Slovenskim materam,

vzgojiteljicam, učiteljicam, vzgojiteljem in učiteljem

po najboljših virih spisal

Jakob Dimnik,

učitelj v Ljubljani.

Čisti dohodek je namenjen „Društvu za zgradbo učiteljskega
konvikta v Ljubljani 11 .

Izdalo in založilo

„Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani”.

V Ljubljani.

Tiskarna Rud. Milič-eva. — Ljubljana.

1895 .

o r? O

-t K,

O

64



Čisti dohodek je namenjen ,,Društvu za zgradbo učiteljskega konvikta
v Ljubljani".

r VvA

#/*v '  f  \ v «

/ ;


! /lI 3 5*. 36^r

r

Društvu za zgradbo
učiteljskega konvikta v Liubliani

J o  t

posvečuje to skromno delo

osobitim spoštovanjem

Jakob Dimnik.

VSEBINA.

Stran.

Predgovor . 1

A. Uvod.

B. Telesna vzgoja:

1. Hrana novorojenčeva. ... 18

2. Hrana starejših otrok. 19

3. Snaga. 20

4. Postelja. :. 21

5. Obleka. 22

6. Skrb za telesno zdravje večjih otrok. 26

7. Zrak. 28

8. Stanovanje. 31

9. Postrežba v bolezni . 32

C. Duševna vzgoja:

1. Dojenec.  34

2. Otrok v drugem in tretjem letu. 36

3. Cut pobožnosti. . . 46

4. Pokorščina. 49

5. Trmoglavost in upor. 54

6. Bolni otrok. 62

7. Otročji vrt.; . . . . 66

8. Otrok, v šolski d6bi. 67

9. Domače naloge. 72

10. Izobrazovanje resnicočutja. 74

11. Poželjivost. 82

12. Samoskrumba. 103

13. Verska vzgoja. 107

14. Dekliška vzgoja. 124

15. Vzgled. 133

16. O poklicu. 140

17. Sklep. Ul

Predgovor.

o sem 1. 1879. nastopil svojo prvo službo kot ljudski
učitelj, prišel sem kmalo do prepričanja, da je služba
ljudskega učitelja silno težavna, tembolj, ker on ni le
učitelj, ampak tudi vzgojitelj. Pri drugem delu učiteljeve
naloge t. j. pri vzgoji  pa ne more doseči učitelj ničesar ali
vsaj prav malo, če mu ne priskoči na pomoč domača hiša.
Prišel sem pa do žalostnega prepričanja, da premnogi rodi¬
telji, posebno kmetski, toli važno nalogo .domače vzgoje'
prepovršno zvršujejo, da, še celo skoraj popolnoma prezirajo.
Ta neprijetna izkušnja me je napotila, da sem pričel prebi¬
rati razne spise in knjige o domači vzgoji  ter na pod¬
stavi tega in svojih izkušenj sestavil spis, kojega tu podajem
dragim čitateljem. To delo je namenjeno roditeljem in sploh
vzgojiteljem, kajti ne toliko šola in učitelj sta glavna čini-
telja pri vzgoji otrbk, ampak toliko bolj dom,  odnosno
roditelji.

Pri tem delu so mi bili glavni viri: „Die Erziehungs-
kunst in der Farnilie,“ herausgegeben von einem praktischen
Schulmanne. R. Niedergesass: „Farnilienerziehung;“ potem
Dr. Klenke: „Die Mutter als Erzieherin ihrer Tochter und
Sohne“. Marsikako dobro jedro sem posnel tudi iz A. Zupan¬
čičeve „ Pedagogike. “ Nekaj primernega gradiva sem dobil
tudi po slovenskih časopisih in nekaj me je pa priučila
lastna izkušnja.

Dal Bog, da bi ta moj trud rodil v rodbinah slovenskih
blagodejen sad!

J. Dimnik.

1

■

.





■

, . k .ii









A. Uvod.

Kriva vzgoja otrok je slabih časov mati.'

Slomšek.

I.

f zgoja nravstvena vzgoja otrčk ali — izobraževanje

srca in volje — je jedna iz važnejših dolžnostij rodi¬
teljev in vzgojiteljev, od katerih se zahteva sosebnega
zanimanja in skrbi, da obvarujejo otroke nenravnosti. Radi
tega je vzgoja kažipot in 'nekak vodnik človeka k temu,
kar mora biti.

v

Človek je ustvarjen po podobi božji in njegov smoter
je v tem, da se po milosti božje popolnosti v bodočem živ¬
ljenji na veke zjedini z Rogom, kot virom večnega življenja.
Na ta smoter mora se vedno ozirati pri vzgoji; zato treba
se je truditi, da so otrokove sposobnosti vedno vzbujene in
pripravljene za ta cilj; izrastki zla pa, kot žalostni nastopki
našega odpada od Boga, morajo se z vso močjo odpravljati,
tako, da se tudi malovažni prestopki otrčk ne smejo prezirati,
inače odgovarja se preziranju s preziranjem in otroci se ne
brigajo za svoje vzgojitelje in svoje pregrehe. Trditi je
možno, da v otročjem in mladeniškem življenji ni nijednega
pregrešnega dejanja, ki bi se smelo smatrati neznatnim, kajti
malo, ako se ne opazi v svojem času in ne popravi, postane
konečno veliko. Pogostoma vidimo tudi sedaj, da so vsi
veliki prestopki, storjeni v zrelih letih, izcimili se kakor iz
semena iz malovažnih, da tako rečemo, iz šal, dopuščenih
v mladosti. —

l*

4

Roditelji, ki skrbe za nravstvenost svojih otrok, morajo
skrbeti za to že pred njihovim rojstvom; radi tega jim je
najprej skrbeti, da si sami ohranijo dušno zdravje, da ne
ostavljajo otrokom v nasledstvo svojih nravstvenih bolezni,
kajti vsa nravstvena svojstva, dobra in slaba., prehajajo obi¬
čajno od roditeljev na otroke.

Ko dete vzraste in dobiva razum, treba je nanj vpli¬
vati s pametnim ravnanjem in mu vsajati pravila s primeri,
z lehkimi pripovedkami itd. O prvem slučaji, ko more dete
že soditi o svojem postopanji, treba ga je prepričati o važ¬
nosti tega, čemur ga je proučila ali ga proučuje vzgoja. Od
ranega vzrasta treba je v otrocih vzbujati in utrjevati nrav¬
stveni čut in vest. Malo po malem treba je vsajati jim spo¬
štovanje do pravega in odvračanje od napačnega; vlivati
jim je treba čut otroške ljubezni in pokorščine do Boga,
roditeljev, vzgojiteljev in učiteljev, do domovine, naroda,
do cesarja itd. Dobro in hudo treba jim je pojasnjevati
s primerami in zahtevati od njih, da sami razsojajo med
tem in onim, da se na tak način z dne na dan navajajo
pravilneje in prosteje soditi o dostojnosti in nedostojnosti
svojih del.

Nedostatki, ki se zapazijo pri otrocih, se morajo po¬
pravljati brez zamude, da se ne ukorenini zlo; popravljati
jih je treba s prva na samo krotek način, s sveti in prepri¬
čanjem, potem pa, če je treba, stopati se mora polagoma
do močnejših in strožjih sredstev, kajti „kdor hrani palico,
ne ljubi svojega sina.“

Sicer pa v kaznovanji ni treba biti prepogost. Kazni
so potrebne, kedar prepričevanja in nasledki pregrehe ne
morejo ostaviti strmoglavosti. Popolnoma se pa motimo, če si
domišljujemo, da s silo same besede ubrzdatno čutna po-
željenja, in mislimo, da je možno vedno tudi brez kazni
samo s slovesno zapovedjo otrokovo voljo obrniti k dobremu.
Zaman si domišljujemo, da je naša ljubav do človeštva za
to na višji stopinji, ako si v nikakem slučaji pri vzgoji ne
dovoljujemo sredstev razumne strogosti. Nasprotno, to ne

5

dokazuje popolnosti, temveč nedostatek ljubezni do člo¬
veštva. Iz tega je le vidno, da ne poznamo blagih plodov
one krepke ljubezni, s kojo ljubeč kaznujemo, ne pogubnih
nastopkov one slabe ljubavi, ki zametava slednjo kazen.

II.

Najčistejša nravstvenost je brez dvoma nravstvenost
krščanska; zato mora biti tudi vzgoja otrok ali izobraže¬
vanje njih srca ali volje popolnoma v duhu krščanskem.
Osnova krščanski vzgoji mora vedno biti strah božji kot
začetek modrosti. Radi tega se mora v otroških srcih čim
preje vzbujati ta čut in moramo jih vzgajati „po zapovedi
Gospodovi 11  s pripovestmi, z vzgledi in primeri iz zgodovine
in posebno s primerom svojega poštenega življenja. Rodi¬
telji morajo vzbujati in gojiti v otrocih ponižno ljubezen do
Boga, kot blagega in usmiljenega Očeta; dasi je sila pri¬
mera jako velika v vsakem drugem slučaji, velika je oso-
bito pri vzgoji duha v poštenosti. Zato je treba jim pogosto
razkladati dobrote božje, katere so se pojavile človeku v
delih, mislih in sosebtio v odrešenji po Zveličarji.

Ako so roditelji in vsi, ki so v bližini otrbk, sami pre-
šinjeni z otroškim strahom do Boga, govore vedno o Bogu
spoštljivo z nadejo, da od njega dobodo vse dobro in pri¬
pisujejo vse sprejeto njemu z odkritosrčno hvaležnostjo; ako
prenašajo, spoštljivo se ozirajoč na Boga, vse nesreče z voljno
udanostjo in smatrajo grehe vedno velikim zlom in nesre¬
čam, napravil bode tak vzgled na otroke brez sumnje dober
utis. Otroci se navadijo, videč vsak dan pred seboj primere
poštenosti, pošteni biti; malo po malo začenjajo tudi sami
spoštljivo misliti in govoriti o Bogu, odkritosrčno ga ljubiti
kot dobrega Očeta, natanko izpolnovati njegove zapovedi
in z otroškim strahom ogibati se vsacega prelomljenja volje
božje. Sicer pa je treba, če hočemo dobro vplivati na go¬
jence, da imamo istinito, odkritosrčno poštenost (nravstve¬
nost) in ne smemo se samo kazati nravnostnim; krinko nrav-

6

nosti opazijo otroci kraalo in v takem slučaji začnd sami
skoro tekmovati se svojimi primeri.

Da vzdržujete in dopolnujete v otrocih nravnost, mo¬
rate se roditelji truditi, da se otroci s zanimanjem bavijo s
čitanjem in poslušanjem izbranih nravstvenih sestavkov, oso-
bito izbranih odstavkov iz besede božje; in nasprotno, va¬
rovati jih je pazljivo, da ne čitajo veri in nravnosti škod¬
ljivih knjig in da ne občujejo z ljudmi pokvarjene nravnosti
in pokvarjenih mislij, kajti hudobno občevanje pokvari dobro
nravnost.

Osobito nujno je, da se otroci priuče pravilnemu na¬
činu življenja. Naj bode njih priučenje skromnosti, ubog¬
ljivosti, dostojnemu vedenju pri službi božji itd. začetkoma
samo slučajno, a koliko pridobi se s tem za bodočnost! Otroci,
ki so se zgodaj privadili pravilnemu načinu življenja, lehko
morejo potem, ko se jim razum razvije, prej znanim nava¬
dam dati značaj istinite nravnosti. Ako so pri otrocih čutne
nagnjenosti zgodaj urejene, postanejo potem pregrehe red¬
keje, borba ložja in zmaga tem gotoveja, čim globeje se je
v njih dobra navada ukoreninila po mnogokratnem in dol¬
gotrajnem ponavljanji dobrih del. Dogaja se seveda nasprotno,
ako je otrok v prvih letih izročen samemu sebi, svojim ne¬
rodnim nagnjenostim in svoji naravi. More li razsodek pod
svojo vlast spraviti gojenca takrat, ko je njegova nrav že
davno pokvarjena in se je zlo že ukoreninilo v njem, predno
je sploh začel misliti? Radi tega je jako važno pravilo:
Cesar otroci ne bodo smeli delati potem, ko bodo začeli
misliti, tega se jim tudi začetkoma ne sme dovoljevati; kar
bodo pa morali otroci delati v bodočih letih, temu treba
jih je čim prej možno privajati po meri njih razuma in ukrep-
ljenja njihovih nravstvenih in fiziških sil. Iz tega se lehko
razume, kako je treba soditi o izrekih, kakor: otrok še tega
ne ve; on ne misli hudo; človek uči se iz slučajev; po¬
manjkljivost se s časom sama dopolni itd. Roditelji, ki ostav-
ljajo svoje otroke v prvih letih brez oskrbi, ne mislijo, da
njihovo mlado slabo nagnenje preide lehko v navado, da se
slabo srce otrokovo izpremeni lehko v značaj mladenča

7

in moža, da se otroci, ki niso bili v ničem zadržani, predajo
nagonu svojega temperamenta, svoje nevednosti itd.; kmalu
predajali se bodo tudi svojim krivim nagnenjem, radi česa
vest čestokrat podleže željam. Radi tega je dolžnost rodi¬
teljev, da zgodaj varujejo otroke pred hudimi nagnenji in
strastmi. Vsled tega je v vsakem slučaji potrebno z vsem
razumom in z vso skrbjo moriti v njih klijoči plevel zla,
kakor: trmoglavost, nepokornost, lenobo, zavist, maščeval¬
nost, sovraštvo itd. in nasprotno pa vzgajati in utrjevati
ljubezen do Boga in do bližnjega, spoštovanje do starišev in
učiteljev, hvaležnost do dobrotnikov, usljužljivost, delavnost,
odpuščanje, miroljubje itd.

Jeden iz važnejših predmetov nravstvene vzgoje mora
biti tudi priučenje otrčk poznanju in prenašanju skrbi in
potreb v življenji. Sosebno potrebno in važno je to, kadar
se vzgajajo otroci bogatih in znatnih roditeljev. Otroci tacih
roditeljev se morajo vaditi, da znajo ceniti istinito dosto¬
janstvo ljudij ne po sami zunajnosti in premožnosti, temveč
osobito po notranjem dostojanstvu, ki se ne omejuje po
znanju in po zunanjem obstoji.

Nravstvena vzgoja je za otroka neprecenljiv zaklad,
kajti dela in stori iz otroka dovršenega človeka in kristjana
in za vse one otroke, ki se na ta način okoriščajo z vodi¬
teljstvom in pravili dobre vzgoje, je to pogoj in zaklad
resnične sreče — časne in večne.

III.

Naloga vzgoji ni le, da otroke telesno vzrejamo in jih
pošiljamo v šolo, ampak pri vzgoji otrok moramo tudi
skrbeti, da si priuče in privadijo potrebnih čednosti in lepih
lastnosti. To pa dosežemo, če tako ž njimi ravnamo, da iz
njih izraste tisto, kar je Stvarnik vanje vsadil. Mi jim mo¬
ramo razum, srce in čut upodabljati in blažiti; vaditi jih
moramo reda in lepega nravnega vedenja, pravičnosti in
dobrodelnosti, pridnosti in varičnosti. Res velika in težavna
je ta naloga in nje izvrševanje imenuje se po vsej pravici

8

umetnost vseh umetnosti. Zato je dolžnost sleharnega člo¬
veka, sosebno pa ljudskega učitelja, da širi, kolikor mo¬
goče, znanje o razumni vzgoji med narodom. Ni resnica,
kar nekateri roditelji trdijo, da moč ljubezni roditeljev do
otrok uči, kako naj otroke vzgojujemo, kako naj jih nape¬
ljujemo k dobremu ter varujemo škode in nesreče. Koliko
je takih roditeljev, ki nimajo nič pojma o dobri in razumni
vzgoji! Kako nerodna in okorna je marsiktera mlada ma¬
mica v otročji sobi, če prav je splošno zelo omikana! In
vendar je posebno razumna duševna vzgoja jedina prava
pomoč, jedino vredno premoženje, koje moremo otrokom
svojim zapustiti.

Pri vzgoji otrok napravijo se čestokrat silno velike,
neodpustljive napake, nekaj iz lenobe, nekaj iz malovaž-
nosti, nekaj iz nevednosti in slepe ljubezni. O vsemogočna
moč ljubezni 1 Koliko otrok postalo je že nesrečnih, ker so
jih roditelji preveč, preslepo ljubili in premehkužno ž njimi
ravnali! Koliko tisoč in tisoč roditeljev je na svetu, ki otroke
svoje tako slepo ljubijo, da vse svoje moči za-nje žrtvujejo,
samo, da navidezno ustrezajo otrokom svojim, ne pomislijo
pa, da taka slepa ljubezen otroke nevsmiljeno trpinči.

V nekaterih družinah ravna pa mati premehkužno, a
oče zopet preostro in surovo z otroci; tu vlada preveliko
dovoljenje v želje otrok, tamkaj pa zopet prevelika popust¬
ljivost; nekateri roditelji pa otrokom preveč ukazujejo, pa
premalo poučujejo. In vse to jim je „vzgoja".

Da bi se pač roditelji malo bolj vnemali za razumno
vzgojo, kakor do zdaj, da bi radi prebirali lepe, poučljive
spise o domači vzgoji; in če se to zgodi, nam ne bodo na¬
sprotniki naši očitali, da smo neizobražen narod.

Naj mi bode dovoljeno, da navedem vzgled, kako se
dandanes tudi izobraženo ljudstvo malo briga za razumno
vzgojo otrok.

V mestu N. bilo je na ponedeljek zvečer napovedano
javno predavanje „o praktični vzgoji otrok". Omenim naj,
da je to predavanje napovedal učitelj, ki je imel veliko
zaslug na šolskem polji in slavno je bilo ime njegovo v pe-

dagogičnem slovstvu. Predavanje je bilo objavljeno po vseh
domačih časopisih in po hišnih voglih. In čuj! Določeni večer
prišlo je le 16 poslušalcev, in še izmej teh bili so 4 učitelji
s soprogami in 3 mlajši učitelji.

V prihodnjem tednu bilo je pa predavanje v istih pro¬
storih „o Brehm-ovem živalstvu" in „o potresih" in v vseh
treh večerih bila je dvorana natlačeno polna. —

Zanimanje za razumno praktično vzgojo je pri nas res
še zelo na nizki stopinji, in nič ne pretiram, če povem, da
vse skrbi, vse tožbe in revščina v posameznih družinah vseh
stanov in milijoni in milijoni bridkih solz zaradi otrok imajo
svoj vzrok v premlačnem zanimanji za razumno vzgojo.

Vse hudo izvira iz slabe vzgoje, in če hočemo to hudo
iztrebiti, moramo pri koreniki začeti. Napake, katere se spo¬
četka kot majhne kali pokažejo, moramo takoj iztrebiti, ko
jih zapazimo. To bode pa mogoče, če se bodemo z veseljem
vnemali za vzgojo otrčk. Kali vsake najmanjše napake bo¬
demo pa lehko zapazili, če pridno prebiramo dobre spise o
razumni vzgoji. *)

IV.

Namen te knjige ni le, da bi pokazal, kako otroke
lehko varujemo napak, ampak pokazal bodem tudi, kako
jih lehko navadimo na nravno življenje. Koj spočetka opo¬
zarjam naše matere na dve veliki napaki, katere sta često¬
krat podloga slabi vzgoji. Prva teh napak je ta, če ro¬
ditelji mislijo, da so otrokom nekatere napake uže prirojene,
in da zoper prirojene napake je pa zaman ves trud. Druga
še večja napaka pri vzgoji je pa ta, ker nekateri roditelji
mislijo, da prav mladih otrok ni treba vzgojevati, ker imajo

O razumni domači vzgoji se je pa pri nas še vse premalo pisalo, a
še to se premalo prebira. Največ lepih naukov o razumni domači vzgoji nam
je podal blagi škof A. M. Slomšek v svojih ..Drobtinicah 1 *, potem pa razni
duhovniki v mnogovrstnih pridigah. Knjigo slovensko, ki se jedino z vzgojo
peča, je spisal Janez Ažman 1. 1873. pod naslovom: ..Krščanska izreja";
izdala jo je .Katoliška družba za Kranjsko 11 . Več tacih knjig imajo pa Nemci.

10

premalo razuma — ter vso vzgojo na šolo odlašajo. Da je
tako mišljenje tudi popolnoma napačno, kaže nam ta-le do-
godba:

Napoleon I. je nekdaj v razgovoru z madamo Campan
opomnil, da stari vzgojevalni sistem ne daje onega sadu,
kojega bi moral in jo vprašal, s čim bi se dalo pomoči, da
bi se ljudstvo dobro vzgojevalo. Madame Campan je temu
odgovorila le eno besedo, katera je tako imenitna, da ji je
cesar veselo pritrdil. Rekla je: ,,mati“. Hotela je namreč
reči, da le mati bi lehko pomogla k boljši vzgoji. Napoleon
je rekel, da je v tej edini besedi pravi in najboljši vzgoje¬
valni sistem ter je prosil madamo, naj bi ona skrbela, da
bi se gojile take matere, ki bodo dobro vzgojevale svoje
otroke. Mnogo roditeljev je, ki napačno menijo, da naj le
učitelj in šola vzgoja otroke, češ: Pustimo otrokom to pa
to; ko v šolo pridejo, bode učitelj uže skrbel, da jim od¬
pravi slabe navade. Kako slabo umejo svojo dolžnost oni
roditelji, ki tako ali enako govore! Za vzgojo otrok je največ
vredno čuječe materino oko, družbinski krog, veselo do-
movje; in noben učitelj ne bode mogel poboljšati otroka,
ako mu roditelji doma niso blažili uma in čutov. Otroško srce
vzbuja se v otroški stanici; dobre in slabe navade popri¬
mejo se ga uže doma; tu se vzbuja um, in otroci se vadijo
misliti. In nad vsem tem čuje skrbno materino oko. Naloga
materina je tedaj zelo, zelo težavna. — Neka mati je du¬
hovnika vprašala, kdaj naj bi začenjala vzgojevati svojega
štiri leta starega sinka. Duhovnik jej je odgovoril: „Ako
niste še začeli, izgubljena so uže štiri leta, kajti materina
naloga ima početek še, predno se otrok prvič zasmehlja/
In res, povsod je prilika otroka poučevati: v gozdu, na polji,
na trati, v hiši, v kuhinji itd., povsod je polno poučljivega.
Najboljša učiteljica otroku je tedaj lastna mati. A česar se
mora otrok naučiti od matere in česar ga nikdo drugi tako
naučiti ne more nego ona, to je pa pobožna molitev. Prvi pouk
božji in prvo vspodbujo k pobožnosti dobi naj otrok od svoje
lastne ljube matere. Le to, kar posadi materina ljubezen v
otroško srce, se utisne v globino istega in le to, kar se je

11

utisnilo v globino srca, donaša bogatega in cvetočega sadu.
Da bi le vsaka mati prav razumevala in spolnjevala ta ple¬
meniti poklic.

Prav slaba navada je tudi, če stariši otroku žugajo s
šolo in z učiteljem Na tak način se otroku vcepi nek strah,
kateri mu šolo kot kaznilnico predstavlja. Taki otroci hodijo
jokajoč in neradi v šolo, ne poslušajo učiteljevih naukov
in se brezmiselno in neredno vedejo.

V.

Prvi ter naravni vzgojitelji otrokom so torej njihovi
roditelji.  Da to morejo biti, jim je Bog: o) v srce vsadil
veliko in nesamopridno ljubezen do svojih otrok; ljuhav to¬
liko, da je zemeljske ljubezni večje ni; b)  storil je dete vse¬
stransko toliko zavisno od roditeljev, da se jih oklepa kar
nehote; c) je Zveličar zakonsko zvezo povzdignil k časti
sv. zakramenta, v katerem dobivata poročenca posebno moč,
da moreta svoje otroke vzgojevati.

Roditelji imajo brez dvoma dolžnost,  da vzgojajo svojo
deco, a imajo do tega tudi pravico,  katere se še iznebiti
ne morejo. Na božjo in človeško postavo se opira ta dolž¬
nost roditeljev in njih lastni blagor pa tudi sreča njihovih
otrok je na tem, kako da zvršujejo to svojo nalogo. Pred
Bogom in pred svetom so roditelji odgovorni za telesno in
dušno življenje lastnih otrčk.

Kakor smo uže omenili, je otroku prvi vzgojitelj mati;
od nje detetu prihaja prva telesna pa tudi prva duševna
vzgoja. Ona vadi deci čutila: oči, kazoč jej reči različne
oblike in barve; ušesa, izrekujoč mile materine besede; tip,
podajajoč otroku raznoterih stvari, da se igra ž njimi itd.
Mati pa tudi vzbuja v svojem otroku duševne moči': opaz-
ljivost, kazoč mu razno lepo in dobro, ki mu je blizo; spo¬
min, razgovarjajoč se ž njim o rečeh, katere je dete videlo;
domišljijo, dopovedujoč mu čedne zgodbice, kazoč mu slike
in mnogovrstne reči' v prirodi. Mati otroka vadi misliti, ko

12

mu na njegova vprašanja odgovarja; ona vzbuja v njem
tudi čustva, ko s svojo veliko in požrtvovalno ljubeznijo v
otrokovem srcu budi nasprotno ljubezen, hvaležnost . .
ali učeč svoje dete, da mora ljubiti očeta, brate, sestre, so¬
rodnike, učitelje, nad vse pa dobrotljivega Boga. Tudi ho¬
tenje in voljo vzbuja mati v otroku, ker mu je lep vzgled
v posnemanje v vseh krepostih, potrebnih tudi njemu, da
postane časno in večno srečen. Mati je otroku tudi učitelj
jezika: s svojim govorjenjem in narekovanjem uči ga go¬
voriti in govor drugih razumeti.

Dobra in pobožna mati je zares največje bogastvo, do
katerega dete more priti! Toliko globok in živ je nje vpliv,
da se njega posledki poznajo vse poznejše življenje otro¬
kovo. Naj otrok v poznejši ddbi še tako zablodi, a materini
utisi popolnoma nikoli ne zginejo : mnogokrat ga sam spomin
na blago, pobožno mater dovede k poboljšanju — k Bogu
nazaj. Srečni, presrečni so torej otroci, kojim je prva leta
življenja ob strani vrla, modra, zares krščanska mati! Lju¬
bezen pa naša sv. vera sta jej oni vzgojni pomoček, po ka¬
terem svoje otroke vodi k vsemu dobremu in blagemu.

Da bi pa otroci vseskozi sami skrbi materini bili izročeni,
utegnila bi se marsikaterikrat velika ljubezen materina zav¬
reči v popustljivost, prizanesljivost, deci na kvar, torej je
pri vzgoji otrok treba tudi resnosti očetove. Očetova moč,
določnost in duševna prednost je otrokom prva zakonska
oblast in predmet nepogojnega spoštovanja. Očetov vzgled
ni manj važen, kakor materin; vse roditeljevo dejanje in
nehanje, njegovo vedenje in življenje vabi kar nehote zlasti
dečke k posnemanju. Oče navadi otroke, da so pokorni brez
ugovora. In zares se spodobi otroku le taka nepogojna po¬
korščina, kajti ni več prava poslušnost, ako se navajajo
razlogi.

Kjer oče in mati v pravem krščanskem duhu ter složno
soglasno vzgojujeta, besedo z lastnim vzgledom podpirata
ter vse pogubno skrbno odvračujeta od otrok in slaba na¬
gnjenja v njih zatirata, tam je njihov trud gotovo poplačan.

13

VI.

Domača vzgoja, oziroma mati,  je torej začetek in naj¬
boljši vir sreče otrbk. Ako pa hočemo otroka prav vzgojiti,
moramo najprej v njegovo nedolžno dušo prav globoko po¬
gledati. Tamkaj tičijo vse zapreke in vse zmožnosti k pravi
vzgoji. Otrokova duša, otrokova natora je velik svet, kojega
nikdar zadosti spoznati ne moremo. Otrokovo srce je knjiga,
katere nikdar dosti ne prebiramo. Nedolžni otroci so po¬
dobni tudi mladim drevescem; mlada drevesca potrebujejo
pa skrbnega vrtnika in enako tudi mali otroci. Roditelji so
pa v prvi vrsti potrebni vrtniki nedolžnim otrokom, in po¬
sebno mati  je prva in najboljša vrtnarica, ki na svojega
otroka naj lepše vpliva Kakor boste ve, matere, svoje otroke
od mladih let nagnile, na dobro ali na slabo stran, tako
bodo največ tudi vse svoje življenje ostali. Mati  je zlasti
poklicana, srce  svojega otroka prav obdelovati. Otroška
srca so podobna vosku, iz katerega se lehko naredi' vsaka
podoba; kar se vanj vsadi, dobro ali hudo, to tudi iz njega
priraste. Vsi ljudje smo pa nagnjeni več k hudemu, kakor
k dobremu. Tudi pri malih otrocih se to nagnenje k hu¬
demu kmalu prikazuje. Kakor pa skrben in marljiv vrtnik
svoja drevesca pridno obrezuje in jim priliva, jih trebi, da
bi strupena zelišča se vmes ne zaredila, tako bi morale tudi
matere pri vzgoji otrok ravnati. Ako vidite, da so vaši
otroci k eni ali drugi slabi lastnosti nagnjeni, ne smete temu
hudemu nagnenju svojih otrok streči, ampak se morate temu
hitro — v začetku zoperstavljati, da strupeno zelišče iz srca
svojega otroka, če ne popolnoma iztrebite, vsaj vedno in
pridno obrezujete, da mogočno ne postane. Pa vse to še ni
zadosti, iz vrta je treba slaba zelišča iztrebiti, in potem se
mora pa z dobrim semenom obsejati. Tako je tudi pri otrocih.
Matere morate iz njih src vse hudo in slabo odpravljati;
dolžnost materina je pa tudi, da v otroško srce seje dobro
seme. V mehko še nedolžno srce morate vsaditi blage cve¬
tice lepih čednosti, kakor: pobožnost, ponižnost, čistost, po¬
korščino, pridnost, zmernost, varičnost, potrpežljivost, res-

14

ničnost in zlasti bogaboječnost, ki naj otroka povsod spremlja.
— Skrbna mati ima noč in dan svoje pazljivo oko odprto
nad svojim ljubeznjivim detetom; njeno uho čuje vsako
najmanjšo besedo, katero njeno dete spregovori in njeno
„materino srce“  vedno bije za blagor in srečo svojega
otroka. Blagor taki materi!

Brezskrbno in neusmiljeno imenujemo tako mater, ka¬
tera pusti svoje nedolžno dete brez vse skrbi med popa¬
čenimi otroci in katera za vse drugo bolj skrbi, kakor za
osodepolno prihodnost svojega otroka. Premnogo mater je,
katere vso vzgojo na šolo odlašajo ter zahtevajo od nje, da
naj ona preustroji njenega popačenega otroka v dobrega
človeka. Marsikatera mati se izgovarja, da je njen otrok še
premlad, da bi ga učila ali kaznovala. Verjemite mi, da si
dete dobro zapomni, kar je enkrat storilo, in ako mu nikdo
tega ne brani, stori še v drugič, tretjič itd. Veliko je tudi
tacih mater, katere se ne delajo samo slepe pred svojimi
otroci, temveč nečejo tudi nobene njihove napake slišati,
ako jim jo kdo drugi pove. Ta, manj ali bolj samovoljna
materina slepota je ena največjih težav v prvi vzgoji otrok.
Ko tako popačen otrok odraste, ga pošljejo v šolo. Učitelj
ima potem nalogo, da mora popraviti vse, kar je mati v
prejšnjih letih zanemarila. Da to opravilo ni lehko, mi bode
gotovo pritrdil vsakdo, kdor je imel uže z otroci opraviti,
čudež smem imenovati, ako iz takega otroka res kedaj
prida človek postane.

Vzgoja otrok, namreč duševna vzgoja, mora se torej
takoj pri rojstvu pričeti. Kakor se v prvih mesecih otrokove
starosti utrdi otroku zdravje, tako napeljujemo otroka tudi
v prvih letih z dobro in razumno vzgojo, da postane po-
polen človek.

VII.

Roditelji ali njihovi namestniki imajo v rokah najdražje
zaklade — otroke. Te dragocene zaklade morajo pa uže po
zapovedi božji varovati in za nje skrbeti, ne le, da se te¬
lesno, ampak tudi duševno vzgojujejo. Zato se morajo pa

15

roditelji z otroci, kolikor le mogoče, mnogo ukvarjati, se ž
njimi pogovarjati in z lepim vzgledom v govorjenji in ob¬
našanji kazati, kako se morajo obnašati. Žalostno je, če po¬
stanejo otroci očetu svojemu nadležni, da jih podi iz sobe
in jih drugokrat nikdar ne vidi, kakor pri jedi. Zelo žalostno
je tudi, če prepusti' mati svoje otroke deklam v varstvo in
vzgojo. Kako vesel pa mora biti slehrn prijatelj otrok in
vzgojitelj, če vidi, da se roditelji z otroci radi in veselo ukvar¬
jajo, da se ž njimi mnogo pogovarjajo, hodijo ž njimi na
sprehod, jim trgajo cvetice in jih opazujejo pri igrah. Res
srečni otroci, ki imajo tako skrbne roditelje!

Otroci so naše bogastvo — naj dražji zakladi na tem
svetu. Da jih bodemo pa mogli razumno in po volji božji
vzgojevati, se morata oče in mati prav tesno zjediniti, in
obadva morata biti zopet v najožji zvezi z otroci. Nobeni
nauki, opominjevanja in navade na otroke tako dobro ne
vplivajo, kakor ravno nauki, opominjevanja in navade rodi¬
teljev. Roditelji morajo pa biti neutrudljivi, kajti pri nekaterih
otrocih mora človek vso potrpežljivost uporabiti, da doseže
svoj namen. Vedno moramo misliti, da smo mi zaradi otrbk,
a ne otroci zaradi nas na svetu.

Roditelji, kateri hočejo imeti razumne otroke, morajo
sami razumni biti. Tisti vzgojitelji, ki danes ravnajo pre¬
mišljeno, drugi dan so pa čez vso mero strastni, ne vzgojajo
prav otrbk, kajti otroci morajo vedno misliti, da to, kar oče
in mati rečejo in delajo, je premišljeno in dobro storjeno.
Cim bolj premišljeno je pa dejanje naše, čim bolje je stor¬
jeno po volji božji, tembolje nas otroška vest priporoča otro¬
kom. V tisti družini, kjer previdno z otroci ravnajo, posta¬
nejo otroci sami po sebi previdni, pazljivi ter premišljujejo
in povprašujejo, kaj je dobro ali slabo in potem le dobro
posnemajo.

Ce hočejo imeti roditelji dobre otroke, morajo sami dobri
biti. Otroci so naši propovedovalci in nas opominjajo, da
moramo zaradi njih biti prijatelji resnice, pravice in lepote.
Vsaka napaka, kojo pri nas vidijo, vpliva na otroke, in nas
prej ali pozneje tudi posnemajo, če smo sami zmerni, miro-

16

ljubni, redni, dobrotljivi, usmiljeni in pobožni, bodo gotovo
tudi naši otroci taki. To, kar otroci vedno pred saboj vidijo,
postane jim v navado.

Če hočejo stariši srečne otroke imeti, jih morajo razve¬
seljevati in jim privoščiti tako veselje, koje jih stori srečne.
Napačno je pa, če roditelji otrokom privolijo v vse, kar že¬
lijo; kajti mnogokrat otroci zahtevajo kaj, kar ni prav. Ko¬
liko je takih starišev, kateri otrokom vse dovolijo, kar le
želijo, ker ne razumejo drugače pomiriti svojih otrčk, in
vender nepopačen otrok jako malo zahteva v svojo zado¬
voljnost. Prijazna beseda, primerna pohvala o pravem času,
kaka lepa povest, igra itd. stori otroke uže srečne.

Kadar pride oče po trudapolnem delu zopet domov k
otrokom, naj pozabi na ves trud in na vse skrbi; bode naj
vesel ter naj dela tudi otrokom kako veselje. Saj vendar
ni lepšega počitka nikjer drugod, kakor v krogu svojih ve¬
selih otrok.

VIII.

Ker so roditelji otroku prvi vzgojitelji, je torej kraj nji¬
hovega bivanja domača hiša, prvo a tudi najvažnejše vzgo-
jišče. Ako so domače razmere take, kakeršne morajo biti,
v krščanski rodovini, si kar ne moremo misliti boljšega, pri¬
mernejšega vzgojnega zavoda, zlasti prva otrokova leta,
kakor je domača hiša, obitelj. Tukaj se uporabljajo vsa
vzgojna sredstva: vzgled, privada, pouk, strahovanje itd.;
v rodovini se druži telesna vzreja z duševno. Otroku je do¬
mača hiša vzgojilnica in tudi učilnica. Prihodnja sreča ali
nesreča otrokova sloni torej na domači vzgoji. Kar oče in
mati storita za krščansko vzgojo, ni nikdar prazno delo;
a težko, težko je pozneje nadomestiti, kar ta dva zamudita.

Domača hiša je še takrat otroku najimenitnejše vzgo-
jišče, ko hodi v šolo; kajti tudi tista leta še ostane vzgoja
otrčk roditeljem pravica in dolžnost.

Dobra domača vzgoja je zelo potrebna, še zlasti pa
dandanes, ko toliko nevarnosti in zapeljevanja preži na

17

otroka. Otrok, ki je doma dobro krščansko vzgojen, mora se
ustavljati vsem poznejšim nevarnostim. Dobra domača vzgoja
je otroku vse poznejše življenje najčvrstejša zaslomba.

Tudi za učitelja je zelo važno, kako se vzgojuje otrok
doma. Učitelj mora nadaljevati, kar je pričela domača
hiša; a kako more sezidati lepo poslopje krščanske vzgoje,
ako je črviva, slaba podloga, t. j. domača vzgoja.  Le
tam je učenec vzprejemljiv za šolsko vzgojo in veselo na¬
preduje tudi pri pouku, kjer storita uže oče in mati svojo
dolžnost in vadita otroka pokorščine, pridnosti, pazljivosti itd.
Domača hiša mora tudi vseskozi podpirati uči¬
telja pri vsem njegovem blagem prizadevanji,
ker zvršuje šola svojo namero le tam, kjer je
lepajedinost med njo in rodovino.  Kakor pa povsod
domača vzgoja trpi škodo, kjer živita oče in mati v raz-
poru, tako se tudi ne more doseči kaj posebnega pri vzgoji
in pouku v taki občini, kjer učitelji in roditelji niso složni.
Tudi tu velja: „Sloga jači, nesloga tlači!"

B. Telesna vzgoja.

V zdravem telesu biva zdrava duša.

Juvenal.

I. Hrana novorojenčeva.

0 za gl e da otrok luč sveta, treba je najbolj paziti na
hrano dojenčkovo, kajti nezadostna hrana ima često-

J  krat za vse življenje slabe nasledke.

Da se bode novorojenec pravilno telesno razvijal, dati
mu moramo potrebnega živeža ter skrbeti za spanje in
toploto.

Glede spanja in toplote se večinoma povsodi ukrene
vse potrebno, le glede hrane se ravna pogostokrat napačno,
ne toliko, kar zadeva koliko, temuc, kakšna je hrana.

Umrljivost otrok v prvem letu je izvanredno velika,
in največ boleznij izvira iz slabe, napačne hrane.

Narava nam daje na to prav natančen odgovor. Jedina
in nenadomestljiva hrana za novorojenca je materino mleko,
in vender je na tisoče mater, ki otroku iz popolnoma ne¬
opravičenih vzrokov ne privoščijo te jedino prave hrane. Sta¬
tistično je pa dokazano, da izmej 100 otrok, ki dobivajo na¬
ravno hrano, umrje jih le 10 do 17, in izmej 100 otrdk, ka¬
terim dajejo umetno hrano, umrje jih 82 do 90.

Oziraje se na te številke, moramo izreči sodbo, da vsaka
mati, koja zabranjuje brez pravega vzroka telesne slabosti
ali zdravniško dokazane nesposobnosti svojemu otroku na¬
ravno hrano, kriva je ropa nad lastnim otrokom, kojega nikdar
ne more poravnati.

19

Mati, katera je pri prvem otroku nesposobna za dojenje,
naj si prizadeva pri drugem ali tretjem otroku, to napako
odstraniti, in če bode imela dobro voljo, potrpljenje in tudi
zmerno živela, bode gotovo dosegla svoj namen.

V deželah, kjer se matere zelo prizadevajo, da same
dojijo svoje otroke, je umrljivost otrok zelo majhna.

V Norvegiji in na Angleškem umrje izmej 100 živo¬
rojenih otrčk komaj 10 do 15, in to le zaradi tega, ker do¬
bivajo naravno hrano — materino mleko. Pri nas jih umrje
pri jednakih razmerah 30 do 85, zato, ker otroci ne dobi¬
vajo take hrane, kakoršna jim gre po naravi. —

«

2. Hrana starejših otrok.

Dojenca moramo le polagoma vaditi na drugo primerno
hrano. Nekateri roditelji se preradi ponašajo, da njihovo
jednoletno dete je uže vse, kar mu ponudijo. Tako ravnanje
z otrokom pa ne zasluži hvale, ampak graje, kajti za otroke,
ki so stari manj ko dve leti, treba je tudi posebne, take
hrane, koja je večinoma mlečna. Polagoma naj se navadi
otrok na juho, zakuhano z rižem itd. Tudi lehka jajčna je¬
dila in lehko prebavljivo goveje ali koštrunovo meso ali
divjačino sme otrok uživati; vender mu pa ne smemo vsak
dan dajati mesa. Kruh je za otroka jako‘Zdrava hrana, krom¬
pir in sočivje pa prvi dve leti ni posebno zdrav živež. Mlečen
riž ali mlečna kaša ugaja otrokom jako dobro. Pregovor
pravi: „Kaša otroška paša“. Gaj ali kava otrokom več ško¬
dujeta kakor koristita, ker jim preveč razburita živce. Tudi
z vinom in pivom ni treba zdravih otrčk preveč siliti, zato
jim moramo pa pogostoma ponujati vode. Cista, pitna voda,
nikdar ne škoduje otrokom, razven na vroče jedi. Posebno
pred jedjo in po jedi pijejo otroci jako radi vodo. Še celo
dojencem ne škoduje nekoliko vode. Malokedo misli na to,
da je tak otrok v vročem poletji tudi včasih žejen. Ge vpije
v nenavadnem času, pogostoma je vzrok temu to, da je
otrok žejen. Posebno za one otroke, ki imajo hitrico, je čista

2 *

20

voda zelo velika dobrota in pomoč; samo mleko v takih
slučajih shujša bolezen.

Še le v četrtem letu smejo otroci nekako brez skrbi
vživati vsako hrano. Le večerja naj bode kolikor mogoče
priprosta. Še starejši otroci bolje spijo in so bolj zdravi, če
zvečer malo jedo.

Varovati moramo otroke, da ne postanejo sladkosne-
deži. Sladkor sam na sebi ni škodljiv, če ga otrok preveč
ne uživa; da, še celo potreben je za zdravje otrdk. Škod¬
ljive za otroka so presladke močnate jedi, ker se lehko po¬
kvari želodec.

