Mlado 1иШ\ Štev. 23 Nedelja, 5. junija 1932 France Podlipnik: Jelarjevi čuvaji Kako je Rumelj služil za konjička Francek, Polonica in Tiček so lepo doraščali in bilo je vsevdilj veselo okrog Jelarjeve domačije. Dolgo so pogrešali Vidro, a želji otrok je naposled ustregel oče Jelar in je v Celju kupil lepega, mladega psa. ki je obetal postati velikan. Že v mladosti je tudi ta zelo spominjal na Rusija. Glavo je imel močno, kakor bernardinci, trupa je bil zavaljenega, njegove šape so bile težke. Pokrivala ga je gosta bela dlaka, mehka kakor volna; le tu in tam je belino poživljala kaka rumena ali črna lisa. Pa posebno prijaznih oči je bil novi kim kamnom; če je bilo treba, se je vrgel tudi v vodo. Ponoči je bil hud in se ni bal nikogar. Imel pa ie eno slabost in tej so se vsi čudili in se Rumlju večkrat posmeho-vaii. Ka iar se je pripravljalo k nevihti, je bil Rumelj ves nemiren in nestrpen. Ko so se časiri v poletnih nočeh grma-dili na nebo gosti oblaki in je zamo'klo grmenje od daleč najavljalo ploho, je čuvaj. In dasi je bil na prvi pogled videti neokreten, je bil sila živahen in se je znal močno prikupiti vsem domačim. Ko so mu izbirali ime, je oče Jelar kratko odločil: »Pa naj bo Rumelj, da bo tudi po imenu spominjal na tistega, ki je bil najdalje pri hiši in sem ga imel najrajši!« Tako se je Rumelj že takoj od prvega dne svojega prihoda na Jelarjevo domačijo solnčil v gospodarjevi milosti in se igral v razposajeni tovarišijii z veselo trojico Jelarjevih otrok. Z njimi se je podil po sadovnjaku. Kakor Ru-selj se je tudi on rad poganjal za vsa- I Rumelj obletava! vso domačijo. Ko je začelo bliskati in treskati, je ves zbegan prid',rjal pred hišna vrata in praska' po njih n razsaja! tako dolgo, da so mu odpr'! Smuknil je v hišo in se z'ekniî pod reč. Kadarkoli se к močno zabhskalo in je ureza! grom, je Rumelj stokal, kakor da je treščilo v UjCga. Po-tsm pa. ko se je zvedrilo, je bil Rum-e'j spet korenjak ki se je bore malo zmenil za zbacl.jive opazke posmehovalce v. Močan kakor je bil, je moral mali trojici kmalu služiti za konjička. Francek je bil napravil zasilno vprego iz žak-ljevine im je Rumlja hitro navadil vo- zarenja z malim vozKkom. Ko 5e oče Jelar videl, kako pametna žival je Runi el j, je pristal na neprestano prosja-čenje otročičkov in je pri sedlarju naročil lično malo vprego iiz usnja. Rumelj se je v tej vpregi obnašal tako dostojanstveno, kakor da je pravi gosposki konjiček. Od pomladi do pozne jeseni so otroci z vpreženim Rum-Ijem spremljali družino na polja in travnike. Vozili pa so se tudi po belih cestah v okolici. Seveda, vsi trije se naenkrat niso smeli zbasati na voz. ker je tudi Rumelj imel svojo mero potrpljenja in vztrajnosti. Ko je prišla zima in je zapadel debel sneg. se je to povsem iz-premenilo. Zdaj so Rumlja vpregli v sa— ke, na katere so se posadili vsi trije in je šlo v diru po zasneženi trati, da se je sneg kar pršil. Bilo je tik pred božičem. Dnevi so bili kratki, puščobni in hladni. Sneg je ležal zunaj. Jelarjevi otroci so se dolgočasili v izbi. Sami so bili doma, ker je oče Jelar odšel podirat bukve v gozd. mati in družina pa so imeli opravka pri hlevih in pri napravljanju stelje in rezi. Tedaj se je na lepem domislila Po-lonica: »Peljiimo se k babici v Go-mirje!