tisti klin na lestvi, ki mislite, da vam pripada. Morali bi vprašati
tiste, ki so se mi znali približati, ali so- se lahko zanesli name! Sem poznala čut
odgovornosti ali ne? Sem kdaj izdala koga, ki je kaj pričakoval od mene? Toda
z vami tukaj se ne počutim povezano, vsi ste mi tujci in jaz vam prav tako. Ne
govorimo v istem jeziku.«
Vse moje bistvo se je upiralo. Ali me bo v službi kdaj kdO' vprašal, če sem
hodila na predavanja ali ne? Vprašali bodo le, ali znam opravljati neko določeno
delo. Moja najosebnejša stvar bo, če ne bom znala. In naučila se bom že iz sramu,
če ne iz gole želje po znanju. Le čemu drezajo vame? Družbeno škodljiv tip
nisem, upam vsaj. Od mojih izostankov s predavanj družba pač nima direktne
škode, pa kakor že človek to obrača. — Površna ugotovitev, drago dekle! Ko bi
vsak preklet individualist takole mislil in delal, bi morala odpasti vsa preda-
vanja, odstopiti vsi predavatelji, sploh bi svetovno inteligenco vzel vrag. Ta bi
bila pa res malo prehuda! Torej zaradi neprecenljive škode, ki bi jo svet moral
utrpeti skoraj izključno zaradi mene, se bo pač treba pokoravati!
Zavisi seveda, kdo zahteva pokorščino. Ce mi je zoprn, se ne bom uklonila, če
bi celo sama to želela. Seveda so mi zoprni. Včasih me je bilo že sram, da se
tudi sama pripravljam za intelektualca takih kvalitet. Sicer pa, saj niso vsi
enaki, še zdaleč ne. Le jaz imam posebno smolo, ko se vedno srečujem prav
z ljudmi, ki jih ne morem ceniti. Svoje lastno merilo imam za ljudi in nihče
me ne bi mogel prepričati. Ce je kdo za druge popoln, zame pogosto ni. Mnogo-
krat pa najdem vredne kvalitete pri ljudeh, ki jim jih nihče ne presoja.
Všeč mi je, da sem se nocoj tako dobro obvladala in nisem pokazala prizadetosti.
Veselja jim pač nisem pripravila!
Nenadoma sem se morala oprijeti ograje ob vodi. Reka je padla nekam v glo-
bino, ograja se je zamajala. Drobne oči zvezd so izginile.
»Torej je vendar res ...« me je prešinilo spoznanje.
Slutila sem. Kot bi že nekaj časa hodilo z mano še neko drugo bitje. Poleg
vsega, kar sem počela, je bilo tu, nekaj tujega in vendar mojega, nekaj, kar bo
čez mesece morda že jokalo in bo tako kot Žarko.
Slabost je bila nepopisna. Vse v meni se je ugrezalo, se sesedalo v prazno. Krče-
vito sem se držala ograje. Zadnji refleks utrujenosti. Za hrbtom sem občutila
drevo. VlažnO', raskavo deblo — edina opora. Zopet bom sama, morala bom pre-
stati, bom pretrpela — če bom zmogla? Bom. Saj se je zmotil, zmotil!! Moj dragi
doktor se je moral zmotiti. Dejal je, da ne bom nikoli občutila sreče biti mati.
In vendar bom imela otroka. Saj ni mogoče, da ga ne bi mogla imeti. Imam ga,
tu je. To drobno, sedaj komaj občuteno bitje bo imelo oči, usta, prstke. Moje bo.
Nihče mi ga ne bo vzel, nikomur ga ne bom dala.
Bilo je več kot sreča. Organsko ugodje je spremljalo vrtoglavico, ki sem jo
občutila. Kar naj bo tako, vse bom vzdržala, a imela bom hčerkico, da bo veselje.
Prav gotovo bo punčka. Sladka majčkena punčka. Slabost me je skoraj zrušila.
Ne vem, kako sem prišla domov. Kot ranjena žival sem se zvlekla v posteljo.
Niti jokati nisem mogla od sreče. Zidovi pa so bili blizu skupaj in čisto črni.
Kakšna globoka praznina. Samo cigaretni dim je polnil zrak, vedno več ga
212'
je bilo, dokler se ni vse uprlo temu nasilnemu smradu in sem morala v stra-
nišče ... Tako je počasi minevala noč. Brez spanja, polna prividov. Videla sem
se, kako se onesveščam na ulici, kako kažejo za mano, kako bežim pred vsem
in vsakim. Premetavala sem se, dušilo me je, pa še zavpiti nisem upala.
In kaj bo doma? Sramota za naš pošteni dom. Pa ljudje — in študij. Pošasti
so nezmotljivo pogumno dvigale glave, njihovi režeči gobci so me plašili. —
Nihče ne bo z mano, sama bom. Preveč sama. Končno pa bom le imela punčko,
mojo punčko.
Zaspala sem do kraja uničena in prepotena.
Četrtek
Na nobeno predavanje nisem šla, čeprav so me posvarili. Nikogar nočem videti.
Popoldne sem šla k zdravniku. Izgledala sem tako dotolčena, da ne hi pomagala
nobena šminka.
V čakalnici sem se pogreznila v stol in topo buljila'v tablico z njegovim imenom,
ki se je vsa brezosebna ponujala na vratih.
Nisem si mogla zamišljati, kako me bo sprejel. Gotovo bo presenečen nad svojo
napako. Morda bo celo malce prizadet. Ni dvoma, da me je imel na neki način
rad. In zdaj bom imela otroka nekoga tretjega, otroka, kateremu je on že
vnaprej odrekel možnost obstoja. Vseeno je, da ni njegov oče nihče, ki bi mi bil
posebno drag. Ne Vlado, ne doktor sam, še Bruno ne. Bogo je bil le slučaj, vržen
v mojo šibkost. Kako malo pomembno je to zdaj.
Spoznala sem ga v neki družbi in bil mi je simpatičen. Dolgo mi je prigovarjal
in dopovedoval, da me želi. Smejala sem se mu v lice. Nekoč pa je ujel moj
slabi trenutek in peljala sem se z njim. Vožnja z avtomobilom me je nehote
pripravila v to nepričakovano dejanje. Bil je lep zgodnjepomladni večer, luči
ob široki cesti so delale čudeže. Nekaj nemojega je bilo. Kot bi naenkrat ne bila
več jaz in bi čisto nekdo drug pristal, da prebije noč z njim. Tiste noči se nisem
mnogokrat spomnila. Nič ni pomenila. Povsem običajna noč, brez kakršnega
prijetnega osebnega tona. Razšla sva se brez nadaljnjih dogovorov. Nekajkrat
sva se pozneje srečala in vedno sva šla prijateljsko na kavo in skupaj pokadila
cigareto. No, zdaj pa to! S pravim odporom sem pomislila nanj. Ko bi se ta
trenutek pojavil tu, bi se verjetno obrnila proč in ga prezrla. Morda se v tem
razlikujem od drugih žensk. Nikdar ne bi nikomur delala scen. Moških ne cenim
toliko, da bi verjela v i\jihovo pošteno tovarištvo. Ko bi mu povedala, bi ne
verjel ali pa ne bi priznal. Samo posmehoval bi se. Nobenih moralnih obvezno-
sti nima do mene. Odvezala sem se tega, ker od nikogar ne bi marala miloščine.
Šla sem na hodnik, da sem lahko v miru pokadila. Vse mi je bilo tako znano:
hodniki z napisi, miza, stoli, pepelnik. Cisto drugače je, če pride človek sem le
za zabavo. Ko bi bilo . danes tako! Ne bi se mi bilo treba bati. Zdravnik je
takrat rekel, da zanosim sicer še lahko, da pa ne smem roditi. Ta misel me je
zdaj prvič zagrabila z vso jasnostjo. Cemu ne bi smela? Kaj bi se moglo zgoditi?
Tega nisem razumela, nisem hotela razumeti. Izsiliti bom morala dovoljenje,
vzdržati. Mlada sem še. Pozneje bo še manj izgledov. Ce hočem imeti punčko,
o kateri sanjam, mora to biti prav zdaj.
Vrnila sem se v čakalnico. Kmalu so me poklicali. Vstopila sem z obrazom,
h kateremu bi Dante ponovno napisal: »Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.«
Brez pozdrava, čisto onemoglo sem pojasnila, čemu sem prišla. Zdravnik me je
213'
motril izpod čela, namrščen in zdolgočasen. Vsega je navajen. Prav nič ga ne
preseneti, pa naj bo še tako nenavadno. Takšen je, kot bi v svojem še ne tako
dolgem življenju vse že po večkrat preživel.
»Pregledal vas bom.«
Pokazal je na mizo. — Zmajal je z glavo.
»Niste mogli prej priti?«
Le gledala sem ga, ne da bi mogla odgovoriti. On pa je nervozno hodil sem in
tja, mimo mene in se jezil:
»Vedno pridete, kadar imam največ skrbi. Le kaj mislite?«
Saj res. Kaj mislim? Vedno se znajdem pred njim v nepravem času. Pogledala
sem ga brezmočno.
»Ne morem pomagati«, sem izdavila.
»Ja, ne morete. Mislite malo!«
Osramočeno sem sklonila glavo. Ta človek me je imel nekoč rad. Kot bi tega
nikoli ne bilo. Z lahkoto pozablja. Seveda. Saj mu ni bilo nikoli resnično zame.
Le želel me je, morda zato, ker sem mlada. Samo to mi je pomagalo, da sem
mogla ukrasti nekaj lepih uric.
Nisem slišala njegovih besed, vse dokler mi ni zakričal na uho.
»Poslušajte vendar! Nekaj moram storiti z vami. Pridite jutri zjutraj. Spricajte.
Zdaj nimate več časa odlašati. Izmislite si kakšen izgovor. Lagati gotovo znate?«
Pokimala sem, Nič ni ostalo med nama, niti sence lepe misli. Brezobzirno kriči
name. Moram mu biti skrajno odveč.
»Kaj nameravate?« sem vprašala tesnobno, polna bolne slutnje.
»Kaj neki? Povedal sem vam, da né boste nikoli rodili. Ne smete in ne morete.
Ze davno sem vam pojasnil. Napravil bom abrazijo. Moram. TSie tvegam vašega
življenja.«
Se vedno je hodil sem in tja, mi ponudil cigareto in spet hodil. Kot bi izgubil
del svoje gotovosti. Sedela sem na pregledni mizi kot na smrt obsojena in zopet
me je obhajala slabost.
»Ne pridem, hočem otroka. Ne morete mi preprečiti. Vnaprej menda ne veste?
Ne morete vedeti. Spet se motite.«
»Prišli boste. Ce ne jutri, vas bodo čez kakšen mesec pripeljali. Nič vzpodbudneje
se ne bo končalo, le jaz bom imel več težav z vami. Razumite vendar — mene
se vaš otrok ne tiče! Imejte ga, privoščim vam ga — toda ne smete! Slišite —
pod nobenim pogojem!«
Pristopil je k meni.
»Morate se sprijazniti s tem. Upal sem, da boste laže prenesli. Vem, da je vaša
želja pristna. Nekoč boste morali imeti otroka, sicer ne boste srečni. — Ce
boste sploh kdaj srečni?«
Pogledal me je naravnost v oči. Te oči — v mojih so se malo ogrele — bile so
tako zgovorne, tako utrujene in navsezadnje vendar naklonjene.
»Boste prišli?« je vprašal počasi.
»Bom.«
»Prav. — Morda bi pozneje posvojili kakega otroka?« Kot mimogrede je navrgel
to misel. Sprva se mi je zdela tuja in nemogoča. Morda pa je vendar tu izhod.
O tem bi bilo vsekakor dobro razmisliti.
214'
»Pojdite zdaj, jutri pa pogumno.«
Umival si je roke in bil je kot nekoč. Zbran in umirjen. Kot bi s temi nekaj
stavki stresel s sebe vso enoličnost in zgaranost. Gledala sem njegova široka
ramena in sklonjeno glavo. Ta vrat je bil zmeraj tako topel...
Stala sem, kot da me ni že poslal ven. Morala sem izgledati hudo izgubljena.
»Kako bi te zdaj poljubil,« je stisnil skozi zobe in stopil k meni. Sprejela sem
to kot darilo. Položila sem roke na njegovo haljo. Bile so temne na belem blagu
in izgubljene kot jaz sama.
»Srečna sem, ko lahko živim od trenutkov,« sem pomislila trpko. Res, navseza-
dnje sem še srečna. Samo komplicirati ne smem. Tisti čudoviti dar za poeno-
stavljanje si moram izuriti do najvišje možne mere.
Iztrgala sem se mu in pobegnila.
Pozni popoldan je dremal po ulicah. Sonce je obledelo, a bilo je še tu. Zato, da
mi je bilo malo topleje. Onemogočena sem, a če res ne gre drugače, je tako še
najbolje. Temu človeku še vedno zaupam. Ni mi napak svetoval.
Ta vroči občutek me je navdajal z veliko nežnostjo do njega. Strah pred nezna-
nim me je počasi zapuščal. Bo že uredil, da bo prav. Pa še nadrl me je! Navse-
zadnje ima do tega pravico. Popadlo me je čisto neumestno ugodje. Gledala
sem cvetoče drevje okrog sebe, razpoznavala vonje. Brcala sem kamenčke po
cesti, potem sem jih metala v reko. Tam, kjer sem prejšnji večer vsa srečna
ugotovila, kaj je z mano. Kaj — saj ni nič z mano.
Zavila sem k Almi.
Mama je povedala, da je šla ven z Žarkom. Malo sem pomislila. Verjetno ima
»solidni dan«. Tudi to se zgodi pri njej.
Potikala sem se po ulicah. Kot turist, ki je prvič prišel v mesto, pa ni navdušen
za strokovna vodstva in se razgleduje kar зшћ. Zapažala sem podrobnosti na
pročeljih hiš, ki so bile ponavadi zame čisto ^zanimive. Misliti sem peskušala
samo na danes, jutri se je po čudežu umaknil dovolj daleč. Vsaj nekaj ur se bo
še dalo prebiti.
Našla sem Almo na kavarniškem vrtu.
»Teta, buc!« me je v pozdrav butnil Žarko na svoj privajeni način.
Na kratko sem povedala Almi vse skupaj. Gledala sem njene roke, ki so včasih
mnogo več povedale kot ona sama. Dolgi, tanki prsti so oklepali zapestje druge
roke, kot bi jo hoteli pridržati na marmorni mizi. Žilice so nežne in modrikaste
prosevale skozi kožo. Roke so se komaj zaznavno tresle.
»Hudič,« je rekla s prepričanjem.
Molčala sem. Kaj naj bi tudi pripomnila? Tu ni več kaj govoriti.
»Torej boš jutri šla. — Se bojiš?«
»Mhm.« Vzdihnila sem.
»Saj si pogumna puža. Vse bo prav.«
»Nisem pogumna,« sem se kujala. »Najhujše pa je to, da si otroka resnično
želim.«
»O seveda! Pa bi se ti godilo kot meni.«
»Saj bom kmalu doštudirala.«
215'
»Boš že, ampak zdaj še nisi. In ko boš, si boš morala šele urediti življenje, sta-
novanje in tisoč drobnarij, saj veš. Ničesar nimaš. Ne lomi ga tako brez pameti.
Saj si vendar inteligentna.«
Vse skupaj je do kraja zabito. Niti malo mi ni bilo več jasno, kaj je prav in
kaj ne. Vedno je preveč možnosti, tako da je res skoraj nemogoče najti pravo.
Želela sem si otroka, če pa sem natančneje pomislila, je pomenil ta mali kričač
konec moje dragocene svobode. Bala sem se, da mi bo nekoč žal, karkoli že
bom storila. Bala sem se. Strah je včasih potreben. Ko bi se kdaj pa kdaj ne
bala, bi bilo vse drugače. Morda bi šla z Almo, ali pa tudi ne. Moja naklonjenost
do nje je izključno osebna. Razumem jo in rada jo imam, tako kot je. Ko bi
počela kaj drugega, bi mi seveda bilo ljubše. Toda ker njenih tovarišic sploh
ne prenašam, to gotovo ni odobravanje njihovega dela, oziroma nedela. Almo
pa imam rada, ker je dobra in razumna prijateljica. Kdo ve, kje bomo navse-
zadnje še vsi končali? Velja celo za moraliste. Ko bi se jim kje zataknilo, bi
odnehali. Z moralo je pač tako. Vsakdo jo meri po svojih potrebah in niti ni
čudno, da je postala taka umazanija.
»Kaj nameravaš potem?«
Almino vprašanje je bilo polno perspektive, da bi ji ga komaj prisodila. Po-
navadi ni kazala nobenega smisla za prihodnost. Le sedanjost je priznavala. Bila
je očarljiva v tej svoji brezčasovnosti, tako elementarna. Kadar je šlo za druge,
pa je bila vedno zvrhana idej. Nisem ji odgovorila, saj na to do sedaj še nisem
pomislila. Logična je, ta moja Alma. Neprizadeto začne iskati neko novo obliko
življenja, ki bi bila v danem trenutku najprimernejša. Prirojen dar za samo-
ohranitev.
»Kaj naj storim?« sem vprašala.
»Imaš še šolo?«
»Seveda.«
»Ali ne bi mogla izostati?«
»Mogoče.«
Poskusiti bi bilo treba. Prav ima. Izginiti kam. Vreči čez ramo življenje, ute-
snjeno med stene teh pustih hiš.
»Kam naj bi šla?«
»Domov. Ni kaj prida, ampak bolje bo kot tukaj. Vsaj jedla boš in malo poči-
vala. Tu ne bo nihče pazil nate. Tudi jaz ne morem k tebi, saj veš.«
Kako enostavno je vse skupaj. Kakor hitro bom sposobna, bom šla. Nikomur ne
bo mar, da me ni ali da sem bolna. Toliko sem se vsem odtujila, da je ostala
le še Alma, da me v trenutku krize pošlje domov k materi.
Gledala sem po živahni ulici. Preplavljali so jo ljudje, ki so se ves dan pehali
za nečim, za uspehom, za ugledom, za ljubeznijo. Tako skladen videz so delale
vse te premikajoče se postave. V resnici bi se verjetno zlepa ne skladale.
»Teta, si žalostna?« Žarko me je prijel za roko.
»Malo sem,« sem odvrnila nepremišljeno.
»Nikar ne bodi.« Svoje velike, tople očke je upiral vame.
»Ne bom, Žarko. Vse je v redu.«
Njegova majčkena roka je še vedno držala mojo.
»Alma, naj ga vzamem s seboj. Samo za ta teden, saj potem se vrnem. Pazila
bom nanj. Alma, prosim, prosim te!«
216'
Glas se mi je tresel od silne želje, da bi ji razložila, kako ga potrebujem.
»No, no, saj lahko! Ne vznemirjaj se. Boš vsaj videla kako je z otroki. Kar pridi
ponj, zaupam ti ga. Mami pa bo vesela, da bo- nekaj časa sama.«
»Kam bova šla?« me je pogledal.
»Peljala se bova z avtobusom k meni domov. Videl boš, kakšno mamico imam
jaz. Pokazala ti bom mlade mucke in šla bova na sprehod.«
V	mislih sem dodala:
»In srečna bom, da imam vsaj tebe, ti zlati fantek. Gotovo te bom razvajala.
Morda bom kdaj jokala, pa ne boš razumel. Se prezgodaj boš izvedel. Pri nas
zdaj cvete drevje in sonce sije. Napravila si bova košček sreče. Nikogar ne bova
pustila v ta najin svet, da nama ne bo polomil kristalnih gradov. Vse bo krhko
in nežno. In mislila bom samo na to, da te imam, da si čisto moj. Ne bom hotela
vedeti, da nisi moj. —
»Grem. Ne počutim se dobro.«
Hotela sem vstati. Alma me je zadržala.
»Kaj imaš spet za bregom? Taka si kot aprilski veter. Navsezadnje le ne greš
jutri na zabavo. Ali pa si sploh pozabila na jutri?«
»Ne. Prav zato bi rada šla. Slabe volje sem, nič drugega. Veš, da ne morem več.
Se bom že oglasila, ko se vrnem.«
Vstala sem. Almine neverjetne zelene oči so spremljale vsak moj gib.
»Gotovo bi imela lepega otroka,« je rekla.
»Molči.«
»Drži se jutri. Rada bi bila s teboj, pa saj veš, kako je.«
Kot bi se malo sramovala same sebe, je to rekla. Njeni dolgi prsti so stisnili
moj obraz?
»Vrni se zdrava. Čakala te bova.«
PETEK
V	bolnišnico sem šla zgodaj, polna trepeta, čeprav na videz mirna. Tam je
bilo vse enako domače kot prejšnji dan.
Čakala sem. Cas je stal brez vrednosti, ves je bil moj ali pa kogar koli. Bilo
je čisto nevažno, komu bi lahko služil. Togo sem sedela in si želela samo
cigareto.
Potem je prišel zdravnik pome v čakalnico.
»Vi greste prvi.«
Sele takrat sem se zavedela, da je okrog mene še več žensk z obrazi, na katerih
je strah, ravnodušnost, vse ali nič. Vse so se hotele rešiti odvečnega bremena —
vse, razen mene, jaz pa moram storiti to, kar one hočejo. Le kašen je
moj obraz.
»Vso noč nisem spal zaradi vas,« je rekel doktor. Izgledal je izčrpan, morda
malo bolj kot ponavadi. Jaz sem kriva.
Spravili so me na tisto grozno mizo. Sestra se je kot dobra, poslušna senca
premikala po prostoru, instrumenti so žvenketali. Približala se mi je z brizgalko.
Gledala me je z modrimi očmi, na pol zaupljivo, na pol z obžalovanjem:
»Zdaj boste zaspali.«
Samo njenih oči se spominjam in svojega dvoma: »Ali bom res?« Ze sem začutila
tisto zgoščevanje, krčenje in ni me bilo več...
217'
Poskusila sem se obrniti. Topa bolečina se je spremenila v ostro. Stegnila sem
roko, a v prazno. Zavedela sem se, že sem dojela, kaj se je zgodilo. A bila sem
še preveč omamljena, da bi mogla misliti. Prebujenje je tako čudno. Cisto iz
nič zopet nastaneš, zadihaš in se zaveš: »Tu sem! Nisem samo brezoblična gmota.
Živa sem — čisto živa — in rada bi bila spet srečna.« In potem te spet zagrne
tisti nič, ki ne da dihati.
Končno sem odprla oči in svetloba me je zadela. Vse je za mano.
Koliko stvari vtakne človek v skromno besedico »vse«! Dobro, slabo in najslab-
še. Najbrž bom kmalu začela s frazami o novem življenju. Ampak tokrat ne
smejo biti le fraze! Nekaj mora nastati iz tega. Dovolj sem tavala. Srečavala
sem sence v sončnih dneh in sonca v noči. Na poti skozi tuje svetove sem iskala
svoj svet. Spoznala sem lokale, parke, tuje sobe, poštene prostitutke in podle
poštenjake. Celo uživala sem včasih. Znala sem jemati trenutke in prezreti vse
neprijetnosti. Kakšenkrat pa mi je presedlo. Zazdelo se mi je pretežko nositi to
življenje, tako, kot sem ga spoznala.
Ženske. Zjutraj sem jih spregledala. Bila sem preveč zaposlena sama s seboj.
Zdaj pa so bile tu, prav blizu mene. Vse z isto usodo. Prestregla sem razgovore,
v katere je poleg tožb padla celo kaka šala. Človek se menda res ne sme pustiti
kar tako potolči. Prebirala sem Puškina in čakala večerjo.
Zunaj se je začelo mračiti. Zvon v sosednji cerkvi mi je vzbudil asociacijo
velikih rdečih kovinskih krogel, ki zvenijo, obešene na verigah. Mrak. Prihajal
je skozi okno z ulice in počasi polnil kote. Na hodniku so še živeli glasovi in
koraki. Pritajeni razgovori, drsajoče stopinje.
Doktorja ni bilo k meni, čeprav je obljubil. Opravil je le svojo dolžnost. Name
pri tem sploh ni mislil. O njem si pač ne bom nikoli na jasnem, ostal bo večna
uganka. Včasih se mi je zdelo, da me skoraj sovraži, takoj za tem pa je napravil
kakšno prisrčno malenkost, s katero me je spet pridobil in prepričal.
Končno je prišel. S popoldansko vizito. S sestro in še enim zdravnikom. Govorili
so tiho, me vprašali po počutju in majali z glavami. Kar naj kimajo, tudi to ne
bo več ničesar spremenilo. Odšli so. Med vrati se mi je medlo, komaj opazno
nasmehnil. Za tolažbo. Hvala lepa. Vse je samo zunanja podoba, nič resničnega.
Zopet sem se lotila Puškina. Stari stric romantik mi pač ni posebno prijal,
a žepna izdaja je bila edino, kar sem mogla vzeti s seboj. Same pravljice o lju-
bezni. To ni zame.
Ostalo je »načelno vprašanje«. Je bilo prav ali ne? Z nobenega gledišča ni bilo.
Navsezadnje pa naj bo kakor že — živemu človeku se še marsikaj lahko pri-
meri. Mogla pa bi biti že mrtva ali vsaj temu namenjena.
Pogovor je utihnil. Sestra je prišla še enkrat pogledat, vprašala je po željah
in ugasnila glavno luč. Le drobna modra lučka je ostala visoko pod stropom in
bledo osvetljevala prostor. Tako brezpomembna je bila, da še vešč ni privabljala.
Skozi okno je prihajal hlad in odmirajoči šumi mesta. Ležala sem in prisluško-
vala v noč.
Potem so se odprla vrata. Bela postava je vstopila in se mi neslišno približala.
»Moral sem priti pogledat,« je rekel preprosto in sedel k meni. Pokimala sem.
»Ves dan sem te čakala,« bi rada rekla, a se mi ni zdelo potrebno. Pri njem
skoraj ni treba besed.
Ženske so spale, nobena se ni premaknila. Je morda prav na to čakal? Pri meni
bi bilo treba kar mnogo besed, da bi ga razumela.
»Hočeš tole prebrati?«
218'
Položil je k meni knjigo, a nisem videla naslova.
»Čarobna gora je,« je pojasnil. »Knjiga, ki zelo veliko pove. Vse je v njej: zgo-
dovina, .filozofija, medicina. In mnogo človeka.«
»Prebrala bom.«
S posebnim veseljem, ker mi jo je dal on. Ze v začetku najinega poznanstva mi
je vedno priporočal knjige. Resno, zbrano je govoril o njih. Čutila sem, da mi je
prisojal dovolj zmožnosti, da sem mu sledila. Čeprav sem bila skoraj trideset
let mlajša od njega in ne nadpovprečno inteligentna. Ne vem, s čim sem ga pri-
dobila. Rad me je imel, a ne vem zakaj. Ali me je imel rad zaradi inteligence
ali je cenil to, ker me je imel rad? Nikoli ne bom vedela.
Ves miren je sedel na postelji. Se gledal me ni. Kdo ve, kje so bile njegove misli.
Pri meni ne. Prijela sem njegovo roko. Bila je tista mehka intelektualska roka,
ustvarjena le za lahek skalpel. Premaknil jo je na moj vrat. Upognila sem glavo
in ga poljubila na zapestje.
»Pravzaprav se te poskušam otresti,« je rekel.
»Vem. Tudi jaz tebe.«
»Izpod časti mi je, da mi ne uspe popolnoma.«
»Meni tudi ne uspe.«
»Ko pa se vračaš.«
»Ali naj se ne vmem več? — In kam naj grem?«
Pomolčal je.
»Kar vračaj se. Tako vsaj preizkušam svojo moč. To mi na nek način ustreza.
Veš.«
»Naj se vračam res samo zato?« sem rekla nasilno.
»Ne izsiljuj, mala!« je pribil.
Nisva govorila. Najlepše med nama je bil molk in čudoviti občutek bližine in
neminljivosti. Nikoli nisem čutila, da bo konec. Pri njem ne. Bil je večen. Kot
tišina, kot pokopališče. Nemogoča primerjava. Toda resnično je bil tak. Star,
poln križev, globok in spoštovanje vzbujajoč. In ne čisto nazadnje kot kraj,
kamor se zatečeš, če želiš biti sam in na varnem.
Njegovi prsti so se počasi pomikali po mojem licu in vratu. To nežno božanje
je bilo tako prijetno.
»Veš, bila si v resni nevarnosti. Sama se niti ne zavedaš tega. Morala boš
zelo paziti nase. Nič se ti ne sme zgoditi.«
»Saj se bom čuvala.«
»Boš posvojila kakšno punčko?« je vprašal v temo.
»Zakaj punčko?« sem se stresla. »Kako veš?«
»Vem pač. Čutim, da si takšna.«
»Res si želim deklico.«
»Po diplomi, ne?«
»Da, verjetno.«
»Kdaj bo to?«
»Jeseni.«
»Potem pa greš od tod in te ne bom več videl. Nobenih težav mi ne boš več
delala. Imel bom eno pacientko manj — in eno prijateljico tudi. Povrhu vsega
pa te bom morda celo pogrešal.«
219'
Kako se včasih zaleti! Reče nekaj, kar bo gotovo takoj obžaloval. Celo preklical
bo in čisto obrnil, kot bi ga postalo sram trenutne nežnosti. Tudi meni bo
manjkal. Tako zlat je kot nihče drug. Tak ni bil niti Vlado. Nihče.
Sahia nisem vedela, kdaj sem dvignila roke k njemu. Oklenil me je in v tem
objemu sem preživela vso lepoto, vso srečo. Več si nisem želela.
»Zdaj moram iti,« se je odmaknil. »Jutri zjutraj pridem. Spati moraš, sicer boš
slaba in ne boš smela domov. Razumela?«
Ukazovalno mi je to povedal, kot bi me hotel udariti. Nato pa:
»Mala, dobro spi.« Nežno, zelo nežno me je poljubil in zavedela sem se šele, ko
ga ni bilo več.
Zunaj je bila noč, vsa zveneča. Zaspala sem poslušno in spokojno kot majhna
punčka.
SPET SOBOTA
Sanjala sem o njem!
Sem zaljubljena? Zdelo se mi je, da ne. Zdaj ne več. Prej morda že. Zdaj ni več
ljubezen. Več je od nje. Bilo je vseeno, ali ga bom še kdaj videla ali ne. Cas in
razdalja mu nista mogla ničesar dati ali odvzeti. Le ideja je, pomlad in jesen,
rojstvo in smrt. Karkoli, poosebljenje vsega.
Dobila sem odpustnico in obleko. Iz progaste množice sem se izdvojila spet
v osebo. Bilo je jutro in jaz metulj, ki je tisti hip izlezel iz bube, še ves opote-
kajoč in negotov.
Poiskala sem doktorja v ordinaciji. Od nočnega obiska je ostal le neotipljiv
spomin. Govoril je z mano službeno in odmaknjeno, kot bi hotel podčrtati raz-
daljo med nama.
»Kdaj naj vam vrnem knjigo?« sem vprašala bedasto.
»Kakšno knjigo? — Ah, tisto! Kar obdržite jo,« je dejal raztreseno. Spet je bil
utrujen in razdražen. Ves je bil poln muh, malenkosten in velikodušen hkrati.
Kot otrok, velik otrok.
»Kaj boste zdaj počeli? Čuvati se morate.«
Povedala sem, da nameravam domov za nekaj časa in da bom vzela s seboj
Alminega sinčka.
»Nezakonski?«
»Ne.«
»Iz normalne družine?«
»Tudi ne.«
»Se mi je zdelo. Za poskus torej fantek. Saj je bolje. Ampak ali boste lahko res
počivali?«
Obljubila sem. Ponudila sem mu roko, pa jo je odrinil. Mojo glavo je vzel med
dlani in mi gledal v oči, kot bi rfte hotel prebrati do dna.
»Taka punčka si. Punčka z otroškim obrazkom in resnimi očmi. In te oči ne mo-
rejo jokati. Punčka se zlomi, pa še ne joče. Ostani takšna. V tem je tvoja obram-
ba, tvoje življenje.«
»In vendar pogosto jočem.«
220'
»Vem. A to je drugače. Tako jočem tudi jaz.«
»Morda res. Ampak zdaj moram iti.«
»Kdaj potuješ?« Povedala sem.
»Ob dveh bom pri tebi. Pojdi prej po otroka, da bosta pripravljena.«
»Prav.«
Znašla sem se zunaj. Sonce je že grelo. Sredi ulice so plešasti moški izkopavali
stare tramvajske tračnice. Srečavala sem gospodinje s cekarji, osamljeni avto-
mobili so poslovno brzeli mimo kupov kamenja. Okrog mene je bilo življenje,
dojela sem ga, občutila z vsemi čuti. Počutila sem se izmučeno, a mirno. Znal mi
je pomagati čez to bridkost, čeprav se ni trudil. Pomagal je s samo svojo nav-
zočnostjo.
Teti sem prejšnji dan pojasnila, da bom spala pri Nadi, pa me je sprejela brez
ceremonij. Soba je bila kot vedno: majčkena in prilično razmetana. Pepelnik
prazen in čist — dokaz da me ni bilo doma. Na mizi so se v kozarčku bleščale
prekrasne vrtnice.
»Tole so prinesli,« je teta pokazala nanje. Odprla sem priloženo vizitko. Almina
preprosta roka je zapisala:
»Težko te čakam. Pridi čimprej. Alma.«
Roke so se mi tresle, da sem jih morala skriti za hrbet. Tako malo pomembno
je bilo, a vseeno njeno, tako preprosto, tako čisto.
Na hitro sem pripravila najnujnejše za pot. Kljub utrujenosti sem šla nato še
k Almi.
Pričakala me je.
»Vse v redu, miška?«
»Pač.« Pozorno me je motrila.
»Minilo bo.«
Morda bo ali pa ne. Nehote me je spet potisnila v ta brezsmiselna premišlje-
vanja. Vse skupaj nima pomena. To zavoženo življenje.
»Alma, ne bo minilo. Take stvari se ne pozabijo. Sama veš, da ne. Sled ostane,
brazgotina, ki občasno še boli.«
»Ne razmišljaj.«
Lepa fraza, nič drugega. Sploh ne bi bila prenesla tega, da ni bilo njega, doktor-
ja. Zaposlil me je z drugimi stvarmi, kot otroka, a uspelo mu je. Zdaj me je
odposlal. Alma tudi. Podita me, edina človeka ki ju potrebujem. Prav nobenega
cilja nimam. Diplomirala bom že nekako. Sicer pa ničesar. Nisem ambiciozna.
Vse je prazno. Toda živeti bo le treba, čeprav brez idealov in velikih dejanj.
In življenje si bo treba napraviti čim znosnejše. Celo to. Ko bi si zdaj vsaj kaj
želela! — Pa saj si želim. Želim si ostati tukaj, v tem mestu. Rada imam njegove
polobljudene ulice, izložbe, dolgočasne kavarne. In reko, včasih tako podobno
Seini, ki lenobno teče mimo ljubkih mostov in sklonjenih vrb in odhaja daleč,
daleč ... Preveč bom pustila tukaj, ko bom odšla. In to bo kmalu. Vsak dan je
dragocen. Tu lahko vsaj malo diham, vsaj včasih. Drugod pa bo vedno isto —
nič. Nekaj prijateljev bom pogrešala. Tudi Almo. — Z njo bi rada ostala. Ne
morem iti od tod, pa čeprav domov.
»Alma, ostala bom tukaj!«
Skoraj krik je bil, tako silen, da sem se ob njem skoraj zadušila.
221'
»Alma, nikamor ne grem,« sem ponovila.
»Moraš.«
»Me podiš?«
»Da, podim te! Moraš, moraš iti!«
Mora razumeti. Razumela bo. Prijela sem njene roke. Bile so mirne, a me zdaj
niso pomirjale. Kako ji naj razložim, da sem utrujena, preveč za življenje,
kakršnega si ne želim.
»Pomiri se, prosim. Pomeniva se.«
»Alma. Ne grem. Ne morem ti razlagati. Ampak mislim na to, kako bom ne-
srečna potem, ko odidem. Ne bom mogla živeti, ne brez tebe in ...«
»Brez doktorja? Zaljubljena si.«
»Ne, Alma. Le nekaj takega je, kot me veže na tebe. Vse življenje ga bom
nosila s seboj, kot tebe. Kot smrt je, nekaj, česar se stalno zavedaš. Ne morem
iti nikamor. Rada bi še malo živela, dihala ... Po svoje, ne tako, kot bodo
zahtevali drugi.«
»Morda po moje?« Grenko me je pogledala.
»Celo tako, Alma.«
»Sla boš domov,« je rekla hladno.
»Ne.«
»Tudi če te prosim?«
»Ne in ne!«
»Kaj ti vendar pade na misel?«
»Sovražim jih,« sem siknila.
»Koga?«	'
»Vse, ves svet.«
»Beži, beži. Danes imaš slab dan, pa bi jih vse pomorila, ali ne? Včasih pa bi
tudi vse objela, kar spomni se. Niso drugi krivi tvoje nesreče. Kaj se torej
znašaš nad vsemi? Saj so čisto krotke živalice. Pa neumni in nebogljeni. Se
nisi opazila?«
»Pač, saj zato so mi zoprni.«
Sla sem k oknu. Ulica je izžarevala neznosno vročino. Bila je podobna kotlu,
v katerem se kuhajo človečki. Obdala me je silna muka. Solze so me zapekle
v očeh. Želela sem se obvladati, pa nisem mogla. Vedela sem, da bom končno
omagala, da bom izbruhala iz sebe vse, česar do tega dne nisem nikoli izrekla.
Morda ji bom rekla celo, da ji zavidam, da je srečnejša od mene. Pa tega niti
ne bom verjela. Kar tako bom rekla, iz protesta proti nečemu, česar ne poznam.
Ne more biti srečn0jša, 'je pa mirnejša. Od nje nihče ničesar ne pričakuje,
zato ji nihče ne more ukazovati. Razpolaga sama s seboj. Sicer pa je tudi to
le slepilo. Njenjo življenje je tlaka.
Se vedno sem gledala na ulico. Raztapljala se je v mojih solzah.
