V daljavo. Ljubav ima lahke nožice — li v noči so ji zrastla krila? in splula je ko val tančice in se na njen obraz spustila, jo lahno poljubila v lice, odprla ji oči je sinje — le v duši čutim nje stopinje . V mesečini. Na tvoj obraz je pala mesečina . . . In kot čez kamen se studenčnica igra, svetloba ti na licih trepeta in tihe misli, ki jih nosiš v dnu srca, tak bojne kakor luč razlita čez kostanje, tak sladke in tihotne kakor sanje . . . Ko v senco tvojih las obraz sem skril, sem njih opojno radost pil. France Bevk. Naš jug. Približale spet so se dolge noči, Ves jug je zagrnjen v gost oblak: prekrižale nade najsolnčnejših dni . . . naj solnca nikdar več ne uzre siromak. Molk nam stiska srce. Molk nam stiska srce. A po teh nočeh bo dan prisijal, in solncu roke siromak bo podal: spet pelo bo naše srce. Vekoslao Skuhala.