Nezrelo sadje je strup vsakemu človeku; zrelo sadje
smejo pa otroci uživati, kolikor hočejo, ker sadje je potrebno
za razvijanje kostij.

Surovo maslo s kruhom je jako zdrava jed. Maslen kruh
in malo mesa je tudi zelo tečna hrana.

Glede k o 1 i k o s ti j e d i j velja pravilo : Uživaj le toliko
hrane, kolikor je more želodec prekuhati; kajti neprebav¬
ljene jedi prav nič ne koristijo organizmu. Otrok res potre¬
buje obilne hrane in izdatne, a preobjedati se ne sme.

Glede kakovosti jedil  je otrokom izbirati ter da¬
jati najzdravejše hrane, to je take, kojo si telo najložje in
najboljše prisvoji, upodablja, ako bi tudi ne bila nejslastnejša,
najukusnejša. Dražljivih in hudo razgrevajočih jedij in pijač
otrokom vsaj pred 10. letom ne smemo dovoljevati, ali vsaj
prav redko kedaj ter prav malega kaj.

Varovati se je vročih jedij, kakor tudi zelo mrzlih. Oboje
škoduje zobem in želodcu.

Prebavo  pospešuje, ako se jedi dobro in zadosti žve¬
čijo. Rejenca moramo torej učiti, da ne sme jesti preurno
in pohotno, temveč, da je treba vsa jedila dobro žvečiti ter
pomešati s slino.

3. Snaga.

Kakor hrana, jednako tudi snaga veliko in zelo vpliva
na telesno vzgojo otrok. Dostikrat se poravnajo s snago na¬
pake, ki jih naredimo pri hrani. Ni pa dosti, da umijemo

21

otroka vsak dan, ampak moramo ga tudi redno kopati. Kopanje
osnaži kožo po vsem životu in provzroči, da se pretaka kri
bolj redno po truplu; kopanje utrjuje tudi spanje in vpliva
jako ugodno na prebavljanje. Saj je gotovo uže vsaka mati
zapazila, kako zadovoljni so otroci v vodi in kako dobro se
počutijo po kopanji. Bojazen, da bi se otrok prehladil, je
popolnoma nepotrebna. Pri umivanji se otrok prehladi mnogo
preje, kakor pri kopanji, ker pri umivanji se ne more vse
telo ob jednem zmočiti, in vsled tega nima telo jednake
toplote. Nikdar se pa ne sme otrok umivati z isto gobo po
obrazu, kakor po životu.

Kopanje škoduje le tedaj, če je voda prevroča ali pre¬
mrzla. Posebno nevarno je otroka kopati v prevroči vodi.
Zato je prav umestno in primerno, da zmerimo in uravnamo
toploto vode vselej s toplomerom. Z roko meriti toploto
vode ni zanesljivo in je mnogokrat zelo goljufivo. V  prvih
tednih je potrebno, da ima voda 28° R. toplote. Ko je otrok
star šest mesecev, zadostuje 26 in po leti tudi 25° R. Pri
starejših otrocih sme biti voda bolj mrzla. Za starejše otroke
je najbolje, če se kopljejo zvečer, ker po kopanji spijo na¬
vadno bolj trdno. Potrebno je seveda, da otroka po vsakem
kopanji dobro zavijemo v platneno rjuho in ga dobro obrišemo.

Ni pa zadosti, da otroke snažimo in umivamo le po ži¬
votu, ampak tudi njihova oblačila morajo biti, kolikor le
mogoče snažna. Zelo potrebno je, da ima vsak otrok, po¬
sebno kadar uže hodi v šolo, vsaj po dvoje ali troje oblačil.

4. Postelja in spanje.

Pred vsem si moramo zapomniti, da otroci ne smejo
nikdar ležati z odraslimi ljudmi v jedni postelji. Ta navada
je za otroke zelo nevarna in posebno škodljiva. Unetje očij
dobivajo otroci le od tega, če spijo z materjo v jedni po¬
stelji; dostikrat je pa temu vzrok tudi slab zrak v sobi;
zato je potrebno, da sobe pogostoma prezračujemo. Mirno
stoječa postelja je za otroke boljša, kakor pa zibelke. V bla¬
zine naj se nabaše mehke slame ali pa ovsenih plev, nikdar

22

pa ne kurjega perja. Zelo nezdravo je otroke v spanji po¬
krivati po obrazu z robcem, ker na tak način ne dobi otrok
dovolj čistega zraka. Kolikokrat vender lehko zapazimo
otroke pokrite črez obraz vse v potu; rudeč obraz, preme¬
tavanje semtertja itd. pričajo nam, koliko vender trpi tak
otrok v spanji, in če potegnemo rutico raz obraz, pomiri se
takoj in mirno zaspi dalje.

Zibanje je zelo neumestno in popolnoma nepotrebno.
Zibanje moti prebavljanje, dela otroku omotico, in če je
otrok vajen na to nepotrebno navado ali bolje razvado, ne
zaspi drugače, da ga zibljemo. Koliko časa in truda izgu¬
bimo s tem! Koj prvi dan je treba otroka navaditi na mirno
ležanje in spanje, ne pa, da ga poprej nosimo po rokah in
zibljemo na kolenih. Ge neče zaspati, preiščimo, če ga obleka
ne tišči, in če je vse v redu, pustimo ga, naj le kriči. Ge
tako vadimo otroke, prihranili smo si mnogo dela in truda.
Malo ropotanja ne škoduje, in prav je, da se navadijo otroci
tudi na to. Gledati je treba tudi na to, da nimajo previ-
socega vzglavja; jedna blazina zadostuje popolnoma.

Koliko časa naj spe otroci, ni treba preveč skrbeti.
Zdravi otroci uže tako radi ne spe predolgo. Po dnevi jim
smemo spanje prikrajšati, nikdar pa ne po noči. Nezdravo
je za otroke, če so zvečer dolgo po konci. Tudi otroci do
12. leta ne smejo iti nikdar spat po 8. ali 9. uri.

5. Obleka.

Obleka mora služiti človeku najprej za zdravje telesa,
katero pokriva ter obvaruje vnanjih škodljivih rečij. V ta
namen naj bodo oblačila srednje topla. Mehkužnosti se je
ogibati ravno tako, kakor pretiranja v utrjevanji života.
Posebno naj se skrbi za to, da so noge suhe in gorke, a
glava naj se ne ogreva preveč. Se ve, da se je pri vsem
tem treba vedno ozirati na starost, telesno lastnijo, letni
čas, podnebje in vreme. Se bolj terjajmo, da je obleka čista,
snažna, sosebno prtenina. Ako je perilo na životu umazano,
ne more koža delovati, kakor je za zdravje potrebno. Oblačila

23

naj bodo tudi priležna in ne pretesna, ki bi zadrževala te¬
lesno kretanje. Ako velja to za slehrnega, tedaj je še zlasti
otrokom zelo škodljiva taka obleka, ki zavira lagotno gibanje.

Novorojenec nima še nikake obleke, ampak zavijemo
ga v plenice in povijemo s povojem. Vprašati se moramo,
je li zdravo in prav, da otroka tako povijamo in povezu¬
jemo. Zdravniki trdijo, da je povijanje pravo trpinčenje za
otroke, posebno če mu povijemo še roki tik telesa, če otroka
uže povijamo, pustimo mu vsaj roki prosti in tudi črez prša
ga ne smemo povezati pretesno, da lehko sope in diha; če
je pretesno povit, razgreje se ves in spoti, in ko ga od¬
vijemo, takoj se prehladi. Bolj zdravo in bolj človeško je,
da otroke, kolikor le mogoče, malo in mehko povijamo.

Zgornji del telesa oblačimo navadno v kratko na hrbtu
odpeto srajčico ali pa tudi z volneno jopico. Kadar otrok
začenja sedeti, treba mu je nove obleke n. pr. nogovic, plat¬
nenih črevljčkov, majhne suknjiče ali krila in črez vse to
dolgega plašča. — Ko otrok shodi, potrebuje zopet nove
obleke. Treba mu je močnejših črevljčkov in krajšega krila.
Volnena obleka je boljša od platnene, ker je bolj topla in
se tudi bolj raztegne. Kadar je obleka pretesna in premajhna,
naj se takoj zavrže, da ne zadržuje otroka v rasti. Pretesni
ovratniki pri srajcah provzročijo pogostoina bolečine v očeh,
ker se kri ne more pretakati po životu. — Posebno je treba
paziti tudi na obutev ter sploh na noge. Koliko ljudij mo¬
škega in ženskega spola, mladih in starih toži, da se jim
pote noge. Drugod so zopet taki, ki niti pol ure ne morejo
hoditi, da ne bi imeli krvavih, otiščanih in odrtih nog. Tretji
zopet ne smejo niti koraka storiti bosi, kajti nahod jim je
vedno za petami. S postelje na tla, in uže se ti marsikdo
prehladi, če bi stopil bos na tla. Premnogo pa je ljudij, ka¬
terih noge so vedno mrzle kakor mrličeve. Mislečega člo¬
veka mora to vse vender kolikor toliko pridržati na potu
življenja, da se vpraša: od kod in zakaj pa je vse tako?
Kaj in kje je temu vzrok? Odgovor je lehak. M eh kuž¬
no st in zanemarjenost  n6g  je vzrok vsem poprej na¬
vedenim nedostatnostim in nadlogam ter še marsikakim

24

drugim. Zatorej ne moremo zadosti toplo na srce polagati
vsem in vsakemu, da naj skrbno pazi na noge.

Kako silno neprijetno je človeku, če mu ob daljši seji
„noga zaspi' - ' in postane popolnoma mrzla. Kako dobro de
šolarčku gorkega spomladanskega dne, če more iz šole gre¬
doč sezuti, trde, robate in okorne črevlje, ki ga na vse
strani žulijo, za ušesa jih skupaj zvezati, črez ramo vreči in
teči, da ga veter komaj dohaja! Kako vesel je pastir, če
mu solnce zjutraj mrzlo zemljo na pašniku ogreje tolikanj,
da se lehko sezuje in v grm spravi pošvedrane, kvedraste, de¬
lavne črevlje! Kako dobro de gosposkemu človeku z obširno
nogo in ozkimi črevlji, če se more zvečer znebiti sicer le¬
pega, toda silno ozkega obuvala, ki ga tišči na vse strani,
da vidi revež dostikrat pri belem dnevu na jasnem nebu
zvezde. Pantofelji, joj kolika nepopisljiva dobrota gizda-
vemu človeštvu! Zakaj smo imeli v črevljih ves čas mrzle
noge? Tiščali so nas! —

Le tisti del našega telesa se nam ogreje in ostane gorak,
v katerem ima kri prost pritok in odtok. Kjer pa tega ni,
ostane dotični ud mrzel. Mrzle noge so torej živ dokaz, da
je nekaj ž njimi v zvezi, kar ovira krogotok krvi v njih.
Ker v noge ne more tolikanj krvi, kolikor bi je moralo ob
normalnem položaji tjekaj, zopet je čisto naravno, da se
taista v preveliki meri nahaja nekje drugej, naj uže bode
kjer koli, kar zopet ni na korist našemu zdravju.

Iz tega, da noge pogrešajo krvi, kadar jih čutimo
mrzle, izvira mnogo boleznij, katere provzroča preobilna kri
na drugih krajih našega telesa. Kolikrat se je uže slišalo,
da je moral zdravnik puščati temu ali onemu, ker bi ga
bilo sicer morda zadušilo, ali bi ga bil zadel mrtvoud zaradi
preobilne nakopičene krvi. Vsemu temu se lehko ogne člo¬
vek, bodisi kmet ali gospod, mlad ali star, če skrbno pazi
na svoje noge. Pri tem se ti ni bati nobenih posebnih težav,
nikake posebne nadležnosti. Pazi le na sledeče:

črevlji naj bodo nogam vedno prav,  ne premajhni,
pa tudi ne preveliki. Vender pašo  poslednji boljši od prvih.
Črevljar navadno res pomeri črevlje, da bi jih prav naredil,

25

toda pri najboljši volji tega skoraj nikdar ne stori, ker jih
dela po kopitu, kakeršno ima na razpolaganje, in ne po nogi.
To bode vender vsak verjel, da niti dva človeka nimata po¬
polnoma jednakih nčg, jedno kopito služi pa dostikrat stote¬
rim nogam. Crevljar si torej vzame mero po živi nogi, po¬
tem pa izbira kopita, dokler je ne dobi, ki se nekako še naj¬
bolj vjerna z mero naših n6g. Kopito je ali široko ali pa
ozko in spodaj špičasto. Sedanja moda zahteva špičaste črev-
Ije, v katerih se prsti vkup stiskajo in kopičijo drug vrh
drugega. Da taka noša popolnoma pokvari nogi, razvidno
je vender uže na prvi pogled. Prvi sad modernih črevljev so
kurja očesa.  Kdor jih ima, naj jih nikar ne izrezava,
silno nevarno je to. Lehko se vreže in mesece in mesece
bode kruljav, predno se pozdravi. Dostikrat se pa tudi pri¬
meri, da si človek kri zastrupi in mora umreti, pri izreza-
vanji kurjih očes, ako se je namreč vrezal. Ce imaš kurja
očesa in te bole, smatraj to za očitanje žaljene narave; po¬
pusti ozke črevlje in napravi si večjo obutev.

Večja obutev je prvi pogoj za zdrave noge, in vrhu
tega jih je treba tudi vsak dan pridno umivati. Posebno
materam se ponuja tu jako važna naloga, da utrdijo svoje
otroke uže v nežni mladosti proti raznim napadom na zdravje
v poznejih letih. Zato naj zmivajo uže dojenčkom vsak večer,
predno jih polagajo k počitku, križ, noge in roke  s hladno
vodo (16 do 18° R.). To zmivanje naj se potem nikdar več
ne opusti. Kadar otroci dorastejo, da so uže po pet, šest ali
sedem let stari, treba jih je navaditi, da si dobro umijejo
roki in nogi sami vsak večer, predno gredo spat. To je
posebno pri otrocih tako potrebno, kakor večerja. Nikdar
ga ne pusti v posteljo z umazanimi nogami.

Jako važno je za zdravje otrok, da kolikor le mogoče
hodijo bosi.  Ni je reči na tem svetu, ki bi poleg vode
po dokazih najimenitnejih zdravnikov tako ugodno in po¬
speševalno vplivala na živce in krvne dele telesa, kakor sta
svetloba in zrak. Ne brani torej otrokom, če hodijo bosi po
vrtu ali po hiši. S tem jim bodeš pripomogel do zdravih
n6g in zdravega telesa sploh.

26

6. Skrb za telesno zdravje večjih otrok.

Če hočemo, da se bodo udje otrokovega telesa razvijali
krepko in lepo, ne smemo otroka siliti poprej sedeti toliko
časa, da se sam lehko drži' po konci. Navadno se zgodi' to
v šestem mesecu. Ce se pa otrok ne more držati po konci,
moramo ga takoj zopet poleči, da se mu ne zakrivi hrbtenica.

Tudi stati in hoditi ne smemo prekmalu vaditi otroka,
da se mu ne upogneta nogi. To se rado zgodi posebno pri
takih otrocih, ki so podvrženi angleški bolezni. Tudi otro¬
kom s šestimi in sedmimi leti se upognejo udje radi, in zato
je jako neumestno, takim otrokom pustiti dojenčke pestovati.
Pa ne samo to, da se jim vsled pestovanja pohabijo udje,
ampak tudi umrje jih mnogo v nežni mladosti, in temu je
kriva le brezobzirnost roditeljev.

Da se more rednik uspešno prizadevati za telesno zdravje,
za moč in okretnost svojega gojenca, biti mu je zlasti tudi
še pozornemu na vadbo in vzgojo, ki okrepčuje otroku
moči; na gibanje in pokoj, ki pospešuje življenje in jači;
na strasti, katere moramo krotiti ter jih prav voditi, da nam
ne rušijo življenja; na dijeto in zdravila, ker obojno to va¬
ruje obolenja in ozdravlja.

Vadbe in vzgoje je pa treba vsemu telesu. Posebno
marljivo mora vzgojitelj skrbeti za vid ter varovati oči, pa
odvračevati vse, kar bi jim utegnilo škodovati, n. pr. čitanje
ob mraku, natezanje očesa v temi, gledanje v veliko svet¬
lobo, urno prestopanje iz luči v temo itd. Oči' si tudi spridi,
kedor se navadi od strani brati in knjigo preblizu držati.
Oči' je treba tudi okrepčavati zlasti s tem, da se umivajo
vsak dan s čisto, hladno vodo, potem, da jim človek daje
počitka, ali da se sprehajamo pod milim nebom, posebno mej
zelenjem. Gojenčevo oko se mora vaditi tudi s tem, da raz¬
ločuje daljave, višine, barve . . . ter da dobro in daleč vidi.

Tudi sluh se ne sme zanemarjati, ampak vaditi ga je
treba, da razločuje glasove. Otrokom se mora vzbuditi po¬
sluh za glasove in glasbo s tem, da jih vadimo v petji itd.
Silno šumenje, hud pok, zlasti prav blizu, škoduje posluhu.

27

Zelo važna na človeškem telesu je tudi koža, ker nam
je tipalo. Polt pa je zelo imenitna glede našega zdravja za¬
radi tega, ker po nji iztreblja život nepotrebne snovi; zato
mora človek imeti kožo vedno čisto, snažno, in ,se je treba
prav pridno umivati Ako bi kdo ne storil tega, zamaže si
znojne luknjice, in polt ne more iztrebiti, kar je zdravju
na kvar.

Da se telo ohrani ter razvija, da postane močno, okretno,
zdravo in lepo, treba mu je primernega gibanja. Kretanje
pospešuje krvni obtok, podpira prebavljanje in prenavljanje
krvi ter stori s tem, da človeku bolj diši' jed in pijača. Gi¬
banje tudi vadi mišice in živce in nam jači telo in duha.
Vzgojencu je torej kretanje živa potreba. To spoznamo, če
prepustimo otroke samim sebi. Kako čvrsto tekajo, skačejo,
plezajo, zvijajo se in prerivajo! V tej zadevi naj se deci le
pušča svobode, kolikor mogoče; vzgojitelj naj samo čuva, da
pri tem otroci ne prestopijo pravih mej in da ne počenjajo
kaj nevarnega.

Po daljšem kretanji in vztrajnem delovanji je človek
potreben p oh o j e. Kolikor slabotneje je telo, toliko prej
opeša. Kar se tiče zlasti spanja, znano je, da ga je treba
več, kolikor mlajše je dete; otrokom naj se torej dovoljuje
zadostnega spanja. Zgodaj naj gredo počivat in zgodaj ter
ob določenem času naj vstajajo točno. Ni pa dobro in živ¬
čevju utegne škodovati, ako bi zbujali spečega gojenca ma¬
homa, osorno. Predolgo spati in samo poležavati se gojencem
ne sme dopuščati, pa tudi ne, da bi ležali na hrbtu, ker to
škodljivo razgreva hrbtni mozeg.

človeku škoduje tudi vsaka večja razdraženost, in vse
strasti  kvarijo mlado truplo, ker prenatezajo živčevje; a
najhuje in najškodljiveje. v tej zadevi vpliva na človeško
telo nečistost. Vzgojitelju je torej sveta dolžnost, odvračati
to pregreho od mladosti, skrivni pohotnosti priti na sled in
jo na moč zatirati. Da se odvrača ta strašna pregreha,
treba je: 1. Rejenca ohraniti vedno duševno in telesno de¬
lavnega, in le proste, ne preobilne hrane mu je dajati.
2. Treba mu je zopet in zopet primerne verske resnice kli-

28

cati v spomin, ter delati zlasti še na to, da se vseskozi za¬
veda pričujočnosti vsevednega Boga. 3. Odvračati je od otrok
nevarne priložnosti, slabo tovarišijo, pohujšljivo branje itd.;
sploh je treba tu stroge pazljivosti vzgojitelju, da zapazi
vsako nespodobnost ter jo s kratko, previdno in z resno be¬
sedo odvrne in zatre.

Kar se tiče bolezni,  naj jih skuša vzgojnik najprej
odvračati s tem, da ravna pri rejencih zastran hrane in ob¬
leke itd. povsem tako, kakor smo povedali prej. Zelo važen
za zdravje otrdk je tudi zrak, o kojem bodemo govorili v
prihodnji točki. Vzgojitelj si mora tudi prizadevati, da skuša
kmalu zapaziti uže morebiti nastale betežnosti in če so pre¬
cejšnje, da se posvetuje o daljnem ravnanji z veščim zdrav¬
nikom. Paziti je pri bolnih gojencih tudi na to, da se na¬
tanko tako vedejo in vestno izvršujejo vse, kakor jim je
ukazal zdravnik.

7. Zrak.

Zrak nam je brezpogojno silno potreben, ne le ljudem,
temveč vsemu stvarjenju, kar ima življenje v sebi; od člo¬
veka do najmanjših rastlin, vse potrebuje zraka; kar je
zdrava voda ribi, to je človeku zrak, in smem reči, da bi
laglje živela nekoliko časa riba brez vode, kakor pa človek
brez zraka. Zrak je torej zdatno bolj imeniten, kakor bodi
si kakoršna koli jed, kajti brez jedi prebije človek po posku¬
sih nekaterih novodobnih poskušnjakov lehko po več tednov,
brez zraka pa niti nekoliko minut ne.

Zrak je torej pljučam kruh v pravem pomenu besede.
Kaj ne, da nihče ne je umazanega ali celo oskrunjenega
in spridenega navadnega kruha? Koliko bolj izbirčni bi mo¬
rali biti pri uživanji zraka, kar pa, žalibog, prav nič nismo,
če tudi nas dostikrat svari nos. Nos ima nalogo, preiska-
vati zrak, ali je ugoden našemu zdravju, ali ne. Da je telo
zdravo, mora se, kolikor je mogoče, gibati v čistem zraku,
pod milim nebom, najbolje v gozdu ali sploh med drevjem.
Skrbeti je tudi za čist zrak po sobah. Ako ni blizu rastlinja,

29

koristno je v stanovanjih imeti kaj rastečih zelišč, zlasti
takih rastlin, katere imajo obilo in velikega listja.

Zrak se pokvarja pred vsem po izdihanji spridene sape
(oglikove kisline), zato je treba pridno prevetrovati sobe, v
katerih bivajo ljudje. Zračiti se mora toliko večkrat, kolikor
manjši je prostor, in kolikor več ljudij je dihalo v njem.
Posebno kmetski ljudje bi morali imeti večjo skrb, da bi
prevetrovali sobe bolj pridno, posebno po zimi,. V nekaterih
kmetskih hišah se nahaja tako spriden zrak, da mestnega
človeka kar znak vrže, kadar ga zanese ošoda v take kraje.
Uze ako greš mimo zaprtega okna kmetskih spalnic, udari
ti zaduhel duh v nos, kaj pa še le, če spiš notri! Čuda ni.
Spalnice, kakor tudi hiše se, prezračujejo po kmetih po zimi
navadno le tedaj, kadar kak neroden komolec zdrobi' kako
šipo in ni takoj na prvi hip toliko papirja pri rokah, da
bi se zalepila luknja. Da bi pa naša kmetica zjutraj ali črez
dan kedaj po zimi odprla okna v „takem mrazu", na to
niti ni misliti. Velika sreča za kmetske ljudi, da so večino
svojega življenja, uže ker njihova opravila tako zahtevajo,
vedno pod milim nebom v neokuženem, nepokvarjenem
zraku, sicer bi nihče ne živel dolgo! Kajti v takem zraku,
kakoršnega imajo po kmetskih hišah, ne živele bi niti cvet¬
lice, kaj še le ljudje! Ljubi slovenski kmet, če hočeš torej
sebi in svojim otrokom dobro, da bodete zdravi, odpiraj
pridno okna v hiši, kjer stanuješ, in v spalnici, kjer spiš.
Naj se ti ne smili tisto malo gorkote, katera ti uide pri tem,
kadar napravljaš novemu zraku pot skozi okno!

Zrak je torej zelo, zelo važen za človeško življenje,
je zares živelj, pogoj življenja. Kedor ne diha, ta tudi uže
ne živi.

Ce otrok ne more dihati, umrje, in če diha slab, spriden
zrak, pa oboli ravno tako gotovo, ako bi užival spriden živež.
Nevarnost, da živi otrok v spridenem zraku, ne pokaže se
sicer tako hitro, kakor kadar uživa spridene jedi; slabi na¬
sledki spridenega zraka se pokažejo le polagoma, a se od¬
pravijo tem težje.

30

Večini otročjih boleznij bi se lehko ognili, ako bi dihal
otrok od prvega dne svojega življenja čist, nepopačen zrak,
kakoršnega nam daje narava. Res je, da ne moremo v našem
podnebji živeti vedno zunaj na prostem, posebno po zimi
ne, vender si pa prav lehko dobimo čist zrak v naša sta¬
novanja. Hiše si zidamo, da so nam zavetje ob neugodnem
času in vremenu, ne pa, da bi se zapirali pred čistim zrakom.
Seveda pride zrak v naša stanovanja, če jih še tako zapi¬
ramo, ali ta zrak se kmalu spridi, in zato je čez vse po¬
trebno za naše življenje, da sobe, kolikor le mogoče, pridno
zračujerao ter tako slab zrak nameščamo s čistim; kajti
zrak, kojega človek izdiha, ni več zdrav za človeško živ¬
ljenje. Zrak spridimo tudi s kurjavo, lučjo in z mnogimi
drugimi opravili v sobi, posebno pa z nesnago. Snaga je
torej jeden prvih pogojev, da se vzdrži čist zrak v sobi in
— da se otroci naši lepo razvijajo telesno. Nikdar se ne
sme umazano perilo sušiti v sobi; na peči obešene mokre
plenice najprej okužijo zrak. Ni zadostno, da sobo pometemo
vsak dan, ampak potrebno je tudi, da pobrišemo pod z
mokro cunjo. Prah je največji sovražnik otrok in čestokrat
vzrok prehlajenja, vnetja v grlu, pljučnice itd. Paziti moramo
tudi na peči in svetilnice. Komur je le mogoče, naj ima po
svojih sobah ilnate peči in kuri naj z drvmi, mesto s pre¬
mogom; železne peči dajejo prehudo in nejednakomerno vro¬
čino. Glede svetilnic so petrolejeve velika dobrota, le za
ponočno luč se ne smejo rabiti, ker porabijo preveč zraka.

Tudi glede na toploto po sobah se naredijo pogostoma
velike napake. Da bi se ne prehladil mali ljubljenček, za¬
kurijo nekateri roditelji spalnico tako močno, da niti od¬
rasli človek ne more prenašati take vročine. Razvidno je,
da je to za malega otroka še huje, ker je uže tako preveč
povit in odet. Otroci postajajo nahodni le radi tega, če spijo
v prevroči in premalo prezračeni sobi, in ravno prvi dnevi
otrokove starosti so važni, da diha čist in svež zrak. 14° R.
in po noči tudi 12° toplote v otročjih spalnicah zadostuje
popolnoma. Po leti sme biti v spalni sobi malo okence celo
noč odprto, in po zimi pa v sosedni sobi; le toliko je treba

31

paziti, da otrok ne leži' na prepihu, in potem takem se ni
treba bati, da bi se prehladil.

Glede na toploto ne sme biti vzgojitelj prebojec in
prenatancen, da ne omehkuži rejenca. Človek živi v razno¬
vrstnem zraku, kojega si večinoma ne more uravnati po
svoje, ampak on se mora ravnati po njem ter se torej tudi
navaditi vsakoršnega zraka, toplega in mrzlega. Uže dete
se mora polagoma privaditi različne topline, raznovrstnega
vremena; treba se mu je utrditi, da more pozneje v življenji
prenašati vsakoršne vremenske nezgode.

8. Stanovanje.

Vzdrževanje čistega zraka po sobah je zavisno največ od
tega, kako imamo zidana stanovanja naša. Dokazano je, da
vpliva razven živeža ugodno stanovanje najbolj dobrodejno na
razvitek rastočega rodu, ker tu prežive otroci večino svojih
mladih let. Da bi se vender prepričali nekateri stariši o
veliki važnosti tega vprašanja! Dobro vemo, da je na
svetu le malo ljudij, kojim dovoljujejo gmotna sredstva, da
si poiščejo in pripravijo za svoje zdravje ugodno in primerno
stanovanje, a vender bi se tudi ubožnejši ljudje lehko ogi¬
bali vsaj najbolj nevarnih napak pri stanovanjih. Tudi
revež se zadovoljuje premnogokrat s slabim, nezdravim sta¬
novanjem — ne iz varičnosti, temveč največkrat iz zanikr-
nosti. Do src naj nam šine dokazana resnica, da potrebujejo
otroci poleg živeža najbolj zraka, svetlobe in solnca. Brez
solnca se razvijajo otroci ravno tako slabo, kakor cvetice.
Primerjajte rudečelične otroke kmetskih ljudij z bledimi in
suhimi mestnimi otroci, ki stanujejo v ozkih in temnih sta¬
novanjih, in zapazili bodete lehko na njihovih obrazih vpliv
slabega stanovanja in poraankanje svetlobe.

Ako imaš na razpolaganje dve jeduaki stanovanji, izvoli
si brez premisleka stanovanje na sol učno stran, če hočeš, da
se bodo razvijali otroci krepko in rastli lepo.

Kjer sije solnce, tjekaj dohaja tudi zrak ; v takih sobah,
v katere solnce sije po več ur na dan, ni nikdar tako spri-

32

den zrak, kakor v onih, v koje ne morejo prodreti solncni
žarki. Ne stanujte torej v pritličnih stanovanjih, če vam za¬
pirajo nasprotno stoječe hiše zrak in svetlobo!

Najslabše vplivajo na človeški organizem vlažna, pri¬
tlična stanovanja, posebno če imajo razgled na dvorišče in
če ni kleti pod njimi. Gorje nesrečnikom, ki morajo leta in
leta stanovati v takih luknjah. Odrasli človek se more le
malo časa upirati takim nedostatkom, otroci pa začno v
kratkem hirati in vcepi se jim v nežna prša kal smrtne
bolezni.

Najbolj razširjene otročje bolezni: angleška bolezen,
bramorji, bezgavke izvirajo, kakor smo uže omenili, iz slabe,
napačne hrane, a nič manj pa tudi iz nezdravih, vlažnih
stanovanj, ker v vlažnih stanovanjih otroci ne morejo biti
zdravi.

Pred vsem naj bodo naša stanovanja zračna, svetla,
suha in ne v obližji gnojišč in stranišč. če je le mogoče,
imejmo različne sobe za stanovanje in spalnice. V takih
sobah, v katerih se črez dan dela, kuha, lika obleka itd.,
ne smejo otroci spati, drugače gotovo obolijo. —

9. Postrežba v bolezni.

Oe smo še tako previdni, vender se mnogokrat pripeti,
da zboli otrok. Potrebno je torej, da ve vsaka mati vsaj
najpotrebnejša navodila, kako je ravnati z bolnim otrokom.
Ni moj namen, da bi obširno o tem pisal, kažem slovenskim
materam o tej zadevi le najvažnejša navodila.

Glavni pogoj hitrega okrevanja je gotovo ta, če od¬
stranimo od bolnika vse tisto, kar smo povedali do sedaj, da
škoduje otrokovemu zdravju, kajti tisto, kar škoduje zdra¬
vim otrokom, škodljivo je toliko bolj bolnikom. Če trese
otroka mraz, naj gre takoj v posteljo, ni ga pa treba ode¬
vati s pernicami, da ne bode trpel prevelike vročine. Toplota
v sobi tudi ne sme biti tako visoka, kakor navadno; po ži¬
votu naj bode otrok lehko odet, le varovati ga moramo
prepiha. Tako moramo ravnati z otrokom posebno, če ima

33

ošpice, rudečico itd. Ge je bolnik žejen, kadar ga'trese mraz,
in to se zgodi' zelo rado, dajte mu brez vse skrbi čiste vode;
če pa silite otroka v takih slučajih s čajem, s tem mu še
mnogo shujšate trpljenje.

Čisti zrak je vedno čez vse potreben, tembolj pa, če
imamo bolnika v hiši; posebno moramo pa skrbeti za čist
zrak pri nalezljivih boleznih. Gledati moramo tudi na snago
po sobi in posebno še na telesno snago bolnikovo. Zelo se
motijo oni, ki trdijo, da ne smemo umivati bolnih otrok;
dokazano je pa, če umivamo bolnega otroka večkrat z mlačno
vodo; bode tem preje okreval; kajti nesnaga ni nikoli ko¬
ristna zdravju, in snaga pa nikdar ne škoduje. Tudi spodnjo
obleko in rjuhe je treba večkrat premenjati bolniku, le po¬
prej jih moramo pogreti. Nalezljive otročje bolezni trajajo
še jedenkrat tako dolgo, če mora otrok dolgo časa ležati v
isti srajci in na istih rjuhah ter je prisiljen, na ta način
zopet v se dihati ves strup, ki se izcimi iz života.

Pri vsaki bolezni se je pa treba tudi posvetovati z
veščim zdravnikom. Paziti je pri bolnih gojencih tudi na to,
da se vedejo natanko tako in vestno izvršujejo vse tisto,
kakor jim ukazuje zdravnik.

S tem odstavkom končavam „telesno vzgojo"  z
iskreno željo, da bi se vzgojitelji ozirali na njo nadalje bolj,
kakor dosedaj, ker dobra telesna vzgoja je podloga tudi
dobri duševni vzgoji, o koji bodemo govorili v prihodnjem
odstavku. Za telesno vzgojo so se zanimali uže najstarejši
narodi, dobro vedoč, da le:

„v zdravem telesu biva zdrava duša 44 .

3

C. Duševna vzgoja.

I. Dojenec

«

|ri rojstvu otrokovem duh še dremlje v otroku in raz-
vije se le polagoma; da, še celo trditi je možno, da
‘f- 7  je novorojeno dete popolnoma nesvestno. Res je, da
kriči in vpije, kadar kaj potrebuje, a to vse brez prave za¬
vesti. Novorojenec se tudi ozira pogosto okrog sebe, a vender
ne ve ničesar, kaj gleda. Še le po dolgem času hrepeni
po luči,  ki jo je uže videl in jo želi prijeti tudi z roko.
Prve dni zaužije otrok grenčico ravno tako rad, kakor sladko
mleko in še le čez več dni zapazi, da je mleko bolje, kakor
grenčica. Da otrok prve dni ničesar ne čuti in ne ve, naj
bode v tolažbo onim roditeljem, ki so tako nesrečni, da jim
otrok smrtno zboli in ga morajo gledati v največjih mukah
in bolečinah umreti, kajti vse te muke in bolečine so le na¬
videzne, v resnici pa otrok silno malo ali prav nič ne trpi,
ker življenje njegovo je podobno le bolj spanju in sanjam,
kakor pa pravemu življenju. Ge je otrok zdrav, ne kriči,
razven če je lačen, ali če čuti drugo potrebo, marveč leži
mirno ter se ozira na okrog. Mater silno veseli, če se ozira
otrok prav modro okrog sebe; iz same ljubezni in veselja
ga vzame iz posteljice na ročaj, ujčka ga na rokah ter nosi
po sobi gori in doli. To je prvi korak napačne
vzgoje.  Ko bi se zgodilo to samo jedenkrat na dan, ne bi
še škodovalo, a ponavlja se ta na paka skoraj vsako uro. Zdaj
pride stara mati, zdaj teta, zdaj prijateljica itd., in vsaka
ujčka in popeva lepega angeljčka. Ce mora pa ta angeljček
potem sam ležati, ker radi slabega vremena ali tudi kacega

35

druzega vzroka ni ne stare matere, ne tete, ne prijateljice,
čuti takoj, da mu manjka nekaj; mati je uže trudna in dru¬
zega pa ni nikogar, da bi ga ujčkal. Na ves glas kriči in
vpije toliko časa, da ga mora uže utrujena mati naposled
vzeti na ročaj. Pravjednako je tudi z zibanje  m. Več¬
letna skušnja mnozih zdravnikov kaže, da je zibanje mnogo
krivo, da toliko novorojencev pomrje. Zibanje je nevarno
mamilo in tešilo, ki je pogosto vzrok te ali one bolezni. Ge
dete zibljemo, prevzame ga neka omotica in vrtoglavica,
vsled katere le kratek čas in nemirno spi. Zato se pogosto
zbudi, mnogo kriči in z ponovljenim zibanjem ga skušajo
zopet utolažiti. Otrok nima tedaj nikakega okrepčujočega
spanja; materi in dojenčku se počitek oropa. Možgani otro¬
kovi, zlasti možgani mladega dojenčka so prvi čas zelo mehki,
in tekoči; vsled zibanja, zlasti vsled močnega drleskanja
tečajev (končnic) ob trdi pot, se čezmerno pretresejo, kar
mnogo škoduje. Nasledki se kažejo v bljuvanji, slabostih,
včasih se vnamejo možgani ali nastane „vodena glava“. Ko-
likrat se tudi dogodi, da se zibelka zvrne ali da se dete
venkaj vrže! Slednjič le pomislite, kako bi se godilo od-
raščenemu, katerega bi s sitim želodcem silno sem ter tje
zibali in gugali! Skočil bi gotovo hitro iz zibeli, če bi hotel,
da bi ne obolel ali da bi mu ne prišlo slabo. Nežno dete
pa, ki ne zna ne govoriti, ne s znamenji dopovedati, da mu
je slabo, je primorano trdo povito tičati v zibelki, naj še
tako kriči in se dere, ali se vije v bolečinah. Vsak človek,
bodisi velik ali majhen, čuti potrebo, da si po jedi nekoliko
mirno odpočije; in zato je naravnost neutnljivo, da matere
po dojenji svoje nasičene otroke polagajo v zibelke, da jih
s zibanjem umire. — Ce joče tak otrok, koji ni navajen na
zibanje, je to znamenje, da je lačen ali žejen, umazan, ali
pa slabo leži. Treba mu je dati jesti ali piti, postelj se mu
popravi, in zopet nadalje molči brez zibanja in popevanja.
Ge leži dojenček mirno v svoji posteljici, je to znamenje,
da mu ne manjka ničesar ter da je zadovoljen s svojim
stanjem. Takega otroka je treba pustiti toliko časa, dokler
le hoče molčati. Veselje, koje si napravi mati tu pa tam s

3 *

36

tein, da nosi otroka na rokah, mora mnogokrat prav drago
plačati, ker mora po noči ure in ure nositi razvajenega
otroka po rokah, predno zaspi. Tudi pestunjam ni treba do¬
voljevati, da bi nosile otroke po rokah, ker otrok kmalu
zapazi, da z jokom vse doseže. Dokazano je tudi nasprotno,
da pravilno vzrejeni otroci jočejo, če jih hoče kdo ujčkati
in nositi po rokah, zato ker niso vajeni temu. Ogibati se
je torej treba vsega, česar se otrok ne sme naučiti, in na¬
sprotno pa moramo večkrat ponavljati tisto, kar želimo, da
bi se otrok naučil in navadil. Tu sem spada vsakdanje ko¬
panje ob gotovi uri. Ge je otrok vajen na redno kopanje,
dobi' mati mnogo časa za počitek, ker zdrav otrok po redni
kdpi spi nenavadno dobro. Ko se zbudi dojenček, treba mu
je dati hrane in vsega druzega, kar potrebuje za razvoj
svojega telesa; tudi je prav, da ga pustimo nekoliko časa
zbujenega, obrniti pa ga moramo tako, da lehko gleda po
sobi. Ce je otrok navajen, da je opoludne zbujen, navadno
popoludne bolj trdno spi, in na ta način pridobi mati zopet
par ur za počitek. Ce je mati primorana po noči dojenčka
vzdigniti iz postelje, da ga podoji, osnaži itd., naj stori to
kolikor hitro mogoče, dobro in potem naj ga položi zopet
mirno v posteljico. Na tako strog red navajen otrok se dobro
počuti tudi po dnevi v posteljici. Svojo zadovoljnost pokaže
s smehljanjem, vriskanjem, brcanjem itd.

2. Otrok v drugem in tretjem letu.

Mnogi roditelji imajo navado, da otroke te starosti
prepuščajo pestunjam ali kaki stari ženici po več ur na dan
v varstvo, večinoma zato, da jih vodijo poletni čas na sveži

v

zrak na sprehod. Ce pridemo na take javne prostore, kjer
se zbirajo pestunje z otroci, lehko zapazimo večkrat, kako
malo je pestunjam mar za otroke; brigajo se le bolj same
za-se ter imajo čestokrat prav nenravne, da ne rečem pre¬
grešne pogovore. Srečni so otroci, kojim je mogoče ves dan
preživeti pod varstvom skrbne matere, in blagor materi, ki
opravlja v družbi svojih otrok vsakdanji posel svoj.

37

Opazujmo malega dečka v otroškem vozičku na javnem
sprehajališči. Vroči solnčni žarki sijejo mu naravnost v obraz.
Pestunja se še ne zmeni zanj. Otrok se skoraj peče od velike
vročine. Tudi uže nekoliko hodi, pa ko bi ga vzela pestu¬
nja iz vozička, morala bi seveda vedno paziti nanj, da bi ji
kam ne zginil; morala bi ga voditi za roko, snažiti, ker se
umaže, zopet ga vzdigovati, ker pade i. t. d.; v vozičku je
bolje spravljen in brezvestna pestunja se zabava bolj brez
skrbi' in čenča s prijateljicami ali pogosto tudi s prijatelji?!

Poleg vročine se pridruži dečku v vozičku še dolgčas.
Sam na-se postane nevoljen ter prične na vse grlo jokati;
sedaj še le se ga spominja zanikrna pestunja. In kaj si je
nedolžni otrok na boljem? Pestunja ga vrhu tega ozmerja
še prav grdo in še celo natepe, misleča, saj je otrok ne
more zatožiti materi,  ker še ne more govoriti.

Večji otroci se navadijo od pestunj pri takih sprehodih
mnogo grdih besed in pregovorov, kakoršnih doma gotovo
ne čujejo nikdar, ker jih roditelji vzgojujejo popolnoma nravno.

Zopet druge pestunje, ki pa niso prav nič boljše od
prvih, skušajo otroke s strahovi pomiriti, samo da so tihi
ter da se same lahko zabavajo. Te pestunje niso nič manj
nevarne, kakor prve, da še celo nevarnejše. Jezo in udarce
otrok še prenese in pozabi; če je bil pa prestrašen, tega pa
nikdar ne pozabi; strahovi mučijo ga noč in dan.

Prav nič boljše niso zopet tretje vrste pestunje, ki puste
varovanca, da se igra z drugimi otroci, kakor in kolikor
časa se mu le ljubi. V takih prilikah se navadijo otroci
preradi nenravnih in pregrešnih besed in navad. Da potem
pestunje zmerjajo in tepo otroke prav po nedolžnem, o tem
nas uči' izkušnja. Nihče pa krivične graje in neza¬
služene kazni ne občuti boli grenko, kakor ne-
dolžen otrok,  ki niti ne pozna krivice. Ce se večkrat
ponavlja tako krivično ravnanje z otroci, vzbudi se v nji¬
hovem srci jeza in sovraštvo najprej do pestunje in po¬
zneje pa tudi do vseh drugih oseb v družini — tudi do
roditeljev — in sploh do vseh družinskih razmer.

