CELJE
18. JULIJA 1958
L. IX. STEV. 28
CENA    15    DIN
CLASILO   SOCIALISTIČNE  ZVIZE   DKLOVNESA   LJUDSTVA   CELJSKEGA   OKRAJA
Ostali bomo vedno zvesti svetli borbeni tradiciji)
K prazniku nasego mesta in občine
Boij ko se časovno odmikamo od
zgodovinskih dogodkov našega boja
in socialistične revolucije, tembolj
postajajo ti d<^odki zgodovinsko po-
membnejši in za našo nadaljnjo rast
svetli ideali.
Eden izmed krajevno zelo važnih
datumov naše narodno osvobodilne
in revolucionarne borbe je 20. julij,
ko se je leta 1941 formirala in usta-
novila »Celjska četa«. Celje praznuje
svoj veliki praznik borbe z vso pre-
danostjo in zvestobo ravno tako ka-
kor takrat, ko se je častno odzvalo
pozivu KPJ na splošen in brezkom-
promisen odpor in upor.
Ta zgodovinska pobuda KPJ in
odpor sta doprinesla v sklopu skup-
ne borbe tudi Celju zagotovilo svo-
bode, rasti in nenehnega gospodar-
skega razvoja.
Naše mesto ima 500 letno zgodo-
vino, toda nikdar se še n| pisala
Celju tako slavna in edinstvena zgo-
dovina, kakor se je pisala za časa
NOB in kakor se piše danes v času
velike graditve in razvoja naše ob-
čine po osvoboditvi.
Občani Celja so ponosni na slavne
dni v borbi, ki je prinesla jugoslo-
vanskim narodom svobodo in zago-
tovila nemoten napredek in razvoj
v duhu socializma.
Za dosego splošnega razvoja pa mo-
ramo kakor dosedaj tudi v bodoče
vsi sodelovati, tesno povezani in str-
njeni. Zgodovinski kongres ZKJ v
Ljubljani je točno nakazal politično
in gospodarsko graditev v naši do-
movini. Naša skupna naloga je pred-
vsem, da z vsemi silami podpiramo
to veliko idejo in poskušamo čim
bolj ustvarjati program ZKJ. Za
našo občino, posebno za mesto Celje,
jo važno, da čimprej organiziramo
stanovanjske skupnosti, ki naj bi
bile resničen odraz skupnega dela
in hotenja občanov dotičnega terena.
ANDREJ SVETEK
Prepričan sem, da bomo z dobro
voljo lahko v najkrajšem času orga-
mzir£^li toliko stanovanjskih skup-
nosti, kolikor jih je za dober razvoj
mesta nujno potrebnih.
Zdravstvu, šolstvu in socialni po-
litiki moramo posvečati še večjo
skrb kakor doslej, če hočemo, da
bomo šli v korak z družbenim raz-
vojem naše občine.
Velike naloge pa nas čakajo pri
stanovanjski iz^gradniji. Tu bo po-
trebno zastaviti res vse sile, da bomo
čim več zgradili sodobnim potrebam
odgovarjajočih in našim finančnim
možnostim primernih stanovanj.
Upamo, da bomo z ustanovitvijo
stanovanjskega biroja premostili vse
težavo in pristopili k hitri in racio-
nalni izgradnji.
Trdno sem prepričan, da bomo s
skupnimi napori rešili in reševali vse
probleme, ki so v zvezi z življenjem
in rastjo naše občine.
S takimi sklepi bomo najdostoj-
neje proslavili borbeni praznik na-
šega mesta in praznik vstaje sloven-
skega ljudstva hkrati.
Naj živi praznik vstaje sloven-
skega ljudstva!
Naj živi in se krepko razvije naše
praznično Celje!
Sindilioti se mopajOjUVCljavitLV gospodarstvu
PiEeteklo soboto je Okrajni sindikal-
ni svet Celje sklical gospodarsko iix>li-
tično posvetovanje sindikalnega aktiva,
na katerem so obravnavali samo 1 tooko
dnevnega reda: Vloga sindikatov pri iz-
vajanju smernic v našem gospodarstvu.
Sestanka sta se poleg predstavnikov
Okrajnega in občinskih sindikalnih sve-
tov, piredstavnikov p>olitičnih organiza-
cij, predsednikov Zbora proizvajalcev,
sekretarjev občinskih komitejev ZKS,
zastopnikov množičnih organizacij itd.
udeležila tudi tovarišica Olga Vrabičeva,
sekretar Centralnega sveta sindikatov
ter tovariš Krese, član Republiškega
sveta sindikatov.
Predsednik OSS Celje, tov. Jost je v
obširnem referatu govoril o vprašanjih,
ki iposredno ali neposredno vplivajo na
ziboljašnje življenjskih pogojev ljudi, za-
poslenih v industrijskih in drugih go-
spodarskih panogah.
S tem v zvezi se postavljata pred sin-
dikate dve bistveno važni, osnovni na-
logi: borba za dvig proizvodnje in skrb
za delovnega človeka.
Brez dviga proizvodnje ni pogojev za
zboljšanje življenjskega standarda. Zato
je dolžnost sindikalnih aktivov, da s po-
močjo organov delavskega upravljanja
in vodstev podjetij urejujejo osnovna
vprašanja, ki vplivajo na porast proiz-
vodnje. To so pwedvsem: socialistični
način nagrajevanja, pravilna organiza-
cija dela, dobro organizirana higiensko-
tehnična in zdravstvena služba, delovna
disciplina itd. To so področja dela, s ka-
terimi se mora poleg organov delavske-
ga samoupravljanja in vodstva podje-
tij spoprijeti tudi sindikalna organiza-
cija — tako v podjetju kot v okviru sa-
me občine.
Dejstvo je, da so se doslej sindikalne
organizacije v naših podjetjih premalo
poglabljale v gosipodarska vprašanja, ra-
je pa so reševala razne trgovske posle
(nabava ozimnice, dopusti in drugo). V
mnogih .primerih je taka trgovina prej
škodovala kot koristila standardu de-
lavca, saj je skoraj v vseh primerih ce-
lo preplačevala gotove kmetijske pridel-
ke. Sodelovanja in politične pomoči or-
ganom delavskega samoupravljanja pri
izvajanju odgovornih gospodarskih na-
log pa je bilo vse premalo. V skrbi za
delovnega človeka so v mnogih prime-
rih sindikati mislili, da so svojo nalogo
že opravili, ko s® svojemu delavcu ipre-
skrbeli ozimnico, letni oddih in še kaj.
Ko govorimo o skrbi za delovnega člo-
veka, nikakor ne smemo mimo vpraša-
nja, ki živo posega v razpoloženje de-
lavca v delovnem odnosu, to je stano-
vanjsko vprašanje. To vprašanje je v
našem okraju sploh zelo kritično in bo
(Nadaljevanje na 5. strani)
Nevarni dnevi na Bližnjem vzhoda
Pričakujemo, da bo zmagal razum
v času, ko je ves svet prisluhnil
brionskim razgovorom in posvetovanju
atomskih strokovnjakov, ki razpravlja-
jo o razorožitvi v Ženevi, so rastu opti-
mistični pogledi ha razvoj dogodkov v
Kvetu. Zato so tem bolj zaskrbujoče
odjeknui dogodki zadnjih dni na
Bližnjem vzhodu.
V noči od nedelje na ponedeljek so
v kraljevini Iraku izvedli vojaško re-
volucijo, v kateri sta bila ubita princ
Abdul Ilah in predsednik vlade Nuri
Said. Kralja so odstavili in proglasili
repubUko. Sestavili so novo vlado, ki
jo vodi general Abdul Kerim el Nasar.
S tem je propadla zahodnjaško usmer-
jena vlada v Iraku, ki je med proizva-
jalci petroleja sedma država na svetu.
Istočasno z vprašanjem, kako bo na
dogodek reagiral zahodni svet, zlasti
Britanija, je treščila v svet nova no-
vica. Libanonski predsednik Samun, ki
se ni mogel otresti svojih notranjih
nasprotnikov ob dogodku v Iraku, je
pohitel in zaprosu za pomoč Ameriko.
Tako se je sprožila nadaljnja veriga
dogodkov.
V torek dopoldan so se blizu glav-
nega mesta Libanona izkrcale čete 6.
pomorske ameriške armade. Okoli 600
ameriških mornarskih pešcev je za-
sedlo letališče in stopUo v stik z liba-
nonsko vojsko, ki je bila o prihodu
Američanov obveščena tri ure prej.
Po izkrcanju svojih čet je Amerika
zahtevala sejo Varnostnega sveta, da bi
upravičila svojo vojaško intervencijo
na Bližnjem vzhodu. Istočasno pa je
Sovjetska zveza izročua vsem zahod-
nim veleposlanikom noto, v kateri zah-
teva, da se ameriške čete takoj umak-
nejo iz Libanona in da velesile takoj
sklenejo pogodbo o sodelovanju in mir- "
ni rešitvi vseh spornih vprašanj. Do-
godki so sprožili živahno dejavnost v
diplomatskih krogih, prav tako pa še
bolj živahno dejavnost oboroženih sil.
Eisenhowerjev odgovor na sovjetsko
noto bi se dal slutiti v poslanici, ki jo
je poslal v torek zvečer Kongresu, češ,
da bo x>o potrebi Amerika svoje sUe
v Libanonu še ojačala. V Varnostnem
svetu so se delegati Francije, Anglije,
Kanade in Cankajškove Kitajske izrekli
za pravilnost ameriškega ukrepa, češ,
da je treba zaščititi neodvisnost Liba-
nona. Medtem pa je delegat Združene
arabske republike zatrjeval, da ravno
zdaj do vsega tega ne bi smelo priti,
ker se je položaj v Libanonu pomiril
in prišel na stopnjo, ko bi lahko Liba-
nonci sami po politični poti uredili svoj
notranji spor.
Medtem pa se proti Bližnjem vzhodu
premikajo močne zapadne vojaške sile.
Na x3oti je francoska vojna mornarica,
tudi Angleška vojska in mornarica sta
na Cipru močno ojačani, medtem ko so
zapazili premike tudi v Pensijskem za-
livu. Poročajo tudi o četah, ki naj bi
ostale zveste odstavljenemu iraškemu
kralju Fejsalu in o tem, da je jordan-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Glavno mesto Libanona Beirut je dobilo svojevrstne turiste — ameriške pehot-
ne vojaike, ki se namesto v limuzinah vozijo  po slikovitih  ulicah v  težkih
oklepnikih
SPORED PRIREDITEV
ZA DAN VSTAJC IN CELJSKI PBAZNIK
Za praznovanje praznika mesta Celja in dneva vstaje sta Občinski ljudski
odbor Celje in Občinski odbor Zveze borcev NOV Celje pripravila na-
slednji spored prireditev:
NA PREDVEČER PRAZNIKA MESTA CELJA, 19. JULIJA:
ob 16. uri: ATLETSKO TEKMOVANJE reprezentanc Srbije, Hrvaške in
Slovenije za MEMORIAL FERDA SKOKA na stadionu AD Kladivarja in
pod pokroviteljstvom OO ZB Celje;
ob 19. uri: SKUPNA SEXTA Občinskega ljudskega odbora Celje in Občin-
skega odbora ZB Celje v gledališču;
ob 19.30 KOMEMORACIJA pri spomeniku na Slandrovera trgu;
ob 20. uri: STAFETNI TEK ženskih in moških ekip delovnih kolektivov
po mestnih ulicah za pokal OO ZB Celje. Start in cilj pred kolodvorom;
ob 20.30: CENTRALNA PROSLAVA na vrtu Doma OF — slavnostni
govor, podelitev pokalov zmagovalcem — RAZVITJE NOVE ZASTAVE
OSNOV. ORG. ZB IV. ČETRTI.
Po slavnosti na istem prostoru DRUŽABNA PRIREDITEV.
Ob 20.30 slavnostna razsvetlitev spomenika, Starega gradu in zažig kresov.
V NEDELJO, 20. JULIJA:
ob 5.30: budnica po celjskih ulicah;
ob 16. uri: NADALJEVANJE ATLETSKEGA TEKMOVANJA za memorial
Perda Skoka na stadionu AD Kladivar.
Na ta dan bo Osnovna organizacija ZB v SKOFJI VASI praznovala svoj
krajevni praznik ter razvila novo zastavo.
NA DAN VSTAJE, 22. JULIJA:
izleti članov organizacij ZB in prebivalcev mesta Celja v razne parti-
zanske kraje v okolico Celja.


18. JULIJA — STEV. 28
pogled po svetu
Enolični tok diplomatskih prizade- j
vanj, konferenc, sestankov in obiskov
na eni strani, na drugi pa dejanski tok
dogajanja dere mimo nas v svetlobi
dvajsetih eksplozij jedrskih bomb na
Pacifiku. Atomska oborožitev je tako
rekoč dejstvo, s katerim vsi močnejši
računajo. SZ napoveduje, da bo izstre-
lila v vesoljstvo ladjo, Amerikanci se
ponašajo z novimi raketami. Znameniti
stari filozof lord Rüssel se zdi kakor
»prerok v puščavi« s pridigo o razo-
rožitvi sveta in rešitvi človeštva. To so
orjaške temne sence, ki legajo na neu-
ničljivi sijaj človeškega upanja, da bo-
mo svet vendarle pametno uredili, da
konec koncev vendarle ne bo vselej
obveljalo staro načelo — človek člove-
ku volk.
Na trojnih razgovorih med šefi treh
sredozemskih držav, ki so za' razvoj
svetovne zgodovine vse zelo zelo važne,
so potrdili brionsko deklaracijo iz leta
1956 in ugotovili, da pot k svetovnemu
miru drži samo preko ukinitve hladne
vojne in oboroževalne tekme. Delitev
sveta na dva bloka, vmešavanje večjih
držav v notranje zadeve šibkejših, pri-
tisk, nasilje, grožnje, to so metode, ki
vznemirjajo svet. Proizvodnjo jedrskih
in termoelektrarnih orožij je treba
obenem s poskusi spraviti s sveta. Po-
leg konference na najviišji ravni je
OZN edini aparat, ki lahko pomirja
svet. Tesna povezanost med FLRJ in
ZAR je plod politike aktivne koeksis-
tence in kot taka kaže vsemu svetu
kako lahko države z različnim družbe-
nim sistemom koristno sodelujejo na
političnem, kulturnem in gospodarskem
področju.
To sodelovanje je svetu bolj potrebno
kot vse drugo. Milijarde dolarjev, ki
gredo za oborožitev, bi zavrle grozečo
gospodarsko krizo ne samo v manj raz-
vitih državah, marveč tudi v najbolj
razvitih veledržavah. Kajti res je, da
ne vpliva na gospodarsko stanje sveta
samo recesija v Ameriki, marveč je
tudi ameriško gospodarstvo odvisno od
ostalega sveta. Na zasedanju ECOSOCa
so pred kratkim ugotovili, da bi manj
razvite države rabile 10 milijard dolar-
jev za najnujnejšo izgradnjo gospodar-
stva in kulture. Številka ni toliko važ-
na kot dejstvo, da je ta denar lahko
takoj pri roki, samo če bi se veledržave
med seboj sporazumele in opuščale
oboroževalno tekmo. Na svetovno gos-
podarstvo vpliva ne samo to, da gre
toliko denarja za orožje, marveč še
bolj dejstvo, da stoji pod vplivom poli-
tičnih in strateških koristi držav. To
povzroča nestabilnost in onemogoča so-
lidno sodelovanje. Razdelitev dobrin na
svetu kaže, kam bi morala držati pot
svetovne politike. 18% človeštva uživa
67 % svetovnega dohodka, 67 % člo-
veštva pa životari ob 15 % svetovnega
dohodka. Poleg tega svetovni trg ni
enotem, skratka, ta planet, ki zaradi
orjaškega tehničnega napredka postaja
vsevdilj manjši, nima učinkovitih sred-
stev za enotno svetovno gospodarjenje.
V Ženevi je sedelo za zeleno mizo 36
zahodnih in 34 vzhodnih atomskih stro-
kovnjakov. 21 jih je kar iz SZ, 7 iz
CSR. Bilo je že več sestankov in čeprav
za mizami ne sede ljubosumni, sumljivi
in nezaupljivi diplomati, vendar učen-
jaške glave najbrž niso povsem osvo-
bojene od političnih strasti. Intonacijo
k tej omembe vredni atomski simfoniji
tvorita dva težka disakorda: SZ je po-
slala ZDA noto, naj takoj prenehajo
z jedrskimi poskusi, češ da niso več
potrebni. ZDA pa odgovarjajo, da ne
bodo prenehale prej, dokler ne bo za-
gotovljeno nadzorstvo. Ali bodo znan-
stveniki splezali preko tega gladkega
bolvana, ki bi ga lahko imenovali
atomski zamotani krog — circulus vi-
tiosus? Ali bo težave delala tudi Fran-
cija, ki bi zaradi političnega ugleda in
statusa velesile rada dobila vstopnico
v atomski klub? Zaupanja je za mako-
vo zrno, nezaupanja pa toliko, da se
čezenj skoraj ne vidi. Da je nezaupanje
še vedno temelj svetovne politike se
vidi tudi iz najnovejšega ameriško-an-
gleškega sporazuma o atomskem sode-
lovanju, ki kakor je dejal laburistom
Macmillan, dovoljuje izmenjavo infor-
macij za izboljšanje atomskega orožja,
njegovega razvoja in proizvodnje. An-
gleži bodo lahko od ZDA dobili vse na-
prave za atomsko podmornico, to pa jim
bo olajšalo izgradnjo atomske morna-
rice, ki se ji Anglija ne misli odpove-
dati. Raketne baze v Angliji bodo še
vedno v rokah ameriške vojske, vse
atomske tajnosti pa bodo morale ostati
znotraj anglo-ameriške hiše.
Kakšno vlogo bo ob tem zapadnem
atomskem zaprtem klubu igrala Fran-
cija, se še ne г:>е. De Gaulle je gotovo
povedal Dullesu, kako si to zamišlja.
»Amerikance v Parizu« je uvidel, da se
veličina in ugled ne pridobivata z be-
sedami, marveč z močjo, z deleži in od-
govornostjo. Ce Francija ne bo dobila
atoma, pravi de Gaulle, bo padla na
nivo Španije. Za atlantski blok pa je
Francija neobhodno potrebna, de Gaulle
si je pa ne more predstavljati brez im-
perialne moči in, značaja velesile.
V Libanonu, se polega požar, ki je
ogrožal ves Bližnji vzhod in morda ves
svet. To je spet en dokaz, da niti Vzhod
niti Zahod ne tvegata spopada. Rakete,
ki si kažejo zobe, z obeh strani, pome-
nijo grožnjo za oba nasprotnika. Iz ne-
davne zgodov^me pa vemo, da pride
do napada takrat, ko si nekdo umišlja,
da ima v orožju absolutno premoč in
upa na bliskovito zmago.
Prav je, da se tega spomnimo prav
danes, saj je pred 25 leti prišel v Nem-
čiji na oblast Hitler in to s pomočjo po-
ruhrskih veleindustrijalcev in pruskih
veleposestnikov, to je dveh potentatov,
ki sta v 80 letih že trikrat z oboroženim
napadom skušala doseči nadoblast v
Evropi. T. O.
TEŽAVE NA STARTU
— Ce ne boste odvrgli ves tovor, se
ne boste mogli dvigniti! —
ORGaNizama sostünovíiniskih skupnosti - sosesk
JE NELOČLJIVA OD URBANISTIČNE UREDITVE NASELJ
V svetovni literaturi novejšega časa
obstajajo načrtne urbanistične študije
o organizaciji naselj na principu sosesk.
Pri ureditvi novih naselj bi se projek-
tanti že lahko posluževali izsledkov so-
dobne urbanistične znanosti,, teže pa
je v istaiih, že obstoječih naseljih, ki
so grajena bolj stihijsko kot načrtno.
Manjša naselja, ki obstajajo že vrsto
let, so se tekom časa sama organizirala
na principu sosesk, ker sta življenje in
vsakodnevna praksa zahtevale takšno
organizacijo. Tu obstaja šola, trgovina,
delavnice, gostišča, razna društva itd.
— vse, kar pač družbena skupnost
zahteva.
Pri organizaciji naselja na principu
sosesk moramo začeti pri družinskem
stanovanju. Prebivalci ene stanovanj-
ske hiše morajo imeti prostor, kjer naj
bi se sestajali. V enodružinski hiši je
to za družino dnevna soba, na dvorišču
pa kotiček za igro otrok, oddih starej-
ših in drugo. Pri skupnih stanovanjskih
zgradbah bo ločen prostor, ki bo služil
otrokom, mladini in odraslim. Določeni
pa bodo tudi prostori za skupne se-
stcinke (hišni svet), pralnico, sušilnico
perila, manjše priročne delavnice itd.
Na dvorišču bo določen prostor za dru-
žabno življenje na prostem, za prebi-
valce večje stanovanjske zgradbe ali
skupino najbližnjih stavb. Stremeti bo
treba tudi za tem, da bo imela vsaka
družina nekje v bližini košček cvetlič-
nega, zelenjadnega ali sadnega vrta.
