Letnik V. §# 5. in 6. Posamezne številke se dobivajo, ¡Se jih kaj ostane, po 15 kr. v adininistraciji „Za vodo“ hiš.-št. 250 v drugem nadstropji pa nlice. KH**»ib Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo. ako se zasači, ostro kaznovat, r^ai—»==■-■ — Dobrota ponemčevanja šol. V nekem kraju na Slovenskem je učitelj, nekoliko bojazljive narave, kakor jih je več, kteri se posebno rad šolskim nadzornikom prikupuje, Uči otroke, kolikor ve in more, se ve da le slovenski, ker kmečki deci okorna nemščina ne gre nikakor v glavo. Nekega dne zve, da ga ima doleteti čast šolskega ogledovanja po šolskem nadzorniku, kteri pa je, kakor zdaj, žalibog, skoro vsi, nemškutar. Učitelj je v veliki zadregi, ker spozna, da se njegova šola z nemščino ne bo mogla nikakor odlikovati. Brez tega si pa ne upa doseči pohvale šolskega nadzornika. V tej zadregi mu šine neka misel v glavo. Pokliče nekoliko najboljših učencev k sebi in jim jame, kolikor mu je v naglici mogoče, ubijati nemške besede v glavo. Naj-pnležnejše se mu zdi, ako jih nauči nemških imen domačih živali, orodja, župana, učitelja itd. Zapiše in trobi jim toraj: „Konj — Ross, vol — Ochs, osel — Esel, učitelj — Lehrer, šolski nadzornik — Schulaufseher, župan — Bürgermeister, boštrun — Schöps, srenjsM svetovalec — Gemeinderath, palica — Stock, denar — Geld, itd. . . Otroci, Id teh besed še niso nikdar slišali, jamejo se jih učiti, da jih skoro glava boli, učitelj jih izprašuje in spozna, da se bo za silo že mogel pobahati z njihovim znanjem nemščine. „ Odločeni dan pride in šolski nadzornik se pripelje, se ye da na deželne stroške. Skušnja predmetov v slovenskem jeziku kaže lep napredek, otroci se dobro odlikujejo. Nadzornik reče proti koncu skušnje: . „Gospod učitelj, kar se tiče poduka v slovenskem jeziku, ne bom ničesar rekel. Vidi se, da otroci store, kar morejo, in Vi tudi. Toda glavna stvar je nemščina. Nadjam se, da tudi Vi previdite, kako važna je nemščina že za vsacega kmeta, nemški jezik je jezik olikanih narodov. Zarad tega poskusimo, koliko so otroci v nemščini napredovali.“ „Da, da, gospod nadzornik“, reče do tal sklonjen učitelj, „to previdim in sem svoje učence vadil, kar mi je bilo mogoče, tudi v nemščini. Dovolite mi, visoko Častiti gospod nadzornik, da jaz stavim nekoliko vprašanj. Do zdaj učili so se otroci le glavna imena njim znanih stvari, osob in živali. N. pr. Janez, povej mi, kako se pravi po nemški „konj“ ? „Ross“, se odreže fantič dokaj pogumno. „Dobro, le naprej,“ pravi šolski nadzornik zadovoljnega obraza. „Jože, povej ti, kako se pravi po nemški „osel“, vprašuje učitelj dalje. „Ochs“, zakriči fantič na ves glas. „Oho!“ pristavi učitelj prestrašen, „si se zmotil. Povej ti, France!“ France: Osel se pravi — se pravi — Jože: Že vem, — se pravi „Schöps". Učitelj: Ni res, kaj se pravi „Schöps“ po slovenski, povej ti Tine! Tine: „Schöps“ se pravi — pravi — „župan“. Učitelj (se praska za ušesi). Butec ti! Ni res! Si že pozabil. Kaj se pravi „Schöps“, veš ti, Jaka? Jaka: Se pravi „učitelj“. (Nadzornik se smeje.) Učitelj: Ni prav! Kaj se pravi „učitelj“ po nemški? Veš ti, Tone? Tone: „Ochs“ — ne „Ochs“ se pravi „župan“. Učitelj (si briše potni obraz). Gospod nadzornik, vidite, otroci niso navajeni časti, da bi jih poslušal visok gospod Vaše vrste, zato so vsi zmešani, nobeden ne ve, pri čem da je. Prašal bom le še enega, kteri je dozdaj prekosil vse druge. (Učencem.) Danes ste vse pozabili. Vendar ti, Matijček, ki si dozdaj vselej največ vedel, menda nisi vsega pozabil. Dobro jne poslušaj in razumi: Ta gospod so gospod šolski nadzornik. Kako se imenuje „šolski nadzornik“ po nemški? Matij ček: Šolski nadzornik se pravi — še pravi — Učitelj: No, no, le pomisli, saj si se učil: beseda se začne z — \ - , v Matij ček: Aha, že vem. „Šolski nadzornik“ je—je— Nadzornik: No, no, ne boj se, le izgovori, šolski nadzornik je — Mati j ček: „Esel“. Komaj je deček izgovoril te besede, pobere nadzornik klobuk in sebe iz šole ter se odpelje. Učitelj pa še do danes pričakuje njegove pohvale. Ali se je to pripetilo šolskemu nadzorniku g. Piskru, tega ne vemo na tanjko, mogoče bi bilo. Krišpin Krišpovič. Kajti kdor ne živi ; tj e v en dan, marveč, opazuje 'svet kolikor od zgodovinske, toliko od modroslovskeIstrani, bo spoznal in se spominjal, da so se najvažnejše dogodbe obhajale s pojedinami. Zategavoljo je prav za prav vsaka reŠ, vsaka' dogodba še le potem važna, vsaka naprava — bodi-si postava ali sklep kacega društva — še le potem veljavna, ko se je pristojno obhajala s pojedino, pri kteri se je vsaj polovico jedcev in pivcev vpijanilo. Kaj bi bila -- da preidem na sedajni čas — na priliko glasovita voliln‘a reforma, ako bi je ne bili obhajali naši „pijontari“ in nemškutarji s slovesno pojedino v kazini? Nič, prav nič, še toliko ne, kolikor n. pr. znameniti §. 19 v našem državnem , zakoniku, Tedaj je pri vsaki novi naredbi, vsaki potrjeni postavi treba, da jo obhajajo naši nemškutarji s pojedino, pri kteri se jih zbere, , kolikor jih morejo skup zbobnati, gori od predsednika Auersperga noter do „štamcaija“ Tomana doli. Nego pri taki pojedini ni to, kar se jč in pije, poglavitna reč, — da-si brez vina ni prave naudušenosti niti pri Auerspergu, niti pri Tomanu —„marveč to, kar take pojedine tistih nemškutarjev še le prav zabeli, to so govori in napitnice, ktere se,/sprožijo, kedar jame želodec molčati ali pa vinski duh rojiti po možganih. Dan današnji, v dobi jezikovanja ali jezični dobi, pa hoče vsak govoriti in ne gleda se toliko na to, kaj govori, kolikor na to, da govori. Ampak toliko, kolikor se govori pri .znanih zborih nemškutarjev, se- ne govori nikjer, še. celo tam ne, kjer se snide po dvajset starih, jezičnih, opravljivih bab. Zatoraj ni mogoče vsega zapisati, kar se govori, samo nekaj bom omenil, kar mi je bilo . pri teh govorih vendar-le všeč.- Prvič govor gosp. Koreljna Wurzbacha. Mož je opravljal Hohenwartha, prav za prav njegovo dobo, daje bila strašno slaba, nasprotno Auerspergovemu ministerstvu, ktero je po besedah gospoda Koreljna izvrstno. In zakaj je bilo Hohenwarthovo ministerstvo slabo? Gotovo zato, ker gosp. Koreljna ni odstavilo od kranjskega deželnega pred-sedništva. Zakaj pa je Auerspergovo ministerstvo tako iz-vanredno izvrstno? Gotovo zato, ker je gosp. Koreljna prekucnilo iz sedeža. Morda je to res, toda jaz na Koreljnovem mestu bi bil tako napitnico napravil rajši doma, kedar sem sam, kakor v takem kraju, kjer me kdo sliši in potem po časnikih raznaša besede. Drugič napitnica gosp. Goloba iz Šentjurja, in to v dvojnem, namreč v jezikoslovnem in zgodovinskim obziru. Ta slavni šentjurski Golob tare nemški jezik, da človeka, ki ga mora poslušati, ušesa, trebuh in glava boli, da se mu ždi, kakor bi slišal marširati polk kraljevih s palicami. Potlej je pa tudi napil gospodu grofu Thurnu radoljskemu, čes, da je Leonid špartanski, za kar naj se mu gospod Hi-jacint turnski sam zahvali, kajti Leonid je branil Termopile proti Perzijanom