KATOLJSK CERKVEN LIST. „Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po posti za celo leto 4 gld. Mkr, /.a pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta 1 jrl .'{O ki . V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2gl., za certert leta 1 gi.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..Iunica' dan poprej. Tečaj XXXVI. V Ljubljani, 10. listopada 1883. List 46. Rožni venec ga je redil. Nedavno so čitatelji lahko povzeli iz „Danice," kako so z molitvijo sv. roženkranca bile velike zmage dobljene, cele dežele rešene. Danes pa naj povemo resnično dogodbo, ki kaže, kako ta zveličavna molitev rešuje, smerti, obvaruje nesreče posamezne ljudi. „Send-bote" v Avgsburgu obširno popisuje, kar naj tukaj povem saj bolj v posnetku. Francoski seržant piše: Bil sem s svojim polkom v Rimu, ko je bila 1. 1870 vojska napovedana. Bili smo poklicani na Francosko, v dan Sedanske vojske smo bili v Mezierih in smo slišali germenje topov. Po mnogih bitvah so nas odpravili v Vitry. Napravljali smo razne obrambne okope, pa čujoči sovražniki so naše delavce znepokojevali. K temu si je sovražnik nabral naj spretniših pruskih in parskih strelcev. Priplazili so se po vsih naj manjših tokavah. čepeli za germi, ali pa so v zemljo jame skopali in od ondod naše dela opazovali; ako je pa kteri naših neprevidno blizo zašel, so ga precej imeli na muhi in nikoli niso cilja zgrešili. Potem so kar naglo zginili. Naš viši vodnik hoče z enakim djanjem unim kljubovati. Poiskal si je radovoljcev, v streljanji vajenih. Tudi jaz sem bil sprejet med „enfants perdus" (zgubljene vojake). Bilo nam je do neke določene daljave splaziti se in sovražnika opazovati, ne da bi nas on spazil. Streljati nam je samo takrat zapovedal, kedar bi si bili svesti sovražnika zadeti, zato da ne bi smodnika nepotrebno tratili. Slednje, kar nam je vodja posebno zaterdil, je bilo to, da naj prej ko mogoče po svojem poslu odidemo, da sovražnika prehitimo. Poveljnik je rekel: „Bodite na preži, kolikor mogoče in pomislite, da vas obdajajo sovražniki, kateri se vas ne bodo usmilili." Nekoliko pred jutranjo žarijo sem odšel in se po vsih štirih plazil po strugi izsušenega potoka, puško sem imel poprek čez herbet obešeno, in nekoliko suhorja v torbi. Za pasom sem imel revolver in daljnogled. Opletena steklenica polna kave, je dopolnovala moje okovarstvo. Prepovedali so nam tobak pušiti, stati, in tudi kak šum zagnatiti. Blizo debelega drevesa, ki je stalo sredi germičevja, sem ostal. Hitro se ogledam po planjavi, kje da sem. Choisj-le-Roi je bilo pred menoj. Reka „Sein" je tekla ob levi strani, terdnjava Ivry stala za menoj. — Poiskal sem si tukaj ležišča, da bom opazoval sovražnika. Z bodalom (bajonetom) nekoliko tla raz-grebem, naredim majhen kupček in potresem ga s suhim listjem; naredim si potem skozi kuper luknjice, da bom opazoval, ne da bi me kedo vidil. Vsa naprava je bila sicer majhna, pa v takem slučaji ni bilo drugač mogoče. Cez četert ure sein hotel okolico bolje preiskati. Okoli 50 metrov od mene je bilo zatišje, ki je deržalo čez polje, katero je bilo od krogelj vse razrito. Cesta je peljala nekoliko ob razdertem germovji; tu in tam so ležala posekana drevesa. Veliki kosi ruši ne. globoke brazde in razvaline dveh pogorelih hiš so dajale okolici žalosten značaj. Po nesreči steza ni peljala s potokom ravnomtrno. Zatorej bi bili sovražniki od ene strani lahko na-me streljali. Ker se je potok vil, zatoraj nisem mogel posebno daleč viditi. Da bi pozabil, da morebiti kaki Prusi na-me merijo, sem se skušal z naj neznatnišimi