Tako bomo rešili tudi vprašanje drage
ureditve velikih zelenih površin v oko-
liših novih naselj. Navajamo primer
Novega Velenja in Savskega naselja v
Ljubljani, ki po mnenju strokovnjakov
in prebivalcev samih nimata pravilno
urejene okolice pri novih zasebnih hi-
šah in stanovanjskih blokih. Tam so v
glavnem samo okrasne trate in okrasno
grmičevje. Okolica je sicer lepo ure-
jena za oko, ni pa življenjsko praktična.
Otroci se morajo izogibati lepih gredic
in se lahko dgrajo samo na cestah v
bližini hiše, ali pa na oddaljenem
igrišču.
Za skupino 30 ali 60 stanovanj manj-
ših ali večjih stanovanjskih zgradb se
morajo pri urbanistično in arhitek-
tonsko urejenem naselju organizirati
prostori za družabno življenje prebi-
valcev. Takšno urbanistično stanovanj-
sko enoto imenujemo mikroedinica v
soseski. V Celju so to naselja: Polule,
Lisce, Aljažev hrib, Nova vas itd. Več
takih stanovanjskih enot tvori večjo
stanovanjsko formacijo, ki se imenuje
soseska. Velikost sosesk bo zelo raz-
lična. Po priznanem urbanistu Engel-
hardtu naj bi ena soseska v večjih
naseljih zavzemala približno 6000 pre-,
bivalcev. Drug znan urbanist Gallion
pa definira sosesko preprosto »okolico,
kjer mati ve, da njenemu otroku ne
bo treba prečkati prometne ceste na
poti v šolo«. Torej v soseski velja prin-
cip, da otroci ne hodijo v vrtec ali šolo
čez prometnice. Pot prebivalcev ene
soseske do njihovih komunalnih in jav-
nih servisov naj bi ne bila daljša kot
10 minut peš hoje. Tako bodo za celjske
prihke kmalu tvorile soseske Polule,
Aljažev hrib, Nova vas in še nekatere,
vsaka zase. Zato jih bo treba organi-
zirati in izpopolniti po navedenih prin-
cipih. Polule ima že svojo šolo. Z Alja-
ževega hriba pa hodijo otroci v obsto-
ječe šole v mesto, prečkajo nevarni pro-
vizorni most čez Voglajno in najbolj
prometne cestne tranzite.
Pri urbanističnem projektiranju in
realizaciji novih stanovanjskih prede-
lov v Celju, Velenju in drugod gra-
dimo zadnja leta tudi takšno cestno pro-
metno mrežo, ki omogoča motorni pro-
met skozi stanovanjska naselja. Ce smo
že tu grešili pri naseljih, bi se morali
vsaj pri ureditvi novih naselij ravnati
po sodobnih urbanističnih načelih, ki
ne dovoljujejo motornega prometa skozi
stanovanjska naselja.
Soseske bodo morale nujno vsebovati:
osnovno šolo, vrtec, dnevna zavetišča,
trgovine (predvsem živilske), razne ser-
visne delavnice, menze, igrišča itd. V
tem jedru naj bi bila tudi knjižnica, či-
talnica, pošta, terenska ambulanta in
drugo. Posebno pa bo treba imeti dobro
urejene vse servise za razbremenitev
zaposlene žene (pralnice, krpalnice, li-
kahaice, šivalnice itd.)
V soseski bi bilo priporočljivo orga-"
nizirati še druge servise — na primer:
pravno-posvetovalni servis, zdravstveno
posvetovalni, stanovanjski itd. Podobni
servisi, ki bi poslovali popoldne, bi bili
zelo praktični in priporočljivi, ker de-
lovni ljudje ne bi bili za vsa drobna
vprašanja prisiljeni izostati od dopol-
danskega dela.
V stanovanjski soseski, ki bo živela
svoje organizirano življenje, bo prišlo
do polnega izraza demokratično delo-
vanje delovnega človeka, ki bo sam
organiziral in vplival na svoje boljše
življenjske pogoje. Vsako potrebo po
gradnji in druga važna vprašanja bi
stanovalci skupno obravnavali na svojih
svetih, komisijah, delovnih skupinah,
aktivih in podobno. Na ta način bo
množica ljudi pritegnjena k reševanju
vsakodnevnih problemov. Pričakujemo
lahko, da se bodo na ta način vsi važni
problemi reševali še bolj življenjsko.
Današnji problemi
kmetijskih zadrug
(Razgovor s tov. Paškom Rom-
cem, predsednikom Zveze kmetij-
skih zadrug Jugoslavije)
V začetku razgovora je pred-
sednik Romac dejal, da kadar go-
vorimo in ocenjujemo naše kme-
tijske zadruge, moramo vedno
imeti pred očmi to, kakšne so one
bile, kakšne probleme so reševale
in kaj so dandanes postale.
Ce jih tako gledamo, so kme-
tijske zadruge dosegle lepe us-
pehe, med največjimi pa je ta,
da se je izboljšal odkup kmetij-
skih pridelkov. Pri tem so se mo-
rale zadruge boriti z najrazlič-
nejšimi težavami. Problemi so
b'ili predvsem v pomanjkanju
strokovnih kadrov, pomanjkanju
skladišč in transportnih sredstev.
Manipulacija s kmetijskimi pri-
delki se razlikuje od ravnanja z
industrijskim blagom, zato ni nič
nenavadnega, če čez noč ni moglo
biti rešeno vprašanje kadrov. To-
da kljub temu so zadruge napra-
vile velik korak \iaprej.
O problemu, da zadruge odku-
pujejo predvsem živino in žito,
je tov. Romac dejal, da odk'ü-
povanje drugih pridelkov zato ni
tako ]izraäita, ker je tako raz-
merje ustvarjeno vzled take pro-
izvodnosti v zadrugah. Z živino
in žitom je najmanj rizika. Mor-
da bi kdo celo rekel, da zadruge
špekulirajo, ker odkupujejo samo
omejene vrste pridelkov. Toda
mnoge zadruge drugih pridelkov
ne morejo odkupovati, ker nimajo
ustreznih prevoznih sredstev, ker
nimajo odgovarjajočih skladišč.
Prevoz pa mora biti hiter in
vskladiščenje sigurno.
— S tem pa nisem mislil, je de-
jal tov. Romac, da se v zadružni
zvezi strinjamo in da toleriramo
tako stanje. Te probleme izna-
šamo, da bi lažje razumeli vse
probleme, da bi videli težave, ki
jih zadruge srečujejo pri svojem
delu. V resnici pa stalno vztra-
jamo, da bi se odkup pri nas od-
vijal tako, kot to najbolj odgo-
varja našemu tržišču in družbi.
Rešitev teh problemov pa ne za-
visi samo od prizadevnosti za-
drug. Zlasti problem prevoznih
sredstev in skladišč je take na-
rave.
— Kar se tiče kooperacije, je
nadaljeval tov. Romac, mislim, da
so doseženi lepi uspehi, čeprav jih
uvrščamo še vedno med začet-
niške.
Sodelovanje med zadrugami in
kmeti nudi nešteto oblik. Proiz-
vodna kooperacija je seveda
manj razvita. Zanjo so potrebni
nujni pogoji, ki na osnovi delitve
proizvodnje, na osnovi material-
nega vlaganja sredstev in dela,
terjajo soliden strokovni kader,
kompletno mehanizacijo, paralel-
no kooperacijo v živinoreji itd., pa
razne predelovalne objekte itd. Iz
tega se vidi, kaj vse je še po-
trebno, da bi zadruge mogle iz-
polniti naloge pri razvijanju ko-
operacije.
Tudi začetni uspehi, ki jih na
tem področju že imamo, so zelo
dobri, ali še bolje, zelo poučni.
Pokazali so nam, kateri pogoji so
nam potrebni, da bi z uspehom
mogli razviti proizvodno koopera-
cijo.
Ocena teh dosežkov je bila dana
pred kratkim na zadnjem plenu-
mu zadružne zveze Jugoslavije.
Takrat je bilo še enkrat poudar-
jeno, da naj se razvijejo vse ob-
like posloviiih odnosov z indivi-
dualnimi proizvajalci brez šablon
in krutih form. Toda zagotoviti
je treba dvoje; prvo, da vsako
sodelovanje mora vplivati na po-
večanje proizvodnje kmetijskih
pridelkov, a drugo da se dosežki
te povečane proizvodnje morajo
na vsak način odražati v pove-
čani akumulaciji zadriižnih skla-
dov. Drugačno sodelovanje ne bi
doseglo svojega bistva.
Kako se bo kooperacija razvi-
jala v naslednjih letih je največ
odvisno od tega, kako bodo za-
družne zveze v republikah in po
krajih pomagale kmetijskim za-
drugam. Posebno je važno kakšen
operativni načrt bo pripravila
vsaka zadruga za sebe. Ta načrt
ne sme služiti kot sredstvo za
propagando, temveč kot proiz-
vodni plan za izvršitev vsako-
dnevnih nalog.
V tem smislu, je na koncu re-
kel predsednik Romac, je pra-
vilna tudi orientacija, da posve-
timo največjo pozornost tistim
zadrugam, ki bodo v prihodnjem
gospodarskem letu mogle doseči
najboljše in največje ekonomske
' in zadružne rezultate.
Preskrba z govejim mesom - ogrožena
Pretekli teden je upravni odbor Tr-
govinske zbornice med drugim razprav-
ljal tudi o preskrbi mesta Celja z me-
som. Tovariš Gabrič je poročal o nič
kaj rožnati situaciji v trgovini z mesom.
Izrazil je celo bojazen, da zna naše
mesto v bližnji bodočnosti ostati brez
govejega mesa.
Kmetijske zadruge imajo težkoče, ker
so lani šle v kontrahažno pitanje na
bazi izvoznih cen. (V neki meri je to
letos tudi vzrok porastu cen nekontra-
hirani živini.) Na redno organiziranih
dogonih se opaža, da pripeljejo živino-
rejci le neznatno število živine na sej-
me. Zgleda, da bolje situirani živino-
rejci vplivajo na ostale kmete, da naj
raje zadrže živino, odnosno jo prodajo
boljšemu ponudniku. Na nedavnih ži-
vinskih sejmih v Planini in Podčetrtku
se je spet ponovila stara praksa: Hrvati
prihajajo na sejme in ponujajo višje
cene. Za višje cene je kaj razumljivo,
da bodo kmetje radi šli na trg. Zastop-
nik mesnega podjetja je bil mnenja, da
bi bilo treba to vprašanje zaščititi z
nekim odlokom, saj cene na sejmih
niso določene za zasebnega proizvajal-
ca, temveč sam.o za zadruge. Baje na
Republiški trgovinski zbornici že pri-
pravljajo ustrezno dopolnilno uredbo
za ves odkup, vštevši tudi individual-
nega proizvajalca na sejmu (sejmska
taksa).
Živine je v našem okraju dovolj —
tudi goveje, zato nikakor ne bi smeli
dovoliti prekoračevati cen, pa četudi
bi bili nekaj časa brez govejega mesa.
S tem vprašanjem se bo morala teme-
ljito spoprijeti ne samo Trgovinska
zbornica (sankcije), temveč tudi vsa
mesarska podjetja in potrošniki samL
Zaradi prevelike razlike v odkupni
in prodajni ceni se je v okolici Slov.
Konjic že pojavil primer črnih zakolov.
Da se taki primeri ne bi ponavljali, bo
poleg strogih kazeniSk,ih sankcij le nuj-
no tudi razmisliti, kako bi trgovino z
mesom bolje uredili. Vsekakor pa drži,
da kontrahažni odkup in odnosi izvoza
ne smejo vplivati na cene mesa na
notranjem tržišču.
Formiranie skupnega sklada
za investictie?
Upravni odbor Trgovinske zbornice'
je na svoji zadnji seji obširno razprav-^
Ijal tudi o združevanju skladov pod-
jetij.
Sredstva, ki jih imajo posamezna tr-
govska podjetja na razpolago — ena
več, druga manj — se dostikrat trosijo
zelo nesmotrno. Da bi dosegli smotr-
nejšo uporabo teh sredstev, je odbor
za finančna vprašanja predlagal, da bi
tudi v Celju pristopili k formiranju,
odnosno združevanju teh sredstev. Tr-
govska podjetja bi odstopala ta sred-
stva kot posojilo in bi jih po določenem
času dobila spet nazaj. Tak sklad bi se
formiral pri Okrajni trgovinski zbor-
nici in bi se vanj stekala sredstva dela
najemnin, 50 % sredstva, ki so namen-
jena za investicije (?), prispevki občin
(ne kot dotacija, temveč kot Icredit) in
še kaj.
Člani takega sklada bi formirali nek
upravni organ, ki bo upravljal s tem
skladom, organiziral posojila in določal
prioriteto. Sredstva bi koristili samo
člani sklada, ne drugi. Glavni smoter
je dovolj jasen: smotrnejša uporaba
sredstev za investicije — znatno zbolj-
šanje potenciala trgovskih podjetij.
Predlog za formiranje skupnega skla-
da za investicije je upravni odbor Tr-
govinske zbornice v načelu (z nekateri-
mi pripombami) sprejel. Morda letos
v Celju še ne bo mogoče realizirati to
zamisel. Ce pa bodo občinsl^i ljudski od-
bori in trgovska podjetja predlog dobro
prediskutirala in vsestransko osvetlila,
se ni bati, da ne bi bil osvojen, saj
vendar vsa podjetja stremijo za tem,
da bi se razvila.
Ker pa je bil Okrajni ljudski odbor
iniciator za združevanje skladov pod-
jetij, bi bilo prav, da bi tudi nadalje
bdel nad tem vprašanjem in bi dal
občinam sugestije za formiranje takega
sklada. Ta sredstva bi bilo namreč
mnogo lažje zbrati v okviru občin kot
pa v okviru okraja. Eventuelno bi ta
sredstva lahko ostala tudi v občini.
MIR JE V NEVARNOSTI...
(Nadaljevanje s 1. strani)
sik kralj Husein sklenil prevzeti oblast
tudi nad ozemljem svojega kraljevske-
ga bratranca Fejsala. Toda ta glas je
slaboten spričo grmenja vojaškega po-
tenciala (velikih sil).
Amerikanci v Varnostnem svetu in
tudi drugače skušajo omiliti težo svo-
jega ukrepa. Pravijo, da se zavedajo, da
ta postopek ni ravno dober, da pa je
boljši od vsakega drugega. Nadalje pra-
vijo, da bodo takoj zapustili Libanon,
čim bi Organizacija združenih narodov
bila sposobna zavarovati neodvisnost
Libanona.
To so zunanji glasovi o nastali krizi,
ki je verjetno ena izmed najtežjih v
povojni zgodovini Organizacije zdru-
ženih narodov. Naša vlada je v torek
izdala sporočilo, v katerem obsoja vo-
jaško intervencijo ZDA, ker je ta korak
l3il storjen mimo OZN, '-osebno pa še
spričo dejstva, da je v Libanonu OZN
bila že angažirana z obiskom general-
nega sekretarja Hammarskjolda in s
prisotnostjo opazovalnih skupin. V
sporočilu je rečeno, da je vsled tega
nastal v svetu skrajno zaskrbujoč po-
ložaj. Maršal Tito pa je istočasno s tem
v zvezi poslal tudi telegram predsed-
niku indijske vlade Nehruju.
Brez dvoma pa bistvo teh dogodkov,
ki so se z bliskovito naglico razvili v
nepopolnih dveh dneh, ni v tem, da bi
dejansko zaščitili Libanon pred zuna-
njo nevarnostjo. Zato ne gre. Gre zato,
da so ZDA s pomočjo in podporo svo-
jih zaveznikov že dolgo zaskrbljene nad
veljavnostjo svojega prestiža v tem '
delu sveta. Dogodek v Iraku jih je pod-
žgal k še drugemu, toliko bolj nevar-
nemu koraku. Irak pridela trikrat več
petroleja kot ZDA in sedemkrat več kot
Sovjetska zveza. Naraščajoči nacionali-
zem v arabskem svetu pa pomeni pre-
kinitev privilegijev Zahoda. Toda ali ni
to jalova in nevarna politika! Britanski
listi, mnogi vsaj, ostro nasprotujejo ta-
kim podvigom. Bilo bi treba vzeti na
znanje, da je arabsko gibanje stvarnost
in si na prijateljski način zagotoviti
njihovo sodelovanje, opozarjajo mnogi.
Vsekakor je vojaška intervencija
Amerike, ki pa so se ji priključili tudi
ostali s stanjem pripravljenosti, ravno
tak madež, kot je bil trojni napad na
Egipt. S takimi ukrepi niso spravili v
zagato samo svetovnega miru, temveč
tudi svoj ugled, ko tolikanj razglašajo
svobodoljubnost in demokracijo. Zavo-
ženega ni moč zabrisati, toda miroljub-
no človeštvo pričakuje, da bo naposled
zmagal zdrav razum in razsodnost. To
si tem bolj želimo mi, ki ob prazniku
vstaje s polnim srcem vklikamo: Nikoli
več vojne!
18. JULIJA — STEV. 28

v krdju, kjer je planila iskra upora
Po stopinjahll. celjske lete
»Kar naprej mimo Pocajtovega mli-
na — prva hišica desno«. Tako me je
napotila Teharčanka X. do Ivana Farč-
nifca.
Žarko jutranje sonce je obsvetilo
ekromno hišico. Spominska plošča na
pročelju mi je povedala, da sem prišla
prav. Odsevi temnega zelenila bližnjih
gozdov, ki so se zlivali z zlatom sončnih
žarkov so pomagali domišljiji, da so
bile na plošči vtisnjene črke videti kot
s krvjo napisane. V tej skromni bajti,
ki je bolj podobna obzidani uti, kot
družinski hiši, so se torej zbirali borci
in aktivisti I. celjske čete.
Pokljukam na trhla vrata, enkrat,
dvakrat. Nobenega odzîiva. Čakam ne-
kaj minut in si v tem času s fotoka-
mero preskrbim gornji spomin.
»Dobro, vroče jutro«! me pozdravi
možakar srednjih let, ki jo bos in s
kangUco mleka v rokah maha narav-
nost proti meni. »Farčnika iščete — evo
me. Hermina Seničarjeva mi je pred
pol ure najavila vaš obisk.«
Ker je že vedel namen mojega pri-
hoda, nisem z uvodnimi pozdravi iz-
gubljala mnogo besedi.
»PotredaU nai boste kaj o Celjski četi
in o sebi. Pa še kako družino v hribih
bova obiskala«, sem ga prosila.
»Potem pa kar pot pod noge — in
huda bo v tej vročini.«
Ker ni bilo žene doma, je še nakrmil
prašička, skočil v gojzarice, povabil
štirinožca Murčija na potep in že jo
mahava proti Resevni. Med potjo mi je
pripovedoval največ o borcih Celjske
Cete, o družinah, ki so jim nudili zato-
čišče, nekaj pa tudi o svojem življenju
in delu.
»Ze s sedmimi leti sem šel od doma,
ko'nam je v Prekopi hiša pogorela. Slu-
žil sem pri raznih ljudeh. Najdalje sem
delal kot žagar-gaterist. Tudi v tovarni
organskih barvil v Celju sem delal in
bil sedemkrat zastrupljen. I^eveč na-
vajene trdega dela, roke še danes ne
znajo mirovati, ko sem že upokojenec.
Gradim si novo štalo pri bajti, ki sem
si jo kred mnogimi leti tudi sam zgra-.
dil. H'iška, kot ste videli, že leze nara-
zen, zato bom pravočasno poleg hleva
zgradil še novo stanovanje.
Toda za to staro hiško mi bo hudo in
bi jo kar rad ohranil spominom. V
njej so se zbirali prvoborci in aktivisti
I. celjske čete. Našli so me že kar prve
dni po okupaciji, saj smo bili Farčniki
znani že kot predvojni komunisti. Glej-
te, v tistemle grabnu je bil prvi sesta-
nek, na katerem sem spoznal Petra
Stanteta-Skalo. Bilo je kar kmalu po
okupaciji Takrat smo se zmenili, da bi
se lahko pri meni shajali. Uredili so si
skrivališče v seniku nad kletjo. Tako so
vsi »novi« najprej prišU do mene in
potem odhajali naprej. Takrat še no-
bena četa ni imela svojega naziva. Po
mojem je Celjska četa že prej razpadla,
preden je dobila ime. V njej so bili ve-
čina Celjani in Savin j cani in so jo zato
imenovali Celjsko četo. O, poznal sem
vse te dobre dečke: Stan teta Petra (da-
nes generalmajor), Hribarja Rudija in
ženo Jožico, Vrunča, Vrčkovnika, Vov-
ka, Turka, Saiičarjevo Hermino, Kova-
ča, Kosa, Husa, Beliča, Novaka, Skvar-
ča Arabca Junisa in Krima, Boršiča,
Slandra Vilča, Šmerca, Grčarja in še
nekatere. Mnogi od njih so večkrat
spali pri meni na seniku. Stante pa je
ležal v moji postelji, ko je bil ranjen.
