Slovenski cebelar, izdan ob 



Mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 
Ob 20. obletnici osamosvojitve je prav, da ju­bilej zaznamujemo tudi na podrocju, ki je za Slove­nijo nekaj posebnega, ki predstavlja njeno tradicijo in tudi priložnost za razvoj. Védenje o cebelah in poznavanje slovenskega okolja je pripomoglo, da je pri nas nastala in obstala kranjska cebela, da je slovenski med kakovostno in zaradi tega cenjeno ži­vilo, ne nazadnje pa je cebelarstvo pripomoglo tudi k postavitvi številnih cebelnjakov, ki so s poslikanimi panjskimi koncnicami pomembna kulturna in arhi­tekturna dedišcina Slovenije. 
Bogata cebelarska tradicija se je prenašala iz roda v rod, prve navedbe o tem pa izvirajo že iz 18. stoletja. Priznani cebelarji tedanjega in poznejšega casa, kot so Anton Janša, Peter Pavel Glavar ter Anton Žnideršic, so prispevali k temu, da so naši cebelarji s sodobnimi tehnikami oskrbovali cebe­le, pridelovali med in druge pridelke ter tržili cebe­lje matice, ki so bile iskane tudi zunaj naših meja. Kranjska cebela je znana in pomembna v svetu, zato jo je Slovenija posebej poudarila tudi ob vstopu v Evropsko unijo. 
Cebelarstvo je posebno tudi po tem, da ste cebelarji organizirani v številna dobro delujoca društva, ki so pripomogla k razvoju panoge. Leta 2008 je Cebelarska zveza Slovenije pridobila tudi koncesijo za opravljanje javne svetovalne službe v cebelarstvu. V centralnem registru cebelnjakov je zdaj vpisanih vec kot 9000 cebelarjev, ki pridelu­jejo cebelje pridelke in prispevajo k ohranjanju slo­venske cebelarske dedišcine. Vedno vec je takih, ki se s cebelarstvom preživljajo, zato jih upraviceno zanima, kakšna je prihodnost te panoge. Preprican sem, da je cebelarstvo perspektivna panoga, ker se vkljucuje v ponudbo lokalno pridelanih živil, ker se povezuje s turizmom na podeželju, ker je slovensko okolje ohranjeno, tako da cebele pri nas najdejo svoj življenjski prostor, in ker so cebele del našega kmetijstva in podeželja. 
Slovenija si prizadeva za ustvarjanje razmer za kakovostno cebelarjenje, ki mu je omogocena stro­kovna podpora in razvoj. Izhodišce za to je vecja kolicina pridelanega medu in drugih cebeljih pridel­kov, ki so nadstandardne kakovosti in tržno zanimivi. Cebelarska zveza Slovenije je z idejo »Tradicional­nega slovenskega zajtrka« dala odlicno pobudo, ki je prerasla dozdajšnji okvir cebelarstva in delovanja administracije. S projektom želimo otroke v vrtcih in šolah pouciti o pomembnosti pravilne prehrane ter o pomembnosti hrane, pridelane v domacem (lokalnem) okolju, za katerega je zelo pomembno cebelarstvo. 
V tej do narave prijazni panogi so gotovo še šte­vilne možnosti za nova delovna mesta na podrocju pridelave in trženja cebeljih pridelkov ter na podro-cju storitev, povezanih s cebelarstvom. Zato vam želim, da dobro uporabite bogate izkušnje iz minulih 20 let, saj boste na njihovi podlagi še naprej odgo­vorno skrbeli za naše okolje in prehranski sektor. In kot si zaželite cebelarji: Naj medi! 



Foto: Internet
Foto: Franc Šivic 

Slovesnost ob razglasitvi samostojne Slovenije, Po mnenju mnogih najboljši Apimondiin cebelarski 
26. 6. 1991 na Trgu republike v Ljubljani. kongres vseh casov v Sloveniji leta 2003. 









Marjan Skok, nekdanji predsednik ZCDS 
Foto: Arhiv Marjan Skok 
Pricujoci prispevek opisuje osrednje dogodke ob osamosvajanju Slovenije in v obdobju mojega man-data na podrocju cebelarstva. Tedaj se je namrec zgodilo veliko pomembnih dogodkov in dosežkov, o katerih smo Slovenci dotlej lahko samo sanjali (dobili smo svojo državo). Vse te spremembe in dosežki so seveda zelo vplivali tudi na slovensko cebelarstvo. Po mojem prepricanju je bilo to obdobje tudi najtežavnejše obdobje slovenskega cebelarstva po drugi svetovni vojni. 
Cebelarska zveza pred osamosvojitvijo Slovenije 
Cebelarji so ZCDS (Zveza cebelarskih društev Slovenije), kot se je tedaj imenovala, do tedaj nekako zanemarjali. Za številne je bila to organizacija, ki je izdajala cebelarski mesecnik, vodila cebelarsko or-ganizacijo in po njihovem mnenju zahtevala precej visoko clanarino, koristi od nje pa ni bilo. Številni se niso niti vclanili vanjo, tudi veliki cebelarji ne. Neka­teri so jo imeli za nekakšen podaljšek oblasti. V re-snici je bila Zveza prostovoljno združenje slovenskih cebelarjev in je vedno delala samo v njihovo korist. Clanarina je bila takrat edini dohodek Zveze za vso njeno dejavnost in ni bila visoka. Pred osamosvojitvijo jo je vodil predsednik Zveze, pomagali pa so mu dva podpredsednika in 19-clanski izvršni odbor. Redno sta bila zaposlena samo urednik našega mesecnika in tajnik, pogodbeno pa še administratorka. 


Krizno obdobje v slovenskem cebelarstvu 
V slovenskem cebelarstvu je kriza nastala precej pred osamosvojitvijo Slovenije, saj se je pojavila že leta 1987 in je zelo obremenila cebelarje. Prodaja medu v nekdanji Jugoslaviji je bila pred letom 1989 precej zašcitena. Cebelarji s prodajo nismo imeli težav. Slovenski trg z medom sta popolnoma obvla­dovali podjetji Medex in Hmezad, s tem pa sta tudi razvadili cebelarje. Spominjam se, kako sem med pripeljal v skladišce Medexa. Prevzemnik ga je pre­gledal in ocenil. Ce sem se strinjal s ceno (in po navadi sem se), je med prevzel. Pri manjših kolicinah medu sem lahko kar pocakal na prazno embalažo. 
S prevzemnico sem nato odšel na sedež podjetja na Miklošicevi ulici v Ljubljani ter na blagajni dvignil denar. Enak postopek je bil tudi pri Hmezadu. 
Zaradi slabšanja gospodarskih razmer v Ju­goslaviji in zmanjševanja kupne moci pa se je zelo poslabšala tudi prodaja medu. Ko je predsednik Jugoslovanske vlade g. Ante Markovic pri zadnjem poskusu rešitve jugoslovanskega gospodarstva uvedel konvertibilni dinar in sprostil prost uvoz so se tržne razmere temeljiti spremenile. Jugoslo­vanski porabniki so po nekaj letih omejevanja svo­bodne trgovine leta 1990 z veseljem izrabili možnost sprošcenega uvoza, zato se je zelo povecal uvoz blaga za široko porabo, tudi medu. Na državni meji se je pojavil med po 60–70 centov ameriškega do-larja za kg. Preplavil je naše trgovine in popolnoma onemogocil dozdajšnje tržne poti med cebelarji in porabniki. Slovenski porabnik do tedaj še ni nale-tel na tuj med po tako ugodnih cenah na trgovskih policah. Porabnik pac ne ve, da argentinski ali južnoafriški cebelarji pridelajo po 100 kg medu na panj, naš letni pridelek pa je 20 kg na panj. Seveda našega in njihovega medu po kakovosti ni mogoce primerjati. Prav o kakovosti našega medu je slovenski kupec vedel premalo, da bi ostal zvest domacemu pridelku, to pa je zelo zmanjšalo prodajo domacega medu. 














Foto: Arhiv Marjan Skok 

Izvolitev novega predsednika Zveze v letu 1989 
Zaradi omenjene krize in pritiskov cebelarjev je na prvem letnem obcnem zboru Zveze leta 1989 s položaja predsednika Zveze odstopil dotedanji predsednik mag. Andrej Petelin. Po obsežnem iskan­ju primernega kandidata za novega predsednika se nam je zdel najprimernejši dipl. inž. Franc Šivic, ki je v Švici diplomiral prav iz cebelarstva, veliko pa je tudi objavljal v Slovenskem cebelarju, mesecniku Dom in vrt ter v drugih publikacijah. Vzdrževal je številne stike s cebelarji v tujini in bil uspešen poslovnež, skrat­ka, idealen kandidat. Žal pa kandidature ni sprejel zaradi vpetosti v delo v svojem podjetju. Potem so me kolegi iz izvršnega odbora nagovorili, naj kandi­diram sam. Ker sem se prav takrat upokojil, sem v to privolil. Zahteval sem tajne volitve in vec kandidatov. To se je tudi zgodilo in na nadomestnih volitvah sem bil izbran za naslednika g. Petelina. 

Financne težave Zveze 
Že leta 1989, to je prvo leto mojega pred­sedniškega mandata, je Zveza zašla v hude likvid­nostne težave, ki so bile posledica najvišje inflacije po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji in našega nacina zbiranja denarja. Edini dohodek Zveze je bila tedaj clanarina. To so clani nakazovali v zacetku leta in s tem denarjem je morala Zveza preživeti celo leto. Iz tega denarja so bili potem financirani tiskanje Slo­venskega cebelarja, place za zaposlene, honorarji ter vse druge dejavnosti, ki pa jih nikakor ni bilo malo Ce bi tedaj zbrani denar naložili na tekoci racun v banko, bi v nekaj mesecih izpuhtel. To se je zgodilo našim sosedom Hrvatom. Kot se spominjam, so tisto leto izdali samo tri številke cebelarske revije, proti koncu leta pa so ostali še brez plac. Mi smo tedan­jo inflacijo uspešno premagovali. Da smo zagotovi­li normalno izhajanje Slovenskega cebelarja, smo tiskarni Kurir placali tiskanje našega glasila za celo leto vnaprej, in to ne v denarju, temvec z nakupom tiskarskih pol. Socasno smo zbrani denar spreminja-li v devizne vloge in ohranjali njegovo vrednost. Kljub temu pa je proti koncu leta tudi nam zmanjkalo sred­stev za redno poslovanje. Tedaj nam je s subvencijo izjemno pomagal tedanji sekretar (minister) za kme­tijstvo inž. Milan Kneževic, ki je svojo odlocitev ute­meljil kot pomoc za izdajo strokovne literature – to je Slovenskega cebelarja. Tako smo srecno prebrodili najtežavnejše financno obdobje Zveze in zacelo se je leto 1990, ko je že prej omenjeni tedanji predsednik jugoslovanske vlade Markovic uvedel nov konverti­bilni dinar, ki za Zvezo sicer ni bil vec usoden. 


Vojna v Jugoslaviji in posledice za slovenske cebelarje 
Že med vojno na Hrvaškem so bili prevozi cebel na pašo v Gorski Kotar in okolico prekinjeni, po vojni pa je meja med Hrvaško in Slovenijo postala za cebelarje tako rekoc neprehodna, saj jo je z veliki-mi težavami in trudom uspelo preckati le nekaterim. Poleg davka na med, ki ga je moral prevaževalec ob vrnitvi placati na meji, so najvecja ovira postali hrvaški veterinarji. Prehod cebel je bil mogoc samo na neka­terih prehodih, dolocen cas dneva, in ce je cebelar zamudil in je veterinar že odšel, je moral cakati do naslednjega dne, ko je spet prišel v službo, da je pregledal cebele in izdal potrdilo. 

Vse glasnejše kritike Zveze 
Cebelarska kriza na Slovenskem se je vse bolj stopnjevala, zato je bil vedno mocnejši tudi pritisk na Zvezo. Nekateri so si predstavljali, da bo name-sto Medexa in Hmezada trženje s cebeljimi pridelki prevzela kar Zveza, kot je to že bilo nekoc. Niso mogli razumeti, da je Zveza tako revna, da bi v nekaj dneh šla v likvidacijo, ce bi se lotila tega posla. 
13. marca 1992 je v Ljubljani nameravala sku­pina cebelarjev ustanoviti zvezo poklicnih in vecjih cebelarjev, ki bi odlocneje zagovarjala koristi vecjih cebelarjev. V razpravi sem sodeloval tudi sam. Izvoli­li so iniciativni odbor. Po ustanovnem zboru te zveze pa zanjo na žalost nisem slišal vec. 
Zaradi vse slabših razmer za cebelarjenje so najodlocnejši Zvezi predlagali, da organiziramo javne demonstracije pred parlamentom. Strinjal sem se z njimi in pripravili smo nacrt. Osrednji del de­monstracij naj bi bila kolona prevoznih cebelnjakov skozi Ljubljano ter njihov postanek pred parlamen-tom. Nekateri so bili pred poslopjem pripravljeni tudi odpreti panje in se tako pogovarjati s predstavniki oblasti. Vendar smo se dogovorili, da gremo pred to akcijo še enkrat h kmetijskemu ministru na pogovor in odlocneje zahtevamo pomoc. 
Minister nas je takoj sprejel. Pojasnili smo mu težavne razmere v cebelarstvu in minister nam je na vse to dejal, da dobro pozna razmere v cebelarstvu. 
Vprico nas je v zvezi s prehodi meje poklical hrvaško ministrstvo za kmetijstvo in hrvaško notranje mi-nistrstvo ter tudi nekatere druge hrvaške državne urade. Obljubil je tudi omejitev uvoza medu v Slo­venijo, pomoc pri zdravilih in regres za sladkor. Zato smo demonstracije s kolono prevoznih cebelnjakov zamrznili. 
Na pogovorih z ministrom sem spoznal Pavla Zdešarja, tedaj po številu cebeljih družin drugega najvecjega cebelarja v Sloveniji. Izkazal se je kot zelo spreten sogovornik tedanjega ministra za kme­tijstvo. Z njim sem pozneje zelo tesno sodeloval vse do mojega odhoda z Zveze. 


Ukrepi kmetijskega ministrstva za zašcito slovenskega cebelarstva in pomoc cebelarjem 
Minister za kmetijstvo dr. Osterc je izpolnil oblju­bo, ki nam jo je dal pred nacrtovanim protestom s kolono prevoznih cebelnjakov pred parlamentom. Kot prvi ukrep pomoci je bil že prvo leto samostojno­sti, to je leta 1992, uveden dovoljen kontingent za uvoz medu, to je 200 ton na leto. Enako je veljalo tudi leta 1993. Leto pozneje, torej 1994, ga je za­menjal prelevman v vrednosti 72–90 SIT/kg, tega pa so konec leta zamenjale uvozne takse in carine v vrednosti 46 % uvozne cene medu. Ker so bile svetovne cene medu tedaj nekaj vec kot 1 DEM/ kg, torej zelo nizke, je bilo na naših prodajnih po­licah še vedno veliko cenenega uvoženega medu, brez oznake, da je uvožen. Minister nam je dal le tri leta casa, da se pripravimo na prosti trg, ta pa je bil sicer napovedan že ob uvedbi ukrepov za pomoc cebelarjem. Kljub temu je bilo tri leta premalo casa, da bi se cebelarji pripravili na prosto trženje cebeljih pridelkov. 
Cebelarji smo racunali tudi na cenejši krmni sladkor. Ker je tedaj v Ormožu obstajala domaca to-varna sladkorja, pa smo imeli pri tem težave, saj je ta zaradi zašcite slovenskih kmetijskih pridelovalcev sladkorne pese proizvajala zelo drag sladkor. Zaradi tega nismo mogli dobiti tujega sladkorja, ki je bil obcutno cenejši. Za pomoc sem prosil neposredno kabinet predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, ker sem ga osebno poznal, in uspelo mi je pridobiti sredstva za regresiranje sladkorja. 

Zaprtje cebelarskega obrata v Hmezadu in kriza Medexa 
S krizo, ki je po osamosvojitvi Slovenije nasta-la v cebelarstvu, sta v težave zašla tudi Hmezad in Medex. Hmezad je imel svoj cebelarski obrat, in sicer Hmezad Celeia, cebelarstvo PE Medlog, Celje, in PE Ljubljana, Polhov Gradec. Hmezadov cebelarski obrat v Medlogu so preprosto zaprli, PE Polhov Gradec pa je kot samostojno podjetje pod imenom Cebelarstvo Polhov Gradec prevzela mag. Malci Božnar. 
Prejšnji trg v državi, ki je obsegala 280.000 kvadratnih kilometrov površine, se je skrcil na trg s komaj 20.000 kvadratnimi kilometri površine, ce ne upoštevamo Medexovega že prej intenzivnega mednarodnega trgovanja. Medex je v proizvodnji nekaj casa obratoval samo dva dni na teden, po razširitvi svoje proizvodnje na slašcicarske izdelke pa si je razmeroma hitro opomogel. 
Ker so trgovci iz tujine še vedno uvažali ceneni med, domacega pa poceni kupovali pri cebelarjih, so se ti ostro odzvali na take razmere. Njihove kritike so bile pogoste tudi v Slovenskem cebelarju, med uvozniki medu pa je bil veckrat omenjen tudi Medex. Zaradi tega je Medex prenehal izdajati svoj bilten kot prilogo v Slovenskem cebelarju, poleg tega pa je prenehal tudi sodelovati z Zvezo oziroma je sode­loval le toliko, kolikor je bilo za njegovo poslovanje nujno. 


Navajanje cebelarjev na samostojno trženje ter cebelarski seminar v Polju 
Prav po zaslugi naše revije Slovenski cebelar pa ni bil pretrgan pretok znanja od Zveze do cebelarjev. Za marsikaterega cebelarja je bilo glasilo edini vir cebelarske teorije in pouka prakticnega dela. V reviji smo vsak mesec objavljali clanke o boljšem trženju, ki so jih posamezni avtorji pisali bodisi na podla­gi svojih izkušenj ali na podlagi izkušenj iz tujine. Trženje cebeljih pridelkov je bila tudi osrednja tema vsakega letnega cebelarskega posveta, ki smo ga kar nekaj let zapored pripravljali v prostorih osnovne šole v Polju pri Ljubljani. Za boljše trženje smo uvedli tudi posebno nalepko za kakovost medu in jo ime­novali Slovenska kolektivna zašcitna znamka medu. 
Letnega cebelarskega posveta na OŠ v Polju pri Ljubljani se je iz leta v leto udeleževalo vecje število cebelarjev. Razstava je bila vsako leto bogatejša, na prostem pa so bili razstavljeni tudi prevozni cebelnjaki in cebelarska oprema. Med obiskovalci je bilo precej tujcev, predvsem iz Hrvaške. Obisko­valcev je bilo vec, kot je bilo prostora. 
Predavatelje sem prosil, naj Zvezi vnaprej pošljejo nacrtovana predavanja, tako da smo jih lahko natisnili v obliki majhnih knjižic in jih nato na­mesto vstopnic razdelili med obiskovalce. Prvic smo natisnili 800 izvodov, vendar so hitro pošli. Tako so bili prejemniki knjižic seznanjeni s temo predavanja, tudi ce se ga niso udeležili. Ta tradicija je ohranjena še dandanes. 
Spomnil sem se še enega dogodka iz tega casa. Na enem izmed teh seminarjev je kot nenapove­dan govornik za besedo prosil g. Ciril Smrkolj, ki je bil takrat predsednik kmetijskega sindikata. Do­

Foto: Arhiv Marjan Skok 
Foto: Arhiv Marjan Skok 

govorila sva se za samo pet minut trajajoc govor, ki naj bi ga imel pred zacetkom osrednjih predavanj. Ko je prišel na oder, pa zaradi presenecenja nad tisocglavo množico poslušalcev svojega govora ni­kakor ni mogel koncati v petih minutah in ga je kar podaljševal. Ceprav je govoril o problemih, ki so bili tudi za cebelarje aktualni, se mi je opravicil, ceš da ga je zaneslo, da pred tako številnim obcinstvom še ni imel priložnosti govoriti in da se nam bo za to že še oddolžil. In res je obljubo držal. Ko je bil minister za kmetijstvo je skupaj z županom Lukovice g. Živkom Burjo priganjal CZS, naj se vendar loti graditve stavbe CIC-a na Brdu pri Lukovici. Oba sta potem odlocilno pomagala, da je slovenskim cebelarjem uspelo zgraditi tako lep dom – Cebelarski center na Brdu pri Lukovici. 
Kljub kritikam na racun delovanja Zveze sem se rad sreceval z drugimi cebelarji. Ti so se v kriznem obdobju kar dobro znašli pri trženju svojih cebeljih pridelkov. Prijetno me je presenetila mag. Malci Božnar, ki je v brezplacno uporabo dobila grašcino v Polhovem Gradcu. V njej je postavila bogato raz­stavo cebeljih pridelkov in izdelkov iz njih, razstavo cebelarske dedišcine ter organizirala dvodnevna predavanja iz cebelarstva. In to vsako leto. 
Gorenjski cebelarji so na Bledu pripravili Teden medu. V parku ob jezeru so postavili stojnice s cebeljimi pridelki, staro in novo cebelarsko opremo in propagandnim gradivom. Tudi laški cebelarji so skupaj z Zdravilišcem Laško organizirali kakovost-no in razgibano razstavo. Tovrstne dejavnosti so se pocasi razširile po vsej Sloveniji, tako da dandanes tako rekoc ni nobenega sejma, na katerem ne bi so-delovali tudi cebelarji. Njihova samoiniciativnost in njihov velik trud se je zacel obrestovati. Vedno vec medu smo prodali na domu, tako da se je tovrstna prodaja kljub pojavu številnih super- in hipermarke­tov ne samo obdržala, ampak se je v vecini prime-rov tudi povecala. Le ob takem nacinu prodaje medu dobi cebelar pošteno placilo. 

Pogumno premagovanje težav slovenskih cebelarjev med cebelarsko krizo 
Ko je varoza pokazala zobe, je Zveza izgu­bila približno 1500 clanov, predvsem manjših in starejših, potem pa se je njihovo število ustalilo pri nekaj vec kot 7000 in se ni vec spreminjalo. Društva so vodstvo Zveze pogosto vabila na obiske na teren. Vabila nekaj vec kot 200 cebelarskih društev smo dobivali tako rekoc vsak dan in na številna sva se z urednikom naše revije g. Janezom Mihelicem tudi odzvala. 
Cebelarji so bili veseli neposrednih in odkri­tih pogovorov s predsednikom Zveze in urednikom Slovenskega cebelarja o tedanjih razmerah v cebelarstvu in predvidevanju za prihodnost. Med temi pogovori sem spoznal, da so veliko pogumnejši in bolj optimisticni, kot je bilo o cebelarstvu tedaj mogoce slišati in prebrati. Ena izmed takšnih je bila tudi ga. Minka Zupancic, ki se mi je še posebej vti­snila v spomin. 

Bizeljsko, 1993. Ga. Minka Zupancic (desno) iz Krškega s svojo prijateljico pri njenem cebelnjaku. V letih 1990–1992 je bila tudi podpredsednica Zveze. Bila je mentorica številnim mladim cebelarjem, med drugim tudi Janku Božicu, ki mu je pomagala, da je lahko cebelarstvo študiral v ZDA, kjer je pozneje tudi doktoriral. 

Prihod sedmih veterinarjev specialistov na podrocju zdravstvenega varstva cebel 
Cebelarji smo bili vec let nezadovoljni z delo­vanjem veterinarske službe. Pogrešali smo predvsem enotno in ucinkovito akcijo proti varozi in pomoc pri prevažanju cebel. Po vec letih prošenj in zahtevah vodstva Zveze oz. tedanjega predsednika komisije za zdravje cebel pri Zvezi mag. Franca Javornika in republiške veterinarske inšpektorice Tatjane Obal je vlada za leto 1992 odobrila financiranje sedmih veterinarjev specialistov s podrocja zdravstvenega varstva cebel. 
Izbiro teh je izvedla Veterinarska uprava RS. Ker toliko veterinarjev specialistov za cebelarstvo pre­prosto ni bilo, je to službo sestavljala precej hete­rogena skupina veterinarjev, ki so razlicno uspešno pomagali cebelarjem. Ti veterinarji so izlocili do takrat uspešne cebelarske preglednike, ki so delo­vali v cebelarskih društvih in so imeli tudi dolgolet­ne izkušnje. O tem, kako so veterinarji delovali na terenu, bi seveda lahko razpravljali. Kljub temu smo cebelarji z njimi, gledano dolgorocno, dobili dra­goceno pomoc. Scasoma se je oblikovala skupina mladih veterinark/veterinarjev, ki so vso svojo po­zornost namenili cebelam in cebelarjem. Kljub ve­terinarjem pa še nismo dobili enotnega nacrta boja proti varozi, zato smo za zmanjšanje števila varoj v cebeljih družinah uporabljali najrazlicnejše metode. Spremembe na podrocju varstva cebel pa so se na ravni države vendarle zacele. 

Ustanovitev Opazovalno-napovedovalne službe medenja 
Zveza je bila tudi dejavna clanica Zadružne zveze Slovenije. Leta 1993 sem se udeležil dvodnevne letne skupšcine Zadružne zveze v Rogaški Slati­ni. Zvecer je k moji mizi prisedel kmetijski minister dr. Osterc in me vprašal, kako še lahko pomaga cebelarstvu. Povedal sem, da so v najvecjih težavah prevaževalci cebel, ker ne morejo vec prevažati cebel na pašo na Hrvaško, zato jim je treba omogociti paše na domacih tleh. Na njegovo vprašanje, kako naj bi razrešili ta problem, sem mu odgovoril, da z dobro opazovalno-napovedovalno službo medenja in pašnim redom. Njegov jedrnat odgovor je bil: »Vi organizirajte, jaz bom pa placal.« 
Ko sem iskal primernega cloveka za to službo, sem ugotovil, da potrebujemo praktika, po možnosti izkušenega prevaževalca. Tako sem zvedel za Pavla Zdešarja. Kot eden izmed najvecjih slovenskih cebelarjev je že tedaj imel svojo dobro organizirano opazovalno službo medenja. Že ob najinem prvem srecanju na Zvezi sem mu povedal o pogovoru z mi-nistrom in mu ponudil vodenje nove službe. Na moje veliko veselje je g. Zdešar službo sprejel. 
Kmetijski minister dr. Osterc je držal besedo in obljubo, da bo Zvezi dal denar za opazovalno-napo­vedovalno službo medenja. Ko je Zveza sporocila ministrstvu, da je našla ustreznega kandidata za to službo, se je ustrezna služba kmetijskega ministrstva strinjala z izbiro kandidata, ni se pa strinjala, da bi bil sedež opazovalne službe za medenje na Zvezi. Menila je, da ta nima ustreznih strokovnih služb, saj vodi zgolj organizacijo cebelarskih društev. Predla-gala je, da naj bi bil g. Zdešar v službi na Kme­tijskem inštitutu Slovenije v Ljubljani pri dr. Janezu Poklukarju. Potem smo se skupaj dogovorili, da bo Pavle zaposlen na Zvezi, svoje delo pa bo opravljal pod vodstvom dr. Poklukarja. 
G. Zdešar se je že v zacetku delovanja te službe izjemno zavzel za delo. Na svojo pobudo je sam 
Peking, 1993. 
G. Jožef Ulc (levo), dolgoletni predsednik Avstrijske cebelarske zveze in ravnatelj Cebelarske šole v Gradcu. Pod njegovim vodstvom so se 
šolali prvi slovenski cebelarski mojstri. 
odšel k direktorju Medexa g. Mižigoju, s katerim sta dobra znanca, si izgovoril opazovalne postaje ter jih lastnorocno znova usposobil za uporabo. Kupili smo terensko vozilo in opremo za opazovanje – in tako se je zacelo delo te službe. Že istega leta smo cebelarji dobili na brezplacnem odzivnem telefonu podatke o medenju na terenu. Scasoma je g. Zdešar povecal število opazovalnih postaj, najpomembnejše pa opre-mil tudi z radijsko povezavo za citanje podatkov z njih, saj se je izkazalo, da nekateri cebelarji, odgovorni za posredovanje podatkov, prikrivajo prave podatke. 
Prihoda g. Zdešarja je bil vesel tudi dr. Poklukar. Pri svojem delu na inštitutu je potreboval izkušenega cebelarskega praktika, to pa je g. Zdešar vseka­kor bil. Tudi sam sem na Zvezi pricakoval vec nje­gove soudeležbe, vendar je g. Zdešar ostal samo­stojen, izjemno vdan svojemu delu in ni dovolil, da bi kdor koli vplival nanj. Kljub temu pa je bila njegova navzocnost na Zvezi takoj opazna, saj rad pomagal tudi pri razlicnih njenih akcijah. 
Manj uspešni smo bili pri vzpostavljanju pašnega katastra in pašnega reda. Na tem podrocju smo so-delovali s kmetijskim ministrstvom in Kmetijskim inštitutom, vendar je bil odpor z osrednjih pašnih obmocij prevelik. Spori okrog cebeljih pasišc so stari toliko, kot so stari prvi zapisi o cebelarstvu v Sloveniji. Bilo je veliko sestankov na posameznih obmocjih, prepricevanj in dokazovanj, uspehi pa po­stopni in delni. Upam da bomo cebelarji lahko po­stopno in z razumevanjem vseh bolje izrabili dane naravne možnosti. 


Place in priznanja na Zvezi 
V zvezi s placami treh redno zaposlenih bi rad povedal nekaj svojih misli in opažanj, v zvezi s tem pa tudi o navezanosti clanstva na Zvezo in vredno­tenju njenega dela. Placi urednika in tajnika Zveze sta bili financirani iz clanarine, placo opazovalca in napovedovalca medenja pa je financiralo Ministrstvo za kmetijstvo. Višina place opazovalca in napovedo­valca paš je bila umešcena med placo urednika, ki je imel tedaj najvišjo placo na Zvezi, in tajnika Zveze. Vse place so bile zaradi slabih financnih razmer na 


Foto: Arhiv Marjan Skok Foto: Arhiv Marjan Skok Foto: Arhiv Marjan Skok
Foto: Arhiv Marjan Skok 
Zvezi nizke, in to tudi po mojem odhodu, ceprav je Zveza zacela dobivati denarna sredstva tudi od države. Vsi trije so na Zvezi docakali upokojitev, zaradi nizkih plac pa tudi nizke pokojnine. Osebno imam grenak obcutek, da so bili kaznovani, ker so ostali na Zvezi in ji posvetili velik del svojega življenja in dela, tudi v njenem najtežjem obdobju po 2. sve­tovni vojni. 
Vsako leto Zveza na obcnem zboru podeli kar precej odlicij Antona Janše I. stopnje. Vecino predlo-gov posredujejo neposredno društva na terenu. Tam se cebelarji dobro poznajo in znajo ceniti dobra dela in zasluge svojih kolegov. Slabše je na ravni Zveze. Poznam veliko cebelarjev, ki so v svojem aktivnem obdobju žrtvovali veliko casa in dela v dobro vseh cebelarjev. Veliko so delali pri ustvarjanju vsake številke Slovenskega cebelarja in pri drugih dejavno­stih Zveze. Ko zaradi starosti, bolezni ali drugega vzroka niso bili vec dejavni, smo nanje kar pozabi­
li. Mogoce je bil razlog za to, da se je vodstvo Zveze doslej hitro menjavalo, zato mlajši niso poznali dela in uspehov starejših generacij ali pa smo cebelarji precej ravnodušni do prejšnjih del in uspehov Zveze. Ne glede na to pa moramo njeni zdajšnji clani ceniti celotno zgodovino Zveze, njene nekdanje clane in funkcionarje, z njihovimi uspehi in napakami vred. Zveza obstaja že dolgo obdobje, to je od njene usta­novitve leta 1898 do dandanes, kar je velika redkost med podobnimi organizacijami v Sloveniji. Pri tem pa je rasla, sicer ne enakomerno, vendar je dandanes mocna. Na Zvezo in njene dozdajšnje uspehe smo lahko slovenski cebelarji zelo ponosni, to pa je lahko tudi razlog za našo zvestobo. 

Mednarodni cebelarski kongresi Apimondie 
Mednarodni cebelarski kongresi svetovne cebelarske organizacije Apimondia potekajo na vsaki dve leti. Naslednji je vedno na drugi celini. V prvem letu mojega mandata leta 1989 so kongres organizirali v Riu de Janeiru v Braziliji. Zaradi tedanjih težavnih razmer v Sloveniji se ga nisem udeležil. Na-slednji je bil nacrtovan v Splitu, vendar je bil zaradi vojne na Hrvaškem odpovedan. Leta 1993 je bila Apimondia v Pekingu na Kitajskem. Na ta kongres smo odpotovali skupaj s Hrvati. Našli so tudi ugodno letalsko povezavo do Pekinga in poceni bivanje. Ker Zveza ni imela financnih sredstev za našo pot, je kmetijsko ministrstvo placalo pot g. Mihelicu in dr. Poklukarju, meni pa ga je placalo Ministrstvo za zna­nost in tehnologijo. 



Kongres je bil za Slovence zelo uspešen. Na njem smo bili sprejeti med redne clanice Apimondie. Uradno smo bili sprejeti v clanstvo na seji upravne­ga odbora organizacije, na kateri so sodelovali vsi predstavniki clanic Apimondie in vsi so tudi enotno podprli vstop Slovenije v to organizacijo. To je bilo veliko priznanje za slovenske cebelarje. 
Pri tem moram poudariti veliko prizadevanje dr. Đura Sulejmanovica z zagrebške univerze, ki je bil funkcionar Apimondie še iz obdobja Jugoslavije. Po-magal nam je pri vseh potrebnih uradnih korakih, da smo postali polnopraven clan te organizacije. 
V tistem casu je bil zelo dejaven Poslovni odbor za cebelarstvo Republike Slovenije, ki ga je ustano­
Foto: Arhiv Marjan Skok 
Foto: Arhiv Marjan Skok 
vilo Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, njegov sedež pa je bil na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Predsednik odbora je bil g. Aleš Mižigoj, ki je bil znan po tem, da je seje vodil jedrnato. Nanje so bili vablje­ni pomembnejši delavci v cebelarstvu, sklepi pa niso imeli izvršne moci, temvec so bili zgolj priporocila ministrstvu in drugim organom, s katerimi smo so-delovali na podrocju cebelarstva. Na teh sejah smo dokaj odkrito govorili o tedanjih problemih, Ministrst­vo za kmetijstvo pa je precej naših pobud tudi spreje-lo. Zapisnike teh sej je tekoce, verodostojno in hitro na racunalniku pisal dr. Poklukar, tako da je vsak udeleženec zapisnik prejel že pred odhodom s seje. 
23. februarja 1995 sem na seji omenil, da bi lahko tudi Slovenci organizirali kongres Apimondie. Udeleženci seje so bili sprva preseneceni. Spom-nil sem jih, da smo Slovenci že imeli glavno besedo pri kongresu Apimondie v Splitu leta 1991, ki je bil zaradi vojne odpovedan. Celo geslo tega kongre­sa je bilo »Kongres kranjske cebele« in tudi njego­vo organizacijo je tedaj pripravljal Cankarjev dom iz Ljubljane. Vse to je potrdil tudi g. Aleš Mižigoj. Mi­nister dr. Osterc je to zamisel podprl, ceš da s kon­gresom ne bi podprli samo kranjske cebele, ampak bi bila to tudi dobra promocija Slovenije v svetu. Ob tem moram poudariti, da se je g. Zdešar izredno angažiral na ministrstvu za kmetijstvo in kasneje na samem kongresu v Lozani. 
Zamisel o kongresu Apimondie v Sloveniji je hitro navdušila vse cebelarje, financno pa jo je podprlo Ministrstvo za kmetijstvo. Ustanovili smo komisijo za pridobitev in organizacijo kongresa, v njej pa sta po­glavitno nalogo vzpostavitve stikov s tujimi strokovnja­ki, ki naj bi podprli organizacijo kongresa v Sloveniji, opravila g. Šivic in dr. Poklukar. 
Na kongresu Apimondie leta 1995 v Lozani smo naše cebelarstvo predstavili v licnem paviljonu. 




Volitve novega predsednika Zveze 
Leto po kongresu Apimondie v Švici je bila redna volilna skupšcina Zveze. Potekel mi je drugi mandat in odlocil sem se, da v tretje ne bom vec kandidiral. Želel sem, da bi Zvezo, ki se je po pre­magani cebelarski krizi prenavljala, prevzel nekdo, ki bi poleg cebelarskega statusa imel tudi vecjo politicno moc, kot sem jo imel sam. Zveza si je po­stavila ambiciozne naloge. Najvecji sta bili izvedba svetovnega kongresa Apimondie v Ljubljani in zgra­ditev cebelarskega izobraževalnega centra na Brdu pri Lukovici. Za oba projekta so bila poleg osebnega dela potrebna velika financna sredstva. 
Osebno se za svojega naslednika nisem angažiral, sem pa pravocasno povedal, da v prihodnje ne nameravam vec kandidirati za položaj predsednika Zveze. Priznati moram, da sem mi-mogrede, bolj po nakljucju kot ne, vplival na izbiro. Z urednikom g. Mihelicem sva konec leta 1995 namrec obiskala poslanca g. Lojzeta Peterleta (nekdanjega predsednika vlade) in se mu zahvali-la za vso njegovo pomoc. Omenil sem mu, da sem zadnjic pri njem v vlogi predsednika Zveze. Vprašal me je, kdo bo moj naslednik. Po kratkem premisleku sem odgovoril, da naj bi to bil kar on. G. Peterle me je vprašal, ali mislim resno, in odgovoril sem mu: »Da, resno«. Potem je povedal, da je pred tednom dni sprejel položaj predsednika Letalskega društva Lesce-Bled, in dejal, da je po njegovem to dovolj. Nato naju je prosil za 14 dni casa za premislek oziro-ma za dokoncno odlocitev. Tako sva z g. Mihelicem dobila prvega kandidata, to pa je po štirinajstih dneh potrdila tudi njegova tajnica. Prijavili so se še trije kandidati, vendar sta dva odstopila, ko sta izvedela, da kandidira tudi g. Peterle. 
Redna letna skupšcina ZCDS, na kateri je bilo izvoljeno novo vodstvo Zveze, je bila 20. aprila 1996. Tedaj smo spremenili tudi ime Zveze cebelarskih društev Slovenije v Cebelarsko zvezo Slovenije. Z novim imenom, novimi osebami in novimi razmerami je cebelarska organizacija zacela najuspešnejše ob-dobje svojega obstoja. Menim, da sem storil pravil-no, ko sem podprl novo vodstvo CZS, saj je Zveza v tem obdobju s Cebelarskim centrom Slovenije in or-ganizacijo Apimondie dosegla svoj vrh. 


GRADITEV CEBELARSKEGA CENTRA SLOVENIJE 
Ce obišcemo Cebelarski center Slovenije, si ga brez njegove stavbe ne moremo niti predstavlja-ti. Brez tega centra bi bila CZS v neki vecji pisar­ni v Ljubljani ali njeni okolici, podobno kot Hrvaška zveza ali katera druga nacionalna cebelarska zveza. Ni veliko manjkalo, da bi tudi naša CZS izgubila zdajšnje bogastvo. 
Odlocen poskus za zgraditev centra je kot predsednik Zveze naredil že Valentin Benedicic. Uresnicil je sklep obcnega zbora Zveze, sprejet 20. aprila 1967, in na Brdu pri Lukovici spodbudil gradi­tev Cebelarskega izobraževalnega centra (CIC). Te-meljni kamen je bil položen 21. julija 1972, vgradil ga je predsednik Obcinske skupšcine Domžale Albin Klemec. CIC je bil v šestih mesecih pod streho, nato so nekaj let gradili notranje vmesne stene, pozneje pa so vzidali še okna in le zunanja vrata. Zidava se je nato popolnoma ustavila. Po oceni sodnega izve­denca za gradbeništvo je bila obstojeca faza gradnje vredna približno tretjino celotne naložbe. Do te faze so objekt financirali in gradili cebelarji sami. 
Ko mi je leta 1989 mag. Anton Petelin prepustil položaj predsednika Zveze, mi je svetoval, naj objekt prodamo in za ta denar kupimo v Ljubljani kakšen lokal, kakor je že prej odlocil upravni odbor. Tega nisem mogel storiti. Vedel sem, da so ga cebelarji zgradili s svojimi prispevki in prostovoljnim delom. Pustil sem ga pri miru, da docaka boljše dni. 
Leta 1990 so bile v Sloveniji po dolgem casu spet svobodne, vecstrankarske volitve, na katerih je zmagal DEMOS. Predsednik vlade je postal g. Lojze Peterle. Izvedel sem, da je tudi on navdušen ljubiteljski cebelar. Prosil sem za sprejem pri njem. Sprejem je bil hitro odobren in v vladno palaco sva šla skupaj s tajnikom Milanom Runtasom. Razložila sva mu stanje v cebelarstvu in najbolj žgoce pro-bleme, ob koncu pa tudi stanje v zvezi s CIC-em. Na najino veliko veselje je obljubil, da bomo center zgradili, le še toliko naj pocakamo, da v Sloveniji razrešimo tedanje najvecje probleme. 
S cebelarji iz Lukovice smo se dogovorili za nadzor objekta na Brdu, vsako leto pa smo skupaj z upravo Zveze in okoliškimi cebelarji pripravili tudi skupno cistilno-vzdrževalno akcijo objekta. Kmalu pa to ni vec zadostovalo. Stavbo so odkrili mladi van-dali in narkomani, zaceli vdirati vanjo in jo pocasi unicevati. O propadanju objekta so zvedeli tudi drugi cebelarji in na letnem obcnem zboru leta 1994 je bil sprejet sklep, ki je vodstvo Zveze zavezal, da naj za CIC najde ustreznega najemnika oz. soinvestitorja ali ga proda in za ta sredstva kupi lokal v Ljubljani. Nekaj dni potem je z vlakom iz Ljubljane prišel k meni na dom v Zagorje znani cebelar prof. Pavle Zaletel. Ves razburjen je hitel pripovedovati novico, da name-rava Zveza prodati CIC. Ker so sredstva zanj prispe­vali vsi cebelarji in pri njegovi zidavi opravili tudi veliko število ur prostovoljnega dela, ga Zveza po njego­vem mnenju nima pravice prodati. Pomiril sem ga, da razmišljam enako in da objekta ne bomo proda­li, kolikor bo to v moji moci. Leta 1994 sta Zvezo obiskala g. Franc Kersnik in njegov svak inž. Janez Miklavc ter se želela srecati z menoj. G. Kersnik mi je opisal zgodbo njihove družine med drugo sve­tovno vojno. Zemljišce, na katerem stoji CIC, je bilo namrec nekoc njihovo. Strinjal se je z nacrtovano zgraditvijo objekta za potrebe cebelarstva, saj je bil preprican, da bo nekoc njegova zemlja tako najbolje služila kmetijstvu. Hkrati pa je izrazil ostro nasproto­vanje prodaji objekta nekomu, ki bi spremenil njego­vo namembnost, ter izrazil željo, da ga za primerno ceno kupi sam. Zagotovil sem mu, da se to ne bo zgodilo, kajti ce bo to v moji moci, objekta ne bomo prodali. 

