Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 Šilinga GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE V. b. b. Smo /.a enotnost vseh |>oštenih koroških Slovencev v borbi za našo bodočnost. Smo živ del slovenskega naroda, to hočemo ostati tudi v bodoče, kajti samo kot takšni lahko zaupamo v svoj obstoj. LETNIK VIL CELOVEC, SREDA, 3. DECEMBER 1952 ŠTEV. 85 (545) Volitve v Posarju — barometer razpoloženja Sklep posarske vlade, izvesti volitve v Posarju že sedaj, je razburil duhove v Zapadni Nemčiji, še bolj zavozlal že tako zapleteno po-sarsko vprašanje, onemogočil dejavnost pro-nemškim skupinam in dal še grenkejši priokus francosko-nemškim odnošajem. Datum za posarske volitve je sbil v resnici precej nerodno izbran. Nemška in francoska vlada sta še pred nedavnim vodili pogajanja o rešitvi posarskega vprašanja na temelju politične evropeizacije tega ozemlja. Ti razgovori niso dovedli do uspeha, ker v Bonnu vztrajajo na tem, da bi bilo treba Posarje izločiti iz gospodarske in carinske unije s Francijo, v Parizu pa o tem nočejo nič slišati. V takem položaju pa je posarska vlada razpisala deželne volitve, čeprav je bil kancler Adenauer predlagal, da bi bilo te za toliko časa odložene, dokler ne bi bil dosežen sporazum med Bonnom in Parizom. Zaradi tega razpisa so nedavno vse zapadnouemške stranke (razen kominformistov) prišle do skupnega zaključka, da hoče francoska vlada na teh volitvah še bolj utrditi svoj položaj v Posarju, še bolj oddvojiti to ozemlje od drugih nemških dežel, in so vladne in opozicijske stranke sklenile skupno protestno resolucijo proti posar-skim volitvam. Nedeljske volitve vsekakor dejansko niso bile popolnoma demokratične, kar je priznal tudi sam profrancoski ministrski predsednik Posarja J. Hoffmanu. V Bonnu jih (razen iz drugih vzrokov') tudi zaradi tega ne priznajo, pa tudi ne parlamenta, ki jo iz njih izšel. Ker je bil nastop nemškim strankam prepovedan in onemogočen, se je v predvolilni borbi v Posarju čez noč razvila močna agitacija, ki je z vsemi dovoljenimi pa tudi nedovoljenimi sredstvi propagirala oddajanje praznih lističev v volilne skrinjice. Namesto odkritega je imela Tudi madžarski diplomatski predstavnik v Beogradu nezaželen Ministrstvo za zunanje zadeve FLRJ je sporočilo, Hoffmannova vlada skritega, podtalnega nasprotnika, ki je užival podporo vseh zapadno-nemških strank. Nedeljske volitve v Posarju torej niso bile toliko pomembne glede tega, koliko mandatov so dobile razne priznane stranke Posarja. Rezultati so pomembnejši glede na to, kolikšna je bila .abstinenca in koliko je bilo oddanih belih glasovnic. Ti rezultati sicer ne morejo imeti nikakršnega plebiscitnega značaja, kot politični barometer razpoloženja v Posarju pa lahko vseeno veljajo. Za Nemce v Posarju je ta barometer daleč zaostal za njihovimi pričakovanji, hkrati pa presegel vsa še tako visoko napeta upanja pro-francoskcga posarskega režima, kajti Hoffmannova vlada je na volitvah odnesla prepričljivo zmago in dobila 55#/o vseh oddanih veljavnih glasov. Proti vsemu pričakovanju visoka volilna udeležba je znašala 93 °/o, od teh pa je bilo le 23 °/o glasov neveljavnih. Ostale veljavne glasove so pridobile: Socialistična stranka Po- j sarja 33 °/o, Kominformisti 9 °/o in Demokrat- j ska l judska stranka 3 *!/“• ----------v------------ Jugoslovanski narodi razpravljajo o osnutku 'novega ustavnega zakona Za dan republike so v Beogradu objavili osnutek novega ustavnega zakona, ki ga je izdelal Svet za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti pri vladi FLRJ pod vodstvom predsednika sveta, zunanjega ministra FLRJ Edv urda Kardelja. uvaja, le-ta predstavlja ustvarjalno sintezo či-niteljev revolucionarne francoske demokracije, Po novem ustavnem zakonu na čelu ljudske oblasti ne bo več zvezna vlada ampak Zvezni izvršilni svet s svojim predsednikom, ki je istočasno predsednik republike. Državne upravne posle, ki jih sedaj vodijo poedina ministrstva, bodo po novem zakonu vodili zvezni državni sekretarijati. Ljišdsko skupščino pa bosta Oktobrske revolucije ter progresivne poti dosedanjega razvoja demokracije z ene, in originalnih demokratičnih oblik, ki so nastale na lastnih jugoslovanskih tleh v dosedanjem razvoju jugoslovanske revolucije z druge strani. Slovenska kmečka zveza, Celovec, Wulfengasse 15 ima v ponedeljek, 8. decembra 1952. ob 9. uri dopoldne v mali dvorani Delavske zbornice v Celovcu svoj • redni letni POKRAJINSKI OBČNI ZBOR Vse delegate vabimo k zanesljivi udeležbi. POKRAJINSKI ODBOR tvorila Zvezni svet in Svet proizvajalcev, ki bosta na volitvah izvoljena posredno od ustreznih krajevnih ljudskih organov, preko