2 Didakta november 2015 OTROK S SLADKORNO BOLEZNIJO V PRVI TRIADI / Mojca Orešnik Jelačič, učiteljica razrednega pouka / Osnovna šola Ketteja in Murna Vsako leto 14. novembra praznujemo Svetovni dan sladkorne bolezni. Na ta dan se v medijih veliko govori o tej bolezni. Vendar se še vedno omenja le sladkorna bolezen tipa 2, premalo pa se govori o sladkorni bolezni tipa 1, za katero zbolijo predvsem otroci in mladostniki. V Sloveniji vsako leto za to boleznijo na novo zboli od 50 do 60 otrok in mladostnikov. Pravi vzrok še ni znan. Če bomo v razredu poučevali sladkornega bolnika, bomo morda morali reševati njegovo življenje, zato se moramo o vodenju te bolezni dobro poučiti. Starši teh otrok so pripravljeni sodelovati in naučiti učitelje, kako ravnati v posameznih primerih. Diabetologi za učitelje in vzgojitelje vsako leto pripravijo preda- vanje, na katerem jih poučijo o morebitnih vsakodnevnih zapletih. Učitelje dobro opremijo z literaturo, ki je namenjena prav učiteljem v osnovnih šolah. Ker imajo otroci na svoje telo nameščeno inzulinsko črpalko, s katero prvošolec še ne zna ravnati, bomo odrasli tisti, ki bomo soodgovorni za urejenost njegove bolezni. Urejenost bolezni pa je ključnega pomena za preprečevanje zapletov te bolezni. Raziskave potrjujejo, da sladkorna bo- lezen tipa 1 zadnjih 50 let narašča v vseh razvitih državah sveta. Najhitreje pogostnost narašča pri mlajših od 5 let. V Sloveniji te podatke beležijo od leta 1970. Pred 25 leti je zbolelo od 20 do 25 otrok in mladostnikov na leto, danes pa od 50 do 60. Učitelji so že kmalu po vpisu otroka s sladkorno boleznijo v šolo seznanjeni, da bo v njihovem razredu otrok, ki bo potreboval dodatno pozornost in pomoč. Vendar učitelj, ki ne pozna sladkorne bolezni tipa 1, najprej po- misli, da to zares ni nič posebnega. Ljudje običajno sladkorne bolezni tipa 1 ne poznajo in jo zamenjujejo s sladkorno boleznijo tipa 2, ki je mno- go bolj razširjena in se zato običajno govori in piše ravno o tej. Zaradi tega lahko pride do veliko napačnih pred- stav. Najpogostejše so naslednje: pri majhnem otroku sladkorna bolezen ne predstavlja posebne ovire, otrok je pojedel veliko sladkih živil, zato je dobil sladkorno bolezen, otrok zara- di bolezni nikoli ne sme pojesti nič sladkega, otroci ne zbolijo za težko obliko sladkorne bolezni, zato injekcij inzulina zagotovo ne potrebujejo in podobno. Najbolj vestni učitelji takoj začnejo iskati informacije o bolezni, preostali pa na predavanju, ki je namenjeno prav vzgojiteljem in učiteljem, izvedo, kaj sploh je sladkorna bolezen tipa 1 in kako zapleteno je v resnici njeno vodenje pri majhnem otroku. Vse zgor- nje trditve in predstave o tej bolezni so postavljene na glavo. Za uspešno vodenje bolezni je ključna učiteljeva pripravljenost na sodelovanje z otro- kom in starši. Ko smo postavljeni pred dejstvo, da v našo skupino prihaja otrok s sladkorno boleznijo, najprej izvemo, da je slad- korna bolezen tipa 1 bolezen, ki se precej razlikuje od sladkorne bolezni tipa 2, ki jo bolj poznamo. Prvi odziv je navadno strah, kako bomo sploh zmogli reševati morebitne zaplete, ki se lahko pojavijo. Med drugim izvemo, da bo treba vsakodnevne življenjsko ogrožajoče