»Alma, če me zdaj zapodiš, se ti bom umaknila. Toda ostala bom tukaj. Bom
že prebila. Nisem bednejša od tebe. Odloči, ne odgovori takoj. Važno mi je,
kaj boš rekla.«
Stala sem obrnjena od nje. Dolgo je molčala. Predolgo.
»Ostani,« sem zaslišala končno.
222'
Doktor je prišel točno ob dveh. Avto je obstal skoraj neslišno, a sem takoj
vedela, da je on. Sla sem ven in mu povedala, da ne grem domov.
»Ni prav,-« me je ukoril. »Z ženskami pa so res same komedije. Kaj vas je
pičilo?«
»Tu mi je boljše,« sem zmignila z rameni.
»Zdaj pojdite lepo po stvari in greva. Brez izmikanja. Nujno potrebujete po-
čitek. Tu ga gotovo nimate.«
Odklonila sem tako energično, da ni več silil.
»Vaša volja.«
Sedel je v avto in izginil v oblaku prahu.
Potem sem pomislila.
Navsezadnje je bilo vendarle trapasto, da nisem šla domov. Saj je povsod ista
figa. Ta teden tudi tu ne bi imela drugega opravila kot počivanje. Začela sem
se čuditi lastnemu izbruhu, odporu, ki je zdaj tako lepo popuščal. Samo utru-
jena sem bila, nič drugega. Cisto meni podobno. Kadar me drugi o nečem pre-
pričujejo, se mi prav gotovo zdi nesprejemljivo. Ne morem in nočem sprejeti.
Cez čas pa se neopazno sprijaznim, spoznam za svoje. Mečem si pesek v oči.
Pozneje si domišljam, da sem do nekega zaključka prišla sama.
Moj odhod se je s tem zavlekel za en dan. Jutri bom šla po 2arka in vse
bo prav.
Zmračilo se je. Slekla sem se in zlezla pod odejo. Hladne rjuhe so me pomirjale.
Nisem si hotela več razbijati glave. Prav z ničemer. Se vedno se je nekako
izteklo, pa se bo tudi tokrat. Počivati moram.
SPET NEDELJA
Jutro se je priplazilo mračno in brezoarvno. Mračnejše od delavniških juter.
Z nogo sem odprla radio, da ni bilo treba vstati. Pokrita skoraj čez glavo
sem poslušala popevke. Ni se še mudilo. Potovalna torba je bila pripravljena,
Alme pa tudi nisem mogla vreči iz postelje »sredi noči«. To bo pogledala!
Prejšnji dan sem se skoraj sprla z njo zato, da bi lahko ostala, zdaj pa bom
vsa skesana prišla k njej po Žarka.
Kljub vsemu se Alma ni preveč začudila.
»Te je on prepričal?«
Odkimala sem. »Nihče me ni prepričal,« sem hotela zatrjevati, pa je bilo v
njenem vprašanju le zrno resnice. On je znal še tako nemogočo reč napraviti
razumljivo in sprejemljivo.
»Buc, teta! Bova šla, hm? Sem že mislil, da si pozabila.« Žarko se je očitno
veselil potovanja.
»Bova, sine,« sem ga pomirila. »In lepo nama bo.«
»Mami, žogo tudi!« je vpil, ko je Alma pripravljala njegove stvari.
»Ni -treba, dobil boš mojo.«
»Ti imaš žogo?«
»Seveda.«
»Pa tako velika si že ...«
»Saj je le zate pripravljena. Ampak s tabo se bom pa le kdaj igrala, ali ne?«
223'
»Ja. Ti bom dal gol.«
Pogledal me je nagajivo. Njegove oči so bile vedno neverjetno žive. Prav nič
ni bil podoben Almi. Bil je pravi fant, ne pomehkužen ali pretirano nežen.
Komaj senco Almine krhkosti je podedoval. Prav in dobro za življenje.
Odpravila sva se. Igrivo se je poslovil od stare mame in Alme. V mislih je
bil že z menoj. Otroci tako lahko in hitro pozabljajo. Doma so tam, kjer so
ljudje prijazni in jim je dobro. Alma je bila molčeča, a pogledovala me je ves
čas. Tokrat se ni mogla čisto obvladati. Kot bi tudi ona občutila, da se nekaj
spreminja.
»Kdaj se vrneta?«
»Cez en teden.«
»Dolgo bo.«
»Boš zelo pogrešala sineta?«
»Tebe bolj.«
Nasmehnila se je, kot bi se čutila krivo zaradi svojih besed.
»Navadila sem se te. To je vse.«
»Nikogar se ne smeš navaditi, Alma.«
»Tudi dobrih ljudi ne?«
»Tudi teh ne. Ko začutijo, da so te obvladali, postanejo mnogokrat slabi.«
Res je. In vendar predavam kot star, izrabljen profesor. Pravljice, v katere
ne verujem niti sama. Misli, ki se jim ne da ukazati. Tudi jaz sem se je preveč
navadila.
»Torej, čez en teden,« sem vzdihnila.
»Piši kdaj.«
»Bom, se razume.«
Mislila bom nate, zato, ker mi verjameš in ker verjamem jaz tebi. Karkoli že
si, do mene si bila zmeraj poštena. Človek si. In tega ne nameravam pozabiti.
Na glas nisem povedala. Ni vajena takih pretiranih izjav.
Potem sva šla počasi na postajo. Žarko je bil živahen, a pazljiv. Ves čas je bil
ob meni, zgovoren in neposreden. Vsako malenkost je opazil. Meni pa ni bilo
do govorjenja. Ne vem, ali je bila sentimentalnost ali kaj. Ob pogledu nanj
sem se preživo spomnila, da jaz pač nikoli ne bom imela takega dečka. Vedno
sem sanjala o punčki, a zdaj bi mi bilo čisto vseeno. Samo da bi bil živ in zdrav.
V vlaku je bilo zadušljivo. Komaj sem čakala, da bo potegnil«Na nič več nisem
mogla osredotočiti misli. Ne na preteklost ne na sedanjost. Za trenutek sem
si predstavljala mater in očeta. Postarala sta se v zadnjih letih. Vseeno še
vedno čakata name. Sprejmeta me, godrnjata, zmerjata in se jezita, končno
pa me obdržita tako, kot sem. Ni druge možnosti. Spremeniti se ne morem več.
Vzela sem cigareto.
»Bom jaz prižgal« Žarko je prikobacal do mene z vžigalnikom. Uspelo mu
je prižgati.
»Moj mali junaček,« sem se jaznežila v mislih. Pobožala sem ga. Pritisnil
se je k meni, že ves moj. ■
Tedaj sem skozi okno zagledala doktorja. V svetli obleki, zagorel in eleganten
je stopal prožno, manj utrujeno kot ponavadi. Refleksno sem pogledala na
uro. Le pet minut bova imela, pet minut, v katerih mu ne bom imela kaj
224'
MILAN RIJAVEC:
Tihožitje 1962
Studija II. 1962
Studija I. 1962
Tihožitje II. 1962
povedati. Počakala sem pri oknu, dokler me ni opazil. Z nasmehom se je
povzpel v vagon in se nama približal.
»Se mi je kar zdelo, da se boste premislili,« je rekel. »To je vaš fantek?«
»Da. Moj fantek.«
Stála sem in ga gledala. Zaključil bo to poglavje, sem si rekla. Vsaj zaključek
bo lep. Boleča zavest konca me je porazila. Vse se bo moralo uravnati na neki
način. Morala bom začeti trdo delati. Za diplomo in kasneje za otroka. Potem
bo vse drugače, ko bom samostojna.
Glas v zvočniku je najavil odhod vlaka.
»Konec,« sem rekla glasno.
»Nikar tako črno. Reciva enkrat za spremembo začetek. Velja?«
Dotaknil se je mojega lica. Bodrilno, pomirujoče. Nisem se hotela upreti silni
želji, da bi ga poljubila. Imel je vroče, mehke ustnice. Za hip me je pridržal,
morda vendar malo presenečen. Dovolj dolgo, da sem ga občutila. Ze sem
opažala, kako se vse v meni zopet začenja upirati. Prihajalo je nasilno, iz
zavesti in podzavesti obenem. Ne, tega ne smem več dopustiti! Zdaj sem na
vlaku in moram odpotovati.
»Pojdi zdaj,« sem izdavila, a že so bile tu solze. Sunkoma sem se obrnila od
njega. Položil je roke od zadaj na moja ramena.
»Moja punčka vendar ne joče,« je šepnil. »Punčka ne sme jokati.«
»Ne, saj ne joče. Pojdi, prosim.«
Cdmaknil se je in koraki so se oddaljili. Oklenila sem se otroka, ki je brez
razumevanja sledil prizoru. Njegove drobne ročice so brisale solze z mojih lic.
Vlak je sunkovito potegnil. Z Žarkom v naročju sem gledala na peron. Stal je
tam. Odmikal se je in se manjšal. Pomahal je in Žarko mu je vmil pozdrav.
Sama nisem mogla dvigniti roke. Izginil mi bo izpred oči, sem si ponavljala.
Solze so mi tekle nepretrgano, ne da bi prav vedela, čemu.
»Mami, ne jokaj. Saj je lepo, ne?«
»Da, lepo je, sine. — Kako si rekel?«
»M a m i.«
Pogledal me je vprašujoče. Kot bi hotel ugotoviti, ali ga je hudo polomil. Kot
bi sam iskal pomoči, se je stisnil k meni. In kot bi hotela vedeti, ali bi ga
marala. Se vedno me je objemal okrog vratu.
»Bi hotel biti moj sine?«
»Bi,« se je nasmehnil široko in vdano.
Postava na ploščadi je medtem že izginila.
IS
225
Prepis
neobjavljenih podatkov z vprašalnika ankete o slovenskih slikarjih*
t e C e t
1.	Ime, priimek, poklic?
Milan Rijavec, slikar.
2.	Število otrok?
30—iO v vsakem razredu.
3.	Kaj vam omogoča, da se lahko ukvarjate s slikarstvom?
64 učnih ur na mesec.
*
4.	Ali imate razen rednega dela še kakšnega konjička?
Nič takega, da bi lahko rekel, da sem na konju.
5.	Zakaj slikate?
Rad bi se kot človek uveljavil.
6.	Ali ste predmetni ali brezpredmetni slikar?
Sodeč po nekaterih zunanjih znakih našega časa in njegovega odnosa do umetnosti
se zdi, da smo zanj vsi slikarji bolj ali manj brezpredmetni. Taka je pač moda. V
svojem odnosu do sveta ne morem biti drugačen kot predmeten. To pa več pove
o meni kot o mojem slikarstvu. V umetnosti, kakor jo pojmujem sam, ne poznam
predmetnih in brezpredmetnih slikarjev.
7.	Ce predmetni — katere predmete slikate, če brezpredmetni — kateri smeri
pripadate?
Slikam stole, pepelnike, črnilnike, steklenice, škatlice za cigarete, vžigalice ter kose
papirja, hiše, drevesa, nebo, cesto in ljudi, ki jih imam v svoji delavnici in zunaj, če
pogledam skozi okno ali če grem ven po opravkih.
* Dolžni smo opozoriti, da je razumeti zgoraj natisnjena vprašanja iz ankete o slo-
venskih slikarjih kot možno zamisel, slikarjeve odgovore pa kot verjetne. Zagovori in
ugovori ob zamisli podobne ankete so stvar strokovnega razgovora. Verjetnost na-
tisnjenih odgovorov je odvisna od slikarjevega pristanka. (Op. pis.)
226'
8. Zakaj ne slikate predmetov?
9.	Zakaj slikate predmete?
Ker se rad pogovarjam, slikam, da bi se tudi predmeti na sliki med seboj pogovarjali.
Ljudje tega ne vidijo.
10.	Kaj je po vašem umetnost?
Plod tihega, neopaznega dela.
11.	Kaj menite o afirmaciji naše umetnosti v svetu?
Menim, da se je vse premalo uveljavila doma.
12.	Kaj menite o afirmaciji naše umetnosti doma? Je zadostna? Ce ni, zakaj ni?
Ni! Nisem še slišal naših ljudi govoriti: »Poglejte, to so naši slikarji!« Ne vidim, da
bi si kaj posebno prizadevali slikarji v to smer. Ni zadostna, ker je nezadostna naša
vzgoja.
13.	Imate svoj atelje? Ce ga nimate, kako ga nameravate dobiti? Ce ga imate, kako
ste ga dobili? Kakšna je njegova delovna površina?
Imam. Zgradil sem ga (s posojilom) na podstrešju hiše, kjer stanujem. Prostor meri
3,35m X 4,56 m.
14.	Kakšni so in kdo pokriva stroške razstav, ki se jih udeležujete?
Stroški razstave, ki bo novembra 1962 v Trbovljah, znašajo 430 000 din. V ta znesek
so všteti stroški za slikarski material, predvsem za okvirje. Vzel sem posojilo, raz-
stavni prostor pa je brezplačen.
15.	Si zamišljate bodočnost slikarskega razvoja? Ce si ga — kako, če ne — zakaj ne?
Nimam zamišljene bodočnosti. Imam načrte za bodoče delo.
Reprodukcije slik so izbrane med deli, ki jih razstavlja Milan Rijavec v delavskem
domu v Trbovljah. Razstava je bila odprta 28. novembra in je slikarjeva tretja raz-
stava v tem kraju. Ostale podatke o slikarju najdemo v knjigi F. Sijanca »Sodobna
slovenska umetnost« na strani 226: »Slikar Milan Rijavec (rojen v Brumi vasi pri
Mokronogu 1922), pred vojno študent na učiteljišču, partizanski borec, je med prvimi
absolviral akademijo (pri Stupici 1949). Službuje v Trbovljah. Na svoji prvi razstavi
(v Mali galeriji 1953) je prikazal največ zanimanja za figuraliko v interieuru« itd.
227'
Nemoralnost višjih krogov
C. Wright Mills
Višje nemoralnosti ne moremo zožiti na politično sfero niti je ne moremo razumeti
predvsem kot pomanjkljivost korumpiranih ljudi v institucijah, ki so v osnovi zdrave.
Politična korupcija je le en aspekt bolj splošne nemoralnosti; raven sedaj prevladu-
joče moralne občutljivosti pa ni samo stvar korumpiranih ljudi. Višja nemoralnost
se sistematično pojavlja v ameriški eliti; splošno priznavanje te nemoralnosti pa je
bistvena poteza množične družbe.
Seveda lahko najdemo korumpirane ljudi tudi v zdravih institucijah. Kadar pa insti-
tucije korumpirajo ljudi, ki v njih delajo in živijo, so tudi same nujno korumpirane.
V korporacijski eri se ekonomski odnosi razosebijo in izvršilni aparat čuti manj
osebne odgovornosti. Privatna vestnost v korporacijah businessa, vojske in politike
upada, višja nèmoralnost se institucionalizira. To pa ni le problem administracije v
korporaciji, armadi ali državi, ampak je značilnost korporacijskih bogatašev kot
kapitalistične plasti, ki se globoko prepleta s politiko militaristične države. •
S tega stališča, na primer, ni najvažnejše vprašanje v zvezi s fondi, s katerimi raz-
polagajo mladi ambiciozni politiki, v tem, ali so politiki moralno neobčutljivi, ampak
v tem, ali bi mlad človek, ki je tako daleč in tako hitro napredoval v ameriški poli-
tiki, lahko dosegel enake uspehe, ne da bi bil prej imel ali si pridobil nekako otopelo
moralno zavest. Mnogi problemi »gospodarskega« kriminala, ohlapne javne morale,
kriminala iz pridobitnih razlogov in pešajoče osebne integritete so problemi struktu-
ralne nemorale. Ti problemi niso hiba šibkega značaja, ki ga pokvari slabo okolje.
Mnogi ljudje se vsaj nejasno zavedajo, da to drži. Ko se pojavijo novice o primerih
višje nemoralnosti, ti ljudje radi rečejo: »No, spet so enega našli«. S tem hočejo pove-
dati, da odkriti primeri niso nenavadni dogodki, v katere bi se bili posamezniki
vpletli po naključju, ampak da so simptomi široko razširjenih pogojev za takšno doga-
janje. Obstaja dobro dokazno gradivo, da imajo prav. Toda kaj je osnovni pogoj za
te primere, ki so hkrati simptomi tega pogoja?
1. Denar — merilo družbene veljave
Moralna neurejenost naše dobe izvira iz dejstva, da v korporacijski eri nekdanje
vrednote in norme poštenja ne prevzamejo več ljudi, po drugi strani pa jih še niso
nadomestile nove vrednote in norme, ki bi dajale moralni pomen in sankcijo korpora-
cijski rutini, po kateri se morajo ravnati ljudje. Ne gre za to, da bi široka javnost
izrecno zavrgla sprejete norme; prej bi rekli, da so za mnoge ljudi te norme izgubile
vsebino. Ni moralnih osnov, na katerih bi jih sprejeli ali zavrgli. Kot posamezniki so
moralno brez zaslombe, kot skupine so politično indiferentni. To splošno pomanjka-
nje izdelanega prepričanja je tisto, na kar mislimo, ko govorimo, da je »javnost«
moralno zbegana.
228'
Vendar ni na ta način moralno zbegana samo »javnost«. »Tragedija uradnega
Washingtona«, komentira James Reston, » je v tem, da se zapleta na vsakem koraku
v preostanke starih političnih manir in preživelih institucij, po drugi strani pa ga več
ne poživlja stara vera, ki je bila nekoč njegova osnova. Oprijema se trenutnih
stvari, trajne pa zametuje. Razglaša prepričanje, toda ni prepričan. Pozna tradicional-
ne besede, melodijo pa je pozabil. Angažiran je v ideološki borbi, ne da bi znal defi-
nirati svojo lastno ideologijo. Preklinja materializem ateističnih nasprotnikov, pove-
ličuje pa svoj lastni materializem.«
V korporacijskih ekonomskih in političnih institucijah imajo bogati ljudje v svojih
rokah ogromno moč, nikbli pa jim ni bilo treba iskati moralnega soglasja tistih, nad
katerimi imajo oblast. Vsak novi goli interes, vsaka nova nesankcionirana oblast
korporacije, vsako združenje farmarjev, sindikat in vladna ustanova, ki je zrasla v
zadnjih dveh generacijah, je bila odeta z moralno natrpanimi gesli. Kaj vse se ne dela
v imenu interesov skupnosti? Ko se ta gesla obrabijo, se skrbno pripravijo nova, ki
postanejo čez čas spet prav tako banalna. Ves čas pa ponavljajoče se ekonomske in
militaristične krize širijo strah, obotavljanje in negotovost, kar z novo nujnostjo
zahteva iskanje moralne utemeljitve in kamuflažnega opravičila. »Kriza« je bankro-
tiran izraz, ker so se ga ljudje na visokih položajih tako pogosto posluževali za za-
krivanje svojih neobičajnih ravnanj. Prav neprisotnost kriz je poglavitna značilnost
višje nemoralnosti. Kajti prave krize predstavljajo situacije, v katerih stojijo ljudje pred
pravimi alternativami, ki jih lahko glede na njihov moralni pomen javno pretresajo.
Višja nemoralnost, pešanje tradicionalnih vrednot in organizirana neodgovornost niso
privedle do javnih kriz; nasprotno: morebitne krize so bile znak pritajene ravnodu-
šnosti in moralne praznine.
Splošno prevladujoče predstave o višjih krogih so predstave o eliti, ki da sestoji iz
slavnih oseb. Ko smo govorili o poklicnih slavnih osebah, sem omenil, da instituciona-
lizirane elite oblasti nimajo monopola nad svetlim žariščem ljudskega navdušenja.
To žarišče si delijo s frivolnimi in temperamentnimi bitji iz sveta slave, ki tako za-
senčuje njihovo resnično oblast. Ker velja glavni del javne pozornosti in občudovanja
tem poklicnim slavnikom, je odpade tem manj na elito oblasti. Na ta način ostaja
dejanski status te elite manj zapažen; ljudje ga namreč gledajo čez prepreko, ki jo
predstavlja slavna osebnost, ki jih zabava in razvedruje ali pa jih razburja, kakor
pač že je.
Ker ljudje nimajo nekega trdnega moralnega prepričanja, so tem bolj dovzetni za
konfuzne vplive iz sveta slavnih ljudi. V doglednem času jih takšen preokret v zani-
manju, normah in vrednotah, ki so jim izpostavljeni, vodi v nezaupanje in cinizem,
v neko vrsto makiavelizma — za — malega človeka. Tako na videz uživajo predpra-
vice bogatašev korporacijskoga sistema, ponočne norčije slavnih ljudi ter žalostno —
sladko življenje zelo bogatih.
Pri vsem tem pa je še ena stara ameriška vrednota, ki ni občutno padla: vrednost
denarja in stvari, ki jih lahko denar kupi — te stvari se zdijo celo v času inflacije
tako trpežne in trajne kot nerjaveče jeklo. »Bila sem bogata in bila sem revna,« pravi
Sophie Tucker, »in verjemite mi, da je biti bogat najboljše«. Ko mnoge druge vrednote
slabijo, se pred Amerikancem ne odpira vprašanje: »Ali je kaj, česar pametno upo-
rabljen denar ne more kupiti«, ampak: »Koliko stvari, ki jih denar ne more kupiti,
cenimo in želimo bolj, kot tiste, ki jih denar lahko kupi?« Denar je edini nesporni
kriterij uspeha in tak uspeh je še vedno suverena ameriška vrednota.
Brž ko prevladajo merila po denarju urejenega življenja, bo človek z denarjem, ne
glede na to, kako si ga je pridobil, končno užival spoštovanje. Milijon dolarjev, pra-
vimo, zakrije goro pregreh. Stvar ni samo v tem, da ljudje hočejo denar, marveč
njihova temeljna merila so denarna. V družbi, kjer lovec na denar nima konkurence
229'
za ime in čast, dobi beseda »• praktičen« pomen »koristen za privaten dobiček« in
»zdrava pamet« se istoveti z znanjem, kako se finančno napreduje. S tem, da je
postalo življenje, urejeno po denarnih merilih, poglavitna vrednota, je vpliv drugih
vrednot upadel, in tako ljudje zlahka postajajo moralno brezobzirni v iskanju lahkih,
a velikih zaslužkov in v naglem razširjanju svoje posesti.
Velik del ameriške korupcije — dasi ne vsa — je preprosto del starega prizadevanja,
da postane človek bogat in potem še bogatejši. Vendar je današnji kontekst, v kate-
rem lahko deluje stari motiv, drugačen. Ko so še bile politične in ekonomske insti-
tucije majhne in raztresene (kot v enostavnejših oblikah klasičnega gospodarstva in
Jeffersonove demokracije), ni nihče mogel deliti ali pričakovati velikih uslug. Ko pa se
politične institucije in ekonomske priložnosti naenkrat koncentrirajo in povežejo, se
pa da uradni položaj izkoriščati za privatni dobiček.
Državni organi ne nosijo v sebi nič več višje nemoralnosti kot korporacije businessa.
Politiki lahko dodeljujejo finančne ugodnosti le, če so jih gospodarstveniki pripra-
vljeni in voljni sprejeti. In gospodarstveniki lahko iščejo politične ugodnosti le, če
obstajajo politični voditelji, ki te ugodnosti lahko dodeljujejo. Pozornost javnosti pa
je usmerjena bolj na transakcije oblastvenih organov, za kar obstaja dober razlog.
Ker javnost od oblastvenih organov več pričakuje, se tudi laže razočara nad njimi.
Poslovni ljudje pa delajo ла svojo roko in če se uspešno drsajo po ledu, ki je s prav-
nega gledišča tenek, jih Amerikanci v splošnem cenijo, češ da so se znali izmazati.
Toda v civilizaciji, ki je tako popolnoma prežeta z businessom kot je Amerika, se
prenašajo pravila businessa na politično oblast — posebno če je toliko poslovnih ljudi
prešlo na državno oblastvene položaje. Koliko ljudi na politično izvršilnih mestih bi
se dejansko borilo za zakon, ki bi zahteval točno in javno kontrolo vseh njihovih
pogodb in računov izdatkov? Visoki davki na dohodke so prinesli kot posledico tih
sporazum med veliko firmo in višjim uslužbencem. Kot smo videli, je mogoče na več
dvomiselnih načinov goljufati duha zakonov o davkih; in standardi porabe mnogih
visoko plačanih ljudi so bolj razvidni iz kompliciranih obračunov izdatkov kot pa
določeni s plačo, ki jo nesejo domov. Kakor prohibicija so tudi zakoni o davkih ali
predpisi za primer vojne brez podpore trdne poslovne konvencije. Kdor goljufa te
zakone, dela protizakonito; kdor se jim pa izmaže, je prebrisan. Zakoni brez podpore
moralne konvencije odpirajo pot kriminalu in, kar je še važnejše, taki zakoni spod-
bujajo rast ekspeditivnih, amoralnih odnosov.
Družba, za katero se veruje, da je v svojih višjih krogih in v srednjih plasteh mreža
prebrisanih in prodornih posameznikov, ne producira ljudi s, pravim moralnim ob-
čutkom. Družba, ki zožuje pomen »uspeha« na finančni kapital in v njegovem imenu
obsoja finančni neuspeh kot poglavitno zlo, denar pa dviga na nivo absolutne vred-
note, bo dala preračunljivega poslovodjo in prikrito kupčijo. Blagor ciničnim, kajti
oni vedo, kaj je potrebno za uspeh.
2. Kriteriji družbenega napredovanja
Ljudje vidijo v poglavarjih velikih hierarhij in oblàstnih struktur — korporacijskega
sveta, političnega direktorija in vedno bolj tudi vzpenjajoče se vojaške plasti — ne
samo ljudi, ki so uspeli, ampak tudi ljudi, ki imajo v svojih rokah pokroviteljstvo
uspeha. Oni interpretirajo in oni prilagajajo na posameznike kriterije uspeha. Ti, ki
so tik pod njimi, so navadno pripadniki njihovih klik, njihove klientele, zdravi ljudje,
kot so zdravi oni sami. Toda hierarhije so med seboj prepletene v kompliciranih odno-
sih in v ysaki kliki jih je nekaj, ki simpatizirajo zvesto z drugimi klikami. Kot obstoji
osebna lojalnost, obstoji tudi uradna; kot obstoje osebni kriteriji za napredovanje,
230'
obstoje tudi neosebni. Ko zasledujemo kariero posameznega pripadnika različnih
višjih krogov, zasledujemo tudi zgodovino njegove lojalnosti, kajti prvo in vse za-
senčujoče dejstvo o višjih krogih, s stališča, kaj je potrebno za uspeh med njimi, je, da
temeljijo na avtokooptaciji. Drugo dejstvo o teh hierarhijah uspeha je, da ne pred-
stavljajo monolitne tvorbe: hierarhije tvorijo kompleksno mrežo različno povezanih
in često antagonističnih klik. Tretje dejstvo, ki ga moramo uvideti, je, da v takšnem
svetu mladi ljudje, ki bi hoteli uspeti, stopajo v odnose s tistimi, od katerih je odvi-
sen njihov nadaljnji uspeh.
V	skladu s tem je ameriška literatura o praktični aspiraciji — ki nosi na sebi veliki
fetiš uspeha — doživela pomemben premik v svojem nasvetu o tem, »kaj je potrebno
za uspeh«. Trezne, osebne kvalitete močne volje in poštenja, visokoletečega duha in
sposobnost, da se človek odreče lahki poti k ženskam, tobaku in vinu — ta predstava
iz konca devetnajstega stoletja se je umaknila »edinemu važnemu faktorju: učinkoviti
osebnosti«, ki »vedno zbudi pozornost s svojim šarmom« in »izžareva zaupanje vase«.
V	tem »novem načinu življenja« se mora človek pogosto smehljati, mora lepo poslu-
šati, mora govoriti v imenu interesa drugega človeka, mora dati drugim ljudem obču-
tek pomembnosti — vse to mora človek delati odkrito. Osebni odnosi so postali z eno
besedo javni odnosi, človekov jaz je naprodaj naj javnem trgu; edini cilj in namen
pa je uspeh posameznika v korporacijskom sistemu. Ker opravičuje karierista elite
večja sposobnost in trdo delo, po drugi strani pa bazira na kooptaciji s strani klike
(često iz drugačnih razlogov), mora sebe in druge neprestano prepričevati, da je
pravzaprav nasprotje tega, kar dejansko je.
Višji krogi v Ameriki s ponosom zatrjujejo, da so si njihovi pripadniki sami ustvarili
svoje položaje. To predstavo pa so si krojili sami in ta mit dobro publicirajo. Poljuden
dokaz za to temelji na anekdotah; znanstveni dokaz pa naj bi slonel na statističnih
procedurah, ki bi pokazale na manjše ali večje število ljudi iz nižjih plasti, ki so se
povzpeli na vrh. Videli smo, koliko so številčno zastopani v dani eliti ljudje, ki so se
sami vzdignili. Kar pa je važnejše kot delež delavskih sinov v višjih krogih, je vpra-
šanje, po kakšnih kriterijih so bili sprejeti in kdo je kriterije apliciral. Iz vzpona
navzgor ne moremo izvajati večje sposobnosti. Četudi bi bile številke, ki trenutno
splošno veljajo, obrnjene — in bi 90 Vo elite tvorili sinovi delavcev in nameščencev —
kriteriji kooptacije s strani elite pa bi ostali sedanji, ne bi mogli iz družbenega vzpona
sklepati na sposobnosti. Samo če bi bili kriteriji za najvišja mesta res določeni po
sposobnostih in če bi jih individualno aplicirali, bi lahko vtihotapili kriterij sposobno-
sti v takšno ali drugačno statistiko družbenega vzpona. Ideja, da je človek, ki si je
ustvaril položaj, »dober« in da človek, ki si je ustvaril le družino, ni dober, je moralno
smiselna samo, če je kariera neodvisna, če je človek odvisen samo od sebe kot pod-
jetnik. Smiselna bi bila tudi v strogem birokratizmu, kjer izpiti kontrolirajo napre-
dovanja. Nima pa dosti smisla v korporacijski kooptaciji.
Psihološko dejstvo je, da ne obstoji nič takega, kot človek, ki bi si bil. sam ustvaril
položaj (self—made man). Nihče si ga ne ustvari sam, najmanj pa še pripadnik
ameriške elite. V svetu korporacijskih hierarhij se izbirajo ljudje po tem, kakšne kri-
terije uporabljajo pri izboru tisti, ki stoje nad njimi. Videli smo, kakšne kriterije upo-
rabljajo ameriške korporacije. Ljudje se jim zavestno prilagajajo in so tako produkt
teh kriterijev ali obstoječih družbenih idealov. Ce si ljudje ne ustvarjajo položaja
sami, se mu pa prilagajajo sami; te vrste ljudi je med ameriško elito dosti. Ce se po-
stavljajo takšni pogoji za uspehe, se ne ceni dejstvo, da začenjaš kot siromak in posta-
neš bogataš. Samo tam, kjer pot do bogastva zahteva vrline ali vodi do njih, vsebuje
osebna obogatitev tudi osebne vrline. V sistemu kooptacije od zgoraj se zdi vpra-
šanje, če si začel bogat ali reven, manj bistveno za razkrivanje ustroja elite, kot pa za
razkrivanje načel tistih ljudi, ki so odbrali one, ki so na ta način uspeli.
231'
Dovolj ljudi pod višjimi krogi občuti ta dejstva, ki jih vodijo v cinične nazore
o pomanjkanju povezave med sposobnostjo in napredovanjem, med osebnimi kva-
litetami in uspehom. Nastaja občutek nemoralnosti dosežkov, ki se kaže v prevla-
dujočih mnenjih kot: »Spet se je enemu vse posrečilo.« ali »Ni važno, kaj znaš,
ampak koga poznaš.«. Veliko število ljudi gleda danes na nemoralnost dosežkov
kot na neizgibno dejstvo.
Nekatere opazovalce vodi njihovo spoznanje, da so dosežki nemoralni, do ide-
ologije (ki jo na posreden način oblikuje akademska družbena znanost) o med-
človeških odnosih v industriji; duha drugih pa tolaži nova literatura, ki prepoveduje
resignacijo, duševni mir, ki v nekaterih pomirjenih krogih nadomešča staro lite-
raturo, povzdigujočo strastno aspiracijo, strasten skok navzgor.
Toda ne glede na posamezen način reagiranja vodi občutek nemoralnosti dosežkov
v tisti nivo javne zavesti, ki ga označujemo kot višjo nemoralnost. Nekdanji človek,
ki si je sam ustvaril položaj, je zbledela slika in nobena nova predstava je ni uspešno
zamenjala. Uspeh sam, kot ameriški vzor imenitnosti, pa zgublja veljavo, ko postane
le ena poteza več v višji nemoralnosti.
3. Znanje in oblast
Nezaupanje v moralo ameriške elite — kakor tudi dejstvo organizirane neodgovor-
nosti — temelji' na višji nemorali, pa tudi na nejasnih občutkih o višji ignoranci.
Nekoč v davnem času so bile javne osebnosti v Združenih državah ljudje tenkočutne
zavesti: elita oblasti in elita kulture sta se prekrivali ali pa se vsaj deloma pre-
žemali. V krogih izobražene in učinkovite javnosti sta se znanje in oblast efektno
povezovali: še več, javnost je imela v večini odločitev prvo besedo.
»Nobena stvar ne pove toliko,« piše James Reston, »kot branje debate v Predstav-
niškem domu iz tridesetih let prejšnjega stoletja o vojni, ki jo je vodila Grčija
za neodvisnost s Turčijo in branje debate o grško-turških odnosih v Kongresu
leta 1947. Prva je vzvišena in zgovorna, argument vodi od načela preko ilustracije
do zaključka; druga pa je suho naštevanje posameznih točk, polna nebistvenosti
in nepovezanih podatkov.« George Washington je leta 1783 bral za oddih Voltairova
pisma in Lockovo razpravo »O človeškem razumu«; Eisenhower pa je bral kavbojke
in detektivke. Za ljudi, ki zdaj tipično prihajajo v višje politične, ekonomske in
vojaške kroge, se zdi, da jim je skrajšano berilo in memorandum skoraj docela
nadomestil resno knjigo in celo časopisje. Ce že odmislimo nemoralnost dosežkov
in se tudi s slednjim do neke mere sprijaznimo, je še vedno vznemirljivo to, da
so ti ljudje zelo pod nivojem, na katerem bi jih bilo lahko malce sram svojega
primitivnega razvedrila in duševnega življenja, in pa, da nobena javnost ne more
v njih zbuditi občutkov takšne nelagodnosti.
Sredi dvajsetega stoletja je postala ameriška elita vrsta ljudi, ki se je ne da na
nobeni pametni podlagi smatrati z kulturno elito, ali vsaj za ta namen izobraženo
skupino. V vladajočih krogih znanje in oblast nista resnično združena; kadar pa
ljudje znanja le pridejo v stik z ljudmi, ki imajo v rokah oblast, se ne srečajo
z njimi kot enak z enakim, temveč kot najeti delavci. Elita oblasti, bogastva
in slave se niti mimogrede ne pozna z elito kulture, znanja in tenkočutne zavesti.
Niti se ta dva svetova ne dotikata, dasi se njuni vidni robovi včasih podrgnejo
pri slavnih osebah.
232'
Večina ljudi rada gleda na najbogatejše in na najvplivnejše osebe kot na tiste,
ki imajo največ znanja ali so, kot pravijo, najbolj prebrisani. Takšne ideje podpirajo
številna mala gesla kot »učijo, ker ne znajo delati« ali »če si tako prebrisan, zakaj
pa nisi bogat?«. Toda ti dovtipneži mislijo, da sta znanje in oblast suvereni vred-
noti za vse ljudi, še prav posebej pa za »prebrisane«. Domnevajo, da se znanje
vedno na tak ali drugačen način poplača, ali se vsaj gotovo mora, in da je pre-
izkušnja pravega znanja prav v tem. Ljudje bogastva in oblasti da morajo biti
ljudje, ki imajo največ znanja, sicer ne bi bili to, kar so. Ce rečemo, da, kdor se
dokoplje do oblasti, mora biti prebrisan, se to pravi, da je oblast znanje. Ce rečemo,
da se do bogastva dokoplje tisti, ki je prebrisan, rečemo, da je bogastvo znanje.
Prevladovanje takšnih domnev odkriva nekaj, kar je res: da navadni ljudje še
danes radi pojmujejo in utemeljujejo oblast in bogastvo kot znanje ali sposobnost.
Takšne domneve odkrivajo deloma tudi, kakšna vrsta doživljanja in izkušenj je
postalo znanje. Znanje se ne čuti več kot ideal; vidimo ga kot instrument. V družbi,
kjer vladata oblast in bogastvo, je postalo znanje sredstvo za dosego oblasti in
bogastva, poleg tega pa seveda tudi okras v razgovoru.
Kar znanje da človeku (ko mu pojasnjuje, kakšen je in ga osvobaja), to je osebni
ideal znanja. Kar znanje da civilizaciji (ko ji razkriva njeno človeško vsebino in
jo sprošča), to je socialni ideal znanja. Danes pa sta se osebni in družbeni ideal znanja
strnila v pojem, kaj znanje nudi prebrisnemu tipu: pomaga mu naprej; in pamet-
nemu narodu: daje mu kulturni prestiž in posveča oblast z avtoriteto.
Znanje redko da oblast tistemu, ki ga ima. Znanje nekaterih ljudi, ki se uveljav-
ljajo, in njihovo prosto razpolaganje z njim, pa ima često posledice za ljudi, ki ga
nimajo. Znanje seveda ni samo na sebi niti dobro niti slabo; prav tako ni njegova
uporabá niti dobra niti slaba. »Slabi ljudje si pridobe znanje ravno tako hitro kot
dobri ljudje,« je pisal John Adams, »in znanost, umetnost, pamet, okus, literatura
— vse se uporablja tako v slabe kot v dobre namene.« To je bilo leta 1790; danes
imamo dovolj razlogov, da vemo, da to drži.