rečmi motiti. Res sem pozabil na smert, katera mi je pretila vsak trenutek. Opazoval sem mravljo, katera je veliko breme vlekla: občudoval sem lepega hrošča, kateri je razpel zeleni kriljuti in odletel. V terdujavi Ivry iu v terdnjavi Charentan so topovi zamolklo gromeli. slišal sera pokanje pušk v Garause-Boeufs-u in v Mulin-Saquetu. granate so mi žvižgale čez glavo in so se na vseh straneh razletovale. Pa vse to mi ni moglo zbegati pozornosti do mravlje in hrošča. Pri vsem tem vendar nisem pozabil svoje naloge. Ura je minula in še ena potem, ter sem že obupoval nad svojim poklicem. Kar zagledam za drevesom v klancu, kakor se mi je zdelo, človeško roko; zdaj se je pokazala, zdaj je zopet izginila. Kmalo sem bil prepričan, da je sovražnik blizu mene. Vzel sem daljnogled in zagledal moško glavo iu roke tako blizu mene, da sem se kar zganil. On mene ni videl. Sedel je na tleh, z glavo slonel na levi roki, z drugo je pa po tleli berskal. Menda je pozabil svoje naloge. Bil je mlad Bavarec, golobrad, belkastih kratkih las, obraza prav poštenega. Akoravno je bil v vojaški obleki, se mu je vendar poznalo, da je kmetiški sin, čegar misli so gotovo bile v daljni domovini, /al mi je bilo. da sem primoran, ga vstreliti. Vzel sem puško, na desno koleno pokleknil in nameril ; vendar sem toliko počakal, da bi se mi dobro nastavil. Prav v serce sem ga hotel zadeti, da bi nič bolečin ne čutil. (To bi ne bilo keršansko; če ga samo rani, se vender lahko še na smert pripravlja ali tudi pri življenji ostane.) Bavarec je pogledal na vse strani, pa me vendar ni zagledal. Ko si je bil svest, da nikogar ni tam blizo, je vzel usnjat mošnjiček iz žepa, ga odperl in potegnil nekaj iz njega. Da vidim, kaj ima, položim puško na tla in vzamem mali daljnogled v roko. Bavarec je imel molek (roženkranc) med persti; vstane, poklekne na obe koleni, se prekriža in se mi prav kakor nalaš nastavlja. Vojni nagon me spodbode, zopet sežem po puško in namerjam. Videl sem ga pred cevko z nekoliko nagnjeno glavo, oči so bile obernjene proti nebu. Molil je in jagode rožnega venca si ubiral. Kaj se je godilo v mojem sercu? Sam ne vem. Kot kristjanu mi je kri vrela; zdelo se mi je, da so svitli žarki iz nebes lili na njegovo čelo; zdelo se mi je celo, da v zlatem oblaku proti nebu plava. Neka sveta prikazen me je bila vsega v oblast vzela, in puška mi je padla iz rok. Bavarec se je gotovo vernil v svojo domovino in še mislil ni, da mu je molitev življenje otela. Tisti trenotek, ko se je umaknil, sem tudi jaz zapustil svoje mesto. Neprevidoma ste mi prizvižgali dve kroglji mimo ušes. Urno se ozrem, pa nisem mogel spaziti, od kod ste prišli. Brez dvoma me je obvarovala molitev unega vojaka. Čertioe iz rimokatoliike liturgike. (Po K. L. — P. Hrisigon.) 1. Darilnik (navadno altar, oltar, od „altare", alta ara, pri drugih Jugoslovenih žertvenik, v gerškem jeziku thysioterion, od thyo, darovati) je v cerkveni službi nekoliko viša miza, na kteri se opravlja nekervava daritev nove zaveze. Darilnik (altar) je v hiši Božji središče, kakor je dar središče vsega bogoslužja. Darilnik je po tem takem tako star kakor dar sam, on pa se v staro-davnosti enačuje s človeštvom. Najstarejši darilniki so bili persteui, zemljeni, najpervo postavljani pod vedrim nebom na planem, v hramih (templih). Po sedanji rabi cerkveni se napravljajo darilniki iz kamena, kovi, marmorja iu drugih tvarin, razne visokosti in različnih oblik. 