------    216    -----
Zgodovinsko berilo.
Obrazi iz zgodovine slovanske.
Peter veliki, ruski car in osnovatelj sile ruskega
carstva.
(1672—1725 po Kr.)
Na neizmernem prostoru od uralskih bregov pa do reke Visle in od belega do črnega morja, stanuje od nekdaj ruski narod, najsiineji med vsemi slovanskimi plemeni. Velika Rusija, ktera je po vsem svojem prostoru veča od cele Evrope, in ktera v naši dobi hiti za vsemi posvetnimi dogodbami, bila je pred nekoliko sto leti neznana država tako, da je razun trgovcev malokdo va-njo zašel. Tuji vladarji so samo takrat z Rusi v zvezo stopali, kadar jih je sila primorala. Evropski narodi so Ruse tako gledali, kakor mi sedaj Turke, za narod, ki v polodivjosti živi, in ki nima nikake izobraženosti. Rusija je takrat izključena bila iz ostale Evrope; pri vsi veličini svojega prostora bila je mala, pri svoji množini, pri svoji notranji sili bila je slaba in neznatna. Bila je plodna, pa neobdelana zemlja. Rusi so bili enaki detetu , čegar stvor je kazal prihodnjega močnega človeka. Rusija je že takrat v sebi skrivala znatne sile , ktere le razvite še niso bile; ona je še spala, in hranovala je svojo silo, da jo poslej tem bolje in močneje razvije, kadar začne delati. In resnično, ko se je pokazal vladar, ki je bil zmožen , da povzdigne Rusijo na delanje, storila je ona dela, kterim se je svet čudil. Rusi so razvili moč, kteri so se čudili evropski narodi, drže ono, kar pred njihovimi očmi biva, za nekaj neverjetnega.
Rusi so imeli prve svoje vladarje iz rodovine Ru-rikove. Ko je vsa ta možka rodovina izmrla, vladali so v Rusii neki goljufi, ki so se izdavali za potomce Rurikove rodovine. Pred 250 leti, okoli 1613. izbero Rusi za svojega čara Mihajla Romanovega, in iz te rodovine je bil do sedaj največi ruski car Peter V ž liki, sin čara Aleksija Mihajloviča, in vnuk čara Mihaela Romanovega. Peter Veliki se je rodil 1672. leta. Njegov oče, car Aleksi Mihajlovič , zapustil je po sebi otroke iz več zakonov, in s tem je med Ruse vsejal seme puntanja in javnega nemira. Po Aleksiju caruje njegov najstareji sin Feodor, ki pa kmali za očetom 1628. leta umrje. Feodor zapusti po sebi slaboumnega svojega brata Ivana,  poredno in za najvišo čast hlepe-
nečo in že odrastlo sestro Sofijo, in Petra, kteremu je takrat 10 let bilo. Rusi si izvolijo za čara malega Petra, njegovi materi Natalii pa dajo oblast, da toliko časa vlada državo, da Peter odraste. Sofija je želela, da ona sama dobi vso oblast v roke. Pridobi na svojo stran ruske strelce, ki so takrat bili navadna ruska vojska, in razglasi, da je Natalija dala svojega pastorka Ivana ubiti, samo da svojemu sinu zagotovi carski prestol. Razjezeni strelci napadejo carski dvor z orožjem, da osvete* Ivanovo smrt, pa še ne mirujejo, ko se Ivan sam pokaže razjezenim strelcem. Strelci so pobili mnogo plemenitnikov in svetovalcev carice Natalije, in Ivana izglasili za čara. Ivan stopi na dvorski balkon, in jecljaje govori zbranim: „Jaz bodem car; al dopustite, da mili moj brat Peter caruje z menoj vred." Strelci privolijo to, razidejo se, in tako se povrne mir v Rusijo.
