AÑO (LETO) XXVIII (22) No. (štev.) 23
S=
BUENOS AISUSS 5. 6. 1969
JUŽNO AMERIŠKI KOMUNIZEM SE JE ZAROTIL
PROTI ZDA
Córdoba
Argentina je v zadnjih tednih doživela prvi resen, in zato krvavi poskus komunistične vstaje za zrušitev in u-ničenje obstoječih družbenih struktur, temelječih na zahodni krščanski civilizaciji.
Argentinska komunistična partija, uradna, bi lahko rekli, pri vsej stvari ni igrala vidne vloge. Stvari, ki so se dogajale v argentinskih provincijskih mestih in ki so dosegle svoj višek v Cordobi, so sprožile komunistične sile, ki imajo s staro argentinsko partijo poseben odnos.	V
Castrova zvrst komunizma ki sta mu ideološko in taktično vsebino dala proslula mednarodna komunista Che Guevara in Regis Debray — piad ubit v Boliviji, drugi obsojen na dosmrtno ječo prav tam — je zahtevala smrtne žrtve med argentinsko akademsko in delavsko mladino. Našim bralcem naj navedemo nekaj značilnosti kastrizma in bo jasno stopila na dan priprava vstaje z ropi bank in orožja ter končno vstaja sama.
Jedro vstaje tvori, trdi Castro, oborožena gverila. O dveh značilnostih gverile v latinski Ameriki je pisal Che Guevara v svoji knjžici „Gverilska vojna“ tole: 1) Ni vedno treba čakati, da bi se razvili vsi pogoji za začetek revolucije in 2) V nerazviti Ameriki more biti podeželje glavno področje oboroženega boja. 3. Tretjo značilnost je dodal Regis Debray: Gverilsko žarišče je jedro revolucionarne partije, resnična predhodnica antiimperialistične in zato že socialistične revolucije.
Klasični marksizem-leninizem trdi, da je za vstajo in oborožen boj nujno potrebna najprej objektivna revolucionarna situacija, nakar se iz nje šele more razviti, kot zadnja stopnja boja za oblast, oborožena vstaja.
Kastrizcm pa trdi, da je oborožen boj prva stopnja revolucije, katera bo še'e ustvarila objektivno revolucionarno situacijo.
Za klasični marksizem-leninizem je oborožen boj v bistvu množični boj. Za kastrizcm pa ga začne in utrdi majhna skupina gverilskih bojevnikov, ki se šele sčasoma lahko razširijo v ljudsko revolucionarno vojsko
Che Guevara je v začetku trdil, da je tak boj možno voditi samo proti resnični diktaturi. Toda to gledanje sta Castro in Guevara opustila že od leta 1962 naprej. V bistvu sta se namreč oprijela pravilnega tolmačenja marksistične definicije slehernega režima v večrazredni družbi kot „diktature vladajočega razreda“, tudi če je ta režim zavit v plašč demokratskih ustanov. Zato je Che Guevara v svoji knjižici „Gverilski vojni“ napisal: „Demokratski režim skuša vedno ohranjevati svojo oblast na način in v okoliščinah, v katerih naj ne bi bilo mogoče opravi čiti uporabe nasilja na veliko; zato je treba izvrševati najprej sporadične teroristične napade, jih širiti in množiti, tako da je demokratski režim prisiljen seči po obrambnih sredstvih. Ta morajo za ohranitev reda biti nasilna in s tem je režim zašel v položaj, v katerem izgleda kot prava, nasilna diktatura reakcionarnega razreda, proti kateri sta oborožen boj in vstaja nujna.“
Kastrizem proglaša c Latinski Ameriki podeželje za glavno področje oboroženega boja, ne zato, ker bi bile kmečko ali malomeščansko prebivalstvo vsled revščine revolucionarno razpoloženo. Iz dnevnika Che Guevare vemo, da se je kmečko prebivalstvo v Boliviji izogibalo sodelovanju z njegovimi gverilci in je bil prav bolivijski kmet tisti, ki je izdal gverilsko skupino. Che Guevara je zapisal: „Kmet je dejansko buržuj, ker hoče imeti lastno zemljo in obogateti s prodajo svojih pridelkov, če gverila mobilizira kmete, jih izključno v korist socialistične revolucije, ki je pa kmet noče.“
Še točneje ta načela castrizma opisuje Regis Debray v svoji knjigi „Revolucija v revoluciji“. Med drugim piše: „Gverila je elitna skupina in ne masovna organizacija; ni defenzivna, temveč ofenzivna; je gibljiva bojna skupina, ki se bori za protiimperiali-stično in socialistično revolucijo.“
Castrizem je izbral za svoje bojno
Nixonov odposlanec Nelson Rockefeller se je minulo nedeljo odločil vrniti se iz latinske Amerike v Washington ter podati ameriškemu predsedniku poročilo o svojih Ugotovitvah z dosedanjega potovanja.
Po vseh državah, ki jih je obiskal, je Rockefeller naletel ria bučne proti-ameriške demonstracije študentov in delavstva, ki so jih organizirale posamezne komunistične partije odn. kastri-stične skupine.
Vsled groženj proti Rockefellerju je venezuelska vlada pod predsedstvom krščansko - demokratskega predsednika Caldera sporočila v Washington, naj bi Rockefeller prišel v Caracas „kdaj pozneje“, medtem ko je perujska vlada to .storila vsled strahu pred grožnjami demonstrantov, deloma vsled sedanjega spora, ki ga ima z ZDA glede petroleja.
Rockefeller je obtožil ekstremistične elemente znotraj in zunaj Venezuele in drugih latinsko-ameriških držav, da izkoriščajo študente iri druge skupine za izgrede, s katerimi skušajo poslabšati odnose teh držav z ZDA. „Te prevratne skupine hočejo preprečiti sleherno sodelovanje med državami za-
I
(Na volitvah minulo nedeljo v Franciji. sta izšla kot najmočnejša predsedniška kandidata, ki se bosta dokončno pomerila za predsedniški položaj, gaullistični kandidat Pompidou in sedanji začasni državni predsednik krščanski demokrat Poher.
Nedeljskih volitev se je udeležilo 22.808,669 volilcev, se pravi 77,58% vpisanih volilcev. Ti so oddali svoje glasove takole: za Pompidouja 44,46%, za Pohorja 23,31%, za komunista Du-closa 21,08%, za socialista Deferre-a 5,01% in ostale odstotke za druge maniše kandidate. Glasovanja se je vzdržalo 22,42% volilcev.
Pričakovali so, da bosta kot zadnja kandidata izšla iz nedeljskih volitev Pompidou in Poher, ni pa nihče pričakoval, da bo komunist Duclos dobil tako veliko število glasov, kakor tudi ne, da bo socialist Deferre, znani marsej-
I Z TEDNA
hodne poloble,“ je izjavil Rockefeller, in dodal: „To ni volja posameznih narodov ali njihovih vlad in ZDA ne smejo nastopati proti posameznim narodom ali njihovim vladam.“
Rockefeller je nadalje dejal, da je njegovo potovanje po Latinski Ameriki odkrilo obstoj nevarnih prevratnih elementov ter njihovih organizacij za sabotiranje normalnih, koristnih odnosov med posameznimi ameriškimi republikami. „Moj obisk jih je prisilil, da so prišli na površje in verjetno bodo sami ugotovili, da so to storili prekmalu, v svojo škodo,“ je ugotavljal Rockefeller.
Pred vrnitvijo v ZDA š svoje druge potovalne etape po južnoameriških državah, je Rockefeller obiskal Kolumbijo in Ekvador, kjer je doživel silovite protiameriške izgrede, ter Bolivijo, kjer je ostal na letališču v La Paz tri ure, ne da bi se od tam odpeljal v prestolnico. Iz Bolivije se je Rockefeller vrnil v Washington.
Na svoji tretji potovalni etapi ima Rockefeller namen obiskati Chile ter Brazil, Uruguay in Argentino; v četrti etapi pa karibsko področje.
ski župan, potegnil za seboj tako borno skupino volilcev.
Gaullistična stranka je predlagala Poherju, naj umakne svojo kandidaturo za dodatne volitve, ki bodo 15. junija, ker naj bi se Pompidou sam pomeril direktno s komunisti in jih porazil. Toda Poher je takoj v nedeljo, pc izidu rezultata volitev, objavil, da svojega kandidatnega mesta ne zapusti, ker da je dobil od volilcev mandat za to in jih ne sme razočarati.
Ker je komunistična partija sporočila svojim volilcem, da naj se na dodatnih volitvah vzdržijo glasovanja, ima po mnenju opazovalcev Pompidou največ možnosti za volilno zmago.
Bivši • francoski predsednik gen. de Gaulle, je volil s poverilnico iz Irske, kjer se Še vedno mudi s svojo ženo na oddihu. Ob priliki volilnih rezultatov ni dal nobene izjave.
V TEDEN
V Curacao so imeli silovite komunistične izgrede proti obstoječemu nizozemskemu kolonialnemu režimu, ki vlada na tem važnem južnoameriškem petrolejskem otočku. Iz demonstraCii, ki so nastale vsled delavskih zahtev za izboljšanje življenjske ravni, so se razvili hudi pouličini boji med študenti in delavci na eni ter policijo in vojsko na drugi strani. Nizozemska vlada je
poslala z letali na otok 600 svojih vojakov za okrepitev tamkajšnje redne posadke, s čemer se je vrnil mir v to nizozemsko kolonijo na ameriških tleh.
Na Poljskem so bile v nedeljo, 31. t. m. splošne volitve, na katerih volilci niso imeli druge izbire, kakor komunistične kandidate. Kakor je običajno v komunističnih državah, je „za kandidate oddalo glasove 98,1% volilcev. Sa-
področje podeželje, a ne zaradi kmečkega prebivalstva — kakor smo pravkar videli — temveč vsled prikladnih geografskih razmer in okoliščin, kajti lažje je začeti oborožen boj daleč proč od prestolnice, ki je zlasti dobro zavarovana s policijo in vojsko.
Za vodenje oboroženega boja na podeželju pa castrizem potrebuje intelektualcev, ki jih nabira iz vseh družbenih razredov, ne glede na njihov socialni status.
Poglejmo: za klasičnega komunista ¡e proletariat tisti — in še posebej nestni proletariat — ki mora voditi -evolucijo. Intelektualec tkim. srednjega sloja je samo njegov zaveznik.
Za kastrista je ravno nasprotno res: intelektualci so pravi vodje socialistične revolucije, medtem ko je treba delavstvo zadrževati ob strani. Zato je sila argentinska akademska mladina v prvih bojnih vrstah na barikadah v Cordobi in drugod. (Delavstvo se ji je pridružilo, ker so nekateri sindikalni in politični vodje, med njimi tudi stari partijci, hoteli pristaviti še svoje lonce < prekipevajoči skledi.