2. Kakor je bil pervi darilnik kerščanski — miza pri zadnji večerji — iz lesa, tako so v pervih časih kerščanstva služili za sveto bogoslužje leseni darilniki. Se dandanašnji se hrani v laterauski baziliki altar sv. Petra, ki je iz priprostega mehkega lesa. Zdaj je okrušen in obdan z lepim marmorjem. V katakombah so se našli prenosni darilniki, kteri so se za ročaje mogli prenašati od groba do groba tega ali onega mučenika. 3. V katakombah so se posluževali za darilnike v najstarejši dobi sv. Cerkve sarkofagov pokritih s ploščo. Tudi pozneje, ko so kristjani imeli že svoje cerkve, deržali so se taiste šege. Kristjaui so jemali iz katakomb svete mučeniške ostanke, devali jih v starinske kopel ne (thermske) banje (kadi), pokrivali s ploščami, in take kadi so jim služile za altarje. Da so kristjani iz poganskih zidin jemali za darilnike gradiva, temu se v poznejšem času niso niti cesarji upirali. Tako se še danes bere na enem stebru sv. Janeza lateranskega napis: „Iz templa Jupitra kapitolinskega;" na darilnikovem stebru v frančiškanski cerkvi aracoeliski je napis: „Iz spavnice cesarjev." 4. Ko je bilo kerščaustvo dobilo popolno svobodo, so bili že prav zgodaj v rabi stalno stoječi Tilniki. Že četerti naslednik sv. Petra, to je sv. Evarist (101), je zahteval od cerkva, da naj postavljajo altarje kame-nite, ter naj jih posvečujejo škofje. V časih preganjanja služil je kristjanom za altar vsak veči kamen ali viša miza, primerilo se je celo, da se je sv. maša darovala na persih raučenikovih. (Sv. Lucijan Antijohijski, umeri (1. 312.) Še po preganjanjih so imeli kristjani do 6. stoletja lesene altarje. Ti darilniki so bili zavoljo spomina na toliko škofov in mučenikov kristjanom tolikanj mili, da se je kristjan onega časa težko ločil od takih darilnikov. Kader se je vernil sv. Cerkvi mir, so zidali lepe temple, ter postavljali še lepše darilnike. 5. Proti vzhodu — pravijo ss. očetje — cerkveni so apostoli učili kristjane moliti. Zavoljo tega so bili tudi v najstarejših cerkvah altarji postavljeni proti vzhodu, vendar tako, da je služabnik darujoči sveti dar z obrazom gledal proti vernim. Po tem takem je bil darilnik v starejši dobi na zahodu, tako da je darujoči služabnik gledati mogel ob enem z verniki proti vzhodu. Od 12. stoletja počenši so jeli darilnike postavljati na vzhodnem delu cerkve, da je bil mašnik, kakor še dandanes ves, tudi z obrazom obernjen proti vzhodu. 6. V pervih časih, kakor je bil le en pastir, tako je bil v cerkvah tudi le en darilnik. Na samem je stal v svetišču. Za njim je bilo mesto za škofa, to pa so obdajali sedeži za drugo služečo duhovščino. Stara bo-goljubna šega, da se novozavezni dar daruje nad ostanki katerega mučenika, je uterjena z odločbo papeža Feliksa I. Od te dobe so se altarji stavili navadno ali nad grobom kakega mučenika, ali pa nad krypto, kjer so se hranile ss. koščice mučenikove v petem stebru, postavljenem v sredini pod ploščo darilnikovo (ta navada se nahaja v vzhodni cerkvi še dandanašnje), ali pa so naredili (ta navada se širi še danes) posebni „sepulchrum" v gornji plošči darilnikovi. (Od todi današnji od cerkve zapovedani „altare portatile" za one darilnike, kteri se od škofa ne posvečujejo.) 7. V pervi dobi kerščanske umetnosti so se nad darilniki vzdigale olepšave v podobi hrama. Te hrame so večinoma deržali stebri. To olepšavo je zagrinjalo (po uačinu starozaveznega svetišča) zagrinjalo. Razpelo (britka martra, crucifix) je bilo tako postavljeno, da se je zmeraj videlo, pred njim pa je visel svetilnik v podobi krone. Obstranski deli darilnikovi so bili že v naj starejšem času olepšani s symbolnimi liki. Spredaj na darilniku so dosti zgodaj obešali zavese, kterim mi pravimo „antipendia." Od 12. in 13. veka naprej so bili darilniki v svetišču pomaknjeni k vzhodnemu zidu. Ilramovni lik na darilniku se je v teku časa prenaredil v sedauje „svetohranišče" (tabernaculum.) 