Pisma bralcev
Še sreča, da ni bilo vojne
Zdaj, ko izhajajo knjige o minuli vojni kot na tekočem traku, smo tisti, ki iivimo ob Petrolovem skla-dišču tekočih goriv v Zg. Kašlju srečni, da se oboroieni spopadi niso razplamteli v vojno po vsej Sloveniji. Če bi se, po vsej verjet-nosti ne bi bilo tega zapisa, saj za našo varnost v vojnih razmerah ni prav nič poskrbljeno.
Ob naraičajoči vojni psihozi, ki jo je bilo vsak trenutek mogoče zaznati iz radijskih sprejemnikov, pogostih nizkih preletih letal in he-likopterjev, raketiranju radijskih in TV oddajnikov, nam ni nihče sye-toval, kaj naj storimo in kako si rešiti tivljenje, če bi bili rekatirani bencinski rezervoarji v naši nepo-sredni blilini. Motnost za to je ob-stajala. Sodeč po razvoju dogod-kov in načrtu Bedem I so bili po uničenju oddajnikov na vrsti vi-talni objekti, med te pa rantirna telezniška postaja, republiške re-zerve in skladišče prav gotovo so-dijo. Vse to imamo v neposredni blitini naših domov. Iz radijskih sprejemnikov smo poslušali groi-nje »norca« v skladišču goriv pri Mokronogu. Poslušali smo ocene o strahotnih posledicah, če bi to skladišče razstrelili. Slišali smo, da so prebivalce blifnjih vasi evaku-irali. Kaj pa mi? Kaj z otroki in ostarelimi Ijudmi v naši vasi? Naj-bliiji most čez Ljubljanico je ne-prevozen. Phmernega zaklonišča vas nima. So kleti primerno zaklo-nišče, če se po strehah razlije goreč bencin ali če veter prinese strupeno mešanico plinov, nastalih iz vsebin razbitih in gorečih vlakov na rart-iirni postaji? Vprašanj je veliko, odgovora nobenega. Oni pri Mo-kronogu imajo »norca«, a mar ga mi nimamo! Ali nam general Adiič ne grozi iz Beograda »...sa svim bojnim sredstvima«? Krajevna skupnost je sklicala Ijudi, da bi se pogovorili o nevarnosti. A ni bilo nobenega strokovnjaka, nobenega varnostnega inienirja, ki bi Ijudem svetoval, kako ravnati. Razočarani smo odšli dotnov. Človek ne more verjeti, da pri toliko obrambnih načrtih, kopirnih strojih in drugi tehniki ni mogoče zagotoviti nekaj pisnih navodil, ki bi jih prejela vsa gospodinjstva. Vsaj to! Imeli bi ob-čutek, da nekdo misli tudi na to in da v najhujših razmerah Ijudje ne bi ostali sami.
Vojne je bilo sicer konec, mi iivi, nekdo pa še vedno spi. Še vedno se govori o motnostih vno-vičnega napada, o povračilnih ak-cijah »norcev«, diverzijah in po-dobnem. Vse to nas plaši in vnaša nemir v naše tivljenje. Petrol ali kdo drug pa se še vedno ni potru-dil, da bi nas poučil, kako ukre-pati, če bi prišlo do raztrelitve enega ali več rezervoarjev z naft-nimi derivati.
SLAVKO GERLICA