« »Saj res!« je hitro povzel Francelj. »Takoj bom napregel.« Tudi malemu Tičku so zasijale oči. V par minutah je Rumelj že tičal v svoji vpregi. Mala gospoda se je zbasala na sani, Francelj je pognal in sani So krenile po gladki cesti. Gomirje je prijazna bela vas, od Jelarjeve domačije je do tjakaj dobro uro hoda. Babica je na koncu vasi imela lično hišico, kjer je gospodinjila s pomočjo Lenčke, katero je bila svojčas kot siroto brez staršev vzela za svojo rejenko. Vožnja je minila v najlepšem redu. Samo hladni veter, ki je vel preko poljane, je nagajal voznikom, Ti so bili prav lahno opravljeni, pozabili so vzeti s seboj vsaj odejo. Narahlo je tudi začelo snežiti iz nizkih sivih oblakov. Žive duše ni bilo na cesti. Šele ko so pri-vozili skozi Kratki log, jih je srečal Ma-ražev Polde, ki je veljal za hudobnega nagajiv ca. Tudi tem malim voznikom je hotel ponaigajati. Tiščal je vanje im se od zadaj oprijel sank, da bi jih zadržal ali prevrnil. Otroci so vpffi, Rumelj se je tedaj ustavil, se srdiit ozrl in se iizpozabil. Ni več pomislil, da je konjiček; ves divji se je vzpel in se pognal proti hudobne- mu nagajivcti. Sunek ïn skok je fofl uso-depoln. Francek, Polonica in Tiček so se prevrnili v sneg, Rumelj pa je zdir-jal za pobeglim hudobnežem. Neusmiljeno ga je preganjal. Tako se je Rumelj za cela dva kilometra oddaljil od svojih malih voza-čev. Ko se mu je hudobni Polde srečno skril, je Rumelj že davno pozabil, da je tam za Kratkim logom zapustil tri prezebajoče otročičke. Klatil se je še okrog po zasneženih poljanah in je proti mraku pridirjal nazaj domov z raztrgamo vprego, dooim so sanke obtičale Bog ve kje v zimski samoti. Ko je mati Jelarka uzrla Rumlja in ni našla otrok nikjer okrog hiše, ji je takoj šinilo v glavo, kaj se je utegnilo zgoditi. Nemudoma je velela hlapcu Matiji, naj zapreže konjička. Naložila je na sani tople odeje in obleke in je dala pognati proti Gomirju ... Zapuščeni, tam za Kratkim logom, so se Jelarjevi otroci skobacali iz snega, ga otepali z obleke in se spogledovali. Polonici kakor Tičku je šlo na jok, zakaj močno ju je zeblo in sta se tudi potolkla po rokah in kolenih. Francelj ju je tolažil, a tudi njemu samemu je bilo tesno. Mlajša dva sta silila domov, a Francelj ju je pregovoril: »Domov je preda'eč! Hitimo k babici, — glejta, tamle je vas... Kar hitro bomo na toplem. Ogreli se bomo, pa nam bo babica dala mleka in orehov in medu ... oh, kar pojdita z mano!« Pa so šii. Trudni, premraženi in lačni so pricap-ljali k babici v hišo. Babica je v kotu nad mizo ravno postavljala jaslice. Lenčka ji je podajala pastirčke in ovčice, ki jih je babica zatikala v mah. Veliko skrb sta imeli z jaslicami in sta jih vsako leto postavili prej, kakor po drugih hišah. »O, mili Bog, kaj je pa vas prineslo?« se je začudila babica, ko so se odprla vrata in so drug za drugim pokukali v sobo trije rdeči noski. »Mjaaa ... veste, babica, Rumlja smo napregli — pa nas je zvrnil in ... smo sami prišli,« je počasi pojasnil Francelj. »Ampak, za božjo voljo, kako ste pa oblečeni!