ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Mojca Tercelj Otorepec _
TRNOVSKI "TIČARJI"
članek je povzetek diplomske naloge, ki je nastala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, v letu 1996, mentor je bil prof. dr. Janez Bogataj. Obravnava eno izmed področij ljudskega lova - lov na ptice in z njim povezano ptičarstvo. Časovno zajema obdobje od leta 1850 do 1941. Nosilci tega lova so se imenovali "ličarji", ki ki jih je bilo veliko tudi v Ljubljani, v Trnovem. Proti koneu preteklega in na začetku dvajsetega stoletja se je veliko Trn ovc a nov zaposloval o v državnih in zasebnih službah, njihove žene so gospodinjile In obdelovale vrtove. Pridelano zelenjavo so vozile na trg. Moški člani družine so se poleg službe občasno ukvarjali tudi z nastavljanjem pasti pticam za prehrano, večinoma pa so jih lovili za vzgojo v kletkah. Poleg glavnih značilnosti lova, izdelave in nastavljanja pasti, tipov pasti in načinov lova, avtorica obravnava tudi vsakdanji način življenja teh ljudi, ki ni bi! povezan le s pticami.
Ob koncu raziskave o trnovskih solatarieah sem se srečala Z vprašanjem: "Ja, kdaj se boš lotila raziskovanja ptičarjev?" Članek je odgovor na zastavljeno vprašanje. Ptičarji so bili znani in številnejši prav v južnem predelu Ljubljane, v Trnovem. V preteklih in na začetku našega stoletja so bili prebivalci večinoma kmetje, pojavljalo se je tudi delavstvo. Gospodarji kmetij so bili pogosto tudi furmani (vozniki s konjsko vprego), ženske pa so gospodinjile in na svojih vrtovih pridelovale zelenjavo, ki so jo na trgu prodajale. Naraščajoča industrija je povzročila porast prebivalstva, ki se je iz odaljenih podeželskih vasi priscljcvalo v bližino mesta oz. v predmestje. Tu je bilo lažje dobiti streho nad glavo, najemnine niso bile previsoke.
V	obdobju, ki ga je obravnavala raziskava (1850-1941), so bili zaslužki skromni, zato so se nekateri Trnovčani poleg tega, da so bili redno zaposleni, ukvarjali še z dodatnim delom - lovom na ptice in ptičarsrvom. Da so se ptičarji s pticami sploh lahko ukvarjali, so jih morali najprej ujeti. Šele nato so ujete gojili in vzgojili za življenje v kletkah in jih nato, predvsem v preteklem stoletju, tudi prodajah. Raziskava se ukvarja z vsakdanjim načinom življenja trnovskih ptičarjev in z njihovo dejavnostjo - lovom na ptice z nastavljanjem pasti, dovoljenji za lov in nameni, zaradi katerih SO lovili.
V	etnoloških sintetičnih pregledih, raziskavah in slovenskem slovstvu sta v uporabi oba termina. Lov na ptice je tisto, kar označuje teoretično ustreznejša, a redko uporabljena sintagma "pticam nastavljati". S tem ko je namesto lova uporabljena beseda nastavljati, je že označena vrsta lova: ne aktiven, temveč pasiven lov, ki vsebuje lov z
različnimi tipi pasti (Smerdel 1992: 38). Ptičarstvo je izraz, s katerim označujemo ukvarjanje s pticami. Ivan Vrhovnik ga je označil kar "poklic moških iz Trnovega" (Vrhovnik 1991: 79).
Glede načina raziskovanja se mi je ob izbrani temi zastavljala kopica vprašanj. Med ključnimi je bilo prav gotovo to, kako se lotiti raziskovanja teme, ki mi kot človeku ni posebno blizu. Morda sem ptičarje izbrala ravno zaradi tega - kot izziv, da preizkusim obvladovanje metod, ki sem jih pridobila kot študentka etnologije v okviru študija in na posameznih terenskih vajah. Drugi razlog je, da se še dlje časa ukvarjam z načinom življenja Trnovčanov in mi je spoznavanje izbrane tematike omogočilo nov pogled na njihovo življenje.