okrajnih, oblastnih in republiških. Ob priložnosti objave osnutka novega ustavnega zakona je tovariš Kardelj napisal članek, s katerim razlaga ta osnutek. Namen objave osnutka, pravi Kardelj, je v tem, da se sproži široka javna diskusija s ciljem, da ga ljudstvo samo ter posamezne družbene organizacije ocenijo in dopolnijo z novimi predlogi ter da svoje ocene in predloge javijo Svetu za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Nato bo zvezna vlada izdelala končni predlog ter ga izročila verjetno že tekom 'druge polovice januarja Ljudski skupščini v razpravo in sklepanje. Nadalje pravi tov. Kardelj v svojem članku, da novi zakon ne bo kaka mojstrska pravna konstrukcija, niti slika jugoslovanskih ciljev za bodočnost, ampak odraz konkretnih družbenih odnosov, ki dandanes že obstojijo na osnovi velikih družbenih sprememb v zadnjih letih. Ali z drugimi besedami: „Zaščiia socialističnega pokreta pred njegovimi sovražniki ter zagotovitev svobode za njegov nadaljnji razvoj predstavlja temeljno točko novega ustavnega zakona. Pri tem zakon izhaja iz spoznanja, da je svoboden in neoviran razvoj socializma nemogoč brez demokratskih odnosov med ljudstvom, brez demokratičnega upravljanja v vseh družbenih organih, tako v gospodarskih kot v političnih, kulturnih in drugih."’ Omenjajoč referat maršala Tita na VI. kongresu ZKJ je tov. Kardelj ponovil njegove besede. da osnovna naloga jugoslovanskih komunistov ni v tem, da „uprayljajo“, marveč morajo usposobiti delovne množice za njihovo samoupravljanje ob osvobajanju družbenega sistema od kontrole državno-upravnega aparata, pri čem so že dosedanji rezultati presegli vsa optimistična pričakovanja. Kar se pa tiče demokratičnih oblik, ki jih novi zakon Na osnovi novega ustavnega zakona Jugoslavija ne postaja nekaka skupnost geografskih okrajev, kot so to ponekod tolmačili, ampak je in ostane enotni na znotraj povezani organizem ljudstva. „V tem smislu*" — končuje tov. Kardelj svoj članek — ,.predstavljajo sklepi VI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki jim je položil temelje tovariš Tito v svojem referatu, in novi ustavni zakon eno enotno in ne-razdružljivo celoto. S pravico lahko trdimo, da so odraz nove faze na poti socialističnega napredka v Jugoslaviji, ki jo na kratko lahko označimo kot zmago socializma nad državno-kapitalističnim birokratizmom. Delavski razred Jugoslavije ter vsi naši delovni ljudje so lahko ponosni, da so oni prvi v zgodovini na celi fronti svoje borbe odnesli to zmago." Anglijo skrbijo njene kolonije Angleška vlada si na vso moč prizadeva ob-« držati kolonije, ki čedalje bolj teže za neodvisnostjo. Za razna javna dela v kolonijah je odobrila 150 milijonov funtšterlingov. Od tega hrido poa-abili za elektrifikacijo kakih 24°/o, za graditev železnic in prometnih zvez 23°/o, za gradbena dela 22%>, za hidrotehnična 15°/o, za pristaniške naprave in instalacije 8°/o, za melioracijska dela 4°/o, za graditev letališč pa l°/o. Mnoga javna dela bodo prevzela privatna podjetja. Največje javno delo bo elektrarna v Ugandi. Zgradilo jo bo neko privatno podjetje in gradbeni stroški bodo znašali 14 milijonov funt-šterlingov. Občinski svet v Singapuru gradi elektrarno, ki bo veljala 11 milijonov funtšterlingov. V Ugandi grade cementarno, na Zlati obali razširjajo pristanišče, v Nigeriji grade več elektrarn, v Malaji grade letališče. Ciper, Trinidad in Tobago pa elektrificirajo. Vse to pa seveda ne bo moglo preprečiti zgodovinskega razvoja. Prej ali slej bo morala tudi Anglija živeti brez kolonij. Pred odločitvijo Volitve v državni in deželni zbor februarja prihodnjega leta ne bodo pomenilo važne odločitve samo za Avstrijo kot celoto. Tudi za nas koroške Slovence bodo nad vse pomembne. Saj bodo poleg različnih vprašanj splošne avstrijske politike odločale tudi o zadevah, ki so z našim položajem tesno povezane. Volitve morajo dati odgovor na celo vrsto gospodarskih vprašanj. Že danes ‘gleda naše prebivalstvo z zaskrbljenostjo na gospodarski razvoj v državi, na politiko podpiranja vseh mogočih špekulantov in bogatašev iz javnih sredstev, in to v prvi vrsti v škodo javnih del, in gospodarsko šibkejših državljanov, med katere spadajo po veliki večini vsi naši ljudje. Prav posebno si želimo ob volitvah tudi odgovor na vprašanje, ali bo tudi v bodoče trajalo gospodarsko zapostavljanje našega ozemlja, ki je dejansko sestavni del današnje politike zapostavljanja kmetov, ki si morajo pridelovati kruh s svojimi rokami, v korist veleposestniške gospode. Ob volitvah se bodo reševala tudi vprašanja naših narodnostnih pravic. Pred nekaj dnevi je koroški tisk razkril zaroto, ki jo