in padel v boji, gospod grof Thurn pa na Dunaj i v zbornici dolg čas prodaja in sicer po 10 gld., kteri se mu zato plačujejo na dan. Vrh tega Leonid ni bil grof, kar kaže popolno nevednost Golobovo v zgodovini špartanski, in se tudi ni boril za ustavo, marveč branil svojo deželo napada sovražnikov. Tudi ga niso poslali nemškutarji v boj, timveč Špartanci, ki so ljubili svojo domovino; dalje je bil gospod Leonid junak, kar pa gosp. grof Hijacint ni,, to se vidi, če si da pri krojaču obleko pomeriti. — In s takimi zgodovinskimi vednostmi se predrzne gospod Golob v Ljubljano priti in napijati grofu Thurnu? Naj si kupi rajši nemško slovnico in se doma uči nemščine, predao gre med nemškutarje obhajat nekaj, o "čemur misli, da je medeno žganje. Drugič naj si da Thurua namalati in potem ne bo nihče mislil, da . je Leonid špartanski. Na zdravje, gosp. Golob, „den Gott leben möge !“ " Tim manj pa Se more človek vbraniti čudenju, zakaj da nemški listi nič ne omenijo, govora gospoda „štamcarja“ ThOmana, tim več, ker je bil ta govor mu prišel iz najglo-bokejše globočine srca. Mož je namreč, ko se je bil že vsled mnogih napitnic naudtišil, v enomer trdil: „Kaj? Jaz naj govorim? Pri moji duši, da ne bom, pri moji duši.“ Glejte, tak govor je vreden, da pride1 z najdebelšimi črkami v „Tagblatt“, za to bi morala policija veliko bolj skrbeti, kakor za „Brenceljna“, kar pa vendar nikdar in nikomur koli branilo ne bo, da si vselej lahko tega „Brenceljna“ naroči, kedar koli in za kolikor časa koli se mu poljubiti dopade. Kaj gosp. Ahčin prepove. Slavni konfiskovalec Anton Ahčin je prepovedal to-le berilo pri „Sokolovskem večeru.“ Zanimivosti Ljubljane. „Beži mi Praga, Pesta se skri. Dunaj Ljubljani glihe nič ni“. Tako ali vsaj blizo tako je pel ali bi bil pel nek slovenski pesnik, Cegar ime sicer ni znano, ki pa še tudi ni bil zaprt. Omenjeni pesnik bil je jako navdušen častitelj bele Ljubljane, kar.se vidi iz' teh začetnih besedi njegove ode, ktera bo tistikrat izgotovljena,"kedar bona „narodnem domu“ vihrala zastava na zeleni smreki in bodo tesarji in zidarji „likof pili“. A ne samo omenjeni slavni -slovenski pesnik je bil vnet častitelj Ljubljane in to ne le, dokler je bila nedolžno bela, timveč tudi še po njenern;.propadu, ko .se je vdala nemškutarju; ampak tudi jaz sem bil in bom častitelj njen, dokler se me ne bo sramovala. In ker sem častitelj Ljubljane , občudujem, kakor zaljubljen dečko, vse, kar je na nji, še celo, kar se drugim zdi napaka, v mojih zaljubljenih oččh je kinč, prednost, lepa lastnost, znamenje popolnosti, toraj mi nihče, posebno zaljubljenih nihče, ne bo'zameril, da tako rad govorim o svoji Ljubljani ter jo slovim povsod, kjerkoli me kdo poslušati hoče. Dozdaj s to svojo manijo še nisem nikjer naletel, morda tudi pri vas ne bom, morda boste celo radi šli za mano, ako vas peljem nekoliko po svoji Ljubljani ter vam pokažem nektere zanimivosti, kterih vaše prozaično oko — ne zamerite mi izreka — dozdaj morda še ni zapazilo ali se vsaj pečalo ni ž njimi. Prva zanimivost v Ljubljani je, to ugane vsak, „rotovž“. A ne mislite, da zarad polne lune, ktera gleda iz stolpa, ali zarad kameleonovih barv; to vsak zapazi, tudi zanimivo hi. Pač pa je zanimiva nasprotna štacuna Krišpar-jeva, zlasti pred pustnim torkom, ko se ti v oknih smejajo naj lepše barve; ne da bi mislil!, da so v kaki zvezi z gospodi na'„rotovžu“, še manj pa, da so to slike, obrazi mestnih svetovalcev, ktere bi bil kak šaljiv fotograf iz nasprotnih