Kmali potem užge Sofija strelce na nov punt proti Natalii in proti Petru. Oba pobegneta iz Moskve, in skrijeta se v nekem samostanu pred razujzdanimi strelci, ki so dolgo zastonj iskali Petra in njegove matere. Nazadnje so ju našli klečeča pred oltarjem v samostanski cerkvi. Neki strelec je že potegnil meč, da ga porine v prsi mlademu čaru, pa ga zadrži njegov sovojak rekoč: „Stoj, brate! tu pred oltarjem ne gre krvi prelivati; saj nama tako ne uide." In tako je bil Peter rešen, ker koj za tem dojdejo carski konjiki, in pun-tarje raztirajo. Strelci se pokesajo za svoje zlo delo, in okoli 3700 jih dojde pred Petra v največi ponižnosti. Dva pa dva nesla sta pan, tretji pa sekiro; mnogi so imeli vrvi okoli vrata, in s tem so hotli pokazati , da so krivi in da zaslužijo, da izgube glavo. Izbrali so si izmed sebe vsakega desetega, in obsodili so jih sami na smrt. Vsi so se obhajali in oprostili se s svojimi ženami, otroci in prijatli. Dospevši pred carski dvor postavili so se v red in klicali: „Krivi smo, zagrešili smo j naj nas car sodi, kakor smo zaslužili." Razun 30 najgrešniših puntarjev so vsi ostali bili po-miloščeni. Tako se je ta punt ulegel, in prešel je brez večega zla za državo.
Peter je bil v 15. letu, in takrat se seznani z nekim Švicarjem, ki se je imenoval Lefor. Ta je bil ljubljenec Petrov in njegov prijatel. Lefor je bil iz Ženeve. Se kot mladeneč je bil pobegnil od svojih roditeljev, in prehodivši mnogo zemljd, ustavi se nazadnje v Rusii, in seznani se s Petrom. On je lepo govoril in znal je tako živo popisovati običaje evropskih narodov, njihove šole, zavode itd., da si gaje Peter vrlo priljubil, in mnogokrat je ves začuden poslušal Leforove pripovedke. Enkrat je Lefor pripovedoval, kako je vredjena vojska pri druzih evropskih narodih , in kako se vojaki voj-niško urijo. Peter zaželi videti to vadbo s svojimi očmi, zbere zato 50 mladenčev v nekem selu blizo Moskve, ki se imenuje Preobraženskoje. To malo četo lepo oboroži, in vojake imenuje svoje „potesnime", to je, drugove. Kapetan četini je bil Lefor. Peter sam je bil prost vojak, ker nihče ni mogel postati oficir, ako ni zaslužil. Število teh vojakov se je malo po malo množilo tako, da se vsi že niso mogli v selu zmestiti, ker vsak mlad Rus plemenite krvi je želel stopiti v to četo. Četa ta se je pozneje prelila v rusko gardo.
(Dalje prihodnjič.;
-----    225    -----
Zgodovinsko berilo.
Obrazi iz zgodovine slovanske.
Peter veliki, ruski car in osnovatelj sile ruskega
carstva.
(1672-1725 po Kr.)
(Dalje.)
Petrova sestra Sofija ni še nikakor nehala misliti o Petrovi pogubi. Njej je po volji bilo , da se Peter kratkočasi s Potešnimi; mislila je, da je to zato dobro, da se Peter odvrne od resnih državnih poslov. Pozneje pa vidi, da je ta četa z dušo in s telesom Petru udana, in da jej more kedaj nevarna biti. Sklene tedaj Petra in vse one pobiti, ki bi jej mogli napotje delati, da ne postane carica. Zato sopet strelce podbode, da vstanejo Petru. Peter sopet pobegne v utrjeni samostan in pokliče svojo četo, da ga brani strelcev. Vsa četa in mnogo druzih pridruži se Petru; strelci se prestrašijo, in ne morejo ga napasti. Sofija je bila prisiljena udati se Petru, ki jo v samostan zapre, kjer se ponuni in Suzana imenuje. V ravno tem času 1689. leta je umrl dobrodušni, toda slaboumni car Ivan, Petrov brat. ^
Po Ivanovi smrti je Peter sam ostal in edini car vse Rusije. Njemu je takrat bilo 17 let. Koj začne z največo pridnostjo skrbeti o državnem napredku, in o tem, kako da odvrne ono, kar je v Rusii od nekdaj zlo zastarelo bilo. Enkrat je hodil po nekem velikem zidanji, kjer so bile razne reči videti. Takrat mu je bilo 19 let. Tu zapazi čoln drugač narejen, kakor so bili narejeni čolni, ki so po Moskvi pluli, in ko mu povedo, daje angležka ladjica tako skrojena, da more z vesli in z jadrom broditi, želi, da vidi, kako je to, in praša, ali nikogar ni, ki bi umel ladjico vižati. V tem selu je živel neki Holandčan, ki je nekdaj tesal ladije. Njega so tedaj poklicali k čaru, in povedali mu, česar car želi. Holandčan vredi čoln, in jame po reki gori in doli broditi. Zavzet je stal Peter na obali reke, in gledal čoln in veslarja, potem pa je šel sam v čoln in jel je vižati ga. Od te dobe si Peter vrlo priljubi vodo, in vedno je želel,   da   vidi prostrano  morje   in  velike
------    226------
morske ladije. Rusija se takrat ni imela nikacih zemljd na črnem in na iztočnem morji. Na obalih črnega morja so Turki vladali, na Baltiku pa so Švedi gospodarili. Peter gre v Arhangelj, v mesto daleč na severji, na obalih belega morja. Srce mu radosti poskakuje, ko ugleda prostrano morje, in na morji velike morske ladje. Ladje so bile holanške, in Peter sam je oblekel obleko holanškega mornarja in vozil se po morji. Bogato je obdaril kapitane ladij , in spodbadal jih, naj sopet pred ko pred dojdejo v Arhangelj.