Odnos kastrizma do tradicionalnih komunističnih partij v Latinski Ameriki pa je razviden takole:
Vloga partije je središčna postavka klasičnega marksizma-leninizma. Partija je gibalo in voditeljica revolucije, ki od zunaj vnaša marksistične ideje v
ljudske množice. Ta partija „jakobincev, nerazvezno združenih s proletarskimi masami,“ kakor je Lenin zapisal leta 1903, ima svoje jedro v poklicnih revolucionarjih. Partija je varuhinja marksizma, v svojem bistvu industrij-sko-meščanska in zgrajena po načelih demokratskega centralizma. Sebe smatra za voditeljico proletariata, katera, vodi, vzgaja in organizira delavski razred v revolucionarnem boju.
Kastrizem prevzema načelo „elite“ iz leninizma, toda nadomešča industrii-sko-meščansko partijo z gverilsko skupino na podeželju. (Nadalje pretrga zvezo med to skupino in proletariatom, kakor tudi zvezo med nio in teoretičnim marksizmom. Gverilska skupina je namreč oboje: politična in vojaška organizacija, ki je ni mogoče voditi iz pisarne centralnega komiteja partije niti ne podrediti v prestolnici se nahajajoči partijski centrali. Ta gverilska skupina tudi ne obstaja iz marksistov, temveč iz ljudi, katerih revolucionarna legitimaciia ni njihova ideologija, temveč aktivno sodelovanje v gverilskem boju.
Menimo, da na podlagi gornjih ugotovitev h krvavim dogodkom v Cordobi in po drugih argentinskih provincijskih mestih ni potreben dodatni komentar, temveč samo odločen kirurški poseg za izrez te rakove tvorbe iz še zdravega telesa svobodne človeške družbe.
■•■••■•■•■■■■■•■■■•■•■••■•■•■■••■■■••a*
Še dodatne volitve v Franciii
«iiinniHiiiuiiHin
Democracia cristiana — adulterada
Desde el día 11 al 18 del pasado mes de mayo tuvo lugar en Montevideo el 3er. Congreso de la Unión Internacional de la Juventud Demócrata Cristiana, al cual asistieron delegaciones de Europa, América Latina y Asia.
En dicho Congreso pudo advertirse una vez más cuan avanzado está en América Latna el comunismo, que no pierde momento para sacar provecho de cualquier situación. En esta oportunidad fue triste el papel que desempeñó gran parte de las delegaciones latinoamericanas, donde fue clara la influenciá o infiltración comunista. Hubo infinidad de hechos que no dejan lugar a dudas. Así, por ejemplo, la aseveración de un orador que la revolución y el actual régimen castrista de Cuba constituye para todos los pueblos subdesarrolíados un ejemplo y estímulo en su lucha contra el imperialismo y el capitalismo. Otro: la completa sólidarización con el Vietcong (FL¡N) y su reconocimiento como expresión auténtica del pueblo vietnamita. Otro: la sólidarización con todos aquellos que dentro del partido comunista checoeslovaco promueven a un mayor progresismo. En combino se declaran abiertamente a favor de la revolución violenta, a favor de la guerrilla, y sus líderes son el Che Guevara y Camilo Torres. Proponen como solución para la crisis latinoamericana la implantación del socialismo comunitario, expresión ambigua, que por si misma no dice nada y en cambio encubre mucho. Es evidente que todos estos conceptos erán completamente ajenos a las finalidades del Congreso, puesto que no eran cristianos, siendo en su misma base absolutamente antidemocráticos.
Fueron estos los motivos de las discrepancias entre las delegaciones latinoamericanas y algunas europeas, debido a que estas últimas se oponían terminantemente a las concepciones de los delegados latinoamericanos. Entre las delegaciones europeas, la eslovena, mantuvo su estricta posición anticomunista, recalcando en toda oportunidad la necesidad de la solidaridad acorde con loa principios de una democracia cristiana auténtica.
A todo lo sucedido no podemos dejar de sentir la gran responsabilidad de hacer nuevamente una urgente llamada de alerta a todos los países latinoamericanos que buscan soluciones para sus problemas económicos y sociales. El comunismo y la revolución marxista-castrista no representa ni lejanamente una alternativa y una solución salvadora, antes bien implica la caída en un caos social mucho mayor, en un estancamiento económico y en una posición retrógrada insostenible. Estamos profundamente convencidos que las soluciones deben buscarse a niveles de la comprensión, de la doctrina social cristiana, del respeto de la persona y de los derechos humanos, pues solo sobre esas bases podrán edificarse soluciones duraderas
Krščanska demokracija — izmeverjema
Od 11. do 18 maja je v Montevideu zasedal 3. Kongres Mednarodne Unije Mladinske krščanske demokracije, na katerega so prišla zastopstva iz Evrope, Latinske Amerike in Azije.
Na tem kongresu se je znova Občutilo napredovanje komunizma v Latinski Ameriki. Tokrat so igrale želo nesrečno vlogo latinskoameriške delegacije, kjer je bil vpliv ali direktno infiltracija tako jasna, da o tem ni mogoče dvomiti,
Samo nekaj dokazov. Npr. izjava nekega delegata, da sta revolucija in' sedanji Castrov režim na Kubi vzgled in vzpodbuda za vse nerazvite dežele V svoji borbi proti kapitalizmu in imperializmu. Drug primer: izjava, da se po-popolno solidarizirajo z Vietkongom, in da ga smatrajo za resničnega predstavnika vietnamskega ljudstva. Ali tretji primer: da se solidarizirajo z vsemi tistimi, ki v češkoslovaški komunistični partiji potrjujejo večjo liberalizacijo. Po drugi strani pa so za nasilno revolucijo, za gverilsko vojskovanje, in imajo za vodnike Che Guevara in Camila Torresa. Predlagajo kot rešitev za socialne in gospodarske probleme Južne Amerike vzpostavitev nekega komunitarnega socializma. To je spet nova fraza, ki nič ne pove, a mnogo prikriva. Jasno je, da Vsi ti koncepti sploh niso spadali na kongres, ker so bili nekrščanski in v temelju absolutno nedemokratični.
Ti so bili vzroki nesoglasja méd nekaterimi evropskimi in ameriškimi delegacijami, ker so prve ostro nasprotovale omenjenim, in mnogim podobnim izjavam. Med evropskimi, je slovenska delegacija bila strogo protikomunističnem stališču, in je vedno poudarjala potrebo solidarnosti, temelječo na principih prave Krščanske Demokracije.
Ob teh dogodkih čutimo odgovornost, da naredimo znova nujno opozorile vsem latinsko ameriškim narodom, ki iščejo rešitve iz svojih socialnih in ekonomskih problemov. Komunizem in komunistična revolucija še daleč niso reši-evj temveč so samo stopnica v še večji socialni kaos v gospodarski zastoj, in v, ná splošno, nevzdržljivi položaj. Trdno smo prepričani, da morejo rešitve priti samó iz razumevanja iz krščanskega socianega nauka, in iz spoštovanja osebe in človečanskih pravic, ki so edini temelji, ki lahko jamčijo trajne rešitve.
mo deset odstotkov volilcev •— člani partije — se je poslužilo tajnosti z zavesami zastrtega prostora na vsakem volišču, medtem ko so vsi ostali oddajali svoje glasovnice javno kot do-daz, da itak nimajo izbire.
Prvi štirje ljudje, 34 letni Herbert, Korner, Hedges in Gill, vsi Angleži, so s 35 polarnimi psi, štirimi sankami in dvema šotoroma v 14 mesecih na plavajočem ledu in peš prehodili Severni tečaj. Svoje tvegano potovanje so začeli v Point Barrow na Aljaski in ga zaključili na otočju Spitzbergen.
. V Madridu je bila za 30 letnico konca španske revolucije, 1. junija t. 1., velika vojaška parada, katere se je udeležil zmagoviti gral. Franco. Ob Francu je stal na slavnostni tribuni 31 letni španski princ Juan Carlos borbonski, za katerega menijo, da ga bo Franco imenoval za bodočega kralja Španije.
Senatorja Edwarda Kennedyja so v ameriškem senatu močno napadli senatorji Smith, Tower in Byrd, prva dva republikanca, zadnji demokrat, vsled njegove kritike t vojaških operacij proti komunistom v Vietnamu. Smith je izjavil, da „nasprotuje politiki, ki jo je začel Edwardov brat John Kennedy, medtem ko je Tower obtožil Kennedyja, da propagira „naivno in nevarno politiko“. Byrd pa je vprašal senatorja,
„kako je mogoče, da nekdo iz varnega senata ali z banketa v luksuznem hotelu govori o taktiki na bojišču, ki je 9000 milj oddaljeno od ZDA?“
Nasser je sklenil zapreti pristanišče v Port Saidu in izprazniti mesto samo vsled „neprekinjene krize ob sueškem prekopu“. Nad polovico prebivalstva se je že izselilo, ostalih 200.000 ljudi pa namerava egipčanska vlada razseliti s silo, če bo treba. Razmere so toliko slabše, ker se je v mesto zateklo nad
70.000	beguncev iz drugih mest vzdolž sueškega prekopa.
Nova levičarska sudanska vlada je
priznala Vzhodno Nemčijo „vsled njene opozicije proti Izraelu“. Istočasno je izdala proglas, v katerem silovito napada Izrael in zahteva odhod judovske vojske iz okupiranih področij na Sinaju.
češkoslovaška vlada je objavila „amnestijo“ za češkoslovaške državljane, ki so „nezakonito zapustili državo“ lansko leto ob sovjetski invaziji. V inozemstvo na zahod je takrat zbežalo nad
40.000	češkoslovaških državljanov ter jih je nad 15.000 že zaprosilo za stalno naselitev v svobodnih tujih deželah. „Amnestija“ je pogojena z vrnitvijo v Češkoslovaško do 15. septembra t. 1. ali „legalizacijo bivanja v tujini S češkoslovaškimi poslaništvi“ do istega dne.
NAS NARODNI VERNIH DUS DAN
SPOMINSKA POČASTITEV JUNAKOV V BUENOS AIRESU
Poteka že 24. leto, odkar so v prvin junijskih dneh padali naši izdani junaki kot žrtve komunistične krvoločnosti in maščevalnosti. Kakor vsako leto od junija 1946 dalje, ko se je vršila prva spominska proslava na predlog in željo (Narodnega odbora za Slovenijo, jim je svobodna slovenska skupnost v Argentini tudi za to obletnico pripravila spominsko prireditev, da se pokloni njim, kakor tudi vsem, ki so na oltarju domovine, padli kot žrtev druge svetovne • vojne in komunistične revolucije. Tako se je preteklo nedeljo 1. junija zbrala v prostorih Slovenske hiše množica rojakov, ki so prihiteli iz vseh naselbin širom Velikega Buenos Airesa. Med. njimi so bili zastopniki vseh ustanov, društev in organizacij, ter vseh domov slovenskih demokratičnih nase -ljencev.