8. Darilnik je podoba one mize, na kteri je Jezus pervikrat delil sv. obhajilo. Darilnik spominja na križ, na kterem je Zveličar za vse človeštvo točil svojo kri; on spominja na Kalvarijo in grob; v pravem pomenu je „svetinja nad svetinjami" (sanctum sanctorum) nove zaveze, sedež in prestol milosti Gospodovih. Ker ima darilnik tolik pomen, zato je Cerkev z ojstrimi predpisi odločila, iz kake tvari, v kakošni podobi in kako se ima staviti v katoliški cerkvi. (J. Darilnik ima podstavek (stipes) in ploščo (tabula). Plošča ima biti iz enega kamena, poveršina dobro izdletena in zglajena. Ako ni tolike plošče, zadostuje. da se plošča zloži iz manjih kamenitih plošč. Na plošči, ki se ima posvetiti, je pet enakih križcev. Štirje so udleteni na ogleh, peti je v sredi, in sicer nad izdolbino, kamor se devajo ss. ostanki, shranjeni v stekleni posodici, ta pa spet djana v cinkasto škatljico. Njo denejo v izdolbino plošče, ter jo pokrijejo s kamenim pokrovcem. Po cerkvenih ukazih ima plošča biti pokrita s tremi pokrivali, lanenimi ali konoplenimi. Gorqje pokrivalo ima kriti celo ploščo, daljni dve pokrivali pa morete pokrivati v manjem obsegu svete koščice, ali tudi le „altare portatile." To je ojstra, od sv. zbora za obrede tolikrat ponovljena odloka. Ta pokrivala imajo v liturgiki spominjati na tisti „velum," v kteri je bil zavit mertvi Gospod v grobu. Razen tega se na darilniku ne smejo pogrešati kanonične ploščice (stavnik*) (pult) ali blazina za mašne bukve, najmanj dva svečnika za voščene sveče, na sredi altarja razpelo (križ, britka martra), da ga morejo videti vsi verniki od daleč. Naposled imej vsaki altar vsaj eno stopnjico. 10. Na glavnem darilniku je „svetohranišče" (ta-bernaculum). Ono služi za hranjenje posvečenih delcev, svetih Hostij, za obhajilo vernim. Cerkvene odredbe nalagajo, da svetohranišče bodi čim prostornejše, da se ▼ njem more hraniti razen monštranice (ostensorium) tudi delnik (ciborium). Biti mora tabernakelj iz kovine, marmorja, lesa; najboljše pa je, ako je obložen s to-polovimi ali verbovimi deščicami, kakoršne najbolj odvračajo vlago. V srednjem veku posvečevani delci niso bili hranjeni v svetohranišču, ampak v neki pripravi, podobni golobici, pred njim. Razun te navade je bila v cerkvi tudi ta šega, da monštranica ali ciborium, sta se hranila v posebni, lepo okinčani izdolbini zraven glavnega darilnika v obstranskem zidu. Srednji vek je ta svetohranišča imenoval „sacramentaria." V določilih svetega Stola pa se ne hvalijo „sacramentaria," ampak se sploh priporočajo „tabernacula" na oltarju. Cerkvene naredbe hočejo, da naj bodo pod razpelom na sredi darilnika, in sicer zaperta s spretnimi vratici. Sedanje stavbarstvo je odbralo, po željah cerkvenih, dvojna vra-tica, ktera se morajo odpirati tudi brez podnožja. Starejša vratica na zavoj obsojajo cerkveni predpisi, kakor tudi rabljivost. 11. Blizu velikega darilnika, na listovi strani, je navadno mizica v podobi majhnega altarja. Ta mizica (kredencija) služi pri slovesni maši za razno bogoslužno orodje (kelih, bukve za branje listov in evangelijev . . .). Kridencija more biti stalna, ali premakljiva, in pregernjena do tal. Na nji naj se ne hranijo svete koščice, tudi naj se ne postavljajo nanjo veči svečniki. 