Tedanja vrednost CIC-a 
Kolega gradbene stroke inž. Jožeta Lukmarja sem prosil, naj oceni tedanjo vrednost objekta CIC-a in tudi to, koliko bi stala dograditev po prvotnih nacrtih. Naj predstavim povzetek cenitve objekta CIC-a, ki je nastala februarja 1995: vrednost nedokoncanega objekta skupaj z vrednostjo zemljišca je bila 16,624.125 SIT ali 203.602 DEM, vrednost del za koncanje objekta skupaj z zunanjo ureditvijo pa je bila ocenjena na 36,624.133 SIT ali 440.787 DEM. Po analizi teh podatkov sem spoznal, da je zgraje­ni objekt, za katerega so sredstva in delo prispeva­li izkljucno cebelarji sami, kljub nacetemu stavbne-mu pohištvu še vedno vreden skoraj tretjino cene koncanega objekta. Za preostali dve tretjini bi Zveza zbrala denar s prodajo pisarn na Cankarjevi ulici Lju­bljani, katerih površina je bila vec kot 100 kvadratnih metrov, za ta namen pa bi porabila tudi denar, ki smo ga iztržili s prodajo Vzrejnega cebelarskega centra pri Živalskem vrtu. Preostala potrebna sredstva bi dobili od Ministrstva za kmetijstvo. Te nacrte pa je minister znova zavrnil, ceš da Zveza takega objekta ne potrebuje. Poleg tega je menil, da za zgraditev stavbe niso dovolj samo financna sredstva, saj jo je treba pozneje tudi vzdrževati, to pa bi na koncu spet obremenilo kmetijsko ministrstvo. 
Foto: Arhiv Marjan Skok 

G. Marjan Debelak: »Predsednik Zveze blokira delo komisije za CIC, in to kljub sklepu 43. skupšcine iz leta 1994, da se objekt odda ali proda. Danes smo videli, da okoliška mladina nezadržno unicuje stavbno pohištvo, razbili so vsa okna, v 2. nadstropju požgali polknice in okna. Kdaj bodo zažgali še ostrešje?« 
G. Marko Debevc se je strinjal s to izjavo in dodal: »Kot podjetnik ugotavljam, da je objekt za kakršne koli gospodarske dejavnosti popolnoma neprimeren. Zaradi velike krize cebelarstva ga to ne bo moglo dograditi in vzdrževati, zato se je najbolje pogovoriti z lastnikom vecinskega dela 
8. aprila 1995 je bila 44. redna letna skupšcina Zveze, na kateri smo znova razpravljali o CIC-u. Mnenja so bila zelo razlicna. Precej jih je vztrajalo pri stališcu, da objekta ne smemo prodati, drugi so menili, da bi morali objekt zamenjati (ceprav prek prodaje) za koristnejše prostore, ki bi jih lahko takoj zaceli uporabljati. Koncno je obveljalo, da ne kaže spreminjati leta 1994 sprejetega sklepa o prodaji objekta. 


Seja izvršnega odbora Zveze na Brdu pri Lukovici 
Za 17. junij 1995 sem redno sejo izvršnega odbora Zveze sklical v še nedograjenem objektu na Brdu pri Lukovici. Poleg rednih clanov odbora sem na sejo povabil še prof. Pavla Zaletela in g. Zdešarja. K ogledu stavbe sem povabil tudi g. Kersnika. Ker sem tedaj zbolel, tako da sem moral v bolnišnico, je sejo vodil podpredsednik zveze g. Stanislav Hajdinjak. Po skupnem ogledu objekta CIC-a je sle­dila razprava o tej problematiki, to pa je bil tudi pogla­vitni namen te seje. 
Iz zapisnika te seje, ki naj bi bila kljucna za prihodnjo usodo nedokoncanega objekta, povze-mam razpravo clanov izvršnega odbora Zveze, ki so o tem govorili neposredno po ogledu objekta, pretreseni nad njegovim tedanjim stanjem. Zapi­snik razprave in sklepov je pripravil tajnik Zveze g. Milan Runtas. Pri tem se tedanjim clanom izvršnega odbora opravicujem za objavo tega zapisnika. Iskre­nost in prizadetost posameznih udeležencev sta zelo ocitno in verodostojno prikazali resnicno stanje objekta in možnosti za koncanje graditve, zato ga je vredno objaviti. 
Razpravo o objektu je zacel g. Darko Korošec: »Menim, da je treba objekt usposobiti do funkcio­nalnosti ali ga prodati. Tak, kot je zdaj, ne služi cebelarstvu.« 
zemljišca in možnim kupcem o prodaji.« 
G. Bratina je poudaril, »da bi bila že zdavnaj vecina clanov IO oz. cebelarjev delegatov za prodajo, ce bi si objekt prej ogledali. Cim prej ga je treba prodati, sicer se škoda iz leta v leto povecuje. O usodi CIC-a moramo odlociti danes.« 
G. Hriberšek: »V imenu koroških cebelarjev na­sprotujem prodaji, predlagam zamenjavo za drug do-nosen objekt ali referendum o usodi CIC-a.« 
G. Zdešar: »Menim, da je treba objekt ponudi-ti g. Kersniku oz. ga prodati po najugodnejši tržni ceni.« 
G. Sedmak meni, da je treba iz ostankov CIC-a rešiti cim vec in cim prej, kar se še da. Tega mnenja sta tudi g. Rozman in g. Debevec. 
G. Brvar in g. Tajnikar menita, da zdajšnja zasno­va CIC-a ne ustreza namenom cebelarstva, zato ga je treba cim prej prodati. 
G. Toplaku »je žal vseh cebelarjev, ki so prispe­vali za graditev, vendar je edina rešitev cimprejšnja prodaja, sicer cebelarji od CIC-a ne bodo imeli cisto nic«. 
G. Zaletel kot gost današnje seje »nasprotuje prodaji objekta in predlaga, da pocakamo boljše case«. 
G. Hajdinjak je v kratkem povzel razpravo in predlagal naslednji sklep: 
»Komisija za CIC se bo sešla julija in pripravi-la besedili za razpis v javnih obcilih, ki mora biti objavljen okrog 5. septembra. V prvem razpišemo idejno rešitev za namensko dograditev CIC-a, v drugem zamenjavo oziroma prodajo objekta. O prispelih ponudbah bo razpravljal izvršni svet na septembrski seji.« 
Za sklep je glasovalo 11 clanov IO, trije so se glasovanja vzdržali, proti ni bil nobeden. G. Zaletel in g. Zdešar nista imela pravice glasovanja. Sklep je bil tudi izveden. Ko sem se po bolezni vrnil na Zvezo, sem bil postavljen pred dejstvo, da se CIC prodaja. Razpis za prodajo ali soinvestiranje je bil objavljen 7. septembra 1995 v Delu in 8. septem-bra v Ur. l. RS. Na razpis so prispele tri ponudbe za odkup objekta, za soinve­stiranje pa nobena. Ponudbe so odpira­li 22. septembra 1995 pred komisijo, v kateri so bili Stanislav Hajdinjak, Marjan Debelak in Milan Runtas. Od treh ponudb je bila najugodnejša ponudba Spektre iz Mengša. Ponujena cena je bila 26 milijo­nov tolarjev, Zveza pa naj bi denar preje-la v osmih dneh po podpisu pogodbe. Komisija za CIC je po pregledu in anali­zi ponudb ugotovila, da je najugodnejša ponudba Spektre, zato je IO predlagala, naj z njo podpiše pogodbo. Spektra je pozneje svojo ponudbo preklicala, in ker so preostali kupci ponudili precej nižje zneske, smo sklenili, da nadaljnjo usodo 


Foto: Arhiv Marjan Skok 

CIC-a prepustimo novemu IO in novemu predsedniku Zveze. 

CIC in novi predsednik Zveze g. Lojze Peterle 
Leta 1996 je položaj predsednika Zveze prevzel 

g. Lojze Peterle. Ob prevzemu in predaji nalog je izjavil, da bo ena izmed najpomembnejših nalog v njegovem mandatu zgraditev CIC-a, druga pa bo or-ganizacija svetovnega cebelarskega kongres Api­mondia v Ljubljani. 
Leta 1997 se je za cebelarje zgodila ugodna sprememba na kmetijskem ministrstvu. Kmetijski minister je postal g. Ciril Smrkolj – domacin iz oko-lice Lukovice. Tedaj so zadevo v svoje roke vzeli cebelarji iz Lukovice. Ustanovili so Iniciativni odbor za izgradnjo CIC-a in vanj povabili tudi mene. Na prvem sestanku sem se obvezal, da bom pripravil program prihodnjega cebelarskega centra, ki je bil popolnoma drugacen, kot si ga je zamislil prvi gra­ditelj Valentin Benedicic. Na sestanek smo povabili 
g. Živka Burjo, župana Lukovice, kmetijskega mini-stra g. Cirila Smrkolja in predsednika Zveze g. Lojze­ta Peterleta. Lukoviški župan je bil zelo zainteresiran, da bi zanemarjeni objekt v resnici dokoncno zgradili. Obljubil je vso svojo pomoc pri tem delu. Še vecjo pomoc je obljubil kmetijski minister, le predsednik Zveze je dejal, da nima cloveka, ki bi ta projekt vodil. Tako se je zgodilo, da je Zveza dobila možnost za koncanje objekta, ni pa imela ljudi, ki bi bili to spo­sobni izvesti. 
To se je zgodilo šele leta 2000, in sicer z zamenja­vo clanov IO in imenovanjem novih podpredsednikov Zveze. Na položaja podpredsednikov sta bila poleg 
g. Šivica izvoljena g. Vlado Pušnik in g. Avgust Gril. Že kmalu po izvolitvi sta si g. Tajnikar in g. Pušnik ogledala slavno gradbeno zapušcino. G. Pušnika je lepa lokacija tako navdušila, da je sklenil objekt dokoncati. Že naslednji dan me je poklical, ali lahko pride k meni. Na tem srecanju sem ga videl prvic. Povedal sem mu celotno zgodovino CIC-a, vsebino pogovora z g. Kersnikom, opozoril pa sem ga tudi na pripravljenost kmetijskega ministra za sofinanci­ranje ter na obljubljeno pomoc župana Lukovice. »Bil bi smrtni greh, ce tega ne bomo izkoristili,« je dejal na to. Na njegovo povabilo, ce bi sodeloval pri tem, sem se z veseljem odzval. 
Za pridobitev novega gradbenega dovoljenja je bilo treba pridobiti soglasje vseh lastnikov sosednjih parcel, menda jih je devet. Tudi tokrat se je angažiral 
g. Kersnik. Sam je dal soglasje in pridobil soglasja tudi od preostalih lastnikov. Slovesnost ob odprtju Cebelarskega centra Slovenije in posvetitev kapeli­ce svetega Ambroža sta bili 26. maja 2002 na Brdu. 
Na zadnji seji gradbenega odbora, ki je bila nekaj mesecev po odprtju CIC-a, smo ugotovili, da je bila zgraditev centra popolnoma upravicena in uspešna. V centru so poleg rednega dela organov Zveze, ki se je tedaj že preselila v novo stavbo, skoraj vsak dan potekali razlicni seminarji, katerih udeleženci so bili s prostori in lepo okolico zelo zadovoljni. Polno sta zaživela tudi trgovina s cebelarsko opremo in gostišce. 
Objekt so scasoma prevzeli novi ljudje. Želim jim, da bi uspešno vodili Zvezo in center ter da bi se v njem prijetno pocutili. Osebno sem se po zgra­ditvi centra tudi dokoncno poslovil od Zveze z mi-slijo, da je slovenskim cebelarjem vendarle uspelo uresniciti vec desetletij staro željo po Cebelarskem centru Slovenije. Imeli smo veliko sreco, da so se ob pravem casu na pravem mestu znašli pravi ljudje. Ljudje bodo v minevanju casa pozabljeni, objekt pa bo ostal lep spomenik slovenskim cebelarjem. 



Marko Borko, urednik 
Prispevka g. Lojzeta Peterleta do zakljucka re-dakcije jubilejne številke Slovenskega cebelarja, žal, nismo prejeli. Vec o dosežkih v cebelarstvu v ob-dobju njegovega predsednikovanja je mogoce pre­brati v preostalih prispevkih v tej številki. 
G. Lojze Peterle je na položaju predsedni­ka Cebelarske zveze Slovenije nasledil g. Marja-na Skoka, ki je uspešno koncal svoj drugi mandat predsednikovanja, potem pa se ni odlocil za vnovicno kandidaturo. G. Peterle je bil za predsedni­ka CZS izvoljen na redni letni skupšcini ZCDS, 20. aprila 1996. Predsednik CZS je bil deset let, sredi svojega tretjega man-data pa je odstopil s tega položaja. Njegov mandat je trajal do 
8. aprila 2006, ko je bil na nadomestnih vo­litvah za predsednika CZS – te so potekale na 55. rednem obcnem zboru CZS – za njego­vega naslednika izvoljen 
g. Franc Cebulj. 



Foto: Arhiv CZS Foto: Internet 


Marko Borko, urednik 
Prispevka g. Franca Cebulja do zakljucka re-dakcije jubilejne številke glasila Slovenski cebelar, žal, nismo prejeli. 
G. Franc Cebulj je na položaju predsednika CZS nasledil g. Lojzeta Peterleta, ki je s tega položaja odstopil. G. Cebulj je bil za predsednika CZS izvoljen na nadomestnih volitvah za predsednika CZS, ki so potekale v okviru 55. rednega obcnega zbora CZS, 8. aprila 2006. Njegov mandat je po odsto­pu s položaja predsednika trajal do 14. aprila 2007, ko je bil na nadomestnih volitvah za predsednika CZS na 56. rednem obcnem zboru CZS izvoljen g. Boštjan Noc. 

Franc Cebulj – predsednik CZS v obdobju 2006–2007. 





predsednika Boštjana Noca 
Boštjan Noc, predsednik CZS 

Cebelarstvo v naši družini je tradicija vec rodov, misli slovenskih cebelarjev so bile usmerjene v cim sam cebelarim aktivno od leta 1987 in sem ves cas boljšo predstavitev našega cebelarstva svetu. Vsa clan Cebelarskega društva Antona Janše Breznica. V Slovenija je dihala po »cebelarsko« in si prizadeva­delo cebelarskih organizacij sem se dejavno vkljucil la za zgraditev cebelarskega centra na Brdu pri Lu-leta 2002. Takrat so se v Sloveniji zacele intenzivne kovici, na posameznih obmocjih so se pripravljali na priprave na svetovni kongres Apimondia 2003. Vse sprejem cebelarjev z vsega sveta. Skratka, priprave 

Foto: Marko Borko Foto: Marko Borko 

Novinarska konferenca na CZS. 
na Apimondio so po mojem mnenju zelo pozitivno vplivale na slovensko cebelarstvo. 
Sam sem iz obcine Žirovnica, v katero sodi tudi vas Breznica, rojstni kraj Antona Janše. Kot se vas vecina spomni, je Janšev cebelnjak dolga leta pro-padal, predvsem zaradi neurejenega lastništva … CZS je tedaj kazala macehovski odnos do Janševega cebelnjaka, vsaj tako smo cutili in mislili na Go-renjskem. 
In prav želja, da do Apimondie obnovimo Janšev cebelnjak, me je vodil med vodstvo cebelarstva na Gorenjskem. Ustanovili smo Cebelarsko zvezo Zgornje Gorenjske (nadalje CZZG), ki je potem skupaj z obcino Žirovnica in tudi z delno pomocjo CZS obnovila Janšev cebelnjak, ter leta 2003 orga­nizirali prvi vseslovenski cebelarski praznik. 
Ko so bile leta 2004 na CZS razpisane vo­litve (takrat so bili voljeni tudi podpredsedniki), sem na pobudo clanov CZZG kandidiral za položaj podpredsednika CZS in bil tudi izvoljen. Od takrat naprej dejavno delujem v naši krovni organizaciji. Naj kot zanimivost povem, da so na prvem sestanku po takratnih volitvah na moj racun letele tudi »nizke« besede, ceš, kaj boš pa ti lahko prispeval CZS in pocutil sem se kot nebodigatreba! Te besede so me še dodatno motivirale pri delu, saj sem skušal doka­zati, da kljub mladosti in kljub nasprotovanjem lahko tudi sam prispevam k napredku CZS. 
Prva tri leta na položaju podpredsednika so bila zelo burna in naporna, saj si nisem predstavljal, 

Obisk predsednika RS dr. Danila Türka na CZS. 
da je toliko odprtih vprašanj. To je bilo obdobje vkljucevanja Slovenije v Evropsko unijo in s tem tudi obdobje novih razmer za slovenske cebelarje. Tedaj je bilo med slovenskimi cebelarji zelo veliko nega­tivizma, kajti kamor koli sem prišel, sem spoznaval samo probleme in težave, ki so pestile cebelarje, prav tako pa je bilo tudi veliko medsebojnega nezau­panja. Verjemite, da nam tedaj ni bilo lahko. Vodst­vo CZS se je zato nekako izmikalo udeležbi na razlicnih cebelarskih prireditvah in sestankih, saj je bilo kritik na racun njegovega dela veliko. Kot mlad in nadebuden podpredsednik sem te zadeve jemal zelo osebno, zato sem trdno sklenil napeti vse svoje moci, da bodo cebelarji cutili CZS kot njihov pomemben servis. V teh treh letih sta se zamenja-la dva predsednika. Po odstopu predsednika g. Franca Cebulja sem se znašel pred dilemo, ali naj se povsem umaknem iz vodstva CZS ali naj kandidi-ram za njenega predsednika. Ker je prevladala želja po pomoci slovenskim cebelarjem, sem pripravil predlog programa CZS ter ga številnim cebelarjem tudi predstavil. Kar nekaj je bilo negativnih komen­tarjev na predlagani program. Še najbolj me je bolelo, ker so nekateri po terenu širili neresnice … Ce takrat ne bi bilo g. Avgusta Grila in, žal, pokojne­ga g. Rajka Kalistra, ki sta me podpirala, bi kandida­turo zanesljivo umaknil. 
Na obcnem zboru CZS sem predstavil zelo konkreten program in bil za eno leto izvoljen za predsednika CZS. Sam sem izbral podpredsedni­ke in ožjo ekipo CZS. Lahko recem, da sem izbral pravilno. Žal je usoda že prvi mesec po zacetku mojega predsedovanja vzela podpredsednika g. Kalistra, s katerim sva tesno sodelovala in kovala nacrte za uresnicitev programa, predstavljenega na obcnem zboru. Kljub tragicnemu dogodku, ki me je zelo pretresel, smo predstavljeni program po vecini uresnicili. 
Verjemite, da mi na zacetku ni bilo lahko voditi CZS, kajti kamor koli sem prišel, je bilo cutiti neko zadržanost cebelarjev, ki sem jo cutil in tudi razumel, ceš, kaj bo tako mlad cebelar vodil CZS. Številni 
Foto: Marko Borko Foto: Marjan Papež 

Odprtje Foruma o apiterapiji in kakovosti cebeljih pridelkov. 
so bili prepricani, da mi gre samo za položaj … Najtežavneje se je bilo udeleževati razlicnih proslav in prireditev, saj mi je bilo nošenje obleke in kravate tuje in nepriljubljeno. Precej raje sem imel sestan­ke, namenjene reševanju cebelarske problematike. Z veseljem sem se udeleževal srecanj s cebelarji na terenu in jim pomagal pri reševanju njihovih težav. 
V naslednjem letu po moji zacasni izvolitvi za predsednika CZS so bile na CZS redne volitve. Takrat sem lažje sprejel odlocitev o vnovicni kandi­daturi, saj me je podpiralo vse vec cebelarjev, tudi številni, ki so ob prvi kandidaturi zelo dvomili o mojih sposobnostih. Prav te podpore sem bil najbolj vesel. Na obcnem zboru leta 2008 sem bil tako znova izvoljen za predsednika CZS. Ce pogledam, kaj vse je bilo v teh petih letih narejenega, lahko recem, da je bilo pestro in delovno. 
Zelo sem vesel, da je Cebelarska zveza Slove­nije okrepila svoj ugled, da je po vsej Sloveniji znana 

po dobri organiziranosti in da nas kot urejeno organi­zacijo z jasnimi cilji in predvsem tudi z vizijo, kako te cilje tudi doseci, veckrat dajejo za zgled. 
V tem obdobju je bilo veliko storjenega na podrocjih (opisanih je samo nekaj najpomembnejših dejavnosti): 
• urejanja zakonodaje: uredili smo davcno zakono­dajo, in to natanko tako, kot so bile želje in sklepi 
Cebelarski praznik. 
UO CZS, vzpostavili register cebelnjakov, pašne rede in pašni kataster; 
• 
zašcite in ohranjanja kranjske cebele: dali smo pobudo za to, da se kranjska cebela razglasi za ogroženo, pridobili smo status PRO tudi za prihodnje obdobje, pripravili predlog nacionalne­ga programa ohranjanja kranjske cebele, izda­li brošuro Domovina kranjske cebele, izvedli smo akcijo Ohranimo cebele, iz sredstev sklada za ohranitev cebel smo postavili devet šolskih cebelnjakov; 

• 
promocije: izdelali smo svoj kozarec za med, pridelan v Sloveniji, izdali veliko promocijskega gradiva, razvijali nove darilne embalaže, izvajali medene dneve; 

• 
cebeljih pridelkov: pridobili smo geografsko oznacbo za slovenski med, izvajali interno kontro-lo medu, izvajali ocenjevanja medu in medenih pijac, posneli film »S cebelo do medu«; 

• 
izobraževanja: na CZS smo uredili prostore za Knjižnico Janeza Golicnika in zagotovili njeno delovanje, izvajali postopek NPK, pridobili stan­dard za cebelarskega mojstra, izvedli številna izobraževanja za cebelarje po vsej Sloveniji, izva­jali izobraževanja za zacetnike, vzpostavili e-šolo; 

• 
izdajanja Slovenske cebelarja: Slovenski cebelar izhaja nepretrgano že 113. leto, revijo smo veckrat nadgradili s sredinsko prilogo, izdelali posebno potujoco razstavo ob 110-letnici nepretrganega izdajanja tega glasila; 

• 
letnega državnega posveta cebelarjev na Celjskem sejmu: udeležba cebelarjev in raz­stavljavcev se iz leta v leto povecuje; 

• 
delovanja cebelarskih krožkov: povecalo se je število cebelarskih krožkov, prav tako pa tudi število ucencev in dijakov, vkljucenih vanje, povecala se je udeležba na tekmovanjih mla­dih cebelarjev, pripravili smo enoten ucni nacrt za delovanje krožkov v Sloveniji ter jih opremili z didakticno opremo, izdali prenovljen ucbenik in delovni zvezek; 



Foto: Marko Borko 
Foto: Marko Borko 

• 
pridobivanja sredstev na podlagi Uredbe: uvedli smo enoten program zatiranja varoj, zagotovili sredstva za brezplacno zatiranje varoj, sofinanci­ranje cebelarske opreme in opreme za zacetnike, pa tudi za izvajanje interne kontrole medu ter za aplikativne raziskave in obnovo cebeljega fonda; 

• 
delovanja Javne svetovalne službe v cebelarstvu: ta izvaja letni program JSSC, ki ga pripravi in potrdi MKGP; 

• 
promocije sajenja medovitih rastlin: nakup medovitih rastlin (nakup sadik lip in javorjev za cebelarje, semen soncnic, balzami); 

• 
izdajanja strokovne literature: izdali smo 1. in 


2. del ucbenika Slovensko cebelarstvo v tretje tisocletje, knjižici o medu in cvetnem prahu, knji-go Slovenski cebelnjak, Cebelarski terminološki slovar, knjižici o propolisu ter o pridelavi in prede­lavi voska, knjižico z ustvarjalnimi idejami, knjigo Varoja, cebela, cebelar, zbornik Moj panj pred 100 leti in danes, knjižico Ekološko cebelarstvo, zbornik o kranjski cebeli, …; 

• 
apiterapije: organizirali smo kongres Apiterapija in kakovost cebeljih pridelkov, Dneve apiterapije; 

• 
cebelarskega turizma: izdali smo zbornik Slove­nija – dežela odlicnih cebelarjev v vec jezikih, posneli film o cebelarskem turizmu v vec jezi­kih, ob pomoci Ministrstva za gospodarstvo smo spodbujali cebelarski turizem, izvedli študijske obiske za tujce; 

• 
informiranja: izdelali smo vec spletnih strani, uvedli e-novice; 

• 
izobraževanja otrok in sirše javnosti: izvedli smo dobrodelno-izobraževalno akcijo, izdali 15-minutni animacijski film o kranjski sivki za otroke, organizi­rali cebelarske tabore; 

• 
Opazovalno-napovedovalne službe: na med-mrežje smo posredovali podatke o medenju, ob zamenjavi kadra smo poskrbeli za usposabljanje novih; 

• 
mednarodnega sodelovanja: vkljucitev v Apislavi­jo, organizacija 1. konference cebelarskih organi­zacij clanic in neclanic EU; 


• odzivnosti CZS: kot predsednik sem bil po telefo-nu in elektronski pošti stalno dosegljiv za vse, prav tako pa tudi sodelavci na CZS. 
Najpomembnejša stvar v tem obdobju je brez dvoma pridobitev koncesije za opravljanje Javne sve­tovalne službe v cebelarstvu, saj brez tega ne bi bilo mogoce izvesti številnih zgoraj navedenih projektov. 
V tem obdobju je bilo zelo veliko energije vložene tudi v sodelovanje z državo oz. Kadre na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj lahko 

trdim, da smo jih morali poduciti, kaj je cebelarstvo in zakaj je tako pomembno … 
Ni nas zanimala »politicna barva« sogovornikov, ampak le pogovor s komer koli, ki lahko prispeva k napredku cebelarstva. 
In kaj je rezultat vseh teh dejavnosti? CZS je dan­danes, vse od razglasitve samostojnosti Slovenije, vkljuceno rekordno število cebelarjev. Zelo pomemb-no je, da smo s pozitivno promocijo cebelarstva in z vsemi našimi dejavnostmi pridobili veliko novih in tudi mladih cebelarjev, tako da se je njihova povprecna starost s 66 let znižala na manj kot 60 let. Vse naše promocijske aktivnosti so prispevale k temu, da se je obcutno povecala uporaba cebeljih pridelkov, zato je obcutno boljša tudi njihova prodaja, ne glede na to, da so njihove cene obcutno višje. Kljub številnim izgubam cebel v posameznih letih in kljub številnim pomorom se prav tako ni zmanjšal stalež kranjske cebele. 
Seveda pa vcasih ni šlo vse tako, kot smo nacrtovali. Prva leta smo imeli velike izgube cebel, ni nam uspelo pridobiti želenih sredstev za tako ime­novane podpore na panj, ni nam uspelo zakonsko urediti sajenja medovitih rastlin na strnišcih (ajda, facelija …), prevec je bilo pomorov cebel, ceprav smo kar nekaj zadev tudi na tem podrocju premakni­li naprej, kranjske cebele nam še ni uspelo razgla­siti za ogroženo živalsko vrsto, prav tako nam še ni uspelo pripraviti cebelarskega zakona oz. ustrezne zakonodaje s tega podrocja … Izraženih je bilo tudi vec želja po boljšem gospodarjenju s Cebelarskim centrom, saj doslej nismo imeli srece predvsem z najemniki gostinskega dela. 

Moje poglavitno nacelo v minulih petih letih je bilo, da mora biti CZS servis za vse cebelarje. Sode­lavcem na CZS sem jasno povedal, da je na prvem mestu pomoc cebelarjem in cebelarskim društvom. V tem obdobju nismo zviševali clanarine, saj smo sredstva za delovanje CZS iskali tudi pri sponzorjih in donatorjih ter na javnih razpisih. Veliko pozorno­sti smo namenili vzdrževanju Cebelarskega centra in njegovemu trženju. 
Sam sem se udeležil številnih prireditev, srecanj in sestankov po vsej Sloveniji ter si pri tem prizade-val, da bi bila moja udeležba na njih cim bolj enako­merno razporejena po vsej državi. Brez sodelovanja s cebelarji si pac nisem predstavljal svojega dela. 
Ce lahko ocenim minulih pet let, jih ocen­jujem kot pozitivne. Zelo veliko mi pomeni, da se je clanstvo v CZS povecalo skoraj za tisoc clanov, da je CZS v družbi vse bolj prepoznavna, da nas ta spoštuje ter da smo enakovreden in spoštovanja vreden sogovornik državi. 
Upam, da smo zaposleni in vodstvo CZS nadgra­dili delo prejšnjih vodstev CZS, ki so s svojim delom postavila temelje za delo v tem mandatu. Upam, da smo jih v tem obdobju še utrdili in da CZS mocna in enotna stopa novim ciljem naproti. 


Foto: Franc Šivic 



Kronika tajništva Cebelarske zveze Slovenije 1991–2001 
Milan Runtas, nekdanji tajnik CZS 
Z vodstvom CZS (v nadaljevanju: Zveze) smo se v zacetku leta 2011 dogovorili, da obdobje velikih spre­memb tako za Slovence kot za slovenske cebelarje osvetlimo vsak s svojega podrocja dela v slovenski cebelarski organizaciji ter da najpomembnejše do-godke in odlocitve, ki jih želimo ohraniti v našem ko­lektivnem spominu, objavimo v tej publikaciji. Pred vami so zapisa vredni dogodki v obdobju mojega opravljanja nalog tajnika Zveze od slovenske osamo­svojitve do mojega odhoda na drugo delovno mesto pred koncem leta 2001. 
Ne nameravam podrobno naštevati vsega, pri cemer smo zaposleni v strokovni službi Zveze dejavno sodelovali oziroma kar smo pripravljali ali delali. Podrobne podatke o tem lahko najdete v za­pisnikih organov in delovnih teles Zveze ali – sicer v manjšem obsegu – v Slovenskem cebelarju (tudi sam sem pricujoce dogodke preveril v teh dokumen­tih, preden sem jih zapisal). Izbral in zapisal sem vse­bine, ki so pomembno zaznamovale delo in življenje Zveze, ter take, ki nekoliko popestrijo suhoparno naštevanje minulih dogodkov. 
To, kar nam je danes popolnoma samoumevno, npr. nizka inflacija, odprto tržno gospodarstvo, so-dobna komunikacijska oz. avdiovizualna podpora pri izobraževanju in informiranju, je bilo pred dvajse­timi leti nepredstavljivo ali še v »plenicah«. Danda­nes smo nejevoljni ob 2-odstotni letni inflaciji, v letih 1988–1991 pa je bila ta tudi vec kot 50 odstotkov na mesec, zato smo morali na vse nacine »carati«, da smo se pretolkli skozi celo leto. Društva so Zvezi clanarine nakazovala v prvih dveh, treh me-secih leta, potem pa je bilo treba ta denar z veza­vami oplemenititi, sicer ga je inflacija v dveh mese­cih povsem iznicila. Kakšno legalno trženje cebeljih pridelkov za vecje cebelarje v socialisticnih casih ni bilo mogoce, saj sta za odkup in nadaljnjo prodajo medu in drugih cebeljih pridelkov po vecini skrbela Medex in Hmezad. Pridelovalci torej niso imeli skrbi s prodajo svojih pridelkov, razmeroma hitro (vcasih tudi takoj) so prejeli sicer nižje placilo za ves prodan med, tako da ne oni ne Zveza nismo imeli problemov s propagiranjem in prodajo medu. Jugoslovanski trg je bil dobro zašciten pred prevelikim uvozom medu, izvoz domacega pa je nagrajeval z izvozni-mi spodbudami (namenjene so bile le trgovcem). Nic drugacno kot dandanes pa ni bilo sodelovanje med Zvezo in državo, saj smo se tudi tedaj morali dolgo casa bojevati za vsako pozitivno spremembo v korist cebelarjev. Najveckrat je bil to pravzaprav donkihotski boj, torej boj brez možnosti za zmago. 


Leti 1990 in 1991, do slovenske osamosvojitve, sta zaznamovali visoka inflacija in dobesedno boj za preživetje Zveze. Letno clanarino (ta je bila 30 DEM v dinarski in pozneje v tolarski protivrednosti) smo morali vezati na takrat vsesplošno uporablje-no vzporedno valuto, to je na nemško marko. Višino clanarine smo zaradi hiperinflacije prilagajali vsak mesec. Decembra 1990 je bila clanarina za leto 1991 1.300.000 din, januarja 1991 1.900.000, temu pa je sledila denominacija valute za štiri nicle, tako da je bila clanarina »le« 190 novih dinarjev. Vrednost denarja smo ohranjali tako, da smo ga takoj vezali v bankah in da smo npr. že v zacetku leta kupili sprva 210 dinarjev, nato pa smo jo iz meseca v mesec zviševali na protivrednost 30 DEM. Cene medu v prodaji na drobno na ljubljanski tržnici so bile od 70 do 100 dinarjev za kilogram (tocneje za 900 g, kolikor dovoljuje prostornina kozarca). Predsednik Zveze je na letni skupšcini navedel, da je bilo prejšnje leto v Jugoslavijo uvoženega 7.238 ton cenenega medu po 14 din/kg, izvoženega pa 381 ton po 31 din/kg. Podatki Statisticnega zavoda kažejo, da se je uvoz poceni medu nadaljeval, saj smo že v prvem cetrtletju 1991 uvozili vec kot 630 ton cenenega medu sumljivega izvora. K temu je pri­pomogla izjemno slaba medena bera, saj so morali cebelarji celo sezono krmiti svoje cebele, tudi v ob-dobju paše. 


Skupšcina je potrdila zahtevo predsednika Zveze 
g. Skoka in izvršnega odbora, da Viba film, ki je bil najemnik prostorov nedokoncanega Cebelarskega centra v Lukovici, izprazni stavbo in jo izroci Zvezi ter da s financnimi sredstvi, ki smo jih iztržili s proda­
papir za tiskanje Slovenskega cebelarja za celo leto 

(vcasih smo tudi nekaj dni pocakali s placami, da je jo dveh montažnih objektov (cebelnjaka in ucilnice) potekel rok vezave denarja, saj smo le tako ohranjali Živalskemu vrtu Ljubljana, nadaljujemo graditev del njegove vrednosti). Cebelarskega centra. Odlocitev žal ni obrodila sadu, 
Kljub »konvertibilnosti« novega dinarja, kot ga je saj se graditev ni zacela, prazen in nenadzorovan imenovala takratna jugoslovanska vlada, se je inflaci-objekt pa je v naslednjih letih postal tarca vlomnih ja nadaljevala tudi v letu 1991. Tako je bila clanarina kraj stavbnega pohištva in huliganskega unicevanja. 
Tega niso preprecile niti prijave na policiji. Tako kot še nekateri iz Zveze sem marsikateri nedeljski izlet z družino koncal z ogledom in popravljanjem škode (z nadomešcanjem razbitih opek na strehi, zapiranjem polknic ali zapaženjem polomljenih oken in vrat). Naj omenim, da smo v tem obdobju vodili akcijo zbiranja financnih sredstev za obnovo kapele P. P. Glavarja v Lanšprežu in nadaljevali snemanje izobraževalne vi-deokasete Cebelarstvo I. del (II. del in kaseta Vzreja matic sta že bili v prodaji). 
Po vec let trajajocih prizadevanjih smo koncno dobili »Službo za zdravstveno varstvo cebel in pospeševanje cebelarstva«. Ministrstvo za kme­tijstvo, gozdarstvo in prehrano je v njej zaposlilo sedem veterinarjev, ki so kot pospeševalci skrbeli izkljucno za cebele, naša prizadevanja, da bi poleg veterinarjev zaposlilo tudi strokovne pospeševalce s podrocij tehnologije cebelarjenja, izrabe in urejanja paš, trženja idr., pa niso bila uslišana. 
Velik izpad medenega pridelka so imeli tudi številni prevaževalci cebel na hrvaška pasišca, saj svojih cebel zaradi zacetka vojnih operacij v Sloveni­ji in njihovega nadaljevanja na Hrvaškem niso mogli odpeljati na tamkajšnja pasišca. To je bil zacetek konca množicnega prevažanja cebel na Hrvaško, saj so spopadi na pasišcih v Liki, vzhodni Slavoniji in ob meji z Bosno potekali še dve leti. Po koncani vojni pa so južni sosedje z administrativnimi in drugimi ukrepi prevaževalcem tako otežili dostop do tamkajšnjih pasišc, da je vecina opustila prevažanje na Hrvaško. 
Ker smo leta 1991 kupili prvi racunalnik in vanj prenesli podatke o clanstvu, sem izdelal prvi ce­losten pregled našega cebelarstva v zacetku de­vetdesetih let prejšnjega stoletja. Podatki, objavlje­ni v Slovenskem cebelarju, št. 11/91 in 12/92, so sami zase tako zgovorni, da ne potrebujejo dodatne razlage. 
Po sklepu izvršnega odbora ZCDS smo leta 1992 zaceli celoletno zbiranje financne pomoci za hrvaške cebelarje, ki so jim vojaške operacije unicile cebele ali pa so njihovi panji ostali na zasedenih obmocjih oziroma na »nikogaršnji zemlji« med front-nimi linijami ter propadli. Poleg financnih sredstev smo pred zacetkom poletja izvedli tudi akcijo zbi­ranja cebeljih družin po vsej Sloveniji in jih še isto noc odpeljali na Hrvaško. Prvic smo v okolico Za­greba pripeljali vec kot 90 cebeljih družin v razlicnih panjih, konec poletja pa smo iz Štajerske v okoli-co Varaždina prepeljali še približno 30 naseljenih panjev. 
Na naše pisne zahteve in predloge za pomoc cebelarstvu nam je Vlada RS odgovorila pisno. Iz odgovora smo izvedeli, da denarja za nadaljevanje graditve Cebelarskega centra v Lukovici nima, da bo skušala status cebelarja urediti v skladu s statusom kmeta, da je obdavcenje cebelarjev že dovolj dobro urejeno v Zakonu o dohodnini (vecji cebelarji naj vodijo poslovne knjige), da se dogovarja s hrvaškimi službami za normalizacijo (zmanjšanje »papirologije«) prevoza cebel, da bo naredila vec reda pri uvozu in izvozu medu itd. Cebelarji pa svojega pridelka niso mogli prodati, saj sta Medex in Hmezad zaradi izgube nezahtevnega jugoslovanskega trga, na ka­terem sta doslej poceni kupovala in ugodno pro-dajala svoje izdelke, povsem ustavila odkup medu. Hmezad je svojo cebelarsko dejavnost povsem opu­stil, Medex pa jo je zelo zmanjšal in se preusmeril v proizvodnjo piškotov. 
V teh razmerah smo skušali cebelarjem cim bolj pomagati z nasveti za trženje v njihovi lastni režiji, z ustanavljanjem cebelarskih zadrug, uvajanjem sa­mostojnih stojnic na tržnicah itd. Za ta namen smo izdali novo nalepko za med, uvedli prodajo kozar­cev s pokrovi za med (vecina cebelarjev je polnila med kar v rabljene kozarce za kumarice ali drugo vloženo zelenjavo, ne da bi z njih odstranila staro nalepko), svetovali smo jim, kje naj opravijo obvez­ne analize o prehranski neoporecnosti medu, kako naj poslujejo z Davcnim uradom in inšpekcijskimi službami itd. Povpraševanje po nalepkah za kozar­ce in prelepkah z zašcitno znamko medu slovenskih cebelarjev se je v tem obdobju podvojilo (prodali smo vec kot 40.000 nalepk in približno 20.000 pre­lepk z zašcitno znamko). Težave s prodajo medu so imeli predvsem veliki cebelarji, ki so bili prej naveza­ni na enega izmed velikih odkupovalcev, manj pa je bilo to opazno pri cebelarjih ob meji z Avstrijo in Ita­lijo. Na tradicionalnih letnih cebelarskih posvetih in razstavah, ki se jih je v prostorih osnovne šole v Polju udeleževalo od 600 do 800 cebelarjev iz vse Slove­nije, smo zaceli uvajati predavanja o trženju cebeljih pridelkov, higieni pridelave in o pakiranju cebeljih pridelkov. Skratka, obotavljivo smo zaceli korakati v tržno gospodarstvo, ki ga do tedaj nismo poznali. 
Tako leta 1992 kot 1993 je bila inflacija kljub uvedbi slovenskega tolarja tako visoka, da smo morali placevanje clanarine usklajevati vsak mesec (decembra 1992 smo zaceli s 520 SIT in koncali marca 1993 s 959 SIT, leto 1994 pa smo zaceli s 1.500 in koncali s 1.700 SIT). Samo tako smo ohranjali kolikor toliko realno vrednost vplacil. V ob-dobju visoke inflacije so se nekatera društva znašla tako, da so clanarino na terenu zbrala že v zacetku decembra, jo vezala na bankah, pobrala obresti in jo šele marca nakazala Zvezi, zato smo se odlocili za mesecno prilagajanje višine clanarine. Natisnili smo 12-stranski barvni koledar s cebelarskimi motivi in ga podarili vsem rednim placnikom clanarine. 
Cene medu na tržnicah so bile od 300 do 450 SIT. Sladkor za zimsko krmljenje cebel smo v Bla­govnih rezervah kupovali po 48–52 SIT za kilo­gram, k temu pa smo prišteli še prevozne stroške do cebelarskega društva. 