V moji sobi so bili navadno tajni se-
stanki vodstva, sem je prinašal Grčar
direktive, v moji sobi so se kovali skle-
pi.
Ko je bua četa na Resevni razbita? so
prišM ponoči borci k meni, nekaj sem
jih porazdelil tudi po drugih hišah (pri
Meharčiču in Blažiču). Kmalu zatem je
prišel Slander Vüc on so se spet zbrali
in šli proti Svetini. Tam so hoteli na-
praviti neko akcijo, ki jim ni uspela.
V smeri proti Planini so naleteli na
zasedo. Tam sta padla Vilč in Vrčkov-
nik, drugi so se spet razbili. Peter Stan-
te je ta čas že ozdravel in bU v neki
akciji v Kaplji vasi.
Usodnega 1. oktobra sta bua pri meni
Stante in Skvarča. Prej ko sem šel na
»šiht«, sem ju opozoril, da se mi zdi
zrak nekam sumljiv in da je bolje, če
gresta naprej. Toda nista šla, ker so
imeli sestanek v hiši in jih je prišlo še
več: Hermina, Smerc in Cerkovnik —
izdajalec. V kolikor so mi drugi pove-
dali, sta Stante in Skvarča imela na-
men, da bi ta dan zbrali Celjsko četo
in se pridružili Savinjski. Izdajstvo je
to preprečilo. Hiša je bila obkoljena,
^ pokalo je  od vseh strani, Peter in
^Skvarča sta ušla, Smerca so na begu
J ujeli Nemci, Hermina pa se je imenitno
znašla, ko je zgrabua koš jabolk in
nastopila pred Nemci kot branjevka.
j Zapodili so jo s košem vred in se je
' tako rešua.
Nekaj ur za tem sem že dobil v to-
varno pošto, da je moja hiša obkoljena.
Ko sem pribežal domov, so ženo že
i odgnali, hiša je hila vsa razmetana in
I na pragu me je čakala samo 9-letna
I hčerka Jožica. Pobral sem municijo v
, hiši (k sreči je Nemci niso našli), naro-
ču Pocajtovemu hlapcu naj mi čuvajo
otroka, se osvobodil drobnih otroških
rok, ki so se me oklepale in pred nosom
zbežal gestapovcem. Se isti večer sem
se prebil na Dobrovlje, kjer sem tudi
našel svojega brata Bučka.«
Farčnik je končal prijwvedovanje,
ko sva se ustavila
V DOMACm STRNADOVIH V KOM-
POLAH
T malih gorskih kmetijah imajo že-
ne ob nedeljah navadno največ dela.
To sem videla tudi pri Strnadovih, ko
se je gospodinja pred hišo potila z »ve-
liko žehto«, in je zato nisem hotela
motiti. Gospodar Jakob Strnad pa se je
učasil za nedeljski klepet in odpočitek
in sedel z mano v senco jablane.
Kot je bila v Teharju postojanka pri
Farčniku, tako so se v Kompolah pri
Stmadu zbirali aktivisti in borci
I. celjske čete. Od tu jih je vodila pot
na Resevno, kjer so imeli postojanko
pri kmetu Mule ju. Strnad je kot dela-
vec zaposlen v Železarni Store in se še
dobro spominja štrajka iz leta 1934,
pri katerem je kot 17 letni fante igral
vlogo Leskoškovega kurirčka (tov. Luka
je vodu štrajk). Z NOB je Stmada po-
vezal Kari Vovk. Ze pred okupacijo
pripoveduje Strnad — smo bili delavci
v Železarni močno povezani. V kotih
tovarne smo se večkrat tudi med delom
shajali. Ze nekaj časa pred preobratom
nismo smeli več plačevati sindikata, to-
da smo skrivaj plačevali poverjeniku.
Nekaj delavcev je takoj po okupaciji
šlo v ilegalo. Ti so našli zatočišče pri
meni. Ponoči sem jih po stranskih po-
teh vodil v svoj dom. To so bili večji-
del borci I .celjske čete. Sestajali smo
se »na pojati« senika in tam tudi spali.
Jaz sem jim bü za vezo in prinašal
poročila. Ko je bilo vse izdano, so me
Nemci aretirali in odgnali v dachavsko
taborišče.«
PUSCAVNIK sredi RESEVNISKIH
GOZDOV
Kot naročen jo je oča Mule j, po do-
mače Resenšek, to nedeljsko popoldne
primahal k Stmadu. Prihranil mi je
precej naporne poti. Odložil je gorjačo,
si s pisanim robcem otri potno čelo in
sedel k nam v senco.
»Kako živite, oče Mule j? Nekaj kri-
žev se vam je že nabralo, zgleda, da
jih dobro nosite!«
»Štiri manj osemdeset, drago dekle,
toda noge me ubogajo in še v breg grem
kot bi imel perutnice. Skoda, da nisi
prišla gori^ da bi videla moj brlog. Pro-
dal sem posestvo, ker ga nobeden od
otrok ni maral prevzeti. Zdaj pa sem
si sredi gozda sezidal bajto. Iz samih
»švarglov« (krajci desk), 4 metre v kva-
drat. Nič poda ni notri, kar po hladni
zemji se sprehajam. Sam sem — kot
puščavnik. Perem si sam, kuham sam,
največ živim ob prežganki in krom-
pirju.«
»Torej slabo živite?« sem posegla
vmes.
»O ne. Saj dobrega življenja nikoli
nisem bil vajen. Le sam sem, strašno
sam.«
»Pa bi se oženili«, ga je podražil
Farčnik.
»To pa ne. Prva žena je bua poštena
(umrla je v Auschwitzu), druga mi je
nagajala in je tudi že umrla, tretja pa
bi me pod rušo spravila. Je kar bolje,
da sem pameten. Za silo se preživljam
s sedmimi tisočaki pokojnine, včasih
pa še kaj pade, ko popravljam ljudem
razno orodje. Veste, imel sem kar štiri
poklice: mizar, Žagar, pek in kmet«
»Se še kaj spominjate partizanov
oča?«
»O, se, se! Menda so bili iz Celjske
čete. Toda imena si nisem nobenega
obdržal v glavi. Mnogo jih je prihajalo
k nam in žena jim je kuhala, ko sem
jaz odhajam na šiht. Potem je büo vse
izdano in so nas zaprli. Mene so na
žandarmeriji v Šentjurju pretepali in
sem moral šest ur klečati na žebljih,
da sem imel vsa krvava kolena. Zaprli
so nas in odgnali v taborišče. Jaz sem
Mauthausen preživel, žena in 1 hčerka
pa sta ostali v Auschwitzu. Ko jaz ne bi
v lager j u prežvečil toliko tobaka, go-
tovo ne bi ostal pri življenju. Tobačna
»žvirca« odganja vse bacile.«
Se kar čuo se je oče Mulej pobral s
tal, pomežiknil v sonce, mi stisnu roko
in spet zagrabil svojo gorjačo. Bilo mi
je nekam hudo, ko sem ga videla od-
hajati v samoto, da bi si skuhal ne-
deljsko prežganko.
»Botri« Celjske čete: Mulej, Strnad in Farčnik v senci jablane pred Stmadovo
domačijo.
Nad kletjo Farčnikovega senika so čest«
prenočevali borci Celjske čete.
V tej skalni votlini se je pogosto skrila
Celjska četa v prvih dneh vstaje
vsem borcem narodnoosvobodilne vojne, vsem akti-
vistom nob, zlasti pa vsem borcem in aktivistom
prve celjske cete, nadalje vsem državljanom, de-
lovnim kolektivom, društvom in političnim orga-
nizacijam — iskreno Čestitamo k prazniku vstaje
SLOVENSKEGA LJUDSTVA IN PRAZNIKU CELJA!
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR CELJE
OBČINSKI KOMITE ZKS CELJE
OBČINSKI ODBOR ZB CELJE
OBČINSKI ODBOR SZDL CELJE
PISMA NA SMRT OBSOJENIH
»MOJA SMRT NI SRAMOTA!«
»VEM, DA BO KMALU ...
PRAZNIK,, .C
»NIKAR NE ŽALUJ ZA MENOJ«
Tako so se poslavljali od življe-
nja in svojcev pred ustrelitvami
in obešanjem — v zaporih Banje
Luke, Podgorice in Beograda, No-
vega Sada in Občin in drugod.
Za njimi so ostala pisma — do-
kumenti, ki jih ne bo moč nikoli
pozabiti, kajti pričajo nam o ju-
naški odpovedi, pogumu in vda-
nosti in ljubezni. V knjigi »Pisma
na smrt obsojnih« so našla svoje
mesto in tu objavljamo tri izmed
njih.
Pismo, ki ga je napisala AN-
KA TESIC-RIMAC pred ustrelit-
vijo v beograjskem zaporu:
Dragi moji Maćun in Rada!
Pišem vama sedaj ob slovesu.
Kmalu bo svoboda, mi odhajamo,
toda Ve ostanete. Pred Vama je
bodočnost. Nadaljujte naše ideje,
kar smo mi s svojim odhodom
prekinili.
Ljubim življenje, posebno moč-
no ga ljubim v tem trenutku, toda
ni mi žal, ker vem, za kaj ga
dajem. Edino mi je žal, ker nisem
uteanila delati več in ker nisem
imela prej teh izkušenj, ki sem
si jih nabrala v teh petih mese-
cih v zaporu.
Gotovo Vama je znano, da so
me ujeli na sestanku, on je... v
tem, ker sem tistega dne čisto
slučajno srečala onega železničar-
ja. Vendar sem srečna, ker sem
uspela lokalizirati zadevo, tako
da se je ustavila pri meni. Samo
vtaknili so me v skupino najhuj-
ših političnih krivcev. Sedaj sem
v sobi smrti in čakam, da pridem
na vrsto.
Čutim, da se bliža konec naše
borbe in negotovosti.
Vem, da bo ... kmalu praznik.
In sedaj, dragi moji deklici —
veliko uspeha.
Popazite na mojo Milenko, naj
Vama bo sestrica in tovarišica.
Zelo Vaju ima rada in stiska
pest Vajina
Srbiš...
Pismo ZORE OBRADOVIC-
ILIC štiriletni hčerkici iz tabori-
šča v Banjici, kjer so jo leta 1944
ustrelili kot talko:
Draga moja Ljolja!
Pišem Ti iz zapora v nadi in
želji, da Te moje pismo najde živo
in zdravo. Nikar ne žaluj za me-
noj, draga moja punčka, če boš
jutri ostala brez mene. Ti boš sa-
ma, moji preživeli tovariši in to-
varišice bodo skrbeli za Tebe. Ko
boš zrasla, boš razumela, da za
poštenega človeka ni moglo biti
druge poti kot borka za osvobodi-
tev naše dežele od sovražnikov
vseh vrst, borba za socialistično
skupnost. Ta borba zahteva veli-
ko žrtev, toda ne bodo brezuspe-
šne, ker je zmaga naša.
Zal mi je, Ljoljica moja, ker
boš ostala brez očeta in brez ma-
tere. Kadar na to pomislim, se mi
srce trga od žalosti in bolečine,
toda tega ne morem spremeniti.
Ostani mi zdrava, draga moja,
ubogaj babico, ne dopusti ji, da
joče, sedaj nima nikogar razen
Tebe. Bodi do nje pozorna in než-
na, kot si bila do mene.
Z vsem svojim srcem Te po-
ljublja
Tvoja mama
Taborišče Banjica, 1944.
Pismo SIMONA KOSA sestrí:
Moja ljuba sestra!
Ti pišem še zadnjikrat, draga
sestra. Obračam se na Tebe v tre-
nutku, ko se poslavljam od živ-
ljenja, obračm se na Tebe pred-
vsem zato, ker Ti moja najmlajša
sestra si bila vedno angel cele
naše družine, bila si predvsem
moj angel, ker sem Te ljubil nad
vse. Zdaj, ko ostaja še malo ur,
kar mi je še živeti, se Ti zahva-
ljujem za vse, kar si v svoji se-
strski ljubezni storila zame. Pro-
sim Te odpuščanja za to posled-
njo žalost, ko bo uničila Tvoje
dobro srce.
Sestra draga, ne žaluj! Bodi ve-
sela! Naj ne bo moja smrt nikjer
na poti Tvoji sreči. Vem sicer, in
poznam Te predobro, da me ne
boš mogla pozabiti nikoli, toda
ta spomin naj Te ne vznemirja.
Moja smrt ni sramotna! Nasprot-
no, nisem vreden smrti, katero je
napravilo toliko velikih mož ...
Izpolni, prosim, edino mojo
prošnjo, tolaži starše, če jih ni ta
strašen dogodek že uničil, če je
tako, Zofka, bodi močna, bodi
vredna svojega brata, ki je dal
svoji zemlji življenje ...
Pomisli tudi, da moja smrt ni
najbolj krivična, z menoj morajo
umreti tudi taki, ki zapuščajo ne-
dolžne sirote, in to je mnogo bolj
bridko kot zame, ki razen vas ni-
mam nobenega.
Draga Zofka! Ne umrem rad!
Vse moje bistvo se oklepa življe-
nja, toda umreti moramo vsi, no-
benemu ni to odvzeto, rojeni smo
zato, da umremo. Saj se ne pri-
tožujem, toda živel še nisem, in
morda je bolje tako. Življenje je
boj, jaz sem ga izvojeval, še pre-
lahko, umrem kot žrtev podlega
izdajalca, ne, to ni prav, umrem
za svoje ideale in to je mnogo,
zato sem živel dovolj, ker sem
prepričan, da moja kri in kri nas
vseh ni tekla zaman.
Za svoj narod bi umrl rad sto-
krat ne enkrat. Tako se poslavlja
od Tebe Tvoj brat
Simon
S poslednjo prošnjo Ti pripo-
ročam starše, z Jožetom sem go-
voril pet minut prej.
Gospodapsbo tehnični pouii v vse osnovne šole
30 učiteljic iz osemletk celjskega
okraja je te dni v Zavodu za po&i)eše-
vanje gospodinjstva v Celju zaključilo
tedenski tečaj iz pouka domačega gos-
podinjstva (gospodarsko tehnični pouk).
Če računamo, da imamo v okraju 133
osnovnih šol, odnosno osemletk, tečaj
pa je absolviralo komaj 30 učiteljic,
lahko razumemo nujno, da bi za pouk
novega, zelo važnega predmeta, morali
pred pričetkom novega šolskega leta
organizirati vsaj še 2 takšna tečaja.
Zal pa Zavod nima zadosti denarnih
sredstev in je moral že zdaj mnogo
prosilk odkloniti.
Učiteljice same priznavajo veliko
važnost takih tečajev, saj iz učiteljišč
tovrstnega znanja niso mogle prinesti,
pozneje pa jim ga prosveta tudi ni
posredovala. V tem izvrstno organizi-
ranem tečaju pa so absolventke pri-
dobile mnogo dragocenega znanja, ki
ga bodo lahko s pridom uporabile ne
le na svojih šolah pri novem predmet-
niku, temveč tudi na terenu sploh (raz-
ni tečaji v KZ pri ženah-zadružnicah,
v kmetij sko-gospodarskih šolah in dru-
god). Zato pa bi bilo prav, da bi se za
organizacijo tečajev gospodarsko teh-
ničnega pouka zainteresirale (tudi s fi-
nančno pomočjo) ne samo šole, temveč
tudi občine in kmetijske zadmige. Uči-
teljice same pa bi morale na teh for-
mulah postaviti odločno svoje zahteve.
Na enotedenskem tečaju, ki ga je or-
ganiziral Zavod za pospeševanje gos-
podinjstva, v dogovoru s Svetom za
šolstvo LRS, Okrajnim svetom za šol-
stvo ter Društvom za gospodinjsko izo-
braževanje so tečajnice predelale pred-
log bodočega učnega načrta za gospo-
darsko tehnični pouk v naših osnovnih
šolah. Posamezne teme so bile: Pre-
hrana šolskih otrok in mlečne kuhinje.
Metodična obravnava kalorične in bio-
loške vrednosti hrane (predaval doktor
Demšar iz Ljubljane), metodična obrav-
nava gospodinjske enote — izboljšanje
metod dela z ozirom na racionalizacijo
gospodinjstva, izboljšanje pogojev v
kmečkih gospodinjstvih, pravilni ses-
tavi jedilnikov, estetika doma, politeh-
niični pouk itd.
Glede na zelo aktualno temo, ki je v
zadnjem času predmet razprav po vseh
občinah, so zadnji dan v tečaju z uči-
teljicami razpravljali tudi o ustanav-
ljanju stanovanjskih skupnosti, pri ka-
terih bo tudi prosvetna delavka našla
hvaležno področje dela.
Шт*1 ilm *fil m * film* film *film
Dve različni tematiici in kvaliteti...
Repertoama politika terja razmesti-
tev del tudi pri filmu. V Celju pa se
rado zgodi, da gledamo v določenem za-
poredju več kavbojk, potem več dram,
včasih celo vrsto komedij in glasbenih'
filmov, pa tudi domači se radi »držijo
skupaj«. Zavoljo tega se navadno zgodi
kateremu izmed filmov krivica. Ljudje,
siti dram, ki niso kaj prida, namenoma
izpustijo dobro. Se bolj hudo je, če slab
film zavre in omaja zaupanje drugega,
dosti boljšega domačega filma. Tako je
bilo tokrat...
Videli smo »Krvavo srajco«. Nihče ne
oporeka, da tematika, ki jo je posnelo
FK>djetje »Lovčen film«, ni zanimiva. Mi'
vse premalo poznamo zgodovino naših,
narodov, da bi nas problem šele nedav-
no izumrle krvne osvete v Crni gori ne
zanimal. Toda kolikor nas je ta film po
napovedani vsebini pritegnil, toliko nas
je zaradi svojih slabosti razočaral. Ni-
mam namena meriti tega filma s prož-
nostjo in tempom, ki smo ga videli pri
podobni tematiki v filmu »Vedeta« (o
korziški krvni osveti], vendar bi tak
tempo ne bil v škodo naši verziji. Mek-
sikanski način je meksikanski. To je
njihova oblika filmske izpovedi, prila-
gojena predvsem njihovim gledalcem, ni
pa treba da je to tudi vzor za naše re-
žiserje. Razvlečenost scen je .popwlnoma
odveč. Toda to ni poglavitni greh. Ce je
fotografija kolikor toliko dobra, je toli-
ko bolj zanič ton. Povrhu vsega je film
še podnaslovi j en. Kako naj razume
tekst naš človek, če dvomim, da so ga
razumeli Crnogorci.
Premočrtno nasprotje »Krvave srajce«
je hrvaški film »Naša pota se razhajajo«.
Obisk za ta film je brez dvoma zmanj-
šala kvaliteta prejšnjega. In vendar so
gledalci bili z njim mnogo bolj zado-
voljni. Res je tudi temu filmu najti na-
pake. Predvsem bi se büo vredno za-
držati ob scenariju, ki je težil k izraziti
napeti zgodbi in je zaradi tega psiho-
loška plat drugače zelo zanimivo razpo-
stavljenih junakov precej na slabšem.
Igralci zaradi tempa niso imeli možno-
sti ,ix)kazati nič notranjega. Toda to je
že v osnovi režijske koncepcije, da naj
nastane dober in dinamičen film o ile-
galcih in gverilcih. Ce je šlo samo za to,
potem jim je uspelo, ni pa. rečeno da je
to popolnoma dovolj, oziroma vse kar
se je dalo narediti. Toda film se odliku-
je po dinamiki, po čistoči slike in tona,
ki je tako dober, da je podnaslovljenje
domala nepotrebno. Po naključju je film
zelo primeren za prikazovanje v Celju,
ki te dni slavi svoj borbeni praznik.
Nosilca glavnih vlog v dobrem domačem
filmu »Naša pota se razhajajo«
Milan Stancer:
Dvojnik
Tvoje besede se v zraku lesketajo,
kakor zvezde na jezerski gladini,
a ko sine dan nad mestom
postrvino zimsko spanje zaspijo.
V banketnih zdravicah
si obljubljal človeku
spokojnega mira,
strašni atom,
a ob prvem mraku,
ko je legel k počitku
si z zvokom pustinje Nevade
in tajge Sibira ■
splašil njegove nade
in zaigral serenado nad preranim
grobom.
