Registrske blagajne tudi za zasebne gostince
Zdi se, da se dušimo v predpisih, ki urejajo to ali ono področje na-šega živtjenja: med njimi je tudi veliko takšnih, ki poskušajo preprečiti razne nepravilnosti. Najbrž ima tak namen tudi 20. člen zakona o dav-kih obcanov, sprejet je bil konec leta 1982, ki zahteva, da tisti davčni obvezanci, ki jim odmerjajo davek po dejanskem dohodku in pretežni del prometa ustvarijo neposredno z občani, evidentirajo gostinski pronet preko registrskih blagajn. Ta zakon sta lansko leto dopolnila še Odredba o določitvi kategorij zavezancev, ki so dolžni na ta način registrirati gotovinski promet, in Pravilnik o vodenju poslovnih knjig.
Tako morajo od 1. januarja letos vsi tisti, ki prodajajo na drobno, zasebni gostinci in me-sarji, izstavljati račune prek regi-strskih blagajn, za slaščičarje in cvetličarje pa bo ta zakon pričel veljati v začetku prihodnjega leta. Medtem ko zasebni cvetli-čarji in mesarji večinoma že imajo registrske blagajne, pa pri zasebnih gostincih doslej to ni bilo v navadi. Kako so torej spre-jeli to novost?
Vodja davčne inšpekcijt v naši občini Nikolaj Miklič je povedal: »V marcu smo obiskali privatne lokale v občini in ugotovili, da imajo vsi — razen dveh manjših
gostiln — že nabavljene registr-ske blagajne. Z njimi tudi v ve-čini že poslujejo. Tisti pa, ki jih še ne uporabljajo, imajo v glav-nem težave z montažo. Treba pa je reči, da so registrske blagajne slabe kvalitete, primanjkuje pa tudi trakov.«
Zdenko Kregar, predsednik sekcije za gostinstvo pri našem obrtnem združenju, pa meni: »Strošek, saj stane blagajna najmanj 60.000 dinarjev, je velik, zlasti za tiste, ki imajo lo-kale odprte šele dva ali tri me-sece in so že zanje vzeli posojilo. Na zadnji seji zveze gostinskih združenj Slovenije, bila je prete-
kli mesec, smo veliko govorili o tem, zakaj zasebni gostinci ne plačujemo davka pavšalno. To bi bilo stimulativnejše. Za to si go-stinci prizadevamo že nekajiet. Zdaj ne bi bilo treba odšteti 60.000 dinarjev za blagajno, nihče ne bi potreboval računo-vodje, ki ga ne dobiš za tnanj kot 6000 dinarjev na mesec. Ali ne bi bilo bolje, da bi ta denaršel v ob-činski proračun? Saj vsi vemo za pregovor: Daj cesarju, kar je ce-sarjevega, in bogu, kar je božje-ga. Pa še pritiskati ne bi bilo treba na blagajno takrat, ko imaš največ dela. Komplikacije, kom-plikacije...«
Ker so te registrske blagajne izredno slabe kakovosti, se hitro pokvarijo. Nekateri gostinci so jih menda imeli le teden dni, pa so jih že morali odnesti v popravilo. V tem primeru morajo spraviti potrdilo, sicer se Iahko znajdejo v neprijetnem položaju, če jih prav takrat obišče davčni inšpek-tor. Ta čas pa morajo račune pi-
sati na paragonske bloke. Ce go-stinec nima blagajne ali če mu Ie-ta iz neupravičenih razlogov ne dela, pa tudi če promet ne evi-dentira prek nje, ga davčni inš-pektor lahko kaznuje s 500 do 5000 dinarji.
Naj bo kakorkoli, zakon je treba spoštovati. Če bo zaradi tega kontrota nad poslovanjem zasebnikov učinkovitejša, je vprašanje, ki ga tn ne kaže nače-njati. Eno pa je gotovo: vsaka nova zadeva roidi najprej odpor, potem se je počasi privadimo. Res pa je tudi, da večina zasebnih cveJličarjev že ima registrske blagajne — zakaj torej jih ne bi imeli tudi gostinci! Pa tudi zunaj naših meja je registrska bla-gajna nekaj povsem običajnega. Naši sosedi ltalijani, na primer, poznajo ta način poslovanja že več let. Pri njih je kaznovan celo kupec ali gost, ki ne vzame ra-čuna iz registrske blagajne, če ga seveda zaloti inspeklor.
DARJA JUVAN