PoStarina plačana. Posamezna ftev. Din 1-— Štev. 33. V Lfubljani, fetrtek dne 13. avgusta 1925. Leto VIIL Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo »Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 Izhaja vsak petek. K«roiP»~' " Dle " sr -'letno Din 15'- »•■ "r Bodimo možje! (Piše napreden kmet.) ijicea. ;iu"bljana . Pod besedo mož so pojmovali naši predniki inoža, ki je kaj držal nase, ki ni bil nikaka veter-nica. Njegova beseda in obljuba je morala držati. Takemu pa, ki ni držal besede, ni imel nobenega ponosa, so rekli: cTa ni možl» Le prave može so si izbrali za svoje zastopnike v občinskem odboru in drugod. Tudi danes le ta kaj velja, in ga imajo za moža, ki ostane pri svoji besedi in obljubi. Takemu pravimo kmetje «mož-beseda>. Ta «mož-beseda» pa ne velja samo za njegove zasebne zadeve, ampak še mnogo bolj velja to dandanes v politiki, to je pri možeh, ki so nekaki naši vodniki, ki zastopajo naše težnje in potrebe kot poslancL In taki možje, ki navadno več vedo kakor mi preprosti kmetje in obrtniki, bi morali biti najčistejši zgled možatosti, ne pa danes tako, jutri drugače; pred nekaj meseci zabavljati čez to in ono stranko, a kakor hitro se pokaže, da se bo dalo doseči kaj časti in veljave, pa vse zatajiti. Taki možje kot naši vodniki niso pravi možje in ne bodo nikdar ničesar dosegli za nas. Kot taki, ki so se in ki bi še dandanes zatajili Svoje obljube, samo če bi malo pokazalo v njihovo korist, so veljali nekateri naši klerikalci. To so pokazali lani, ko so bili na vladi. Isto velja za Samostojno kmetijsko stranko in za g. Puclja. Tako menjavanje politike ni možato. Zato se o g. Puclju lahko reče: cNi pravi mož!> On je dober ljudski govornik, ki s svojimi obljubami marsikoga preverje, da bo g. Pucelj dosegel za kmetski stan vse najboljše. Ne pravim, da ne bi bil zmožen, a s takim slepomišenjem zdaj tu zdaj tam, se zapravi vsa tista veljava, ki je potrebna za dosego kakih koristi. S pravim nastopom in odločnostjo se da kaj doseči. Le poglejmo dr. Žerjava. Od malo govori, a se drži dosledno tega, kar si je začrtal, in naj ima že potem mesto v vladi ali ne. To je res mož. Tudi jaz sem bil v začetku za g. Puclja, a ko sem spoznal vso njegovo nestanovitno postopanje, sem se obrnil od njega. Zdaj je on zašel med Radičevce. Ti se tudi lev6 kakor kače spomladi. Noben le malo zaveden kmet, in tudi noben drugi ne bo takim slediL Vemo, da se bo g. Pucelj izgovarjal na radičevsko seljaštvo, da je to nekaka kmetska stranka med Hrvati. No, to je pa samo po imenu. Kdor hrvatske razmere pozna, ve, da na Hrvatskem pred vsemi drugimi imajo prvo besedo baš nekmetje meščani. Za temi pa pride bogata duhovščina s svojimi velikimi posestvi in še grašč..ki. Vsi ti pa še nikdar niso bili za nas manjše kmete. Proti tem so tudi Radičevci brez moči in proti njim tudi prav ničesar ne bodo napravili. Pa kakor doli, tako bo tudi ostalo tu pri nas doma v Sloveniji, dokler se bo zastopnik kmet-skih zadev g. Pucelj držil s takimi nekmetskimi strankami in tako nastopal, kakor pravi in odločni mož ne sme. Mi pravi napredni kmetje ostanimo trdni ter se še bolj tesno oprimimo naše Samostojne demokratske stranke, ki gre neustrašeno svojo zarisano pot ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Politični pregled Navzlic skupščinskim počitnicam sedanje javno življenje ni brez političnih dogodkov. Kralj Aleksander prebiva na Bledu, kjer ostane menda še ves ta mesec. K njemu dohajajo ministri poročat o političnem položaju in o vladnih zadevah, tako, da se sedanje politično življenje odigrava deloma v Beogradu, deloma pa na Bledu. A ministrski predsednik Pašič se mudi še v zdravilišču v Karlovih varih, odkoder pa se te dni poda v neko francosko kopališče. Ministri, kolikor jih je sproti v Beogradu, imajo domala dnevno svoje ministrske seje, na katerih pretresajo tekoče vladne zadeve. Med najvažnejšimi so zadnje dni bile tako imenovane feaključne konvencije z Italijo ter trgovinska pogodba z Avstrijo, ki nam naj bi zagotovile spodobne odnošaje Z obema sosednima državama. Toda konvencije z Italijo so povzročile spor med radičev-Skim ministrom Krajačem in zunanjim ministrom dr. Ninčičem, ker je baje dr. Krajač izrazil mnenje, da preveč popuščamo napram Italiji. Koliko je to res, se bo dalo presoditi Sele y par dneh, ko bodo konvencije objav- ljene. Obenem je pa dejstvo, da se je dr. Krajač enostavno umaknil s svojo nejevoljo in je torej spor v vladi z njegovim umikom poravnan. Vobče se opaža, da radikali že znajo radičevce sukati okoli prsta kakor papir.. Kar se tiče naše trgovinske pogodbe z Avstrijo, se bodo pogajanja še nadaljevala. Obilo neprilik povzroča sedanji vladi Štefan Radič, ki venomer govori, in vmes daje tudi mnoge nepremišljene izjave. Radikali so mu že parkrat namignili v listih, naj bo malo skromnejši v izjavah, naj skratka brzda svoj jezik. Toda vse nič ne pomaga. Zdaj so končno našli način, kako se Radiča vsaj za nekaj časa najlepše iznebijo: določili so ga za delegata na konferenci Zveze narodov, ki se bo v kratkem vršila v Ženevi. Seveda, obenem se pa že tudi poraja skrb, da bo Radič tam zunaj uganjal še večjo zmedo kakor doma. Je pač križ s tem neugnanim Radičem. Toda radikali so ga hoteli za zaveznika — zdaj ga imajo. In menda polagoma uvidevajo, da so z njim v marsikaterem pogledu dobili — mačka v žaklju. Kajti, Radičeve __Hrvatskem se marsikod majejo, hrvatsko ljudstvo ni več prav zadovoljno z Radičevimi preokreti. Kakor znano se je že precejšnje število poslancev odcepilo od Radiča in oni zdaj med ljudstvom ostro agiti-rajo proti njemu. Imajo baje tudi lepe uspehe. In če se obenem uvažuje, da tudi Samostojna demokratska stranka neprestano pridobiva tal med radičevci, a tudi med radikali, kakor so to dokazala sijajna zborovanja, ki jih je v nedeljo imel Svetozar Pribičevič v Hercegovini, — tedaj se lahko presodi, da sedanji položaj tako zvane RR vlade nikakor ni tako rožnat, kakor bi to radi dopovedali slovenski radičevci z gospodom Pucljem in njegovim «Kmetskim listom* vred. • Kar se tiče naših domačih političnih razmer, lahko zopet z zadovoljstvom poudarjamo, da SDS vedno bolj pridobiva na moči in ugledu, ter da se v njej prisrčno poglablja medsebojno zaupanje. To je posebno dokazala seja izvršilnega odbora SDS za ljubljansko oblast, ki se je vršila v soboto zvečer v Ljubljani. Glavna, izčrpna poročila o sedanjem političnem in gospodarskem položaju sta podala minister n. r. dr. Žerjav ter znani gospodarski strokovnjak Ivan Mohorič. Zborovalci so njuna poročila vzeli z navdušenim odobravanjem na znanje, nakar je bilo objavljeno nastopno obvestilo, ki v kratkih stavkih obsega celotno sedanje stališče SDS: «Načelstvo SDS za ljubljansko oblast je vzelo poročila svojega predsednika bivšega ministra g. dr. Žerjava in svojega člana, bivšega pomočnika ministra, g. Iv. M o h o -riča s soglasnim odobravanjem na znanje. Na podlagi teh poročil in referatov okrožnih tajnikov, ki kažejo razveseljiv napredek strankine organizacije v vsej oblasti, se je razvila živahna debata, v kateri so bile podane smernice za nadaljnjo, še krepkejšo akcijo stranke na političnem, gospodarskem in kulturnem polju. Zlasti so bila odobrena načela za poglobitev in razširjenje organizatoričnega dela. Z zadoščenjem so bila sprejeta poročila, ki ugotavljajo, da so zadnji politični dogodki samozavest in odločnost najširših krogov SDS le še utrdili. SDS se v polni meri zaveda, da edino ona predstavlja zavedno naci-jonalno in napredno fronto v Sloveniji, s katero mora državna politika, ako je iskrena in vodena v duhu državnih interesov v polni meri računati. Kakor vsako vladino kombinacijo tako presojamo tudi današnjo s stališča