38

Ni čuda torej, da se sliši toliko tožeb, da nekateri
otroci doma nikogar več ne ubogajo, in če hočejo roditelji
doseči pri njih kaj, morajo na pomoč klicati tuje ljudi. Taka
slaba vzgoja izvira iz krivičnega ravnanja z otroci v nežni
mladosti.

Zato naj skrbi vsaka mati, da si vzgoji pestunjo prav
po svoji volji. Najboljše so 141etne deklice, ki so ravnokar
izostale iz šole; predno jo mati vzame v službo, povpraša
naj poprej o njenem vedenji, o njeni nravnosti gospoda uči¬
telja, koji jo je poučeval zadnje leto. Boljše so bolj tihe,
mirne in pohlevne deklice, kakor pa prežive in žlobudrave.
Ponižna deklica prinese s sabo dobro voljo in veselje.

Od nove pestunje se pa ne sme zahtevati, da bi koj
prvi dan ustrezala vsem željam. Pestunja mora biti uže
nekaj dnij v hiši, da se privadi na hišne navade; tudi mora
dlje časa gledati in poslušati, kako je treba ravnati z otro¬
kom; videti mora, kako se z otroci govori, igra in smehlja;
mlada pestunja mora priti tudi do prepričanja, da so otroci
naši najdražji zakladi na tem svetu. Seveda, roditelji se
morajo tudi zelo truditi, da pravilno vzrejajo otroke svoje,
ker navadno ravna mlada pestunja z otroci ravno tako, kakor
roditelji. Da je pčstunja dobra, se spozna najlaglje, če jo
imajo otroci tako radi, kakor roditelje; če stori' kaj napač¬
nega, ne smejo je roditelji ozmerjati v pričo otrok, ampak
dopovedo naj ji na skrivnem z lepo besedo, kar žele. Tudi
ne smejo biti pestunje zadnji posli v hiši, ampak prvi, ker
so prav za prav tovarišice naših otrok.

Prve dni smemo zaupati pestunji otroke samo v hiši
in šele pozneje tudi zunaj hiše, pa le za kratek čas. Na
sprehod naj vodi otroke v take kraje, kjer ni preveč ljud¬
stva in jih tudi lehko nadzorujemo.

Cim prijaznejši so roditelji in pestunje z otroki, tem
preje prično govoriti. Veselje, koje napravi prva otrokova
beseda v srcih roditeljev, je plačilo za trud, kojega smo
imeli ž njim; otroška soba postane kraj razvedrovanja in
veselja; mali ljubček prežene roditeljem s svojim nerazločnim
govorjenjem marsikako nevoljo in žalost. Varovati se je pa

treba, da otrok v govorjenji ne oponašajo posli ali kak drug
član v družini, ampak gledati je treba na to, da vsakdo
slovnično pravilno govori ž njimi, ker otrok se mora učiti
čisto in pravilno govoriti; vsako stvar mu moramo prav
imenovati

Otroci pri dveh ali treh letih tudi ne potrebujejo dosti
igrač, ker je ves svet njihova igrača; ljudje, živali, vozovi
na cesti i. t. d., vse jim je v zabavo; vse stvari, vsa opravila
naša, sploh vse, kar vidijo in slišijo, vse jim je v zabavo,
vse jim dela kratek čas. N. pr. dajmo otroku žličko v roko
in pustimo ga pri miru nekaj časa. Koliko veselje! Iz jedne
roke jemlje jo v drugo, suče jo na vse strani in naposled
jo vtakne tudi v usta.

Zakaj pa obrača otrok vsako igračo na vse strani?

Jedino zato, ker jo hoče dobro poznati od vseh stranij.
Zena ubogega dninarja, katera ne more imeti pestunje, da
svojemu otroku kako jabelko ali kak krompir v roko. Otrok
se igra s tem celo uro, in mati lehko med tem opravlja
poleg njega svoje delo.

Najbolj pa se moramo varovati, da otroku ne postane
dolgčas; njegovi čuti morajo biti vedno delujoči, ker s tem
se . izobražuje duh in razum.

Ko prične otrok uže hoditi ter si prisvoji na ta način
uže nekako samostalnost, potrebuje zopet druzega opravka.
Na tisoče novih predmetov se vrti zopet v njegovi glavi,
vse, kar vidi, zanima ga, radi tega tolik nemir in živahnost.

Jako nespametno, da, še celo krivično je, če se za¬
hteva od otroka, ki nima nikakih igrač, da bi mirno sedel
na odločenem mestu; tako zahtevanje otroka globoko žali.

Kdor hoče imeti žive in vrhu tega tudi uljudne otroke,
mora neprenehoma na primeren, pravilen način ž njimi
ravnati. Najbolj naravno opravilo so v prvih letih za otroka
jedino le igrače. Roditelji, ki svojim otrokom nikdar ne privo¬
ščijo igrač, ravnajo ž njimi ravno tako, kakor vrtnik, ki ne
pusti, da bi jutranje solnce sijalo na mlade cvetice. Igrače
dobijo se vender prav po ceni; saj ne vpraša otrok nikdar
po vrednosti; majhna žoga ali pa prav priprosto izdelan

40

voziček ali konjiček mu dela ravno toliko veselja, kakor
prav velik, zelo okinčan in drag voz ali konj. Otroku je
igrača živo bitje, koje zbudi' v njem celo množico novih
tnislij; ravno zato otrok tudi vsako igračo raztolče, razdrobi'
ali raztrga, da vidi, kaj je v njej i. t. d.

Zelo, zelo nevarno je pa, če otrokom dajemo preveč
igrač. če ima otrok dovolj razmetanih, — seveda razbitih
igrač, izgubi veselje do njih, in vsake reči se takoj naveliča.

Zato priporočamo:

1. prav malo igrač;

2. trpežne igrače in

3. take igrače, koje otrok lehko razdira in zopet sestavlja.

To je pravo načelo. Kdor želi, da se bodo dolgočasili

otroci njegovi, naj jim le da prav mnogo igrač; kolikokrat
pač se dolgočasijo otroci bogatih roditeljev, krog njih pa leži'
polno igrač. Od kod to? Prav veselo začenjajo se igrati, pa
primejo zdaj to, zdaj zopet drugo stvar v roko in naposled
se naveličajo vsega. Igrače, s kojimi so se igrali, leže raz¬
metane po sobi; nazadnje sami ne vedo, s čim so se uže
igrali in postane jim dolgčas.

Je pa še tudi neki drug vzrok, zaradi česar se otroci
naveličajo preveč igrač.

Od otrčk moramo vedno zahtevati, da imajo vse igrače
v lepem redu. To jim pa postane silno težavno, če imajo
cel kup igrač pred sabo, kajti, če se otrok naveliča jedne
igrače, mora jo poprej spraviti na svoj prostor, predno dobi'
drugo v roko.

Zvečer, predno gredo otroci k počitku, morajo poprej
spraviti vse igrače na odločeni prostor. To moramo zahtevati
od njih, kajti tu ne gre le za mali nered, kojega napravijo
z igračami, ampak zato, da se priuče lepega reda ter da
spoznajo, da morajo vsako stvar imeti v lepem redu.

Ce je šel otrok zvečer, znabiti v odsotnosti roditeljev,
poprej v posteljo, predno je spravil svoje igrače na odločen
prostor, moramo z lepo, nekako tako-le svojo nevoljo po¬
kazati :

41

„Poglej, tvoja žoga leži še pod posteljo, vsa se bode
pomazala po noči"; ali pa: „Tvoj konjiček stoji' prav pred
durmi; če pride kdo v sobo, bode padel in si zlomil nogo“.

Ce otrok na take opazke postane nemiren, moramo
tako-le nadaljevati:

„Daj mi roko pa vstani in spravi vse igrače lepo na
odločen prostor, bodeš videl, kako bodeš potem sladko
zaspal!“

In otrok spozna na ta način, da je red potreben tudi
pri igračah; če jih ima pa preveč, mu je nemogoče, da bi
imel vse v redu.

Res je sicer, da pripravljajo mnogi roditelji svojim otro¬
kom prav malo igrač, prinese jih pa stara mati, ali strijc,
ali teta i. t. d. posebno o Božiči ali Veliki noči, tako, da
otrok prav res ne ve, kam ž njimi. Kaj naj pa store rodi¬
telji v takih slučajih? Ali naj igrače odklonijo? Ne, tega
ni treba, ampak otroku naj dajo prav malo igrač, druge naj
pa spravijo; tudi jih lehko podarijo otrokom ubožnejših rodi¬
teljev, koji jih vzprejmo gotovo z največjim veseljem in
hvaležnostjo.

Prav izvrstno vzgojevalno sredstvo so knjige s po¬
dobami.

Glavni namen teh knjig je, da se vzbuja v otrocih
čut do lepega.

Seveda, vsake podobe tudi niso za otroke. Podob s
popačenimi obrazi i. t. d. ne smemo dajati otrokom.

So pa še druge vrste knjig s podobami, ki hočejo biti
humoristične, v resnici pa napravljajo otrokom le strah in
grozo. Tu n. pr. striže suh in strašen krojač dečku prste,
ker jih stavi vedno v usta, tam zopet maši črn dimnikar
neubogljivega dečka v vrečo ali koš i. t. d. Takih podob ne
smemo dajati otrokom; če otrok verjame vse to, zelo se
prestraši, in kakor uže od prej vemo, strah otrokom zelo
škoduje.

Dostikrat pa se pripeti, da otrok ne verjame vsega,
kar vidi; to ima zopet slabe nasledke, ker otrok potem
mnogokrat tudi resnice neče verjeti.

42

Knjige, ki jih dajemo majhnim in tudi večjim otrokom
v roke, morajo biti za nje prava veljava, ker tudi knjige
so učitelji in vzgojitelji otrokom.

Zopet druga napaka, kojo lehko večkrat zapazimo pri
knjigah s podobami, pa je ta, da dajo nekateri roditelji svo¬
jim dvanajstletnim otrokom take podobe, ki so za šestletne
pripravne — ali pa tudi narobe. Nasledek temu je, da pre¬
gleda otrok prav naglo in površno podobe, zraven pa umaže
in raztrga posamezne liste in naposled iz dolzega časa zarine
knjige v kot.

Torej dajajmo otrokom v roke le dobre, nravne, v res¬
nici koristne knjige, če so tudi nekoliko dražje, saj so vse-
jedno vredne.

Sama knjiga s podobami pa ne zadostuje otrokom;
pridružiti se mora tudi oživljajoča beseda;  vsaka po¬
doba mora imeti svojo zgodbo; vsako najmanjšo potezo na
podobi moramo natančno razložiti otrokom; le na ta način
dosežejo take knjige svoj namen.

Roditelji se morajo zelo potruditi, da vzgojujejo prvo
dete popolnoma pravilno; na ta način bodo imeli potem
pri drugem otroku mnogo manj truda, ker postane starejši
otrok v vzgled mlajšemu. Kakor si vzame uže odrasli človek
prav rad v vzgled tistega, ki je le malo, znabiti za jedno
samo stopinjo višji od njega, tako se ravnajo tudi otroci.
Vojak pazi bolj na korporala, kakor pa na častnika, in nižji
hlapec bolj na prvega hlapca, kakor pa na gospodarja.

Srečni roditelji, ki prvega otroka nimajo za posebnega
ljubčeka ter ga prično koj s početka resno vzgojevati!

Blagor roditeljem, ki imajo toliko takta in poguma, da
kaznjujejo prvega otroka brez pomisleka in odlašanja za vsak
prestopek!

Vedno bodemo pogodili pravo, če ravnamo z otrokom
popolnoma naravno. Otrok je posamezno bitje. Kakor v na¬
ravi ni list podoben listu, in kakor ima tudi vsak človek
svoje navade, tako je tudi z otroci. Na tega vpliva to, na
onega zopet kaj druzega; ta zapopade lehko in hitro, drugi
pa težko in počasi; ta ima dobre zmožnosti, drugi zopet

43

slabe, ali ta ima zdravo, drugi zopet bolno telo itd. Ker so
otroci tako različni, zato moramo pri vzgoji tudi z vsakim
drugače ravnati, in ravno to, z ozirom na individualiteto
otrok, je najtežji oddelek v vzgoji.

Premnogi roditelji, posebno matere, dovolijo otrokom
dveh do treh let vse, kar le želijo; v vsako zahtevanje jim
privolijo, pri mizi jim odločijo prvi prostor, od vsake jedi'
dobodo zopet prvi, — ne pomislijo pa, da s takim ravnanjem
redijo v otrocih domišljavost, napuh in sebičnost ter jih tako
pokvarijo za vse življenje. Skoraj neverjetno je, pa žalibog,
vender res, da tako začno slabo vzgojeni otroci čestokrat,
če se jim ne zgodi vse po volji, na vse grlo vpiti, tresejo se
same nevolje in jeze, zmerjajo svojo mater z grdimi psov¬
kami in čestokrat se tudi zgodi, da vzdignejo roko proti svo¬
jim roditeljem, do kojih bi morali imeti največjo ljubezen
in spoštovanje, ter jih tepejo. In prva vzgojiteljica takega
otroka, mati! se smehlja k vsemu temu ter opravičuje svo¬
jega poredneža z besedami: „Saj je še otrok, saj ne dela
iz hudobije itd.“

O, obžalovanja vredni, zaslepljeni roditelji! O, ubogi,
nesrečni otroci!

V takih slučajih se obračamo do vas, očetje, da vi po¬
primete vmes ter koj s početka, jedenkrat za vselej, uničite
take žalostne dogodke v vzgoji, ravnaje se po pregovoru,
ki pravi: „Mladost potrebuje moške vzgoje".  Ra¬
zumen oče se mora v takih slučajih po robu postaviti svoji
ženi, tudi če trpi' radi tega za nekoliko časa domači mir.

Mlado drevesce ne postane nikdar ravno in močno drevo,
če je vrtnik pusti, da raste, kakor samo hoče. Drevesce se
mora zgodaj požlahtniti in upogibati, če prav včasih neko¬
liko poči.

Telesno pokorjenje je zelo potrebno, posebno v prvi
mladosti;  seveda po živinski pretepati ne smemo svojih
otrčk. Ge je otrok trmoglav, ni treba prav nič palice varo¬
vati, le dobro ga našvrkajmo, da čuti svojo napako. Neka¬
teri roditelji pa te p d svoje otroke prepogosto, a le neresno;

44

to več škoduje kakor koristi, ker se otroci ila lehke udarce
prav kmalu navadijo; bolje je torej polj po redkoma, pa ta¬
krat zdatno kaznovati.

Otroškim razuzdanostim moramo nasprotovati precej v
začetku, ker pozneje jih bodemo težko odpravili. Navadno
se otroci materine palice prav malo ali pa nič ne boje, ker
matere navadno nimajo toliko poguma, da bi dobro našvr-
kale malega nagajivčka. Torej koj pri prvehi prestopku je
treba palico resno rabiti. Kdor pa udari danes svojega otroka
le toliko, da komaj čuti, v drugič znabiti ravno tako, in le
redkokedaj resno, tak otrok se popolnoma privadi palice, in
nazadnje mu ne koristi nobena kazen.

Roditeljem, ki kaznujejo svojega otroka koj pri prvem
prestopku tako dobro, da si otrok zapomni to kazen na
veke, smemo le častilati, ker prava, ostra kazen vedno svari
otroka pred nadaljnimi prestopki. Obžalovanja vredni so pa
roditelji, ki svojih otrok nikdar ne kaznujejo ter jim življenje,
kolikor le mogoče, sladko napravljajo; taki roditelji si ne
pridobe nikdar ljubezni svojih otrok,

Izkušnja uči: Kolikor večkrat privolijo rodi¬

telji v želje svojih otrok, kolikor bolj jim pri¬
zanašajo, toliko manj spoštujejo taki rnehkuž-
neži svoje roditelje, toliko manj trpežna je lju¬
bezen takih otrok do roditeljev, in kar je še
najhuje, je to, da taki otroci ne postanejo
nikdar prida ljudje.

Poglejte prezgodaj osivele lase materine in od skrbi
razorani obraz očetov! Vprašajte jih po vzroku, in žalostno
vam bodo odgovorili: „Naši otroci so temu krivi!"

Da, da, „kdor ne seje, tudi ne žanje"; kdor slabo
seje, tudi slabo žanje."

Kdo neki bolj spoštuje človeka na večer življenja,
kakor dobro vzgojeni otroci! To je zanj večja vrednost
kakor knežja milost in blesk zlata. Najbogatejši mož, tudi
če ima knezove zaklade, pa popačene, slabo vzgojene otroke,
zavida revnega dninarja, kojemu pri smrtni postelji milo
jočejo hvaležni otroci, akopram ne pričakujejo od njega

45

nikakih časnih bogastev in slave, pa ga vendar prosijo za
blagoslov njegov.

Uže v prvi mladosti moramo vaditi otroke, da znajo
pomagati sami sebi, ne pa, da bi jim morali za vsako
malenkost streči posli ali roditelji. Ce mu pade kaka stvar
na tla, mora si jo sam pobrati; če hoče pri zaprtem oknu
na cesto, dvorišče ali na vrt gledati, prinese naj si stol k
oknu, k stolu podnožnico, in potem naj sam zleze na stol;
če mu pade žoga pod posteljo, naj si prinese palico ter
potegne žogo izpod postelje.

Kadar gre otrok spat, naj se sam sleče, kolikor mu je
možno, in tudi sam naj se vleže v posteljico. Strogo je
treba gledati na to, ga se otroci sami oblačijo in umivajo;
seveda prav lehko to ne gre, a počasi se vendar navadijo
vsega. Ce se otrok ne umije snažno, mora se toliko časa
umivati, da je čist. Da se bode oblačil otrok lehko sam, naj
bodo vsa oblačila prav priprosto narejena. Ta navada na
samodelavnost otrok, napravlja materam mnogo sitnostij,
ker potrebujejo za to več časa, kakor če bi jih opravljal
kdo drugi; treba je torej mnogo potrpeti.

S takim ravnanjem spozna otrok prav kmalu, da je v
mnogih stvareh neodvisen ter ne potrebuje nikake pomoči;
to dela otrokom mnogo veselja in prigodi se še celo, da jočejo, če
jim hoče kdo drugi zvršiti delo, koje bi sami lehko storili.

Prav tako radi strežejo otroci tudi svojim starišem. Ko
pride oče domov, hitro mu teče nasproti mali sinček, po¬
zdravi ga, vzame mu palico in klobuk ter nese vsako na
svoj prostor. Kateremu očetu se pač kaj takega ne dopade ?
Otroci naj se tedaj le vadijo, da sami zvršujejo lehka opra¬
vila; za vsako najmanjše delo pa se jim moramo zahvaliti
ter jim kazati, da smo zadovoljni. Otroka zelo veseli, če
vidi, da uže more roditeljem kaj pomagati in zraven se pa
še nauči', da se moramo vsakateremu primerno zahvaliti za
storjeno delo; če pa n. pr., otrok kako delo napačno zvrši,
kar se čestokrat pripeti, ne smemo se mu pa smejati ali ga
še celo karati; če se n. pr. smejemo njegovemu govorjenju,
bal še bode potem odkritosrčno  govoriti; če pa zaniču-

46

jemo njegovo delo, izgubi' veselje do dela. Tudi poslom ne
smemo dovoljevati, da bi otroke dražili in jezili, ker s tem
se zaseje prva britkost — prvo zlo v otrokovo sroe. —

3. čut pobožnosti.

Vsak človek potrebuje, če hoče biti srečen in koristen
član človeštva, zdravega  telesa, duše in nravnosti; prav
tako mora vsak človek verovati v Boga in v večnost.

Mati je uže po naravi prva vzbuditeljica in rejenka
verskega, pobožnega čuta v svojem otroku, in kjer se ta
čut ni v nežni mladosti vsejal v otrokovo sroe, vseje se tudi
težko v šoli in v poznejšem življenji, in kjer vsade bolezni
in druge nesreče seme verskega čuta v srce, pade navadno
na puščobna, od trpljenja razorana tla.

Mati je torej vidljiva namestnica božja svojemu otroku.
Blagor otroku, če je materino srce napolnjeno s pravim po¬
božnim duhom, če prebiva v njenem srci Bog in če razumi
mati svojo sveto dolžnost, da pri otroku vzbuja in ohranja
misel na Boga! Potem takem je tudi poznejša vzgoja bolj
lehka, ker se otrok bolj boji svojega notranjega sodnika,
kakor pa kazni; to se pa zgodi, če se otrok zaveda o Bogu.
— Materi pa ni treba otroku še le umetno vcepiti kali k
temu, ker je uže prvotno v otroški duši ter se vzbudi v
prirojeni ljubezni in čutu naklonjenosti materine; zaduši se
pa brez gojitve. Le s pomočjo vzgoje — versko-nravne
vzgoje. — izpremeni se prvotni kal zavednosti do Boga v
cvetko popolno nravne vzgoje, koja ne prešine jedino le
srca z nagonom resnice in pokorščine, marveč razširi tudi
ves duševni razvoj otrokov. Kako lepo, kako vzvišeno mesto
ima tu mati kot posredovalka mej otrokom in Bogom!

Ume se seveda samo ob sebi, da pri malem otroku ne
smerno in tudi ne moremo govoriti o taki nabožnosti, ka-
koršna se zahteva pri odraslem človeku, ker mali otrok
nima niti nravnosti, niti značaja. Vse, kar more otrok po¬
kazati o pobožnem čutu, je ljubezen, spoštovanje in pokor¬
ščina do roditeljev, vidljivih namestnikov božjih, kojim je-

47

dino je odprta otroška duša. Kako bi se zahtevalo, da bi si
predstavljal otrok nevidljivo bitje in lastnosti božje, ker je
zmožen umet.i samo vidne nazore! Vse, kar zve otrok o
Bogu, mora stvarno pred sabo imeti; ljubezen, dobrota, mo¬
drost, pravičnost, vsegavednost, vsegapričujočnost mora spo¬
znati iz posameznih prikaznij, dogodkov, dejanj i. t. d. Tak
otrok ljubi Boga kot stvarnika vseh prikaznij, veseli se ga,
posluša s spoštovanjem in pobožnostjo njegovo ime, sklepa
roki po vzgledu materinem, ozira se k nebu ter moli tudi
uže kako kratko molitvico; — ne smemo pa misliti, da
zraven mali otrok tudi misli in čuti, kakor mati njegova;
v resnici zna otrok moliti le tedaj, ko Bog nič več odzvunaj
ne vpliva nanj, ampak kadar se vzbudi v njegovem srci;
to se pa zgodi tedaj, ko se otrok zave nravnega trenotka,
ko zna ločiti pravo od nepravega ter spozna svojo dolžnost
in odvisnost ne le od roditeljev, ampak tudi od nekega višjega
bitja, ki gospoduje tudi čez roditelje — od Boga.

Nikdar naj se pa mati ne prenagli pri vzbujanji ver¬
skega, pobožnega čuta,. ker otrok ne more takoj zapopasti
vsega, in zato se izcimi iz takega prenagljenja mesto prave
pobožnosti le navidezna pobožnost — hinavščina;  zato
ni treba nikdar prej voditi otrok v cerkev, dokler ne po¬
znajo cerkvenih obredov, ker se sicer otroci dolgočasijo v
cerkvi. Mlačnost do vere izvira čestokrat iz tega, če silimo
otroka prezgodaj v cerkev.

Torej ne precej, ko otrok komaj dobro shodi, uže s
cerkvijo v njem verski čut buditi; to je pretežko, saj je
druzih prilik na izber. Ge nastane vihar, se bliska ali grmi,
imenuj pred otrokom božje ime n. pr.: „Bog nas varuj!" —
„Sv. križ božji;" i. t. d.; zvečer mu pokaži zvezde na nebu
in občuduj božjo vsemogočnost; če je kdo v hiši bolan, prosi
z otrokom „1 j ub ega Boga"  za bolnikovo zdravje; če se
čuti otrok posebno veselega in izvanredno srečnega, zahtevaj
od njega, da se zahvali Bogu za to srečo; če se ti zlaže ali
boji povedati resnice, spomni ga na vsegavednost in vsega-
pričujočnost božjo; rudečica ga bode oblila in takoj bode
povedal resnico. Na ta način se vzbudi v otroku vest —

48

in ta naj bode prva cerkev njegova. — Še celo včasih brez
premisleka izgovorjene besede, kakor: „Jezus Marija!" —
„HvalaBogu!“ — »Bog daj!“ — „Bog pomagaj!" — »Bog
obvaruj!“ i. t. d. vzbujajo v otroku čut pobožnosti, le če se
ne izgovarjajo prepogosto in nepotrebno.

Varovati se moramo tudi, da ne vzgojimo otroka preveč
versko-mehkočutnega; ne smemo mu vcepljevati nenravnega
strahu pred Bogom, ampak opisati mu moramo Boga kot
najboljšega očeta, ker spoštovanje do Boga mora izrasti iz
prave ljubezni do njega, ne pa iz nekega strahu. Zato pa
morajo roditelji Boga v resnici spoštovati; vsi poskusi, v
otroku vzbuditi pobožni čut, so zaman, če roditelji ali pa drugi
ljudje v hiši ne govorijo spoštljivo o Bogu — o veri. Kadar
otrok moli, naj ga nikdo ne moti, moliti pa mora vsako
jutro in zvečer, pred jedjo in po jedi; do 7. ali 8. leta naj
moli oče pri mizi, in pozneje naj pa to molitev opravljajo
otroci. Nikdar pa ne sme izostati molitev pred jedjo in po
jedi, če so tuji gosti pri mizi; otrok takoj spozna, da se
roditelji sramujejo v pričo tujih ljudij moliti in potem izgubi
veselje do molitve. Kadar gre otrok v cerkev, naj gre vedno
z roditelji, da mu kažejo z lastnim vzgledom, kako naj se
vede v cerkvi. Večje otroke moramo navaditi, da hodijo
redno k vsaki službi božji.

Slednjič je važno pri vzbuditvi pobožnega čuta tudi to,
kar je povedal sv. Frančišek Sal. neki materi, katera se
mu je pritoževala, da se njen sin noče poboljšati — ne
mara biti pobožen, čeravno mu toliko govori o Bogu. Svet¬
nik reče ženi: „Mesto z otrokom govoriti o Bogu, treba je
tudi še večkrat z Bogom govoriti o otrocih." Pač res, s
srčno molitvijo si morajo vzgojitelji izprositi za svoje delo
blagoslova božjega; samo govorjenje in moralizovanje še ne
zadostuje. Tudi pri vzgoji velja:

Ker prazno je delo

Brez sreče z nebes.

49

4. Pokorščina.

Točna pokorščina je prva in najvažnejša
podloga vsej vzgoji. Vsi otroci, zdravi in bolni, morajo
svoje stariše ubogati na prvo besedo, ker ubogljivost je
podloga nravnosti. Pokorščina pri otrocih se vzbuja saina po
sebi, če otroci ljubijo roditelje, posebno matere in jih spoš¬
tujejo iz ljubezni.  Otrok mora duševni in nravni presodek
svojih starišev čutiti, potem se da pri svojem početji od
lastnega čustva nagniti ter si prizadeva, da s svojim rav¬
nanjem dopada roditeljem svojim. Ce pa napravi otrok pri
svojem početji malo napako, moramo mu jo spregledati.

Žalostno je, če si morajo roditelji pokorščine pri svojih
otrocih izprositi s prijaznimi, priliznjenimi besedami, oblju¬
bami ali še celo s sladčicami; žalostno je tudi, če si morajo
roditelji pokorščino prisiliti s tem, da imajo skoraj vedno
palico v rokah. Na ta način postane otroško srce trdovratno,
roditelji pa izgube pri otroku veljavo in ljubezen.

Otroka privaditi na to, da na prvo besedo uboga, ni
prav za prav nič težko,  a vender čujemo tožiti dan na
dan, da so dandanes otroci neubogljivi; dognano je pa, da
ravno tisti, ki naj več tožijo o neubogljivosti otrok, so često¬
krat sami krivi pri tem. Matere, tete, varuhinje rade tožijo,
kako so otroci trmoglavi, a očetje in učitelji pa iste  otroke
le hvalijo. Iz tega se razvidi, da ima nepokorščina vzrok le
v napačni vzgoji. Mnogo, mnogo je tudi takih mater, ki
žugajo neubogljivemu otroku z očetom, n. pr.: „Le počakaj,
ko oče pridejo domov, bodeš uže dobil, kar ti gre;“ ali pa:

,,Sedaj grem pa po očeta" i. t. d. Nobenemu pametnemu
očetu ne more biti ljubo, da bi bil otrokom svojim strašilo.
Sploh je to zelo slabo znamenje vzgojiteljevo, če mora pri
tem iskati tuje pomoči. Otroci kmalu zapazijo tako senčno
stran vzgojiteljevo in jo umno uporabljajo.

Bolje bi torej bilo, ako bi znale matere prav uka¬
zovati in poučevati, kajti le napačno ravnanje
z otroci — napačna vzgoja je kriva, da ne uboga
otrok na prvo besedo.  Mnogokrat ravnajo najbolj Iju-

4

50

beznjivi roditelji s svojimi otroci pretrdo, da, še celo presurovo,
jedino le zato, ker se niso učili gospodovati. Taki roditelji
dajo svojim otrokom tako težke ukaze in postave, kojih pri
najboljši volji ne morejo izpolnjevati in potem jih kaznjujejo
zaradi nepokorščine. N. pr.: Mati in otrok sedita na vrtu.
Deček se igra in razveseljuje, kakor ve in zna. Sedaj prične
rnati s svojimi nauki, kakor bi jih stresala iz koša, nekako
tako-le: „Na travo ne sedaj 1“ — „Ne skakaj po pesku!“

— „Ne igraj se z vodo pri ribniku!“ — „Ne plezaj na drevo!“

— „Ne stavi kamenčkov v slamnik!" —• „Oh, kakšne so
tvoje hlače!" itd. Takih pridig ni konca, ne kraja. Ubogi
otrok sedaj ne ve, kaj sme početi in kako se mu je obna¬
šati; in če odkritosrčno govorimo, mati tudi sama ne ve
kaj. Ona želi' samo, da bi se razveseljeval njen sinček, pa
ne ve kako. — To je važno vprašanje. Glavni vir teh brez¬
številnih prepoved je skrb za dečkovo obleko, da bi se ne
pomazala ali še celo raztrgala. Deček je namreč prav čedno
oblečen in nališpan, da bi ga ljudje občudovali, kako je
lep, ali bolje rečeno, da bi ljudje občudovali mater, ki zna
tako lepo in okusno oblačiti svojega sinčka. — Otroška
obleka pa mora biti praviloma prav pri prosta, trpežna in
vender okusno narejena. Če je obleka priprosta, otroku ni
treba ničesar druzega prepovedati, kakor to, kar je nenravno
in telesnemu zdravju škodljivo. he v posebnih slučajih, n. pr.,
če gre v cerkev, k šolski svečanosti, k sorodnikom itd., naj
obleče »praznično" obleko.

Ta vzgled uči', da prepogosto ukazovanje več škoduje,
kakor koristi. Mnogo je takih družin, v kojih po ves dan
vpijejo na otroka. Pri takih ljudeh bivati je zelo neprijetno
in take otroke pomiljujemo, in ni čuda, če se vesele, kadar
pridejo k tujim ljudem. Taki zaslepljeni vzgojitelji se pa
čestokrat hvalijo, da obračajo vso skrb na vzgojo svojih
otrok. „Mi ne puščamo otrokom proste volje, neprehoma jih
opominjamo in poučujemo, pa vender ne ubogajo" itd. sliši
se pogosto v takih družinah. Ubogi otroci, lastni roditelji
grenijo vam mladostna leta! Torej: ,M a 1 o ukazujte in
le malo prepovedujte!"

51

Mnogo nepotrebnih ukazov si prihranimo, če otroka
zgodaj navadimo na red.  Ge ve otrok, da se mora
umiti, predno gre spat, da mora svoje igrače spraviti in
obleko lepo zravnati, na boljem smo uže za tri ukaze. Tako
je treba gledati tudi na vsa druga otrokova opravila. Ce pa
otrok tu pa tam slučajno pozabi svoje delo izvršiti, ni ga
treba takoj karati, ker izgubi vsi e d tega mno¬
gokrat veselje do dela.  V takih slučajih ga le prav
začudno poglejmo, če je res mogoče, da je to ali ono po¬
zabil in ni storil. Ge smo pa vender prisiljeni, da mu kaj
ukažemo ali prepovemo, storimo to z malo besedami.
Ciin manj besed, tem več uspeha. Nikdar pa ne smemo pre¬
več najedenkrat ukazovati, ampak vselej samo po malem,
in še to mora biti tako, da otrok to lehko izpolni. „Pospravi
svoje igrače!" — veli' mati svojemu otroku in toži, da ne
more v redu imeti svojih igrač, ne pomisli pa, da je ta na¬
loga otroku silno težavna, zato ker vmes pozabi na ukaz
ter se igra dalje. Nazadnje je vse še v večjem neredu, kakor
je bilo poprej. Otroku je treba tako povelje olajšati in raz¬
deliti v majhne naloge, n. pr.: „Spravi konjičke!“ Drugo-
krat: „Obesi klobuk na obešalo!" Zopet drugokrat: „Prinesi
očetovo palico!" Take posamezne naloge zvršuje otrok lehko
in prav rad, zato ker takoj spozna, da jih lehko zvrši.

Sedaj pride najbolj važno opravilo na vrsto, koje mora
vsak otrok izpolnjevati in sicer: Vztrajno moramo ob¬
stati na tem, da otrok gotovo izpolni to, kar
smo mu ukazali, in pa opusti, kar smo mu pre¬
povedali.  Važno je to opravilo, posebno radi tega, ker
se pregrešijo o tem oziru premnoge matere — žalibog tudi
mnogi očetje in učitelji. Zakaj pa? Zato, ker je izpolnje¬
vanje tega pravila čestokrat dolgotrajno, neljubo in dolgo¬
časno. N. pr.: Mali deček se igra s fižoli in potrese ž njim
vso sobo. „Poberi hitro fižol", pravi mati, „potem greva na
vrt, na polje!" Deček prične pobirati fižol po sobi. Razume
se, da se mu delo zelo počasi odseda. Mati je uže priprav¬
ljena, da bi šla in vidi, da je pobranega komaj polovico
fižola. „Ti si prepočasen, predolgo bi te morala čakati", oglasi

i*

52

se mati in začne sama pobirati; v par minutah pobere vsega
in potem gresta s sinkom na prosto.

Mali ljubljenček si to dobro zapomni.  Kadar mu
potem mati zopet naloži' kako delo, vedno je prav počasen,
ker ve, da bode mati nepotrpežljiva in mu pride pomagat.
Ali pa, deček pobere navidezno ves fižol, le tega ne pobere,
kar ga je pod posteljo in omaro skritega. Mati tega ne ve
in sinka še pohvali zato navidezno  pokorščino. Ni čuda,
če si deček v prihodnje še bolj polajša svoje delo.

Ge torej ukazujemo, moramo strogo gledati
na to, da se točno in natančno zvršujejo vsi
ukazi, naj bodo še tako malo  vaz  ni.

Kako pa naj ravnamo z nepokornim otrokom?

Triletnega Ivana kličejo mati, da bi ga umili; tega se
pa sinček zboji in se skrije. „Ce ne prideš sem, bodem se
pa jokala," pravi zaslepljena mati in v resnici se to tudi
večkrat pripeti. Deček se ohmehčl in pride k materi. Ali
pa: „Pridi, pridi k meni, ti bodem pa dala zato košček slad¬
korja!" To vpliva na otroka še bolj; hitro teče k materi
in pusti, da ga umije. Drugokrat pa zahteva otrok uže na¬
prej košček sladkorja in še le potem uboga.

Ali je to prava pokorščina? Gotovo  ne!

Dovolj žalostno, če dobi otrok za tako pokorščino še
plačilo. Za pokorščino, ki otroku gotovo koristi, ne smemo
nikdar  obljubiti plačila; da, še pohvaliti ni treba otroka
za to. —

Taka mati, ki na ta način vzgojuje svoje dete k po¬
korščini, doseže prav nasproten uspeh; — otrok
postane nepokoren, in vrhu tega se navadi  še
s 1 a d k o s n e d n o s t i.

Ce otrok prvič ne uboga, našvrkajmo ga brez pomis¬
leka s šibo; to je najboljše zdravilo za nepokorščino; žu¬
gati j e ali grožnja ni na pravem mestu. Ko smo ga našvr-
kali, moramo mu prav mirno, kakor bi se ničesar
ne zgodilo, zopet ponoviti ukaz.  Otrok posluša po¬
tem nenavadno pazljivo Prvi udarec naj bode resen, tudi
če čutijo stariši sami več kakor otrok. Res je sicer, da otrok

53

pri prvi nepokorščini še ne zasluži hude kazni, ker morebiti
še ne ve, da je ravnal napačno; pa prvi udarec ima često¬
krat tako blagodejne nasledke, da ni otrok nikdar več ne¬
pokoren ter si dobro zapomni, kaj se pravi ubogati.

S preziranjem in pomilovanjem se vzgojuje le nepo¬
korščina, kotera se o poznejših letih 'nikdar več ali pa le z
največo silo more iztrebiti.

Zelo nespametna je navada, ako se vadijo otroci z o po¬
ni inova njem  k pokorščini, kajti mnogokrat otrok opo-
minovanja ne razumi ali ga pa tudi ne sliši; taka opomi-
novanja nimajo nikakega uspeha. Primeri se pa tudi, da
otrok opominovanje razumi in ga prav zvesto posluša;
potem je modrejši; bolji pa ni, ker taka opominovanja otro¬
kom niso prijetna, in čisto naravno je, da neprijetnosti nihče
ne izpolnuje z veseljem, najmanj pa otrok, ker še ne zna
ceniti opominov. Kadar pa ukazujemo, ne smemo
nikdar groziti ali žugati;  n. pr. stariši ne smejo nik¬
dar govoriti tako-le: „Ce ne bodeš priden, ne bodeš šel z
menoj na vrt“. Otrok tolmači ta pogoj napačno.

Grožnje imajo tudi to slabo stran, da jih prav malo¬
kateri roditelji vztrajno zvršujejo; če pa zažugamo
kazen, m o r a m o jo tudi zvršiti, če še tako ne¬
radi.  Pri grožnjah moramo biti tudi jako previdni, kajti
mnoge so take, da se niti ne dajo zvršiti; p redno ž u- •
gamo, moramo torej dobro premisliti vsako be¬
sedo.  -

„če takoj ne ubogaš, ne smeš z nami na vrt“, pravijo
oče. Deček vender ne uboga, moral bi torej ostati doma.
,,No“, oglasi se mati, ,,otrok vender ne more cele tri ure
ostati sam, zgodi se mu lehko kaka nesreča!" — — „Torej
danes naj še gre z nami“, pravijo oče, „če pa v prihodnje
ne bode ubogal, bode moral ostati sam doma!"

v

Iz tega slučaja si je deček zapomnil to-le: 1. Ce prav
ne ubogam, grem vsejedno z roditelji. 2. Saj ni mogoče, da
bi me pustili samega doma. 3. Oče niso mož beseda, ker .
niso izpolnili, kar so obljubili, oziroma zažugali. 4. Mati so

54

na moji strani, oče jih pa ubogajo. 5. Prihodnjič bodem šel
gotovo zopet z roditelji, če tudi ne ubogam.

Veljava roditeljev se popolnoma p o d k o p 1 j e
s takimi slučaji.  Konečno moramo si pa zapomniti
še to-le:

„Pravilno vzgojen otrok ne potrebuje po
četrtem ali petem letu ni kak e kazni, t. j. ni
nikdar več nepokoren".

5. Trmoglavost in upor.

Otrok nima prirojenih napak, torej tudi trmoglavosti
in upora ne. Ge so otroci trmasti, temu krivi so vselej le
roditelji in vzgojitelji.

Poglejmo si Anico! Od joka je vsa umazana po ob¬
razu, po kojem se pretakajo kakor lešniki debele solze; drži
se tako grdo, da bi se je človek ustrašil ter vpije na mater,
da ji mora ona jed dajati, ne pa varuhinja. Poprej ni miru
v hiši, da ji vstrežejo, t. j. mati jo mora pitati.

Mati in oče se pa še vesele nad tako presrčnostjo svoje
hčerke, domišljujoč si: „Iz naše Anice bode še kaj poseb¬
nega, ker tako prodera s svojim mnenjem in z željo".

Taka dejanja se ponavljajo skoraj slehrni dan in še
po večkrat; otroci vladajo v hiši, in pravilna vzgoja gre po
vodi. Kakor pa uže omenjeno, trmoglavost otrokom ni pri¬
rojena, ampak jo vzgojajo le nespametni roditelji.

Ljubeznjiva mama vpraša svojega malega otroka: »Ho¬
češ li mleka ali kave?" — »Iz katere skudele pa bodeš pil,
ljubček moj?" — »Hočeš li domačega kruha, ali pogače?"
Otrok zahteva mleka in ga tudi dobi. Komaj pa ga pokusi,
uže pravi: »Ne maram za mleko, dajte mi kave!“ Hitro mu
prineso kave, in mati, ki nima nikakega pojma o pravilni
vzgoji, misli si: „Mali otrok še ne ve, kaj je dobro ali slabo;
bodemo videli, kaj mu bode bolje dišalo".

Res je, da si otroci še ne znajo zbirati; prav zato pa
jih ni treba popraševati, kaj bi raje jedli; dajte jim mleka
dan za dnevom in vedno z iste posode. — Še slabše je pa

55

to, ker je mati vstregla otrokovi želji ter mu
potem prinesla kave. Otrok spozna takoj:  „Kar le
želim, to se zgodi'“.

Tudi govoriti zna uže otrok, pa neče povedati, kaj
želi, ampak — joka. Mati in varuhinja si prizadevata, da
bi uganili njegovo željo. »Kaj pa vender hočeš, otrok mbj?“
— »Povej mi, povej, srček moj!“ — „Hočeš li svojega ko¬
njička?" — „Oh, povej mi, povej, saj znaš tako lepo go¬
voriti!" Odgovor na vsa vprašanja je pa le jok in jok.

No, sedaj hočemo pa mi povedati materi, kaj je želel
otrok in po vsej pravici tudi zaslužil: „S šibico naš vr¬
le ati bi ga morali prav dobro!"  To bi ga kmalu po¬
mirilo; in če ga prav dobro našvrkamo z resnim obrazom,
brez vpitja in jeze, ima tako ravnanje res čudovite uspehe.
Otrok postane sam nase pozoren, misleč si: »Kaj sem pa
prav za prav želel?" »Zakaj sem pa jokal?" In s tern je
trmoglavosti konec, ker trmoglavost je to, če otroci jokajo
in nekaj zahtevajo, pa sami ne vedo, kaj.

Zoper trmoglavost je šiba  najboljše zdravilo. Da, pre¬
cej je treba pritisniti, ne pa pobožati z golo roko; vse se
pa mora vršiti prav mirno! Zmerjanje in opominovanje učini
dober namen telesne kazni. Ce pa spoznamo, da otrok dobro
občuti kazen, moramo prav prijazno obrniti pogovor na kaj
druzega, kakor bi se ne bilo nič zgodilo; n. pr.: »Poglej, na
strehi sedita dva golobčka!" itd. Ce zahteva otrok jokajoč
svoje igrače ali kaj drugega, moramo ga takoj spomniti na
šibo; le če prosi popolnoma mirno, naj se mu vstreže.