Tvoje rafinirano lice
je kakor reklamni plakat;
na prednji strani:
moderna nijansirana obljuba,
a na hrbtni strani:
plesniv od starosti zidu. .: •
OKRAJNI SVET ZA PROSVETO IN KULTURO JE ZASEDAL
Nudimo turistom več Itulturne podoiie
v ponedeljek, dne 14. julija, je zasedal
okrajni svet za presveto in kulturo in
na svoji IV. redni seji obravnaval pro-
blematiko spomeniškega varstva na do-
mačem teritoriju. Spomeniško varstvo
postaja vedno bolj aktuelno, saj je že
davno zgubilo značaj ljubiteljstva in se
otreslo osamelosti izključno znanstveno
orientireinega dela. Vsi predobro vemo,
da so kulturni spomeniki poleg solid-
nega gostinstva in prirodnih lepot glav-
ni temelj sodobnega turizma. To doka-
zujejo vse napredne države, zlasti pa
izrazito turistično orientirane kot so:
Avstrija, Švica, Italija, Holandija,
Francija itd. Tudi mi postajamo tu-
ristična dežela, to pa zahteva od nas,
da tujemu in domačemu turistu lahko
nudimo tudi kulturno podobo naše
zennlje, to je vzdrževane kulturne spo-
menike, ki dajejo deželi šele ono, kar
imenujemo nacionalno specifičnost. Na
drugi strani je pravkar izvedena decen-
tralizacija spomeniškovarstvene službe
postavila pred okrajne odbore ves kom-
pleks problemov, ki se povezujejo z
njeno organizacijo in bodočim funk-.
cioniranjem, ki bo upajmo efektnejše,
kot je bilo dosedanje. Pri vzdrževanju
kulturnih spomenikov smo mnogo za-
mudili, mnogo je propadlo, kar je za
vedno zgubljeno in bi se dalo ob svo-
jem času rešiti z malimi stroški in ne-
koliko večjim razumevanjem. Marsikaj
tega nam bo sedaj manjkalo, kar bi
turisti želeli videti, kajti moderen člo-
vek ne hodi več po svetu samo za za-
bavami, ampak hoče v upravičeni ra-
dovednosti videti tudi ono, kar mi
čestokrat ne opazimo, našo nacionalno
specifičnost in kulturno kreativnost.
Moderen človek se učii spotoma, na raz-
stavah, potovanjih itd. Mnogo tega kar
želi vedeti o nas in naši preteklosti mu
na neprisiljen način lahko povedo samo
kulturni spomeniki, zato je nujno, da v
bodoče posvetimo mnogo večjo pozor-
nost njihovemu vzdrževanju in nego-
vanju. Le tako bomo zmogli zadostiti
zahtevam in potrebam razvijajočega se
turizma, le tako bomo zmogli stopiti v
krog modernih turistično aktivnih
držav.
Jože Curk
OBIŠČITE
XV. mariborski teden
od 25. julija do 3. avgusta 1958
Velika manifestacija našega gospodarstva, kulture in športa,
bogata razstava industrijskih proizvodov, velika revija kmetijskih
strojev. Posebna razstava najboljših štajerskih vin. Pestra modna
revija. Mnogo kulturnih in športnih prireditev ter koncertov. Za
razvedrilo bo na razpolago veliki moderni zabavni park. (Gospo-
darska razstava v novozgrajenih velikih lastnih razstavnih prostorih
ob Dravi.
«
Na železnici 25 % popust! , v :     V:... ■ ...
Gozd je molčal. Pred nekaj trenutki
je utihnilo petje ptic; med krošnjami
je zamrl frfot peruti; s spomladanskim
zelenilom obarvani listi so oiiemeli v
brezvetrju. Polovica grma onkraj jase
je trepetala. Tam je bil sovražnik. Kot
blisk se je pognal za veje. Udarec ob
tla je zmotil gozdno življenje, ki se je
porazgubilo, potajilo, pripravljalo na
obrambo, trepetalo pred nevidnirn stra-
hom, ki je utegnil biti nevarna žival
ali človek.
Za deblom podrtega drevesa ob poti
se je zganila dolga senca. Rada bi se
odplazila za smrečje in izginila v la-,
birintu gozdnih steza.
Postava v oguljenem površniku ne-
opredeljive barve je obšla grm in ob-
stala na robu jase z naperjeno brzo-
strelko ob boku. Izza debla se je dvig-
nil prileten, malce sključen možak in
zbegan postavil koñarico k nogam. Oce-
njevala sia sc z očmi in prežala na
vsako kretnjo.
»Kaj delate tukaj?«
Možak se je zganil in z nedoločno
kretnjo pokazal na košaro.
»Iščem,« je rekel.
»Kaj?«
»Mislil sem ... hudo je za hrano, pa
sem mislil, pogledam malo po gozdu,
če najdem kaj užitnega... veste, vse
prav pride: kakšno gnezdo, he ali kaj.«
Fant v oguljenem površniku se je
zamislil.
»Tako,« je rekel.
»Tako, tako. Samo mislil sem.«
»Zakaj ste se potem skrili?«
»Ja, človek nikoli ne ve, he, bolje se
je izogniti, kot...«
»Kdo pa mislite, da sem?«
Mož si je ogledoval oguljeni površnik,
brzostrelko, blatne čevlje in kuštravo
glavo, ki so iz nje zijale predirne oči.-
»Lahko ste bel... rdeč ... črn ...
skrivač ... he — he... ali kaj drugega.
Star sem. Toliko novih ljudi je tod
okoli. Kdo bi vse poznal. Za hrano je
težko... nimam časa, da bi se preveč
zanimal za vse ljudi... veste, hodim
po gozdu, mislil sem, staknem kakšno
gnezdeče ali...«
Igra, je pormslil fant. Mogoče ne.
Hudič! Prav ima stari, kdo bi vse po-
znal!
»Ste domačin?«
»Tam, za gozdom sem doma.«
»Kako bi najhitreje prišel do ceste?«
»Do ceste? Pojdite po tej stezi. Držite
se leve strani. Na robu gozda je kme-
tija. Povedali vam bodo, kam pelje pot
naprej.«
»Je v dolini kaj vojske ob teh urah?«
»Ja, hm ...«
»Je nevarno?«
»Odvisno od tega, kdo ste.«
»Kdo je v dolini?«
»Pravzaprav ne vem ... Partizanske
patrulje in nemške. Enkrat eni — en-
krat drugi.«
»Pogosto?«
»Včasih se skoraj lovijo.«
Molčala sta.
»Lahko grem?« je rekel mož.
»Pojdite, pa hvala.«
Mož je pograbil košaro in spotoma
pogledoval nazaj. Izginil je v smrečju.
Slišalo se je, da skoraj teče.
»Dobro je igral, če je bila igra. Enkrat
en\ — enkrat drugi. Hudič te vzemi!«
Odšel je v smer, ki bi ga morala pri-
peljati k cesti. Pot se je spustila v do-
linico, preskočila potok in se izgubila
v smrečju. Korak je zamiral v mahovju.
V bližini nekje je zakukala kukavica.
Ku — ku, ku — ku, ku — ku ...
»Enaindvajset!«
Spomnil se je časov, ko je še verjel
v Miklavža, vile in kukanje. Enaindvaj-
setky>at je zakukala. Prav toliko let
mi je. '
Nenadoma, kakor bi zapihal topel ve-
ter, ga je obšlo, da bi temnomodra ptica
kukala resnico in da bi res živel še
enaindvajset let. Vsenaokrog je dihala,
pela in rasla pomlad. Pogledal je blat-
ne in težke čevlje, umazane hlače, glad-
ko cev brzostrelke in si zaželel, da bi
bil sam na travniku, obsijanem od son-
ca. Mravljam bi prinašal hrošče in jih
dražil z bilko. Utonil je v deških spo-
minih in pomladnih želja, da se je
komajda utegnil spomniti na »držite
se bolj levo«.
Gozd se je razmaknil pred neveliko
kmetijo. Na njivah in travniku ni bilo
žive duše. Skalnati hribi so bili videti
povsem blizu, da bi jih lahko prijel z,
roko. Se danes bom na varnem onkraj.,
njih, se je nasmehnil.
Kmetiji se je približeval počasi. Sel
je tako, da je nizek, očrnel hlev zakri-
val hišna okna. Iz sence je počasi prišla,
v črno oblečena starka. Iznenadilo ga
je, skoraj se je prestrašil, ker je ni
prej opazil.
»Dober dan.«
»Bog daj, bog daj. Stopi malo v hišo.«
»Res moram?«
»Moraš? se je nasmejala in s palico
pokazala na brzostrelko.
V sobi je bilo temačno in nekam sve-
čano. Velike črne fotografije mladih
mož in žena na steni so govorile o lju-
deh, ki jih ni bilo nikjer opaziti. Starka
je bila sama doma.
»Vina nimam, jabolčnik je pa še kar
piten. Le natoči si. Prigrizni. Reveži.
Hudo mora biti v hostah, kajne?«
»Kako pa veste, da sem partizan?«
Pretirano premeteno se je nasmejala.
»Ze po hoji vas spoznam. Le jej, le!
Potem te bom pa nekaj prosila.«
Pokazal je na fotografije.
»So ti mladi ljudje vsi vaši otroci?«
»Ne vsi. Mladi, ja! Ena izmed njih
sem še jaz. Pri nas se slikajo samo mla-
di ljudje. Ampak tale na desni, z brki,
vidiš, ta je moj sin. Močan je in dober.
Poglej te oči. Vsi dobri ljudje imajo
lepe oči.«
»Kje pa je zdaj? Ga nimate doma,
sina?«
»Ze dolgo ne. Glej ga, saj to bi si
lahko mislil. Le natoči si, saj vem, da
to ni vsak dan.«
Pil je v dolgih požirkih. Svečanost in
tihota sobe sta tako prijetno umirjali!
»Ravno prav, da si prišel. Že dolgo
ni bilo nikogar, pa sem si kar mislila,
da bo danes nekdo prišel. Le jej, potem
bova pa napisala pismo za sina. Saj
ti bi ga moral poznati! Nisi še nikoli
videl tega fanta in slišal za Petkovega
Andreja?«
»V kateri brigadi pa je?«
»V brigadi? Ne vem. Morda sem ve-
dela, pa sem pozabila. Brigada? Ne, ne
vem. Nič ni povedal. Samo rekel je:
»Mati grem.« In je šel.
»Zdi se mi, da ga ne poznam. Veste,
veliko nas je. Povsod. Kdo bi vse po-
znal.«
»Vem, vem. Bi hotel zdaj? Saj ni nič
posebnega. Sploh ne vem, kako naj bi
pismo sestavila. Skoraj ne morem ver-
jeti, da je tako daleč, da mu moram pi-
sati pismo. Ko takole sedim in gledam
v vrata, glej ... ga vidiš, Andreja?«
S sočutjem je gledal v starkin zgu-
bani obraz, ki se je nekam zamaknil.
»Nisem nora, ne,« je rekla, da mu je
postalo nerodno. »Samo želela sem. Bi
začela? Malo boš moral pomagati, veš?«
Ko je odhajal, je stala na pragu in
gledala za njim. Sel je po poti, ki mu
jo je nadrobno opisala. Pred očmi se
mu je razgrnila dolina in gore, ki jih
je moral doseči še danes.
Dragi sin!
Zdrav mi bodi, sinko in sporoči mi,
ženici stari, kako ti je in če...
Kaj naj vam pišem, mati? Da sem še
zdrav, da sem še vedno živ ... Kaj bi
to! Ce bom takrat še živ, ko pisem ne
bo treba več; takrat boš zvedela vse.
Zdaj je pomlad; od vsepovsod že sto-
pa ... samo v tvojem domu in ljudeh
je še ni...
S prsti je otipal zganjeno pismo v
žepu suknjiča.
... pridi, polja te čakajo in jaz, tvoja
stara mati bi te rada videla. Vidim še
dobro, še šivala bi lahko, le roke se
mi tako tresejo ...
Ni vedel, če je bilo v pismu točno
tako, a zdelo se mu je, da je hotela
starka tako reči.
Skalnati in zaledenili hribi so se le-
sketali v soncu. Preko njih moram. Ko
pride še v hribe pomlad, takrat...
18. JULIJA — STEV. 28

ST»
NA POLIGONU VOJNE POSTE 8569-9 V ŠMARJU PRI JELSAH
KORISTNO S POTREBNIM - ENO Z DRUGIM
Sodobna obramba terja, da pripadniki
oborožene sile temeljito poznajo vsa
tehnična sredstva in da znajo z njimi
praktično ravnati. Bilo bi nemogoče,
če bi mlade vojake učili samo v ka-
sarnah in pri tem uporabljali samo gra-
fikone, slike in jim polnili glave zgolj
s teoretičnim znanjem. Teorija je važna
— praksa še bolj ...
Obiskali smo nedavno čudno gradbi-
šče. Čudno za naše civilistične pojme.
Med Šmarjem in Imenem ropotajo težki
stroji. Buldožerji in podobne železne
»zverine«. Ob gradbišču, ki mrgoli od
rjavih teles, so v piramidaste kope po-
stavljene puške. Od daleč bi človek
sploh ne opazil na tem gradbišču te .
razlike od tistih gradbišč, ki smo jih.
vajeni videti povsod.
To uradno ni gradbišče, temveč poli-'
gon inženirskih enot, ki nosi številko
vojne pošte — 8569-9 Šmarje pri Jelšah,
Za naše gospodarstvo, posebej še za
promet in zlasti za naš okraj, pa po-
meni nekaj drugega — To je gradbišče
nove železniške proge, ki bo vezala
obsotelsko progo z »južno železnico«,
ki pa jo v cilju praktičnega pouka iz-
vajajo enote JLA.
Namestnik komandanta poligona, Dal-
matinec z otoka Brača, po činu ka-
petan, je takole povedal o organizaciji
tega nenavadnega gradbišča, ali pa
svojstvenega vojaškega poligona v ob-
ratnem smislu.
— Bivša jugoslovanska vojska je tu-
di vadila svoje inženirske enote. Sli
so na teren, zgradili most, kjer je bil
najmanj potreben, potem pa so ga po-
rušili in spet odšli... Ali pa so razrili
in razkopali polje, naredili dosti škode
in spet šli. Seveda so vse to takrat
opravljali na veliko bolj primitiven
način... *
—■ Danes pa, ko naša armada rsizpo-
laga z modernimi stroji, bi bilo škoda,
če bi ti stroji brez haska ležali v ga-
ražah, ali pa še bolj nesmiselno bi bilo,
če bi praktično delo pri vajah ne bilo
ničerum v korist... Koristno je treba
združiti s potrebnim ... Ko nastopi čas
praktičnih vaj, pridejo enote z ljudmi
in stroji na poligon, kjer izvajajo na-
šemu gospodairstvu koristne objekte.
Mar ni tako veliko bolje. Vojaki se na-
učijo tistega, kar izobrazba v armadi
od njih zahteva, naše gospodarstvo pa
pripiše vsako leto veliko novih prido-
bitev ...
Tako je nastala obsoteljska železnica,
tako je bila zgrajena cesta do Sutjeske,
tako je rasila vrsta obejktov, od cest,^
železnic, hidrocentral, regulacij, mostov
itd. Na tak način pa nastaja rekon-
struirani   priključek   železnice   med,
Imenim in »južno železnico«. Pravza-'
prav sem se napak izrazU. Do Šmarja
bo odsek popolnoma nov, od Šmarja
naprej pa bo stara železniška proga,
rekonstruirana na ta način, da bodo
namesto vzponov in serpentin nastali
vseki, tuneli in nasipi. Vlak bo v bo-
doče vozil po urejeni progi in bo mogel
prepeljati iz kraja v kraj mnogo težji
tovor.
Graditelji nove proge so letos prišli
iz raznih garnizij. Ne bomo naštevali
od kod vse so prišli na delo in živ-
ljenje pod šotori, povemo pa vendar,
da so tudi naši »Celjani« med njimi.
To so fantje, ki služijo vojaški rok v
celjski inženirski enoti. Oni imajo pre-
cej težavno delo pred seboj — predor,
velika zemeljska dela, mostove in pro-
puste ...
Ko bo čas za praktične vaje enot mi-
nil, bodo enote odšle, komanda poli-
gona pa bo dela vzdrževala s civilnimi
delavci, nekatera dela pa tudi nada-
ljevala z njimi. In to vse do ponovnega
prihoda enot za praktične vaje ...
Mar ni to eden izmed neštetih doka-
zov, da epiteton »Ljudska armada«
ni fraza, temveč čvrsto in neizpodbitno
dejstvo? Se še spomnimo časov, ko je
prebivalstvo trepetalo, kadar so bile
v kak. kraj namenjene enote stare ju-
goslovanske vojske? Ljudje so se baU
za pridelke, bali so se škode. Danes so
ljudje, kjer se pojavijo enote naše
ljudske vojske, veseli, ker vedo, da
bo za njimi ostalo nekaj kar je trajno,
koristno. Včasih ugotavljamo, koliko nas
stane obramba v teh vznemirljivih ča-
sih. Mar takile primeri ne kažejo, da
se ti težki milijoni z dobrim delom vra-
čajo in pospešujejo našo gospodarsko
izgradnjo. C. k.
S takimi modernimi stroji gredo zemeljska dela hitro od rok...
Lih Ferda Praznika - špansiiega borca
Ferdo Praznik iz Prebolda se je rodil
pred 67 leti. Štirinajst let mu je bilo,
ko je moral iti služiti za hlapca. Po-'
zneje je bil rudar v Trbovljah. Leta 1911
je odšel v Nemčijo, kjer je doživel prvi
štrajk. Tu se je srečal z ljudmi, ki so
se borili za pravico zatiranih in izkori-
ščanih ter se jim pridružil tudi sam.
Med prvo svetovno vojno je moral v
avstrijsko vojsko. Boril se je na ruski
fronti. Ranjenega so ujeli Rusi in je
taiko kot vojni ujetnik preživel 4 leta
v notranjosti Sibirije, 2 leti pa v pri-
stanišču Murmansk. V Rusiji je tudi
doživel revolucijo, ki mu je vtisnila
življenjski pečat.
Iz ujetništva se je po 6 letih vrnil
domov, toda nemirna kri mu ni dala
živeti v mirni vasi. Sel je v svet — naj-
prej v Avstrijo, potem Francijo, Holan-
dijo. Povsod se je pridružil napredno
mislečim delavcem in se z njimi boril
za pravice malih ljudih. Povsod je bil
na seznamu upornikov in kot tak bil
nezaželen in preganjan. Kasneje je po-
begnil v Belgijo, kjer je ostal do leta
1936, ipotem pa se je kot prostovoljec
javil v špansiko državljansko vojsko in
bil trikrat ranjen. Po končani vojni je
moral v koncentracijsko taborišče v
Francijo. Iz taborišča so ga poslali na-
zaj v Belgijo, kjer je bil sicer zaposlen,
vendar ga je imela oblast vedno »na
piki«. Med drugo svetovno vojno so ga
zajeli Nemci in odgnali na prisilno delo.
Ko je bilo vojne konec, se je Ferdo
Praznik spet vrnil v novo, svobodno
domovino. Kar je prej zamudil, je hotel
zdaj nadomestiti. S ponosom in veseljem
se je vključil v aktivno delo družbenega
življenja na svoji vasi. Kot član ZKJ
se dobro zaveda, da je treba vztrajno in
nesebično delati v vseh množičnih orga-
nizacijah. Odlikovanja iz španske revo-
lucije so mu ixxrok, da je njegovo pestro
življenje ozko povezano z borbo delov-
nih ljudi za svobodo in lepše življenje.
Naloge sindikatov...
(Nadaljevanje s 1. strani)
treba še mnogo naporov pri vlaganju
sredstev za stanovanjsko izgradnjo.
Ko bodo sindikati obravnavali vpra-
šanja družinskih stanovanj, morajo nuj-
no obravnavati tudi probleme samskih
stanovanj. Nešteto imamo namreč pri-
merov, da samci, zaposleni v industiriji,
stanujejo v skrajno neprimernih pro-
storih, mnogi pa tudi pri kmetih, ki jih
zelo izkoriščajo. Samska delovna sila,
ki stanuje na vasi, mora po svojem
osemumem delu v tovarni delati morda
še prav toliko ur pri kmetu za skromno
stanovanje ali hrano. Take probleme
bodo morale z vso odgovornostjo reše-
vati sindikalne organizacije, saj je ra-
zumljivo, da delavec, ki stanuje pod
takšnimi izkoriščevalnimi pogoji, ne mo-
re dajati takega delovnega učinka na
svojepi delovnem mestu, kot oni, ki ima
urejene stanovanjske razmere in mu ni
treba trošiti fizičnih moči v dveh »ših-
tih«.
VSEM CELJSKIM KOLEKTIVOM
IN VSEM DELOVNIM LJUDEM ČESTITA
K PRAZNIKU MESTA CELJA IN DNEVU VSTAJE
Občinski sindikalni svet Celje
TRGOVSKO PODJETJE ^ ^ / '   ^   "У        '
Manufaktura
C E L J E — Trg V. kongresa
V paslovalnici »Hmeljar« vas postrežemo z raznovrstnim
blagom po zmernih cenah. V trgovini »Solčava« pa po naj-
novejši modi in najboljši kvaliteti. — Obiščite nas in ostali
boste naš stalni odjemalec!
K prazniku mesta Celja in dnevu vstaje čestita kolektiv!
Nudimo vse vrste rezanega lesa, opravljamo žagarske usluge
in polagamo parket z lastnim ali naročnikovim materialom
po konkurenčno znižanih cenah.
Prepričajte se s poskusnim naročilom!
LESNO PODJETJE-LAVA
CELJE
Cestita k prazniku mesta Celja! '/
Anton Skobir:
Kaj nam je povedala aniieta o delavskem samoupravljanju
(Nadaljevanje in konec)
Iz podatkov iz prejšnje številke iz-
haja, da je na 11 vprašanj odgovorilo
81 anketiranih oseb ali skupno 891 od-
govorov. Od tega števila odgovorov na"
vsa stavljena vprašanja je bilo 620 po-
zitivnih ali 69 %, 197 negativnih 22 %,
74 neopredeljenih ali 9% .