naših načel. Od postopanja vlade bo torej odvisno naše zadržanje napram njej. V tem okviru je izvrševalni odbor SDS pooblastil predsedstvo oblastne organizacije, da ukrene morebiti potrebne taktične ukreoe> Kaj pa naši klerikalci? O njih danes ne oomo trošiH preveč besed. Zadnje čase se lih je lotila precejšnja pobitost. Zdaj vidijo, v kakšno zagato so ziezii s svojo avtonomijo in praznim obljubkarstvom. Njihovi poslanci zdaj zopet hodijo svojim voiilcem v vas, toda povsod se morajo prepričati, da od njihove stranke pade list za listom. Ljudstvo je sito praznih obljub. Na sedanjem obupnem položaju klerikalcev bi se lahko zgledovali tudi g. Pucelj in tovariši, ki sicer od svoje nove radičevske bratovščine obetajo samo drobtine, a niti teh ne bodo dosegli. Ko se bo enkrat — in sicer prav kmalu — izkazalo še to, da niti klerikalno niti samostojneško obljubarstvo nima več mamljive moči pri težko izkušenih slovenskih volilcih, tedaj se bo uveljavilo pravo prepričanje, da tudi v politiki obvelja le načelnost, doslednost in odkrita beseda. Vse to pa je doslej in bo še nadalje zastopala v Sloveniji edino Samostojna demokratska stranka. GROSUPLJE. Tukajšnje sokolsko društvo se pridno pripravlja na letošnjo prireditev, ki se vrši, kakor smo že poročali, na Mali Šmaren dne 8. septembra. Četudi je še ves mesec časa, vendar že sedaj pridno dela veselični odsek, da bo prireditev izredna in veličastna manifestacija vsega dolenjskega Sokolstva. Obljubila so nam še nekatera bratska sosednja društva, da bodo sodelovala, upamo pa in prepričani smo, da bodo vsa bližnja dolenjska društva, kakor tudi ljubljanska ta dan pohitela v naše lepe Grosuplje ter s tem pripomogla najmlajšemu društvu ljut£ Ijanske župe do zgradbe lastnega doma. Nadeli smo si nalogo, da pričnemo z zgradbo še letos, in to težko nalogo hočemo tudi izvršiti. Prepričani smo, da bo vsak, ki je naklonjen sokolski misli, posebno pa vsi, ki so bili lansko leto na naši prireditvi, prihitel letos k nam, kajti letošnja prireditev bo imela kaj pester program; med drugim tudi za tu nekaj novega, veliko tekmo v žakljih in razne druge zanimivosti. Za mladino bo na razpolago velik plesni oder na prostem. Svirala bo železničarska godba (Sloga* iz Ljub- ljane. Tudi pristni dolenjski cviček z Gadove peči in dobro štajersko belo vino smo si priskrbeli, ter upamo, da ne bo nikomur žal, ko bi prebil par res veselih urie med nami. Zatorej naj ne manjka ta dan nikogar, kdor želi vesele domače neprisiljene zabave. — Zdravo! — Odbor. LITIJA. (Drobiž iz litijskega okraja.) Veličasten napredek naprednih glasov v litijskem okraju je prisilil vplivne klerikalne generale, da so pričeli misliti na kapitulacijo. Zato pa se drami jo vrli Trebeljevci in Kandršani in Kotrede-žarji. Tako je prav. Sloga jači — nesloga tlači. Dobro slovensko ljudstvo pa s svojimi nastopi dokazuje, da mu ni več za klerikalna mazila. To nam dokazujejo občinske volitve, ki so se vršile v teh krajih. Čast fantom in možem, ki so to pot — ne oziraje se na levo ali na desno — svojo dolžnost storili z zavednostjo in ponosom. Krepke SDS krajevne organizacije v litijskem okraju dokazujejo časten napredek članov v še pred kratkim tako klerikalnem litijskem okraju... Napredovanje, delo brez hrupa, to boli nasprotnike. Koncem avgusta, bomo imeli v občini Hotič občinske volitve. Radi nerednosti je bil ondotni občinski odbor razpuščen. Dobili smo gerenta in gerentski sosvet Gerentom je imenovan g. Rotar iz Gradca. Naša skrinjica je prva in nosi naslov (Napredna gospodarska lista*. Nosilec liste je g. Niko Krhlikar iz Gradca. Na tej listi so zastopani vsi stanovi in sloji ljudstva. Zato veli nam pamet zdrava, da prva skrinjica je prava! — V Šmartnem se vrši v nedeljo popoldne velika tombola v prid zgradbi Sokolskega doma. Krasni dobitki: sobna oprava, podplatarica, plug, večji kosi manufakture itd. Vse to dobiš na srečke, ki se bodo prodajale po 3 dinarje. V nedeljo vsi v Šmartno! — Naša mladina giblje in vadi pridno. Sokolski telovadnici Litija-Šmartno se polnita z mladimi borci jugoslavenske nacijonalne misli. Delo (Sokola* bomo videli na prireditvi v prvih dneh septembra. Poleg (Sokola* imamo tudi (Edinost*, organizacijo napredne mladine, v kateri je tudi delavstvo častno zastopano. Tudi (Orjuna* krepko vežba in razvija svoje ideje med mladino. Ob pogledu na vrste vseh teh mladih, idealno razpoloženih borcev, nas blaži zavest popolne zmage v skorajšnji bodočnosti." Savski. GORNJI LOGATEC. Letošnji Veliki Šmaren bo naš dan, naš praznik. Slavili bomo pokritje Sokolskega doma. Dne 22. aprila 1923. se je ustanovilo sokolsko društvo v Gornjem Logatcu in po dobrih dveh letih bo imelo pod streho svoj lastni dom. Kdor se hoče veseliti z nami uspehov vstrajnega in napornega sokolskega dela v telovadnici in izven nje, bo sprejet v naši 3redi 9 prisrčno dobrodošlico. Številna bratska sokolska društva so nam že obljubila svojo udeležbo. Svoj poset nam je napovedala tudi Samostojna strokovna delavska Unija iz Ljubljane, ki bo imela skupno z logaškimi tovariši ta dan svoje zborovanje pri nas. Pozdravljeni, prijatelji, ki prihajate v svate, da nam daste moralne in materijalne podpore za naše bodoče delol — Zdravo 1 ŠMARJE PRI JELŠAH. Dne 15. t m. priredi O. O. Orjune mariborske oblasti v naš kraj izlet z velikim in zanimivim sporedom. Vabljeni so nacionalisti tudi iz drugih oblasti. Sv. Krištof pri Laškem. Z začudenjem smo vzeli na znanje, da so se naši nekdaj tako zedinjeni klerikalci sprli med seboj. Pri lanskih občinskih volitvah so bili še edini in so imeli samo eno kandidatno listo za vso občino. Za bodoče občinske volitve, katere se vršijo 23. t m^ so sestavili za vsako volišče po eno kandidatno listo, ker si želijo imeti za vsako volišče po enega župana. Upamo pa, da so bodo volilci zavedali, na kak zvit način jih hočejo spraviti na led. Zavedni občani smo se odločili, da bomo volili prvo skrinjico, ker imamo dokaze, da so njeni zastopniki storili še največ za blagor in dobrobit vseh občanov. Torej, dne 23. t m. vrzimo kroglice vsi v prvo skrinjico! SV. BARBARA PRI MARIBORU. Strašno neurje je privrelo v nedeljo dne 2. avgusta popoldne nad nas. Potem ko je že ves dan deževalo, so se začeli takoj opoldne poditi temni oblaki od Kozjaka in Pohorja in ob drugi uri popoldne je že naznanjalo iz velike daljave grozno gromenje nesrečo. Ne pomnijo niti stari ljndje takega bropemja, ki mu je kmalu sledila gosta toča med budim nalivom. Padala so zrna, velika kakor orehi, in uničila dobro tretjino poljskih in vinogradnih. pridelkov. Posebno vinogradi so hudo poškodovani. Vendar pa Sv. Barbara niti ni najhuje prizadeta, ker je divjalo neurje drugod še bolj. — V soboto dne 15. avgusta 1925. priredijo narodni krogi v gostilni pri Kranarju veselico v korist tukajšnji šolski decL Iz čistega dobička se bodo nakupile ubogim šolarjem šolske knjige in druge potrebščine, po možnosti Anton Stražar: ZH1 L7UBEZE Tako je torej ta Jozelj kupčeval po Štajerskem!.. Tone je skončal s to zgodbo. Znanci so si pripovedovali še dosti drugih starih reči, seveda tudi smešnih. Pa Trdin je vkljub temu bil bolj zamišljen in malobeseden. Šele v Kranju v gostilni je nekoliko oživel. Po dveurnem počitku pa so znova vzeli pot pod noge in koračili dalje. Z nočjo vred so prišli v Dolino. Za zaključek romanja so se še oglasili malo pri Jožetu. Tam je Jaku reberski birič, kakor so rekli kmetje sodnijskemu slugi, vročil obvestilo ali «pečat», da se bo na licu mesta prihodnjo sredo vršila pod prisego vseh prič zadnja obravnava zaradi pota. «Tako, enkrat bo vendar konec te vražje pravde, saj je že čas!» reče Trdin, ko spravlja list v žep. Ko so se znanci razhajali vsak na svoj