Rusi, mesto da bi bili zahvalili Boga, da jim je dal tako odličnega vladarja, gledali so pisano Petrove popravke v državnih opravilih. Strelci se zopet spun-tajo proti Petru, in sklenejo ubiti ga. Enkrat je bil Peter v selu Preobraženskem blizo Moskve pri svojem ljubljencu Leforu, ki ga je z mnozimi odličnimi gosti povabil na večerjo. Hipoma dojdeta dva strelca in zahtevata s čarom na samem govoriti, češ, da mu imata razodeti važne reči. Ko pred čara stopita, padeta pred njim na obraz in opominjata ga, naj se varuje, ker je sklenjena zarota zoper življenje njegovo. Peter noče verjeti temu glasu. Ko mu pa zarotnika povesta, da so carovi neprijatli zbrani v hiši državnega svetovavca So-kovnina, zdajci še le verjame. Bilo je ravno ob sedmih. Peter veli strelcema, da se ne ganeta iz mesta, in koj napiše zapoved nekemu kapitanu svoje garde, naj z dovoljnim številom vojakov ob 11. ponoči obstavi So-kovninovo hišo ter pograbi vse, ktere v hiši najde. Potem se vrne k društvu, in bil je vesel, kakor da je slišal najpovoljniše glasove. Ob desetih vstane izza mize, izgovori se, da mora na nekoliko trenutkov zbog važnih poslov zapustiti.društvo; al opomni jih, naj se dalje vesele, ker se kmali povrne. Dospevši do hiše, se je čudil, da tam ni našel vojakov, pa si je mislil, da so vsi vojaki v hiši. Zato tudi sam notri gre naravnost v sobano, kjer so se zarotniki posvetovali, kako da ga ubijejo. Ko vidijo, da je car v sobano stopil, prepadejo in vsi vstanejo. ,,Dober večer!" — zakliče jim Peter in reče: ,,ko sem šel mimo hiše, in videl v sobani svetlobo, mislil sem najti veselo društvo, zato sem prišel gori, da z vami, gospoda, popijem čašo vina." — ,,To je velika čast za moj dom" — odgovori hišni gospodar. Vsi se vsedejo zopet za mizo, začno se veseliti, in ž njimi veselil se je tudi Peter. Cez nekoliko časa reče Sokovninu neki strelec: „E brate, čas je že!" — „Ni še ne" — odgovori mu Sokovnin tiho. Srdit poskoči na te besede Peter, in zadere se: „Je pa — za me čas!" ter lopi z desnico ob mizo, in zavpije z zapovedajočim glasom: „Povežite nesramnike!" V ta mah dojde kapitan z vojaki v sobano. Zarotniki se splašijo, prosijo milosti, al vse so povezali in zaprli. Peter se potem sopet povrne v veselo društvo, ktero je bil pri svojem prijatlu zapustil, in vsi so se silno čudili, ko so zvedeli, kaj se je vse dogodilo v tem kratkem času.