Problem znanja in oblasti je in je bil vedno problem odnosov med ljudmi znanja
in ljudmi oblasti. Predstavimo si, da bi izbrali v današnji Ameriki iz vseh področij
sto ljudi, ki imajo v svojih rokah največ oblasti, in bi jih po tem kriteriju raz-
vrstili. In da bi izbrali iz vseh področji sto ljudi, ki imajo največ znanja, in bi jih
razvrstili po tem kriteriju. Koliko ljudi bi stalo v obeh vrstah? Seveda bi bila naša
izbira odvisna od našega pojmovanja znanja in oblasti, od pojmovanja oblasti še
posebno. Ce mislimo s tema besedama to, kar se zdi, da besedi pomenita, bi gotovo
našli malo, če sploh kaj ljudi, ki bi bili v današnji Ameriki v obeh vrstah; vse-
kakor bi jih našli manj danes kot v času, ko se je nacija formirala. Kajti v osem-
najstem stoletju so celo v kolonialnem razdobju ljudje oblasti gojili študij in učeni
ljudje so pogosto zavzemali položaj v oblasti. Menim, da smo v teh pogledih šli
žalostno navzdol.
Malokrat se združujeta znanje in oblast v istih osebah; osebe oblasti pa se obdajo
z ljudmi določenega znanja, ali vsaj z ljudmi, ki so izkušeni v prekanjenem ravnanju.
Človek znanja ni postal filozof-vladar, često pa je postal svetovalec, in to svetovalec
človeku, ki ni ne vladarski ne filozofski. Seveda je res, da je predsednik sekcije
piscev magazinskih zgodb pri avtorskem združenju pomagal nekemu vodilnemu
senatorju »izpiliti govore, ki jih je imel leta 1952 v senatorski kampaniji«. Ni pa
pravilo, da se ljudje znanja v svoji karieri srečajo z ljudmi oblasti. Zveze med
univerzo in oblastjo so slabe, kadar pa le obstajajo, figurira človek znanja kot
»izvedenec«, kar pomeni kot najet tehnik. Kot večina ostalih v tej družbi, je tudi
znanstvenik za svoje preživljanje odvisen od svojega dela, kar je prvo zagotovilo
233'
za kontrolo njegove miselnosti. Kadar napredovanje zahteva dobra mnenja višjih,
postanejo njihove sodbe predmet glavnega zanimanja. Torej v kolikor intelektualci
služijo oblasti direktno — v hierarhiji poklicev — često služijo neprostovoljno.
Demokratičen človek predpostavlja obstoj javnosti in v svoji retoriki trdi, da je
javnost pravi sedež suverenosti. Dve stvari sta potrebni za demokracijo: osveščena
in izobražena javnost ter politični voditelji, ki, če že niso najbolj razumni, so vsaj
primerno odgovorni svoji javnosti. Samo kjer sta javnost in njeni voditelji med
seboj povezana in odgovorna, so javne zadeve demokratične in le, kjer je znanje
za javnost bistveno, je takšen red možen. Le če ima razum avtonomno osnovo,
neodvisno od oblasti, vendar pa zelo povezano z njo, lahko posega v odločilno ob-
likovanje človeških odnosov in reševanje problemov. To je demokratično mogoče
tam, kjer obstaja svoboda in izobražena javnost, na katero se lahko znanstveniki
sami obrnejo, in kateri so ljudje oblasti resnično odgovorni. Takšna javnost in
takšni ljudje — oblasti ali znanja — ne prevladujejo danes in zaradi tega znanje
nima bistvenega vpliva na demokracijo v Ameriki.
Značilni predstavnik višjih krogov je danes intelektualno povprečen, morda celo
vesten, vendar še vedno povprečen. Njegova inteligenca se kaže v tem, da včasih
spozna, da ni pravzaprav kos situacijam, v katerih bi se moral odločiti. Toda na-
vadno obdrži take občutke zase, njegove izjave za javnost pa so pohlevne in senti-
mentalne, resne in srčne, vedre in prazne v svoji univerzalni splošnosti. Dovzeten
je samo za okrašene in vulgarizirane, premiete in iskrivljene ideje. On je po-
veljnik V dobi telefona, beležke in kratice.
Ce pravim, da so ljudje, ki vodijo javne zadeve, brezbrižni in povprečni, ne mislim,
da niso včasih inteligentni, dasi to ni vedno kar avtomatično res. Vendar pa ne gre
tukaj primarno za distribucijo »inteligence« — kakor da bi bila inteligenca nekaj
homogenega, česar ima lahko človek več ali manj. Gre bolj za tip inteligence,
za kvaliteto duha, ki se ga izbere in formira. Gre za vrednotenje razumnosti človeka
kot prve vrednote v njegovem življenju, značaju in ravnanju. Takega vrednotenja
pa primanjkuje v ameriški eliti. Na njegovem mestu sta »tehtnost« in »presoja«,
ki v svojem uspehu veljata več kot subtilnost duha in moč intelekta.
Vse na okoli in tik pod človekom, ki odloča o javnih vprašanjih, pa so razvrščeni
njegovi tehnični uslužbenci oblasti, ki jim je bila dodeljena vloga znanja in celo
govora: ljudje ki skrbijo za njegove odnose z javnostjo, njegov administrativni
aparat, njegovi tajniki. In ne pozabiti na odbore. Ko narašča število možnih rešitev,
prihaja v Združenih državah do krize sporazumevanja med pripadniki političnega
direktorija in namesto odločitve prevlada neodločitev. •
Pomanjkanje znanja med elito je povezano z zavidnim vzponom »izvedenca«, kar
ni zgolj golo dejstvo, temveč dejstvo, ki ga ožarja sij legitimnosti. Na nedavna
vprašanja glede kritike obrambne politike, ki jo je izrekel voditelj opozicijske
stranke, je obrambni minister odgovoril: »Ali mislite, da je voditelj izvedenec v tej
zadevi?« Ko so novinarji vztrajali pri vprašanjih, je zatrdil, da »vojaški voditelji
mislijo, da je tako prav in tudi jaz mislim, da je tako prav«. Ko so prešli nato na
posamezna vprašanja, je dodal: »V nekaterih primerih je vse, kar lahko storite, da
vprašate boga.« Ko se tako velika vloga tako arogantno prepušča bogu in izveden-
cem, kaj potem še ostane za politično vodstvo? In še manj za javno diskusijo o
stvareh, ki so navsezadnje do slednje podrobnosti ravno tako politični in moralni
kot vojaški problem. Sicer pa je bilo že od Pearl Harborja dalje čutiti težnje, da
se diskusija odpravi in opozicija zruši pod plehkim geslom skupnega prizadevanja
obeh strank.
234'
Ker je vzgoja intelekta pri političnem osebju in v krogih njihovih svetovalcev
pomanjkljiva, pomeni to, da je zaradi pomanjkanja duha, ki bi bil organsko povezan
z javnostjo, njihove trdne odločitve in njihovo vodenje politike težko utemeljiti
ali ovreči, skratka da je o njih težko na kakršen koli intelektualen način javno
dis'kutirati. Se več: dostikrat se jih niti ne skuša utemeljiti. Javni odnosi so izrinili
pretehtan argument, manipulacija in neprediskutirane odločitve pa so nadomestile
demokratično avtoriteto. Od 19. stoletja naprej je administracija čedalje bolj na-
domestila politiko; važne odločTtve niti niso več odete v plašč razumne javne disku-
sije, ampak izhajajo od boga, od izvedencev in od ljudi, kot je g. Wilson.
v
Bolj in bolj še širi področje uradnih skrivnosti, prav tako pa se širi področje tajnega
prisluškovanja nad tistimi, ki bi utegnili razkriti v javnosti, ki ni sestavljena iz
izvedencev s pravim inteligenčnim kvocientom, stvari, ki niso zanjo. Vse odločitve
o proizvodnji in uporabi atomskega orožja so bile storjene brez prave javne diskusije.
Dejstva pa, ki bi bila potrebna za razumno sodelovanje v taki diskusiji, so bila
uradno prikrita, potvorjena ali celo zlagana. Ko postajajo odločitve usodne, ne
samo za Ameriko, ampak dobesedno za vse človeštvo, se viri informacij zapirajo,
bistveni podatki za odločitev (čeprav je bila že storjena!) pa so kot politično udobne
»uradne skrivnosti« odtegnjeni od "sicer težko obloženih informativnih kanalov.
Medtem pa se zdi, da razpravljanje o politiki v teh kanalih bolj in bolj izgublja
na kultiviranosti in zavesti. Kakovost teh brezbrižnih sporočil za široko množico,
oziroma za tiste, ki jih imajo za množico, verjetno določa demagoška predpostavka,
da postaneta sumničenje in obtožba, če ju zadostikrat ponovimo, enaka dokazu
krivde — prav tako, kot se začne velikokrat ponovljena reklama za zobno pasto
ali vrsto cigaret smatrati za resnico. Najmočnejša vrsta propagande, ki oblega
Ameriko, vsaj najmočnejša po obsegu in glasnosti, je trgovinska propaganda za
milo, cigarete in avtomobile. Tem stvarem, ali točneje njihovim imenom, poje ta
družba najvišje slavospeve. Važno dejstvo pri tem pa je, da je ta presenetljivi obseg
propagande često zgrajen na neresnici in da vodi v lažno informiranost, bodisi
z implikacijami ali elipsami, s poudarjanjem ali z direktivno izjavo. Pogosteje je
ta propaganda naslovljena na trebuh in na seks kot pa na glavo in srce. Obveščanje
javnosti po tistih, ki so na odločilnih položajih, ali teh, ki želijo, da jih volimo na
te položaje, postaja vedno bolj neprizadevno in nejasno, zgledujoč se po trgovski
propagandi in reklami.
Vplivne javne osebnosti v Ameriki danes niso toliko dogmatične kot nevestne. Dogma
je običajno pomenila neko več ali manj izdelano utemeljitev idej in vrednosti in
je tako imela nekatere poteze (kakorkoli toge in zaključene) razuma in preudar-
nosti. Tisto, pred čemer stojimo danes, je ravno neobstoj razuma kot javne sile;
danes stojimo pred nezanimanjem za znanje in strahom pred znanjem, ki bi vendar
lahko razkrivalo bistvo javnih vprašanj.
Nevarnost za Ameriko ni v barbarskem iracionalizmu trdovratnih političnih pri-
mitivcev. Nevarnost je v spoštovanih sodbah senatorjev, v serioznih plehkostih pred-
sednikov, v samozavestnih in odkritih sodbah mladih ameriških politikov s sončne
Kalifornije. Ti ljudje so zamenjali duha s plehkostmi; dogme pa, ki jih legitimirajo,
so tako na široko utrjene, da jim nobena protiutež razuma ne pride do živega. Taki
ljudje so slabovidni realisti; v imenu realizhia so zgradili svojo lastno panoroidno
realnost, v imenu praktičnosti so ustvarili utopično sliko kapitalizma. Zamenjali
so odgovorno komentiranje dogodkov z maličenjem dogodkov po labirintu javnih
odnosov; na mesto spoštovanja do javne diskusije so postavili enostavne nazore
o psihološkem vojskovanju; na mesto intelektualnih sposobnosti neumorno glasnost
in previdno izjavo; in na mesto sposobnosti za iskanje alternativ in merjenje nji-
hovih posledic pa hitre odločitve izvršilnih organov.
235'
4. Nereprezentativnost elite oblasti
Ameriške elite ne sestavljajo reprezentativni ljudje, katerih ravnanje in značaj bi
dajala Amerikancem vzor za posnemanje in aspiracijo. Nobene vrste ljudi ni, ki
bi se z njimi ljudje iz množic lahko in radi istovetili. V tem temeljnem pomenu
je Amerika brez voditeljev. Vendar je značaj moralno ciničnega in politično ne-
izdelanega nezaupanja široke javnosti tak, da zlahka usahne brez političnega učinka.
Da je to mogoče po ljudeh in dogodkih, ki so nastopali v zadnjih tridesetih letih,
nadalje dokazuje, kako izredno težko je danes v Ameriki najti in uporabljati trezna
politična sredstva v moralno zdrave namene.
Amerika — konservativna dežela brez konservativne ideologije — se kaže pred
svetom kot gola, samovoljna sila, ko njeni odlučujoči ljudje v imenu realizma
vsiljujejo svoje često krhke definicije realnosti sveta. Duh nižje vrste obvladuje
tehtno izgovorjene plehkosti. Kot je v liberalni retoriki postala nejasnost princip,
je v konservativnem razpoloženju postalo iracionalnost načelo. Javni odnosi in uradna
skrivnost, trivialna kampanja in nerodno doseženi uspehi stopajo v privatno in-
korporiranem gospodarstvu in v militaristični hierarhiji na mesto razumske diskusije
o političnih idejah. Odtod izhaja politični vakuum moderne Amerike.
Ljudje iz višjih krogov niso reprezentativni ljudje; njihovega visokega položaja jim
niso prinesle moralne vrline in njihov bajni uspeh ni trdno povezan s hvalevrednimi
sposobnostmi. Te, ki sedijo na sedežih visokih in bogatih, so odbrala in oblikovala
sredstva oblasti, izvori bogastva, zakonitosti sveta slave, ki zdaj prevladujejo v
družbi. To niso ljudje, ki bi bili odbrani in oblikovani v državni službi, ki je nekje
povezana z znanjem in zavestjo. Niti niso teh ljudi oblikovale narodno odgovorne
stranke, ki odkrito in jasno diskutirajo o problemih, ki se z njimi narod tako
nerazumsko srečuje. To niso ljudje, ki bi jih zadrževalo v mejah odgovornosti veliko
število prostovoljnih združenj, ki povezujejo razpravi ja jočo javnost z vrhovi, ki
odločajo. Ker razpolagajo z oblastjo, ki ji ni primerna v človeški zgodovini, so uspeli
v ameriškem sistemu organizirane neodgovornosti.
Prevedel F. S.
BESEDA O WRIGHTU MILLSU
C. Wright Mills sodi med najodličnejše predstavnike sodobne ameriške sociologije;
vsekakor pa med tiste znanstvene ustvarjalce, ki jim je uspelo, da so takoj v začetku
presegli omejeni krog strokovne pozornosti in se uveljavili v širši javnosti. To ni
nič čudnega: lahko bi brez velikega tveganja trdili, da se skoraj nobeVi drugi ame-
riški sociolog ni spoprijel s tako aktualnimi problemi s tako izbrušeno spretnostjo
jezikovnega izražanja. Medtem ko večina njegovih sorojakov izrecno ali vsaj impli-
citno izhaja iz domneve, da obstoječa družbeno politična struktura sodobne Amerike
zagotavlja pogoje za demokratično življenje množic in se v svoji kritiki kvečjemu
omejuje na ugovore zoper posamezne pomanjkljivosti sistema, pa Wright Mills izreka
diagnozo celotni visoko hierarhizirani in centralizirani strukturi sodobne kapitali-
stične družbe.
V svojem delu White Collar: The American Middle Classes (Beli ovratniki: ameriški
srednji razredi), raziskuje korupcijo, ki je zajela tako imenovane srednje razrede
v sodobni ameriški družbi. V knjigi Sociological Imagination (Sociološka misel) zelo
kritično pretrese glavne tokove v sodobni ameriški sociologiji (zlasti empiricizem in
236'
abstraktno teoretiziranje) in opozori na pojave birokratizacije in tehinokratizacije
na takšnem na prvi pogled avtonomnem področju človekove dejavnosti, kot je zna-
nost. V drugih spisih obravnava problem ameriških sindikalnih funkcionarjev in
medsebojne odnose med družbenimi ustanovami in značajem (The New Men of
Power in Character and Social Structure).
Toda ena najzanimivejših in najpomembnejših knjig je vsekakor The Power Elite
(Elita oblasti). V njej skuša ovreči tezo o demokratični vsebini družbenih in politič-
nili odnosov v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Nasproti povzdigovanju
ameriškega političnega sistema postavlja trditev, ki jo z vso vestnostjo skuša
dokazati, da v sodobni ameriški družbi ne vladajo množice, marveč družbeni
vrhovi kapitalističnih korporacij, centraliziranega državnega aparata in vojske.
Vrhovi vseh teh hierarhiziranih ustanov imajo v svojih rokah velike odločitve
(big decisions), ki opredeljujejo ne samo dejanje in nehanje preprostega ame-
riškega državljana, ampak v znatni meri po svojih posledicah zadevajo ob in-
terese vsega človeštva. Prav zaradi svojega mesta v centraliziranih ekonomskih,
političnih in vojaških hierarhijah, je ta družbena plast nosilec največje družbene
moči in kot taka predstavlja elito oblasti, ki s svojo vsemogočnostjo in »organizirano
neodgovornostjo« na vsakem koraku zanika »demokratično retoriko«. Tej eliti oblasti
se po svojem družbenem ugledu pridružuje svet slavnih zvezdnikov, ki po poklicu
zabavajo množico in ji tako dajejo nadomestne užitke za njeno izrinjenost iz sfere
družbenega odločanja. Takšrta hierarhizirana razporeditev vpliva in oblasti po
mnenju W. Millsa determinira tudi moralno podobo »višjih krogov« ameriške družbe.
Ta moralna podoba se izraža v »višji nemoralnosti«, ki kot generični pojem označuje
družbeno dejstvo, da posameznikov položaj v držubeni strukturi ni funkcionalno
povezan z njegovim znanjem in ostalimi njegovimi sposobnostmi, marveč z drugimi,
od moralnih virov različnimi silnicami, predvsem z bogastvom.
Bilo bi seveda pretirano in neresnično, če bi Wrighta Millsa šteli za marksista, kar
so iz določenih političnih razlogov ali zaradi nepoučenosti storili nekateri ameriški
avtorji. Naj še tako bistrovidno razčlenjuje in še tako ostro biča družbene težnje,
ki se zakonito pojavljajo na tleh visoko razvitega državnega kapitalizma, vendar
ne vidi v organiziranih prizadevanjih delavskega razreda tiste sile, ki bi bila spo-
sobna in poklicana zanikati takšno stanje. Moč Wrighta Millsa je tedaj predvsem
v kritiki alienacij visoko razvite kapitalistične družbe, medtem ko je konstrukivni
delež njegove kritike komaj razločljiv. Zlasti bi bilo vredno kritike njegovo po-
udarjanje predvsem elitarnega aspekta družbene strukture na račun zanemarjanja
razredne strukture sodobne ameriške družbe.
Kljub tem omejitvam pa lahko rečemo, da je Wright Mills eden izmed redkih ame-
riških družboslovcev, ki ne zastira svojih pogledov na pereče probleme sodobne
kapitalistične družbe pod ideološko prozorno tančico »čiste znanosti«, ki da je ne-
premostljivo ločena od vsakega družbenega vrednotenja. Ne samo, da iz njegovih
teoretičnih del lahko razberemo sodbe, ki se jasno odražajo na sivem ozadju dokaj
prevladujočega idejnega konformizma, marveč še več: kot človek in znanstvenik,
ki so ga živo prizadela protislovja sodobnega sveta, si je zmerom, kadar je to mogoče,
skušal ustvariti lastno nekonformistično sodbo o spornih vprašanjih. Leta 1957 je
obiskal Poljsko, leta 1960 in 1961 pa dvakrat zaporedoma Sovjetsko zvezo, vse z na-
menom, da v stiku z neposredno resničnostjo spozna pravo naravo družbenih pro-
cesov v teh deželah.
Vsa srčnost tega samotnega iskalca resnice pa se še posebej kaže v njegovem odnosu
do kubanske revolucije. Leta 1960, potem ko je obiskal nekatere druge latinsko-
ameriške države, se odpravi na Kubo, da bi spet na kraju samem spoznal naravo
237'
dogajanja, ki ga je uradna interpretacija skušala zamegliti z vsemi sredstvi »psi-
hološkega vojskovanja-«. In v dobrih šestih tednih po vrnitvi z otoka je napisal
knjigo Listen, Yankee (Poslušaj, Yankee), v kateri se je odločno postavil na stran ku-
banske revolucije, o kateri je izjavil: »Sem za kubansko revolucijo. Nisem zaskrbljen
zaradi nje. Zaskrbljen sem za njo in z njo.-« Tako se v tej knjigi, podobno kakor v
delu The Causes of World War III (Vzroki treje svetovne vojne) neposredno angažira
v družbeno najbolj aktualnih problemih sodobnega sveta, s prizadetostjo in pogumom,
ki jima težko najdemo par v sodobnem znanstvenem svetu.
Prav je tedaj, da se tega pisca, ki je zbudil pozornost po vsem svetu, ob njegovi
smrti (umrl je letošnjega marca, star komaj 45 let) spomnimo tudi mi s prevodom
odlomka iz njegove Elite oblasti. Morda bo katera naših založb štela za potrebno, da
predstavi našemu intelektualno radovednemu človeku celotni prevod tega prav tako
zanimivega kot prodornega dela.	д g
Riba
Gitica Jakopin
To se je dogajalo noč za nočjo: na trdo ležišče se je spuščal vdano, skoraj
omotičen in z zavestjo, da ga bo neogibna izkušnja našla ob natanko isti uri
kakor zmeraj, presenetila ga bo s svojo ostrino in nepopustljivost j o, čeprav
je bil menil, da pozna oboje že čisto do dna, zgrabila ga bo vedno enako ali
celo, kot se je njemu zdelo, vsakič manj pripravljenega na stopnjo tesnobe,
ki jo bo prinesla s seboj, uporno in neomajno kakor v viharjih preizkušeno
drevo.
Postelja je bila bolniška. Belo emajlirana železna palica ob zglavju in pri
nogah ga je spominjala dolgih dni, prebitih v kdove katerem turobnem, po
smrti in trpljenju zaudarjajočem poslopja — dni, ki jih med vročimi, z ostrimi,
zaležanimi gubami prepreženimi rjuhami ni preždel on, niti ne ona, temveč
drugi; vedel je zanje in za vse njihove skoraj nevzdržne privide sončnih, ble-
ščečih dopoldnevov na mestnih ulicah, ko se pločniki tako prilegajo koraku,
ko ljudje vsi hitijo, s kvišku obrnjenimi obrazi, vedri in obsijani z neposnem-
Ijivim žarom pripravljenosti na trud in napor, sonce se leskeče v šipah in
v pozabljenih tramvajskih tračnicah in jih spreminja v nekaj živega, da se jih
le dotakne, v zraku je nenehno praznično brnjenje, kakor da bi se vsi visoki
kostanji združili v gozd in se nastavili pozno jesenskemu vetru. Vse to je tako
dobro vedel, da je bilo isto, kakor če bi bil vse prestajal on sam, pa ne le
enkrat, temveč neštetokrat — vselej kadarkoli pogleda uvito belo končnico,
ne da bi imel v glavi trdno zasidrano kakšno živo, vsakdanjo in v daleč raz-
tegnjene zveze segajočo misel. Nikoli se ni vprašal, zakaj mora biti prav to
njegova postelja, niti se ni skušal otresti vznemirljivih asociacij, kakršne mu
je dedovala iz hipa v hip. Oboje je sprejel, kakor je bil vajen sprejeti vse
enako, dobro in hudo, vajeno in osupljivo, kar ga je bilo kdaj doletelo in
čemur je bil izpostavljen, odkar pomni; znal je prenesti tudi nevsakdanjo
radost, in če je bilo kakšno presenečenje preveč boleče, se mu je še vselej
nekako izmuznil, ne za zmeraj, da bi bil glede tistega lahko pomirjen, pač pa
238'
za trenutke, za toliko časa, da se je ost po malem krhala, in ko se je potem
vračal k bolečini, je globoko v sebi, in ne brez tihega smeha, še vedno ugo-
tovil, da ga ob vsakem naslednjem kosu poti, ki jo mora opraviti, da bo tegobo
dokonč-no premagal in zatrl, manj zaskeli in prizadene.
Toda ta tesnoba, ki ne le, da se mu ne da niti prijeti, kaj šele, da bi ji našel
ime in klasifikacijo v vrsti vsega, kar ga sploh more doleteti, je nekaj drugega.
To je nemir, ki ga zalije kakor hudournik vročine in drhtečega pričakovanja,
podoben plazečim se korakom, podoben zvoku, ki je veliko bolj strašen ko glas
med krikom in šepetom. Pride pred zoro, ko je še tema, a ne več tako gosta,
da bi se dalo reči: sredi noči; pride v črnoti, ki se je že začela redčiti. Okna
takrat še ne uzre, vidi pa ploskev, ki se loči od motno mrakotnih sten in ki
bo čez minute, čez sekundo, morda že posivela; ko se bo ta ploskev prelevila
v sliko goste, dušljive uokvirjene megle, takrat... da, takrat... se bo tesnoba
ko roparica vrgla nadenj — kot da ne ve, da se ji vendar nikdar ne upira —
ne bo odnehala, dokler ga ne upogne, ne zmrvi, ne stre do kraja. Skoraj bi se
nasmehnil, če pomisli: kakšna potrata ihte, kakšen zagon krempljev in šap
in čekanov... za tak malenkostni odpor!
Spet noč, in ta ne more biti čisto nič drugačna. Kaj bi se moralo zgoditi, da
ne bi doživel ničesar vsega tega, niti sunkovitega prebujenja, niti prividov,
niti razbijanja srca, sovpadajoč-ega z udarci iz neštetih zvonikov tega čudnega,
tujega mesta, niti postopnega pogrezanja v težko jutranje spanje, brž ko se
začnejo za belkastimi šipami prikazovati obrisi drugih, njegovim nič podobnih
bivališč... Zgoditi bi se moralo, kar je nemogoče in kar se zdaj ne bo zgodilo.
Tako vse ostane, kakor je. Zato naj čimprej pride, kar mora priti, kajti ko bo
minilo, bo moral preteči ves neskončni dan, preden ga lahko znova stisne
med šape.
Pokimal si je — lahko bi bil vedel, da bo to pot le di-ugače! Presenečenje ga
ne bo zadelo šele čez čas, sojeno mu je bilo že zdaj, kar na začetku, že ob
prebujenju: spanje, tisto na pol omotično stanje budnosti, na pol že drhteče
pričakovanje neogibnega, se ni končalo odsekano, kakor pljusk mrzle morske
vode po razbeljeni, sijoče izsušeni koži, kakor predimi krik najbolj zgodnjega
zaprtega petelina, kakor udarec v kost. Končalo se je tako, da je naláhno, kakor
na kdo ve katerih nežnih rokah, kot v tistem že pozabljenem toplem zavetju,
iz spanja zdrsnil v trenutek, ko je obležal s široko razprtimi očmi, buden kakor
preganjanec v prvi temni veži, buden ko žena, ki bo rodila. Zato si je pokimal,
zato se je vdano, malodane z veseljem obrnil na hrbet, z že domačo, di-ago
kretnjo je levo in desno dlan tiho položil na toplo, v blazino ugreznjeno teme,
prste je prepletel in jih nekajkrat premaknil, dokler se niso ljubeče spustili
v trdo vdolbino med tilnikom in vratom, spregledal je ploskev, ki še ne bo
takoj postala okno, in se mimo zazrl v strop.
Strop je najprej prijatelj, igra je in ples. Morda je tudi pesem, glasba, smejoča
— preglasna in posmehljiva. Iz najbolj čme čmote se je strop premaknil
v platno, ki je še črno, le da ga tu pa tam preblisne vijuga, oranžna,
žolta, škrlatna, slepeče bela. Ali pa so bile to najprej, še preden jih je
on zaznal, še preden so osvojile črno platno, morda le črte, tenke in sikajoče,
urne kakor bakreni hroščki? Da, da: črte so se že spotoma, ko jih je dohitevala
zavest, spojile v kroge in zaplesale. Varal bi se, ko bi si hotel govoriti, da jih
sovraži! Še več — komaj jih čaka! Kajti to je šele začetek, in če bi se hotel
samo malo, res čisto malo preslepiti, bi si skoraj verjel, da je to začetek nečesa
drugega, tistega, kar je v resnici nemogoče. Toda ali je med mogočim in ne-
239'
mogočim res tako močna meja? Kaj pa, če je nemogoče le mogoče? Prebudil
bi se, kot se je ravnokar, iz spanja bi rahlo zdrsnil v budnost, toda oči si še
ne bi upal odpreti, ker bi moral še zmeraj dopustiti najmanjšo mogočo možnost,
da je nemogoče res nemogoče; toda strop bi bil tudi pred zaprtimi očmi enako
črn, še bi bil temna gmota, po kateri se kakor vojakci negibnih obrazov in
trdih sklepov sprehajajo črte, bele, rumene, rdeče, vijolične, potem na lepem
oživijo, poskočijo kakor norčavi škratki, okrogle, elipsne, stokrake švigajo in
gomazijo in lačno goltajo čmoto. Nagledal bi se jih, in morda bi nato previdno
odprl oči. Da — ni mogoče! Nemogoče bi bilo samo, če bi bil mrtev. Uzrl
jo je, pri priči jo je uzrl. V dejstvu, da jo je uzrl, in v načinu,
kako in kakšno jo je uzrl, ni vendar nič tako neznanskega, da bi se bilo treba
vznemirjati zaradi tega. Kaj še! Saj jo je tako uzrl že tolikokrat! Ze prevečkrat.
Da, če premisli, kolikokrat jo bo še, je to res že prevečkrat. Prijelo ga je, da
bi se zasmejal. Kaj je le bilo tisto poprej, nekakšna čudna tesnoba? Tesnoba.
Velika beseda za navadno reč: gola raztresenost, preutrujeni živci. Ona je tukaj.
Saj je zmeraj tukaj. No, ko je že tukaj, ko je že tukaj ... Najbrž ne bo mogel
takoj zaspati, in morda bi vseeno kaj prej zaspal, če bi se zaposlil s tem, da si jo
ogleda... čeprav je to seveda smešno ... in tudi vidi se ne, ker je še taka
tema, taka tema... Saj v bistvu mu je zelo zelo draga, zato si jo bo zdajle, ko
ima ravno priliko, ogledal drugače, kakor da je edina in edinstvena ... Spet ve-
like besede, pa to nič ne de. Čeprav je tema, jo bo videl, ne z očmi — z očmi jo
bo samo zaslutil, videl pa jo bo z mislijo, z izostrenim sluhom, s stanjšano
dojemljivostjo kožne površine, trepalnic, ustnih kotičkov, neizgovorjenih be-
sed in komaj spočetega smeha jo bo premotil od začetka do konca in si jo
celó vtisnil v spomin ... če bi se mu kdaj zazdelo, da si jo prikliče ... neum-
nost ... saj ne za drugo kot zgolj za eksperiment, kar tako si jo bo morda
kdaj prikfical pred oči, in če že pride, naj pride, kakršna bi bila zdajle...
Leži na boku, ne tik ob njem, ob njegovih so samo njene gladke noge, z živo-
tom pa se je umaknila daleč ven, na odrinjeno blazino, da je pred njim poševna
stena njenega golega hrbta, njena široka pleča, prijazna in topla ko domače
duri, upognjen tilnik, prek tilnika se vije šop temnih las, ozka, deroča reka,
ki se je pognala na skrite prsi. Desna roka si je spodvila blazinico, da jo bo
imela samo zase, na tem trdem, napetem naslonu počiva desno lice, temni
sklonjeno čelo, in levo roko je vrgla predse, kakor jo vrže plavalec, ki se
krepko, z boka na bok, odganja po gladini... Ta roka, pđ odmaknjeni, uviti
život... to je najlepši lok, kar jih zdajle ta mah zakriva tema, pod njim leži
in čaka morje divjih želja, pritajeno v nepriznanem, zati'tem koprnenju. Sklonil
bi se pod ta obok —
Obrnil se je sunkoma, nagonsko in se oslonil na laket. S široko razprtimi očmi
se je zaziral v temo poleg sebe. Le za najkrajši hip si je upal pomisliti, da bo
v mrakoti zasijal sklonjeni tilnik pod temno gmoto las. .. potem je znova
legel na hrbet. Ta njegov zadnji gib je bil tako nagonski, potekel je v tako
ravni, brez sodelovanja zavesti izpeljani črti, da se je skoraj zdelo, kakor da
se on sploh ni premaknil. Na stropu pa tedaj že ni bilo več migetajočega platna,
ne najbolj čme črnine. Videl je puščobno, krmežljavo jutro, dolgo, ravno ulico
s špalirjem hiš na obeh straneh, v meglo zavitih, namrgođenih stavb izpred
prve vojne, med katerimi se je le tu pa tam zasvetilo belo, drznejše pročelje,
in po robu razdrapanega pločnika se je vlekla svojevrstna, redka ogrlica visokih
pločevinastih posod za smeti, ki čakajo na voz s konjsko vprego, na godrnjavega
starega smetarja z bridko nasršeno brado in z večno žejnim grlom, ki je vpilo
že toHko in tolikanj različnega prahu ... Dvignil jih bo, eno za drugo bo prijel
240'
z nerodnimi, šapastimi rokami, in preden jo bo utrgal s tal, bo s pogledom
čemerno in nespravljivo ošinil najbližja okna, kakor da mu vsi tisti, ki ta čas
sedijo v toplih, udobnih domovih in pijejo, jedo, se smejejo in ga nemara vrh
vsega še merijo izza komaj opazno premaknjene, zamolkle kuhinjske zavesice
— kakor da mu vsi tisti prizadevajo húdo in nepopravljivo krivico ... Voza
še ni, smetar se prav zdaj sklanja nad smrdljivo, zapacano posodo v kateri
od vzporednih ulic. Še je čas ... čas za žanjce, ki pridejo pred njim, na zgodnjo
skrivno in sramotno bero... Glej, že prihaja prvi: upognjen, kocinast možic
v starem, raztrganem, veliko predolgem in preohlapnem suknjiču, na hlačah
ima zemljevid raznih krp, in podplat si je z vrvico privezal na vrhnje usnje
ponošenih nizkih čevljev. Slikovita prikazen je, ko na urnih nožicah in s staro
vrečo na hrbtu prišvedra do posode, z enim samim gibom bliskoma vrže vrečo
s sebe, z eno roko ji razpre golt, druga je že odsunila pokrov posode za smeti,
da se v najbližjem ozračju še dolgo razlega njegovo nihanje, dolgi, grčasti prsti
začnejo hitro, hitro, hitro mešati in premetavati zgornjo plast odpadkov...
To so pravljično spretni, nagli, krčeviti prsti starih mojstrov brskačev ... Dolga,
zeleno zaplesnela štruca izgine v malho, kosti, papir, kosi nagnitega krompirja,
jabolčni in zelenjavni olupki, gnilo sadje; vreča je z nagonskim, k prejšnjemu
dopolnilnim gibom že spet na hrbtu, pokrov se je neslišno prižel k žlebu na
robu posode, da še zanihati ni utegnil, in urne nožice odkrevsajo do naslednje.
Roke krepko stiskajo zvitek malhinega grla, oči so pobešene, brada sloni skoraj
na prsih, ko stari spesi od posode do posode, toda nos sili kvišku, kakor da bi
hotel že vnaprej, že skozi pločivno, prodreti v zbiralnik odpadkov, da bi ga brž
prebiral, vsega prebral... Za prvim brskačem se na tatinskih podplatih, kakor
duh iz onostranstva, prikrade njegova družica, pi-va brskačka. Dolga je in suha,
tenko, obledelo krilo se ji mota okrog suhih stegen, na razgaljenih, od hladu na-
sršenih mečih se ji vijejo temne kačice nabreklih žil. Ozki, okrogli hrbet
tišči naprej, ko da bi hotel prehiteti oči, noge, roke. Borna kita redkih sivo
zelenih las se ji je odpela, zašiljeni repek ji obnemoglo, kakor v zadnjih zdih-
Ijajih, tolče po levi rami. Njene oči so ko dva jastreba, vse obletijo v enem
edinem krožnem pogledu, najprej hiše na levi, potem na desni, kradoma, prek
rame se ozre še nazaj, naprej nič ne pogleda, kajti tisto, kar je spredaj, je
lahko samo ozadje, drugovrstna, za ta trenutek nevažna spremljava najbližje
posode, ki ji kakor pozdrav moli nasproti svoj motno bleščeči, marogasti
obraz . ..
Zaprl je oči. Veko je s tako silo stiskal ob veko, ko da hoče z naporom tega
utripa, z uveljavitvijo vse svoje volje pregnati pogled na dolgo, ravno ulico
in na vajeni sprevod jutranjih brskačev na njenem robu. Misel mu je na
silo stekla drugam, toda tedaj se mu je zazdelo-, da se je tik nad njegovo glavo
nekdo neslišno, ali kako strahotno zasmejal — to je bil smeh, ki je prskal
izmed zob, ki je s piskom uhajal skozi priprte ustnice, mrzel, hudoben smeh ...
Ali pa je morda kje blizu tako čudno predirno zatulil pes... Potem se je oglasil
zvon ... Skoraj bi mislil, da leži doma, v kamri, kamor je mati samo boljšemu
gostu postlala z debelimi hodnimi rjuhami in z napihnjenimi, dehtečimi blazi-
nami. Duh po sveži krmi mu je udaril v nosnice, in skozi okno je bilo slišati
pobožno drsanje starih korakov v prahu. Da, mimo se je pomikal sprevod
visokih, v črno oblečenih žensk, koščene prste so imele ovite z roženkranci in
njihove ustnice so žebrale trde zloge blage molitve. Na čelu je menda stopala
njegova mati, in vse, ki so ji sledile, so ji bile tako podobne, kakor da so si
sáme sestre dvojčice. Spet je zabučal zvon, in — saj, saj! V bližnih in odda-
ljenih zvonikih je odbilo štiri. Po ulici je zvenknil glasen, suroy korak in okno
«	241
se je že čisto sivo kakor na pol slepo, škrileče oko osameljene živali uprto za-
strmelo vanj. Začutil je, kako se nadenj spuščajo ustnice, žgoče ustnice, ka-
kršnih ni še nikdar ne videl ne imel, neznane, bajne, najočarljivejše od vseh ...
Toda preden so prišle do njega, so se počasi, kakor nerade razmaknile, z njih
je prišelestel šepet, ki ga je mamil, ki ga je zibal in izročal trdnim rokam
v varstvo, šepet, ki je pregnal privide, spomine in celo želje.
V sobico se je prikradel jutranji mrak.