Še slabši, kakor trmoglavost, pa je upor. Tudi upor
ni otrokom prirojen, ampak se izcimi iz napačne
v zgoje.

Kaj nespodobnega in nedovoljenega prav rad uganja
mali otrok. Kako smešno je vender — po mnenji nespa¬
metnih roditeljev — če majhen otrok žuga materi s palico
n. pr.: »Prinesite takoj mojega konjička, jaz ga hočem
imeti!" Vse se mu srneja in mu ploska, roditelji si pa mi¬
slijo: »Poglejte, poglejte, kako je naš sinko uže pogumen;

56

iz njega bode še kaj posebnega, ker mu je tak pogum pri¬
rojen; pestunja mu uže ne sme prav nič ukazovati!“

Seveda, mati mu prinese tudi konjička takoj. Ža¬
lostno, silno žalostno!  — Vsaka otroška predrznost
se dopada takim zaslepljenim roditeljem, ter hvalijo otroka
v njegovi prisotnosti znancem in prijateljem. Oe odbijemo
takemu otroku slučajno kako željo, začne vpiti na vse grlo
ter bije z nogama ob tla itd. To je nadležno. Mati ljubi mir
v hiši in takoj vstreže njegovi želji. Poslom ukažejo strogo
paziti, da „mladi gospod" ali »mlada gospodičina" ne raz¬
saja t. j. »vsaki želji otrokovi morajo takoj vstreči".

Mala Jerica izruje cvetico na vrtu in jo raztrga na
koščke. Mati ji prepovedo, da ne sme trgati cvetic. Navlašč
izruje potem še jedno in na zopetno prepoved zopet še
jedno. —

Mali Pavel, seveda »gospod v hiši“, trga namizni prt.
»Ne trgaj prta", oglasijo se oče. Hitro potegne Pavelček nav¬
lašč še jedenkrat prt prav močno; pri tej priči pade okrož-
nik iz mize in se razbije. Oče razdražen, hoče sina udariti,
kar mu pade od jedne strani mati, od druge pa stara mati
v roke, rekoč: »Vender — ne bodi neumen — za tako ma¬
lenkost pač ne bodeš tepel nedolžnega otroka!"

Oče se potolaži in pregovori, misleč si, da sinček ni
storil tega iz hudobije, ampak se je le prenaglil — pone¬
srečilo se mu je itd. »Oj, koliko skrbi nam prizadeva naš
Pavel; kaj bode še vse, ko do raste", toži pozneje mati svoji
prijateljici ; „ne meni in ne očetu ni podoben". »Kaj če to“,
odgovori hinavska prijateljica, ki se boji resnice povedati v
obraz, »saj so vsi dečki taki, zdaj je ravno v tistih letih,
pozneje bode ves drugačen, gotovo bode vama jednak".
Naposled s sinom ni več shajati; nič se ne poboljša, čeprav
je uže vsak dan tepen. Pa vse zaman; pomilovanja vreden
deček je uže preveč popačen.

Zakaj je pa otrok zdaj vsak dan kaznovan? — »Za
nečednosti, koje so roditelji v njem vzbudili
in puščali, da so iz rasti e velike".

57

Roditelji so se veselili v prvi mladosti nad njegovo
trmoglavostjo, dajali mn pogum, prav tnalo ali nič ga kaz¬
novali in stregli njegovim slabim navadam.

Ta vzgled ni prav nič prenapet, ampak popolnoma
resničen. Koliko je pač takih očetov in mater, ki so tako
slepi, da mislijo, da s početka se majhna trmoglavost ali
upor je le dobra volja, prav za prav je pa trmoglavost le
slaba bolja — slabost, upor pa pomnožena, delujoča trmo¬
glavost. — Spočetka nima otrok še volje; saj je pa tudi še
ne more imeti, ker volja se vzbudi še-le z ukazi, ki jih da¬
jemo otroku, ker želi' to storiti, kar mu ukazujemo.

„Teci k meni", pravijo mati otroku, ki še ne more
dobro hoditi. Otrok premaga vse zapreke in teče k materi.
Ukaz: „Teci k meni“ vzbudil jev otroku še-le voljo „teči“.
— Otroku ukažemo, da mora zvečer pospraviti vse svoje
igrače in druge stvari; to mu je zelo težavno in nadležno;
stori' pa vender, zato ker smo ga prisilili k temu. Premagal
je namreč lenobo, okrepčal voljo in zvršil ukaz. Primerni
ukazi vzbude v otroku voljo; s točno pokorščino
se pa vadi in krepča, volja.

Dokler je otrok še mlad, mora biti volja roditeljev tudi
otrokova  volja; vender pa morajo uže prav mladi otroci
spoznati, da ne ravnamo ž njimi po svoji volji, ampak po
določenih pravilih. Ko pa otrok uže odraste, morajo mu pa
vzgojitelji in roditelji polagoma ponehovati zapovedovati in
prepovedovati; razmerje med vzgojiteljem in gojencem se
mora zasukati tako, da postaneta obadva pokorna gotovim,
neizpremenljivim postavam.

Pri igrah naj se giblje otrok popolnoma prosto. Vender
mu njegovo voljo s tem lehko krepčamo, da se sme le z
jedno stvarjo igrati in nič menjavati. Tudi naj se uči, kako
se nepotrpežljivost brzda in kroti. Ce človek kaj dela, mora
dobro zvršiti svoje delo; če se mu pa delo skazi' ali pone¬
sreči, mora še jedenkrat pričeti in naj bode bolj pazljiv;
učiti se mora težave premagovati; če se pa pri svojem delu,
n. pr. pri risanji zelo muči, moramo ga pohvaliti, tudi če je
delo še tako slabo; posmehovati se mu pa ne smemo, dru-

58

gače ne bode potem rad delal in ubogal. Važno je pa tu
posebno to-le pravilo: „Nikdar ne smemo pohvaliti otroka
zaradi dobro izvršenega dela, ampak vselej pohvalimo
le delo.  Ni prav, če pravimo: „Ti si res priden in dober
otrok; zelo si se trudil!“ ampak „Hišica, ki si jo narisal, je
res prav lepa!“

Z neprimernimi kaznimi uničimo pogosto v otroku ve¬
selje do dela, zato ne smemo z delom otroka nikdar
kaznovati.  Delo ne sme biti kazen, ampak otrok si mora
predstavljati delo vselej kot nekaj koristnega in dobrega za
človeštvo. Če dela n. pr. ni dobro zvršil, ker je bil len, mora
je seveda še jedenkrat pričeti; pa to ne sme biti kazen,
ampak mora vzbuditi v njem zadovoljnost.

Če otrok svoje igrače zelo površno pospravi, ga mo¬
ramo nekako tako-le opominjati: „Vidiš, ljubi moj, v takem
neredu vender.ne bodeš pustil svojih igrač, to ni lepo; po¬
spravi jih še lepše, kakor včeraj “. Ravnajmo torej tako, da
se slabo delo pristudi otroku, dobro pa ga zadovolji.

Premnogi otroci se v prvi mladosti zelo omehkužijo;
nečimernost, samoljubje in sebičnost se jim tako globoko
vcepi v srce, da se čestokrat vzbudi v njih oblastna misel:
„Jaz sem gospod; ves svet je le radi mene tu;
vse dela samo  z a-m  el*  Kakor se vse čednosti in ne¬
čednosti pri otroku še le vzgojijo, tako godi se tudi z ne-
čimernostjo, samoljubjem in se sebičnostjo. „Dete vender,
kako lepo ti pristoji nova obleka, kako lepa si v njej!“
Tako govori se pogostoma deklicam; če pa roditelji tega ne
store, občudujejo jo pa sorodniki, prijatelji in znanci. Radi
tega hoče otrok potem vedno imeti novo obleko, in če mora
zopet staro oblačilo obleči, postane nezadovoljen.

Pri dečkih se ni toliko bati, da bi postali nečimerni
zaradi obleke; nečimerni in ponosni pa postanejo radi za¬
voljo njihovega znanja. N. pr.: Prijateljica pride na obisk.
Takoj pokliče malega dečka in ga začne občudovati. Povpra¬
šuje ga to in uno, se mu prilizuje, ga boža in poljubuje, da
se dečku uže nadležno zdi. „Povej mi še jedenkrat ono lepo
pesmico, ki si mi jo zadnjič tako lepo pripovedoval!“ —

59

„Pokaži no, kaj si lepega narisal!“ oglasijo se mati. Potem
nagnejo se k prijateljici ter ga po tihem hvalijo: „Za to
starost je naš sinček res razumen in priden" itd.; hvale ni
ne konca ne kraja. Otrok se pa med tem časom sam igra
in se dela popolnoma gluhega pri tem pogovoru. Čudno je
pa to, da otroci nikdar tako zvesto besedi ne vlečejo na
ušesa, kakor če se po tihem pogovarjamo o njih. Cisto na¬
ravno je tudi, da napravijo taki tihi pogovori na otroke tudi
velik utis; to imajo za resnico, tii spoznajo, kako so modri.
Ker pa mati pri vsakem pohodu take govorice ponavlja,
se otrok kmalu prepriča o važnosti svoje osebe.

Napaka tiči torej v tem, ker je otrok središče  vseh
zabav in pogovorov in ker čuti, da je največji zaklad svojih
roditeljev.

Nekateri mislijo, da postane otrok potem hvaležen svo¬
jim roditeljem, če mu pravijo, da so vse stvari zaradi njega
na svetu. N. pr.: „Peč greje mojega otroka"; „krava daje
mojemu otroku mleko"; „drevo rodi dobro sadje za te“ itd.
Ni čuda torej, da otrok misli, da je vsemu gospodar; ko pa
spozna, da je varan, čuti se nesrečnega. Ravno to velja tudi
o vednih poljubih, kojih otrok niti ne zahteva; večkrat si
misli pri tem: „Da bi me pač ljudje v miru pustili, da bi
se igral!" Treba se je zelo varovati takih sorodnikov, pri¬
jateljev in znancev, ki otroka od igrač vzamejo in ga po-
ljubujejo itd. Takim ljudem moramo otroka skriti, kajti tem
je vsejedno, čeprav otroka s prilizovanjem, ki velja prav
za prav roditeljem, vsega pokvarijo. Otrok ima take ljudi
mnogo raji, ki se pečajo več z njegovimi igračami, kakor
pa ž njim samim. Najbolje je torej, da otrok nikdar ne sliši,
kako ga imamo radi; v njegovi prisotnosti ne smemo nikdar
o njem govoriti; potem gotovo ne bode nikdar samega sebe
precenjeval. Tudi o njegovi vzgoji ne smejo oče in mati
v pričo njega govoriti. Vzgojevati moramo torej prav
po tihem; otroci še zapaziti ne smejo, da j i h
vzgojujem  o.

Sebičnosti nauče se otroci včasih tudi v otročjih tova¬
rišijah. V  otročje tovarišije pa mora otrok sicer zahajati,

60

kajti če se odrasli ljudje z otroci še tako po otročje igrajo,
vender se ne znajo nikdar tako igrati, kakor otroci, in otrok,
ki preveč z odraslimi občuje, postane prekmalu star v mo¬
drosti. Razven tega so pa otročji shodi prav dobro vzgoje-
valno sredstvo, ker je otrok popolnoma enakopraven med
svojimi vrstniki. Prav v otročjih družbah se morajo vse
otročje zarobljenosti ogladiti in čednosti izobraziti, kojih se
pri odraslih nikdar naučiti ne more, ker se čuti podredjenega
in odvisnega. Mislimo pa tu prave, res otročje, nedolžne
družbe, v kojih se otroci prav nedolžno zabavajo.

V otročjih družbah vcepi se otrokom prav rada se¬
bičnost. N. pr. Otroci uživajo sadje. „Ljubček moj“, pravi
skrbna mama svojemu sinu, „bodi le pameten in ne dajaj
drugim otrokom najlepših hrušek!“ Drugokrat mu da mati
zopet na skrivnem kaj dobrega, ne da bi družba to zapazila.

Otročje družbe moramo za lastne otroke bolj pametno
uporabljati; domač otrok mora biti z manjšim in slabšim
zadovoljen in kar je kaj boljšega, naj dobijo tuji otroci;
tudi v prepirih morajo domači otroci odjenjati, če so prav
nedolžni.

Ko tuji otroci odidejo domov, moramo se s svojimi
otroci vselej potem pogovarjati, kaj smo dobrega in lepega
zapazili na njih; zgodi se pa, da se mati in oče čestokrat
prav nasprotno izražeta o njih. Prav radi opomnijo svoje
otroke na razuzdanosti malih gostov in končajo z opazko:
„Naš sin pa kaj takega nikdar ne počenja 1“ To je škod¬
ljivo. Bolje bi bilo, ako bi se oče in mati med sabo na tihem
n. pr. tako-le pogovarjala: „Sosedov Ivan, ki je bil danes
pri nas, se je pri jedi prav lepo obnašal; nobene drobtinice
ni raztresel po tleh; tudi njegov sedež je prav snažen; in
kako pazljiv in postrežljiv je bil! Padel mi je namreč klopčič
na tla, takoj je skočil s stola in ga pobral; da bi bil pač
še naš sin tako postrežljiv!"

Taki pogovori pa tembolj vplivajo na otroka, čim manj
ga imamo za mar. Otrok ne sme nič zapaziti, da s takimi
pogovori hočemo vzgojevalno nanj vplivati.

t

61

Ge roditelji tuje otroke v goste povabijo, je njihova
dolžnost, da tudi te jednako s svojimi otroci vzgojujejo.
Prigodi se, da postanejo mali gosti razposajeni, a roditelji
se jim ne upajo nič reči, ker se boje zamere pri roditeljih
teh otrok. Zato je prav, da vabimo otroke takih roditeljev,
ki so toli pametni, da niso nevoljni, ampak so še celo hva¬
ležni, če jim napake njihovih otrok razkrijemo. To moramo
zahtevati tudi mi od tistih roditeljev, h kojim svoje otroke
pošiljamo. Iz doma pokažejo otroci čestokrat nove senčne
strani svoje, in tuji ljudje zapazijo mnogo napak, koje mi
pregledamo, zato ker smo jih vajeni. Zaradi tega je želeti,
da roditelji, kojih otroci med sabo občujejo, svoja opazo¬
vanja med sabo vzgoji v korist drugi drugim razodevajo.
Ko pride naš otrok od sosedovega dečka zopet domov, drži
se znabiti prav nevoljno, ker ima sosedov deček lepšega
konjička, kakor on. N e v o s 1 j i v o s t se mu hoče vcepiti.
„Tvoj konjiček je pa tudi dober, moj ljubi otrok; le poglej,
kaj vse zna! Uprežemo ga lehko v voz itd.“ Kolikor bolj
si zna otrok s svojimi igračami igrati  in kolikor bolj ga
s a m o d el a v n o s t i vadimo, tembolj se iztrebi nevošljivost
iz njega. Nevošljivost vzbudi se le pri takih otrocih, ki svoje
igrače samo gledajo, ne razumejo pa se ž njimi igrati. Ce
tuji otrok našega nehote  razžali, suni, udari ali mu kaj
pokvari, še omeniti ne smemo o tem. „Saj ni nič slabega
mislil", naj mati reče, če je treba, „to bode kmalu bolje".

Otrok mora za vsako reč prositi in se za vse
tudi zahvaliti.  Da je pa oboje odkritosrčno, mora otrok
spoznati, da se trudimo, da bi mu vstregli. To pa je mo¬
goče otrokom spoznati s samodelavnostjo, ker umeje potem
ceniti naš trud, zato, ker so sami poskusili, kako težko je
delati in služiti vsakdanji kruh; prav radi tega je njihova
zahvala potem odkritosrčna.

Razvajenec, koje mu preveč strežemo, nik¬
dar odkritosrčno ne p r o s i in se tudi nikdar od¬
kritosrčno ne zahvaljuje, ampak izraža svojo
zahvalo le tja v en dan, ker misli, da smo mu
dolžni ljubavosti skazovati.

62

Pri tej priliki naj opomnimo še nekaj o molitvi  malih
otrok. Molitev malih otrok ne sme biti nič drugega, kakor
prošnja in zahvala temu, ki otroku vse da. Najprvo se mora
ljubezen do Boga v otrokovo .srce vcepiti. Kakor srno uže
v jednem prejšnjih odstavkov omenjali, namreč pri „vzbuditvi
pobožnega čuta“, pa otrok težko tako bitje ljubi in spoštuje,
kojega ne vidi.  Najprvo se mora naučiti ljubiti svoje rodi¬
telje, vzgojitelje in prijatelje, sploh vse, od kojih kak dar
dobi, torej taka bitja, koja vidi.  Otrok mora čutiti odvis¬
nost od svojih roditeljev, mora jim biti hvaležen. Otroka
moramo tedaj uže zgodaj dobro vzgojiti in po¬
tem bode še-le znal odkr i t o s rčno  mo  1 i ti. Pri tem
opomnimo ga na prirodne prikazni, na dan in noč, na vre¬
menske prikazni itd.; povejmo mu tudi, da je Bog, ki vse
to dela, ohranja in vlada, da ljudje vseh teh prikazni ne
morejo napraviti, pa tudi ne izpremeniti. Tudi na rastline
in sploh na ,vse, kar se brez človeške pomoči godi', moramo
otroke opozarjati in mu povedati, da vse to le Bog vodi in
vlada. Popolnoma nemogoče  je, da bi si otroci Boga dru¬
gače predstavljali, kakor v človeški podobi. Poglavitni na¬
men je le, da se otrok uči' Boga ljubiti in da čuti, da je
odvisen od njega. Se-le potem se sme otrok učiti nekaj
kratkih molitvic, kojih zapopadek naj bode prošnja in
zahvala  za prejete dobrote.

6. Bolni otrok.

Popolnoma napačna je trditev, da se pri bolnih otrocih
pravilna vzgoja ponesreči. Trdil pa ne bodem, da bi ne bila
vzgoja bolnih otrok težja, kakor pri zdravih, kajti če telo
oboli, tudi vsled tega duh, kolikor toliko opeša; sploh pa,
če se priklati bolezen v hišo, trpi pravilna vzgoja ne samo
pri bolnih, ampak tudi pri drugih še .zdravih otrocih. Do¬
gnano je tudi, da tisti roditelji, ki so bili toli nesrečni, da
jim je umrl jeden ali več otrok, drugim otrokom, ne prav
iz opravičenih in pametnih vzrokov, dovolijo vse, kar le
žele. Vsaka najmanjša želja se jim izpolni in s tem vzgojuje

t

63

se trmoglavost, če so pa ti otroci znabiti še nekoliko bo¬
lehni, potem bi jih taki zaslepljeni roditelji najraje sprav¬
ljene imeli v „škatljicah“ in dobre vzgoje je konec. Se
celo v takih družinah, v kojih navadno zelo gledajo na
dobro vzgojo, se zgodi, da kar mahoma zabredejo na napačno
vzgojevalno pot, če otrok zboli. Največjo napako pri bol¬
nih otrocih s tem napravimo, če jim kažemo svoje sočutje
hi jih preveč pomilujemo. Res je sicer, da trpi' vsaka mati
in vsak oče, če je otrok bolan, navadno še več, kakor otrok
sam. Kaj pa dosežemo s sočutjem in pomilovanjem? Nič
drugega, kakor to, da otrok potem svoje bolečine še bolj
občuti; v takih slučajih joče tudi, če nič bolečin ne trpi.
Bolni otrok mora tedaj vedno vesele obraze okrog sebe vi¬
deti in tudi nekoliko več zabave mu moramo privoščiti.

Čimbolj omikan pa je človek, tembolj zna zatajevati
svojo bolezen, ker ga zanima vsaka dnevna novica in po¬
zabi na ta način na svojo bolezen. Predstavljajmo si n. pr.
človeka, komur vse drugo nič mar ni, ampak skrbi le za
svoj vsakdanji kruh. če tak človek zboli, ne misli v bolezni
na ničesar drugega, kakor na svoje revno stanje in s tem
si zelo pohujša svojo bolezen.

Če bolnemu otroku pripovedujemo kako lepo povest,
pozabi popolnoma na svoje bolečine in zato je prav, da ga
kolikor mogoče zabavamo; le počitka in spanja mu ne
smemo kratiti.

Zelo nespametno je, bolnemu otroku z zdravnikom žu¬
gati ali strašiti ga. Zdravnikov prihod mora biti otroku
prava sreča, v njega mora imeti največje zaupanje ter mu
biti popolnoma udan in pokoren. Ce je otrok splošno dobro
vzgojen, tudi v bolezni ni preveč nadležen. S voj egi a v-
nosti pa tudi v bolezni ne smemo prizanašati.
Seveda kaznovati ne smemo takoj bolnega otroka, ampak
njegove neumne in nepotrebne želje mu moramo z veselimi
zabavami izbiti iz glave, ker izkušnja nas uči, da bolni otrok
vsejedno ne postane  zadovoljen, čeprav ustrežemo njegovi
želji. Zdravniki imajo mnogokrat prav dosti sitnosti z bol¬
nimi otroci, ker ne morejo zvedeti iz njih, kaj jih boli. Skr-

64

beti moramo tedaj, da otroci razločno govore in da znajo
imenovati posamezne dele telesa. Vzgojevalni način naj se
pri bolnem otroku od zdravega razločuje le v tem, da bol¬
nega otroka ne kaznujemo za vsak prestopek, ampak mu
zabranjujemo z veselo zabavo, da ne dobi prilike grešiti.

Ako pa ni prav nič več upanja,  da bi otrok okre¬
val, no seveda, potemtakem ne bode nihče zameril roditeljem,
če otroku v zadnjih  urah njegovega življenja tudi vsako
željo vstrežejo, da mu znabiti še jedenkrat malo veselja na¬
pravijo. Ako se pa otroku na bolje obrne in postaja od dne
do dne boljši, mu pa ne smemo nič več tako pogosto streči,
in polagoma ga moramo vaditi zopet na pravilno vzgojo;
če se to ne zgodi, se bode otrok tako dolgo, kolikor le mo¬
goče, delal bolnega ali vsaj bolehnega.

Ce hočejo torej roditelji pripravljati in vzgojiti svoje
otroke za življenje, morajo jih uže zgodaj navaditi tudi na
majhno pomanjkanje; kajti iz takega otroka, komur se vse
izpolnijo želje, ne postane nikdar  prida človek. Tudi če
roditelji prav lehko vstrežejo vsaki otrokovi želji, ne smejo
tega uže iz vzgojevalnih vzrokov storiti. Kako se pa godi
v resnici? Otroci dobe sladkarij, kolikor jih hočejo. Pri
obedu sede popačen otrok na prvi prostor namestu na zad¬
njega; vse jedi mora pokusiti prvi in še celo take, ki so
njemu nezdrave. Mali ljubček sede prvi k mizi, ne čaka ne
roditeljev in ne drugih odraslih ter grabi brez dovoljenja
najboljše kose iz sklede, roditelji se pa še vesele nad tem,
misleč si: „Deček mora, prej ko mogoče, postati samostalen“.

Navadno pride popačen otrok s polnim želodcem k
mizi, saj ga je mati ves dopoludan pitala s sladkarijami.
Ker nič ne je, nagovori' ga oče tako-le: „Srček moj, prosim
te, vsaj nekoliko juhce popapcaj!“ Mati pa tako-le: ,,Poglej,
moj ljubi otrok, najlepše kose mesa sem izbrala za te, pojej
jih, pojej, prosim te!“ Na to sne otrok par koščkov, pa brez
slasti. Pri vsaki jedi se potem zopet ponavljajo take prošnje
in gorje roditeljem, če razžalijo otroka le z najmanjšo bese¬
dico. Takoj vrže žlico, ali kar ima v roki, v kot, prebrne
stol in tuli na vse grlo. Ce ga oče na to opominja ali ga

65

še celo prav lehko udari z roko, je šele ogenj v strehi, in
vrhu tega prične se še mati grdo držati in obkladati očeta
z raznimi psovkami, kakor: „Ti si trinog, še pri jedi ne daš
otroku miru!“ i. t. d. Na to se, seveda, oče omehča, prime
otroka za roko, vzame ga na ročaj, boža ga, potem posadi
na stol in se ž njim pogovarja tako-le: „Ali si še kaj hud
na me? Ali sem te močno udaril? Kaj ne, da mi bodeš
odpustil ?“  i. t. d. Na ta način se vzgojujejo otroci prav v
mnogih, bolj premožnih družinah in kaj je nasledek temu?
S tako vzgojenimi otroci se polnijo ubožne hiše
in kaznilnice.

Otroka moramo tudi uže zgodaj vaditi na to, da mu
napravlja majhno pomanjkanje včasih tudi veselje in zado¬
voljnost. Pred vsem pa mu moramo redno ob gotovem času
dajati jesti; ra z ve n določenega časa ne sme ni¬
česar dobiti,  posebno ne, če toži uže ravno pred polu-
dnevom, da je lačen. Učiti se mora čakati,  da prideta
oče in mati k mizi; pri mizi mu moramo odločiti zadnji
prostor, in od vsake jedi mora dobiti zadnji.  Na to je
treba posebno dobro paziti! O jedi ni treba z otrokom mnogo
govoriti, ker jed mu mora veljati le kot telesna potreba;
tudi se jedi' ne smejo nikdar hvaliti zaradi okusa, ampak
vedno zaradi tečnosti. Razumno vzgojenega otroka kmalu
pripravimo tako daleč, da si časti išče v tem, če se vzdržuje
kake jedi.

Ako gremo z otrokom šetat, ne smemo nikdar brez
potrebe zahajati v gostilne; glavni vzrok obiskovanja gostiln
na sprehodu mora biti le odpočitek. Med potjo se pogovar¬
jamo z otrokom o stvareh, ki jih vidi v bližini- in v okolici,
učiti ga moramo rabiti svoje čute. Učitelji lehko večkrat
zapazimo, da se otroci premožnih roditeljev prav malo
spoznajo zvunaj na prostem, dočim otroci revežev prav dobro
poznajo svoje bivališče in okolico. Bogatini se vozijo, reveži
pa hodijo na sprehod; to je odgonetka te zastavice.

Dandanes pa vzgoji posebno škodujejo mnogovrstne
zabave, na koje mnogi roditelji preradi vodijo svoje otroke.
Otroci se zabavajo dandanes kakor odrasli ljudje, dočim še

66

ne znajo opravljati istih del. kakor odrasli- Prepogosto jih
vodijo nekateri roditelji brez potrebe v restavracije, slašči¬
čarne, javne vrtove, v koncerte, gledišče i. t. d. To je po¬
polnoma napačno!

7. Otročji vrt.

Uže do sedaj smo videli, da je vzgoja otrok pred šolsko
dobo zelo važna. Jako koristna naprava za vzgojevanje
malih otrok pred šolsko d6bo so otročji vrti,  posebno
za reveže in tudi za otroke takih roditeljev, ki premalo skrbe
za vzgojo svojih otrok doma. Kjer se pa stariši razumno
in pridno ukvarjajo z vzgojo svojih mladoletnih otrok, tamkaj
otročji vrti niso toliko važni. Ime „otročji vrt“ pomeni, da
je vrt za male otroke zelo ljub kraj, v drugem oziru pa,
da so otroci glede vzgoje podobni vrtnim cveticam. Kakor
se razvijajo cvetice na vrtu boljše in lepše, kakor zunaj na
prostem (seveda, če imajo dobrega vrtnarja), tako se tudi
otroci v otročjem vrtu vzgojajo boljše in pravilneje, kakor
doma, le škoda, da se ljudstvo premalo zanima za otročje
vrte. Ce so otročji vrti uravnani po načrtu nji¬
hovega stvaritelja Probel-na, prinašajo res bla¬
godejen  sad  in  vsi tisti roditelji, kojim ni mogoče svojih
otrok doma pravilno vzgojevati, naj jih pošiljajo pred šolsko
dčbo v otročje vrte. V teh zavodih se izobražujejo otrokovi
čuti in vadi telo na tako pravilen in blagodejen način, kar
domača hiša pri najboljši volji storiti ne more.

Po mestih se nahajajo tu pa tam uže prav izvrstno
urejeni otročji vrti, žalibog, da ne tudi po deželi, in še teh
je silno malo. Pa tudi glede prostorov za otročje vrte so v
nekaterih krajih premalo izbirčni, da ne rečem površni. Soba
za otročji vrt naj bode pri tleh, ne pa znabiti v najvišjem
nadstropji; skrbeti je tudi treba za dobro ventilacijo, svet¬
lobo, za priležne klopi i. t. d., da se nežni otročiči tudi
telesno dobro razvijajo. Po deželi se pripeti pri teh zavodih
tudi ta velika napaka, da zahtevajo nekateri roditelji od
vrtnarice, da bi učila otroke v začetnih naukih ljudske šole,

67

brati i. t. d. Frdbel gotovo ni mislil, da bi se v otročjih
vrtih poučevalo v začetnih naukih ljudske šole.

Ker so otročji vrti toliko važni, naj možje, kojim je
mar za omiko in blagostanje narodovo, delujejo na to, da
se po raznih krajih mile slovenske domovine naše, kolikor
le mogoče, ustanovi veliko otročjih vrtov, seveda javnih,
koje leliko obiskujejo tudi otroci ubogih roditeljev. Kjer se
pa ustanovi otročji vrt, se mora pa posebno skrbeti:

«) za dobro  vrtnarico;

b)  za prostorno, pritlično, svetlo in z dobro ventilacijo
preskrbljeno sobo;

c) za vrt blizu učilne sobe;

d)  za dobra  učila.

Na te štiri točke je treba paziti, da se pri ustanovitvi
otročjega vrta nanje ozira, kajti za otroke od 3. do 6. leta
vsaka najboljša stvar še ni dovolj dobra.

8 Otrok v šolski dobi.

V dobrem  otročjem vrtu se nauči otrok vseh naukov,
ki so potrebni, predno začne hoditi v splošno šolo. Posebnega
predznanja v branji ali računstvu ne potrebuje otrok, kadar
stopi v prvi razred, in večina učiteljev želi, da pridejo
otroci v teh predmetih popolnoma nepripravljeni v šolo.
Nekateri roditelji pa poučujejo svojega otroka uže pred
šolsko dčbo v predmetih prvega razreda, da bi potem ne
zaostajal za drugimi, ali pa, da bi bil boljši, kakor drugi
otroci.

Mladi roditelji opazujejo pri rojstvu otrokovem v prvič
otrokovo življenje bolj natančno; od tedna do tedna, od
meseca do meseca, od leta do leta gledajo naravni napredek
otrokov glede telesnega in duševnega razvitja. Vse to jim
je novo in ni čuda, če si domišljujejo, da ima njihov otrok
posebne zmožnosti ter da je več vreden, kakor drugi ljudje.
Taka domišljija ima pa čestokrat neprijetne nasledke, da
postanejo roditelji nejevoljni, če izkušeni ljudje ne hvalijo
njihovih otrok. Roditelji, koji želijo svojim otrokom dobro,

68

morajo radi poslušati svet izkušenih ljudij in se tudi ravnati
po njem, ker drugače se jim lehko pripeti, da morajo potem
svoje otroke kaznjevati zaradi istih napak, zaradi kojih so
jih poprej hvalili, in umevno je ob sebi, da ima to potem
jako neprijetne nasledke. Boljše je torej, da drugi ljudje
presojujejo otroke, ker roditelji ne vidijo vseh napak tako
natančno, kakor drugi.

Pripeti' se večkrat, da pravijo matere pri vpisovanji
svojih otrok v šolo: „Jaz ne zahtevam, da bi se otrok uže
moral učiti, saj je še mlad; uči' naj se le mirno sedeti".
Tako zahtevanje pokvari otroka. Učenec mora koj prvi
šolski dan spoznati, kaj je šola, saj se mora učitelj ravno
prvi dan najbolj na otroka ozirati, če tudi prizanesljivo in
ljubeznjivo. Ge učitelj vsled želje roditeljev otroka znabiti
pol leta pusti brez dela, potem ne bode nikdar več tako
delaven v šoli, kakor drugi učenci, ker meni, da je šola
kraj, kjer se tudi lehko lenobo pase. Prvi utis ostane.

Da bode šolski pouk, kolikor mogočno ugodno vplival
na otroke, moramo jih posebno prvih šest let njihovega
življenja nravno vzgojevati. To se pa ne zgodi' povsod, še
celo v omikanih krogih ne, in učitelji morajo čestokrat mnogo
za pouk odločenega časa uporabiti, da iztrebijo nekaterim
učencem stare, uže vkoreninjene napake. Marsikateri učenec
se ne more ali neče na nobeden način privaditi, da bi s
svojimi součenci živel v miru in prijateljstvu, ampak ga
najbolj veseli, da jih draži na razne načine. Zopet drug
učenec se ne more navaditi na red, ker ga od doma ne
pozna. Novo berilo, koje je znabiti dobil v šoli na posodo,
raztrgano je uže v prvih osmih dneh popolnoma. Večkrat
se pa pridejo potem oče in mati v šolo jezit k učitelju, da
se otrok nič ne nauči' v šoli, še celo svojih šolskih stvarij
nima v redu. Kako bode neki učitelj popravil v četrt ali
pol leta, kar so stariši zamudili v šestih letih?

Zopet pride n. pr. majhen, prav ljub deček v šolo, ki
ima prav dobre zmožnosti, pa je tako razposajen in nemiren,
da niti jedilo trenotje ne more pazljivo poslušati. Sola naj
tedaj mahoma popravi to, kar je pokvarila domača hiša.

69

Zopet tretji deček sedi boječ, brez poguma v klopi, da se
trese strahu; odgovarja prav po tihem, čeprav ne vselej
napačno. Premalo zaupa sebi, ker so ga vzgojevali doma
prestrogo — s strašilom, ali se pa norčevati, če je zinil kaj
napačnega. Raz ven tega prineso pa mnogi otroci še mnogo
nenravnih napak v šolo, kakor nesnago, laž, sladkosnedenost
i. t. d., koje naj bodo tu le mimogrede omenjene.

Zelo potrebno je tudi, da znajo v šolo na novo vsto-
pivši otroci rabiti svoje čute. Nekako čudno dom' ušesom,
če učitelj toži otroka, da ne zna gledati in poslušati, čeprav
ima zdrave oči in zdrava ušesa. Ge vprašamo takega otroka,
kaj je videl med potjo, ali kaj so mu naročili roditelji, ne
ve ničesar odgovoriti. Tako zamišljen hodi, da mnogokrat
ne ve, po kateri cesti je prišel. Ker ne zna niti na zunanje
stvari paziti, tem manj zna takoj  paziti na učiteljevo
besedo, ampak se privadi temu le polagoma. Pri pisanji
ne gleda na predpis in pri branji ne v knjigo; če piše učitelj
na šolsko tablo, ne gleda na učiteljevo pisavo, ampak gleda
bolj na njegovo gibanje i. t. d. Ali ni res, da tak otrok ne
zna gledati ?

Ce učitelj kaj razlaga, sedi tak otrok res prav mirno
ter gleda na učitelja, a ga ne posluša, kaj govori, ampak
opazuje le njegovo postavo, obleko i. t. d. Ali zna tedaj
tak otrok poslušati ? Gotovo ne. Njegovi čuti ga nadvladujejo,
namesto da bi on nadvladoval čute; ni se še učil svoje paz¬
ljivosti t. j. delovanje svojih čutev na jednem določenem
predmetu zbirati, ampak njegov duh izpolnuje to, kar se
mu ljubi.

Da bode tedaj dobro pripravljen za šolo, moramo ga
učiti gledati in poslušati,  t. j. uže zgodaj mu moramo
dajati majhne naloge ter gledati natančno, da jih prav zvršl;
posebno moramo paziti, da odgovarja na vsako vprašanje
razločno in natančno pove naročila drugih ljudij; če je bil
na ulici, vprašajmo ga, kaj je videl; če se pogovarjamo ž
njim, ne sme se zmotiti, tudi ako bi ga kaj motilo. Na ta
način postane otrok gospodar svojih čutov — uči se gledati
in poslušati.

70

Prav tako potrebno je tudi, da znajo otroci razločno
govoriti. Tu se pregreši' marsikatera mati, in iz otrokovega
izgovarjanja se more soditi domača vzgoja. Nakateri otrok
ve za vsako reč prav ljubeznjive, sladke izraze, drugi govori
zopet tako, kakor se je naučil od poslov, in zopet tretji ne
zna niti posameznih glasov izgovarjati, dasi nima organične
napake. Dobro, razločno izgovarjanje podpira pouk bistveno;
ne samo, da se nauči' otrok poprej brati, ampak to mu ko¬
risti tudi pri pravopisji, ker prva leta piše otrok tako, kakor
govori. Prav dobro je tudi, da prinese otrok nekoliko pojmov
o številkah sabo v šolo. Da ima vsak zdrav človek dve
nogi, dve roki in na vsaki roki pet prstov, to ve skoraj
vsak otrok, ko pride v šolo, zato ker so mu to povedali
doma; nekateri znajo še celo prav gladko šteti do sto; če
pa vprašamo takega otroka, kaj je več, devet ali pet, pri¬
meri se, da tega ne ve. Zakaj pa ne? Učil se je le meha¬
nično šteti brez zveze s kakim pojmom. Taki učenci pri¬
pravljajo učitelju mnogo sitnosti, ker to, kar znajo, nima
nikake vrednosti; roditelji se pa potem čudijo, da njihov
sinček ne napreduje v šoli, dasi je znal pred vstopom v šolo
uže to pa uno prav dobro. Mnogi roditelji nauče svoje
otroke še celo poštevanko in mislijo potem, Bog ve, kako
veliko uslugo so napravili učitelju. To je popolnoma nepo¬
trebno delo. Ge hočete otroka uže pred vstopom v šolo
vaditi v računstvu, da bode njemu in šoli v korist, ne smejo
biti posamezne številke le prazen glas, ampak jih morate
zvezati s pojmi; saj v to otroci čestokrat sami napeljujejo,
n. pr.; „Koliko hrušek bodem danes dobil za inalojužino?“
S takimi vprašanji kaže otrok pravi način, kako se pride
do številnih pojmov, ker vedno povprašuje po številu stvarij;
zato ne smemo nikdar vprašati; koliko je 2 —J— 1, ali 3 — 2 itd.,
ampak vselej po številu podob, ogledal, stolov in drugih
stvari v sobi. Včasih dajmo otroku tudi malo nalogo, v koji
lehko rabi znanje svojega računstva, n. pr.; „Prinesi iz ku¬
hinje 3 žlice! Postavi k mizi 4 stole! Tii imaš 6 hrušek,

3 daj svoji sestri, druge pa obdrži za-se!“ i. t. d.

r

71

Brati se sme otrok doma pred šolsko d6bo vaditi le
tedaj, če se vadi pri tem razločnega izgovarjanja; če se pa
vadi otrok poprej tudi pisati, škoduje mu to več, kakor
koristi.

Le nekaj ne sme pri domači vzgoji iz¬
ostati pred šolsko d 6 b o, in to je dobra, nravna
vzgoja, brez koje je ves šolski pouk neuspešen.

Roditelji, kojirn je mar za srečo svojih otrok, naj žive
v prijateljstvu s šolo, oziroma z učiteljem ter hodijo ž njim
z roko v roči. Zalibog, da temu ni povsod tako. Nekateri,
posebno nižji stanovi, nečejo spoznati koristi in potrebe
ljudske šole ter sovražijo učitelja, ker naznanja otroke radi
šolskih zamud, in zabavljajo v pričo otrok čez njega. Take
žalostne razmere med šolo in domom škodujejo starišem, še
več pa otrokom. Otroci si prav dobro zapomnijo vsako
besedo, ki jo reko roditelji čez učitelja, ter ga cenijo, potem
tudi tako nizko, kakor roditelji sami. Kjer se pogovarjajo
v pričo otrok o šoli in učitelju, treba je strogo paziti, da
nikdo nič nečastnega ne reče čez učitelja ali šolo. Otroci
si zapomnijo to dobro, in če vidijo, da govore roditelji
spoštljivo o učitelju, spoštujejo ga potem tudi sami tembolj.

- Ce otrok toži, da je bil kaznovan v šoli, ni ga treba po¬
slušati in če ga poslušamo, moramo vselej učitelju prav dati,
nikdar pa otroku; jako pametno je tudi, če je otrok potem
še doma kaznovan; potem gotovo ne bode več tožil čez
učitelja in tudi v šoli bode postal bolj marljiv. Ce se pa
imajo roditelji pritožiti zoper učitelja, naj store to na pravem
mestu, ne da bi otrok vedel o tem.

Kaj pa, če roditelji, katerim se dozdeva, da pripadajo
bolj omikanim stanovom, poslušajo svoje otroke, če o učitelju
tožijo, zabavljajo i. t. d. ? Tako ravnanje gotovo zelo ško¬
duje šolski vzgoji. Premnogi roditelji mislijo, da učitelj dan¬
danes ne sme kaznovati otrok, a vender je vsakemu učitelju
dovoljeno, da po zasluženji kaznuje neporedneža in lenuha.
Kakor imajo roditelji pravico in tudi dolžnost, da kaznujejo
svoje otroke, isto pravico in dolžnost ima tudi učitelj, če
so prav otroci v prvi vrsti last roditeljev, a v drugi vrsti

72

so pa otroci tudi last države, ta pa naklada učitelju dolž¬
nost, da vzgaja dobre državljane. Otroci so pa tudi last
božja; Bog pa zahteva istotako, kakor od roditeljev, tudi
od učitelja, da jih vzgaja za nebesa, ter mu dovoljuje zato
pri tem težavnem poslu tudi vsa potrebna sredstva, — torej
tudi pokorila, t. j. kazni za prestopke in pregreške, — da
mu je mogoče potem doseči svojo svrho.

Najboljše pokorilo za neubogljive in nemirne otroke
je pa doma še zmerom šiba,  in stari pregovor, da „šiba
novo mašo  poje <£ , potrjuje se še vedno.

9. Domače naloge.

Ako bi vprašali stariše, kateri so z a domače naloge in
kateri so proti  temu, vem, da bi se jih oglasilo gotovo
90 odstotkov proti,  in to največ po pravici. Otroci, ki so
morali 4 do 6 ur sedeti v šoli, storili so za ta dan svojo
dolžnost, in prav radi tega jim ni treba nakladati še domačih
nalog. Roditelji seveda ne smejo nasprotovati domačim na¬
logam, ker je njihova dolžnost, da se udajo šolskim naredbam,
vender pa svojim otrokom prav lehko olajšajo domače na¬
loge, in sicer tako-le: Pripeti se čestokrat, da so otroci prav
preobloženi z domačimi nalogami; ko pridejo iz šole domov,
bi se radi učili ali pisali, pa nimajo pripravnega prostora
za učenje ali pisanje, ne miru in čestokrat tudi luči ne. Tu
naj oče in mati pomagata otroku ter mu preskrbita pripraven
prostor in luč. Kako je pa v nižjih stanovih, kjer stanujejo
roditelji in otroci vkupaj v zaduhli izbi in zvečer niti luči
nimajo?!