Lefor je Petru neprenehoma pripovedoval o tujih zemljah, in zato sklene Peter, da potuje po svetu. 1697. leta odredi veliko poslanstvo pod vodstvom Le-forovim, in pošlje ga do raznih evropskih vladarjev, toda tudi sam je bil v tem poslanstvu, samo povedati ni hotel, da ljudje niso vedeli, da je on car. Skoz Nemško dojde v Holandsko, in da bi ga na potu ne spoznali, prišel je 14- dni prej v Amsterdam, kot ostalo poslanstvo. Al v Amsterdamu kmali spoznajo, da je on car ruski, in mestno vodstvo mu ponudi lep dvor za stanovanje. On odbije to ponudbo, in vmesti se v mali hišici. Obleče se kot holanški ladjarski tesar in začne se učiti, kako se tešejo ladje. Blizo Amsterdama je vas S ar dam, kjer se tešejo silne morske ladje. Nekega dne gre v ono vas, kar zagleda ribšk čoln ,   in spozna
v čolnu starega ribča, ki je nekdaj živel na Ruskem, in kterega je poznal še od takrat. Srčno mu seže v roko, pa reče mu, da želi v njegovi hiši stanovati. Zastonj se je ribeč izgovarjal, da je njegova hiša mala za tako visocega gospoda. Peter ostane pri svoji besedi, in ostane v ribčevi hiši. Hiša ta, v kteri je ve6 časa živel najznatneji vladar svojega časa, stoji še dandanes, in vsak tujec, ki v Amsterdam dojde , rad obišče to hišico. Peter je pridno obiskoval tesarje, ki so tesali ladje, pa je tudi sam hodil vsaki dan s težaka v tesarno, in tesal je enako prostemu tesarju. Zapovedal je, da ga ne imenujejo čara, zato si je dal ime Peter Vaas. Za vse, kar se mu je v tesarni čudnega zdelo, na drobno je izpraševal, in skušal je vse sam napraviti. Hodil je tudi v kovačnice, kjer je neutrudeno koval na jezo in godrnjanje svojih dvornikov , ki so mu morali oglje in železo dodajati, ogenj pihati in ž njim vred kovati, pa so zato tudi preklinjali nenavadno naravo svojega čara. Celih sedem tednov je bil v Sar-damu, kjer se je učil, kako se tešejo ladje, potem pa se je vrnil v Amsterdam, kjer je obiskal mnogo učeni-kov in zvedenih ljudi, s kterimi seje pogovarjal o raznih rečeh in mnogo jih nagovoril, da so šli na Rusko.
Peter je dobro znal, da brez omike nima zemlja napredka, in ker na Ruskem takrafc ni bilo učenih ljudi, ni se sramoval poiskati jih na tujih zemljah, in ko jih je našel, obsipal jih je z mnozimi darili. Iz Amsterdama je odšel na Angležko, in od tod je poslal na Rusko mnogo učenikov in izvedenih mož. Kralj Viljem je odlično sprejel Petra, in njemu za ljubo velel, da bode velik manever na morji z morskim vojniskim bro-dovjem. To pozorje je tako vnelo Petra Velikega, da je zaklical: „Da nisem car v Rusii, želel bi si biti admiral angležk I"                                           (Kon. prih.)
-----   248    -----
Zgodovinsko berilo.
Obrazi iz zgodovine slovanske.
Peter veliki, ruski car in osnovatelj sile ruskega
carstva.
(1672—1725 po Kr.) (Konec.)
Veliki Peter je nameraval obiskati krasno Italijo. Ko je bil že tri mesece na Angležkem , povrne se na Holanško, in od tod gre preko Draždan v Beč, od kodar je nameraval iti v Italijo. V Beču pa izve, da so se na Ruskem strelci spuntali. V največi jezi zapusti Beč in hiti v Moskvo. Na poti je obiskal poljskega kralja Avgusta II., ki je takrat bil največi človek v Evropi. Avgust je Petra srčno sprejel, lepo ga pogostil, pa hotel je tudi Petru pokazati svojo moč. Z lično sabljo odseka v enem vdarcu velikanskemu volu glavo. Na to mu pravi Peter: „Poklonite mi to sabljo; treba mi je bo, da ž njo odsekam glavo nemirnemu drakonu, ki jo vedno dviga proti meni \u Avgust podari sabljo Petru, rekoč: „Smrt Turkom in Tatarom, življenje in milost onim, ki se udajo!" Ko je Peter v Moskvo došel, bil je punt že zadušen.
V ravno tem času ga je zadela velika žalost; umrl mu je njegov prijatel in ljubljenec ! efor. Ko je Peter zvedel smrt svojega ljubljenca, plakaje je rekel: „Sedaj nimam nobenega prijatla več! Samo njemu sem se smel vsega zaupati/' In gorko je plakal nad mrtvim truplom svojega prijatla.