'	'	, ; Polaganje venca
Tišina je zavladala med prisotnimi, ko se. je začul glas trobente, ki je pozivala k molku. Med tem so pred spomenik žrtvam, ki stoji na dvorišču Slovensko . hiše, predstavniki slovenske skupnosti položili venec. Nosila sta ga mlada slovenska fanta v uniformah argentinske mornarice in vojske, ki sta bila letos kot prva izmed sinov novo-našeljenih Slovencev vpoklicana v domače oborožene sile. Ob njih so stali predstavniki obeh borčevskih organizacij ter zastopniki slovenskih domov. V tiho molitev prisotnih so se razlegli glasovi1 žalostinke, ki jo je zapel pevski zbor Gallus pod vodstvom g. Tineta Selana. Nato je stopil pred mikrofon arh. Jure Vombergar, kulturni referent Zedinjene Slovenije, ki je z besedo po vezoval posamezne točke programa.
Spominska beseda
Tedaj je stopil na govorniški oder predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Stariha, kot slavnostni govornik. V uvodu je ugotavljal, da se „leto za letom spominjamo na tista groze in strahu polna spomladanska meseca, ko so ti soči slovenskih mož in fantov s sme hom in pesmijo odhajali iz Vetrinj. Pa je njih smeh ugasnil in utihnila njihova pesem. Tisoči so dali življenje za lepšo in . svetlejšo bodočnost slovenskega naroda. Slovenska zemlja jih je sprejela v svoje naročje; potoki krvi, ki so jo pojili med revolucijo, so jo namočili še globlje.“
Govornik se je spominjal okoliščin smrti naših rojakov ter njihovih idealov pravice in resnice. Naglašal je, 'da „smo ,se zbrali pred spomenikom, ki nam predstavlja vse njihove zapuščene grobove, raztresene širom gozdov naše domovine. Grobove, na katerih ne gora sveče, tudi jih ne krasijo krizanteme, ne klečijo matere z rožnim vencem v roki; grobove mučencev, katere skušajo sedanji oblastniki skriti pod plaščem pozabe".
„Ti grobovi so žive priče, njih pekoča vest. Oznanjajo ljubezen in odpuščanje, a zahtevajo pravico in zadoščenje."
V nadaljnjem govoru je omenjal smisel našega spomina nanje, ter bistvo našega poslanstva, ki je ta, „da bi bili
žive priče svetu, da bi z zgledom, dejanjem in besedo oznanjali, da je bila njihova smrt zločin organiziranega brezboštva, da je komuinzem bil, je in bo največji sovražnik slovenskega naroda. Danes, ko prebivamo raztreseni po vseh kontinentih, nas naši mrtvi bratje združujejo, čutimo njihovo bližino, nosimo s seboj v življenje njihov spomin.“
„Je pa naša dolžnost, da ga ohranimo tudi zanamcem, da bodo oni znali ceniti tisto veliko ljubezen, ki je vse žrtvovala a ničesar zahtevala.“
Opominjal je zbrane na hvaležnost, ki smo jo dolžni mrtvim. „Gotovo bi bil eden naših največjih grehov, če bi zatajili njih spomin mi, ki smo bili odkupljeni z njihovo krvjo." Obenem so pa oni naši priprošnjiki. Zato, „ko prosimo za njih duše, se obrnimo k njim z molitvijo in prošnjo za naš toliko preizkušeni slovenski narod. Prosimo jih za našo mladino doma, ki jo sedanje oblasti načrtno kvarijo in materializirajo; potem za našo zdomsko mladino, da bi vedno ostala zvesta Boga in narodu.“
Opozarjal je na nevarnost komunizma, ki se, kot pri nas pred 24 leti, hoče danes polastiti vsega sveta. Mi, ki smo prejeli sveto dediščino naših mučencev, moramo biti glasniki resnice in pravice. V zvestobi krščanskim načelom moramo nadaljevati boj, kajti mi „smo seme še vedno krvavečega naroda, bili smo odkupljeni za ceno tisočih naših bratov, ne samo zato, da sami ostanemo zvesti in trdni; božja previdnost nas je poslala v tujino z nalogo, da nadaljujemo boj za ona sveta načela, za katera so naši bratje darovali, kar se imeli najdražje, svoja mlada življenja“. Nato je nadaljeval: „Trdno verujemo, da bodo nastopili časi, ko bodo Slovenci romali na njihove pozabljene grobove, katere lahko danes samo s šepetom omenjajo. Na mestih, kjer so naši bratje pretakali svojo kri, bodo stala svetišča, kjer bo ves narod častil spomin padlih junakov in opeval veličino njihove žrtve. Do tistega trenutka pa moramo biti mi, zdomski Slovenci, čuvarji teh naših svetih zakladov."
Govornik je ponovno opozarjal na smisel naših konmemoracij. „Naš narodni vernih duš dan ni samo praznik spomina in žalosti, je dan obnavljanja naše zvestobe, ki je kot naša krstna zaobljuba. In zato kličemo Vam, dragi bratje, pred tem spomenikom, ki nam predstavlja vse Vaše zapuščene grobove, raztresene širom naših slovenskih gozdov: nismo Vas pozabili! Vi mrtvi in nii živi predstavljamo eno samo fronto.“
Spominske besede je zaključil s svečano obljubo padlim: „Obljubljamo Vam, da Vaša kri ni bila zastonj prelita; še klije v nas tisti ogenj idealizma in pripravljenosti za junaška dejanja. In četudi bi nam bilo usojeno kot Izraelcem, da se ne vrnemo iz puščave, trdno verujemo, da bodo naši sinovi nosili Vaš spomin kot sveti ogenj iz roda v rod. Slava Vam!“
Po besedah g. Boža Stariha je zopet zapel pevski zbor Gallus, nakar so rojaki šli v dvorano, kjer je bil na odru že postavljen oltar.
Sv. maša za slovenske žrtve
Koncelebrirano sv. mašo so poleg direktorja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Antona Oreharja, darovali še gg. župnik Matija Lamovšek, Janez Petek, CM, Jože škerbec »n Jure Rode.
Misli iz cerkvenega nagovora msgr. Antona Oreharja
Pomagajmo si! Besede sv. Pavla v prazničnem berilu: „Kako nedoumljive sa njegove sodbe in neizsledna njegova pota! Zakaj: „Kdo je spoznal rnise! Gospodovo?“ moremo obrniti na predmet spomina današnjega dneva: Ne moremo odkriti razloga za toliko žrtev, ostala nam bo skrivnost do zrenja Boga. Moremo pa spoznati pomen dejstva in spomina: No praznih besed, ne suhih solza, ampak realen klic nai bo sad današnjega dne: Pomagajmo si!
Mrtvi in potrebni nam kličelo: mislite na nas. Danes so z nami na živi straži prošnje in nauka. Molite za nas m dobra dela vršite. — Vrh mo1i‘ve je sv. maša. Za nje kot hvalna daritev Očetu za vse muke in tudi smrt. Za nje zadostilna molbeV, ko prosimo usmiljenja za nje, kolikor so še potrebni, naj niihovim dušam pomaga, nam pa da spoznati, kaj je naša naloga in moč. da io izvršimo. Naša rešitev in rešitev bratov.
Mi sami med seboj si pomagajmo, da bomo ostali zvesti krščanski misli in nauku Cerkve, ki odklanjata že p.r naravi brezbožni komunizem. Da se bomo resno trudili za globoko krščansko življenje, vsak osebno in vsi v družinah, da tako ohranimo krščanstvo v celi skupnosti. -— Da se ne bomo postavljali za sodnike drugih, sv. Pave! pravi: Tisti, ki sodi, je Bog. Da ne bomo nikdar porabljali skupnih svetinj za svoje osebne ambicije. Da si ne bomo sebi prilastili nikdar legitimacije avtentičnega boja proti brezbožnemu komunizmu. Da ne bomo podobni brezbožnemu komunizmu, ki si je edini prisvajal pravico borbe za narodno borbo. — Pre vidno rabimo besede stanovitnost, ljubezen, zvestoba krščanstvu; mislimo, da so največ škode v preteklih letih naredili tisti, ki so škofu očitali pomanjkanje krščanstva ter tako na znotraj razdirali enotnost slovenske Cerkve. — Skrbimo, da se v boju proti komunizmu med seboj ne stremo in tako sami pustimo zmago brezboštvu.
Pred seboj imamo tragičen zgled španske zgodovine, ko po končani revoluciji niso znali urediti svojega življenja in danes gledajo, kako mladina z duhovniki med njimi sanjari skoro po marksizmu in tako razumemo krizo, ki jo opazujemo po svetu, posebej v Latinski Ameriki, kamor so ti prišli na pomoč. — Varuimo te tragike naš» mladino, tragike, ki bi se mogla zgoditi, če bi se igrali borbo pred njimi. — Danes je moment za premislek o tem, kar nas obdaja. Trenutki so odločilni za vse. Prosimo v sv. maši mrtvim mir, trpečim pod komunizmom stanovitnost, nam v svobodi pa — pamet.
Med sv. mašo so vsi navzoči glasno molili in prepevali mašne pesmi.
Ne bo pa odveč, če kdaj pomislimo, da nam je prav tako ali še bolj potrebna strpnost (in ljubezen) do tistih, ki nam ne stoje nasproti, temveč ob strani. To je, ne do tistih, ki so v nasprotnem taboru, temveč do teh, ki so v našem lastr.cm, vendar v marsikakem pogledu drugače mislijo, sodijo in ravnajo, kakor pa mi. Cesto smo celo bolj nestrpni do teh, jih teže prenašamo in njihove nazo-e celo strože sodimo in bolj vneto pobijamo kakor pa nazore nasprotnikov. Zlasti ljudem s totalitarno miselnostjo je ncumljivo, da bi nekdo, ki je sicer v načelih ali temeljih istega mnenja z njimi, mogel imeti v nekaterih pogledih, podrobnostih ali zadevah drugačne nazore ko oni.