Gotovo bi bilo prav, ko bi tu popolnoma odpadle do¬
mače naloge, ali se vsaj nekoliko omejile in sicer pri deklicah
zato, da se bolj vadijo v ročnih delih in v gospodinjstvu.
Pa tudi dečki potrebujejo odmora. Misel, da bi dečki od
4. ure popoludne do 9. ure zvečer brez učenja zdivjali ali
počenjali mnogovrstne nerodnosti, je nespametna. Deček se
mora na prostem gibati, skakati, telovaditi, poleti pod nad¬
zorstvom tudi kopati se itd.; v sobi pa naj bere poučljive

73

povesti. Ce pa zapazi oče, da se otrok dolgočasi, ali da po¬
čenja. nespodobnosti, naj mu da kako nalogo, n. pr. prepi¬
sovanje iz berila, kratke in lehke naloge iz računstva, ali
učenje na pamet, kratke pesmice.

Pametno pa je, da imajo otroci čez počitnice domače
naloge; roditelji naj pa strogo gledajo na to, da si jih ena¬
komerno razdelč; ni prav, če otrok prvi ali pa zadnji dan
izvrši vso nalogo, vmes je pa brez duševnega opravka.

Naj mi bode dovoljeno, da pri tej priliki omenjam tudi
še nekoliko-glede posebnega poučevanja.

Posebno poučevanje je zelo nevarno za učenca, tudi
če je še slaboten, in prav previdno je treba ravnati, da ne
trpi pri tem izobraževanje učenčevega značaja. Kdaj pa je
vender potrebno, da se učenec poučuje posebej ? Le tedaj,
če je zaradi bolezni ali slabih dušnih zmožnostij zaostal za
drugimi učenci. Ce je bil otrok n. pr. nekaj tednov bolan ter
je vsled tega zamudil šolo, prav je, da .se poučuje še v po¬
sebni uri: to naj pa traja toliko časa, da ponovi vse, kar
je zamudil, potem ga pa moramo zopet prepustiti samemu
sebi.

Ako ima otrok vedno posebnega učitelja (inštruktorja)
na pomoč, da mu pomaga izdelovati domače naloge, na tak
način učenec ne dela nič samostojno,  ampak čaka
vedno, da ga dreza k učenju domači učitelj; da bi pa sam
zvršil kako nalogo, kaj takega se še ne spomni, ker ve, da
bi se predolgo časa moral mučiti ž njo, a s pomočjo inštruk¬
torjevo je pa takoj narejena. Prav zaradi tega se mu tudi
v šoli n e 1 j u b i misli  t i;  razlaganje domačih nalog posluša
prav površno, ali pa nič, ker ve, da mu bode inštruktor doma
razložil vse natančno. Najslabše je pa to pri tem, ker se
uči zraven prav nedolžno varati; vse prav dobro izdelane
naloge kaže v šoli kot svoje lastno delo.

Dočim je treba bolnim otrokom le kratke pomoči, po¬
trebuje pa malo zmožen otrok trajne pomoči; zato je prav,
da imajo malozmožni otroci doma še posebnega učitelja, in
to radi tega, da vzbudi v otroku še dremajoče du¬
ševne zmožnosti.

74

10. Izobraževanje resnicočutja.

Majhni otroci, ki so se naučili komaj govoriti, pripo¬
vedujejo večkrat res prav smešne stvari ter zamenjujejo čas,
kraj in dejanje,  To je seveda vse nedolžno in nikomur
ne bode prišlo na um, da bi imel take nedolžne pripovedke
za laž; roditeljem se zdi to še zelo zabavno. In vender —■
čeprav se nam zdi tako govoričenje popolnoma nedolžno —
je tako govorjenje prva podloga laži. Roditelji in vzgojitelji
nadlegujejo večkrat otroke, da pripovedujejo tudi pred dru¬
gimi ljudmi svoje izmišljene pripovedke. Smeha ni konca,
ne kraja, in čestokrat poplača nad vse srečna mati svojega
otroka za to z gorkimi poljubi. Ce se ponavlja kaj takega
večkrat, zapomni si otrok počasi, da napravljajo njegove
napačnosti in izmišljenosti drugim ljudem in roditeljem veliko
veselje, in če je otrok le nekoliko umen ali prebrisan, potem
navlašč presuče in prenaredi resnične dogodke, da bi se s
tem prikupil svojim roditeljem in drugim ljudem. Takih
otrok je prav mnogo, ki prav radi presučejo resnico, a pozna
se jim pa takoj, da store to navlašč, ker njihove pripovedke
niso več tako smešne, nedolžne in naivne, kakor so bile s
početka. Tu šele spoznajo roditelji, da se otrok laže; šele
zdaj ga posvare in kaznujejo, ko je uže mnogo zamujenega.
Otroka moramo na prvo, še tako nedolžno ne¬
resnico  op  oz  o r i t i.

Roditelji, ki goje slepo ljubezen do svojih otrok, pred¬
stavljajo si jih kot prave angeljčke; ne morejo si misliti, da
bi mogel njihov otrok kaj napačnega povedati ali storiti.
Otrok dobro zapazi kaj takega. Ni čuda torej, če precenjuje
otrok samega sebe! Posebno pri malih otrocih se greši' v tem
oziru prav mnogo. „Poglejte no, kako lepega konja je na¬
risal naš Tonček!" pravi mati svoji prijateljici; otrok pa ni
sam risal, ampak mati mu je vlekla roko s svinčni¬
kom po papirji.  „Jaz Vam bodem tudi pokazal, kako zna
moj sinko uže lepo pisati“, oglasi se oče, „poglejte, to-le je
napisal vse sam!“ „Ali res?“ začudi se obiskovalka. „Kaj
ne, da ti ni nihče pomagal?“ vpraša oče na to dečka. Po-

75

kazalo se je pa pozneje, da deček niti jedne črte ni naredil
sam. Taki otroci imajo potem taka dela, take naloge, koje
so s pomočjo dragih zvršili, za svoje lastne izdelke.

Kakor prenapeta hvala, istotako škoduje tudi prenapeta
graja. Ce je mati morebiti slabe volje, kar se večkrat pri¬
peti, zmerja svojega otroka za vsako malenkost, kolikor le
more. Ti si nagajivec, nepoboljšljiv otrok, hudobnež i. t. d.,
ne pomisli pa prav nič, da je vsaka neresnica laž.

Mislimo si, da je omenjena mati navadno prav prijazna
z otrokom, in da je otrok pozabil tudi bolečino, vender mu
pa pri tem vedno ostane v spominu, da so mati krivično
ravnali ž njim, da so ga ostro kregali in kaznjevali. Spo¬
štovanje pred resnico se mu potem le prav težko utrdi.

Mala Milica je ubila po nerodnosti kozarec. „Neroda!“
zakriči mati, „poglej svojega brata, ta nikdar nič ne ubije!“
Ko se pa čez nekaj časa bratu tudi pripeti nekaj takega,
pa mati brata z „nerodo“ zmerjajo ter mu stavijo sestro v
vzgled. Oba otroka pa zapazita takoj, da se mati motijo ter
si jih mislita krivične in vsled tega jih zanaprej ne spoštu¬
jeta tako, kakor bi jih morala.

Neka precej omikana mati, ali vsaj domišljevala si je,
da je omikana, grozi svojemu jokajočemu otroku s temi-le
svarilnimi besedami: „Ce ne bodeš takoj tiho, bodem te za¬
rinila, tja v zid!“ Deček le ni tiho ter čaka, kedaj ga bode
vrgla mati v zid. Svest si je bil, da tega mati gotovo ne bode
storila, ker mu je uže večkrat žugala tako, a storila mu še
ni nikdar nič. Kaj so pa neizpeljana žuganja v otročjih očeh ?
Prav nič drugega, kakor laž.  Le žalibog, da se kaj
takega tolikokrat pripeti doma, v šoli in drugod; zato ni
treba nikdar ukazovati in zraven tudi žugati!
Otrok spozna takoj, da mu žugamo s takimi kaznimi le radi
tega, da bi bil tiho, ve pa tudi prav dobro, da se mu nič
ne zgodi. Malim otrokom žugajo matere prav rade tudi
tako-le: „Le počakaj, ti grdi otrok ti, zdaj grem pa proč,
in nikdar več ne pridem nazaj 1“ Oe se to ponavlja, izgubi
tako strašilo popolnoma svojo veljavo, in otrok si zraven
misli: „Vedno govorite o tem, a jaz pa vender vem, da to

76

ni resnica". Nasprotno pa mnogi roditelji svojim otrokom
obetajo preveč, kar pa ne izpolnijo ter jim dajo s tem kar
naravnost vzgled neresnice in laži.

Nihče ne verjame, kako lehko se izpodkoplje pri otrocih
ljubezen do resnicoljubja ter položi temelj laži. Mnogi ro¬
ditelji so v obče prav strogi, vestni in natančni za vsako
besedo, le doma pri otrocih se jim pa ne zdi to tako po¬
trebno; mislijo si, saj otrokom dano obljubo popravimo lehko
na kak drug način. Mati pravijo n. pr. mali družini: „Ce
ne bodem danes nikake tožbe slišala o vas, povedala vam
bodem zvečer lepo pripovedko". Otroci se res prav lepo ve¬
dejo do večera ter komaj pričakujejo lepe povesti; a zvečer
se pa nakupiči materi toliko dela, da nima časa otroke za¬
bavati ter odloži povest na drugi dan; drugi dan je pa mati
preveč utrujena ter odloži povesti na tretji dan. Tako gre
naprej od dne do dne, in to zato, ker mati ni nikdar name¬
ravala otrokom povedati povesti, ampak jim je to obetala
le zaradi tega, da so bili potem mirni in pridni. Otroci so
pa tudi kmalu zapazili, da mati ne mislijo vselej
resno in da ne izpolnjujejo tega, kar so obljubili.
Posledica temu je, da se tudi otroci tako navadijo in tako
delajo.

Otroci so čestokrat priče neresničnega govorjenja svojih
roditeljev. Stariši dobe n. pr. goste; skazujejo jim toliko
prijaznost in ljubezen, kolikor le možno, a komaj pa gosti
odidejo, uže slabo govore o njih — v pričo otrok!  Otroci
to dobro zapazijo in občudujejo svoje roditelje, da drugače
govore, kakor mislijo n. pr.: „Mati“ oglasi se popolnoma
nepopačen otrok, „z ženo, ki je bila danes pri nas, bili ste
zelo prijazni; hvalili ste jo in se ji dobrikali, a dva dni po¬
prej ste toliko slabega pripovedovali o njej!“

Pojdimo še jeden korak naprej. Nekateri roditelji pre¬
povedo svojim otrokom v družbi govoriti resnico, ako bi se
utegnili radi tega komu zameriti. „Saj ti ni treba vsega
povedati, kakor misliš", poučevala je mati svojega sina, ko
ga je poslala v otročjo družbo, „da te ne bodo potem drugi

r

77

zasmehovali; če se ti tudi kaj ne dopade, moraš vender vse
hvaliti, drugače bodo mislili, da si neotesan ali neumen".

Prigodi' se tudi, da ponče otroka uže doma, kako naj
odgovarja na razna vprašanja v družbi n. pr.: „Če te bodo
vprašali, zakaj me toliko časa ni k njim, reci, da sem bolna;
saj ni treba, da bi morali ljudje vse vedeti". In kolikokrat
se pa tudi res pripeti, da spravi otrok z odkritosrčnim govor¬
jenjem — z resnico  — svoje roditelje v neljubo zadrego;
ali pa, da takega otroka popačeni otroci zasmehujejo in za¬
ničujejo radi njegovega resnicoljubja. Ali se smemo tedaj
čuditi, če postane tak nedolžen otrok na vse zadnje vender
uže „pameten“ (seveda po mnenji zgoraj opisanih roditeljev)
ter sprevidi, da se z resnico večkrat zameri drugim ljudem?!

Kako se otroci uče lagati, kaže nam posebno ta-le do-
godba: Desetletna Rozika sedi pri oknu, gleda na cesto ter
reče materi: „Mati, poglejte, teta Ivana gre k nam.“ Mati
nato: „Kaj zopet hoče pri nas? Ves popoldan bo sedela in
me mudila pri delu, da ne bom mogla nikamor naprej. Veš
Rozika, jaz se zaprem v drugo sobo; ti pa reci teti, da me
ni doma." Rečeno, storjeno. »Kje pa so mati?", vpraša teta,
vstopivša v sobo. »Mame ni doma!“ odgovori Rozika. »Kam
so pa šli ?“  — „Ne vem.“ — „No,“ pravi teta, ,,daleč ne
bodo, ako niso nič povedali; vsedem se med tem tukaj na
stol ter jih počakam." Zdaj je bilo Rozikine modrosti konec;
nič ni vedela, kaj bi odgovorila. Zato stopi v svoji pripro-
stosti rahlo k vratom druge sobe ter vpraša skozi ključav¬
nico: „Mama, kako naj pa zdaj rečem?" — Teta hitro izgine
iz sobe, imela je dovolj, mati pa, mislimo, da še preveč. —
Kolikrat se kaj jednakega zgodi po družinah in potem naj
še kedo vpraša, zakaj da otroci tako radi lažejo. Besede
mičejo, vzgledi pa vlečejo.

Vsi roditelji, tudi taki, ki uče svoje otroke na ravnokar
naveden način lagati, gotovo ne žele, da bi postali njihovi
otroci hudobni; boje se slišati kaj slabega iz ust svojih otrok,
in če otrok izusti kaj hudobnega ali nenravnega, prav na-
vlašč to preslišijo. Poznali smo mater, k oje sin je učinil neko

78

nenravno, pregrešno dejanje. Otrok je bil pripravljen, da bi
bil uže povedal vse po pravici. Ničesar se pa mati ni bolj
bala, kakor resničnosti tega dogodka, čeprav je bila skoraj
uže prepričana, da je njeni otrok storil to res. „Kaj ne, da
ti nisi storil tega?“ — „ Gotovo nisi ti storil kaj takega",
nadaljuje vsa razburjena mati, ko je zapazila, da hoče otrok
svoj pregrešek obstati; — „ne, tega nisi storil ti, to ni mo¬
goče, povej le resnico, bodi odkritosrčen in reci „ne!“ —
Kaj je hotel deček pač drugega reči, kakor „ne“.

Kakor se vsako zlo lažje zabrani, kakor ozdravi, isto
tako je tudi z lažjo. Mi varujemo svoje otroke pred lažjo
najprej s tem, če jim sami dajemo na j lepši vzgled v
besedah in dejanju ter resnico prav visoko ce¬
nimo.  Kakor je slab vzgled glavni vir, vseh lažij, prav tako
je tudi dober vzgled resničnosti glavno sredstvo
zabranjevati laži.  Tudi pri najmanjšem  otroku mo¬
ramo kazati spoštovanje pred resnico. Tudi v malem
otroku moramo vzbujati le resnične podobe in
predstave.  Morebiti utegne kdo misliti, da preveč zahte¬
vamo. Ne, gotovo ne preveč! Ali je znabiti lepo in prav,
če ponudimo malemu otroku košček krede in mu pravimo:
„Na, tu imaš košček sladkorja!" Otrok dene seveda kredo
v usta, in mi se mu radi tega prav zaničljivo smejamo; ali
je to lepo in prav? Gotovo no. Bolj pametno je, če mu
damo košček krede in košček sladkorja v roke, da se uči
ločiti kredo od sladkorja. Zloraba otročjega zaupanja do nas
je v istini prav surova zabava. Pa še celo prav pametni
roditelji mnogokrat uganjajo z nedolžnim otrokom take nor¬
čije; pripeti se pa, če je bil otrok samo jedenkrat tako ogo¬
ljufan, da jedini tak slučaj vcepi strup v dušo njegovo,
n. pr.: Mati se obrne proti svoji hčerki, pokrije obraz z ro¬
kama in navidezno prav britko joče; ko jo hoče nedolžna
hčerka potolažiti, razkrije mahoma obraz in prične na ves
glas zasmehovati svojo nedolžno hčerko. Otrok se pa na to
ni smejal, marveč britko zajokal, zato ker on se noče nor¬
čevati z občutki; posledica temu je bila, da je od istega
dne naprej izgubila mati vse zaupanje pri svoji mali hčerki.

79 A-

Ko pride čas, da začenja otrok uže govoriti, veselimo
se prav mnogokrat na njegovih naivnih zmotah. To naj uže
bode, vender pa mu ne smemo dajati poguma k temu; tudi
ni treba misliti, da otrokova naivnost kaj trpi, če mu po¬
pravimo njegove napačne nazore; napačni otrokovi nazori
so pa le tedaj naivni, če so popolnoma nedolžni t. j., če se
nehote izcimijo iz otroka, če se pa napačni nazori ne po¬
kažejo nehote, ampak so u m e t n i, takrat so pa uže 1 a ž.
Ge otroku kaj ukažemo, moramo strogo gledati na to, da
delo zvršl natančno; da pa otrok to lehko stori, ne smemo
„t j a v en d a n" ukazovati ali prepovedovati, am¬
pak le vedno, kolikor mogoče, malo in, kolikor
mogoče, lehko. ,, V s a k o b e s e d o moramo d a j a t i n a
tehtnico 1 '.  Kdor tega ne razumi, ne ve, kako je treba
ravnati z otroci, tak človek tudi nima pravice, da bi kaz¬
noval otroke zavoljo nepokorščine. V tem oziru se greši
čestokrat doma in v šoli. Doma, zahtevajo pogosto od otrok
take reči, kakoršnih nikakor storiti niso v stanu; v šoli pa
dobivajo take naloge, za koje so še premalo pripravljeni.
Radi tega prosijo otroci pomoči pri roditeljih, součencih in
prijateljih ter prineso v šolo te naloge kot svoje delo in -
laži in goljufiji  stoje na ta način odprta vrata.

Prav živahni otroci pripovedujejo nam včasih radi kake
povesti, ki so jih od drugih slišali ali pa brali; pripovedujejo
nam pa s prav veliko navdušenostjo ter tu pa tam tudi radi
kaj dostavijo, kar vso povest tudi znabiti povzdigne; gotovo
nam ne pade v glavo, da bi se jezili radi tega, ampak še
celo veselimo se na tihem,  če pokaže otrok toliko žive
domišljije; vsejedno so pa te vrste laži, ki se nahajajo na¬
vadno le pri dečkili, tako nevarne, da postane tak otrok
polagoma lažnik skozi in skozi;  tako se laže, da sam
sebi verjame.

Ako nam pripoveduje otrok kaj neresničnega, ne smemo
ga torej kar mirno poslušati, ampak takoj ga moramo usta¬
viti in prisiliti, da govori' resnico in ko zapazi, da strogo
pazimo na vsako besedo, bode potem govoril vedno le res¬
nico, laž pa zaničeval. Kakor slab vzgled, isto tako se širi

80

tudi dober vzgled vedno naprej; otroka torej prav lehko
obvarujemo laži, če je le splošno dobro vzgojen.

Da, da, če je le splošno dobro vzgojen!  To je
glavna stvar; v teh kratkih besedah je povedano vse, kar
je treba, da se zabrani laž, in to je splošno dobra moralična
vzgoja. Slabo vzgojenega otroka vzgojitelj sain čestokrat
napelje na laž, ker se v mnogih slučajih ne zna drugače iz
zadrege pomagati, kakor z lažjo; dobro vzgojen otrok pride
pa redko kedaj v tako stališče, da bi si moral pomagati z
lažjo iz zadrege. Laž pa ne nastane nikdar sama iz sebe,
in otrok tudi ne laže iz zabave, ampak laž je vedno sprem¬
ljevalka nekega drugega greha, kojega namerava otrok po¬
kriti z lažjo, in ko bi vse druge nenravne nagnjenosti od¬
stranili, ne bilo bi tudi laži'.

Naj pa bodo notranji vzroki ali nagibi laži' še tako
različni, vender je neki vir, ki nikdar ne izostane in iz ko¬
jega vselej izvira laž, namreč s a m o pož el j i v ost. Deček
na glasu kot dober pripovedovalec, baha se, da bi ga ob¬
čudovali ; dela tako, da samega sebe obvaruje škode, ali pa,
da si izboljša svoje stanje; taji rad, če vidi, da bode imel
sam kaj koristi; vzrok laži' je skoraj vedno lastni jaz. Ce
se da ta samopoželjivost iztrebiti iz otroka, bode gotovo
potem tudi bolj resničen. To pa roditelji lehko dosežejo s
tem, če vstrežejo opravičenim zahtevam, neopravičene pa
uničijo. Kakor smo uže omenili, nekateri otroci, posebno
dečki, prav radi pripovedujejo kake povesti in zraven pa
tudi radi kaj izmišljenega pristavijo, da bi jih bolj občudo¬
vali. Takih pripovedek pa ne smemo zanimivo poslušati,
ampak bolje je, če jih preziramo. Ce vidi otrok, da ima malo
poslušalcev in da se nihče ne zmeni zanj, kmalu ga ne bode
veselilo, da bi si izmišljeval pripovedke. To je negativno
ravnanje z lažniki te vrste. Kakšno je pa pozitivno ? Ce nam
otrok rad pripoveduje izmišljenosti, torej neresničnosti, mo¬
ramo pa tako-le ravnati ž njim: „To ni nikaka umetnost,
če nam pripoveduješ še kaj tako lepega, če pa zraven lažež,
če to ni res, kar govoriš; težje pa tudi lepše bi bilo, ko bi

81

nam povedal kaj resničnega; potemtakem te bode vsakdo
rad poslušal, a laži' se pa pametnim ljudem gnjusijo“.

„Ge je otrok le splošno dobro vzgojen!"  V
teh besedah zapopaden je prav resen opomin do vseh vzgo¬
jiteljev, da vestno vzgojujejo izročene jim otroke in jim pred
vsem sami dajo najlepši vzgled. Kakor slabf vzglede popa¬
čijo dobre navade, istotako se godi' tudi nasprotno, kajti, če
vidi otrok krog sebe vzgled stroge resničnosti, in ga torej
nihče ne napeljuje k laži, gotovo ne bode nikdar postal
lažnik. Mislim, da ni treba posebno poudarjati, da morajo
biti pred vsem roditelji in učitelji najbolj resnicoljubni.

Dosti je takih vzgojiteljev, očetov, mater in tudi uči¬
teljev, ki razurnijo koj s početka odstraniti laž od otroka
ter jo umore še v kali t. j., uničijo jo za vselej. Od kod pa
tak blagodejen vpliv? Ta vpliv se sam pokaže po sebi, če
je vzgojitelj sam popolnoma v vseh zadevah
nraven.  Otrok čuti, da je tak oče v vsaki zadevi vjsoko
nad njim; čuti pa tudi, da mu dobro želi' in prav radi tega
spoštuje in ljubi  otrok očeta. Spoštovanje in ljubezen
do vzgojiteljev sta neobhodno potrebni, če hočejo isti glede
resnicoljubja kaj doseči pri otroku ; prav tako je tudi neob¬
hodno potrebno, da vzgojitelj ljubi in spoštuje svojega go¬
jenca. Ljubezni do otrok pa ne smemo nikdar pokazati s
tem, da jih božamo, dajemo jim sladkarije, ali jim privolimo
v vsako željo itd., ampak ljubezen do otrok pokažemo lehko
s tem, če spoštljivo ravnamo ž njimi,  nikdar jih v
njihovih pravicah ne žalimo ter jim kažemo popolno zaupanje.
Ako otrok zapazi, da spoštujejo roditelji tudi njega uže.kot
človeka, potem se prav rad uda vsaki volji in želji. Rodi¬
telji, ki svoje otroke spoštujejo in ljubijo, brigajo se navadno
mnogo za nje, zanimajo se za vse, kar otroci počenjajo ter
radi občujejo z osebami, ki jim pomagajo otroke vzgojevati
u. pr. z učitelji itd. S takim ravnanjem se zabrani marsikaki
laži. Pred vsem pa je vzgojiteljeva veljava pred otroci glavno
sredstvo v zabranjevanje laži'.

K dobri nravni vzgoji spada tudi vzgojevanje
bogaboječnosti.  Uze prav majhnim otrokom moramo

n

82

trditi, da Bog ve za vse naše misli, želje, besede in dejanja,
ter da mu ničesar ne moremo prikriti; človeka še lehko za
malo časa prevaramo, nikdar pa ne Boga, in prišel bode
dan, ko bodo očite vse človeške laži in tudi druge pregrehe.
S tem se vzbudi v otroku neka resnost, koja mu potem
vedno očita, da bodemo morali od vsake besede odgovor
dajati. Vsled tega se boji potem otrok laži in nikdar se je
ne bode privadil, posebno, če večkrat ponavljamo te nauke.
Otroci spoznajo, da ima laž kratke noge; naj bode še tako
zvita, gotovo je prej ali slej očita; le resnica je vedno ne¬
ovrgljiva.; laž pride pa čestokrat takoj na dan, kajti:

„Nič ni tako skrito,

Da bi ne bilo kedaj očito! “

II. Poželjivost.

Glavni vir poželjivosti je napačna ljubezen roditeljev
do otrok, — ona ljubezen, ki je nesreča otrok, ■— ona na¬
pačna ljubezen, ki naredi roditelje gluhe in slepe. Mali pet¬
letni Karol je jedini sin svojih roditeljev; zjutraj sme do
10. ali 11. ure spati; ko se vzbudi, prineso mu zajutrek v
posteljo, in potem mu je dovoljeno, da skače v sami srajčici
po sobi, kolikor časa se mu ljubi. Potem ga oblečejo, seveda,
če je njegova volja, in pestunja dobi strog ukaz, da mora
z otrokom prav lepo ravnati; da bi si sam pomagal pri
oblačenji, o tem še misliti ni. Komaj zagleda mati otroka,
nže ima zanj polno pest sladkarij. Pri obedu sedi mah ljub¬
ljenček na prvem prostoru, mati in oče se pa skušata, kedo
mu bode dal najlepše kose od vsake jedi, in obadva ga lepo
prosita, da naj je od vsake jedi, kolikor mogoče mnogo.
To se ponavlja ves dan in vsaki dan. Sladkarij dobi otrok,
kolikor jih hoče; zvečer sme toliko časa po konci ostati,
kolikor časa se ipu ljubi, znabiti do 10. ali 11. ure. Da bi
otrok molil, predno gre spat, ali se roditeljem zahvalil za
prejete dobrote, o tem še govoriti ne smemo. Tako napačno
vzgojo do poželjivosti nahajamo v prav mnogih premožnejših
družinah. Uže naprej lehko povemo, da iz otroka, kojernu

83

se na ta način poželjivost vcepljuje, ne postane nikdar prida
človek, ter čestokrat pride sodniji na glavo, in vsega tega
je kriva nespametna vzgoja, ki jo je užival od svojih za¬
slepljenih roditeljev.

Zato pokladarno vsem roditeljem, posebno
materam, toplona srce, d a v a r u j e j o s v oj e o t r o k e
uže zgodaj pogubne poželj i vosti.  V to spada ne¬
zmerno uživanje jedi in pijače ob vsaki uri, uživanje slad¬
karij vsak dan, predolgo ležanje zjutraj in predolgo bdenje
zvečer; preveč igrač, prevelika postrežba, varovanje pred
vsakim delom, obiskovanje veselic, gostilen, gledališč itd.
Vsak dobro vzgojen otrok se mora uže zgodaj
navaditi tudi na po m a n j kanje.  S tem pa ne mislimo,
da bi ne smeli dajati otroku jedi in pijače, kolikor potrebuje
za svoj telesni razvoj, ali pa, da bi mu ne privoščili nikakih
veselic, ne, nikakor ne, ampak navada na malo pomanjkanje
je to, če otrok ne prodere vselej s svojo voljo in željo; uže
zgodaj se mora navaditi, kaki želji odpovedati se; otrok si
ne sme predstavljati življenja podobnega stekleni plošči, na
koji vse gladko dalje drči. Uže zgodaj se mora navaditi na
malo samodelavnost, če tudi pri igrah; navlašč mu moramo
včasih staviti male zadržke na pot, koje naj se uči potem
sam odstraniti, kajti kakor otroka navadimo, tak je potem
vse življenje. Otrok prav ubožnih roditeljev, ki je bil rojen
v kaki zaduhli sobi ter presanjal prve mesece in leta na
slami, počuti se prav tako dobro (seveda, če dobi potrebno
hrano), kakor knežje dete, ki je povito v svilnate plenice
ter leži na mehkem perji ali žimnici.

Otrok, ki je uže od prve mladosti navajen na dobro
življenje, postopanje, postrežbo in mehkužnost, potem vse
življenje zahteva take razvade.

Poglejmo si omehkuženega otroka, kako se obnaša, ko
ga pripeljejo v otročji vrt! Kakšno vpitje in jok! Na noben
način neče ostati v zabavišču, ampak hoče z materjo domov;
trdo se je oklene, nobena beseda ga ne potolaži in nazadnje
ga pelje mati res zopet domov, in potem se pa izgovarja

6  *

84

pri svojih prijateljicah in znankah, da noče pošiljati svojega
otroka v otročji vrt, ker ga neče še tako zgodaj z učenjem siliti.

Kakšno trpljenje pa napravlja slabo vzgojen otrok še le
učiteljem v šoli! Nič ne vidi in ne sliši, dočim ima zdrave oči'
in ušesa. Ko pride čas, da se mora ločit-i od očetove hiše,
stavimo lehko jedno proti sto, da ne bode obstal nikjer,
ampak vedno hrepenel po domu, kjer se je učil lenobo pasti.
Prav zaradi tega ostane toliko mladih sinov vse življenje
doma, ker niso vajeni na delo in pomanjkanje — ker niso
vzgojeni za svet. Kolikokrat so jih dali roditelji uže k tujim
ljudem, da bi se izučili kakega rokodelstva ali kaj drugega,
a vse zaman; kmalu so jo primahali zopet domov z raznimi,
seveda lažnjivimi izgovori, da ne morejo biti pri tujih ljudeh.
Zdaj se šele marsikateremu očetu odpro oči', zdaj šele ga
začne skrbeti, kaj bode z njegovim sinom, ker nikjer ne
shaja. Jeza ga pograbi, prime za palico ter misli z grdo sina
prisiliti, da bi bil pri tujih ljudeh in da bi se pri njih ličil
za življenje, kar mu pade žena v roke in pravi: „Kaj, tepel
bodeš ubogega otroka? Zakaj neki? Morebiti zato, ker tako
iskreno ljubi roditelje svoje, da brez njih nikjer obstati ne
more?“ Oče se da pregovoriti, upade mu roka in pogum
in — deček gospodari zopet po hiši, kakor poprej. Pri mizi
ima zopet prvi prostor, in posli so zopet njegovi sužnji. Od
jutra do večera ne prime za delo, marveč trpinči pse in
mačke, meče kamenje v kokoši in drugo perutnino, z eno
besedo: zopet je gospod v hiši, samega sebe ima za solnce,
okrog katerega se sučejo oče, mati in posli. Sosedom in
drugim ljudem se seveda roditelji sramujejo povedati, da so
primorani, da morajo sina doma imeti, ampak se izgovarjajo
z lažjo tako-le: „Našega otroka smo zato domov vzeli, ker
ga sami potrebujemo; nimamo otrok za druge ljudi, ampak
za-se“. Tako ostane tak spridenec doma, znabiti v kaki vasi,
v mestu, ali na kakem samotnem selišču; pa naj bode uže,
kjer hoče, neumen in poreden postaja od dne do dne bolj
ter ostane divjak vse življenje.

O ubogi, nesrečni in usmiljenja vredni roditelji! Ce
tudi imate obilno posvetnega premoženja, vender vas nihče

85

ne zavida zaradi tega, če imate pa. popačene, slabo vzgojene
otroke! Gotovo ne poznate srečnih občutkov revnega dni¬
narja, čegar otroci mu delajo na tujem z lepim obnašanjem
in s pridnostjo čast in veselje! Vi ne veste, kako dobro de
roditeljem, če hvalijo tuji ljudje njihove otroke!

Poglejmno si pa slabo vzgojenega otroka v ugodnem
slučaji. Roditeljem se je posrečilo namreč, da so spravili
sina k tujim ljudem, koji mu iz posebnih vzrokov pregledajo
mnogo napak, tako da otrok ne pogreša svojih roditeljev,
posebno ne matere. Toliko bolj dolg čas je pa materi po
sinu. Komaj par dnij je z doma, uže mu prinese na skrivnem
povitic, pečenke in seveda mu tudi nekaj denarja potisne v
roko. Deček, ki živi' znabiti v kakem mestu, premišljuje,
kaj si bode kupil, ali kako zapravil denar, o kojem nihče
drugi ne ve, kakor on in mati njegova. Da bi pametno po¬
rabil denar, o tem še misliti ni, saj ko mu poide, gotovo
mu mati na skrivnem prinese drugega. Ko je bil še bolj
majhen, zapravljal je denar po slaščičarnah; ko je pa nekoliko
odrastel, začel je zahajati v gostilne, kavarne, gledišča, ple¬
sišča in —-, pa ne na teden samo jedenkrat, ampak

skoraj vsak večer. To stane seveda mnogo denarja, in kolikor
starejši je postal, toliko več je potreboval — toliko večja
je bila njegova poželjivost- do raznih zabav. Kako nesre¬
čnega se je čutil, če je moral kak večer zaradi pomanjkanja
denarja doma biti. Kako rad bi šel na plesno veselico, kako
so se mu sline cedile po penečem vinu in kako vtripalo mu
je srce po krasnih natakaricah in drugih gospodičinah, s
kojimi bi se lehko zabaval, ako bi imel denar! In konec

na ta način pregnanega večera-! O tem prepričaš se

lehko sam, blagi čitatelj, ako storiš korak v razupite ka¬
varne in v slabe hiše, kakoršnih se ne manjka po večjih
mestih. V teh prostorih se izgubljajo slabo vzgojeni sinovi
z razuzdanimi ženskami ter zapravljajo denar, kojega jim
je potisnila mati znabiti na skrivnem v roko.

Ali se smemo čuditi, če seže tak mlad mož v denarni
zadregi po tujem denarji, ako ima priliko! Poželjivost nje¬
gova po raznih zabavah je tako velika, da je ne more nič

86

več brzdati. Le berite časopise in skoraj slehrni dan bodete
brali o kakem velikem izneverjenji, tatvini, o raznih ob¬
sodbah, samomorih i. t. d., in vse to izvira iz slabe vzgoje
v mladosti; le redkokedaj je temu vzrok zapeljivost; pra¬
vimo le redkokedaj, kajti dobro vzgojen človek se zna iz
ljubezni in spoštovanja do roditeljev zoperstavljati zape¬
ljivcem.

Še jedenkrat pokladamo roditeljem prav toplo na srce,
da varujejo svoje otroke poželjivosti uže v nežni mladosti
— ko otrok še govoriti  ne  zna  —. Otrok se mora
uže zgodaj vaditi na red, zadovoljnost, delavnost — in va-
ričnost. Daši smo uže dovolj povedali, kako je treba z
majhnim otrokom ravnati, zdi se nam ta zadeva toli važna,
da podamo slovenskim roditeljem še jedenkrat natančen
dnevni red, ki povč, kako je treba vzgojevati n. pr. šest¬
letnega otroka:

Ob 7. uri zjutraj mora vstati ter se sam obleči,
spočetka s pomočjo matere ali varuhinje, pozneje pa po¬
polnoma. Spočetka gre seveda vse to nerodno in počasi
izpod rok, pa — potrpeti je treba;  kmalu bode začel
otrok sam ob 7. uri vstajati in se sam oblačiti. Kako veselje
je to, ako otrok sam vstane, se sam obleče in pride potem
roditeljem „dobro jutro" voščit! Šestletni otrok se mora —
seveda pod nadzorstvom kakega odraslega človeka — po¬
skušati tudi sam umivati.  Tudi to spočetka ni tako
lehko, a potrpeti je treba zopet nekaj tednov, da otrok tudi
v tem postane spreten.

Ko je voščil roditeljem „dobro jutro" ter odmolil svojo
jutranjo molitvico, naj zajutrkuje. Otroka je treba tudi na¬
vaditi, da pristavi pred vsakim obedom za roditelje in za-se
stole k mizi, po obedu pa jih zopet postavi nazaj na odlo¬
čeni prostor; sam mora sesti zadnji  k mizi in na z a dni ji
prostor in od vsake jedi naj dobi zadnji,  seveda toliko,
kolikor potrebuje; če je pa še lačen, mora še prositi in se
potem lepo zahvaliti. Na prošnjo in zahvalo moramo posebno
strogo in dosledno paziti.

t

87

Stole bi seveda dekla prav lehko in še bolj hitro k
mizi in od mize postavila in marsikatera mati si tudi misli,
zakaj bi neki njen ljubček opravljal taka dela, koja dekla
lehko stori? Draga mati! Otroku seveda ni treba opravljati
poselskih del, storiti pa mora to radi tega, da se uže zgodaj
navadi na delo; ni pa treba misliti, da je to m a 1 o v a ž n a
stvar, kajti v vzgoji naših otrok  ni  nič  ma¬
lo  v a ž n e g a.

Po zajutreku naj gre otrok v šolo, a poprej se pa mora
posloviti pri roditeljih. Pri slovesu ga moramo opomniti, da
mora hoditi mirno svojo pot, da se mora ogibati slabih to¬
varišev in pozdravljati vse predstojnike in znance. Ako dobi
otrok v šolo tudi znabiti kos kruha s sabo, no, zoper to ne
rečemo ničesar, vender je pa bolje, če v šoli nič ne je; imel
bode pa zato opoludne doma večjo slast do jedi, in kosilo
mu bode bolje teknilo.

Nikdar pa ne smemo dajati otrokom x /a ure ali 1 uro
pred kosilom kruha ali kaj drugega; to je popolnoma na¬
pačno; otrok naj se uči, da je jedno uro lačen; to je prav
malo pomanjkanja.

Umeje se skoraj samo ob sebi, da molitev pred jedjo
in po jedi ne sme nikdar izostati.

Po kosilu in popoludne po šoli naj bode otrok prost,
da se lehko igra na prostem zraku, če je ugodno vreme;
navaditi ga pa moramo, kako naj se igra, in prav je, če se
včasih tudi sami igramo ž njim.

Ako je dobil otrok v šoli naloge za dom, mora iste
zvršiti sam; roditelji mu pri tem nikdar ne smejo pomagati.
Več o tem smo povedali uže spredaj pri oddelku: „domače
naloge".

Ob osmi uri zvečer mora biti otrok uže v postelji; zato
mora uže pred osmo uro večerjati in opraviti večerno mo¬
litev. V tem oziru moramo biti posebno vztrajni  in to
pozimi in poleti.

Rekli smo zgoraj, da se mora otrok navaditi sam obla¬
čiti ; istotako se mora navaditi, tudi sam slačiti in potem
obleko zložiti na odločeni prostor.

Vsako delo, koje otrok lehko sam zvrst, mora sam
zvršiti; streči in pomagati mu ne smemo.

Dva vzgleda: Sedemletna Marijca prosi svojo mater
za višnjev trak, s kojim se je maloprej igrala. Mati pravi:
„Trak je spravljen v predalniku v spalni sobi; pojdi ponj!"
Deklica ga gre iskat in čez par minut pride nazaj z izgo¬
vorom, da ga ne more najti. Mati pa prav dobro ve, da je
trak tam, kakor ji je povedala; zato ji reče, da je površno
iskala ter jo zapodi še jedenkrat iskat. Otrok bi zdaj znabiti
utegnil reči, da ne mara več za trak, samo, da bi ga ne
bilo treba iskati, a mati pa pristavi k povelju tudi še to-le ;
„Jaz bi sama rada trak videla, le prinesi ga!“ in to se
mora točno zvršiti.

Mali Matiček bi rad imel zopet svojega lesenega konja,
s kojim se je uže večkrat igral. Mati mu pravi: „Konj je
pod streho na desni strani pri vhodu; pojdi gori in poišči
ga, dekla te bode pa spremila". Matiček gre takoj v pod¬
strešje, in dekla pa za njim, da ne pade. Pod streho išče
sam toliko časa konja, da ga najde in potem ga prinese
zopet doli, dekla ga pa spremlja.

Kakor smo načrtali otrokov dnevni red, prav tako tudi
ta dva vzgleda in mislimo, da taka vzgoja ni prestroga, —
ni prenapeta.

Premen za otroke je v življenji dovolj. Zdaj pridejo k
roditeljem prijatelji, zdaj stari roditelji, zdaj botre in tete
koji ne prineso otrokom samo mnogo igrač, ampak se često¬
krat tudi prav po otročje igrajo ž njimi.

Poželjivost se pri otrocih pokaže najprvo pri jedi in
pijači. Čisto naravno je seveda, da morajo dobiti vsak dan
potrebno hrano, a ljubezen roditeljev do otrok napravi pa
v tej zadevi mnogo napak. Ker je otrok znabiti zelo sla¬
boten, silijo ga roditelji, da mora prav mnogo jesti; ne po¬
mislijo pa, da nezmerno uživanje jedi več škoduje, kakor
koristi, in da je otrok brž ko ne prav radi tega tako slabih
lic, ker ga preveč silijo z jedjo in pijačo. Nekaj pa vender
dosežejo s tem; otrokov tnali želodec se polagoma navadi
jedi tudi brez lakote, torej brez potrebe vzprejemati, in radi

tega postane nezmerno uživanje jedi stara navada;
radi tega postane otrok nezadovoljen, če le toliko je, kolikor
potrebuje za svoj telesni razvoj, ampak hoče imeti vedno
nabasan želodec.

Nezmerno uživanje jedi in pijače je poželjivost, koje
otrok prvotno ni poznal, postala mu je pa zdaj uže nekaka
potreba. Zdravniško je dokazano, da mnogi ljudje več jedo,
kakor potrebujejo Otroci se pri jedi navadno ne zdržujejo
in prav radi več zahtevajo, kakor potrebujejo. Poseben vzrok
je uže, če otrok malo je; navadno izvira to iz telesne sla¬
bosti ali pa duševne razburjenosti; v obeh slučajih je pa
nezmerno uživanje jedi' in pijače škodljivo. Nikdar ni treba
siliti otroka jesti, če pravi, da je sit. Ako gre slučajno zna-
biti jedeukrat še nekoliko lačen od mize, to prav nič ne
škoduje, ampak več koristi, kakor, ako bi šel s prenabasa-
nim želodcem od mize. Stari pregovor, ki pravi, da moramo
takrat nehati jesti, kadar nam najbolj diši, je prav resničen.
Otrok, ki je v svoje igre ali delo tako zamšiljen, da pozabi
na jed in pijačo, je več vreden, kakor tisti, ki misli vedno
na jed in komaj čaka, da sede k mizi.