« (Dalje prihodnjo nedeljo.) Marica Bartolova: Dušanove sanje Stanko in Dušan sta sedela v šoli v isti klopi. Prvi je bil sin premožnega trgovca, drugi pa sin siromašnega delavca. Stanko je prinašal dopoldne v šolo belega kruha, včasi zraven še kos čokolade ; Dušan pa le skorjo trdega črnega kruha, včasi pa tudi nič. Biln sta si dobra prijatelja in postavljala r^a se drug za drugega, ko je med počitkom v šoli, ali na cesti nastal prepir med enim izmed njiju in tovariši. Kadar je imel Stanko čokolado, jo je smel Dušan malce polizati; odgrizniti je pa ni smel in to je bilo za ubogega Dušana strašna muka. Ko je nekega dne Dušan spet pokušal čokolado, se mu je ponoči sanjalo tole: Gre, gre in gre po dolgi beli cesti. Vroče je, da ga belkasto sivi cestni prah peče v bose noge. Lačen je in žejen, pa nima ne kruha ne vode. Želi si, da bi srečal svojega prijatelja Stanka da bi mu dal samo malce polizati svojo čokolado. Ko gre tako dalje in ni ceste nikjer konca, sreča starčka, ki ni nič večji kakor osemletni Dušan. Siva brada mu sega do tal. Že od daleč se mu veselo smehlja z brezzobimi ustmi in mu pravi: »Fant ti bi rad čokolade? Vzemi to pa- lico in pojdi naprej kar naprej da prideš do gozda. Ko prideš do prve smreke v gozdu, udari trikrat s palico po njej in reci trikrat: »Smreka, smreka, daj mi leka !« Po teh besedah je starček izginil. Dušan pa hodi, samo hodi ; muči ga vročina, žeja in glad. Od daleč že vidi zelen gozd. Spusti se v tek, da bi bil čim prej tam. Teče in teče, da je ves zasopel, a gozd se vse bolj oddaljuje. Naposled priso- piha do smreke, ki sega neizmerno visoko in rase kar na samem. Smreka pa je tako debela, da bi moral celo uro teči okoli njenega debla, da bi jo obšel. Dušan udari trikrat po deblu in reče s prosečim glasom: »Smreka, smreka, daj mi leka!« Tedaj se drevo odpre in pred Dušanom stoji visok stolp iz samih čokoladnih kosov, kakoršne je Stanko prinašal v šolo. Kosi čckolade leže tudi povsod okoli po tleh, da mora kar stopati nanje. »Vzemi, vzemi in jej!« mu reče starček, ki mu je dal palico in se je nenadoma spet prikazal. Dušan jemlje, jemlje iz čokoladnega stolpa, baše čokolado v žepe in za srajco. Žal mu je ,da nima še nahrbtnika seboj, da bi ga napolnil. V roke tlači čokolade, ko pade predenj z drevesa še velik kolač, poln orehov in rozin. Hoče ga pobrati, tedaj pa se zbudi. Izginila je vsa čokolada, le ročice še drži stisnjene v pesti, da se mu kar nohti zabadajo v meso. Drugi dan reče v šoli Stanko Dušanu: »Danes je moj god in mama je rekla, da lahko prideš k nam na kosilo. Pojdi hitro po pouku domov, da poveš svoji mami, potem priteči na naš vrt!« Mati je Dušanu oblekla najboljšo obleko, ki je bila sicer zakrpana, a snažna, in deček je veselo odšel k prijatelju. Po dobrem kosilu je dobil kos čokolade, ki jo je smel kar ugrizniti. Preden je odšel, je dobil še velik kolač, poln orehov in rozin. Kolač je bil prav tak, kakršnega je videl ponoči v sanjah. Vinko bit ene: Petelinček Gizdalinček Je živel nekoč na posestvu bogatega kmeta na vasi majhen pritlikavec, petelinček Gizdalinček. Čuda lepo pisano perje je imel ta petelinček. Kadar je skočil na leseno vrtno ograjo, se