GLABENA MATICA V LJUBLJANI V petek 9. novembra 1934 ob 20. uri v veliki Unionski dvorani
ŽALNI KONCERT
V POČASTITEV SPOMINA
BLAGOPOKOJNEGA VITEŠKEGA KRALJA ALEKSANDRA I. ZEDINITELJA
SPORED IZVAJAJO:
Dr. Vladimir Ravnihar (govor)
Pevski zbor Glasbene Matice Dirigent: ravnatelj Mirko Polič
Orkestralno društvo Glasbene Matice in orkester drž. konservatorija Dirigent: prof. L. M. Škerjanc

Stevan Hristić: Opelo.
Svjati Bože, Svjati, krjepki, Svjati, bezsmrtni. Pomiluj nas!
Gospodi, pomiluj!
Amin!
Njest svjat jakože ti, Gospodi, Bože moj!
Voznesi rog vjernih tvojih, blaže! i utverdivi nas na kameni ispovedanija tvojego.
Amin!
Zitejskoje more vozdvižajemoje zrjä napastej bureji k tihom pristanišču tvojemu pritek vopiju ti, vozvedi od tli život moj, mnogomilostivi!
Amin! So svjatimi u pokoj, Hriste, duša raba tvojego i dježe njest boljezan, ni pečal, ni vozdihanije, no žizan bezkonečnaja.
Boga čelovjekom nevozmožno vidjeti, na njegože ne smejut čini angelski vzirati. Toboju bo vsečistaja javitsja čelovjekom Slovo vopločeno, jegože veličajušče s nebesnimi voji, Tja ublažujem!
Gospodi, pomiluj! Gospodi, pomiluj! Amin!
Vječnaja pamjat!
Skladba je posvečena izginolim, umrlim in žrtvam v vojnah za narodno osvobojenje 1912 1918
Adamic: Sibelius: Čajkovski: Adamic: Saint-Saens:
Žalna koračnica Andante, op. 42 Elegija, op. 67/b Na grobu
Preludij k oratoriju Potop, op. 45
Združeni orkester Orkestralnega društva Glasbene Matice in državnega konservatorija v Ljubljani izvaja skladbe za godalni orkester, ki očitujejo tužno, pretresljivo nastrojenje. Adamičeva Žalna koračnica je izšla v „Novih akordih“ ter jo je za godala priredil prof. Saša Santel. Sibelius je najpomembnejši finski skladatelj. V njegovi Romanci najdemo silne dramatične momente. Čajkovskega Elegija je bila zložena v spomin smrti prijatelja Aleksadra Samarina. Je polna nežne žalosti, v srednjem stavku pa uporne tragike. Adamičeva Na grobu je vzeta iz splošno znanega in večkrat izvajanega cikla Ljubljanski akvareli. Saint-Saens velja kot zadnji francoski klasik. Začetek predigre k oratoriju „Potop“ je fugiran stavek, ki preide polagoma po ekspoziciji v vseh glasovih v II. del, slavno tolažečo melodijo solovioline, ki jo izvaja solist prof. Karlo Rupel.