dom, pa je Uriha govoril Jaku: «To ti rečem, pravda je zlodjeva reč — veš tako: kmet mora kravo držati, dohtar pa molze ...» V. Trdin je zgubil, pravdo.. Na smrtni postelji je govoril stari Trdin: »Jaka, skoraj vseh nesreč sem ti jaz kriv... pusti!» Prosim te, od- Zadnjo torkovo noč, ko se je naslednje dopoldne imel izvršiti zaključek pravde na licu mesta, ni Jaka od samih skrbi nič spal. V jutro tudi zajtrkoval ni nič. Pač pa je šel v čumnato in se iz steklenice zelenke napil sadnega žganja — kar na korajžo... Pa glej ga spaka, tokrat žganje ni imelo take moči kakor drugekrati — samo malo se je zdelo Jaku, da mu raste pogum in da ga zapuščajo skrbi. Še pred napovedano deseto uro je bilo polno ljudi na kraju usodnega pota, katerega je on na prigovarjanje svoje žene zaprl sosedu. To je razumljivo, da je bilo več zijal in radovednežev, kakor pa pravih prič. Ljudi je bilo čedalje več, izgledalo je, kakor bi se imela vršiti dražba, ali kot bi se zbirali po-grebci. Naposled so prišli še gospodje, advokata, sodnik in pisar. Sele takrat so prišli Trdinovi poleg. Priče so seveda kar na licu mesta zaprisegli, kaj pomembno je bCto gledati to priseganje na prostem. Prisegli pa so seveda vsi, ki so kdaj kočarju Gorniku vozili. Na podlagi njihovih izpovedb se je izkazalo, da so po tej poti vozili že od pamtiveka in da nikdar ni nobeden Trdinovih zabranjeval vožnje. Uradni gospodje so odšli nato h Gorniku, da storijo zaključek, čez čas pokličejo Jako, ki so se mu kar noge tresle od samega razburjenja. Zvedel je kar kratko: Da je zgubil pravdo in ima poravnati vse pravdne stroške, katerih je narastlo nekaj nad tisoč goldinarjev. Grdinova Jera je bila skrita v fcezgovem grmovju pod hišnim oknom in poslušala. Ko je doznala to novico, je seveda takoj odšla k radovednežem in jim govorila: «Oh jemna-i sta, Jaka je zgubil pravdo, celih tisoč goldfi narjev ima plačati!» Ko je Jera tako govorila, je prišel tudi Jaka med nje ves prepaden in bled. Čeprav je bil zelo razmišljen, je vendar takoj spoznal, da opravljiva ženska blebeče o njem. Ves jezen stopi k nji, jo strese za ramena in ji strogo ukaže: «Baba, glej, da se pobereš odtod! Kaj se ti brigaš zame! K tebi ne bom hodil denarja iskat. Nimaš tu nič opravka* glej, da hitro zgineš'.» Preplašena Jera jo je hitro odkurila slišala je še, ko se ie večina izmed družb« bodo obdarovani najrevnejši tudi z obleko. Upamo, da bo udeležba obilna. Posebnih vabil se ne bo razpošiljalo. Za vsakovrstni telesni blagor bo preskrbljeno. SV. KRIŠTOF PRI LAŠKEM. V Laškem ob-Btoji Okrajna hranilnica in posojilnica, ki so jo poprej imeli v rokah Nemci ter so jo imenovali icForšuskasoi. Pred dobrimi tremi leti so prevzeli posojilnico naši ljudje pod vodstvom gg. Roša, Osolina, Dergana in drugih, in zavod se je začel lepo razvijati. Poravnana in plačana so vsa vojna posojila, rezervni sklad se je povečal na okrog 1 milijon kron. Da Okrajna hranilnica in posojilnica dela v prid okraja in oso-bito v prid kmetom, kaže okolnost, da ima sedaj 846 kmetov iz vsega okraja izposojene večje in manjše zneske. Tudi dovoljuje posojilnica kmetom posojila proti nižjim obrestim kakor n. pr. trgovcem, ki z denarjem lahko veliko zaslužijo, kar kmet ne more. Ker pa dela posojilnica za kmete, jo moramo tudi mi kmetje podpirati na ta način, da v njo nalagamo svoje prihranke. To storimo tem lažje, keT nam Okrajna hranilnica daje boljše obresti kot druge hranilnice. Pomagali pa bomo s tem sebi in svojim tovarišem kmetom, kadar bomo v sili in bomo rabili denar. Torej, kmetje in drugi! Prihranke nalagajmo v Okrajno hranilnico in posojilnico v Laškem. UDMAT PRI LAŠKEM. Občinske volitve v občini Sv. Krištof so pred durmi. Udmatčani si želimo novo občinsko gospodarstvo. Saj smo tudi vaščani navajeni hoditi po lepih cestah. Cesta pa, ki vodi skozi našo vas, mora biti naš ponos in jo moramo posebno čuvati. A dasiravno je bila pred kratkim precej dobro popravljena, moramo ob najlepšem vremenu gaziti ogabno zeleno blato, ki je prepojeno z gnojnico. Mi bomo 28. avgusta vedeli, komu treba izročiti občinsko gospodarstvo v roke. Vse tri skrinjice stranki SLS ne bodo dosti pomagale. Vaših limanic smo že precej vajeni in bomo to pot spuščali kroglice samo v prvo skrinjico! LAŠKO. (Proslava 55letnice prostovoljnega gasilnega društva Laško, spojena z župnim zle-tom in izredno župno skupščino Trboveljske gasilske župe.) Sprejem pri vseh dopoldanskih vlakih je bil impozanten, z vlaki so došle depu-tacije vkljub neugodnemu vremenu počastit jubilante, nakar se je razvila povorka, broječa 120 gasilcev v kroju s tov. Vengustom, 4 zastavami in godbo na Mu, v Laški trg. Na trgu pred pivnico je gasilstvo v izbranih besedah pozdravil in razmotril današnje slavje gosp. dr. Roš. Za njegove, v srce segajoče besede se mu je v imenu gasilstva zahvalil tov. Vengust. Nato se je gasilstvo udeležilo slavnostne maše v cerkvi. Gospod dekan se je v prisrčnih besedah spominjal človekoljubnega dela gasilstva, katero vrši laško gasilsko društvo 55 let. Spominjal se je tudi od-likovancev, posebno rajnkega Dornika Franca, ki bi imel biti odlikovan z zlato kolajno, pa smo ga pred osmimi dnevi pokopali. Po maši je odlikoval gosp. glavar Pinkava v imenu Njegovega Veličanstva kralja sedem gasilcev za zasluge pri gasilstvu. V imenu vseh odlikovancev se mu je zahvalil domači načelnik tov. Majcen ter prosil, naj se sporoči zahvala na najvišje mesto, nakar se je vzklikalo Nj. Vel. kralju. Godba je zaigrala državno himno. Po odlikovanju se je vršilo zabijanje žebljičkov v zastavo, pri kateri priliki smo čuli impozantne verze gosp. dr. Roša in Els-bacherja. Sledil je mimohod pred oblastmi in odlikovanci ter pohod po trgu. Ob 2. uri popoldne se je vršila župna skupščina, na kateri smo vzeli slovo od odhajajočega župnega načelnika Dežmana. Poslovilni govori raznih funkcijonar-jev in laških deklet so zarosili vsakemu oko. Nato je bil tov. Dežman imenovan častnim članom župe ter se mu je podelilo diplomo. Za novega župnega načelnika je bil izvoljen tov.Guček iz Trbovelj; za namestnika, tajnika in blagajnika tov. Kos Oroslav iz Radeč pri Zidanem mostu. Po župni skupščini S9 je vršila veselica, katera pa radi slabega vremena ni mogla prav uspeti. MALA NEDELJA. Kulturno delo našega društva zelo napreduje in lahko rečemo, da je Mala Nedelja postala središče gledaliških prireditev v celi Prlekiji. Naši igralci so postali tako smeli, da nam uprizore 28. avgusta narodno žaloigro velikega ruskega pisatelja Tolstoja: «Moč teme>. Kaj takega se še nikjer v bližini ni uprizorilo, zato opozarjamo že sedaj vse, da se predstave polnoštevilno udeleže. Sodeluje društvena godba na pihala. SV. BARBARA V SLOVENSKIH GORICAH. (Poskusi ureditve Posojilnice pri Sv. Barbari.) Dne 2. avgusta 1925. je sklical dr. Milan Gorišek kot Slan načelništva Zadružne Zveze v Celju vse člane gori navedene zadruge na posvetovanje radi sanacije zavoda. Kakor mnogim drugim posojilnicam so onemogočile graške naložitve in vojno posojilo tudi Posojilnici pri Sv. Barbari na-daljno delovanje in stoji ona sedaj pred vprašanjem, ali naj razglasi konkurz ali pa naj reši sebe s pomočjo svojih članov. Posvetovanje je pokazalo, da so bili člani zadruge napačno pod-učeni glede dolžnosti, ki jih vežejo napram zadrugi in da se ne zavedajo svoje velike škode, ki bi zadela nje, posebej pa celo župnijo v primeru konkurza zadruge. Po dolgem, mestoma jako burnem prerekanju so dobili zmernejši in pametnejši elementi nadmoč, tako, da so se do sedaj skoro vsi člani izjavili, dati zadrugi v svrho ozdravljenja brezobrestno hranilno vlogo. Čeravno obljubljeni zneski še dolgo ne zadoščajo za nameravani uspeh, vendar je s tem že storjen prvi