Pisanih virov o ptičarjih in lovu je izredno malo, kjub temu pa sem skušala zbrati kar največ podatkov, ki so mi bili na voljo. Tudi ljudi, ki bi poznali skrivnosti v zvezi s tem lovom, ni več veliko. Tako je bilo iskanje informatorjev povezano z mnogimi težavami. V pomoč so mi bili skromni arhivski viri iz druge polovice l?. stoletja, ki jih sestavljajo prepovedi lova in ovadbe nekaterih ptičarjev, ki so jih mestni stražniki zalotili pri prepovedanem opravilu. Nekaj je bilo tudi objavljenih člankov v tedanjih časopisih in revijah, med katerimi naj naštejem le nekatere: Slovenski narod, Kmetijske ¡11 rokodelske novice, Življenje in svet. Kot vir sem uporabila tudi nekatera dela slovenskih in tujih pisateljev.
Za prikaz materialnih ostankov sem uporabila fotografije, nekatere izmed njih starejšega izvora, nastale naj bi okoli leta 1920. Uporabila sem tudi kartografsko metodo. Z uporabo Topografske karte Ljubljane in njene okolice sem prikazala t. i. lovske revirje, katastrski načrt Trnovega pred pozidavo blokovskih naselij pa označuje tičarske hiše. Za ponazoritev nekaterih načinov lova, ki jih ni bilo mogoče videti v naravi ali ponazoriti s fotografijo sem si pomagala z rekonstrukcijsko metodo, njena podlaga je bila risba. Temeljna metoda zbiranja informacij je bila intervju. Podatke o ptičarjih sem poiskala tudi v drugih etnoloških raziskavah. Do sedaj so se s ptičjim lovom ukvarjali Janko Lokar, Rajko I.ožar^ Vilko Novak, Boris Kuhar, Marija Makarovič, Zora Žagar in Inja Smerdel.
RAZŠIRJENOST DEJAVNOSTI IN LOKACIJE LOVA
Ptičji lov je bil v obravnavanem obdobju razširjen predvsem na skrajno južnem delu Trnovega, na Gmajni. Hiše, v katerih so živeli ptičarji, so se nahajale ob Opekarski cesti, na njenih stranskih izrastkih (Mali in Veliki Štradon, Mala in Velika čolnarska, na Mivki in Jeranovi ulici), lovske lokacije pa v neposredni bližini. Tako so male in velike cipe (iz družine pastiric) lovili na M ar os tu (Barju), ptice pevke (tkalce, Ščinkavce, sinice, škrjancc in muharje) po trnovskih vrtovih in na Mesarici (ohmočje med Malim grabnom in
1 Na Oddelku za etnologijo in kulturnii antropologijo, V okiHm seminarskih in diplomskih nalog.
20
GLASNIK SED 37/1997, št. 3	20
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Ljubljanico). Na šoge (Šoje) in kragulje so odhajali v bližnjo okolico Ljubljane, in sicer na Golovec, Rudnik, Orle, v okolico Podsmreke in Dobrove.
SOCIALNA SKUPINA
"Visoki ikornji, gorka suknja, stare blaČe in klobuk, zverižen na vse mogoče fasone, je ciparjeva zunanja oprava. Na hrbtu rav&elna'1 pod pazduho koža z rero, v žepu varno na gumho telovnika privezana cipnica, v levici 2-5 kletk z vabljenkov in majhno vrečico, v kateri ima 4-5 cip vabljenk spravljenih, v desnici pa neizogibna pipa, katera varuje nos mokrote, močvirne megle, v kateri bi znali biti bacili nepoznate bolezni, in še kos kruha, nož, mehur za tobak, ob jednem i za denar, žveplenke, več planih rut in steklenico slivovke ali 'doppelbitterja' prištevamo k bistvu vsakega podjetnega lovca-tičarja, -imamo pravega ciparja pred sabof (Ahasvcrus 1892: št. 237).