Pa ne samo to, da otroci preradi postanejo nezmerni
v jedi in pijači, ampak nekateri roditelji jih uče tudi razlo¬
čevati jedi in pijače po okusu, da vedo, kaj je bolje ali
slabeje, dočim se preradi in prezgodaj sami od sebe nauče,
jedi izbirati. Nekateri roditelji mislijo, da mora otrok jesti
vse, kar pride na mizo in v veliko nesrečo otrok še naj-
prvo;  taki roditelji mislijo, da je to kaka pregreha, če
sami uživajo boljše jedi', otrokom pa dajo bolj navadno
hrano; če otrok neče jesti, hvalijo jedi, kakor vedo in znajo
otroku se pa vcepi na ta način poželjivost do dobrih jedi'
in pijač prav metodično, in potem se pa čudijo, kako je
to, da kupuje njihov otrok sladkarije in tudi včasih doma
denar krade. Tega kar ne morejo umeti, ker so vender,
seveda po njihovem mnenji, napeljevali otroka vedno k
dobremu.  Da bi bili pa sami  temu krivi, tega nikakor
ne verjamejo, kajti ljubezen do otrok naredi' take roditelje
gluhe in slepe.

90

Ni treba misliti, da bi bila kaka pregreha, če otroci
ne dobe od vsake jedi, kojo uživajo roditelji, kajti vsaka jed,
ki je neškodljiva in še celo zdrava odraslim ljudem, ni vselej
otrokom dobra, in glede nravnosti otrok je še celo zelo
dobro, ako vidijo, da imata oče in mati pri mizi kaj bolj¬
šega. Najbolj navadna in priprosta jed je otrokom najbolj
tečna in zdrava, posebno če je začimbena i  lakoto, vsled
česar se marsikateri otrok odvadi tudi siadkdrij.

Za otroke je najboljša prav priprosta, navadna jed;
zato je popolnoma napačno, če ponujajo nekateri roditelji
otrokom najboljše in najdražje jedi ter ne pomislijo, kaj je
otrokom treba in zdravo, ampak jih silijo s takimi jedmi,
ki jim dobro diše. To je res čudno! V drugih zadevah se
pa izgovarjajo: „To ni za otroke; ta pot je za otroke pre¬
dolga; v takem vremenu otroci ne morejo na prosto; to
delo je otrokom pretežko" itd. a v jedi in pijači naj bi pa.
bili otroci jednaki odraslim ljudem? Ne samo, da se na ta
način pri otroku vzgojuje poželjivost, ampak škoduje mu to
tudi v poznejših letih, ker mu nobena jed in pijača ne diši,
zato ker je bil v mladosti preveč razvajen.

Kako pogubna je poželjivost, kaže nam vzgled, kojega
nam je pripovedoval star, izkušen učitelj tako-le: „Kot
191etni mladenič sem dovršil učiteljišče ter dobil sem tudi
kmalu učiteljsko službo; poleg te sem dobil tudi v privatni
hiši mesto domačega učitelja. Poučeval sem pri tej družini
štiri otroke, in sicer dva dečka in dve deklici. Dečka sta
imela 13 in 6 let, deklici pa po 11 in 9 let. Otroci so bili
v mnogih zadevah jako razvajeni, posebno v jedi in pijači
so bili zelo nezmerni. Njih oče je bil premožen trgovec. V
zalogi je imel mnogo vina, piva, žganja in sladkarij. Starejši
deček je smel uže pivo piti, kolikor in kadar je hotel; včasih
si je pa privoščil tudi uže kako dobro žgano pijačo. Posode
s sladkarijami so bile pa vsem drugim otrokom na razpola¬
ganje. Pri obedu je dobil 131etni deček kot starejši sin prvi
juho in meso. Tu pa tam je dobil tudi od očeta kako smodko,
kojo je prav poželjivo pokadil. — V tej družini je vzgojeval
oče svoje otroke popolnoma napačno. Včasih sem opominjal

91

moža, da taka vzgoja ne bode ugajala, a zaslepljeni mož
mi odgovori: „Otr6k ni treba tako zeld brzdati; saj vender
vem kot 451etni mož in oče, kako se vzgojujejo otroci; V
tej zadevi me mlad človek ne bode poučeval itd.“ Takoj
sem spoznal nespamet tega moža, ki je bil pa v obče še
precej spoštovan; nisem pa imel toliko poguma, da bi mu
razodel svoje misli, da bi ne nastal prepir med nama, kajti,
kdor hoče razkrivati zaslepljenim roditeljem njihove neum¬
nosti v vzgoji otrok, mora imeti mnogo poguma, a tega
mlad učitelj nima, posebno če ima odvisno službo.

Ker se nobeden teh otrok ni hotel učiti ne v šoli in
ne doma, sklenejo roditelji, da bodo starejšega 141etnega
dečka dali k trgovstvu, da se je bode učil. Nikjer pa sin
ni mogel dolgo ostati; v osmih dneh bil je uže zopet doma.
V štirih mesecih ni bil nič manj, kakor v petih službah.
Potem ga pa mati vzame pod svoje krilo in ga pelje k svo¬
jemu svaku, da bi se učil trgovine. S solznimi očmi prosi
svojo sestro (trgovčevo soprogo), da naj kolikor le mogoče
lepo ravna z dečkom. Razume se ob sebi, da ji je sestra
to tudi obljubila, pa tudi deček je obljubil, da bode priden
— a vse zaman. V štirinajstih dneh jo je uže zopet popihal
domov ter se izgovarjal, da mu ni mogoče več prestati pri
stricu, ker mora težke zaboje nositi na pošto in zjutraj zgodaj
vstajati; pri obedu dobi samo goveje meso, a stric je pa tudi
kuretino itd. Sploh pa, nadaljuje sin, ne grem več iz domače
hiše, rajši si končam življenje. To je roditelje silno pretreslo
in dovolili so mu, da ostane doma.

Bodočnost te družine je bila zelo žalostna. Oče je umrl
od skrbi in žalosti; mati je pa vodila nadalje gospodarstvo
za mladoletne otroke, koji so v kratkem času popolnoma
razdejali hišo. Mati z osivelimi lasmi je bila tudi komaj pol
živa. Starejši sin je bil uže dvakrat v jetnišnici; jedina hči,
lepa Minka, živela je v mestu v neki razupiti hiši. In mlajši
sin, 191etni postopač, pohajal je brez dela - '.

To je bil sad slabe vzgoje, — in takih slučajev ni malo.

Dandanes slišimo premnogo tožeb, da je današnji rod
nravno preveč pohabljen; vse tožbe so pa jedine v tem, da

92

je vzrok tej pohabljenosti le poželjivost.  Saj to tudi ni
čudno, ker premnogi sodijo življenje po tem, kar so dobrega
ali veselega užili in dneve, v kojih se niso nič zabavali,
smatrajo izgubljene za življenje. V dolžnost si moramo šteti,
da vsaj pri mladini uničujemo take napake, kolikor le mo¬
goče. Bog je roditeljem dal nalogo, da vzgojujejo svoje
otroke — in sicer nravno vzgojujejo; to je njihova dolžnost;
nravno vzgojajo svoje otroke pa tisti roditelji, ki jih varu¬
jejo poželjivosti, koja ima vedno nenravne nasledke za sabo.
Stopimo le zvečer v kako boljšo gostilno; vsa polna je raznih
gostov. Navidezno je to gotovo dobro znamenje ljudskega
blagostanja, pa vender večina teh gostov toži o slabih časih.
Mnogo teh gostov živi pa res v velikej bedi in revščini. In
kako tudi ne? Doma imajo veliko družino, kojo morajo
vsaki dan preživeti — a vender sede vedno v gostilni. Zakaj
neki? Zato, ker nimajo toliko moči, da bi premagali svojo
poželjivost; njihova volja ni toliko močna, da bi premagali
poželjivost po razveseljevanji in lahkem življenji, misleči,
saj za jedenkrat ne stane tako razveseljevanje mnogo, vsak¬
danje skrbi si pa vender za kratek čas izbijemo iz glave.
Nekateri si še celo domišljujejo, da se nauče v gostilniški
družbi mnogo koristnega za življenje; ne smili se jim ne čas,
ne denar, kojega bi doma tako krvavo potrebovali. V sta¬
rejših časih so zahajali le možje v gostilno; dandanes naha¬
jamo pa tudi njihove žene pozno v noči, ki sede v zakajeni
gostilni, otroke pa prepuščajo deklam v varstvo. Ali ni ka-
denje uže samo šele umetno priučen užitek, in ali ni pože¬
ljivost po kadenji pri nekaterih tako velika, da njim posta¬
nejo smodke skoraj potreben živež? Poželjivost po kadenji
je pa od dne do dne večja, da, uže v ženske kroge se je
priklatila.

Mnogi možje, tudi oženjeni, privoščijo si v gostilni prav
mnogokrat tudi kako dobro večerjo; žena in otroci uživajo
pa doma najbolj priproste in slabe jedi. Zopet druge vrste
možje so pa bolj usmiljeni in občutljivi in mislijo, kar sami
uživajo, naj dobi tudi njihova družina ter peljejo zato vso
družino v gostilno in zapravijo na jeden večer toliko, kar bi

93

jim doma zadostovalo za ves teden. Posebno v mestih je
prav mnogo takih družin, da, še celo takih, ki doma nič ne
kuhajo, ampak hodijo vedno v gostilno na hrano. Marsika¬
teremu teh vsakdanjih gostov pride pa včasih pri čaši piva
vsejedno prav pametna misel v glavo, da bi bilo vender
bolje, ko bi ne zahajal slehrni večer v gostilno ter raje doma
počival in se pripravljal za delo prihodnjega dne. Pa volja
je dobra, a meso je slabo. Rad bi se odvadil te pogubne
navade, pa poželjivost po gostilniškem življenji se mu je
ukoreninila uže tako trdno, da se ne more več premagovati,
da bi ne šel v gostilno. Pa ne samo to, še mnogo več za¬
hteva poželjivost od pomehkuženega človeka. Namesto, da
bi šel peš na zabavišče, najame voznika in se pelje. Pa tudi
pri obleki se kaže poželjivost v največji meri — posebno pri
ženskem spolu. Koliko je takih žen, ki hočejo imeti vedno
nove, dragocene obleke ter pripeljejo s tem sebe in družino
v revščino. In kak vzgled dajo take gospodinje svojim
otrokom in poslom?

Kakšna je pa šele poželjivost na duševnem polji! Ves
svet se hoče le zabavati; ljudje hočejo imeti svet za gle¬
dališčno predstavo, ne da bi samo sodelovali, kajti kdor je
sodelaven, ne postane nikdar ali pa le redkokedaj poželjiv.

Ge pa hočemo videti, kam pripelje poželjivost, stopimo
le k sodnijskim obravnavam. Najbolj razširjeno hudodelstvo,
vzlasti v krogih, ki se prištevajo omikanim, je izneverjenje.
Zgodovina teh hudodelstev je pa skoraj vedno jedna in ista.
Tak človek se uda preveliki poželjivosti, koji ne morejo
ustreči njegovi dohodki; izposodi si potem denarja pri kakem
prijatelju, v prodajalnici jemlje blago na upanje, podpisuje
menjice ter brede na ta način v vedno večje dolgove —
in poželjivost postaja pa tudi vedno večja in nadležneja.
Potem zastavlja znabiti dragocene spominke, in ker jih s
svojim premoženjem rešiti ne more, vzame denar,  kjer
ga le dobi. To se pa ne zgodi navadno samo jedenkrat,
ampak se ponavlja toliko časa, da pridejo izneverjenju
na sled.

94

če se otrok uže v pr vej mladosti ni učil
brzdati svoje poželjivosti, le h ko prav za
gotovo trdimo, naj bode še tako dobrega
srca, stegne prej ali slej svojo roko po tu¬
jem premoženji.

Vsak vzgojitelj, ki pazno gleda na svoje gojence, nam
to lehko pritrdi. Število teh malih hudobnežev mej dečki
in deklicami je zelo veliko, da — še večje, kakor si mislimo,
zato roditelji premalo pazijo na otroke. Čestokrat pa sami
roditelji trdijo, da so take „malenkosti" malovažne, in to
je še slabeje. Mnogo je pa tudi takih poželjivcev, ki sicer
ne postanejo tatovi, — to so taki, ki dobe od roditeljev
vedno toliko denarja, da lehko vstrežejo svoji poželjivosti.
Pri tej vrsti ljudij se pa pokaže druga napaka, zaradi koje
jih ni treba zavidati, in to je mržnja do vsakterega užitka.
Vsako stvar poznajo natančno, nič jih ne more zadovoljiti,
vsemu zabavljajo, vsega so siti, vse jim je dolgočasno. To
so najbolj puščobni ljudje. Nevolja nad vsako zabavo, da,
še celo nevolja nad lastnim življenjem, je nasledek temu.
Dognana resnica je, da si je uže marsikdo, ki je živel v
prav dobrih gmotnih razmerah, iz dolzega časa vzel življenje,
ker ni pričakoval nič več dobrega na svetu — ker je uže
vse poskusil. Po statističnih izkazih je število samomorilcev
zelo veliko; vzemimo le v roke kak večji časopis, in skoraj
slehrni dan beremo o samoumorih. Večina teh nesrečnežev
so mladi ljudje, kateri so vsled poželjivosti zabredli tako
daleč, da se na tak sramotilen in grd način odtegnejo sra¬
moti, v kojo jih je pokopala poželjivost.

Videli smo, kako razširjena in pogubonosna je pože¬
ljivost. Zgodovina nas uči, da so se mogočni narodi omeh-
kužili, ker niso brzdali svoje poželjivosti ter vsled tega pod¬
legli drugim, delavnim narodom. Resna dolžnost se usiljuje
roditeljem, da brzdajo mladi rod z vsemi močmi ter ga varujejo
poželjivosti najprej s tem, da otrčci ne dobivajo jedil ob vsa¬
kem času, da ne dobivajo sladkarij in da jim ne silijo vsake
jedi in pijače.

95

Do sitega naj se vsak otrok naje, iti tudi okusne in
tečne jedi naj dobiva, le sladkarij mu ni treba da¬
jati;  sladkosnednost je jedna najostudnejših nečednostij, ne
samo pri mladih, temveč tudi pri odraslih ljudeh. Čisto na¬
ravno je, da se otrok čuti najbolj nesrečnega, če je bil na¬
vajen le na dobre in sladke jedi in pijače, pa so se razmere
tako predrugačile, da ne dobiva več take hrane. In kaj
takega se mnogokrat zgodi, ker ne vzgojujemo otrok za-se
— za dom, ampak za svet — za življenje.

Deček, ki je navajen sladkarij, stori vse, da le napase
svojo poželjivost; če jih z lepo ne dobi, jih pa ukrade ter
nastopi na ta način pot hudodelstva, kojega konec je skorej
vselej jetnišnica. Kdo je kriv temu? Oče in mati.
To je trda, pa resnična beseda.

Pred par leti smo obiskali trije prijatelji neko družino
v malem mestu. Pri zajutreku je dobil starejši sin, star
komaj 9 let, velik kos lepe pogače, ki je bila prav debelo
namazana s sirovim maslom; potem si je vzel sam osem
koščkov sladkorja — štel je glasno — ter jih vrgel v svojo
kavo. Ob 10. uri je dobil kos sladkega kolača. Deček je
snedel ves kos, kojega bi imela dva moža prav dosti, in
nazadnje je polizal še ostanke sladkorja z okrožnika. Ker
smo bili pri tej družini precej domači, opozorili smo mater,
da napačno vzgojuje svojega sina. „Ja“, izgovarja se mati,
„deček gre ob letu z doma in do tačas naj še uživa, kar
more, kdo ve, kako se mu bode godilo pri njegovi teti?“
Naša opominjevanja so bila zaman; žena je bila gluha za-nje.
Oče, ki se je strinjal z našo svaritvijo, ni mogel priti svoji
ženi nikdar na konec, in zaradi ljubega domačega miru
pustil je vse pri starem.

Mi trije smo potem vstali in se poslovili, ker taka
vzgoja se nam je gnjusila.

Gez leto prišel je deček k svoji teti, da bi tamkaj hodil
v latinsko šolo. Mati njegova pa mu je dala s saboj mnogo
zavitkov z markami in njenim naslovom, da bi ji prav ve¬
likokrat poročal, kako se mu godi pri teti.

96

čez nekoliko tednov so sorodniki uže dečka^izpodili
iz hiše, kjer je imel brezplačno hrano, stanovanje in po¬
strežbo. Njegov stric in teta sta zaradi njega užila v tem
kratkem času mnogo žalosti in jeze. Na noben način bi ga
ne vzela zopet nazaj, tudi če bi se zamerila materi njegovi
za vselej. Deček je pisaril skoraj vsak dan domov, da mora
stradati in da hrana ni užitna, če prav je imel prav dobro
jed in vsega v obilosti. Ker so bili ti sorodniki brez otrok,
vzeli so k sebi potem nekega unuka, kateri je bil prav srečen
pri njih, zato ker je bil dobro vzgojen. Naša zaslepljena in
nespametna žena je spravila potem svojega sina v neko
drugo hišo, kjer je moral oče zanj precej plačevati; mati
mu je pa pošiljala na skrivnem denar za sladkarije. Nečemo
dalje zasledovati tega slučaja, gotovo pa lehko trdimo, da
konec tega dečka ne bode dober.

Ce postane otrok sladkosneden, odvaditi ga je prav
težko te napake. Najložje ga pa vender odvadimo, če mu
zapiramo vse sladkarije, kakor pred tatom, in mu ne dajemo
nič nepotrebnega denarja. Ta sladkosnednost ga osramoti
in polagoma tudi prepriča, da lehko živi vsejedno prav za¬
dovoljno, čeprav ne nasiti svojih strasti, če dobi sladko-
snedenec slučajno od svojih sorodnikov ali kje drugod slad¬
karije, moramo mu jih vzeti in mu jih le tu pa tam dajati
prav po malem; čutiti mora namreč, dane sme samostojno
ravnati, kakor bi želel, ampak da ga moramo čuvati, kakor
prav majhnega otroka. Napačno bi pa bilo, ako bi sladko-
snedenca za kazen prikrajševali v družili jedilih, ker vsled
tega bi se mu še povekšala poželjivost po okusnejših jedeh.
Ravnati moramo ž njim prav tako, kakor z bolnikom. Z
zadostno in dobro hrano se polagoma pomiri sladkosnednost,
posebno če jo uživa otrok vedno ob določenem času. Lačen
otrok ne zahteva sladkarij, ampak hrepeni vedno po tečni
hrani. Taka umetna in prisiljena zdržljivost pa sladkosne-
denca vender še ne popravi popolnoma; zato mu moramo
polagoma tudi vedno več zaupati; dobrih jedil in sladkarij
mu ne smemo dalje zapirati; pokazati mu pa moramo, da
strogo pazimo nanj in ako bi se zopet pregrešil, naj dobi

97

prav občutljivo kazen. Pred vsem pa mu morajo roditelji
in vsi drugi v hiši biti najlepši vzgled v zdržljivosti in
zmernosti.

V mnogih družinah imajo navado, da dajejo roditelji
otrokom denar. Ako dajejo roditelji otrokom denar in jih
zraven uče, da so varčni in da denar cenijo, je to še ko¬
ristno. Drugače pa je, če dobi otrok pri vsaki priliki denar
od roditeljev in ga sme zapraviti, kakor hoče, ne da bi ga
vprašali, kako ga je porabil; v takih slučajih je denar glavni
vir navade do poželjivosti. V nekaterih hišah dajo svojim
otrokom denar ob gotovih prilikah, n. pr. ob materinem in
očetovem godu itd., potem pa . ne vprašajo, kam so dejali
denar. S tem otroka kar naravnost zapeljujejo k poželjivosti.
Zopet v drugih družinah dobivajo otroci denar, če so bili
pridni doma ali v šoli itd. To tudi ni prav. Otrok, če je
priden, nikomur drugemu ne koristi, kakor sam sebi. Za
lepo obnašanje tudi ne sme otrok dobivati plačila v denarji,
saj to je njegova dolžnost. Koristno in vsega priporočila
vredno je pa, če dobe otroci denar za dela, k oj a
iz vrše doma.  Roditelji nam bodo znabiti oporekali, češ,
saj otroci morajo roditeljem pomagati tudi brezplačno. Po¬
stavimo se tu prav na praktično stališče! Denar morajo
naši otroci dobitivroke, da se uče spoznati nje¬
govo vrednost in da ga znajo potem tudi pametno
rabiti; to je zelo potrebno, če hočemo, da ga
bodo znali ceniti, kar premnogi odrasli  n e ra*
z u m e j o.

Navedli smo tri načine, kako dobivajo otroci denar, in
sicer: 1. za sladkarije; 2. za pridnost in lepo obnašanje in
d. za dovršena majhna dela. Iz pedagogičnih razlogov je
zadnji način najbolji in je tudi prav dobro vzgoje-
valno sredstvo.  Saj v življenji dobivamo tudi plačilo za
delo, če smo je dobro izvršili; vsaj tako bi moralo biti.
Deček se čuti ponosnega, če vidi, da je uže koristen člo¬
veštvu in si zna služiti denar. Vzemimo n. pr. slučaj, da
mora deček kaj oskrbovati v očetovi sobi; če opravlja redno

7

98

svoj posel, navadi se na red in vrhu tega dobi še plačilo za
to; če ga pa zanemarja, moramo mu pa prikrajšati ali pa
popolnoma odtegniti plačilo. Nasprotno naj pa dobi vrhu
svojega navadnega plačila še drugo plačilo. Zaradi tega pa
ne sme nikdar zanemarjati svojih drugih dolžnostij. Pametno
in prav je tudi, če ukažemo otroku, da svoje čevlje snaži
in mu damo zato malo plačilo. Seveda mnogi roditelji nam
bodo tu oporekali, češ: „moj otrok naj bi si sam snažil
čevlje, čemu imamo pa posle?“ Ali pa: „kaj ima neki sna-
ženje čevljev opraviti z vzgojo ?“ Takim roditeljem odgo¬
varjamo, da v vzgoji otrok ni nič malo važnega, in
v zadevah, k oj e se nam zde prav malo vredne
tiče važni vzgoje val ni vzroki.  Deček spozna s tem ;
če si mora sam snažiti svoje čevlje, s kakim trudom si
morajo n e k a t e r i 1 j udj e služiti vsakdanji kruh,
zraven se pa nauči' bolj spoštovati uboge ljudi' in privadi se
tudi bolj ceniti teh par krajcarjev, koje zasluži,
zato ker si jih ni zaslužil prav lehko, znabiti še celo v potu
svojega obraza. Tak deček ne bode potem slugitije brez po¬
trebe nadlegoval in po cesti tudi ne bode navlašč hodil po
lužah in blatu, kakor drugi dečki, kojim sluginja snaži čevlje.

Pametno je tudi, če prepustimo otroku, da si preskrbi'
sam vso pripravo za snaženje. S tem se nauči' ceniti marsi¬
katero reč ter razumi potem tudi denar urediti za potreb-
nejše stvari. Vemo dobro, da mnogi roditelji ne bodo zado¬
voljni s tem predlogom; mislijo si: za snaženje imamo posle,
otroci se preveč umažejo s čejenjem. To je res, a taki ro¬
ditelji pa čestokrat prezrejo popolnoma svoje otroke, ko
pridejo od igre  raztrgani in umazani domov; til jim pa ne
pride na misel, da se otrok umaže. Da bi otroci namestovali
posle, to tudi ni naše mnenje, le uče se lehko pri tem delati
in sebi pomagati. Marsikatera mati misli tudi, ako bi njen
otrok opravljal poselsko delo, da bi mu bilo to neprimerno,
ker ne misli, da dobro in pošteno delo, naj bode še tako
nizko, nikogar ne osramotuje.

Uže način pridobitve denarja določuje, če bode otrok
zapeljevan k poželjivosti ali ne. Tudi tii imamo vzrok terjati,

da si služijo otroci le s trudom svoj denar. Mislite li, da
otrok darovan denar uporabi prav tako, kakor da bi ga za¬
služil? Odrasli ljudje nam dajejo mnogo žalostnih vzgledov,
ker lehko pridobljeni denar navadno prav naglo zapravijo.
Tisti, ki si pridobe denar pri igri ali loteriji, taki, koji ne¬
pričakovano mnogo podedujejo ter brez truda hitro obogate,
zabredejo najprej v poželjivost, in „kakor pridobljeno, tako
izgubljeno" — pri takih ljudeh gre blagostanje najprej ra¬
kovo pot, če nimajo posebno trdnega značaja. Pri otrocih
še ne moremo govoriti o značaju, odločno pa lehko trdimo,
da brez truda pridobljenega denarja ne znajo ceniti, in sicer
tem manj, čim več ga dobe. Nam ni za delo, koje stori
otrok, ampak nam je na tem, da se privadi z delom na
navado, red, točnost, delavnost in vestnost. Te
lastnosti potrebujejo otroci povsodi in vselej,
in brez teh če d n o s ti j n e m o r e bi t i n i k d o k o r i s t e n
član človeštva.

Kakor uže način pridobitve denarja vzbuja ali uničuje
v otroku poželjivost, toliko več vpliva ima pa v tem oziru šele
vporaba denarja. Tukaj se mnogi roditelji zelo pregreše, ker
ne pomislijo, da je vporaba denarja za otroka zelo težka
naloga, zato ker mu navadno ne povedo, kako naj vporabi
denar. Ko se otrok uči pisati, pričenjamo vselej z najbolj
lehkimi in prav priprostimi črtami, predpisujemo mu in ga
vodimo tudi tu pa tam za roko. Da mora to tako biti, to
roditelji takoj izprevidijo; zdi se jim čisto naravno. Mnogo
težja umetnost je pa pametna  vporaba denarja; tako težka
je, da je mnogi odrasli ljudje ne razumejo. Te toli važne in
koristne umetnosti roditelji svojih otrok navadno nič ne uče,
ampak jim, meni nič, tebi nič, dajo denar v roko, da si ku¬
pijo, kar hočejo!  Posebno se tako ravna z malimi otroci,
ki nimajo volje.  S takim ravnanjem porinemo jih brez
pomisleka med svet, postavimo jih na razpotje, ne da bi jim
povedali, kam drži' ta in kam ona pot. Kam naj se torej
obrne tak otrok, ker ne pozna vrednosti denarja in posa¬
meznih stvari! Igrača ima pri otroku mnogo več veljave,
kakor pa potrebno oblačilo, in kolač se mu zdi bolj tečen

100

in zdrav, kakor pa navaden kruh. Ta vzrok tiči' v brezskrbni
otročji naravi. Ge dajemo otrokom denar na razpolaganje,
da si znabiti kupijo igrače, sladkarije i. t. d., vcepimo jim
v glavo misel, da se za denar lehko prav dobro zabavajo.
Kakor uže vemo, so prvi utisi najmočnejši, čestokrat mero¬
dajni za vse življenje, in prav zato misli otrok prav rad
tudi v poznejših letih na to, kakšno zabavo bi si privoščil
za denar, nikdar pa ne misli na to, kaj neobhodno potrebuje.

Iz vsega tega izvajamo to-le pravilo: „Otrokom ne
smemo nikdar da j at i d e narj a v pr os to vol j n o v p o-
rabo, ampak vselej jim moramo ukazati, kaj naj
si kupijo".  To se najložje zgodi s tem, če jih pošiljamo
večkrat v prodajalnico kupovat: pri takih prilikah se nauče,
da spoznavajo, koliko je denar vreden. Spočetka jim smemo
zaupati le prav malo denarja, zato ker s preveliko vsoto še
ne znajo računiti. Ako bi dali otroku, koji zna računiti šele
v številnem krogu do deset, več denarja, naredili bi isto
napako, kakor učitelj, ki da svojim učencem pretežko na¬
logo. — Omenili smo uže, da otrok svojega denarja ne sme
zapravljati po svoji volji, ampak mu moramo vselej ukazati,
kaj naj si kupi — seveda vedno le koristne in praktične
reči, n. pr.: „Tu imaš 10 kr. za tvoje delo v tem tednu",
pravi oče svojemu šest- do sedemletnemu sinu, „kupi si čr¬
talo in svinčnik; kar ostane, dali bodemo v poštno hranilnico" ;
ob jednem naj mu oče tudi naroči, kje naj kupi vse te stvari
ter določi ceno. Starejšim otrokom pa reče nekako tako-le:
„Za 20 kr., koje zaslužiš vsak mesec, kupi si peres in
druzih cenili šolskih potrebščin, koje bodeš rabil ta teden;
kar ti bode pa ostalo, vložili bodemo v hranilnico, poprej
mi moraš pa povedati, katere šolske stvari potrebuješ".
Mnogi so pa nasprotnega mnenja; pravijo namreč, da vse
šolske potrebščine sami kupijo svojim otrokom, za svoj denar
naj si pa otrok kupi, kar ga veseli. To vse je res prav lju-
beznjivo, vender pa ni praktično in pedagogično, zato ker
otrokove potrebščine niso velike, in denarja pa tudi ne sme
prav veliko imeti; saj roditelji imajo kljubu temu vsejedno
še mnogo druzih bolj važnejših skr bij za otroke, potem pa

101

tudi ne smemo pozabiti, da prvi u t i s ostane!  Če se na¬
vadijo otroci za svoj denar izključno le sladkarije in igrače
kupovati — torej zabavati — bodo potem tudi v po¬
znejšem življenji, ko bodo imeli znabiti več de¬
narja v rokah, hrepeneli vedno po zabavah.

Bolje je, če roditelji pravijo: »Igrače in vse drugo, kar
ti napravlja veselje, dobiš uže pri raznih prilikah od nas;
za tvoj denar si pa kupi vselej le koristne reči!“ Ako vzgo-
jujemo otroka koj v prvi mladosti na ta način, postane mu
taka vaja v malo letih stara navada. Posebnega priporočila
je vredno, če dajemo otrokom za gotove vsakdanje potreb¬
ščine n. pr. za malo južino, za ves mesec skupaj denar,
morebiti kacih 60 kr. S tem se navadijo otroci razdeliti svoj
denar, in če tega ne store tako, kakor jim ukažemo, če zna¬
biti potrošijo kakšen dan več, kakor je določeno, kaznovani
so sami, ker potem proti koncu meseca po jeden ali še več
dni nimajo male južine. Bog pa obvaruj, da bi se dala
oče ali mati omehčati ali pregovoriti, da bi jim
dala za tiste dneve drug denar.  Otrok se mora na¬
učiti in spoznati, da potrebuje vsak dan potrebne hrane za
svoje telo, tako na konci, kakor v začetku meseca.

Zdaj pa še jedenkrat povzemimo vsa pravila, kako in
zakaj naj otrok denar dobiva in vporablja, da ne postane
poželjiv:

1. Otrok naj dobi' le za resnično storjena dela
plačilo v denarju.

2. Le toliko denarja naj dobi, kolikor ga more njegova
razumnost naj eden krat oskrbovati.

3. Spočetka mu moramo natančno določiti, kaj naj si kupi.

4. Samo koristne reči' si sme kupiti, ne pa sladkarij
in igrač.

5. Le včasih — pri posebnih slučajih  — pri¬
voščimo mu tudi kaj za usta in zabavo.

6. Za redno ponavljajoče se potrebščine naj dobi' za
ves mesec vkup denar, da se ga uči' jednakomerno razdeliti.

Na vsak način pa morajo otroci dobiti denar
v roke.

102

V poznejših letih, ko ni več treba, da bi moral
otrok trositi svoj denar po določenih pravilih,
mora pa vselej prositi za dovoljenje, če sme
vstreči tej ali onej želji.

Sele potem, ko znajo dečki in deklice uže ceniti po¬
samezne stvari in poznajo vrednost denarja, naj prosto go¬
spodarijo z nekim delom svojega premoženja, vender morajo
pa o tem redno ob gotovem času pokazati račun.

O zadnjem slučaji omenimo naj še to-le: Le večji in
starejši otroci naj dobivajo denar v prostovoljno vporabo.
Da pa otrok ne zapravlja po neumnem in nepotrebnem de¬
narja, mu je v to prav potreben svet roditeljev. „Ti bi si
rad kupil svinčnik; izberi si le prav dobrega za 6 kr.; pa
tudi peresno pušico rabiš, kaj ne da ? Izberi si le prav trdno,
čeprav še jedenkrat toliko stane!* Roditelji ne smejo misliti,
da je to poželjivost, ali da se poželjivost pospešuje, če zah¬
tevamo najboljše in najtrdnejše stvari. Kdor si kaj dobrega
kupi, traja mu toliko dlje časa in zraven kupi pa tudi dobro
lastnost, namreč spoštovanje do svojega premoženja. Po že¬
lji vci store pa prav nasprotno.  Oni kupijo si na¬
vadno najslabše reči, ki prav malo stanejo, da jim ostane
potem še kaj denarja za zabavo.

Kakor smo uže rekli, potrebno je torej zelo, da roditelji
vselej svetujejo svojim otrokom, katere in kakšne reči naj
si kupijo. Ce otroka nekaj let na ta način pripravljamo in
vzgojujeino za življenje, doseže s časoma gotovo spretnost,
da prav vporablja in razdeljuje svoj denar. Pred vsem mu
pa mora, seveda, domača hiša biti najlepši vzgled.

Koj, ko zna deček le malo pisati in računiti, moramo
ga navaditi, da zapisuje svoje dohodke in troške vedno v
poseben zvezek. To opravilo nalaga pa tudi roditeljem in
učiteljem prav težko nalogo. Knjigovodstvo rodi res prav
blagodejen sad, če otroka pridno nadzorujemo pri tem opra¬
vilu. Ako otrok zapazi, da se le površno ali pa nič ne bri¬
gamo za njegovo knjigovodstvo, pride nehote v skušnjavo,
da vknjižuje take stvari, kojih ni kupil, denar pa zapravi

108

za sladkarije, ali kar si bodi. Zato zahteva vesten oče, da
mu otrok pokaže konci tedna vse stvari, koje so vknjižene.

Res sveta je vez, ki veže roditelje in otroke. Sam Bog
jih je združil; svete so pa tudi vse dobrote, ki jih dele ro¬
ditelji kot namestniki božji svojim otrokom, in sicer ne samo
hrana, obleka in šola, ampak posebno razumna domača
vzgoja. Čudno je res to — na tisoče dokazov
imamo — da čim bolj mehkužijo roditelji svoje
otroke, tem slabša je vez ljubezni med njimi, in
taki otroci svoje roditelje še celo zaničujejo.

Mati, ki z ljubeznijo goji telo svojih otrok, je spošto¬
vana; materi pa, ki si hoče s sladkarijami pridobiti ljubezen
otrok , prilizujejo se ji isti le zaradi dobrega okusa. Y T  z t r a j n o
ljubezen, spoštovanje in pokorščino  si  pa  pri¬
dobi' le tisti, kdor resno in strogo vzg o ju j e svoje
otroke.

Marsikatera mati toži: „Ne razumem, kako je mogoče,
da me moji otroci ne ubogajo; saj jim storim vse, kar le
žele; še nobene prošnje jim nisem odrekla, a mojega moža
ubogajo pa na prvo besedo — na migljaj — dočim je vedno
resen in strog ž njimi". Na to vam, častita mati, odgovar¬
jamo :

Ge se roditelji udajo željam in volji otrdk, ne dosežejo
od njih nikdar pokorščine, spoštovanja, ljubezni in hvalež¬
nosti ; kako bi neki otrok spoštoval in ljubil svojo mater,
če mu dovoljuje kaj takega, kar sam sprevidi, da je škod¬
ljivo?! Cim bolj plemenito je to, kar dajemo otrokom, tem
bolj zadenemo v tisto, kar imajo najplemenitejšega v sebi
— tem bolj resnična, odkritosrčna in vztrajna je njihova
ljubezen do nas.

12. Samoskrumba.

Komur  je mar blagor mladine, ne sme zamolčati no¬
bene napake, tudi če je še tako ostudna in grda; prav iz

104

tega vzroka smo se namenili pisati o ostudni samoskrumbi,
koja je, žalibog, tudi uže mej mladino razširjena. Kaj je
samoskrumba, o tem ne govorimo, ker večina naših častitih
čitateljev gotovo ve, kaj je to, in kdor pa ne ve, naj pa
vpraša zdravnika, ta mu bode gotovo rad povedal, kako
grda je ta pregreha in kake žalostne nasledke ima za sabo.
Samoskrunec pokoplje zgodaj svoje zdravje in oslabi' svojega
duha. Žalibog, da je samoskrumba bolj razširjena, kakor si
mislimo in to pri dečkih in deklicah, ki še hodijo v šolo.
Roditelji morajo vse svoje moči napeti, da zabranijo ali od¬
pravijo to strašno pregreho pri svojih otrocih. Samoskrumba
ni prav nič druzega, kakor poželjivost. Najprvo naj omenimo
mimogrede še jedenkrat spanje otrok. Dočim prav majhni
otroci spe, kolikor časa se jim ljubi, moramo pa večjim otro¬
kom v šestem in sedmem letu natančno odmeriti čas za spa¬
nje; vselej je pa bolje, da manj časa ležijo, kakor pa predolgo.
Potem moramo tudi dobro paziti na posteljo; ta ne sme biti
ne premehka, in ne pregorka. Kjer imajo navado, da grejejo
otrokom zvečer postelje, naj zanaprej to opuste. Taka slepa
ljubezen do otrok vzbudi' čestokrat samoskrumbo v otroku,
ali jo pa pospešuje. Nikakor pa ne trdimo, da sta mehka,
gorka postelja in predolgo ležanje jedina vzroka samoskrumbe,
vender se pa v otroku ta grda pregreha pospešuje na ta
način. Deček, ki sme le osem ur spati in podnevi pa pridno
dela, je zvečer tako truden, da takoj zaspi, dočim se lenuh
valja semtertja po postelji, zraven ga pa navdajajo mnogo¬
vrstne nesramne in nenravne misli. Obžalovanja vredno je
res, da se premnogi roditelji boje misliti ali govoriti o tej
pregrehi, tudi, če se jim zdi, da trpe njihovi otroci na tem.
Sovražnika pa le lehko premaga tisti, kdor ga dobro spozna.
Mnogi roditelji, posebno matere, so tako kratkovidne, da si
mislijo: „saj pri mojem otroku ni mogoče kaj ta¬
kega!"  Kakor smo uže omenili, je ta ostudna pregreha
mnogo bolj razširjena, kakor si mislimo. Marsikateri otrok
je zelo bled, pa mislimo, da ima malo krvi  in mu  dajemo
železo uživati. Zunanja znamenja so čestokrat res prav go¬
ljufiva. Marsikateri otrok je vsejedno še prav dobrega lica,

105

čeprav uže dolgo časa samega sebe oskrunjuje. Nasledki se
mu ne pokažejo takoj. Nasprotno so pa čestokrat bledi in
bolehni otroci zopet popolnoma nedolžni. Zato naj roditelji
in učitelji otroke prav pridno nadzorujejo in opazujejo in
če imajo le količkaj slabe sumnje, naj takoj iščejo pomoči.

Nasledki za zdravje se spočetka pri mnogih otrocili
komaj zapazijo in tudi niso preveč nevarni, le poželjivost
raste pri tej pregrehi tako hitro, da postane v
prav kratkem času skoraj nepremagljiva.
Roditelji naj se torej takoj posvetujejo z zdravnikom ali
skušenim vzgojiteljem, od kojega so prepričani, da mu je
na srcu blagor njihovih otrok. Sam zdravnik pa ne zadostuje,
ker vzroka te pregrehe — ne more z zdravili odstraniti, ker
samoskrumba je dušna bolezen. V zabranitev te pregrehe
nasvetujemo to-le:

Nikdar ne devljimo otrok v premehko in gorko posteljo
spat; iz trdega ležišča bode vstal mnogo bolj krepak; devet
ur spanja popolnoma zadostuje; kadar se otrok zjutraj zbudi,
naj takoj vstane. Roditelji naj skrbe, da otrok ne pohaja po¬
dnevi brez dela. Tudi ne smejo trpeti, da hude otroci v postelji.
V spanji jih moramo večkrat pogledati, kako in kje imajo roki.

Mnogo telesnega gibanja zelo priporočamo. Otroci, ki
mnogo telovadijo, skačejo in plavajo, postanejo prav redko-
kedaj samoskrunci. Otrok tudi ne smemo puščati samih in
nikdar jim ne smemo dovoliti, da bi bili predolgo na stra¬
nišči. Nespodobnih podob ne smejo gledati; istotako tudi ne
spojitve domačih živalij. Dečki ne smejo imeti pretesnih hlač;
tudi sedenje z nogami navskriž ni dobro; guganje v gugal¬
nicah naj se tudi kolikor le mogoče opušča in s časoma
popolnoma odpravi.

-čeprav so zunanja znamenja samoskrumbe mnogokrat
goljufiva, vender roditelji na nastopnem lehko uganejo, če
je njihov otrok samoskrunec: višnjevi obročki pod očmi
medel, plašen pogled, bojazljivost, suhi roki in nogi, bled
obraz, hrepenenje po samoti. Nasprotno pa lehko trdimo, da
tisti dečki in deklice niso podvrženi samoskrumbi, ki imajo
živ, bister pogled, so vedno veseli, radi pojd in se igrajo.

106

Ge mislijo roditelji, da so njihovi otroci podvrženi samo-
skrumbi, naj poprimejo oče sina, mati pa hčer ter naj jima
v najhujših barvah naslikata, kako grozna in strašna je nji¬
hova pregreha. V nastopnem podajamo vzgled, kako naj
vzgojitelj svojega gojenca povprašuje in izpeljuje, če ve, da
je podvržen samoskrumbi.

Vzgojitelj: Sin moj. ali si popolnoma zdrav?

Gojenec: Da, popolnoma sem zdrav.

Vzgojitelj: Ali te nobeden del tvojega telesa ne boli?

Gojenec: Ne, nobeden.

Vzgojitelj: Jaz ti pa pravim, da nisi zdrav, ampak
močno bolan. (Deček se vstraši in začudi.)

Vzgojitelj: človek je lehko bolan na telesu, pa tudi na
duši. Pri telesnili boleznih vprašamo zdravnika za svet, pri
dušnih boleznih pa dušnega zdravnika. Tak zdravnik sem
ti jaz danes. Tvoj drugi oče sem, zato mi lehko odkritosrčno
poveš in zaupaš vse, kar ti vznemirja vest.

Gojenec : Da, lehko!

Vzgojitelj: No torej, gotovo imaš mnogo mnogo na
svoji vesti, kar si znabiti storil pred mnogim časom, pa ti
je še danes žal. Ali se spominjaš kaj takega?

Gojenec: Sladkosneden sem bil.

Vzgojitelj: Jaz bi pa rad še kaj hujšega zvedel.

(Deček se zopet izogne in imenuje kako malo napako.)

Vzgojitelj: Stopi bliže k meni in podaj mi roko!

(Deček stori.)

Vzgojitelj: Tako! Kaj bi neki rekli tvoja mati, ako bi
ti moral v jednem letu umreti?

(Deček molči' in postane otožen.)

Vzgojitelj: Moj sin, ti počenjaš take reči, ki se boje
svetlobe?

Gojenec: Ne!

Vzgojitelj: Zakaj pa pobešaš oči in zarudevaš? Ali
moreš z dobro vestjo  „ne“ reči? Kaj ne, da?

(Deček molči ves osupnjen.)

Vzgojitelj: Vidim na tvojem obrazu znamenja tvoje
pregrehe: vdrte oči, višnjevi obročki pod očmi, mračen pogled.