pripravljajo najhujši nasprotniki slovenskega ljudstva na Koroškem. Predsednik OVP Raab je najavil, da po volitvah na Koroškem ne bo več koalicijske vlade, koroški voditelj OVP prezident Gruber je povedal, da bo njihov osnovni cilj, da po volitvah postavijo na Koroškem svojega deželnega glavarja. Jasno je, da to lahko dosežejo samo skupaj s VdU-jem, in jasno je prav tako, da je edini zašoviniste izuljch strank sprejemljivi kandidat lahko samo dr. Steinacher. Kaj bi pomenil prihod dr. Steinacherja, ali koga njemu enakega, za nas koroške Slovence, prav gotovo ni potrebno posebej razlagati. Da bi bil njegov prvi korak ukinitev uredbe o dvojezičnih šolah, je več kot gotovo. Pri volitvah bomo morali poleg vprašanj našega gospodarskega obstoja reševati tudi vprašanja našega narodnostnega obstoja. Prepričani smo, da bo v vseh teh vprašanjih naš glas zalegel toliko bolj, kolikor bolj bo enoten in odločen. Brez ozira na dejstvo, da imamo pač razne poglede na svet, stojimo danes pred odločitvijo, da dokažemo svojo enotno voljo v onih vprašanjih, ki so za vse skupaj enako važna, o vprašanjih naše bodočnosti. Smo torej za enotnost vseh poštenih koroških Slovencev v borbi za našo bodočnost. Toda res za takšno enotnost, ki bo nam koristila, ne pa škodovala. Nikakor ne moremo dovoliti, da bi se ponovila napaka iz nedavnih dni, ko smo s skupno listo dosegli 2000 glasov slovenskih kmetov in dva zastopnika v zbornici, pa je po volitvah uspelo zlorabiti našo enotnost za krepitev prav tistih sil, ki so za gospodarsko zapostavljanje naših ljudi v prvi vrsti odgovorne. Ena osnov, na kateri lahko in moramo ustvariti za važno odločitev svojo enotnost, mora biti prepričanje, da prav nas Slovence v prvi vrsti zanima vprašanje, kako preprečiti, da ne uspe zarota koroških šovinistov, ki bi radi spravili na najodgovornejše mesto v deželi svojega Steinacherja ali koga podobnega. In še v enem vprašanju si moramo biti na jasnem. Smo živ del slovenskega naroda, to hočemo ostati tudi v bodoče, kajti samo kot takšni lahko zaupamo v svoj obstoj. Kakršnakoli razdvojitev od matičnega dela našega naroda bi nujno privedla do našega propada. Kdorkoli danes poizkuša razdvajati koroške Slovence od njihovega narodnega telesa, kdor koli poizkuša prekiniti našo kulturno povezanost s celotnim slovenskim ljudstvom, kdor koli poizkuša onemogočiti ono dragoceno pomoč, ki nam jo v borbi za naše pravice daje mlada jugoslovanska zvezna republika, ta pomaga uresničevati načrte raznih Maier-Kaibitschev in Steinaeherjev, in seveda ne sme pričakovati, da mu bomo na ljubo neki nepravi enotnosti pri takšnem delu celo pomagali. Stran 2 Izseljenec iz Roža piše V svojem vsakdanjem življenju, ko nam preobilica skrbi in skoraj nepretrgano delo komaj dopušča, da se vsaj malo sprostimo in oddahnemo, imam včasih občutek, da so se med nami slovenskimi izseljenci že precej zrahljale tiste vezi, ki so nas pred desetimi leti v hitlerjevskih t a bon s c ih sirom rajha družile in trdno povezale ob skupni usodi tako rekoč v eno samo veliko družino. Kolikokrat smo si v pregnanstvu drug drugemu zagotavljali, da bomo ostali tudi za naprej nerazdružno povezani med seboj in da skupno prestanega trpljenja nikdar ne bomo pozabili. In vendar se mi včasih zdi. kot da je spomin na vse to že obdelel in da se samo še vsak zase pehamo skozi življenje, da se Samo še posamič tolčemo z bremeni, ki nam jih nalaga življenje v gospodarstvu, družini in poklicu, in da pozabljamo, da smo se po vrnitvi v domovino združili v svojo organizacijo z namenom, da bi v njej reševali vsa večja vprašanja, ki tarejo vsakega izmed nas in vse skupaj kot celoto. Izredni občni zbor Zveze slovenskih izseljencev pa mi je spet pregnal malodušje in me znova prepričal, da smo tudi še danes tako rekoč z nevidnimi nitmi povezani med seboj, čeprav smo razkropljeni daleč naokrog med Ziljo in Labudom, in čeprav z gotove strani zadnja leta ni manjkalo poskusov, da bi nas razdvojili. že dolgo nisem videl zbranih toliko znanih mi slovenskih rojakov, kakor na našem zboru v prostorni dvorani delavske zbornice v Celovcu. Več kakor tri sto nas je bilo, kar značl, da je skoro vsaka izseljeniška družina poslala svojega zastopnika. Res, to je bilo mogočno zborovanje slovenskih izseljencev, kakor je pravilno zapisal »Slovenski vestnik" v naslovu članka, v katerem je obširno poročal o našem zborovanju. Značilno pa je, da »Naš tednik-Kronika", ki trdi, da se tudi poteguje za pravice Slovencev in izseljencev, ni prinesel nobenega poročila o našem velikem zborovanju in da niti ni obvestil svojih bralcev vsaj ma kratko o vsebini resolucije, ki smo jo ob tej priložnosti soglasno