Iz Ceške smo uvozili poln vagon kilogramskih in polkilogramskih kozarcev za med ter na osmih pro-dajnih mestih po vsej Sloveniji (Murska Sobota, Slo­venska Bistrica, Ravne na Koroškem, Dobje pri Šentjurju, Dobrunje pri Ljubljani, Novo mesto, Lesce na Gorenjskem in Vrhpolje pri Vipavi) organizirali po­godbeno prodajo. S tem smo cebelarjem omogocili nakup enotnih kozarcev za med. Uporabniki zašcitne znamke so na svojem prvem sestanku v Lju­bljani ugotovili, da bi kupili še vec prelepk (ne samo 40.000), ce bi bila obvezna analiza cenejša in ce bi jim država ali Zveza pomagala pri propagiranju pro-daje. Zahtevali so tudi spremembo napisa »zašcitna znamka za med slovenskih cebelarjev« na prelepki v »zašcitna znamka slovenskega medu«, ker nihce vec ni vozil cebel na Hrvaško in je bil tako ves med pridelan v Sloveniji. 
Eden izmed najpomembnejših uspehov vodstva Zveze v letu 1993 je bila vzpostavitev Opazovalno­napovedovalne službe medenja. Vecletni pritisk na vlado je obrodil sad, saj smo poleg veterinarjev svetovalcev dobili še eno od pospeševalnih služb v cebelarstvu, ki jo placuje država. Podrobnosti o tej službi bo povedal g. Pavel Zdešar, ki jo je tudi uvedel, sam naj pojasnim le to, da smo na Zvezi pripravili vso potrebno dokumentacijo za zagon te službe (javni razpis za zaposlitev, spremembo internih aktov za sistemizacijo novega delovnega mesta, zagotovitev delovnega prostora, vzpostavitev nove telefonske linije za 24-urno obvešcanje cebelarjev o medenju po telefonskem odzivniku, nakup službenega vozila itd). Pri vzpostavitvi službe smo zelo dobro sodelova­li z dr. Janezom Poklukarjem s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki je pozneje bedel nad strokovnim delom in financiranjem nalog te službe. 
Ker sta bila odpravljena davek na uvoz medu (3 DEM/kg) in omejitev kontingenta (204 tone), ki sta veljala od 1. julija 1992 do 1. julija 1993, je skušala Zveza na vse mogoce nacine zašcititi svoje clane pred nekontroliranim uvozom cenenega medu. To-vrstna prizadevanja so bila nagrajena februarja 1994 z zašcitnim davkom v vrednosti od 70–98 SIT/kg uvoženega medu, odvisno od velikosti pakiranja. 
V tem obdobju so zaživele tri (morda še kakšna) cebelarske zadruge, ki so jih ustanovili vecji cebelarji (ponudili smo jim osnutke pravil, obrazce in navodila za registracijo, ljubljanski zadrugi smo ponudili celo prostor za sedež itd.), vendar veliki cebelarji s tem niso bili zadovoljni. Ob vsaki priložnosti so kritizirali vodstvo Zveze, ceš da jo vodijo sami »petpanjickarji« (ljubiteljski cebelarji), veliki pa v njej nimajo odlocilne besede. Na dveh zborih tako imenovanih velikih pri­delovalcev, sklicanih s presledkom nekaj vec kot leta in pol, se je zbralo po 60 in vec cebelarjev, ki so obakrat izvolili iniciativni odbor za ustanovitev sekcije ali društva velikih pridelovalcev medu, vendar konec koncev iz vsega tega ni bilo nic. Vzrok je bila menda prezaposlenost izvoljenih v iniciativni odbor. Ob po­govoru na štiri oci pa je takoj postalo jasno, da nihce od »velikih« ne želi žrtvovati svojega casa za urejanje razmer in položaja svojih konkurentov. 

Clanarina za leto 1994 je bila 2.150 SIT, Medex je odkupoval med slovenskih cebelarjev po 150 do 300 SIT, sladkor pa je v Medexu stal 75 SIT/ kg (namenjen je bil predvsem za kompenzacijo oziroma poplacilo odkupljenega medu). Preostali cebelarji smo lahko šele v drugi polovici septembra prek društev pokupili približno 890 ton od odobre­nih 1.200 ton s cesnovim prahom denaturiranega sladkorja iz Blagovnih rezerv, in sicer po približno 79 SIT/kg. Pri tem se je »izkazala« državna birokraci­ja (Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj), saj je razveljavila sistem neposredne prodaje sladkorja društvom, kot ga je postavila Zveza (menda zaradi nepopolnega javnega razpisa), nato pa je isto mi-nistrstvo brez javnega razpisa izbralo posrednika, ki je prodajal sladkor društvom. Vec kot mesec dni zamude je številne prisililo, da so sladkor pravocasno kupili drugod. 
Na skupšcini so delegati potrdili spremembe pravil Zveze (sprememba imena iz ZCDS v CZS, preimenovanje izvršnega odbora v upravni odbor, skupšcine v obcni zbor idr.), vendar se je njiho­va izvedba zavlekla, ker je upravni organ, pristojen za izdajo soglasja k pravilom Zveze, tega izdal šele 
4. oktobra 1995, tako da smo novo poimenovanje Zveze, torej CZS, zaceli uporabljati šele s 1. ja­nuarjem 1996. 
Iz tega obdobja je vredno omeniti zacetek našega sodelovanja z Apislavijo, cebelarsko organizacijo slo­vanskih in podonavskih držav. Drugega zasedanja v Bratislavi se je udeležila tudi naša delegacija. Bolj množicno pa so se naši cebelarji in tudi strokovni predavatelji udeleževali tradicionalnih cebelarskih srecanj v zamejstvu (v avstrijskih Tinjah in italijanski Gorici). Rekordna udeležba je bila leta 1994 tudi na srecanju in tekmovanju mladih cebelarjev v Sevnici (107 ekip) in na državnem strokovnem seminarju in razstavi v Polju, kjer je bil eden izmed predavateljev naš rojak iz Švedske, dr. Josef Stark. Enako se je zgodilo tudi leto pozneje. Udeležba znanih tujih pre­davateljev, ki smo jih vabili na naša predavanja, pa je povzrocila novo težavo – prireditveni prostor v Polju je postal premajhen, zato smo zaceli razmišljati o drugih rešitvah. 
Izvršni odbor Zveze je na 13. redni seji leta 1995 sklenil v Uradnem listu RS objaviti razpis za zamenja­vo, prodajo ali idejno rešitev za nadaljevanje graditve Cebelarskega izobraževalnega centra na Brdu pri Lukovici. Do predpisanega roka so prispele tri po­nudbe za nakup nedokoncanega objekta: Spektra iz Mengša je ponudila 26 milijonov SIT (300.000 
DEM), Kersnik in Blatnik z Lukovice 17,5 milijona ter SKB Nepremicnine iz Ljubljane 15,5 milijona SIT. Ker najboljši ponudnik Spektra iz Mengša do razpi­sanega datuma ni placal kupnine tudi po naknadnem pisnem posredovanju, je upravni odbor Zveze na 
14. redni seji leta 1996 sklenil, da nedokoncanega CIC-a ne bo prodal za manj, kot je bila uradno ocenjena vrednost 300.000 DEM. Ker se je mandat tega upravnega odbora iztekal, je reševanje usode CIC-a prepustil na novo izvoljenim organom na­slednjega sklica. 
Na volilnem obcnem zboru 20. aprila 1996 je bil izvoljen novi predsednik Zveze (g. Peterle je dobil 54, 
g. Hajdinjak pa 33 glasov delegatov), hkrati z novo clanarino pa je bila potrjena tudi spodbuda (20 % popusta ob vclanitvi novega clana) za tistega, ki pri­pelje novega clana v vrste Zveze. Delegati so potrdi­li vclanitev Zveze v Apimondio (clani smo postali leta 1995) in kandidaturo za izvedbo kongresa svetovne cebelarske organizacije v Sloveniji leta 2003. Vroca razprava je potekala o dolgotrajnih zaporah aka-cijevih pasišc na Primorskem (delegati so zahtevali, naj veterinarji pospešijo sanacijo žarišc hude gnilo-be cebelje zalege na zaprtih obmocjih), delegati iz Koroške pa so vnovic zahtevali locitev clanarine na narocnino za glasilo Slovenski cebelar in na obcutno nižjo clanarino brez glasila. Tudi tokrat, kot že ve­likokrat prej, so delegati z vecino glasov zavrnili tako možnost. 
Skrb za cene medu je (poleg trga) v svoje roke vzela še komisija za trženje cebeljih pridelkov pod vodstvom podpredsednika Zveze g. Seražina. Skupaj s Kmetijskim inštitutom Slovenije (v nadalje­vanju KIS) je zacela sistematicno oblikovati prodajne cene medu, tako da so bile te odvisne od proizvodnih stroškov in kupne moci porabnikov. Cene na tržnici so bile od 600 do 800 SIT, komisija pa je priporocila še za 10 % višje cene, kot so na tržnici. Cene na­menskega sladkorja iz Tovarne sladkorja v Ormožu so bile od 82–85 SIT/kg oziroma za približno 25 SIT nižje kot v prosti prodaji. Ministrstvo je namesto regresa za sladkor za prejšnje leto KIS-u nakazalo 7 milijonov SIT za nakup dveh aparatov za analizo kakovosti medu, zato imamo cebelarji pri ceni teh analiz 85-odstotni popust. 
Na novo ustanovljeno Akademsko cebelarsko društvo (vanj so se vkljucili cebelarji z univerzitet-no izobrazbo katere koli smeri) pod vodstvom dr. Janeza Poklukarja je decembra 1996 v hotelu Lev v Ljubljani organiziralo prvi Ambrožev cebelarski ples. Prireditev živi še dandanes, ceprav je njen pobudnik, žal, veliko prezgodaj tragicno preminil. 
Leta 1997 se je inflacija toliko umirila, da nam prvic po vec desetletjih ni bilo treba zviševati clanarine, ki je tako ostala na ravni leta 1996. Za 

našo generacijo, ki je doživela »hiperinflacijo«, je bila 
cebelarstvu in Sloveniji kot turisticni destinaciji, ter skupino za pogovore (pogajanja) z Vlado RS in s Cankarjevim domom kot morebitnim izvajalcem sve­tovnega cebelarskega kongresa (v igri je bil tudi Portorož). Obsežno gradivo smo nekaj mesecev pred 35. kongresom Apimondie, ki je potekal od 1. do 6. septembra 1997 v Antwerpnu, poslali vsem clanicam svetovne cebelarske organizacije. Ciljno naravnano pisno in slikovno gradivo ter uspešno lo-biranje naših predstavnikov na obeh prejšnjih kon­gresih sta nam zagotovila organizacijo 38. kongre­sa Apimondie leta 2003 v Sloveniji. Za organizacijo kongresa sta skupaj z nami kandidirali še Italija in Španija, a so delegati z veliko vecino glasov izbra­li Slovenijo. 
Leto 1998 je zaznamovalo praznovanje 125-let-nice obstoja naše organizacije in 100-letnice izha­janja slovenskega cebelarskega glasila. Visoki jubilej smo zaznamovali s številnimi dogodki, ki so potekali celo leto, osrednja proslava pa je bila 19. decembra 1998 v dvorani Union v Ljubljani. Na slovesni akade­miji v okviru proslave so nastopili oktet Deseti brat, simfonicni orkester Srednje glasbene šole z Vrhni­ke, vec šolskih skupin z recitali in skeci, gledališki in filmski igralec Polde Bibic in drugi. Poleg predsedni­ka Zveze g. Peterleta so bili slavnostni govorniki še predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarske uprave, Veterinarske fakulte­te in Veterinarskega zavoda, Biotehniške fakultete, cebelarskih zvez Avstrije, Italije in zamejskih Sloven-cev ter direktorji Kmetijskega inštituta Slovenije, Slo­venske združne kmetijske banke, Medexa in drugi. Pred zacetkom slovesnosti in po njenem koncu so sceno s slavnostnim mimohodom ob zvokih koracnice popestrili praporšcaki iz 47 cebelarskih društev. Ob tej priložnosti je predsednik Zveze po­delil jubilejne plakete 80 zaslužnim cebelarjem in enajstim organizacijam. Med slovesnostjo in po njej taka umiritev zares blagodejna. 
Prvic v samostojni Sloveniji smo organizirali tra­dicionalni strokovni posvet in cebelarsko razsta­vo zunaj Ljubljane – v Celju. Po narocilu upravne­ga odbora sem se kake tri mesece pred dogodkom odpeljal na pogovore v družbo Celjski sejem, si ogledal prostore ter se dogovoril za datum in pogoje ter z vsem tem seznanil predsednika in upravni odbor Zveze, ki je odlocil, da prireditev leta 1997 poskusno preselimo v Celje. Kljub snegu in mrazu, ki tiste sobote, 15. januarja 1997, nista skopari-la s svojimi darovi, se je prvega državnega semi-narja in razstave udeležilo vec kot 1.200 cebelarjev. Preseneceni smo bili na Zvezi, saj nas je bilo neko­liko strah, da bo obisk manjši zaradi slabše do-stopnosti z javnim prevozom, preseneceno je bilo vodstvo Celjskega sejma, saj me je še na prvem pogovoru, na katerem sem zahteval dvorano z vsaj 1000 sedeži in razstavni prostor s 500–800 kvadratnimi metri površine gledalo z nejevero, presenecen pa je bil tudi Friedrich Karl Tiesler, pre­davatelj iz tujine, ki je priznal, da še ni nastopal pred tolikšnim obcinstvom. Po uspešnem zacetku se je Celjski sejem kot prireditveni prostor dodobra utrdil v koledarju velikih cebelarskih dogodkov. 
Upravni odbor je imenoval delovne skupine, ki 


so pripravile pisno in slikovno gradivo o slovenskem SC 2/99. 
si je približno 500 obiskovalcev v preddverju dvo­rane Union in v avli Kmetijske banke lahko ogleda-lo priložnostno razstavo. Ob koncu leta smo izdali še posebno številko Slovenskega cebelarja in v njej predstavili del naše cebelarske zgodovine. 
Upravni odbor Zveze je za podrocje izobraževanja odobril sofinanciranje izdaje knjige dr. Kapša »Med in zdravje« in financiranje (placilo avtorskih pravic in izdaje) delovnega zvezka za mlade cebelarje »Cebela se predstavi« avtorice Marije Mlaker. Sedem­najst priznanih slovenskih cebelarskih strokovnja­kov je pod uredniškim vodstvom dr. Poklukarja pri založbi Kmecki glas izdalo novo obširno cebelarsko knjigo »Od cebele do medu«. Z novimi spoznanji s podrocja cebelarstva je knjiga zapolnila dolgoletno vrzel na tem podrocju. 
Komisija za cebelarske krožke in njihovi men-torji so na srecanju in tekmovanju mladih cebelarjev v Trebnjem sklenili, da je treba za vecjo motiviranost mladih krožkarjev in njihovih mentorjev spremeniti pravilnik o tekmovanju. Predlagali so, da ekipam ne bi vec dodeljevali negativnih tock za napacne odgo­vore, temvec da bi vsem priznali 50 tock bonusa, da ne bi vec razglašali prvo-, drugo- in tretjeuvršcene ekipe v posamezni kategoriji, temvec da bi glede na odstotek doseženih tock ekipam podeljevali zlate, srebrne in bronaste plakete. Upravni odbor Zveze je sprejel tako predlagane spremembe kot tudi spre­membe pravilnika o podeljevanju priznanj in nagrad. Tega je dopolnil še s posebnim priznanjem Antona Žnideršica za inovacije v cebelarstvu. 
Nezadovoljni cebelarji so v Semicu organizira­li problemsko konferenco o razmerah v cebelarstvu na Slovenskem. Na srecanje so poleg vrha Zveze in vodstev dolenjskih cebelarskih društev povabili še predstavnike Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarske in Biotehniške fakultete, Kmetijskega inštituta in drugih institucij, ki bi lahko tako ali drugace vplivale na cebelarstvo. Udeleženci konference so si izmenjali mnenja, stališca in zahte­ve za hitrejši razvoj cebelarstva ter vse skupaj zapi­sali v memorandum, ki so ga razdelili udeležencem konference, upravnim in strokovnim službam ter ga objavili v Slovenskem cebelarju. 
Ministrstvi za kmetijstvo in notranje zadeve sta julija 1998, po skoraj štirih letih od uveljavitve spre­memb zakona o društvih (zakon je to zahteval najpoz­neje v šestih mesecih po uveljavitvi), vendarle objavili pravilnik o merilih za podelitev statusa društev, ki de­lujejo v javnem interesu. 
Tudi v letu 1999 smo si prizadevali za poeno­stavitev registracije prevoznih cebelnjakov in dose-gli, da jih je bilo mogoce registrirati za krajši cas od enega leta in da njihovim lastnikom v vmesnem ob-dobju ni bilo treba vracati registrskih tablic. 

Komisija za zašcito slovenskega medu je pripra­vila nov pravilnik in prelepko za kolektivno blagovno znamko (KBZ) za slovenski med, poleg tega pa je razpisala tudi tecaj za preglednike medu za podelje­vanje KBZ ter ga izvedla skupaj s Biotehniško fakul­teto v Ljubljani. 
Komisija za izobraževanje je na pobudo in pod vodstvom predsednika komisije g. Rozmana razpisa-la 360-urni tecaj za izobraževanje prve skupine kan­didatov za cebelarske mojstre v okviru certifikatnega sistema izobraževanja za odrasle. V razpisu navede­na merila so dolocala potrebno cebelarsko prakso in število cebeljih družin, s katerimi kandidat cebelari, vsaj koncano srednješolsko strokovno izobrazbo, približno ceno, število ur in kraj tecaja. Kandidat je moral biti clan Zveze in aktiven clan v cebelarskem društvu, to pa je moralo za vsakega kandidata pisno potrditi tudi društvo. Certifikatni sistem izobraževanja odraslih za (predvsem deficitarne) poklice, med katere je spadala tudi poklicna kvalifikacija za cebelarja, je namrec zahteval, da mora kandidat za poklicno izobrazbo poleg teoreticnih vsebin usvoji-ti tudi prakticna strokovna znanja, vendar morajo ta podajati le mojstri posameznih poklicev. Ker v Slo­veniji že vec desetletij ni bilo nikakršnega usposa­bljanja za cebelarske mojstre, teh seveda ni bilo, zato ni bilo niti usposabljanja za cebelarski poklic. Med štiridesetimi prijavljenimi kandidati je komisija pozno jeseni izbrala 24 cebelarjev, ki so se leto dni pozneje zaceli usposabljati za cebelarske mojstre. 
Cebelarska šola iz Gradca v Avstriji je po koncanem 360-urnem teoreticnem in prakticnem usposabljanju izdala spricevala prvim 24 mojstrom cebelarstva v Sloveniji. Po skoraj petdesetih letih so bili to prvi cebelarji na slovenskih tleh, ki so koncali verificirano, državno priznano poklicno cebelarsko izobraževanje. Diplome graške cebelarske šole, ki je bila za Evropsko unijo (oz. program PHARE MOKO) referencna šola za velik del Srednje Evrope (Avstri­jo, Švico, Južno Tirolsko, Bavarsko idr.), smo overili pri notarjih ter zbrali potrebne dokumente za vsake­ga diplomanta posebej, potem pa jih je Ministrst­vo za šolstvo in šport nostrificiralo, torej izenacilo s spricevali, izdanimi v Republiki Sloveniji. 

Za hitro in uspešno izvedeno izobraževanje za cebelarske mojstre je bilo odlocilno izvrstno sode­lovanje administracije Zveze z izobraževalno orga­nizacijo T EDUCO iz Velenja, predvsem pa osebno prijateljstvo predsednika komisije za izobraževanje 
g. Rozmana z ravnateljem graške Cebelarske šole inž. Josefom Ultzem. Poleg g. Ultza so v izobraževalnem programu in pri zakljucnem izpitu sodelovali predvsem naši predavatelji, med njimi npr. dr. Janez Poklukar s KIS-a, prof. Pavle Zaletel ter številni predavatelji z Biotehniške, Veterinarske in Pravne fakultete ter iz drugih domacih izobraževalnih ustanov. Teoreticna predavanja so kandidati obisko­vali ob petkih in sobotah v razlicnih predavalnicah po Ljubljani, prakticni del usposabljanja pa so opravi­li v cebelnjakih Cebelarske šole v Gradcu v Avstriji. Nekaj mesecev pred koncem izobraževanja je nena­doma umrl pogodbeni koordinator in »duša« progra-ma Tine Kopac. Precej napora sem vložil v iskanje dokumentacije o opravljenih in placanih honorarjih predavateljem in seznama nacrtovanih predava­teljev, pa tudi dokumentacije o ucnih nacrtih, gradi­vih in urnikih prihodnjega usposabljanja. Do konca tecaja je naloge koordinatorke prevzela mag. Jasna Kralj, ki jo je Zveza neposredno pred tem zaposlila za dolocen cas kot strokovno sodelavko, da bi vodila priprave na Svetovni cebelarski kongres Apimondia 2003 v Sloveniji. 
Volilni obcni zbor Zveze 15. maja 2000 je že potekal po dopolnjenih pravilih. Za volitve clanov upravnega odbora Zveze so po nekaterih regijah izvedli delne obcne zbore, preostale pa so izvolili de­legati na skupnem zasedanju. Za predsednika Zveze je bil znova izvoljen g. Lojze Peterle, podpredsedniki (po prejšnjih pravilih le eden) pa so postali: g. Avgust Gril, g. Vlado Pušnik in g. Franc Šivic. 
Ob placilu clanarine za leto 2000 (ta je bila 
5.500 SIT) smo cebelarjem izrocili clansko izkazni-co, s katero so se lahko identificirali pri trgovcih in ve­terinarjih. Z vsemi pomembnejšimi trgovci smo skle­nili pisni dogovor, da pri nakupu cebelarske opreme in reprodukcijskega materiala imetnikom cebelarske clanske izkaznice odobrijo do 10 % popust. 
Statisticni podatki za leto 2000 kažejo, da smo cebelarili s 127 tisoc gospodarskimi in približno 31 tisoc rezervnimi cebeljimi družinami. V 203 cebelarskih društvih (brez obcinskih in medobcinskih zvez) je bilo vclanjenih nekaj vec kot 5.800 clanov, približno 270 pa jih je bilo zgolj narocnikov na našo revijo. Kmetijski inštitut je izracunal in objavil stroške pridelave medu in drugih cebeljih pridelkov ter predlagal modelni izracun cene v prodaji na drobno glede na sorto medu na ravni od 900 do 1.400 SIT za kilogram. 
Pri Uradu za intelektualno lastnino smo (kot že prej zašcitno znamko za slovenski med) registrirali tudi blagovno znamko za kranjsko cebelo. Pravilnik in zašcitno nalepko »AUTHENTIC CARNIOLAN« je skupaj s strokovno komisijo pripravil dr. Janko Božic, njen namen pa je zašcititi prodajo avtenticne kranjs­ke matice in njenega genetskega materiala. 
Zaživelo je delo pri izdajanju nove kolektivne bla­govne znamke za slovenski med, saj smo po vec mesecih cakanja od pristojnega ministrstva dobili soglasje za uporabo besede »slovenski« na pre­lepki KBZ, tako da smo jo koncno lahko registrira­li na Uradu za intelektualno lastnino. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je koncalo izobraževanje prvih 66 preglednikov za med. Vsak od njih je dobil še refraktometer in konduktometer za analizo vzorcev medu ter seveda potrebno število prelepk KBZ, ki so jih na podlagi rezultatov analiziranih vzorcev pro-dali cebelarjem. 
Na okrogli mizi, ki je bila 7. novembra v prosto­rih Davcne uprave Republike Slovenije in ki so se je udeležili predstavniki Zveze, Ministrstva za fi­nance, Ministrstva za kmetijstvo in Davcne uprave, smo predlagali spremembe zakona o dohodnini in davcne zakonodaje ter izenacitev statusa cebelarja in kmeta. Nekaj mesecev pozneje je bilo sprejetih nekaj sprememb zakona o dohodnini, glede statusa cebelarja in kmeta pa se ni premaknilo nic. 
Novi upravni odbor je že na svoji prvi seji sklenil prekiniti cincanje in skoraj tridesetletno »nedelo« na nedokoncanem objektu CIC-a na Brdu pri Lukovici. Sprejel je sklep, naj Zveza vse svoje moci usmeri v koncanje cebelarskega centra do leta 2003, torej do kongresa Apimondie v Sloveniji. UO je odlocitev sprejel po predstavitvi programske predloge za oživitev in spremembo namembnosti CIC-a, ki jo je izdelal in clanom upravnega odbora predstavil podpredsednik Zveze g. Vlado Pušnik. Da predlaga­na rešitev »kaže luc na koncu predora« in da je nekaj zares izjemnega, se je pokazalo pri skoraj soglasni podpori clanov upravnega odbora, saj se v zvezi z reševanjem usode CIC-a kaj podobnega ni zgodi-lo še nikoli. Ker je potek graditve podrobneje opisal predsednik gradbenega odbora Vlado Pušnik, ki je brez dvoma najzaslužnejši posameznik, da ta cudoviti center danes živi, bom sam opisal le neka­tera upravno-pravna dejanja, ki sem jih v vlogi tajnika Zveze opravil za nemoten potek graditve. 

Kdor je kdaj legalno gradil svojo stanovanjsko hišo, ve, koliko vrat pisarn razlicnih upravnih orga­nov je treba odpreti, koliko ur cakati v vrstah, koliko telefonskih klicev je treba opraviti, koliko kilometrov prevoziti in koliko »živcev izgubiti«, preden si kot in-vestitor pridobi vsa potrebna soglasja. Najprej smo obnovili vsa soglasja k skoraj 30 let mirujocemu gradbenemu dovoljenju, po katerem smo zaceli »sa­nacijska« in nadaljevalna gradbena dela. Moj de­lavnik in podrocje mojih dejavnosti sta se zato iz zgolj tajniških razširila in za nekaj vec kot dve leti raztegni-la še na iskalca soglasij, koordinatorja med službami Upravne enote Domžale, Obcino Lukovica in Zvezo, vlagatelja, zbiralca in skupaj s posebno komisijo tudi odpiralca vlog ponudnikov na javnih razpisih (tedaj ni bilo niti ene pritožbe oz. zahteve za razveljavitev javnega razpisa zaradi administrativnih napak – pa berite ali poslušajte današnje medije o tej problema­tiki!), na vodjo locenega racuna za graditev CIC-a in likvidatorja zacasnih gradbenih situacij itd. Zaradi svoje vsebine sta se mi posebej vtisnila v spomin dva dogodka. Tedaj so intenzivno potekali denacionaliza­cijski postopki. Že kaki dve leti pred nadaljevanjem gradnje CIC-a sem po nalogu upravnega odbora Zveze iskal in pridobil vse lastninske dokumente za zemljišca in objekte v lasti Zveze na obmocju Lju­bljane, Lukovice in Žirovnice. Med temi sta bila tudi izpiska iz zemljiške knjige in pristojnega sodišca v Domžalah, ki sta potrdila, da sta stavba in zemljišce CIC-a v lasti Zveze in da nista v postopku denaciona­lizacije. O lastništvu CIC-a so se med nepoucenimi »dobronamernimi« cebelarji širile razlicne govorice, zato je tedanji predsednik Zveze g. Lojze Peterle zahteval vso dokumentacijo o lastništvu CIC-a in jo dal preveriti svojim pravnim strokovnjakom. Tudi oni so ugotovili, da je polnopravni lastnik tega objekta Zveza. 
Drugi dogodek pa se je zgodil ob iskanju so-glasja k lokacijskemu in gradbenemu dovoljenju pri Zavodu za varovanje naravne in kulturne dedišcine iz Kranja (ta je bil pristojen tudi za Obcino Lukovi-ca). Na podlagi priložene projektne dokumenta­cije, ki je predvidevala le vzhodni prizidek z ravno streho k obstojeci stavbi CIC-a, namrec Zavod ni­kakor ni hotel izdati soglasja. Po njihovem mnenju tak objekt ne bi sodil v okolje, niti ne bil podoben cebelnjaku, kot smo jim zatrjevali. Ker se niso dali prepricati, smo v arhivu poiskali slike zelo stare-ga, umetelno izdelanega, opušcenega cebelnjaka iz Logarske doline in velikega cebelnjaka enega izmed naših velecebelarjev iz prejšnjega stoletja. S projektantom sva se odpeljala v kranjski zavod in s priloženimi fotografijami prepricala pooblašcenega uradnika, da je izdal soglasje, saj se je preprical, da obstajajo tudi drugacni cebelnjaki. Tako smo morali k obstojeci nedokoncani stavbi CIC-a »nari­sati« in potem tudi zgraditi tako vzhodni kot zahodni prizidek, oba z dvokapno streho. Med vožnjo v Lju­bljano sva s projektantom soglasno ugotavljala, da bo z novim prizidkom najbolj zadovoljen predsednik gradbenega odbora, g. Vlado Pušnik, ki je že vse od zacetka trdil, da je CIC premajhen. Pri placevanju »etapnih« racunov izvajalcem (delnih gradbenih si­tuacij) se je že kazalo zdajšnje porazno stanje, saj so veliki gradbeni izvajalci z velikim zamikom placevali svoje podizvajalce (zdaj pa jih sploh ne). Glavnemu izvajalcu smo, vsaj na zacetku gradnje, v roku placali za opravljena dela, ta pa je svoje podizvajalce vec mesecev zavajal, ceš da jim Zveza še ni placala. Ker sem bil najmanj enkrat na teden na gradbišcu v stiku z delavci in sem jih sproti obvešcal tudi o placevanju, je glavni izvajalec zahteval, da podizvajalcev o tem ne smemo obvešcati. Proti koncu gradbenih del, ko je bil v financni konstrukciji že velik del državnega de­narja, pa je s placili zamujala tudi Zveza, saj so mini-strstva dodeljeno financno pomoc praviloma naka­zovala neposredno pred koncem leta. 

Na koncu bi se rad zahvalil županu g. Živku Burji in osebju Obcine Lukovica, ker so nam zares veliko pomagali na vsakem koraku, vodstvu in cebelarjem domacega cebelarskega društva s predsednikom Albinom Zajcem na celu, ker so s svojimi pridni-mi rokami vskocili vsakokrat, kadar je bilo treba na hitro kaj urediti, a ni bilo druge delovne sile, in ne nazadnje tudi uradnikom Upravne enote Domžale, ker so vcasih zamižali na eno oko in graditve niso po nepotrebnem ustavljali, ceprav za graditev CIC-a še nismo pridobili vseh potrebnih soglasij. 
Leto 2001 je bilo tudi zadnje leto mojega tajniko­vanja. Graditev CIC-a je bila še naprej moja osrednja dodatna zadolžitev, druga dodatna naloga admini-stracije pa so bile intenzivne priprave na organiza­cijo svetovnega cebelarskega kongresa v Slove­niji. Po dolgotrajnem in težavnem pogajanju smo s Cankarjevim domom iz Ljubljane podpisali tako po­godbo o organizaciji kongresa, da je ta po koncnem obracunu tudi Zvezi obetala nekaj prihodkov in ne le težaškega dela. 


Redno delo administracije Zveze je sicer poteka-lo po ustaljenih tirih. Tako smo pripravljali tekmovanja mladih cebelarjev, ki smo jih popestrili še s prvim cebelarskim taborom za mlade v Prosenjakovcih. Komisija za izobraževanje odraslih, na celu katere je bil g. Anton Rozman, je po objavi poklica »cebelar/­ka« v nomenklaturi poklicev dobila zeleno luc za zacetek poklicnega cebelarskega izobraževanja, zato je skupaj z Andragoškim centrom Slovenije, Centrom poklicnega izobraževanja in izobraževalnim podjetjem T. EDUCO iz Velenja pripravila vso potreb-no dokumentacijo, standarde znanj, ucne nacrte in seznam morebitnih predavateljev za zacetek poklic­nega izobraževanja cebelarjev. Po javnem razpisu je pristojna komisija med kandidati za novega tajnika izbrala g. Antona Tomca, ki je septembra 2001 zacel svojo tajniško pot na Zvezi. Na rednem obcnem zboru se ni zgodilo nic novega, za primerjavo z zdajšnjim obcutno višjim »proracunom« Zveze pa si lahko ogledate zakljucni racun CZS za leto 2000. 
Ceprav ocenjevanje nadrejenih ni v navadi, lahko povem, da sem med svojim vec kot petnajstletnim tajnikovanjem pod tremi predsedniki z vsemi vzpo­stavil in gojil profesionalen odnos, zato z nobenim od njih nisem imel omembe vrednega konflikta. Prvi predsednik Andrej Petelin je bil »otrok« prejšnjega režima, a pošten do cebelarjev ter zahteven in strog (vedno na distanci) do zaposlenih v administraci­ji. Marjan Skok, ki je predsedniški položaj prevzel pred rednim iztekom mandata, je bil od vseh »mojih« predsednikov edina »nepoliticna« osebnost, tega pa v pogovorih z ministri in predsednikom vlade sploh ni bilo opaziti. Z le njemu lastnim osebnim pri­stopom je dosegel zares veliko »majhnih zmag« za slovensko cebelarstvo, za administrativne delavce pa je bil prej »oce« kot šef. In še o Lojzetu Peter-letu kot predsedniku. Ne poznam cloveka, ki bi si v tako kratkem casu (veliko ga ob svojih politicnih funkcijah nikoli ni imel) vtisnil v spomin vse pomemb­ne podatke in jih nato v kar najbolj strnjeni vsebini prenesel drugim. Kljub njegovi vpetosti v politiko je pri delu s cebelarji in delavci naše administracije to stran svoje osebnosti pustil zunaj Zveze. Vztrajal je pri doslednem upoštevanju zakonodaje, financnih in drugih predpisov. Ob njegovi pomoci smo neko­liko laže dostopali do administracij na ministrstvih in si tako skrajšali pot do reševanja nakopicenih cebelarskih tegob. 




Kronika tajništva Cebelarske zveze Slovenije 2001–2011 
Anton Tomec, tajnik CZS 

Preden opišem nekatere pomembne dosežke in dogajanja pri Cebelarski zvezi Slovenije (CZS) v minulih desetih letih, pri cemer so mi v pomoc za­pisniki in pisna porocila, mi dovolite, da navedem nekaj osebnih vtisov, ki so mi v tem obdobju mojega dela pri CZS ostali v lepem spominu. Na delovno mesto tajnika CZS sem bil septembra 2001, ko sem pri CZS zacel tudi delati, izbran na podlagi javnega razpisa, poskusna doba pa je trajala kar šest mese­cev. Delo tajnika pri tako veliki in ugledni organiza­ciji, kot je CZS, je bilo zame velik izziv in moral sem se hitro uciti. Pri tem so mi bili v veliko pomoc moj predhodnik g. Milan Runtas ter preostali sodelavci in clani vodstva. Takoj sem se vkljucil v delo gradbe­nega odbora za koncanje Cebelarskega centra Slovenije in tudi v vse druge dejavnosti CZS, ki je tedaj imela svoj sedež na Cankarjevi 3 v Ljubljani. Ob svojem delu sem spoznal veliko izjemnih ljudi, cebelarjev, ki so z vsem srcem vodili CZS in sodelo­vali pri tedanjih pomembnih nalogah naše krovne or-ganizacije, med njimi pa je kot v cebeljem panju do-besedno vrvelo za skupne cilje. Hitro so me sprejeli medse in ponosen sem, da sem lahko del te velike družine cebelarjev. 
Opis pomembnejših dosežkov in dogajanj pri CZS v tem obdobju je nastal na podlagi zapisnikov in pisnih porocil. 
Leto 2001 
V letu 2001 so bile vse sile CZS usmerjene v koncanje Cebelarskega centra Slovenije. Ker je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavlacevalo z nakazilom odobrenih nepovratnih sred­stev, smo zabredli v velike placilne težave, saj svojih obveznosti do izvajalcev nismo mogli redno poravna­vati. Nekatera cebelarska društva so clanarino na­kazala predcasno, tako da smo ta denar porabi­li za poplacilo obveznosti, pri banki in cebelarskih organizacijah pa smo najeli tudi kratkorocna po­sojila. Opravljena je bila tudi cenitev poslovnih pro-storov na Cankarjevi 3 v Ljubljani in sprejet sklep o njihovi prodaji. V stavbi Cebelarskega centra Slove­nije so potekala zakljucna dela, organizirane skupi­ne cebelarjev iz vse Slovenije so z delovnimi akci­jami pomagale urejati okolico centra. Na pobudo 
g. Pavla Zdešarja so cebelarska društva zbrala sredstva za bronaste kipe Antona Janše, Petra Pavla Glavarja in Antona Žnideršica, Obcina Lukovica pa je zagotovila zgraditev kanalizacije in ureditev dovozne poti. V tem letu je UO CZS sprejel Strategijo razvoja slovenskega cebelarstva, ki jo je pripravila strokovna skupina pod vodstvom dr. Janeza Poklukarja, ter na predlog g. Milana Meglica tudi odlocitev o zašciti geografskega porekla slovenskega medu in drugih cebeljih pridelkov. Ministrstvo za kmetijstvo nam je za to odobrilo namenska financna sredstva, zato smo že v letu 2001 na ministrstvu oddali vlogo za zašcito geografskega porekla slovenskega medu in drugih cebeljih pridelkov. Na podlagi sprejete dobre cebelarske prakse, uveljavljene v kolektivni blagovni znamki Slovenski med kontrolirane kakovosti, smo zaceli pripravljati tudi strokovne podlage za uveljavi­tev dobrih higienskih navad v cebelarstvu. Socasno so potekale priprave na svetovni cebelarski kon­gres Apimondia, v clanstvo CZS pa so se zacele vkljucevati tudi obmocne cebelarske zveze. 
Država je tudi v tem letu omogocila sofinanciranje nakupa sladkorja za krmljenje cebel v skupni vredno­sti 145.800,00 EUR. Clani CZS so bili upraviceni do sofinanciranja najvec 25 kg sladkorja na gospo­darsko cebeljo družino, delež sofinanciranja pa je bil 0,10 EUR za kg sladkorja. 
Leta 2001 je bilo v CZS vkljucenih 5800 cebelarjev, letna clanarina je bila 25 EUR, prihodki CZS 403.650,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 129.960,00 EUR. 
Leto 2002 
V letu 2002 je bilo na podlagi javnega razpisa za najemnika bodocih gostinskih, trgovskih in na­mestitvenih zmogljivosti v Cebelarskem centru Slo­venije izbrano podjetje Vema, d. d., Maribor, ki je v koncanje in opremo najetih prostorov vložilo tudi svoja lastna sredstva. Poslovne prostore na Cankarje-vi 3 v Ljubljani smo uspešno prodali, z izkupickom vrnili najeto posojilo ter poravnali vse obveznosti do izvajalcev. Neprecenljiv je bil prispevek cebelarjev, saj so s svojim delom in denarjem veliko pomagali pri dokoncni ureditvi centra. Med prvomajskimi prazniki smo se iz Ljubljane preselili v nove prostore na Brdu pri Lukovici, pri tem pa smo posebno pozornost in skrb namenili selitvi bogate cebelarske knjižnice. Tako smo popisali vse knjige in zagotovili, da se ob selitvi ni nic izgubilo. Takoj potem pa je bilo treba v zelo kratkem casu pripraviti vse potrebno za slove­sno odprtje Cebelarskega centra Slovenije – to je bilo 26. maja 2002. Pri tem so z vso vnemo poma­gali domaci cebelarji, zlasti predsednik lukoviškega cebelarskega društva g. Albin Zajc, pa tudi drugi domacini. Tistega dne se zelo dobro spominjam: zjutraj je deževalo, ko pa se je ob 10. uri zacela pri­reditev, je posijalo sonce. Pri Cebelarskem centru je bila zbrana množica cebelarjev iz vse Slovenije s prapori cebelarskih društev, pripravili smo bogat kul­turni program, izdali poseben zbornik in slovesno odprtje našega centra je bilo zares velicastno. Poleg tedanjega predsednika CZS g. Lojzeta Peterleta so na slovesnosti sodelovali in nas nagovorili tedanji minister za kmetijstvo g. Franci But, župan Obcine Lukovica g. Anastazij Burja, znamenje sv. Ambroža pa je blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit g. Franc Rode. 
V tem letu smo se odlocili, da bomo racunovodstvo CZS vodili sami, zato smo zaposli­li novo sodelavko ter kupili programsko opremo, potrjen je bil katalog spretnosti in znanj za prido­bitev nacionalne poklicne kvalifikacije cebelar/ cebelarka. Pripravili in sprejeli smo ustrezne pro-grame izobraževanja cebelarjev, pripravljene so bile strokovne podlage za ustanovitev Priznane rejske organizacije za kranjsko cebelo, neuspešno smo nadaljevali postopke za zašcito geografskega po­rekla za cebelje pridelke, dr. Poklukar je bil imeno-van za predstavnika Slovenije v komisiji Evropske unije za med, poleg tega pa je zacel pripravljati tudi program ukrepov na podrocju cebelarstva v Slove­niji po vstopu v Evropsko unijo. UO CZS je sprejel smernice sodobnega obvladovanja varoze in sklep 
o prenehanju uporabe antibiotikov v cebelarstvu, pravilnik o ocenjevanju medu, podlage za uredi­tev davcnih predpisov na podrocju cebelarstva ter imenoval skupino za pripravo Cebelarskega terminološkega slovarja. 
Država je prvic uvedla neposredno placilo v vrednosti 3,30 EUR na cebeljo družino. V predvide­nem roku je vlogo za placilo oddalo 196 cebelarskih društev za 5347 cebelarjev s skupaj 124.667 cebeljimi panji, skupna vrednost neposredne­ga placila za cebelje družine v letu 2002 je bila 411.400,00 EUR. 
V letu 2002 je bilo v CZS vkljucenih 5800 cebelarjev, clanarina CZS je bila 27 EUR, prihodki CZS 744.785,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 357.354,00 EUR. 
Leto 2003 
Ob zacetku leta 2003 je UO CZS sprejel doktri-no sonaravnega zatiranja varoj, sprejet je bil sklep 
o praznovanju cebelarskih praznikov, CZS je dobila svoj prapor, nadaljevala pa so se tudi prizadevanja za zašcito slovenskega medu z geografskim poreklom. CZS je pridobila licenco za izvajanje postopkov za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije cebelar/ cebelarka ter postala polnopravna prostovoljna clanica KGZS. 
UO CZS je sprejel idejni nacrt organizacije in razvoja izobraževanja pri CZS, projekt oblikovanja programske zasnove in programa izobraževanja pri CZS ter ustanovitve Šole cebelarjenja Antona Janše pri CZS. Vodja vseh teh projektov je bil g. Anton Grebenšek. CZS je pri Ministrstvu za kulturo dose-gla, da je sofinanciralo obnovo kapele Petra Pavla Glavarja, med CZS in KIS je bilo podpisano pismo 
o nameri o sodelovanju pri ustanavljanju in delu rejske organizacije za kranjsko cebelo, sprejeti pa so bili tudi državni pravilniki o pašnih redih, registru cebelnjakov in vodenju izvorne rodovniške knjige za kranjsko cebelo. Za potrebe Opazovalno-napove­dovalne službe smo kupili 15 sodobnih avtomatskih postaj, v skladu z možnostmi smo pocasi kupovali potrebno opremo za nove prostore v Cebelarskem centru Slovenije, cebelarji pa smo pridobili tudi slo­vesno cebelarsko obleko. V prostorih Celjskega sejma smo prvic organizirali dvodnevno posveto­vanje in razstavo, posvetovanja pa se je udeležilo približno 1500 cebelarjev. 
CZS je z VF NVI podpisala listino o vzajemnem sodelovanju na podrocju ucinkovitega zdravstvene­ga varstva cebel. 
Velika pozornost pri delu odgovornih na CZS je bila namenjena organizaciji in izvedbi 38. svetovane­ga cebelarskega kongresa Apimondia 2003, ki je od 
24. do 29. avgusta potekal v Ljubljani. O kongresu samem v drugem prispevku piše g. Franc Šivic. Tudi sam sem bil vpet v delo organizacijskega odbora, z natancnim in vztrajnim delom vodstva CZS pa se je kongres tudi financno ugodno koncal. 
Pripravili smo vse potrebno za izvedbo rednih volitev predsednika in vseh organov CZS, ki jim je mandat potekel v letu 2004. 
V tem letu je država drugic uvedla neposredno placilo na gospodarsko cebeljo družino, cebelarji smo vložili vloge za 124.892 gospodarskih cebeljih družin in tako od države pridobili 487.800,00 EUR. Neposredno placilo je bilo izvedeno prek CZS, ki je na podlagi sklepa UO CZS neclanom zaracunala stroške obdelave vloge. To je v nekaterih društvih povzrocilo negodovanje in tudi ugovore inšpekcijskih služb. 
S sklenitvijo pogodbe s TSO in Vemo, d. d., smo slovenskim cebelarjem zagotovili najugodnejši nakup sladkorja za krmljenje cebel. 
Leta 2003 je imela CZS 6130 clanov, clanarina CZS je bila 33 EUR, prihodki CZS 426.170,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 40.570,00 EUR. 