situacije zaznati in nato pravočasno in ustrezno reševati. SLADKORNA BOLEZEN TIPA 1 NI NOVODOBNA BOLEZEN Sladkorna bolezen je bila opisana na papirusu že 1550 let pred našim šte- tjem. Grški zdravniki so jo imenovali »diabetes melitus«. Diabetes pomeni pospešen tok, torej povečana proizvo- dnja urina pri visokem nivoju sladkorja v krvi, melitus pa označuje okus seča, ki je podoben medu. Šele leta 1776 so urin na toploti izparili in ostala je usedlina, podobna rjavemu sladkorju. S tem so dokazali, da je v urinu res sladkor. 11. januarja 1922 je zdravnik Frederick Banting vbrizgal inzulin 14-letnemu Leonardu Thomsonu, ki je umiral zaradi sladkorne bolezni. Pred tem so otroci s sladkorno boleznijo tipa 1 umrli kmalu po pojavu bolezni, saj inzulin še ni bil na voljo. Zdravljenje je bilo za Leonarda uspešno, saj je živel še približno 15 let. V tistem času so inzulin pridobivali iz trebušnih slinavk živali, zato ni bil dovolj učinkovit. Pojavljali so se tudi razni stranski učinki. Danes inzulin proizvajajo v laboratorijih s posebni- mi postopki in je povsem enak člove- škemu inzulinu. Inzulin ne deluje, če ga pijemo. Zaradi prebavnih sokov se uniči, zato ga moramo vbrizgavati v podkožje. VRSTE SLADKORNE BOLEZNI Skupna značilnost vseh vrst sladkor- ne bolezni je povišana koncentracija glukoze v krvi. Vzroki za takšno stanje so različni. V telesu zaradi različnih vzrokov celice ne prejemajo dovolj in- zulina. Glede na vzrok nastanka zato ločimo: sladkorno bolezen tipa 2, slad- korno bolezen, povzročeno z zdravili, sladkorno bolezen zaradi poškodbe trebušne slinavke, nosečnostno slad- korno bolezen in sladkorno bolezen tipa 1. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogo- stejša oblika sladkorne bolezni, ima jo približno 90 % vseh diabetikov. Ne gre za pomanjkanje inzulina, pač pa za odpor proti njegovemu delovanju. Odpornost na inzulin se s starostjo povečuje. Pri zdravljenju zadoščajo ustrezna varovalna prehrana in anti- diabetične tablete. Z leti lahko bolniki dosežejo tako visoke vrednosti glukoze v krvi, da je za uravnavanje krvnega sladkorja potrebno zdravljenje z in- zulinskimi injekcijami. K tej bolezni pripomorejo neprimerna prehrana, prevelika telesna teža, premalo giba- nja in stres. Didakta november 2015 3 Pri prehodni hiperglikemiji med no- sečnostjo gre za sladkorno bolezen tipa 2. Nastane zaradi hormonskega stresa in v večini primerov s porodom izgine. Pogosto se po štiridesetem letu ponovno pojavi kot sladkorna bolezen tipa 2. Sladkorna bolezen tipa 1 se pojavi v otroštvu in mladosti. Je avtoimunska bolezen. To pomeni, da se obramb- ne celice, ki so zadolžene za uniče- vanje virusov in bakterij, pomotoma usmerijo proti beta celicam, ki so v trebušni slinavki in izločajo hormon inzulin. Obrambne celice, ki bi nas morale braniti, prepoznajo celice v trebušni slinavki kot sovražne in jih uničijo. Posledica je okvarjen organ, znaki bolezni pa se burno pokažejo, ko deluje manj kot 10 % beta celic. Trebušna slinavka leži v trebušni vo- tlini, za želodcem. Slika 1: Trebušna slinavka (vir 1) Starši sladkornih bolnikov pripove- dujejo, da so znaki pred postavljeno diagnozo trajali kratek čas in so bili močno izraženi. Vedeli