Vinko Brumen, Iskanja, str. 113
V Rogu ležimo pobiti
Po končani maši in kot zadnji (Tei proslavne prireditve se je na odru Slovenske hiše odigrala scenična konmc-moracija „V Rogu ležimo pobiti“. Na besede Jeremija Kalina in z ozadjem projiciranih podob B' re Remec, jo je zamislil in pripravil Nikolaj Jeločnik. Kot recitatorji so nastopili Nataša Smersujeva, Marjeta Rožanc in Maks Nore. Sodelovali so še Gregor Batagelj. Andrej Fink, Marko Fink, Janez Jelenc in člani ter članice SKAD-a, SDO in SFZ. Celotno predstavo jo vodil Maks Borštnik; tehnično osebje pa so sestavljali Ljubo Berlot, Jože Dobovšek ml., arh. Jure Vombergar in Franci Willempart. Izvedba je bila v okviru Gledališkega odseka Slovenske kulturno akcije in Slovenskega gledališča iz Buenos Airesa.
Prav ta dan, prvega junija pred dvajsetimi leti, je v založbi Svobodno Slovenije izšla Jeremija Kalina „Čvrm maša“, katere besedilo je bilo osnova tej predstavi. Vsi navzoči so ob nje
besedah doživljali tesnobo trenutka, ko se je v nje besedah opevala tragedija slovenskega naroda ob spominu na „Tabor ubitega človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce Materinje! Vetrinje!“ ob zaznamovanju dvanajstih tlsočev „iz rodu Benjaminovega... Moj narod Zaznamovancev! Dvanajst tisoč legiionarjev in domobrancev...“ V dušo je rezalo romanje matere, ki je nesla kosti svojega sina, da jih pokoplje v posvečeni zemlji; in pesem „Pojdem » Ribe...“ ob prizoru mrtvaških lobanj pobitih domobrancev. Ob zaključku pa je scenična konmemoracija izpovedala vero v končno zmago, in slavo Bogu: „Te. Deum Laudamus.“
Ob spominski prireditvi, katero je v predstavništvu slovenske demokratske skurnosti organiziralo društvo Zedinjena Slovenija, so vsi navzoči prejeli spo. minski program, na katerega prednji strani je bil odtis lesoreza v počastitev praznika junakov, delo akad. slikarke Bare Remec.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Teden oboroženega upora
Pretekli teden je prevratna situacija, katero so zanetili (hote ali nehote) študentje iz Corrientesa, dosegla svoj višek, in sicer v Cordobi, kjer je prišlo do pravega oboroženega upora. Dogodki zadnjih tednov, ki so vsaj splošno znani tudi bravcem našega lista, so vodili v to uporno vzdušje, katerega so v celoti izrabili komunisti in nekatere druge prevratne skupine.
Po navideznem miru, s katerim se je pričel pretekli teden, so ozračje že v torek 27. pretresle napovedi študentovskih manifestacij in še delavske splošne stavke za petek 30. maja. Takoj v sredo je nato vlada napovedala veljavo posebnih vojaških svetov v vsej državi, ter izdala odlok, da se v razburkanih krajih sestavijo vojaška sodišča, pod katera pridejo vsi izgredniki.
V četrtek, 29., ko je buenosaireški nadškof kardinal Caggiano v imenu vseh argentinskih škofov pozival k miru in treznemu preudarku, so se v Cordobi začeli odigravati dogodki, kakršnih ne pomnijo od leta 1956 doslej, študentovske skupine, katere so podpihovali komunistični agitatorji, so se polastile mesta ter začele pravo orgijo razdejanja. Policija je bila spričo števila in divjaške predrznosti tolp brez moči. Ko je položaj postajal neznosen, je gen. Sánchez Lahoz, poveljnik Tretjega Korpusa vojske, ki ima sedež v okolici Cordobe, odločil, da zasede mesto s padalskimi četami, ker je bila to edina možna pot, da se je zavarovalo prebivalstvo pred divjanjem in preden bi se položaj razširil na okolico. Ob petih (»opoldan so v mesto vkorakale padalske
čete ter pričele počasno in naporno deli pomiritve. Samo ta dan so časnikarji ugotovi1 i, da je bilo več požigov, nad sto razbitih trgovin, dve oropani orožarni^ barikade na cestah, poleg tega štirje mrtvi, 25 ranjenih ter večje število zaprtih.
Vojaška oblast je v Cordobi razglasila nočno policijsko uro, katero je mo-lala v petek še podaljšati. Ves ta čas vo vojaške oddelke napadali ostrostrelci, ki so bili skriti po mestnih poslopjih. V petek je vojska končno prodrla tudi v mestno četrt „Clinicas“, ki so jo imeli študentje pod svojo kontrolo praktično od prejšnjega petka. S tem se je tudi vrnil mir v to mesto. — Zanimiv podatek je to, da je bilo od 22 zajetih prevratnikov v petek v Cordobi, 10 Bolivijcev.
Ta poskus revolucije pa je terjal mnogo žrtev ter veliko materialno škodo. Bilo je tudi veliko število ranjenih, predvsem, ker so se v teku dogodkov vmešali še delavci avtomobilske tovarne Kaiser-Renault. A z mirom v Cordobi se je vrnil mir v vso državo.
Medtem pa je bila v petek 30. maja splošna delavska stavka, katero sta napovedali obe centralni sindikalni federaciji. Izrabili sta priliko nemirov, ker sicer stavka ne bi uspela. Tudi sicer je 36 sindikatov zanikalo nje veljavnost in proglasilo solidarnost z vlado ter voljo, da gredo ta dan na delo. Če je bil odstotek stavkajočih velik (90%), je predvsem zato, ker ljudje niso mogli na kraje dela, ker so odpovedala skoro vsa prevozna sredstva.
Z novim tednom pa se je vrnil red. Z njim pa upanje trajnega miru in možnosti dela v svobodi.
Vef kot dovoli dokazov ...
Nadaljevanje in konec intervjuja urednika revije Der Spiegel s šefom hrvaške KP Vladimirjem Bakaričem v Zagrebu.
Dvojno merilo
KP usmerja javno mnenje
. Glede Rankovičeve afere je urednik Der Spiegla vprašal, zakaj temu šefu Titove policije niso dali možnosti „npr. znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva ali znotraj Zveze komunistov naprej zagovarjati svoje stališče, kakor je to mogoče v socialističnih strankah na Zahodu?“
Bakarič je vedel povedati: ,Rečem vam, da je Rankovič to možnost imel. Toda sam je odločil, da se umakne, če bi ostal, ne bi šlo za vprašanje njegovega stališča, temveč za dejstvo, da je napačno vodil Udbo. In končno mu je bilo odpuščeno.“
; Urednik Der Spiegla je nato zagrabil Bakarica: „Rankoviču je bilo odpuščeno, čeprav je bilo rečeno, da je hotel odstraniti Tita. Toda, zakaj pa je • bil potem resnično nenevaren docent Mihajlov obsojen na ječo?“
„So zakoni, ki njegove delovnosti ne dovoljujejo,“ je pribil Bakarič, 'potrdiv-ši gornjo izjavo, da je v komunistični Jugoslaviji sleherna nekomunistična politična aktivnost prepovedana.
Razgovor je bil v to smer silo zanimiv in kaže na nepopustljivost jugoslovanskih komunistov v svoji kontroli vsega državnega življenja.
Der Spiegel: „Kaj ostaja od demokratizacije, če pg politični nasprotniki, ki so drugačnega ali nasprotnega mnenja nimajo možnosti izražati se in se boriti za svoje ideje?“
Bakarič: „Prosim, pojdite na ulice in boste ugotovili, da ljudje toliko govorijo, kakor v Nemčiji, morda celo več.“
Der Spiegel: „Toda vsebino razgovorov drži partija v mejah..."
Bakarič: „Ah, so teme, ki jih sproži partija in so tudi druge. Zveza komunistov hoče, da ljudje govorijo o vseh zadevah. Zakaj ne ? V zadnjem času smo imeli zelo široke in številne diskusije. Toda je ena sama meja, ki je ne bomo prekoračili.“
Neprehodna meja
Na vprašanje: „In kje je tista meja?“ je Bakarič potrdil neizpodbitno
dejstvo slehernega komunističnega sistema, tudi jugoslovanskega:. „Tam, kjer bi se mogli načeti temelji našega socialističnega družbenega reda.“
Kadar pa se komunist, tudi tak, kakor je Bakarič, ne more s svojo dialektiko izviti, ker pač preveč očividna dejstva govorijo drugače, pa stvarnost enostavno zanika. Ko mu je bilo rečeno, v zvezi s tkim. samoupravljalnim sistemom, da se „tudi pri vas slišijo glasovi proti temu sistemu. Tu, na Hr-■v aškem, v Zagrebu npr. ima, kakor pravi poročilo neke ankete, samo 17 odstotkov delavcev vpliv na vodstvo njihovih podjetij,“ je Bakarič zanika-val: „To ni stvarnost.“
Ko se je urednik Der Spiegla dotaknil nekaterih problemov, ki jih je imela partija v zvezi s proračuni posameznih republik ali s prometnimi predpisi, je Bakarič spet priklical na pomoč Leninovo teorijo „neizbežnega razvoja v komunizem“: „Vse te diskusije in neprilike spadajo v življenje, ki se razvija, kakor je predvidela Zveza komunistov. Je samo pot, ki vodi zdaj sem zdaj tja, toda, proti določenemu cilju.“
Bakarič je še dodal: „Dva koraka naprej, enega nazaj.“ In na Der Spie-glovo pripombo, da je tako dejal že Le.
nin, je Bakarič popravil: „...in nato! dva koraka naprej in nobenega nazaj."
Pojasnjeval je nato, da je v tem razlika med jugoslovanskim in sovjetskim komunističnim sistemom, se pravi, hitrejši hoče biti na poti v nirvano popolne komunistične družbe.
Delavec — orodje partije
Da delavstvo v jugoslovanskem komunističnem sistemu nima nobene o-blasti, kakor mu jo je revolucija obljubljala, je Bakarič brez ovinkov potrdil: „Danes v (jugoslovanskem) parlamentu večina (poslancev) ni iz (vrst) delavskega razreda... “ kajti „če bi danes samo delavce, torej ljudi iz produkcije, volili v parlament, bi bilo to maoistično...“ In je še dialektično pojasnjeval: „Vlada parlament, ne vlada. Toda, naj bo vlada učinkovita, tedaj ne morejo biti v njej samo neposredni producenti — delavci...“ Bakarič je potrdil znano kruto1 dejstvo, ki se ga zapeljane delavske množice in koristna budala nočejo ali ne 'zavedajo, da je namreč proletariat komunističnim voditeljem potreben le za izpeljavo revolucije, ne pa potem za vladanje.