Leto 2004 
Na svoji prvi seji v tem letu je UO CZS sprejel rejski program za kranjsko cebelo za leto 2004, CZS pa je z odlocbo Ministrstva za kmetijstvo, ki je bila izdana 22. aprila 2004, prvic pridobila status Priznane rejske organizacije za kranjsko cebelo za leto 2004. V izvajanje rejskega programa je bilo vkljucenih 4000 cebelarjev z 90.000 cebeljimi družinami. Na 27. državnem cebelarskem posvetu v Celju, ki se ga je udeležilo približno 2500 cebelarjev, smo sprejeli peticijo, s katero smo od države zahte­vali takojšnjo ureditev statusa cebelarstva kot samo­stojne kmetijske dejavnosti, UO CZS pa je sprejel tudi Program razvoja cebelarstva v Sloveniji v letih 2005–2007, ki ga je na podlagi smernic EU pripra­vil dr. Poklukar. 
Na 53. rednem obcnem zboru CZS, ki je bil 

24. aprila 2004, je bil za predsednika CZS znova izvoljen g. Lojze Peterle, za podpredsednike pa dr. Borut Roncevic, g. Boštjan Noc, g. Franc Šivic in dr. Stanko Kapun. 
Prvi dan meseca marca je na Švedskem pre­minil naš belokranjski rojak in prijatelj prof. dr. Jože Starc, rojen 18. avgusta 1942, visokošolski ucitelj in strokovnjak mednarodnega slovesa, velik prija­telj slovenskih cebelarjev, tesen sodelavec g. dr. Poklukarja, promotor Slovenije in kranjske cebele, castni konzul Republike Slovenije na Švedskem ter sodelavec odbora za pripravo in izvedbo 38. sve­tovanega cebelarskega kongresa Apimondia 2003. 
V zacetku aprila 2004 je v tragicni nesreci ne­nadoma umrl dr. Janez Poklukar, rojen 2. maja 1960, nadvse prizadeven cebelarski strokovnjak, raziskovalno-razvojni svetnik in vodja Oddelka za cebelarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Dr. Poklukar je bil tudi izjemno prizadeven strokovnjak in sodelavec Cebelarske zveze Slovenije, docent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in nosi­lec predmeta Genetika cebel na Agronomski fakul­teti Univerze v Zagrebu. Ob njegovem nenadnem odhodu so nas cakali veliki problemi, saj je bilo pred nami izvajanje rejskega programa za kranjsko cebelo ter izvajanje ukrepov na podrocju razvoja cebelarstva v Sloveniji po pravilih EU. Z dr. Poklukarjem sva v teh nekaj letih najinega sodelovanja postala prija­telja, spoštoval sem ga kot cloveka in ga cenil kot cebelarskega strokovnjaka in vizionarja. Njego­vo delo je prevzel dr. Aleš Gregorc, vendar smo se vsi, ki smo pri tem sodelovali, morali hitro in veliko nauciti, tudi na svojih napakah. 
Zaradi problemov, ki so bili v letih 2002 in 2003 povezani s placilom neposrednih podpor na panj, ter zaradi predpisov EU je država prenehala izplacevati neposredna placila na cebeljo družino. G. Pavel Zdešar je pripravil strokovna izhodišca za izvajanje lastne odbire in s tem povezanih podpor na panj. Ogorceni cebelarji smo se 31. septembra s svoji-mi prapori in v cebelarskih oblekah prvic zbrali na javnem protestnem shodu pred vladno palaco. To je bil mogocen in casten shod, podprla pa nas je tako javnost kot tudi politika. Na podlagi tega je CZS uspelo pridobiti financna sredstva za vzpostavitev in-formacijskega sistema, za izdelavo katastra cebelje paše in cebelarskih pašnih redov, za kontrolo ka­kovosti medu, izobraževanje cebelarjev, tehnicno pomoc cebelarjem in za obnovo cebeljega fonda. 
Odobrena financna sredstva je bilo treba koristno uporabiti po pravilih EU. Ob vseh težavah smo s temi sredstvi izvedli naloge, ki so bile podlaga za poznejše izvajanje programov EU na podrocju cebelarstva v Sloveniji, tj. popis in register cebelnjakov, kata­ster cebeljih paš, oblikovanje svetovalne službe v cebelarstvu pri CZS, izobraževanje cebelarjev za pri­dobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, pripravo programa za cebelarske mojstre, nakup didakticne in opreme za Opazovalno-napovedovalno službo ter posodobitev vzrejališca rodovniških cebeljih matic Antona Janše na Zelenici. Iz teh sredstev smo kupili tudi opremo za interni laboratorij za cebelje pridelke pri CZS. Za vse navedene naloge smo porabili 85 % nacrtovanih namenskih sredstev. 
UO CZS je sprejel rejski program za kranjsko cebelo za obdobje 2005–2009. 
Nadaljevali smo postopke za pridobitev zašcite geografskega porekla za slovenski med. Kljub našemu prizadevanju in enotni volji, ki jo je znova potrdil obcni zbor CZS, pa je naša vloga obležala v predalih Ministrstva za kmetijstvo, tako da sta bili na ministrstvu najprej obravnavani vlogi za zašcito kocevskega gozdnega in kraškega medu. 
V CZS je bilo v tem letu vkljucenih 6230 cebelarjev, clanarina za leto 2004 je bila 33,50 EUR, prihodki CZS 1.173.716,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 24.970,00 EUR. 

Leto 2005 
UO CZS se je na svoji prvi seji, 7. januarja 2005, sprejel sklep o ustanovitvi Šole cebelarjenja Antona Janše pri CZS in za predstojnika šole imenoval g. Antona Rozmana. UO se je seznanil tudi z uredbo 
o podpori evidentiranju lastnosti, osnovni odbiri in menjavi cebeljih matic kranjske cebele v letih 2005– 2009, na podlagi katere smo cebelarji v letih 2005 in 2006 prejemali podpore na panj (»panjski listi«), ter sprejel Strategijo slovenskega cebelarstva 2005– 2010. V tem letu je CZS pridobila status Priznane rejske organizacije za kranjsko cebelo za obdobje 2005–2010. Za delovanje Šole cebelarjenja Antona Janše so bili sprejeli vsi interni predpisi in Šola je pricela delovati, pripravljene so bile podlage za izva­janje programa ukrepov za leto 2006 ter programa svetovalne službe v cebelarstvu za leto 2006. Med cebelarji pa se je pojavila »civilna iniciativa«, ki je želela uveljaviti svoje lastne interese, ki so bili dalec od skupnih interesov slovenskih cebelarjev. Tedanji predsednik CZS g. Lojze Peterle je napovedal svoj predcasen odstop s položaja. 
Leta 2005 smo kot clanica EU zaceli izvajati Pro­gram ukrepov na podrocju cebelarstva v Republi­ki Sloveniji. Kljub velikim organizacijskim in admini­strativnim težavam, s katerimi smo se srecevali, je bil program izveden. 
V letu 2005 je program usposabljanja obse-gal skupaj 638 ur predavanj, vaj, ucnih delavnic in prakticnega dela pri cebelah. Povprecna casovna enota usposabljanja je bila 5 ur oziroma 127,6 dneva organiziranega usposabljanja, ki se ga je udeležilo 2212 slušateljev. V skupnem obsegu dejavno­sti je bilo predavanjem namenjenega 52 % casa, prakticnim oblikam usposabljanja pa 48 % casa. 
Kupljeno didakticno opremo uporabljamo za izvajanje letnega programa usposabljanja cebelarjev še dandanes. 
CZS je sprejela Program svetovalne službe v cebelarstvu ter z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podpisala pogodbo o finan­ciranju vzpostavitve svetovalne službe v cebelarstvu za leto 2005. CZS je zaposlila dva svetovalca spe­cialista ter pet terenskih svetovalcev, kupili pa smo tudi potrebno opremo za delovanje službe. 
V letu 2005 je CZS pripravila in izvajala program usposabljanja cebelarjev na podrocju zatiranja varoj na celotnem obmocju Republike Slovenije. Usposa­bljanje je obsegalo predavanje (5 ur) in prakticno de­lavnico (3 ure). Usposobili smo 29 inštruktorjev, ti pa so na terenu izvedli 49 predavanj in 59 delavnic, ki se jih je skupaj udeležilo 1359 cebelarjev. 
V okviru tega programa smo v našem labora­toriju izvajali analize medu, na terenu so potekala ocenjevanja medu, dokupili smo potrebno opremo za Opazovalno-napovedovalno službo, Katedra za vrednotenje živil na Oddelku za živilsko tehnologijo pri Biotehniški fakulteti pa je zacela oblikovati zbirko navzocnosti pelodnih zrn v vzorcih slovenskega medu. V prvem letu izvajanja programa smo izvedli 56 % nacrtovanih nalog. Leta 2005 je imela CZS 6110 clanov, clanarina je bila 35,40 EUR, prihodki CZS 866.943,00 EUR, presežek odhodkov nad prihodki pa zaradi obracunane amortizacije osnovnih sredstev in stroškov neodbitnega DDV 58.589,00 EUR. 


Leto 2006 
Na 55. rednem obcnem zboru CZS, ki je bil 
8. aprila 2006, je bil na nadomestnih volitvah za predsednika CZS izvoljen g. Franc Cebulj, za podpredsednike pa je imenoval g. Franca Šivica, 

g. Boštjana Noca, g. Marka Purnata in g. Rajka Ka­listra. Obcni zbor je sprejel tudi sklep o razglasitvi delovanja Šole cebelarjenja Antona Janše pri CZS. UO CZS je sprejel sklep, da odstopimo od postop­ka zašcite geografskega porekla ter namesto tega uveljavimo zašcito geografske oznacbe za Slovenski med – uradniki na ministrstvu so si oddahnili. Zaradi nedejavnosti in osebne želje predsednika g. Franca Cebulja je UO CZS razpisal nadomestne volitve za predsednika CZS. 
Leta 2006 smo sicer nadaljevali izvajanje Pro-grama ukrepov na podrocju cebelarstva v Republi­ki Sloveniji. 
V program usposabljanja se je v tem letu vkljucilo 2234 cebelarjev, ki so se povprecno usposabljali po 18,7 ure. Letni program usposabljanja cebelarjev je CZS z izbranima podizvajalcema CZD Maribor in ZTK Žirovnica realizirala 100-odstotno, tj. v obsegu 1251 ur, dokupili smo tudi potrebno didakticno opremo. 
Svetovalna služba je v tudi tem letu delovala po posebnem programu ter izvedla vse nacrtovane naloge. 
V usposabljanje na podrocju zatiranja varoj se je vkljucilo 1475 cebelarjev, ki so se skupaj udeležili 64 predavanj in 97 delavnic. 
V okviru programa smo nadaljevali pripravo pašnih redov, 17 odobrenih vzrejališc cebeljih matic je izvajalo direktni test, petim vzrejališcem cebeljih matic smo omogocili posodobitev opreme na njiho­vih vzrejališcih, sofinancirana je bila posodobi­tev vzrejališca rodovniških cebeljih matic »Josipa Verbica« v Kamniška Bistrici, pridobili smo labo­ratorijsko opremo za spremljanje kakovosti vzreje­nih cebeljih matic, izvedli šest ocenjevanj medu, v interno kontrolo je bilo vkljucenih 475 vzorcev slo­venskega medu, nadaljevala se je naloga izdelave podatkovne zbirke navzocnosti pelodnih zrn v vzor­cih slovenskega medu. 
V drugem letu izvajanja programa smo izvedli 83,6 % nacrtovanih nalog. 

Foto: Marko Borko 
V tem letu se je država resno lotila urejanja podrocja obdavcitve cebelarjev, Vema, d. d., pa je odpovedala najemno pogodbo za naše prostore. 
V CZS je bilo v letu 2006 vkljucenih 6125 clanov, letna clanarina je bila 35,40 EUR, prihodki CZS 877.550,00 EUR, presežek odhodkov nad prihodki pa zaradi obracunane amortizacije osnovnih sred­stev in stroškov neodbitnega DDV 85.440,00 EUR. 

Leto 2007 
Na 56. rednem obcnem zboru CZS, ki je bil 

14. aprila 2007, so potekale nadomestne vo­litve za predsednika CZS in na ta položaj je bil izvoljen g. Boštjan Noc. Sprejeta je bila tudi dopol­nitev Pravil CZS, po kateri sta lahko predsednik ali podpredsednik CZS na Zvezi tudi redno zaposlena. Za podpredsednike so bili imenovani g. Franc Šivic. 
g. Rajko Kalister in g. Marko Purnat. 
V tem letu je nenadoma preminil g. Rajko Kali-ster, podpredsednik Cebelarske zveze Slovenije in predsednik Obalnega cebelarskega društva Koper. 
V tem letu je zacel svoja pisma Zvezi redno pošiljati g. Marjan Jug, ki se ni strinjal s politiko in odlocitvami Zveze, tako da so imeli organi CZS s tem kar veliko dela. 
Na eni izmed svojih sej je UO CZS sprejel sklep o izdaji Cebelarskega terminološkega slovarja, o investiciji v cebelarsko knjižnico, o dobrodelno­izobraževalni akciji »Za zajtrk med slovenskih cebelarjev v vseh slovenskih vrtcih« ter o enotnem kozarcu za med slovenskega porekla. Z novim na­jemnikom smo sklenili najemno razmerje za naše gostinske prostore, nekatere strokovne komisije UO CZS pa so bile preimenovane in združene. UO CZS je razpisal tudi redne volitve predsednika in clanov organov CZS. V zasluženi pokoj je odšel dolgolet­ni urednik Slovenskega cebelarja in sodelavec g. Janez Mihelic. 
Tudi v tem letu smo nadaljevali izvajanje Progra-ma ukrepov na podrocju cebelarstva v Republiki Slo­veniji. V program usposabljanja je bilo v letu 2007 vkljucenih 4378 cebelarjev, ki so se skupaj usposa­bljali kar 1033 ur. 
Svetovalna služba je v tudi tem letu delovala po posebnem programu ter izvedla vse nacrtovane naloge. 
V usposabljanje na podrocju zatiranja varoj se je vkljucilo 3727 cebelarjev, izdali smo tudi knjigo »Varoja, cebela, cebelar«. 
V okviru programa so odobrena vzrejališca cebeljih matic izvajala direktni test, dvema vzrejališcema cebeljih matic smo omogocili posodo­bitev opreme na njunih vzrejališcih, sofinancirali smo posodobitev vzrejališca rodovniških cebeljih matic Rog Ponikve, izvedli smo šest ocenjevanj medu in izvajali interno kontrolo vzorcev slovenskega medu. 
V tretjem letu izvajanja programa smo izvedli 79,5 % nacrtovanih nalog. 
V CZS je bilo v tem letu vkljucenih 6145 clanov, clanarina za leto 2007 je bila 36,00 EUR, prihodki CZS 997.561,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 13.796,00 EUR. 

Leto 2008 
Na 57. rednem obcnem zboru CZS, ki je bil 8. marca 2008, so potekale redne volitve za predsedni­ka CZS. Na ta položaj je bil izvoljen g. Boštjan Noc, s katerim je CZS sklenila delovno razmerje za dolocen cas s polovicnim delovnim casom. Za podpredsedni­ke je imenoval g. Franca Šivica, g. Franca Šmerca in 
g. Aleša Rodmana. 
V tem letu je CZS z Ministrstvom za kmetijst­vo, gozdarstvo in prehrano sklenila koncesijsko pogodbo za izvajanje programa Javne svetovalne službe v cebelarstvu v obdobju 2008–2014, prido­bili smo enoten kozarec za med slovenskega porekla ter koncali in opremili prostore »Cebelarske knjižnice Janeza Golicnika pri CZS«. Sprejet je bil programski dokument »Izobraževanje pri CZS«, Zveza pa se je odlocila tudi za kandidaturo za prevzem organiza­cije 3. mednarodnega foruma Apimondie o apitera­piji in 2. mednarodnega foruma o kakovosti cebeljih izdelkov. 
V letu 2008 smo zaceli izvajati nekatere ukrepe iz Programa ukrepov na podrocju cebelarstva v Re-publiki Sloveniji 2008–2010. 
V okviru teh ukrepov je bilo usposabljanje in izobraževanje cebelarjev vkljuceno v program Javne svetovalne službe, prav tako tudi izdajanje izobraževalnih gradiv. 
V okviru ukrepa zatiranja varoj je bil prvic uveden enoten operativni program zatiranja teh zajedavcev in cebelarji smo za ta namen prejeli brezplacna sredstva. 
V okviru ukrepov tehnicne pomoci je bila uvedena možnost sofinanciranja nakupa cebelarske opreme, izvajali smo interno kontrolo vzorcev slovenskega medu ter druge ukrepe za obnovo cebeljega fonda. 
S tem letom je vecina nalog, ki jih je v okviru programa prej izvajala CZS, prešlo neposredno na strokovne institucije. 
O koncu leta smo pridobili odlocbo o nacional­ni zašciti Slovenskega medu z geografsko oznacbo, sprejeli smo notranje predpise, v sistem se je takoj vkljucilo okoli 80 cebelarjev. 
CZS je imela v tem letu 6118 clanov, clanarina za leto 2008 je bila 36,00 EUR, prihodki CZS 1.190.608,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 71.111,00 EUR. 
Foto: Marko Borko 

Leto 2009 
Že takoj ob zacetku leta je potekala izredna seja UO CZS, na kateri so navzoci razpravljali in sklepa­li o sprejetju ukrepov, ki naj bi preprecili zastrupitve cebel s sredstvi, ki jih uporabljajo v kmetijstvu in so za cebele škodljiva, predstavljen pa je bil tudi ope-rativni program zatiranja varoj za leto 2009. Šola cebelarjenja Antona Janše pri CZS naj bi v prihodnje izvajala program usposabljanja za cebelarske mojstre, ne pa tudi drugih podrocij izobraževanja in usposabljanja. 
Zacele so se priprave za organizacijo 3. medna­rodnega foruma o apiterapiji in 2. mednarodnega foruma o kakovosti cebeljih izdelkov, CZS pa je v tem letu postala clanica mednarodne cebelarske or-ganizacije Apislavija. V zasluženi pokoj je odšel naš dolgoletni sodelavec g. Pavel Zdešar. 
V tem letu smo nadaljevali izvajanje nekate­rih ukrepov iz Programa ukrepov na podrocju cebelarstva v Republiki Sloveniji 2008–2010. 
V okviru ukrepa zatiranja varoj je bil uveden enoten operativni program zatiranja teh zaje­davcev, cebelarji pa smo za ta namen znova prejeli brezplacna sredstva. 
V okviru ukrepov tehnicne pomoci je bila uvedena možnost sofinanciranja nakupa cebelarske opreme, izvajali smo interno kontrolo vzorcev slovenskega medu ter druge ukrepe za obnovo cebeljega fonda. 
CZS je imela v tem letu 6420 clanov, clanarina za leto 2009 je bila 36,00 EUR, prihodki CZS 1.105.348,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 2.081,00 EUR. Iz seznama osnovnih sredstev CZS so bila izlocena tista, ki jih CZS ne­posredno ne uporablja (oprema vzrejališc cebeljih matic), drugace pa so bili obravnavani tudi stroški amortizacije osnovnih sredstev, ki jih je CZS prido­bila iz javnih sredstev. 


Leto 2010 
CZS je zacela kampanjo »Ohranimo cebele« in ustanovila Sklad za ohranitev kranjske cebele, izdali pa smo tudi nove evidencne clanske kartice ter pri­pravili rejski program za kranjsko cebelo za obdobje 2011–2015. 
Ker je bil za dozdajšnjega najemnika gostinskih in namestitvenih zmogljivosti v našem centru zaradi gospodarskih težav uveden stecaj, smo najemno razmerje, žal, le za kratek cas sklenili z novim na­jemnikom. 
Uspešno smo izvedli 3. mednarodni forum o api­terapiji in 2. mednarodni forum o kakovosti cebeljih izdelkov. Foruma sta od 28. septembra do 2. okto-bra 2010 potekala v Ljubljani, slovenski cebelarji pa smo v teh dneh spet delovali kot eden. 
V tem letu je zacel veljati Program ukrepov na podrocju cebelarstva v Republiki Sloveniji 2010– 2013, v okviru katerega smo v našem laboratoriju izvajali interno kontrolo vzorcev slovenskega medu. 
V okviru ukrepa zatiranja varoj je bil znova uveden enoten operativni program zatiranja teh za­jedavcev in cebelarji smo za ta namen znova prejeli brezplacna sredstva. 
V letu 2010 je bilo v CZS vkljucenih 6813 cebelarjev, clanarina je bila 36,00 EUR, prihodki CZS 1.248.883,00 EUR, presežek prihodkov nad odhodki pa 811,00 EUR. 


Leto 2011 
V tem letu, ki se ob pisanju tega prispevka še ni koncalo, smo med drugim izvajali naloge, ki so bile nacrtovane v vlogi, oddani na javnem razpisu »Pospeševanje prodaje trajnostnega turisticnega produkta cebelarski turizem 2010–2011«, ki ga je objavilo Ministrstvo za gospodarstvo. To je bil za CZS znova velik in zahteven zalogaj. V okviru tega nas je obiskalo šest skupin cebelarjev iz držav nekdanje skupne države in tako CZS tudi na tem podrocju na­daljuje mednarodno sodelovanje. Obiskovalci nam priznavajo velike dosežke in vodilno vlogo. 
CZS je pridobila status Priznane rejske organi­zacije za kranjsko cebelo za obdobje 2011–2015, v izvajanje rejskega programa se je vkljucilo 3100 cebelarjev s 60.000 cebeljimi družinami. 
Znova nas je presenetila odpoved najemnega razmerja za naše gostinske prostore. Srcno upam, da bosta tokratni najem in sodelovanje z najemnikom dolgorocnejša. Nenehno prigovarjanje g. Marjana Juga nam je uspelo koncati z medsebojno dogo­vorjeno poravnavo. 
V tem letu je imela CZS 7032 clanov, clanarina CZS za leto 2011 je bila 36,00 EUR, prihodki in odhodki CZS pa ob pisanja tega prispevka še niso znani. 
Takole sem skušal na kratko opisati naj­pomembnejše dogodke in naloge v minulih desetih letih, dogajalo in zgodilo pa se je seveda še veliko vec dogodkov, pomembnih za naše cebelarstvo. 








Vlado Pušnik, nekdanji podpredsednik CZS, vodja gradbenega odbora 

Foto: Arhiv Vlado Pušnik 

Po dvanajstih letih, odkar je v meni dozorela ideja, da bi si slovensko cebelarstvo zaslužilo upo­raben cebelarski center, je zanimivo spremljati, kaj je uresnicenega in kaj bi bilo še treba postoriti. Moje sodelovanje pri tem projektu se je zacelo sep­tembra 1999, ko sem se vrnil iz Kanade, ki je bila tisto leto gostiteljica Svetovnega cebelarskega kon­gresa Apimondia 2003. 
Tedaj sem bil kot predstavnik Podravja clan upravnega odbora CZS in tudi v njem smo ugo­tavljali, da bi bilo treba razširiti delovanje tako na ravni regij kot tudi na ravni CZS, saj smo takrat že vedeli, da bo Slovenija oz. CZS gostiteljica kongre­sa Apimondie leta 2003. 
Na sejah organov Cebelarske zveze Slovenije smo velikokrat govorili o stavbi na Brdu pri Lukovici, poimenovani Cebelarski izobraževalni center (CIC). Vtis sem imel, da bi se ga nekateri zaradi vseh pro-blemov in velikega financnega zalogaja najraje zne­bili za vsako ceno. Obstajalo je vec razlicic, kako se rešiti tega problema, vendar nobena ni bila pro-gramsko dodelana, predvsem pa so bile ideje pre­ozke. Resno je bila obravnavana tudi zamisel, da bi problematiko prevalili na Obcino Lukovica, vendar bi ob tem tako ali drugace izgubili vecino objekta. 
Med clanstvom in tudi med predstavni­ki cebelarjev pa je bila mocnejša struja predvsem starejše ge­neracije, ki je med leti 1972 in 1975 z veliki-mi napori sodelovala pri zbiranju denarnih sredstev in materiala ter za nacrtovani CIC žrtvovala prenekate­ro uro prostovoljnega dela. 
Kolega v upravnem odboru g. Maks Tajni­kar iz Slovenskih Konjic mi je nekega lepega poznojesenske­ga vecera, ko sva se ob soncnem zahodu vozila proti Štajerski, predlagal, naj zavijem na Brdo. 
Ko sva po ozki cesti z Lukovice prispela pod vznožje cerkve na Brdu, se je odprl cudovit pogled na stavbo z okolico s prelepim ozadjem. Nisem mogel verjeti, da stavbe, zgrajene do IV. gradbene faze, zemljišca in okolice ne bi bilo mogoce upora­biti za kaj vec, kot je bilo sprejeto na obcnem zboru leta 1967. 
Pogum sem dobil po osebnem obisku pri takrat­nem županu Obcine Lukovica Anastaziju Živku Burji, ki sem ga spoznal na poti v Kanado in s kate-rim sem se imel priložnost med drugim pogovarja-ti tudi o propadajocem objektu na Brdu. On me je tudi seznanil z g. Cirilom Smrkoljem, takratnim ministrom za kmetijstvo in obcanom Obcine Luko­vica. Prav on mi je povedal, da bi ministrstvo sicer podprlo prizadevanja za koncanje objekta, vendar ne brez programa in urejene dokumentacije. 
Tako sem se lotil izdelave programa, ki je moral vsebovati namenski in financni del, casovni nacrt ter za tako velik projekt in financni zalogaj predvsem upravicenost in smisel, da bi mobilizirali vse sile v CZS. 


Jasno mi je bilo, da samo zgraditev objekta, brez spremembe namembnosti in dejavnosti na Brdu, ne bi zagotovila njegovega življenja, tudi ce bi ga koncali takšnega, kot je bil prvotno zamišljen. 
Na zacetku torej ni bilo videti konca proble-ma pri izvedbi tega projekta, vendar so bili ti takrat samo v moji glavi. Poglavitni cilj do leta 2003 je bila izvedba Apimondie. V letnih nacrtih in tudi sicer ni bilo rezerviranih nikakršnih financnih sredstev za nadaljevanje graditve. Zveza je takrat sodelovala pri številnih dejavnostih, za katere je namenila financna sredstva in ki jih je bilo treba tudi izvesti. 
Ko sem z g. Milanom Runtasom pregledoval gradbeno dokumentacijo in se o njej posvetoval tudi z gradbenim strokovnjakom g. Andrejem Cabrijanom iz Maribora, smo ugotovili, da ta za nadaljevanje graditve ni vec uporabna, saj se je zakonodaja na podrocju gradbeništva v 25 letih precej spremenila. Tako objekt ni vec izpolnjeval predpisov s podrocja potresne varnosti, elektricnih inštalacij, odpadnih vod itd. V njem so bile v surovem stanju majhne sobe, ki niso izpolnjevale zahtev sanitarnih predpisov. Pogla­vitni problemi v okolici stavbe so bili nerešen potek dovozne ceste, parkirišce, voda in kanalizacija. Prav tako z g. Francem Kersnikom ni bilo razcišceno lastništvo, saj ga je izjemno motil »poštarski dom«, ki po njegovem mnenju ni sodil v okolje. Hitro sem ugo­tovil, da bo treba na podrocju dokumentacije zaceti že pri lokacijskem dovoljenju ter nadaljevati s projekti PGD in PZI vse do gradbenega dovoljenja. Pravza­prav smo imeli še sreco, da se je g. Francem Kersnik odlocil pomagati samo cebelarjem. 
Njegov izjemen prispevek je ureditev dostopa po novi asfaltirani poti do centra, saj je zastavil svoj vpliv, da so preostali lastniki privolili v zamenjavo zemljišc pri pokopališcu. Upoštevali smo tudi nje­gove predloge glede oblike stavbe ter glede copov na strehi in balkonih, še najvec pa glede ureditve okolice. 


V zacetku je moj predlog, ki sem ga CZS pisno predstavil 
30. marca 2000 in bi ga bil moral obravnava-ti UO, naletel na razlicne odzive, od tega, da ga niso vzeli za resnega, do tega, da so ga neka­teri glasno podprli in že od vsega zacetka sode­lovali tudi pri vseh na­daljnjih dejavnostih. To so bili predvsem Matej Blejec, Avgust Gril, Marjan Skok in tudi številni drugi. 
Ob branju mojega pisnega predloga, ki je tudi meni vsaj za štiri leta zapecatil vsako prosto uro ter mi povzrocil veliko skrbi in tudi ve­selja ob cebelarskih pri­jateljih iz vse Slovenije, je zanimiva ugotovitev, cebelarski kongres Apimondia 2003 (priprave nanj so potekale v okviru posebnega odbora pod vod­stvom g. Franca Šivica), temvec predvsem dejavno­sti oz. priprave na dolgorocni razvoj organiziranega cebelarstva v Sloveniji. Naše želje in zahteve smo namrec sproti povecevali, tako da objekt, ki naj bi po prvotnih nacrtih obsegal približno 700 m2, zdaj obsega kar 1400 m2 uporabnih površin. 

Po casovnem nacrtu, ki smo si ga zastavili, je bilo treba na vseh podrocjih delati zelo hitro. Tako je bilo treba kar najhitreje pridobiti vso gradbeno doku­mentacijo in zahtevana soglasja, stavbo je bilo treba kar najhitreje zgraditi, urediti okolje in komunalne prikljucke, hkrati pa je bilo treba za vse to še prido­biti sredstva – prav to pa je bila prava mora tako za odgovorne in sodelujoce kot tudi za izvajalce. 
Neprecenljiv je bil prispevek cebelarjev, saj so graditev cebelarskega centra podprli z denarni-mi prispevki in delovnimi akcijami. Seveda so bila najbolj obremenjena okoliška društva Lukovica, Mengeš, Domžale in druga. Izjemen je bil tudi odziv z vseh drugih obmocij Slovenije, od Pomurja, Do-lenjske, Primorja in Gorenjske do Koroške in še po­sebej Štajerske. 
Dela so bila koncana v manj kot dveh letih, tako da je bila nova stavba odprta 26. maja 2002. Kljub temu se je placevanje financnih obveznosti nadalje­valo še skoraj celo leto, saj smo nepovratni prispe­vek Ministrstva za kmetijstvo z zamudo prejeli šele ob koncu leta. 
Lahko recem, da je v obdobju od 1999–2003 v Cebelarski zvezi in tudi na terenu dobesedno vrelo. Spremenili smo statut in dali vecjo težo regijskim zvezam, zašciti kranjske cebele, zašcitni znamki za slovenski med, cebelarski obleki, prvi skupi­ni cebelarskih mojstrov, preglednikom za med, leta 2002 smo dvorane posvetili Antonu Janši, Petru Pavlu Glavarju, Antonu Žnideršicu, zunaj Cebelarskega centra pa smo postavili spominska koliko je bil ta prvotni predlog ustrezen. 
Tako je trajalo vse do 5. junija 2000, da je bil predlog s programom, ki smo ga prevetrili v skupini, uvršcen na dnevni red, in to že po kljucnem letnem obcnem zboru 13. maja, na katerem so delegati na moj predlog samo z enim glasom proti sprejeli sklep o zgraditvi centra. 
Gradbeni odbor se je hitro razširil še z mlajšo generacijo, tako da so bili njegovi clani poleg g. Blejca, g. Grila in g. Skoka še Albin Zajc iz Luko-vice, Milan Runtas, Anton Tomec, Janez Mihelic, Rado Remšak, Bine Kladnik in Anton Cirer. 
Zgodba bi bila predolga, ce bi našteval vse težave, ki smo jih morali premagati tako na podrocju financ kot pri pridobivanju dokumentacije in pri izvedbi sami. 
Tedanji predsednik CZS g. Lojze Peterle sprva ni bil prevec navdušen nad tako obsežnim projektom, imel pa je to izjemno dobro lastnost, da je bil dojemljiv za predloge. Ko je bilo odloceno, da se lotimo zgraditve stavbe, je, kolikor mu je cas dopušcal, sodeloval pri vseh vecjih in pomembnih intervencijah. Velikokrat je moral posredovati tudi pri poznejšem ministru g. Francu Butu ter pri takrat­nem financnem ministru g. Antonu Ropu in gotovo pri še kom. Njegova najvecja zasluga pa je, da je znal izrabiti tako cas in kot tudi gradbeni odbor ter da je s trdno podporo omogocil uresnicitev zastavlje­nih ciljev, ki niso obsegali samo priprav na Svetovni 

Foto: Arhiv Vlado Pušnik 

Na obisku pri g. Francu Kersniku, februarja 2011, ko obujamo spomine. 
Foto: Arhiv CZS 

znamenja iz pohorskega granita Francu Kirarju, Ivanu Jurancicu, Petru Dajnku in Janezu Golicniku. Slovensko akademsko cebelarsko društvo je na predlog g. Janeza Poklukarja z zbranimi sredstvi postavilo kapelico v cast zašcitniku cebelarjev, sv. Ambrožu. 
Ko po toliko letih brskam po spominih, je seveda marsikaj zbledelo in brez dvoma se vsak udeleženec teh burnih dogodkov vsega tega spo­minja iz svojega zornega kota. Dejstvo pa je, da je Cebelarska zveza s sprejetjem takratnega pro-grama naredila velik korak v svojem dolgolet­nem razvoju. Prav ta program je namrec omogocil zgraditev Cebelarskega centra Slovenije na Brdu pri Lukovici, saj je množicno motiviral in mobiliziral cebelarje po vsej Sloveniji, vlil cebelarjem in or-ganizaciji samozavest ter postavil dolgorocne cilje, med katerimi so bili v teh desetih letih nekateri uresniceni, za nekatere pa upam, da še bodo. Dan-danes je ob tej casovni distanci mogoce oceniti, kaj je še treba storiti in kaj stalno izboljševati. 
In kaj iz programa leta 2000 doslej še ni uresniceno? 
Najbolj pogrešam boljšo in ucinkovitejšo po­vezavo z veterinarsko službo za cebelarstvo, ki bi morala biti v neposredni zvezi z Cebelarsko zvezo Slovenije in tudi fizicno navzoca v Cebelarskem centru (tocka 1.5). Upam pa tudi, da bo scasoma zaživela tudi tocka 6.1 – Center za zašcito, pro-dukcijo in pospeševanje izvoza kranjske matice in cebeljih družin. 
Kadar tu in tam obišcem Cebelarski center, mi je še vedno žal, da ni bilo mogoce pridobiti zemljišca na zahodni strani objekta, saj bi bili tam lahko lepi apartmaji, ki bi zaokrožili zmogljivosti go-stinskega dela na vsaj 55 ležišc (avtobus). Le tako bi namrec gostinskemu in turisticnemu delu dejavno­sti omogocili donosnost. Verjamem, da bo to omogocila poslovna žilica Kersnikovih potomcev. 




August Gril, nekdanji podpredsednik CZS 

Kako je nastajal Cebelarski center Slovenije? 
CIC – Cebelarski izobraževalni center – je ime, s katerim se je zacela zgodba našega Cebelarskega centra Slovenije na Lukovici. To ime je nastalo na tedanjem sedežu CZS na Cankarjevi ulici v Ljublja­ni. To je bil cas, ko sem bil prvic izvoljen za clana UO CZS. Valentina Benedicica, dolgoletnega in takratnega predsednika naše zveze še danes slišim, s kakšno zanesenostjo je govoril o projektu CIC. Seveda že na zacetku ni šlo vse gladko. Polena so letela pod noge, toda Benediciceva vztrajnost me je prepricala, zato sem postal in ostal zvest privrženec te ideje. Takrat so bile to sanje, zdaj so te sanje re-snica. Cebelarski center Slovenije stoji. 
Pot do zdajšnje stavbe na Lukovici je bila trnova in naporna. Pri iskanju primerne lokacije za CIC smo po dolgem in pocez precesali okolico Ljubljane. Koncno smo se osredotocili na Lukovico. Težko bi dejal, da smo bili takrat povsem prepricani o dobri izbiri. Glede na vse spremembe, prometni razvoj, infrastrukturo in gospodarski razvoj pa se je doslej izkazalo, da je bila ta izbira najboljša mogoca. 


Kratka kronologija prve faze graditve CIC-a 
Ko je dozorel predlog, kje naj bi stal CIC, in ko je bila za to dolocena Lukovica, so se zacele zelo obširne akcije, v katere so bili vkljuceni vsi slovenski cebelarji. Slovenski cebelarji smo dandanes lahko ponosni na takratne cebelarske generacije. Zagna­nost, sodelovanje in predanost ideji so bili izjemni in v dejavnosti so bili vkljuceni skoraj vsi slovenski cebelarji. Projekt je bil javnosti predstavljen v televi­doživljali kot pravo travmo. Stavba je zacela samevati in pogled nanjo je bil zelo žalosten. Propadal je ves vloženi trud. Simbolno so-delovanje vseh slovenskih cebelarjev je na videz postajalo brezpredmetno. Osebno me je še posebej bolelo, da je ideja našega dolgoletnega predsednika Benedicica tako žalostno propadala. Zdaj so razmere po­polnoma drugacne – pri našem Centru na Lukovici stoji v spomin na delo Valentina Benedicica njegov kip in vesel sem, da so moj predlog za postavitev tega kipa podprli gorenjski cebelarji. 