Ko je planil pokonci, je bil že velik dan. Oziral se je po prostoru, ko da je
prvič tukaj. Vse mu je bilo neznano; oči je uprl v staromodno svetilko na svoji
delovni mizi in začuden ugotovil, da je podobna velikemu, sivemu, otožnemu
zvončku, ki se mu ne zdi, da bi se odprl oblačnemu, puščobnemu dnevu. Po-
časi se je skobalil s postelje, dolgo se je umival nad počeno umivalno školjko
iz tretjevrstnega porcelana in s čedalje hujšim odporom vdihaval zmes izparin
in vonjav, ki je puhtela iz temnega lijaka. Na križu sredi lijaka so se držali
svaljki sprijetih las in umazanije, križa in drug drugega so se oklepali kot
za vse večne čase. Z veliko hodno brisačo, ki jo je bil že prejšnjo soboto pozabil
oddati v pranje, se je otiral dolgo in brez misli, gluh za šume in glasove, ki
so čedalje zahtevnejši in čedalje bolj vztrajni prihajali tam z ulice navzgor,
njegove kretnje so bile vse čudovito vsklajene in gladke, kakor da bi jih bil
premišljal in se v njih uril vsa jutra svojega dotedanjega življenja. Odlikovala
jih je prav neresnična ubranost, ki pa se je pretrgala še tisti mah, ko se jei
začela globoko iz podzavesti vanj tihotapiti misel, da se začenja nov dan —
tedaj so mu • roke, mišice na obrazu, koža na lasišču trznili sami cd sebe,
v nekakšnem krčevitem poskoku, ki je v tesni, zadušeni sobici čudno kričal in
strašil celo njega samega. Pomislil je, da bi se moral obriti. Stopil je pred
ogledalo, ki je viselo nad umivalnikom in se pogledal. Hitro se je obmil proč,
kajti iz ogledala se je vanj zastrmela procesija črnih žena, za njimi pa so se
brskači zvrstili v nedogled, čedalje manjši, čedalje bolj žalostni, čedalje bolj
počasni. Spomnil se je, da bi si skuhal čaj. Ko ga je rezka, grenka tekočina
spekla v jezik in na nebo, je šele sprevidel, da se je bil moral postopek pri-
pravljanja čaja odviti kakor po navadi: spoznal je, da so predmeti, ki jih je
bil medtem prijemal in odlagal, obždeli na vajenih mestih kakor zvesti pod-
ložniki, otrpli v pričakovanju, ko jih bo spet potreboval.
Tedaj šele mu je prišlo v zavest, da se je novi dan res že začel. Stopil je k oknu
in ga na stežaj odprl. Nagnil se je daleč nad okenski okvir in se zagledal v
gomazeče žuželke človeških postav, vozil in živali na ulici. Zatopil se je vanje
s tako zazrtim, navznoter obrnjenim pogledom, da jih sploh ni razločil —
nikakor ne bi mogel reči, kaj je katera od teh žuželk, kam leze in kaj jo~žene.
Kdove kako dolgo je stnnel v ulico, takole nagnjen skozi podstrešno okno
visokega študentskega doma, ne da bi bil pomislil na možnost vrtoglavice,
na verjetnost, da se ubije, če se le še prav malo nagne ven — z okna se je
šele umaknil, ko je začutil, da ga dopoldansko sonce žge v levo sence. Zaprl
je okno, z velikim korakom je bil na mah pri mizi, s katere je spotoma vzel
aktovko, snel je jopič s kavlja na vratih in s pogledom še enkrat preletel sobico.
Takoj, takoj. Počasi, s pobešeno glavo se je ukradel k oknu in ga odprl, da
je nenaravno belo sonce sunkoma pridrlo noter, obrnil se je in hlastno zaklenil
za seboj. Noge so ga same od sebe zanesle v predavalnico, hrbet je skoraj
zavzdihnil od olajšanja, ko je začutil trdi naslon študijskega stola za seboj,
roke so naravnale beležnico, v katero si je med predavanjem zapisoval pro-
fesorjeve misli in svoje opombe, svinčnik je šinil pokonci in obstal ko sveča,
242'
konica se je zapičila v papirnato ledino in nastala je tišina, ki je trajala dolge,
čudovite ure, ko se ni nič zgodilo, ko se ti ni treba bati ne veseliti, pogreznjen
si v čas, ki ni čas, visiš v lahkotnem, toplem, rahlo dehtečem prostoru, ki ni
prostor. Ne da bi se bila v njem do kraja izoblikovala misel, je motno zaslutil,
da so to ure z nasmehom na obrazu, in da jim ta nasmeh ves čas ožarja tiho
tleče pričakovanje.
Ko so vsi vstali, je vstal še on. Preden je zaprl zvezek, se je vprašal, kdo mu
je vanj načečkal prečudne vzorce sonc in lilij in nenavadnih, operjenih konji-
čev. Obračal je stran za stranjo, vse so bile porisane s temi čudaškimi, dovr-
šeno izdelanimi prikaznimi. Zmignil je z rameni, spravil zvezke v aktovko in
odšel iz predavalnice. Bil je zadnji. Na hodniku je stala gručica študentov.
Zaslišal je glas:
že končal referat?«
Dvignil je glavo. Hipoma je začutil, da stoji v njegovih čevljih nekdo drug,
vesel, živahen, podjeten fant. Veselo je odvrnil:
»Se ne. Snov se mi vleče ko kurja čreva. Za vraga je ne spravim noter.«
»Greš z nami na kosilo?«
»Bi šel... pa moram še v knjižnico.«
»Potem se vidimo zvečer?«
»Ce bom končal —«
Ves ta pogovor se je odvil nekje drugje, morda kdaj prej, ali pa se še bo, in
zadnje besede je že dušila zavesa, ki se je z rahlim švistom spustila za onim
drugim, za veselim, živahnim in podjetnim fantom. Ozrl se je, kakor da na
pol pričakuje, da se mu je bil oni drugi, njegov nasprotnik in zmagovalec v
slehernem spopadu, zamaknil za hrbet. Ni ga bilo. Za njim se je le dolgi temačni
hodnik raztezal v docela črno točko na svojem koncu, in po obeh straneh,
čisto za steno, so se začele opotekati zapotegnjene, pijane sence, sestre pra-
bitnih vešč. Široko staro stopnišče, na katerem se je izgubil, da ga je nenehno
neslo zdaj sèm, zdaj tja, kakor da si ga za zabavo podajata leva in desna stran,
ga je vrglo na ulico. Prvi mah je pomislil, da bi planil nazaj, v umirjenost
temnega hodnika in starega stopnišča, tako ga je bil zunaj presenetil poldan.
Mogočne gmote oblakov. so padale nad mesto, že so zapraskale prve težke
kaplje dežja.
Mrko si je zavihal ovratnik, aktovko je stisnil pod pazduho in zakopal roke
v žepe, glavo in ramena je potegnil vase in se z dolgimi, nekam nedokončanimi
in neoprijemljivimi koraki nameril po kotu pločnika, tik za stavbami, da je
bilo videti, kakor da bi se vsak čas najrajši zaril v najbližji hišni vhod, katerega
topla temina ga je venomer in glasno klicala. Na lepem se je pognal v tek.
Hlačnice so se opletale za njim, ko se je divje podil po drevoredu: gnala ga je
nenadna, nepričakovano v srcu porojena misel, da mora čimprej domov, ker
ga najbrž kdo čaka. Nekdo ali nekaj ga zanesljivo čaka, in če ne bo pohitel,
mu še uide. Kmalu mu je začelo bučati v glavi, šumeti v ušesih ... Dolge,
neskončne ulice, ulice, po katerih teče že oddavnaj in po katerih bo še tekel,
dokler bo imel kaj moči v telesu. Zaletaval se je v mimoidoče, vsakemu je
brž zamrmi-al opravičilo, ali pa je bilo morda kaj drugega, in spešil dalje. Na
koncu dolge aleje je začutil, da mu pohaja sapa. Ustavil se je. Z desno stranjo
se je oprl ob široko deblo platane, tudi glavo je naslonil nanjo, in počival.
To je bil počitek pred glotokim spanjem, pred veliko radostjo, pred šumno,
razposajeno zabavo... Iznenada ga je spet, in še bolj vroče, prešinila misel,
243'
da mora hiteti, ker ga tisto čaka. Zdaj je že vedel, da tisto ni oseba, temveč
stvar. Na videz majhna, rekel bi celo: neznatna. Zagledal jo bo že daleč, s
konca počečkanega hodnika v domu, in naj se zdi še tako neznatna, je ven-
darle prav tisto, kar čaka že tedne in tedne, po čemer koprni v prenekateri
uri med polnočjo in prvo zoro...
Zasopel je obstal pod betonskimi stopnicami, ki so vodile v dom. Vtem ko je
lovil dih, ga je obhajal tak trepet, da se je zbal, da se bo zdaj zdaj zgrudil.
Čutil je, da mu drhtijo roke in noge, glava in prsi. Napel je mišice na mečih,
da bi se obdržal vsaj na nogah, potem je zlagoma, tipajoče, preizkušal stopnico
za stopnico, in naposled omahnil k vratarjevi loži. Težko se je oprl ob leseni
napušč pred okencem in počasi dvigal pogled. Za šipo si je suhi vratar na-
veličanega pogleda z negotovimi prsti prižgal cigareto. To je trajalo in tra-
jalo ... Bal se ga je pogledati naravnost v obraz, da ne bi s svojim prosečim
pogledom prekmalu zbudil njegove pozornosti, da ne bi brez vprašanja, že
iz njegovih oči, izvedel, da... Premikal je suhe ustnice, obup mu je jemal
glas in razsodnost. Naposled se je vratar obrnil k okencu in ga samo pogledal,
pogledal ga je z brezosebnim, nepristopnim pogledom izkušenih, prevejanih
vratarskih veteranov in nerad odprl okence.
»Kaj bo dobrega?«
»Je kaj...« Od tesnobe mu je glas obtičal v grlu. Skušal se je nasmehniti,
da bi prevaril vratarja... Ah, že ta misel, da bi lahko prevaril vratarja! Se
tisti mah se je spametoval in toliko da se ni zasmejal samemu sebi in svoji
preproščini. Zbral se je in povzel:
»Je kaj... zame?«
»A — pošte?« je s poudarkom dopolnil vratar in se leno ozrl prek rame, kjer
je na zidu visela odprta omarica s plitvimi, zaprašenimi predalčki.
»Menda nič,« je zinil vratar in se lagodno zasukal nazaj k okencu.
Nič ni rekel, še zmeraj je slonel na napušču in nemo gledal vratarja. Vratar
se je z očmi topo zavrtal vanj, kakor da je bil tisti mah na njem zasledil znake
dokaj neznane, pošastne bolezni, potem je z dlakocepsko odmerjeno kretnjo
cigareto odložil v pepelnik in zamrmral:
»No, no, bom pa še pogledal...«
Vratar je izpraznil oba spodnja predalčka viseče omarice, nedaleč od svojega
komolca, preudarno si ju je položil na mizo in začel obračati ovitek za ovitkom.
Pri nekaterih je kaj zamrmral, ali pa je odmajal z glavo, kot da ne odobrava
ne naslova ne vsebine, ki je bila zanj menda kot na dlani, brž ko je prepoznal
pisavo. Kupa sta se nižala, njegove kretnje so postajale vedno bolj obotavljive,
in pri zadnjih dveh je menda nehote celó počakal.
»Nič.« Pomolčal je in dodal: »Saj sem rekel!«
Zravnal se je in tedaj je vratarja drzno pogledal naravnost v obraz. Zdelo se
je skoraj, kakor da ga izziva.
»Potem pa prosim ključ.«
Vratar ga je vprašujoče pogledal in zganil s tenkimi ustnicami, ko da bi hotel
nekaj reči, pa je samo desnico iztegnil na drugo stran svojega stola, ki .se ni
ohladil ne podnevi ne ponoči, s konci prstov je preletel vrste ključev na žebljih
in obtičal na prazni številki 311.
»Tristoenajst, ne?«
Pokimal je.
244'
»Nimam ga. Saj vidite, da ga ni.«
»Kje pa je potem?«
To je vprašal kar tako, avtomatično, ne da bi se bil prav zavedal, kaj govori,
in ne da bi ga bilo vprašanje, kje je ključ njegove sobe, količkaj zanimalo.
Pač pa ga je tisti hip zanimalo nekaj drugega: na tihem si je zatrjeval, da je
še več možnosti, da bi pošta zanj kljub vsemu vendarle bila; možnosti, ki jih
vratar ni dovolj pretehtal ali pa sploh ne upošteval. In zdaj je omahoval med
bojaznijo, da se osmeši pred vratarjem, in drugim, še dosti hujšim strahom,
da bi zaradi vratarjeve malomarnosti pošta zanj prišla, on je pa ne bi dobil
v roke. Vsaj danes ne, morda še celo jutri ne, in prav lahko bi se mu zgodilo,
da bi vratar v takem primeru njegovo obupano pričakovano pismo sploh založil
in mu ga izročil šele čez mesece in mesece, ko bi postale vrstice v njem, ki
so zdaj najvišje, kar si je le mogoče misliti, zaradi teh mesecev in mesecev
naivne, nerodne in zastarele. Hipoma se je odločil; začutil je, kako se mu po
telesu pretaka ogenj obešenjaške razposajenosti, živo se je zganil, se z obema
komolcema oprl na rob napušča, ko vinski bratec, ki mora pajdašu zaupati
nekaj posebno hudomušnega — vratarju se je z nasmehom zastrmel v oči, tudi
vratar se je bil radovedno nagnil naprej, da sta z nosom skoraj trkala eden
v drugega, in tako je tiho vprašal:
»Da niste moje pismo slučajno shranili kam drugam? Kam bolj k roki — ker
že tako dolgo čakam nanj?«
Vratarja je sprememba v njegovem glasu in v njegovi drži tako osupnila, da
je pozabil posmehljivo dvigniti obrvi, le nemo je odkimal in iztisnil:
»Ne, nisem.«
Tedaj se je vratar ujel, zahehetal se je, na svojem bornem preužitkarskem
stolčku se je nagnil nazaj in se hahljal, da mu je bilo videti globoko v raz-
galjeno žrelo, podobno kosu uležanega surovega mesa.
Sunkoma se je obrnil in stekel po stopnicah, da bi ušel temu hehetu, celo
spotaknil se je, vendar se je hitro pobral in hitel dalje. Sele visoko gori, na
stopniščni ploščadi, od koder se je videlo k vratarjevemu oknu kakor na dno
prepada, se je kradoma ozrl. Da, vratar je bil potisnil glavo skozi odrinjeno
okence in je bolščal za njim, usta pa mu je še zmeraj raztezal porogljivi hehet,
ki je bil zdaj še strašnejši, ker ga ni več spremljal glas.
Prijel se je za glavo in zdrvel naprej, preskakoval je po dve, po tri stopnice
hkrati in se ni več ustavil, dokler ga ni zadržala kljuka na,vratih njegove
sobice. Kljuka se ni vdala, vrata se niso odprla, čeprav se je bil z vso močjo
spustil nanjo. Na žeblju ob podboju ni visel ključ.
Aktovko je stisnil k sebi, ko da se je oklepa, in se poraženo, s težkimi, klju-
bujočimi koraki odpravil isto pot navzdol, vse do vraterjeve lože. Kakor hudo-
delec je smuknil mimo okenca, ne da bi se bil ozrl k šipi. Pa saj ni bilo treba
— tudi tako je jasno videl črno, zgrbljeno gmoto vratarjevih ram in prsi, veliko
glavo z očali, bolščeče oči.
Snažilke so stanovale v pritličju, vendar je zaman trkal na prva, na druga
in na tretja vrata. Nikjer odgovora.
Slepo, brez misli in namena se je napotil nazaj na ulico. Sprejel ga je zmeren,
zelo droban, gost dežek, ki je kakor pokrov zapiral mesto. Vse hiše so imele
zaklenjene obraze in priprte oči. Ljudi ni bilo dosti na spregled; kolikor jih je
bilo, pa so zastrti in odmaknjeni spešili vsak po svoji poti. Vhodi so bili vsi za-
sunjeni in zdelo se je, da so velike železne kljuke odločno obrnjene navzgor.
245'
Kmalu je začutil, da ga ta dežek premaka do kosti. Zazeblo ga je, ves je začel
drhteti in slišal je, kako mu vrhnji zobje trkajo ob spodnje. Zavil je v trgovino,
kjer si je kupoval čaj in sladkor. Nekaj bi moral pojesti. Znašel se je pred
pultom, poleg katerega je bila hladilna omara z jestvinami. Gledal je sir in
salamo, dolge, na ovalu razložene rezine gnjati z mlečno belim čipkastim robom,
in pogled mu je obtičal na prizmatični skladanici prekajenih rib, skuš, ki si
jih je včasih privoščil kot posebno poslastico. Prav na vrhu kupa je ležala
velika, ploščata, zláto in bakreno sijoča zaobljena riba, podobna davni moj-
strovini izpod navdihnjene roke.
»Kaj smem postreči gospoda?« je rekel glas mlade prodajalke v belem pred-
pasničku, kakršne nosijo točajke v boljših lokalih. Hkrati ga je nasmeh njenih
zob in oči zadel kakor švist biča, da se je prestrašeno umaknil vase, in neko
vrtajoče jedro v njegovi glavi se je začudilo, preden ji je mogel odgovoriti:
,Kako da se te ženske po trgovinah ne morejo naučiti vsaj ene slovnično pra-
vilne fraze?'
»Prosim tole ribo,« je odvrnil zamolkel moški glas poleg njega. Sunkoma se
je obrnil, toda pred omaro z jestvinami ni bilo nikogar drugega — le on.
»Tole ribo,« je z nasmejanim, razposajeno mladim glasom zapela prodajalka,
sklonila se je v odprtino omare onstran pulta in tedaj je uzrl samo njen
svetli mladi obraz, obrnjen navzgor v okviru klobas in piščancev v celofanu.
Prijelo ga je, da bi se na tej strani sklonil še on, da bi se jima obraza dotaknila,
če ne bi. bilo šipe vmes, in tako bi ji lahko pomežiknil, od blizu, skrit on in
skrita ona — bilo bi, kakor da se ni sploh nič zgodilo, to bi še sebi zlahka
utajil.
»Se kaj, gospod?«
Ta njen gospod, ta sladki, priliznjeni gospod, ki je zvenel kakor denar in
ne kakor naziv, ga je hipoma razdražil. Vendar se je v njem zganilo še nekaj
močnejšega, nekaj, kar se je bilo porodilo v trenutku, ko se je bil zdrznil
ob njenem zmagoslavnem nasmehu. Pomislil je, da bi ji rekel: ,Najlepša ženska
si, kar sem jih kdaj videl, in nocoj bom spal v tvoji postelji.' Ona pa bi se
zasmejala, njen smeh bi ga vil in zbadal, odvrnila bi mu: ,Ti si pa dosti upaš,
kaj? Ven bi te vrgla, pa kaj, ko si mi všeč! Delam do šestih, da boš vedel,
srček ti moj zamišljeni.'
»Ne, hvala,« je spet iztisnil zamolkli glas. Riba je zdrknila v aktovko, in kljub
vsemu je pazil, da jo je spredaj spustil vanjo, da si ne popacka zvezka in skript,
in to še ni bilo opravljeno, ko je v podzavesti že preklel svojo dlakocepsko
občutljivost in ribe in ves svet.
Spet se je znašel na pločniku, in zazdelo se mu je, da je dežek postal še trdo-
vratnejši, še bolj blago nasilen. Prehodil je dolge, ravne ulice, mimogrede se
je začudil, da tudi goloba ni nobenega — ko jih drugače v tem mestu skoraj
na vsaki zeleni krpici trate, ob vsakem cvetličnem nasadu kar mrgoli. Od
premočenega jopiča se mu je začela hladiti srajca in koža pod njo. Njegovi
koraki so votlo plenkali po mokrem tlaku, in ko se je tlak končal in so pod
njegovimi stopali zaškrtale peščene predmestne steze, mu je bilo, kakor da
brede, kakor da ga ustavlja nepredirna gošča. Ubral je počasnejši korak, ves
se je zgrbil v ohlajeno gmoto samega sebe, in tak je stopal na pol v dremežu,
že skoraj nasmejan — še malo, pa se bo predal ugodju muke.
Tedaj se je spomnil na ribo. Pojedel bi jo. Kaj bi prenašal skušo po svetu!
Ozrl se je. Nasproti se mu je počasi, potnega in spotegnjenega obraza zibala
starejša, obilna ženska z dvema nabitima mrežama v rokah, mučila se je in
246'
težko sopla, ko jo je tovor na videz sam vlekel naprej. Nezaupljivo ga je
ošinila, ko sta se srečala, in se v zadnjem obupanem naporu pognala dalje.
Za njo sta pod velikim dežnikom prikoračila fant in dekle, objeta sta se sme-
jala pesku, hišam, mostu in pahljačastim vrbam za reko.
Se te ribe mu ne dajo pojesti! Nikamor drugam se ne more zateči kakor v park.
Toda to mesto! Kjer naj bi imelo park, se širi le velikanski travnik: ob so-
botah in ob nedeljah se cele družine z vozički in z otročaji preselijo tja, po-
sedajo na travi, pijejo in jedo. Toda za robom je menda nekaj grmov...
Težko bi se zdajle spomnil, so ali niso...
Oblaki so se spuščali čedalje niže in dežek ni odnehal, nasprotno — bilo je,
kakor da se na tihem zgošča iz hipa v hip. Cesta se je zožila, hiše na levi in na
desni so se menda odmaknile in se opustile v dimasto, temno meglo, da je
hodil kot skozi predor. Na koncu te ceste je že ležalo polje, in pred poljem
tisti sobotni-nedeljski travnik. Da, na robu se je šopiril šopek grmov, lesk,
s sršečimi, vlažno lesketavimi šibicami. Pozdravil jih je z nalgo kretnjo rok,
ki so hotele zleteti v to edino zavetje na vsem širnem svetu, pozdravil z nogami,
ki so stopile moško, skoraj veselo. Ce bi sijalo sonce, bi si žvižgal, ko se je
bližal temu ljubemu, temu prijaznemu gozdičku lesk. Mokrote ni več čutil, hlad,
ki se mu je prej ves čas vlekel vzdolž hrbtenice, se je nalepem sprevrgel v
mehko toploto. Saj, navsezadnje — kako lep dan!
Zavil je okoli leskovja in obstal. Obstalo je vse. Ne misli ne giba ni premogel.
Pred njim se je bila znašla petorica dečkov, zarotniško, v krogu so č&peli na
petah, pobešenih glav, z rokami v žepih, naslonjeni eden ob drugega, da so se
z bokom malo greli. Nemi krožek, privid iz prejšnjih hudih sanj ... Vsi so
kadili in mrko bolščali predse. Ko so ga zagledali, se niso niti zganili, le izpod
čela so se drug za driigim mrzlo zastrmeli vanj.
Naposled se je zavedel. Pognal se je naprej, hodil je in hodil, dokler se ni
ustavil sredi neznanske širjave mokrega travnika, da je bil ko edini otoček
sredi vseh morij, edina ptica sredi prostega neba, edini človek sredi divjine,
edini in najbolj sam ... Razgledal se je na vse strani, kakor da hoče s pogledom
odmeriti povsod enako razdaljo. Stati mora točno na sredini. Pomaknil se je
nekaj korakov na levo, da, vse naokoli se širi enaka površina sive ravni. Na-
smehnil se je. Končno... Počasi, s premrlimi prsti je odprl aktovko, trdo
kakor umetno vlakno, nagnil jo je, da je bela stručka zavite ribe brez njegovega
trudna padla ven, potem je spustil aktovko na tla, pokleknil je nanjo in po-
maknil papir z ribo predse. Tukaj ga ne bo mogel nihče videti...
Riba je bila med njegovim popotovanjem ojeklenela. Zaman si je prizadeval,
da bi ji s prsti podolž preparai hrbet. Tenka kožica med plavutmi se je na-
tezala, toda vdala se ni. Spustil je ribo nazaj na papir in iz hlačnega žepa s
težavo potegnil nožek. Nekajkrat se mu je spodmaknil noht, preden se je
rezilo škripaje odprlo navzven. Zdelo se mu je, da je prerezana kožica bridko
zahreščala. Odprl je prekajerio ribo, z dvema prstoma je zgrabil razgaljeni
koščeni rep in ribo z naglo, krčevito kretnjo rešil okostja. Vzel je prvo polovico
in jo potežkal v dlani. Hladna in trdà se mu je čutila kamen, in ne kruh. Ozrl
se je naokoli in zagriznil. Kleče na aktovki je dolgo žvečil prvi zalogaj. Žvečil
in žvečil, potem ga je izpljunil in spustil tisti kos ribe nazaj na papir. Pazljivo
je zložil obe polovici in vmes zataknil beli, žalostni skelet. Sele tedaj je doumel,
da je to spet samo privid iz vsakonočne more, ne riba — kajti ta riba je imela
samo okostje in golo kožo, mesa pa niti trohice. Zasmejal se je. Preklano ribo iz
sanj je zavil nazaj in jo ljubeče položil v travo, kjer se je v mokroti bočila
247'
gomilica. Vstal je in si z robcem otrknil grudico blata s kolen; pobral je aktovko,
stisnil si jo je pod pazduho in odšel po prejšnji poti, mimo zarotniškega kroga
dečkov, med zameglenimi hišami, ki so se spravljivo razmikale, da so mu na-
redile kar najširšo pot, po mostu, kjer so mu pokimale razumevajoče vrbe, po
pločnikih. Golobi se še niso vrnili. Tudi otrok še ni bilo...
V domu se je zavlekel po stopnicah. Ko je obstal pred vrati svoje sobe, se ni
nič začudil, da je ključ to pot visel na žeblju ob podboju, zaklenil je za seboj,
aktovka mu je s komaj slišnim šelestom zdrknila iz rok in obležala na tleh,
sklonil se je in kakor v sanjah spustil premočene čevlje z nog, omahnil je na
posteljo in preko hipne, prepevajoče omotice strmoglavil v spanec. Usmiljene
sanje so mu naklonile njena topla pleča, da si je za kratek čas spočil na njih,
do tistih ur med polnočjo in prvo zoro, ko ga bo spet zajela skeleča slast, ki
se ji ni upal najti imena.
BRANKO Š0MEN: PESMI
Nisem več
Nimam več očeta.
Samo ime po njem.
Ravninski veter je obstal kot mati
sredi njive in me čaka.
Kako je daleč še jesen,
pokrita s počrnelo slamo
in dež, tako mehak in poln šumenja
in lokvanji na reki —
zaljubljene oči deklet
iz bližnjih mlinov.
Komaj kdaj ti še napišem pismo,
mati.
Očetov grob sem presadil v srce
in z njim še tvoje
in obiske k njemu.
Nihče me več ne vodi za roko,
nihče ne reče:
to ni prav,
tegà ne smeš storiti!
Nimam več očeta.
Samo ime po njem.
Zato sem tudi zate, mati,
že skopal v srcu grob
in za brata bi, če bi ga imel,
za človeka bi, če bi ga poznal,
za sebe bi,
če bi imel Se v srcu kaj prostora.
So še žita tam pri rms klasata?
So še maki nasmejani?
In topoli,
so topoli še vzravnani?
Jaz več nisem.
248'
želja
Nesite me skozi večerni sneg.
Po drevoredu megle z žalostnimi očmi
in obranimi jabolki.
In ne govorite o zapahnjenih vratih
moje rojstne hiše,
kamor se je skozi slamnato streho
pritepel veter s pustih polj.
Nesite me takega, kakršen sem vrasel
v opoldanski zrak
naših mladostnih norčij.
In zakopljite me ob napevu
pastirskih stranščic,
z vedrim nebom v očeh,
kjer bo še vedno ostal prostor
za vračajoče se štorklje.
In ko me boste pokopali in že šli,
mi ne recite zbogom,
ker se tako nikoli nismo poslavljali
med sabo.
Lipov bog
v tem mokrem, črnem blatu
sem samotni križ	>
in bog pozabljeni na njem.
Od jutra do noči
prek njiv strmim,
odsoten,
nem,
ko da ničesar več,
ničesar
ne bi znal zakričati ljudem.
Nihče se ne ustavi več
in ne pomoli
pod mojimi nogami:
veter se me izogiba
in raje hodi božat prazna gnezda
med topoli,
mamka strahoma mi zro v obraz,
ko ženejo ob meni krave past,
še krokarji,
raztepeni v poljani,
na moje lipovo srce
posesti se boje.
V tem mokrem, črnem svetu
sem samoten križ
in bog pozabljeni na njem.
249'
Kdorkoli sì, o, pridi sem
in vprašaj me, kako živim:
zavržen sem,
ves nag, ubog,
razbičan od glave do nog,
bi hotel usta zdaj odpreti
in stopiti s križa:
jaz več nočem biti bog !
VIKTOR KONJAR: MONOLOGI
Pred jutrom
Svetlobo tvojo noč je vpila vase.
Na mrzlem pesku si obležal nem.
Blodeči veter zdaj s teboj igra se
in zven noči se sklanja ti k očem.
Vsa jata ptic, ki si jih k sebi vabil,
je davno odletela kdove kam.
Na mrzlem pesku si obležal nem.
Poslej boš večno, večno, večno sam.
Slovo
Ugasni še zadnjo svetilko
in zadnja vrata zapri.
V popolni tišini, brez ognja
гшј tvoja podoba zgori.
Od sonca ožgarm trava
in prah, ki se lepiš k nogam,
sprejmita me. Bos in razgaljen,
vsega se molčanju razdam.
Spoznanje
Svoj glas si razsejal v neplodrm tla,
razsipal si ga zvrhoma, brez mere
med veter, v ogenj in globeli zla,
ves sprepleten v bleščavo slepe vere.
Ob času žetve si ostal brez bere.
Ves širni krog od sonca do pekla
ostal je prazen, mrk in brez izbire.
Tvoj molk edina žrtev je bila.
Zdaj iščeš pot. Z razprtimi očmi
in praznimi, ovelimi rokami
ves miren, v molk ujet, stojiš v temi.
In čakaš. Prosiš, da se jutro zdrami.
Svoj glas sejal boš z novimi močmi
med zemljo, ognjem, vetrom in vodami.
250'
Dve satiri
Na ljubljanski II. gimnaziji je v začetku šolskega leta izšel list Mladinec. Obsega
dvanajst ciklostiranih strani in se živo in neposredno ukvarja z najrazličnejšo
gimnazijsko problematiko. S stvarnostjo, živostjo in aktualnostjo se ponašajo tudi
literarni prispevki v njem, saj jih preveva, zdrav, kritičen humor ter živa potreba
po dejavnosti. List se tako po svoji fiziognomiji precej razlikuje od običajnih srednje-
šolskih literarnih glasil; veliko bolj neposreden je, brez poze in narejenega literat-
stva, ki pogosto živi iz gole potrebe po vbogaimenski mentorski pohvali. — Dve kratki
satiri, ki sta sicer zrasli iz tekoče gimnazijske problematike, a po obravnavi pro-
blema in po svojem dometu daleč presegata ožje gimnazijske okvire, — saj se s po-
dobnimi stvarmi srečujemo v vseh plasteh našega družbenega življenja, — nazorno
in živo potrjujeta in ilustrirata omenjeno angažiranost. Obe gradita s stilno zadetim
in s sorazmerno zelo ekonomičnim stavkom dve miniaturni satirični paraboli, ki
z duhovitimi vzporedji smešita nekatere naše današnje in tukajšnje nenormalnosti,
po svoji kvaliteti pa nedvomno dosegata (vsaj to) nivo sodobnega slovenskega hu-
morja in satire.
\
Pravljica o kadrovskem problemu
(Iz slovanskih ljudskih pravljic)
Sime
Nekoč je živel sultan, ki je imel 1300 otrok. Sultan je bil pameten, zelo izobra-
žen mož. Hotel je, da ga nasledi na prestolu tak vladar, ki bo dostojno vodil svoj
narod. Toda nobeden od sinov se mu ni zdel dovolj izurjen, dovolj pameten,
dovolj vnet za vladarski poklic.
Sultan se je posvetoval z velikim vezirjem. Skupaj sta našla izhod. Razglasila
sta kadrovsko krizo in kmalu nato pripravila seminar, kjer bi se najbolj bistri
in delavni sultanovi sinovi učili vladati.
Končno je napočil dan, ko sta sultan in veliki vezir slavnostno odprla seminar.
Na ta dan bi morali sultanovi sinovi pokazati, kako so obdelali v nalogah za
sprejemni izpit razne družbeno-politične probleme. Ko pa sta sultan in veliki
vezir videla, da je od vseh otrok prišlo na seminar samo 40 sinov, sta se spogle-
dala, nekaj zamrmrala in jih poslala nazaj v sobane. Sinovi so odhajali in eden
med mlajšimi je pokazal svojo nalogo starejšemu bratu in dejal: »Mislil sem,
da jih bodo vsaj pogledali, pa nič.. .■«
In potem so vsi srečno in veselo živeli in živijo še danes, če ni bilo slučajno
revolucije.
251'
Trogloditi se prebujajo
Sime, Rastko Močnik, Aleš Vahčič
(Tiskovna agencija »Novi dupeljnik« poroča o dveh važnih dogodkih pre-
teklega tedna.)	'
Shod dupeljnikov iz vsega Dupla je otvoril naddupeljnik Bu in predlagal na-
slednji dnevni red:
1.	najti je treba problem
2.	razno
Naddupeljnik Bu je povzel besedo: »Najti moramo problem, ki bi mu lahko pre-
diskutirali poskusno rešitev. Ta načrt programa bi potem skušali konkretizirati,
pri čemer bi posebej pazili na sprovajanje sklepov diskusije.«
Vstajajoč ga je dopolnil podnaddupeljnik Zu: »Mislim, da je v naši hardi treba
najti življenjske probleme, ne da bi iskali abstraktne, če lahko najdemo prakti-
čne probleme.«
Potem so drug za drugim podrejeni dupeljniki predlagali po nekaj problemov.
Ko so dupeljniki podrobno utemeljili svoje probleme tudi z verskega stališča
in stališča rodovitnosti, je podnaddupeljnik Zu dal izjavo, da problem še vedno
ni najden, ker nobeden ni bil utemeljen.
Neki dupeljnik se je drznil ugovarjati, zato mu je ekstra dupeljnik Mu pojasnil,
da je treba najti tak problem, ki je specifičen za hardo dupeljnikov v Duplu.
»Kajti«, je rekel dupeljnik Mu, »treba je najti problem, in to tak problem, ki ne
bo preozek in ne preširok, da ga bomo zmogli vsi dupeljniki. V tem je namreč
smisel dupeljništva. Ko bomo našli tak problem, se bo življenje naše harde bi-
stveno spremenilo. Torej, poiščimo problem s pravimi dimenzijami.«
In dupeljniki so ga iskali in ne bi bili dupeljniki, če ga ne bi našli.
Ko so našli problem, so vendar nekateri dupeljniki podvomili v njegovo prav-
šnjost. S kamnitimi sekirami so hodili previdno okrog njega in ga previdno
otipavali. Neki dupeljnik je rekel, da se mu zdi nekam premajhen. Lahko bi
mu pridružili še problem malodupeljništva.
Naddupeljniki se sicer s tem niso strinjali, in so dejali, da je dotični dupeljnik
reakcionaren faktor, ker malodupeljništva v njihovi hardi sploh ni. A vendar
so zbrani dupeljniki poskusili poiskati še kak problem.
Po polurnem iskanju novega, še nenajdenega problema je naddupeljnik Bu
vstal, zabrisal ob tla manjšo skalo in dejal:
»Kaj pravzaprav iščemo?«
Tu se poročilo »Novega dupeljnika« konča. Drugi dan so namreč objavili, da je
problem, ki ga bodo obravnavali tisti, ki so ga predlagali višji dupeljniški fo-
rumi, namreč: odnos dupeljnikov do dupeljništva.
Vendar za nas ni bistveno, kakšen problem so dupeljniki iskali in kakšnega so
našli. Važno je le to, da so se dupeljniki trudili, da bi problem našli.
252'
Varuštvo za vsako ceno
Miško Kranjec
Boj okrog revije Mlada pota se je, kakor vse kaže, v svojem prvem delu srečno
in še v pravem času končal; in prav je, da so se v našem političnem življenju
našli ljudje, ki so stvarem natančneje prisluhnili in jih globlje ter širje vzeli,
kakor so to zmogli literarni in vsakovrstni drugačni mentorji.
V dobrih petnajstih povojnih letih je to že drugi spopad s prihajajočo, mlado
generacijo. Uspeh prvega takega spopada, pri katerem sem tudi sam imel svoj
delež, je bil, da je — v nekem smislu tudi »mentorska« — Mladinska revija
prenehala izhajati, ko je morala izmenjati nekaj uredništev, pa še svoje ime,
in se zdaj nadaljuje pod imenom Perspektive z meščansko miselnostjo. Levo
orientirani del tiste generacije, čeprav številnejši, je takrat opustil vsakršno
misel na kakšno svojo revijo, se porazgubil po službah, sodeloval pa le še
priložnostno po raznih revijah in časnikih, ne da bi določneje vplival na ta tisk.
Generacija se je — če govorimo v generacijskem jeziku — pojavila takoj
po osvoboditvi in se zbirala ter razraščala okrog takrat edine revije, ki je bila
zanjo desegljiva — Mladinske revije in se hote ali nehote po zakonih življenja
postavljala nasproti starejšim generacijam, ne da bi sama med seboj bila kakor-
koli zdiferencirana, kar je bilo v takratnih razmerah tudi zelo težko pa tudi
tvegano.
Nedvomno je Mladinska revija bila na svojem začetku nekakšna »mentorska«
revija, vendar brez določenih mentorjev. Od revije začetnikov se je z gene-
racijo razraščala dejansko v gerreracijsko revijo, kjer so idejna in ideološka
vprašanja bila manj pomembna kakor pripadnost generaciji. V senci te gene-
racijske pripadnosti je rasla in postajala najbolj aktivna skupina okrog da-
našnjih Perspektiv, ki si je v nadaljnjem razvoju našega političnega, vobče
družbenega življenja ustvarila lastno revijo, utesnila svoj krog pa ga hkrati
skušala razširiti na prihajajoče sile, v čemer pa očitno ni uspela, kar nam
zgovorno priča primer Mladih poti.
Namesto na pol mentorske Mladinske revije so nastala Mlada pota, ki so po-
stajala odločneje mentorska, ali vsaj poskušala to postati.