Vladajoči „novi razred“ v Titovi Jugoslaviji, kateremu pripada tudi Bakarič, smatra Marksovo frazeologijo o
( enakosti za „maoistično“ ter v to ka-kategorijo postavlja tudi jugoslovanske študente,. ki so lansko leto uprizarjali izgrede, razočarani nad komunističnim državnim kapitalizmom. Bakarič je kar naravnost povedal: „Nekateri študentje na Hrvaškem so zelo maoistični — ne, kakor da bi bili za Maocetunga, temveč so za izenačenje zaslužka s podjetnostjo.“
Ko je urednik Des Spiegla dejal Bakariču, da se v Jugoslaviji kljub študentovskim demonstracijam ni ri?č spremenilo in da so v Beogradu zgradili samo en športni stadion, kar „ni zelo veliko za novo revolucionarno generacijo,“ je ta odgovoril „To ste mogli videti tudi v Franciji, nič se ni zgodilo... Pri nas pa (povrhu tega) tudi ni razlogov za nemire...“
Bakarič ni povedal v dolgem intervjuju nič novega — za tiste od nas, ki do komunizma nismo spremenili svojega negativnega stališča. Ves svobodni svet, — če le noče ostati zakrknjen — pa je dobil od enega vodilnih jugoslovanskih komunistov več kot dovolj dokazilnih izjav, da je Titova komunistična partija bila in ostaja „na poti, ki vodi zdaj sem zdaj tja, toda proti določenemu cilju“ — zmaterializirane brezbožne človeške družbei
W«e>whc:4&
„Mlss Evropa 1969“ — Slovenka
Saša Zajc iz Ljubjane je bila 18. maja na tekmovanju lepotic iz vse Evrope v prestolnici Maroka v Rabatu od mednarodne žirije priznana za „Miss Evropa 1969“. Pri tekmovanju je bil navzoč kralj Hasan in diplomatski zbor.
Na zagrebškem biennalu 1969, ki se
je vršil od 7. do 21. maja sta od slovenskih ansamblov nastopila komorni zbor RTV-Ljubljana (8. maja) in ansambel „Slavko Osterc“ (21. maja). Biennale uživa velik ugled v evropskem glasbenem svetu. Otvoritveni koncert je imel svetovno znani ansambel „Zagrebški solisti“ v katerem igra prvo vijo-lino Slovenka Jelka Stanič. Nastopili so tudi renomirani tuji ansambli, kot na primer Ensemble du studio de Muque contemporaine iz Ženeve in instrumentalni ansambel „Musique Nouvelles“ iz Bruxelesa, „Budimpcštanski koncertni ansambel“ in „Komorni zbor Rias — Berlin“.
Leningrajski Ermitaž v Ljubljani.
Narodna galerija v Ljubljani sicer hrani lepo zbirko del tujih mojstrov, ki so nastala ali ostala v Sloveniji. Toda že njeno ime pove, da je bila ustanovljena za domačo umetnost. Spričo pomanjkanja prostora lahko tuje mojstre predstavlja samo na občasnih proslavah. Tako so imeli ljubitelji likovne umetnosti te dni edinstveno priložnost videti zalogo leningrajskega Ermitaža, ene izmed največjih muzejskih ustanov na svetu. Med njimi so dela tako znanih slikarjev kot so: Murillo, Giorgione. Tizian, Van Dyck, Rubens, Rembrandt, Če omenimo samo najvidnejše izmed petdesetorice slik znanih mojstrov zahodnega slikarstva.
Turistično podjetje Kompas iz Ljubljane je odprlo na mejnem prehodu v škofijah pri Kopru prenovljeno turistično poslovalnico, ki je največji objekt te vrste v Jugoslaviji. Zanjo so porabili 5,5 milijonov dinarjev in bo nudila gostom vse turistične storitve, kot so npr. menjava valut, informacije, prodaja bencinskih bonov, itd. Turistično podjetje Kompas ima sedaj urejene poslovalnice na mejnih prehodih v Šentilju, na Ljubelju, na Korenskem sedlu, v Kozini, Sežani in Lazaretu. Na območju Srbije pa ima urejeni poslovalnici v Vatinu in Dimitrovgradu. Doslej je podjetje vložilo v svoje poslovalnice na mejnih prehodih skoro 20 milijonov novih dinarjev.
V Sloveniji je bilo lani registriranih 94.774 osebnih avtomobilov. Samo v lanskem letu se je število povečalo za 9.760 avtomobilov, število tovornjakov z vlečnimi vozili za priklopnike pa je naraslo tekom lanskega leta za 1.719 tovornjakov in doseglo koncem leta število 15.176. Zanimivo je, da so vsega skupaj samo štiri občine, ki so imele manj kot 300 registriranih avtomobilov: Lenard 309, Metlika 237, Dravograd 239 in Šentjur pri Celju 264. Presenetljiva je številka mopedov v Sloveniji. Lani jih je bilo 77.292. Mopedi (do 50
ccm) že več let spodrivajo motoma kolesa (nad 50 ccm), katerih število počasi nazaduje.
Človeško ribico (proteus), ki je bila dcslej edinstven ponos naše Postojnske jame, so našli tudi v rečici Norin v dolini Neretve. Tako ta živi okras našega Krasa ni več edinstven.
Hidroelektrarna Zlatoličje je prvi elektroenergetski objekt na Srednji Dravi in hkrati prva hidroelektrarna kanalskega tipa v Jugoslaviji. V strnjenem zaporedju od jugoslovansko-av-strijske meje pri Dravogradu je to sedma, in največja dravska hidroelektrarna. Zajezitev Drave za to hidroelektrarno je v Melju pod Mariborom. Od Melja je voda speljana po 17,2 lem dolgem dovodnem kanalu, ki se pred Ptujem steka v Dravo. S 133 megavati ima hidroelektrarna Zlatoličje večjo zmogljivost kakor obe doslej največji dravski hidroelektrarni Vuhred in Ožbalt skupaj. Od jugoslovansko-avstrijske meje imamo zdaj drugo za drugo naslednje hidroelektrarne: Dravograd 21,2 megavata, Vuzenica 53,4, Vuhred 60, Ožbalt 60, Fala 34,7, Mariborski otok 50.4 in Zlatoličje 133 megavata. Z vključitvijo i HE Zlatoličje se poprečna letna skupna proizvodnja dravskih hidroelektrarn po. veča od 1,55 na 2,20 milijarde kilovatnih ur letno.
Kolektiv Adria avioprometa-AA je
odobril združitev tega, letalskega podjetja z beograjskim podjetjem Interes-port. Novo podjetje se sedaj imenuje Inex Adria.
Umrl so. V Ljubljani: Alojz Vidmar, štefanja škerjan roj. Punčoh, Anton Malec, Agneza Kosirnik, Dominika Lambergar, Marija Velkovrh-Pavlič r. Mihelič, Jakobina Ravter, učiteljica v p., Andrej Smeraje, upok., Jože Tome, Anica Poljak, Gabrijel Mede, Naklo, Angela Stare roj. France, Škofja Loka, Zofka Virant, Žalec, Fanika Bajc, Raka pri Krškem, Jerica Milavec roj. Matičič, Medvode, Marija Hren roj. Varšek, Angela Kanduč roj. Starc, Vel. Liplene, Leopold Sulcer uslužbenec v p., dr. Karel Prah, bivši odvetnik, Imeno, Boris Jereb dentist v p., Slov. Konjice, Polde Štromajer, upok., Brestanica, Jože Pirš, pravni referent drž. ž. v p., Maribor, Ladi Oblak Sava, Rezika Šušteršič roj. Prešeren vdova po škofijskem uradnku, Šmartno pri Litiji, Alojzija Salmič, uradnica v p., Dravlje, Stane Vidmar, Novo mesto, Marija Vidmar upokojenka (95 let), Dolenji Logotec, Rudi Avguštin, profesor, Celje, Franc Klešnik, delavec, Zalog, Jožica Sitar roj. Srebot, Trbovlje, Lovro Sajovic, upok., (86 let), Kati Uran-kar-Plevnikova, Tomačevo, Vid Lipovec, upokojeni škofov uslužbenec, Maribor, Ignac Jemenšek, cestni nadzornik in dr. Ivan Zemljič, veterinarski inšp. v p., Slovenska Bistrica, Franc Kurinčič, borec-prostovoljec za sev. mejo leta 1918—19, Kobarid, Janez Mencinger, upokojenec, Boh. Bistrica.
Msgr. Jože Žabkar —
Sv. oče Pavel VI. je imenoval dosedanjega zastopnika Sv. Sedeža pri UNESCO v Parizu msgr. Jožeta Žabkarja za naslovnega nadškofa in mu poveril mesto apostolskega pronuncija na Finskem.
Novi slovenski nadškof, ki se je rodil dne 24. decembra 1914 v Ljubljani, je po očetovi strani Dolenjec, po materi pa Goričan. Klasično gimnazijo je štu • diral v Ljubljani. Po maturi je odšel študirat bogoslovje na zavod Canisia-num v Innsbrucku. Leta 1939 je bil v Ljubljani posvečen za duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v zavodu sv. Stanislava, kjer je bil prefekt do začetka druge svetovne vojne, ko so
SLOVENCI
AVSTRALIJA
Ovalon Beach, N. S. W„ 19. maja
Cenjeni g. urednik!
Prav lepa hvala za redno in vestno pošiljanje ,,Svobodne Slovenije“.
Včeraj sem poslala naročnino za eno leto o. p. Bernardu, s katerim sva kar dobra znanca že celih 13 let; saj sem včasih tudi kaj napisala za „Misli“.
O mojem plačilu Vas bo že o. Bernard obvestil; saj ne vem, kaj bomo mi Slovenci počeli brez njega, ker njegovo prizadevanje za slovenski tisk v Avstraliji je res priznanja vredno.
Prav prisrčne pozdrave g. Leopoldu Mihevcu, če je Vaš naročnik v Venezueli, in gdčni. Pepci Beričič, ker tudi bere Vaš list.
Želeč Vam vse dobro, Vam pošiljam iskrene slovenske pozdrave iz naše sončne Avstralije!
Heda Stankovič
BRAZIL
Pismo uredniku Svobodne Slovenije
Spoštovani gospod urednik.
Po dolgem času se Vam zopet oglašamo iz Brazilije, da ne boste mislili, da smo že pomrli. Kljub težkim razmeram in razdalji Smo le malo oživeli ter smo šli že dvakrat k slovenski maši v Sao Paulo. Cerkev v kateri se bere slovenska maša, je pravzaprav slovenska, ker jo je začel zidati slovenski duhovnik g. Ilc; ni še čisto dokončana, je pa zelo velika in je stala težke milijone. Pred cerkvijo je velika dvorana, lepo opremljena. Zanjo skrbi sestra g. Ilca, kakor tudi za snažnost in okras cerkve. Takoj je opaziti, da je oboje v dobrih rokah. Po maši smo vedno povabljeni v dvorano na prigrizek in razgovor. Poleg cerkve je prizidanih še več sob. Toda o njih namenu in ostalih načrtih v prihodnjem pismu.