Kako je CIC postal Cebelarski center Slovenije? 
Kot nocno moro sem doživljal izjave, da 

Foto: Franc Šivic 
zijski oddaji, ki so jo posneli na travniku, na katerem danes stoji naš Center. V tej oddaji se je Benedicic odlicno odrezal, mene pa so kamere zmedle, tako da moj nastop ni bil prepricljiv. Predsednik Benedicic je takrat znova dokazal svojo cloveško velicino in znal me je prijetno potolažiti, ceš – mlad si še, saj bo šlo. 
Nakup zemlje, priprava idejnih nacrtov, izdelava nacrtov, priprave na graditev, pridobivanje soglasij in gradbenega dovoljenja ter zidava do tretje faze je bil za tedanjo CZS velikanski financni zalogaj. Clani smo to zmogli. Organizirali smo razlicne akcije za zbi­ranje sredstev, pri tem pa so sodelovala vsa društva, obcinske cebelarske zveze ter CZS. Dobrodošel je bil vsak zbran dinar. Posojil nismo mogli najeti, poleg tega pa tedanje cebelarstvo ni ustvarjalo po­sebnih dohodkov. Prostovoljne prispevke smo si cebelarji tako rekoc pritegovali od ust. Pri tem je treba omeniti tudi castno vlogo žena cebelarjev, ki so naš projekt vedno vsestransko podpirale. Po-magali so nam tudi necebelarji. Podpirale so nas takratne vodilne politicne strukture, prav tako pa tudi kmetijske zadruge, gozdarji itd. Pomembno vlogo pri tem je imel Slovenski cebelar, saj je cebelarje in javnost sproti obvešcal o vseh dogodkih. Pri tem naj omenim predvsem castno vlogo urednika prof. Janeza Mihelica ter tajnika CZS Milana Runtasa. Dobro so sodelovali tudi skoraj vsi clani upravnega odbora CZS. Med clani so se sicer veckrat pojavila razhajanja v zvezi s CIC-em, toda predsednik jih je – vsaj navidezno – vedno znal zgladiti. Objekt nam je uspelo zgraditi do tretje faze. Toda po tragicni smrti predsednika je, žal, zacel umirati tudi ta projekt. Kre­sala so se mnenja o smotrnosti CIC-a in nadaljnja graditev nedokoncane stavbe je nekako zastala in tonila v pozabo. 
Cebelarji, ki smo z veliko ljubeznijo sodelovali pri izvedbi tega projekta in vanj vložili veliko truda, smo to 
je Center nepotreben, da gre za zgrešeno investicijo in da naj bi stavbo in zemljo prodali. Izve­dena je bila celo cenitev za prodajo! Tako se je slišalo iz zakulisja. Pri tem sem se spominjal, s kolikšnim trudom smo zbirali denar in kako srecni smo bili, da smo ga zbrali dovolj za nakup zemlje (od takratne­ga zemljiškoknjižnega lastnika, mislim da zadruge). Dom, ki je zrasel na hribu ob cerkvi na Lukovici, smo cebelarji obcudovali z veseljem in ljubeznijo v srcu. In to upraviceno, saj smo ga gradili tudi s svoji-mi rokami, z velikanskim številom ur prostovoljnega dela in s stalnimi denarnimi prispevki. 
Po vsem razocaranju nad pasivnostjo in odno­som do Centra ter s tem do našega vloženega dela se je pri meni nenadoma zgodil preobrat. Kot Kocevar sem bil skupaj s prof. Doris Debenjak na pogovoru pri takratnem metropolitu g. Francu Rodetu in pogovarjali smo se o sakralnih objektih na Kocevskem in kulturni dedišcini Nemcev v Sloveni­ji. Ob tej priložnosti sem gospodu metropolitu poda­ril med iz kocevskih gozdov, to pa ga je spodbudilo k razpravi o cebelarstvu. Tedaj je navrgel, da bo po zakonu o denacionalizaciji kompleks CIC-a skupaj s stavbo vrnjen nekdanjemu lastniku, družini Kersnik. To me je dobesedno vrglo iz tira, saj bi bil to zlocin nad vsemi slovenskimi cebelarji. Pri tem sem omenil, da je vecina slovenskih cebelarjev verna, da gre za premoženje, pridobljeno na pošten nacin, zato nam ga nihce nima pravice vzeti. Mi zemlje nismo ukradli niti je nismo dobili brezplacno, temvec smo jo pošteno placali, Center pa smo gradili s svojimi sredstvi in tudi s svojimi rokami. Ker zaradi tega niso izpolnjeni zakonski pogoji za vracanje v naravi, ni­kakor ne bomo dopustili, da bi nam Center odvze­
li. Apetit po tem zemljišcu pa je bil med drugim tako velik zato, ker je CZS uspelo celotno zemljišce, okoli 
7.000 m2, spremeniti v stavbno zemljišce. Prej je bilo to namrec kmetijsko zemljišce slabše kakovosti. 
Že naslednji dan sem se oglasil na CZS in tajnik 
g. Runtas mi je potrdil, da se res pripravlja nekaj takega. Dejal mi je, da poteka postopek vracanja. Kersnikovim naj bi bilo vrnjeno vse nekoc zaseženo premoženje, vkljucno z našim stavbnim zemljišcem in nedokoncano stavbo. G. Runtas je poznal ves potek nastajanja CIC-a in je bil globoko razocaran nad tem, kar se je obetalo. Ta dejstva so me spodbu­dila k akciji. In pridobil sem veliko somišljenikov, še posebej med starejšo generacijo. 
Na prvem naslednjem obcnem zboru CZS sem se odlocil kandidirati za podpredsednika CZS in se vkljuciti v gradbeni odbor za zgraditev Centra. Vesel sem in Bogu hvaležen, da sem srecal in spoznal somišljenika in prijatelja g. Vlada Pušnika, ki je prav tako kandidiral za položaj podpredsednika. Takoj na zacetku sva se dogovorila, da bova vse delo za zgra­ditev našega Centra opravljala volontersko in da ne bova obracunavala niti kilometrin in drugih strošov. Po moji oceni je ta znesek ob dograditvi Centra za vsakega od naju dosegel vrednost približno 10.000 EUR. Zelo dobro je bilo, da je g. Pušnik prevzel predsednikovanje gradbenemu odboru. Seveda so v obdobju graditve nastali številni zapleti, saj je bil nacrt zastavljen zelo ambiciozno. Dopolnili smo program cebelarskega centra in nacrtovali nove površine, ki so bile najmanj dvakrat vecje od prvotne zasnove. Seveda nam je pri tem akutno primanjkova-lo denarja. Ker nisem videl druge rešitve, sem vztra­jal pri prodaji prostorov v lasti CZS na Cankarjevi ulici v Ljubljani. Seveda nekateri cebelarji tega niso sprejeli pozitivno. Na racun tega so bile izrecene številne kritike, bilo pa je tudi nekaj akcij proti pro-daji teh prostorov. Vendar druge možnosti ni bilo. Posebej ugodno je bilo, da je bila cena nepremicnin v Ljubljani takrat izjemno visoka, saj je to omogocilo dober izkupicek. Da je bila akcija zbiranja denarja in reševanja razlicnih problemov med graditvijo uspešna, se moramo zahvaliti tudi obema takratni-ma ministroma za kmetijstvo, g. Cirilu Smrkolju in g. Franciju Butu. Skoraj ni bilo tedna, da clani gradbe­nega odbora nismo bili na Brdu pri Lukovici, kjer je nastajal in se širil naš Cebelarski center. Veliko nam je pomagal tudi takratni lukoviški župan g. Burja, ki je bil kot podjetnik in župan preprican, da je zgra­ditev Centra tudi velika priložnost za Lukovico. Z obcinskimi sredstvi sta bili zgrajeni cesta in preosta-la infrastruktura, to pa gotovo ni bil macji kašelj. Zato se moramo za naš Center zahvaliti tudi nekdanjemu županu g. Burji. Zelo dobro smo sodelovali tudi z lo-kalnim župnikom, saj nam je vedno stal ob strani. Ne smem pa zanemariti niti dejstva, da je naš trud zelo pozitivno sprejemal tudi gospod Kersnik in nam pri graditvi vsestransko pomagal. Kot kristjan sem predlagal, da bi ob Centru postavili majhno kapelico in ta dandanes tudi stoji. Blagoslovil jo je nadškof Rode. Glede na to so torej vsi spoznali, da je koncanje Centra hvalevredno in izjemno pomemb-no za slovensko cebelarstvo. 

Bilo je še veliko razlicnih zgodb in zanimivosti. Koncam naj z eno izmed njih. Pravijo, da se zgodovi­na rada ponavlja. Zagnanost med cebelarji v prvi fazi (obdobje CIC-a) se je v drugi fazi, torej neposredno med graditvijo, še podvojila. Druga faza graditve je spodbudila celotno slovensko cebelarstvo, da ne recem tudi velik del prebivalcev Slovenije in tudi rojakov v zamejstvu. Volja, da uresnicimo sanje predsednika Benedicica, je prerasla v simbol vsesplošne podpore in sodelovanja. Nepozabni so trenutki, ko so avtobusi iz vse Slovenije vozili cebelarje in cebelarke na udarniško delo na Brdo pri Lukovici. Veliko je bilo tudi prispevkov v materialu in denarju, to velicastno akcijo pa smo na neki nacin ovekovecili s tem, da je v našem Centru na Brdu pri Lukovici stena z imeni in nazivi zaslužnih v zlati, sre­brni in bronasti izvedbi, odvisno od višine prispevka. 
Cebelarski center Brdo pri Lukovici je dan­danes simbol sodelovanja. Srecen sem, da sem lahko v obeh fazah sodeloval pri tem velicastnem projektu, ki je slovensko cebelarstvo popeljal med svetovno cebelarsko elito in ki je bil okronan z izjem-no uspešnim kongresom Apimondie. 
In povsem na koncu: vesel sem, da sem pri tem projektu srecal ljudi, ki jih je vredno imeti za odlicne prijatelje. Predvsem pa se spominjam gospoda predsednika Valentina Benedicica, ki mi je bil vzor­nik v mojih mladih letih. Cebelarski center na Brdu pri Lukovici dandanes odlicno deluje. Po mojem prepricanju lahko v imenu vseh recem, da nikomur ni žal za vloženo delo in prispevke. Cas, ki ga živimo, zahteva nove vsebine dela v cebelarstvu in temelj za to je Cebelarski center. Za to pa je potrebnega tudi veliko dela in kader, ki ga imamo zdaj, dela dobro. 


Foto: Marko Borko 







Franc Šivic, podpredsednik CZS 
Leta 1995 smo se slovenski cebelarji uspešno predstavili na mednarodni cebelarski razstavi API EXPO, ki je bila organizirana pod pokroviteljstvom Apimondije v Švici. Tedaj je se je našemu strokovnja­ku za gozdno medenje g. Pavlu Zdešarju porodila misel, da bi kar tam oddali pisno prijavnico za kan­didaturo organizacije svetovnega cebelarskega kon­gresa Apimondije leta 2003 v Ljubljani, kar je podprla tudi tedanja sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS. O tem, da bi bilo dobro, ce bi Slovenija lahko gostila takšen kongres, smo cebelarji sicer že kakšno leto prej razpravljali na raznih sestankih, zdaj pa je nastopil trenutek, ko je bilo treba iti v akcijo. Narejen je bil prvi korak, cakalo pa nas je še najtežje: soocenje z ostalimi kandidatka-mi, saj se za organizacijo tako prestižnega svetovne­ga dogodka vedno poteguje kar nekaj držav. 
Kandidaturo smo dobili na kongresu Apimon-die leta 1997 v Belgiji. Naši tekmici sta bili Italija in Španija. Slovenijo smo tedaj zastopali ga. Maša Martincic, predstavnica Cankarjevega doma, g. Lojze Peterle, tedanji predsednik CZS, in moja ma-lenkost. Vsak od nas je iz svojega zornega kota predstavil slovensko cebelarstvo. Mislim, da smo to opravili bolje od obeh tekmecev, vendar se je tehtni-ca dokoncno nagnila v našo korist predvsem tedaj, ko je predstavnik Italije, prof. Franco Frilli, rektor uni-verze v Vidmu in moj dober prijatelj, dal svoj glas ita­lijanski vzhodni sosedi, mladi državi Sloveniji, kakor se je sam izrazil. Tedaj se je pokazalo, kako po­membno je imeti prijatelje na visokih položajih, še posebej v tujini. 
Takoj po vrnitvi smo zaceli sestavljati organi­zacijski odbor za pripravo kongresa. Ker sem bil dolocen za predsednika odbora, je bila moja prva naloga izbor najožjih sodelavcev. Za programskega vodjo kongresa sem izbral zdaj, žal, že pokojnega dr. Janeza Poklukarja, ki je z veseljem prevzel svojo nalogo, saj se je zavedal, da se bo kot znanstvenik s podrocja cebelarstva prav v tej vlogi najbolj pro-moviral v cebelarskem svetu. Sicer pa je bila nje­gova komisija, v kateri sta sodelovala še pokojni dr. Joseph Starc iz Švedske in dr. Aleš Gregorc, najpomembnejša izmed vseh komisij. 
Moja naloga je bila predvsem koordinacija med posameznimi clani organizacijskega odbora in delo s tehnicnim organizatorjem kongresa – Cankarjevim domom. Moj sogovornik iz te ustanove je bil mladi in nadvse zagreti g. Gorazd Cad, s katerim smo nare­dili terminski nacrt ter na rednih sestankih usklajevali posamezne akcije. Moram zapisati, da smo bili clani organizacijskega odbora popolni amaterji in da smo se izpopolnjevali šele ob skupnem delu z ljudmi iz Cankarjevega doma, tako da smo proti koncu posta­li že skoraj profesionalni organizatorji. 
Osebno sem menil, da je za uspeh tako velike­ga mednarodnega dogodka zelo pomembna pro-mocija, ki sem jo pri prejšnjih kongresih pogrešal. Uporabiti je bilo treba vse medije, ki so bili na voljo, tako domace kakor tuje. To nalogo sem najprej zaupal dr. Poklukarju, ko pa sem videl, da ima ta že dovolj skrbi z zbiranjem in preverjanjem refera­tov, sem se odlocil, da sam poskrbim za promo-cijo. Izrabil sem poznanstva z uredniki najlepših in najpomembnejših tujih cebelarskih revij in jim zacel dobesedno po tekocem traku pošiljati clanke o Slo­

odlicna promocija. 
veniji in slovenskem cebelarstvu. Pisal sem jih tako, da niso bili videti kot reklama za kongres, ampak kot opis stanja v našem cebelarstvu z navedbo naših posebnosti. Uredniki so jih z veseljem objavljali, še posebej zato, ker sem jih zasipal tudi z dobrim slikovnim gradivom, ki je seveda še dodatno prispe­valo k lepšemu videzu revij. Obsežen prispevek je najprej objavila italijanska cebelarska revija Apitalia z mojo fotografijo na naslovnici (v Italiji je približno 
60.000 cebelarjev), sledila je španska Vida Apico-la, ki jo berejo tudi v Južni in Srednji Ameriki, nato pa še britanski Bee Craft Magazine. Po vsem tem se je vsul pravi plaz povpraševanj po clankih in fotografijah 
o slovenskem cebelarstvu še iz drugih držav, celo iz Japonske. Pozneje sem zbral vec kot 40 razlicnih tujih strokovnih revij in casopisov z opisi našega cebelarstva. Mislim, da takšne promocije doslej ni imel še noben kongres Apimondie in da se lahko po nas zgledujejo vse slovenske turisticne organizacije, saj smo navsezadnje promovirali Slovenijo. 
Ce govorim o tujih medijih, moram pohvaliti tudi domace. Še nikoli se o cebelah ni toliko pisalo ali govorilo po radiu in televiziji kot prav pred Apimondio 2003. Zanimanje za cebele so mediji ohranili vse do dandanes, žal, pogosto zaradi negativnih dogodkov, na primer zaradi množicnih zastrupitev cebel v ob-dobju setve koruze in cvetenja oljne ogršcice. 
Kongres se je zacel v nedeljo, 24. avgusta 2003, ob 18. uri, s slovesnim odprtjem v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ob zvokih koracnice je na oder prikorakalo vec kot sto praporšcakov v slovesnih cebelarskih oblekah in s prapori v rokah. To je bil prizor, kakršnega obiskovalci svetovnih cebelarskih kongresov še niso videli in ga verjetno tudi ne bodo vec, saj znamo kaj takega pripraviti samo slovenski cebelarji. Na odru so se nato zvrstili razlicni domaci in tuji govorci s svojimi slavnostnimi govori in pozdra-vi, sledila pa je krstna izvedba cebelarske himne z oktetom Deseti brat in ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika. Velika dvorana je bila nabito polna. 
Naslednji dan so se zacela predavanja kar v štirih dvoranah hkrati: v veliki Gallusovi plenarna predavanja, ki so potekala v anglešcini, francošcini, nemšcini, španšcini in slovenšcini, v preostalih treh pa simpoziji v anglešcini. Obiskovalci so tako lahko izbirali med temami, ki so jih najbolj zanimale. Ves cas je bila v treh etažah Cankarjevega doma ter v ve­likem šotoru na plošcadi odprta tudi mednarodna cebelarska razstava. Razstavljavcev je bilo 110, k nam pa so dopotovali z vseh celin. 
Zvecer so se vsi tisti obiskovalci, ki so placali te­densko kotizacijo – bilo jih je 1332 – odpeljali na Brdo pri Lukovici, saj smo v Cebelarskem centru in ob njem zanje pripravili spoznavni in zabavni vecer. Ob zvokih ansambla so številni tudi zaplesali in se tako povsem sprostili po napornem dnevu. 
Za razliko od dotedanjih Svetovnih cebelarskih kongresov Apimondie smo mi poskrbeli, da se je vsak vecer po koncanem strokovnem delu tudi nekaj dogajalo. V torek so imeli gostje možnost spoznavati slovensko folkloro, v sredo pa irsko, saj je tedaj na­stopil znani ansambel Lake Dancers. Njihov nastop je bil nekakšno simbolicno vabilo vsem obiskoval­cem, naj se cez dve leti udeležijo kongresa Apimon-die na Irskem. 
Nadvse slovesna je bila tudi sklepna prireditev v cetrtek zvecer. Gallusova dvorana je bila znova na­polnjena do zadnjega koticka. Znova so se zvrsti­li govorci, vmes so bile podeljene nagrade tistim, ki so zmagali v razlicnih tekmovalnih kategorijah, vse skupaj pa je spremljala pihalna godba iz Lesc. Slovenski tekmovalci so prejeli eno zlato medaljo (Cebelarstvo Božnar), tri srebrne (Medex, Brane Kozinc, RTV Slovenija) in štiri bronaste (Dušica Ku-naver, Logar Trade, Stane Plut in Branko Cušin). 
Peti dan, torej petek, je bil namenjen izletom udeležencev po Sloveniji. Kompas, ki je organiziral te izlete, nam je v skupno cašo veselja nalil nekaj grencice, ker avtobusi niso pravocasno prispe­li na dogovorjeno mesto, to pa je po nepotrebnem 




Marko Borko, urednik Slovenskega cebelarja 
povzrocilo nekaj zmede. Na sreco so naši cebelarji v svojih okoljih, kjer so sprejeli goste iz vsega sveta, s svojo gostoljubnostjo in prijaznostjo popravili zacetni slab vtis. 
Clani organizacijskega odbora smo imeli ves cas kongresa polne roke dela. Sproti smo morali reševati zaplete, ki jih je ob tako velikem dogodku vedno na pretek. Svoj štab, iz katerega smo nadzorovali vsa dogajanja, smo imeli v spodnji etaži Cankarjevega doma. Priznati moram, da sem videl razstavo samo bežno, predavanja pa sploh nisem slišal nobene­ga, saj smo bili od jutra do vecera vsak na svojem položaju. Kljub temu sem si na podlagi izjav številnih znancev in prijateljev iz razlicnih koncev sveta, ki so hodili k meni in sem jim namenil kako minuto pro-stega casa, ustvaril sliko o poteku kongresa. Jean Paul Cochard, predsednik organizacijskega odbora Apimondia 1995 v Lozani, je takole komentiral svoje vtise: »Naš kongres je bil najboljši doslej, toda vaša razstava je bila vecja in bogatejša in tudi kul­turnih dogodkov je bilo vec. Predvsem pa nam bo ostal v spominu spoznavni vecer na Brdu pri Lu-kovici, kjer smo doživeli nepozaben sprejem. Kaj takšnega nismo doživeli še na nobeni Apimon­dii. Od srca cestitam organizatorjem in vsem slo­venskim cebelarjem.« 
Kadar se je zgodilo, da sem moral zapustiti svoj »štab« in se prerivati med množico po hodnikih, so me veckrat ustavljali povsem neznani cebelarji iz razlicnih držav. Moje ime so prebrali na priponki in pogovor se je po navadi zacel takole: »A vi ste Franc Šivic? V našem cebelarskem glasilu ste tako prepricljivo pisali o Sloveniji in slovenskem cebelarstvu, da smo morali priti k vam in si vse tisto v živo ogledati.« 
Pogosto so prihajali k meni tudi zato, da sem jim v svojo knjigo Živeti s cebelami, ki jo je kot darilo prejel vsak udeleženec kongresa, napisal posveti-lo. To je bila pravzaprav nekakšna monografija o slo­venskem cebelarstvu, opremljena z najboljšimi foto­grafijami, ki mi jih je do tedaj uspelo posneti, in z besedilom v šestih jezikih. To knjigo so cebelarji po koncanem kongresu odnesli na vse strani sveta in je še zdaj lepa promocija za Slovenijo. 
Žal, v pricujocem sestavku nisem navedel imen vseh ljudi, ki so se skupaj z nami trudili, da je veliki dogodek Apimondia 2003 bil in ostal lep in nepo­zaben. V organizacijskem odboru nas je bilo sicer samo pešcica, ki smo prevzeli najvecje breme, toda ce bi nas ne podpirala vecina slovenskih cebelarjev, bi vsega dela ne zmogli. Zato se jim po osmih letih še enkrat iz vsega srca zahvaljujem. 


V svoji dolgotrajni zgodovini nepretrganega izhajanja pod istim imenom je glasilo Cebelarske zveze Slovenije – Slovenski cebelar spremljalo in še spremlja cebelarje tudi v samostojni Sloveniji. G. Janez Mihelic, dolgoletni urednik v obdobju od leta 1975–2007, je o vlogi naše revije povedal: »/…/ je zvest in nepogrešljiv spremljevalec slovenskih cebelarjev. Številni jo preberejo od prve do zadnje strani, in ce se zgodi, da izid za kak dan zamuja, to pa je zelo redko, težko cakajo nanjo.« V nadaljevan­ju v celoti objavljamo do zdaj neobjavljen govor g. Mihelica ob praznovanju 110-letnice izhajanja Slo­venskega cebelarja, odprtju Cebelarske knjižnice ter izdaji Cebelarskega terminološkega slovarja 10. oktobra 2008 v Cebelarskem centru Slovenije. G. Mihelic je svoj govor naslovil z »Zavidanja vredna obletnica – sto deset let izhajanja strokovnega cebelarskega glasila Slovenski cebelar«. 
»Spoštovani! Stodesetletnica izhajanja strokovne cebelarske revije Slovenski cebelar (1898), ki jo praznujemo letos, je tudi za evropski prostor zavi­danja vreden jubilej. 
Ko sem pred kratkim znova listal po starih letni­kih revije, sem ugotovil, da je cebelarska organizaci­ja in z njo revija v zadnjih sto desetih letih preživljala vec kriznih obdobij, a je vedno preživela. Preživela je predvsem zaradi izjemne vztrajnosti in požrtvovalnosti naših predhodnikov ter tudi zaradi nekakšne zalju­bljenosti cebelarjev v svoje prijateljice cebele in v svojo organizacijo. Zavedali so se namrec, da bi s prenehanjem izhajanja revije izgubili svojega zveste­ga »prijatelja«, ki jim je pomagal pri bogatenju znanja in strokovnem napredku te dejavnosti, ki jo nekateri imenujejo poezija kmetijstva. 

Že pred 135 leti so cebelarji na slovenskem ozemlju ugotovili, da potrebujejo svojo strokovno revijo. Zato je imela revija Slovenski cebelar dva predhodnika: revijo Slovenska cebela, ki je izha­jala tudi v nemškem jeziku (1873), in Slovenskega cebelarja in sadjerejca (1883), ki je izhajal na Jese­nicah samo v slovenskem jeziku. 
Obe sta po nekaj letih prenehali izhajati in takrat se je leta 1898 iz pepela kot ptic feniks rodila revija Slovenski cebelar. Najvec zaslug za rojstvo revije imata takratni tajnik Kmetijske družbe g. Avgust Pirc in njen prvi dolgoletni urednik, ucitelj Francišek Rojina, pozneje pa se jima je kot avtor številnih strokovnih clankov pridružil še izumitelj in konstruktor Anton Žnideršic. 
Revija se je kmalu razširila v vse takratne slo­venske dežele, to pa ji je omogocilo, da je že kmalu pridobila dovolj zvestih bralcev in clanov. Revija z izjemo let med drugo svetovno vojno, ko so oku­patorji prepovedali njeno tiskanje, redno izhaja že 110 let in je zvest in nepogrešljiv spremljevalec slo­venskih cebelarjev. Številni jo preberejo od prve do zadnje strani, in ce se zgodi, da izid za kak dan zamuja, to pa je zelo redko, težko cakajo nanjo. 
Vsebina clankov je bila v zacetku pestra in aktual­na za tedanje case. Zaceli so objavljati mesecna na­vodila, ki so bila navadno objavljena na uvodnem mestu. Veliko pozornosti so namenili tedaj aktualne-mu vprašanju panja. V tem so videli tudi novo smer cebelarjenja. Panj s premicnim satjem naj bi bil temelj nove smeri razvoja cebelarstva. Revija je že deset let po zacetku izhajanja zelo pospešila širjenje novega, modernega AŽ-panja s premicnim satjem. Pozneje so bile vsebine prilagojene aktualni proble­matiki. V zadnjih desetletjih so to predvsem sodobni prevozi cebel, novejša oprema, medenje, reja cebel, v zadnjem casu pa bolezni cebel in zastrupitve. 
Poleg aktualne vsebine naj opozorim tudi na zelo pomembno poslanstvo avtorjev clankov, in to tako strokovnih clankov kot tudi tistih s poljudno vsebino, ki so pomembni za obvešcanje clanstva. Brez zelo strokovnih in kompetentnih avtorjev clankov ne more biti dobre strokovne vsebine revije. Med slovenskimi cebelarji so bili vedno dobri praktiki in strokovnjaki, ki so znali svoje znanje preliti v pisano besedo in z njo obogatiti vsebino revije. V zadnjem casu pa lahko z veseljem ugotavljamo, da so tudi nekatere kmetij­ske strokovne institucije in nekatera ministrstva po­kazali vec razumevanja za cebelarstvo in omogocili zaposlitev vec strokovnjakov za to podrocje, ti pa so postali zelo pomembni sodelavci naše revije. 
Tako avtorjem clankov kot tudi clanom uredniškega odbora revije naj se ob tej priložnosti zahvalim za uspešno sodelovanje, saj sem skupaj z njimi vec kot tri desetletja oblikoval vsebino revije, ki so ji bile po vecini namenjene pozitivne kritike. Revijo smo v zadnjem casu tudi oblikovno in vsebinsko po­sodobili, tako da je primerljiva s cebelarskimi revija-mi precej številcnejših narodov, in to tudi po nakladi, saj je ta že vrsto let približno 6.500 izvodov. 
Vsem sodelavcem revije se ob tej priložnosti zahvaljujem za sodelovanje, mlajšim generacijam, ki nadaljujejo naše delo, pa želim veliko uspeha pri njihovem delu. Pri tem jim bo brez dvoma v veliko pomoc nova, sodobno urejena cebelarska knjižnica, na katero smo, vsaj nekateri, kar predolgo cakali, zato smo še bolj veseli, da smo jo docakali. V njej se bodo lahko srecevale mlade in stare generacije cebelarjev. Hvala in zahvala vsem, ki so prispevali k dogodku, ki ga slavimo danes.« 



Jure Justinek, vodja ONS in dr. Peter Kozmus, Kmetijski inštitut Slovenije 
S svojimi površinami, porašcenimi z gozdom, sodi Slovenija med zelo gozdnate evropske države (vecji odstotek porašcenosti z gozdom imajo samo na Finskem in Švedskem). V naši državi je z gozdom porašcene 58,5 odstotka celotne površine. Ceprav je Slovenija z 20.251 kvadratnimi kilometri površine majhna država, ima izjemno raznovrstno podnebje in rastlinstvo, v gozdovih pa rastejo rastline, ki so za cebele zelo pomembne, npr. smreka, jelka, javor, kostanj, lipa itd. 
Ugodne naravne razmere so cebelarji prepozna­li že pred vec kot stoletjem ter leta 1901 pod vodst­vom izumitelja AŽ-panja Antona Žnideršica postavili temelje Opazovalno-napovedovalne službe. Ustano­vitelj je nad službo bedel vse do smrti, vodili pa so jo ugledni strokovnjaki. Mreža merilnih postaj, na kate­rih so spremljali dnevne donose, je bila postavljena na obmocju celotne zdajšnje države. Spremljali so zlasti medenje smreke in hoje, ki je najpomembnejše še dandanes, vec kot 110 let po vzpostavitvi službe. 
Opazovalno-napovedovalna služba medenja je delovala nepretrgano od leta 1901 do konca druge svetovne vojne. Podatke o medenju so cebelarji na vsake tri dni pošiljali na posebnih dopisnicah, poleg tega pa so skušali na obmocjih, na katerih je bilo to mogoce, uvajati tudi telefonsko ali brzojavno obvešcanje. Službo je takrat vodila Cebelarska zadruga. 
Po drugi svetovni vojni je vodenje službe prešlo na Zavod za cebelarstvo, po razlastitvi leta 1951 pa so službo prevzeli na Kmetijskem inštitutu Slove­nije. Leta 1950 je bilo v okviru službe vzpostavljenih 20 kontrolnih panjev, ki so bili razporejeni v iglastih gozdovih na celotnem ozemlju takratne Slovenije, manj kot 1 km od smreke oz. hoje ter na razlicnih nadmorskih višinah. 
Leta 1950 je zacel medenje iglavcev znanstveno in raziskovalno preucevati prof. dr. Jože Rihar, kmalu potem pa je bila na Kmetijskem inštitutu Slovenije uvedena tudi javna Prognosticna služba o medenju iglavcev. Tedaj so lahko slovenski cebelarji po radiu in v dnevnem casopisju spremljali, kje bo medila hoja in kje ne, pa tudi, ali bo medenje izdatnejše v nižjih ali višjih legah. 
Leta 1965 je dr. Jože Rihar (doktoriral je prav s temo o medenju iglavcev) izdal knjigo o gozdnem medenju ter v njej opisal razlicne nacine napove­dovanja medenja v Sloveniji. Istega leta je Opazo­valno-napovedovalna služba prešla v okvir Zveze cebelarskih društev Slovenije, vendar so službo že po letu dni prepustili trgovskemu podjetju Medex. 
Opazovalno-napovedovalna služba, ki je omogocila veckratno povecanje tržnih kolicin gozdnega medu, je leta 1974 prenehala delovati. Po tem letu je v celoti zamrlo organizirano in strokovno vodeno delo v zvezi z napovedovanjem. 
Služba je pod vodstvom Kmetijskega inštituta Slovenije znova zaživela leta 1993, ko jo je financno podprlo Ministrstvo za kmetijstvo. Strokovni vodja službe je bil strokovnjak za gozdno medenje in cebelar g. Pavle Zdešar, ki je službo vodil do no-vembra leta 2009. V tem obdobju je bilo treba ce­lotno službo postaviti na novo. Vzpostavljena je bila nova mreža merilnih postaj in cebelarjev – terenskih opazovalcev, ki so skrbeli za razvoj cebeljih družin in tehtali donose. Obvešcanje cebelarjev o medenju je potekalo bolj sprotno kot v preteklosti, saj je imel tedaj že marsikateri cebelar doma telefon, tako da je podatke lahko sporocal ali prejemal vsak dan. 
Hitri in sprotni podatki so cebelarjem omogocali optimalnejšo izrabo cebeljih paš. V okviru napove­dovanja paš so bili cebelarji o prihodnjem medenju obvešceni deset do petnajst dni vnaprej, informaci­ja pa je vsebovala podatke o tem, kje bo medilo, kaj bo medilo in tudi predvideno intenzivnost medenja. 
S pojavom brezžicnih telefonov so cebelarji inovatorji razvili elektronske tehtnice, ki podatke o donosu v dolocenem obdobju (dan, ura …) vsak dan ob isti uri prek mobilnega omrežja pošljejo vodji Opa­zovalno-napovedovalne službe. Elektronske tehtni­ce so omogocile, da so opazovalne postaje lahko postavili tudi na odrocna medeca mesta v gozdovih, to pa je prispevalo k nadzoru vseh pomembnejših virov medenja v Sloveniji. 
Novost, ki se je med cebelarji izkazala za zelo dobrodošlo, je bila uvedba pašnega telefonskega odzivnika, na katerem so cebelarji lahko dobili in-formacije o donosih na posameznih obmocjih po državi. 
Po upokojitvi dolgoletnega vodje Opazovalno­napovedovalne službe g. Pavleta Zdešarja je leta 2010 vodenje službe prevzel g. Francišek Volovlek, ki je službo vodil eno leto. Od leta 2011 to službo vodi g. Jure Justinek. 
Foto: Jure Justinek 

Zdaj je Opazovalno-napovedovalna služba (ONS) ob financni podpori Ministrstva za kmetijs­tvo gozdarstvo in prehrano (MKGP), Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) kot strokovne inštitucije ter Cebelarske zveze Slovenije (CZS) kot izvajalca po­memben servis, zlasti za cebelarje prevoznike, pa tudi za vso drugo cebelarsko javnost. 
Cilji ONS so: 
• 
zaznavanje vseh pomembnejših pašnih virov, 

• 
priprava napovedi medenja za vsako pašo pose-bej, 

• 
dnevno obvešcane cebelarjev o donosih, 

• 
izobraževanje cebelarjev, 

• 
vodenje katastra cebelje paše in 

• 
pomoc cebelarskim društvom pri pripravi pašnih redov. 


Zdaj je mreža merilnih postaj vzpostavljena na obmocju celotne države. Mrežo sestavlja 25 elektronskih in 20 rocnih tehtnic. Za njihovo delo­vanje na terenu skrbi 44 terenskih opazovalcev, katerih delo je tudi opazovanje vegetacije v naravi, opazovanje povzrociteljev medenja in tehtanje panjev. Terenski opazovalci vse spremembe v naravi sporocajo vodji ONS, zato si brez njih te službe ni mogoce predstavljati. Obvešcanje cebelarjev upo­rabnikov o dnevnih donosih in vsem aktualnem v Opazovalno-napovedovalni službi poteka nepre­trgano skozi celo pašno sezono prek telefonske­ga odzivnika in na spletni strani Cebelarske zveze Slovenije. Poleg dnevnih donosov do dekagrama natancno so cebelarji obvešceni tudi o obetih za prihodnje paše in tehnoloških nasvetih glede oskrbe cebeljih družin. 
V prihodnje si bomo prizadevali posodobiti mrežo opazovalnih postaj. Rocne tehtnice bomo zamenjali s sodobnimi elektronskimi. Zaradi podnebnih spre­memb, potreb cebelarjev in drugih dejavnikov v naravi želimo v prihodnje vzpostaviti dodatne nove opazo­valne postaje. Poudarek bomo dajali napovedovan­ju medenja in pravocasnemu obvešcanju cebelarjev, prav tako pa bomo pomagali cebelarskim društvom pri dolocanju novih stojišc in urejanju pašnih redov. Trudili se bomo, da bo Opazovalno-napovedovalna služba še naprej odlicen javni strokovni servis za vse cebelarje, tako da bodo ti lahko neovirano vzrejali za­dostno število cebeljih družin ciste avtohtone rase, da bodo še naprej zagotavljali zadostno opraševanje in da bodo pridelali cim vec cebeljih pridelkov, zlasti medu. Naj medi! 




Lidija Senic, vodja Javne svetovalne službe v cebelarstvu 
Z idejo o ustanovitvi svetovalne službe v cebelarstvu se je pred približno dvema desetletje-ma ukvarjal Dušan Kresal, ki je takrat pripravil ela­borat o svetovalnem delu s cebelarji. Predstavniki Cebelarske zveze so njegovo zamisel o vzpostavitvi in delovanju svetovalne službe v cebelarstvu ob podpori Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano uvrstili v Program ukrepov na podrocju cebelarstva v letih 2005–2007 ter ga leta 2004 posredovali Evropski komisiji, ta pa je program z odlocbo potrdila. 
Tako pri Cebelarski zvezi Slovenije od leta 2005 deluje Cebelarska svetovalna služba, in to na podlagi razlicnih pravnih podlag. Sprva je od 1. junija 2005 do 31. marca 2007 delovala na podlagi letnih Uredb 
o izvajanju programa na podrocju cebelarstva ter v skladu z letnimi programi Cebelarske svetovalne službe in smernicami razvoja cebelarstva v Evrop-ski uniji na celotnem obmocju Slovenije. Svetoval-no delo je bilo usklajeno s temeljnimi cilji kmetijske politike, kot sta jih opredeljevala Strategija razvoja slovenskega kmetijstva in Program reforme skupne kmetijske politike, prav tako pa tudi s cilji, zapisanimi v Strategiji razvoja slovenskega cebelarstva. 
Leta 2005 so se s specialisticnimi podrocji varne hrane, ekonomike in tehnologije ukvarjali dva polno zaposlena svetovalca speciali­sta (Marjan Papež – tudi vodja svetovalne službe – in Andreja Kandolf) ter pet terenskih sveto­valcev (Vlado Auguštin, Jožica Kapun Maršik, Tanja Magdic, Lidija Senic in Miran Hocevar – pozneje namesto njega Radovan Kovacic). Terenski svetovalci so bili zaposleni le za 20 odstotkov delovnega casa, delovali pa so na petih cebelarskih obmocjih. Njihovo delo je obsegalo pomoc cebelarjem in cebelarskim društvom, organizacijo razlicnih strokovno-promocijskih prire­ditev, izobraževanje in usposa­bljanje cebelarjev na predavanjih, osebno svetovanje in svetovanje 


Foto: Arhiv CZS 

skupinam ter porocanje medijem itd. Leta 2006 se je zasedba svetovalcev speciali­stov in vodje službe nekoliko spremenila. Delo spe­cialistke na podrocju varne hrane je nadaljevala An-dreja Kandolf, vodenje službe, za kratek cas pa tudi specialisticno podrocje tehnologije, je prevzela Lidija Senic, podrocje ekonomike pa Tanja Magdic. Konec leta 2006 je specialisticno podrocje tehnolo­gije cebelarjenja prevzel Vlado Auguštin. 
Po izteku triletnega Programa ukrepov na podrocju cebelarstva v letih 2005–2007 je Vlada RS izdala Uredbo o Javni svetovalni službi v cebelarstvu. V vmesnem obdobju (po izteku trilet­nega programa in pred potrditvijo koncesionarja za izvajanje javne svetovalne službe v cebelarstvu) je svetovalna služba v cebelarstvu delovala po omenje­ni uredbi. Tej sta sledila še Pravilnik o natancnih pogojih za izvajanje javne svetovalne službe v cebelarstvu in priloga pravilnika Program javne sve­tovalne službe v cebelarstvu za obdobje 2008– 2014, ki ju je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na temelju pravnih podlag je ministrstvo izvedlo še Javni razpis za izbiro kon­cesionarja za izvajanje javne svetovalne službe v cebelarstvu, na katerega se je prijavila Cebelarska zveza Slovenije. Leta 2008 je bila Cebelarski zvezi Slovenije z odlocbo Vlade Republike Slovenije po­deljena koncesija za izvajanje javne svetovalne službe v cebelarstvu za obdobje 2008–2014, temu pa je sledila sklenitev koncesijske pogodbe med Mi-nistrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Cebelarsko zvezo Slovenije. 
Od 1. aprila 2008 je za specialisticno svetovanje zaposlenih pet svetovalcev (Vlado Auguštin, Andreja Kandolf, Tanja Magdic, Tomaž Samec in Lidija Senic kot vodja službe), od 15. septembra 2008 pa je sve­tovalcev šest (Nataša Lilek). V tem obdobju so delo specialistk zaradi porodniških dopustov opravljali tudi Nataša Lilek, Katja Jurcevic Škerjanc in Janez Kert. Kot pomoc pri administrativnih nalogah je od 
1. aprila 2008 zaposlena še administrativna delavka. Do poletja 2010 je te naloge opravljala Janja Podle­snik, zdaj pa to delo opravlja Nataša Klemencic Štrukelj. Specialisti delujejo na šestih obmocjih po Sloveniji, svoje naloge pa opravljajo v okviru treh specialisticnih podrocij: 
a) svetovanje na podrocju tehnologije cebelarjenja, 
b)svetovanje na podrocju ekonomike cebelarjenja in 
c) svetovanje na podrocju zagotavljanja varne hrane. 
Cebelarjem svetujejo tudi cebelarski pregledni­ki oz. terenski svetovalci. V izvajanje programa sve­tovalne službe je vkljucenih 93 cebelarskih pre­glednikov oz. terenskih svetovalcev, ki cebelarjem brezplacno pomagajo pri izvajanju splošnih pre­ventivnih ukrepov in pregledovanju cebeljih družin, pri ocenjevanju pravilnosti razvoja družin v razlicnih vzrejnih razmerah ter pri ugotavljanju morebitnih sprememb v vedenju cebel in sprememb pri zalegi, pri pripravi cebel na prevoz ter pri izrabi paš in izva­janju interne kontrole. Na terenu izvajajo številne de­lavnice, zato je njihovo delo nujno in zelo potrebno. Imena in telefonske številke terenskih svetovalcev, ki imajo dolgoletne izkušnje s podrocja cebelarstva in ki so za to delo tudi ustrezno usposobljeni, so objavljeni na spletni strani Cebelarske zveze Slove­nije (www.czs.si). 
Da bi povecali število mlajših cebelarjev, delujejo na osnovnih in srednjih šolah cebelarski krožki, v katere je vkljucenih vec kot 1400 ucencev in dijakov. Po ucnem nacrtu za cebelarske krožke jih vodijo cebelarji in ucitelji. Poskrbljeno je tudi za usposa­bljanje cebelarjev, saj na podlagi programa poteka­jo specificna usposabljanja, na katerih predavatelji cebelarjem posredujejo znanja o posameznih temah s podrocij tehnologije in ekonomike cebelarjenja ter varne hrane. Med cilji službe sta tudi ozavešcanje in informiranje širše javnosti ter porabnikov o po­membnosti in vlogi cebelarstva in cebel, zato JSSC vsako leto izdaja precej izobraževalnih in promo-cijskih gradiv, organizira razlicne medene dneve in promocijsko-izobraževalne akcije ter okrogle mize, objavlja clanke ter sodeluje z radijskimi in televizijski-mi postajami itd. 
Služba sledi dolgorocnim in kratkorocnim ciljem programa. Vsako leto skupaj z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravimo letni program javne svetovalne službe v cebelarstvu, v katerem so jasno zapisani letni cilji programa, naloge svetovalcev specialistov, terenskih sveto­valcev, usposabljanja ucencev in dijakov v okviru cebelarskih krožkov, specificna usposabljanja in drugi promocijski projekti, pa tudi priprava in izdaja izobraževalnih in promocijskih gradiv. Še pred sprejetjem je osnutek programa predstavljen na re-gijskih posvetih cebelarjev in upravnemu odboru Cebelarske zveze Slovenije. 
Želja slovenskih cebelarjev po ustanovitvi sve­tovalne službe v cebelarstvu se je torej izpolnila in zaživela. Številne analize, ki jih izvajamo vsako leto, potrjujejo, da so prizadevanja in delo JSSC na podrocjih, ki jih opravljamo, na pravi poti, saj so opazne tudi številne spremembe. Naj jih na kratko opišem le nekaj. V letih delovanja te službe so po­tekala številna svetovanja in usposabljanja cebelarjev, še posebej pa naj poudarim tecaje za cebelarje zacetnike, saj se jih je udeležilo vec kot 1100 slušateljev. Morda lahko ta podatek povežemo tudi s podatkom o številu registriranih cebelarjev. Tako je bilo leta 2006 v Centralni register cebelnjakov vpi­sanih 7.260 cebelarjev, oktobra 2010 pa že 9.019. Zelo prizadevno je tudi delo mentorjev cebelarskih krožkov, saj se je število ucencev in dijakov, ki so vkljuceni vanje, s približno 500 povecalo na vec kot 1400, zato se je tudi število delujocih krožkov s približno 70 povecalo na vec kot 110. S svojim delom se pocasi uveljavljajo tudi terenski svetovalci. To službo smo na novo vzpostavili šele v letu 2008, zdaj pa pocasi le dobiva svojo vlogo v cebelarskem prostoru. Zaradi promocije cebelarstva (svetovanje, objava clankov v razlicnih medijih, sodelovanje na radijskih in televizijskih postajah …), promocijskih projektov (sodelovanje na sejmih, razstavah, orga­nizacija dnevov cebelarstva in cebelarskega turizma …) ter zaradi izdajanja izobraževalnih in promocijskih gradiv je o cebelarstvu vse bolj ozavešcena tudi širša javnost. Ob tem velja omeniti zlasti tradicionalno do-brodelno izobraževalno akcijo »En dan za zajtrk med slovenskih cebelarjev«, v katero so aktivno vkljucena cebelarska društva in cebelarji iz vse Slovenije. Ne samo, da je mogoce o cebelarstvu in pomembno­sti cebel za okolje slišati in prebrati vec, kot je to morda veljalo v letih, ko služba še ni delovala, ampak sta se povecali tudi cena in prodaja medu. Tako se je povprecna maloprodajna cena 900 g medu, prodanega na domu (pri cebelarju), od leta 2006, ko je bila 4,59 EUR, do leta 2010 zvišala na 6,52 EUR. Skupaj s cebelarji in drugimi sodelujocimi smo sodelovali pri ureditvi davcne zakonodaje v delu, ki se nanaša na cebelarstvo, zaradi zastare­le cebelarske opreme smo v program ukrepov uvr­stili nakup opreme, pripomockov in naprav, sodelo­vali smo pri oblikovanju Smernic dobrih higienskih navad v cebelarstvu po sistemu HACCP in izvajanju usposabljanj s tega podrocja, ki se jih je udeležila že vecina cebelarjev. Sodelovali smo še pri oblikovan­ju številnih drugih predpisov in strateških dokumen­tov in programov na podrocju cebelarstva ter skušali vanje vkljuciti tudi realno stanje in prakse s terena. Vse to je pravzaprav le majhen del tistega, kar smo, seveda ob širši podpori, izvedli. Kljub vsemu temu pa moramo priznati, da smo na nekaterih podrocjih še vedno šibki. Tem podrocjem bo treba v prihodnje nameniti še posebno pozornost. Med temi naj pou­darim skrb za kakovost naših storitev ter raziskave oz. uvajanje tehnoloških novosti v prakso, ki je za nas izjemen izziv. Zahvala za sodelovanje pri izva­janju programa JSSC gre torej številnim: zaposle­nim na CZS, mentorjem cebelarskih krožkov, te­renskim svetovalcem, predavateljski skupini, clanom komisij pri CZS, cebelarjem, strokovnim institucijam v cebelarstvu in seveda Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj brez njegove podpore in posluha ne bi bilo mogoce doseci vsega, kar smo skupaj dosegli. 