Peter je sedaj začel na bolje skrbeti o napredku Rusije in o tem, kako da izobrazi zapuščene svoje Ruse. Osvojivši od Turkov Azov skrbel je ruski trgovini odpreti nova pota, da bodejo Rusi premožni ljudje. Teže za morsko vojniško silo, pošiljal je cele trume mla-denčev v Livorno, da se izuče vojniških opravil na la-dijah. Hotel je Ruse zbližati z Evropo, in zato je za-povedal, da se tudi Rusi morajo oblačiti po evropski šegi. Rusi so takrat nosili dolge kaftane, in dolge brade, imeli so to za znak spoštovanja. Peter je eno in drugo zabranil. Kdor je hotel iti v mesto z dolgo obleko, moral je ali nekaj plačati, ali pa poklekniti, da mu je krojač prikrajšal obleko, in kdor je hotel nositi dolgo brado, moral je plačati letnega davka 100 rubeljev, to je, skoraj 500 dvajsetic. Do Petrove dobe ženske v Rusii niso smele dohajati v javna društva, kjer so bili možki. Peter pa je dobro znal, da druženje možkih z ženskimi udomačuje ljudi, in zato je zapovedal, da njegovi dvorniki v njegov dvor dohajajo s svojimi ženami. Po izgledu carovem delali so velikaši in tudi ostali Rusi, in naglo se vpelje   običaj ,   da   tudi   ženske dohajajo v
javna društva. Povzdignivši mnogo šol in knjigotiskar-nic, in pozvavši mnogo učenikov iz tujih dežel v Rusijo, storil je že Peter s tem velik korak za izobra-ženje svojih državljanov. Ker je zapovedal, da se izvrstna dela tujih jezikov prestavljajo na rusko, postavil je Peter prvi trdni temelj ruski naučni književnosti, ktera dan danes lepo cvete. Da ne delamo veliko besedi: Peter je vsakojako skrbel, da Rusijo vpelje v zvezo z ostalo Evropo, da Ruse naobrazi, in da Rusii pridobi važnost v svetu, ktera ji gre po njeni veličini, in po številu njenih državljanov, ktera ni samo obdržala svojih zemlja, temuč jih tudi znatno zvekšala.
Peter je že tudi za to vrlo znaten za Rusijo, ker ji je odprl pot k trgovini, osvojivši od sosedov svojih neke morske zemlje. Že gori je bilo omenjeno, da je od Turkov osvojil Azov, in na obalih azovskega morja sezidal je mesto Taganrog. Želel je, da ima tudi na severju morsko obalo. Belo morje je bilo preveč na se-verju, dolga zima je nasprotovala trgovini po onih predelih. Hotel je, da zavzame kak kos zemlje poleg Baltika. Na obalih Baltika so gospodarili Švedi, na Švedskem pa je vladal prva leta Petrove vlade Karol XI., po njegovi smrti pa (od 1697. do 1718. leta) šestnajstletni sin Karol XII. 1700. leta utrdijo med seboj ugovor: Friderik IV. danski, Avgust it. poljski kralj, in veliki Peter, ruski car, da vsi skupaj napadejo Švedsko, da otmejo od nje nekaj zemlja, in da tako stisnejo meje švedski državi, ktera se je takrat deleč poleg Baltika razprostirala in je s svojo silo delala strah svojim sosedom Dancem, Poljakom in Rusom. Al ta vojska ni bila srečna za Rusijo. Vendar Peter, da si mu je bila vojska pri Narvi razbita, ni bil premagan in oslabljen. Njegove zemlje niso bile zapuščene, sila njegovega naroda ni bila zlomljena, in zato, ko se je oddalila švedska vojska na Poljsko in na Nemško, zbere Peter svojo vojno silo, pade v švedske zemlje, ktere leže poleg Baltika, in osvoji si jih. Da bi pa obstal in obdržal zavzete obale Baltika, sklene sezidati novo mesto in grad blizo otoka reke Neve v morje. Po Petrovi zapovedi so dohajali kmetje iz okolice po dvesto do tristo ur deleč in neprenehoma delali odkazana jim dela. Po 20.000 ljudi je delalo dan za dnevom, in delo je tako napredovalo, da so v štirih mesecih sredi blata in mlakuž povzdignili bili jako veliko ozidje prihodnjemu mestu. Posel, kterega se je bil Peter lotil, bil je vrlo težak, skoraj nemogoč. Tisoč ljudi je umrlo glada, žeje, truda in druzih nezgod, toda trdna in stalna volja je premagala vse težave. V kratkem je bilo sezidano novo mesto, ktero so po imenu osnovatelja imenovali Petrovgrad. V novem mestu je bilo dosti domovanj , ali domovanja so bila še male bajte. Knez Mencikov , čarov ljubljenec, prvi sezida velik dvor, in se tu ustanovi. Njegov izgled je posnemalo mnogo druzih. Ruski velikaši, ko> so izvedeli, česar car želi, začnejo tudi sami zidati velikanske palače v novem mestu, in tako se Petrovgrad povzdigne v nenavadno kratkem Času tako , da je odslej Rusii glavno mesto.