Pa še nekaj o svetem Petru. Sv. oče je podaril Braziliji zlato vrtnico. Ker pa
Vse naročnike, ki so v zaostanku s plačilom naročnine še za lansko leto, lepo prosimo, naj jo poravnajo čimprej in naj ne čakajo opominov.
Uprava Svobodne Slovenije
nadškof in pronunc*1
! Nemci zavod zaprli. Umaknil se je v Gorico, kjer je bil pol leta kaplan pri slovenski župniji na Travniku. Kasneje je odšel v Rim, končal na gregorijanski univerzi teologijo z doktoratom. Nato je bil najbrž kot prvi Slovenec sprejet na papeško diplomatsko akademijo. Po končani diplomi je bil zaposlen na papeškem državnem tajništvu. Eno leto je bil tajnik nuncija Sigismondija v Kongu Leta 1966 pa je postal zastopnik Vatikana pri Organizaciji Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo (UNESCO) v Parizu.
Imenovanje msgr. Jožeta Žabkarja na novo visoko mesto je v čast nam vsem. Zato mu tudi naš list čestita.
POSVETU
so Brazilci zelo radodarni, so začeli iskati hlod, da bi iz njega izrezali kip sv. Petra in ga poslali sv. očetu za darilo. Po poldrugolctnem iskanju so ga našli v pragozdu (Matta Virgen) Santa Katarina. Sedaj ta kip iz hloda izdelujejo v Bahia v bližini Sao Paula. Sveti Peter, izrezan iz lesa, bo visok 12 metrov ter bo imel 3 metre v premeru. Tehta 30 ton. Letos je pa najtrši in bo zdržal dež in sonce. Letos v oktobru bodo kip prepeljali v Rim in ga bo spremljala žena predsednika, ter bo postavljen na Vatikanski vrt. Dosedaj stane prevoz in delo okrog 30 milijonov Crs. Mi smo ga videli na televiziji. Ne manjka veliko, da bo dokončan.
Vas lepo pozdravljamo
Družina Kovačeva Cachoeira Fumaca, 20. maja 1969
Družna Kovačeva živi zaradi službe daleč od Sao Paula, v notranjosti dežele (Op. ur.).
KANADA
Ali se izplača?
V	junijski številki piše v premislek zlasti slovenskim staršem torontska Božja beseda takole:
V	župniji Brezmadežne v New Torontu je bila slovenska šola zaključena v soboto, 17. maja, s šolsko mašo in razdelitvijo spričeval. Višji tečaj slovenskega jezika, katerega je obiskovalo 9 dijakinj in en dijak, je bil zaključen že v aprilu. Uspehi slovenske šole v sorazmerju s trudom, ki je položen v slovensko šolo, so gotovo skromni, če v kateri šoli, se v tej šoli otroci uče za življenje in ne za rede in dobra spričevala, ta so samo sredstvo, da se otroci slovenskega jezika rajši uče in da njihovi starši vidijo, kako njihovi o-troci napredujejo v slovenski šoli. Glavni vzroki majhnih uspehov v slovenski šoli so bili že ponovno omenjeni. Brez vsestranske pomoči staršev v družini so dobri uspehi nemogoči. Je prav tako kot s Slovenci, ki hodijo enkrat ali dvakrat na teden k angleškemu tečaju, sicer pa žive skupaj le' s Slovenci in se tudi zase angleško malo uče. Njihovo znanje angleščine bo zelo skromno. Prav tako je s slovenskimi otroki, ki
Vsak teden ena
MEDITACIJA NA GORI Karel Mauser
V	mojih sklenjenih rokah noč bedi,
v mojih sklenjenih rokah večnost drhti.
V	resje pada plaha molitev, v pečeh za mano veter šumi, z zvezdami prešiti plašč neba v dalje čez vrhe v temo valovi.
V	mojih sklenjenih rokah joče spomin,
v mojo bridkost duši rosni brinj.
izven slovenske šole povsod, celo doma s starši angleško govore.
Tako ni čudno, da se lahko začno dušni pastirji, učitelji in starši spraševati: Ali se slovenska šola izplača? Truda z njo je veliko. Morali smo zanje kupiti posebno hišo; vsako leto potrebujemo celo vrsto idealnih učiteljev in učiteljic, ki so se pripravljeni žrtvovati za otroke in idealnih pomočnikov pri župniji, ki so pripravljeni pripravljati in pospravljati prostore za šblo. Le idealni ljudje in ljudje polni ljubezni do slovenskega jezika in do slovenskih otrok, morejo odgovoriti, da se izplača slovenska šola. In če pomislimo, da celo Amerikanci za Amerikance prirejajo tudi slovenske tečaje, nas mora biti sram, če bi prišli do prepričanja, da se nam Slovencem ne izplača otrok slovenske krvi poučevati v slovenščini, o bodo dorasli, nam bodo za to hvaležni. In tudi bodo več pomenili v kanadskih kulturnih krogih, kakor tisti, ki slovensko ne bodo več znali.
Toronto
V župniji Marije Pomagaj, je imela Zveza katoliških mož prvo nedeljo po vel. noči redni mesečni sestanek. Zanimivo predavanje o varčevanju je imel g. Peter Markeš. — Župnijska folklorna skupina „Nagelj“ je poleg drugih folklornih skupin nastopila pri predstavi „Canadian Mosaic 1969“ v Regini, 18. aprila. Potne stroške je plačalo kanadsko ministrstvo za šolstvo. Nastopilo je 12 plesalcev v slovenskih narodnih nošah, katere so glasbeno spremljali Lojzka in Marija Babič ter Janez Pušic. Pri občinstvu so bili deležni lepega priznanja. — Organista Jurija Eržena so počastili 23. aprila ob priliki njegove 60 letnice. G. Eržen, ki ni le organist ampak tudi pesnik in komponist, je za svojo 60-let-nico spesnil in skomponiral BUDNICO, katero je poklonil svojemu zboru, katerega pevovodja je Dušan Klemenčič. — V četrtek 24. aprila je bil v župniji prvi sestanek skavtinj. Voditeljici sta Ivanka Kumelj in Mirjam čekuta. — Letos je prvoobhajance pripravil rev. Jože časi. Bilo jih je 47, ki so na materinski dan 11. maja prvič pristopili k mizi Gospodovi.
Nova vloga o položaju Slovencev v Italiji
Slovenska narodna manjšina v Italiji je v neprestani borbi za svoje pravice. Veliko je obljub od strani italijanskih oblasti, pa malo, zelo malo izpolnitev teh obljub, „če nam kaj priznajo, nam dajejo le po kapljicah, kakor se bolniku da zdravilo, da ne umre prehitro,“ je nedavno zapisal goriški Katoliški glas. Pri takem nevzdržnem stanju so v imenu Slovenske demokratske zveze (SDZ) predložili koncem maja t. 1. goriškemu županu posebno spomenico občinski svetovalci dr. Avgust Sfiligoj, dr. Andrej Bratuž in dr. Slavko Bratina. Ker je naša dolžnost, da smo o delu in borbah naše narodne manjšine dobro informirani, bomo objavili celotno spomenico, ker prikazuje stanje ¡Slovencev na tem ozemlju v preteklosti in sedanjosti.
Gospod Michele Martina, župan občine Gorica
Gorica
Gospod župan!
Podpisani občinski svetovalci Slovenske demokratske zveze opozarjajo z globokim obžalovanjem na dejstvo, da slovenska narodna manjšina v Italiji še danes živi v neugodnem položaju, ker ne uživa istega družbenega dostojanstva in enakosti pred zakonom, katero 3. člen ustave zagotavlja vsem državljanom „ne glede na pleme, jezik, vero, politično prepričanje in osebno ter družbeno stanje“.
V tem pogledu moramo poklicati v spomin, da je vlada v avgustu leta 1945 izjavila, „da mora demokratična obnova države nujno prinesti s sabo vrsto posebnih jamstev za državljane neitali-janskega jezika. Dovoljena in zajamčena bo svobodna raba jezika“, pravi izjava dalje, „ne samo v zasebnih trgovskih odnosih, na javnih zborovanjih, pri božji službi, v tisku, ampak tudi v ob-
čevanju s političnimi, upravnimi in sodnimi oblastvi. V krajih, kjer prebivajo v znatnem razmerju državljani neitali-janskega jezika, bo v državnih šolah zajamčen pouk materinega jezika. Posebne potrebe predelov, v katerih prebivajo ljudje drugačnega jezika in iz-i ročil, bodo zaščitene v svobodnem de-' lovanju krajevnih samouprav s posebnim ustrojem.“
Na osnovi te jasne in nedvoumne izjave je videmski prefekt dne 18. sep-' tembra 1945 poslal nekemu slovenskemu duhovniku v Nadiški dolini naslednje pismo štev. 4569/Gab:
„Njegova ekscelenca notranji minister mi poroča o Vaši pritožbi gle'de rabe slovenskega jezika.
Moje mnenje v tem pogledu izhaja iz pisma, ki ga prilagam v prepisu. Želim, da se v celoti spoštuje pravica do gojenja slovenske narodnosti v okvira italijanske države; v tem smislu bom dal navodila.
Ako se bo pripetil še kak primer to-
vrstnega nereda, Vas prosim, da mi ga sporočite in da natančno označite osebe, čas in kraj; gotovo bom posegel vmes.
Medtem pa mi je ljubo, da Vam lahko zagotovim, da se državna vlada živo zanima in sicer v ugodnem smislu za svobodo slovenskega prebivalstva, ki je vključeno v našo državo; prosim Vas, da primemo ocenite važnost izjav, katere je pretekli avgust v tem pogledu sprejel ministrski svet.
Ne dvomim, da boste tudi Vi, prečastiti, pomagali pri delu, ki ga morajo opravljati vsi državljani, da bodo ljudstva brez vsake nacionalistične prenapetosti med sabo obzirna, da se bodo spoštovala in se ljubila v duhu svobode, demokracije in človeškega sodelovanja.“
Pozneje je republikanska ustava priznala naši deželi posebno avtonomijo izrecno zato, da bi slovenskemu prebivalstvu bolje zajamčila spoštovanje in uživanje vseh njegovih pravic prav na osnovi omenjene vladne izjave; hotela je izpolniti natančno obveznost mednarodnega značaja v skladu z obnovo režima republikanskih demokratičnih svoboščin, ki je izšel iz skupne borbe vseh državljanov za boljšo bodočnost. V tem boju se niso štedile sile in bilo je veliko trpljenja, a imeli smo pred očmi življenje v sporazumu med narodi in med državljani posameznih držav, v sporazumu, ki temelji na načelu človeških pravic, na spoštovanju in priznavanju istih pravic vsem državljanom ne glede na pleme in jezik.