sprejeli in odposlali na socialno ministrstvo na Dunaj. Mislim, da je Slovenski vestnik ustregel vsem izseljencem, ki so bili na zborovanju in tudi vsem njihovim družinam doma, da je priobčil celotno besedilo resolucije, v kateri je podrobno dokazano, da izseljenstvo za nas ni bilo prijetno letovišče, kakor trdijo nekateri nacisti, marveč nasilen odvzem svobode, vsled česar nam pripada prav tako odškodnina kakor vsem ostalim žrtvam nacizma, ki so bile v zaporih in jetnišni-cah. Da so pri Tedniku vse to enostavno zamolčali, si lahko razlagam samo s tem, da jim je zelo malo mar za to, ali bomo izseljenci s svojo borbo za naše pravice uspeli. Ali ne dajejo s svojim molkom potuho tistim, ki nam naše pravice odrekajo? Tudi na zborovanju samem sem opazil, da se gospodje pri Tedniku zelo malo brigajo za potrebe in težave izseljencev. Medtem ko je predsednik naše Zveze na začetku zborovanja mogel pozdraviti v naši sredi predsednika Demokratične fronte in sem videl na zborovanju tudi predsednika Zveze koroških partizanov, ni bilo nikjer opaziti koga izmed voditeljev tako imenovanega Narodnega sveta. Niti njihovega koroškega šefa ni bilo, čeprav so ga še pred nedavnim hvalisali v Tedniku kot nekakega prvega izseljenca, dasiravno je bil le premeščen na drugo službeno mesto, kar je le precej nekaj drugega kakor s culo v roki zapustiti dom in biti skozi tri leta dnevno izpostavljen SS-ov-skim priganjačem in lagerfirerjem! Ko sem pri sosedu listal po zadnji Kroniki, sem sicer opazil tudi članek o izseljencih. Toda o kakšnih izseljencih! Ne o naših družinah, ki so jih nacisti pregnali z domačij in rodne grude. Kakor vidimo, jih ja te ne zanimajo. Pač paf so jim zelo pri srcu tisti »izseljenci", ki jih ni nihče prisilno selil, ki jih ni nacizem pregnal iz domovine, marveč so kot emigranti skupno z nacisti zapustili Slovenijo in se sedaj potikajo pri nas in po zapadnčm svetu, vsem poštenim ljudem v nadlego, spotiko in breme. Tem bi belogardisti v Mohorjevi hiši očividno radi ustvarili v Celovcu »kulturno" središče, ker »zaradi razmer danes ne morejo imeti tistih vezi s Slovenijo, kakor si to želijo." Verjetno v svojih željah nimajo preveč poštenih namenov, da se jim zdijo vezi s Slovenijo tako nemogoče. Znano mi je namreč, da navezujejo pravi predvojni slovenski izseljenci, rudarji in delavci v Belgiji, Holandiji, Ameriki in drugod po svetu vedno bolj živahne stike s svojo domovino Slovenijo, da jo obiskujejo posamič in v skupinah in da ji celo z zbirkami in darili pomagajo pri gruditvi kulturnih in socialnih ustanov. 1 udi koroški Slovenci in slovenski izseljenci ne vemo ničesar o takih »razmerah", zaradi katerih bi nam bile vezi z matičnim narodom v Sloveniji onemogočene. Nasprotno, vedno več jih imamo, ker je taka povezava prirod-na, naravna in tudi potrebna, če se nočemo odtujiti svojemu narodu. Prav te vezi pa belogardistom pri Tedniku niso všeč in zato tudi nas slovenksih izseljen- j cev ne marajo. Preveč smo se pregrešili v njihovih očeh, ker smo obiskovali kmetijske viso- I košolske tedne, ker smo bili na Slovenskem I plesu, ker pošiljamo svoje otroke na letovanje v Jugoslavijo, ker naši študentje obiskujejo šole v Sloveniji, ker smo se letos z delegacijo udeležili v Mariboru desetletnice spomina na izseljevanje štajerskih Slovencev, ker smo za desetletnico naše izselitve občudovali Ljubljansko dramo v celovškem gledališču, ker se odkrito veselimo kulturnih gostovanj iz Slovenije, ker radi obiščemo znance in prijatelje širom Slovenije — kakor ste čisto pravilno zapisali v eni izmed zadnjih številk Slovenskega vestnika. Namesto vsega tega bi jim bilo pač bolj všeč, če bi postal Celovec »kulturno središče" vse bele garde, koroški Slovenci in naši izseljenci pa njen privesek. Ker jim to ne uspeva, so pa užaljeni in v svojem listu za nas nimajo več prostora, misleč, da se bo zaradi tega svet podrl. Pa se ne bo. Slovenski izseljenci smo na zadnjem velikem zboru znova pokazali, da se znamo za svoje pravice postaviti enotno in smo prepričani, da bomo z združenimi močmi in ob podpori vseh poštenih in zavednih Slavoncev in pravicoljubnih Avstrijcev dosegli to, kar nam gre. » K gornjemu dopisu izseljenca iz Roža dodajamo, da je o zboru izseljencev obširno poročal tudi tisk v Sloveniji. Morda se bodo uredniki pri Tedniku spet prali preti javnostjo, da niso bili informiram in povabljeni na občni zlxn\ Tozadevno smo vprašali odbornika ZSI. ki nam je pojasnil, da razen izseljencev nihče ni bil posebej povabljen, da pa sta bila Slovenski vestnik in Tednik-Kronika istočasno naprošena, da objavita vabilo na občni zbor in ko-mumikcj zadnje odborove seje. Naš list je