korak, tako, da je dana upravičena nada, da se bo skupnemu delu Zadružne Zveze in Posojilnice posrečilo obvarovati zadrugarje gospodarske katastrofa GOSPODARSTVO Kmetijski pouk ZDRAV KROMPIR. MENJAVA KROMPIRJA, Naš krompir je začel pešati, kar vidimo tudi na tem, da se ga prijemajo čim dalje bolj razne bolezni in da se njegovi prvotni pridelki znižujejo. Vzlic skrbnemu obdelovanju ne pridelamo več tega, kar smo pridelali svoj čas. T.o nazadovanje njegove odpornosti in rodovitosti nam nalaga dolžnost, da posvetimo zanaprej tudi krompirju večjo pozornost Ni pa treba, da zamenjamo naš krompir s kako povsem novo in tujo sorto, ki se nam priporoča. Pomisliti moramo, da trpi krompir tudi po tujih krajih pred boleznimi, ki so lahko še hujše kakor pri nas. Opozarjam na primer le na rakovo bolezen pri krompirju, ki je hvala Bogu pri nas še nimamo, ki pa uničuje krompirjeve pridelke po Nemčiji in drugod. Kaj lahko bi se zgodilo, da jo s kako tujo sorto zanesemo tudi v naše kraje. Krompir moramo izboljšavah pri nas predvsem s skrbnim odbiranjem semena, z menjavo semena iz domačih krajev in z varstvom krompirja proti glivičnim boleznim, ki so ga začele v zadnjih letih napadati. Važno je, da rabimo za seme predvsem zdrav krompir, zdravo gomolje. Če so naše njive napadene po eni ali drugi bolezni, je prav, če krompir zamenjamo in Če ga dobimo iz kraja, kjer je ostal krompir zdrav. Tudi pri nas imamo glasno krohotala za njo. Kakor je bilo v njeni naravi, je že tistikrat sklenila novo maščevanje ... ČasTtošnje je prišel. Zarano v jutro so že veseli mladi kosci vriskali in peli po travnikih. Tudi pri Trdinu so začeli kositi. Ko so kosili v loki, je stari Trdin, ki je tudi še sukal koso, začel tarnati: :«Sam Bog ve, kaj me je napadlo; ako mi ne odleže, ne vem, kaj bo z mano?* V resnici, sredi dopoldneva je stari možak počasi od-lezel proti domu, treslo ga je čedalje huje in mrazilo po telesu. Doma je kar ulegel. Njegova žena mu je začela greti opeko in cunje, ker ga je tako mrazilo. Pa vkljub temu se mu je stanje čedalje bolj slabšalo. Žena mu je kuhala tudi razne zdravilne rože, pa vse skupaj ni rflč zaleglo. Naslednji dan se je možu že dozdevalo, da se bo treba preseliti iz te solzne doline. Poklicati je velel k sebi sina in ga je prosil, naj mu gre po duhovna in naj spodobno vse pripravi za njegov sprejem. Vsi kosci ob cesti so začudeno gledali, ko je rebrski župnik šel s sv. popotnico proti Trdinu. Vsi so splošno govorili: «Tega je pa res kar na hitro pograbilo...» Ko so odšli vaščani, ki vselej pospremijo duhovnika k bolniku, pa poprosi oče sina 'Jaka, naj ostane nekoliko sam pri njem. Sin sede na stol k očetovi postelji. «Jaka, vidiš, jaz se ti bom kmalu umaknil. Štete so mi že ure... Prosim te. moj sin, spomni se večkrat na te zadnje ure svojega očeta. Verjemi mi, če bi bil vedel, da se bom kesal pred smrtno uro, ker sem ti branil vzeti Katrico — ne bi bil tako storil. Težko mi je pri srcu, ker vem, da me čaka težak odgovor pred večnim, vsegavednim in strogim Sodnikom. Sam spoznam, da sem ti vseh tvojih nesreč kriv jaz. Tudi sem kriv, da nisi srečen v zakonu. Veš tudi, da sem za to trmoglavost sam trpel dosti pokore. Žena tvoja, ki sem ti jo usilil, me ni spoštovala, to mi je grenilo življenje. Tudi ti nisi zadovoljen z njo... Bolnik je moral nekoliko prenehati radi težke sape z govorjenjem. Šele čez čas je rekel proseče, s solzami v očeh: «Prosim te, Jaka, odpusti mi!.. Pogostni krčni napadi, iu to čedalje hujši, in poleg tega še mrzlica, so že proti večeru skončali in ugonobili življenje bolnika. Zvečer so že otožno zapeli mrtvaški zvonovi nekdaj tako čvrstemu in grčavemu Trdinu... * Nekaj dni po Trdinovem pogrebu se je Ordinova Jera sešla z vdovo Trdinko. V svoji običajni ziobnosti se ji je kar srce rado-valo, kajti ni še pozabila onega dne, ko je Jaku obljubila maščevanje. Prav prijazno hinavsko je milovala staro Trdinko in jo povabila k sebi na dom, da ji razodene nekaj važnega. Doma je Trdinki postregla s sladko kavo, vedela je dobro, da bo ta kava najboljše mamilo. In res je z raznimi pretvezami doznala od itak žalostne vdove, da ji mlada dva ne dasta vseh izgovorjenih stvari, masla, jajec in tudi denarja ne, kakor stoji v pismu zapisano pri notarju. Zvedela je tudi od nje, da jo mlada vedno zmerja in sploh nič prijazno ne ravna z njo. «Ah, kako ste vi, mati, nespametni, da vzdržite pri taki ženski! Proč pojdite in stroške jima napravite! Kaj, če vi zbolite, kdo vam bo postregel, to vas vprašam?* Zvita Jera je dala Trdinki dosti raznih navodil, da ne sme samovoljno od hiše, temveč mora dati mladima dvema povod, da jo bosta sama od hiše podila. Kajti, če bi kar sama odšla od hiše, tudi potem sodišča ne more nič doseči. Sodnik bi v takem primeru razsodil: Vrnite se, ali pa se vzdržujte na svoje stroške! To se je zlobna ženska Jera radovala od veselja, ko je čez dva tedna v resnici šla stara Trdinka z doma k sorodnikom v sosednjo podgriško vas. Kar sama s seboj je govorila od veselja: «Ej, Jera ni iz zadnje moke!...» (Dalja j-cikA kraje, kjer ostane krompir zdrav in zavarovan pred boleznimi. Iz takih krajev ga kaže dobiti za seme. Ob primerni organizaciji bi se lahko izvršili taki semenski nakupi. Na domačih njivah pa kaže najbolj, da zdrav krompir že zunaj na njivi odbiramo. Poiskati je v ta namen najbolj zelene in dobro razvite grme, ki jih je zaznamovati, da jih pri spravljanju odberemo za seme. Tudi če je krompir iz drugih vzrokov opešal, ga kaže zamenjati s krompirjem iz bolj ugodnih leg. Take lege imamo na primer na Gorenjskem, v Savinjski dolini, na Ptujskem polju itd. Na vsak način se bo treba pa tudi proti krompirjevim boleznim bojevati, tako kakor delamo pri trtah in kakor delajo skrbni gospodarji tudi po drugih krajih. Tudi krompir kot najvažnejši sadež naših njiv potrebuje varstva in dobre strežbe, da ostane zdrav in radoviten. KOŠNJA ALI PAŠA. Naše posestne in gospodarske razmere so v posameznih krajih tako različne, da je celo v enakih krajih nemogoče zahtevati povsem enoten način kmetijstva in gospodarstva. Kar velja v enem kraju, ne velja v drugem in še več, kar velja za enega posestnika, ne velja za drugega. Letos je naša košnja po mnogih krajih silno trpela vsled svoje zapoznelosti in skrajno neugodnega vremena. Imeli smo mnogo dela, mnogo stroškov in nazadnje prav slab pridelek. Pridelali smo seno, ki tega imena ne zasluži. Ce vzamemo vrednost takega pridelka, je ta vrednost silno majhna in slaba. Brez vsega dvoma bi nam bila po takih travniških prostorih veliko več zalegla paša. Koliko več bi bilo prirastka in koliko slajša in tečnejša krma bi se bila pridelala in koliko več bi to zaleglo pri naši živinoreji! O tem smo lahko vsi prepričani, da bi v tem primeru letošnja paša veliko več izdala kakor je letošnja košnja. S tem pa seveda nočem reči, da naj bi se travniki začeli splošno obračati za pašo. Bog ne daj! Travniki nam s svojimi košnjami tudi zanaprej potrebni. Ali nekaj dobrega bi se dalo tu in tam v prilog travniške paše vendarle storiti, zlasti v tem položaju, če ima posestnik dosti travnišča v tako ugodni legi, da bi se dal en del tega travnišča z najboljšim uspehom uporabljati za pašo. V takih primerih naj se vzame to vprašanje resno v pretres. Prepričan sem, da bi marsikje kazalo povprečne dele travnika obračati za pašo, zato pa več detelje in slame obračati za zimsko krmljenje, tedaj krmila, ki jih z najboljšim uspehom sušimo v naših kozolcih. To vprašanje je za mnoga gospodarstva danes velikega pomena. Ugodno ležeči travniki bi nam lahko veliko več zalegli kot močni pašniki, dočim bi se lahko obračala druga krmila za zimsko rejo. Danes pridobiva močno (intenzivno) pašništvo čim dalje