raz-koračil in zapel z visokim, drobnim glasom: Kikiriki, se mu je zabliščalo perje v sončnem svitu, kakor bi bilo prepreženo s samimi zlatimi in srebrnimi nitmi. Petelinček Gizdalinček je bil siln> ponosen na svojo pisano obleko. Bil je najrajši sam, ni se dosti menil za mnogoštevilno družbo rejenih putk in drobnih piščet. Kadar pa je zašel v njih Ciitižbo, je stopal vedno sam, na čelu vseh drugih. Samo piska Čivka, ki je bila iz istega gnezda in istotako pritli-kavskega rodu kakor petelinček Gizdalinček, ga je smela spremljati po širnem travniku za hišo. Pa tudi ta ne vedno. Če je petelinčka Gizdalinčka kaka stvar ujezila, se je znesel nad nedolžno piško Čivko, ki je morala časih bežati pred Gizdalinčkom. Kaj je poma- galo, če se je sosedov gosak Gagec, prihitevši skozi leso, zavzel za piško, stegoval dolgi vrat in napodil razbori-tega Gizdalinčka! Petelinček Gizdalinček je mahoma z'etel na plot, zaplahu-tal parkrat s perotmi in prešerno zapel: ki-ki-ri-kiii! Posmehljivo je zrl na svojega nasprotnika, ki mu je bleščeče perje Gizdalinčkovo malone vzelo vid. Nekega dne se je petelinček Gizdalinček spet šopiril na plotu ob koncu dvorišča. Sonce je pripekalo z neba. Kokoši so neumorno brskale po pesku, iščoč hrane. Tedajci se je pojavil visoko v zraku gospodar sinjih višav, princ Jastreb. Vse kokoši, putke, gosi in piške so se preplašene razbegnile pod svisli, samo petelinček Gizdalinček se ni zmenil za nevarnost; ostal je na plotu in spet zapel: Ki-ki-ri-ki! Mogočni princ Jastreb se je spustil na košat oreh, ki je stal ob plotu. Z ostrimi očmi je motril lepega petelinčka in dejal: »Zelo mi je všeč, da se me ne bojiš, Gizdalinček! Ampak to me pa boli, da se vaše kokoši brž poskrijejo, čim me zapazijo v zraku. Saj nisem storil še nikomur izmed kokošjega rodu ničesar žalega.« Petelinček Gizdalinček je pogumno odgo voril : »Veš, naše kokoši so strašansko bojazljive! Jaz pa sem povsem drugačen, visokorodni gospod princ. Če bi mogel, takoj zletim na tisto vejo, kjer sediš ti, pa bi se o marsičem pomenila, ali ne?« In princ Jastreb je povzel besedo; »Če dovoliš, rajši jaz zletim dol na plot in marsikaj ti bom povedal o krajih, ki še sanjal nisi o njih.« Taka nenavadna naklonjenost Jastrebova pa se je celo Gizdalinčku videla sumljiva. Malce prestrašeno je zakikirikal: »Ni treba, mogočni princ Jastreb, kar tako se pomeniva, kako in kaj je po svetu.« »Tudi dobro; pa se pomeniva kar zdaleka. Toda najprej te moram nekaj poprositi, Gizdalinček. V našem gorskem kraljestvu bomo slavili te dni god mojega najmlajšega sinčka, pa bi mu rad ob tej priliki postlal gnezdeče z mehkim, svilnatim perjem. Ti imaš prekrasno perje, kakor nalašč bi bilo za posteljico mojega kraljevskega sinčka. Ali mi ne bi odstopil nekaj svdjth zlatih peres?« Gizdalinčku so te besede Jastrebov? silno pridale. Od ošabnosti si ni vedel kaj in je brez obotavljanja vzkliknil: »Kolikor hočeš, princ Jastreb! Pridi in si jih naberi, mojih zlatih in srebrnih peresc, da bo imel tvoj sinček mehko posteljico.