Nenadoma dojde od nekod v Nevo holanška ladija z blagom. Peter se je tega toliko zaveselil, da je sam šel na ladijo, vzel kormila v svoje roke in vižal ladijo, dokler ni obstala v ladjostaji, potem je poklical gospodarja njenega na obed, ki se je silno začudil, ko je izvedel, da je kormilar njegove ladije sam car Peter, ki od njega pokupuje mnogo blaga. Lepo ga obdari in naroČi mu, naj sopet obišče Petrovgrad. Ladjar došedši domu na Holandško, pripoveduje, kaj se mu je prigo-dilo, in od te dobe je vsako leto dohajalo mnogo ladij v Petrovgrajsko pristanišče, in s tem se je odprla znatna morska trgovina z Rusijo. Petrovgrad je bil sezidan 1703. leta, in sedaj je eno najlepših mest na svetu.
-----   249   -----
Karol XII., ko je doznal, kaj je vse Peter učinil v nekoliko letih, sklenil je tudi njega pokoriti, kakor je pokoril Avgusta. Zato se sredi zime napoti na Rusko in maha jo naravnost proti Moskvi. Rusi so pred Švedi vse požigali, tako, da niso mogli nikoli nikjer počivati, in si hrane poiskati. Na poti dobč Karolovi poslanci Mazepa, hetmana kozaškega, ki ni bil rad Rusom podložen. Mislil je, da je prišel čas, da se od Rusije odcepi. Klical je Karola , da dojde z vojsko v Ukrajno med Kozake, in obetal mu je, da bodo vsi Kozaki prijeli za orožje zoper Ruse. Karol posluša njegove svete, in krene v Ukrajno po neprehodnih pustinah, bore se z največimi nezgodami vremena, glada in žeje, tako da je na ti poti mnogo tisoč vojakov izgubil. Mazepa je Karola prevaril, Kozaki se niso hoteli združiti s Švedi in so verni ostali Rusom. Karol je bil prisiljen oblegati mesto Pultavo. Njegova vojska je oblegance pripravila v tako silo, da so se meščani hoteli že udati. V tej sili dojde meščanom naenkrat Peter na pomoč. Boj se začne (8. julija leta 1709) in Rusi tako silno pobijejo švedsko^ vojsko, da se jih je, kakor nekteri vele, od 12.000 Švedov samo 169 rešilo z junaškim Karolom, in ti so morali pobegniti na Turško. ^Peter je s to zmago zadobil znatno ime v Evropi, in Švedom je vzel: Lif-land, Estland in Ingermaniand, vse zemlje, ki leže poleg Baltika. — Karol ni hotel tudi na Turškem mirovati , temveč nagovori turškega sultana Ahmeda, da Rusom napov6 vojsko. Sultan sluša Karola, in pošlje velikega svojega vezira Mehmeda s silno vojsko proti Petru. Ko Peter to zve , udari s svojo vojsko na Ka-rabogdansko, in zavoljo svoje nepazljivosti zamota se v take stiske, da ni vedel nikamor. Tri dni je že trajala bitev brez prenehanja, in te tri dni so Rusi izgubili 40.000 ljudi. Peter začne obupovati, žugala mu je ali junaška smrt, ali pa robstvo, in sam ni vedel, kaj bi učinil. Iz te hude stiske reši ga njegova žena Katarina, ki velikemu veziru svoje dragocenosti z mnogo denarji pošlje. Zlato in drago kamenje zaslepi Mehmeda, da z Rusi mir stori, Petra z njegovo vojsko izpusti, in tako se je rešil ruski car Peter iz silne nevarnosti.
Od te dobe je neprenehoma rastla moč ruske države. Peter je bil srečen, in že v svojem življenji je dočakal mnogo krasnih plodov vpeljanih prememb v državnem vladanji. Njemu se mora ruski narod zahvaliti, daje stopil v zvezo z ostalimi evropskimi narodi, da je dospel do stopnje dostojne njegovi veličini. Peter je umrl 1723. leta. Za njim je vladala v Rusii njegova žena Katarina, ktera je moč Rusije zvekšala, rusko državo razprostranila, in važnost Rusije v Evropi utrdila.