Prav zaradi tega 6. člen ustave ob-
vezuje republiko, da ščiti „jezikovne manjšine s posebnimi predpisi“.
Dve pozitivni normi
Razen zakona z dne 19. julija 1961, štev. 1012, ki ureja ustanavljanje šol p slovenskim učnim jezikom v goriški pokrajini in na tržaškem ozemlju, in zakona z dne 31. oktobra 1966 štev. 935, ki razveljavlja prepoved dajanja slo • vanskih imen otrokom (to sta dva pozitivna ukrepa, a izdana šele po nenehnih, utrudljivih zahtevah, ki so se vlekle šestnajst oziroma enaindvajset let od konca vojne), ni bil izdan noben drug poseben predpis za zaščito slovenske narodne manjšine v deželi; republika pa je medtem izdatno poskrbela za zaščito francoske manjšine v Dolini Aosta in za nemško, manjšino na Južnem Tirolskem z vrsto posebnih predpisov.
3. člen deželnega Statuta
Res je sicer, da 3. člen deželnega statuta trdi, da „je v deželi priznana enakost pravic in ravnanja vsem državljanom, naj pripadajo kateri koli jezikovni skupini, in da so zaščitene njihove narodne in kulturne značilnosti.“ V praksi pa izvršni deželni organi razlagajo to kategorično odredbo omejevalno in se branijo izdati zadevne izVršne predpise ter trdijo, da je za izdajanje predpisov za zaščito jezikovnih manjšin pristojna država.	i
Čemu torej služi 3. člen statuta in
3
zakaj je bil vključen v statut? In kako se bodo zaščitile narodne in kulturne značilnosti Slovencev, ko pa pristojno mesto noče izdati v tej zadevi nobenega zakonskega predpisa?
Zato trdimo, da so bile določbe 3. člena deželnega statuta vstavljene v neposredni zvezi s 6. členom ustave, kajti posebni statut je ustavodajna skupščina sprejela zaradi prisotnosti slovenskega prebivalstva in zaradi potrebe, da se to prebivalstvo zaščiti.
Senator Meuccio Ruini, predsednik komisije 75, je na eni njenih sej namreč rekel, da bo statut naše dežele „nekako statut navadne dežele, vseboval pa bo kak zlasti jezikovni predpis za zelo majhne jezikovne in etnične manjšine.“
To izhaja iz knjige poslanca Tiziana Tessitorija „Kako je nastala dežela Furlanija — Julijska krajina”. „Zelo majhne jezikovne manjšine“ pa so Slovenci.
Vsekakor je res, da so senator M. Ruini, komisija 75 in ustavodajna skupščina, čeprav so trdili, da je slovenska narodna manjšina zelo maloštevilna, vendar sklenili, da jo zaščitijo s tem, da so dali deželi posebno avtonomijo z namenom, da bo statut vseboval predpise o zaščiti, katere tako zahtevamo. Res je namreč, da X. norma prehodnih in končnih določb ustave, ki je začasno postavila posebno avtonomijo izven veljave (zaradi nekega določenega zlonamernega posredovanja), kljub temu iz-
(Nadaijevanje na 4. str.)
ötnua 4
35RDRNIKI SVOBODNE SLÖVENIJE
Ki so začeli izhajati leta 1949, so se iz skromnih začetnih Koledarjev tekom -0 let razvili do ZBORNIKOV, ki so vsako leto po vsebini najbogaiejša in po obsegu najobširnejša knjiga slovenske politične emigracije.
Zaradi izredne, naravnost zgodovinske vrednosti celotne zbirke je vedno več posameznikov, ki bi radi kupili manjkajoče jim letnike. Opozarjamo vse, ki bi hoteli imeti celotno zbirko, pa jim- manjkajo posamezni izvodi, da so na razpolago še v upravi Svobodne Slovenije posamezni letniki, in sicer:
Od leta 1949 do 1961 po ■$ 700; na razpolago ni več letnika 1954, ki je razprodan. Letnika 1962 in 1963 po $ 800; letnika 1964 in 1965 po $ 1000; letnik 1966 $ 1200, letnik 1967 $ 1500 in letnik 1968 $ 1800.
Za pošiljanje po pošti je treba doplačati $ 200.—.
Založba Svobodna Slovenija
Italijanski nogometni klub Milane jc v Barceloni v edini finalni tekmi za evropski pokal premagal Ajax iz Amsterdama s 4:1. Edini gol za Ajax je zabil iz enajsterca znani jugosovansk i igralec Veibor Vasovič, ki igra sedai za Ajax.
OBVESTILA
Sobota, 7. junija 1969:
2. kulturni večer SICA ob 20 v gornji dvorani Slovenske hiše s predavanjem dr. Srečka Barage o temi „Slovenci m italijanske osvajalne aspiracije“.
delov: slovenske narodne pesmi, pesmi drugih narodov ter slovenske modeme ritmične pesmi. Vsi rojaki najlepše vabljeni.
Seja zveze krajevnih šolskih svetov bo v ponedeljek 9. junija ob 20 v Slovenski hiši.
ESL0VENIA LIBRI
Nedelja, 8. junija 1969:
Procesija presv. Itešnjega Telesa v Don Bosco ob 10.
V Carapachajru v Slov. domu koline.
Slovenci v Argentini
SAN MARTIN
Živahno društveno življenje smo imeli v zadnjem času v San Martinu. Dne 15. maja je imela svoj redni sestanek Liga žena-Mati s predavanjem g. Primoža Langusa. Po predavanju se je razvila živahna debata. V soboto, 17. maja je bil občni zbor šolskega odbora slovenske šole škofa dr, Gregorija Rožmana. Po podanih poročilih odbornikov in učiteljskega zbora so bile volitve novega odbora in so bili izvoljeni: za predsednika g. Vladimir Voršič, za odbornike: ga. Lidija Žagarjeva in gg. Ivan Jerman Andrej Makek, Alojzij Rezelj, Miha Smersu, in Karel Uršič. Istega dne zvečer je bil v Slovenskem domu za člane in prijatelje doma asado ob lepi udeležbi in veselem razpoloženju. V nedeljo, 18. maja je v domu predavala članicam SDO gospa Anica Kraljeva „O spolni vžgoii“. Mladci SFZ so pa isto nedeljo odšli na izlet na kinto g. Izidorja Kastrevca, kjer so ves dan preživeli v naravi ob raznih igrah. V soboto 24. maja je slavil v domu prvo obletnico svoje ustanovitve slovenski orkester „The Goldentones“, ki ga sestavljajo bratje Plesničarji Udeležba je bila zlasti s strani slovenske mladine izredno velika in razpoloženje izvrsi.no. Novi orkester se je med Slovenci odlično uveljavil in priljubil.
PO ŠPORTNEM SVETU
Jugoslovanska teniška ekipa je v
drugem kolu za Davisov pokal doživela hud poraz in izpadla iz nadaljnjega tekmovanja. V Zagrebu jo je premagala Španija kar s 5:0. V istem kolu je švedska premagala Nemčijo 4:1, SZ Kanado 4:1, Romunija Izrael 5:0, Italija Avstrijo 5:0, V. Britanija Irsko 5:0, ČSSR Monako 5:0, Poljska pa se je uvrstila na Siesto Južne Afrike.
SLOVENCI PO S VIT V
NEMČIJA
Slovensko srečanje v Stuttgartu
Na binkoštno nedeljo 25. maja je
bilo v Stuttgartu srečanje Slovencev iz Nemčije, katerega namen je poglobiti versko in narodno zavest, obenem pa nuditi priložnost za domačnost v krogu prijateljev in znancev.
Opoldne je bila sv. maša v cerkvi St. Georg, nato pa pete litanije. V dvorani razstavišča na Killsbergu je bila ob 15. uri popoldne prireditev z nastopi pevskega zbora slovenskih plesnih sku-tombola in zabava pri kateri je igral za ples slovenski orkester „Slavček“.
Na prirodnjem svetovnem namiznoteniškem prvenstvu bodo za naslov prvaka igrale štiri ekipe, prvi dve iz obeh skupin, in ne samo zmagovalca teh skupin. Ta predlog je predložila Jugoslovanska namiznoteniška zveza.
Na letošnjem tekmovanju v Muen-chnu je v prvi skupini zmagala Japonska pred Jugoslavijo, ki jo je premagala s 5:1. Edino zmago je dosegel Surbek nad Itom z 2:1 (11.21, 21:19, 21:17). V drugi skupini je bila prva ZRNemčija, katere ekipo trenira znan» predvojni jugoslovanski tekmovalec Vi* ljem Harangozo. Po končanem tekmovanju v tej skupini so bile na drugem mestu z enakim številom točk in celo z enakim številom dobljenih in izgub-Benih nizov čSSiR, švedska in Južna Koreja. Zato je o drugem mestu določal količnik v nizih v medsebojnih srečanjih. Tako so naračunali Južni Koreji 16:15, švedski 17:16 in ČSSR 14:16.
Sobota, 14. junija 1969:
II. prosvetni večer ZS ob 20 v mali dvorani Slovenske hiše. Komorni koncert okteta Ivan Cankar pod vodstvom g. Ivana Omahna.
SKAD ima sestanek ob 18 v Soven-skl hiši s predavanjem g. B. Finka ,. Smisel njih žrtve“.
Nedelja, 15. junija 1969:
Tudi letos se bodo o sv. Alojziju zbrali šolski otroci na prireditvi, ki jo vneto pripravlja šola dr. G. Rožmana ob 16 v Slovenski hiši.
V San Martinu v Domu ob 10 sestanek mladcev s skioptičnim predavanjem g. Mihe Smersuja o Bariločah.
Koline v Domu v San Martinu.
Na Pristavi izvrstne koline.
Knjižnica Zedinjene Slovenije posluje v ponedeljek, sredo, četrtek, petek od 18 do 20 ure, vsako soboto ob priliki šolskega tečaja in vsako nedeljo po sv. maši.
Dr. Tone žnžek
ADVOKAT
Uraduje za rojake ob sredah in petkih od 17—19
Na telefonu 47-4852 tudi dopoldne
Lavalle 2331 5. nadstropje, pisarna 10
Ena kvadra od subte. „Pasteur“
Editor responsable: Milos Star* Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
T. E. 69-9503 Argentina
JAVNI NOTAR
četrtek, 19. junija 1969:
V San Martinu v Domu ob 18 sestanek Lige Žena Mati s predavanjem dr. Vitala Ašiča o „Pravicah žene po današnji argentinski zakonodaji“.