so, da je nekaj narobe, vendar si niso predstavljali, da bi njihov otrok lahko zbolel za sladkor- no boleznijo, saj je običajno v družini ne poznajo. Starši otroke pripeljejo k zdravniku, ker otrok toži, da je zelo žejen, zelo pogosto hodi na stranišče, hkrati močno shujša, je brez energije in močno utrujen, včasih je prisotno tudi globoko in pospešeno dihanje. Večina hrane, ki jo pojemo, se spreme- ni v glukozo, obliko sladkorja. Zaradi odsotnosti inzulina je vstop glukoze v celice onemogočen in s tem tudi njena poraba, zato se raven glukoze v krvi zvišuje, telo ne more več nemoteno delovati. Nezdravljeno stanje se konča s smrtjo. Za boleznijo tipa 1 je obolelih okrog 10 % vseh diabetikov, med njimi so otroci. Zdravljenje z inzulinom je nujno vse od trenutka, ko se bolezen pri posamezniku pojavi, inzulin je tre- ba z injekcijami ali z inzulinsko črpal- ko nadomeščati do konca življenja. Učitelj, ki bo skrbel za malega slad- kornega bolnika, mora najprej dobro spoznati inzulinsko črpalko, ki jo otrok nosi 24 ur na dan in jo sname le pri tuširanju ali kopanju. Seznani se s številnimi novimi izrazi, ki jih bo v komunikaciji z otrokom in starši tudi vsakodnevno uporabljal. Takoj po postavljeni diagnozi se zdra- vljenje vedno začne z vbrizgavanjem inzulina v podkožje z injekcijo, ki jo imenujemo peresnik. Zelo majhni otroci pa so kmalu zatem upravičeni do prijaznejšega načina zdravljenja. Omogoča ga INZULINSKA ČRPALKA. Pri zdravljenju z inzulinsko črpalko je za dovajanje inzulina potreben en vbodljaj na dva do tri dni, medtem ko zdravljenje s peresnikom zahteva vsaj štiri vbode na dan. Inzulinska črpalka je trenutno najbolj- še nadomestilo za fiziološko izločanje inzulina, ki je značilno za zdrave ose- be. Posnema delovanje zdrave trebu- šne slinavke. Bolniku 24 ur na dan dovaja določeno količino inzulina. To je bolnikova BAZALNA raven inzulina, ki se spreminja glede na posamezniko- ve fiziološke spremembe (čas bolezni, telesne dejavnosti ...). Pred obroki pa si bolnik določi količino inzulina, od- visno od tega, kaj in koliko bo pojedel, kar predstavlja BOLUSNI odmerek. Inzulinske črpalke otrokom omogoča- jo večjo svobodo glede časa zaužitega obroka, količine hrane in časa telesne aktivnosti. Rutinska uporaba inzulinske črpalke se je v Sloveniji začela leta 2000. Sestavljajo jo trije poglavitni deli: - telo črpalke, v kateri sta elek - tromotor, ki dovaja inzulin, in računalniški čip, ki nadzira njeno delovanje, - rezervoar, napolnjen z inzulinom, ki je vstavljen v črpalko, - set za dovajanje inzulina, s pomo- čjo katerega se inzulin iz rezervo- arja dovaja v podkožje telesa. Slika 2: Inzulinska črpalka (vir 2) Slika 3: V podkožju ostane cevka, po ka- teri se v podkožje dovaja inzulin (vir 3) Bazalne odmerke urejajo starši po posvetu z otrokovim diabetologom. Starši otroka peljejo na pregled vsa- ke tri mesece. Tam z diabetologom opravijo analizo predhodnega trime- sečnega obdobja, dobijo informacije o tem, kako uspešno voditi bolezen, in dobijo navodila za nadaljnje vodenje bolezni. Bolusne odmerke moramo dovajati neposredno pred obrokom, zato je odrasla oseba tista, ki otroku dovede 4 Didakta november 2015 bolus. Kadar starši otroka