Tako je avtor Članka v Slovenskem narodu predstavil trnovskega ciparja ob koncu prejšnjega stoletja. Tudi v našem stoletju se ptičarji niso mnogo razlikovali, razen
"Marenha Fronc" v nedeljski obleki, znanje bil tudi kot zapisovalec v t. L Škandrov ali levičarski protokol4
Fotografija je v zasebni lasti.
glede pijače, ki je nosila ime "ta zelen ali grittšpon" (vrsta doma pripravljenega pelinkovca). Obleka je morala biti čim manj opazna, da je zaželeni plen - ptice pri lovu niso opazile. Najbolj znani ptičar je bil v Trnovem Franc Marinko, po domače Marenka Fronc.
Družina Marinko se je ukvarjala s kisanjem in prodajo zelja. Zelje so kupovali na Posavju, Kisali so ga doma ter ga razvažali in izvažali tudi v Francijo. Prodajali so ga predvsem pozimi na ljubljanski živilski tržnici in doma. Po pripovedovanju so nekateri trnovski fantje hodili po zelje k Marin-kovim in se tako spoznali s Francetom, ki jih je navdušil za lov na ptice. Frane je sicer najraje lovil sam, a kupoval (e tudi že nalovljene ptice za "mejhne dnarje". Skupaj z drugimi jih je prodajal dalje."'
Ptičarje bi težko označila kot skupino, kajti na lov so hodili vsak zase. Bili ,iO posebneži, ki so si z lastno iznajdljivostjo in spretnostjo pomagali služiti dodatni kruh, V nobenem primeru ne moremo govoriti o organizirani skupini ljudi. Lahko bi jih na primer primerjali z gobarji (nabiralci gob), ki nikoli ne izdajo prostora, kjer nabirajo, najraje pa hodijo sami. Podobne skrivnosti so imeli tudi tičarji. Priprave oz. pasti za lov so po končanem lovu vedno pospravili, da jih ne bi odkrili mestni stražniki ali drugi ptičarji,
Ob lovljenju so se vedno držati pravila, da so obdržali le samce, samice so očistili z lesnim pepelom in jih izpustili. Življenje ptic so morali dobro poznati, da so jih lahko lovili in ulovili ter da so ločevali samce od samic. Ptice pevke so lovili za drzanje v kletkah, ohdržali so lahko le tiste, ki se še niso parile. Te so se izvalile v marcu in so bile iz prvega gnezda (ptice gnezdijo dvakrat na leto, marca in junija). Drugo pravilo je bilo, da niso lovili na dan vseh svetih, kajti verjeli so, da bi se ptičarju, ki bi lovil na ta dan, zgodilo kaj hudega, Ptičarstvo in nastavljanje pticam je hila domena moških članov družine. Včasih so se jim pridružili tudi pomočniki v gosposki suknji.
"Marsikdo se spominja, kako je kot dečko strastno tekal za cipumi, da pozabi dotičnik na vse svoje dostojanstvo kot 'škric' ter teka mej koli za cipami, ne meneč se za ves drugi svet..." {Ahasvcrus 1892: št. 240).
7-nanje o spretnostih nastavljanja se je prenašalo iz roda v rod, iz očeta na sina, v krogu ene družine.
Če je kdo hotel postati ptičar, so se že izurjeni tičarji z njim radi pošalili. Pri lovu na šoje so novincu za šalo podtaknili kakšno prav posebno hudo šojo. Novopečeni ptičar tega seveda ni vedel. Ko je bilo šojo potrebno premestiti iz kletke v vrečo, je moral to storiti novinec. I luda šoja ga je seveda pošteno okljuvala. Tudi pri lovu na ptice pevke so radi ponagajali novincu. Ujeli so vrabca in ga pobarvali, da je bil podoben štiglcu (liščku). Nato so vprašali novinca, "kakšnga spola je ta tč'. Vsak novinec se je hotel čim bolje odrezati pri poznavanju ptic, vendar so na koncu t. i. liščka zmočili z vodo in "iz št iglca je ratalgrabc".