okna'v rotovža zbornico na -svojo plašo vjel in potem v oknu kot reklamo za-se in za mestne očete razstavil. Fotografije mestnih očetov te larfe toraj gotovo niso, 'kajti manjka jim mnogo, m pr. ušes popolnoma. Od tega okna na desno za in pred tabo stoji sredi terga vodnjak s tremi prav lepimi podobami. Kakor iz rotovža modrost, teče iz tega visokega umotvora voda, in ako si ogleduješ figure tam pribite, obide te misel, kako Bi bilo, če bi bilo na priliko nekaj mestnih očetov pri vodnjaku na mostu kamnitnih figur, in če bi se namestu njih postavile kamnitne figure v mestno dvorano. Morda bi bilo bolje za Ljubljano, lepše gotovo ne. Dalje šetajoč obstojiš pred semeniščem, kjer se, ako si turnartega poguma, ustrašiš dveh čuvajev, o kterih boš, ker sta kamnitna in mrtva, mislil, da stražita nad varnostjo po mestu; ali čujeta nad tem, da se §. 19. pri nas natanko spolnuje. Na vsak način sta že mnogo skusila , to se jima vidi na čmernih obrazih; ni čuda, da se jezita, ker je gimnazija blizu in profesorji pogosto memo nju hodijo. ------- Zakaj je gosp. Anton Ahčin, policijski konfiskovaleC, to prepovedal ? Morda je bilo preslabo, mogoče, da bi bil dovolil, ako bi bilo to pisano malo bolj smešno in še bolj osoljeno. Sicer je pa gosp. Ahčin „pokrita rihta“, toraj se pri njemu nikdar natanjko ne ve, kaj je v skledi. Ta moj dinst pa ni nič kej fleten. Frava so že še voreng in frajndleh z menoj, gospod pa — pravijo jim doftar — niso nič kej, desglih so en gvavten Slobenar. Jest se ne zastopim dost na njih kšeft al dinst, samo tolk sem enkrat, k’ sem šla glih mem cimra in so ble duri odprte, slišala, de so nekej od enih ziceng govorili, morjo že bit per kakšni rihti kje. Pa se mi je vendar čudno zdel, koko so govorli. „Za pet goldinarjev ne grem v zicengo“, so rekli, „se muja ne plača. Zjdevet sto goldinarji na let in enem finfarjem za zicengo nobeden jud na Dunaj noče bit derehtar. če mi ne dajo cenerja za zicengo, pa ne bom več.“ Toko so govorili moj reŠpehtar, jest glih nisem zasto-pila, kakšne zicenge menjo, ali v gmejrat, al v lontag al pa kje druge. Jest sem s' forstelala, de imajo v teh zi-cengah Boh ve kolk dela in muje, de za finfar ne morjo sedet, ker več cajta zamude. Za koga de dobe devet sto al devet hundertarjov na let,, to frajlih jest ne zastopim. Morjo že tist kompanij grozen velik nucat. Kar na enkrat pa so perbučal dam, da jim je" skor sape zmankval in jim je blo lice rdeče koker pirh: Vržejo na postijo Mobuk in pravjo veseli: „Ti, ta stara“ ttoko pravjo fravi, desglih so še mlada), zdej smo pa že pertrucal, de dobomo za vsako sejo po en cenar. Dons boš šla pa ti, Špela, pa en firkelj, namest po en polč, za kosil.“’ ’ Od tistega cajta so pa toko rad hodil v zicengo, koker otroc po premoh al pa koker de b’ ne imel nič -druzga kšefta, koker same zicenge. In res so jih imel v enem mescu devet, toko de so persedel devet cenarjev. Kolk so pa te zicenge ta drugim nucale, tega jest ne vem, zato, ker tega nič ne zastopim, tud ne vem, kje so te zicenge. če bom drug bart kej več zvedla, bom pa še povedala, de boste vedli, kako se dandons godi. Po cajtengah kej tacga lohka ne zveste, zato k’ nekter gospodje velik špendirajo, de ne pride od njih nič slabga v cajtenge. Dandons so tud cajtenge že zlo sferderbane, toko de se dajo podkupit, de molče al pa še kakšenga sleparja al švindlarja pohvaljo, namest de b’ mu povedale, kar se mu šika. O, ni vse zlato, kar se glonca; desglih dnar velik premore, mojga jezika