12. V najstarejši dobi je imela vsaka cerkev le po en darilnik, kteri je bil večinoma postavljen v svetišču, na samem. V tečaju časa, ko so se v cerkev jemali ostanki več trupel svetnikov božjih, se je pomnožilo tudi število altarjev. Altarji so se pomnožili tudi z zidanjem kapel. Tako je v katakombi sv. Praetekstata en „cubiculum" s tremi altarji. Pozneje so ostajali pri tem številu; po mnogih cerkvah pa nahajamo že prav zgodaj po več kot tri altarje. Sama cerkev sv. Petra v Rimu jih ima 29, stolna cerkev v Sebilji celo 80. (Konec prib.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Vincenška družba in njena delavnost. „Marijaniše" itd.) V nedeljo, 11. nov., je imela družba sv. Vincencija svoj občni zbor v deški sirotišnici, „Marijanišu." Predsednik kan. pl. dr. Gogala je pozdravil gospode in gospč, ki so počastili zbor, in razložil je dvojni namen zborovanja ter govoril blizo tako-le: Lansko leto je sklepala družba z občnim zborom še drugo slovesnost, blagoslovili so namreč premilostjivi gosp. knezoškof novo deško sirotišnico, bilo je današnji dan, v praznik Marijnega varstva, in dobila je sirotišnica premilo ime „Marijna hiša, Collegium Maria-num." Tudi to leto sklepamo z občnim zborom še *) Ri ga »ploh priporoča že doitojanstro službe božje. drugo slovesnost, ter želimo počastiti petdesetletnico družbe sv. Vincencija. Porabimo nekoliko to priložnost in ozrimo se nazaj na začetek te preimenitne družbe. Bilo je samo osem mladenčev, ki so pa za človeški rod več storili, kakor marsikatera zmagonosna vojska. Tem blagim mladenčem, ki so bili slušatelji Pariške univerze, nikakor ni bilo po volji, da je v tistem času sv. vera in keršanska ljubezen tako pojemala, in združili so se v prelepi namen boriti se za najbolj potrebne zaklade, ki osrečujejo ne le za čas, ampak tudi za večnost. Zbirali so se vsaki teden, imeli so učene govore, posvetovali so se, kako pri tej ali uni priliki zagovarjati sv. vero, katera se je mnogokrat napadala ali celo zasmehovala. Bili so to pravi apologeti, iskreni zagovorniki sv. vere, zbore pa, v katerih so se posvetovali, so imenovali konierence. Nekega dne predlaga eden izmed njih, slavni Friderik Ozanam, naj bi se vsadila tudi tako potrebna sadica keršanske ljubezni, katera ima obroditi mnogo lepega sadu in prepričati svet o notranji lepoti in blagosti sv. keršanske vere, ker dela bolj zamorejo pričati, kakor še tako lepe besede. Vstanovila se je tako dobrodelna družba, katera je štela 8 delavnih udov in bila tudi imenovana konferenca ter je bila izročena varstvu sv. Vincencija Pavljanskega. Zgodilo se je to meseca majnika 1. 1833, katero je tedaj rojstno leto naše družbe. Bog pa je gledal z dopadajenjem na malo družbo in podelil ji je poseben blagoslov. Razširila se je v kratkem času po mestih in tergih francoske dežele, prestopila je še tisto leto meje domovine ter si pridobila v teku teh 50 let skoraj celi keršanski svet. Sedaj šteje družba 5000 konferenc, in ako šteje slednja konferenca le 10 delavnih udov, ima družba 50.000 mož, ki hočejo boljšati žalostni družbinski stan današnjega časa v keršanskem duhu. Kar nas pa mora s posebnim veseljem navdajati, je ginljivi način, po katerem se ima petdesetletnica po celem svetu obhajati. Zapovedalo je namreč centralno predsedništvo, da naj delavni udje obhajajo to prelepo slovesnost s skupno sv. mašo in s svetim obhajilom, ker tako za dobijo po milosti sv. Očeta Leona XIII popolnoma odpustke. Povabijo naj se k tej slovesnosti tudi vsi dobrotniki, kakor tudi vsi ubogi, katere družba podpira, da se tudi vdeležijo svetih odpustkov. Dogovorile ste se obe konferenci Ljubljanske družbe, da se bo ta cerkvena slovesnost