« Tedaj je Jastreb planil z oreha na plot, zgrabil ubogega Gizdalinčka s kremplji in ga odnesel v zračne višave. Petelinčka Gizdalinčka ni bilo več —. Orijentalske zgodbe Izgubljeni zaklad Skopuh iz Damaska je imel smolo, da je izgubil mošnjo zlatnikov in dra» gih kamnov. V obupu je razglasil, da bo dal naj« ditelju polovico dragocenosti za na» grado. Dan nato je prišel h kadiju siroma» šen mož in mu izročil izgubljeni za» klad, ki ga je bil našel pred mestnimi vrati. Kadij je poklical skopuha in ta je takoj izjavil, da je mošnja njegova. Tedaj pa se je jel kesati, da je oblju» bil tako visoko nagrado. Pregledal je mošnjo in dejal: »Vidim, da manjka precej cekinov in draguljev.« Tedaj je najditelj odvrnil: »Pri prerokovi bradi prisežem, da se mošnje nisem dotaknil.« Ker je skopuh vztrajal pri svoji iz« javi, mu je povedal kadi takole: »Ker v mošnji ni dovolj zlatnikov in draguljev, brez dvoma ni tvoja. Najditelj naj tako dolgo obdrži za» klad, dokler se ne oglasi pravi last« nik.« In na skopuhovo veliko žalost so najditelju izročili dragoceno mošnjo. Zakasneli dolžnik K Abdulahu je prišel sosed, da bi si izposodil nekaj korcev žita. »Pojdi v kaščo in vzemi ga,« je od» Sosed je napravil, kakor mu je bilo ukazano, toda kmalu se je praznih rok vrnil in povedal, da ni videl v kašči nobenega žita. Nato ga je vprašal Abdulah: »Ali si žito, ki si si ga pri meni lani izposodil, nesel nazaj v mojo kaščo?« Ko je sosed na vprašanje v zadregi odkimal, je Abdulah pripomnil: »Potem si pa sam kriv, da ni žita v Konjski tat Konjskega tatu je kmet zalotil pri tatvini. Tat je prosil, naj mu odpusti, nakar je lastnik konja dejal: »Če me naučiš, kako je najlaglje ko» nja ukrasti, te spustim.« »Nu, to vas bom pa že naučil, efen» di,« pravi tat. »Kar poglejte!« Naglo je konju razvezal noge. Ko ga je osedlal, se je vzpel nanj in zaklical: »Glej, takole se kradejo konji!« In oddirjal je. Kmet pa svojega ko» nja ni videl nikdar več. Velikodušnost Z velikimi slavji so počastili šest» desetletnico dobrotnika Chatuna=Taia, ki je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Ko je eden izmed gostov rekel, da je najvelikodušnejši človek stoletja, je Chatun«Tai vstal in dejal: »Tega imena nisem vreden. Poslu» šajte zgodbo, ki vam jo zdajle povem: Nekega dne se mi je zahotelo, da bi svoje soljudi bogato obdaroval. Zato sem sklenil razdeliti med siromake ve» liko čredo kamel. Potem sem šel pre» oblečen skozi mesto. Tedaj sem zagledal nekega siroma» ka, ki je pobiral dračje za svojo dru» žino. Stopil sem k njemu in ga vprašal: ,Zakaj ne greš k Chatunu»Taiu, ki da» nes vsakogar obdari?' Tedaj je odvrnil siromak, ne da bi bil nehal delati: ,Kdor lahko sam zase skrbi, ne po» trebuje milosti in daril Chatuna«Taia.' .Glejte, prijatelji,' je dejal Chatun» Tai, ,to je bil najvelikodušnejši č/ovek stoletja.'