že doma navajajo na samostojnost pri dovajanju inzulina, je zaželeno, da otroka spod- bujamo k samostojnosti tudi v šoli, vendar moramo izvajanje otroka ves čas budno spremljati in nadzorovati. Otroci, pri katerih nikoli ne vemo, ali bodo pojedli obrok do konca, pred obrokom dovedemo polovico odmer- ka in šele po zaključenem obroku do- vedemo preostalo polovico inzulina. Prevelik odmerek inzulina bi lahko povzročil hud padec krvnega sladkor- ja. Vedno preverimo, ali je otrok zaužil vse ogljikove hidrate, ki smo jih pokrili z inzulinom. Neješči otroci lahko hra- no vržejo na tla ali pa jo prestavijo na krožnik svojega sošolca. DODATNA STROKOVNA POMOČ IN PRILAGODITVE V primeru, da starši na Zavod za šol- stvo podajo zahtevo za uvedbo postop- ka usmerjanja otroka, s tem zaprosijo za dodatno strokovno pomoč in po- trebne prilagoditve. Zakon o usmerjanju otrok s posebni- mi potrebami (ZUOPP) določa načine in oblike izvajanja vzgoje in izobra- ževanja za otroke, ki imajo posebne potrebe. Po 10. členu ZUOPP se lahko spremljevalec dodeli tudi dolgotrajno bolnim otrokom za nudenje fizične pomoči. Otroci s sladkorno boleznijo tipa 1 so opredeljeni kot dolgotrajno bolni otro- ci. Dolgotrajno hudo bolni otroci so po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uvelja- vljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni, oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabi- litacijo, ki traja dalj kot šest mesecev. Bolezen je kronična, zahteva zahtevno dosmrtno zdravljenje, kljub zdravlje- nju pa je pričakovati trajne posledice bolezni. Otroci s sladkorno boleznijo tipa 1 sodijo v to skupino. Otrok s sladkorno boleznijo se usmeri v izobraževalni program s prilagoje- nim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Komisija odloči, da otrok glede na vrsto in stopnjo primanjklja- ja, ovire oziroma motnje potrebuje dodatno strokovno pomoč. Dodatno strokovno pomoč izvajajo strokovni delavci šole, lahko pa tudi zunanji stro- kovni delavci, ki izpolnjujejo s predpisi določene pogoje. Otroku se zagotavljajo metodične in časovne prilagoditve pri izvajanju po- uka in pri preverjanju in ocenjevanju znanja. Preverjanje in ocenjevanje naj bo napovedano in vnaprej dogovor- jeno, z možnostjo preložitve ocenje- vanja. V primeru, da smo pred tem izmerili krvni sladkor in ta ni bil v želenem območju, ocenjevanje preloži- mo. Starši običajno učitelju povedo, da otrok slabše funkcionira, kadar je slad- kor v krvi pod 3,5 ali nad 14 mmol/l. Zakon za otroke s sladkorno boleznijo predvidi dodatnega strokovnega de- lavca kot začasnega spremljevalca, da bi spremljal otrokovo počutje in sproti reševal morebitne zaplete, kot sta hi- poglikemija (znižan krvni sladkor) in hiperglikemija (povišan krvni sladkor). Poleg preostalih otrok v razredu je učitelj odgovoren tudi za malega 6-le- tnega sladkornega bolnika, ki gibanja glukoze v krvi telesno ne zazna. Učitelj je v živahni dinamiki učnega procesa v razredu z različnimi potrebami otrok psihično in fizično prezaposlen. Sep- tembra spoznava nove obraze, imena in osebnostne značilnosti vseh otrok. Če že prej ni poznal značilnosti slad- korne bolezni tipa 1, so predvsem prvi trije meseci izjemno