Priprava v obliki valja, sestavljena je bila iz šestih do osmih leskovih lokov, S premetom 60-80 cm. v polmetrskem razmiku, dolžina 1,5 »i. mi nje je hila napeta n hiška mreža. Na konceh je bila zvezana na cof in zapičena v zemljo, da so jo lahko raztegnili. Vanjo so spravljali že ujete žive cipe, da so počakale do konca lova.
z rem je bita kvadratni kos govejega usnja, ki so ga prepognili, tako da so dobili usnjeni tok. Uporabljali so ga za spravilu limanic Reraje nv, kije ovijala usnjeni tok, da se ni razprl in zamazal nahrbtnika.
!j'1" 1877 seje "Škandrov Fronc" iz Trnovega posrečeno domislil pisati "Devičdrski pivtokol". To Trnovem je bila knjiga znana kot Škandrov protokol". Bila je strah in trepet trnovskih deklet, ki so izpolnila 24. leto, j)a se še niso omožila. V njej so bili zapisani tudi fantje, ki so dopolnili 26. leto in so bili še samski V Trnovska župnija v Ljubljani. Faksi mile izdaje iz leta 1933. Ljubljana 1991 Zapisovalec je bil tudi eden izmed najstarejših fantov v Trnovem.
glasnik seo 37/1997,11.3
21
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Način vsakdanjega življenja ptičarjev ni bil povezan zgolj s pticami in nastavljanjem pasti. Na Gmajni so bili zaposleni prav vsi, od odraslih do otrok. Ta način življenja je bil značilen od leta 1935 do druge svetovne vojne. Otroško delo so sestavljala različna priložnostna sezonska dela, ki so jim prinašala manjše zaslužke. Ves prisluženi denar so hranili starši, da so jim v jeseni kupovali šolske potrebščine.
Pri Marinkovih (Francetov brat) je bilo osem otrok. Po pripovedovanju je bil izredno praktičen človek, kajti vseh osem otrok je dal v uk različnim obrtnikom. Menil je, da morajo imeti otroci vsak svoj poklic, da lahko delajo v družini. Tako so v družini imeli: šiviljo, čevljarja "za ta navadne čevlje", mizarja, bognarja (kolarja), pintarja (so-darja), malarja (pleskarja) in furmana (voznika s konjsko vprego). Danes bi temu rekli družinsko podjetje. Druge družine so imele vsaj enega družinskega člana, ki je bil zaposlen v državni službi, ki je prinašala stalne dohodke. Ponavadi je bil to moški. Ženske so poleg gospodinjenja pogosto pomagale pri delih na vrtu pri posameznih pridelovalcih zelenjave. Za občasno izboljšanje prehrane so nekateri moški in njihovi starejši sinovi uporabljali tudi tehniko nastavljanja pticam,
NAČINI LOVA
Načini lova SO bili vezani na uporabo različnih pasti, le-tc pa na vrsto ptic, ki so jih lovili. Po uveljavljeni delitvi pasti na pasivne in aktivne so v Trnovem uporabljali predvsem pasivne pasti, ki jih je bilo šest;
- lov na Čvenk5 z limanicami: Šoge (šoje) in kragulje, ujele so se tudi vrane, kavke in srake;
Primer nasada maskiranih kolov z nastavljenimi limanicami in "ret o" med vrstami (Rekonstrukcija: M. Tercelj Otorepec, Ljubljana 1996-)
-	lov na kole z limanicami in rero: male in velike cipe;
-	lov na rajsponk(} z limanicami in vablenki. cajztce (čižke), repnike, gimphte (kaline), strnade, pinože, ščinkavce, štiglce (liščke), morske čižke, grendle (zelence) ingrabce (vrabce);
-	lov na sirkovko z limanicami: štiglce, ujeli so se tudi grendli, grabci in sinice;
-	lov na raglo-. gimplne, samo pozimi in
-	lov na štobajne: limanice so čižkom nastavljali na breze na trnovskem mostu pozimi.