bolj na svojem pomenu, še posebej tam, kjer sploh manjka paša in je vsa reja omejena izključno le na hlevsko rejo. NA POL PRAZNE NJIVE. Pri naših maloposestniških razmerah je ireba intenzivnega, t. j. močnega poljedelstva. Zemljo je treba dobro izkoriščati. Vsak prostorček je treba uporabiti, da je več pridelka. Vsa priprava zemlje mora biti skrbna, ravno tako pa tudi vsa setev in vse nadaljnje obdelovanje. Lc z močnim in dobrim delom bomo dosegli dobre uspehe. Danes vidimo marsikaj po naših njivah, kar nam ne ugaja. Pogrešno jc, če mislimo, da smo v poljedelstvu že dosti dosegli in vse dosegli, kar se da sploh doseči. Čaka nas še mnogo hvaležnega dela, da se bodo tudi naši pridelki tako dvignili, kakor so se po drugih deželah. Letos se čujejo od raznih strani pritožbe, da je črv napravil veliko škode in da izgledajo izpodjedene posetve redke in sploh slabo razvite. Na mnogih njivah bo komaj polovico pridelka, pa tudi manj. Imamo pa tudi njive, ki so tako rekoč prazne in na katerih so sadeži uničeni. So pa tudi take posetve, ki so tudi iz drugih vzrokov tako slabo uspele, da je polovica njive prazna. To se pri nas rado opazuje pri korenju in pri strniščni repi. Vzroki tako slabim uspehom so kakor rečeno lahko različni in tiče v slabo izvršeni setvi, v neugodnih pogojih prvega razvoja, v poškodbah po živalskih škodljivcih itd. Toda, če kaj takega opazimo, da je njiva na pol prazna, ni take njive pustiti v nemar, ampak je prazne prostore na novo obsejati, da nam še nekaj vržejo. V tem primeru se priporoča še setev strniščne repe, ki nam po takih praznih mestih še lahko daje primeren pridelek. Kaj ni škoda, če je vsega korenja komaj za polovico njive, dočim druga polovica praznuje? Mali kmet mora svojo zemljo do malega izrabiti in z dobrim delom skrbeti, da v svoji rodovitnosti ne zaostaja, ampak da prinaša kolikor mogoče bogate pridelke! Obrtna razstava v Ljutomeru Nenavadno lepo vreme sledi prejšnjim, deževnim dnevom in slavnoznane ljutomerske gorice bleste v svoji lepoti. Z grozdjem bogato obložene trte se kopljejo v solnčni vročini in srkajo v sebe sladkobo; tudi sadno drevje je precej rodno, bogata žetev na polju pa je že minila in je mlatev s stroji na dnevnem redu po muropoljskih vaseh. Tako je sprejel Ljutomer z okolico včeraj ljube goste, ki so prispeli od daleč in blizu k slovesni otvoritvi prve obrtne razstave v Ljutomeru. Trgovsko in obrtno društvo v Ljutomeru, ustanovljeno leta 1919. je vzelo svojo nalogo zelo resno. Kakor je pretekla leta zbiralo svoje člane k resnemu stremljenju po napredku in jih mnogoštevilno vodilo na obrtna zborovanja in na izložbe v Maribor, Celje, Ljubljano, tako se je v letošnji spomladi oprijelo misli, da mora ljutomersko obrtništvo, ker je industrija tukaj še šibka, pokazati širšemu svetu, da je po kakovosti svojih izdelkov zmožno konkurence. Ker je bila jeseni lanskega leta otvorjena nova železnica, ki omogoča lahko zvezo s slovenskim zaledjem, se je porodila misel razstave, in to misel smo včeraj videli udejstveno. Velika zastava pred poslopjem meščanske šole in izborni komadi središke narodne godbe so včeraj predpoldne pozdravljali že od daleč goste, ki so došli k otvoritvi razstave. Poleg polno zastopanih domačih obla-stev smo videli goste iz Ljubljane, Maribora, Ormoža, Središča, Gornje Radgone in dr. V imenu predsedstva obrtne razstave je pozdravil goste slikar g. Horvat, nato pa v daljšem govoru poudarjal pomen domačega obrtniškega stanu in solidnega dela in napredka g. dr. Windischer kot zastopnik zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Govorili so še zastopnik zveze industrijcev, bivši minister za trgovino, domačin g. dr. Kukovec, ljutomerski župan g. dr. Stojan, g. Zadravec iz Središča, gg. Bureš in Stajnko iz Maribora. V imenu odsotnega protektorja, g. sre-skega poglavarja dr. Hubada, in v imenu službeno zadržanega g. mariborskega velikega župana je pozdravil slavnostne goste in raz-stavljalce g. dr. Mlinar, ki je obenem otvoril razstavo. Ogled razstave v vseh prostorih meščanske šole vsakega zadovolji. Razstavljeni so izdelki domačih obrtnikov iz ljutomerskega sreza za vse stroke in kažejo vseskozi lepo in solidno izdelavo. Pozornost so vzbudili iz- delki mizarske, sodarske, kolarske, ključavnic čarske in kleparske obrti, zlasti pa fina ženska ročna dela in tamburice mizarja« samouka g. Martina Makovca iz Presike. V opis podrobnosti se ob tej priliki ne mo« remo spuščati, priporočamo pa obisk raz« stave, ki bo odprta do 16. avgusta, vsem, ki se zanimajo za samonikel napredek obrt« ništva v središču Prlekije. Tedenski tržni pregled ŽITO. Na novosadski blagovni borzi se je v, sredo, dne 12. t m. tržila pšenica za takojšnjo«' dobavo po Din 282 50 do 285 Din, za dobavo v septembru pa po Din 290 do 295; turščica po: Din 187 50 do 190, oves po 170 Din in moka <0> po 450 Din. ŽIVINA. Na zadnjem zagrebškem sejmu beležijo nekatere vrste neznatno podraženje. Trgcn vali so se za kg žive teže: voli prvovrstni 10 do 12 Din, drugovrstni 7 50 do 9 Din, tretjevrstni 6 do 7 Din, krave, prvovrstne Din 6 50 do drugovrstne 5 do 6 Din, tretjevrstne Din 3 75 do 4 Din, teleta 10 do 12 Din, svinje Din 13 50 do 20 Din. KRMA. Cene na zagrebškem sejmu: navadna detelja 100 Din, lucerna 100 do 120 Din, seno 45 do 70 Din za 100 kg. Kratke vesti = Vrednost denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo 12. t. m. v devizah: 100 avstrijskih šilingov za 780"50 do 790'50 Din, 100 italijanskih lir za 200-40 do 202-80 Din, 1 dolar za 55-50 do 5615 Din, 100 češkoslovaških kron za 16475 do 166*75 Din. = Minister za trgovino in industrijo, g. dr. Ivan Krajač, je prevzel častno predsedstvo V. Ljubljanskega vzorčnega velesejma od 29. avgusta do 8. septembra 1925, pod protektoratom Nj. Vel. kralja. G. minister je obljubil, da počasti prireditev s svojo navzočnostjo. Slovenskim pridobitnim krogom je ministrova namera v največje zadoščenje, da se gospod minister prepriča ne samo o razvoju naše industrije, trgovine in obrti, marveč tudi o njenih težnjah in težkem položaju. * Kralj poseti svečanosti hrvatskega Sokola v Zagrebu. Kakor poročajo listi, bo kralj z Bleda posetil svečanosti hrvatskega Sokola dne 15. t. m. Svečanosti bo prisostvovalo tudi več ministrov. + Pašič ozdravel. Iz Karlovih Vari poročajo, da je naš ministrski predsednik Pašič toliko okreval, da se vozi že z avtomobilom okrog. * Odlikovanje. Nj. Vel. kralj je odlikoval g. Julija Mazelle, župana in veleposestnika v Gra-r dacu v Beli Krajini z redom Sv. Save IV. stopnje. Gospod Mazelle je bil odlikovan že z istim redom V. stopnje. Čestitamo! * Otvoritev Krekove koče na Ratitoveu. Na Ratitovcu nad Škofjo Loko se je vršila slovesna otvoritev Krekove koče. Navzočih je bilo nad 500 turistov iz cele Gorenjske. Kočo je blagoslovil župni Pfeifer ter imel nagovor o dr. Kreku. Slav-nosti se je udeležil tudi predsednik slovenskega' planinskega društva dr. Tominšek. * Ameriški Sokol v Zagrebu. V petek se je pripeljalo v Zagreb s posebnim vlakom okoli 150 hrvatskih sokolov iz Amerike, med njimi tudi ,v. Ameriki rojeni ljudje, ki še niso nikoli videli svoje domovine. Bili so povsod navdušeno pozdravljeni. Tudi v Ljubljani jim je bil v naglici prirejen lep sprejem. * Znižanje tarife na naših pomorskih ,paro-brodili. Po inicijativi pomorske direkcije v Splitu se je vršila te dni konferenca vseh naših pomor- stih parobrodnih družb, ki je sklenila, da se zniža tarifa za potnike in blago za 30 odstotkov. * Nakup vojaških reži po civilnih osebah. Ker se večkrat dogaja, da prebivalstvo vkljub svoje-lasnemu opominu še vedno kupuje vojaške stvari, opozarja ministrstvo vojske in mornarice iraovič na posledice § 115. vojaškega zakona, po