Zgodilo pa se je, da je tudi generacija, ki se je zbirala in nazadnje tudi zbrala
okrog Mladih poti, preraščala tak mentorski okvir, dokler se mentorstvu ni
uprla. Zgodilo se je podobno ko nekoč pri Mladinski reviji: generacija je hotela
s svojo rastjo revijo iztrgati mentorstvu in jo napraviti za glasilo svoje ge-
neracije.
Upravičenost ali neupravičenost mentorske revije je vprašanje zase, nič manj
pa, kakšna naj bi bila taka revija in kdo naj bi jo vodil. Nekaj velja, da nam-
reč zgolj Ifterarno vzgajati mladi i'od ne odgovoraja več našim današnjim
253'
razmeram, področje prizadevnosti mladega rodu je v skladu s celotnim našim
razvojem postalo mnogo širje, kakor je to bilo v času nekdanjih mentorskih
revij, ko se je kulturno dogajanje vrtelo več ali manj okrog književnosti,
književnost pa ni več najpomembnejše, poglavitno področje človekove pri-
zadevnosti. Stvar zase je seveda, da se vprašanja spletajo vedno okrog lite-
rarnih revij, bolje — okrog literarnih generacij.
Verjamem, da je tudi ta naša druga generacija, celó še ta napravila kaznivo
dejanje, ko se je otresla mentorstva pa si célo revijo prilastila. Ni presenetljivo,
da so se takoj priglasili k besedi vsakovrstni mentorji in pedagogi v silni skrbi
za rodove, ki bodo prišli, in v silni jezi na dozdanje učence, ki so jim spod-
maknili področje njihove vzgojne prizadevnosti, ne da bi se hkrati vsaj malo
vprašali, kaj z generacijo, ki so jo vzgojili, ali ki je že vsaj prerasla vsakršno
varuštvo. Nikomur teh ljudi ni prišlo na misel, da bi se nam moglo ponoviti,
kar se nam je zgodilo v bojih ob Mladinski reviji in tiste generacije, da bi
namreč zdanja, ki stopa v življenje, ali pa se že nahaja sredi njega, v resnici
ne imela nikjer svojega pravega zatočišča. Naša sodobnost, kakor se je iz-
oblikovala, in naj je še tako spoštovanja vredna in potrebna revija, ne more
biti glasilo prihajajočih rodov, še manj so to lahko mariborska Obzorja. Glasilo
neke skupine so Perspektive, v krog Naše sodobnosti pa so novi rodovi neradi
vstopali že od vsega začetka. Pustimo ob strani vzroke za tak položaj, ravno
tako upravičenost, da Naša sodobnost je takšna. Ce bi je ne bilo, bi jo najbrž
morali ustvariti. Rezultat naše preteklosti je, naših takratnih stremljenj in
prizadevanj. ■
Ali je tokrat šlo zgolj za revijo, kamor bi mladi ljudje odlagali svoje izdelke
in se tako morda izognili presoji starejših redaktorjev? In za kakšno men-
torstvo je šlo v resnici ko so se oglasili vsakovrstni mentorji? Mar ni značilno,
da se tokrat celotna mladinska organizacija ni čutila v prav ničemer prizadeta,
da se nasploh mladi ljudje širom po Sloveniji niso čutili tako prizadeti, kakor
bi bilo pričakovati po precej ostri polemiki starejših ljudi? Nasprotno — vse
kaže, da so bili na moč zainteresirani za revijo mlade generacije.
Po več ko petnajstih letih po osvoboditvi bi bilo potrebno stvarem, ki so se
spletle okrog vprašanja Mladih potov, pobliže pogledali v obraz. Umetniška
beseda se je v povojnih časih iz raznih vzrokov na moč diskreditirala; ne gre
za to, da književnost v občem našem družbenem življenju ne igra več tiste
vloge, kakor jo je igrala nekoč, ko je bila skoraj edino področje kolikor toliko
svobodnega prizadevanja človeka, pa je vključevala v svoj krog vse drugo,
tudi politično prizadevnost. Beg v artistično oblikovanje ali v psihologiziranje,
s tem pa tudi v določno nerazumljivost, pa s tem v tolikokrat poudarjano
odmikanje od širokih množic ima svoje nekoliko globlje vzroke kakor zgolj
hotenje ustvarjalcev, da bi bili za vsako ceno neumljivi, modernistični, sodobni.
Umetnost — taka ali drugačna — ni mogla nikdar biti sama sebi namen. Toda
ravno umetnost, ki se je trgala takšni miselnosti in se poskušala nekje, v nečem
približati življenju, naši stvarnosti je bila v vseh povojnih letih deležna ne-
godovanja, pa se je zaradi tega nezadovoljstva moral uveljavljati artizem.
Nedvomno je bilo v vseh povojnih letih mladini posvečeno mnogo skrbi za
njeno rast, z njeno aktivizacijo smo lahko bili vsestransko zadovoljni. Toda
resnica je, da se ta mladina nekje po dvajsetem letu depolitizira, vsekakor
pa se umika iz političnega življenja v golo strokovnost svojega poklica. V
politiko vstopajo mladi ljudje profesionalno prek raznih tečajev, ne prihajajo
pa iz svojih poklicev. In kakor se mlad človek ne posveti temu političnemu
254'
profesionalizmu, se tudi otrese politične aktivnosti. Profesionalisti pa napre-
dujejo uradniško — ni nikakršno naključje, da ob tolikšni politični razgibanosti
v vseh teh povojnih letih nismo dobili med mladimi ljudmi vidnejših političnih
osebnosti, ki bi v njih že danes z veseljem videli prihodnjega predstavnika
naših političnih stremljenj, in ki bi mu že zdaj z veseljem prisluhnili, ker govori
v nekem svojem jeziku pa vendar globoko našem.
Nisem kanil govoriti o politiki, ni moje področje, v mislih imam nekaj drugega
— da namreč pri bojih okrog Mladih potov ne gre več zgolj za litererno pri-
zadevnost nekih mladih književnikov, pač pa za celoten kompleks vsega, kar
je bilo v naših razmerah na ta ali oni način dušeno, pri čemer ni nezanimivo,
da se v te boje od politikov, razen enega, ni nihče vtikal, pač pa, da je tokrat
ta generacija ravno v politiki našla razumevanje.
Navsezadnje — gre za našo komunistično, vsekakor pa za napredno mladino.
Ce je bil boj pred nastankom Perspektiv upravičen pa tudi razumljiv, čeprav
gre tudi tam za pojav, ki ga je v našem družbenem razvoju treba razumeti,
tokrat ne gre več za nastajanje nekih novih Perspektiv, pač pa za revijo, ki
je levo orientirani del mladih ljudi iz prve generacije ni zmogel iz raznih
vzrokov rešiti, za revijo, ki bo živo posegala v naše življenje, česar Naša so-
dobnost danes niti več ne poskuša, prav gotovo pa ne v dovoljšni meri. A
če gre za komunistično, vobče našo napredno generacijo, to pa nedvomno gre,
zakaj je bil potem potreben ves ta hrup? Ali je zares le z njimi nekaj narobe,
ni morda pri nas samih marsikaj narobe? Morda zato, ker »slabo« pišejo?
Morda, ker narobe mislijo? Ce slabše pišejo, je kriva njihova nenadarjenost ali
pa so krivi sami. Ce pa narobe, se pravi — če ne mislijo vse prav, smo jih
pač mi vzgajali, ali so se vsaj ob nas vzgajali.
Ali pa je današnja komunistična mladina, pa vobče vsa nekoliko, vsaj »ne-
koliko« drugačna od nas predvojnih, medvojnih, prvih povojnih komunistov?
In če je drugačna, mar je že zato krivoverska? Ce pa smo spremenili razmere,
spremenili pogoje za njihovo rast, za njihovo življenje, mar ni to dovoljšen
vzrok, da so postali še sami drugačni, da gledajo drugače na pojave življenja
in seve tudi drugače ravnajo s temi pojavi? Nič ni na svetu dokončnega, vse
je podvrženo razvoju, in je potem treba tudi razumeti prihajajoče rodove, ki
se jim bo vedno znova upiralo sleherno uveljavljanje naše dokončnosti, pri
čemer seve postane umljiv tudi naš odpor proti takemu razveljavljanju do-
končnosti, ki k njej težimo.
Leposlovne revije niso bile nikdar zgolj leposlovne, kakor tudi pripovedna
umetnost — a tudi vse druge — zgolj neko leposlovje, artizem. Ravno take
književne, leposlovne revije pa so vedno zaobjemale v svojih nedrih širok
kompleks vprašanj našega življenja. Mladi ljudje niso nikdar bili zgolj politiki,
posegali so v življenje vedno na široko. Morda gre danes za pojav, da bi nam
ravno revije, ki bi doumele naš čas, mogle koncentrirati v svojem krogu mlade
ljudi, kjer bi mogli spregovoriti v svojem pristnem, mladem jeziku. Kakor
je tudi res, da se je mlad človek vedno otresal mentorstva. Tembolj je to
razumljivo, kadar gre za generacijo, ki je v svojih vsakdanjih življenjskih
poklicih strokovno že dozorela, že stoji sredi tega našega življenja, v nečem
pa jo še vedno potiskamo v okvire svojega varuštva. Kadar govorimo o naši
mladini, govorimo o njej superlativno, toda kadar ta mladina dorašča, kadar
stopa na naša mesta, ko nas včasih celo poskuša potisniti s teh mest, takrat pa
se že pojavi naše nezaupanje do nje. Nehote potem nastane vprašanje — kdaj
potem ta mladi človek sploh dozori, kdaj sme samostojno spregovoriti?
255'
K polemiki okoli »literarnega mentorstva«
Boris Paternu
Polemika, ki jo je v resnici sprožil izid nove revije Problemi, je odprla celo
vrsto vprašanj, vendarle so se razpravljanja osredotočila na tri glavne pole-
mične oziroma problemske kroge: literarno mentorstvo, literarna revija za
mladino in naposled pojav revije same.
K nekim zaključkom nas lahko pripelje že sam potek razpravljanj, namreč ne-
koliko nenavadno, a vendar močno poučno dejstvo, da je največ pozornosti
vzbudilo vprašanje literarnega mentorstva.
Najbrž to ni samo naključje.
Kdor količkaj pozna našo slovensko preteklost, ve, da imamo Slovenci res dokaj
močno tradicijo literarnega mentorstva, to se pravi »poučevanja« pesniške in
pisateljske veščine oziroma spodbujanja k njej. Pojem ima globlje zgodovinsko
zaledje in je imel nekoč celo mnogo več kot zgolj leposlovni namen in pomen.
S »sestavljanjem« verzov ali proze v slovenskem jeziku se je svoje čase mani-
festirala narodna vest slovenske mladine in niti ne samo mladine. Literarna
veščina je bilo eno izmed znamenj in meril narodne zavednosti ter uglednosti,
literarno mentorstvo pa prav tako, le da še na višji ravni. Seveda je tudi lepo-
slovno mentorstvo nad mladimi kasneje doživljalo svoj razvoj in živelo od naj-
različnejših notranjih pobud, od politično ideoloških do čisto zasebnih.
Toda več lastnosti je, ki so bile vsem tem starejšim mentorskim konceptom za
mladino po navadi skupne. Ce prebiramo nekdanje ali novejše »listnice uredni-
štva«, namreč vidimo, da je šlo najčešče za pouk tehnične veščine, izpeljane iz
pravil bolj ali manj šolske poetike, in za vsebinske pripombe, izhajajoče iz bolj
ali manj spedagogiziranih nazorov o človeku ter družbi. Ne da bi hotel kakor-
koli podcenjevati moralno in delovno vnemo, ki je živela izza takega početja,
ali stvarno pomoč, ki jo je utegnil iz tovrstnega mentorstva potegnit začetnik,
je treba vendarle priznati, da ta oblika literarnega pedagogiziranja današnjemu
času več ne ustreza.
Najbrž ni samo preobremenjenost z drugim delom zadnji vzrok, da nihče izmed
ustvarjajočih književnikov — bivših literarnih mentorjev — ni zmogel nadalje-
vati s poučevanjem, niti v Mladih potih niti kje drugje. In ko je uredništvo
Problemov še pred izidom preve številke hotelo najti med seboj ljudi, ki bi
v posebni prilogi, če ne drugače, opravljali to nalogo, spet ni bilo moč prepričati
nikogar. Končno je tudi neposredni pogovor z dijaki II. gimnazije pokazal, da
ni nikakršne globlje vneme za pouk te vrste.
Ce pustimo resnico prédse tako, kakršna je, bo treba priznati, da niti med knji-
ževniki — mentorji niti med mladimi ni pristne in zares žive potrebe po tistem
256'
mentorstvo, kakršno je bilo nekoč in kakršno po zakonih vztrajnosti hoče v naši
zavesti živeti še danes.
Vzroki za to so globlji in še zdaleč ne tako pesimistični, kot se zde na prvi
pogled.
Literarno ustvarjanje danes ni in ne more biti dejavnost, h kateri bi mlad
človek težil ali vsaj dolgo težil iz nekih izrazito izvenumetniških nagibov. Spričo
močneje razvith družbenopolitičnih, znanstvenih, tehničnih in neštetih drugih
možnosti ostaja in bo ostajal na področju umetniških stremljenj te vrste samo
tisti, ki nosi v sebi zares močno razvite one intelektualne in emocionalne zmo-
žnosti, ki so izrazito sposobne za tovrstni spopad z življenjem. Ze dolgo je za
nami čas, ko so Slovence šteli po številu pesnikov in pisateljev ali ko smo svojo
eksistenco morali dokazovati zgolj z umetniki in »umetniki«. Bleiweisovim No-
vicam se je nekoč zdelo potrebno, da so učile, naj bi rodoljubi pridno pisali »in
veliko, veliko pisali« (1845). In res so tedaj mnogo pisali, včasih morda celo
nekoliko preveč.
Sodobno življenje pa postaja vse bolj in bolj táko, da postavlja ljudi vse bolj
na tisto mesto, kamor sodijo. Vedno manjša bo potreba k umetnemu usmerjanju
drugih ali samega sebe. In vedno izrazitejše bodo najbrž tvorne energije tistih,
ki bodo prihajali ne pa silili na področje umetnosti. Kadar pa jih ne bo, jih tudi
mentorstvo ne bo priklicalo k življenju. In bolje je, da jih ne.
Zdi se. da je tu nekje predmet, s katerim je treba trezno računati. Računati
tudi takrat, kadar smo pretirano zaskrbljeni nad vsesplošnim pomanjkanjem
veselja do literarnega »mentorstva«. Pojav ima namreč tudi svojo dobro stran.
Vendarle to ni vsa resnica.
Problem mentorstva brez dvoma obstaja in še kako obstaja. Seveda ne tistega
mentorstva, ki modro graja in treplja, temveč mentorstva v globljem, za-
htevnejšem pomenu besede.
Morda bo za današnjo literarno mladino najbolj primerna taka pomoč, ki ne
docira, temveč čim bolj neposredno odpira naše in tuje življenje, odpira na vseh
bistvenih koncih in tudi v sodobni umetnosti. Gre za to, da se odprejo in odkle-
nejo najbolj žive resnice sodobnega časa ter človeka, da se ostri zavest o njima.
Tega mlad književnik najbolj potrebuje. Rime pri tem niso posebno važna reč.
Ce pogledamo vprašanje s te strani, je čisto prav, da Problemi svoj mentorski
korak naravnajo nekam v to smer. Seveda bi bilo preenostavno trditi, da je
korak že čisto trden in sam sebe gotov. Toda, čigav je?
Neekskluzivna, premišljena in čim manj improvizirana pa tudi čim bolj tenko-
čutno kritična panorama našega resničnega življenja utegne koristiti tistim,
ki žele z umetniškim peresom poseči v odnose med ljudmi.
Ce bo nova revja temu kos, jo bo življenje potrdilo. Ce ne bo, jo bo prej ali
slej samo izbrisalo. Nastala je docela organsko in spontano, zakaj bi ji pot v svet
zapirali z resnično ali navidezno skrbjo nad usodo »mentorstva« za naše male.
17
257
Rahločutni material ali ljudje
Janez Dokler
Studentovski list Tribuna je v svoji zadnji številki natisnil članek o problemu
Problemov. Ta članek med ostalim ugotavlja krivdo uredništva Mladih potov
za krizo koncepta mentorske revije in ga post festum poučuje: »Le-to bi moralo
stalno proučevati že obstoječe oblike dela z mladino, jih izboljševati in spre-
minjati, ne pa ostajati po več let v istih šablonah, ki pri tako rahločutnem mate-
rialu kot je ravno mladina, nujno privedejo do občutka monotonosti.«
Vse kaže, da avtor tega stavka tudi sam še ni čisto nehal biti »rahločutni mate-
rial«, zato človeka toliko bolj prizadene ta obskurna latovščina problematičnega
aktivizma. Prizadètost pa se takoj sprevrže v spoznanje, da ta čudni jezik prav-
zaprav precej natančno povzema vse tisto, kar se tudi v dosedanjem razprav-
ljanju o mentorstvu in mentorski reviji zdi močno problematično.
Imenujmo jo »rahločutni material« ali kakorkoli — v razpravljanju se »sporna«
mladina med petnajstim in dvajsetim letom trdovratno pojavlja kot neka po-
sebna zvrst človeka; celo med mladino ima — sodeč po razpravljanju — nekak-
šen poseben status. Zakaj namreč ne do šestnajstega leta, do meje, po kateri sme
gledati vse, kar ji ponuja kino? Ali do osemnajstega, ko postane polnoletna?
In če že do dvajsetega, zakaj ne do petindvajsetega, ko zapusti mladinsko
organizacijo?
Kdor ima količkaj spomina, bo priznal, da je zgornja meja, ko mlademu člo-
veku priznamo določeno zrelost ali ko mu odrečemo dobroto mentorskega ob-
delovanja, zelo gibljiva. Kaj se je — denimo — v zadnjih dvajsetih letih usod-
nega zgodilo s to mladino, da je iz revolucionarne avantgarde, sposobne spre-
jemati usodne odločitve in prevzeti nase odgovornejše naloge, iz zavestnih gradi-
teljev itd. (glej katerikoli časopisni uvodnik ob dnevu mladosti) postala »rahlo-
čutni material«, ki ga lahko uniči ali pa vsaj zmede pri iskanju samega sebe in
svoje izvirne poti — nekoliko daljši članek s filozofsko vsebino? Je to res samo
skrb za mladino ali pa je morda zraven tudi nekoliko alergičnosti na filozofske
članke in na »idejnoestetske koncepte«, o katerih dvomimo, da bi bili primerni
za mladino med petnajstim in dvajsetim letom, čeprav še ne moremo natančno
vedeti, kakšni bodo?
Na Slovenskem imajo mentorske revije dolgoletno tradicijo in zato se baje vsi
strinjamo, da je mentorska revija mladini potrebna. To je do neke mere res.
Bolj sporno je najbrž vprašanje, kakšna naj bi bila. O tem obstoje različni
predlogi. Studentovska Tribuna na primer brani koncept, po katerem »revija
seveda ne bo mogla imeti nekega ožjega idejnoestetskega koncepta, ki bi vezal
njene sodelavce; nujna pa bodo določena idejnoestetska stremljenja, ki bodo
predvsem politične narave in bodo kot taka tudi sposobna mladino voditi,
usmerjati in ji nakazovati pot, ob kateri pa si bodo mladi ljudje lahko sami
258'
gradili in sprejemali svoja stališča«. Tribuna sicer ne pove, kdo naj bi bil v taki
reviji nosilec idejnoestetskih stremljenj (predvsem politične narave), očitna pa je
misel, da »rahločutni material« tega sam ne bi zmogel. Kdo torej? Mentorji, ki
jih odlikujejo idejnoestetska stremljenja predvsem politične narave?
Na Slovenskem imajo mentorske revije dolgoletno tradicijo in morda prav zato
ni naključje, da celo študentovski list tako odločno zagovarja potrebo po va-
ruštvu nad mlado generacijo, kot da imamo opravka z nekim »materialom«, ki
je po svojih stremljenjih že à priori nekaj sumljivega. Ali pa gre samo za lite-
rarni naraščaj? Toda ob vsej tej veliki skrbi za literarni naraščaj, ob tem skoraj
paničnem strahu, da ne bo izgubljen noben talent, nekako ni mogoče pozabiti
skušenj — denimo — vsaj zadnjih desetih let. Te skušnje, ki jih je mogoče pod-
preti z dokazi, pa govore, da dejanski potek stvari ni bil vedno na višini men-
torskih tradicij. Srbi na primer se s takimi tradicijami ne morejo ponašati, so
se pa vse drugače širokogrudno obnašali do svojega pesniškega in pisateljskega
naraščaja. Kako je bilo s tem pri nas, bi bilo mogoče napisati več kot prenese
gostoljuben časopis in potrpežljivi bralci. Najmanj, kar je mogoče reči, je to, da
do nastopajočih pesnikov in pisateljev ter publicistov nismo bili preveč širo-
kogrudni.
Tačas Naši razgledi dovolj široko odpirajo svoje strani polemiki o problemu
mentorstva, kar je vredno vsake pohvale. Toda v desetih letih izhajanja men-
torske revije niti ta ugledni časopis niti katerakoli revija ni našla priložnosti
ali prostora, da bi na svojih straneh (v dobrem ali slabem) opazila Mlada pota
in tako imenovane mlade talente, ki so v njih tUdi že po več let objavljali svoje
prispevke.
Kulturna javnost, ali kakorkoli že to imenujemo, je bila daleč od njih in to so
tako oni kot uredništvo dobro čutili. Nič čudnega torej, če so mnogi med njimi
prišli na originalno misel, da je njihovo približevanje središču kulturega doga-
janja odvisno od njihove oddaljenosti od Mladih potov. Nekateri so odhajali
s takšnimi obrazi in izjavami, kot bi se jim bila zgodila krivica, ker je revija
sploh kdaj objavila njihove prispevke. In tudi obratni učinek ni izostal; malo-
kateri javni in kulturni delavec se je dal preprositi, da bi napisal prispevek za
tako imenovani mentorski del revije.
Toda to je že eden izmed obrazov toliko obravnavane krize Mladih potov. Do-
taknili smo se je mimogrede, ker kaže na slabost, ki je noben mentorski koncept
ne bi smel ponoviti, a se kaže v vseh, ki so se doslej pojavili kot predlogi. Tri-
buna jih je v svoji formulaciji le povzela. Mladina, tudi tista med petnajstim in
dvajsetim letom, ni niti »rahločutni material« niti pasivni receptor kakršnihkoli
»idejnoestetskih« in kar je še takšnih konceptov. Točneje: kolikor je samo to,
smo zanjo razvili celo vrsto izobraževalnih, vzgojnih in političnovzgojnih insti-
tucij, organizacij in pripomočkov, ki jih nobena revija ne more niti nadomestiti
niti pokriti njihove prim^jkljaje. Se bolj nesmiselno bi bilo, če bi jih podvajala.
Toda ostane še nekaj, kar se zdi mnogo važnejše. Prepričan sem, da ni prav, če
v pisanju mladih ljudi vidimo (ali hočemo videti) samo dobro voljo, da bi se
približali literaturi ali se izurili v pisateljski veščini. Tudi ne vidim potrebe,
da bi bilo treba koga v tem smislu spodbujati. Pobude mladega ustvarjalca, če
so kaj vredne, so globlje in bržkone tudi pogojene v specifičnem položaju
mlade generacije sploh. Tudi za mlajše ustvarjalce — če jih ne obravnavamo
kot »material« — ima revija lahko kak smisel le, če more dati njihovim pobu-
dam družbeno dimenzijo, če jih sooči drugo z drugo in postavi v širši kontekst
aktualnih kulturnih in družbenih vprašanj. Samo v takem kontekstu se vredno-
tijo in tudi same dobivajo vrednost v očeh bralcev.
259'
Mentororizeiìi v akciji
Matjaž Kmecel
(Odgovor je bil namenjen študentski Tribuni.)
Novo revijo Problemi je določen del slovenske kulturne srenje sprejel s huron-
skim krikom in vikom, z dolgoveznim moraliziranjem in z veliko prahu.
Tolikšna prizadevnost se na Slovenskem redko najde in bi bila kot takšna
seveda vredna vse pohvale, če si človek ne bi mogel kaj, da ne bi v njej videl
tudi nekakšne periodične kompenzacije za siceršnjo sterilnost. Ta kompenzacija
je čisto kranjske narave in nosi v sebi nekatere spretno skrite plasti, ki sicer
nimajo kaj dosti opraviti s siceršnjim videzom zunanje objektivnosti. Ne mislim
toliko na Mitjo Mejaka, ki je določeni mentorski ideji brez dvoma žrtvoval
precejšen del svojih moči, kolikor številne druge polemične avtorje, ki bi želeli
za ščitom mentorske zahteve izsiljevati druge, recimo malo bolj privatne za-
misli in želje, o katerih pa seveda naravnost ni najbolj priporočljivo spre-
govoriti. Prireditev traja že lep čas in preti, da bo še trajala.
V zbor, ki se zadevno poti in trudi, se je bolj ali manj uspešno in standardno
vključil tudi Ingo Paš, ki je v Tribuni (17. oktobra 1962) na peti strani tiskal
svoja tovrstna razmišljanja pod naslovom »Problemi — problem, ki bi ga bilo
treba širše zastaviti«. Razmišljanja so turobno ubrana, preveva jih izrazit
pesimizem, — in če jim glede na današnji svet, ki ima tako rad antiteze, po-
iščemo antitezo, — potem so pravo nasprotje intervjuju istega avtorja z ured-
nikom Perspektiv Primožem Kozakom (nekaj številk naprej, a prav tako v
Tribuni), saj ta intervju preveva izrazito navdušenje, širina in vse polno čustev.
(Medtem je P, Kozak intervju preklical.)
— Kratka vsebina Paševega članka je približno takšnale: Ze uvodoma posveti
avtor več razmeroma zelo debelo tiskanih črk ugotovitvi, ki je v vsej tej po-
lemiki standardna in osnovna, obenem pa predstavlja tudi že ščit — mladini
je neki zelo ozki krog izbrancev odvzel (uzurpiral, ukradel ipd. do poljubne
popolnosti) njeno in samo njeno revijo. — Tako široko zastavljenemu pro-
blemu posveti članek veliko nadaljnjega prostora, na katerem se med drugim
trudi dokazati (še preden je, kakor vse kaže, prva številka sploh izšla) izredno,
že naravnost škodljivo ožino koncepta, tako da bo nova revija dostopna le
redkim izbrancem. — O barvi koncepta ne govori, samo namiguje; lahko bi
rekel »rdeča«, toda tega ne stori, ker je dobro vzgojen in zato ve, da je to za
našo meščansko (evropsko) kulturo že vsaj od pretekle vojne sem psovka.
Navsezadnje je oznaka lahko tudi že z namigovanjem popolna. — Ker pa bo
revija tako katastrofalno ozka in ker je preozkih revij (pa tudi sicer) na Slo-
venskem že preveč, je zaključek seveda zelo jasen in logičen: Problemov ne
bi smelo biti, ker bodo za samo škodo. Ce pa kljub temu bodo, je seveda za
to kriva naša revialna politika (beri: organi, ki te stvari dotira jo in pod-
260'
pirajo), ker kažejo vse preveč smisla 2a »taborništvo-« in opredeljenost, ne
kažejo pa prav nobenega posluha za mlade literate. Jasno je, da je takšen
položaj za mlade literarne talente in za naše kulturno življenje nasploh na-
ravnost neznosen.
Paš seveda ne bi napisal vsega tega, če ne bi videl pred seboj popolnoma jasne
in lahke rešitve tega nerodnega položaja; treba je ustanoviti neko »skupno
avantgardistično (beseda avantgardizem ima v današnji literaturi popolnoma
določen pomen) revijo, v kateri bi bila lahko zastopana najbolj ekstremna sta-
lišča, katere skupne poteze pa bi bilo poštenje in resnično umetniško hotenje«.
Od vseh konkretnih predlogov za ostvaritev tako široke revije upošteva samo
personalni vidik (»ustrezno oblikovanje uredniškega odbora«), kar je navse-
zadnje tudi zanimivo. Vsi ostali predlogi ostanejo na širini širokogrudne širine,
ki je mogoče resda na prvi pogled zelo široka, a je v resnici prav tako nekon-
kretna in na nivoju zasebno nergaške širine ostalih tovrstnih polemičnih
zapisov, ki jih lahko letošnjo jesensko sezono beremo v različnih kulturnih
lokacijah.
Ce smo vsaj malo izvežbani v branju med vrstami, pa se nam zgornja Paševa
formulacija razkrije še z druge zanimive plati. S plati, ki je prav tako zna-
čilna za vso to polemiko. Formulacija je namreč zelo ekonomična, saj vsebuje
poleg zelo vidnega predloga še samo za spoznanje manj vidno namigovanje
na neke dozdevne nepoštenosti ' in »umetniške neresničnosti«, ki da se pletejo
okoli nove revije. Zakaj bi sicer pisec pisal o tem prav pod tem naslovom?
Itd.
Do sem približno namreč Paš pripelje svoj voziček širine; kakšna pa bi takšna
širina in takšna razglabljanja še lahko bila, če bi se nadaljevala, si ni težko
predstavljati, čeprav je zadeva docela jasna. Pot je dobro nakazana, je samo
ena in še ta zelo ozka.
Ali takšne stvari na Slovenskem že poznamo? Seveda! Pa še kako!
Korak naprej
»Govorniki niso prišli kaj dlje od ugotovitve, da je staro, preiz-
kušeno, predvsem literarno mentorstvo anahronizem v dinamiki
sodobnih družbenih procesov, da je tedaj sodobno mentorsko vlogo
prilagoditi tem procesom, zlasti pa ob tem razumeti novega do-
raščajočega človeka.«	Uredništvo Naših razgledov
Kljub obžalovanju uredništva NR, da »govorniki niso prišli kaj dlje...« ne
bi bilo tako malo, če bi se vsaj zdaj res strinjali v ocenjevanju starega, pre-
izkušenega, predvsem literarnega mentorstva. To bi bil sprejemljiv rezultat,
čeprav bi mu bilo mogoče očitati, da je skupaj s polemiko prišel le na pogreb
dejstev. Za urednike in sodelavce Problemov je ugotovitev o preživelosti starega
mentorskega koncepta že bradata resnica; ni njihova krivda, da je prišla v
javnost tako pozno, bržkone pa je njihova zasluga, da je sploh prišla. Zato
se tudi ne morejo strinjati z mnenjem, da nihče izmed govornikov — če je
to misel uredništva NR — ni prišel dlje kot do ugotovitev.
2C1
Anahronistični mentorski koncept Mladih potov je shiral že najmanj pred
dvema letoma. Odveč se zdi ponovno naštevanje simptomov tega hiranja: po-
manjkanje gradiva in predvsem pomanjkanje dohre volje vseh prizadetih, da bi
ta "^anahronizem« umetno vzdževali pri življenju. Zadostuje ugotovitev, da je
bilo tako stanje ugotovljeno in da so bili z njim seznanjeni vsi, ki bi ga lahko
rešili, če bi za to čutili vsaj najmanjšo potrebo. Ko je bila stvar tako daleč, je
nekaj mlajših književnikov in publicistov — del sedanjega uredništva Proble-
mov — izrazilo pripravljenost, da se loti urejanja revije. Treba je znova pou-
dariti, da se takrat ni oglasil nihče drug, ki bi bil pripravljen to delo prevzeti.
Novi uredniki so že takrat o mentorstvu tradicionalnega tipa povedali skoraj
dobesedno to, kar zdaj uredništvo NR navaja kot rezultat polemike. Se več:
urejanja revije so se lotili prav iz tega spoznanja kot izhodišča. Dlje kot do
gole ugotovitve pa so prišli pri urejanju desetega letnika Mladih potov in
prvih številk Problemov. Z njihovega stališča — in to v tej polemiki vztrajno
zatrjujejo — je deseti letnik Mladih potov hkrati s prvimi številkami Proble-
mov poskus realizacije sodobnejšega in v sodobnih pogojih sprejemljivejšega
koncepta revije za mladino ter na določen način vključuje tudi literarno
mentorstvo.
Bilo bi neskromno, če bi trdili, da dosedanji realizaciji ni mogoče nič očitati.
Bilo bi škodljivo zavračati razpravo o slabostih te realizacije, zavračati pred-
loge za izpopolnitev koncepta in podobno. Toda v polemiki očitno niti za tre-
nutek ni šlo za to; na začetku in na koncu neomajno stoji trditev: vzeli ste
mladini revijo, dajte revijo nazaj.
Ta trditev v vsem kontekstu lahko pomeni samo eno: prepričanost njenih
avtorjev, da je poskus realizacije sodobnejše revije za mladino doživel popoln
polom. Težko je verjeti, da bi katerokoli uredništvo zlahka pristalo na sodbe
in obsodbe take vrste, ne da bi se sodniki prej lotili kake stvarne analize. Je
bilo vse delo poldrugega leta res tako odveč in zavrženo? Mar cel letnik neke
revije, ki je skušala napraviti korak naprej od »anahronizma starega in pre-
izkušenega, predvsem literarnega mentorstva«, ne more postati vsaj jedro in
izhodišče za razpravo o tem, ali je treba iti гшргеј po tej poti ali pa se je res
po vsej sili treba vrniti -nazaj?
Čeprav se je polemika začela ravno v času, ko je kazalo, da bo nova revija
začela prav živeti, je vendarle tudi na osnovi že narejenega- z nekaj dobre
volje mogoče opaziti obrise zastavljenega koncepta. Zdi pa se, da je te dobre
volje zmanjkalo ravno zaradi prevelike zagledanosti v staro.
Iz polemike v NR in drugod je mogoče razbrati, kako so kritiki Problemov
nekritično povzeli sklep, da je bila mladini odvzeta revija. Odvzeta rmj bi ji
bila predvsem zato, ker je uredništvo nove revije v, nekem smislu poostrilo
kriterije in jo tako via facti skušalo približati središču kulturnega dogajanja.
Prepričanje, da to pomeni likvidacijo revije za mladino, lahko izvira samo
iz anahronističnega pojmovanja mentorstva. Anahronizem tega pojmovanja pa
tiči prav v prepričanju njegovih nosilcev, da je pisanje mladih ljudi že samo
po sebi nekaj, kar je treba pozdraviti in spodbujati, čeprav ima zelo skromno
družbeno resonanco ali pa je sploh nima. Je pa vprašanje, če je treba za vsako
ceno ustvariti nove literate in »literate«. Izkušnje preteklih let kažejo, da smo
s premajhno kritičnostjo v tej Smeri marsikdaj povzročili več škode kot koristi.
Mlad »pesnik« ali »pisatelj« se je razvijal ali ne-razvijal v zavetrju revije, ki
ni imela svojega mesta v splošnem kulturnem dogajanju. V tem zavetrju si
je ustvarjal sodbo o svoji vrednosti, ta pa je bila glede na splošno dogajanje
262'
močno relativna. Mar ni po vsem tem jasno, da zaostritev kriterijev in težnja
revije za mladino, da se enakopravno vključi v kulturno življenje, dejansko
pomeni možnost uspešnejše afirmacije stališč in pogledov mlade generacije?
Ostrejši kriteriji pri izbiri prispevkov samo po sebi še gotovo ne pomenijo, da
je revija postala ali da naj bi postala glasilo »ozkega kroga-», »skupine-«, »grupe«.
Razen seveda za tiste, ki si kulturnih procesov sploh ne morejo predstavljati
drugače kot skozi prizmo »grup«. Le-ti vidijo v vsakem prizadevanju po novem
samo izraz skupinskega egoizma in ozke ekskluzivnosti. Lahko bi rekli, da
je bila ost očitkov znatnega dela kritike zoper Probleme utemeljena ravno v
tem stereotipiziranem »grupnem« pristopu.
Takšna metoda kritike, ki je z apriorističnipi negativnim vrednotenjem skušala
vreči senco na motive in namene nove revije, hi lahko — če bi ji uspelo pre-
pričati, javnost — uredništvo že pri prvih korakih izoliralo tako od bralcev
kot tudi od širšega kroga sodelavcev. To pa bi dejansko pomenilo konec za-
stavljenega koncepta.
Vprašanje, ali je neka revija »odprta« ali »zaprta«, je mogoče — kot vsa po-
dobna vprašanja — reševati le z analizo prakse te revije. Empirični pokazatelji
prakse bi bili, poleg drugih, ne samo nameni uredništva (kajti tudi pot do
pekla je tlakovana z dobrimi nameni),, ampak predvsem dejansko prizadevanje,
da se odkrije, spodbudi in pridobi čimveč sodelavcev s čimvečjega števila
področij človekovega snovanja. Končno potrdilo širine določenega uredniškega
koncepta je uspeh takih prizadevanj. Oceniti pa ga je mogoče šele po dolo-
čenem času. Ce so torej zagovorniki »mentorskega« koncepta težnje Problemov
kar vnaprej kvalificirali kot ozko grupaške, so ravnali po metodi, ki bi jo tudi
z dobršno mero širokosrčnosti težko imenovali objektivno, še manj pa men-
torsko.
Odprtost za prispevke mladih avtorjev in volja njih samih po sodelovanju
ostane torej slejkoprej pogoj, da revija lahko opravlja svojo sodobneje za-
mišljeno mentorsko vlogo. Treba pa je povedati naravnost, da je vse prevelik
del sodobne slovenske literarne produkcije sodoben le po času nastanka, mnogo
manj pa po tem, koliko se orientira, in koliko orientira bralce v dejanski
duhovni situaciji sodobnega človeka. Spričo takega položaja, se zdi, da ni pre-
tirane potrebe, da bi gojili pisateljsko veščino kot veščino. Ne gre torej za
»pisateljsko veščino«, temveč v prvi vrsti za vprašanje, kaj pisanje mladih
avtorjev prinaša v kulturno življenje novega in specifičnega za mlado gene-
racijo. Ob tem vsebinskem kriteriju, ki resda izključuje tako imenovano peto-
šolsko poezijo in formalistične literarne vaje, pa se na drugi strani lahko Uve-
ljavi mentorski koncept kot strpnost do formalne nedognanosti začetnikov in
zlasti kot priznavanje pravic mlade generacije, da ne glede na nezadostne
življenjske izkušnje svobodno izpoveduje svoje probleme, svoja spoznanja in
svoja hotenja. Prav glede tega smo kljub veliki skrbi za mlade »talente« pre-
večkrat pokazali pretirano strogost, da ne rečemo nestrpnost. Ne nazadnje se
je izražala prav v slabo pojmovanem mentorstvu, ki je s svojega namišljenega
podstavka moglo razvrednotiti vsako novo ali nekoliko nenavadno stališče.