Med aktivnimi pastmi so uporabljali:
-	lov na špringhajzlcpast v obliki kletke; lovili so majše ptice, grilčke, pozimi tudi sinice in
-	lov na manjše mreže: taščice, slavce in škrjance.
Skupen pripomoček pri prvih šestih načinih lova so limanice. Pripravljali so si jih iz enoletnih mladic kaline. Morale so ostati prožne, da se pri nastavljanju niso zlomile. Za lov na šoje so bile dolge približno 33 cm, za lov na ptice pevke pa polovico krajše. Sredi avgusta so jih narezali in jih sušili v senci do začetka septembra. Paličice je bilo potrebno dvakrat zarezali, da so jih lažje zataknili v zarezo na veji. Nato so jih prevlekli z lepilom, dobljenim iz stisnjenih jagod hrastove omelc in lanenega olja, ter tako dobili pripomoček, ki nosi ime limanica.
Naj podrobneje predstavim lov na male in velike cipe, ki so jih lovili na kole z limanicami in rero Uporabljali so ga v prejšnjem stoletju, naiovljene ptice so prodajali mestnim porabnikom, gostilnam in hotelom.
Koli so tu predstavljali zamaskirana drevesa oz. past. Visoki so bili dva metra, ko so jih zasadili v zemljo pa le še 1,70 metra. Na lovišče so zasadili okoli 25 kolov v vrstah, razdalja med njimi je bila pet metrov. Zgornje dele kolov so navrtali z ročnim svedrom ter v luknje zataknili po štiri veje, imenovane ragle. Na koncu in po spodnji strani so jih umetno olistali. Na Zgornjem koncu ragl so napravili zareze, kamor so zataknili limanice. Med posamezne vrste kolov so zabili dvometrski kol, ki so mu na vrhu zavezali vrv. Dolga je bila od 30 do 50 metrov, vodila pa je do grmovja, kjer so se skrivali tlčarji. V določenih razdaljah so na vrv privezali metrske vrvice, ki so jih na koncu oblikovali v zanko. V zanke so navezali vabe - že ulovljene cipe ali vrabce. Tako pripravljeno vrv so imenovali rera, Rero z navezanimi vabami so položili na tla, sami pa so se poskrili v grmovje, Cipe so vabili Se z okroglo medeninasto piščalko - cipnco. Ko so v daljavi zagledali jato cip, je tičar potegnil za rero, da so vabe sfrfotale, nato so jo zopet položili na tla Cipe so tako mislile, da se ptice na tleh pasejo in do se spustile na nastavljene pasti (zamaskirani koli z nastavljenimi limanicami). Limanice so se oprijele njihovih kril, ptice so z njimi vred popadale na tla. Tako so jih ptičarji - ciparji ujeli. Ko so vabili drugič, je bilo potrebno uporabiti tudi piščalko.
Lov na čvenk, na kole in na rajsponk je bil znan v preteklem stoletju, potomci nekdanjih ptičarjev so znanje o načinih lova prenesli tudi v dvajseto stoletje. Vseh osem načinov je bilo v uporabi do leta 1941, nekateri pa so lovili tudi med vojno in še nekaj let po njej. Danes se s pticami
5	Vrsta pasivne pasti, ki je drevo, na katerega nastavijo limanice.
6	Vrsta pasivne pasti, ki ponazarja maskirano drevo. Ptičarji ga pripravijo doma in ga odnesejo na lovišče, kjer ga sestavijo
7	Nekatere ptice so imele v govorici ptičarjev domača imena, ki so bila izpeljana iz nemščine Na primer: ca/zlc - der Zeisig - čižek, gimpl - der Gimpel - kalin, štiglc - der Stieglitz - lišček. Druga imena, na primer grabe, pa jepopačenka iz slovenščine, pomeni vrabca
8	Vrsta aktivne pasti v obliki kletke. Beseda je zopet izpeljana iz nemškega jazi kil Razložili bi jo lahko, tla ja to hišica, v katero skoči ptica
22
GLASNIK SED 37/1997, št. 3	22
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
ukvarja D ruš Ivo za opazovanje ptic, načini lovljenja so drugačni. Lovijo jih zaradi obročkanja na mreže, kamor se ptice zapletejo, dobijo obroček in takoj zatem jih izpustijo.