ZAKLJUČKI:  -     „u;
Iz odgovorov za posamezna vprašanja
izhaja, da so volitve v delavski svet v .
glavnem demokratične, da v večini pri-
merov kot predlagatelj kandidatne liste
nastopa sindikalna podružnica v imenu
celotnega kolektiva. Le v posameznih'
primerih so kandidate v delavski svet,
izbirali direktor in ostali vodilni usluž-
benci in v glavnem uspeli, da so bili
ti kandidati tudi izvoljeni. Pri nekate-
rih anketirancih pa je opaziti, da jim
je popolnoma vseeno kdo pride v organe
upravljanja, češ da kolektiv tako ne
odloča o tem, temveč le uprava pod-
jetja včasih sama, včasih pa v povezavi
s sindikalno podružnico in ostalimi or-
ganizacijami.
Delovni kolektiv ni povsod seznanjen
o delu delavskega sveta in upravnega
odbora. Način in metode obveščevanja
ter povezave med delavskim svetom in
delovnim kolektivom so zelo različne.
Ponekod sklepe objavljajo na oglasni
deski, drugje o njih razpravljajo na
množičnih sestankih; ponekod je obve-
ščanje individualno, dočim v nekaterih
gospodarskih organizacijah tega obve-
ščanja in povezave sploh ni. Izrazitej-
šega pritiska kolektiva na delo delav-
skega sveta ni, pač pa je ponekod pre-
cejšnje negodovanje znotraj samega ko-
lektiva zaradi posameznih sklepov de-
lavskega sveta ali upravnega odbora,
posebno pri deliitvi dobička in premij.
Nagrajevanje še ni povsod urejeno.
Ker so razlike v tarifnih postavkah na
istih delovnih mestih v posameznih
podjetjih različne, je fluktuacija de-
lovne sile precejšnja. Zelo je kritiziran
sistem premiranja, vendar ne v tem
smislu, da so premije nepotrebne, tem-
več, da niso pravilni kriteriji in pa vi-
šina za posameznike. Nekateri so tudi
mnenja, da se tarifni pravilnik in ta-
rifne postavke prepogosto menjajo.
Sistem nagrajevanja ne vpliva pov-
sod stimulativno na večjo produktivnost
dela. Zlasti so ponekod zastarele norme;-
nekateri pa so mnenja, da so tudi pre-
visoke.
Večina anketirancev je ostro grajalo
nepravilno premiranje zlasti vodilnih,
uslužbencev v letu 1957. Nekateri sicer
smatrajo, da so premije potrebne, drugi,
pa, da naj bi jih v celoti ukinili in pri-
memo razporedili razpon v tarifnih po-'
stavkah za posamezna delovna mesta.
V nekaterih gospodarskih organizacijah
delavci sploh niso bili seznanjeni kak-
šno premijo so dobivali vodilni usluž-*
benci ter kakšni so bili kriteriji in način
izračunavanja.
Fond za samostojno razpolaganje se
je v letu 1957 v glavnem delil tako, da
ni bilo večjih negodovanj. Delavci so se
strinjali, da se ta fond uporablja pred-
vsem za investicije in stanovanja. Sicer
pa ponekod delovni kolektiv o uporabi
sredstev tega fonda ni bil informiran.
Zaradi tega je na ta vprašanja tudi
največ neopredeljenih odgovorov. O
razdelitvi sredstev sklada za samostojno
razpolaganje je sicer povsod odločal
delavski svet, vendar je bilo to odloča-
nje ponekod le formalna potrditev že
izdelanih predlogov s strani uprave in
direktorja ali upravnega odbora.
Seje delavskih svetov so večinoma
dobro pripravljene. Ponekod so člani
že vnaprej pismeno obveščeni o dnev-
nem redu in tudi o vsebini, zadev, ki se
bodo obravnavale. Ponekod pa vsega te-
ga ni. Splošna pa je ugotovitev, da člani
na sejah premalo razpravljajo in govo-
re le vodilni uslužbenci. Nekateri an-
ketiranci so mnenja, da je v delavskem
svetu vse preveč preddelavcev, mojstrov
in drugih višjih uslužbencev.
Odnosi med delavskim svetom, uprav-
nim odborom in dòxektorjem so povsod
več ali manj dobri in ne izgleda, da bi
si kakšen organ upravljanja ali direk-
tor lastil več pravic kot mu jih pripada,
ali da bi hotel prevaliti odgovornost
na drugi organ. To si tolmačijo tako,
da je vzrok v tem, ker so uslužbenci in
delavci, ki so neposredno podrejeni di-
rektorju vse preveč uslužni in hočejo,
da direktor povsod prodre s svojim
mnenjem.
Iz odgovorov izhaja, da skoro ni pri-
merov, da bi direktor podjetja moral
zadržati izvedbo kakšnega nezakoni-
tega sklepa delavskega sveta in uprav-
nega odbora. Ponekod so sklepi, ki so
predlagani delavskemu svetu že prej
pripravljeni in jih delavski svet brez
kakršnekoli razprave sprejme. Le par
primerov je bilo, ko je direktor zadržal
sklep delavskega sveta, vendar ne zato,
ker je bil nezakonit, temveč zaradi dru-
gih gospodarskih ali finančnih razlogov.
Skoraj vsi anketiranci pa so izjavili,
da so nujno potrebni razni seminarji
in tečaji, kjer bi si delavci pridobili
vsaj osnovno znanje o pravicah in dol-
žnostih pri upravljanju in gospodar-
jenju s podjetji. Predvsem so mnenja,
da so delavci premalo podučeni o osnov-
nih principih poslovanja podjetja, zla-
sti o splošnih ekonomskih finančnih
pogojih dela podjetja; o medsebojnih
odnosih organov upravljanja v podjetju,
o odnosih med podjetjem in komuno
ter o temeljnih smernicah našega go-
spodarskega razvoja, ki so zajete v go-
spodarskih predpisih in družbenih pla-
nih.
Komisija, ki je obravnavala in ana-
lizirala posamezne odgovore iz anket,
zlasti pa odgovore za posamezne gospo-
darske organizacije, je ugotovila, da
je pri takšnih anketah zelo važno, kdo
postavlja vprašanja in kako so ta vpra-
šanja postavljena ter obrazložena in
kdo odgovarja na ta vprašanja v kak-
šnih okoliščinah. Pri mnogih anketi-
rancih so odgovori več ali manj indi-.
ferentni in ne podajajo stvarnega živ-
ljenja v gospodarski organizaciji. Dobili
smo vtis, da anketiranci nočejo z besedo
na dan, da ne bi büo zamere do ene ali
druge strani.
Ne bi bilo prav, da bi iz izpoveda-
nega zaključili, da so samo odgovori
tistega podjetja stvarni in resnični, ki
podajajo hudo kritiko delavskega samo-
upravljanja. Vendar pa ugotavljamo, da
če v eni gospodarski organizaciji poro-
čajo od petih anketirancev trije nega-
tivno, da stanje v tem podjetju ni tako
kot bi moralo biti. Tako pravijo anke-
tiranci iz nekega podjetja, da »potol-
čejo« vsakogar izmed delavcev, ki bi
kaj zinil. Drugi pravi, da delavski svet
včasih samo »kima«, včasih pa tudi od-
loča. Tretji pa je mnenja, da delavski
svet vse preveč »kima« in da je pri
njih tako, da gre vsak iz službe, ki si
upa kaj preveč povedati. To so vseka-
kor pripombe, ki ne kažejo na dobre od-
nose in zdravo stanje urejenega delav-
skega samoupravljanja te gospodarske
organizacije.
Iz odgovorov smo dobili vtis, da ne-
kateri anketiranci niso imeli pravega
zaupanja do tistih, ki so jim stavljali
vprašanja. To je sklepati iz tega, da je
mnogo odgovorov neopredeljenih kot
n. pr. »ne vem«, »se ne spominjam« itd.
Zlasti so taki odgovori v tistih točkah
vprašanj, kjer bi anketiranec utegnil
zadeti v občutljivo točko, kateri se pa
iz previdnosti rajši izogne z neoprede-
ljenim odgovorom. To velja zlasti za
vprašanja štev. 9 in 10, kjer je govora
o odnosih v podjetju.
Iz pripomb študentov, ki so izvedli
anketo pa izhaja, da so nekateri vodilni
uslužbenci, zlasti pa direktor, pokazali
nepravilen odnos in nerazumevanje za
to anketo. Studentom so dovolili, da
izvedejo anketo šele, ko so se pred-
hodno posvetovali z raznimi oblastve-
nimi in družbenimi organi, če je takšna
anketa umestna in potrebna. Študentje
so v nekaterih gospodarskih organiza-
cijah dobili vtis, da niso niti najmanj
zaželeni, da se vodilni usliižbenci bo-
jijo, da bi spraševali delavce, člane ko-
lektiva ali delavskega sveta brez nji-
hove prisotnosti in da bodo iz podjetja
šli nekontrolirani podatki o stanju de-
lavskega samoupravljanja. Ponekod so
študentje dobiU vtis, da so bUe osebe,
ki so jih zbrali za anketo že predhodno
temeljito instruirane, kakšne odgovore
lahko dajejo. To pa iz razloga, ker so
vsi anketiranci govorili le samo naj-
boljše in dajali zelo podobne odgovore.
Komisija za izvedbo in proučevanje ^
te ankete je prišla do nekaterih splo-
šnih zaključkov, da je namreč v večjih
podjetjih in tovarnah na področju celj-
ske občine delavsko samoupravljanje
že zelo dobro zaživelo, tako da je de-
lovni kolektiv preko svojih predstav-
niških organov dejanski up ra vi j alee in
se v celoti zaveda svojih pravic in dol-
žnosti. Veliko slabše pa je delavsko sa-
moupravljanje v nekaterih manjših
podjetjih, zlasti pa v trgovskih pod j et-'
jih in trgovinah, kar pa velja tudi za
nekatere obrti. V teh gospodarskih or-
ganizacijah organi samoupravljanja si-
cer obstajajo, vendar največkrat o naj-
važnejših ukrepih in sklepih ne odlo-
čajo na podlagi predhodne razprave in
analize, temveč bolj pasivno potrjujejo
že pripravljene in sestavljene sklepe,
s strani uprave ali direktorja. Nadaljnji
zaključek je ta, da se vkljub popolnoma
enakim pogojem v posameznih podjetjih
upravljanje zelo različno razvija. Ne-
dvomno na to vplivajo vodilni usluž-
benci zlasti direktor, kakor tudi sindi-
kalna organizacija, organizacija ZK, ki
ne znajo pravilno razvijati zavesti pro-
izvajalcev, da bi se zavedali svojih pra-
vic in dolžnosti, ali pa jim te pravice
celo kratijo.
Komisija se zaveda, da je ta anketa
le zelo skromen prispevek za prouče-
vanje te problematike. Vendar pa po-
meni uspešen začetek in daje orien-
tacijo, kako naj bi se v bodoče vršile
takšne ankete, ki so vsekakor zelo ko-
ristne in potrebne. ^   . -2^
18. JULIJA — STEV. 28 0*^1^
Keramična tovarna Liboje bo
preusmerila proizv^odinjo
Fine »libojske gline« že primanjkuje. Obstoječi glinokopi so skoraj iz-
črpani. Porcelan izpodriva keramiko. Podjetje v škripcih in vidi edino
rešitev v preusmeritvi proizvodnje.
2e nekaj časa se Tovarna keramičnih
Izdelkov v Libo j ah bori z velikimi te-
žavami, ki jih kljub prizadevnosti po-
žrtovalnega kolektiva ne morejo pre-
mostiti. Trudijo pa se na vse načine, da
tovarno obdrže, saj daje kruh preko
400 delavcem in nameščencem.
Podjetje je bilo ustanovljeno 1. 1816.
Kapaciteta njegove surovinske baze se
tako črpa že okrog 150 let. Kvalitetne
»libojske gline« iz katere so bili izdelani
nekdanji sloviti »Schützovl« keramični
izdelki, že močno premanjkuje. Pa tudi
obstoječi glinokopi so.že skoraj izčr-
pani. Domneva pa se, da so v revirju še
sloji najboljše gline, ki pa bi jih bilo
potrebno šele odkriti.
Razen manjših količin domače gline
je sedaj podjetje primorano, surovine
dovažati od drugod (iz tuzemstva in za-
mejstva). Nič čudnega ni, če je spričo
te in drugih okolnosti podjetje v pre-.~
teklem letu zašlo v nemajhne finančne
težkoče, ki pa so se do konca leta po--
pravile. Toda težkoče se znajo kljub
prizadevnosti kolektiva in novega, dob-
rega vodstva danes ali jutri še ponoviti.
Vedeti je treba, da čim hitreje bo na-
raščala proizvodnja novih, domačih to-
varn porcelanastih izdelkov, tem večje
težave bo imela pri prodaji svojih Iz-
delkov tovarna Liboje, pa če tudi bodo
njeni delavci še tako usposobljeni in
prizadevni.
Kolektiv in uprava podjetja se tega
popolnoma zavedata in si zato žilavo
prizadevata zagotoviti tovarni boljšo
bodočnost. Edino rešitev vidi podjetje
v preusmeritvi svoje proizvodnje na
druge asortlmente. Morda bo pomenila
povrnitev k tradicionalni proizvodnji
keramičnih pečnic (od enostavnejše do
najfinejše izvedbe) za podjetje korak
nazaj. Vendar ne dvomijo v rentabil-
nost tudi teh proizvodov. Vsekakor pa
se bo dobro obnesla proizvodnja kera-
mičnih električnih pečic (kaminov) —•
eventuelno dekorativne keramike, pred-.
vsem pa se bo obnesla proizvodnja gra-',
fitnih topilnih loncev, ki jih sedaj še
uvažamo in katerih poraba je iz leta v'
leto večja. Za izdelavo omenjenih peč-
nic in pečic bo odgovarjala glina, ki je.
je v Libojah še dovolj, grafit za topline
lonce pa bo zaenkrat treba še uvažati
(kar je vsekakor ceneje, kot uvažanje
že gotovih loncev). Pozneje bo tovarna
lahko uporabljala domač grafit, ki ga
je v državi dovolj.
Libojska keramična tovarna je že iz-
delala prve grafitne lonce, ki so že v
preizkušnji in jim strokovnjaki nimajo
kaj očitati. Izdelovanje pečnic pa za
tovarno ne bo predstavljalo nlkakega
problema.
Za izdelavo omenjenega novega asor-
timenta bo podjetju nujno potrebna
nova večja tunelska peč, ker so sedanje
odločno premajhne. Prehod na proiz-
vodjo grafitnih loncev bo razmeroma
drag, vendar tovarna računa s tem, da
ga mora (kot tudi vse prizadevne pre-
izkuse) flnanslrati še sedanja proiz-
vodnja. Podjetje — in tudi vsi strokov-
njaki — zatrjujejo, da bo vso nadaljno
potrebno rekonstrukcijo obrata podjetje
lahko izvajalo v etapah in finansiralo
z lastnimi sredstvi.
Za tunelsko pč je predvidena inve-
sticija v znesku okrog 89 milijonov di-
narjev. Podjetje je že zaprosilo za po-
trebno posojilo in je tudi v to svrho
dobilo od Okrajnega odbora Celje za-
prošeno garancijsko izjavo.
Gradnia avtomobilske teste Mozirje-kihel
Od Mozirja do Brezja v dolžini nekaj
nad 2 kilometra je nova cesta že zgraje-
na. Nekdanje kolovoze, ki so peljali pre-
ko grap In potokov, skal in jam, je za-
menjala nova kamionska cesta. Drugi
odsek ceste je težji od prvega in je dolg
poldrugi kilometer. Letos bodo začeli'
graditi tudi tretjo etapo. Na tem odseku
bodo potrebni kar štirje mostovi, trije!
od teh bodo betonski. V naslednjem le-
tu bodo cesto speljali do Smlhela nad
Mozirjem. Vsa cesta bo dolga preko
7 km. Od Šmihela bo speljana gozdna
pot do ravnice pri domu na Golteh
(1140 metrov nadmorske višine).
Nova gozdna cesta je velikega pome-
na, ker bo odprla precejšnje gozdne po-
vršine in bo možnost uvesti tudi sodob-
nejše Izkoriščanje gozdov. Sodijo, da se
bodo po dograditvi ceste proizvodni stro-
ški za kubični meter lesa znižali za
okoli 40 odstotkov.
KRATEK SKOK K IVIALIM LETOVI-
ŠČ AR JEM
V Domu Vere Šlandrove na Polzeli le-
tuje 110 otrok celjske občine
Oddelek za zdravstvo in socialno var-
stvo pri celjski občini je tudi letos po
zdravstvenih in drugih indikacijah po-
slal na letovanje več skupin otrok. V
lepem Domu Vere Šlandrove na Polzeli
se bodo v letošnjih šolskih počitnicah
izmenjale kar 4 skupine šolskih otrok.
Prva skupina, v kateri so večji del otro-
ci delavcev, preživlja že drugi teden
prijetne dni v idiličnem gradu. Zmotili
smo jih ravno pri dopoldanski igri, zato
so nam kar na »hitro sapo« povedali: da
je hrana odlična, vodstvo kolonije nad-
vse skrbno, časa za pestre igre na pre-
tek, utrjevanja dovolj, sipanja preveč,
kopanja premalo. (Kajpak, navdušeni
plavalci — plavanja so se komaj te dni
naučili — bi radi pretežni del dneva
preživeli v vodi).
V ŠESCAH SPET OBSE2NA UDAR-
NIŠKA AKCIJA
Predsednik krajevnega odbora Šešče
je nedavno pozval vaščane na obsežno
udarniško akcijo.
Pred dvema letoma so Šeščani največ
z udarniškim delom zgradili preko Sa-
vinje most. Most ne bo služil pravemu
namenu, dokler ne bo zgrajena še cesta
proti Šempetru!
Občinski ljudski odbor Žalec je v tà
namen zagotovil komaj milijon din. To
pa ne bo dovolj. Treba bo spet zavihati
rokave in pomagati z udarniškim delom.
Prva udarniška akcija je že bila to ne-
deljo. Kljub močni sončni pripeki so
žvenketale lopate, hrustali krampi in
brneli motorji traktorjev in kamionov.
Nakazali so se prvi metri pomembne
prometne žile.
Ko bo cesta gotova, nameravajo ob
njej napeljati še telefonsko žico in jav-
no razsvetljavo. Vse to bo želo ugodno
vplivalo na nadaljnji gospodarski, kul-
turni pa tudi turistični razvoj Sešč in
okoliških vasi.
Naši kraji...
Vransko ob vznožju zelenih Dobrovelj
Smrtna nesreča na Mozirski planini
Vse naselje Šmlhel je v ponedeljek
pretresla žalostna vest, da se je v nede-
ljo zvečer smrtno ponesrečil najmlajši
šmihelski  gospodar in  edini sin, tov. ,
Stanislav Zupan, po domače Konečnik.,
Okrog 9. ure zvečer se je s tremi dru-
gimi fanti vračal s planine domov, ka-
mor je šel gledat za domačo živino. Ne-
kaj pod Mozirsko kočo nad Kopo je nje-
mu in tov. Mikeku Antonu v temi ne-
nadoma zmanjkalo tal, ker se jima.
je zaradi razmočene zemlje vdrl rob
ceste nad strmino. Tov. Mlkek se je
oprijel Zupana ter ga tako potegnil s
seboj v globino. Po daljšem klicanju sta
ostala dva fanta zaslišala težko ïïrope-
nje iz globine in takoj spoznala nesrečo.
Z edino vžigalico, ki sta jo še imela pri
sebi, sta našla oba ponesrečenca neza-
vestna in ju s težavo spravila po strmih
skalah do ceste. Tov. Zupan je bil težko
poškodovan in so ga še ponoči prepe-
ljali v celjsko bolnišnico. Vendar je bi-
la vsaka zdravniška pomoč zaman in je
podlegel težkim poškodbam na glavi.
Na domačem pokopališču so se zadnji-
krat poslovili od njega domala vsi Sml-
helčanl. Šmihelski fantje so obljubili,
da bodo na kraju nesreče postavili spo-
menik, v spomin dobremu prijatelju in
v svarilo vsem domačim in planincem,
ki hodijo tod mimo.
Tudi planinskemu društvu naj bi bi-
la nesreča v opomin, da bi nevarne pre-
hode bolj zavarovali. _
laporna pot do dotUi sejmov
»Naše prikupno naselje na obrorLkiih
zelenega Bohorja ima na leto devet
sejmov. Prav bi bilo, da bi bili zasto-
pani še oktober, december in januar.
Imeli bi vsak mesec sejem in tudi v
krajevno blagajno bi se večkrat kaj ma-
lega vsipalo.« Take prilično so ,bile
uvodne besede delovnega predsednika.