pa vendar ne bo v cugelnih držal, k’ ga še gospod Ahčin ne morjo. Zdej pa adijo, morbit bona spet drug bart kej povedala, kar po cajtengah ne zveste. % Rešpehtarjova kuharca. Veste, en cajt je že fletno, če je človek va-kant ali brez dinsta, dokler ima še kaj za po-nucat’, potlej pa, k’ more že kiklje in bertahe v ferzocengo nosit, de plača s tem, kar se gor dobi, koštenge za kvartir in špižengo, se začne ž njim glih toko godit, koker z našim rotovžam: de more na posodo jemat, če mu kdo kej posod. Zato sem s' pa mislila: „Boljš je en grabeč v rok, kakor en golob (pa ne šentjurski) na streh“ in sem se vdinjala per enem debelem gospod, k’ ne vem prov, kaj rsov- samo en strašno ferbežnast klobuk nosjo, koker de b1 bli kakšen Garbaldjanar. Krivoverstvo. Nek kmet, ki je vse vraže veroval, gre s svojim sosedom, kteri se je bil pa v šoli in po branji knjig in časnikov že nekoliko olikal, po noči iz trga domu. Bil je ravno večer, ko so se zvezde otrinjale. „Kedar se zvezde otrinjajo,“ prične kmetič, „se človeku vsaka želja spolni, ktero v tistem trenutka ima.“ Sosed trdi, da je. to vraža, kmetič, da ne. V tem hipu seotreni zopet zvezda. „Jaz želim, da bi mi vi IGO gld. podarili,“ reče sosed. „Če je res, da se vsaka želja spolni, se bo tudi moja.“ Kmetič ostrmi, premišljuje in reče: „Prav imate! To je vraža.“-. Je že vrag! To je vendar od žlodja! Ta Dežman, kteremu sem jaz blagovoljno prepustil županstvo, ljubljanskega mesta, je.dobil red železne krone ! Jaz ne vem, kako da mene ne vidijo, ki sem' se jim na Dunaji že tolikokrat pred nos nastavljal? Če nimajo očalov, jim jih bom jaz posodil. Čemu mi bo zdaj frak s tako velikim, a .praznim „knefengarjem“? Potlej pa ljudje pravijo,, da moja osobnost nič ne imponira, da-si se jako ošabno nosim! Kako vraga bo imponirala, če nimam nikakoršnega, tudi najbornejšega reda ne, če imam prša gola, kakor kak mladič brado! Dr. Jože Suppppan. * Slovenci, pozor! Volilna reforma je potrjena, tedaj je postala postava, vsled Mere se bodo odslej volili poslanci za državni zbor naravnost po volilcih in ne več, kakor do zdaj, po deželnih zborih. Toraj se prične nov način volitev, dežele bodo pošiljale svoje poslance naravnost na Dunaj, ne več prej Ljubljano, v Gradec, Celovec, Gorico, Trst, itd. Dobro! Toda s tem so tudi volilni kraji premenjeni, kar se bere v postavi, ktera je pa predolga, da bi jo „Brencelj“ razglašal , in tudi predolgočasna za-nj. Vendar je tudi njemu pomenljiva, kajti kdor s kakim blagom tržuje, zmeniti se mora za vse, kar se tiče njegove kupčije. „Brencelj“ pa že več let tržuje s poslanci in ker jih more le pri volitvah spečati, se mora brigati za vse, kar se tiče volitev. Da-siravno ta njegova kupčija nič kaj ne gre, ker speča pri volitvah jako malo svojih poslancev, vendar ne more popustiti te kupčije, tim manj, ker je z blagom jako dobro založen. Lansko leto je dobil zopet nekaj novega, toraj si vsak lahko zbere, kar hoče. In zbere naj si vsak, nihče naj ne pride iz radovednosti. „Brencelj“ je v zvezi s tistim centralnim volilnim odborom, ki se je na tihem tik pred slavno pojedino v kazini sestavil iz samih „c. k.