naporni. Da bi sladkornemu bolniku zares zagotovili varnost, je nujno, da otroku zagoto- vimo spremljevalca, saj gre za vsako- dnevno reševanje življenjsko ogroža- jočih situacij. Dobro urejena bolezen pa je ključnega pomena za prepreče- vanje oziroma odlaganje hudih kro- ničnih zapletov sladkorne bolezni. Otrok je glede na starost pri vodenju bolezni povsem odvisen od odraslih ljudi tako v šolskem kot v domačem okolju. Tukaj ne gre le za optimalen vsestranski razvoj, temveč preprosto za ohranjanje zdravja/življenja. Ker starši sladkornih bolnikov nimajo možnosti zaposlitve za polovični delovni čas, je treba poskrbeti, da otrok varno poča- ka svoje starše in ima spremljevalca ob sebi, dokler ne odide domov. Ne smemo pozabiti, da je za otroke po- membno druženje z vrstniki. Otroci imajo potrebo po socialnih stikih in je pomembno, da razvijajo socialne veščine. KAJ STARŠI OPRAVIJO DOMA Set za dovajanje inzulina polnijo in menjajo starši na dva do tri dni. Kadar v šoli izmerimo povišan sladkor in čez uro in pol sladkor kljub korekcijskemu bolusu naraste, pokličemo starše, da zamenjajo infuzijski set. Nekateri uči- telji se bodo pripravljeni naučiti tudi ta postopek in ga lahko po dogovoru s starši sami opravijo. Torbica, ki jo ima otrok ves čas s seboj, mora vsebovati: aparat za merjenje glukoze v krvi, testne lističe, sprožilno napravo za zbadanje v prst, rezervne baterije za inzulinsko črpalko, sladkor ali bombone, dodaten prigrizek. Otroka navajajmo, da je za torbico z navedeno vsebino sam odgovoren in da brez nje ne sme nikamor. V trenut- ku, ko opazimo, da se otrok nenava- dno vede, ali če otrok sam začuti, da se ne počuti dobro, takoj izmerimo vrednost sladkorja v krvi in po potrebi ustrezno ukrepamo. Starši ob ponavljajočih visokih sladkor- jih in v primeru hipoglikemije, ki je ne znamo pojasniti (telesna dejavnost, prevelik odmerek inzulina), v črpalki prilagodijo bazalne odmerke. TELESNA DEJAVNOST Redno gibanje je za vse sladkorne bolnike zelo priporočljivo in otroka s sladkorno boleznijo pri gibanju ne omejujmo. Kljub temu pa moramo biti pri pouku športa na gibanje krv- nega sladkorja še posebej pozorni. Vsaka telesna aktivnost povzroči, da se glukoza v krvi zniža. Pred telesno aktivnostjo vedno izmerimo glukozo v krvi. Otrok lahko sodeluje pri uri športa, če je krvni sladkor med 5 in 14 mmol/l. Če je krvni sladkor v tem območju, naj pred telesno aktivnostjo poje dodatno malico, hkrati črpalko Didakta november 2015 5 za čas aktivnosti ustavimo. Če je krv- ni sladkor pod 5 mmol/l, lahko brez ustreznega ukrepanja tvegamo hiter in nevaren padec sladkorja. Pri visokem krvnem sladkorju pa v telesu primanj- kuje inzulina, zato je vstop v celico nezadosten, posledično se med vadbo krvni sladkor dviguje. Inzulinsko črpalko lahko učitelj med poukom športa otroku tudi sname. O tem se pogovori s starši, saj imajo oni najboljši vpogled in izkušnje, kako se otroku giblje sladkor v primeru inten- zivnega gibanja. Kmalu bo tudi učitelj sam pridobil izkušnje z opazovanjem otroka in prav tako z rednim merje- njem sladkorja pred vadbo, med njo in po njej. PREHRANA Vodja prehrane poskrbi za ustrezno prehrano sladkornega bolnika. Pri izbiri živil