»Mislim, da govorim marsikomu iz
srca, če bi se danes, dan pred Polonki-
nlm sejmom, sporazumeli za blagovest-
nike, ki bi prevzeli nove sejme v za-
ščito, saj bi s tem vemo sledili tradici-
jam naših prednikov. Tovarišija, prič-
nimo kar pogumno z oktobrom. Prav ba
nam prišla Terezija, ki godu j e 15. ok-
tobra.« »Ne bo nič. Terezinka se je že
predala Planincem.« »No, nas bo pa te-
den pozneje uslišal Filip.« »Ne bo nas
ne. Lipe je doma v Selah. Za naše me-
šetar j e se še zmeni ne.« »Gromska po-
jata, kaj pa Uršula, ki goduje dan
prej?« Nekdo je iz ljubezni do svoje:
istoimenske žene zavniskal: »Živela Ur-
ška, ta je prava!« Za december so si
želeli Miklavža. Ni jih maral, ker je že
mnogo let v objemu z baorantavci iz
Polja ob Sotli. Končno je le prevzela
botrstvo Ursina prijateljica Lucija. V
januarju se je uprla Veronika, češ, da
je že sosedoma oddana, na dva kraja
pa ne bo rezala. Svetec Habakuk je pre-
malo udomačen, zato so se rajši okle-
nili Marjete, da bo večina sejmov pod
okriljem ženskega spola.
Ko sem odhajal z zborovanja, sem si
želel, da bi bilo vsemirsiko potovanje,
kmalu tako daleč dognano, da bi lahko-
poslali svetnicam, če že ne delegacijo,
vsaj brzojavno zahvalo za njihovo raz-,
svetljenje in pomoč.
Sejmar   .
Drago Kumer:
Nesrečna zaljubljenca
Gustika je ljubka in simpatična
punčka. Taka je kakor srnica na jasi,
zajček ali lisička. Telo vitko kot hojka
v Zvajgi, prsa valovita kakor morje v
večerni zarjii, lička kakor vrtnica v
graščinskem vrtu in noge take, da jih
vsi fantje občudujejo. Skratka: pre-
boldska Mona Liza ali pa Alica iz De-
vete dežele.
In Gustek? Hm, gentleman, fant od
fare! Utelešena simpatija preboldskih'
lepotic. i
Ne Gustika in ne Gustek ne mislita
na tiho oboževanje domačinov. Vse pre-,
več se ukvarjata z lastno ljubeznijo.
Vse preveč ju je prevzela romantika
okoliških gozdov, planin, ribnikov, par-
kov, promenadnih stezic, voeeckend hi-
šic in kopališča.
Toda njuna ljubezen je tako čudna.
nekam zamotana. Njuna ljubezen ni lju-
bezen pod roko, telesnega poglabljanja
in... Ne, njuna ljubezen so sanje, ki
kakor bežne meglice plavajo preko ne-
besnega svoda. Med njima ni pravega,
živega kontakta. Vso njuno razpolože-
nje prenašajo UKV valovi.
Tako se na primer Gustek sprehaja
ob ribniku in vzdihuje.
»Ah, če bi bila tu Gustika! Dvignil
bi jo v naročje, prižel k sebi, objel in
poljubil. Skočila bi v vodo. Sredi rib-
nika bi z njo zaplesal kakor povodni
mož s prelepo Urško. Skoda, da se ne
bohotijo v vodi prelepi cvetovi lok-
vanja. Odtrgal bi najlepšega in ji ga
pripel prav na sredino leve dojke...«
Gustika je objemala kostanj v drevo-
redu in sanjala.
(Ljubavni motivček iz Prebolda)
Ko bi bil ta kostanj Gustek!... Pri-
vila bi se k njemu kakor fižol k prek--
Iji, kakor hmelj k hmeljevki, kakor...
Gledala bi mu v oči. Ustnice bi mu
rahlo trepetale. Začutila bi v najinih
srcih tresljaje. Bili bi to tresljaji opojne
moči ljubezni. Hotel bi me poljubiti.
Kakor nedolžna lisička bi se mu izvila
in zletela gori na jaso. Priskakljal bi
za menoj kakor srnjak za ljubko srni-
co. Prižel bi me na vroče prsi in položil.
v mehko travo. Tudi Gustek bi se sklo-.
nil k meni. Oba bi začutila večerni hlad
zemlje. Prisluhnila bi muziciranju mu-
renčkov. Siavček bi pel nekje v viša-
vah. V mlaki bi kvakale žabe. Zadaj bi
šumel gozd, žuborel studenček. Midva
pa bi ležala v mehki travi, gledala v
nebo in štela pravkar prižgane zvez-
de ...«
Drugič sta se srečala v kopališču. Gu-'
stika se je pognala v vodo. Strigla je:
z nožicami, se premetavala kakor po-
strv, da se je v kolobarjih penila voda.
Potem se je pognala na sonce, si otrla
mehko kožo in legla na ležalnik. Gustek
je tiho hrepenel.
»Ce bi bil zdaj sončni žarek! Zakaj
nisem veter, da bi jo božal po gladkih
in simpatičnih nožicah? Ko bi bil zdaj
metulj, bi pahljal okoli nje in ji sušil
vlažne ustnice ...«
Tudi Gustika je vzdihovala.
»Kako nebeško bi se počutila, ko bis
stala ob Gustekovi visoki postavi!
Modre minimalke se tako čudovito skla-
dajo z zagorelo in od sonca ožgano ko-
žo. Toda kosmat je ko medved! Sicer
pa me ne moti. To mu daje videz pra-
vega, temperamentnega človeka. Joj,
če bi me zdaj privil na prsa, kako bi
me ščegetalo! Poživil bi se krvni ob-
tok, podvojil utrip srca. Potem bi me
poljubil, v meni bi se prižgala strast...
Povabil bi me na jaso. Jaz bi vstala,
šla bi in ...«
Potem zatone sonce, ugasne pobožne
želje in naša čudna zaljubljenca se na-
potita domov. Ležeta v posteljo in se
' ¿ak zase na skrivaj poročita. In da ne
bo pozneje prehudih težav, v mislih po-
potujeta od izložbe do izložbe in ku-
pujeta. Gustek si je nakupil tri kam-
garnaste obleke, nekaj nylon kombinež
in hlačk, spalnico in kuhinjsko opremo.
Za nekakšno poročno poslastico« si je
privoščil še dva mopeda. Gustika pa je
izbirala kavne in čajne servise, obi-
čajno kuhinjsko posodo in pri vsem tem
mislila na sodobno gospodinjsko življe- :
nje. Tudi na zibelko in poročne prsta-
ne ni pozabila! Njemu, Gusteku, je pri--
voščila še nekaj kravat in nekaj gar-,
nitur perila. Na obroke, tako sta skle-
nile, ne bosta ničesar jemala. Oba iz-
hajata iz imovitih preboldskih družin
in nikakor ne bosta dopustila, da bi ju
domačini vlačili po zobeh.
Zgodilo se je, da sta drug za drugim
stopala po cesti. V mislih in UKV va-
lovih sta se prehitevala, si dajaga ljub-
ke poklone in šepetala v popoldanske
sapice.
»O, če bi jo smel voditi pod roko!
Nagnila bi glavico na mojo ramo. Jaz
bi se sklonil in jo strastno poljubil. Od
ganotja in sreče bi sredi Prebolda divje
zaplesala, tako da bi se zamajale hiše
in razpokala zemlja ...
Gustika je bila bolj praktična.
»O, da bi bila mož in žena! Na potu
bi bil sinek, morda hčerkica. Spreha-
jala bi se in govorila o pleničkah. Nato
bi mi postalo slabo. Prijelo bi me in
Gustek bi telefoniral po rešilni voz.
Potem bi rodila. Prišel bi Gustek in mi
prinesel šopek nageljnov. Gledal bi sin-
ka; jaz bi se rahlo smehljala in govo-
rila o porodnih bolečinah ...
Prišla sta do križpotja. Gustek je šel
na desno, a Gustika na levo. Odmev ko-
rakov in šelestenje velikih kostanjevih
listov se je skladalo v čudovito barvi-
tost in harmonijo narodne popevke:
»Osamljeno doni zvonček mili,
cesta prašna beli se v daljavi...
iVaša zgodba o dveh nesrečnih za-
ljubljencih pa se lahko znova prične.
STRAN

18. JULIJA — ŠTEV. 28
Med prvimi v oliraju je limet Stus
iz Podčetrtka šel v kooperacijo v prašičereji
Ni zgolj naključje, da je mladi kmet
Jernej Stus. ki domuje v skromni hi-
šici ob olimski cesti blizu Podčetrtka
med prvimi, ki stopajo v kooperacijo
v prašičereji. Ima posestva 3,5 ha, na
katerem živi s tričlansko družino. Kot
skrben gospodar, ki je poskušal že vse
mogoče, si s prizadevnostjo pripravlja
vedno boljši kos kruha. Nekoč je bü
delavec, pratem pismonoša, nato je po-
stal kmetovalec. Opravljal je dolžnost
mlečnega kontrolorja, nato se je vrgel
na vzgojo štajerske kokoši. Z rodovni-
ško selekcijo je dosegel prav lepe rezul-
tate in po lastni izkušnji ugotovü, da
preko treh let starih kur ni koristno
imeti v jati, ker peša nesnost. Povpreč-
no mora vsaka kokoš znesti pri njem
najmanj 185 jajc letno. Lani pa je za
zadrugo zredil že 13 prašičev bekonov.
Ko pa je zdaj zvedel za kooperacijo,
mu žuica ni dala miru. Računal je in
računal, pa ugotovil, da bo pogodba
z zadrugo zanj gospodarsko zanimiva.
Sam pravi:
»Ničesar ne morem zgubiti, saj smo
napravili čiste račune. V teku enega leta
bom zredil 100 prašičev do teže okrog
100 kg. KZ mi bo nabavila odojke, pri-
spevala 30 t krompirja, 5 t kortize, 9 t
otrobov, 16.000 litrov posnetega mleka.
Zdravniška nega in zavarovalnina sta
tudi na brigi zadruge. Sam bom pa pri-
speval delo, zeleno krmo, nasteljo ter
dal tudi hlev. Tako bi bilo razmerje
med menoj in KZ nekako kot 2:3. Tako
bomo po tem ključu delili čisti dobiček.
Mislim, da sem dobro ukrenil. Zdaj
imam v hlevu že prvih 50 rilčkov.«
In rečemo lahko, da je res dobro
ukrenil. Ce se le malo poglobimo v
njegovo pogodbo s KZ, vidimo, da se ni^
uračunal. Četudi ne bi bilo dobička,
bo dobro šlo, saj bodo njegov delež ob
prodaji obračunali pri sto glavah z
840.000 din in bo s tem solidno plačano
njegovo delo in prispevek. Res je, da
so pri njem še težave, ker ima trenutno
le provizorne hleve na razpolago, toda^
do pozne jeseni si bo primerno že zgra-
dil, saj je delaven kot mravlja.
Tovariš Stus je doumel pomen ko-
operacije in je tako med prvimi v celj-
skem okraju, ki je sklenil z zadrugo
pogodbo za rejo prašičev. Z njim vred
upamo, da bo lepo uspel in bo njegova
prašičja farmica vzpodbudila še druge
kmetovalce. Res je, da mu njegovo ma-
lo posestvece z nobeno drugo dejavnost-
jo in kulturo ne bi moglo dati tako go-
spodarsko zanimivega učinka.        rl
P red pa k i ran j e v trs:ovini -
velik korak naprej
Tudi v Celju se že dalje časa zavze-'
mamo za trgovino s samopostrežbo. Po
vsej verjetnosti bo prva taka trgovina
v Celju »CENTER«, kjer bodo v krat-
kem že pričeli z rekonstrukcijo. Toda
brez predpakiranja je samopostrežba
nemogoča. In niti prvega, niti drugega
si brez mehanizirane embalaže ne mo-
remo predstavljati.
Zgleda, da se naše mesto z vso res-
nostjo zavzema za trgovine s samopo-
strežbo, saj je v Celju že formirana
posebna komisija, ki bo proučevala ta
vprašanja. Celo sredstva za potrebne
aparate so pri svetu za tržišče že zago-
tovljena. Seveda je tudi tu vprašanje
deviz, ker bo stroj za predpakiranje
treba uvoziti. Ker pa so baje v Beogradu
devizna sredstva (v višini 1 milijarde)
za opremo trgovin že zagotovljena, bo
samo treba sprožiti iniciativo in bodo
posamezni okraji lahko realizirali to-
vrstno zamisel. Seveda pa bi trgovinske
zbornice morale vedeti, koliko sredstev
bo na razpolago in bo zato treba dobiti
orientacijsko sliko iz Beograda.
Celjani hočejo biti previdni pri naba-
vi stroja za predpakiranje, ker imajo
slabe zglede z zagrebško samopostrenžo
trgovino, kjer pri mehaniziranem pred-
pakiranju delajo še trije uslužbenci in
to »komplicirano« pakiranje niti ni do-
sti hitrejše od ročnega. Ta stroj v Za-
grebu, ki je menda îz italijanskega
uvoza, so si ogledali tudi naši stro-
kovnjaki in niso nič posebno navdušeni
zanj. Toda zaenkrat drugih strojev pri
nas ne poznamo in tudi »Merkur« v
Ljubljani ne ve kaj točnega povedati.
Baje pa obstojajo neki nemški tovrstni
stroji, ki so mnogo boljši od italijan-
skih.
Celjska Trgovinska zbornica se bo
pozanimala za to vprašanje in skušala
preko Republiške zbornice izposlovati
najboljše stroje, da bomo tako tudi v
Celju v bližnji bodočnosti lahko za-
čeli postopoma odpirati trgovine s sa-^
mopostrežbo.
Istočasno bo treba pritisniti tudi na
naše papirnice in druga proizvodna
podjetja, da bodo začela izdelovati pri-
merno embalažo. Glede embalaže sploh,,
je na Zbornici padel predlog, naj bi
proizvodna podjetja začela izdelovati
lažjo embalažo (predvsem za sladkor
moko, olje). Tu imamo navadno samo
100 kilsko ali litrsko embalažo in ubogi
trgovski vajenci in pomočniki (med ka-
terimi so v glavnem žene) si s pretež-
kimi bremeni kvarijo svoje zdravje.
Prav hi bilo, da bi Trgovinska zbornica
stopila v stik s Centrom za embalažo
v Ljubljani, da bi po tipiziranih načr-
tih začeli serijsko izdelovati lažjo em-
balažo.
Glede družbene prehrane
- jasnejše perspektive
Veliko je že bilo razpravljanja o vpra-
šanju družbene prehrane pri nas, ven-,
dar — z malo izjemami — bistvenega
napredka ipo tem vprašanju v našem
mestu in okraju še nismo dosegli. Z
ustanavljanjem obratnih menz zaprtega
tipa, kjer se ima pravico hraniti le član'
kolektiva, še nismo dosti dosegli. Tu bi
morali predvsem misliti tudi na razbre-
menitev zaposlene žene. Zaposlena mati
ni dosti pridobila, če se je nahranila v
obratni menzi, ker mora, ko pride utru-
jena od dela domov, kuhati še za svoje
otroke. Zato bo treba stremeti za taki-
mi menzami, kjer bo imela dobro in ce-
neno hrano vsa družina.
V Celju se glede družbene prehrane
že odpirajo jasnejše perspektive. Po-
zdraviti je treba sklep petih industrij-
skih ix)djetij v Gaberju, ki bodo zdru-
ženo zgradile svoj obrat družbene pre-
hrane. V ta objekt bodo gaberske go-
spodarske organizacije vložile skupno'
30 milijonov din iz svojih skladov.
Zmogljivosit obrata bo približno za 3000
abonentov. Podoben obrat družbene
iprehrane bodo gradila tudi iix)djetja na
Dečkovi cesti (Aero, Metka, Žična in
Prevozništvo). Take iniciative bo treba
sprožiti še v ostalih industrijskih sre-
diščih. Notranjo organizacijo teh obra-
tov bo treba tako urediti, da bo hrana
dostopna vsakemu zaposlenemu — tudi
tistemu z najnižjo plačo.
Tudi Ljudska restavracija v Celju že
preureja svoje prostore, ki bodo morali
sluiiti izključno družbeni prehrani. Si-
cer se kolektiv še vedno poteguje, da bi
točili tu tudi alkoholne pijače, vendar
vsi zainteresirani vztrajajo na stališču,
da mora Ljudska restavracija služiti sa-
mo družbeni prehrani. Borba za gostil-
no pri tem kolektivu je šla celo tako
daleč, da so bili pristojni prisiljeni za-
časno ustaviti gradnjo.
„Letni" ali „stari" liino
Vprašanje v naslovu je morda res
malo hudomušno in pikro, za lase pri-
vlečeno pa še zdaleč ni. Precej resnice
je v njem. Naj se izrazimo bolj točno,
da ne bo nepotrebnih ugibanj: »Letni«
kino je vsekakor naziv, v katerem se
skriva dobršna mera realizma. »Dvo-
rana« je pač na prostem, z nebom na^
mesto stropa in čistim (za mestne raz-
mere, seveda) zrakom namesto zaduš-
Ijivega in prepotenega (ne zraka, pač
pa »že skoraj čistega ogljikovega di-;
oksida) v Metropolu ali Unionu. Naziv
»Stari« kino je pa že bliže modernemu
izražanju s prispodobami, ki pa je zato
lahko tudi precej nerazumljivo. Da ne
bi »padel« tak ali podoben očitek na
račun »pričujočega« članika, naj povemo;
da se v letošnjem letu (razen nekaj ibor-
nih izjem) na platnih letnega kina še
ni zablestel naslov, ki ga v Celju ne bi
letos ali lani že vsaj enkrat videli. Za
bralce z juridičnim duhom je treba pri-
pomniti: »... vsaj enkrat na filmskih,
platnih, ker ne dvomimo, da so stali
v kolonah časopisov neprimerno več-
krat.« Torej — stari filmi — »Stari
kino«!
V zadušljivih letnih dnevih je nedvo-
mno ena pr\>^ih želja vsakogar, da si
kar najbolj učinkovito in prijetno pre-
žene vročino. K temu preganjanju vro-
čine pa menda nihče ne prišteva tudi
obisik predstav v Unionu ali Metropolu.
»Saj jim ni treba hoditi tja. Naj gredo
v letni kino, kjer je prijetno hladno!«
bodo rekli realisti, ki pa jim po taki iz-
najdljivi izjavi lahko očitamo še nepo-
znavanje dejstev ali pa popolno nezain-
teresiranost za filmski program. Vsak-
do rad gleda nove filme in je razumlji-
vo, da se bo raje oborožil in namazal
s potrpežljivostjo in šel v Union, kjer
predvajajo nov film, kot pa v »letnega«,
kjer se trga in cefra na primer kakšen
»Beli jorgovan« ali kaj podobnega, ki ga
je (gledalca) enkrat že resda lahko na-
vdušu, toda kaj, ko je pa to bilo že
pred leti!
Želja celjske publike je, da bi jim
predstave v letnem kinu res lahko nu-
dile užitek, ki je primeren za letni čas
in (ne nazadnje) visoke cene. Torej,
»Stari«, oprostite, »Letni« kino! Poglej
se malce v ogledalo, ki te bo morda
toliko izučilo, da se boš lahko kmalu
prijetno zasmejal veselo pnesenečeni pu-
bliki. Zasmejal z novim, mladostnim
obrazom, se razume! Povsod se iponaša-.
mo s svojim »belim, novim in veselim«
mestom, v letnem kinu pa sami stari,
(uh kako stari!) filmi. Zakaj je pa lahko
v Ljubljani, Mariboru, Kranju itd. dru-
gače? Je morda tam drugačno -podneb^
je"? Ce ne, kaj je 'potem drugačno?
Ljudskoprosvetna aktivnost
celjskega okraja v ospredju
(Ob 4. številki Sodobnih potov)
Sestina gradiva aprilske številke So-
dobnih potov, glasüa Zveze Svobod in
PD obravnava ljudskoprosvetno dejav-
nost celjskega okraja.
Že misli, da je celjski okraj eden naj-
močnejših tudi v ljudskoprosvetnem >po-
gledu, z bogato prosvetno tradicijo, z
nad 10.000 člani in 104 Svobodami in
prosvetnimi društvi, pričajo o možnosti
velike aktivnosti.