« t Srečko Kosovel: Močeradek Močeradek, močeradek kakor da vesla, postopa po jesenski beli cesti. Kam se skril boš drobni bratec, kadar pride mraz in zima? Pojdeš med rjavo listje, pojdeš v hladno posteljo? Močeradek gre čez cesto, kaj mu mar je to vprašanje, Solnce sije v skrita očka, proga zlata čez hrbet. Sven Hedin v puščavi Takla Makan Če smo žsjni, odpremo vodovodno pipo in se napijemo. To se nam zdi samo ob sebi razumljivo. Toda s sprehodov vemo, da ni zmerom tako lahko priti do vode. Toda tako, kakor slavnemu raziskovalcu Svenu Hedinu v puščavi Takla Makan, sa nam ni še nikoli zgodilo. Puščava leži sredi vzhodnega Turke-stana, iin je del Kitajske. Domačini se je boje in ni jih mogoče pregovoriti, da bi šli vanjo. Pripovedujejo, da nevidni glasovi zvabijo popotnika, ki zaide, čedalje globlje v pustinjo, dokler ne umre od žeje. Vzlic opominom je šel Sven Hsdki na to pot. Ni mogoče popisati kaj je vse pretrpela njegova karavana. Dovolj je, če povemo, da so čez tri mesece blodili raziskovalci in njegova dva spremljevalca po puščavi, suhi nalik okostnjakom. Druge udeležence in tovorno živino je vzela žeja. Naposled so prišli v gozd, kar bi morala biti njih rsšitev, saj mora biti v gozdu tudi voda. Popotniki pa so bili v gozdu tako izmučeni, da niso več mogli naprej. Le Sven Hedin se ni hotel vdati in s poslednjimi močmi si je utiral pot skozi goščavo. Naposled je prišel iz gozda na neko planoto, ki se je spuščala v ravnino. Vedel je, da mora biti tam reka Khotan Darja, toda struga se je posušila. Tako je izgubil poslednjo nado. Obupan se je zgrudil na tla. Nenadoma pa je čul udarjanje peruti in potem šum telesa, ki se je potapljalo v vodo. Še enkrat je vstal m šel za glasom. Odkril je mlako. Voda je bila umazana kakor črnilo ... toda strupena ali ne — voda je bila. Sven Hadin je pil in videl, da je voda ledeno mrzla. Tako je s svojo vztrajnostjo rešil vsaj ostanek karavane. Lev, tiger in človek (Povedala Eva Zadravec iz Razkrižja) Lev se je hvalil, da se nikogar ne boji. Tiger ga je nekaj časa poslušal ko pa mu je bilo preveč, je dejal: Nikar se preveč ne hvali; zate je en sam človek dovolj!« To je leva silno razsrdilo, pa kaj je hotel! Gre proti vasi pa zagleda otroka. Oleda in gleda, pa si misli: Morda je ta človek! In vpraša tigra: »Ali je to človek, ki ga imaš ti za tako močnega?« Tiger mu odgovori: »To ni človek, on šele bo. Potem pa zapazi lev neko žensko in vpraša tigra: »Ali je morda to človek?« In tiger reče: »To tudi ni človek!« Kar zapazi lev velikega človeka in vpraša tigra: »Ali je to človek; ki bi se upal z menoj poigrati?« A tiger na to: »Le norčuje se, kolikor hočeš! Boš že videl, po čem je poper! Da, to je človek, zdaj le pokaži, kdo si«. Lev je komaj čakal, da je prišel do nijega človek, ki je bil huzar. Lev skoči predenj, a huzar trikrat ustrelil vanj, da se zvrne na tla. Nato stopi huzar k njemu in ga mahne trikrat s sabljo po plečih. Lev pa se dela mrtvega, in ko huzar odide, se s težavo spravi pokonci in zvleče k tigru. Reče mu: »Veš kaj, moj dragi! Ko je pljuval po meni, sem potrpel, ko pa me je neikoli-kokrat y jezikom obliznil, nisem mogel tega prenesti. Potuhnil sem se, kot da se mmrtev. in tako sem mu ušeL« њџођј^гсжкП Ljubi stric Matic! Se nikoli TI nisem pisala, zato se boš gotovo čudil. Vsako nedeljo čitam >Mlareč — in ni se vrnil več. Ob vrbi pa ostala je tiha, zapuščena vrba mala. Darinka Perdan, uč. IV. razr. real. gimn. v Ljubljani. ZVONČEK On prvi je, ki nas budi, lepo zvoni, ponosno kima, saj tudi njega veseli, da je minila huda zima. šepetavec Terezija, uč. IV. razr. v Globokem pri Brežicah. POSTOPANJU JE ODZVONILO Ko mati so dejali: »Kam pojdeš spet, otrok?