Zdi se, da posledic ne čuti samo mlada generacija, temveč so občutne tudi
v kulturnem življenju na sploh — kot pomanjkanje dinamičnosti in angažira-
nosti pri resnično sodobni problematiki. ■
Ce torej govorimo o sodobnejšem mentorskem konceptu, govorimo o njem
tudi s stališča potrebe po poživitvi nekega kulturnega dogajanja, ki vse preveč
očitno kaže željo po idiličnem trajanju. Zato nekoliko trpi od »bradatih«,
263'
»preizkušenih« stališč in taka stališča zahteva tudi od mladih ljudi. V pogojih
takega mentorstva pa se hočeš nočeš znajdejo v položaju tistih Nemcev, o
katerih Dostojevski v svojem »Igralcu« piše, da morajo s poroko čakati do
smrti staršev; tako pridejo do svoje Gretchen pri štiridesetih letih, ko jih je
ljubezenska strast že minila.
Sprememba koncepta v publicističnem delu desetega letnika Mladih potov je
bila sprva predvsem konsekvenca krize, o kateri je bilo v dosedanji razpravi že
dovolj govora. Nekdanja Mlada pota so se v skladu s svojim literarnomentorskim
konceptom obračala za prispevke predvsem k starejšim, tako ali drugače renomi-
ranim avtorjem. Vse pa kaže, da so v določenem obdobju ti avtorji izgubili in-
teres za mlado publiko in jih ni več mikalo sodelovanje v reviji. Ko pa je novi
uredniški odbor odprl revijo mlajšemu rodu publicistov, ki so bili pripravljeni
sodelovati, se je nenadoma pokazalo, da na področju publicistike nekateri
»principi« klasičnega mentorskega koncepta delujejo še bolj učinkovito, da tudi
marsikateri mlajši publicist iz teh ali onih razlogov čaka svojo »Gretchen«.
Na podlagi takega položaja se je začel razvijati koncept publicističnega dela re-
vije. Uredništvo si prizadeva, da bi ga razširilo na v.ia področja kulture in druž-
benih vprašanj. To na eni strani omogoča najširšo afirmacijo novih imen in no-
vih stališč, kar nedvomno spada v sodobnejši mentorski koncept, na drugi strani
pa uredništvo meni, da prihaja s tem svojim prizadevanjem nasproti tako potre-
bam mlade generacije kot tudi vzgojnim prizadevanjem reformirane srednje
šole. Prepričani smo, da je razvijanje publicistike nadvse pomembna naloga re-
vije. Afirmiranje novih imen ni izčrpano v tem, da se publicisti, ki se formirajo,
lahko pojavijo na straneh revije. Gre za več: gre za pridobivanje mladih avtor-
jev, za razbijanje notranjih ovir, ki jih zadržujejo, da se ne odločajo za publi-
cistično in esejistično obravnavanje problematike. V publicistiki je treba v mar-
sičem orati ledino. Obenem pa je tu avtorju-začetniku potrebna prav taka
pomoč, da najde svoj izraz, kot na področju literature. Ta pomoč se izraža v naj-
različnejših oblikah — od teoretskega pisanja o publicistiki (kar bo nujno ena
od bodočih nalog revije) do osebnih kontaktov z avtorji, diskusij o problematiki
in o načinu obravnavanja. Prav tako je potrebno odkrivati potencialne avtorje
in jih pridobivati za javno pismeno obravnavanje problemov, ki jih čutijo,
seveda za obravnavanje na revialnem nivoju. To pa je tista plat mentorstva, ki
presega okvire, ki so jih začrtali v diskusiji v Naših razgledih. Je pa prav gotovo
bistvena. Odveč je omenjati, da na ravni sodelovanja v reviji nastajajo zani-
mive interakcije med publicisti raznih strok, da se ustvarjajo plodni medsebojni
stiki, ugotavlja sorodnost problemov, da se — ne nazadnje — ustvarjajo pogoji
za medsebojno sodelovanje in skupinsko delo, občutek odgovornosti spričo mož-
nosti stalnega soočenja osebnih pobud in stališč z objektivnimi potrebami časa
in družbe.
Uredništvo je prepričano, da se s tako zastavljenim konceptom približuje re-
šitvi naloge, kako v »dinamiki sodobnih družbenih procesov sodobno mentorsko
vlogo prilagoditi tem procesom«.
Iskreno bo pozdravilo vsako pobudo, vsako kritiko, ki lahko kaj prispeva bodisi
k izpopolnitvi koncepta revije, bodisi k realizaciji tega koncepta. Literarno men-
torski koncept Problemov temelji na prepričanju, da osebni položaj ni zdrav.
Vendar pa uredništvo v nobenem primeru ne želi vztrajati pri stališču, ki ne bi
dobilo potrditve v stvarnosti. Prav zato je vključilo v svoj delovni program kot
eno prvih nalog, čimbolj sistematično raziskati dejanske potrebe mlade gene-
racije in njena prava stališča do tega vprašanja. Zbrano gradivo bo omogočilo
264'
resnejšo razpravo in objektivnejše sodbe, ki navsezadnje morajo odločati o
usmerjenosti in tudi o usodi revije. Uredništvo pa hkrati meni, da sodobna
revija ne sme biti samo pasiven odsev trenutno obstoječih potreb, ampak da
mora tudi sama zbujati določene potrebe, ki naj vodijo mladega človeka od
včasih še vedno ozkih predstav k širšemu vidiku kulturnega in družbenega
življenja. Izdajanje revije je javna zahteva; kolikor javni pokazatelji, v stvarno-
sti utemeljeni in javno izraženi argumenti, dokažejo nevzdržnost nekega kon-
cepta, tudi mentorskega koncepta, potem nihče nima pravice vztrajati pri svo-
jem. Vsega tega se uredništvo dobro zaveda.
Na dnu
Zofija Naìkowska
Zofia Nalkovska (1885—1954) je bila med obema vojnama glavni predstavnik poljske
realistično psihološke proze. Napisala je vrsto romanov in esejev, v katerih je živo
reagirala na sodobna filozofska, estetskta in družbena vprašanja. L. 1936 je prejela
državno nagrado za literaturo. Po drugi svetovni vojni je bila članica mednarodne
komisije za raziskovanje hitlerjevskih zločinov; takrat je tudi napisala zbirko črtic
Medaljoni, ki velja za najbolj dognano umetniško delo o nacističnih taboriščih.
Nekaj njenih del: romani: Princ, Roman Tereze Hennertove, Hiša nad livadami.
Meja, Vozilo življenja; drame: Hiša žensk, Dan njegove vrnitve; zbrika esejev:
Daljni in bližni razgledi.
»Kaj naj vam le najprej povem,« je za hip omahovala. »Sama ne vem.«
Siva je, kar lepa, bolj okrogla in dobrodušna. Zelo je utrujena. Take stvari
je preživela, da jih ni mogoče verjeti. Tudi ona sama bi ne verjela, če to ne
bi bila resnica.
Saj noče nič drugega kot samo malo dobrohotnosti. Samo to, da bi bili človeški
do nje, ker je veliko pretrpela, ker je mati, ki je izgubila dva otroka. Ne ve
za gotovo, ali sta res mrtva. Toda že dolgo ne ve ničesar o njima.
Sin se še zdaj ni vrnil iz ujetništva. Njegovi tovariši, povratniki, pravijo, da
ga niso nič videli. Hčerka pa ...
Hčerka je zanjo veliko hujša skrb, ob kateri se v solzah krčijo njene dobre,
velike sive oči. Same od sebe ji privrejo solze, ki nato usahnejo, ne da bi ji
bile sploh spolzele po licih.
Tudi o možu ne ve ničesar. Nazadnje so ga videli v taborišču, v Pruškovu.
Toda on je bil že starejši človek. Starejši, čeprav je bil za tri leta mlajši od nje.
Cisto sama je in ljudje bi morali imeti zanjo vsaj malo srca. Namreč starejši,
ki jo poznajo že od prej. Kajti mladim gre samo za to, da jim ne bi bila napoti.
»Kaj naj vam potem povem najprej,« je ponovila in si utrujeno zagrnila oči.
»V Ravensbrücku so nas seveda mučili. Prepikavali so nas z injekcijami, na
ženskah so delali poskuse, odpirali so rane... In to so delali njihovi zdravniki,
izobraženci. Toda tam nismo bile dolgo, samo tri tedne. Od tam so nas spravili
v drug lager, v fabriko municije.
265'
Hčerko tudi. Seveda. Povsod sem bila skupaj s hčerko. Skupaj sva bili zaprti
od prvega trenutka. Sele ko smo se vračale, sva se spotoma morali ločiti. Za-
držali so jo, njo in še nekaj deklet so zadržali. Mogoče jih je bilo kakšnih
deset, tistih deklet...«
S stišanim glasom izreče veliko besed, naglih, drobnih besed, ki se žalostno
in lahkotno vsujejo iz nje. Spominov na hčerko je veliko. Dobra je bila, lepa,
sposobna. Otroke je učila, in organizirana je bila. Sin tudi. Zmeraj so se bali,
kadar se je pozno vračal domov, po policijski uri. Pesek je metal v šipo, pa
so mu spuščali vrv in tako se je vračal skozi okno, da ne bi hišnik kaj opazil.
Ona se je takrat vsa tresla od strahu, ker je vedela, da bo prej ali slej kdo to
le moral opaziti in da bo vse prišlo na dan.
Njega so tudi prijeli, pa ne skupaj z nami. Njega so prijeli v ilegali. Zadnjo
karto je domačim napisal januarja. Za mater in za sestro je vedel, (da sta že
zdavnaj v Nemčiji.
»Preden so nas odpeljali v taborišče, smo bile še dva meseca na Paviaku. Kaj
vse so tam počeli, kako so se spozabljali na ljudeh! Spet injekcije, pa kri so
jim jemali za vojsko — šele potem so jih obešali, ali pa streljali. Nikoli niso
streljali zdravega človeka, prej.so počeli z njim, kar se je le dalo.«
Videti je, da veliko zamolči.
»To vem, ker so v naši kuhinji delali moški, pa so nam povedali. Tudi o pod-
ganah so pravili... Jetniki so morali zjutraj sami znositi trupla iz bunkerjev.
Roke in noge so imela ta trupla zvezana, drobovje poglodano. Nekaterim je
še bilo srce....
Spet se je bila spomnila nečesa, česar ni mogla povedati. Na gladkem čelu se
ji je zarisala komaj opazna gubica, ko se je tako zatapljala vase.
»Mene niso mučili tako, samo tepli so me strahovito,« je naposled povzela.
In spet so se vsule te njene stišane, nagle, drobne besede.
»Strahovito so me tepli, da bi jim povedala, kdo je prihajal k nam in kaj so
počeli, kadar smo se delali, kakor da imamo plesne vaje in je moja hčerka
igrala na klavir. Tolkli so me z gumijasto palico ... Ko sem si z rokami zakrila
obraz, so mi s to palico polomili prste — tukajle, saj se mi še pozna. To me
še zdaj boli, kadar kaj delam.«
Pokazala je roke, polne brazgotin, občutljive, majhne roke, ki jih je bilo
uničilo garanje.
>^trašno sem se bala, da ne bi kaj povedala, kadar me je hudo bolelo, kadar
sem omedlela. Pa nisem — odločila sem se bila, nekako sem se zaklela, in res
nisem nič povedala.«
Olajšano si je oddahnila in zaupljivo dodala:
»Tisti fantje pa so pri nas vadili, namesto pušk so uporabljali palice. Moj sin
jih je učil.«
Zdrznila se je. S svojimi občutljivimi, izmaličenimi rokami si je potegnila prek
oči in dejala:
»Zdaj vam bom pa povedala, kako je bilo v tisti fabriki municije. Tam smo
vsak dan dvanajst ur delale pri strojih.
Spale smo v lagru. Temu novemu lagru se je reklo nekako tako kot Bunzig.
Do fabrike je bilo čez dve milji. Zbudili so nas ob treh zjutraj, luči ni bilo
— v temi smo si postlale, popile čmo kavo brez sladkorja in hitro pojedle
tisti kruh. Ob štirih do pol šestih je bil apel na dvorišču. Pa vseeno, ali je bil
266'
mraz, dež ali sneg. Potem je ostalo še pol ure za pot do tovarne, ravno toliko,
da se je dalo do šestih priti tja. Kosilo so nam dajali v fabriki. Zmeraj smo
dobile juho iz listja ali iz česa že — ne bi vam vedela povedati, morda iz
sušene kolerabe ali česa podobnega Zjutraj in zvečer črna kava brez sladkorja
in zraven za ves dan deset dek kruha. Najprej so dajali po petnajst dek, potem
pa samo še deset — ja, takle košček je bil. Zato smo bile kar naprej lačne.
Strašna lakota je bila!
Večinoma smo delale topovske krogle, za letalsko in protiletalsko artiljerijo.
To je bilo težko delo, ves čas smo bile v dimu in na vročini. Ce katera ni
dosegla norme, so nas kaznovali vse.
Kako? Ah, da — veste, v tistem lagru so imeli bunkerje — stali so čisto zase,
nekoliko v stran. Strašno mrzli, v zemlji, ko kleti. Ce si je katera slabo
postlala pograd ali slabo pomila lonček za kavo, ker je bilo malo vode, pa
še tema po vrhu — potem je morala v bunker. Ali je pa dvanajst ur stala
zunaj na mrazu in dežju. Gestapovke so hodile sèm in tja, prežale na nas in
se nam smejale, ker smo tako prezebale. Ce smo se stiskale skupaj, da bi se
ogrele, so nas teple ali pa kaznovale z bunkerjem. Zato smo morale na mrazu
stati daleč vsaksebi. Obleke smo imele letne — pa ne naše, o ne! Naše so
nam vzeli. Tiste »zebre-« so nam dali, pa tudi navadne letne obleke, rokavi do
komolcev, gole noge. Na hrbtu smo nosile našit poševen križ.
Dvakrat so mi ta čas do kože obrili glavo, in taka sem morala hoditi po mrazu.
Nič si nismo smele dati fia glavo, takoj so vsako pretepli. Cokle so nam dali
lesene. Samo na prstih je bilo malo papirnatega platna, da so obstale na
nogah. Take sive noge smo imele, ti ljubi bog, kot da bi nam jih bil kdo
prebarval!
Tisti mraz je bilo strašno zdržati. Že po poti in v fabriki so vse slabotnejše
pomrle. Mrliče so spravljali tudi v bunkerje. In v iste bunkerje so nas zapirali
za vsak najmanjši prestopek; v bunkerju nismo dobile nič jesti, in pokriti se
nismo smele — celo noč na goli zemlji! Kaznovanim tudi nobena ni smela
dati jesti, na apelu so stale posebej, da ne bi katera svojega kruha delila
z njimi. Esesovke so hudo pazile na to ...-«
Spet je nekoliko omahovala in se zamislila. Spet se je spomnila nečesa, kar
je težko povedala.
»Nekaj so pa vseeno jedle,« je povedala tiše. »Enkrat je ena premikala ustnice.
In ena je imela okrvavljene nohte. Prosim vas, to je bilo strašno kaznivo —
ampak tiste ženske so ponoči jedle meso s trupel!«
Tedaj je pomolčala za dlje časa. Pomišljala je, kot da bi hotela še kaj dodati.
Pa ni mogla Zdrznila se je.
»Esesovke so bile zadovoljne, če smo umirale,« je zategnila s trdnejšim glasom,
kakor da je premagala skušnjavo. »Kadar so ženske stojé umirale na apelu
in padale, esesovke tega niso verjele, smejale so se in jih brcale, češ saj se
samo pretvarjate! Brcale so ženske, ki so bile že več kot četrt ure mrtve! Me
pa smo morale stati zraven njih, niti premakniti se nismo smele, niso nam
pustili, da bi jim bile kaj pomagale.
Ce je katera zbolela, so rekle, da se samo dela bolno. Spravile so jih v bunker,
naj umirajo tam pri mrličih. Moški so imeli pa še hujše bunkerje, čisto pod
zemljo. V tistem mrazu so morali do kolen stati v vodi.«
Negibno je sedela in premišljevala, kaj bi še povedala. In spet je iznenada
oživela.
267'
»Se nekaj vam bom povedala, to vas bo zanimalo. Veste, ko so nas takrat
odpeljali s Pavlaka — so dali vsaki hlebec kruha. V Ravensbrück smo se peljale
v živinskih vagonih. Po sto so nas spehali v vagon, stale smo kakor vžigalice.
Vode ni bilo, ven nismo mogle — vse samo tako, stojé, po nogah. In tako smo
stojé spale, niti sesti nisem mogla, tako tesno je bilo. In tako smo se vozile
sedem dni. Spotoma so nas nekje postavili na stranski tir. Vlak je stal tri ure.
Takrat smo vse začele tuliti za vodo, tulile smo ko zverine. Ker so nas po
vročini vozili v tistem zaplombiranem vagonu, smo bile mokre od potu, v obraz
počrnele od prahu, obleka je smrdela na nas, noge smo imele posvinjane od
svojega blata. In smo začele tuliti ko zverine.
Takrat je prišel iz nekega drugega vlaka nemški častnik, ki je vozil ranjene
vojake in je ukazal odpreti vagone. Toda nas so stražili. Ukrajinci. In so rekli,
da ne smejo odpreti, ker se v teh vagonih vozijo banditi. Tedaj je tisti častnik
poklical še druge oficirje, ker je bil radoveden, kaj je notri. Odplombirali
so vagon in zagledal nas je.
Draga moja! Ko nas je zagledal, je izbuljil oči, roke je pa takole sklenil od
groze. Tako se nas je prestrašil! Videti je bil ko divji merjasec!
Sele čez čas je vprašal, če katera govori nemško ali francosko. Oglasilo se jih
je precèj. No, in potem je ukazal, naj prinesejo vode in nas spustijo na tire,
da bi se spravile v red. Pri priči je velel odpreti tudi moške vagone. Tam
je bilo še hujše. Nas žensk je bilo namreč samo tisoč petsto, za moške so pa
pravili, da jih je bilo okoli štiri tisoč, zato se jih je v vsakem vagonu zadušilo
trideset do štirideset.«
Pomirila se je, ko je povedala to najzanimivejše. Z umirjenim glasom je tiho
končala svojo pripoved.
»Potem so nas spet zaplombirali in prav do Ravensbriicka nas ni nihče več
odprl. Zadušila se ni nobena, samo znorelo jih je nekaj. Ali so pozneje ozdra-
vele? Ne. Niso ozdravele. Takoj prvi dan so jih v Ravensbrücku postrelili.
Ko se jim je zmešalo, so se vrgle na nas druge, grizle so nas in praskale.
Med njimi je bila ena, ki ni na Paviaku pri najhujših zasliševanjih nič po-
vedala, takrat je pa glasno vpila razne priimke in naštevala kraje, kjer je
ležalo v zabojih zakopano orožje, na katerih cestnih križiščih, v katerem gozdu,
v kateri vasi. Povedala je vse, česar se je le mogla spomniti. Kako smo se
tresle, da bo vse pogubila. Toda oni tega že niso več poslušali, samo postrelili
so jih eno za drugo.«
Obraz se ji je žalostno razpotegnil.
»Bojim se, da si nisem zapomnila, kako so se pisale. Kajti to so bile dragocene,
zaslužne žene. Mogoče jih zdaj domači iščejo, kakor jaz iščem svoje otroke.
Samo da se ne morem spomniti, katere so to bile.
Vidite, gospa, vidite, gospa! Se Nemec, še on se je ustrašil, ko nas je zagledal!
Nič čudnega, če tiste tega niso mogle prenesti.«
268'
Za železnico
Zofija Naìkowska
Se ena je med temi umrlimi, mlada žena ob tiru, ki se ji ni posrečil beg.
Danes jo lahko spoznamo le iz pripovedi človeka, ki je bil to videl in ki tega
ni mogel razumeti. In živi tudi le v njegovem spominu.
Ko so jih v dolgih vlakih, v plombiranih vagonih vozili v taborišča smrti, so
spotoma katerikrat utekli. Toda malo jih je imelo pogum za tak beg. Za tako
odločitev je bilo treba več volje, kakor če si se brez upanja, brez odpora in
brez kljubovalne misili peljal v zanesljivo smrt.
Beg se je včasih posrečil. V glušečem ropotu drvečega tovornega vagona ni
od zunaj nihče mogel slišati, kaj se godi notri.
V ta namen so na primer iztrgali deske s tal vagona. V gneči na kup spehanih
in sestradanih, smrdečih in umazanih ljudi bi se to moralo zdeti neizvedljivo.
Saj se še premakniti ni dalo. Stlačena človeška gmota, ki jo je premetavalo
v tulečem ritmu vlaka, se je majala in zibala v dušljivem smradu in temi.
Vendar so sprevideli celo tisti, ki so bili preboječi .in preslabotni, da bi bili
lahko sanjali o begu, da morajo dragim olajšati posel. Odrivali so se, stiskali
so se vkup in odmikali blatne noge, da bi tovarišem odprli pot v svobodo.
Na eni strani uvita deska je že bila začetek upanja. Odtrgati pa so jo morali
v skupnem naporu, To je trajalo ure in ure. Razen tega je bilo treba za to
iztrgali še drugo in tretjo.
Najbrž so se sklanjali nad ozko režo in se strahoma odmikali. Zbrati si moral
toliko poguma, da si bil pripravljen potem ko si poskušal z rokami in potem
še z nogami zdrkniti skozi špranjo med hraščem in traščem železja, v pišu,
ki je vlekel spodaj, nad premikajočimi se kolesi tja do osi, in se od tam z
rokami preprijeti do točke, od koder bi skok morda prinesel rešitev. Lahko
si se pa tudi spustil med tračnicami ali čez kolesa na drugo stran tira — to
se je dalo poskusiti na več načinov. In še potem si moral biti toliko priseben,
da si se neopazno skotalil z nasipa in zbežal v neznan gozd, katerega tema
te je plašila.
Ljudje so padali pod kolesa in često jih je strio na mestu. Umirali so, ker
so prileteli ob prag ali ob kamen ali ob krivino zavore, če jih ni hitrost vrgla
ob steber. Ali pa so si polomili roke in noge in so bili v tem stanju izpostavljeni
vsej sovražnikovi okrutnosti.
Tisti, ki so bili toliko pogumni, da so stopili v hrumečo, razdivjano, hlastajočo
čeljust, so dobro vedeli, česa se lotevajo. In prav tako dobro so to vedeli tudi
tisti, ki so ostali; čeprav niso mogli nič videti, ne izza zapahnjenih vrat ne
z visokega okna.
Zena, ki je ležala ob tiru, se je prištevala k pogumnim. Bila je tretja od tistih,
ki so stopili v odprtino tal. Za njo se jih je strkljalo še nekaj. Prav tisti mah
pa se je nad glavami ljudi v vagonu razlegal rafal — kot da bi nekaj bruhalo
po strehi. In streh so takoj utihnili. Toda ljudje v vagonu so zdaj gledali na
temno luknjo iztrganih desk kot na odprtino groba. In peljati so se morali
dalje, tja proti smrti, ki jih je čakala na koncu poti.
Vlak je s svojim dimom in hrupom že zdavnaj izginil v temino, vse naokoli
je pa svet.
Človek, ki tega ne more razumeti in ne pozabiti, pripoveduje še enkrat.
269'
Ko se je zdanilo, je v koleno zadeta žena sedela na vlažni travi ob žlezniškem
nasipu. Nekomu se je posrečilo pobegniti, nekdo drug je negibno ležal ne-
koliko dlje od tira, ob gozdiču. Da, nekaj jih je pobegnilo, dva so ubili. Samo
ona je tako ostala — ne živa ne mrtva.
Ko jo je zagledal, je bila sama. Toda počasi so se začeli na tej goljavi zbirati
ljudje. Prihajah so iz opekarne in iz vasi. Prestrašeno so stali, od daleč gledali
— delavci, žene, neki fant.
Kar naprej se je oblikoval venček ljudi, ki so obstali, se nemirno ozrli na-
okoli in hitro odšli. Prihajali so spet drugi, vendar se niso za dolgo pomudili.
Po tihem so se pogovarjali med seboj, vzdihovali so in se odhajajoč nekaj
posvetovali.
Vse je bilo jasno. Njeni kodrasti lasje so bili tako zgovorno razmršeni, oči so
ji tako črno in odsotno sijale pod spuščenimi vekami. Nihče je ni ogovoril.
Sam^a jih je tako spraševala, ali so tisti, ki ležijo ob gozdu, še živi. Izvedela
je, da niso.
Bilo je sredi belega dne, na prostem,, kamor se je videlo od daleč in z vseh
strani. O nesreči se je že razvedelo. Bilo je v času okrepljenega terorja. Za
pomoč ali zavetje je grozila gotova smrt.
Nekega mladeniča, ki je tam dolgo stal, potem se je odmaknil za nekaj korakov
in se znova vrnil, je prosila, da bi ji iz lekarne prinesel veronal. Dala mu je
denar. Pa ji je odrekel.
Za hip je obležala z zaprtimi očmi. Nato je sedla, zganila z nogo, prijela jo
je z obema irokama, s kolena je umaknila krilo. Roke je imela krvave. Ta
njena smrtna obsodba, ujeta v kolenu, je v njem tičala kakor žebelj, s katerim
so jo pribili na zemljo. Ležala je dolgo in mirno, prečrne oči si je zakrila
z vekami.
Ko jih je končno odgmila, je uzrla nove obraze okrog sebe. Tisti mladenič
je pa še stal. Tedaj ga je prosila, naj ji kupi žganja in cigarete. Ustregel ji je.
Gruča na pobočju nasipa je že začela zbujati pozornost. Vsak čas se ji je
še kdo pridružil. Ona pa je ležala med ljudmi, vendar pomoči ni pričakovala.
Ležala je kot ranjena zver, ki so jo lovci pozabili ubiti. Pijana je dremala.
Sila, ki jo je kot prstan groze ločevala od vseh, je bila nezmagljiva.
Cas je tekel. Stara kmetica, ki je bila odšla, se je vrnila. Bila je vsa zasopla.
Stopila je bliže, izpod rute je potegnila skrit pločevinasti lonček mleka in
kruh. Sklonila se je, ranjeni je oboje urno odložila v roke in se takoj od-
maknila, da bi potem od daleč samo videla, ali bo popila. Šele ko je zagledala
dva policaja, ki sta se bižala iz mesteca, je skrila obraz v ruto in izginila.
Tudi drugi so se razšli. Samo malomeščanček, ki ji je prinesel žganja in ciga-
rete, je vzdržal in ji je še naprej delal družbo. Toda ona ni tudi od njega
želela ničesar več.
Policaja sta resnobno prišla pogledat, kaj je. Takoj sta razumela, za kaj gre,
zato sta se posvetovala, kaj naj napravita. Prosila ju je, naj jo ustrelita. Se-
petaje ju je moledovala, naj to storita in naj nikamor nič ne javita. Nista
se mogla odločiti.
Tudi ta dva sta odšla, spotoma sta se še ustavljala in se spet odpravljala naprej.
Nič se ni dalo reči, kaj bosta odločila. Naposled ji pa le nista hotela izpolniti
želje. Opazila je, da se je vljudni mladenič, ki ji je bil z neubogljivim vžigal-
nikom prižgal cigarete, pridružil onima dvema. Tistemu je bila tudi povedala,
da je eden od obeh, ki ustreljena ležita ob gozdu, njen mož. Zdelo se je, kot
da mu je bila ta vest neprijetna.
270'
Poskusila se je napiti mleka, pa je že čez trenutek lonček zamišljeno postavila
v travo. Potekal je težak, vetroven zgodnje pomladni dan. Bilo je hladno. Na
koncu praznega polja je stalo nekaj hišic, na drugi strani je pa nekaj nizkih,
krmežljavih borov s svojimi vejami prekrivalo nebo. Gozd, kamor so na-
meravali pobegniti, se je začenjal ob strani, za njeno glavo. Ta gmajna je bila
ves svet, kar ga je videla.
Mladenič se je vrnil. Spet je popila malo žganja iz steklenice in cigareto ji je
prižgal. Od vzhoda se je na nebu primikala lahna potujoča meglica. Na zahodu
pa so se naglo dvigali kvišku hlapi, megle in kolobarji oblakov.
Novi so na poti z dela domov stopali bliže. Prejšnji so jim pojasnjevali, kaj
se je zgodilo. Govorili so, kakor da jih sploh ne sliši, kakor da je že ni več
na svetu.
»•Njen mož leži pa tamle mrtev,« je povedal ženski glas.
»Z vlaka so pobegnili v tale gozdič, pa so s strojnicami streljali za njimi. Moža
so ji ubili, ona je pa tukajle ostala sama. V koleno so jo zadeli, zato ni mogla
bežati naprej...«
»Ce bi obležala v hosti, bi jo bilo laže kam odnesti. Ampak takole, vsem na
očeh — saj ne moreš!«
To je pravila ženica, ki je prišla po svoj pločevinasti lonček. Molče se je zazrla
v mleko, razlito po travi.	,
Tako je torej tam nihče ni mogel pobrati pred nočjo, ne poklicati zdravnika,
ne zapeljati na postajo, od koder bi se lahko odpravila v bolnišnico. Nič kaj
takega niso nameravali. Šlo je le še za to, da bi umrla, vseeno kako.
Ko je v mraku odprla oči, ni bilo blizu nje nikogar razen obeh policajev, ki sta
se bila vrnila, in mladeniča, ki- se tedaj sploh ni več ganil od tam. Spet je rekla,
naj jo ustrelita, a že brez upanja, da bosta to storila. Obe dlani si je položila
na oči, da ne bi ničesar več videla.
Policaja sta še omahovala. Eden od obeh je nagovarjal tovariša. Toda oni
je odvrnil:
»Ti jo daj.«
Tedaj je zaslišala mladeničev glas:
»Ah, jo bom pa jaz ...«
Še so se pogajali in pričkali. Izpod priprte veke je videla, kako je policaj po-
tegnil revolver iz tulja in ga podal neznancu.
Ljudje, ki so v gručici stali nekoliko ob strani, so videli, da se je sklonil
nadnjo. Zaslišali so strel in so se ogorčeno obrnili.
»Bi bilo pa že bolje, da bi koga poklicali, ali ne, ne pa tako. Ko psa!«
Ko se je stemnilo, sta dva prišla iz gozda, da bi jo pobrala. S težavo sta našla
tisti kraj. Mishla sta, da spi. Ko pa jo je prvi prijel pod pazduho, je takoj
spoznal, da ima mrliča pred seboj.
Tam je ležala vso noč in še zjutraj. Šele dopoldne je z ljudmi prišel župan;
ukazal je, naj jo poberejo in zagrebejo skupaj z onima dvema, ki so ju ubili
za železnico.
»Ampak zakaj jo je ustrelil ravno on, je tako nerazumljivo,« je rekel pripo-
vedovalec. »Tega ne morem razumeti. Saj prav zanj bi človek mislil, da se
mu je smilila ...«
Iz zbirke MEDALJONI, 1961
Prevedla Martina Orožen
271'
Slovenski oravoDis 1962
Breda Pogorelec
nadaljevanje
Uvod v Slovenski pravopis 1962 se v nasprotju z obema prej omenjenima pra-
vopisoma (1935 in 1950) vrača k Levčevi razdelitvi pravopisno-pravorečne pro-
blematike iz SP 1899. Prvi del uvoda obsega namreč fonetično-fonološki opis
slovenskih glasov in poskus postavljanja kombiniranih pravorečno-pravopisnih
navodil. Sledijo pravopisna pravila, spremljana z zakonitostmi iz besedotvorja
in oblikoslovja.
Osnovna pomanjkljivost pravopisa ni samo v premalo diferenciranem gradivu
uvoda, marveč predvsem v načelnih izhodiščih pravopisa, ki so formulirana de-
loma ob prvem poglavju uvoda, predvsem pa ob posameznih problemih. Posledi-
ce v napačnih ali premalo jasno zastavljenih teoretičnih izhodiščih odpirajo ve-
rigo problemov v praktičnih rešitvah slovenskega pravopisa in normativne slov-
nice. Ce hočemo prikazati problematiko slovenskega pravopisa, moramo torej
najprej pregledati načelna izhodišča.
Uvodno prvo poglavje obsežnega uvoda v SP 62 obravnava problem govora in
pisave in mimogrede pove, kako je knjižni jezik nastajal. Čeprav bi pričakovali
pojasnilo o funkciji in plasteh knjižnega jezika, nam ta problematika tudi
v SP 62 ni pojasnjena. Namesto tega beremo v § 1, da pri knjižnem jeziku
(»omikanem jeziku«) »govor zapisujemo in zapise spet z branjem prenašamo
v govor«. Toda pri tej definiciji relacije med govorom in zapisom moramo ugo-
toviti, da velja to mutatis mutandis za proces prvega zapisa določenega lite-
rarnega jezika, ne pa za proces v času, ko ima literarni jezik za seboj že nekaj
stoletij literarne tradicije. S to ugotovitvijo pa se že ob prvem stavku uvoda
v SP 62 spoprijemamo z nerazčiščenim psevdohistoričnim prikazovanjem jezi-
kovnih problemov in pojavov. Jezikovnih dejstev in pojavov se namreč ne opa-
zuje in vrednoti v času, ki jim daje konkretno vrednost. Prav zato so lahko po-
enostavljeno zapisali proces: govor /zapis — zapis/ govor. Pri knjižnem jeziku
pa je treba ob njegovi današnji funkcionalnosti ugotoviti v sistemu jezika več
plasti: predvsem plast (sistem?) pisanega knjižnega jezika, ki ga lahko v raz-
nih formah pisane besede tudi beremo, in plast (sistem?) govorjenega knjižnega
jezika, ki ga lahko tudi zapišemo. Za oba tipa knjižnega jezika je v prvi vrsti
značilno, da se razlikujeta po kompoziciji teksta, uporabljenih stavčnih kon-
strukcijah in leksikalnih sredstvih, pa tudi po prisotnosti oziroma odsotnosti
kompleksa intonacijskih izraznih sredstev glede na to, ali je jezik govorjen ali
pisan. Ce pustimo ob strani dialog kot najbolj pristno obliko govorjenega jezika
in se omejimo na pripoved, takoj spoznamo, da je velika razlika na primer med
zapisanim predavanjem in tekstom, ki je zapisan kot celota. Ta razlika je na
primer v tipu izbranih stavkov, ki so v pisanem tekstu navadno daljši in skrbne-
272'
je formulirani kot v govorjenem jeziku, če lahko uporabimo nekoliko ad hoc
pojem »skrbna formulacija«. V pisanem tekstu so stavki navadno zaključeni
kot logične celote, zelo redki so namreč dodatni pojasnjevalni stavki, ki so tako
značilni za govorjeni jezik. Se posebej redki so pojasnjevalni stavki, ki jih uvaja
podredni veznik (npr. ker, ki, da itd.). Ta eliptični način izražanja, ki računa
z ustvarjeno situacijo, uporablja pa kot adekvatno izrazno sredstvo tudi into-
nacijo, je značilen za govor. V pisanem tekstu je sam eliptični način izražanja
sicer lahko v nekaterih literarnih zvrsteh stilna figura, vendar je od narave
teksta odvisno, ali jo lahko uporabimo ali ne. Saj bi nenavadno zvenel na primer
znanstveni tekst, kjer bi namesto logično grajene in tudi sistemsko (v zaklju-
čenih stavkih) izpeljane kompozicije imeh le eliptično nakazovanje idej v nedo-
delani obliki. Seveda s temi bežnimi ugotovitvami uvodu v SP 62 na rob problem
dvojnosti pisanega in govorjenega knjižnega jezika še ni rešen in bo treba tudi
z gradivom ugotoviti, ali gre pri govorjenem in zapisanem jeziku za dva stila
(dve plasti) — ali kar nam je bliže — za dva samostojna sistema jezika, ki imata
veliko skupnih in veliko različnih elementov, ki pa funkcionirata lahko vsak
zase, kar izpričujejo na eni strani odkritja fiziologov o afaziji in podobnih po-
javih, na drugi strani pa teksti, ki so napisani izključno za tako imenovano tiho
(vizualno) branje, npr. ustava in podobno. Ugotoviti bo treba tudi razliko med
branjem na glas, kjer so pri' še taki izvežbanosti brana interpretacijska zname-
nja (pike itd.), med »nemim branjem« ter med govorom, kjer spremljajo pavze
intonacijske razUke, ki so di-ugačne kot pri branju. To trditev nam potrjujejo
tudi magnetofonski zapisi dialektov: prav v intonaciji stavka je namreč bistvena
razlika med branim in govorjenim tekstom! S problemom: govor—^pisava/bra-
nje—ugovor vsekakor ni tako enostavno, kakor bi si to lahko mislili ob branju
uvoda v SP 62. Napačno pa bi bilo pomanjkljivost v jezikovnem konceptu in
s tem v vrednotenju pojava opravičevati s poljudnostjo pravopisa kot osnov-
nega jezikoslovnega priročnika, saj prav poljudna dela ne smejo zavajati v
napačne predstave in s tem tudi v napačno vrednotenje!
Tudi nadaljnje razmišljanje o knjižnem jeziku je zasnovano v prvem poglavju
SP 62 tako, da nam resnična ali napačna predstava razvoja zatemni predstavo o
današnji funkciji jezika. V citiranem poglavju namreč uvod poudarja, da je
knjižni jezik po »besedju, oblikah in skladnji sad dolgotrajnega razvoja in bo-
gatenja z najrazličnejšimi domačimi in tujimi vplivi, zato je samostojna umetna
stavba in se nadrobno ne ujema z nobenim živih narečij« itd. Nato pa še
ugotavlja, da je knjižni jezik po vsem jezikovnem teritoriju enoten in da ima
zaradi tega predpisano tudi izreko. Pri tem pa pozablja poudariti, da je tudi
knjižni jezik živ jezik! (To mimogrede kljub vsem pomanjkljivostim ugotavlja
celo SS 1956, s. 9!) Navedena formulacija utegne povzročiti prenos pojmovanja
o jeziku kot »umetni« stavbi, ki »se nadrobno ne ujema z nobenim živih nare-
čij«, na trditev, ki jo v naši javnosti tolikokrat slišimo: knjižni jezik je umetna
in mrtva tvorba in se nikjer ne govoii, živa tvorba pa je samo govor, in sicer
dialekt in ev. pogovorni jezik, ki pa je razmeroma amorfen, ker se pod oboje-
stranskim vplivom (dialekta in knjižnega jezika) neprestano spreminja.