“ in druzih nemškutarjev od Auersperga do šentjurskega „Govofa“. Na to zvezo je ravno tako ponosen, kakor Dežman na svojo krono, ta zveza mu daje moč in predrznost, da stopi tudi letos, še predno so razpisane nove volitve, pred Vas s svojo krošnjo. V tej krošnji je vse, kar je nove nemčursko-liberalne vere, ne enega pravega Slovenca ni med to robo. Saj veste, da zdaj na vlada ne mara nikakor Slovencev, kakoršni so zdaj postali, v državnem zboru, da hoče imeti same korenjake in „Govofove“ Leonide, kakor je grof Thurn, krog sebe na Dunaji. In takih „Leonidov“ ima „Brencelj“ kar na cente, tudi niso tako trdoglavni in trmasti, kakor je bil spartanski, ki se je dal za domovino ubiti; marveč ne eden tih bi se ne dal ubiti, rajši postane „Verwaltungsrath“ ali kaj dru-zega z veliko, še preveliko plačo. V tem obziru so „Bren-celjnovi“ „Leonidi“ vsi drugačni; uni se ni ustrašil 100.000 Perzijanov, ti pa se ne ustrašijo 1,000.000 — toda ne Per-zijanov, marveč goldinarjev; vtaknejo jih v žep, če bi jih še več bilo in v senci bankovcev, dobrih delnic in obligaciji se najrajši bojujejo, ter ne pobegnejo, če dežuje — rede in zlate križice; celo na ministerske stole bi zlezli, — vse za nemškutarijo, ustavo in žep, In takih mož bi „Brencelj“ ne spečal? Ni ga strah, marveč boji se, da bi mu jih prekmalu ne zmanjkalo. Vendar jih.danes še noče imenovati in razstaviti, le toliko pove, da bodo tisti, ktere Vam bo nemčurski centralni volilni odbor v Ljubljani sam, ali pa po svojih podružnicah priporočal in ponujal. Le po tistih sezite, bodo že pravi, po slovenskih odborih priporočane pa pri miru pustite, že zarad tega, da sedanjemu ministerstvu vstrežete. To si zapomnite in — pozor! Čudno, pa resnično. Grof Andr assy bilje že k smerti obsojen, zdaj pa je avstrijski minister vnanjih zadev, naslednik Beusta. Zemialkovski je bil k smerti, pozneje na 10 let v težko ječo obsojen in zdaj je poljski minister. Škoda, da je bil „Brencelj“ obsojen le na dva meseca zapora in ne k smerti, sicer bi se smel nadjati, da bo tudi on gotovo še kedaj minister. Dežman je dobil red. Pred kratkem še se je Dežman nekje bahal, da še nima nobenega reda. Revež zdaj tega ne bo mogel več, kajti tudi on je zdaj med zaznamovanimi, lice se mu ne lesketa več v žaru nedolžnosti, je že „cahnan“. Ko je počila ta novica po Ljubljani, frči „Brencelj“ okrog svojih znancev, da bi slišal, kaj bodo k temu rekli ali mislili, kajti „Brencelj“ spozna in vidi tudi misli svojih znancev ali „Štempiharjev“. In tako je zvedel, kar tukaj poda svojim prijateljem v zmedeni vrsti. Tu je, berite! * it Hm! Le red železne krone je dobil Korelj. Ni vredno, da bi se človek jezil. Meni ga gotovo zato niso dali, ker sem že vitez in so mi kaj več namenili. Kedar bom jaz kaj dobil, bo to poklic moje osebe v ministerstvo, kar več nese, kokor borni križec. Kaltenegger, vitez. * * * To je čudno! Jaz sem sam bil na Dunaji, toraj so ministri lahko videli, da so moja prša še gola in vendar meni niso nič poslali, če dobim kak red, obljubim, da se bom piškam in puranom čisto odpovedal. Podboj kostanjevški. * * * „Strela iz neba zadene najviše hribe“, pravi star rimski pregovor. Od redov to ne velja, drugače bi bila priletela železna krona na moj, ne na Dežmanov frak. Kako, da mene ne vidijo? Ali se jim morda še ne silim dosti? Auersperg, predsednik. * it it To ni prav! Jaz bi bil zaslužil red, ne Dežman. Kdo je več slovenskih listov konfisciral, jaz ali Dežman? Ahčin, konfiskovalec. it it it Nazadnje bom še jest kakšen vorden dobiv, zato k’sem gun dan v tajč kazino v Ibljan’ toko rogomenten govoru. Lejte s’no, čvovk rata imeniten, koker le po tajč usta odprd. Bote vidli, de ne bo dovg, pa bo tud men en vorden iz neba padu. Govof iz Šenčurja. * * * Hm! Dežman misli, Bog ve kaj je, ko je dobil red železne krone. Jaz ga pa še nočem ne. Pisker. it