Foto: Lidija Senic 



CZS – Priznana rejska organizacija 


za kranjsko cebelo 
Franc Šmerc, predsednik strokovnega sveta priznane rejske organizacije za kranjsko cebelo 
Cebelarji na Slovenskem so se zaceli v razlicne organizacije združevati v drugi polovici 19. stoletja. Eden izmed osrednjih motivov za povezovanje je bil poleg drugih tudi rejski oz. kako uspešno cebelariti in izvajati selekcijo pri cebelah. 
Z ustanovitvijo CZS oz. njene predhodnice, ki je zacela izdajati Slovenskega cebelarja, je posta-lo rejsko delo stalnica. Tako je bil leta 1920 v Slo­venskem cebelarju objavljen tudi nacrt cebelarskega zakona, ki pa, žal, ni bil nikoli sprejet. Tako temelji­te zakonske ureditve cebelarske dejavnosti si želimo tudi dandanes. 
Ce beremo starejše letnike Cebelarja, lahko spremljamo, kako sta opazovalna služba medenja in selekcija oz. vzreja matic delovala z roko v roki. V drugi polovici 20. stoletja so za organizacijo vzreje matic skrbele razlicne organizacije, celotno obdobje pa sta jo nadzirala država in veterinarska služba – Zakon o ukrepih v živinoreji SRS, 1978 in 1986. 
Prave okvire pa je rejsko delo dobilo po osa­mosvojitvi Slovenije, še zlasti po sprejetju Zakona 
o kmetijstvu in Zakona o živinoreji po letu 2000. V Zakonu o živinoreji je obravnavano tudi cebelarstvo (vec o tem glej v zakonu samem), poleg tega pa predpisuje še organizacijo PRO za posamezne živalske vrste in kaj mora vsebovati rejski program. Na podlagi omenjenega zakona je CZS pripravila rejski program za kranjsko cebelo, ki ga je konec leta 2004 potrdil tudi Svet za živinorejo pri MKGP, z odlocbo pa je CZS postala Priznana rejska or-ganizacija za kranjsko cebelo (PRO). Strokovne naloge za nas izvaja Kmetijski inštitut Slovenije, ki je postal DPO (Druga priznana rejska organizacija). Na podlagi Zakona o živinoreji je MKGP izdalo tudi vec pravilnikov, ki urejajo posamezne dejavnosti na podrocju cebelarstva. Konec leta 2010 je bil potrjen rejski program za kranjsko cebelo za novo petletno obdobje (2011–2015). Letne programe izvajanja rejskega programa in nadzor nad izvajanjem opravlja Strokovni svet PRO za kranjsko cebelo. 


Ker je CZS Priznana rejska organizacija za kranjsko cebelo z veljavnim rejskim programom, je pridobila koncesijo za izvajanje JSSC. V CZS je zaposlen strokovni delavec, ki v okviru strokovnih nalog na podrocju cebelarstva opravlja naloge Opazovalno-napovedovalne službe, opredeljene v posebni koncesijski pogodbi. PRO pripravlja in skupaj z DPO izvaja letne programe rejskega pro-grama (STRP), poleg tega pa je tudi cebelarjem 
omogocena uporaba programov za razvoj cebelarske dejavnosti, to je ukrep tehnicne pomoci. PRO za kranjsko cebelo ima tudi svojega clana v svetu za živinorejo pri MKGP in clana v strokovnem svetu Javne službe genske banke. Poleg tega imamo zagotovljeno tudi veterinarsko službo, ki jo izvaja NVI. 
Pogoj, da je CZS lahko PRO za kranjsko cebelo, pa je tudi ta, da je v PRO vclanjena tudi vecina slovenskih cebelarjev. Zato vabim vse cebelarje, da se vclanite ne samo v CZS, ampak tudi v PRO za kranjsko cebelo. To lahko storite v vašem CD ali pa poišcete obrazec na spletni strani CZS in izpolnjenega pošljete na CZS. 


Foto: Franc Šivic 











leta 2007 do 2012 


Mag. Aleš Rodman, podpredsednik CZS 
Ko nanese pogovor na izobraževanje ali ucenje, misli nehote zbežijo v cas, ko smo gulili šolske klopi, se ucili, opravljali izpite, skratka, se izobraževali. Cebelarstvo pa je dejavnost, pri kateri se je treba ne­nehno uciti in izpopolnjevati. Lahko bi rekli, da se je treba uciti vse življenje. 
Za vsakega cebelarja sta izobraževanje in strokovno usposabljanje odlocilnega pomena za ucinkovito in uspešno cebelarjenje. Iz zgodovine vemo, kako umni so bili slovenski cebelarji in kako so svoje znanje prenašali doma in po svetu. Tega se zavedamo tudi dandanes, zato skušamo na podrocju izobraževanja narediti korak naprej. 
Pri Cebelarski zvezi Slovenije sem se zacel z izobraževanjem ukvarjati leta 2007, dejavneje pa v mandatu 2008–2012, v katerem sem predsednik komisije UO CZS za izobraževanje. Že leta 2007 sem pripravil dve pobudi za pripravo poklic­nega standarda za poklic cebelar/cebelarka in poklic cebelarski mojster. Pobudi, ki sta bili vloženi na Center Republike Slovenije za poklic-no izobraževanje (CPI), sta sprožili razmeroma hiter odziv, saj je bila že v zacetku leta 2008 v CPI oblikovana delovna skupina za pripravo poklicne­ga standarda ter kataloga standardov strokovnih znanj in spretnosti za poklicno kvalifikacijo cebelar/ cebelarka. Oba dokumenta, tako standard kot ka­talog, sta bila pripravljena leta 2008 in še istega leta ju je sprejel tudi Strokovni svet RS za poklicno izobraževanje. Pricakovanja, da bomo enako inten­zivno nadaljevali tudi priprave za poklic cebelarski mojster, se, žal, niso uresnicila. Iz razlicnih vzrokov so dela na tem podrocju zastala, korak naprej pa smo docakali šele leta 2010. 
Leto 2008 je bilo zelo delavno. Na podlagi zagona, ki smo ga dobili z novo ekipo oziroma ko­misijo, so nastale številne dejavnosti in številni doku­menti, ki so bili sprejeti v tem letu. Vseživljenjsko ucenje je po definiciji dejavnost in proces, ki zajema vse oblike ucenja, bodisi formalno bodisi nefor­malno in aformalno ter nakljucno ali priložnostno. Poteka v razlicnih ucnih okolišcinah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, in to z enim samim ciljem: izboljšati po­sameznikovo znanje in spretnosti. Prav ta definici­ja vseživljenjskega ucenja je bila vodilo pri pripra-vi koncepta izobraževanja pri Cebelarski zvezi Slovenije, ki vsebuje jasne cilje, naloge in strategijo izobraževanja. 
CZS bo s sistematicnim in dolgorocnim uresnicevanjem koncepta izobraževanja ter s po­vezovanjem vseh razpoložljivih znanj v Sloveni­ji razvila razvejano in institucionalizirano strokovno izobraževalno dejavnost na podrocju cebelarstva. CZS podpira naslednje izobraževalne dejavnosti: 
• 
sodelovanje z vrtci, 

• 
cebelarske krožke na osnovnih in srednjih šolah, 

• 
tecaje cebelarjenja (šola cebelarjenja, tecaj za zacetnike), 

• 
mojstrske tecaje cebelarjenja, 

• 
postopke za pridobitev NPK cebelar/cebelarka in NPK cebelarski/-a mojster/-ica, 

• 
programe cebelarskega izpopolnjevanja, 

• 
posebne programe za podrocja znotraj cebelarstva, 

• 
program podpore študentom, 

• 
promocijo in ozavešcanje javnosti, 

• 
podporo preostalim izobraževalnim dejavnostim (2, 3, 4, 6, 7) z e-izobraževanjem. 


Slovenski cebelarji se lahko pohvalimo, da smo imeli v zgodovini veliko pomembnih cebelarjev, kot so Anton Janša, Anton Žnideršic, Anton Scopoli, Peter Pavel Glavar, Janez Golicnik in drugi. Prav po Janezu Golicniku je poimenovana tudi osrednja cebelarska knjižnica. UO CZS je namrec sprejel predlog Cebelarske zveze SA-ŠA in cebelarsko knjižnico poimenoval po Janezu Golicniku. Knjižnica je 18. junija 2008 postala polnopravna clanica COBISS-a, s tem pa se je odprla tudi navzven in postala dostop­na vsem, ki si želijo cebelarskih vsebin. V knjižnici je vec kot 3000 enot knjižnega gradiva, to pa je bogato izrocilo naše kulturne dedišcine. Knjižnica je bila slo­vesno odprta 10. oktobra 2008, njeno odprtje pa je sovpadlo s praznovanjem še enega pomembnega jubileja, tj. 110-letnice nepretrganega izhajanja revije Slovenski cebelar. 
Marca 2008 je zacela delovati tudi e-šola Cebelarske zveze Slovenije, ki deluje po zgledu e-šol na fakultetah. Zdaj je v e-ucilnici 10 predme­tov, ki povezanim cebelarjem ponujajo potrebne in-formacije in znanja. 
Leta 2008 je bila uvedena tudi novost v siste-mu izobraževanj za cebelarske krožke. Pripravljen in sprejet je bil 40-urni program za cebelarske krožke na nižji in višji ravni, tako da je posredo­vanje ucne snovi v vseh cebelarskih krožkih v Slove­niji zdaj poenoteno. Cebelarski krožki so prejeli tudi ustrezna ucna sredstva in opremo. V šolskem centru Grm v Novem mestu je bilo izvedeno tudi tekmovanje krožkarjev, tovrstna tekmovanja pa so bila izvedena tudi vsa naslednja leta. Pomembna ugotovitev na tem podrocju je, da se iz leta v leto povecuje tako število cebelarskih krožkov kot tudi število njihovih clanov. Vsako leto se na tekmovanja prijavlja vecje število ucencev in dijakov, zato je vse zahtevnejša tudi or-ganizacija tovrstnih tekmovanj. Prav gotovo bodo v prihodnje na tem podrocju potrebne spremembe, saj se število tekmovalcev vse bolj bliža številu tisoc. 

Leta 2008 in tudi pozneje so se nadaljeva­le tudi dejavnosti, povezane z najmlajšimi v vrtcih. Pri tem imam v mislih dobrodelno akcijo »En dan za zajtrk med naših cebelarjev v naših vrtcih«. Akcijo so dobro sprejeli in podprli tako župani kot poslanci in tudi drugi politiki. Prav tako so jo dobro sprejeli starši otrok in ucitelji, saj ta dan namenijo za seznanjanje otrok s pomembnostjo cebel v naravi in z njihovo pomembnostjo za cloveka. Nadaljevali smo tudi dejavnosti, povezane s pridobitvijo nacional­ne poklicne kvalifikacije na podlagi sistema NPK cebelar/cebelarka. V zvezi s tem je CZS na dodatno izobraževanje napotila dva cebelarja, tako da sta pri­dobila licenci za svetovalca v postopkih NPK. 
September 2008 je bil zaznamovan z izobraževanjem preglednikov. Delovanje pre­glednikov ali svetovalcev v cebelarstvu, kot bi jim lahko tudi rekli, postaja kljucna vez med indivi­dualnim cebelarjem in CZS. Mreža preglednikov je dobro razvita na vseh obmocjih Slovenije in v vseh društvih. Znanje, ki so ga pregledniki pridobi­li na teh izobraževanjih, lahko koristno uporabijo pri cebelarjih, ki potrebujejo pomoc, bodisi pri cebelah, zdravstvenem varstvu, osnovni odbiri bodisi pri cebeljih pridelkih. 
CZS je v letih 2008 in 2009 napotila na izobraževanje na Biotehniško fakulteto dve skupini cebelarjev, ki se odlikujejo po svojem cutu za ugo­tavljanje senzoricnih lastnosti medu. Izobraževanje je koncalo 60 cebelarjev in s tem pridobilo licenco pokuševalca medu. 
Leto 2009 je bilo zaznamovano s sprejetjem številnih izobraževalnih programov, ki so si­stemsko uredili izobraževanje od zacetnikov do po­sameznih podrocij cebelarstva. 
Leto 2010 je zaznamovala ustanovitev pro-gramsko-izdajateljskega sveta, ki naj bi z obliko­vanjem strokovne komisije bedel nad izdajanjem številnih gradiv, publikacij in najrazlicnejših drugih izdaj. 
Tega leta je UO CZS sprejel tudi program izobraževanja in usposabljanja, ki vsebuje dve novosti. Poglavitna novost je, da smo specificna usposabljanja na posameznih podrocjih ovredno­tili s številom ur. Celotno število ur, ki jih imamo na razpolago za usposabljanje, smo razdelili na pet podrocij, in sicer: 
• 
biologija cebelje družine – 20 %, 

• 
tehnologija cebelarjenja in oskrba cebeljih družin – 30 %, 

• 
pridobivanje cebeljih pridelkov – 30 %, 

• 
trženje cebeljih pridelkov – 15 % ter 

• 
zakonodaja in predpisi – 5 %. 


Druga novost programa je, da povecuje število prakticnih delavnic in izobraževanj na terenu. Ta pristop je po našem mnenju potreben in primeren, saj teoreticno znanje vsak cebelar lahko pridobiva na razlicne nacine. Tovrstno izobraževanje namera­vamo v prihodnje še poglobiti in posodobiti. 
Kot je bilo že omenjeno, smo leta 2010 na­daljevali potrebne dejavnosti za pridobitev poklica cebelarski mojster/mojstrica. Strokovni svet RS za poklicno izobraževanje je februarja 2010 sprejel poklicni standard, decembra 2010 pa še izpit­ni katalog za cebelarskega mojstra. S tem so bila koncana dolgotrajna prizadevanja in želje slovenskih cebelarjev po pridobitvi tega naziva v naši državi. V to delo je bilo vloženega veliko truda, znanja in dela, prve cebelarske mojstre pa naj bi po pricakovanjih dobili leta 2012. 
Leta 2010 smo zaceli izvajati tudi dejavnosti, po­vezane s pridobivanjem licenc predavateljev. S tem želi CZS oblikovati skupino predavateljev, ki bodo imeli licenco za predavanja o posameznih podrocjih, za katere imajo vse potrebne kompetence. Te dejavnosti se tako kot vse preostale nadaljujejo tudi letos. 
V zadnjih letih se je povecalo tako število ucencev in dijakov, ki obiskujejo cebelarske krožke, kot tudi število cebelarjev, predvsem cebelarjev zacetnikov. Prav zanje smo po vsej Sloveniji pripra­vili številne zacetne tecaje cebelarjenja. Opazna je tudi vecja želja cebelarjev po izobraževanju, saj prejemamo obcutno vec prošenj za razlicne tecaje, kot jih v okviru programa Javne svetovalne službe v cebelarstvu lahko izvedemo. 
Prejšnja leta je bilo veliko energije vložene v promocijo cebelarstva. Izdali smo veliko število razlicnih brošur, zgibank, zbornikov, pa tudi filmov. Prav tako smo izdali nekaj knjig o posameznih podrocjih cebelarstva. Ne nazadnje sta luc sveta ugledali tudi knjigi Slovensko cebelarstvo I. in II. del, ki naj bi bili temelj cebelarjenja v prihodnje. Brez dvoma sta k ohranjanju bogate cebelarske dedi­



Norbert Jedlovcnik, dolgoletni mentor cebelarskih krožkov 
šcine veliko prispevali tudi knjigi Slovenski cebelnjak in Cebelarski terminološki slovar. 
Zaradi velikega zanimanja za dodatno izobraževanje cebelarjev CZS organizira razlicne tabore tako za cebelarje kot tudi za dijake in ucence. 
Kot sem zapisal že na zacetku, sta kljucnega pomena za uspešno in ucinkovito cebelarjenje prav izobraževanje in usposabljanje. Veliko dela je 

V minulih treh desetletjih in vec se je število mladih, vkljucenih v cebelarske krožke v osnovnih in srednjih šolah, iz leta v leto povecevalo, prav tako pa se je povecevalo tudi število ekip, ki so ob spozna­vanju razlicnih delov naše domovine preizkušale svoje znanje s podrocja cebelarstva. Pri organizaci­ji in vsebini teh tekmovanj so pripravljalci uporablja­li razlicne pristope, smoter vseh sprememb pa je bil izboljšati cebelarsko znanje mladih. 
In kako je bilo na zacetku? 
Leta 1977 se je zbralo 34 ekip mladih cebelarjev, ki so tekmovale v dveh stopnjah: v nižji je tekmova-lo 11 ekip, v višji pa 23 ekip. Tekmovalci so naloge reševali v dvojicah. Najboljšo oceno na nižji stopnji je dosegla skupina OŠ Vransko, na višji pa skupina OŠ Ruše. 
Poglejmo, kako je g. Martin Mencej, takrat­ni predsednik komisije za podmladek pri CZ Slo­venije, v svojem nagovoru udeležencem orisal ob-dobje in tedanje razmere: »Štiriletna borba za naš narodni obstoj je pustila opustošeno zemljo in unicene domacije. Cebelnjaki na vrtovih kmeckih bilo opravljenega, da smo dosegli zdajšnjo raven. Opravljeno delo nas brez dvoma uvršca v sam evrop-ski in svetovni vrh, to pa nam priznavajo tudi cebelarji iz tujine. Sami se sicer zavedamo, da nam dela na tem podrocju ne bo nikoli zmanjkalo. 

Naj koncam s starim kitajskim pregovorom, ki pravi: »Ucenje je zaklad, ki bo vedno sledil svojemu lastniku.« 

domacij, kjer so cebelarjenje od ocetov prevze­mali sinovi, so bili uniceni ali so ostali brez cebel, šolski cebelnjaki so bili razredceni. Posledice so bile porazne. Leta 1967 smo uvozili 27 vago­nov medu, leta 1973 že kar 252 vagonov, in to v Slovenijo, ki ima izredne pogoje za cebelarjenje. Predvojnih cebelnjakov na šolskih vrtovih ni bilo vec. Iz ucnih nacrtov v ustanovah za uciteljske kadre so crtali predmet kmetijstvo in s tem tudi cebelarstvo. Dosedanje šolske reforme vsaj v za­dostni meri ne poudarjajo kmetijstva in tako je bilo tudi cebelarstvo zapostavljeno. Na ta nacin smo pred desetimi leti imeli le tri krožke, pred dobrimi štirimi leti pa le 16. V par letih je naraslo število krožkov na vec kot 50, v katerih je zajetih 400 mladincev. Krožki delujejo po ucnem nacrtu, ki ga je pripravila komisija pri ZCD Slovenije. Na Štajerskem, predvsem na celjskem obmocju, je mreža krožkov najbolj razvita, saj jih tukaj deluje kar 17. Ni nakljucje, da je današnje srecanje prav v Celju. Iz Šentjurja porocajo za leta 1976/77, da so izdelali 4 cebelnjake. (Zanimivo bi bilo vedeti, ali so »živi« še dandanes; op. p.) Današnje naše srecanje je prvo v zgodovini slovenskega cebelarstva, in to v casu, ko se že odpirajo svetlejše perspektive za razvoj našega cebelarstva in dejavnosti krožkov.« 


1979 – drugo srecanje in tekmovanje na OŠ Danile Kumar na Ježici 
Udeležence je pozdravil predsednik ZCDS Danilo Švara. Nekaj spodbudnih besed je v imenu pokrovitelja spregovoril generalni direktor Medexa Aleš Mižigoj. Predsednik komisije Martin Mencej: »Ko danes ocenjujemo razvoj in delo dveh let, lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da se je mreža krožkov podvojila in razširila na vsa obmocja Slo­venije razen na Gorenjsko. (Potoži, ceš, kaj bi na to rekel Anton Janša!) Tudi v vsebinskem pogledu 

Foto: Arhiv CZS 
smo napredovali. Dobili smo Prirocnik za cebelarje zacetnike, pridobili novo serijo barvnih diapoziti­vov inž. Franca Šivica, ZCDS in OZD MEDEX sta podarila velikemu delu krožkov cebelarski pribor v pomembni vrednosti.« V nadaljevanju je zelo pohvalil plemenito in požrtvovalno delo mentorjev in zaželel: »... da bi na mladi rod prenesli enako ljubezen do cebel in cebelarstva.« Nato mladim: »Ko boste danes pomerili svoje znanje in vrgli na sito svoje izkušnje, si bo sleherna ekipa prizade­vala, da bo med najboljšimi, ce ne najboljša. Vsi seveda ne boste mogli biti najboljši. Tudi med nami starejšimi je tako, da eni znajo vec, drugi manj, eni so spretnejši in bolj vešci kot drugi. (Niso poraženci! Op. p.) 
Zamisli in predlogi prvega posveta mentorjev (udeležilo se ga je vec kot 40 mentorjev): 
• 
Izboljšale so se razmere glede organizacije dela, vecje je tudi razumevanje pristojnih na šolah in drugih organih. 

• 
Honoriranje zunanjih sodelavcev je urejeno le tu in tam. 

• 
V regijah naj bi imenovali koordinatorje in na obcasnih srecanjih zbrali mentorje. 

• 
Pred državnim tekmovanjem naj bi izvedli tudi obcinska in regijska tekmovanja. Državnega tekmovanja naj bi se udeležili le najuspešnješi na teh tekmovanjih. 

• 
Z zadovoljstvom in pohvalo je bila sprejeta izdaja Prirocnika za cebelarje zacetnike. 

• 
Vsi so pozdravili izdajo spominskih plaket, ki naj bi jih v prihodnje prejeli vsi ucenci krožkarji ob koncu šolanja. 

• 
Zelo so pozdravili gmotno pomoc ZCDS in OZD Medexa z željo, da bi ta pomoc ostala tudi v prihodnje. (In je res ostala! Op. p.) 


V teh treh desetletjih je bilo nekaj predlogov uresnicenih, drugi še cakajo. 
Mentorji so na vseh posvetih, ki so potekali ob tekmovanjih, opozarjali na številne težave, med drugim na preobremenjenost šolskih prostorov z drugimi dejavnostmi, na pouk vec starostnih skupin hkrati, na to, da ucenci raje delajo prakticno, teorije pa ne marajo prevec, in da je treba ustvariti ustrez­ne možnosti za nadgradnjo veselja do cebelarjenja. Veckrat so kritizirali preveliko število ekip ter predlagali sistem predtekmovanj po regijah. Kljub resnicnemu trudu, da bi ustregli željam in predlogom mentorjev v dobro dejavnosti, in kljub temu, da se je kakovost izvedbe tekmovanj povecevala, je nekaj nalog še vedno ostalo neizvedenih. 
Zaradi razlicnih pripomb mentorjev smo objavili analizo odgovorov na vprašanja, ki smo jih zastavili vsaki skupini posebej, ter ob tem navedli tudi pravil­ne odgovore na tista vprašanja, pri katerih se je poja­vilo najvec napacnih odgovorov. 

1997 – srecanje in tekmovanje mladih cebelarjev v Mariboru 
Novost tega tekmovanja je bila, da je dr. Janko Božic sestavil nova testna vprašanja, za tekmovanje samo pa jih je nato izbral dr. Jurij Senegacnik. Novost je bila tudi komisija za pritožbe, ki ji je predsedoval dr. Jurij Senegacnik. O koncni razvrstitvi ekip, ki so zbrale enako število tock, je odlocal žreb. 

1998 – srecanje in tekmovanje mladih cebelarjev v Trebnjem 
Za to tekmovanje je bil sestavljen nabor vprašanj iz celotne snovi. Pri reševanju so se pokazale težave zaradi zastarelega ucbenika in pomanjkanja ustreznih sodobnih pripomockov, ki naj bi jih upora­bili kot podlago za dolocanje pravilnega odgovora. »Neskladje je na letošnjem tekmovanju doseglo svoj vrh. Kljub težavam je bil uspeh presenetljivo dober« (Franc Prezelj). 

1999 – srecanje in tekmovanje mladih cebelarje v Gornji Radgoni 
Tega leta je zacel delovati Vzorcni izobraževalni center za cebelarstvo v Prosenjakovcih. V spomin na ta dogodek so pred šolo posadili lipo. Najvecja novost tega tekmovanja je bila izbira vprašanj, oblikovanih na podlagi sodobnega in metodicno do-gnanega ucbenika in delovnega zvezka Cebela se predstavi – Ucbenik z delovnimi nalogami za ljubi­telje cebel avtorice Marije Mlaker - Šumenjak. Veljati je zacel tudi novi pravilnik o tekmovanju, usklajen s smernicami Zavoda za šolstvo Republike Slovenije. Dolocila novega pravilnika so skoraj v celoti uravno­vesila razmerja med zlatimi, srebrnimi in bronastimi priznanji. 

2005 – srecanje in tekmovanje mladih cebelarjev v Puconcih 
Na tem srecanju in tekmovanju je predsednik ko­misije g. Prezelj potožil, da med mentorji ni bilo opa­ziti nobenega novega obraza. Kot je dejal, bi bil zelo vesel novih imen, predvsem iz zahodnega dela naše domovine, saj se od tam razen castnih izjem tekmo­vanj skoraj ne udeležujejo. 

2006 – srecanje in tekmovanje mladih cebelarjev v Slovenski Bistrici 
Novost tega tekmovanja je bila, da je novo priznanje prejel vsak udeleženec in ne zgolj ekipa. 
V letih, ki so sledila, so bili podrobno objavljeni vsi rezultati, to pa je seveda dobro. Pogrešali pa smo kratke notice o pokroviteljih, gostih in novostih. 

Kako se je povecevalo število ekip? 
V prvem desetletju srecanj in tekmovanj mladih cebelarjev (1977–1987) se je število ekip pocasi bližalo stotici. Rekorden skok je doseglo srecanje v Krškem leta 1987, saj se ga je udeležilo kar 450 tekmovalcev, mentorjev in gostov. Med njimi je bil tudi prof. dr. Konstantinovic, predstavnik cebelarske organizacije tedanje Jugoslavije. Tedaj je bil na novo uveden prehodni pokal za ekipo z najboljšo oceno, ki ga je v trajno last prejela ekipa OŠ Janka Padežnika iz Maribora. Nove prehodne pokale je po­daril Medex. 
Prvo srecanje in tekmovanje mladih cebelarjev v njihovem drugem desetletju je bilo v Gornji Radgoni in tudi tega se je udeležilo 450 tekmovalcev, men-torjev in gostov. V tem desetletju je bila udeležba najmanjša na srecanju v Žireh, saj se ga je udeležilo 42 ekip. Desetletje je koncalo srecanje in tekmo­vanje mladih cebelarjev v Mariboru, kjer so našteli 96 ekip. Tedaj sta bila sprejeta tudi Pravilnik o tekmo­vanju mladih cebelarjev in Pravilnik o priznanjih. Po novem pravilniku so bila priznanja prvic podeljena na tekmovanju v Trebnjem leta 1998. Tega se je sicer udeležilo 110 ekip. 
Po letu 1989, ko je izšla zadnja izdaja Prirocnika za mlade cebelarje izpod peresa Martina Men-ceja in Franca Kolenca, smo v tretjem oz. cetrtem desetletju dobili specializiran ucbenik Cebela se predstavi – Ucbenik z delovnimi nalogami za lju­bitelje cebel izpod peresa gospe Marije Mlaker ­Šumenjak, Od cebele do medu dr. Petra Kapša, delo vec avtorjev Slovensko cebelarstvo v tretje tisocletje I in II in še nekaj drugih knjižic, ki za delo krožkov niso tako pomembne. Številni krožki so si z zlatimi priznanji prislužili panje s cebeljimi družinami, uveljavili so se cebelarski tabori za mlade, honori­ranje zunanjih sodelavcev je delno urejeno, vecina krožkov je opremljena z opazovalnimi panji ter tudi z zašcitnimi oblekami in drugo zašcitno opremo Vsako leto dobijo za prakticno delo satnike, satnice in stenj. Naseljujemo že prve cebelnjake iz Sklada za ohranjanje kranjske cebele. Tu so še drugi ukrepi in trdno sem preprican, da je pred nami cas, ko bodo šole ponosne na svoje cebelnjake in cebelarski podmladek. 
V tem obdobju je udeležba ekip na srecanjih in tekmovanjih mladih cebelarjev obcutno prese-gala stotico in celo dvestotico (Crna na Koroškem, 2009, z 211 ekipami in Ljutomer, 2011, z 262 eki­pami). Tockovanje posameznih rezultatov je postalo javno. Zelo se povecuje predvsem število ekip nižje stopnje, nekoliko tudi srednje, število ekip višje stop-nje pa stagnira oz. se celo zmanjšuje. V prejšnjih ob-dobjih se je tekmovanj udeleževalo od 20–30 ekip višje stopnje, zadnja leta pa jih je le še od 12–16. 
Za tockovanje sta znacilni zgornja meja možnih tock in razmerja med temi glede na starostno stopn­jo tekmovalcev. Pri maksimalnem številu možnih tock in starostni stopnji se pokažejo velikanske razlike med leti in tudi anomalije med stopnjami. Poglejmo nekaj primerov: 
Preglednica 1: Maksimalno možno število tock po letih 

Razpredelnica kaže, da sistema ni. V zadnjih treh letih so razlike sicer nekoliko manjše, odprto pa ostaja vprašanje razmerij med starostnimi stopnjami. 
Poglejmo še razmerja med zlatimi priznanji med stopnjami v zadnjem desetletju: 
Preglednica 2: Odstotek zlatih priznanj po stopnjah in letih 

Iz te preglednice je razvidno, da število zlatih priznanj ni odvisno predvsem od števila vprašanj. Pravi kolaps pa so rezultati, doseženi v letu 2011, saj ti gotovo niso spodbudni ne za otroke ne za men-torje. Pa tudi pozdrav predsednika komisije pri CZS, ki je v svojem nagovoru cestital petim zmagovalcem in 400 in toliko poražencem je temu primeren. Po-stavlja se le vprašanje: kdo je poraženec? Otroci ali komisija. 

Foto: Marko Borko 

Srecanja so s svojim obiskom pocastile in s tem poudarile pomembnost našega dela številne osebnosti s politicnega in strokovnega podrocja, tako na državni ravni kot tudi v regijskih, obcinskih in društvenih organizacijah. Najveckrat je zapisano ime pokrovitelja in donatorja Medexa z g. Alešem Mižigojem na celu. Cestitam in hvala! 
Želel sem prikazati še nekatera gibanja, ki bi lahko bila zanimiva tudi za širši krog. Žal nisem imel na voljo vseh podatkov. V zadnjem casu se zbrani podatki v celoti ujemajo, zato bo analiza v prihodnje laže izvedljiva, ce se spet ne bo kaj spremenilo. 
Prevec je eksperimentiranja: enkrat je prevec zlatih priznanj, zato je treba reševanje otežiti s težavnejšimi vprašanji ipd. V tem obdobju so se menjavali številni prizadevni funkcionarji. Cestitam! 
Ob koncu naj navedem še nekaj lepih misli gosta na enem od srecanj: »Dedek mi je govoril, da je cebelnjak znamenje trdnosti domacije in zdravja gospodarja. Takrat so bile še vaške hiše s slamo krite, ajdovi njivi ni bilo videti konca in poti med njivami so vodile do otroške igre in otroških sanj.« 
In še cebelarski pozdrav mlade cebelarke Janje Tekavc, clanice krožka OŠ Dušana Flisa Hoce. Šola je leta 2011 dobila nov šolski cebelnjak. 
Cebelji ples 
Cebelice zlate letijo cez trate, prek recnih brzic, do dehtecih cvetlic. 
Ko nazaj hitijo, v cebelnjak se zapodijo, da se že cez nekaj dni v ustih nam med cedi. 
Naj medi! 




Janez Gregori, soavtor Cebelarskega terminološkega slovarja 
Cebelarski terminološki slovar, ki je izšel leta 2008, skuša poenotiti naše cebelarsko izrazje. Vsaka stroka uporablja vsaj nekaj domacih izrazov, ki imajo v njej natancno dolocen pomen, ceprav je ta v obicajnem pogovoru drugacen. Skrb stroke je, da to izrazje poenoti, tako da v strokovnem pogovo­ru ne more biti dvomov o tem, kaj pomeni neki izraz. Tega so se zavedali tudi cebelarji, zato so kmalu po zacetku izhajanja Slovenskega cebelarja posebno pozornost namenili izrazju. Že v 6. letniku, to je leta 1903, je Walter Šmid kot 16-stransko prilogo obja­vil »Zbirko cebelarskih izrazov«. Ob tem je potožil, da »premalo izrabljamo zaklade domacega jezika, le preradi hlapcevsko prevajamo iz tujšcine in pri­rejamo potrebne izraze«. Trud vseh, ki so uvajali in popravljali domace izrazje – to so bili predvsem uredniki – je obrodil bogate sadove, ki jih uživamo še dandanes. V Cebelarskem terminološkem slo­varju, o katerem bo tekla beseda, le s težavo najde-mo kako popacenko iz tujih jezikov! O Šmidovi pri­logi je Stane Mihelic zapisal (Sodobno cebelarstvo, 1955: XVI): »Prav gotovo je zasluga tega dela, da imamo Slovenci med našimi gospodarskimi panoga-mi v cebelarstvu najbolj ustaljeno in solidno temeljno terminologijo.« 
Krajša jezikovna razcišcevanja so bila veckrat objavljena tudi v Slovenskem cebelarju. Posebej pa velja spomniti na prispevke z naslovom »Neko­liko razlage cebelarskega izrazoslovja« izpod peresa dr. R. Kolarica, objavljene leta 1936 v »Cebelarskem Obzorniku, znanstveni prilogi Slo­venskega cebelarja«, ki je dandanes domala po­zabljena. V njih avtor podrobno razlaga posamezne izraze in njihovo etimologijo. Izrazu prašiti (se), na primer, ki je v cebelarski stroki še dandanes dvopo­menski, je namenjena skoraj cela stran! 
Nekaj poglavitnih podatkov o Cebelarskem terminološkem slovarju. Uredila ga je Ljudmila Bokal, ki je bila vodja komisije za pripravo slo­varja (do oktobra 2003 je bila vodja Marjeta Humar), v kateri so sodelovali (po abecednem redu): Simon Atelšek, Marjan Debelak (do de­cembra 2004), Franc Grajzar, Janez Grego­ri, Janez Hocevar, dr. Viktor Majdic in Janez Mihelic, angleške in nemške ustreznike pa je pripravila Bernarda Starman. Pri pripravi slovarja so sodelovali še drugi sodelavci, saj je bilo treba vse podatke vnašati v racunalniško bazo po­datkov, opraviti korekture, recenzije, se posveto­vati itd. Izdajatelja in založnika slovarja sta Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Cebelarska zveza Slovenije, izšel je leta 2008 v nakladi 7500 izvodov in obsega 262 strani. 
Na kratko o nastajanju slovarja. Prvi sesta­nek pripravljavcev je bil leta 2002, seje so bile najprej na vsakih 14 dni, od pomladi 2004 pa vsak teden. Najprej je bilo treba dolociti, kaj bo slovar zajemal. Izbrana je bila reprezenta­tivna cebelarska strokovna literatura, ki je izšla po 2. svetovni vojni, poleg tega pa še številna druga dela, ki so bila objavljena v tem obdobju, od periodicnega tiska do trgovinskih katalogov. V njih je bilo treba podcrtati cebelarske termi­ne ter jih vnesti v racunalniško bazo. Pregleda­na so bila tudi nekatera starejša dela, ki smo jih uporabili predvsem za primerjavo. Koncno je bil izdelan geslovnik, ki je obsegal 4949 terminov. Vse je bilo treba še enkrat pregledati in predvsem na podlagi njihovega pojavljanja v tisku dolociti, katere-mu dati prednost, preostale pa v slovarju oznaciti kot soznacnice, sinonime. 
Redakcija je potekala na dve uri trajajocih rednih sejah (vseh je bilo 161), predloge pa je vsak sode­lavec pripravljal doma. Treba je reci, da so pogo-sto najvec casa zahtevali najpreprostejši termini, ki jih je bilo treba ustrezno razložiti. Zgodilo se je, da je bil na kaki seji dokoncno urejen le manj kot ducat terminov, zato je bila urednica resno zaskrblje­na, ali bo delo opravljeno do predvidenega roka. Pri vseh cebelarskih izrazih v slovarju je oznaceno, kako jih pravilno naglašujemo. Pri soznacnicah nas pušcica usmerja, kje naj poišcemo popolno razla-go. Kakovost slovarja brez dvoma povecuje dejst­vo, da so cebelarski izrazi prevedeni tudi v nemšcino in anglešcino, to pa bo razveselilo predvsem pre­vajalce. Narejen je tudi seznam latinsko-slovenskih ustreznikov in dodan kratek seznam slovenskih in tujih cebelarskih strokovnjakov z najosnovnejšimi podatki o njih. Na koncu je še seznam uporabljenih virov in literature. 


Na Cebelarski terminološki slovar smo resnicno lahko ponosni, saj z njim stopamo ob bok drugim na­rodom. Pravzaprav se lahko vprašamo, kateri narodi se še lahko pohvalijo s takim dosežkom. Slovenci smo cebelarski narod, ki je veliko prispeval k na­predku na cebelarskem podrocju. Posamezniki so sodili v mednarodni strokovni vrh, ker so prednjacili po svojem cebelarskem znanju. Tako ni nakljucje, da je bil v prostrani habsburški monarhiji prvi ucitelj cebelarstva na Dunaju prav Slovenec – Anton Janša. 
Na Cebelarski terminološki slovar lahko gle­damo tudi kot na kulturno dejanje. Prispeva k pre­poznavnosti cebelarske stroke in k uveljavitvi cebelarskega strokovnega jezika. Pred nami je prva izdaja Cebelarskega terminološkega slovarja. Ob takem številu obdelanih cebelarskih izrazov, njihovih prevodov in drugih podatkov se je vanj prav gotovo prikradla kaka napaka ali nedoslednost. Marsikate­ri izraz manjka. Bralec, ali bolje receno, uporabnik slovarja naj blagohotno sprejme opravicilo, ce je kaj narobe. Tega naj ne obdrži zase, temvec ga prosi-mo, da vsako pripombo sporoci urednici slovarja ali pa o tem napiše prispevek v naše cebelarsko gla-silo. Le tako bomo lahko zagotovili, da bodo v mo-rebitni prihodnji izdaji odpravljene vse napake in pomanjkljivosti. 