obhajala prihodnjo nedeljo ob sedmih v cerkvi Jezusovega presv. Serca. Povabljeni so tedaj vsi delavni udje, vsi dobrotniki in ubogi, kateri dobivajo podporo od družbe. Dalje veleva centralno predsedništvo, da naj se povsod, kjer je vpeljana družba, opravijo 3 svete maše, perva v zahvalo za vse sprejete milosti in dobrote, druga za vse žive delavne ude, dobrotnike in od družbe podpirane uboge, in tretja za vse mertve ude cele družbe po širokem svetu. Priserčno veselje napolnuje naše serce, ako pomislimo, da se bo kakih 10 do 12 tisuč maš opravilo za nebeški blagoslov in za blagor vseh, ki so z družbo v zavezi. — Drugi del programa, ki ga danes obravnavamo, je občni zbor, čigar glavni namen je, vsaj nekoliko pojasniti vse oddelke, da se pokaže sedanji stan, svetla in temna stran naše družbe. Obsega pa družba pet delov, ki imajo posebni delokrog in posebno blagajnico. Ti deli so: 1) deška sirotišnica, 2) konferenca sv. Nikolaja, 3) konferenca sv. Jakoba, 4) deško zavetišče, 5) opravilni svet. Največ dela. skerbi in darežljivosti vzrokuje družbi sirotišnica, obeta ji pa tudi največ sadu, kajti kakoršna je mladost, taka bo prihodnost. Težek je začetek in velike so potrebe, ki so nas prisilile povsod, tudi zunaj dežele, pomoči iskati. Pri prošnjah, ki so šle križem # svet, sta se posebno trudila gospoda brata Fran in Ferdinand Omejic. katerima se spodobi zaslužena zahvala. Tudi gosp. pl. Lašan je z dobrim vspehom delal, da se nakloni sirotišnici tako potrebne pomoči. Nabralo se je tako zunaj naše dežele nekaj čez 4000 gld., v deželi pa so nam pomagale nabirati darove gospe in gospodičine zavetnice in domači darovi znašajo skorej ravno toliko; dobila je tedaj sirotišnica to leto od dobrotnikov v deželi in zunaj dežele 8052 gld. Od te svote se je plačalo nekaj rokodelcem, ki še niso popolnoma izplačani; nekaj za hrano in hišno opravo, 4000 pa se je plačalo na dolg, ki se je. hvala Bogu, od 19.000 skerčil do 15.000 gld. Sirot je imela družba pretečeno leto »JO; za nekatere izmed njih je dobila nekaj plačila po 2—8 gld., polovica pa je živela od darov milih dobrotnikov. Obiskovali so dečki javne šole in skoraj vsi so šolsko leto srečno končali; 14 jih je z odliko izdelalo, tudi drugi so prestopili v višji razred razun štirih, pa tudi med temi je zaostal en sam vsled lastnega zadolženja. Viditi je iz tega pojasnjenja, da je sicer družba že veliko storila za sirote, da ji pa ostaja še velika in težka naloga. Še vedno jo dolgovi tlačijo, še vedno pogreša tako potrebne domače kapele in željno pričakuje srečnega časa, da konča delo in prizida še ostalo tretjino sirotišnice. (Konec prih.) Iz Sorice. Zazvonili so sv. Oče (tako ste rekli gosp. vredni k. ko ste imeli slavnostni govor v Stari Loki o priliki novih zvonov na roženvenško nedeljo) vesoljnemu katoliškemu svetu, naj meseca oktobra obnaja posebno pobožnost sv. rožnega venca. Mogočni glas iz Rima našel je pa tudi v naših hribih prelep odmev. Ker je bilo našemu kraju primernejši, obhajali smo to pobožnost. razun nedelj in nekaterih sopraznikov, zvečer po Ave-Marije zvoneuji. Dasiravuo pa je prebivalstvo naše fare zelo raztreseno, vendar se je vsaki večer zbralo čuda obilno ljudstva v cerkvi, ter so prav goreče in vneto molilo sv. rožni venec z litanijami, in združeno s petjem počastili Najsvetejšega. Mnogo obnovilo se je duhovno življenje z zakramentoma sv. pokore in sv. Rešujega Telesa doma, nekateri pa na božjih potih, ki so pri nas vzlasti na jesen zelo v navadi. Marsikteri, se ve, ni se mogel zarad opravil in daljave vdeležiti skupne