107  • —

Ce mi ne verjameš, poglej se v ogledalu! Poglej, poglej!
Obračaš se uže proč? Bodem ti pokazal še kaj več. (Deček
je uže ves osupnjen in zmešan in solze se mu prikazujejo
v očeh.) Poglej tudi svoji suhi roki in slabotni nogi! Ali te
hočem opozoriti še na tvojo slabost, slab spomin in mržnjo
do dela! O moj sin, jaz te torej popolnoma poznam, kakor
vidiš. Govori, ali moreš še reči, da ne počenjaš prepove¬
danih in grešnih rečij?

Gojenec: (Jokajoč) Da.

Vzgojitelj: Hvala Bogu za ta „da“. Zdaj sva oba na
dobičku, ti se še lehko rešiš in jaz te lehko rešim.

Kdaj pa počenjaš take prepovedane reči? Ponoči ali
podnevi? Kje pa to delaš? V šoli, na stranišči ali v postelji?
Ali vsako noč in vsak dan to počenjaš? Od kedaj pa? Kako
si pa v to zabredel? Kdo te je zapeljal? Tvoj tovariš; ali
ta še vedno greši? Ali poznaš še več takih grešnikov? i. t. d.

Zdaj ti pa pokažem prepad, nad katerim si stal.

Tii naj vzgojitelj s prav živimi barvami popiše samo-
skrumbo in njene nasledke. Ce vidi, da je gojencu hudo pri
srcu, da mu tečejo bridke solze, naj pa neha.

Vzgojitelj : Ali mi obljubiš, da bodeš zapustil to pre¬
grešno pot in mi pomagal pri tvoji rešitvi? Dobro, podaj
mi roko — — — Z božjo pomočjo, za kojo moraš slehrni
dan prositi, bodeš se še rešil.

13. Verska vzgoja.

Najtežja — pa neobhodno potrebna naloga domače vzgoje
je gotovo ta, da navadimo otroka spoznavati Boga in nje¬
govo sveto voljo. Koliko je pa takih roditeljev, ki tudi vso
versko vzgojo odlašajo na šolo! In koliko je takih otrok,
ki se še niti prekrižati ne znajo, ko pridejo v šolo! Da bi
pa otrok vedel, kaj govori, ko se prekrižuje, o tem še mi¬
sliti ne moremo. Zato je neobhodno potrebno, da nauče ro-'
ditelji svoje otroke spoznavati Boga, njegovega Sina in sv.
Duha. V nastopnem podajamo slovenskim roditeljem kratek
navod, kako naj jih uče spoznavati sv. Trojico.

108

a) Bog.

Ljubi otrok! Kar vidijo tvoje oči, to vse je od Boga.
Bog naredi, da sije solnce tako svetlo in toplo Bog naredi,
da sveti luna tako lepo. Vsaka zvezda dobiva svojo svetlobo
od Boga. Bog naredi višnjevi zrak. Bog naredi polja in
travnike zelene, in vse gore in doline so od Boga. Bog po¬
krije goro z zelenim gozdom. Bog naredi, da bistri potok
drvi tako urno po dolini. Bog naredi dan in noč. Ljubo
dete! Ti ne moreš narediti, da bi solnce sijalo. Tvoja roka
ne sega do lune. Ti ne veš, koliko zvezd je na nebu. Gore
in doline, polja in travniki, noč in dan niso človeško delo.
Ves svet, tako velik in lep, kakor je, je delo božje.

Ljubi otrok! Bog vse ve; on, ki je vstvaril tvoje oko,
tudi vse vidi, in on, ki ti je dal sluh, tudi vse sliši. Kar le
počenjaš, to Bog vidi in kar govoriš, Bog sliši. Ni ga kraja,
da bi te Bog ne videl in ne slišal. Bog še celo ve, kar
misliš. On ti vidi v srce tako, kakor ti ribo v bistrem po¬
toku. Bog vidi ponoči prav tako, kakor podnevi. Bog šteje
roso na polji, pesek v potoku in listje v gozdu. Peščeno
zrno ni tako majhno, da bi je Bog ne poznal, in list ne pade
z drevesa, da bi Bog ne vedel za to. Bog šteje tudi zvezde
na nebu.

Ljubi otrok! Bog lehko stori, kar hoče; on je gospodar
sveta. Kar želi, to se zgodi. Solnce vzhaja zato, ker on želi.
Luna plava prosto po nebu zato, ker jo on drži. Bog naredi
tudi blisk in grom. Bog stori, da se led taja, polja in trav¬
niki zelene in sadje zori. Bog naredi, da listje odpada od
drevja, da potok zmrzne in sneg pokrije zemljo. Bog naredi,
da človek živi, in kadar pa Bog hoče, umrje.

Ljubi otrok! Bog je dober in ima te zelo rad. Kar je
le lepo, vse je od Boga. Tudi tebi na ljubo nareja krasno
cvetje na drevji. Tudi tebi na ljubo naredi, da se leskeče
jutranja rosa tako lepo rudeče, rumeno, višnjevo in zeleno.
Vse, kar je dobro, pride od Boga. Kruh, ki nam tako dobro
diši, nam daje Bog. Tudi sladko in zdravo mleko dobivamo
od Boga. Sadje, koje tako rad uživaš, pride od Boga. Vse,

109

kar imaš, imaš od Boga. On ti daje tudi stanovanje in obleko.
Tudi potrebno spanje pošilja ti Bog. On naredi, da si zdrav,
čvrst in rudeč. Bog pa ne skrbi samo zate, ampak tudi za
vsacega črvička v zemlji. On napaja tudi cvetice in travo.
Vender mu nič na svetu ni tako ljubo, kakor človek. Tebe,
ljubo dete, ljubi tako, kakor samega sebe.

Ljubi otrok! Bog je popolnoma dober in v njem ni nič
slabega. Bog ljubi in stori le to, kar je prav in dobro. Bog
sovraži greh in vse, kar je slabo in hudobno. Bog hoče, da
si tudi ti dober in ne hudoben. Bog ljubi dobrega, pobož¬
nega in pridnega otroka. Dobremu otroku daje Bog srečo,
hudobnega pa kaznuje. Otrok, ki uboga Boga, raste, zeleni,
cvete in rodi dober sad, kakor drevo ob čistem potoku.

Ljubi otrok! Sedaj uže precej veš o Bogu. Imej le
Boga rad, tako rad, kakor le moreš. Nič na svetu ti ne sme
biti tako ljubo, kakor Bog. Le veseli se, da je Bog in da
uže toliko veš o njem. Le veseli se, da je Bog tako ljubeznjiv
in dober. Misli večkrat: O Bog, ker je uže to tako dobro,
kar nam daješ, kako dober moraš biti šele ti! O Bog, svet
in vse, kar pride od tebe, je uže tako lepo, kako lep moraš
biti šele ti! Kdo bi se pač ne veselil, da je Bog! Delaj Bogu
vedno mnogo veselja. Jaz hočem biti vedno prav dober in
pobožen, saj to ti dela največje veselje!

Otrok moj! Misli tudi prav pogosto in rad na Boga!
Govori večkrat z Bogom! Gotovo te bode slišal. Ako imaš
zvršiti kako težko delo, misli si: Storil bodem to zato, ker
Bog želi' to. Ge si bolan, misli si: Kar ti hočeš, o Bog, je
vse dobro, tudi če se nam zdi slabo. Ce bi rad grešil, misli
si: Bog me vidi, on me bode kaznoval; ne bodem grešil.
Le pogosto misli: O Bog, ti me povsodi vidiš, ponoči in
podnevi, doma in na polji. Otrok, ki misli večkrat na Boga,
ostane pobožen in dober.

Otrok moj! Bog ti daje mnogo dobrega. Le zahvali
se mu za vse, kar ti daje. Kadar vstaneš, reci: O Bog! za¬
hvaljujem se ti za spanje, ki me je okrepčalo ter me storilo
veselega in čvrstega. Pred jedjo in po jedi vselej reci: Jed
in pijača sta res dobri; zahvaljujem se ti za nji. Kadar greš

110

spat, reci: O Bog, zahvaljujem se ti za ta dan in za vse,
kar si mi dobrega podelil, če ti kos kruha dobro diši, misli
si: Bog ga je dal. Kadarkoli ti kdo daruje kaj dobrega in
lepega, misli si: Tudi to je od Boga in zahvali se mu. Za¬
hvali se Bogu za vid, sluh, za roki, s kojima lehko veliko
dobrega storiš, in za nogi, s kojima lehko tako veselo in
naglo semtertja skačeš. Večkrat moli sam s seboj: Vesel
sem, da sem na svetu, vesel sem, da sem človek. Veseli me,
da lehko gledam solnce, luno, zvezde, gore in doline, polja
in travnike. Še bolj me pa veseli, da uže toliko vem o tebi,
o Bog! in se lehko razveseljujem nad tabo. O Bog, tebi bodi
hvala!

Otrok! Bog je dober. Bodi' tudi ti tako dober, kakor
je on. Boga veseli' le to, kar je dobro, pošteno in lepo. Bodi
torej tudi ti vedno dober, pošten in pobožen! Le misli, da
pobožen človek je več vreden, kakor bogat človek, in dober
pa več, kakor lep. Kar Bog govori, je čista resnica. Tudi
ti sovraži laž in ne govori nič neresničnega! Bog nam rad
deli' dobrote; pomagaj tudi ti rad revežem, če moreš! Podaj
rad ubogemu otroku košček kruha, ki ga je Bog dal. Boga
zelo veseli, da nam stori' veliko dobrega; kaj žalega nam
nikdar rad ne stori. Ni je še tako majhne živalice, da bi
jej Bog ne delil dobrot. Nobene živali ne smemo trpinčiti.
Še bolj se pa zameri Bogu, kdor trpinči ljudi. Tudi ti nikdar
ne trpinči črvička v travi in tudi cvetic ne trgaj nepotrebno.

Moj otrok! Zdaj uže veš, kar Bog hoče, kar je dobro,
lepo in pošteno. Kar Bogu ni všeč, je greh. Zato vselej stori
to, kar Bog hoče, nikdar pa, kar Bog nemara. V cerkvi bodi
pobožen, povzdigaj svoji ročici, ne oziraj se okrog sebe, ne
šepetaj, ne smejaj se, misli na Boga in moli! V šoli bodi
miren, pazljiv in prav pridno se uči! Doma rad ubogaj! Če
ti kdo kaj ukaže, ne obotavljaj se, ampak ubogaj na prvo
besedo! Ne jokaj, če ne dobiš takoj, kar prosiš! Ne godrnjaj,
če si kaznovan, ali pa če ne dobiš vsega, kar želiš. Ne bodi
len, če imaš delo! Zahvali se vsakemu, kdor ti kaj da in
poljubi mu roko! Prašič požre hruško, pa ne pogleda na
drevo, s kojega je padla.

111

Ne jej preveč:; nezmernost stori človeka divjega, ne¬
umnega in bolnega. Varuj se jeze in ne prepiraj se nikdar!
Ne zaničuj ljudij na cesti, ne draži otrok, ne meči kamenja
in ne hodi po blatu. Na polji ne teptaj po žitu in ne hodi
po travnikih. Ne trgaj nezrelega sadja; pa tudi zrelega ne
smeš krasti! Torej, ljubi moj otrok, zdaj veš, kaj moraš
storiti, in kaj ima Bog rad; le tako ravnaj! Drevo, ki ne rodi
sadja, posekamo in vržomo v ogenj.

b) 0 Jezusu Kristusu.

Ljubi otroci! O Bogu, našem ljubem Očetu v nebesih,
slišali ste uže mnogo. Poslušajte me prav pridno, danes vam
povem nekaj o njegovem ljubem Sinu, kojega je nebeški
Oče nam na ljubo poslal na svet.

I. Dete Jezus v jaslicah, pravo veselje otrok.

Pobožni pastirji so čuvali ponoči na polji svojo čredo.
Hipoma je stal lep, svetel angelj pred njimi. Ta jim pravi:
„Oznanujem vam veliko veselje. Danes ponoči se je rodil
Sin božji. V jaslicah ga najdete".

Ljubi otroci! Bog nam je daroval najdražji zaklad —
svojega ljubega Sina, da bi nam napravil veselje. Dete Jezus
je še mnogo lepši dar božji, kakor solnce, luna, zvezde in
ves svet. Imejte le prav veliko veselje nad božjim detetom!
— To sveto noč se je prikazalo še mnogo, mnogo nebeških
angeljev. Vsi so hvalili Boga in peli: „Slava Bogu na višavi
in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje". — Ljubi otroci!
Dete Jezus je prišlo na svet za to, da bi Bogu delalo čast,
ljudem pa veselje. Zato ste tudi vi na svetu. Častite Boga
in bodite z vsemi ljudmi dobri; le na ta način boste imeli
mir in veselje na zemlji. —

Pobožni pastirji so šli iskat dete Jezusa in ga našli v
jaslicah. Povito je bilo v plenice, Marija in Jožef sta ga pa
čuvala. Bila sta vsa vesela ter častila in slavila Boga. —
Otroci! Jed, pijača, igrače in lepa obleka niso največje ve¬
selje na svetu. Še večje veselje, kakor to, napravlja Bog
takim ljudem, ki ga ljubijo. — Svetla zvezda je pripeljala

112

sv. tri kralje ter ostala nad hlevom, kjer je ležalo dete.
Preveseli so vstopili v hlev, pokleknili pred sv. dete ter mu
darovali zlata, kadila in mire. — Jezus je bil veselje angeljev
in ljudij. Imejte ga tudi vi prav iz srca radi. Darujte mu
vse svoje srce! Cisto in nedolžno srce ima Jezus raje, kakor
zlato vsega sveta.

II. Deček Jezus, naj lepši vzgled otrokom.

Mali Jezus je bil najbolj pobožen deček na svetu. Ko
je bil star 12 let, vzeli so ga njegovi roditelji s saboj v
tempelj. Tempelj je bila lepa in velika cerkev. Bila je prav
dolga in težavna pot do tja. A vender je šel prav rad ž
njimi. Med potjo se je Jezus tako lepo obnašal, da je vsa¬
kemu dopadel. V tempelju je bil zelo pobožen. Domov grede
so zapazili njegovi roditelji, da ga ni pri njih. Tri dni so
ga iskali. Naposled so ga našli v tempelju. Njegova mati
mu reče: „Sin, zakaj si nama to naredil? Glej, tvoj oče in
jaz sva te iskala v bolečinah*'. Tako rad je bil v cerkvi.
Rastel je v milosti in starosti pri Bogu in pri ljudeh.

Mali Jezus bil je zelo priden. Učenje je bilo njegovo
največje veselje. V tempelju je sedel v sredi mej učitelji
ter jih pridno poslušal in povpraševal. Odgovarjal jim je
tako lepo, da se mu je vsakdo čudil.

Mali Jezus je bil z vsemi ljudmi dober in prijazen.
Njegov obraz ni bil nikdar mračen. Iz njegovih ust ni prišla
nikdar kaka količkaj slaba beseda. Starih ljudi ni nikdar
razžalil. Govoril je vedno resnico. Vsakemu človeku je rad
pomagal. Rastel je v starosti, milosti in Ijubeznjivosti pri
Bogu in ljudeh. —

Mali Jezus je bil tudi zelo pokoren in ubogljiv. Svo¬
jemu redniku Jožefu je pomagal pri delu. Bil je poln lju¬
bezni in hvaležnosti do svojih roditeljev ter jim bil v vsem
udan. — Preljubi otroci! Dečka Jezusa morate v vsem po¬
snemati. Njegova lepa podoba naj vam bode vedno pred
očmi. Mali Jezus je bil pobožen, priden, prijazen in ubogljiv.
Tudi vi morate biti pobožni, pridni, prijazni in ubogljivi.
Zapomnite si dobro te štiri besede! —

113

III.  Jezus Kristus, najboljši prijatelj otrok.

Ko je Jezus zrastel, prinesle so pobožne matere svoje
otroke na rokah k njemu. Njegovi učenci so jih pa z grdo
zavrnili. Jezus pa reče prijazno: »Pustite male k meni priti;
njihovo je nebeško kraljestvo.“ Potem vzame otroke na
ročaj, jih poljubuje, poklada roki na nje in jih blagoslovlja.
— Nekoč sedel je Jezus ravno pri mizi, ko pride oče bol¬
nega otroka k njemu. Pade mu k nogam in pravi: „Moja
hči mi umira; pridi in položi svoji roki na-njo, da bode
zdrava in živa.“ Jezus takoj vstane in gre ž njim. Ko stopi
v hišo, bila je deklica uže mrtva. Oče in mati se jokata.
Jezus pa pravi: „Ne jokajte! Deklica ni umrla, ampak spi.“
Potem prime jo Jezus za roko in pravi: »Deklica, jaz ti
ukažem, vstani!“ In v tem hipu je oživela in vstala. Rodi¬
telji so se čudili in veselili; Jezus jim pa veli, da naj otroku
jesti dado. — Nekoč šel je Jezus s svojimi učenci v mesto
ter sreča pogrebce, ki so nesli mrliča pokopat. Bil je jedini
sin revne udove. Za pogrebom šla je mati in še mnogo dru-
zega ljudstva iz mesta. Ko Jezus mater zagleda, se je takoj
usmili. „Ne jokaj,® nagovori jo prijazno. Potem ukaže no¬
sačem, da naj obstanejo. Vsi gledali so mrliča v odprtej
trugi. In Jezus mu pravi: „Mladenič, ukazujem ti, vstani!"
Mrlič vstane in začne govoriti. Vse obšel je velik strah,
Jezus pa pelje sina materi. — Tudi vam na ljubo, ljubi
otroci, je ..Jezus mnogo trpel. Na Oljski gori je toliko trpel,
da je krvavi pot potil; bil je bičan in s trnjem venčan.
Še celo na križ pustil se je z železnimi žreblji pribiti, in
potem je umrl na križu iz ljubezni do nas. Pa v tem boste
uže še več slišali v šoli. -- Iz tega sprevidite uže lahko,
ljubi otroci, da je Jezus vaš najboljši prijatelj. Tudi vi lju¬
bite ga iz celega srca in zaupajte mu vse.

IV. Jezus Kristus, najboljši učitelj otrok.

Ljubi otroci! Jezus Kristus je tudi vaš najboljši učitelj.
Njegove nauke razumi lahko vsak otrok. Vse, kar on go¬
vori, je tako lepo, da se morajo tudi otroci tega veseliti.

8

114

Preljubi otroci moji, le mislite si: Jezus je v vaši sredi, vi
mu pa gledate v prijazno obličje ter poslušate njegov mili
glas. Mislite si tudi, da vas jemlje na ročaj ter vam to-le
govori: Ljubi otroci! Bog je svet tako ljubil, da je svojega
jedinorojenega sina poslal na svet. Vsi, ki verujejo v njega,
uživali bodo večno življenje. — Jaz sem dobri pastir ter
poznam svoje ovce in ovce pa mene. Jaz njim dajem večno
življenje. — Ljubi otroci, kakor moj oče mene ljubi, tako
ljubim tudi jaz vas. Saj nima nikdo večje ljubezni, kakor
tisti, kdor da svoje življenje za prijatelje svoje. Ljubite se
med seboj, kakor jaz vas ljubim; po tem vas bode vsakdo
spoznal, da ste moji učenci, če se boste ljubili med sabo.

- Ce me ljubite, spolnujte mojo zapoved, kajti, kdor spol-
nuje moje zapovedi, ta me ljubi, in kdor me ne ljubi, ne
spolnuje mojih zapoved. Kdor pa mene ljubi, ga ljubi tudi
moj oče in jaz. Kar boste prosili Očeta v mojem imenu, to
vam bode dal. — V hiši mojega Očeta je mnogo stanovanj.
Tudi za vas imam pripravljen prostor. Prišel bodem ter vas
vzel, da boste tamkaj, kakor jaz. Videli me boste, srce vaše
se bode veselilo in nihče vam ne bode vzel tega veselja.

— To sem vam govoril, da bi moje veselje v vas ostalo in
bilo popolno."

c) 0 svetem Duhu.

Kakor uže veste, ljubi otroci, je Jezus Kristus iz lju¬
bezni do nas na križu umrl ter bil potem položen v grob.
Njegovi učenci so žalovali in jokali po njem. Pa, ko je pre¬
teklo tri dni, vstal je zopet živ iz groba in učenci so se
čudili in veselili.

Jezus ostal je še več dni pri njih. Potem peljal jih je
na goro ter se poslovil od njih. Uže pred smrtjo svojo njim
je rekel, do naj ne žalujejo, če jih zapusti, ker njim bode
poslal mesto sebe svetega Duha,  ki  jih bode učil, krep¬
čal tolažil ter vedno pri njih ostal. To obljubo ponovil njim
je na gori še jedenkrat, se vzdignil proti nebesom, in zginil
jim je izpred oči.

115

Učenci bili so zbrani v velikej dvorani ter čakali sve¬
tega Duha. Prišel je neko jutro. Videli ga sicer niso, videli
in slišali so pa znamenja njegovega prihoda. Velik piš pre¬
tresal je dvorano in ogenj  kazal se je nad njihovimi gla¬
vami. Pa tudi v svojem notranjem  so ga spoznali in
sprejeli. Božja modrost razsvetlila je njihov um in nebeško
veselje napolnilo njim je srCa. Pričeli so Boga glasno hva¬
liti in poveličovati.

Ljubi otroci, v tej zgodbi daje se vam sv. Duh prav
lepo in natančno spoznati. Ogenj se sveti.  V temni noči
tudi z odprtimi očmi nič ne vidite. Kadar pa solnce vshaja,
razsvetli s svojimi žarki celi svet. Tako razsvetljuje tudi
sv. Duh naš um. Ogenj greje.  Kedar je hud mraz, je
vse polno snega in ledu. Tudi vas zebe, tako da komaj s
prsti gibljete. Ko pa vspomladi solnce prav svitlo sije, topi
se sneg in led. Vse prične zopet zeleneti, vi se pa radujete,
skačete in prepevate vesele pesmice. Prav tako ogreva tudi
sv. Duh naše srce, da potem le kaj dobrega iž njega pride.
Zrak oživlja.  Zraka ne vidimo, a vendar ga vedno di¬
hamo v se. Brez zraka bi ne mogli živeti. Prav tako tudi
ne moremo dobro in sveto živeti brez sv. Duha, če ga prav
ne vidimo.

V tej zgodbi daje se vam pa sv. Duh tudi s svojimi
dejanji  spoznati. Predenj je prišel, so učenci prav malo
vedeli in znali; potem so pa takoj vse Jezusove nauke na¬
tančno razumeli in spoznali. Bili so polni veselja, srčnosti
in tolažbe v brhkostih. Kakor Jezusovi učenci, tako posta¬
nete tudi vi s pomočjo sv. Duha lahko razumni, dobri
in zadovoljni  ljudje. Ce se torej težko učite, ali če ste
žalostni, {trosite le prav lepo sv. Duha za pomoč in raz-
svetlenje.

Ljubi otroci! Slišali ste do sedaj uže mnogo o našem
ljubem nebeškem Očetu, o njegovem ljubem Sinu in o sv.
Duhu. To je prvi in najpotrebnejši nauk naše sv. vere za
slehrnega kristijana, kajti vsako delo, ki je pričnete, morate
pričeti: „V imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha.“
Sedaj veste torej, kaj pomenijo te besede, sedaj poznate

8 *

116

sv. Trojico — in kedar jo izgovarjate, prekrižajte se lepo
na čelu, na ustih in na prsih! To zadostuje za sedaj za nas
— le ravnajte se po tern! Bodite vedno dobri otroci nebeš¬
kega Očeta, ubogljivi učenci Jezusovi in srce vaše bodi
vedno čisto in sveto — tempelj sv. Duha!

Na ta način prično naj slovenski roditelji poučevati svoje
otroke v naukih naše sv. vere in če so to dosegli, pošljejo
naj jih z mirno vestjo in veselim samodovoljstvom v šolo,
koja bode sezidala na tej podlagi krasno poslopje katoliš¬
kega kristijana, udanega državljana, zvestega sina svojega
naroda in koristnega člana človeštva.

Skušnja nas uči, da tisti, ki so slabo, ali pa še nič po¬
učeni v naukih sv. vere, so navadno surovi, divji, neomi¬
kani i. t. d., zato ker ne poznajo višjega bitja, kakor svoje
roditelje in te pa prav lahko uženo. O sočutji, milosrčnosti
itd. pri tacih otrocih še govoriti ne moremo. Trdosrčni in
neusmiljeni ostanejo, če vidijo še tako zelo trpečega člo¬
veka in neusmiljeno trpinčijo in more nedolžne živali — in
pozneje tudi ljudi. Zato so zelo nespametni in neumni tisti
roditelji, ki puste svojega otroka slabo ali pa nič pouče¬
nega v verskih resnicah vzrasti.

Nekoliko o strahu božjem in tudi o otroških molitvah
smo uže spredaj govorili, tukaj opominjamo še jedenkrat
roditelje, da njihovi otroci redno vsaki dan zjutraj, pred
jedjo in po jedi, opoludne in zvečer molijo kako kratko
molitvico. Naj bolj navadna molitev v slovenskih družinah
je „Oče naš“. Ne rečemo, da ni prav, če roditelji svoje otroke
to molitev uče, to pa lahko trdimo, da je za majhne otroke
do šestega leta pretežka in sicer ne toliko zaradi tega, da
bi se je ne mogli naučiti, ampak več zaradi tega, ker je
še ne morejo razumeti. Zato je prav, če počakamo z Go¬
spodovo molitvijo do šolske dobe, oziroma do šole, kjer
gospod veroučitelj otroku besedo za besedo natančno raz¬
loži, kajti otrok le tedaj pobožno moli, če to, kar izgovarja,

117

tudi razumi — v srci čuti. V nekaterih družinah imajo tudi
navado, da svoje otroke prav veliko molitev nauče. To ima
tudi svojo slabo stran. Ge mora otrok zjutraj, zvečer, ali
kedar si uže bodi, prav veliko molitvic zmoliti, stori to, ko¬
likor hitro le mogoče — kar tja v en dan jih zblebeta —
v srcu pa nič ne misli, kaj govori, da bi bil le prej prost.
Zato učimo svoje otroke vedno le kratke in lahke molitvice,
pa ne preveč. Zjutraj n. pr. naj molijo tako-le:

„Angeljček varuh, zahvalim se ti, da si me varoval
po noči, varuj me še po dnevi vsega hudega na duši in na
telesu!“

Ali pa : Vesel in zdrav sem zbudil se,

Zahvalim te, o Bog, za to;

Ti vodi tudi danes me,

Da trud injdelo zdalo bo!

Pomagaj mi, da ubogam rad,

In Tebi služim vsakikrat.

Ali tudi: O Bog, kar bodem danes dobrega mislil, želel,
govoril, storil, vse želim, da bi bilo Tebi v čast in slavo!

Ali pa : Angelj božji, varuh moj,

Hodi vedno ti z menoj;

Pelji me na pravo pot,

Varuj greha mejin zmot;

Uči me Boga ljubiti,

Njega voljo prav spolniti,

Da zvršujem prav zvesto
Vse, kar starši mi reko.

Molitev pred jedjo:

O Bog, to vse nam daješ Ti,

Kar vsaki dan nas preživi;

Dodeli nam, da to jedilo
Po Tvoji volji bo teknilo!

Po jedi:

O Bog, s pijačo in jedjo
Nahranil si nas milostno!

Za vse, kar roka Tvoja dala,

Naj bo prisrčna zdaj Ti hvala.

118

Večerna molitev:

Angeljcek varuh, zahvalim se ti, da si me varoval po
dnevi, varuj me še po noči vsega hudega na duši in telesu.

Ali pa: Angelj božji, za varuha dan

Od višje dobrote mi na stran,

Varuj me, razsvetljuj me,

Vodi me in brani me! —

Ali tudi : Angeljcek božji, ki varuh si moj,

Po višji dobroti sem varvanec tvoj,

Razsvetljuj in varuj me,

Vodi me in vladaj me!

Ali pa : Zahvalim Te za dobro vse,

Kar danes si, o Bog mi dal;

Odpusti mi, če žalim Te,

Pregrešek vsak mi zlo je žal.

Varuj nocoj me tudi še,

In blagoslovi moje vse!

Razume se seveda samo ob sebi, da se mora otrok
pred in po molitvi lepo prekrižati. Take kratke molitvice
zmoli otrok v prav kratkem času; zato naj se vsaki oče
toliko potrudi, tudi če ima še toliko opravila, da je prisoten
pri molitvi svojih otrok.

Dobro naj si pa zapomnijo slovenski roditelji, da svoje
otroke slovenski moliti uče, nikdar pa v tujem, nerazum¬
ljivem jeziku, kajti če otrok molitve ne razumi, tudi pobo¬
žen ni zraven in zastonj imenuje ime božje.

Rekli smo, da je zelo škodljivo in neumno, pustiti otroke
brez verskih pojmov vzrasti; napačno bilo bi pa tudi, če bi
otroke s filozofičnimi idejami, koje ima dotični oče, sezna¬
nili ; to ni za otroke.  Z Bogom naj se otrok tako pogo¬
varja, kakor s svojim očetom in tako ga mora prositi, kakor
lastnega očeta. Roditelji so namestniki božji, zato se morajo
kazati otroku kot neka višja duševna in nravna moč, da
pride otrok po njih do pojma božjega bitja in do verskega
spoznanja.

To ni samo za otroke, ampak mnogo bolj za nas ro¬
ditelje dobro, da se trdno oklenemo te misli; vsled tega

119

bodemo uže zaradi svojih otrok po večji nravni popolnosti
težili. S tem je ob jednem tudi povedano, kakošni naj bodo
prvi verski pojmi. „Kakor skrbe tvoj oče za te, za tvoje
brate in sestre, prav tako skrbi ljubi Bog za vse ljudi, ži¬
vali in rastline. Tvoj oče mnogo lahko store, kar ti ne moreš
narediti. Bog pa lahko vse stori, saj je ves svet iz nič
vstvaril. (Božja vsemogočnost.)  Tvoj oče vedo več,
kakor ti; tudi včasih uganejo, kaj misliš, ali če si kaj sla¬
bega storil; vse pa vidi ljubi Bog; on ve vedno, kaj misliš
ali počenjaš; to ve od vseh ljudi. (Bog je vsega  ve  d e n.)
Kakor te tvoj oče za vsako pregreho kaznujejo, tako dela
tudi Bog.“ (V sepra vičnost božja.)

Na ta način, pa ne najedenkrat, ampak vselej pri po¬
sebnih prilikah, naj dobiva otrok prvi verski pouk. Zakaj
pa? Zato, ker pri posebnih prilikah mnogo ložje na otroka
vplivamo, kakor brez tacih priložnosti. Nauk o svetosti in
vsegavednosti božji se prime otroka mnogo bolj po kacem
prestopku, kakor pa sploh; nauk o božji vsemogočnosti vpliva
na otroka mnogo bolj pri nevihti in hudi uri, kakor pa pri
lepem vremenu. Ge ima prav odrasli človek take naravne
prikazni za zjedinjenje naravnih moči in če nas prav veda
o tem natančno poučuje, kako se to godi, vendar za otroke
to  ni.  Za otroka velja le tisti Bog,  ki  ni preveč oddaljen
od nas, ampak se briga za ljudi ter otrok ž njim lahko na¬
ravnost občuje. Otrok naj se pogovarja z Bogom tako, kakor
s svojim očetom, to je: otrok naj moli.

Priporočila vredno je, če more otrok s svojimi in ne
z naučenimi besedami moliti, tako, kakor prosi lastnega
očeta s svojimi besedami. Tu lahko tako-le postopamo: Ka¬
dar gre otrok v posteljo, zahtevajmo, da sklene lepo svoji
ročici, potem naj pa mati glasno moli in prosi Boga, da bi
ga varoval po noči; če so oče, ali kdo drugi v družini bolan,
naj moli mati za zdravje njegovo; potem naj moli dalje:
„Ljubi Bog, obvaruj mojega otroka vsega hudega ter daj,
da bode pobožen in dober človek.“ Tudi za-se je treba mo¬
liti, da bi zamogli otroke svoje prav vzgojevati; in matere
se ne smejo sramovati, v pričo otrok glasno moliti.

120

Ni treba misliti, da trpi vsled tega naša veljava, ampak
otrok šele čuti prav dobro, kako dobro mislimo ž njim. Take
roditelje — tako mater — utisne si otrok na veke v spomin.
Ko počiva znabiti uže davno v hladnej zemlji, vender plava
otroku podoba svoje pobožne matere še vedno v njegovi
duši ter mu brani delati krivico in greh ter ga okrepča, da
se poboljša, če je zabredel v greh; iz tacega dečka postane
mož, ki tudi svoje otroke moliti uči.

Znano je, da mora biti molitev pobožna in zbrana,
malokedo pa verjame, kako zelo podpirajo zvunanja zna¬
menja to pobožnost. V mnogih družinah opravljajo otroci
kleče  svojo jutranjo in večerno molitev. Ta navada ni
neprimerna, vendar je bolje, če otrok ne moli vsaki dan
kleče, ampak v posebnih slučajih, n. pr. če je kedo v družini
bolan, ali če se pripeti kaka velika nesreča; če otrok le v
tacih slučajih kleče moli, je njegova molitev prav gotovo
mnogo bolj zbrana in pobožna, kakor če bi dan za dnevom
kleče svojo molitev opravljal. Ako otrok hudo greši, vzame
naj ga mati v posebno sobo, zapre za sabo vrata, naj po¬
klekne ter prav goreče prosi ljubega Boga,  da bi spre¬
obrnil njenega otroka na pravo pot; to se otroka bolj prime,
kakor še tako dolga pridiga in mnogo bolj vpliva nanj, kakor
še tako huda telesna kazen.

Da je sv. vera naj boljša in naj večja dragocenost
človekova, to nam mora pač vsakdo pritrditi. Ker je pa
sv. vera nekaj posebnega, zato ne smemo otroka prenaglo
obsuti z njenimi nauki. Mnogi roditelji store to z najboljšim
namenom; o  vsakdanjih rečeh pogovarjajo se vedno z ver¬
skega stališča; govore njim dolge pridige o bogaboječnosti,
pokorščini do Boga in njegovih zapovedih, o pobožnosti, po¬
nižnosti, o zahvali za prejete dobrote in o prošnji za odpu¬
ščanje grehov i. t. d. Take pridige še celo svojim otrokom
pišejo, če jih ni doma; na vseh štirih straneh nič druzega
ne pišejo, kakor o ljubem Bogu. Motijo se pa ti roditelji,
če mislijo, da taka opominjevanja na otroka dobro vplivajo,
ker navadno več škodujejo, kakor koristijo. Dosti slabo je,
če dobe na tako pismo n. pr. tak-le odgovor: „Vaše zadnje

121

pisanje me je jako razveselilo" i. t. d., dočim je sin pismo
prav mrzlo bral, ali ga pa še niti prebral ni. S takim pi¬
sanjem silijo roditelji svoje otroke k hinavščini. Mnogo boljše
. je torej, da otroka na potrebne čednosti navadimo, mesto
da bi ga k temu opominjevali.

K verski vzgoji spada tudi obiskovanje javne službe
božje. O tej točki so mnenja zelo različna. Dočim nekateri
trdijo, da naj otroci šele od 12. leta naprej obiskujejo redno
hišo božjo, pravijo zopet drugi, da smemo otroke pri šestili
letih in še mlajše uže se sabo voditi v cerkev. Pa niti prvo,
niti drugo ni merodajno. Nekateri otrok ni v stanu celi pri¬
digi slediti, čeprav je znabiti uže 14 ali 16 let star, na dru-
zega pa napravi uže v osmem letu njegove starosti služba
božja prav velik utis. Majhne otroke k pridigi voditi, je pa
popolnoma napačno. Kakor nam ni po velji, če vidimo majhne
otroke v gledišču, prav tako nam ni prav, če jih vidimo v
hiši božji; to pa zato, ker se ozirajo okrog sebe, motijo so¬
sede in svoje misli imajo pa Bog ve kje zbrane, le v cerkvi
ne ter se navadijo na ta način pasti lenobo v cerkvi.

Dobrodelnost je venec vseh čednosti.
Bodi molitev še tako pobožna, post, pokora in obiskovanje
cerkva nima nič vrednosti, če imamo pa zaprto srce svoje
trpljenju in potrebam svojega bližnjega. Zato moramo vce¬
piti čut dobrotljivosti uže zgodaj v sr c i h s voj i h
otrok.  „Ce imaš mnogo, daj mnogo; če imaš pa malo, daj
malo". Merodajen je pa v tem oziru gotovo najbolj vzgled
roditeljev. Roditelji, ki beračem trdosrčno in zaničljivo vrata
kažejo, ali jih še celo zmerjajo, ne smejo pričakovati, da bi
bili njihovi otroci dobrotljivi in usmiljeni do bližnjega. V
pričo otrok ne smemo pustiti berača nikdar brez daru od
hiše, tudi če je zdrav in krepak in smrdi po žganju, kajti
mej berači je mnogo tacih, ki ne prosjačijo vsled lastne
krivde, ampak jih je znabiti zadela kaka posebna nesreča
ali nezgoda ter njim pobrala njihovo imetje.

Dobro je tudi, da ne dajemo sami revežem darov, ampak
vselej po otrocih. Stara, ponošena oblačila naj otroci sami
razdele mej revne otroke. Roditelji store prav, če se z otroci

večkrat pogovarjajo, posebno v dolgih zimskih večerih, kako
vsakdo lahko revežem pomaga in kako Bog dobrotnike pla¬
čuje. Vcepimo svojim otrokom v srce, če jih Bog oblagodari
s posvetnim bogastvom, da naj se radi in pogosto spomi¬
njajo revežev, da naj pristopijo kot članovi dobrodelnim
društvom in take tudi sami ustanovljajo, da naj podpirajo
revne in nadarjene šolarje i. t. d. —

Otroka treba je tudi učiti, da samega sebe čisla ter
mu je ležeče na svoji časti. Pridnega in nravnega otroka
Smemo hvaliti, pa ne prepogosto. Roditelji naj otroke uče,
da dobro store, ne da bi bili pohvaljeni ali obdarovani, hu¬
dega in slabega naj se pa ogibajo, ne iz strahu pred kaznijo,
ampak iz spoštovanja do samega sebe in iz ljubezni do bliž¬
njega. Tudi moramo vaditi otroka uže zgodaj, da postane
sočuten in usmiljen. Nikdar ne smemo trpeti, da bi trpinčil
živali, kakor muhe, hrošče, pse, mačke i. t. d. Večkrat lahko
zapazimo, da ti mladi grešniki metuljem noge in krila po-
tržejo in potem na pol žive pomečljejo proč. Tacega otroka
moramo tako-le poučiti: „Ali bi se tebi dopadlo, če bi ti
kdo nogi in roki potrgal? Ali bi ne trpel najhujših bolečin?
Ali ne veš, da nedolžno živalico prav tako boli, kakor tebe?
Ne trpinči torej živali, ker občutijo ravno take bolečine,
kakor ti!“ Po zimi naj otroci ostanke z mize vrabcem in
drugim tičem po snegu potresajo. Ce zdrobimo skorjico kruha,
lahko ž njo prav mnogo lačnih in ozebljenih tičkov nasitimo.
Otroka, ki razdira tičja gnjezda, naj oče prav ojstro kaz¬
nujejo. Tudi med sabo ruvati in lučati z kamenji se otroci
ne smejo; to je znamenje surovosti.

Škodoželjnosti in veselja nad škodo tudi ne smemo
trpeti pri otrocih, to je znamenje trdosrčnosti in škodoželj¬
nega otroka moramo takoj kaznovati.

Pazljivi moramo biti tudi na pogovore, ki jih imajo
otroci med sabo. Pripeti se prav mnogokrat, da se dečki
med sabo prav grde reči pogovarjajo, kolnejo i. t. d. Roditelji
morajo postopati v tacili slučajih prav strogo in tudi palice
ne smejo varovati. Opominjati jih moramo pa n. pr. tako-le:

„Ali ti je ljubi Bog dal zato dar govorjenja, da govoriš tako

123

grde besede?" Tudi v gostilne ni treba otrok s sabo voditi,
zato ker tu več slabega slišijo, kakor dobrega in, kakor nas
uči skušnja, si otrok slabo prej zapomni in dlje obdrži v
spominu, kakor kaj dobrega in koristnega.

Tudi na vedenje otrok do starčkov, pohabljenih in
slaboumnih ljudi moramo strogo paziti. Pametno in prav' je,
če navadimo otroke na to, da vsacega starčka ali starko
lepo pozdravljajo. Ge sede otroci pred hišo ter pride mimo
star človek, naj takoj ustanejo. — Prava surovost je, če
otroci pohabljene ljudi zasmehujejo. V tacih slučajih moramo
otroka resno poučiti in če je treba, tudi z palico našvrkati.
..Kako moraš biti tako surov", začno naj roditelji, „da tega
nesrečnega človeka zasmehuješ? Hudo si se pregrešil. Ali
je to znabiti tvoja zahvala Bogu, da ti je dal zdrave ude?“
i. t. d.

čestokrat norčujejo se tudi otroci z slaboumnimi ljudmi.
Ge jih ti tudi sami izzivljejo, vendar moramo prav resno
posvariti otroke, da se ne smejo norčevati ž njimi. — „Poglej,
ljubi otrok, ta je nesrečen človek, kojemu se je v glavi
zmešalo. S takim človekom moramo imeti usmiljenje, naj
bode velik ali majhen, nikdar ga pa ne smemo zasmehovati ;
hvalimo Boga, da nam je dal zdrave čute ter priporočujmo
se sv. Duhu, da nam ohrani pravi um in pamet".

Versko vzgojeni otroci tudi do poslov niso neusmiljeni
in surovi. Roditelji ne smejo trpeti, da bi otroci poslom
ukazovali. Pripeti se Se celo, da posle tepejo, preklinjajo i. t. d.
V tacih slučajih, seveda v odsotnosti poslov, moramo otroke
opozoriti, da so posli prav taki ljudje, kakor mi in da so
tudi po podobi božji vstvarjeni. Pa tudi zato jih otroci ne
smejo zaničevati, ker so večji in starejši; vsak človek pa
uže zaradi tega zasluži spoštovanje, ker spolnuje dolžnosti
svojega stanu — ker opravlja vestno svojo službo. Dober
utis utegnejo napraviti znabiti nastopne besede: „Kako
moreš pač do poslov tako surov biti, ali znabiti uže veš, kaj
bodeš ti postal, ko bodeš zrastel ? Znabiti bodeš moral tudi
ti služiti in ali bi se tebi dopadlo, če bi te otroci vedno
nadlegovali?" —

124

Vse to, kar smo do sedaj opisali in mnogo mnogo več,
doseči je jedino mogoče na podlagi verske vzgoje. Vera je
tedaj tisti blagodejeni vir, iz kojega izvirajo vse kreposti —
vsa sreča človeška. Ona nam tudi pove, kaj je naš namen,
in kako naj ravnamo, da ga dosežemo. Naš namen je, zdru¬
žiti se enkrat s Stvarnikom. Ali združili se bodemo le, ako
živimo po njegovih zapovedih. — Vera je tedaj močen nagib
k nravnemu življenju. Ona izobražuje našo vest, kajti od¬
kriva nam, kaj je dobro in kaj je slabo, in užiga v nas do
dobrega ljubezen in do slabega stud. — Ona vpliva tudi na
naše srce, kajti goji' v njem vse one občutke, ki so vir kre¬
posti. — In slednjič krepi ona naš značaj, ker nas uči, da
ne smemo omahovati pri izpolnjevanji svojih dolžnosti.