Obmocne cebelarske zveze – 


organiziranost cebelarjev v Sloveniji 
Vlado Pušnik, nekdanji podpredsednik CZS 
Povezovanje cebelarjev ima v Sloveniji bogato tradicijo. Vzporedno s prebujanjem narodne zavesti so se v drugi polovici 19. stoletja tudi cebelarji na Slovenskem zaceli organizirati v razlicne oblike po­vezave predvsem na obmocjih, na katerih je bilo slo­venstvo najbolj ogroženo in pod najvecjim pritiskom tujcev. 
Najpomembnejšo vlogo pri razvoju organizirano­sti na podrocju cebelarstva je imela osrednja organi­zacija cebelarjev s sedežem v Ljubljani. Ta je izdajala revijo »Slovenska cebela«, predhodnico »Slovenske­ga cebelarja«. 
Pred prvo svetovno vojno sta imela na Štajerskem posebno vlogo potujoci ucitelj Ivan Jurancic in seveda Cebelarsko društvo za Spodnje Štajersko s podružnicami po vsej Štajerski. Tudi koroško društvo je imelo že pred prvo svetovno vojno kar 24 podružnic. Prav tako je bilo neposredno pred prvo svetovno vojno na Goriškem ustanovljeno Cebelarsko društvo za Goriško. 
Po prvi svetovni vojni so se razmere zaradi razpa­da avstro-ogrske monarhije spremenile. Izgubljena je bila Primorska, pa tudi Celovec z vecjim delom Koroške. Tudi Štajerska je bila razdeljena, vendar je po zaslugi generala Maistra in njegovih borcev Spodnja Štajerska vendarle ostala slovenska. 
V obdobju med obema vojnama je izjemno delo na podrocju izobraževanja, organizacije in sodelo­vanja z osrednjo organizacijo v Ljubljani opravil Ivan Jurancic. Prav gotovo je po prvi svetovni vojni ob-stajala potreba po delovanju slovenskih cebelarjev v novih organizacijskih oblikah in v novih regijskih središcih, saj je tako štajerski Gradec kot koroški Celovec ostal na »drugi« strani meje, zato so bile pretrgane številne vezi. 
Spodnja Štajerska je imela in ima svoje poseb­nosti, tako kot tudi druge slovenske pokrajine. Zato je razumljivo, da ima vsaka pokrajina, ki je oddalje­na od osrednje Slovenije okoli Ljubljane, tudi svoje organizacijske oblike, prilagojene svojim potrebam, ki jih nižje ali višja organizacijska enota ne more ucinkovito izpolnjevati. Nemogoce je namrec imeti centraliziran sistem povezave in uresnicevanja ciljev, ce je na eni strani približno 200 podružnic, družin ali društev (kakor koli že so se imenovale lokalne or-ganizacije cebelarjev), na drugi strani pa vrh CZS. Ce bi bila taka organizacija optimalna, tudi sistem vojaške organizacije ne bi bil že vec kot 2000 let 1 – 10 – 100 – … (desetina, stotnija, …), pa tudi Jezus ne bi imel samo 12 apostolov. 
Na slovenskem Štajerskem so bile skupne orga­nizacijske oblike na Ptuju in v Celju potrebne že pred prvo svetovno vojno, po njej pa tudi v Mariboru. Tako ni nakljucje, da sta se obmocni povezavi na Ptuju in v Celju ohranili vec kot 100 let in da v Mariboru obstaja že vse od leta 1923. 
Po drugi svetovni vojni je Cebelarska zveza Slo­venije ignorirala obmocne zveze, saj te po statutu do leta 2000 niso bile niti clanice CZS, tako da je bilo sodelovanje med krovno organizacijo in obmocnimi zvezami le neformalno. 
Zaradi teh razlogov sem si od leta 1997 kot takratni predsednik Medobcinske zveze cebelarjev v Mariboru prizadeval, da bi na podlagi takrat novega zakona o društvih uredili razmere med društvi, re-gijskimi zvezami in CZS. Drugace je bila ena izmed možnosti vec enakopravnih zvez v Sloveniji s skupnim glasilom Slovenski cebelar. 
Ce smo želeli razvijati cebelarstvo, pa smo morali izrabiti zmožnosti vseh, kot se je pokazalo pozneje pri razvoju cebelarske organizacije od leta 2001 do dandanes. Leta 2001 je namrec skupšcina cebelarskih društev sprejela nov pravilnik CZS, ki je vsaj delno zajel dejansko stanje na terenu in v delo vkljucil obmocne zveze, žal pa ne tudi njihovega fi­nanciranja na ravni države. Kakor koli, po mojem mnenju so se poteze takratnega vodstva pokaza­le kot pozitivne, saj so poznejši dogodki pokazali razvoj in neverjetno veliko mobiliziranost v društvih, obmocnih zvezah in CZS. 
Zdaj je registriranih 15 obmocnih zvez: osem jih je na Štajerskem, dve sta na Gorenjskem, po ena pa je na Koroškem, v Pomurju, na Dolenjskem, No-tranjskem in v Beli krajini. Te so: 
1. 
CZ Bele krajine, 

2. 
OCZ Brežice, 

3. 
CZ Celjske regije, 

4. 
ZCD Cerknica, 

5. 
CZ Gorenjske, 

6. 
CZ Koroške, 

7. 
MZCD Kranj, 

8. 
CZ Krško, 

9. 
CZD Maribor, 

10. 
RCZ Peter Pavel Glavar, 


11. 
CZD Pomurja, 

12. 
ZCD Ptuj, 

13. 
CZ Sa-Ša, 

14. 
CZ Slovenske Konjice in 

15. 
CZ Spodnje Savinjske doline. 



Seveda se organiziranost spreminja in prilaga­ja novim razmeram. Zato lahko pricakujemo, da bo tako, kot je dogajanje okrog števila obcin vplivalo na število cebelarskih društev, v prihodnje na poveza­ve društev v regijske oz. pokrajinske zveze vplivala tudi nacrtovana razdelitev Slovenije na pokrajine. Dobro pa bi bilo, ce bi bila organizacija v Sloveni­ji optimalna in uravnotežena in da v slogi delamo v korist cebelarstva in cebelarjev. Saj poznamo prego­vor: »V slogi je moc.« 




Kakovost in blagovna znamka 
»Slovenski med« 
Milan Meglic, oec., nekdanji predsednik komisije UO CZS za KBZ Slovenski med 
kontrolirane kakovosti 
Zacetki 
V preteklosti je bilo v slovenskem cebelarstvu veliko pozornosti namenjene tehniki cebelarjenja. Na podrocju trženja pa je, nasprotno, vladalo zatišje, ceš da prodaja (razen izjem) ni cebelarjevo delo. Cebelarji so bili najbolj veseli, ce je med odkupil tr-govec (polnilec), ceprav so hkrati godrnjali, ce je bila odkupna cena medu nizka ali ce trgovec pri prodaji ni dovolj jasno locil domacega medu od uvoženega. Zaradi sprememb na trgu pa so se pojavile ideje, kako in zakaj slovenski med bolje vrednotiti in kdo bi se moral lotiti teh dejavnosti. 
Na zasebnem obisku Svetovnega kongre­sa Apimondie leta 1995 v Lozani v Švici ter leta 1997 v Antwerpnu v Belgiji sem opazil dejavno­sti cebelarjev nekaterih evropskih držav pri promo-ciji in trženju cebeljih pridelkov nadstandardne ka­kovosti. Socasno sem tudi ugotovil, da slovensko cebelarstvo na tem podrocju zaostaja. 


Postavljanje blagovne znamke SLOVENSKI MED 
Zaradi liberalizacije trgovine, globalizacije trga in s tem povezanih cenovnih in drugih težav pri odkupu medu se je Cebelarska zveza Slovenije (CZS) odlocila pomagati cebelarjem tudi na tem podrocju. Tako smo se leta 1997 in 1998 zaceli pripravlja-ti na vzpostavitev naše lastne kolektivne blagovne znamke, ki bi poleg regionalnega poudarka zago­tavljala tudi nadstandardno kakovost. 
V sistem bi lahko vstopili vsi cebelarji, ki bi se obvezali pridelovati med nadstandardne kakovosti, in to ne glede na število cebeljih družin ali na kolicino pridelka. Vzpostavljen bi bil notranji nadzor, ki bi ga izvajala CZS prek svoje komisije za kolektivno bla­govno znamko, mreže preglednikov (posebej za ta namen bi pri Biotehniški fakulteti Univerze v Ljublja­ni izšolali izbrane cebelarje) in pogodbenih laboratorijev. Priprave so se koncale leta 1999 s postavitvijo Ko­lektivne blagovne znamke »SLOVENSKI MED kontroli­rane kakovosti«, s tem pa so cebelarji v Sloveniji dobili so-dobno orodje za uspešnejše trženje medu. CZS je novi sistem predstavljala na številnih sejmih, prireditvah, v medijih itd. Ozavešcenost cebelarjev je bila na splošno še na zelo nizki ravni, zato se jih je v sistem vkljucilo le manjše število. Na sreco tudi kriticne ozavešcenosti porabnikov ni bilo zaznati. 
Pravilnik blagovne znamke SLOVENSKI MED je vseboval strožja kakovo­stna merila, kot jih je dolocal takratni državni Pravilnik o kakovosti medu. Vsebnost HMF v medu je bila omejena na 10 mg/kg, vseb­nost vode pa ni smela biti višja od 18,6 %. Pozneje je bila vsebnost HMF zvišana na 15 mg/kg medu. Primernost cebelarjenja v sistemu blagovne znamke ni bila predpisana z državnimi predpisi, temvec z in-ternimi smernicami dobre cebelarske prakse, ki je temeljila na nacelih HACCP, ki so kot podporni steber pomagale zagotavljati dokumentirano (do­kazljivo) nadstandardno kakovost. Delovanje siste-ma blagovne znamke in kakovostna merila so bila natancno opredeljena v Pravilniku o blagovni znamki SLOVENSKI MED. Vsak cebelar, ki je želel sodelo­vati v sistemu blagovne znamke, se je pogodbeno 


Foto: Arhiv CZS 
obvezal, da bo pri pridobivanju medu upošteval ta pravilnik in tudi smernice dobre cebelarske prakse. S tem si je pridobil tudi pravico do uporabe zašcitne prelepke SLOVENSKI MED. 

Nacin cebelarjenja 
V smernicah dobre cebelarske prakse pri pri­dobivanju medu v sistemu blagovne znamke SLO­VENSKI MED je opisano, kako naj bi cebelarji skr­beli za satje. Priporoceni so bili dejavno obnavljanje satja, zamenjava celotnega (zaleženega) satja v treh letih ter uvedba locenega kroženja voska, pri kate-rem bi v panje vnašali neoporecne satnice, staro satje pa izlocali za predelavo v svece in za indu­strijsko uporabo. Cebelarjem sta bila dana jasno sporocilo in usmeritev, da staro satje ni primerno za pridobivanje medu in da med najboljše kakovo­sti lahko dobimo samo v deviškem satju, da je treba pri zatiranju bolezni in škodljivcev dajati prednost alternativnim sredstvom, da ob zatiranju razlicnih škodljivcev, na primer varoj, v panjih ne sme biti satov za pridobivanje medu, da v med ne sme preiti predelana sladkorna raztopina itd. 
Zgoraj omenjene smernice so bile v prvi fazi na­menjene cebelarjem, ki so vstopili v sistem blagovne znamke. Dejavno delo preglednikov za med in pou­darjanje kakovosti medu v medijih sta omogocila dolgorocno usmeritev v izboljševanje proizvodnega procesa. Na ta nacin naj bi skrb za pridobivanje medu najvišje kakovosti postala vsakdanja praksa, ki naj bi se casoma razširila na vse slovensko cebelarstvo v sistemu in zunaj sistema blagovne znamke. 

Delovanje sistema blagovne znamke SLOVENSKI MED 
CZS kot lastnik blagovne znamke je izvajala pro-mocijo, nadzor in supernadzor (v laboratorijih), skrat­ka, vse v eni osebi. Mreža preglednikov je delova-la predvsem na podlagi dobre volje preglednikov za med, saj so poleg izvajanja terenske kontrole in te­renske analize med cebelarje širili tudi nove usme­ritve v nacinu pridelave medu. 
Projekt blagovne znamke je na ta nacin vse do zdaj deloval pozitivno na razvoj slovenskega cebelarstva in tako bo verjetno tudi v prihodnje. 
Kljub povabilu pa država pri tem sistemu ni sode­lovala niti v nadzornem niti v promocijskem smislu. 
CZS je na Apimondii 2003 v Ljubljani med drugim predstavila tudi kolektivno blagovno znamko SLOVENSKI MED kontrolirane kakovosti. Vec zani­manja kot med domacimi cebelarji je projekt vzbudil pri obiskovalcih iz tujine, saj je bil tak nacin pove­zovanja cebelarjev pri proizvodnji in trženju cebeljih pridelkov nadstandardne kakovosti za marsikoga novost. O tem so pozneje porocali v razlicnih tujih cebelarskih revijah. 

Nadgradnja blagovne znamke SLOVENSKI MED 
CZS želi blagovno znamko SLOVENSKI MED kot njen lastnik registrira-ti oziroma zašcititi tudi v okviru Evropske unije (EU). Prizadevanja za to poteka­jo že vec let. Na ta nacin se bodo slovenski cebelarji prikljucili usmeritvam EU pri uveljavljanju kakovost­nih shem za proizvode višje kakovosti. S tem se bodo vkljucili v skupno promocijo v okviru EU, hkrati pa bodo sprejeli tudi veliko odgo­vornost do institucij, ki jim na tej poti pomagajo. 
Slovenski cebelarji želimo z dokumentirano in nadzorovano nadstan­dardno kakovostjo, ki jo zagotavlja blagovna znamka SLOVENSKI MED, postati prepoznavni in spoštovani na celotnem obmocju EU, pa tudi v svetu. 

Slabosti blagovne znamke SLOVENSKI MED 
Mišljenje nekaterih, da je blagovna znamka SLOVENSKI MED potrebna samo pri trženju tržnih presežkov, je popolnoma napacno. Ce proizvoda ne spoštujemo doma, bomo težko prepricali tudi kupca oziroma porabnika medu. Torej, blagovna znamka SLOVENSKI MED povsod: v trgovski mreži, pri pro-daji na domu, pri sponzorstvih, podaritvah itd. in tudi pri lastni porabi. Šele ko se bomo tega zavedali in tako tudi delali, bo ta dobila pravi pomen in pravo vrednost. 
Marketinška pasivnost posameznikov, ceš da bo stanovska organizacija, v našem primeru CZS, na­redila vse, kar je treba za dobro umestitev blagovne znamke SLOVENSKI MED, seveda ni dovolj. Pri teh procesih bi moral dejavno sodelovati vsak uporabnik blagovne znamke. 

Pomembnost blagovne znamke SLOVENSKI MED 
V svetu je znanih velikansko število blagovnih znamk. Nekatere imajo dolgotrajno tradicijo in veliko veljavo, in ker so tudi del premoženja lastnikov, jim ti namenjajo stalno skrb. Na dobrih blagovnih znamka pogosto temelji tudi uspešnost neke dejavnosti. 

Foto: Arhiv CZS 

Foto: Marko Borko 

Kot vsaka druga ima tudi blagovna znamka SLO­VENSKI MED svoj zacetek oziroma svojo zgodbo. Res, da je razmeroma mlada, saj šteje šele 12 let, vendar blagovna znamka živi in se razvija. V teh letih bi bilo mogoce opisati veliko dogodkov, tako dobrih kot slabih, še zlasti zato, ker je bilo to nekaj novega v slovenskem cebelarstvu. Pri njenem vzpostavljan­ju, uvajanju in uveljavljanju je sodelovalo veliko ljudi, od preglednikov za med in cebelarjev upo­rabnikov sistema blagovne znamke, do clanov komi­sije za blagovno znamko ter preostalih strokovnih in upravnih teles pri CZS, laboratorijev in tudi nekaterih cebelarstvu naklonjenih medijev. 
Zaradi liberalizacije trga, legalizacije proda­je medu na domu, cedalje vecjih pritiskov medu iz tretjih dežel in tudi iz nekaterih evropskih držav, vecje ozavešcenosti cebelarjev in porabnikov itd. posta­ja blagovna znamka SLOVENSKI MED, v katero je CZS vložila znatna financna sredstva, cedalje pomembnejša. 


Sklep 
Zahteve oziroma pravila so po mnenju neka­terih cebelarjev preostra. Preprican sem – in praksa to potrjuje –, da lahko stroga pravila bla­govne znamke SLOVENSKI MED izpolni vsak pošten in resen slovenski cebelar. 
Skupinsko certificiranje, ki je sestavni del sistema blagovne znamke SLOVENSKI MED, zagotavlja financno znosnost za vsakega cebelarja, ne glede na kolicino pridelka. 
Uporabniki blagovne znamke SLOVENSKI MED naj bi se interesno tesneje povezali zlasti pri promociji, trženju in tudi pri izboljševanju de­lovanja sistema blagovne znamke. 
Porabniki vse pogosteje povprašujejo po proizvodih, ki so dodatno oznaceni z znaki nadstandardne kakovosti in zašcite. Cedalje vec 
pozornosti namenjajo proizvodom dokumentira-
no nadstandardne kakovosti tudi domace insti­

tucije, ki s tem seznanjajo porabnike. Zdajšnje 
razmere od proizvajalcev (tudi cebelarji so 
proizvajalci!) že zahtevajo, naj pokažejo oziro-
ma ponudijo porabnikom vec, kot to dolocajo 
splošni državni predpisi. Zato povabilo vsem slovenskim cebelarjem: 
ker ste sposobni zagotavljati nadstandardno 
kakovost medu, se vkljucite v sistem zašcitene 
kolektivne blagovne znamke SLOVENSKI MED! 


Skupaj bomo mocnejši. 

Viri: 
Meglic, M. (1994): Cebelarjeva opravila v oktobru. Sloven-ski cebelar, št. 10, str. 261–262. 
Meglic, M. (1994): Cebelarjeva opravila v novembru. Slo­venski cebelar, št. 11, str. 291–292. 
Meglic, M. (1994): Cebelarjeva opravila v decembru. Slo­venski cebelar, št. 12, str. 324– 325. 
Meglic, M., Božnar, M., Plestenjak, A., Golob., T. (1999): Pridelava in kontrola medu v okviru blagovne znamke za Slovenski med. Cebelarska zveza Slovenije. Bio-tehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo. 
Meglic, M. (1999): Pomen dobre cebelarske prakse pri pridobivanju visoko kakovostnega medu. Slovenski cebelar, št. 10, str. 280–283. 
Meglic, M. (1999): Blagovna znamka za slovenski med. 
XXII. Državni cebelarski seminar. Zbornik predavanj, str. 45–50. 
Meglic, M. (2000): Evropske izkušnje pri prodaji medu na domu in nova blagovna znamka slovenskega medu. Slovenski cebelar, št. 12, str. 353–356. 
Meglic, M. (2001): La produzione controllata del miele in Slovenia. XIX Convegno Internazionale »Mieli senza Confini, Gorizia. Ruralia 2001. Consorzio Obbligato-rio fra gli Apicoltori della Provincia di Gorizia (preda­vanje). 
Meglic, M. (2002): Prvo srecanje preglednikov za med. Slovenski cebelar, št. 2, str. 46. 
Meglic, M. (2003): Drugo srecanje preglednikov za med. Slovenski cebelar, št. 3, str. 74–76. 
Meglic, M. (2003): Control of honey quality in Slovenia. Book of abstracts, št. 392. Apimondia. International apicultural Congress. Ljubljana, str. 24–29. 
Imkerei Technik Magazin (2003): Heft 3. Titelbild auf der Umschlagseite: Stand der Slowenischen imkerverei­nigung auf der APIMONDIA in Ljubljana. Imkerei Te-chnik Verlag. D.-Oppenau/Schwarzwald. 
Meglic, M. (2004): Zašcita slovenskega medu in Evropska unija. Naših 80 let. Cebelarsko društvo Slovenska Bi-strica, str. 19–20. 
Meglic, M. (2009): Javnosti predstavljamo »Slovenski med z geografsko oznacbo«. Slovenski cebelar, št. 11, str. 349. 
Meglic, M. (2009): Prehod KBZ »Slovenski med« v sistem »Slovenski med z zašciteno geografsko oznacbo«. Slovenski cebelar, št. 3, str. 86–88. 
Meglic, M. (2009): Delo preglednika (terenskega svetoval-ca) v sistemu »Slovenski med z zašciteno geografsko oznacbo«. Slovenski cebelar, št. 12, sredinska prilo­ga, str. I–IV. 
Meglic, M. (2011): Sheme kakovosti v Republiki Sloveniji in EU. Slovenski cebelar, št. 2, 43–46. 



Stanislav Plut, nekdanji predsednik komisije UO CZS za ocenjevanje cebeljih pridelkov 
Po nekaj vec kot dvanajstih letih ocenjevanja medu je cas, da se vprašamo, kaj smo dosegli in kakšni so pogledi v prihodnost na tem podrocju. Pa poglejmo, kaj smo poceli. V tem obdobju smo vzpo­stavili uspešen in uporaben sistem ocenjevanja veli­kega števila vzorcev. Zrasel je na domacem zelniku, kot plod slovenskega znanja in izkušenj. V ta proces nam je v minulih letih uspelo vkljuciti vse dejavnike, ki na tem podrocju kaj pomenijo. Nikakor nam nihce ne more ocitati, da nismo vkljucili stroke, saj smo ves cas uspešno sodelovali s kolegicami z Biotehniške fakultete oz. s tamkajšnje Katedre za vrednotenje živil. Na samem zacetku je bil zelo dejaven tudi dr. Janez Poklukar s Kmetijskega inštituta Slovenije. Med posamezniki seveda nikakor ne moremo mimo mag. Malci Božnar, ki je kot pomembno prednost slovenskih cebelarjev ves cas poudarjala, kako po­membna je pridelava vrstnega medu v Sloveniji. Skupaj smo pisali pravila ocenjevanja, jih dopolnje­vali, skratka, skupaj smo delali od prvih korakov do 
I. svetovnega ocenjevanja medu, ki je potekalo v okviru Foruma o apiterapiji in kakovosti cebeljih pri­delkov 2010. S tem dogodkom je razvoj ocenjevanja medu dosegel tudi svoj vrhunec, saj smo svoj nacin ocenjevanja in njegovega organiziranja predstavili svetovni cebelarski javnosti. 
Skupaj smo se ucili in dopolnjevali eden druge­ga, lahko bi rekli, da smo oblikovali zelo uspešen tim, ki je opravil svojo nalogo tako, kot se spodo-bi. Ocenjevanje medu se je v Sloveniji prijelo in po­stavilo ob bok sorodnim ocenjevanjem živil in vina. Cebelarji so dobili možnost, da njihov pridelek medu dobi nepristransko oceno, ki jim pomaga tako pri spoznavanju vrst medu kot tudi pri promociji slo­venskega medu in cebelarja, ki ga je pridelal, vse to pa jim je gotovo v pomoc pri prodaji medu. 


Kako je nastal zdajšnji sistem ocenjevanja? Pravzaprav smo v Semicu prvi pravilnik o ocenjevan­ju dobili leta 1998 iz CD Ljubljana Moste - Polje. Pri­lagodili in nadgradili smo ga za svoje potrebe in po njem izvedli prva ocenjevanja. Pozneje je na podlagi tega pravilnika in izkušenj zacel v okviru CZS nasta­jati enotni pravilnik o ocenjevanju medu, ki je bil že nekajkrat dopolnjen in bo glede na potrebe verjetno dopolnjen še kdaj. S tem smo dobili enotna merila in primerljive ocene ne glede na to, na katerem tekmo­vanju je bil vzorec medu ocenjen. 
V pravilniku dolocena pravila in pogoji sode­lovanja na ocenjevanju sledijo zakonodaji, dobri cebelarski praksi in drugim predpisom s tega podrocja ter na ta nacin tudi pomagajo pri njihovem nastajanju in uveljavljanju. Zacetki so bili skromni, ko pa nam je na podlagi Uredbe uspelo za ta namen pridobiti nekaj sredstev, se je ta dejavnost razširila po vsej državi. Zaradi številnih ocenjevanj je najvecja težava postalo pomanjkanje izkušenih strokovnjakov za senzoricno ocenjevanje medu. Z Javno svetoval-no službo v cebelarstvu smo se dogovorili za pripravo programa in izvedbo izobraževanja za preskuševalce medu. Znova so se izkazali na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, saj so izobrazili 60 preskuševalcev medu, ki naj bi bili sposobni razlikovati med vrstami medu in jih tudi oceniti glede cistosti vrste. Ce posluha za to ne bi imelo vodstvo CZS, nam tega verjetno ne bi uspelo izpeljati. 
Foto: Stanislav Plut 
Foto: Stanislav Plut 
Foto: Stanislav Plut 
Foto: Stanislav Plut Foto: Stanislav Plut
Od samega zacetka so nekateri na­sprotovali ocenjevanju medu ter opozarjali na nekatere pomanjkljivosti. Tudi to je bilo dobro, saj smo tako vedno imeli koga, ki ni samo prikimaval, ampak je tudi opozarjal na stvari, ki niso bile dobre. Seveda je bila kon­struktivna kritika vedno dobrodošla, morali pa smo se izogibati tudi polenom, ki so nam od casa do casa priletela pod noge. 
Nepravicno bi bilo, ce zaslug za razvoj ocenjevanja ne bi priznali tudi cebelarjem, ki so sodelovali s svojimi vzorci, ter zavze­tim organizatorjem, ki so vsak posebej orali ledino na tem podrocju. Vsem skupaj nam je uspelo, najvecji uspeh pa je bil skupen projekt CZS, tj. I. svetovno ocenjevanje medu. Uspeh pa bil zagotovo še vecji, ce nekateri ne bi raje okopavali le svojega vrticka in pozabili, da je svetovno ocenje-


vanje v organizaciji CZS naš skupen projekt. Na tem ocenjevanju smo med drugim prvic uporabi­li programsko opremo, ki je avtomaticno izracunala morebitno preveliko odstopanje preskuševalca pri ocenah in opozorila na napako. Vse skupaj zaradi ponovitve ocenjevanja ob sporni oceni res vzame nekoliko vec casa, so pa zato rezultati toliko bolj ve­rodostojni. Prvic je skupaj ocenjevalo tako veliko število tujih in domacih preskuševalcev. Pravi podvig pa je bil, da so na podelitvi priznanj, ki je izzvene-lo tudi kot sklepna prireditev Foruma o apiterapi­ji in kakovosti cebeljih pridelkov s prestižnimi gosti in nastopajocimi, brez vecjih težav tudi vsi prejeli prislužena priznanja. 





In kako naprej? 
Znanje, ki ga pridobi clovek, ni vecno, zato ga je obcasno treba obnavljati. To bo moralo veljati tudi za preskuševalce medu, ki bodo morali opraviti obno­vitvena usposabljanja, na katerih bodo osvežili svoje znanje in preverili svoja cutila. Prav bi bilo, da bi se slovenski preskuševalci povezali v klub ter na ta nacin na svojih srecanjih bogatili svoje znanje, izmenjavali izkušnje ipd. Upajmo, da se bo še vedno kje našel kak evro za pomoc pri izvajanju ocenjevanj in da ne bo treba vseh stroškov placati cebelarjem s pri­stojbinami. Skrbeti bi morali tudi za razvoj in pravila o ocenjevanju dopolnjevati z novimi spoznanji o medu. Pravzaprav si slovenskega cebelarskega prostora skoraj ne moremo vec predstavljati brez ocenjevanj medu. Nekateri kraji, v katerih cebelarska društva pripravljajo ocenjevanja na mednarodni ravni, so poleg tega, da so znani doma, postali znani tudi zunaj meja naše države. Velika škoda bi bila, ce tako velikega kapitala in znanja ne bi znali uporabi-ti tudi v prihodnje. Dokaz, da smo na pravi poti, so tudi prošnje za sodelovanje iz tujine. Prej ali slej se bodo odprle možnosti za tovrstno sodelovanje tudi v razlicnih projektih in takrat bomo lahko naše znanje širili in tržili tudi zunaj naših meja. 





Medene pijace 
Franc Oder, pridelovalec medenih pijac 
Slovenski cebelarji smo v naši izjemno Preglednica 1: Število vzorcev na vsakoletnih bogati zgodovini cebelarjenja veckrat po-vseslovenskih ocenjevanjih medenih pijac 
membno prispevali k razvoju te pri nas po vecini ljubiteljske, a kljub temu zelo pomemb­ne dejavnosti. Še posebej smo lahko pono­sni na vse, kar je bilo doseženo v zadnjih dvajsetih letih. Zgraditev enega najlepših cebelarskih centrov na Brdu pri Lukovici, or-ganizacija Svetovnega cebelarskega kon­gresa APIMONDIA 2003 in organizacija Foruma o apiterapiji in kakovosti cebeljih pri­delkov 2010 so pomembne naložbe tudi za prihodnost slovenskega cebelarstva. Rezul-tat uspešnega dela slovenskih cebelarjev se kaže tudi v vse vecji ponudbi izjemno kakovo­stnih cebeljih pridelkov in izdelkov. 
V polpretekli zgodovini je bilo kar nekaj 

poskusov obuditve izdelave medenih pijac, a žal brez trajnejših rezultatov. Pozaba je bila tako temeljita, da je bila napacna že uporaba poi-menovanj za posamezne medene pijace. Ostali sta nam le zbirka receptov za izdelavo medice, ki jih je iz posameznih številk Slovenskega cebelarja zbral 
g. Stanko Cucek, in raziskovalna naloga z naslo­vom Odbira kvasovk za proizvodnjo medice, katere avtorica je dr. agr. Slavica Šikovec (Zbornik BTF 22, 1974). Omeniti moramo še MEDEX-ovo spominsko polnitev medice Carantania ob osamosvojitvi Slove­nije A. D. 1991. 
Na prehodu v novo tisocletje pa se je v CZD Ma-ribor zbrala skupina cebelarjev, ki so želeli znova obuditi izdelavo medenih pijac. Gonilna sila sku-pine je bil, žal, že preminuli g. Marjan Slanic, prvi predsednik Sekcije izdelovalcev medenih pijac, ki se je leta 2009 preoblikovala v Društvo izdelovalcev medenih pijac Maribor. 
Leta 2000 je CZD Maribor organizirala prvi tecaj za izdelavo medice, že leto pozneje pa je bilo tudi prvo ocenjevanje medic, ki je pozneje preraslo v vseslovensko ocenjevanje medenih pijac. 
Leta 2002 je bila pri CZD Maribor ustanovljena Sekcija izdelovalcev medenih pijac, katere cilji so bili: 
• povezati izdelovalce medenih pijac v Sloveniji, • obuditi bogato tradicijo izdelovanja medenih pijac, • organizirati izobraževanja za izdelavo medenih 
pijac in 


• organizirati vsakoletno vseslovensko ocenjevanje medenih pijac. 
Poleg izpolnjevanja teh ciljev so bile naloge Sekcije tudi organizacija razlicnih oblik druženja, medsebojna pomoc, izmenjava izkušenj, promocija izdelkov, priprava ucnih gradiv in pravilnika o ocenje­vanju medenih pijac, nakup najnujnejše opreme, or-ganizacija strokovnih ekskurzij itd. 
Ob pomoci strokovnjakov z Biotehniške šole Maribor, Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor in vseh drugih, ki so bili pripravljeni sodelovati, je Sekcija izdelovalcev medenih pijac v tem obdobju uresnicila precej svojih ciljev: 
• 
po vsej Sloveniji je izvedla tecaje za izdelavo me-dice, penece medice, medenega žganja, me-denih likerjev, medenega piva in medenega kisa (udeležilo se jih je vec kot 600 cebelarjev); 

• 
uspešnost izobraževanja potrjujeta tako vse vecje število vzorcev na ocenjevanjih medenih pijac kot tudi njihova vse boljša kakovost (glej preglednico 1); 

• 
velika vecina cebelarjev, ki s svojimi vzorci so-delujejo na vsakoletnih ocenjevanjih, zna izdelati izjemno kakovostne medene pijace; 

• 
delo Sekcije izdelovalcev medenih pijac je bilo skupaj z degustacijo medenih pijac veckrat predstavljeno na državnih cebelarskih posvetih v Celju; 


Foto: Arhiv Cebelarstvo Oder Foto: Marko Borko 
Foto: Arhiv Cebelarstvo Oder Foto: Arhiv Cebelarstvo Oder 
• 
v prostorih CZD Maribor na Betnavi smo vec let postavljali stalno razstavo mede­nih pijac, clani Sekcije pa se vsako leto udeležujejo tudi srecanj cebelarjev v orga­nizaciji CZD Maribor; 

• ob razlicnih priložnostih smo izvedli vecje število promocij medenih pijac; 

• 
v Ambroževi kleti na Betnavi so se organizi­rala druženja clanov in simpatizerjev; 

• organizirali smo tudi strokovne ekskurzije in izlete; 

• 
na APIMONDII 2003 v Ljubljani in API­MONDII 2009 v Montpellierju v Franciji smo pripravili predstavitev medenih pijac z degustacijo; 

• 
predstavitev z degustacijo medenih pijac smo pripravili tudi na Forumu o apiterapiji in kakovosti cebeljih pridelkov 2010; 


• 
v okviru Foruma o apiterapiji in kakovosti cebeljih pridelkov 2010 smo v Mariboru organizirali I. sve­tovno ocenjevanje medenih pijac; 

• 
pripravljamo tudi številne lokalne promocije in de­gustacije medenih pijac. 




Po uspešno opravljenih tecajih o izdelavi medice, medenega likerja, medenega žganja, me-denega piva in medenega kisa je leta 2003/2004 dozorela ideja o izdelavi penece medice (takrat smo jo še lahko imenovali medena penina). Z veliko srece in pod dobrim strokovnim vodstvom ge. Silve Podle­snik, univ. dipl. inž. kem., je to idejo po dveh letih uspelo uresniciti petim cebelarjem. Leta 2005 smo na martinovo, torej 11. novembra, v Viteški dvorani dvorca Betnava v Mariboru predstavili prve penece medice in jih seveda tudi poskusili. 
Ob koncu naj zapišem še misli naše mentorice ge. Silve Podlesnik iz uvodnika, ki ga je napisala za Zbornik ocenjevanja medenih pijac l. 2006: »Prva penina je tukaj, poskusite to osvežujoco pijaco, v vsakem mehurcku se skriva droben cvet, cebelji let, košcek narave, poskusite to cudovito pijaco, ki smo jo skupaj ustvarili sonce, zemlja, cvetlice, drobne cebele in ljudje z obcutkom za dobro!« 
Vsem cebelarkam in cebelarjem, ki se že ali se še bodo ukvarjali z izdelavo medenih pijac, želim veliko veselih trenutkov na poti od tisocerih cvetov do iskrivih mehurckov. 




Z razstave medenih pijac 








slovenskih cebelarjev 
Anton Tomec, tajnik Cebelarske zveze Slovenije 
Slovenski cebelarji smo leta 2002 koncali gra­ditev Cebelarskega centra Slovenije na Brdu pri Lu-kovici ter vanj preselili svoje osrednje dejavnosti, že leta 2003 pa je bila pred nami nova velika naloga 
– svetovni cebelarski kongres Apimondia. Strnili smo vse naše moci ter si prizadevali za skupne cilje. Gospod Pavel Zdešar, cebelar in strokovni sodela­vec v cebelarstvu, mi je veckrat izrazil željo, da bi ostali slovenski cebelarji tudi po koncanju teh dveh velikih nalog dobro povezani, in tako je 4. novem-bra 2002 vodstvu, upravnemu odboru ter obcnemu zboru Cebelarske zveze Slovenije napisal pobudo z naslednjo vsebino: 
»Predlog za razglasitev dneva cebelarjev: osrednjega praznika cebelarjev 
Na prelomu tisocletja smo cebelarji napravi­li preporod svoje dejavnosti. Obdržali smo število cebeljih družin in prednjacimo v številu cebeljih družin na prebivalca in površino. Dvignili smo nivo znanja in povecali vecletni pridelek gospo­darskih cebeljih družin za 5 kg, povecali izvoz matic, posodobili opremo ter se sicer tržno na­ravnali. Naši cebelnjaki so licno urejeni in deželi v okras. Zadnja leta smo vse bolj priznana, marljiva kategorija obcanov, ki za svoj narod pridela dovolj zelo kvalitetnih cebeljih pridelkov ter skrbno vzreja cisto kranjsko raso cebel. V zakonski regulativi smo v zadnjem casu cebelarji dosegli mocnejšo veljavo v živinoreji in okviru celotnega kmetijstva. Domaci javnosti in tujim strokovnim krogom smo dodatno vzbudili pozornost s pridobitvijo izvedbe svetovnega cebelarskega kongresa in z izgradnjo krasnega centra. 
Spoštovane cebelarke in cebelarji, dozorel je cas in nastopil trenutek, ko lahko s ponosom na osnovi tisocletne tradicije in novejših prizadevanj razglasimo svoj dan – praznik. 
Zagotovo mu bomo vedno znali dati bogato vsebino. Predlagam, da naj bo naš praznik 20. maj, rojstni dan Antona Janše, našega znameni­tega svetovnega klasika cebelarske vede. Vodstvu in upravnemu odboru dajem predlog v premislek in obravnavo. Obcni zbor zveze naj o predlogu svecano razpravlja in praznik razglasi. 
Soboto ob tem datumu bi lahko vsako leto izkoristili za veliko proslavo in družabno prireditev. 
Prvic na Brdu pri Lukovici, nato morda vsako leto v enem od regijskih centrov. 
Vem in cutim, da bi nam dal naš praznik veliko za naše notranje pocutje. Še bolj bi strnili naše vrste in lažje zmogli nove naloge. Enkrat letno bi izstopili iz tradicionalne cehovske individualno­sti in se pokazali kot urejena in spoštovana skup­nost starih in mladih, ki na svojevrsten nacin živi, ustvarja in prispeva k skupni podobi naše dežele.« 
Upravni odbor Cebelarske zveze Slovenije je pobudo gospoda Zdešarja obravnaval na svoji redni seji, 25. januarja 2003, in sklenil, da za dan cebelarjev – osrednji praznik slovenskih cebelarjev razglasi 20. maj – rojstni dan Antona Janše, temu pa je 29. marca 2003 na svojem 52. rednem zasedan­ju v celoti pritrdil tudi obcni zbor Cebelarske zveze Slovenije. 
Kje in kako smo do zdaj praznovali naš praznik? 
Osrednji praznik slovenskih cebelarjev smo v so-organizaciji Cebelarske zveze Zgornje Gorenjske prvic praznovali 22. junija 2003 v Breznici na Go-renjskem. Ob tej priložnosti je Cebelarska zveza Zgornje Gorenjske slovesno odprla prenovljeni cebelnjak Antona Janše, Cebelarska zveza Slove­nije pa je razvila svoj prapor. 
Drugic smo naš praznik praznovali 22. maja 2004 na Lanšprežu pri Trebnjem. Soorganizatorica 

Prvi cebelarski praznik na Breznici na Gorenjskem. Obnovljen Janšev cebelnjak 
praznovanja je bila Regijska cebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, ki je ob tej priložnosti odprla pre­novljeno kapelo, v kateri pociva Peter Pavel Glavar. 
Tretjic smo naš praznik praznovali 22. maja 2005 v Ilirski Bistrici. Soorganizator praznovanja je bilo Cebelarsko društvo Antona Žnideršica Ilirska Bistrica. 

Tretji cebelarski praznik v Ilirski Bistrici 
Cetrto praznovanje našega praznika je bilo 21. maja 2006 v Gornji Radgoni, pri organizaciji prazno­vanja pa je sodelovala Cebelarska zveza društev Pomurja. 
Petic smo dan cebelarjev praznovali 13. maja 2007 v Kopru. Soorganizator praznovanja je bilo Obalno cebelarsko društvo Koper. 
Šesto praznovanje zapored je bilo 17. maja 2008 


Foto: Arhiv CZS Foto: Arhiv CZS 
Foto: Marko Borko Foto: Arhiv CZS Foto: Arhiv CZS 


budnika in zacetnika gra­ditve našega cebelarskega centra g. Valentina Benedicica. 
Sedmic smo cebelarski praznik praznovali 23. maja 2009 v Majšperku. Soor­ganizator praznovanja je bilo Cebelarsko društvo Majšperk, našega prazno­vanja pa se je udeležil tudi predsednik Republike Slo­venije dr. Danilo Türk. 
Osmo praznovanje je bilo 22. maja 2010 v Velenju, pri organizaciji praznovanja je sodelovala Cebelarska zveza SA-ŠA, našega praznovanja pa se 


v našem centru na Brdu pri Lukovici, pri organizaci-je udeležil tudi predsednik Vlade Republike Slove­ji praznovanja pa je sodelovalo Cebelarsko društvo nije g. Borut Pahor. Lukovica. Ob tej priložnosti smo pri Cebelarskem Devetic smo naš praznik praznovali 21. maja centru Slovenije odkrili doprsni kip nekdanjega 2011 v Ivancni Gorici. Soorganizator praznovanja predsednika Cebelarske zveze Slovenije ter po-je bila Regijska cebelarska zveza Petra Pavla Gla­

Foto: Marko Borko Foto: Marko Borko 
Sedmi cebelarski praznik v Majšperku 

Osmi cebelarski praznik v Velenju 

varja. Našega praznovanja se je v imenu predsedni­ka Republike Slovenije dr. Danila Türka udeležil predsednikov svetovalec mag. Franc Hocevar. Ob tej priložnosti je Regijska cebelarska zveza Petra Pavla Glavarja v Višnji Gori odkrila spominsko 
Deveti cebelarski praznik v Ivancni Gorici 
plošco baronu Emilu Rothschützu Raveneggu, v sozaložništvu Regijske cebelarske zveze Petra Pavla Glavarja in Cebelarske zveze Slovenije pa je izšel in bil predstavljen zbornik »Obstoja pa ena pridna in utrjena cebela, taka je kranjska«. 
Seveda bomo praznovali tudi v prihodnjih letih. 
Deseti cebelarski praznik bomo leta 2012 praznovali v Zagorju, soorganizacijo praznovanja pa je prevzelo Cebelarsko društvo Zagorje. 
Enajsti cebelarski praznik bomo leta 2013 znova praznovali v Breznici na Gorenjskem, soorganizacijo praznovanja je prevzela Cebelarska zveza Gorenjske. 
Dvanajsti cebelarski praznik leta 2014 bomo praznovali v Polhovem Gradcu, soorganizacijo praznovanja je prevzelo Cebelarsko društvo Dolomiti Polhov Gradec. 
Praznovanje našega cebelarskega praznika je zdaj postalo že tradicionalno, poleg bogatega kul­turnega programa pa je njegova najvecja vrednost prijetno druženje cebelarskih kolegov. Praznovanj se povprecno udeleži približno tisoc cebelarjev in njiho­vih prijateljev, skratka, pobuda gospoda Zdešarja je padla na plodna tla. 





