Iz lepih starih časov PrimeTjave so zelo koristne in zanimive. Oz.rimo se v čase našib stanovskih tovarišev pred tričetrt stoletjem. Tisti čas so pripravljali s PraiDrotnikom na čelu prvo številko današnjega našega etanovskega glasila Učiteljskega tovariša. Že pred 75 leti so naši kolegi poznali besedo Jugoslovan. Zanjo so se postavili častno v bran, Iko je napadel avstrijske iužne pokraiine nemški učiteljslki list Volksschule — urejal ga je Jože Vogl&r — in nas blatil, češ, da smo _ barbari! (diese Lander gehoren ja dem Bereich der Barbaren!!!) Ob prvi številki Učiteljskega tovariša je izgledalo, da niti ne bo dovoljen slovenskemu učiteljstvu. V tistih časih so bili nemški oblastniki ozkosrčni in tiranski. Sai ie znana prigoda nekega talkratnega učitelja, ki je čital časopise po svoiem osebnem' zanimanju. Njegova predstojnika šolski vodja in nadzornik sta svobodol.jubnega učitelja posvarila, češ, da ne sme čitati... nekega časopisa. Učitelj' pa se je proti svarilu pritožil na ministrstvo. Ko sta zvedela o tem nadučiteli in nadzornik sta mu izrekla zaradi tega še ukor, vendar je moralo ministrstvo o sproženi zadevi odločiti drugače: vsak učitelj lahko čita, kar mu je drago in l.jubo. Naša Mladinska Matica ima svoje korenine že v tistih po-četkih kakor Učit. tovariš. Neki naši vneti mladinoljubi so pričeli pošiljati mladinske prispevke kar Uičt. tovarišu s prošnjo, da bi iih ta objavil v svojih kolonah. Majhen obseg lista, — bil je mesečnik, — zlasti pa še zato, ker ni bil dostopen šolarjem in mladini, so vzpodbudili takratne učiteljske voditelje, da bodo izdajali mladinstke liste v majhnih zvezkih. Akcijo je sprožil urednik Andrej Praprotnik, ki je sprejemal tudi prve rokopise. Njegova pobuda je naletela na splošno pohvalo med šolniki. Saj se je oglasii tovariš — podpisal se je po tedanjem običaju le po krajevnih odznakih: Rodoljub Podratitovski. Ta mož je že v tistih časih zasledoval tujejezično mladinsko kn.jiževnost, zato je ipriporočal Praprotniku nelkatere prav umestne nasvete. Prosil pa je, naj bodo knjige ilustrirane, češ: »naj imajo vsaj kake štiri podobščine, ki jih otroci prav radi imajo.« Za vzgled, kako so bili zadovoljni s skromnimi literarnimi prispevki pa naj zabeležim. kako so učili mladež spoznavati samoglasnike. Josip Levičnik ie sestavil verze, !ki so odmevali širom naših učilnic in so se glasili: I, i, i. Vse stvarjenie na.i glasi, »Hvaljen bodi Jezus ti!« E, e, e, Vsi rodovi naj časte Božje matere ime! U, u, u. Večna slava bodi mu, Trojedinemu Bogu. O, o, o, Ako starše vbogamo, Se Bogu prikupimo. A, a, a, Ljubi Bog nas rad ima, Vsi v nebcsih smo doma! Nazoraiemu odnosno stvarnemu pouku so dejali tistikrat »kazavni poduk«. Pač zato, ker so skušali vsako stvar pokazati. da so si otroci na ta način tvorili in utrjevali pojme in predstave. Kakopalk, da so tudi formulirali stavke, ki so jih ipotem v znanem šolskem tonu prepevali in memorirali. O človeku so imeli naslednjo tvarino — »učbo« (kar je bilo treba znati na pamet): Človek ie iz duše in telesa. Kar se vidi je telo, to kar stori, da telo živi in kar iz njega govori je duša. Verh telesa je glava, Ikatera ima dve strani. sprednjo in zadnjo, sprednja se imenu.je obraz. Roke se derže zgoraj, noge pa bolj spodaj pri životu. PeTSi imamo spred, katere so s štiri in dvajsetimi rebri ograjene. Herbet je zad