pobožnosti in molitve, pa opravljali so jo doma redoma zjutraj ali zvečer, kakor jim je kazalo. Na praznik vsih Svetnikov prišel je k meni naj stareji mož naše fare, ter je rekel: Pobožnost tega meseca opravljal sem pa le doma in tako-le: vsaki dan molil sem celi rožnikranc in litanije, — saj bo prav, kaj ne? Star sem že, vertoglav in oglušel, ne upam si več z doma drugekrati, kot kader me solnce ogreje, kakor danes. Pripovedovali so mi pa tudi delavci na Jelovici, da so po dokončanem delu zvečer se zbrali v kaki koči, ter so skupno molili priporočene molitve za mesec oktober. Upati smemo, da obilna molitev pretečenega meseca ne bo brez sadu; saj je Bog svoje dopadajenje nekako vidno pokazal s tim. da nam je dal tako lepo vreme v omenjenem mescu, da so pri nas ljudje vse pridelke tako lepo spravili, zraven pa še dobili lepe nastilje za zimo tako zgodaj, da še tacega ne pomnijo nar stareji ljudje. Požar. 5. novembra zjutraj o 3'/2 me plat zvona zbudi. Pogledam in vidim sobo razsvitljeno, skoraj kakor podnevi. Ravno farovžu nasproti čez graben vidim velikanski ogenj. Kakšen strah me obide! V naglici se napravim, pa en čas nisem vedil, ali bi k ognju hitel, ali doma ostal, da bi cerkev, farovž in hlev pomagal varovati, če nevarnost pride. Hvala Bogu, da ni bilo vetra, llitim k ognju. Kolik ogenj! Eno uro daleč, kakor v Teržiču in na Brezjah, se je na uro vidilo. Pogorelo je dvema kmetoma skorej vse, hiši in hleva, enemu tudi 8 goved in troje konjske živine; tretjemu hlev in merva. Ena stara dekla ni mogla iz hiše, šla je v klet, Ko je ogenj nekoliko ponehal, da je bilo moč, gre nekdo po njo in dobi jo še živo, pa omoteno, nič ožgano. Spovem jo in ko vidim, da ni daljne nevarnosti. hočem iti domu; pa pravi: Prosim, da bi mi Boga prinegli, me je smerlL rešil, kar z veseljem storim. Kako ie rev« Kpf™ WatTTa r Xajfi hilft ffinljivo. Gospodarja bila sta sicer zavarovana, vendar je škoda veliko večji, kakor to, kar bo asekuranca dala. Ni še dosti; ravno tisti večer četert ure proč, v vasi Hudo, spet ena kajža pogori. To pogoriše je že šesto v poldrugem letu! Zares velika nesreča, miiovanja vredni ljudje, in koliko strahu. Poprejšnjih pogoriš nisem po časnikih razglaševal; zdaj se mi je pa vendar potrebno zdelo to storiti in prošnjo pridenem, če bi kdo hotel se kaj usmiliti in kak dar poslati, ali do mene, ali do vredništva „Zg. Dan.", ktero prosim za to priljudnost. (Z dobro voljo bodemo sprejemali, kar dajo dobre serca. Vr.) V takih nesrečah tudi # drugi farmani, ki niso pogoreli, kolikor toliko terpljo. Lorenc KrištofiČ, V Kovorji, 12. nov. 1883. župnik. Poterdilo in zahvala. S prescrčno hvaležnostjo poterdim prejem po prečast. vredništvu „Zg. Danice" poslanih zbirk v znesku 32 gld. 50 kr. za kapelo sv. Jožefa v Kuteževem. Dobrotljivi Bog poverni blagim dobrotnikom s časnim blagrom in večnim zveličanjem. Moli se vsako nedeljo in praznik pri Božji službi očitna za dobrotnike cerkvice sv. Jožefa, bila je za nje sv. maša, opravilo se je in opravljajo se še za častite podpornike kapelične ss. obhajila. Njim se je zahvaliti, da zidanje ni prenehalo, ali se celo popolnoma opustilo, ker žali, da zgodilo bi se bilo podpisanemu, kar Jezus pripoveduje: „Ta človek je začel zidati in ni mogel dokončati." (Luk. XIV. 28, 29. 