Nedelja, 22. junija 1989:
V	San Martinu bodo imele članice SDO ob 10 spominsko proslava za naš vernih duš dan z govorom g. Smersuja.
V	Slomškovem domu proslava v spomin junakom ob 16.
DRUŠTVENI OGLASNIK
II. prosvetni večer Zedinjene Slovenije bo v soboto, 14. junija, ob 20 v mali dvorani Slovenske hiše. Na programu je komorni koncert olčeta Ivana Cankarja iz Berazateguija pod vodstvom Omahna. Program sestoji iz treh
■ FRANCISCO RAUL CASCANTE
•	Escribano Público
Pta. baja, offc. 2 { Cangallo 1842 Buen
T. E. 35-8827
Atrsa
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10-
Lujdn, Alte. Brown 100 T. E. 105 ali 516
V petek in soboto od 9—13
12)
II
1!
o g. fi O »? 'S *<
FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1969i
za Argentino 5 2.700.—. Pri pošiljanja po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa lf USA dolarjev za pošiljanje z avionsk* pošto. — Evropa, ZDA in Kanada ss pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Bs. Airea. T. E. 33-7211
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologija
ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 235, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
PORAVNAJTE NAROČNINO!
e- J
iBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBaBBBBt
DRUGI PROSVETNI VEČER „ZEDINJENE SLOVENIJE“
Nastop oktetu „Ivan Cankar“
Dirigira: g. Jože Omahna Spored: 1. Slovenske narodne pesmi
2.	Pesmi Južne Amerike in Ukrajine
3.	Slovenske moderne ritmične pesmi
Čas: Sobota, 14. junija, ob 20 v mali dvorani Slov. hiše
eaaeBaa»easea«j»BBaBaaaaeaeaaaaaaaaaaa#BBaa»BBeaaBaBeaeaBaaaaBaaBaBaaaaaaBBBeaBaBaaaai
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
DOMAČE KOLINE
v nedeljo, 15. junija, popoldne in zvečer od 18 dalje igra slovenski
orkester „The Goldentones“
Klobase za dom bodo na razpolago v soboto od 15 dalje
Slovenski dom v Carapachavn
priredi v nedeljo, 8. junija, vsakoletne
KOLINE IN DRUŽABNO PRIREDITEV
Opoldne bo pripravljeno kosilo. — Koline pa bodo na razpolago že v soboto zvečer.
Igra orkester “San Pauli”
iVBa»BaB»»BBBRBBaaaBBBflBBB>»lia»«»lBBBIHBBBB«B«aailB«Bfl»l»aaaa»*aBtBBII»aBBUIIIiaBBIBBMaBBaaBlllRaiBBB»«
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
C C. SLOGA Ltda.
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
IZPLAČILO DIVIDEND
Občni zbor dne 29. marca 1969 je za poslovno leto 1968 odobril od odbora predlagane dividende na vpisane delnice, ki so izplačljive v gotovini ali z vpisom novih delnic.
Istočasno vabimo člane, da podpišejo prijavnice na posmrt-ninsko zavarovanje, ki stopi v veljavo 1, julija 1969.
Uradne ure so v torek, četrtek in soboto od 16 do 20
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič, posluje vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 17 do 19.
nBBBBBBBBBBBBBBBBBaaBBBBBBBBBaBaBBaaaaBBB
•nami
“BBaagp
NOVA VLOGA O POLOŽAJU SLOVENCEV V ITALIJI (Nadaljevanje s 3. str.)
javlja, da „ostaja zaščita jezikovnih manjšin veljavna v skladu s 6. členom.“
To pa mislimo, da pomeni, da bi tudi navaden statut moral vsebovati določbe o zaščiti Slovencev v deželi.
Danes pa stojimo ob razsodbi ustavnega sodišča, ki izroča to stvar državni pristojnosti.
Navzlic temu pa smatramo, da bi dežela morala dati vsaj pobudo za tak zakon, kajti njeni organi poznajo hudo stisko slovenskega prebivalstva, ki jo povzroča „nepriznavanje in nespoštovanje“ vseh njegovih pravic, zlasti do svobodne rabe svojega jezika v odnosih s političnimi, upravnimi in sodnimi ob-lastvi“, ki jo vladna izjava iz avgusta 1945 izrecno obljublja.
V bistvu gre vendar za naravne pravice človeške osebe, ki so nedotakljive in katere so Slovenci tega ozemlja svoj čas že uživali.
Vsi državljani imajo v družbi enako dostojanstvo in so pred zakonom enaki
Kot take morajo biti te pravice polno priznane, izpeljane in spoštovane, kajti 2. člen ustave pravi, da „republika priznava in jamči nedotakljive pravice človeka kot poedinca in v družbenih tvorbah, kjer se njegova osebnost razvija.“
3. člen ustave še močneje izjavlja, da „imajo vsi državljani enako družbe-
no dostojanstvo in da so enaki pred zakonom ne glede na spol, pleme, jezik, vero, politično prepričanje in osebni ter družbeni položaj.“
Logičen zaključek tega je: italijanski državljan slovenskega jezika nima enakega družbenega dostojanstva in ni enak pred zakonom, dokler polno ¡ne uživa svojih nedotakljivih pravic, katere mu ustava daje in jamči, in med katere moramo šteti tudi pravico svobodne rabe slovenskega jezika v odnosih z javnimi oblastvi, kakor se to godi pri Francozih v Dolini Aosta in pri Nemcih na Južnem Tirolskem.
Enciklica „Pacem in Terris”
V okrožnici „Pacem in terris“ je papež Janez XXIII. opozoril na potrebo, da se priznavajo in spoštujejo vse pravice manjšin; to naj bo dejanje pravičnosti, ki ga država mora izvršiti nasproti manjšinam.
„Da javna oblastva dajo svoj prispevek s tem, da pospešujejo človeški razvoj manjšin z učinkovitimi ukrepi v prid njihovega jezika, njihove kulture, _ njihovih šeg, njihovih dohodkov in gospodarskih pobud, to ustreza zahtevi pravičnosti,“ pravi enciklika.
ve o človeških pravicah”, ki jo je sprejela skupščina Združenih narodov dne 10. decembra 1948, in „Evropskega dogovora o človeških pravicah“, ki je bil sprejet 4. novembra 1950.
Na kratko pa rečemo, da oba omenjena Izjava in ¡Dogovor potrjujeta telesno in duhovno zaščito osebe v vseh njenih izrazih in zaščito pravne osebnosti posameznikov.
Manifest Liberalne Internacionale
Druge listine, ki opozarjajo na nujno potrebo, da se za zaščito pravice človeka, posebno pa narodnih manjšin, so manifest, ki ga je sprejela liberalna internacionala v aprilu 1947 v Oxfordu in Izjava iste liberalne internacionale iz leta 1967.
V Manifestu beremo, da „se vojna lahko odpravi in da se mir na svetu in gospodarsko blagostanje lahko obnovita samo, če se bodo vsi narodi ravnali po pogojih, ki so v njem označeni; med temi pogoji je „spoštovanje jezika, vere, zakonov in običajev narodnih manj-
jave o zaščiti narodnih manjšin tistih strank, ki se sklicujejo na človečanski socializem.
Sicer pa bi bil sam socializem, ki namerava rešiti vsa vprašanja človeške družbe, brez pomena, če bi to ne bilo tako.
Potreba zakona o celotni zaščiti
Vesoljna izjava o človeških pravicah
Leto 1968 je bilo mednarodno leto človekovih pravic; v naši deželi je bila proslava od 23. do 26. septembra 1968. Tu ne nameravamo ponavljati in razlagati posameznih členov „Vesoljne izja-
V boju proti nezdravim centralističnim težnjam pa liberalna izjava opozarja med drugim na potrebo, da se zavarujejo pravice manjšin, da bodo lahko uživale bistvene svoboščine, ki so označene v Manifestu.“
Marksizem-socializem
Zelo so tudi znana izročila s poudarkom na mednarodnosti in teoretične iz-
Poklicali smo v spomin nekatere zelo važne listine in stališča mednarodne veljave, ki se tičejo predmeta, ki nas zanima, namreč zaščite pravic človeka kot posameznika in kot člana družbe, zlasti pa kot člana narodne manjšine. Slovenci v deželi Furlanija — Julijska krajina namreč ne predstavljajo samostojne narodno-jezikoslovno skupine brez zgodovinskih, kulturnih, političnih in drugih izročil, temveč so slovahske-ga rodu in del slovenskega naroda, odtrgani od svoje matične države po mednarodni pogodbi kot je mirovna pogodba. V deželi Furlanija — Julijska krajina so samoniklo prebivalstvo, ker živijo tukaj dobrih štirinajst stoletij.
državljanov, kajti nihče ne more tajiti trdega trpljenja slovenskega prebivalstva, kateremu so teptali vse že pridobljene pravice in so ga preganjali z namenom, da bi ga uničili.
Slovenci v deželi Furlanija-Julijska krajina danes zahtevajo, da bi lahko živeli v miru in dostojno, da bi uživali vse nedotakljive pravice, ki gredo jezikovni manjšini in ki so njena zgodovinska, kulturna, gospodarska in politična lastnina.
Ne zanimajo pa nas toliko zgoraj navedeni dokumenti kot pa neovržno dejstvo, da so Slovenci v deželi Furlanija — Julijska krajina italijanski državljani po polnem pravu. Italijanski državljani slovenskega jezika z vsemi pravicami in dolžnostmi, katere republikanska ustava priznava, potrjuje in jamči. Republikanska ustava je izšla iz skupnega izkustva in trpljenja vseh
(Nadaljevanje prihodnjič)

Želijo živeti, se razvijati in napredovati po naravnem redu; na njihovo pot naj se ne stavlja nobena ovira, tako da se bodo zares lahko čutili enake pred zakonom in državljane z enakim dostojanstvom v družbi.
Ker pa so vsi Slovenci naše dežele istega izvora, rodu in naroda, se pri priznavanju, spoštovanju in uživanju njihovih pravic ne sme delati nobena razlika, pa naj živijo na Tržaškem ozemlju ali v goriški ali videmski pokrajini.
Vse to želimo tudi preko 6. člena ustave, kajti vsaka moderna demokratična država in vsi njeni državljani morajo biti prepričani, da je treba narodne manjšine celotno spoštovati in zaščititi, čutiti morajo torej gnus pred vsako mislijo in skušnjavo, da bi jih stiskali in asimilirali tudi v najbolj prekanjenih oblikah integracije.