Ta čas je v ospredju izobraževalna'
plat Ijudsikoprosvetnega dela — večerna
šola in knjižnica. O prvem razglablja
Tiika Blaha v članku »Izkušnje izobra-
ževalnega dela v celjskem okraju«, o
drugem pa Avgust Vižintin v članku
»Knjižnice v žalsiki občini«. Oba članka
sta nastala na terenu. Prvi priporoča
zgledovanje pri organizatorjih velenjske
in celjske večerne šole, ki so samoinici-
ativno prilagodili učne programe potre-
bam odraslih, a za opravljanje regular-
nih izpitov na splošnoizobraževalnih in
strokovnih šolah, s katerimi naj si dela-
vec izpopolni svojo izobrazbo ali prido-
bi višje strokovno znanje za delo v po-
klicu. Pisec naglasa pravilnost celjskega
izobraževalnega sistema, ki spričo svoje
poglobljenosti in vsestranskosti teži k
stalni, profesionalni ustanovi. Iste raz-
vojne tendence ugotavlja pisec drugega
članka tudi v žalski knjižnici, ki so jo
upravljalci sklenili razviti v kulturno
ustanovo s poklicnim knjižničarjem in
močnim upravnim odiborom. Med 21
knjižnicami žalske občine ocenjuje član-
kar za idealno amatersko knjižnico v
Preboldu. Skupna, posnemanja vredna,
značilnost savinjskih knjižnic pa je tež-.
nja IX) razširitvi v centre za družbeno,
zabavno in vzgojno življenje, to je, v
klube ali čitalnice ob dobro urejenih iit*
skrbno vodenih knjižnicah.*
Osem kolon zapiskov seznanja čitate-
lja o amaterski dejavnosti v Celju, o
celjskem glasbenem življenju, predvsem
pa zopet o izobraževanju — tako v štor-
ski železarni, kjer nameravajo v eno-
tedenske gospodarske tečaje zajeti sle-
hernega delavca, ter o izobraževanju va-
ščanov v šaleški dolini, kakor si ga za-
mišlja Šoštanj ski obč. svet Svobod in
PD, v samem Velenju pa tamošnja Svo-
boda.
Bralca uvaja v branje kakor v prej-
šnjih številkah Trinkausov Pogovor, to-'
krat pogovor s slikarjem Doretom Kle-i
menčičem, našim ožjim rojakom. Njego-
ve odgovore, ki se tičejo karakterizacije
sodobne slovenske likovne umetnosti ter
amaterskega slikarstva, ilustrirajo 3 re-
produkcije umetnikovih povojnih del.
Aktiviste v izobraževanju "organov
družbenega upravljanja bo zanimal po-
natis govora predsednika komisije za
družbeno upravljanje pri predsedstvu
GO SZDL tov. Vlada Krivica, ki ga je
avtor imel ob otvoritvi zavoda za iz-
obraževanje v delavskem in družbenem
upravljanju. Glede na to, da poročamo
na sedežu okrajne obrtne zbornice in
velikega števila vajenskih šol, ne bo od-
več opozoriti na članek »Pomagajmo va-
jensiki mladini«. Olanek razčlenjuje nič
kaj razveseljive podatke iz ankete z
obrtnimi vajenci. Podatki namreč nala-
gajo obrtnim zbornicam in drugim
družbenim organom takojšnje mere za
vključevanje vajenske mladine v pro-
svetne in -podobne organizacije.
Od drugega gradiva tekoče številke
Sodobnih potov bi opozorili na sestavek
Frana Albrehta o zvezah s tujino, ki jih
ustvarjajo in poglabljajo prevodi naših
najboljših književnih del, v zadnjem ča-
su Andriča in Krleže, ki sta se letos uvr-
stila med kandidate za Nobelovo na-
grado.
Po vsem tem tudi ta številka izpolnju-
je pričakovanje bralca, ki ga 2:animajo
tekoča ljudskoprosvetna vprašanja.
G. G.
PRVO GOJITEV DIVJADI — POTEM
ODSTREL
Na nedavnem letnem občnem zboru so
člani lovske družine Žiče—Loče ugotav-
ljali, da je bilo njih delo v preteklem
letu dokaj plodno, mnogo truda je bilo
vloženega za razplod fazanov. Lovci so
se držali načela: najprej gojitev divjadi,
šele potem odstrel. Zaradi manjšega od-
strela se je tudi ostala divjad številčno
povečala — k temu pa je pripomoglo še
načrtno pokončavanje roparic (20 lovcev
ima nad 2200 dokazanih točk). Admini-
strativno poslovanje in disciplina pa,
žal, pri tem društvu nista na višini. To-
da ustrezni sklepi, sprejeti na občnem
zboru, bodo tudi te pomanjkljivosti v
bodoče odpravili.
Brez besed
___NESREČE___
Oskrbnik celjske ribogojnice Franc
Gajšek se je z motorjem peljal z Bla-
govne. Na cesti ga je podrl osebni avto.
Dobil je tako hude poškodbe, da jim
je v bolnici kmalu po prevozu podlegel.'
S krožno žago si je odrezal prste na
roki Anton Gržina iz Ojstriške vasi pri
Taboru.
Mija Fon iz Žalca se je z možem pe-
ljala na motorju skozi Leveč. Neprevi-
den kolesar je povzročil padec obeh.
Fonova si je pretesla možgane, mož pa
je bil lažje poškodovan.
Pri delu si je zlomil nogo Alojz Kvas
iz Žeč pri Konjicah. Pri padcu s kole-
som si je zlomil nogo Jurij Jevnišek iz'
Dramelj.
V samomorilnem namenu je skočil
strehe v globino Viktor Smrekar iz Le-
tuša pri Braslovčah. Poškodoval si je
obe nogi. • ^  '    ,   <
Pri povratku z Moairske planine je
po nesreči padel v prepad Stane Zupane
iz Smihela nad Mozirjem. Težje poško-
dovanega so v nezavestnem stanju pre-
peljali v bolnišnico.
DROBNE
zanimivosti
RADIOAKTIVNE GLOBINSKE
RIBE
Geolog dr. Wunsun, ki z ameriškim
raziskovalnim parnikom »Morski pes«
raziskuje oceansko dno pri Filipinih, je
ugotovil pri nekaterih globinskih ribah,
ki jih je ulovil, visoko radioaktivnost.
Ribe so iz globin pod 5.000 metrov. Pri
nekaterih je s števcem izmeril tako ra-
dioaktivno žarčenje, ki bi pri človeku
gotovo izzvalo smrt. To žarčenje baje
prihaja od tega, ker tropi teh rib živijo
v področju, kjer so na dnu celi »rud-
niki ч< radioaktivnih mineralov, pa so
zato tudi ribe postale radioaktivne.
HLADILNIK »PRESNE  KATEGO-
RIJE
V Zahodni Nemčiji so dali v pro-
dajo nov tip hladilnika, ki je v celoti
izdelan iz plastične snovi. Ta hladilnik
tehta komaj tri kilograme, njegova ka-
paciteta pa znaša 80 litrov. Gradi-
telji tega hladilnika trdijo, da spada
izdelek med najbolj ekonomične vrste|
na svetu. Da spada med najlažje, lahkq
potrdimo tudi mi vsi.
18. JULUA — ŠTEV. 28

Življenje na naši vasi
DOLINA, KI SE NAGIBA K SONCU -
POKRAJINA KAKOR IZ PRAVLJIC
//emlja se je skromno zleknila in zvi-
la ob vijugasti rečici Sotli med Bočem,
Veternikom in Zagorjem ter tiho čaka-
la, da pridejo ljudje, jo zdramijo in se
ji zazrejo v obraz. Stoletja so prihajali
in verjetno se jim je lice zvite doline
zdelo revno, preskromno, da so namr-
deni odhajali. Pri zemlji so ostajali le
najzvestejši, ki so zagrebali vanjo hra-
pave, žulj ave roke in jo božali, da jim
je rodila vsakdanji kruh in jih oživ-
ljala z lastnim sokom. Toda bilo je te-
žavno in naporno, rečica v dolini mu-
hava, da je večkrat planila iz struge
in klokotajoče zaplesala čez travnike
in oranice. Takrat se je zemlja mehčala
in kisle trave so dušile sladko deteljo,
veliki me ti ja j se je razkošno slinil po
biljkah in napadal obsotelsko govedo.
Jelše in vrbe so se zakoreninüe ob zviti
strugi in senčile dolino s skrivnostnim
nadihom divjine. Stari škripajoči mlini
ob Sotli so bili z zelenimi jezovi zato-
čišča škratov, divjega moža in polnoč- _
nih prikazni. Da, to je bila pokrajina
ob Sotli v senci preteklosti.
Do včeraj še tako, danes pa spremi-
nja lice. Buldožeri in bagerji zarezu-
jejo Sotli ravno strugo, jelše in vrbe
so se umaknile in naglo rase po dolini
nasip, koder bo že jeseni povezala že-
leznica Šmarsko s Posavjem. Pripadniki
JLA in delavci prav zdaj skoraj noč in
dan delajo na vsej progi od Imenega do
Stranj a. V Imenem raste postajno po-
slopje in prvič v zgodovini vozi že to-
vorni vlak do vasi Imeno.
Toda ne samo s progo, tudi drugače
je življenje ob Sotli svetlejše. Spreme-
nili so se odnosi med ljudmi, pri skup-
nem delu, ki ga usmerjajo zadruge,
raste rod naprednih kmetovalcev. KZ
v Imenem, Podčetrtku, Polju ob Sotli,
Pristavi in drugod si oskrbujejo strojne
parke, da pomagajo obdelovati zemljo,
mladi kmetijski tehniki Strašek, Kru-
šič, Doberšek pogumno za dneva v dan
koračijo med njivami in vinogradi, v
klance in grape ter svetujejo, kako sa-
diti, kako škropiti, kako žlahtniti. Na-
črtno prehajajo na vzrejo simendolske-
ga goveda in so pravkar dobili več de-
setin plemenic. Donosne kulture jago-
dičevja in celo hmelja skušajo uvelja-
viti in prvi poskusi na Smarskem ter
Kozjanskem so dali odlične rezultate.
Elektrika, ki je našla pot že skoraj
v zadnjo bajto, je dala svoj pečat do-
movom in ljudem. Teta Ana, ki je ni
marala in so ji morali skoraj vsUiti na-
peljavo, pravi: »Nisem hotela tega
šmenta, ker se ml je zdelo drago, pa
sem mislila:  stara sem postala brez
elektrike, pa bom še umrla brez nje.
Kaj je treba tega. Zdaj pa vam re-
čem, če mi desetkrat vrnete denar, je
ne bi dala iz koče!« Kako pa se jezijo
tisti, ki takrat trmasti niso hoteli pri-
stopiti k elektrifikacijski skupnosti! Pri
mnogih stvareh je tako, da starejši niso
zaupali novostim, potem pa jim je žal.
Hm, le vprašajte Podčetrtane, ki niso
pristali na gradnjo zadružnega doma,
ko je bila zato prilika kmalu po osvo-
boditvi, češ zdaj pa h kotlom! Po glavi
se bij e jo, ko še danes nimajo prepo-
trebne dvorane in sploh nobene primer-
ne javne zgradbe.
Da, življenje v dolini ob Sotli se iz
senčne preteklosti nagiba k soncu. Tudi
za to pozabljeno pokrajino se končno
odpira svet. In če pomislimo še na zdra-
vilišče? Kaj bo z »atomskimi toplica-
mi«? Zrasle so barake, gradijo bazen
in še več bodo gradili. Topla voda ima
tudi svojo zaslugo: svet je zvedel za do-
lino ob Sotli! Velika je že razlika med
včeraj in danes, toda jutri? Stari Jur-
ček, ki je desetletja ravnal cesto ob Sot-
li, pravi: »Hm, ko bi se zdaj vrnili
stari ljudje, bi še domačega kraja več
ne spoznali. Veste, jaz še pomnim, ko
je prvi avto peljal skozi vas. Zdaj je
pa takšen promet, da se Icomaj izogi-
bam, cesta je preozka. O železnici se
mi še sanjalo ni. O, rad bi videl, kako
še bo čez sto let. Danes gre vse tako
hitro, divje.« Res je, naglo pojde, mudi
se, saj si vsi želimo, da bi čimprej bilo
lepše in lepše za vse. Tudi Jurček z
vsemi souFK)kojenci naj doživi sončno
dolino. Sotelski
Nova železniška postaja v Imenem med gradnjo.
»Vljudnost« čez vse!
Znamc moj na Starem gradu
prejšnjo je nedeljo bil,
v restavracijo je sedel,
da pod zob bi kaj dobil...
Prvo dejanje: Televizijski pre-
nos nogometne tekme za svetoviio
prvenstvo med Švedsko in Bra-
zilijo. Brazilci krepko zmagajo in
postanejo svetovni prvaki.
Kratek odmor.
Drugo dejanje: Gostje posedejo
za mizo v restavracijskem vrtu.
Nkiiročijo liter vina, 3 obložene
kruhke in posebej 5 dkg sira ter
kruh. Natakarica prinese naro-
čenouu.
1. gost: »Ti obloženi kruhki so
izpod kritike. Tega že ne bomo
jedli. Ce nimate kaj boljšega, kar
odnesite!«
2. gost: »Dvomim, da bi to bilo
5 dkg sira. Kar sam pojdem v ku-
hinjo, da se prepričam o teži!«
Vstane in odide.
Tretje dejanje: 2. gost je ugo-
tovil, da je bilo sira le 2,5 dkg in
zahteval tolikšno porcijo, kot je
naročil. Medtem je natakarica
tudi že prinesla vrnjene kruhke v
kuhinjo. Ko se 2. gost nikakor ni
hotel strinjati s »privago« 2,5 dkg
sirove skorje, sledi monolog ku-
hinjske gospe:
»Ven, ven! Ne dam vam nič! Ce
vam ni prav, pa pojdite, saj vas
nisem vabila, da pridite k nam.
Nič, prav nič drugega vam ne
dam in pojdite, pojdite kamor
hočete!«
Zastor pade, gostje pa odidejo.
Karakteristično za slovensko
vljudnost in vsekakor popolnoma
v duhu gesla »Pospešujmo turi-
zem!«
(Vsaka podobnost z dogodki na
celjskem Starem gradu, dne 29.
junija 1958 ni slučajna!)
NAGRADNA KRIŽANKA
„Praznik Celja"
Za »Praznik Celja« smo zopet uvrstili
nagradno križanko, ki je po predvide-
nih nagradah ena najbolj bogatih do-
slej. Križanka za reševalce nI težka in
jo bo vsak zlahka rešil. Pri nagradah
sodeluje 10 celjskih renomiranih pod-
jetij s praktičnimi darili. Nekatera iz-
med daril so zelo dragocena in jih ne
moremo vnaprej objaviti, ker bi to
olajšalo trud reševalcem. Povemo lahko
VODORAVNO: 1. nečist; 6. veslaški klub —
kratica; 8. odveč, preko mere; 14. tiistd, ki skrbi
za red: 15. brez izjeme tudi on, ti, jaz . . .; 17.
zapreke, prepreke; 18. tovarna, ki izdeluje
arome :n sadna olja za bonbone — znana pod
kakaovimi ekstrakti; 19. Sučeva; 20. muslimansko
mo.ško ime; 2,1. najbolj razširjena in splošno
znana znamka motornih koles; 22. protizako-
nito išče. poredno vztraja; 24. uradni spis; 25.
predlog: 26. spreminjajo železo v tekoče palice;
27. mednarodni klic: na pomoč; 29. dva nenaka ,
samoglasnika; 50. ]>otoki, pritoki; 31. Zelo zna-^
na tovarna perila, po vsej Jugoslaviji; 33. iz-
brana družba, ekipa; 34. senčnice pri izložbe-
nih in ostalih oknih; 135. tuje žensko lime; 36.
po nakladi, tretji največji dnevnik v Sloveniji;
37. šahovski izraz; 39. zelo znan dunajski nogo-
metni khib; 40. po žičnem asortimentu največja
tovarna v Sloveniji. Njen standardni izdelek —
šlarafija vložki; 41. dela igre pri tenisu; 42. re-
ka na Poljskem; 43. rojstni kraj pesnika Simo-
na Gregorčiča; 44. poteza ^ srbohrvatsko; 45.
tri je^ enaki samoglasniki; 46. gradbeni material;;
47. posebni oddelek trg. podjetja »VOLNA«, v
katerem lahko kupite vse za najmlajše; 48. na-
zdravili z vinom; 50. gradibeni delovodja; 51. mu-
slimansko moško ime; 52. izdelek največje to-
varne emajlirane posode v Celju; 53. post scrip-
tum; 54. kravica; 55. izdelek celjske kemične
industrije — Cinkarne, vinogradniki ga skoraj-
da ne morejo pogrešati; 56. veznik; 57 divja
jnačka; 59. umetno ogreva, predvsem pri nogo-
metu; 60. muslimansko moško ime; 61. del ime-
na glavnega mesta afriške države; 63. žensko
ime; 64. glavno mesto države, ki se pogaja za
priključitev  k  ZAR;   65.   renomirano  trgovsko
samo to, da so nagrade v vrednosti od:
500 do 5.000 din. Vseh nagrad skupaj je
15. 10 nagrad je v obliki praktičnih da-^
ril, pet pa denarnih.
Torej le korajžno. Rešitve pošljite do
torka prihodnjega tedna, kajti žrebanje
bo v sredo 23. julija. Rešitev in izžre--
bane reševalce bomo objavUi v prihod-
nji številki.
podjetje s tekstilom; 67. celjska tovarna pisar-
niških potrebščin — zelo znan je njen izdelek.-
»MOLTIN«; 68. češki denar — dvojina; 69. glas-
beni pojem — izraw; 70. kemični znak za barij;
71. Vedeževalec, jasnovidec.
NAVPIČNO: 1., 6. in il5. — čestitka uredni-
štva Celjskega tednika; 2. največja mehanična
tkalnica v celjskem okraju; 3. brez nje življe-
nje sploh ni mogoče — narobe; 4. lep; 5. plo-
skovna mera; 7 g'lavno mesto afriške države,
katere predsednik se je udeležil tudi proslave
15-obletnice bojev na Sutjeski; 9. grška črka;
10. bajeslovna žena; lil. dokument o prestopu
državne meje; 12. žensko ime; 13. tovarna tra-
kov in okraskov v Celju; 16. tukaj, tu (itali-
jansko); 19. opravljati državljansko dolžnost;
22. briše, popravlja napako; 23. večje gostinsko
podjetje v Celju, znano po svoji specialiteti:
». . . plošča«; 26. del noge — dvojina; 27. toa-
letna potrebščina; 28. teniški izraz (del igre);
30. sestavni del zdravstvene službe; 31. ob
času, natanko; 32. pripravi puško na strel —
v narečju; 34. vodna, potočna; 36. angleško vino
— fonetično; 38. oče; 39-a. pojdi — srbohrvatsko;
40. vulkanski praznini; 41. del hiše; 43. vsrkuje;
44. otroci se je zelo boje; 46. žival, na kateri
je bilo napravljenih ogromno znanstvenih po-
izkusov; 47. opira es na trdnost; 49. veznik;
50. razlito; 52. pobira denar; 53-a. kuhinjsko
čistilno sredstvo; 55. jugoslovanska ladja, ki
je .peljala tov. Tita v daljno Etiopijo; 56. po-
časi — italijansko; 58. moči, jakosti; 59. Moja
— latinsko; 60. grški bog ljubezni; 62. sloven-
sko narodno gledališče — kratica; 64. naplačila;
66.  ploskovna mera;  68.  kratica  za:  krajeven.
APNENIK-PEČOVNIK CELJE v v j      -
Proizvajamo: Apno za industrijo, gradbeništvo
in kmetijstvo ter kamen — lomljenec
in drobi j enee vseh granulaci j ■   "
Čestitamo k prazniku mesta Celja!
■-j.     Trgovsko grosistično in detajlistično podjetje        .
„JADRAN"
CELJE, Stanetova ulica 13
Vas v svojih poslovalnicah «DETAJL«, »DROGERIJA« in engro
skladišču postreže z vsemi kemičnimi proizvodi in vsemi gospodinj-
skimi potrebščinami. — Postrežba strokovna in solidna.
Se priporoča kolektiv »Jadran«.
POHVALIMO PIONIRSKI HIŠNI SVET
V ZIDANSKOVI ULICI,
ker pohvalo tudi zasluži. Osto ja šele
kratek čas, vendar je že opaziti vse-
stransko dejavnost članov. Pionirski
hišni svet v Zidanškovl ulici obsega hiš-
ni številki 11 in 13. V tej okolici po
zaslugi mladih pionirjev nI več opaziti
toliko smeti in tudi zidovi niso več po-
čečkani. Najmočnejši odraz dela mladih
članov pa je bila nedavna kulturna pri-
reditev, ki so jo pionirji pripravili s
sodelovanjem hišnega sveta. Kar v kotu
dvorišča so iix>stavili oder z zaveso in
pričeli z recitacijcimi, petjem, šalami,
dramatskiml in drugimi i>rizorl. Ploska-
nja ni bilo konca ne kraja in nekatere
točke so morali večkrat ixmoviti. Med
nastopajočimi sta se najbolj odlikovali
mladi pevki Silvica in Ljubica ter naj-
mlajša članica, štiriletna Meta, ki je za-
lila i>esem o Jurčku. Prisrčno so se
navzoči nasmejali tudi gluhi ženi in sta-
ri Urški.
Po zaključni prireditvi so bili pionirji
pogoščeni s hrenovkami in čajem. V nji-
hovo blagajno pa je padlo tudi nekaj
prostovoljnih prispevkov, ki bodo pio-
nirjem omogočili izlet na Velenjsko je-
zero.
CELJE BO DOBILO GOSTINSKO
ŠOLO
Kot v trgovini, tako v našem okraju
in mestu tudi v gostinstvu primanjku-
je kadra. Da bi to vrzel izpolnili, so se
v Celju nedavno odločili ustanoviti tri-
letno gostinsko vajensko šolo, ki bo na-
šla svoje prostore v zgradbi šole za
trgovske vajence.