olroje priobčil brez spremembe, Tednik pa je črtal važen odstavek, verjetno ker se ni hotel zameriti celovškim komimformistoni. s katerimi je celovška Mohorjeva v tako dobrih odnošajih, da so ji po propadu njihovo tiskarne odstopili tiskarski stroj. Pripominjamo, da tudi naš list ni dobil posebnega vabila na občni zbor ZSI, da pa smo smatrali za svojo novinarsko dolžnost, da smo kot list poslali svojega dopisnika, ki se je tudi potrudil, da je na zboru samem dobil sprejeto resolucijo. Veseli nas priznanje, da smo s svojim poročanjem ustregli izseljencem. Uredništvo Naši kmetje si osvajajo misel samopomoči Krajevni občni zbori Slovenske kmečke zve- | semenarske zadruge ze se v zadnjem času čedalje bolj razvijajo v široko spoznavanje potrebe, da se naše vasi, naše kmečko podeželje združi na poti samopomoči, ki jo gre Slovenska kmečka zveza. Na občne zbore v Slovenjem Plajberku, Selah, Kapli, Svečah, Podravljah, Bilčovsu, Ledenicah in Ločah je prišlo nepričakovano veliko število članov, ki so živahno razpravljali o tem, po kakšni poti bi bilo mogoče spraviti naše kmetije do višje donosnosti in do večje trdnosti. V najbolj zaostalih krajih je vzplamtelo živo zanimanje za delovanje Slovenske kmečke zveze in za sadove njenega dosedanjega delovanja. Veliko je zanimanja za preiskave zemlje, ki jih posreduje, in za gnojilne načrte, ki jih sestavlja na podlagi preiskav. V nadvse živahno razpravljanje preidejo na občnih zborih kmetje za koristi, ki jih SKZ posreduje potom živinorejskih zadrug, potom »Obvestil naprednih gospodarjev", praktikantov čez poletje in podobnih podrobnih akcij za koristi našega kmečkega ljudstva, podvig produkcije in olajšanje dela. To naraščanje zanimanja pa se kaže tudi v tem, da so po vseh teli krajih odbori poravnali tudi članarino Pokrajinskemu odboru in da so zagotovili vso svojo pomoč pri nadaljnjih akcijah SKZ, predvsem pri pripravi »Potujoče kmetijske šole", Kmetijskih visokošolskih tednov in gospodinjskih tečajev, mimo tega pa tudi pri organizaciji kmetijske proizvodnje. Stvarno pot SKZ, ki temelji na spoznanju, da bo našim kmetom samo toliko pomaganega, kolikor si bodo sami združeni pomagali, si prisvaja vedno večje število naših kmetov, s tem pa raste tudi vplivrin možnosti delovanja SKZ ter gospodarska moč naših kmetij. Pariz. — Finančni odbor francoske narodne skupščine je sprejel na zadnji seji osnutek francoskega proračuna, ki ga je predložila vlada. Odbor je zavrnil večino vladnih predlogov o davčni reformi, ki jih je predložil predsednik vlade Pinay v upanju, da bo tako ustvaril dopolnilna sredstva v znesku približno 50 milijard frankov. Skupni državni izdatki za leto 1953 znašajo po vladnih predlogih nad 3000 milijard frankov. Bonn. — Pomočnik ministra za zunanje zadeve FLRJ Bogdan Crnobrnja, ki se je mudil te dni v Zapadni Nemčiji ter veleposlanik FLRJ v Zapadni Nemčiji dr. Mladen Iveko-vič, sta obiskala kanclerja dr. Adenauerja ter se z njim razgovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi. — Prejšnji teden je bilo tu končano zasedanje Sveta mednarodne organizacije za poljedelstvo in prehrano (FAO). Na tem zasedanju, ki se je pričelo 17. t. m. so razpravljali o poljedelskem in prehrambenem položaju v svetu, o vprašanju ustvarjanja rezerv hrane na svetu za primer lakote. Sprejet je bil tudi proračun organizacije za leto 1953. Prihodnje zasedanje bo v začetku prihodnjega leta v Rimu. Jeruzalem. — Predstavnik izraelskega zunanjega ministrstva je izjavil, da so osebe, ki vdirajo iz arabskih držav na izraelsko ozemlje, ubile 14 in ranile 22 izraelskih državljanov od julija do oktobra t. 1. Oblast in kmetijska zbornica ščitita mesarje Cene za klavno živino še vedno padajo. V nekaterih zveznih deželah, predvsem na Tirolskem in Solnograškem, so vsled cenenega nakupa mesarji začeli zniževati cene. Talko so na primer na Tirolskem cene mesu v stalnem zniževanju in je teletina za 4 šilinge cenejša, kot je bila v poletnih mesecih. Na seji, ki jo je 28. novembra t. 1. imela oblast za cene sol-nograške deželne vlade z zastopniki obrtniške zbornice in cethovine mesarjev, so soglasno ugotovili, da so v zadnjem mesecu vsled nadaljnjega padanja cen klavne živine tudi primemo znižali ceno mesu. Kako pa je v tem pogledu na Koroškem? Razen nekaterih izjem se dižijo mesarji še vedno dstih cen, kakor so se jih držali, ko so kupovali vole po 11 in 12 šilingov. Pri ceni mesa se še nič ne pozna, da so voli v ceni padli na 8 in na 6 šil., klavne krave pa na 6 in 4 šilinge. Nobeden urad se ne zgane, da bi stopil na prste mesarjem, ki vtikajo v žep prekomerne dobičke na račun kmeta in delavca. Na Koroškem se nasprotno