« ostro me pogledali . in dali delo iz rok, sem oči v tla obrnil, piskrček prevrnil da nisem videl tja v kot, kjer je palica. Mamica to so opazili, za nerodneet mi eno prisolili, potem pa rekli so trdo: »Učit se pojdi nemščino!« Profescr rekel sestri je, ko v šolo prišla vprašat je, da z nemščino težko bo šlo, če se fante učil ne bo!« Od tistih dob me mati ne pusti pohajkovati, ker vedo da nemščina le tako bo gladko šla!« Birtič Pavla, uč. IV. razr. Stara Vrhnika 49. LJUBI STRIC MATIC! Krasna je pesem »Pomlad«, ko cvete gozd, in polje in sad. Sodim, takšen mora biti raj, ako ga bom videl kdaj! Ali na zemlji tu se najbolj veselim, da pride nedelja, počitek in »Mlado [Jutro« z njim! Marjanca Senekovič, uč. П. razr. mešč. š. Pragersko. Pomlad. Zelo vesela sem, da je prišla pomlad in z njo solnce in zelenje. V gozdu se že oglaša kukavica. Zelo rada jo poslušam. Kmetje na poljih orjejo, sadijo krompir, koruzo in drugo. Otoci se igrajo v sadovnjakih in pletejo vence iz poljskih cvetk. G! zel a Pele, učenka IV. razr. v Kapeli p. Slatina Radenci. « MoJa ljubezen do naše živine. Pri nas nismo bogati. Vse naše imetje so štiri zaj-■kle in en zajček. Te živali imamo pa vsi radi. Kadar jim prinesem hrane v hlev, mi priskakljajo naproti. Zelo rada imam tudi kokoši naše sosede. Nekega dne lani je šel naš ata na lov. Ko se je vrnil domov, je prinesel v vreči štiri mlade lisičke. To je bilo veselje v naši družini! Potem jih je očka prodal, eno pa imamo zdaj v šoli na-gačeno. Tončka Kržan, uč. W. razr., Dob pri Domžalah. Za spretne roke Periskop Periskop je priprava, s katero lahko ekriti za oglom ali oknom opazujemo, kaj se godi na cesti, ne da bi nas mogel kdo videti. To je čisto preprost aparat, ki si ga sami naredimo iz lepenke in dveh zrcal. Najprej si iz debelejše lepenke izreže-mo plašč, kakor ga vidimo na sL 1., in nato še enega, ki pa naj bo toliko manjši, da lahko pozneje, ko oba zlepimo, lahko vtaknemo eden tulec v drugega. Z2\ 7 J?. / S Ji Z. Na konceh obeh plaščev prilepimo do 1 cm široke kose debele lepenke (si. 1. a) med njimi pa pustimo približno 2 mm široko špranjo, kamor vtaknemo ogle-dalce. Ako imamo dvoje enako velikih žepnih ogledal, lahko cev periskopa priredimo po njihovi velikosti, oziroma obliki. Lahko si pa damo odrezati potrebni zrcali tudi iz kosov starega razbitega ogledala. Periskop uporabljamo kakor nam kaže si. 2. Križanka »Panj« Vodoravno: 2. Cvetni sok. 4. Del noge. 6. Predlog. 7. Dolga, zvita nit. 9. Nekaj, kar vsak rad sprejme. 10. lzrai obžalovanja. Navpično: 1. Cvetni prah. 2. Pridevnik. 3. Znesek, ki ga mora vplačati vsak član neke družbe. 4. Vzpetina. 5. Žensko krstno ime. 7. Kratica. 8. Pijača. Rešitev križanke »Srnjak« Navpično: 1. srna, 2. Iva, 3. rad, 4. ovi, 5. Meža, 6. Aca. Vodoravno: 1. siromak. 7. Krvavec. 8. Nadiža. Rešitev zlogovnice Lepa Vida Sestavljalka Sestavi iz črk: a, k, k, o, r besede, ki pomenijo: 1. veznik, 2. Savin pritok, 3. razdaljo pri hoji od pete do peta Dušan Vargazon: Uganki 2. Velik polž Na vratih sedi in te čaka. iz majhne hiše pod jahačem vriska, vzdiša, CÇdOg® Ш1?б1@(пл) [лА)@б(У]0№§)?