Zato, krščanski roditelji, vzgajajte le po krščansko —
na verskej podlagi  — svoje otroke!

Kakor povsod, ima biti vzgojitelj tudi sam prepričan
o resnici verskih naukov. Njegova živa vera v Boga ima
biti vzgled otroku in v spodbudo.

On naj ne tirja le od otroka, da se ravna po teh pra¬
vilih, ampak da se ravna najprej on sam strogo po
naukih sv. vere.

14. Dekliška vzgoja.

Neizrečeno velike važnosti za človeštvo je dekliška
vzgoja. In kako tudi ne? Saj imajo deklice postati kedaj
matere in od mater odvisna je največ sreča rodu človeškega.
Povdarjali smo uže v prejšnjih odstavkih, da prava sreča,
časna in večna, izraste le na podlagi verske vzgoje.. Tudi
deklice moramo na tej podlagi vzgojevati. Vera izobražuje
v dekletu nravnost in sploh vse one kreposti, katere ima
imeti vsak dober človek. Zdanja domača vzgoja skrbi pa
le preveč za to, da se izobrazijo ženske za svet, da se znajo
obnašati v družbi, da so učene, dovtipne in predrzne. Ro¬
ditelji so ponosni na take hčere, ki se znajo dobro odrezati
kacemu možu, ter ga znajo s svojimi odgovori uganjati v
v kozji rog. Dobro in potrebno je, da je ženska bistroumna,

125

a svoj bister um naj uri in vadi na stvareh, ki spadajo v
nje delokrog. Nevarno je naravnost za njo, ako si ga bistri
na stvareh, katerih vsled svojih pomanjkljivih dušnih zmož¬
nosti nikdar popolnem prebaviti ne more. Ako se preveč
izobražuje njih urn, zanemarja se versko čustvo in sploh
srce. Dokler bodo naša dekleta namesto jutranje molitve,
brale eno ali dve poglavji iz kacega šušmarskega romana,
dokler se bodo mesto verskih resnic učile na pamet fizika-
ličnih hipotez, ostale bodo take, kakor so dan danes, nam¬
reč: predrzne, nevedne in sploh malopridne. Zato je treba
pri ženski vzgoji nastopiti vso drugo pot. Odpraviti je treba
iz nje vsako nepotrebnost ter ohraniti le to, kar je treba
ženski, „da bode dolgo živela in da se ji bode dobro godilo
na zemlji.”

Ali dobro se ji ne bode godilo, ako postane preučena
doktorica, ali kaj druzega jednacega. Iz preučene ženske
naredi se kaj rada neverna ženska. Iz nevernic postane ne¬
sramnica; in ta neha biti ženska. Vzemimo ženski vero, vza¬
memo ji ž njo tudi nje najdražji biser, nje vso ceno, nje
ves mik; kajti neverna ženska ne mika, ne navdušuje in
ne osreči nikogar. Zato utrdimo uže v mladem ženskinem srci
vero v Boga, utrdimo jo tako, da je ne bode lehko iztrebil
svet iz njega. To bodi naš namen pri vzgoji ženskega spola.

Omenili smo uže, da iz učene ženske napravi se kaj
rada neverna ženska. Ali poglejmo, kako se dandanes stva-
rijo učenjakinje. Dajejo jim vsakovrstne dušne hrane. Pre¬
dava se jim o kemiji, liziki, višji matematiki, logiki in psiho¬
logiji. Pač znano nam je, da ima ženska manj možganov,
nego mož; tedaj so tudi nje duševne zmožnosti na nižji sto¬
pinji nego pri moži. In ti predmetje tirjajo uže od moža
mnogo truda, velike pridnosti in globocega vtopljenja v nje.
Kako malo je mož, ki dobro razumo ta ali oni predmet! In
kaj bomo govorili o ženskih! Njih vednost, njih učenost za¬
ostane uže na mnogo nižji stopinji, nego vednost še tako
slabo talentiranega moža.

Ali to je gotovo, da si taka ženska mnogo domišlja o
sebi. Najprvo se misli vzvišeno nad svojimi tovaršicami, ki

126

se niso toliko učile, kakor ona. Potem se jame čutiti vzvi¬
šeno nad svojimi roditelji, kateri, se ve, niso študirali tako
visokih vednosti. Ne mara občevati ž njimi, sramuje se,
spremljati jih ; mnogokrat jih celo zataji.

In ženska, ki jame ravnati tako s svojimi roditelji, pre¬
lomi ob jednem tudi zvezo s svojim Bogom; kajti, ako ne
spoštuje onih, koje vidi, in ki so namestniki božji, kako
bode spoštovala onega, kogar ne vidi. In glej! — nevernica
je vstvarjena. — —

Gorje tedaj, ako ženski spol ne ostane veren in pobo¬
žen spol! Vera mu ni le potrebna v zveličanje, ampak je
tudi vir srečnemu in zadovoljnemu življenju.

Kako nesrečna je torej mati, kako peče jo vest dan
za dnevom, ako je vzgojevala svojo hčer napačno. Kako
nesrečen je pač mož, ki je dobil dekleta za ženo, s kojo
se ne more nič resnega pomeniti, koji je bila vse dosedanje
življenje igrača, domača hiša pa igralna soba ter se ni učila
nikdar spoznavati resnosti in skrbi življenja! Ali je mogoče
možu jedino srečo sveta, namreč srečno družbinsko življenje
na strani tako vzgojene deklic iskati in najti? Gotovo ne!
Srečno družbinsko življenje biva le tam, kjer ima gospo¬
dinja bister um, krepostno dušo, blago srce ter pravi pojem
o modri varičnosti in dobrem gospodinjstvu. Današnja mo¬
derna dekliška vzgoja gleda pa le bolj na vljudno govor¬
jenje, lepe priklone, lepo hojo, ples, drsanje, na obleko po
modi, igranje na glasovir, na francoski jezik itd. To je res
vse prav lepo, kar tudi mi popolnoma ne zavračamo, vendar
zdi se nam bolj potrebno in koristno, če zna gospodinja
skuhati dobro juho in pripraviti okusno kavo, kakor pa, če
zna svirati še tako težke komade na glasoviru, ali brati po-
hujšljive francoske romane.

V šoli se dandanes od deklic preveč zahteva, zato jih
učitelj z najboljšo voljo in vestjo ne more nobenega pred¬
meta temeljito navaditi. Velike koristi bilo bi za naše de¬
klice, ko bi se v šolah bolj ozirali na praktične potrebe v
življenju; zato bi bilo bolje, ko bi vsaj nekaj časa, kojega

127

potratijo za astronomijo, fiziko, kemijo, govorništvo, tuje
jezike, risanje itd. porabili za bolj potrebne učne predmete
in praktične spretnosti iz domačega življenja, n. pr. za lepo¬
pis, pravopis, spisje, računanje na pamet, slovensko slovstvo,
ženska ročna dela, kuharstvo itd.

Poglejmo si učenje tujih jezikov nekoliko bolj natančno!
Veliko zlatega časa zgubi deklica od 6. do 16. leta z uče¬
njem francoščine, angleščine in znabiti tudi še laščine! Ali
je k splošni omiki učenje teh jezikov res neobhodno potrebno?
Gotovo ne, in saj se pa tudi redko katera deklica navadi
natančno jednega teh jezikov govoriti. Znabiti se tu pa tam
kateri posreči, slovnično še precej dobro govoriti, a obče¬
valnega jezika pa gotovo ne zna in rojen Francoz se mora
zelo mučiti, da tako popačeno govorjenje rtizumi. Za fran¬
cosko branje pa tudi ta jezik ni potreben, ker najboljša fran-
cozka slovstvena dela prestavljena so uže v druge in tudi
v slovenski jezik. Le grdi in pohujšljivi francozki romani
niso pri nas vsi prestavljeni in za naše žene je pa najboljše,
da tacih umazanih in pregrešnih knjig ne bero. Kaj mislite,
da postanejo dekleta, ki so prošinjene z duhom francozkih
romanov, kedaj dobre matere? Ali morejo take matere svoje
otroke k dobremu, plemenitemu in lepemu napeljevati? Go¬
tovo ne! Menite 1 i, da taka žena spoštuje in ljubi svojega
moža? Tudi ne! —

Ko deklica nekoliko zraste in starejša postane, dobi
nekak nagon k temu, da hoče vse vedeti — vse brati.
Ta nagon ima za vzgojo dobro, pa tudi slabo stran, koja
je odvisna od vsebine branja in od časa, kolikor ga za to
porabi. Skoraj je bolje, da deklicam branje zabranjujerno,
kakor pa, da bi jih k temu še navduševali. Glede kakovosti
smemo deklicam le take knjige dovoljevati, ki so pisane v
modrem in poučnem duhu, n. pr. življenje in delovanje
vzglednih mož, potopisne črtice in izmej romanov le zgodo¬
vinske romane. Ena ali k večjem dve srednje veliki knjigi
zadostujeta črez in črez za jeden mesec,

Nekatere ženske so res prav strastne bralke. Marsi-
ktera tiči celi dan in še polovico noči' v knjigi, a gospo-

128

dinjstvo in vzgojo otrok prepušča pa deklam. Možu, seveda
kaj tacega ni po všeči in da bi se mu ne zamerila, naroči
dekli, da naj strogo pazi, kedaj pride mož domu in naj jo
takoj opozori, ali da znamenje, da vrže hitro knjigo proč
ter vzame delo v roko. Taka „učena“ žena je največja ne¬
sreča moževa in vse družine. Dela, delavnosti, reda, snage
in varičnosti ne pozna. Njej beži čas brez koristi naprej in
za gospodinjstvo rabi pa po jedno ali dve služkinji več,
kakor bi jih pa potrebovala, če bi sama delala; pa vendar
je še vse v največjem neredu. Mož najde v nedeljo prav
tako umazano obleko, kakoršno je slekel prejšnjo nedeljo;
srajca je še jedenkrat bolj raztrgana, kakor je bila, ko jo
je slekel, praznični črevlji so vsi plesnivi, sploh — vse
jemlje konec  in mož, ki ima znabiti majhne dohodke,
ne more svoje družine več preskrbovati, zabrede v dolgove
ali pa seže po tujem denarji ter uniči s tem samega sebe
in družino svojo.

In k e d o j e temu kriv?

„Preučena“ žena njegova, ki je vedno brala
nenravne romane, namesto, da bi pridno  gosp.o-
dinjala in vzgojevala otroke svoje!

Matere, pazite torej na svoje hčerke, da ne
postanejo strastne bralke!

Pripeti se tudi, da deklice svoje roditelje v tej zadevi
goljufajo. Štirinajstletna deklica sedi prav mirno v sobi, vsa
sklučena črez svoje knjige in zvezke, koje ima pred sabo
na mizi in v desnici drži pero. Mati pridejo prav po tihem
v sobo, da bi se prepričali o pridnosti svoje hčerke in res
najdejo jo sedečo pri šolskih knjigah. Po tihem gredo zopet
vun prav veselega obraza, ker se hčerka tako marljivo
uči. Pa kaj se je učila! Odprte knjige in zvezki bili so le
za goljufijo, pod njimi je bil pa skrit ostuden roman, v ko-
jega je bila deklica vsa vtopljena in zamišljena.

Pripeti se, da deklice pol noči in tudi celo noč bero.
Po 10. uri —■ ko uže vse spi — potegne po tihem svečo
izpod žimnice, jo prižge in bere dolgo po polu noči. In kaj
pa bere? Take knjige, kojih se boji in sramuje pri belem

129

dnevu brati. Ne samo, ker je polagoma srkala poguben strup
v se, na škodi je tudi v tem, ker je drugi dan vsa zaspana
in trudna ter ni vsled tega za nobeno delo.

Rekli smo, da najbolj pogubonosno branje za naše ženstvo
so romani. Vprašala bode morebiti marsikaka mati, kaj pa
je vendar roman? Na to ji prav lahko odgovorimo in sicer
tako-le: „Roman po liberalnem okusu je izmišljanja, ki iz¬
vira iz vrtoglavnega uma in okuženega srca“. Tu govorimo
namreč o pohujšljivih francozkih romanih. »Začenja se in
nadaljuje z meseno poželjivostjo ter konča po mnogih pre¬
grehah, pobojih, moritvah ali kaj podobnega, z zakonom.
Iz kakoršnih virov izhaja roman, taki sad obrodi večjidel
v svojih čitateljih in čitateljicah. Po pregrehah in premaganih
zaprekah zvezanem zakonu, v kojern pa nikoli ni tistega
raja, kakoršnega prenapeti kovači romanov popisujejo, čutijo
se taki ženini in neveste kmalo ogoljufane in tako okanjene,
da so v novem stanu popolnoma nezadovoljni in nesrečni,
ker niso stopili v zakon s krščansko, temveč s sanjarsko
pripravo — po šegi poželjivih prijateljev. Osmojena domiš¬
ljija zopet dalje sanjari in kjer se pisani romani navadno
končajo, tam se začno zakonski romani. Namesto medene
ljubezni, se pokaže strast in ker pri tacih ljudeh krščanske
ljubezni ni, se nasprotna nagnjenja grozno tepo, sanjari se
zopet o kaki novi sreči, oskruni in raztrga se dostikrat za¬
konska vez in kdo na svetu je bolj nesrečen, kakor taki
ljudje, kakoršnih imamo le preveč pred očmi, zlasti odkar
je začelo tudi ženstvo romane namesto kuhalnice
in ročnih del po rokah nositi."

Slovenci, hvala Bogu, do sedaj še nimamo tacih ro¬
manov, v nemški jezik jih je pa uže mnogo zatrošenih. In
kaj je konec po takem branji ? Nezadovoljnost, beraštvo,
samomor!

Obče je znano, da imajo ženske velik vpliv v človeški
družbi; prav zato moramo obračati največjo skrb na dekliško
vzgojo. Uže stvarnik dal je pri stvarjenju ženi prednost pred
možem, ker je ni vstvaril iz prsti, kakor moža, ampak iz

9

180

rebra moževega. Iz rebra moževega je vstvaril Gospod s
svojo božjo roko bitje, ki ima biti možu družica v življenji,
ter deliti ž njim kot kraljica kraljestvo sveta. Bog je vstvaril
novo delo svoje dobrote in ljubezni, nekaj veličastnega, po¬
polnoma dovršenega, bitje, koje je obdaril bogato z pleme¬
nitostjo, častjo, krasoto, ljubeznjivostjo in mikom, kar je
mogoče jedino le božjemu podobarju. In takemu bitju, ko-
jemu je podaril Bog uže pri stvarjenju vse prednosti, naj
bi mi ljudje odtegovali pri vzgoji svojo pozornost! Kako
lepa je vendar naloga materina, kako plemenite dolžnosti
ji je naložil Bog, ker ji je izročil nedolžne otroške duše v
vzgojo! —

Na vsacega prijatelja otrok napravi jako dober utis,
če vidi, da mlade deklice zjutraj svojini mlajšim bratcem
ali sestricam pomagajo oblačiti, ali če razumijo namesto
matere v prodajalnici potrebne stvari kupiti, če se dado po¬
rabiti tudi v kuhinji uže za kako majhno stvar, če znajo
pripraviti namesto matere mizo za kosilo, če popravljajo
vsaki dan vsaj jedno uro svoja in druga oblačila i. t. d., saj
ostane vrhu tega vedno še dosti časa za godbo, sprehod,
branje in druge zabave.

Tacih vzglednih deklic, hvala Bogu, ni malo, a vendar
je pa tudi dokaj nasprotnih.

Mlad uradnik se je oženil z najlepšo deklico v tistem
kraju, kjer je bival; bila je pa doma slabo vzgojena. Ko
pride prvi dan po poroki iz pisarne domu, najde svojo ženo
vso objokano; kosilo se ji je namreč popolnoma ponesrečilo,
kakor zjutraj zajutrek. „Kuhati ne znam“, tožila je svojemu
možu, „nisem se učila". Mož jo pomiri, ji poljubuje solze
po obrazu in ji obljubi, da bode vzel kuharico v hišo.

Pri vsakdanjem nakupovanji imela je žena zopet križe
in težave ter imela velike sitnosti z računanjem na pamet.
Ce sta veljali dve jajci 3 kr., ni znala zračuniti, koliko velja
12 jajec in v tacih slučajih je plačala toliko, kolikor je za¬
htevala prodajalka ali prodajalec. Večkrat je zgubila tudi
denar, ali ji je bil pa ukraden iz žepa. Ko necega dne ni
imela dekle s sabo, dala je koš z mesom, jajci, zelenjavo

131

i. t. d. prvemu dečku, ki ga je srečala ter mu naročila, da
naj vse to nese na njeno stanovanje; dala mu je tudi uže
naprej  darilo za njegov trud; deček gre potem s košem
navidezno proti njenemu stanovanju in ker gospa ni šla ž
njim, zginil je deček in koš. Pri kupovanji imela je tudi
navado, da je kupila vselej najslabše in najcenejše reči;
umeva se seveda ob sebi, da je bilo potem tudi vse veči¬
noma neužitno.

Da bi znala zakrpati perilo, zašivati oblačilo ali priši-
vati gumbo, o tem še govoriti ne smemo; pa tudi vse drugo
pri hiši je bilo v največjem neredu. Pač, moža na strani
take žene, ne smemo zavidati, a vendar se tu pa tam še
potrpi, če je žena pohlevna in potrpežljiva, gorje pa možu,
če dobi vrhu tega še kako hudobno Ksantipo; življenje po¬
stane mu pravi pekel. Koj prvi dan po poroki mora poslu¬
šati mož pridige izza gardin in ukaze, kakor: „Kaditi v sobi
ni dovoljeno, sploh pa želim, da moj mož nič ne kadi. Jesti
mora vsak človek, vendar pijača pa ni neobhodno potrebna
za življenje, zato je moja želja, da moj mož ne gre zvečer
nikdar v gostilno".

Noben berač ne dobi miloščine pri nji, ampak vsacega
zapodi z grdimi psovkami od hiše. Ge se ubogi dekli pripeti
nesreča, da ubije kak kozarec ali okrožnik, odtrga ji takoj
pri mali mesečni plači.

Take umazane in skope žene nastanejo navadno iz
tistih modrih (?) jednajst ali dvanajstletnih gospodičen (!),
ki mislijo, da so uže več, kakor oče in mati, se mešajo uže
v vsak pogovor odraslih ljudi, sprejemajo goste itd. Marsi¬
kateri roditelji so na te, prezgodaj dozorele hčerke jako po¬
nosni ter postanejo toliko zaslepljeni, da ne spoznajo, da iz
tacih deklic ne postanejo nikdar ponižne, pohlevne in ple¬
menite žene; kaj tacega si ne dado dopovedati, tudi, če bi
jim sam Bog to povedal ; skušnja pa uči, da 141etne deklice,
ki se še igrajo s punčikami, so mnogo več vredne, kakor
pa take 11- ali 121etne gospodične.

Zato pokladamo še jedenkrat vsem materam toplo na
srce, da naj obračajo največjo pozornost na vzgojo svojih

9 *

132

hčera. Vse, kar smo povedali o deški vzgoji, velja z malimi
izjemami tudi pri deklicah, le z deklicami moramo postopati
milejše; posebno dobro moramo paziti na vzgojo duha, srca,
značaja, dobrega in lepega ukusa, milosrčnosti i. t. d. Zraven
pa ne smemo pozabiti, da sama beseda in opominjevanje ne
zadostuje, ampak naj več izda materni vzgled.

Omenili smo uže, da moramo pri dekliški vzgoji zelo
gledati na gospodinjstvo in ročna dela. Nikdar ne smemo
pustiti, da bi naše hčerke pohajale brez dela. Še celo šest¬
letna deklica, sedeča pri materinem vznožji, šiva in dela
oblačilce za svojo punčiko iz cunj in zato bi bilo grdo, če
bi postopale večje deklice.

Do dvanajstega leta pečajo naj se deklice izven šol¬
skega časa z najpotrebnejšimi in najkoristnejšimi rečmi;
pletenje, kvačkanje, vezanje in šivanje naj bode njihovo
delo. Potem naj se uče po sobah pospravljati, prah brisati,
postiljati i. t. d.; na ta način postanejo bolj pripravne, moč¬
nejše in ponižnejše. Po dvanajstem letu pridejo pa na vrsto
bolj fina dela. V počitnicah vadijo naj se tudi kuharstva.
Nič ni za ženski spol bolj potrebno, kakor delo, ljubezen in
veselje do dela, koje pomiri vse strasti, prepodi vse skuš¬
njave ter stori človeka zadovoljnega in srečnega; iz lenobe
izvira pa nezadovoljnost, nesreča i. t. d.

Krepostne deklice niso nikdar lene in one, ki so od
nežne mladosti pravilno vzgojene, kojim je vkoreninjeno ve¬
selje do dela, ne postanejo nikdar sebične, nimajo veselja
do napuhnjenega lišpanja in dopadati drugim.

Vsak človek mora imeti veselje do kake stvari; brez
veselja mu ni moč živeti. Kdor nima veselja do dela, ga
mora pa kje drugod iskati. Kaj naj počne odrasla deklica,
ki ni navajena ostati doma, ki ne najde veselja v gospodinjstvu
ali ročnih delih? Ne ostaja ji druzega, kakor hoditi na spre¬
hode, v gledišča, na ples i. t. d., ali pa brati pohujšljive romane.

Nikakor ne zahtevamo, da bi sedele mlade deklice celi
dan sključene v sobi pri delu; saj je tudi drugod po hiši
in posebno v kuhinji mnogo opravka; vrhu tega ostane še
vedno dosti časa za sprehod, obiske, godbo i. t. d.

133

15. Vzgled,

Bogat posestnik z dežele se je namenil dati svoja dva
sina, stara 10 in 12 let, v mesto v šolo in sicer v zasobni
učni zavod, kjer bi dobivala hrano in potrebno vzgojo. V
to svrho povabi lastnika učnega zavoda v počitnicah k sebi,
da bi se pogovorila o plači in drugih potrebah. Vodja učnega
zavoda je vstregel rad tej želji, tembolj, da bi spoznal, kako
se obnašata njegova bodoča gojenca doma. Prav dobrih nad
si vodja ni dajal, saj ga je uže izučila skušnja, da, žalibog,
na domačo vzgojo v premnogih, posebno bogatih družinah,
premalo gledajo; vender, kaj tacega, kar je tu videl, vse-
jedno ni pričakoval. Uže predno je prišel v vas, zapazi pri
potoku dva razposajena paglavca (bila sta namreč sinova
zgoraj imenovanega posestnika), ki sta metala prav lepega
psička v vodo in ko je uboga žival zopet iz vode prišla,
vrgla sta jo zopet hitro nazaj. To se je ponavljalo več kakor
dvajsetkrat-, da jima je ubogi psiček naposled splaval na ono
stran ter tamkaj ves upehan obležal. Zdaj se obrneta ter
zagledata starega berača, ki je nesel vrečo milodarov na
rami. Hitro začneta ga obirati z grdimi psovkami, potegneta
mu vrečo z rame ter mu streseta po tleh vse milodare, za
koje je premolil toliko „očenašev“ in pretočil znabiti tudi
marsikako grenko solzo.

V tacem prizoru dobil jih je vodja, ko se je mimo
peljal in dečka ga debelo gledata, brez da bi vzel kedo
klobuk z glave. Na to jo vbereta za vozom ter začneta na
vse grlo kričati: „aha, obisk, obisk, danes bodemo pa dobro
jedli i. t. d.“

Pred hišo pozdravi vodjo hišna gospodinja ter začne
precej tožiti, kako težko ji je, ker bosta šla njena dva ljub-
čeka iz hiše. Dva otroka pobrala je uže smrt, nadaljuje go¬
spodinja, zato ta dva, kolikor le mogoče z lepo  vzgojuje.
„Pa z lepo  ne boste dosegli pri vzgoji dobrega vspeha“
odvrne ji vodja. „Skušnja nas uči“, nadaljuje vodja, „da
kolikor bolj strogo vzgojujejo roditelji svoje otroke, tembolj
ljubijo in spoštujejo taki otroci potem roditelje svoje“. —■

— 134

Zdaj se zaženeta dečka vsa potna, z razmeršenimi lasmi
in strgano obleko, meni nič tebi nič, v kuhinjo; jeden za¬
hteva kos mesa, drugi pa skodelico juhe. Ker njima kuharica
brž ne vstreže, začne jo mati zmerjati ter obkladati z »ne¬
umno gosko, šemo“ i. t. d. Zdaj skoči starejši sin k materi
ter ji pograbi kos slanine. „Ljubi moj otrok", začne mati,
„pa bi vendar menda lahko nekoliko časa počakal, saj oče
morajo biti v pol ure doma in potem bodemo vsi jedli".
„Jaz ne čakam pol ure, ampak jem, kedar sem lačen", od¬
vrne ji sin. Mlajši sin vzel si je med tem časom sam sko¬
delico juhe, se usede na sredo veže ter začne zabavljati čez
kuharico, ker mu ni dala takoj juhe. Gospodinja začne jo
na to še jedenkrat oštevati ter ji z žuganjem zabiva v glavo,
da naj ne pozabi, kedo je ona in kedo sta njena dva otroka.
„Romp“, zaropoče Skodelica po tleh ter se ubije in deček,
namesto da bi se ustrašil, se še prav sladko smeje na to.
„To je dobro, da se le nisi ustrašil 11  pravi mu mati.

Vodja učnega zavoda se je naveličal uže poslušati in
gledati tako vzgojo ter bi bil raje Bog ve kje, kakor pa v
tej hiši.

Na to prijaha gospodar domu. Prav kratko pozdravi
vodjo učnega zavoda in vpraša prav ponosno: ,,No, ali ste
se uže seznanili z mojima sinovoma? Kaj ne da, prav čvrsta
dečka sta? Pa pogumna, pogumna! Nikomur ne ostaneta
besede na dolgu. Od teh dveh se boste še Vi marsikaj na¬
učili. Ha, ha, ha, moja žena ju uže ugnati ne more! Ko bi
le videli, kako se jih posli boje; saj se pa ž njimi tudi nič
ne šalita; kdor si jima drzne zoperstavljati, takoj jo dobi z
bičem črez pleča. Res tak pogum imata in tako trdno voljo,
da uže lahko naprej rečem, da bodeta s časoma vsakemu
imponirala!“

„Kar mi sedaj pripovedujete, to vse je zoper pravila
dobre vzgoje; tudi sam sem se uže prepričal, da sta dečka
jako nenravnega vedenja, surova in trdosrčna. Živali se jima
nič ne smilijo, nesrečne in uboge ljudi zasmehujeta ter sta
prav za prav gospodarja v hiši.“

— 135  —

„No uže zopet tiste pulile pridige; prav tako poučevati
so nas hoteli tudi naši domači učitelji, kojih smo letos uže
štiri od hiše spodili. Hočete li, da bi bila otroka uže v teh
letih popolnoma obrzdana? Mladost je norost; sedaj morata
iznoreti, da bosta pozneje pametna; ha, ha, ha, jaz sem bil
še mnogo bolj poreden, kakor sta pa moja sinova, pa sem
le danes veleposestnik."

Na te besede povabi vodjo h kosilu! Stopivša v jedilno
sobo, sedela sta oba dečka uže pri mizi, zvonila z nogami
ter bobnala z žlico po okrožnikih. Konec mize stal je prav
lep stol na visocih nogah in blazinjenem naslonjalom. Na
levo in desno sedela sta gospoda sinova in šele potem oče
in mati. Sedaj se odpro vrata in starikasta pestunja prinese
na rokah šestletno deklico ter jo posadi na blazinjen stol.
,,Ali je otrok bolan, ker je tako bledih lic ?“ vpraša vodja.
„0, Bog ne daj, od samega sladkorja je taka; celi dan ne
je skoraj druzega, kakor sladkor", odgovori oče.

„Kako ti je pa ime, deklica?" vpraša jo vodja.

Nič odgovora.

„Koliko si pa stara?"

Zopet nič odgovora.

„0h, prosim, pustite, pustite v miru to malo revco",
oglasi se mati; „preveč boječa je; boji se Vas."

Na to so pričeli obedovati. Otroci dobili so prvi svoje
deleže; pa prav velike porcije in vina nič manj, kakor od¬
rasli. ,,Prav vesela sem", oglasi se zopet mati, „da danes
otroci tako radi jedo; vselej sem žalostna, kedar nečejo jesti."

Da bi otroci pred jedjo in po jedi molili, ali se zahvalili
svojim roditeljem, o tem ni bilo v tej družini ne duha ne
sluha.

„Ali otroci nikdar ne molijo ?“  vpraša vodja.

„Bežite, bežite, kedo dandanes moli pred jedjo in po
jedi! To ni več v navadi; k večjem pri kmetih, pri gospodi
pa ne!" odgovori gospodar.

„A tako?" odvrne na to vodja ter raje molči, ker je
spoznal, da s tacimi ljudmi govoriti o vzgoji, bilo bi zlivati
vodo v morje.

136

Potem poslovi se gospodar od vodje; poprej mu je pa
še naročil, da naj se zaradi plačila v zavodu zmeni z nje¬
govo ženo.

Dečka zginila sta uže davno iz hiše. Vodja gre na
sprehod in med potjo stopi v gostilno, da bi zvedel, kje je
prva poštna štacija in kedaj se odpelje pošta v mesto. Oba
dečka bila sta tudi v tej gostilni; starejši je kadil smodko,
mlajši pa cigareto. Gostilničar in njegova žena tožita čez ta
dva dečka, kako sta razposajena in razuzdana, tako da uže
ni moč več shajati ž njima. Pravita pa, da vsega tega kriva
je mati, ki jima daje preveč potuhe. Vodja sklene zatrdno,
da na noben način ne vzame teh dečkov v svoj zavod.

Gostilničar in njegova žena pripovedujeta nadalje, da
čestokrat tudi svojo mater tepeta in ko jo necega dne sta¬
rejši sin z nogo sune, vpraša ga mati: „Kaj, da me suješ
z nogo, saj nisem pes?" „Še mnogo manj si, kakor pes,
kajti naš ,Sultan 1  mi je ljubši, kakor ti", odvrne ji sin.

Klobase in druge jedi moramo skrivati, kakor pred
najhujšimi tatovi, nadaljuje gostilničarka. Mlajši pobalin odbil
je z palico najlepšemu petelinu, ki sem ga imela, obe nogi,
tako da je uboga žival poginila potem v velikih mukah.
Oče hotel ga je za to neusmiljeno početje ostro s šibo na-
švrkati, pa mu pade žena v roke, češ, še tega naj se manjka,
da bode moj otrok zaradi jednega petelina tepen; rajši sama
pretrpim to kazen, meniš li, da si bil ti boljši, ko si bil
mlad?

K tej slabi vzgoji pripomogel je pa tudi oče sam, ker
je pri obedu dečkoma večkrat pripovedoval, kako je bil v
svoji mladosti razuzdan in čimbolj nesramna in razposajena
sta bila dečka, tembolj se jima je oče smijal in Bog ne daj,
da bi se mu kedo drznil očitati, da napačno vzgojuje svoje
otroke.

Vodji učnega zavoda se je gnjusila taka domača vzgoja
do dnu srca in zato ni hotel iti potem nič več k tem ljudem
v hišo. Pa še mnogo več bi Vam lahko povedala o teh
ljudeh, nadaljuje gostilničarka. Povem naj Vam samo jedno
dogodbo.

137

Slabe pol ure od tu živi v gradu oskrbnik, gospod
Močnik. Obadva, gospod in gospa, sta jako ljubeznjiva in
prijazna ter imata jednajst let starega sina, kojega jako lepo
vzgojujeta. Mej rodbino Močnikovo in zgoraj opisanega vele¬
posestnika vlada pa velika razprtija in sovraštvo. Ženi vele¬
posestnika bila je oskrbnikova žena vse prenizka, da bi ob¬
čevala ž njo in radi te prevzetnosti se je je tudi oskrbni-
kovka ogibala. Pa tudi malemu Ivanu Močnikovemu bilo je
strogo prepovedano, občevati z razuzdanima sinovoma velepo¬
sestnika, zato, ker sta mu vedno nagajala, ga tepla in enkrat
še celo v vodo pahnila, kjer bi bil kmalo utonil, ko bi ne
bil slučajno prišel mimo vaški učitelj, ki je dečka potegnil
iz deročega potoka. In od tega dneva izvira razprtija med
tema dvema rodbinama.

Dognana resnica je, da iz slabo vzgojenih otrok, še
nikdo ni postal prida človek. Prav tako zgodilo se je tudi
s sinovoma našega veleposestnika.

V  mestu ni mogel dobiti nobene poštene družine, koja
bi vzela ta dva dečka na hrano in stanovaoje. Zato mu ni
preostajalo druzega, kakor napraviti lastno hiševanje. V' ta
namen najame veliko stanovanje in neko staro teto pa na¬
stavi kot gospodinjo svojima sinovoma. Teta bila je revna
ter odvisna od roditeljev teh dveh otrok. Častita bralka ali
bralec si lahko misli, kako ju je vsled tega tudi vzgojevala.
Gorje bi ji bilo, če bi si drznila odreči dečkoma le jedno
željo. Imela sta tudi domačega učitelja, koji jima je moral
izdelati vse domače naloge, da sta jih potem prepisovala.
O kaki samodelavnosti, mišljenji in trudu ni bilo pri obeh
ne duha ne sluha, dočim sta pa prav dobro umela, zaprav¬
ljati denar po sladčičarnah in pivarnah.

Cez nekoliko mesecev popraša oče v šoli, kako kaj
njegova sinova napredujeta. Učitelj mu tako-le odgovori:
„Ceprav sta Vaša sinova, posebno starejši, še precej nadar¬
jena, vendar v šoli jako slabo napredujeta; lena sta čez vso
mero ter ne vesta prav nič, kaj se pravi delati, ali vstrajati
pri delu.

138

„ Čudno!" odvrne oče; ,,saj je vendar naloga šole, da
vzbudi v otrocih veselje do dela."

„Gospod“, zaupije učitelj ves razdražen, „kaj mislite,
da bode šola v 3 ali 6 mesecih to popravila, v čemur greše
roditelji v 10. in 12. letih nad otroci doma vsaki dan? Pa
tudi zvunaj šole obnašata se Vaša sinova prav slabo; na
igriščih sta izmej vsih otrok naj bolj surova. Omeniti moram
tudi, da imata vedno preveč denarja, kojega zapravljata po
sladčičarnah in tudi pivovarnah. Mislite li, gospod moj, da
postanejo taki otroci, ki niso druzega vajeni, kakor jesti in
piti, kedaj prida ljudje? Ni čuda, ker imata vedno polno
denarja, da se nikdar nič ne učita!"

Oče odgovori ves osupnjen: „Nepričakovane vesti slišim
o svojih sinovih in vsemu temu kriva je moja žena, ki jima
daje vedno potuho in preveč denarja; v kratkem se morata
poboljšati in če ne, ju bodem tepel, da bosta črna."

„Najbolje bi bilo, če jih domu vzamete ter skušate z
pravilno domačo vzgojo popraviti, kar ste do sedaj zamu¬
dili", svetuje mu učitelj; „pa tudi za druge učence bilo bi
to dobro; saj Vam je znan pregovor: „„Slabi vzgledi popa¬
čijo dobre navade"". Z Bogom." — —

Ti sveti so očeta silno razburili; brez obotavljanja hiti
naravnost v gostilno, popije v naglici par kozarcev vina,
ukaže napreči in zdirja proti domu. Med potjo ustavi pred
sladčičarno ter popraša, če res njegova sinova sem zahajata.
Sladčičarnar mu vse pritrdi in pove tudi, da ju je uže dva¬
krat zasačil, ko sta sladkarije kradla.

„Torej tudi še kaj tacega moram slišati", vzdihne oče,
„rnoja otroka sta tatova!"

Kak ropot in kreg je bil potem doma, ne vemo, toliko
nam je pa znano, da je žena svojega moža kmalo pomirila
in potolažila. Dečkoma ukazala je na to zahajati v drugo slad-
čičarno in kakor prej, tako jima je tudi nadalje za hrbtom
očetovim pošiljala denar v mesto. —

Dečka se tudi sedaj nista nič bolje učila in roditelji
zvrgli so vzrok na učitelja ter upisali sinova v drugo šolo.

189

Pa tudi na tej šoli sedela sta po 2 in 3 leta v jednem raz¬
redu in ko ni vse nič pomagalo, vzeli so jih domu.

Sedaj sta bila stara 16 in 18 let. Skoraj vsaki dan sta
jahala v mesto. Tu sta po gostilnah in kavarnah igrala,
pušila najdražje srnodke, pila najboljša vina in potem zaha¬
jala po slaboglasnih, pregrešnih hišah. — — —

Starejši teh dveh gospodov sinov sedel je uže v 16. letu
na zatoženi klopi zaradi spolskega posilstva. Pa tudi mlajši
ni bil v tem oziru mnogo boljši. Necega dne — bilo je po
leti — ko je bila vsa družina pri obedu, vstopi v sobo stara
kmetska žena ter položi pred mlajšega sina novorojeno de¬
kletce, kojo je njena hči minulo noč porodila. Sin zaradi,
ker vedel je, kaj to pomeni, in žena se poslovi, brez da bi
dete s sabo vzela.-— Tableau! —

Naša povest vršila se je 1878. 1. Danes seveda je vse
predrugačeno. Milosrčna mati žanje, kar je sejala. Njen mož
počiva uže davno v hladnem grobu. Posestvo je bilo zadol¬
ženo ter prešlo v tuje roke in nesrečna mati je živela od
milodarov tujih ljudi. Starejši sin je bil pisar pri nečem
advokatu, mlajši je nosil časopise po hišah in hčerka je pa

pasla lenobo pri svoji materi ter brala romane.-

In naš Ivan Močnik ? Kaj se je pa ž njim zgodilo,
vprašal bode marsikdo? Tudi njemu pobrala je smrt očeta,
še predno je dokončal visoke šole na Dunaju, a danes je pa
gimnazijski profesor in doktor modroslovja. Njegova mati
vodi mu gospodinjstvo ter živi ž njo v prav otroški zastop-
nosti, jedinosti in miru. Kdor jih vidi na sprehodu, v gle¬
dišču, kdor vidi, kako neizmerno ljubi in spoštuje ta sin
svojo mater, mora nehote vsklikniti: „To je sin po volji
božji! Blagor materi, ki si je vzgojila tacega
otroka!" —

Bil je Silvestrov večer 1888. 1. Pri oknu zaduhle in
slabo razsvitljene podstrešne sobice sloni naša nekdanja ve¬
leposestnica. V rokah drži pismo svojega mlajšega sina, ki

140

jo naganja, da mu mora takoj poslati denarja, drugače umrje
od glada ali zmrzne. V postelji leži njena 21 letna hči ter
bere pohujšljiv roman, prestavljen iz francoščine. Spodaj na
ulici tava pa njeni starejši sin od žganjarije do žganjarije,

. češ, danes je Silvestrov večer, zato se ga moram prav dobro
nalezti. Poleg njega pridrdra lepa gosposka kočija; v njej
sedita naš dr. Ivan Močnik in njegova mati, ki sta name¬
njena v „Čitalnico“ na Silvestrovo veselico. Nekdanja vele¬
posestnica se hitro odmakne od okna in britke solze ulij o
se ji črez bledo, od skrbi in trpljenja razorano lice. — —

Kdo bi pričakoval pred 20. leti toliko premembe mej
tema dvema rodbinama! —

To so nasledki domače vzgoje! — Da, da,
kdor ne seje, tudi ne žanje in kdor slabo seje,
s1 abo žanje!

16 . O poklicu.

Glede izvolitve prihodnjega poklica ali stanu otroko¬
vega se roditelji tudi čestokrat pregreše. Koj pri rojstvu in
znabiti še celo pred rojstvom otrokovem določijo nekateri
abotni roditelji, kaj bode postal njihov ljubljenček in tega
sklepa se drže tudi v mnogih družinah strogo, seveda skoraj
vselej v nesrečo otrok. Ta oče pravi: „Moj sin bode na¬
slednik moj“. Zopet drugi določi, da bode njegov šestleten
otrok uradnik; zopet tretji želi, da postane njegov sin častnik
in mati uže sanja, kako ponosno stopa na strani svojega sina
v lepej častniški obleki in dolgo sabljo. Taki sklepi so res
neumni; to je račun brez oštirja, ker ne pomislijo, da mora
imeti otrok poleg zvunanjega tudi notranji  poklic. Na¬
pačno je tudi, če oče ali mati pravita: „Jaz svojega otroka
ne silim v noben stan; kar ga veseli, to naj pa postane".
Res ni dobro otroka siliti za kak stan, vendar je pa dolžnost
roditeljev, da mu razlože, kakošne težave ima ta ali oni stan.

Po končanih študijah naj si mlad mož v sporazumljenji
svojih roditeljev in učiteljev zbere svoj poklic, poprej pa
n i k d a r. N. pr.

141

„Kaj ne da, ljubi moj sin, ti bi bil rad vojak. To je
res lep stan, ki ima mnogo bliščečih zvunajnosti, vendar pa
nisi pomislil, da tvoji roditelji niso toliko premožni, da bi
te zamogli gmotno podpirati, kajti vojaške plače niso pre¬
več mastne."

„Pred nekaj časom si rekel, da bi postal rad profesor
naravoslovja, a zato je pa treba zopet dobre glave, če bi
želel kaj veljave imeti."

„Tudi za trgovski stan nisem preveč imet. Tudi tu je
silno težavno brez skrbi živeti; dandanes je preveč konku¬
rence".

„V obče pa moram reči, da je vsak stan svoje časti
vreden, da le dotičnik opravlja vestno dolžnosti svoje. Pre¬
mišljujmo n. pr. krojaški stan. Marsikdo se res rad norčuje
z krojačev, a vendar se nahajajo po mestih krojaški mojstri,
ki so si z pridnostjo napravili največjo trgovino in premo¬
ženje. “

Taki pogovori prav dobro vplivajo na mlade, neizkušene

ljudi.

17.  Sklep.

S tem razvil sem svoje in nazore družili o praktični
domači vzgoji. Marsikdo bi znabiti želel drugačno ureditev
tvarine in tudi glede jezika bi bilo kaj opomniti. Glavni
namen celemu spisu je pa jedro  in to pa ostane.

Kdo naj pa širi razumno domačo vzgojo med vse sloje
človeštva? Najprvo poklicani smo ljudski učitelji s preda¬
vanjem, poučevanjem, spisovanjetn poučljivih spisov o ra¬
zumni vzgoji in z razširjevanjem takih spisov delovati na
to, da se domača hiša zaveda svoje pedagogične naloge.

Potem je pa naloga vsakaterega človeka, da sodeluje
pri tej važnej nalogi človeštva, da postane meso in kri,
kar je razumno, resnično in dobro.


COBISS O


000ki044030 d