dogaja, da pošilja oblast orožnike k onim kmetom, ki koljejo živino doma in ki direktno prodajajo meso konzumentom po nižji ceni. Že v kriznih letih po 1930 so Icmetjo segli po samopomoči in klali svojo živino doma ter sami prodajali meso. To so jim dopuščala tako določila trgovskega ministrstva iz leta 1908, kakor tudi odlok koroškega deželnega glavarja iz leta 1929, Ko so se v letošnji jeseni kmetje te pravice pričeli spet v večji meri posluževati, so proti njim nastopili mesarji, deželna vlada pa je ta odlok iz leta 1929 v oktobru 1.1. razveljavila. Ker je pa ta ukrep povzročil ogorčenje s strani kmetov in tudi s strani delavstva, je prišlo ob sodelovanju kmetijske zbornice do novega odloka deželne vlade, po katerem sta zakolj živine in prodaja mesa kmetom izven domačega (kraja dovoljena samo v izjemnih primerih in samo do '3. aprila prihodnjega leta. Prodaja izven kmetije je nadalje dovoljena samo v krajih, kjer ni nobenega mesarja oziroma kjer mesarji nimajo stalne podružnice. OVP-jevski list »AUgemeine Bauernzeitung" je o tem zapisal, da je »s tem željam kmetov v veliki meri zadoščeno." Spričo tega, da so povsod tam, kjer je večje število konzumentov mesa, tudi mesarji, pa moramo reči, da se s takim odlokom merodajne oblasti in kmetijska zbornica ter imenovani OVP-jevski list niso postavili za zaščito letos težko preizkušenih kmetov in niti delavcev — temveč za zaščito dobičkarjev, onih mesarjev, ki cene za meso nočejo znižati. Na račun 'kmeta in delavca bodo taki mesarji lahko mirne duše in pod oblastno zaščito naprej zbijali ceno klavni živini, medtem pa delavcem, pri katerih se brezposelnost zlasti sedaj z dneva v dan veča, kradli bore šilinge iz žepa. Jhiž Una kratite, aoqe Uradni koroški časopis »Karntner Landes-zeitung" objavlja sledeče: V številki 45 iz leta 1952 »Našega tednika-Kronike *, ki izhaja v Celovcu, je bila v okviru članka „Sv. Lenart pri sedmih studencih" objavljena vest o dozdevni delni ukinitvi obrata na železniški progi Vrata—Megvarje—Trbiž za čas trajanja elektrifikacijskih del v zimskih mesecih, in da bo s tem v zvezi preložen osebni promet na cesto, tovorni promet pa preusmerjen preko kolodvorov Jesenice in Innichen. Ta vest je stvarno nepravilna ter v stanu, ne Je da zavede v zmoto potniško publiko in naročnike tovornega prevoza, marveč da tudi oškoduje Avstrijske zvezne železnice z odtegnitvijo teh potnikov in naročnikov. Dejansko ne 'bo niti potniški promet preložen na cesto, niti ne bo tovorni promet preusmerjen preko kolodvorov Jesenice ali Innichen. ‘A* Kje so tedn ikaši odnosno njihovi v naj večji meri belogardistični dopisniki pobrali neresnično vest o prekinitvi železniškega prometa med Vratmi in Trbižem, ni prav nič težko uganiti, saj take zlagane vesti in race že kar precej časa spušča 'kominformovski tislk na Ko. roškem. Da jih pa njihov »Tednik" hitro pobere in brez kakršne koli preverbe servira svojim bralcem, temu se tudi ni 'treba čuditi, kajti »gliha vkup štriha", kar sta ti dve »politični struji" predvsem glede na svoje pisarjenje proti Jugoslaviji in naprednejšemu delu 'koroških Slovencev že neštetokrat dokazali. j Fesfi iz Jugoslavije Razstava partizanske grafike V počastitev Dneva republike so v soboto, 29. novembra, v Moderni galeriji v Ljubljani odprli nov oddelek grafične zbirke: Narodnoosvobodilna borba v risbi in grafiki. Ta oddelek, ki je v celoti posvečen umetniški dejavnosti med narodnoosvobodilnim bojem, prikazuje gradivo, nastalo med leti 1941 in 1945, predvsem na terenu — v partizanih — ali pa v koncentracijskih taboriščih. Izbrana dela so tako po dokumentarni kot tudi po svoji umetniški vrednosti novo potrdilo pravilnega vrednotenja umetnosti med narodnoosvobodilnim bojem. Nova bolnišnica Na dan republike so v Slovenjgradcu odprli in izročili svojemu namenu novo bolnišnico. Pričeli so jo graditi že pred tremi leti. Za dokončanje gradbenih del so prispevali mnogi delovni kolektivi slovenjgraškega okraja čez tri milijone dinarjev. Nova bolnišnica ima 57 postelj in poleg drugih oddelkov tudi posebni ločeni oddelek za tuberkulozne bolnike. S tem so v mnogočem izboljšani pogoji za zdravljenje ljudi v tem okraju Slovenije, kjer so velika gradbišča in se razvija težka industrija. Film o življenju Italijanov v Jugoslaviji Ekipa »Jadran-filma" iz Zagreba je začela v Pulju s pripravami za snemanje novega dokumentarnega filma. V filmu bodo prikazali življenje italijanske narodne manjšine v Jugoslaviji. V mestih in krajih, kjer živijo Italijani, so osnovali posebne komisije, ki pripravljajo zgodovinski in drugi material, ki ga bodo uporabili pri snemanju tega filma. Predvidevajo, da 'bodo film zgotovili do poletja prihodnjega leta. Beograd. — Z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ je podpredsednik vlade FLRJ dr. Blagoje Neš,kovic razrešen dolžnosti pod* predsednika vlade FLRJ. Sreda, 3. november: Frančišek, Kw. Četrtek, 4. november: Barbara Petak, 5. november: Saba, opal SPOMINSKI DNEVI 3. 