katerem se kaznuje vsakdo, ki kupi ali shrani ali zataji kako vojaško svar, bodisi orožje, obleko, obutev, itd. z zaporom do treh let * Ne pozabite, da se vrše dne 15. in 16. t. m. v Ljutomeru velike kasačke dirke, razstava konj itd. Zanimanje za te prireditve je vsestransko in pričakovati je, da se jih udeleže številni gostje iz vseh krajev, osobito iz Slovenije. Železniške zveze so ugodne, vožila na dirkališče na razpolago; okrepčila (jedila, pivo in prvovrstno ljutomersko vino) bodo pripravljena, tako da bosta preskrbljena duša in telo. Zato dne 15. in 16. vsi v Ljutomer! Posebno opozarjamo na to, da odhaja dne 16. t. m. posebni vlak proti Gornji Radgoni iz Ljutomera ob 21-50 uri. Posebni vlak proti Mariboru odhaja iz Ljutomera ob 2105 in prihaja v Ormož ob 2205, kjer ima zvezo proti Čakovcu. ,V Pragersko prihaja ta vlak ob 23 28, kjer ima zvezo proti Zagrebu in Ljubljani ter dospe končno v Maribor ob 0 35. * Trboveljske novice. Preteklo nedeljo se je vršil ustanovni občni zbor Zveze bojevnikov, kateri je dovolilo srezko glavarstvo z dne 31. julija pobiranje prispevkov za spomenik v svetovni vojni padlih Trboveljčanov po vseh obratih v Trbovljah. — V ponedeljek 10. t. m. je odposlala tukajšnja podružnica Udruženja vojnih invalidov tri svoje člane na Bled h kralju v avdijenco v zadevi invalidskega doma, ki ga menijo zidati. — V zapore v Laškem je bil eskortiran hlapec pri Floreniniju, ker je ukradel nekemu rudarju na cesti, kjer je vinjen zaspal, več tisoč dinarjev. Pri hlapcu so našli skoraj še ves denar. — Lastniki vinotočev so sklenili obrniti se na velikega župana zaradi ukinitve zapiranja vinotočev že ob zvečer. — Socijalisti okoli «Napreja> so sklicali preteklo nedeljo javen shod pri Pravdiču, na katerem so se ostro zagnali v Zvezo žen in deklet in se obenem spoprijeli s socijalisti okoli •«Socijalista>. — V zadnjem času se je vrnilo več Trboveljčanov, ki prebivajo v Ameriki, na počitnice v svoj domači kraj. — Sejem v ponedeljek 10. t. m. se je slabo obnesel, najbrž radi sejma v Radečah in radi premajhne reklame po bližnjih občinah. — V četrtek 13. t. m. sta se vršili dve kolavdaciji in to električne napeljave pri premogovniku in uporabe delavnice, remize in skladišča Dukičevega gradbenega podjetja. — Vest, da se je ustrelil pretekle dni na otoku Krku železniški uradnik Kandare obenem s svojo iz-voljenko, je silno pretresla vse tiste, ki so poznali tega veselega in simpatičnega moža. — Za praznike se nam obeta več veselic, vsaj do sedaj so Že tri napovedane: v klerikalnem Društvenem domu, ,v Delavskem domu in pri Božiču na Ojstrem. — Pri volitvi odbornikov Kmetijske podružnice je bil izvoljen za predsednika od navzočih 80 članov z 37 glasovi g. Dominik Iiolenc. Pri grajenju Vargove pekarne se je zrušil betonski strop in potegnil s seboj tri delavce. — Imenik porotnikov za 1. 1926. bo ležal do 18. t. m. vsakomur na vpogled v občinski pisarni. — Srezko glavarstvo je z odlokom dne 31. m. m. določilo nove cene kruhu, mesu in raznih jedil v gostilnah. — Opozarjamo že sedaj na živinorejsko razstavo v Trbovljah, pri kateri se bo premovala živina, in se bo vršila 18. oktobra 1.1. * Žrtve pijanosti. V Zdolškovi gostilni v Dram-Ijah je prošlo nedeljo Franc Mastnak v prepiru in pijanosti zaklal z nožem kmetskega fanta Karla Dolganoča. Brat Karla Dolganoča, ki je bil leta 1922. zaradi nekega umora obsojen na 12 let ječe, je iz zapora pobegnil. Mastnak je orožnikom ovadij, kje se skriva Dolganoč, in tako je ubežni kaznjenec kmalu prišel zopet pod ključ. Ko sta se Dolganoč in Mastnak znašla preteklo nedeljo v Zdolškovi gostilni, je prišlo zaradi omenjene ovadbe med njima do ostrega prepira. Dolganoč je Mastnaka podrl na tla, ta pa je potem v jezi in pijanosti svojemu nasprotniku s tako močjo zasadil nož v prša, da je ranjenec kmalu nato v gostilni izdihnil. * Smrt v plamenu. Mlada žena gostilničarja Mihla v Subotici je po nesreči izlila v kleti večjo množino špirita. Da bi mož tega ne opazil, je mlako zakrila s peskom. Ko je šla zvečer s svečo v klet po vino, so se vneli plini in je bila v hipu vsa v plamenu. Na hip je prihitel njen brat in začel trgati z nje gorečo obleko, pri čemer se je strahovito ožgal, tako da se bori s smrtjo. Nesrečna žena je par ur nato v groznih mukah umrla. * Divje svinje so se razpasle v okolici Sv. Mohorja v revirnili loviščih g. dr. Rosa, župana v Laškem. Kakor pripovedujejo tamkajšnji pastirji, vodi ena svinja 6, druga 9, tretja pa 10 mladičev, ki delajo na poljskih pridelkih znatno škodo. * Otroci zanetili požar. V Kostrevnici pri Litiji so otroci, igrajoč se z vžigalicami, zažgali Žagarjev kozolec, napolnjen s požeto pšenico. Na pomoč so sicer prihiteli gasilci iz Šmartna, a bilo je prepozno, ker je kozolec že tekom četrt ure pogorel do tal. * Cerkvene tatvine. Cerkovnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani, Lovrenc Korenčan, je v pondeljek zvečer opazil, da je neznan uzmovič odnesel iz cerkve dva po 5 metrov dolga obhajilna prta iz tinega platna, obrobljena s 5 cm širokimi okraski, vredna 1000 Din. Istotako je v pondeljek prišel neznan tat tudi v rakovniško cerkev in odnesel lesen cerkveni nabiralnik, vreden 50 dinarjev. * Smrtna nesreča. V Ceršaku ob Muri je v jami za pesek zasulo posestnika Henrika Orofiča. Težko poškodovanega so izvlekli iz jame, a je kmalu umrl v groznih mukah. * Huda neurja v Sloveniji in drugod. V sredo popoldne in potem ponoči ter ponekod še naslednjega dne so razsajale po Sloveniji hude nevihte. Zlasti na Bledu so bili hudi nalivi s točo. Razen tega je na Bledu udarila strela v poslopje restavracije Janka Florjan-čiča. Neurje je napravilo mnogo škode na polju in v vrtovih. Istotako je neurje povzročilo škodo v Selški dolini. Strela je udarila v zvonik v Bukovcih. Nevihte in viharji so razsajali zadnje dni tudi v Češkoslovaški, v severni Nemčiji in na Holandskem, kjer je bilo več smrtnih žrtev. * Samomor. V Cirknici nad Mariborom se je ustrelil orožnik Franc Vouk, ki se mu je omračil um. IGRA Z MAČKI. (Šaljiva dogodbica.) Med vsemi hudobijami, ki so jih pripisovali Mahnetovemu Tončetu, je bila najpogla-vitnejša — trpinčenje živali. Osobito mačke 'so imele pred njim opravičen strah. Navezal jim je na noge orehove lupine in živali so pred nenavadnim lastnim peketom besnele sem in tja. Preplašeni so vstajali ponoči vraževerni sosedje in ženske so sežigale les, blagoslovljen na cvetno nedeljo, da preženejo strahove in pomagajo duši, obsojeni v grozne posmrtne muke. Sovraštvo do mačk je v polni meri vcepil tudi domačemu psu Sultanu. Kadar je mogel, ga je naščuval na ubogo rjavko, vselej pa se je rešila na drevo ali na zid ter je ušla preganjalcu. «Presneti zid in drevesa!« je vzkliknil, ko mu je izpodletela taka šala. Hipoma pa je poskočil in cmaknil z jezikom — rodila se mu nova misel. «Na travniku za vasjo ni nobenega drevesa, tam tudi ni zidovja, kjer bi mogla mačka najti zavetišče...» Od nedelje do nedelje je čakal na ugodno priliko, zakaj škoda se mu je zdelo izborne šale za navaden delavnik. Mora pa jo izvesti v odsotnosti staršev, ki bi ga takoj pogrešili in kaznovali njegovo dejanje- Priložnost se mu je nudila na Marijin praznik. Starši so odšli k sorodnikom na obisk, doma je ostala le stara mati, ki pa je bila zaposlena s tem, da je odganjala muhe od najmlajšega vnuka. Tonček si je pripravil vrečo, poklical Rjavko, ki se mu je približala z vzdignjenim repom in visoko vzbočenim hrbtom. Rahlo jo je pogladil ter jo je potisnil v vrečo. Nato ji je pridružil še sosedovo muco, vrgel je vrečo čez ramo in pozval Sultana, ki mu je skakljaje sledil. Travnik, izbran za igro, je bil nedavno pokošen. Daleč naokrog ni bilo nobenega drevesa, niti kakega drugega skrivališča. Sultan bo imel torej lahko delo in Tonče obilo zabave, ko bo gledal šaljivi boj. «No, Sultan, zdaj bova pričela,« je povabil psa, ki je vohal vrečo in cvilil od veselja. Kakor besna je skočila Rjavka iz vreče in za njo je švignila sosedova muca; obe sta v hipu pregledali ravnino, kjer nista našli nobene rešilne možnosti. Edino Tonče je stal pred njima, kar je dalo upanja živalskemu nagonu. Kot dogovorjeni sta se vzpeli po fantu in že sta mu viseli na glavi, zariti s kremplji globoko v njegovo kožo. Tu sta čakali pričakovanega napada. Iznenaden vsled usodnega položaja je stal prireditelj igre nepremično na svojem mestu. Celo kričati je pozabil vzlic bolečinam, iz katerih mu je curljala gorka kri. Sultan se je pripravil na spopad. Razjarjen se je med glasnim lajanjem povzpel po fantu, da prežene sovražnici, kraljujoči na trdnjavi. Doseči ju sicer ni mogel, pač pa je ostal precejšnji del fantovega suknjiča v njegovem gobcu. «Ojoj, ojoj!