nameni nastavljanja pasti pticam
Glavni nameni ptičjega lova so bili:
-	pridobitev hišnih ljubljenčkov in gojenje le-teh;
-	prodaja za držanjc v kletkah in prehrano ter
-	lov za svoje porrehe.
Ljudje, ki so živeli v mestu, odrezani od narave, so imeli v stanovanju radi pernatega prijatelja. Tudi nekateri TrnovČa-ni pri tem niso bili izjema. Moj sogovornik se spominja, da

aa&MKbhpfliiiiii m h 11111 ■ ■ ■ nun 11 ii nmvttm. tfm vrw
"Banda"
Foto; M. Tercetj Otorepec, Ljubljana 1996.
so imeli doma, ko je živel še pri starših v Trnovem, vedno "eno bando" Banda je skupina štirih ptic pevk, prav tako pa se imenuje tudi kletka. Sestavljali SO jo Štirje samčki, in sicer št igle, cajzlc, rejmk in grilčk.
Druge ptice pevke: gimplne (kaline), strnade, grendle (zelence), pinože, šeinkavce, sinice, plavce (modra siniea) in kose so gojili posamezno v fuglovžu (kletki), ki je imela posebno ime ajrtcl (kletka za eno ptico). Ker so gojili po več ptic iz iste družine, so kletke med seboj ločevali po številkah, ki so jih namestili na sprednji konee kletke.
V dvajsetih in tridesetih letih je "1'ronc Murenka" očiščene cipe prodajal Grand hotelu Union in gostilni "PrZeksarju".9 Prinašal jih je ob četrtkih, da so jih ob petkih poleg rib ponujali kot postno jed Za oskubljeno cipo je ptičar med letoma 1935 in 1940 zaslužil po 1 dinar, za kilogram cip torej 100 dinarjev. Cene ptic pevk so bile popolnoma drugačne. Za Ptico iz bande so morali nakupovalci odšteti po 5 dinarjev. Ptice, ki so jih prodajali posamezno,\ajnclib, so imele ceno »d 20 do 25 dinarjev. Najdražje so bile ptice iz skupine oiehkokljunov (taščica, škrjanec in slavček), prodajali so jih Po 50 dinarjev.
Kjer so družine čutile veliko pomanjkanje, so moški člani družine lovili ptice za domače potrebe, kar SO imenovali Hči za v kast rolo". Pripravljali so jih na različne načine: s Polento, pečene, v obari ipd.
dovoljenja za lov
D" leta 1870, ko je bil izdan Zakon o varstvu ptičev, ni bilo potrebno pridobiti nobenih posebnih dovoljenj za lov na
"Ajttcl" Številka 11.
Foto: M. Tercelj Otorepec, Ljubljana 1996.
ptice in dovoljenj za ukvarjanje s pticami. Iz odločbe Notranjega ministrstva, izdane 10. junija 1854, je razvidno, da lov na ptice ni bil predmet lovske pravice. Dovoljen je bil vsakomur na lastnem zemljišču. Če pa je hotel loviti na tujem zemljišču, je potreboval le dovoljenje lastnika zemljišča.10 Deželni zakon (17, junija 1870) je uvedel novosti in določene prepovedi tega lova. Za ptice, ki so spadale med škodljivce poljedelstva (orli, sokoli, skobec, kragulj, velika uharica, sraka, krokar, vrana ipd.), ni bilo omejitve lova. Nekatere je bilo dovoljeno loviti od 1. septembra do $ i januarja, vendar le z dovoljenjem lastnika zemljišča in s potrditvijo občinskega pristojnega organa. Sem so prištevali naslednje ptiee: postovko, sršenarja, drcskaea. hrinov-ko, kosa, rjavega srako perja, šojo, dlcska, pinožo, domačega in poljskega vrabca, strnada, drozga eikovta, kavko. Škorca, ščinkavča ipd. Nekatere ptice je bilo izjemoma dovoljeno loviti le 7. dovoljenjem lastnika zemljišča in s potrditvijo politične okrajne gosposke. Naj naštejem le nekatere: jastreba mišarja, kocasto kanjo, sovo, lastovico, kobili-čarja, palčka, muharčka, trstno penico, slavca, penico, sinico, pastirico, liščka, čižka, dlcska, kalina, škrjanca itn. V Času od 1. februarja do konca avgusta ni bilo dovoljeno ne loviti ne moriti.