in podpira glavo. Pljuča so v ipersih, imaio dve strani in sapo zajemajo. Lasje so na glavi z vihri po verhu. Oči so v koščenih luknjah. Lica so največi glavni del obraza. Usta velikokrat rabimo, kdaj? Možgani so v glavi in so polni čutnic in imamo v njih pamet. Nos duha lep duh in smrad. Nohte večkrat rabimo. Kdo bi brez nohtov v šivanko vdel? Kaidar poleti solnoe pripeka, je vroče. Po zimi čutimo mraz. Kadar veter vleče, ga čutimo. Včasih človeka bole zobje, vrat, persi, trebuh, križ, roke, noge itd. Vse to moramo voljno terpeti. Talkole zgleda mična učna slika o človeku, ki je seveda bolj po vrhu ;pobrana. Da so vmes vpletali tudi T>esmice, zlasti rimana navodila o zdravju. tega niti ne omenjam. Učno sliko je zaključil še pridatek: »Kaj se s človekom godi?« Mladina je memorirala naslednje: »Človek se rodi, ga kerstijo, pestujejo, varujejo, mu jesti dajeio. ga zrejajo, uče, on zraste, dela. skerbi, presoja, prevdarja. služi, dosluži, ie bolan, se ozdravi, je vesel. žalosten, se potolaži, je star. se za smert pripravlja in — umerje. Telo zgnije, duša pa gre tja, kamor si je zaslužila.« ... Skromen se nam dozdeva danes tak pouk in marsikdo se bo pri čitanju teh preprostih stavkov pomilovalno nasmehnil pouku. ki ga je nudila naša šola tistih dob. Vendar, če gledamo z očmi tedanie dobe, va. moramo priznati, kako velik napredek je bil dosežen, ko se je pričela oglašati v naših učilnicah domača slovenska beseda. Ne tako sicer še v vseh učilnicah, zato pa so ljudje tembolj po strani gledali tiste šole, ki so mučile deco v tujem, nemškem in naši mladini nerazumljivem ieziku. Verno slilko iz takratnega nemškega razreda, ki ga je posečala le slovenska mladina, posnemam po beležkah nekega našega stanovskega tovariša. V svojih spominih pvše o vtisih. ki jih je imel ob vstopu v nemški razred (bil je doma s Kranjskega). Niti on. niti njegovi sošolci niso znali niti besedice nemški. Učitelj. po rodu Ribničan, pa je kar "pričel s takimle uvodom: »Zdaj niste več »gasenpobje«, zdaj ste »studentje«. Po kranjsku se menijo »pavri«, vi se boste po »najmšlku«, tu je po gosposku.« »Prec dons bomo po »najmšku« molili. ,Le za menoi molite!« — je dejal učiteli in je 'navil svojo lajno. Deca pa je vlekla za njim, in se je naučila čez nekaj časa naslednji oče- naš: »I - name - gote - fate - sunte - zajligen - gajste - samen!« Tako so dojeli očenaš zgolj po posluhu! Kakor hitro je naučil podjetni ribniški šolnik svojo mladež nemške črke spoznavati, so morali v cerkvi iz nemških molitvenih knjižic čitati. Otrdk je čital vso mašo, čeprav ni razumel niti trohico besed niti smisla samega. Ta naš šolarček je dorasel, postal ie učitelj pa je prišel čez leta spet domov. Tam je našel — pa pustimo kar njemu besedo: »Najdem ponevedoma svoje stare molitvene bukvice. Sto in stokrat sem jih svoj čas pobožno premolil. Pogledam in se čudim. Ali se mi sanja? Pa saj je vendar černo na belem. do zobca takole natisnjeno na molitvi, ki sem jo molil skozi vsa šolska leta, pa nisem prav nič razumel. Zdaj pa vidim, da je napisano na molitvici: Gebet fiir sch-vvangere Frauen!« ... »Še enkrat preberem zdaj vso molitev, in pomislim, kolikokrat sem jo »molil« kalkor deček med 7. in 11. letom svojie starosti in nasmejal sem se na ves glas, saj sem molil kot šolarček molitev, ki je bila le za — nosne žene.« ... Jože Župančič.