« je kričal, otresajoč se neljubega bremena. «Pustite me, zverine, saj vam ničesar nočem!« Mački pa ga nista hoteli izpustiti, pač pa sta na njegov račun skrbeli, da se jima nf kaj neprijetnega pripetilo. Poskusil ju je odstraniti z rokami, toda kamor je segel, je prišel v dotiko z njunimi kremplji in ostrimi zobmi. Tulil je kakor besen, ceptal z nogami in otepal z rokami; mački sta pihali in Sultan se je zaganjal z naraščajočo besnostjo in trgal kos za kosom iz njegove obleke. V groznih mukah se je Tonče sklonil proti zemlji. Mački sta opazili nevarnost ter sta se še globlje zarili v njegovo lice. Pes ju je ponovno naskočil; v svoji grozoviti razdraže-nosti pa ni več razločil svojih sovražnic od fantovega obraza. «Pomagajte!» je kričal kot obseden. Nos mu je bil otekel, lice razpraskano, od ušes mu je kapala kri. Njegove skoraj nove hlače so bile razklane spredaj in zadaj, od suknjiča so visele raztrgane krpe. V takem položaju jo je z mačkoma ubral proti domu. Za njim je drvil Sultan v skrbi, da mu ne uide namenjeni plen. Prišli so na dvorišče mimo svinjaka, na katerega sta švignili živalici raz fantove glave. Bil je rešen, od bolečin pa se je sesedel na bližnjo klop. «Ježeš, kakšen pa si?« je ostrmela mah, ko ga je zagledala, vrnivša se s sprehoda. «Ves si raztrgan in krvav!« «Pa nova obleka!« je zrasel oče in segel po brezovko. ^ „ . _ Bolestno se je zvijal Tonce pod žvizga-jočimi udarci in ko se je zgrudil na zemljo, se je spomnil, da bi mu vsega tega ne bilo treba trpeti, če bi se bil, začenši usodno igro, vlegel na tla. Ponovno pa se te šale m hotel lotiti ter se rajši še danes ogiba mačkov, trdeč, da imajo vraga na repu. Zapisal Soteščan. ODPRAVLJENA NAVADA. (Dogodbica.) RAZKRINKANA LJUBEZEN. Marsikje na deželi imajo fantje navado, da zvonijo pred večjimi prazniki celo noč. V dobri veri. da s pritrkavanjem odganjajo iz župnije večje nesreče kakor: točo, viharje in nalive, tekmujejo med sabo, kje bo najprej v okolici zazvonilo dan. • Sveta in spoštovana je bila ta navada na Peševju, kjer se je pred večjimi prazniki pri-trkovalo od polnoči do poznega jutra. Iz vseh bližnjih vasi so se zbrali fantje v zvoniku in pod zvonikom ter so se menjavali pri zvo-ujenju. Manjka'o tudi ni ob takih prilikah rogoviljenja po vasi, kar je med drugimi mr-zelo sivolasega župnika, ki je radi tega nastopil proti razposajeni mladini. Dal je zapreti zvonik, fantje pa so šiloma odprli vrata, in za nameček so mu še voz pod kozolcem postavili na ročice. Radi vednega kljubovanja se je župnik neke nedelje poslovil od faranov, ki so še tisti teden pozdravili novega farnega pastirja. Tudi ta je sovražil neubrano zvonjenje, reči pa iz previdnosti ni hotel nobene svarilne besede. Vsa okolica se je nenadoma zaljubila v novega gospoda. Predvsem ga je cenila mladina, ker se je navidezno zanimal tudi za zvonjenje. Ni bilo praznika, pred katerim bi jih ne bil celo naprosil za zvonjenje, po končani slovesnosti pa jih je povabil v župnišče ter jih je bogato pogostiL Ob vsaki pogostitvi jim je napravil tudi poseben govor o zvonjenju in spoštovanju starih navad. «Fantje, le radi zvonite,* je ponavljal vedno isto vsebino z drugačnimi besedami. «Zvonjenje je naše veselje,» so mu zagotavljali fantje drug za drugim. «Nobena pesem ni tako lepa, kot je ubrano pritrkavanje zvonov. Globoko v dušo seže in dvigne človeka do nebes. Preganja slabe misli, trga oblake tuge in hladi bolečine človeškega srca. — Fantje, ostanite zvesti starim navadam, podedovanim od vaših prednikov in — zvonite!« Fantje so navdušeno praznili kozarce v zavesti, da prejemajo plačilo, katero so si krvavo zaslužili. Slično kakor zvonjenja so se navadili tudi malice v župnišču po vsakem pritrkavanju. Bližala se je žegnanska nedelja — jutro, ko bo treba proslaviti večji cerkveni praznik ter se pripravljati na večerno pogostitev. Nadejali so se je v najpovoljnejšem obsegu, saj jih je župnik povabil zvečer pred praznikom na sestanek:, da se dodobra razgovorijo. Zopet jih je v vznesenih besedah pozval na pritrkavanje, nakar se je globoko zamislil. Po kratkem odmoru pa je vzdihnil: «Zvonite, fantje, zvonite v slavo božjo, zakaj Bog bo vaše delo obilno povrnil! Jaz pa vam običajne malice to pot ne morem dati — saj veste: pomanjkanje, draginja, žalostni in revni časi...» Mladina je potrta zapuščala župnišče. Prikrajšani na svojih pravicah so klicali fantje kazen božjo na župnika, ker jim je odvzel nekaj, kar jim je z zvonjenjem prišlo v navado. «Pa naj še sam zvoni,» so hujskali drug drugega. »Zastonj je smrt in še ta stane življenje.® Svojega sklepa so se fantje tudi držali. Drugo jutro je izostalo običajno pritrkavanje, ki je od takrat prišlo popolnoma iz navade. Zapisal Soteščan. Šaljiva dogodbica. Izraz otožnosti so nosili obrazi prebival cev samotne vasice, skrite za visokim gri čem. Izjemo je delala šivilja Ivanka, ki se je vedno smehljala ter je zaradi prijaznosti privabila marsikoga v svojo bližino. Stanovala je v čedni hišici izven vasi, do katere je vodila uglajena steza med sadonosnimi vrtovi. Šivilja Ivanka ni bila domačinka. Priselila se je iz mesta in kupila takrat napol podrto kočo, katero je dala popraviti in preurediti. Vaščani so cenili njeno delo, ni pa jim ugajala njena živahnost in privlačna zgovornost. Zamerili so ji, ker so se v njeni hiši zbirali fantje iz okolice, katere je sem in tja temeljito potegnila. Med njene stalne obiskovalce se je prišteval farni organist Pipec, ki se je z vsem srcem zaljubil vanjo. Izkazoval ji je vso naklonjenost, obenem pa ji je posvetil tudi vso pozornost ter se je že vznejevoljil, če jo je kdo drugi samo pogledal. Vzlic njegovi zvestobi pa kočarica za ljubezen ni imela stalnega značaja. Z isto iskrenostjo je zabavala tudi neoženjenega Kovača, ki jo je redno posečal. Tudi njemu je obljubila zvestobo. Najbolj vdana je bila pa domačemu kaplanu. Ob njegovem prihodu je zastrla okna tako skrbno, da so mnogi mislili, da je ni doma. Kaplan pa je tudi znal pogoditi čas in izbirati pot, ker je hotel, da ostane skrito njegovo obiskovanje. Svoje posetnike je znala šivilja izborno razvrstiti. Za take obiske je določila posebne ure, za vsakega drug večer. Cestilci so mislili resno, držali so se postavljenega reda in molčali. Nenadoma pa se je vseh treh lotila ljubosumnost in usoda je hotela, da so si vsi trije izbrali isti večer za preizkušnjo njene ljubezni. Prvi je vstopil Pipec; nanj je prišla ta večer vrsta. Kmalu po njegovem prihodu pa je zašuštelo pod oknom: nekdo jo je poklical po imenu. «Oospod Tomaž,* je vzdihnila, «pa tako pozno!« »In tako nepričakovano!