V	arhivskih virih se v zvezi z omenjenim zakonom pojavljajo ovadbe ali poročila nekaterih mestnih stražnikov, ki so zasačili nekatere ptičarje pri prepovedanem opravilu, saj večina ni imela potrebnega dovoljenja za lov. Kazni so bile različne, od globe, ki so jo morali plačati, do prestajanja zaporne kazni.
V	dvajsetem stoletju je bil ponovno izdan Zakon o varstvu ptic, ki so koristne poljedelstvu, sprejeli so ga 20. julija 1910.11 Z njim so prepovedali loviti in moriti vse v naravi živeče koristne ptice. Škodljivce pa je bilo dovoljeno loviti
sklepna beseda
Trnovski ptičarji so ptice lovili zato, da so se /. njimi ukvarjali, kar pomeni, da so jih vzgajali za življenje v kletki. S prodajo vzgojenih ptic pevk so si nekoliko izboljšali življenj-
9 Ljubljanska gostilna Pri Šesti ci.
|0 Zgodovinski arhiv Ljubljana. Reg. t, št. .598, V/9.
1 Zgodovinski arhiv Ljubljana. Reg. 1, št. 1867, V/9.
23	GLASNIK SED 37/1 997, št. 3

ETNOLOGIJA LJUBLJANE
ske razmere. Z lovom na ptice se je v Trnovem ukvarjalo predvsem prebivalstvo, ki je izhajalo iz delavskih vrst. Kmetje se za tovrstno dejavnost niso zanimali, mnogi je niso odobravali. Verjetno se je razvila bolj iz potrebe po zaslužku in zaradi težje dostopnosti druge hrane. Vzroke je mogoče iskati tudi v tem, da bi si ljudje zaradi specifičnih življenjskih razmer med leti 1850 in 1941 težko omislili papigo ali kanarčka. Nastavljanje limanic pticam je gotovo zelo stara dejavnost, saj besedno zvezo "iti na limanice nekomu" ali "ujeti se na limanice" uporabljamo tudi kadar prelisičimo človeka.
VIRI IN LITERATURA:
•	AHASVERUS, V. 1892: Cipar. Slika z ljubljanskega barja. V: Slovenski narod. Leto 25. Ljubljana, it. 237-240.
•	VRHOVNIK, Ivan 1991: Trnovska župnija v Ljubljani. Faksimile izdaje iz leta 1933- Ljubljana.
•	SMERDEL, Inja 1992: Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih. V: Etnolog 53/2-1. Ljubljana.
•	LISTNI VIRI. V: Terenski zapiski Mojce Tercelj Otorepec Ljubljana 1996.
Summary
BIRD CATCHERS FROM TRNOVO Mojca Tercelj Otorepec
The author writes about one segment of folk hunting - bird-catching - which had numerous followers in Ljubljana as well. Her research encompassed the time period between 1850 and 1941. At the turn of the century many Trnovo residents worked as civil servants or in independent businesses. Their wives worked at home, tended gardens and sold home-grown vegetables in an outdoor market. Male family members occasionally trapped birds for food, but mainly kept them in cages as pets. The article describes not only the main characteristics of bird-catching, trap-setting, types of traps and manners of trapping birds, but also everyday life-style of bird-catchers.