12. 1800 — Rojen v Vibi na Gorenjskem pe- snik France Prešeren — 1S67 Rojen v Ložu na Notranjskem humanist Fran Milčinski — 1818 Rojen higienik in začetnik moderne medicine Mate Pet-temhofer. 4. 12. 1798 — Umrl italijanski naravoslovec Ltdgi Gal varni, ki je odkril po njem imenovani električni tok — galvanizem — 1893 Rojen hrvatski 'knji ževniilk-revol\i -oionar Avgust Cesarec — 1926 Umrla slovenska slilcarica Ivana Kobilica. 5. 12. 1791 — Umrl na Dunaju skladatelj Wolf- gang Amadcus Mozart — 1884 Eden prvih slovenskih 'socialistov ŽeHezmiilkaT je tml obsojen na 8 let ječe, kazen so rou pozneje zvišali na 10 let. Ledenico Slovenska kmečka zveza je dne 17. novem- j bra tega leta pričela tudi pri nas z gospodinj-sko-kuharskim tečajem. Tečaj je v prostorih pri Ravšu v Spodnjih Borovljah in ga obiskuje 16 deklet in žena. Tečaj jo pod vodstvom učiteljice Milenke Šlaperjeve, ki je vodila s priznanim uspehom že več tečajev na Koroškem. Za organizacijo tečaja se je posebno potrudil naš Resman in skrbi tudi za potrebe meti tečajem. To njegovo prizadevanje, v zavesti, da se trudi za koristno stvar, je vsega priznanja vredno. Tečajnice kar dobro napredujejo in so uspehi z dneva v dan vidnejši. V soboto nameravajo prirediti že poskusno večerjo, da se bodo povabljeni lahko prepričali, kaj se učijo in koliko že znajo. Zdi se nam, da nas bodo vse povabile na zaključno prireditev in nas presenetile s pestro razstavo kuharske umetnosti in še z drugim sporedom. Sv. Lucija - Zgarajo vosca Minulo nedeljo smo ob zelo številni udeležbi žalnih gostov zanesli na domače pokopališče spoštovano in ugledno mater in ženo Marijo Valentinič, gospodinjo v znani gostilni pri Kožarju in jo izročili materi zemlji k zadnjemu počitku. Vzorna mati je preminula po dolgotrajni bolezni, ki jo je vdano prenašala. Vse svoje življenje je bila zvesta svojemu narodu in kot zavedna Slovenka ljubiteljica slovenskega tiska. Naročena je bila ter je brala do zadnjega „Slovenski vestnik". Kakor je bila sama neupogljiva in značajna, tako je s svojim možem vzgojila tudi precej številni naraščaj. Velika zasluga njenega materinega zgleda in vzgojne besede je, da so tudi vsi otroci zavedni člani slovenske narridne družine in so povsod na mestu, kjer je treba braniti življenjske narodne pravice. Pokojni dobri materi naj bo slovenska zemlja lahka in naj si spočije v miru od svojega trudapolnega, za druge žrtvovanega dela. Težko prizadetim žalostnim preostalim, možu in otrokom pa naše globoko sožalje! Sluga posluša gospodarja in kmalu prinese svetilko, hlebec in ključe podzemske temnice, a za njim stopa gospodar Tahi. Po temnem hodniku pod zemljo stopata do železnih vrat. Peter jih odklene in vstopi, za njim Tahi. Ko Peter dvigne svetilko, si mogel pregledati to strašno celico. Iz te kamnite škatle udari na vrata vlažen in smrdljiv zrak. Ponekod so bile gole kamnite stene pokrite z mahom in plesnijo, ponekod z vodo. V kotu je na gnili slami drhtel nekak klobčič, živo bitje, menda človek. Da, da, človek je. Izpod krvavih zmečkanih krp :je videti človeško kožo, noge so rdeče in višnjeve, ozeble-in nabrekle. Tudi roke vidiš, suhe in bele, ki so se krčevito zakopale v slamo. Morebiti pa je to zver? Nekaj živega je, zakaj zdaj zadrhti, zdaj zastoka in zagrgra. Je človek, je; zakaj pod črnimi, okrvavljenimi lasmi, ki so se prilepili na čelo, se vidi sivo bledo lice. Kakor da so ga izpile kače. Modrc suhe ustnice so zijale, a iz njih mole zobje. Temne oči gore ko besnemu psu, in se vrte. Klobčič zdaj vzdihne, zdaj renči. Toda kot prikovan je na zemljo. Kako ne bi bil? Človek že peti dan ni jedel ne pil. Razvoj, tehnika in organizacija avstrijskih zveznih železnic Nastanek železniškega prometa je eden izmeti mejnikov v dogajanju zgodovine človeštva in je življenje narodov v temeljih preusmeril. Hitri razvoj industrije, trgovine, velemest in gospodarskih središč bi bil brez železnic nemogoč. Stara Avstrija je bila ena izmed prvih držav na kontinentu, ki je izgradila prvo javno železnico na liniji Linz—Bud-weis vsekakor takrat še s konjsko vprego. Leta 1842, torej pred 110 leti, je imela Avstrija že 378 km železniške proge. Danes razpolagajo avstrijske zvezne železnice s progovnim omrežjem 1028 kilometrov, na katerem je okoli petina omrežja opremljena z električnim pogonom. V veliki večini