Slovenski knjižni jezik danes res ni podoben nobenemu od dialektov, to pa ni bil
niti ob svojem nastanku, saj je že Trubar poskušal ustvariti nekakšen koine iz
sublimirane plasti govora. Podoben proces je značilen v večji ali manjši meri
za vse kulturne jezike. Kot vsak jezik (to velja tudi za govorjene jezike, ki so
podvrženi najrazličnejšim vplivom, notranjim in zunanjim!) je tudi knjižni jezik
glede na svoj izvor sestavljen iz razhčnih elementov. Kakor v vsakem drugem je-
zikovnem sistemu pa tudi v knjižnem ni mogoče poljubno dodajati elementov, ki
18	273
bi bili tuji sistemu, ker prej ali slej izpadejo ali pa se morajo prilagoditi sistemu.
Sprejemanje tujk na -1 (general, admiral itd.) bi bilo hemogoče s srednjim -1,
če ne bi bilo v sistemu slovenskega jezika možnosti za to! (Glej o tem še v poz-
nejših izvajanjih.) Zaradi tega je odveč prav ob knjižnem jeziku nenehno pou-
darjati, da je to umetna tvorba. Razen tega pa je to tudi nevarno, saj lahkò
povzroči docela napačne predstave o funkcioniranju knjižnega jezika, o potrebi
po kultiviranju izraza, o različnih vrednostih izraznih sredstev itd. Ugotav-
ljanje, da knjižni jezik ni podoben nobenemu od živih narečij, bi lahko
opravičili samo s skrito intencijo opozarjati, da se je treba tega jezika učiti,
ker je to svoj, poseben jezik. Vsekakor pa bi moral uvod nujno tudi poudariti,
da je knjižni jezik v vseh svojih plasteh živa jezikovna dejavnost, ustvarjanje
izraza novim mislim in iskanje novih in adekvatnih izraznih možnosti zanje.
S tem je to enako kolektivno ustvarjanje jezika kakor proces razvijanja drugih
sistemov konkretnega slovenskega jezika (dialektov, žargonov itd.). Pojma
»umeten« in »neživa jezikovna formacija« pa imata v jezikoslovju še posebno
wednost, dmgačno od tiste, ki je uporabljena v uvodu v SP 62. Umetni jeziki so
namreč ustvarjeni v celoti in naenkrat (ali postopoma) z določenim namenom,
vendar tako, da je konvencija v njih živa in prisotna, kar ne velja za nobenega
»naravnih jezikov«. Taki jeziki so razni mednarodni umetni jeziki, kakor so
esperanto in podobno, v isto vrsto pa čeprav na drugi ravnini prištevamo tudi
razne signalizacijske sisteme. Mrtve jezike pa imenuje tiste jezike, ki so se po
razpadu nacionalnih skupnosti, ki so te jezike uporabljale, in posebnem razvoju
v druge sisteme, ohranili v različnih mednarodnih institucijah. Tak mrtev
jezik je na primer latinščina, kot se je ohranjevala v katoliški cerkvi, s tem
je ostala pravzaprav kot stanovski jezik. Ni treba poudarjati, da se slo-
venski knjižni jezik kot kulturni jezik živega slovenskega jezika razlikuje tako
od latinščine kot od esperanta. Iz uvoda v SP 62 še izvemo, da vplivajo na kul-
tiviranje izraza »različni narečni in tuji kulturni vplivi« in da se stavek razvija
»iz domačih ljudskih zvez in stavbe stavkov v omikanih jezikih«. Ob tem pa se
moramo takoj dotakniti tudi problema, ki v SP 1962 kot v večini slovenskih
publikacij o jeziku, ni jasen: namreč o vrednotenju domačega, ljudskega (težko
bi bilo mogoče ta termin opredeliti, eden od članov pravopisne komisije je na
sestanku v zvezi s SP v ŠAZU v oktobru 1962 expressis verbis povedal, da se
pod pojmom ljudski skriva pojem »kmečki«!) in tujega elementa, ki obsega vse,
kar ni »ljudskega« izvora.
S tem smo nakazali tri probleme načelnega značaja, o katerih je treba razmišlja-
ti ob uvodnem poglavju v SP 62. Ce bi šlo samo za preskopo obdelano uvodno
poglavje in bi tako uvod v SP 62 kakor pravopisni slovar s konkretnim gradi-
vom ne opozarjala na omenjena pomanjkljiva načelna izhodišča, bi teh proble-
mov na tem mestu ne razpredali tako na široko. Tako pa je SP 62 samo še en
slovenski jezikovni priročnik, ki opozarja, kako nevarno za zastavitev in reše-
vanje konkretne jezikovne problematike je premalo jasno postavljeno osnovno
teoretično (idejno) izhodišče. Ker so pri nas normativne slovnice in drugi pri-
ročniki v glavnem pisani po šabloni, ki se prevzema od slovnice do slovnice, od
pravopisa do pravopisa, pomanjkljivi idejni koncepti preprečujejo, da bi bila
vprašanja knjižnega jezika postavljena tako, kot to zahteva funkcija jezika,'
čas, v katerem živimo in — ne nazadnje — tudi sodobno stanje splošne jezikov-
ne znanosti.
V uvodu SP 62 bi pričakovali po vsem tem tudi pojasnilo in opravičilo jezikovne
norme kulturnega jezika in začrtanja meja, ki naj jih ta norma obseže. Toda
uvod govori samo o tako imenovani zborni izreki, to je govorjeni podobi knji-
274'
žnega jezika, ki ji je treba pridružiti tudi branje zapisanih tekstov. Iz zastavlja-
nja norme za zborno izreko v 1. poglavju uvoda v SP 62 pa bi utegnili razbrati,
da je zborna izreka prisiljena in nenaravna jezikovna formacija, ki izgubi svojo
»živost in neprisiljenost«, če se govoreči držijo »togih-« postav. Kaj to pomeni?
Da je glasovni sistem knjižnega jezika papirna shema, ker je sitanje v dialektih
drugačno — zlasti še, ker knjižni jezik ne priznava redukcije? In kaj pomeni
trditev, da moramo v javnosti gojiti »kar se dà živ jezik-, vendar imejmo pri
tem zmerom pred očmi merila zbornega govora-«? Zdi se, da se zaradi specifične
situacije v zvezi z moderno vokalno redukcijo — morda pa tudi zaradi tega, ker
je šele v zadnjem času vse bolj živa potreba po enotnejši izreki knjižnega jezika
— pravopis ni mogel odločiti (!) za takšno ali drugačno podobo zborne izreke
in da so se poskušali z zastrtimi formulacijami izogniti natančnemu odgovoru,
kakšna naj bo zboma izreka. In kaj utegne biti posledica tega? Slovensko govo-
reči ljudje iz različnih jezikovnih okolišev imajo različno predstavo o tem, kaj
je jezikovno prisiljeno in kaj ni. Ali bodo zato na primer Idrijčani opustili dolgo
poudarjanje sredinskih zlogov, značilno za sistem knjižnega jezika, ker se jim
zdi običajna dolžina prisiljena? In podobno. Kaj moramo res zaradi prebledo
zastavljene norme ostajati pri stanju, značilnem nekako za prvo četrtino dvaj-
setega stoletja, ko je bil sicer kolikor toliko enoten pisani knjižni jezik, govoril
pa je lahko vsak po svojem dialektu? Napotku za zborno izreko sledi oznaka
pogovornega jezika. Pogovorni jezik, ki je govorjeni jezik določene, razmeroma
široke plasti prebivalstva, nikakor ne more biti samo »manj skrbna« oblika
knjižnega jezika (glej SP 62, § 1), ampak je lahko samo jezik, ki ima svoj
sistem (tako glasovni kakor morfološki in sintaktični, da o leksikalnem niti
ne govorimo) in svojo funkcijo, pojavi asimilacije (»prilagajanja«) »okolju« —
vsak tip jezika ima vendar vrsto plasti — pa so tako v knjižnem kot v pogovor-
nem jeziku ali v dialektu. Pogovorni jezik eksistira v določeni socialni plasti ne
glede na to, ali in kako je zborna izreka dognana, seveda pa to ni normiran
jezik in se razvija tako, da vplivata na njegov razvoj in podobo tako dialekt
kakor zborna izreka. Težko bi tudi rekli, da sta knjižni in pogovorni jezik samo
»en jezik v dveh stopnjah«, kakor pravi uvod — prej sta to dva samostojna je-
zika širšega jezikovnega kompleksa, ki se mu pravi na primer slovenski jezik.
V Ljubljani pogovorni jezik gotovo ni samo varianta knjižnega jezika: pogovorni
jezik se od knjižnega jezika (tudi zborne izreke) razlikuje po dragačnem gla-
sovnem sistemu, saj so na primer vsi kratko poudarjeni vokali polglasniki, re-
dukcija povzroča deloma izgubo srednjega spola, maskulinizacijo nevter, pri-
haja do raznih novih vplivov med sklanjatvami in podobno, zaradi posebne
funkcije pogovornega jezika kot izključno govorjenega jezika pa sta čisto po-
sebna tako stavčni sistem kot tudi besedišče pogovornëga jezika. Se v večji meri
velja to za ostala središča, kjer so se prav tako izoblikovali posebni tipi pogo-
vornih jezikov (med njimi predvsem Celje-Maribor, Murska Sobota, Jesenice-
Kranj, Trst itd.).
Preden preidemo na probleme v zvezi s konkretnim obravnavanjem jezikovnega
gradiva, pa moramo pogledati še en problem iz uvodnega'1. poglavja v SP 62. Iz
sodobnega jezikoslovja se je začel tudi v naših priročnikih uporabljati termin
/onem v razmerju do glasa in črke. Iz navajanja v citiranem poglavju razbe-
remo, da je fonem sinonim za glas, znamenje zanj pa je črka. Vendar je fonem
sinonim samo za tisti glas, ki »spreminja pomen« (Bezlaj, Osnove fonetike, str. 3:
fonem — glas, ki je v sistemu pomenotvoren) in je »pravi nosivec jezikovne
stavbe«. Ta definicija, ki so jo poglobili že v začetku razmaha fonologije (pred
kakimi tridesetimi leti) pa pomeni skupaj s trditvijo, da mora pisava ločiti fone-
275'
me, da imamo v slovenščini toliko fonemov, kolikor imamo črk. In vendar je že
v 18. stol. Dobrovsky vedel za slovenščino, da ni tako, da torej pozna slovenščina
več fonemov, kot jih ima njen črkopis. To stanje se ni popravilo niti potem, ko
smo preko gajice zamenjali bohoričico s češko pisavo (ni čisto jasno, ali uvod
v SP 62 na to pozablja zaradi ekonomičnosti navedb ali zaradi poljudnosti!).
Fonem ni glas, ampak je »skupnost fonološko relevantnih lastnosti določene
glasovne tvorbe« (prim. N. S. Trubetzkoy, Grundzüge der Phonologie, TCLP,
Prague 1939, s. 35: — das Phonem die Gesamtheit der phonologisch relevanten
Eigenschaften eines Lautgebildes ist.). Potemtakem ima slovenščina mnogo več
fonemov kakor črk, zlasti v vokalnem sistemu. Uvajanje termina z zastarelo
vsebino seveda v slovenskem slovničarstvu ni slučajno. Čeprav je fonologija
danes že klasična jezikoslovna znanost (in s fonemom se ukvarja fonologija kot
ena izmed jezikoslovnih panog, ki raziskujejo funkcijo jezikovnih znakov), pre-
vladuje pri nas pogosto mišljenje, da je treba ob novostih čakati, da se »ome-
dijo«, to je, da se v časovnem razdobju pokaže njihova prava vrednost (!). Ker
torej ne gre več ne priznavati splošno uveljavljene znanstvene panoge, ki ugo-
tavlja funkcioniranje glasovnih znakov v jeziku, in njene terminologije, je naj-
bolj »varno«, če se ta znanost zajame v kar se da prvotnem, začetnem stadiju!
Iz uvoda izvemo, da so glasovi, ki niso fonemi in ki niso zaznamovani v sloven-
ski abecedi, ki pozna 25 črk, posebne glasovne tančine, pozneje: odtenki. Ce bi
bilo res tako, bi bila v glavnem odveč pravorečno pravila, vseeno bi na primer
bilo, če bi namesto ozkega e fé) izgovarjali široki e fé) in podobno. Ne da bi ho-
teli stvari poenostaviti (saj gre vendar za širši problem splošnoslovenskega ra-
zumevanja), vendar smatramo slehernega, ki ne pozna točno omenjenih ele-
mentov (fonemov) knjižnega jezika, za tujca ali pa ugotavljamo njegovo na-
rečno izhodišče.
Prav tako je vprašanje, kaj je s skupino Ij, nj v knjižni slovenščini. V različ-
nih dialektih ima ta skupina različno vrednost, realizacija skupine se tudi v tako
imenovani zborni izreki razlikuje glede na pozicijo (ali je na začetku in sredi
besede — ali je na koncu besede). V poziciji na začetku besede in sredi besede
sta to v današnjem govorjenem knjižnem jeziku dva glasova, I in j, na koncu
pa en sam glas, medtem ko se i asimilira kot sicer končniški zaporniki ali pri-
porniki, kolikor je ta glas v posameznih slovenskih dialektih v skupini -Ij sploh
izgovorljiv na koncu besede. To vprašanje je v SP 62 detaljno obdelano v po-
glavju o zvočnikih, kjer se tako Ij kakor nj obravnavata kot samostojna glasova
(§ 12 in § 17), načeto pa je že v uvodu, ki ga obravnavamo na tem mestu. Pra-
vopis torej trdi, da sta znamenji Ij in nj v slovenščini kakor neke vrste digrama,
ki zaznamujeta en glas, z drugimi besedami, da sta Ij in nj v slovenščini en
fonem. Po pravopisu »slovenščina ne pozna pravega palatalnega i'«, izgovarjamo
pa ta glas tako, da sta »obe sestavini jasno zaznavni, in sicer začetek I in konec j,
v sredini pa se stapljata, da meja med njima ni zaznavna« (§ 12). Prvo vpraša-
nje, ki se ob teh formulacijah SP zastavlja, je, zakaj je potrebno »žalovati« za
tem, da ne poznamo v slovenščini pravega palatalnega Г, drugo vprašanje pa je,
kaj imamo namesto tega: če sta obe sestavini jasno zaznavni, potem je logično,
da ne more biti nič drugega kakor zveza dveh samostojnih glasov! Iz Ramovše-
vega Konzonantizma (§37 — § 41) se namreč jasno vidi, da je stanje v knjižnem
jeziku izjemno in da je šel zlasti v centralnih narečjih razvoj že zdavnaj v
smer srednjega I (tudi tako imenovanega čistega i), vendar ne v vseh dialektih
enakomerno, zaradi česar tudi ni bilo enotnosti v pisavi (pomemben je zlasti
tu vpliv Krelja, ki je imel v narečju palatalizirani Г; Ramovš, o. c. str. 65). V
centralnih dialektih in v pogovornem jeziku izgovarjamo v vseh teh pozicijah
276'
srednji 1, pravopis zaradi dosedanjega razvoja slovenske knjižne izreke seveda
ni mogel uveljaviti izreke pogovornega jezika in dialekta, toda zato je prav tako
nerazumljivo, zakaj ne priznava, da gre za dva glasova v poziciji na začetku in
sredi besede (Ljubljana) in ne opiše variante na koncu besede. Kar se meje med
obema glasovoma tiče, bi samo vprašali, kako je z mejo na primer pri skupini
vj sredi besede (tip krvjo): tudi tu gre namreč za zvezo dveh sonantov. Razen
tega sam SP 62, § 12 v opombi 2 priznava, da gre v novejših izrazih (naselje,
okolje itd), za samostojna glasova i in j. O tem bomo govorili še v prikazu mor-
fološke problematike pravopisa. Naj bo kakorkoli, mešanje obeh formulacij je
zakrivilo lahko samo preohlapno razločevanje med kriteriji fonetike in fonolo-
gije in pozabljanje, da pravopis ni študija eksperimentalne ali opisne fonetike,
ampak priročnik, ki naj opozori na funkcijo glasov in na pravorečje literarnega
jezika! Se v večji meri velja to za nj (npr. sanja itd.).
To prepletanje kriterijev fonetike in fonologije v isti sapi s pravorečnimi na-
vodili, prepletanje opisa glasov in prikazovanja mreže funkcij je značilno za ves
prvi del pravopisa (§3 — § 28). Po vrsti poskušamo opozoriti na nekatere bi-
stvene pomanjkljivosti tega prikazovanja. V § 2 beremo, da vsebuje slovenska
pisava s črkovnimi znamenji za pet vokalov veliko več glasov: »ločimo poudar-
jene in nepoudarjene, dolge in kratke, ozke in široke samoglasnike«. »V pisavi
jim dajemo posebno znamenje le tedaj, kadar hočemo preprečiti dvoumnosti.«
Predvsem navedene opozicije niso nevezane, kakor bi sklepali iz te formulacije
(da je tako, izvemo deloma iz vrstnega opisa vsakega glasu v naslednjih poglav-
jih), marveč vezane in kompleksne: dolgi in kratki so namreč samo poudarjeni
samoglasniki, ozki in široki so samo e-jevski in o-jevski samoglasniki, ozka v
smislu fonema sta sploh samo dolgo poudarjeni ozki é in ó. Navedeno razliko-
vanje s staHšča fonetike ne pove ničesar, ker ne velja za vse vokale, prav tako
pa je pomanjkljivo s stališča fonologije, saj bi morali iz tega poglavja izvedeti
tudi za vezanost poudarjenega vokalizma glede na mesto akcenta v besedi: da
je možnost kratko poudarjenih vokalov omejena na zadnji zlog v besedi, mož-
nost dolgo poudarjenega širokega e in o pa razen redkih izjem na sredino besede.
V tabeli v § 2 pogrešamo v seriji dolgih glasov dolgi polglasnik, čeprav bi ga
glede na avtomatizem slovenskega dolgega vokalizama (pod poudarkom sredi
besede) nujno pričakovali (tip magla). Čeprav v samem pravopisu ni to po-
jasnjeno, vendar vemo za stališče sestavljavcev pravopisa iz SS 1956, s. 39:
»Polglasnik imamo v knjižnem jeziku le v kratko poudarjenih in nepoudarjenih
zlogih; kadar dobi zlog s polglasnikom dolg poudarek, se nujno spremeni v a.«
ib. »V lahko izgovorljivih soglasniških skupinah nepoudarjeni polglasnik izpade,
pod dolgim poudarkom se okrepi v a.« Iz vsega tega sledi, da pod dolgim pou-
darkom polglasnik še vedno prehaja v a (kakor nekoč v tipu dân) in dö bi bilo
pod dolgim naglasom lahko samo magia. To stališče je nevzdržno in izvira
iz omenjene ahistorične koncepcije tiste slovenske jezikovne smeri, ki izhaja
v vsej jezikovni problematiki iz pozitivistične historične slovnice. Ce uporablja
Ramovš v Kratki zgodovini slovenskega jezika (str. 55) pri prikazovanju raz-
vojnega procesa v slovenskem vokalizmu prezent, to še ne pomeni, da gre za
aksiomatiko, ki bi držala še danes. Ponavljanje iste definicije, kot jo daje
Ramovš v diahroniji, je v sinhroničrtem opisu slovenskega vokalizma absurdno.
Iz Ramovša vendar povsem jasno sledi, da gre za nekdanje jezikovne pojave in
ne za sedanje stanje, stare tendence vendar prenehajo, ko je jezikova podoba
spremenjena, in se pojavijo nove. Ramovš omenja prehod polglasnika pod dolgim
poudarkom v a v času, ko je polagoma stari, dani akcent ingerirai v slovenski
vokalizem in ga spremenil, pri čemer se je morala spremeniti tudi narava ak-
27?
centa (melodični akcent se je ponekod ohranil kot relikt). Slovensko jezikoslovje
(slovnica, SP 1962) pa ne priznava, da so omenjene tendence staro stanje spre-
menile, s tem pa da je prenehal tudi smisel njihovega obstoja, da so zaradi tega
funkcionirale nekaj časa lahko samo po analogiji, potem pa so prenehale. Iste
ugotovitve veljajo za'prehod -Î v -u (do konca XVII. st., glej doli), za palatali-
zacijo in podobno. Odveč je poudarjati, da je treba pri pretresu jezikovnih
tendenc upoštevati tako njih nastanek kakor aktualnost, saj so v nasprotnem
primeru jezikoslovni zaključki lahko dvomljive vrednosti.
Nadaljnji opis glasov prikazuje tvorbo glasov, akustični vtis in funkcijo v jeziku,
vendar vse precej nedosledno. Verjetno bi v pravopisu za pravorečno normo
zadostovalo, če bi zabeležili samo i-jevski izgovor dolgo poudarjnega ozkega
é pred r v tipu vecér, ne pa tudi razširitev г pred r; mir, saj to lahko zavede
nestrokovnjaka v napačen izgovor. Ker pozicijske omejitve niso nakazane v
uvodnem poglavju, jih naslednja poglavja prinašajo pri vsakem vokalu posebej,
povrh vsega pa v različnih formulacijah: §3 — »v zbornem govoru nahajamo
i le v zadnjem zlogu«; § 4 — »è — nahajamo ga navadno le v zadnjem zlogu«;
§ 5 — à »nahajamo ga v zbornem govoru redno na koncu besed ali v enozložni-
cah«; § 6 — Ô; »nahajamo ga v enozložnicah in v zadnjem zlogu«; § 7 — Ù: »na-
hajamo ga le v končnem zlogu ali v enozložnicah«. Pri polglasniku pravopis tega
pravila ne upošteva. In vendar gre v vseh primerih za isto stvar, za funkcioni-
ranje kratkega vokalizma v knjižnem jeziku. Formulacije lepo kažejo, kako
neenotno in nesmotrno je uvod obravnavan, razen tega pa lahko uporabljanje
sinonimnih zvez za prikazovanje iste stvari odvrne od razumevanja problema.
V § 4 poudarja SP 62 ob e-jevskih vokalih spet »historično« »isto glasovno
osnovo« obeh éjev, ko je za nas bistveno, da sta ê in é samostojna fonema. Iz
eksperimentalne fonetike naj bi bil stavek: »ê — izgovarjamo ga z nezaokrože-
nimi ustnicami in precej razprtimi čeljustmi«. Vprašanje je, če bodo zaradi
takšnega opisa, ki je izrazito strokovnjaški, bralci kaj bolj razmaknili usta!
Za è navadno velja, da je bolj širok od ê, toda ali formulacija iz SP 62, § 4,
»da je manj izrazit« pomeni, da je bUže polglasniku? Običajno smo mnenja,
da je nepoudarjeni e v knjižnem jeziku širok glas in da je širina sploh osnovna
kvaliteta za vse e-je razen za dolgo poudarjenega. Po tem se knjižni jezik
bistveno razlikuje od nekaterih dialektov. SP 62 pa uvaja za nepoudarjeni e nov
termin, »srednji glas«, enako obravnava tudi nepoudarjeni o — ker je ostala
razdelitev e-jev (visok sprednji glas za é, nizek sprednji glas za è) glede na po-
zicijo jezika pri artikulaciji, pri »srednjem« e nenadoma nastopi kot razliko-
valni element nova kategorija: ta e naj bi bil nevtralen glede na ostale e-je, le da
to prvič ni res in drugič je tako vpeljevanje terminologije brez potrebe in utegne
zamegliti sliko slovenskega glasovnega sistema. Pozabljeno pa je tudi pravilo
distribucije dolgo poudarjenega širokega ê in ô, ki je z nekaj izjemami omejeno
na zloge sredi besede. Prav tako bi bilo treba določiti izgovor v poziciji -e/-
pod poudarkom: mêja : véja, réja, séja itd. Dejansko se vse bolj uveljavlja v teh
primerih enotna izreka — zlasti v knjižnem jeziku — ne glede na historični
prebeg akcentuacije, ki služi za osnovo razlikovanju v SP. Pravopis to proble-
matiko sicer odpravi pri kratkem vokahzmu, ko pravi v § 2, da se zlasti pred
u in j è in Ò pritegujeta v območje »srednjega pasu« (jezikovne artikulacije
verjetno). Zdi se nam, da gre pri skupini -éj- in -êj- (podobno velja za -óu-
in -ÔM-) za modifikacijo širokih glasov. Vsekakor bi bila naloga pravorečnega
dela SP, da v teh primerih zavzame do problematike svoje stališče, ne pa, da
stvar enostavno zamolči ! Ob polglasniku (§ 8) se zdi, da ga opis »neizrazit zven
v skoraj neoblikovanem (!) in majhnem odzvočnem prostoru« slabo karakte-
278'
rizira. Nadaljnje opisovanje polglasnikovega funkcioniranja je »poetično«, saj
polglasnik »utihne«, kadar dobijo soglasniki podporo v drugem samoglasniku
(pas, toda: psa). Posebej nejasno je obravnavanje polglasnika pred zvočniki. Ce
upoštevamo za slovenščino isto, kar je napisal Trubeckoj za bolgarščino (gl.
o. C. str. 54), potem je zaradi nahajanja polglasnika ne le pred zvočniki ali za
njimi polglasnik pred zvočniki kombinatorična varianta običajnega polglasnika
in je nesmiselno govoriti o »odzvočnem prostoru za polglasnik — odprtosti, ki
loči zvočnike od zvenečih soglasnikov«. Trditev, da se ta odprtost »v nekaterih
zvezah tako močno oglaša, da ga občutimo kot samostojen samoglasnik in ga
večinoma tudi pišemo«, zaradi tega spominja na večkrat diskutirano zamenja-
vanje med črko in glasom v slovenskem slovničarstvu. Pisna tradicija je
namreč v nekaterih primerih uveljavila pisavo polglasnika, v drugih ne in naloga
pravopisno-pravorečnega dela SP bi bila, da ugotovi, kdaj se polglasnik piše,
kdaj pa samo izgovarja. Mimogrede naj zaradi iste problematike omenimo ob-
ravnanje hiata v tujkah že na tem mestu. Formulacije: zev zapiramo z j, pogoste
v § 3, 4 itd. velja za pisavo, medtem ko mora tudi uvod v SP 62, § 3 priznati, da
bolj ali manj izrazito zapiramo zev v govoru vedno. (O rešitvah tega problema
glej doli.) Tudi je nepotrebno zapletanje problema obravnavanje zvočnikov na
koncu besede kot »samoglasnikov«. Glede na zgoraj omenjeno vrednost pol-
glasnika v slovenščini in na dejstvo, ki iz tega sledi, namreč da je zveza pol-
glasnika in zvočnika v slovenščini vedno polifonenoska, je namreč mogoče obrav-
navanje zvočnika v vseh pozicijah kot konzonanta z edino razliko, da ni pod-
vržen asimilacijam (to je, da v nobeni poziciji ne izgubi zvenečnosti). Izvedeti
bi pa morali, ali izgovarjamo besede, kakor brv, grm, strm, film čm, drn,
poln itd. enozložno ali dvozložno, kajti to je za pravorečje zelo važno. Iz poglavja
o zvočniku I in njegovi izgovorjavi v slovenskem jeziku bi lahko sklepali, da je
zakonitost -I v u splošna in živa. (»Ce se beseda udomači, se še zmeraj lahko
uveljavi splošna zakonitost z izgovorom u: skakalnica, stiskalnica, hladilnik;
ponekod ta izgovor omahuje, tako dobivamo besede z dvojno izreko I in
u.<i Itd.). In vendar gre v teh primerih le do neke mere za analogične izravnave,
saj je prehajanje -I v u zaključeno že konec XVI. in XVII. st. (gl. Ramovš, Kon-
zonantizem, s. 2 d.) in je v vsem poznejšem omahovanju najprej uveljavljanje
te ali one izgovorjave po analogiji, potem pa glede na prevlado tega ali onega
morfema v različnih morfoloških tvorbah u ali 1).
Za izgovor zvočnika v (konzonanta v ali zvočnika Ц) bi moral pravorečni del
pravopisa podati jasen napotek, zlasti za izgovarjavo predloga v. Omogočanje
dvojnega izgovora pred vokali in pred zvočniki r. I, Ij, (zakaj tudi ne pred n?!),
kadar je v predlog, lahko povzroči zlasti pred vokali nesporazume in nepotrebno
neenotnost. Ce bi SP 62 obravnaval sonante na začetku besede v tisti funkciji,
v kateri dejansko so, to je kot konzonate, potem bi tudi lahko pristal na eno
samo izreklo predloga v ali v pred r in Z v skupini vi-, vr- (tip vrata,
vlaga), to je na izreko u, tako pa povzemajo pravopisna pravila izgovor tudi
iz tistih dialektov, ki sicer ne vplivajo na izreko.
Ob vokalih moramo omeniti še poseben odstavek, namenjen vezavi vokalov
v medstavčnih zvezah. Sem spadajo primeri, kakor mora imeti itd. (glej prim,
v § 3). Pri teh primerih bi moralo pravorečje — če že navaja zveze — povedati
kdaj je vezava možna, kdaj ne. Zlasti velja vezava za pogovorni jezik in za
ritmično hitro, neskrbno izreko, v vseh drugih primerih pa do vezanja ne pride
Zaključna poglavja pravorečno-pravopisnega dela obravnavajo pripomike in
zapornike glede na mesto izgovora, posebej soglasnike po zvenu in prilikovanje,
na zadnjem mestu pa soglasniške sklope. Ta poglavja bi imela smisel, če bi pra-
279'
vorečje posebej obravnavali, seveda pa bi moralo biti združeno v poglavju o kon-
zonantskih skupinah, zvezah in podobno. Posebno važno je tu vprašanje, kako se
obnašajo zveneči soglasniki na koncu besed. S fonološkega stališča gre v knjiž-
nem izgovoru (kakor v Večini dialektov, prim. Ramovš, Konzonantizem, §100
itd.) na koncu besed za nezvenečnost, zato bi pričakovali tudi v SP 62 po-
doben zaključek. Namesto tega je govor le o nekakšni nezveneči varianti zve-
nečega soglasnika (»Na koncu govorne enote zven onemi; tam se zveneči za-
porniki skoraj ne ločijo od nezvenečih: itd.«). Zaradi dvojne pisave bi bilo
zlasti na mestu obravnavanje predloga k/h. Predlog h je dovoljen kot alomorf
predloga k v pisavi pred k in g (h gori, h konju). Ce bi šli v skrajnost pri tem
problemu, bi morali ugotoviti, da v pogovornem jeziku sploh nimamo predloga
k, ampak predlog h v dveh variantah, zveneči in nezveneči. Možno bi bilo tudi,
da bi SP 62 poenotil pisavo in uvedel v vseh primerih pisavo k, izgovarjali pa
naj bi h, saj ga danes tako izgovarjamo v vseh primerih (to je ugotovil že
Ramovš v Konzonantizmu, § 128). Tako pravilo bi bilo mogoče glede na kom-
pliciranost pravopisnega napotila o poziciji, v kateri pišemo namesto h obliko k,
toda o tem problemu SP 62 ne govori (čeprav že Ramovš ugotavlja v o. c., § 128;
»Sedanja (podčrtala B. P.) pravopisna pravila poznajo h samo pred k in g.« Zaradi
navidezne enostavnosti poglavja o soglasnikih v SP 62 niso podrobneje obrav-
navali problemov soglasniških sklopov in asimilacije v slovenščini. Zanimivo bi
bilo najbrž — zaradi vzhodnih dialektov bi bilo to zelo potrebno — na primer
postaviti, ali v primeru stric gre je v knjižnem jeziku asimilacija ali je ni.
Pravorečni del pravopisa bi moral najti predvsem probleme te vrste in jih ob-
delati oziroma na novo raziskati. Prav tako bi moralo biti obdelano poglavje
o soglasniških sklopih v slovenščini glede na vse možne pozicije v besedi: na
začetku, sredi besede in na koncu. Problem bi moral pravorečni del pravopisa
vzeti v pretres zaradi tega, ker v knjižnem jeziku soglasnike ai'tikuliramo jasno
ne glede na to, ali so v poudarjenem ali v nepoudarjenem zlogu. (SP 62, § 26:
--izgovarjamo jih po vseh črkovnih členih.«). Ker osnovne študije o tem
problemu obstajajo (Ramovš, Konzonantizem; Toporišič, Suglasniški skupovi
u slovenskom književnom jeziku; Radovi Slavenskog instituta III., Zagreb 1959
in drugi članki o problemih slovenskega konzonantizma v JiS), ne bi bilo težko
in nemogoče izčrpneje obdelati poglavje, ki je važno tudi ob vprašanju spre-
jemanja tujih izrazov v slovenščino.
Prehod v opis poudarka kot glavnega problema zborne izreke tvori poglavje
o pogovornem jeziku (§ 27). Sama uvrstitev tega poglavja v pravorečni del
SP 62, bi bila težko razumljiva, če ne bi za tem slutili določenega nazora
o zborni izreki (prim. Uvod § 1), namreč da so določila za zborni govor samo
»vzor, kateremu se moramo bližati, nočejo pa biti toga postava, ki bi ubijala
neprisiljenost in živost jezika«. V uvod v pravopis komaj spada poglavje o
zborni izreki kot delu pravorečja, ne spada pa poglavje o pogovornem jeziku,
ker le-ta ni del knjižnega jezika, ampak samostojna plast jezika in knjižni
jezik nanjo samo z ene strani vpliva. Vendar pa je v tem kratkem poglavju
— naj spada na to mesto ali ne — vrsta nedomišljenosti in protislovij. Nejasna
je že uvodna ugotovitev: »Pogovorni jezik je neposrednejši in manj izbran
kakor knjižni jezik, preprostejši v izbiri besed in manj umeten v gradnji
stavkov.« Ta ugotovitev pove, da je pogovorni jezik le stilna podvrsta knjižnega
jezika, ki ni tako izbrana kot knjižni jezik (pisani ali govorjeni?). Nadaljnji
problemi pa so še: ali je res pogovorni jezik omejen na manjšo di'užbo in
280'
prostor, ko pa se zelo pogosto uporablja tudi v večjem prostoru in v večji
družbi itd. Nerazumljivo je tudi, kaj naj bo »v zasebno rabo prenesen zborni
govor« in kako naj bo v zvezi z vsemi prej omenjenimi karakteristikami nor-
mativna ugotovitev, da je »-njegova domačnost in neprisiljenost ravno v tem,
da ni priučen po ostro določenih pravilih (podčrtala B. P.). In »Pogovornega
jezika torej ne smemo razvijati v nasprotje z zbornim in ne glede nanj. Ple-
menit in vsem razmeram prilagojen pogovorni jezik more zrasti samo iz ne-
govanega in utrjenega zbornega govora.« (podčrt. B. P.) Po ugotovitvi, da se
pri nas pogovorni jezik šele oblikuje v vsakem središču nekoliko po svoje,
je navedeno obžalovanje: »Zato ni mogoče dati nadrobnih napotkov, ki bi bili
za vse veljavni.« In nato še: pazimo, da s prehudo redukcijo ne potisnemo
pogovornega jezika na raven dialekta аИ žargona. Iz tega sledi, da se termin
pogovorni jezik uporablja različno: na eni strani je pod tem razumeti govorjeni
jezik vsakdanjega pogovora in drugih govorjenih oblik pri tistih, ki ne upo-
rabljajo dialekta, ta jezik je ob upoštevanju različnih faktorjev bolj ali manj
kultiviran — na drugi strani pa je pogovorni jezik, kakor ga razume uvod
v SP 62: to je jezik tistih ljudi (zlasti intelektualcev), ki uporabljajo za domačo
rabo sicer še dialekt, v javnosti pa ga ne morejo in ker se knjižno ni treba
povsod izražati, je za to primerna neka vmesna, zelo kultivirana oblika jezika,
ki pa se od zborne izreke le razlikuje. Zato zaenkrat ni mogoče dati napotkov
(norme?), toda nekoč, ko bo ta jezik izoblikovan (!), bo to prav gotovo mogoče.
Ce je bilo potrebno zaradi potreb gledališča in filma, kjer ta jezik včasih
uporabljajo, dati opis in definicijo pogovornega jezika na tem mestu, potem
bi bilo treba vsekakor dati preciznejši opis tega jezika in jasneje povedati,
kakšen je. Težko bi rekli, da se šele oblikuje — seveda pa je po svojih ele-
mentih manj obstojen od normativno fiksiranega knjižnega izraza in ne more
biti normiran!
Naslednja poglavja, ki zaključujejo pravorečni del uvoda, obsegajo načelne
ugotovitve glede naglasa v slovenščini (od § 28 do § 32) in funkcioniranje po-
udarka v ostalih besednih vrstah. V pravopisu 1950 so bili nekateri naglasi,
sprejeti po kriteriju dejanskega ali pričakovanega zgodovinskega izvora, daleč
zlasti od akcentuacije, kakršna se je ob nekaterih besedah izoblikovala v
knjižnem in v pogovornem jeziku središča (ta vpliva na oblikovanje akcent-
skega sistema v knjižnem jeziku). Jezik je namreč v zadnjem času obogaten
z izredno velikim številom novih besed, ki se ob sprejemu prilagodijo ali pri-
lagajajo obstoječim tipom akcenta (največkrat po principu vzorca ali vzorcev).
Stare, slovenske besede pa prav tako prehajajo v druge akcentske tipe. SP 50
tega v dvomljivih primerih ni upošteval in v letih med obema pravopisoma
smo se zlasti zgražali ob akcentih, ki smo jih poslušali vsak dan iz radijskih
sprejemnikov: dèd za govorjeno déd, papiga in podobno. Novi pravopis naj
bi to stanje zamenjal z zapisom dejanske akcentuacije knjižnega jezika. Kako
pa so to napravili, ko pa je kriterij izvoza še vedno prvi kriterij slovenskih
slovničarjev. Se vedno je v mastnem tisku na pi'vem mestu oblika dèd, zraven
nje pa v navadnem tisku dubleta déd, ki je splošno uveljavljena in ki ni tuja.