je predvsem pozoren na njihov glikemični indeks. Jedilnik slad- kornega bolnika je sestavljen iz živil z nizkim glikemičnim indeksom. Kuharji nato upoštevajo usmeritve, ki jih vodja prehrane poda. Pri izbiranju živil si lahko pomagamo s knjižico, v kateri so razvrščena živila glede na glikemični indeks. Živila z visokim glikemičnim indeksom za sladkorne bolnike niso priporočljiva. To so živila, ki povzročijo hiter porast krvnega sladkorja. KAKO UČITELJ POMAGA, KADAR JE IZMERJEN SLADKOR PREVISOK ALI PRENIZEK? Hiperglikemija Kadar je izmerjen sladkor previsok, to stanje imenujemo hiperglikemija. Prvi znaki hiperglikemije sta najpogosteje žeja in nerazpoloženost. Učitelj dovede otroku inzulin z na- menom, da se previsok sladkor v krvi zniža. Otroku z inzulinsko črpalko vbrizgamo korekcijski bolus. Če je krvni sladkor visok, damo korek- cijski bolus, ki ga predlaga črpalka. Črpalka vsebuje računalnik, ki na pod- lagi njej znanih podatkov izračuna, koliko inzulina človek potrebuje, da se sladkor v krvi primerno zniža. Najpozneje čez uro in pol znova izme- rimo KS in preverimo, ali nam črpalka predlaga še dodaten korekcijski bolus. Če sladkor ni padel, pokličemo starše, da pridejo zamenjat infuzijski set, ali ga zamenja učitelj sam, če se s starši tako dogovori. Otrok naj pije vodo! Verjetno bo tudi sam povedal, da je žejen. Če je otroku slabo ali bruha, pokli- čemo diabetologa ali urgenco in ob- vestimo starše. Dajemo mu piti vodo po požirkih! Hipoglikemija Kadar je izmerjen sladkor prenizek, to je 3,5 mmol/l ali manj, to stanje imenujemo hipoglikemija ali pogo- vorno hipa. Ta je veliko nevarnejša kakor kratkotrajna hiperglikemija. Za delovanje možganov je koncentracija krvnega sladkorja zelo pomembna, saj nimajo zalog krvnega sladkorja, ta pa je njihov glavni energijski vir. Prvi ukrep je zaužitje hitrega sladkor- ja. Otrok lahko spije 2 dcl sladkega soka ali poje nekaj bonbonov ali kocke belega sladkorja. Nižja kot je izmerje- na vrednost krvnega sladkorja, večja naj bo količina zaužitega sladkorja. Najbolje je, da se s starši dogovorimo, koliko bonbonov ali soka otrok zaužije pri posameznih izmerjenih vrednostih krvnega sladkorja. 15–20 minut po hipoglikemiji znova izmerimo krvni sladkor in preverimo, ali se je primer- no dvignil, medtem naj otrok poje pri- grizek, da se hipoglikemija ne ponovi. Otrok naj počiva, saj z gibanjem slad- kor v krvi pada. Otroka v takem stanju nikoli ne pustimo samega. Takoj ko smo poskrbeli, da je otrok zaužil sladkor, ustavimo črpalko za 30 minut, saj moramo pri nizkem krvnem sladkorju ustaviti dotok tistega inzuli- na, ki ga imenujemo bazalni inzulin. V glavnem meniju poiščemo podatek bazalni inzulin, zatem začasni bazalni inzulin, izberemo čas – 30 minut in 0 odstotni odmerek. Po tem času se črpalka samodejno zažene naprej. Vsaj 30 minut po hipoglikemiji od otroka ne zahtevamo umskih naporov. V primeru, da se pojavi HIPOGLIKE- MIJA Z NEZAVESTJO, KRČI, BREZ MO- ŽNOSTI POŽIRANJA, položimo otroka v položaj za nezavestnega. V tem pri- meru hipoglikemije ne rešujmo kot običajno, saj se otrok lahko zaduši. Črpalko moramo obvezno ustaviti, ali jo odklopiti od telesa. V glavnem meniju najdemo možnost USTAVI