potekajo avstrijske železniške linije v hribovitem ozemlju s številnimi mostovi, viadukti in predori, ki so v zimskem času stalno izpostavljene neprilikam snežnih zametov in plazov, ker zahteva vedno pripravljenost železniškega osebja, da spravi železniške tire spet v zmogljivo stanje. Razstava avstrijskih zveznih železnic, ki so jo minulo soboto odprli v prostorih restavracije Celovškega kolodvora, nudi vpogled v ogromen obrat železnic, v katerem so zastopani do malega vsi poklici. Na laika napravi ta tabelarično razkazana ugotovitev močan vtis. Vse številne panoge železniških podjetij stremijo za tem naj bi vlaki in k železniški upravi spadajoči avtobusi in nekaj ladij na Bodenskem in \Volfganskem jezeru vozili čim hitreje, varno in nudili v osebnem prometu, ki znaša 24 odstotkov celotnega prometa, tridi vsakovrstne ugodnosti. Zvezne železnice so dosegle, da je čas vožnje vedno krajši kakor je razvidno iz naslednjega primera: Leta 1947 je trajala vožnja iz Celovca v Innsbruck 14 ur 35 minut, danes pa samo še 7 ur 22 minut. Železnice so presegle tudi število prevoženih kilometrov v primeri z letom 1937, kakor je narastlo tudi število potnikov in obseg tovornega prometa. Za Šmarjola pri Pliberka M inuli petek je obiskal gospod in jsko-kuhar-ski tečaj pri Jurju predsednik občinskega odbora Slovenske kmečke zveze Kos Janez. Tečajnice in voditeljica tečaja so se Kosu za njegov obisk in pozdrav iskreno zahvalile in mu dale priložnost, da si je ogledal mnogovrstno delo in trud v tečaju, katerega cilj je, da posreduje med kmečka dekleta potrebno gospodinjsko strokovno in drugo koristno znanje. Kos se je o delu v tečaju zelo pohvalno izrazil in poudaril svoje veselje, da je Pokrajinski odbor SKZ omogočil, da imamo enkrat tudi v Šrnar-jeti gospodinjski tečaj. Ob slovesu je Kos želel tečaju, da bi dosegel čim boljši uspeh. Bilčovs Če prebiramo razne časopise, tedaj pač beremo v njih razna več ali manj vznemirljiva poročila. Po celem svetu nekaj vre in nikakor ni mogoče tnditi, da je to pojav medsebojnega razumevanja in prijateljskega sodelovanja. Da bi pri vsem tem mogli govoriti še o kaki medsebojni ljubezni, ki naj bi vladala med narodi sveta, o tem niti govora ni. Tudi pri nas v naši avstrijski državi se pripravlja po raznih strankinih taborih na borbo, ki se bo, pa se je deloma tudi že pričela, za zmago pri prihodnjih državno- in deželnozborskih volitvah. Vse to ustvarja tudi v naši okolici neko mržnjo, če že ne sovraštvo do sočloveka, ki je mogoče drugačnega naziranja kot njegov sosed. Taka je torej slika po svetu in okoli nas. Pa bi bralci našega Vestnika mogoče radovedni vprašali, ja kako je pa pri vas? Naj vam čisto odkrito povemo, pri nas se ne gledamo po strani, ampak radi se imamo. Kot dokaz za to vam danes sporočamo kar o osmih porokah in veselih hojsetih. Ali mogoče mislite, da se kje vzamejo v zakon ljudje, ki se nimab radi, o kaj še, ljubezen žene ljudi skupaj in te ljubezni pač na svetu tako manjka. Torej, kot povedano, letošnjo jesen smo se pri nas kar po vrsti ženili. Začel je prvi p. d. mladi Mežnar v Želučah. ki jo pripeljal na Tahi se z rokami opira v boke in se postavi pred klobčič kakor pes, ki stoji pred mrtvo divjadjo. Iz oči mu ko ogenj sijejo sovraštvo, prezir in zverinska krutost. „Oj, mili gosli Ivan! Kako ti je? Dobro?" se roga Tahi. „Vode!“ zastoka ujetnik in razširi oči. „GIej hudiča, pozabili smo nanjo," odgovori Tahi, „zato pa smo ti prinesli svežega kruhka, bel je jej kum! Gotovo si lačen." In vrže ujetniku hlebec. Ta se zdrzne in kakor tla ga je pognala kvišku čarobna moč sede, zagrabi oberoč hlebec ko opica in ga začne žvečiti in hrustati ter ga hlastno poje do zadnje mrvice. Nato začne težko dihati in zastoka skozi solze: ..Prosim, prosim, dajte mi papir — oporoka — za ženo — za deoo — oh! oh! Dajte!" Tahi ne Odgovori ničesar. „Prosim, prosim," dvigne ujetnik roke in razkreči suhe prste: ,,Duhovna, duhovna pokličite, za pet božjih ran duhovna!" „Da;j, oče, pokliči duhovna," se oglasi Ga-vro, ki se je bil iz radovednosti od nekod priplazil do temnice, „Poberi se neumnež," zareži Tahi na sina, ,,mar misliš, da bodo farške coprnije temu kmečkemu psu odprle rajska vrata? Nič!" Ujetnika spreleti groza, trese se bolj in bolj, usta široko zijajo in se pene, stegne sc- in zastoka še enkrat: ,.Vodč ... vrije . .. čreva gore . .. kruh gori .. . vode . . . vo .. . vo ... . in truplo pade svoj dom Frančiško Žnidar iz Moščenice. Mladi Mehar v Velinji vesi je šel po p. d. Ti-n jakovo N a ni jo na Mali gori. Celo izven fare pridejo po naša dekleta. Tako je p. d. mladi Kocijan v Plešerki, fara Hodiše, odpeljal na svoj dom p.