Isto je z drugimi dubletami, zlasti pri glagolu. Le papige ni več: ob papagaju
je beseda papiga brez akcenta. Psihologi bi lahko povedali, kako takšen tisk
učinkuje, razen tega pa je treba vedeti še to, da išče dalje le tisti, ki je poučen
o tem, da mora dubleto najti. Iz tega sledi, da je rezultat izboljšav lahko samo
posreden, vprašanje pa je tudi, čemu služi tako veliko razsipavanje z dubletami:
pri glagolu nastane namreč pri premičnem poudarku (grabiti) dubleta s stalnim
poudarkom grabiti. Toda medtem ko grábiti res govorimo, je grábila oblika,
281'
ki se izreki upira in je prisiljena. Tega je več, navodila SP 62 pa so v tem
primeru preformalistična in dejanskega stanja v vsej polnosti ne slišijo!
Uvodno poglavje o poudarku omenja v zelo skopi obliki poleg drugega problem
dublet, mimogrede je odpravljeno vprašanje vezanosti slovenskega poudarka, cel
odstavek pa je ob navedbi primerov posvečen intonaciji kot pojavu, ki ima de-
loma fonološko vrednost, ki pa ni splošen in predvsem nima z literarnim jezikom
ničesar skupnega. Prava intonacija je pri nas omejena na dialekt in ima le v
dialektu svoje pravo mesto. Posvečati temu problemu toliko prostora, ko je
že Vodnik, ki je slovensko intonacijo odkril, vedel, da je to komaj zaznaven
in spremljevalen pojav jezika, pomeni razsipavanje s prostorom in molitev
k predstavam o starini, sivi davnini in podobno! V nadaljnjih poglavjih so ob-
ravnavane posebnosti po posameznih besedah kategorijah, in sicer spet po
navedeni hierarhiji — najprej oblika, ki je ni več ali izginja, nato oblika, ki
prodira; najprej npr.: grižljaj, mahljaj, migljaj, primanjkljaj itd., potem pa
razširjena in danes znana oblika grižljdj. In podobno.
S tem smo omenili samo nekatere probleme v zvezi, z izhodišči SP 62 in po-
kazali, v katerih točkah je obravnava takšna, da je kot zakon ni mogoče
sprejeti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Ocene in poročila
PODOBA IN POMEN V NOVEM
SLIKARSTVU
B. Smith je avstralski umetnostni zgodo-
vinar in kritik. Njegova važnejša dela:
»Kraj, okus in tradicija«, Studija avstral-
ske umetnosti od leta 1788« ter »Evropska
vizija in južni pacifik.« Članek, ki ga pri-
našamo v prevodu, je izšel letos v junijski
številki angleške revije The Listener.
Nastopilo je novo zanimanje za figura-
tivno slikarstvo. To bo opazil vsak obi-
skovalec londonskih galerij. Entuziastični
sprejem-, s katerim so kritiki in študentje
umetnosti pozdravili retrospektivno raz-
stavo Francisa Bacona v Tate Gallery, je
le en sam primer. Ko sem bil med leti
1948 in 1950 zadnjič v Londonu, je bil po-
ložaj popolnoma drugačen. Res je figura-
tivno slikarstvo, prevladovalo v galerijah
bogatega dela Londona. Toda to slikarstvo
je bilo večidel osnovano na neoromantični
tradiciji, ki se je navdihovala pri Blakeu,
Turnerju in na angleškem podeželju.
Mladi umetniki in študentje pa so se zgle-
dovali drugod, n. pr. pri Viktorju Pasmoru
in njegovem dramatičnem zanikanju fi-
gurativnega slikarstva v korist objektivne
abstraktne umetnosti, ki se je pojavila
leta 1947.
Leta 1948 so se na Biennalu prvič pojavile
slike Jacksona Pollocka in Marka Rothka
in abstraktni ekspresionizem je začel svoj
zmagoslavni pohod po umetnostnih centrih
zahodnega sveta. Dve leti pozneje sem
prvič videl Pollockovo delo in še vedno
se živo spominjam pogovora z Alanom
Daviem, pozimi leta 1949 v Barnetu, v
Abbey Art Centre, kjer sva takrat oba ži-
vela. Davie, eden izmed vodilnih angleških
umetnikov, sam močno pod vplivom takrat
pojavljajočih sé novih neformalnih načinov
abstrakcije, je vztrajal na nujnosti, da
uniči vsako sled realistične podobe v last-
nem delu z namenom, da bi omogočil
kreacijo likovnega jezika čiste oblike. Do
sredine petdesetih let je bilo gibanje skoraj
popolno.
Danes se je položaj precej spremenil.
Čeprav abstrakntno slikarstvo še prevla-
duje v avantgardističnih galerijah, se je
središče razprave in slikarskega eksperi-
mentiranja premaknilo na vlogo podobe v
slikarstvu. Nekateri umetniki in kritiki se
nagibajo k temu, da tai razlagali ponovno
oživeli interes za podobo kot nazadnjaški,
kot neko vrsto pomanjkanja poguma.
Drugi menijo, da novo zanimanje za po-
dobo izvira naravnost iz dosežkov ab-
straktnega ekspresionizma. Mladi ameriški
slikar Larry Rivers, ki se v svojem last-
nem delu duhovito in zgovorno giblje med
figurativnimi in nefigurativnimi razpolo-
ženji, je to stališče živo izrazil v nedavni
diskusiji na inštitutu za sodobne umet-
nosti. Govoreč o dolgu, ki ga dolgujejo
282'
današnji mladi umetniki pionirjem ab-
straktnega ekspresionizma, je dejal:
»Zakaj brez njih kaže, da se od umetnikov
ne zahteva več, da bi prekinili s pretek-
lostjo, odkar le-ta vključuje abstraktni
ekspresionizem.«
Zdi se mi, da nobeno od teh stališč ni
docela spremenljivo. Danes delujejo figu-
rativni slikarji, ki celo širijo meje sli-
karstva, pa ne izhajajo naravnost iz ab-
straktnega ekspresionizma, čeprav le-temu
gotovo mnogo dolgujejo. K temu se bom
še povrnil. Najprej bi rad poudaril, da se
je abstraktna umetnost vedno bolj zani-
mala za to, kar je vsem plastičnim umet-
nostim skupno kot pa za to, po čemer se
razlikujejo. S svojim prevelikim posve-
čanjem pozornosti obliki je abstraktna
umetnost težila k temu, da preveč pri-
bliža estetiko slikarstva estetiki arhitek-
ture in muzike, dveh umetnosti, ki sta naj-
bolj odvisni od organizacije oblike in naj-
manj od pomenske uporabe podob.
Ne smemo se torej čuditi, če ugotovimo,
da se je najbolj iznajdljivim in doslednim
abstraktnim slikarjem zdelo težko ostati
s svojimi raziskavami znotraj meja sli-
karstva. Njihovo delo teži k visokemu re-
liefu, trodimenzionalnim konstrukcijam
ali h komponiranju z materiali najrazlič-
nejših struktur — z drugimi besedami — k
odmaknit vi od primarnega akta slikarstva:
poteze čopiča po površini. Akcijsko sli-
karstvo je tu pomembna izjema; večidel
pa abstraktno slikarstvo vsebuje tendenco
preseči meje slikarstva zato, da bi se
ustvarile nove oblike vizualnega izkustva,
ki so le v rahli zvezi z izkustvom v sli-
karstvu.
Ne dvomim v vrednost tega. Toda zdi se
mi, da so k razvoju slikarstva največ do-
prinesli tisti, ki so delali znotraj njegovih
meja. Nedvomno je težnja slikarstva dvaj-
setega stoletja k arhitekturi in glasbi
zdrave reakcije na devetnajstem stoletju
obstoječe težnje k poeziji in drami. Toda
v svoji najbolj popolni obliki je slikarstvo
umetnost oblikovanih podob; če mu odvza-
memo bodisi obliko bodisi prispodobo, ga
sčasoma osiromašimo: na koncu koncev je
figurativna podoba prav tako imanentna
slikarstvu kot abstraktna oblika. To je bilo
znano že paleolitskim lovcem. Res je, da
je v našem stoletju slikarstvo napredovalo
predvsem s posvečanjem pozornosti obliki
v prostoru. Toda sedaj, po petdesetih letih,
smo mogoče priče podobnemu napredku
tistih, ki so prav tako pogumno priprav-
ljeni raziskovati proces ustvarjene podobe
v slikarstvu.
Danes je vedno bolj razvidno, da se neka-
teri umetniki, ki so vztrajali na figuraciji
skozi petdeseta leta, ko je bila le-ta naj-
manj v časteh, niso ukvarjali z izključno
konservativno dejavnostjo, temveč so sami
zase odkrivali načine kako prelomiti tesno
zvezo med figurativno prispodobo in vi-
zualnimi stereotipi, pod čimer mislim pri-
spodobe, ki nosijo znamenja misli drugih
ljudi.
Hotel bi govoriti o štirih procesih, ki po-
magajo uresničevati ta postopek. In čeprav
moram razpravljati o vsakem posebej, bo
vendarle jasno, da med aktom slikanja
delujejo v izredno tesni povezavi. Ilustriral
bom proces dela treh figurativnih sli-
karjev, ki so nedavno razstavljali v Lon-
donu: Francisa Bacona, Sidneya Nolana
in Arthura Boyda.
Prvi proces, o katerem bi rad govoril,
lahko imenujemo hotena dvoumnost. Pri
tem ne mislim na tiste dvoumnosti doje-
manja in perspektive, o katerih je tako
poučno pisal profesor Gombrich v Art
and Illusion; mislim na hoten način umet-
nikove uporabe podobe z dvojnim ali celo
večkratnim pomenom, ki je nad najpo-
gostnejšimi pojavi sedanjega figurativnega
slikarstva. V enem svojih scenarijev za
Kenneth Mac Millanovo novo produkcijo
baleta Stravinskega »Rite of Spring« je
Sidney Nolan uporabil velik zlat krog na
zlatem steblu in na modrem ozadju. Vsak,
ki je to videl, se je moral zagotovo vpra-
šati: »Kaj pomeni oblika, ki jo plesalci
obožujejo?« Je to vzhajajoče sonce, drevo
spoznanja in smrti ali bakhični phallus, ki
surovo uveljavlja pravice moža? Je atom-
ski oblak tisto, kar obvladuje ples ali po-
tujoča luna, ki je bila za generacijo ro-
mantiko v tako pomemben simbol upanja
in stalnosti v spreminjajočem se svetu?
Ko se ples razvija, privzema podoba mnoge
teh pomenov in še druge. Toda pomeni
minejo, oblika pa ostane.
Pomislimo še na tiste prispodobe Francisa
Bacona, na katerih na steni raztegnjeno
meso lahko pomeni križanje ali pa odrtega
raztelešenega prašiča. Te uporabe dvoum-
nosti ne smemo zavrniti kot prozoren
»trik«. Izhaja namreč iz globoke zavesti
o naravi slikarstva — umetnosti znakov
in obUk, ki se morajo naučiti plavati v
svetu pomena. Redke stvari so bolj po-
membne za moderno slikarstvo kot pro-
storska dvoumnost, ki izvira iz Cezannove
želje, da bi organiziral svoje forme si-
multano v globini in na površini platna.
Dvoumnost, aplicirana na figurativno po-
dobo, nam omogoča, da se izognemo vizual-
nemu stereotipu. Nefigurativni slikar se
izogne stereotipu s pomočjo znakov in
oblik, ki jih lahko poljubno tolmačimo,
ker je resnično nefigurativno neskončno
dvoumno. Toda slikar figurativnih dvo-
umnih podob lahko pregleda obseg po-
283'
mena, ki ga vzbujajo njegove oblike. S
tem osvobodi svoje oblike od preveč pre-
proste identifikacije. Pomen zraste iz oblik,
se poigra okoli njih in izgine nazaj vanje;
postane neke vrste prisotnost, aspekt na-
čina, dispozicija dela.
Dvoumnost osvobodi umetnika retorike in
moraliziranja. S prispodobami, ki oscili-
rajo med križanjem in odrtim prašičem,
Bacon ne želi obtožiti cerkve ali združenja
mesarjev, ampak želi, kot je dejal, »na-
praviti viden določen tip občutka. In prav
zato, ker ne moremo natančno povedati,
kaj njegovo slikarstvo pomeni, je z dvo-
umnostjo osvobodil svojo metaforiko lite-
rarnih prispodob in vizualnih stereotipov.
Seveda ima dvoumnost — kadar je slabo
uporabljena — za posledico zmedo su-
gestij; dobro uporabljeno pa jo lahko
vedno nadzorujejo umetnikovi nameni. V
delu Patricka Hughesa in še nekaterih
umetnikov je dvoumnost uporabljena kot
nositelj duhovitosti in komentarja. Včasih
dvoumnost ne izvira iz formalne zgradbe
metaforike same, temveč iz načina, kako
je metaforika zvezana s prostorninsko
zgradbo slike. V svoji prvi »Ned Kelly«
seriji uporabi Nolan iz lepenke zrezano
figuro in prazno masko za Kellyja, toda
prisili ga odigrati svojo vlogo v jasno do-
ločenem tridimenzionalnem prostoru. Ni-
kakor se ni lahko odločiti, ali hoče Nolan,
da sprejmemo Kellyja kot heroja ali kot
klovna. Ta dvoumnost ima dobrO' poanto,
zakaj tudi Avstralci na splošno se o tem
vprašanju niso nikoli dokončno odločili.
Prav tako kot v Nolanovem slikarstvu je
tudi v ljudski fantaziji Kelly dvoumna
osebnost.
Drugi proces je spojitev. V mislih imamo
tisto umetnikovo metaforiko, ki je vzeta
iz njegovega lastnega zgodnejšega sli-
karstva in prenesena na nove podobe v
novih okoliščinah. Nolan je odlično upo-
rabil spajanje v svoji drugi seriji slik
Kellyja in sicer tako, da je združil podobe,
ki jih je uporabljal v svojih zgodnejših
slikah, z metaforiko svoje prve serije o
Kellyju. Podoba Kellyja je tako postala
hkrati bolj osebna in bolj splošna. Oboje:
nadaljujoči se simbol potovanj Nolano ve
lastne fantazije in simbol pustinjskoga
preroka, ki so ga njegovi ljudje hkrati lju-
bili, se ga bali in ga odklonili. Na odlični
sliki »Kelly spomladi«, v zbirki Arts Coun-
cil, lahko vidimo sintezo motivov iz raz-
ličnih dežel avtorjevega zgodnjega opusa.
Kelly postane neke vrste bog vegetacije,
žalostni mož s posušeno kožo, čigar stara
puška cvete kot Aronova palica. Bacon
spaja vpijoča usta bolpičarkć iz Eisen-
steinove križarke Potemkin z glavami ško-
fov, magdalen in pavijanov. Z uporabo
spojitve umetnik prenese podobe iz svojih
zgodnejših slik v novo situacijo in jim
najde nove pomene. Tako odpre organsko
zvezo z umetnostjo svoje lastne pretek-
losti.
Nato pride na vrsto transformacija. Po-
dobe na isti sliki ustvarjajo vtis, kot bi
se pretvarjale ali razreševale v popolnoma
drugačne podobe. Ta proces je bil vedno
značilen za delo Arthurja Boyda. Na mno-
gih njegovih zgodnejših slikah se zemlja
vzdigne in izrodi množico malih napol
izoblikovanih kreatur, deloma rastlin, de-
loma živali in deloma ljudi, ki obupano
gestikulirajo. Na drugih slikah se ženske
spremene v mline na veter, semenske
stroke, tropske kresnice, polže s svojimi
hišami na hrbtu. Na Boydovih s figurami
preobloženih pokrajinah vladata nemir in
silovitost. Grm je temen pragozd, poln
pritlikavcev in demonov; to je divjina sve-
tega Antona, polna čudnih vragov. Vzbr-
ste iz zemlje, jezdijo na monstruoznih ži-
valih, se družijo ali pa zvijajo v samoti
in žalosti. To je vizija življenja, povzdig-
njena do viška intenzivnosti, v kateri ge-
neracije premineva j o kot generacije muh
in se stvari pod pritiskom življenja ne-
prestano spreminjajo v druge. Tudi Nolan
in Bacon sta uporabljala transformacijo.
V Nolanovih »Catani Gardens« se skupina
mladih ljubimcev razkroji v ljubezensko
ekstazo, da postane bolj in bolj podobna
svetlim vrtnim lučem, pred katerimi se
skriva. Na eni Baconovih slik se moška
glava razreši v pavij anovo glavo, na drugi
se ženski akt stopi v surovo meso.
Končno pride še uporaba priložnosti ali
naključja. Z uporabo naklučja pri slikanju
se današnji figurativni umetniki nedvomno
zgledujejo pri abstraktnemu ekspresio-
nizmu; toda naključja ne uporabijo z na-
menom, da bi se izognili uporabi podob,
temveč zato, da le-te odkrijejo. Enota sli-
kanja je poteza čopiča in čopič deluje v
smeri določitve podob, ki se rojevajo de-
loma iz tega, kar se dogaja v umetnikovi
glavi, in deloma iz tega, kar se dogaja na
platnu. Iz nepričakovane konfiguracije
barve se lahko rodijo nove podobe in novi
izhodi.
Z dvoumnostjo, spajanjem, transformacijo
in uporabo naključja, s temi procesi sli-
karske fantazije (in nedvoumno še z dru-
gimi, ki jih ne poznam) se danes figura-
tivni umetniki uspešno izogibajo enačenju
podobe in stereotipa. Slikarji se vedno
bolj zavedajo, da je narava forme tista,
ki rodi metaforiko prav tako za go-
tovo kot mitološko Marsovo polje, ki je
nekoč rodilo oborožene može. Zdi se mi,
da je to docela nov pristop k slikarstvu.
Ce bi mu moral poiskati ime, bi ga ime-
noval ikonomorfno slikarstvo, in sicer
zato, ker sta podoba in forma v njem bolj
284'
tesno povezana kot v tradicionalnem figu-
rativnem slikarstvu. To je slikarstvo, ki
bo ločilo podobo in koncept in sprejelo
podobo kot eno izmed slikarskih! funkcij
oblike.
Res je, da lahko najdemo mnoge izmed
procesov, ki so značilni za ikonomorfno
slikarstvo, tako v tradicionalni umetnosti
kakor tudi v umetnosti neposredne pretek-
losti. Uporabo hotene dvoumnosti na pri-
mer pri poznem Turner ju, v Dalijevih pa-
ranoičnih glavah in v mnogih delih Paula
Kleeja; spajanje v Blakeovi ponovni upo-
rabi osebnih motivov z novim pomenom in
v novih okoliščinah; transformacijo v fan-
tastičnih oblikah manierističnega in ba-
ročno grafičnega vzorca ter v zoomorfič-
nih oblikah Маха Ernsta; manipulacijo
slučaja v packastih pokrajinah Alexandra
Cozensa, če omenimo le nekaj primerov.
Dejal sem že, da mnogi med najboljšimi
sodobnimi figurativnimi slikarji marsikaj
dolgujejo abstraktnemu ekspresionizmu.
Vendar se mi zdi, da še mnogo več dolgu-
jejo surrealizmu. Zanimanje za psihologijo
sanj je omogočilo surrealistom odkritje
interrelacij med figuracijo in formo, ki še
do zdaj niso popolnoma raziskane. Sli-
karji kot so Bacon, Nolan in Boyd so bili,
ko so začeli slikati, močno pod vplivom
surrealizma in so v času zadnjih dvajsetih
let izpopolnili način slikanja, ki je bil na-
kazan že v surrealističnem programu,
vendar nikoli ostvarjen v slikarskih do-
sežkih.	Bernard Smith
SOVJETSKA MLADA LITERARNA GE-
NERACIJA V LUCI ANKETE ČASOPISA
»VOPROSY LITERATURY« (VOPROSY
LITERATURY 1962, št. 9, str. 117—158)
Intenziteta in kvaliteta sunka dela mlade
sovjetske literature, ki z nekaterimi na-
prednimi predstavniki starejših literarnih
generacij (Erenburgom, Martinovim, Sluc-
kim in dr.) vnaša v sovjetsko literarno
ustvarjalnost nove, sveže ideje, sta dose-
gli tisto vrednost in veljavo, ki postaja
vedno bolj in bolj odločilna in usmerjajoča
v razvoju sovjetske literature in kulture
sploh. In ni čudno, da so dela mladih sov-
jetskih pisateljev in še posebno pesnikov
(kot so J. Jevtušenko, A. Voznesenski in
dr.) predmet mnogih kritičnih razmišljanj,
ki si po svojih zaključkih precej naspro-
tujejo ali pa se celo izključujejo. Zato ne
bo napak, če se neposredno seznanimo z
nekaterimi mislimi o literarnih vprašanjih
samih predstavnikov mlade sovjetske lite-
rarne generacije, kar nam deloma omogoča
anketa, o kateri govorimo tukaj.
Pravim: deloma! Anketa ni zbrala vseh
najpomembnejših predstavnikov mlade ge-
neracije (manjka npr. R. Roždestvenskij),
a tudi vprašanja, ki jih je zastavila re-
dakcija časopisa Voprosy literatury, so
precej stereotipna in nekatera celo spomi-
njajo na za sovjetsko publicistiko že zasta-
rele nazore o literaturi. Zadnje velja pred-
vsem za tisto vprašanje, ki se v svojem
drugem delu glasi: »Kako proučujete (pod-
črtal A. S.) življenje, kako zbirate mate-
rial za svoja dela?« To »zastarelost« v
vprašanju in deloma že kar obrtniški od-
nos do literature so občutili tudi nekateri
književniki sami in zato izzvenijo njihovi
odgovori včasih že kar polemično ostro:
—	Življenje »se proučuje« samo po sebi.
Življenja ne pojmujem kot objekt »prouče-
vanja«. — (V. Aksjonov)
—	Menim, da je najboljši način, kako si
nabereš življenjskega izkustva — živeti.
In prav s tem sem se ukvarjal od pričetka
literarne dejavnosti. — (A, Voznesenski)
—	Nisem proučeval življenja z nekim mi-
kroskopom, pač pa sem samo živel. — (J.
Jevtušenko)
—	Menim, da specialno življenje nihče ne
proučuje. Posebno proučevanje življenja bi
naredilo življenje neznosno. — (P. Zejtun-
cjan)
—	Življenja posebej ne proučujem. Sploh
ne razumem termina »proučevanje življe-
nja«. Življenju je mogoče najti pravi smi-
sel, o življenju je možno razmišljati, a ni
vzroka, da bi ga »proučevali« — potrebno
je samo živeti. — (J. Kazakov)
—	Sama zastavitev vprašanja o prouče-
vanju življenja se mi zdi nekoliko prisilje-
na. Proučevati je mogoče trigonometrijo
ali vprašanje jezikoslovja. — (J. Semjonov)
Z omenjenim vprašanjem je povezala re-
dakcija časopisa Voprosy literatury vpra-
šanje, kateri sodobni problemi, karakterji
in konflikti so aktualni za udeležence an-
kete.
—	... za nas je najvažnejši problem: kako
rešiti človeštvo pred atomsko blaznostjo.
In še — boj z rutino v glavah ljudi, pre-
magovanje napak iz preteklosti, formiranje
novega človeka. ■— (A. Baltakis)
—	... problem resnice umetniškega dela
in iskrenost avtorja. — (V. Bikov)
—	Osnovni problem sodobne literature je
gledanje v globino, v dušo človeka, v in-
terier zavesti. — (A. Voznesenski)
—	... aktualni problem osebne odgovor-
nosti tako imenovanega »malega človeka«
za vse zadeve, ki se dogajajo okoli njega,
velike in male. — (V. Gordejčev)
—	Mene vznemirjajo pesimistična gleda-
nja in skepticizem pri delu mladih ljudi
moje generacije. — (I. Drač)
285'
—	... zame je bitno vse, kar se v svoji ce-
loti določa jedrnato in vseobsežno — ži-
vljenje. — (J. Jevtušenko)
—	Osnovni konflikt sodobnosti... — je
odnos osebnosti in kolektiva. — (V. Li-
patov)	(
—	... najbolj aktualni sodobni problem —
je problem humanizma. — (J. Marcin-
kjevičjus)
—	Zelo važen se mi zdi tudi problem na-
cionalnega razvoja. — (I. Drač)
Vprašanje: »Kako pojmujete dolžnosti pi-
satelja pri formiranju novih komunističnih
kvalitet pri ljudeh?« zveni precej utili-
taristično, skoraj da pedagoško-vzgojno
in zanimivo je, da mnogi niso hoteli odgo-
voriti nanj naravnost. V. Aksjonov je celo
podvomil v »vzgojni« pomen literature.:
—	Ne da bi pozabljal na vzgojni pomen li-
terature, je pisatelj dolžan, da se kot kuge
boji podučevanja in načelnih didaktičnih
shem. —
J. Jevtušenko je odpravil vprašanje s pri-
spodobo:
—	Komunizem si predstavljam kot neko
simbolično državo, katere prezident je re-
snica, a minister — nežnost in strogost.
Po mojem bosta v komunizmu dovolj ta
dva ministra. — Podobno je tudi z odgo-
vori nekaterih drugih:
—	Pisateljeva dolžnost je — formirati in-
telekt človeka, prebujati ustvarjalno osno-
vo, radovednost, željo po znanju, nagnjenje
k filozofiji. — (V. Kostrov)
—	Formiranje človeka bodočnosti je ne-
mogoče brez boja s tem, kar mu je na poti.
Sedaj so to nedvomno preostanki kulta
osebnosti. Ta ni porodil samo neustreznih
metod vodstva, ampak je prinesel indife-
rentnost, birokratizem, ponižanje človeške
osebnosti. — (A. Pristavkin)
—	Sovražiti (tudi v sebi) vse preživelo.
Videti ostreje, videti dalje in več kot bra-
lec. — (P. Proskurin)
—	Eno od najbolj nekoristnih opravil na
svetu je — sestavljane poleposlovljenih re-
ceptov za obnašanje v vseh slučajih ži-
vljenja. — (I. Fonjakov)
Najzanimivejše odgovore je vzbudilo čisto
literarno vprašanje: »Katere tradicije v
klasični in sodobni literaturi so vam blizu?
Kakšna iskanja na področju umetniške ob-
like sc vam zdijo najbolj perspektivna?«
Ko govorijo o literarnih tradicijah, ome-
njajo mladi sovjetski literati rusko kla-
sično literaturo in njene predstavnike, kot
so: Dostojevski, Cehov, Tjutčev, Tolstoj,
Gogolj, Blok... Od sovjetskih ustvarjal-
cev je v središču pozornosti Pasternak,
njemu sledijo Martinov, Smeljakov, Ah-
matova, Slucki, Erenburg, Solohov in Me-
želajtis...
Razumljivo je, da se mladi navdušujejo
za najbolj karakteristične predstavnike
svoje generacije (deloma tudi udeležence
ankete): A. Voznesenskega, J. Jevtušenka,
R. Roždestvenskega, Ojara Vacetisa...
Med zastopniki drugih literatur je največ-
krat omenjen Ernest Hemingway, a v od-
govorih srečamo še imena Faulkner, H.
Boll, Pablo Neruda, Remarque, Garcia
Lorca, Whitman, Eluard, Jack London ...
In med tem, ko A. Baltakis izjavlja: —
Drage so mi tradicije klasične in sodobne
literature..., ki pomagajo socialni in du-
hovni osvoboditvi človeka — pravi J. Mar-
cinkjevičjus, da sprejema vse progresivne
in novatorske zgodovinsko pogojene tra-
dicije in dodaja: — Vendar ne morem ži-
veti brez sodobne literature v polnem po-
menu besede. Ne bom skril: zame je mno-
go bolj zanimivo razjasniti sodobnost kot
zgodovino. — Posebej je značilno mnenje
A. Voznesenskega, ki odklanja kakršnokoli
naslanjanje na tradicijo in poudarja po-
men moderne oblike v poeziji: — Nisem
mnenja, da bi pisatelju bila koristna bli-
žina z literarnimi predhodniki. »Mešanje
krvi« vodi k degeneraciji. Več kot Byron
so mi dali Rubljòv, Jean Mireau, pozni
Corbusier. Kakor v arhitekturi, tako je
tudi v poeziji tehnika dosegla najvišje.
Mogoče je postaviti stavbo na konici igle.
Rima se je priskutila. Bleščeče rimajo vsi
petošolci. Bodočnost naše poezije je v aso-
ciacijah. Metaforika odseva medsebojne
zveze pojavov, njihovo medsebojno spre-
minjanje.
Sicer ni stvar v obliki. Oblika mora biti
jasna, neskončno — vznemirljiva in polna
višjega pomena, kakor nebo, na katerem
lahko sanio radiolokator odkrije prisotnost
letala. — Nekoliko drugače razmišlja I.
Drač, ki zatrjuje, da bi si težko predstav-
ljal svoj notranji svet brez Tolstoja in Do-
stojevskega, Garcia Lorce in Heming-
waya, mladega Tičine in Bloka, Rilskega,
Dovženka in Fellinija. Vendar se mu zdi,
da so najbolj vplivali na njegovo umetni-
ško sprejemanje in razumevanje sveta sli-
karji Vrubelj, Picasso, Curljonis in kom-
ponist Prokofjev. Zadnji naj bi ga učili,
da se v svet ne prihaja na vnaprej priprav-
ljeno in da se ni vredno lotevati majhnih
stvari. — Ce si umetnik, — zaključuje I.
Di-ač — ustvarjaj svetove, ustvari svoje
lastno vsemirje, s svojimi sonci in ozvez-
dji. — J. Jevtušenko, ki iskreno obžaluje,
da sam ne posveča dovolj pažnje iskanju
novih oblik, želi v svoji poeziji združiti
»nekatere karakteristične poteze Majakov-
skega. Bloka, Jeseniija in Pasternaka.«
Sodi pa, da poezija izgublja svoje bistvo, če
286'
se zaradi kopičenja samih blestečih rim in
vrtoglavih metafor pozablja na »človeško
dušo«. — Pri iskanjih oblike ni potrebno
biti samo drzen, ampak tudi previden.
Zametavati vse dosežke starejših pisateljev
je ravno tako nepremišljeno, kakor tudi,
če se jim slepo sledi. —
Sproščeno in razmeroma široko zastavlja-
nje problemov o sodobnem človeku in
družbi, o sodobnem svetu, v katerem ta
človek živi, odseva tudi iz odgovorov na
vprašanje: kakšne ustvarjalne načrte ima-
jo mladi pisatelji. Karakteristično je, da
je v ospredju tematika sodobnega človeka,
predvsem mladih ljudi, ki »iščejo, dvomi-
jo... ljubijo in se večkrat razočarajo^<
(K. Babulov). O. Ciladze želi prikazati v
svoji pesnitvi »duhovno biografijo sodob-
nega mladega pokolenja«. Večkrat je ome-
njena že vojna tematika, ki je za J. Ka-
zakova najvažnejši problem sodobnosti,
problem, o katerem je potrebno pisati po-
šteno in prepričljivo. Posebej sta zanimi-
va odgovora dveh vodilnih poetov mlade
generacije, J. Jevtušenka in V. Voznesen-
skega.
Vprašanje: »Vaši neposredni ustvarjalni
načrti?«
Odgovora: J. Jevtušenko: — Živeti! —
V. Voznesenski: — Poezija je improviza-
cija. Plansko ne moreš ustvarjati. —
Mlada sovjetska literarna generacija torej
teži po veliki, živi in svobodni umetnosti,
po razreševanju velikih problemov obli-
kovanja in upodabljanja, problemov, ki
izvirajo iz človeške potrebe po razsežnem
in resničnem podajanju konkretnih člo-
veških vprašanj .Od tod tolikšen poudarek
na človekovem duševnem svetu — na »no-
tranji biografiji«, kakor pravi J. Kazakov,
odtod zahteva po vrednotenju človeka kot
osebnosti, ki je tudi sama odgovorna za
svoje početje, odtod tudi hotenje — ohra-
niti v sebi živi notranji odnos do resničnih
družbenih vprašanj sodobnosti. Mladi na-
stopajo proti zožitvi pojmovanja umetno-
sti, proti neposrednemu postavljanju knji-
ževnosti v službo neke politično-socialne
propagande, proti neumetniškemu poroča-
nju, ki vzbuja pozornost samo z golo vse-
bino. So za humanizem, ki mu je merilo
živ človek in ne »človek s plakatov« (J.
Jevtušenko). Želijo si razumnega, aktiv-
nega bralca, ki ne sprejema samo pasivno,
ampak zavzema aktivni odnos do vseh
vprašanj literature in življenja. »Večni ču-
dež življenja« (R. Gračev) postavljajo na-
sproti prilagoditvi dnevnim potrebam vsak-
danjosti pisatelja, ki je napravil iz svoje
notranjosti obrt. Zaradi vsega tega je tudi
njihov estetski protest zoper umetnosti v
splošnem razvoju sovražnih sil izredno
močan, včasih že aktualističen, vendar je
ta revolta vedno poezija, tista poezija, ki
spominja na Majakovskega in jo J. Jevtu-
šenko okarakterizira v svoji pesmi Intim-
na lirika z besedami:
To je bil
—	i neposredni socialni ukaz,
i moja
intimna
lirika.
(Eta byl
—	i prjamoj social'nyj zakaz,
i moja
intimnaja
lirika.)
Razumljivo je, da kljub mnogim skupnim
potezam mlada generacija ni brez notra-
njih protislovij, v mladi generaciji je celo
nekaj takih, ki kot pridni učenci raznih li-
terarnih institutov ponavljajo »stare« misli
in »preizkušene« parole — nekaj teh je
tudi v pričujoči anketi, a navajal jih ni-
sem, ker so nam te parole znane iz časa
pred letom 1956 in ker niso značilno obe-
ležje razgibane in resnično »mlade« sov-
jetske literarne generacije.
,	Aleksander Skaza
237'
Brušeno ogledalo
»Potopis je dan-es zelo resna duhovna in moralna opera-
c i j a.«
»Fenomenološki spomin dneva:
Ves dan so betonirali daljavo. Je ne saurai jamais où l'ombre commence. Dre-
vesa so se vzdignila brez šuma, kakor se vzdigujejo lasje od groze. Slišim čudne
šume v vesolju, kdor jih prav tako zaznava, naj mi to sporoči na poštni predal
790 ! Ni človek, kdor vsaj ene noči ni preživel v zenici zveri. Dieu nous a donné le
chat, pour nous permettre de caresse le tigre. Slovstvo je komedija o nevarno-
stih. Slikam zato, da ne skočim skozi okno. Jede Maske offenbart eine neue
Möglichkeit des Wesens. Čimbolj se šemiš, tembolj se razgaljaš. Lucem demon-
strat umbra. Kdor laja, vidi neznansko senco. Es ist, wie es ist, und es ist für-
chterlich. Norci delajo vozle, modrijani jih razvezujejo. Skrijmo se, dokler je
še čas! A ko če da rukovodi? Bolan je tisti, ki ne more premagati svoje samo-
Ijubnosti. Sele kadar te osvobodi sin, si v resnici svoboden. Sunt lacrimae rerum.
Vsako čisto pričakovanje je molitev. Pomoči moramo osatu, ki bi rad postal
vrtnica. Svetnik je preveč, junak premalo. Ce hočeš biti realist, moraš verjeti
v čudeže. Zakaj naj bi bilo prav, ko pa je lahko tudi narobe. Kdor ne pozna
resnice, ali je ne mara, je učitelj. Največje nasprotje Jezusovo je časnikar.
Svi smo mi pomalo politurci. Le temps du monde fini commence. Niti prihodnost
ni več takšna, kakršna je biîa. Gospod, osvobodi me prijateljev, nasprotnikov
se bom že sam rešil. Blaznost obstaja le v družbi, ne pa v družini in med otroki.
Hranim se s sadeži sikomore. Le manquis, c'est le privilège et la pauvreté. Naj-
večje stvari se dogajajo takrat, ko se nič ne zgodi.«
Edvard Kocbek: Pariški zapiski 1961, Naša sodobnost, št. 11, 1962, str. 962, 975.
Evropska množičnost
(Pohvala)
Na četrti strani platnic neke eminentne »^slovenske« revije lahko preberemo
imena 85 (petinosemdesetih) avtorjev iz vseh dežel sveta, ki so — kakor vse
kaže — revijo v preteklem letniku naravnost zasipali s svojimi »prispevki«.
Med njimi so tudi takšna evropska imena kot Martin Heidegger, Jean Paul
Sartre ali kakšen Jose Manuel Caballero Bonald. vmes pa se seveda častno
uvršča tudi nekaj najbolj evropskih Slovencev. Da bi revija stimulirala domačo
ustvarjalnost, je objavila tudi po eno fotografijo iz domačih filmov Janeta Kav-
čiča, Jožeta Babiča, Boštjana Hladnika in Franceta Stiglica. Nobenega dvoma ni,
da njihovi prispevki močno poživljajo vsebino in ji dajejo svojstven pečat (pri
tem bi kazalo omeniti, da bi se število »avtorjev« močno dvignilo, če bi mednje
prišteli — čisto upravičeno — tudi vse igralce na teh fotografijah in naravnost
nerazumljivo je, zakaj uredništvo tega ni storilo). Več avtorjev je v revijo pri-
spevalo svoje plastike, precej pa se jih je z evropskim nivojem uspešno spopri-
jelo ob prevajanju (zlasti mlajših in manj izkušenih). — Ce potemtakem razu-
memo pod pojmom slovenski »kulturni razvoj« »večje razumevanje tuje misel-
nosti«, je treba reviji in njenim 85 avtorjem izreči vse priznanje. Priznanje pa
ji je treba izreči tudi, kar se tiče evropske množičnosti, kultumosti in širine.
(Podatke za to pohvalo lahko črpamo v 20. št. Perspektiv, mesečnika za kulturo
in družbena vprašanja, II., 1961-62, četrta stran platnic.)
288'