in pritisnemo tipko ACT. Kadar je v šoli učenec diabetik, moramo imeti v šol- skem hladilniku shranjeno injekcijo, imenovano GlucaGen. V primeru ne- zavesti moramo po navodilih, ki so v sliki priložena, v stegensko mišico vbrizgati polovico vsebine glukagona, ki povzroči dvig sladkorja v krvi. Takoj pokličemo starše in reševalce. Za vse postopke v zvezi z reševanjem vsakodnevnih zapletov pri sladkorni bolezni je najbolje, da se z njegovimi starši natančno dogovorimo. Otroka s sladkorno boleznijo ves čas spodbujamo k samostojnemu in od- govornemu vodenju bolezni z name- nom, da se izognemo ali vsaj odložimo zaplete sladkorne bolezni. Najbolje je, če otrok pri vodenju svoje bolezni postane čim prej samostojen. Malčki v vrtcu in otroci v prvi triadi pri tem nedvomno potrebujejo pomoč. Kako samostojni postanejo že v četrtem ra- zredu osnovne šole, je odvisno pred- vsem od spodbude domačega okolja in njegovih intelektualnih sposobno- sti. Kako dolgo bo otrok s sladkorno boleznijo potreboval spremljevalca, bi moralo biti obravnavano sproti in za vsakega posameznika odločiti, ali je za samostojno vodenje bolezni že dovolj zrel in samostojen ali pa pri vsem potrebuje še nadzor, pomoč in podporo. Diagnoza je nedvoumna, nikoli po- lovična, to pomeni, da ni milejše ali hujše oblike sladkorne bolezni tipa 1. Brez inzulina, ki ga umetno dodajamo, bi otrok s sladkorno boleznijo kmalu po izbruhu bolezni umrl. Vendar se danes s pomočjo sodobne tehnologije 6 Didakta november 2015 pričakuje, da ti otroci živijo enako pol- no življenje brez omejitev kot njihovi vrstniki. Literatura Battelino T. in Janež A. (2007) Insu- linska črpalka. Radovljica: Didakta. Bohnec M. (ur.), Klavs J. (ur.), To - mažin Šporar M. (ur.), Krašovec A. (ur.) in Žargaj B. (ur.) (2006) Sladkorna bolezen: priročnik. Lju- bljana: samozal. Boucher C. (2007) Zdravimo se z naravo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kaj je diabetes? Zveza društev diabetikov Slovenije. Dostopno na http://www. diabetes-zveza.si/sl/kaj-je-diabetes, 19. 10. 2015. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pra- vic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2002) Uradni list RS, št. 105. Dostopno na https://www. uradni-list.si/1/content?id=39756, 23. 10. 2015. Ruhland B. (1998) Diabetes: obsežni praktični nasveti. Logatec: Kele & Kele. Sladkorčki (2012) Ljubljana: Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami. Zakon o usmerjanju otrok s posebni- mi potrebami (2011) Uradni list RS, št. 58. Dostopno na http:// www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=201158&stevilka=2714. 24. 9. 2015. Viri Vir 1: http://mss.svarog.si/biolo- gija/MSS/econtent/multime- dia/66/11258/00_podlaga.jpg Vir 2: http://www.zaloker-zaloker. si/assets/Page/_resampled/Set- Width232-IMG-0659.JPG Vir 3: http://www.diabeta.net/images/ mypicture/055.jpg Slika 4: Otrok je narisal jelenčka z inzulinsko črpalko in torbico za merjenje sladkorja. Vir: osebni arhiv Vljudno vabljeni v prenovljeno SPOMINSKO HIŠO OTONA ŽUPANČIČA V VINICI in na ogled nove stalne razstave ŽUPANČIČ – MOJSTER BESEDE Vinica 9, 8344 Vinica, tel.: 07 306 43 43 zupancic.vinica@guest.arnes.si www.belokranjski-muzej.si