30.) Ni mi bilo moč kterim preblagim dobrotnikom, ki so mi milodarov za kapelo naravnost poslali, prejema poterditi in se jim zahvaliti, prosim torej vljudno, naj smem to po „Dan." storiti. (Prav z veseljem. Vr.) Poslali so mi nasledni prečastiti dobrotniki: Pn. gg.: Peter Urh, prošt v Novoraestu, 10 gld.; Andrej Alijančič, dekan in stolni kanonik v Celovcu, 20 gld.; gospodičiua Ivana Kotnik v Ljubljani, 20 gld.; neki blag samostan preč. gospej Uršulinaric podobo sv. Jožefa, svetilnico lepo novo in 50 gld., vse skupaj vredno 150 gld.; A. Rožič, župnik v Krašnji, 5 gld.; J. Resman iz Radoljice. 9 gld. 30 kr.; P. Peterlin, župnik pri sv. Lenartu, 3 gld.; M. Preželj, župnik v Mavčičah. 5 gld.; M. Narobe, župnik v Zapogah 5 gld.; J. Krašovic, župnik v Šmartnem pri Kranji, 5 gld.; J. Bile, duhoven, v Bistrici, 3 gld.; J. Strupi, duhoven v Ter-novem, 1 gld. in zbirko 3 gld. 85 kr.; J. Levičnik iz Železnikov, 5 gld.; pridni šolarji v Železnikih, 1 gld.; J. Zakotnik, župnik pri sv. Antonu v Istri, 10 gld.; M. Rebolj, duhoven v Klani, 5 gld.; J. Varto, duhoven v Terstu, 3 gld.; J. Škerlj, duhoven na Opčini, 3 gld.; Fr. Kosec, župnik v Truškah, 5 gld.; pn. prošt iz Po-žuna, 10 gld.; J. Lindermeyer iz Sloveno-gradca, 4 gld. in po njem 5 gld.; A. Ponikvar, župnik v Knežaku, 3 gld.; zbirka v Knežaku in Zagorji, 8 gld. in 10 kr.; zbirka v Bistrici in Ternovem, 22 gld.; Jan. Valenčič, tergovec v Ternovem, 25 gld.; J. Valenčič, posestnik v Ternovem 5 gld.; J. Škerjanec, kurat v Harijah, 2 gld.; J. Cuček iz Knežaka, 1 gld.; A. Z., prof. v Ljubljani, 5 gld.; J. Oblak, bogoslovec v Ljubljani. 1 gld.; J. Wieninger, tergovec na Dunaji, 50 gld.; Fahl Vikar iz Pruskega, 24 mark; samostan Malersdorf na Bavarskem, 5 mark; J. Jenko, profesor v Gorici, 1 gld.; gospodičina G. Gramer, Gl gld.; J. Štrucelj, c. kr. okrajni sodnik v Bistrici, 3 gld.; Marijana Pušavec, iz Jelšan, 1 gld.; J. Starman iz Mavčič, 25 gld.; dr. Deckert, vrednik iz Weinhausa pri Dunaji, 6 gld. 35 kr.; J. Primec, 2 gld.; A. Trošt, 2 gld.; samostan Cistercijenški v Bregencu, 5 gld ; več devic iz Dunaja in Schwatza, 17 gld.; H. pl. Hurter, duhoven na Dunaji, 5 gld.; Presvetli cesar Franc Jožef bo darovali 100 gld. Nabralo se je vsih milodarov blizo 800 gld., a stroškov se je plačalo čez 1100 gld. Preden bo kapela dozidana, tlak, vrata in okna narajene, bo treba še 300 gld. za oltar, kterega bodo darovali starega v Mavčičah, in za dva zvona bo treba ge do 700 gld., toraj primanjkuje še okoli 1000 gld. Upamo, da sv. Jožef obudi še blagih dobrotnikov, da cerkvica, ki je 15 metr. dolga, 740 centim. široka, ne OBtane brez zvonov, kar bi bilo žalostno pri Božji službi. Zaupajoč v pomoč Božjo nadjam se za terdno, da bo cerkvica blagoslovjena spomladi. Želeč, da bi mili Bog vsem skupaj povernil tisu-čero njih tako blage in velike dobrote, derznem se še enkrat poterkati na vrata usmiljenih častilcev sv. Jožefa; ker je sila velika, upam, da se mi ne bo za zlo jemala ponižna prošnja. St. Jenko, vikar. VPodgrajah (pošta: II. Bistrica), 12. nov. 1883. Terdni sklep ob konou Mariji posvečenega mesoa. O moj Bog in Oče večni! Glej jest grešnik prenesrečni Tukaj pred Teboj klečim; Milo prosim in zdihujem, Svoje grehe obžalujem, Se poboljšati želim. Svetu nečem več služiti, On serca mi ne nasiti, Ker je vstvarjeno za T6; Le po Tebi zdaj zdihuje, In tak dolgo ne miruje, Da s Teboj zedini se. Kje so leta mnogotere, Dnevi, ure tisučere — Ko sem suženj greha bil? Ah, za vselej so zgubljene — Tudi ne minute ene Več nazaj ne bom dobil. Zdaj pa hočem Te ljubiti, Ne minute več zgubiti. Tebi služit' zanaprej; Prosim Te, o Jezus mili, Reveža se me usmili, In mi gnado k sklepu daj. Le za Tebe čem živeti, In če treba vse terpeti, Rajši kot žaliti Te; Tud' življenje raj' zgubiti, Kakor Tebe zapustiti ; V sklepu tem poterdi me. A. V. Lakomnik. (Resnicua dogo