Slovesna obleka slovenskih 

Janez Levstik, predsednik nekdanje komisije UO CZS za uvedbo svecane cebelarske obleke 
Približno toliko casa je minilo, odkar smo obliko-javnosti – še vedno ugotavljam, da je po splošnem vali prvi prototip nove slovesne obleke slovenskih mnenju cebelarske in necebelarske javnosti obleka cebelarjev. In kaj lahko po desetih letih recem o oblikovno dobro sprejeta in lepa. Prepoznavna je tem projektu, ki je zaznamoval predvsem zunan-tudi v evropskem in svetovnem merilu, zato menim, jo celostno podobo slovenskega cebelarja v javno-da se v njej nihce ne pocuti neudobno, seveda, ce sti? Kot vodja tega projekta in oblikovalec vecine je bila ustrezno in po meri narejena. Kljub temu je obleke – pri tem me je verjetno najbolj zanimal odziv bilo na to kar nekaj pripomb, ceš da za nekatere ni 
Foto: Janez Levstik 
Foto: Franc Šivic 

dovolj udobna, da je pretesna …, vendar je to drugo poglavje, ki se nanaša zgolj na postavo posa­meznika in izdelavo proizvajalca. 
Da pridobitev ne bi šla v pozabo, naj na kratko obudim dogajanja v zvezi s tem projektom. In-tenzivno delo razvoja je potekalo od maja 
2000 do marca 2002, ko je bila obleka predstavljena na modni reviji v okviru  cebelarskega seminarja v Celju. 
Po nekaterih prejšnjih poskusih ter predstavitvi unikatne zamisli cebelarske obleke na cebelarskem seminarju v Celju leta 2000 – skreirala in izdelala jo je gdc. Sonja Vozelj, je ta predstavitev znova zbu­dila zanimanje za enotno cebelarsko obleko, lahko recemo tudi uniformo. Zato je bila pri CZS imeno­vana posebna komisija, v katero smo pritegnili tudi ljubljansko naravoslovnotehniško fakulteto – odde­lek za oblikovanje tekstilij, natancneje gospo Vesno Gaberšcik - Ilgo, izr. prof., akademsko slikarko, ki je s svojimi študenti zbrala potrebno zgodovinsko in asociacijsko gradivo, na podlagi katerega so potem neobremenjeno izdelali kar zajetno število zanimi­vih predlogov kreacij. Komisija, katere clani smo bili gdc. Jasna Kralj, ga. Vesna Gaberšcik Ilgo, gdc. Sonja Vozelj, g. Franc Šivic, g. Andrej Sever, g. Matjaž Vehovec in Janez Levstik, smo na drugem sestanku konec januarja 2001 naredili ožji izbor kre­acij ter definirali namembnost, uporabnost in smer prihodnjega oblikovanja cebelarske obleke, ki naj bi bila bolj klasicno športno oblikovana. 
Sprejeto je bilo mnenje vecine, da naj bo obleka namenjena tako za slovesne kot tudi za poslovne priložnosti. Kreacijsko gradivo je v celostno podobo strnila in oblikovala takratna študentka Urška Homan iz Škofje Loke, ki je izdelala tudi idejni motiv za ovrat­ne rute. Tega sem zaradi prevelike abstraktnosti še nekoliko korigiral v prepoznavnejše cebelice. 
Na podlagi vseh teh usmeritev sem se odlocil za temeljno barvno osnovo obleke, to je za barvo starejšega satovja, ter likovno oblikoval vzorec ma-teriala v obliki satovja za telovnike. Tega so izdelali v tovarni Svilanit Kamnik, v kateri so pozneje izdelali tudi kravate. 
Med možnimi proizvajalci, ki so se odzva­li na razpis za izdelavo obleke, je bilo tedaj kot najustreznejše izbrano manjše družinsko podjetje Bunny, d. o. o., iz Nazarij, klobuke je izdelova-lo naše najvecje tovrstno podjetje Šešir iz Škofje Loke. Ovratne svilene rute, ki naj bi jih v kombina­ciji z belo srajco z ruskim ovratnikom in nabranimi rokavi nosili namesto kravat, je iz Italije prav tako za­gotovilo podjetje Bunny, d. o. o. Leseno povošceno sponko v obliki ukrivljene panjske koncnice (ideja 
g. Vehovca) je izdelal rezbar Alojz Rak iz Dolenje­ga Boštanja. Žal se vecina cebelarjev ni odlocila za uporabo tovrstne, sicer mogoce še lepše kombina­cije namesto klasicnih srajc in kravat (verjetno zaradi zahtevnosti namešcanja). 
V zadnjem casu pa sem opazil velika barvna odstopanja pri novih dobavah materiala, predvsem za telovnik. Ker to iznicuje barvno usklajenost, tega gotovo ne bi smeli dopustiti. Žakardni saten, ki sem ga oblikoval v obliki satovja, bi moral biti oblikovno in barvno zašciten, pa žal nihce ni zbral toliko energije in denarja, da bi bil to tudi uresnicil. Pojavljajo se tudi razlicne težnje v zvezi s klobukom. Toda k tej obleki je bil oblikovan in izbran enoten klobuk za ženske in moške, edina razlika je le stran, na kateri je okrasna 

zanka na traku okrog klobuka. Zelo motece je, kadar nekateri ta klobuk pomeckajo, mu vihajo krajce, ceš da so ga vcasih tako nosili. Toda zdaj ni pomembno, kakšnega in kako so ga nosili vcasih. Prav tako ni spodobno nositi klobuka na glavi prevec nagnjenega nazaj ali postrani, niti imeti pod vratom razpeto srajco ali zavihane rokave ... K obleki nikakor ne pristajajo niti svetli cevlji ali celo nogavice, ki so svetlejše od hlac. Vsa ta dejstva iznicijo vrednost slovesne obleke in kažejo na »neotesanost« cloveka, ki to obleko nosi. Pri tem so torej zelo pomembne zakonitosti so-dobnega kulturnega oblacenja, zato jih v nobenem primeru ne smemo kršiti. 
Upam, da bodo to obleko kupili še številni slo­venski cebelarji in cebelarke ter jo s ponosom in kul­turno nosili. 








Foto: zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar 
Franc Šivic, podpredsednik CZS 

Verjetno je bila eden izmed vecjih podvigov na tem podrocju obnovitev kapele na Lanšprežu, zadnjem pocivališcu Petra Pavla Glavarja, enega od stebrov naše cebelarske zgodovine. Misel o obnovitvi skoraj porušene stavbe se je porodila že leta 1973, ko je bil predsednik CZS Valentin Benedicic, vendar so bila prva resnejša dela izvedena precej pozneje. Najvecje breme obnove so nosili clani dolenjsko - be-lokranjske zveze cebelarjev, ki ji je takrat predsedo-val Mirko Pavlin iz Semica, pozneje pa so delo na­daljevali predvsem trebanjski cebelarji pod vodstvom Toneta Koželja. V nekaj letih so najprej preuredili no-tranjost kapele, potem pa so temeljito obnovili še zna­meniti kozolec in vodnjak ter odstranili grmovje v oko­lici poslopja. Kapela je zdaj na ogled obiskovalcem, ki si želijo ogledati Glavarjev grob, in je zadnja po­staja na turisticni oz. romarski poti od Komende do Lanšpreža. 
Pomemben podvig sta bili tudi obnova Janševega cebelnjaka in ureditev njegove okolice na Breznici, kjer so vecino dela opravili domaci cebelarji. Poleg Cebelarskega muzeja v Radovljici je Janšev cebelnjak brez dvoma ena najvecjih cebelarskih kulturnih zna­menitosti na Gorenjskem. 
Pozabiti ne smemo niti na knjigo z naslovom »Živeti s cebelami«, ki je izšla leta 2003 v šestih jezikih in ki v besedi in sliki predstavlja slovensko cebelarstvo nekdaj in dandanes. Kot darilo so jo prejeli vsi tisti udeleženci svetovnega kongresa Apimondia 2003 v Ljubljani, ki so placali polno kotizacijo. Z njimi je knjiga odpotovala na vse celine sveta in je še danes lepa promocija za Slovenijo kot cebelarsko deželo. 


V okviru komisije za cebelarsko kulturno dedišcino smo med leti 2002 in 2009 pripravili pet polurnih multimedijskih predstavitev, in sicer: »Peter Pavel Glavar pripoveduje«, »Anton Janša«, »Anton Žnideršic«, »Slovenija, domovina kranjske cebele«, in »Janko Pislak«. Vse te predstavitve so na voljo našim cebelarjem na DVD-zgošcenki. Pozneje smo sodelovali še pri nastajanju filma o cebelarskem tu­rizmu in pri TV-filmu v petih nadaljevanjih z naslovom »Slovenska cebelarska kulturna dedišcina«, ki so jo predvajale in jo še predvajajo razlicne slovenske lo-kalne TV-postaje. Leta 2011 smo skupaj z glasbe-no skupino Cuki in ribicem Pepetom sodelovali še pri otroškem filmu o cebeli. Namen tega projekta je na poseben nacin približati cebelarstvo našim najmlajšim. 
Pomemben dogodek minulega leta 2011 je bil tudi zelo odmeven simpozij o družini Rothschütz z odkritjem doprsnega kipa najpomembnejšemu clanu te družine – Emilu Rothschützu v Višnji Gori. Najvec dela pri tem sta opravila zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar in clan naše komisije Tone Koželj. Njima gre zahvala, da je baron Emil Rothschütz dobil v slovenski cebelarski zgodovini tisto mesto, ki mu zaradi njegovih številnih zaslug na podrocju cebelarstva, zlasti pa na podrocju promocije kranjs­ke cebele v svetu, tudi pripada. 
Seveda je bilo v tem obdobju še veliko do-godkov, ki so povezani z delom clanov komisije za cebelarsko kulturno dedišcino, vendar smo zaradi omejenega obsega jubilejne številke Slovenskega cebelarja navedli samo najpomembnejše. 


Foto: Franc Šivic 







Franc Šivic, podpredsednik CZS 
Ne morem reci, da je pojem cebelarski turi­zem zrasel na slovenskem zelniku, saj se z njim ukvarjajo tudi nekatera cebelarstva v tujini. Res pa je, da smo se pri nas razvoja te nove dejavno­sti, ki jo lahko imenujemo tudi »dodana vrednost« v cebelarstvu, v okviru CZS lotili organizirano. 
Cebelarski turizem pri nas se je razmahnil predvsem leta 2003, ko smo organizirali sve­tovni cebelarski kongres Apimondia. Tedaj je vec cebelarjev iz razlicnih delov naše domovine ugotovilo, da bi se vrata njihovih domov splacalo odpreti turistom, domacim in tujim, ter jim poleg cebeljih pridelkov ponuditi še nekaj vec. Ugotovi­li so, da je cebelarska dejavnost za številne ljudi velika neznanka, kljub temu pa izjemno zanimiva. 


Cebelarji veliko vemo o življenju cebel, o odno­sih med cebelami in okoljem, o zdravilnosti cebeljih pridelkov ter o blagodejnih vplivih neposredne­ga dela s cebelami na telo in duha. Za cebelarje je znacilen veder pogled na življenje. Moj prijatelj iz Italije dr. Renato Garibaldi ugotavlja, da med cebe­larji doslej ni srecal niti  enega, ki bi trpel za kakršno koli obliko depresije, ceprav je med prebivalci Furlanije kar 8 odstotkov duševnih bolnikov s takšno diagnozo, to pa je velik problem tudi za zdravstvo. Zakaj o teh stvareh ne bi spregovorili tudi drugim ljudem? Iz izkušenj vem, da radi prisluhnejo našim zgodbam. 
V Sloveniji se vsako leto kak cebelar odloci, da se bo usmeril v cebelarski turizem. Najvec jih je v krajih, kjer ta pomembna gospodarska panoga, torej turizem, že cveti, na primer v okolici zdravilišc s ter­malno vodo ali v drugih vecjih turisticnih središcih. Brez dvoma omogocajo dragoceno dodatno po­nudbo kraja, zlasti za tiste turiste, ki prisegajo na zdravo naravno okolje. Pri tej ponudbi je seveda po­membno, da ima cebelar dar govora, da zna torej svoje znanje primerno ubesediti. 
V okviru naše komisije za ohranjanje cebelarske kulturne dedišcine organiziramo vsako prvo decem­brsko soboto že tradicionalni dan cebelarskega tu­rizma, ki vsakic privabi veliko obiskovalcev, zlasti cebelarjev, pa tudi predstavnikov turisticnih orga­nizacij, ki jih zanimajo novi turisticni produkti, med katere vsekakor spada tudi cebelarstvo. Na ta dan imajo lepo priložnost za svojo javno predstavitev novi ponudniki cebelarskega turizma. 
Leta 2009 smo na kongresu Apimondie v Fran-ciji prejeli zlato medaljo za brošuro z naslovom »Do-movina odlicnih cebelarjev«. V njej smo opisali za­nimivosti slovenskega cebelarstva ter še posebej predstavili 15 enodnevnih cebelarskih turisticnih poti. Nagrado smo dobili zato, ker je bilo to izvir-no delo, kakršnega do tedaj ni predstavil še nihce, seveda pa je na odlocitev žirije vplivalo še nekaj drugih dejavnikov, med drugimi dobro oblikovanje in kakovostna fotografija. Ta brošura v slovenskem, nemškem, angleškem in francoskem jeziku je veliko pripomogla, da je Slovenija v cebelarskem svetu še bolj prepoznavna, kot je bila doslej. 
Da je zanimanje za cebelarski turizem veliko, je pokazala tudi nenavadno velika udeležba turisticnih vodnikov iz razlicnih delov Slovenije na seminarju o osnovah cebelarjenja, ki smo ga novembra 2011 pripravili na sedežu CZS. Ob koncu seminarja so se udeleženci zahvalili organizatorjem, da so opravi­li odlicno informativno delo, hkrati pa so izrazili željo, da bi naša organizacija podobna izobraževanja za vodnike in druge turisticne delavce nadaljevala tudi v prihodnje. 
In še ena zanimivost. Na naš predlog je izvršni odbor Apimondie leta 2011 na svetovnem cebelarskem kongresu v Buenos Airesu sprejel sklep, da je treba v okviru te mednarodne cebelarske organizacije ustanoviti komisijo za cebelarski tu­rizem, ki bo v svetu promovirala tovrstno turisticno dejavnost. Kot prva clanica je bila v komisijo spreje­ta Slovenija. 




















Anton Tomec, tajnik Cebelarske zveze Slovenije 
Foto: Marko Borko 
Foto: Bobo 
Cebelarska zveza Slovenije ima bogat fond knjižnega in revijalnega gradiva s podrocja cebelarstva. V stoletju svojega delovanja je CZS del tega knjižnega fonda pridobila od cebelarjev ali njihovih sorodnikov, ki so cebelarske knjige v za­sebni lasti podarjali svoji organizaciji, del jih je prido­bila z izmenjavo med izdajatelji cebelarske literature, del pa z njenim dokupom. Knjižno gradivo je bilo ves cas skrbno urejeno, šele po zgraditvi Cebelarskega centra Slovenije pa smo pridobili možnost, da smo v posebnem prostoru uredili ustrezno opremo za našo strokovno knjižnico. 

Na predlog Cebelarske zveze SA-ŠA smo našo knjižnico poimenovali po Janezu Golicniku, ki je leta 1792 prevedel v slovenski jezik in izdal Janšev »Popolni nauk za vse cebelarje«. Leta 2008 smo se s sredstvi iz Programa javne svetovalne službe v cebelarstvu lotili projekta »Cebelarska knjižnica Janeza Golicnika pri Cebelarski zvezi Slovenije«. 
Najprej smo uredili projektno dokumentaci­jo. Projektno nalogo, ki je opredeljevala ureditev in hrambo približno 3000 obstojecih enot knjižnega in revijalnega gradiva, opremo knjižnice ter možnosti za uporabo in delovanje knjižnice, je pripravila delovna skupina, v kateri so sodelovali prof. dr. Viktor Majdic, Franc Šivic in Anton Tomec, na podlagi tega pa je projektantka ga. Mateja Dekleva izdelala ureditveni nacrt knjižnice. Za izvajalca gradbenih in obrtniških del ter za dobavitelja opreme je bilo na podlagi javne­ga razpisa izbrano podjetje Lesnina inženiring, d. d., Ljubljana. 

Za »Cebelarsko knjižnico Janeza Golicnika pri Cebelarski zvezi Slovenije« je CZS namenila man-sardni prostor s površino 150 m2 v vzhodnem traktu Cebelarskega centra Slovenije. Prostor je bilo treba najprej gradbeno urediti, napeljati strojne in elektricne instalacije ter vgraditi strešna okna. Ogre-vanje prostora knjižnice in elektricne instalacije so vezani na sistem ogrevanja Cebelarskega centra Slovenije, v prostor pa sta vgrajeni tudi klimatska na­prava ter oprema za prezracevanje. 
V urejene prostore smo namestili knjižnicno opremo – zastekljene regale za približno 5000 knjižnih enot, ki knjižno gradivo varujejo pred prahom in odtujitvijo –, opremo za shranjevanje medijev z elektronskimi zapisi, opremo za zvocne ter slikovne predstavitve ter opremo za reproduciranje gradiv. 
V sodelovanju z Maticno knjižnico Kamnik smo pripravili nacrt postavitve gradiva, postavitvenih vr­stilcev UDK ter oznacevalnih napisov. »Cebelarsko knjižnico Janeza Golicnika pri Cebelarski zvezi Slo­venije« smo takoj vkljucili v vzajemno bazo COBISS, tako da je dostopna tudi prek elektronskih medijev. V to bazo je do zdaj vnesenih približno 3.500 enot gradiva, zagotovljena pa sta stalen dokup gradiv in izmenjava strokovnega revijalnega tiska, s katerim bogatimo fond naše knjižnice. Knjižnica je odprta vsak delovni cetrtek od 13. do 17. ure. Za zdaj ima knjižnica predvsem citalniški in študijski znacaj, nacrtujemo pa, da bomo v prihodnje knjižna gradi­va tudi izposojali. 
Cebelarsko knjižnico Janeza Golicnika smo slo­vesno odprli 10. oktobra 2008, ob tej priložnosti pa smo se spomnili tudi 110-letnice nepretrgane­ga izhajanja Slovenskega cebelarja, izšel pa je tudi Cebelarski terminološki slovar. V letu 2009 je našo knjižnico obiskal predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. 
V naši knjižnici med drugim hranimo tudi vse let-nike Slovenskega cebelarja in še vrsto drugih ime­nitnih strokovnih cebelarskih knjig, med katerimi so nekatere pravi knjižni biseri. Po dosegljivih podatkih sodi Cebelarska knjižnica Janeza Golicnika med prvih pet specialnih cebelarskih knjižnic in na to smo upraviceno lahko ponosni. Cebelarska knjižnica Janeza Golicnika je dosegljiva na www.czs.si/ knjiznica.php ter na spletni strani COBISS (cobiss. izum.si > COBISS > specialne knjižnice, drugo > Cebelarska zveza Slovenije, Lukovica). 




Ida Gnilšak, kustosinja v Cebelarskem muzeju v Radovljici 
Poslanstvo Cebelarskega muzeja v Radovljici je skrb za cebelarsko kulturno dedišcino. Muzej zbira gradivo, ga hrani, varuje, preucuje, predstavlja in popularizira. 
Po veliki prenovi muzeja leta 1973, ob 200. obletnici smrti Antona Janše, se je leta 1995 z obnavljanjem prostorov zacela druga prenova. V naslednjih dveh letih je bila zbirka dopolnjena s predstavitvijo tipicnega cebelnjaka v naravni ve­likosti, sodobnega cebelarskega orodja in popisom cebelarjevih opravil. Prenovljen je bil tudi vstopni prostor, ki je bil prvotno uvodni del zbirke, tako da je postal sprejemni prostor za obiskovalce in muze­jska trgovina. 
Leta 2000 je bila odprta prenovljena in dopol­njena stalna razstava. Zbirka je dobila novo vse­binsko zasnovo, v okviru katere so poudarjene predstavitve »kranjske cebele«, panjskih koncnic ter pomembnih cebelarjev in cebelarskih piscev. 
Stalno razstavo dopolnjuje potujoca raz­stava panjskih koncnic, s katero Cebelarski muzej domaco in tujo javnost seznanja z bogato tradicijo in posebnostjo slovenskega cebelarstva. 
Med pomembnejšimi so bila gostovanja razstave v Nemciji (Bavarski nacionalni muzej /Bayerisches Nationalmuseum v Münchnu leta 1991 ter v muzeju, ki se ukvarja z zgodovino kmetijstva v Berlinu leta 2000), Belgiji (Bruselj, Palaca Evropskega parla­menta leta 2001 ter v okviru spremljajocega pro-grama slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije leta 2008, prav tako v Bruslju), na Danskem (odprtja v muzeju z manjšo cebelarsko zbirko v kraju Randers pri Ärhusu leta 2002 se je udeležil Asger Joergenson, takratni predsednik APIMONDIE), Irskem (v kraju Limerick, ki je bil leta 2004 gostitelj Slovenije kot nove clanice Evropske unije) in v Fran­ciji (Pariz leta 2007, razstava je bila precej odmevna med francoskimi cebelarji). 

Z obcasnimi priložnostnimi razstavami, ki jih spremljajo zgibanke s krajšimi pojasnjevalnimi besedili, muzej dopolnjuje vedenje o cebelarstvu in spodbuja zanimanje zanj. Na obcasnih razsta­vah so bili prikazani npr. slovenski cebelnjaki, sim-bolika cebele in svecarska obrt na Slovenskem. Sodelovanje z okoliškim vrtcem je sklenila razstava izdelkov otrok, ki so vse leto spoznavali cebelo in se srecevali s cebelarjem. Zahtevnejšim obiskoval­cem so namenjene specializirane razstave, kakršna je bila npr. predstavitev magistrske naloge o razis­kovanju barv na panjskih koncnicah. Zadnja leta so bila predstavljena cebelarska društva posameznih regij (leta 2003 domace cebelarsko društvo na raz­stavi »120 let Cebelarskega društva Radovljica«, 2004 je sledila razstava »O cebelarskih društvih na Štajerskem. Cebelarji in društva v prvih desetletjih«, 2005 razstavi »O cebelarjih in cebelarskih društvih na Notranjskem« in »Ob 40-letnici Plemenilne post-

Foto: Miran Kambic 
aje Anton Janša pod Zelenico«, 2006 »O cebelarjih in cebelarskih društvih na Goriškem in Tolminskem« in 2008 »Cebelarstvo na Dolenjskem« v sodelovanju z Dolenjskim muzejem iz Novega mesta). 
K popularizaciji cebelarstva in cebelarske dedišcine sodi tudi objavljanje strokovnih besedil. V zvezi s tem velja omeniti zbornik Kranjska cebela, ki ga je Cebelarski muzej izdal ob mednarodnem cebelarskem kongresu Apimondie.1 
Zbornik je zbir poljudnostrokovnih prispevkov 

o slovenskem cebelarstvu in cebelarski dedišcini. Vec clankov, ki so jih napisali slovenski cebelarski strokovnjaki, se navezuje na cebelo, cebelarjenje in cebelje pridelke. Preostala besedila seznanjajo bralca z znacilnostmi in posebnostmi cebelarstva v Sloveniji ter z njim povezano bogato tradicijo. 
Ob gostovanju razstave panjskih koncnic v Parizu je izšel poseben katalog.2 V slikovno bogati publikaciji, z besedilom v slovenskem, angleškem in francoskem jeziku, so objavljene fotografije pa­
1 Kranjska cebela. Tradicija in dedišcina v sodob­nem cebelarstvu na Slovenskem. The Carniolan bee. Tradi­tion and heritage in modern beekeeping in Slovenia (ur. Ida Gnilšak), Radovljica 2003. 
2 Ida Gnilšak: Poslikane panjske koncnice. Iz zbirke Cebelarskega muzeja v Radovljici/ Painted beehive panels. From the collection of the Museum of Apiculture in Radovlji-ca/ Les frontons de ruche peintes. De la collection du Musée apicole de Radovljica, Radovljica 2007. 

njskih koncnic, izbranih iz stalne in potujoce raz-stave Cebelarskega muzeja. 
Najmlajšim je namenjena knjiga o cebelici Medki. Ilustrator Marjan Mancek je leta 1992 narisal 20 ilu­stracij o cebeljih opravilih. Te so bile obcasno raz­stavljene kot dopolnilo biološke sobe. Leta 1997 so bile izdane v knjigi z dodanimi razlagami cebelarskih izrazov, leta 2005 pa je knjiga izšla še v angleškem jeziku.3 
Muzej hrani originalni rokopis potujocega cebelarskega ucitelja Ivana Jurancica iz leta 1888. Izdelan je bil prepis, ki je leta 2004 izšel v sode­lovanju s Cebelarsko zvezo Slovenije.4 Tako je širša javnost dobila vpogled v Jurancicevo delo, ki izka­zuje avtorjevo dobro poznavanje cebelarstva v tistem casu. 
Dvajsetletno obdobje muzej koncuje s pri­pravo na širitev muzeja. Stalna razstava bo do-polnjena z novo pridobljenim gradivom in dodatnimi cebelarskimi temami, novi vecnamenski prostor, ki bo namenjen za predavanja, delavnice in strokovna srecanja, pa bo oživil muzej. 


3 Marjan Mancek, Iz dnevnika cebelice Medke, Ra-dovljica 1997; Marjan Mancek, From Hunny-Bee’s Diary, Ra-dovljica 2005. 
4 Cebeloreja. Kratek in lahkoumeven navod k umnemu cebelarstvu (ur. Ida Gnilšak), Radovljica 2004. 

Marko Borko,  vodja izobraževanja in usposabljanja 
Od leta 1991–2011 je Cebelarska zveza Slove­nije (do leta 1996 imenovana še Zveza cebelarskih društev Slovenije) izdala vecje število publikacij. V nadaljevanju navajamo seznam izdane literature v založništvu Cebelarske zveze Slovenije v minulih dveh desetletjih, in sicer po letnicah izdaje ter po abecednem vrstnem redu avtorjev. V seznamu ne navajamo številnih publikacij cebelarskih društev ter obmocnih cebelarskih zvez, ki so sicer clani Cebelarske zveze Slovenije. V seznamu tudi ne na­vajamo izdanih razglednic, letakov, plakatov ter zgi-bank, ki jih je v tem obdobju izšlo kar nekaj. 
1991 
/ 

1992 
/ 

1993 
/ 

1994 Skok, M., et. al. (1994): Zbornik referatov – Re-publiški cebelarski seminar. Ljubljana: Zveza cebelarskih društev Slovenije. 
1995 Mihelic, J., ur. (1995): Zbornik referatov XVIII. po­sveta cebelarjev v Polju pri Ljubljani, 11. febru­arja 1995. Ljubljana: Zveza cebelarskih društev za Slovenijo. 
1996 Mihelic, J., ur. (1996): Zbornik referatov XIX. po­sveta cebelarjev v Polju pri Ljubljani leta 1996. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
1997 Mihelic, J., ur. (1997): Zbornik referatov XX. po­sveta cebelarjev v Celju leta 1997. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
1998 Mihelic, J., in J. Božic, ur. (1998): Zbornik preda­vanj XXI. državnega cebelarskega seminar-ja, Celje 1998. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. Mlaker - Šumenjak, M. (1998): Cebela se pred­stavi: ucbenik z delovnimi nalogami za cebe­larske krožkarje. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
1999 Cebelarska zveza Slovenije (1999): Prvi cebelarski mojstri: spominski almanah cebelarskih moj­strov: izobraževanje od 26. 2. 1999 do 18. 12. 1999. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. Golob, T. (1999): Pridelava in kontrola medu v okviru kolektivne blagovne znamke za sloven-ski med. Ljubljana: Cebelarska zveza Sloveni­je, Komisija za blagovno znamko: Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo, Katedra za vre­dnotenje živil. Mihelic, J., in J. Božic, ur. (1999): Zbornik preda­vanj XXII. državnega cebelarskega seminar-ja, Celje 1999. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
2000 Mihelic, J., ur. (2000): Zbornik predavanj XXIII. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2000. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
2001 Mihelic, J., ur. (2001): Zbornik predavanj XXIV. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2001. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
2002 Jenko - Rogelj, M., et al. (2002): Cebelarski pri­rocnik Cebelarske zveze Slovenije. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Mihelic, J., ur. (2002): Bilten Cebelarskega cen­tra Slovenije. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Mihelic, J., ur. (2002): Zbornik predavanj XXV. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2002. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
Mlaker - Šumenjak, M. (2002): Cebela se predsta-
vi : ucbenik z delovnimi nalogami za ljubitelje cebel. Ljubljana: Cebelarska zveza Slovenije. 
2003 Gregori, J., J. Poklukar, J. Mihelic (2003): Kranjska cebela (Apis mellifera carnica) v Sloveniji. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Gregori, J., J. Poklukar, J. Mihelic (2003): The Car-niolan bee (Apis mellifera carnica) in Slovenia. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Mihelic, J., ur. (2003): Zbornik predavanj XXVI. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2003. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Poklukar, J., ur. (2003): Proceedings of the XXXVI­II Congress APIMONDIA, Ljubljana 2003 / XXXVIIIth Apimondia International Apicultural Congress, Ljubljana, Slovenia, August 24–29 2003. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
2004 Gregori, J., J. Poklukar, J. Mihelic (2004): L'abeille carniolienne (Apis mellifera carnica) de Slo­vénie. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Janša, A. (2004): Popolni nauk za vse cebelarje (priredil Franc Prezelj). Brdo pri Lukovici: Cebe­larska zveza Slovenije. Jurancic, I. (2004): Cebeloreja: kratek in lahkou­meven navod k umnemu cebelarstvu po naj­novejih pravilih in skušnjah s posebnim ozi­rom na Dzierzonove panje in njegova vodila: s 50 dodanimi podobami. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije; Radovljica: MRO 
– Cebelarski muzej; Maribor: Cebelarska zveza društev; Ptuj: Cebelarska zveza. 
Meglic, M. (2004): Cebelji pridelki – pridobivanje in trženje. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Mihelic, J., ur. (2004): Zbornik predavanj XXVII. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2004. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. 
Nikoloski, T., P. Ribic (2004): Zelišcno-cebelarska ucna pot: predstavitev vrta medovitih rastlin. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Poklukar, J., et al. (2004): Razvoj slovenskega ce­belarstva: smernice za obdobje 2004–2009. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Šivic, F., in J. Zupan (2004): Obujeni spomin: ob 
220. obletnici smrti Petra Pavla Glavarja. Lu-kovica: Cebelarska zveza Slovenije. 
2005 Mihelic, J., ur. (2005): Zbornik referatov XXVIII. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2005. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. 

2006 Grebenšek, A., et al. (2006): Šola cebelarjenja An­ton Janša pri Cebelarski zvezi Slovenije Brdo pri Lukovici: zbornik strokovnih podlag in do-kumentov. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Meglic, M. (2006): Program usposabljanja cebe­larjev na podrocju zatiranja varoje: gradivo za cebelarje: I. del: Seminar. Lukovica: Cebelar-ska zveza Slovenije. Mihelic, J., ur. (2006): Zbornik predavanj XXIX. državnega cebelarskega seminarja, Celje 2006. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Veljanovski Geremia, V., et al. (2006): Smernice dobrih higienskih navad v cebelarstvu na na-celih sistema HACCP. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. 
2007 Cebelarska zveza Slovenije (2007): Cebelica, moja prijateljica. Lukovica: Cebelarska zveza Slove­nije, Cebelarska svetovalna služba. Gregori, J., ur. (2007): Slovenija – domovina kranj­ske cebele: Vzrejno delo in vzrejevalci. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije, Cebe­larska svetovalna služba. Meglic, M. (2007): Program usposabljanja ce­belarjev na podrocju zatiranja varoje: gradi­vo za cebelarje. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Meglic, M., V. Auguštin (2007): Varoja, cebela, cebelar. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Mihelic, J., ur. (2007): Zbornik XXX. državnega cebelarskega posveta, Celje, 17. in 18. marec 2007. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Šivic, F., ur. (2007): Domovina odlicnih cebelarjev: Cebelarske turisticne poti. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
2008 Auguštin, V., ur. (2008): Cebelarski dnevnik: dnev­nik veterinarskih posegov. Cebelarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu Auguštin, V., ur. (2008): Cebelarski zbornik, Celje, 2008. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije. Bokal, L., ur. (2008): Cebelarski terminološki slo-var. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije, Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Cebelarska zveza Slovenije (2008): S cebelo do medu [videoposnetek]. Brdo pri Lukovici: Ce­belarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služ­ba v cebelarstvu. 
Gregori, J., ur. (2008): La Slovénie - pays de l'abeille carniolienne: Élevage et éleveurs. Lu-kovica: Cebelarska zveza Slovenije, Cebelarska svetovalna služba. 
Gregori, J., ur. (2008): Slovenia: the homeland of the Carniolan bee: selective breeding and breeders. Lukovica: Cebelarska zveza Sloveni­je, Cebelarska svetovalna služba. 
Gregori, J., ur. (2008): Slowenien – Heimat der Krainer Biene: Zuchtarbeit und Züchter. Luko­vica: Cebelarska zveza Slovenije, Cebelarska svetovalna služba. 
Kandolf, A., et al. (2008): Cvetni prah. Brdo pri Lu-kovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Kandolf, A., et al. (2008): Med – znacilnosti slo­venskega medu. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Magdic, T., ur. (2008): Cebelica, moja prijateljica. Medeni zajtrk v vrtcih: zbornik vtisov dobro­delno-izobraževalne akcije En dan za zajtrk med slovenskih cebelarjev v naših vrtcih. Lu-kovica: Cebelarska zveza Slovenije, Cebelarska svetovalna služba. 
Šivic, F. (2008): Cebelarstvo [videoposnetek], Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Zdešar, P., ur. (2008): Slovensko cebelarstvo v tretje tisocletje I. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Zupancic, M., et al. (2008): Ekološko cebelarjenje. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 

2009 Auguštin, V., ur. (2009): Cebelarski zbornik, Celje, 2009. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu. Borko, M., ur. (2009): Peter Pavel Glavar: zbor­nik prispevkov s Simpozija Grm Novo mesto 2009. Lukovica: Cebelarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu. Božic, J. (2009): Recepture izdelkov iz cebeljih pridelkov: pridelava in priprava osnovnih suro­vin, priprava polizdelkov, predstavitev priprave posameznih izdelkov. Brdo pri Lukovici: Cebe­larska zveza Slovenije. Cebelarska zveza Slovenije (2009): 1. cebelarski simpozij, Brdo pri Lukovici, 28. 2. 2009 [vi­deoposnetek]. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Cebelarska zveza Slovenije (2009): Varoja [vide-oposnetek]. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu. Košir Kropivšek, A., et al. (2009): Cebela: ustvar­jalne ideje. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Lilek, N., ur. (2009): Propolis. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
2010 Auguštin, V., ur. (2010): Cebelarski zbornik, Celje, 2010. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slo­venije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu. Auguštin, V., et al. (2010): Pridelava in predelava voska. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Božic, J., ur. (2010): Programme and the book of abstracts / 3rd Apimondia International Fo­rum on Apitherapy and 2nd Apimondia Inter­national Forum on Apiquality, September 28– October 2, 2010, Ljubljana, Maribor, Bled, Lipica, Dolenjske Toplice. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Cebelarska zveza Slovenije (2010): With bees to honey [videoposnetek]. Brdo pri Lukovici: Ce­belarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služ­ba v cebelarstvu. Grad, J., et al., (2010): Pomembni in ogroženi opraševalci: Cmrlji v Sloveniji. Brdo pri Luko­vici: Cebelarska zveza Slovenije. Juvanec, B. (2010): Slovenski cebelnjak. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Senic, L., in P. Kozmus, ur. (2010): Zbornik povzet­kov / 1. mednarodna konferenca cebelarskih organizacij, Laško, Slovenija, 27. september 2010. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Urh, M. (2010): Moj panj pred 100 leti in danes: zbornik. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
2011 Auguštin, V., ur. (2011): Cebelarski zbornik, Celje, 2011. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slo­venije, Javna svetovalna služba v cebelarstvu. Gregori, J., ur. (2011): Obstoja pa ena pridna in utrjena cebela, taka je kranjska. Brdo pri Luko­vici: Cebelarska zveza Slovenije. Mlaker - Šumenjak, M. (2011): Cebela se predsta-
vi. Ucbenik za ljubitelje cebel. Brdo pri Lukovi­
ci: Cebelarska zveza Slovenije. Mlaker - Šumenjak, M. (2011): Cebela se predsta-
vi. Delovni zvezek za ljubitelje cebel. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Noc, B., A. Kandolf (2011): Tehnološki nasveti za pridobivanje varnega in kakovostnega medu ter oznacevanje medu. Brdo pri Lukovici: Ce­belarska zveza Slovenije. 
Ribic, I., J. Potrebuješ (2011): Kranjska sivka [vi­deoposnetek]. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 
Skupina avtorjev (2011): Brez cebel ni življenja: po­sadi rožo za cebelo. Brdo pri Lukovici: Cebe­larska zveza Slovenije. 
Zdešar, P., ur. (2011): Slovensko cebelarstvo v tre­tje tisocletje II. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. 

Vir: http://www.cobiss.si/, pregledano 7. 12. 2011. 




Varoja, cebela, cebelar 


Cebela se predstavi Smernice dobrih higienskih Ekološko cebelarjenje navad v cebelarstvu na nacelih sistema HACCP 

medu 

Pridelava in predelava voska Slovenski cebelnjak Obstoja pa ena pridna in utrjena cebela, taka je kranjska 


Glasilo Slovenski cebelar je ustanovilo Slovensko cebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko leta 1898. Izdaja ga Cebelarska zveza Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 Lukovica. 
Spletne strani CZS: www.czs.si. Slovenski cebelar: www.czs.si/slovenskicebelar.php. Opazovalno-napovedovalna služba: www.czs.si/Napoved/napoved_medenja.php. Avtomatski odzivnik za paše – tel.: (01) 729 61 20. Cebelarska knjižnica Janeza Golicnika: vsak delovni cetrtek med 13. in 17. uro, www.czs.si/knjiznica.php. Ohranimo cebele: www.ohranimo-cebele.si. Sklad za ohranitev kranjske cebele: www.czs.si/sklad.php. Spletna trgovina CZS: www.czs.si/eshop/index.php. 
Kontaktni podatki Cebelarske zveze Slovenije: tajništvo: (01) 729 61 00, faks: (01) 729 61 32, uredništvo (01) 729 61 14, Anton Tomec, tajnik: (01) 729 61 02, anton.tomec@czs.si, Barbara Dimc, poslovna sekretarka: 041 370 409, info@czs.si, Boštjan Noc, predsednik: 040 436 512, nocb@czs.si, Jure Justinek, vodja ONS: 041 644 217, jure.justinek@czs.si, urednik Marko Borko: 051 637 204, marko.borko@czs.si. 
Kontaktni podatki Javne svetovalne službe v cebelarstvu: Lidija Senic, vodja službe: 040 436 515, lidija.senic@czs.si, Vlado Auguštin, spec. za tehnologijo: 040 436 516, vlado.augustin@czs.si, Tanja Magdic, spec. za ekonomiko: 040 436 513, tanja.magdic@czs.si, Andreja Kandolf, spec. za zagotavljanje varne hrane: 040 436 514, andreja.kandolf@czs.si, Nataša Lilek, spec. za zagotavljanje varne hrane: 040 436 519, natasa.lilek@czs.si, Tomaž Samec, spec. za zagotavljanje varne hrane: 040 436 517, tomaz.samec@czs.si, Nataša Klemencic Štrukelj, administrativna delavka, (01) 729 61 24, 040 436 518, natasa. klemencic.strukelj@czs.si. 
Urednik: Marko Borko, univ. dipl. ped., lektorica: Nuša Radinja, prof. Transakcijski racun CZS: 02300-0013332083, maticna številka CZS: 5141729, ID za DDV: SI 81079435, šifra dejavnosti: 94.120. Priprava za tisk in tisk: Littera Picta, d. o. o., Barletova cesta 4, 1215 Medvode Naklada: 7100, Tiskano: 20. 12. 2011 Glasilo Slovenski cebelar, ki ga izdaja Cebelarska zveza Slovenije s sedežem na Brdu pri Lukovici, je vpisano v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo 
RS, pod zaporedno številko 585. Izdaja Slovenskega cebelarja je delno financirana iz sredstev Javne svetovalne službe v cebelarstvu.