« se je prestrašil organist, iščoč izhoda, da bi se skril, zakaj nerad je videl, da bi ga duhovnik zasačil na prepovedani poti. «Bil sem na sprehodu, pa bi se mimogrede oglasil,» je poprosil kaplan. «Izvolite!» ga je povabila, zamahnivši z desnico proti omari, kamor je pokazala orga-nistu, naj se skrije za obleko. Pir>ec jo je razumel, skočil je v omaro, katero je Ivanka od zunaj zaklenila. »Upam, da si sama,» jo je zgrabil za roko kaplan, stopivši v sobo. Dekle ga je narahlo odrinilo, izgovarjajoč se na vaščane, češ, da jo sovražijo in zalezujejo. Komaj je privila luč, je nekdo rahlo potrkal na šipo. «Kdo naju moti?» se je prestrašil duhovnik. »Nikogar nisem pričakovala.* «In vendar!« »Ivanka! Nekaj posebnega bi ti povedal, zato sem prišel,» se je glasilo pod oknom govorjenje.« «Kovač je,» ga je kaplan spoznal po glasu. «Ničesar nima tukaj iskati!« »Odhajam k počitku,« se zlagala kaplanu na ljubo ter je vpihnila luč. «Samo za trenutek,« je prosil Kovač. «Ne mislim te zadrževati.« »Ne morem, daj si dopoved .X» «Vsaj en poljubček. Prej se ne odstranim.« »Nesramnost!« se je zgrozila v kaplanovi prisotnosti. «Pst!» ji je pošepnil duhovnik ter jo je potegnil za rokav. Spomnil se je, da ima šivilja v kotu na polici veliko »punčko«, kakršne je izdelovala otrokom za igrače. Hotel je napraviti šalo ter izvabiti Kovaču poljubček na njeno hladno lice. «Ali res ne bom uslišan, dragica?« je stokal Kovač. Kaplan je segel po »punčko«, napol je od^ pri okno ter mu je pomolil njen obrazek. Prepričan, da je odprla Ivanka in da se mu bliža njeno lice, so se mu v temi nabrale ustnice v poljub. Takoj po izvršitvi pa je spoznal, da je bil prevaran. Rodila se mu je maščevalna miseL »Ivanka, zlata moja Ivanka!« jo je poklical, »daj, da se ponovno napijem sladkosti na tvojem licu.« Zopet se je odprlo okno in »punčka« iz cunj se je v kaplanovi roki bližala zaljubljenemu Kovaču. Ta je bil pripravljen: spretno je prižgal žveplenko ter jo je vtaknil v njene kodre iz prediva. V hipu je bila v ognju vsa igrača. »Pomagajte, ogenj!« je zaklical kaplan, pozabivši, da se ne sme izdati. «Za Boga, rešite omaro!« je zaječal organist, misleč, da je res nastal požar. Ljubimci so se naenkrat spoznali v položaju ter so v naglici brez besede odkurili vsak po svoji poti. Najbolj usoden pa je bil ta večer za šiviljo, ker je za vedno izgubila tri najboljše ljubčke. S o t e 5 e a n. SOKOLSTVO s Sokol v Št. Petru v Savinjski dolini. V težkih razmerah smo živeli včasih pri nas. Kdor ni trobil slepo v klerikalni rog, tega so skušali uničiti v vsakem oziru. Toda prišli so drugi časi. Ljudje, ki so bili po mnenju nekaterih gospodov voditeljev posvečeni poginu, so si z lastno pridnostjo v trdem boju izvojevali ugledna socijalna in močna gospodarska stališča. In to je bil ravno najhujši udarec za nekatere ljudi, ki so brez dela bogateli na račun ljudske zaslepljenosti. Začelo se je svitati. Ljudje so spoznali, da besede same niso vredne nič, zlasti če niti oni, ki jih oznanjajo, ne živijo po njih. Ljudje so začeli samostojno misliti. Novo ustanovljeni Sokol ima pri nas nad vse lepo število zavednih članov in članic. Prošlo nedeljo je priredil tudi že prvi javni telovadni nastop, ki mlademu društvu služi v čast in ponos. Kljub protiagitaciji se nas je zbralo več sto gledalcev na telovadišču. In čudili smo se, da se dajo tako težke vaje naučiti v tako kratkem času. cTo je telovadba,* so pravili celo nasprotniki, ki so primerjali našo telovadbo z onimi igračami, ki so jih izvajali pred nekaj časom Orli na Polzeli. Mi smo bili pa ponosni na naše fante in dekleta, da so v sokolskih vrstah. Prepričani smo, da bo nedeljska prireditev številčno še pomnožila sokolski odsek. Po telovadbi je bila lepa zabava, ki je potekala v največjem veselju in najlepšem redu. Sokoli so s prireditvijo lahko zelo zadovoljni, saj jim bo menda ostal marsikak tisočak za nabavo orodja. Tako napredujemo. s Sokolsko društvo Drag osah priredi v nedeljo, dne 16. avgusta ob 4. uri popoldne v Naroda nem domu veseloigro v treh dejanjih se je oglasila petletna krčmarjeva hčerka, cpsiček se jezi, ker jeste z njegovega krožnika.* Slabo je izgledal. Utrujen popotnik pride v kmetsko gostilno in naroči pečenko. Ker je dolgo časa ne dobi, vpraša, če jo bo sploh dočakal. «Ne vem,» ga je pičila natakarica, cslabo res izgledate.* Priložnost Stražnik je našel zvečer na trgu pijanca s ključem v roki, kakor bi ga hotel zdajzdaj vtakniti v ključavnico. «No, kaj pa delate tukaj? Zakaj ne greste domov ?> ga je nagovorih «Eh, veste,> mu je odvrnil pijanček, Berač: cKazen naj ga zadene!* Potepuh: cGa je že zadela, ukradel sem mu srebrno žlico.» MALI OGLASI Par vagonov sladkih in kislih jabolk imam naprodaj. Cene so običajne. — Naslov pove uprava »Domovine* pod »Vagon*. 59 Lepo posestvo. 60 oddaljeno 15 minut od postaje Straža na Dolenjskem, obsegajoče okoli 33 oralov zemlje, hišo. v kateri je kovačnica s kompletnim kovaškim orodjem, velik sadni vrt v sredini vasi, šest njiv, travnike, dva vinograda, okrog 20 oralov lepega gozda, se zaradi smrti lastnika ugodno proda. Hiša se nahaia na zelo ugodnem prostoru ob Krki ln je pripravna za vsak obrt, ker v veliki vasi ni nikake gostilne in prodajalne. Oddaljenost od Novega mesta eno uro. od Dolenjskih toplic pol ure. Proda se tudi samo en del posestva. Pojasnila daje Vinko Dular, trgovec z lesom. Straža. Sreča Vas išče! Preskrbite si srečke! Efektna loterija Narodno - kulturnega društva Mala Nedelja. — 300 dobitkov v vrednosti 15.550 Din. — Žrebanje nepreklicno 15. novembra 1925. — Srečka stane samo 5 Din. — Kupujte in naročite takoj srečke pri Narodno-kulturnem društvu v Mali Nedelji. 52 ZAHVALA. Povodom bridke izgube našega preljubega sina Silvestra Adolfa Laha izrekamo tem p6tem našo najprisrčnejšo zalivalo. — Dolžnost nas veže, da se posebej zahvalimo vsem prijateljem in znancem, ki so spremili našega preljubega sina na njegovem zadnjem potu, Jugoslovanskemu delavskemu društvu v Bottropu za v srce segajoči žalostinki, predsedniku Gojkoviču za tolažilne esede in za njegov trud, dalje vsem članom za obilno udeležbo ln za častno spremstvo. Bottrop, dne 3. avgusta 1925. 63 IVAN POTOKAR. Ceniki franko J. STJEPUŠIN SISAK priporoča 9 boljše taraburice, strune, par-I titnre, šole in ostale potrebščine za vsa glasbila Odlikovan na pariški izložbi Vse priznava da se najceneje in najbolje kupi vso manufakturo, volneno blago, ceflrje, batlste, delene, krep, hlačevine, svilene rute itd. pri tvrdki Franc Crobath, d. z o. z., Kranj Jugoslovanski kreditni zavod v Ljubljani, Marijin trg št 8 sprejema hranilne vloge in vloge na tekočI račun ter jih obrestuje najugodneje, Vezane vloge obrestuje po dogovoru. Podeljuje proti dobremu poroštvu osebne, trgovske in obrtne, posebno kratkoročne kredite. Preselitev trgovine. Naznanjam slav. občinstvu, da sem preselil svojo dobro vpeljano trgovino manufakture, galanterije in čevljev Iz prejšnje hiše p. d. pri Primožu v lastne prostore na novo zgrajene trgovske hiše poleg kr. pošte. Priporočam se najtopleje za nadaljnji obisk in cenj. naklonjenost. Vinko Savnik, 62 Radovljica. Mlatilnice, slamoreznice In vse druge kmetijske stroje iz prvovrstne tovarne K. & R. Ježek, Blansko ima v zalogi in je zastopnik za Gorenjsko Josip Ambpožič splošno ključavničarstvo Ljubno, p. Podnart Priporoča se tudi za dobavo raznih štedilnikov in drugih ključavničarskih del. 56 Najcenejše strešno britje! Združene opekarne, d. d. v Ljubljani prej VIDIC-KNEZ, tovarne na Viča in Brdu nndijo v poljubni množini, takoj dobavno, najboljšo preis-k v Jene modele strešnikov, z eno ali dvema zarezam*, kakor tudi bobrovcev (biber) in Miklošičeva c. 13 Na željo se pošljeta takoj popis in ponudba I Odgovorni urednik Andrej Ražem, Izdaja konzorcij "Domovine*. Tiska Delniška tiskarna, d. d, y LjubljaaL