ženatdom*družina*žena*dom*družma
Prihod Franeka y Prelčevo hišo
Lepa Iva je rwlia otroka. Nič posebnega ni,
roditi otroka, saj jih porajajo matere dan za
dnem. noč za nočjo. Т(к1а ro<liti otroka v tak-
šnih okoliščinah, kot ga je rodila Iva, ni lahko.
Iva je bila še študentka. Dopoldanski pouk
je presedela Se v Soli — otrok pa jo je med
pavzo že poklical, da hoče na svet. Spravila je
knjige in se vrnila na stanovanje. Popoldne
se je vlegla, proti večeru po.jo je sošolka že
odpeljala v bolnišnico. Ponoč'. je prikričal na
svet mali Franek.
Ivo je zajela materinska sreča, združena s
trpkim ponosom — in čutila se je dovolj močno,
da bi prenesla vse. Porod je bil srečen, po ne-
kaj dneh je mlada mati prinesla »štručko« do-
mov. Âtudentovska mati je kmalu preskrbela
Franeku varno zavetišče v jaslih, mlada Iva
pa je spet sedla h knjigi in nadaljevala s šolo.
Vse bi šlo in vse bi bilo v redu, če Iva ne
bi imela tako strogega, konservativnega očeta.
Novica, da je njegova ljubljena hčerka postala
predčasno mati, ga je tako raztogotila, da ji
je zaprl vrata domačo hiše. Nobeno pismo ne-
srečne-srečne matere ga ni ganilo, na nobenega
tudi ni dobila odgovora. Seveda, mati jo je
bolje razumela in jo podpirala v vsakem po-
gledu. Tako Iva in Franek od vsega početka ni-
sta bila zapuščena — le očeta, Ivinega očeta ni
znal nihče omehčati. Zgodilo se je celo, da je
hodil v Celju po opravkih in ni našel časa,
da bi šel obiskat svojo hčerko in svojega vnuč-
ka. Ivi je bilo zaradi tega res hudo in marsi-
katera solza je kanila na grudi, ko jih je po-
nujala svojemu sinku.
Cez leto dni je Franek shodil. Iva pa je kon-
čala šolo. Sporočila je domačim, da se vrneta
na dom in rahlo upala, da se je oče Prelc že
omehčal. Res je prišlo ganljivo povabilo iz
rojstne hiše — ni ga zapisala očetova roka,
toda tihi pristanek je Iva .slutila in se vrnila.
Vas je pričakovala senzacije. Poznali so do-
bro očeta Prelca in vsi so bili radovedni, kako
bo siprejel svojega malega vnnčka, ki je nosil
celo njegovo ime. Nekaj vaških »zijal« je mla-
do mater celo spremilo prav do praga domače
hiše, da ne bi zamudili zanimivega sprejema.
Franek je stopil ponosno in samozavestno v
liišo kot polnopravni dedič. (Prelc namreč ni
imel moškega potomstva.) Kar kmalu se je spo-
znal v topli izbi, predstavil pa se je s širokim
smehljajem prav staremu očetu. Ne da bi ga
ta povabil, je Franek odkobacal k njemu, se
oprijel njegovih hlač in ga začudeno — morda
očitajoče gledal. Trdi in ponosni kmet Prelc
je težko krotil ganjenost in je vrnil omehčan
smehljaj nedolžnemu otroku. Fantiček je bil
vajen vse do zdaj bolj ženske družbe, pa ga
je moški zanimal. Zlezel mu je na kolena in
tipal njegovo ščetinasto, sobotno brado. Ce bi
Prelcu ne bilo nekoliko nerodno precej ob
prvem srečanju pokazati svoja čustva, bi svojega
vnučka gotovo stisnil k sebi in ga podrsal z bo-
dičasto brado — toda preveč nemih oči ga je
gledalo. Zato je z nerodno kretnjo samo pobo-
žal Franeka po laseh in umikal poglede nekam
skozi okno. Toda mali Franek ga ni spustil
zlepa od sebe. Ko je stari oče šel iz hiše, da
nakrmi živino, se mu je kar pridružil in držeč
ga za hlače odhlačal z njim v hlev. Tu sta bila
sama in sta se isikreno — brez prič — pozdra-
vila. Oče Prelc je stisnil malega na svoja prsa
s tako silo, da je Franek zastokal. Toda Franek
mu tega ni zameril in še nadalje rinil vanj in
ga vodil od krave, do konja.
2e kar prvi dan je Franek spoznal čudovite
čare kmečkega žiivljenja. Oče-dedek ga je po-
sadil na konja, mu razkazal mladež v svinjaku,
v kokošnjaku in zajčji hišici. Odslej sta z ži-
vino kar skupno gospodarila, vsaj zraven je
bil Franek vedno, kadar je ded vozaril in kr-
mil živino. Tako sita »možaka« postala neraz-
družijiva prijatelja . . .
Kolikor je bilo prej odveč negodovanja, ner-
ganja in celo preklinjanja, toliko več je bilo
zdaj ljubezni, ki sta jo drug drugemu daro-
vala kar v največjih obrokih. Mati in babica
sta bili skoraj že ljubosumni na tako pozornost
Sosedi pa so se Prelcu malce hudomušno na-
smihali. češ, tako si se ga branil, zdaj sta si
pa najboljša.
Saj pa tudi ni nič čudnega, če si je Franek
pridobil takšno pozornost in naklonjenost deda.
Otrok zamore odpreti pač vsako, tudi najbolj
trdo srce. Ali je nemara Franek slutil, da se
ga je dedek od vseh početkov tako trmasto bra-
nil, da ga je hotel prezreti, morda celo za-
vreči! Ali je Franek za vse to vedel, da je ta-
ko maščevalno navalil na trdosrčnega deda vso
svojo ljubezen I In kako ga je ovil v svoje male,
otroške kaprice. Ne pri mami, ne pri stari ma-
mi, pri dedu hočem spati, je odločil že kar prve
dni. In iz postelje ga ne sme dvigniti mama,
niti stara mama, ampak ded. Prvo, ko odpre
Franek oči, vpraša: »Kje je pa ata?« Mama
mu prijazno odgovori, da je šel po opravkih in
ga hoče dvigniti iz postelje: »O, ne — se upre
mali Franek — »bom kar ata počakal, da me
bo dvignil«. Potem se prismeje Prelc k Fra-
nekovi postelji, ga malo poriba s ščetinasto
brado, mu požvižga, tudi zapoje (čeprav že dol-
ga leta in prepeval), potem pa se ga oklenejo
male ročice in že sta v kuhinji. Potem pa spet
borba — kdo bo oblekel Franeka, kdo ga na-
hranil. Seveda — spet so trde, delovne roke
Prelca najmehkejše za Franeka — in le težko,
težko je sčasoma dovolil, da so ga začeli obla-
čiti tudi drugi člani družine.
Včasih se zgodi, da se ded kje zadrži pozno
v noč. Takrat vidimo v Prelčevi kuhinji brleti
medlo lučko in mali Franek sloni na mizi kot
Rafaelov angelček in čaka, čaka. Koga? Ja,
deda, da ga bo odnesel v posteljo. Včasih ga
mama prelisiči in ga spečega odnese v posteljo.
Toda gorje, če se zbudi v kaki drugi postelji!
Zdaj je Franek že sedemleten fantek in v svo-
jih kapricah že nekoliko popušča. Tudi ded se je
končno že toliko otrdil, da zamore Franeku
kaj odreči, če ve, da je tako prav. Počasi ga
uvaja že v drobno kmečko delo. da ga bo ne-
koč lahko name.stil pri gospodarstvu. Naučil
ga je že ljubiti živino in zemljo, ki mu bo ne-
koč bogato vračala ves trud in znoj, ki ga bo
prepotil zanjo . . .
Celje zviška
PRIČUJOČA REPORTAŽA O NA-
ŠEM MESTU, KI TE DNI SLAVI
SVOJ HEROJSKI PRAZNIK — JE
NASTALA V KOOPERACIJI MEE
CELJSKIM »AEROKLUBOM« Ih
»CELJSKIM TEDNIKOM«. POLEC
NAŠEGA SODELAVCA S SVINČ-
NIKOM IN FOTOAPARATOM \
ROKI, IMA GLAVNE ZASLUGE ZA
REPORTAZO PILOT LAKOViC,
NIC MANJ se PA ŠOLSKO LETA-
LO »UTKA«, KI KLJUB ZASLU-
zeni »penziji« se vedno RO-
POCE nad belim celjem ...
Mojster -peresa Viktor Hugo je v »Noterdamskem zvonarju« ohranil
poznejšim rodovom sliko Pariza v času, ko fotografska leča tega še
ni mogla storiti. Dandanes za to ni treba biti umetnik. Malo korajže
in spretnosti je treba, pa lahko ohranimo trenutno podobo sleherne
vasi za vse čase. Menda ni človeka, ki se ozre pod nebo, kadar čezenj
drsi letalo, da si ne bi zaželel videti prizor, ki se letalcu nudi od tam
zgoraj. Zaenkrat res še ne more
vsak, ki bi to želel, poleteti nad stre-
he in zelena polja. Zato smo se od-
ločili da v sliki in besedi posredu-
jemo vtis, kako naše Celje izgleda
z višine ...
... Bil je navaden delovni dan.
Vročina je puhtela od tal, da so se
tanke vročinske meglice plazile nad
njo. Tu zgoraj, pri hitrosti 160 km
na uro v odprti kabini vročine ni
bilo čutiti. Oster veter je rezal v
obraz in skozi obleko. Nekaj hipov
od letališča sem in že smo nad ko-
pališčem. Kot bi kdo razdražil rdeče
mravlje, je gonuizelo v plavi vodi
in okoli nje. Toda ljudje so se na-
makali tudi v Savinji, vse tja dol
do regulacije, kjer se je voda kot
srebrn pas bleščala vklenjena med
bela kamnita trakova in bogato ze-
lenje mestnega parka ter brez na tej
strani reke.
Tostran Savinje do Ljubljanske ceste je bilo tudi mravljišče. Toda
drugačno. Ves »otok« v polnem jeku gradbene dejavnosti. Od tu je pogled
na novo mestno »četrt« naravnost
čudovit. Vse tiste malenkosti, ki tam
spodaj dajejo vtis neurejenosti, z
višine niso vidne. Kot bi pogledal
maketo v kakem projektivnem bi-
roju. Ravne ulice, bloki, vrstne hi-
šice in okoli njih prvi nejasni za-
četki vrtov in zelenih nasadov. Tu
manjka Velenjčanov in prizor bi bil
še veliko bolj mikaven.
»Utka« je drdrala naprej. Kar
čez strehe. Tu zgoraj ni prometnih
znakov, nobenih nerodnih pešcev in
pijanih kolesarjev.
Zavijemo proti Staremu gradu
in potem nad industrijskimi Gaber ji
nazaj tik nad Dečkovo cesto. Ravrm
Kersnikova ulica je kot na dlani.
Zraven atletski stadion, v ozadju
bolnica, nov zdravstveni dom in sta-
ro Celje s svojima zvonikoma, an-
teno in okroglim stolpom. Med dr-
dranjem veteranskega letalnega stro-
ja je zanemelo neprestano »škljoca-
nje« fotoaparata. Na filmu nastaja
zaloga za vse leto... Celje zviška.
Čuden je občutek tu zgoraj na ljub-
ljeno mesto, kjer živi s svojimi ma-
limi in velikimi skrbmi okoli 30.000
Celjanov. V tem hipu sem pomislil,
kako lepo in razsežno bi šele bilo Celje, če bi vsi ti ljudje imeli lepa
in spodobna stanovanja? Na ono stran proti Voglajni je vse v dimu.
Plazi se z vzhodnikom čez središče mesta in kot svinec visi nad strehami.
Toda tam kujejo milijarde. Tam v potu svojega obraza ustvarjajo naši
delovni ljudje pogoje za še lepši raz-
voj našega Celja, ki s svojimi svet-
limi in lepimi hišami »beži« pred
dimom na zahod med zelena polja
in v čisto ozračje Savinjske doline
in tja med zelene gozdiče Ostrožnega
in Lokrovca.
»Utka« se vzpne, stroj domala
utihne in skoraj neslišno zdrsi spet
po ravnem levškem polju, kjer je
pod kupolasto streho njeno gnezdo.
-ju
Problemi gluhonemih v našem oicraju
Ze vsa leta po osvoboditvi uspešno
deluje v Celju Okrajni odbor gluhone-
mih, ki ima i)opisanih in registriranih
523 gluhih, gluhonemih in naglušnih
oseb. Od tega jih živi na območju
okraja 473. Občinski LO daje najrev-
nejšim gluhonemim mesečno socialno
podporo. Socialno stanje gluhonemih
je precej kritično. Od 473 oseb je le
15 % sposobnih za samostojno delo. Za-
posleni so v raznih obrtih, kmetijstvu
in industriji. 42 % gluhonemih pa je po-
vsem nesposobnih za delo.
Največ oseb je že po rojstvu gluho-
nemih (302), vsled posledic raznih bo-
lezni pa je postalo gluhonemih 138 osebi
v našem okraju. I
Kakih 73 % gluhonemih je nepisme-
nih (največ v goratih predelih).
V domači oskrbi se nahaja 155 glu-
honemih, ki so nesposobni za delo, v
tuji oskrbi je 43 oseb, zaposlenih in
socialno zavarovanih 41, samostojnih
kmetov je 14 gluhonemih, obrtnikov 8,
upokojencev 15 itd.
V tekočem letu je imel Okrajni odbor
Zveze gluhonemih v Celju množične se-
sestanke gluhonemih v 10 občinah. Na
teh sestankih so čitali predavanje a
zgodovini, delu, ciljih in problemih
gluhih, pobirali članarino in dajali na-
svete o osebnih zadevah gluhonemih-
Na te sestanke so povabili tudi zastop-
nike množičnih organizacij in večjih
podjetij. V bodoče ima odbor v načrtu
tudi zdravniške preglede gluhih po ob-
činah.
V letošnjem šolskem letu so poslali
v šolo za gluhonemo mladino v Ljub-
ljano in Portorož 4 otroke, 2 mladinca
pa v opismenjevahii tečaj. Zaposlili so
2 gluhonema.
Na gradnjo avto ceste Ljubljana-Za-
greb bo Okrajni odbor zveze gluhone-
mih Celje poslal 2 mladinca.
CESTA OKROG JOŽEFOVEGA HRIBA
PROPADA
I Okrog Jožefovega hriba pelje lepa
cesta. Urejena je bila kanalizacija, da
nalivi niso ceste razdirali, bila je po-
suta s peskom, saj je bila namenjena
prebivalcem za sprehajališče. Od za-
četka vojne, pa tudi vsa leta po osvo-
boditvi se za to cesto ni nihče brigal.
Nalivi so v cesto skopali velike kotanje,
jarki ob cesti in kanali so zamašeni, da
voda nima odtoka, železne mreže na
kanalih so pokradli. Skoda je te poti,
da vedno bolj propada. Ni jasno, komu
je poverjeno vzdrževanje te ceste. Vsak
se pristojnosti otresa. Ali ne bi pre-
vzelo iniciative za ureditev morda Olep-
ševalno in turistično društvo?
KUPI ODPADKOV OB JAVNIH
CESTAH
Ako hodiš po periferiji mesta, najdeš
marskikje kupe smeti in odpadkov. Ne-
kateri mislijo, da je za odlaganje ne-
snage primerno vsako mesto. Tako naj-
demo od novega mostu proti provizor-
nomu železnišikemu mostu na obeh stra-
neh mosta veliko smetišče. Na Jožefo-
vem hribu tudi naletimo na vseh koncih
in krajih na take kupe.
Prav bi bilo, da bi za odlaganje smeti
in odpadkov določili poseben prostor,
na nedovoljenih krajih ob javnih ce-
stah in poteh pa naj bi namestili sva-
rilne napise.
CELJSKI TRG V TEM TEDNU
»Vsega imamo dovolj — le denarja
premalo«, lahko reče danes marsikate-
ra gospodinja, ko se sprehaja po celj-
skem živilskem trgu. Res je dovolj pe-
stre izbire, tako pri stojnicah z zelenja-
vo in povrtnino, kot pri stojnicah, kjer
prodajajo socialistična podjetja in za-
sebniki sadje. Zlasti je dovolj sadja v
vsakovrstni izbiri, glede cen pa menimo,
da so za ta »sezonski čas« le previsoke.
Tako na primer pri češnjah prodajalci
še vedno trmasto vztrajajo pri ceni 70
din za kg, seveda pa se dobijo manj
kvalitetne tudi po 40 din.
Zadnje čase opažamo na trgu, da ne-
kateri zasebni prodajalci potrošnikom
nočejo prodati sadja ali zelenjave izpod
pol kilograma, češ, da nimajo manjših
uteži. Mnenja smo, da jim izkupički le
vržejo toliko, da bi si lahko nabavili po-
leg kilskih in polkilskih uteži tudi manj-
še. Tehtanje na trgu je sploh »proble-
matično«. Včasih mora potrošnik dolgo
čakati, da leti prodajalec nekaj stojnic
naprej k sosedu tehtati kupljeno blago,
ker sam nima tehtnice. Morda bi tržni
inšpektor tudi glede tega vprašanja ne-
kaj ukrenil.
Cene živilom v tem tednu bo bile na-
slednje:
(Cene v oklepaja Tcljajo za privatni sektor)
Krompir st. 18 (20—25); krompir novi 43—50
(50—60); čebnla 50—74 (70); česen star - (200);
česen nov 100—120 (100—120); fižol vis. 100 (8в
do 100); fižol niz. - (50-70); fižol str. 74-80
(80—120); grah str. 80—100 (80—120); solata 35
do 60 (50—80); cvetača 55-120 (80—120); špinača
— (100-150); ohrovt 50 (50); buče jed. 40 (40
do 80); peteršilj 100 (100-200); zelena - (90);;
korenček 60 (40—100); koleraba 40 (40—60); pe-
sa 50 (40—60); kumare 60—100 (60—100); para-
dižnik 80-110 (-); paprika 170—200 (500); zelje
gl. 30—45 (40-50); zelje rib. - (40); kis — (40.
do 60); gobe sveže — (180—300); gobe suhe —
(1000-1500); slive suhe 260—280 (—); orehi celi
250 (240); orehi luš. 800 (-); rozine 440 (—);
orašidi 406 (—); mleko — (36); maslo — (480 do
520); skuta —  (160); smetana —  (240); kokoši
— (480—750); piščanci — (180—400); zajci —
(120—500); ribe — (240); med — (400); jajca 17
(15—17); koruza — (50—60); oves — (40—45);
pšenica — (50—60); ječmen — (40—45); češnje
56-60 (50-70); borovnice 60 (50-70); ribez —
(140—170); maline — (150-200); hruške 100 (80
do 100); jabolka 50 (40-70); limone 270 (—);
breskve 120—130 (100—150); rabarbara — (80);
marelice 170 (—); kosmači — (70—80); race —
(200-400); gosi — (900); redkev — (30); slive
bele — (80); fige sveže 119 (-).
МБО LJUDMI
Pred nekaj dnevi sem se z avtobu-
som vozil iz Celja proti Konjicam. V
avtobus je v Celju vstopila tudi pri-
letna ženica, ki je med razgovorom s
potniki ,povedala, da prihaja po 30 letih
iz Nemčije v svoj rojstni kraj Višnjo
vas. Potniki smo se čudili, da ženica po
tolikih letih ni pozabila svojega materi-
nega jezika. Govorila je celo v narečju
Vojnika. Sopotnikom je ponosno izja-
vila: »Svojega materinega jezika nisem
v tujini nikoli pozabila, ne zatajila. Tudi
v moji družini v Nemčiji govorimo ve-
dno slovensko. Naučila sem slovenščine
tudi svoje otroke, da jezik moje matere
ne bi bil pozabljen tudi v daljnjem,
tujem kraju.«
Ta dogodek sem napisal zato, ker niso;
osamljeni primeri, ko odhajajo mlajši
ljudje v tujino in v kratkem času že ne
znajo več govoriti domačega jezika. Naj
bo tem vzor žena, ki je po 30 leuh od-
sotnosti iz domačega kraja znala ohra-
niti slovensko govorico (in to celo v
narečju) in jo iposredovala tudi svojim;
otrokom, ki rastejo v tujini.
BORCI IZ LISC SO BILI NA IZLETU
Preteklo nedeljo so i>riredili borci iz
Lise izlet na Svetino. Na pot so šli s
svojimi družinami, le žal, da se vsi člani
ZB niso udeležili tega prijetnega izleta.
Na Svetini so se srečali z borci iz Štor
in Celja ter preživeli dan v prijetnem
razpoloženju. Na takih družabnih se-
stankih, kot je bil ta, se borci medse-
bojno zbližujejo, to pa krepi organiza-
cije same.
kronika nesreč
Neža Vrbovšek iz Teharja jo je v
prepiru z nekim moškim s sekiro sku-
pila po glavi in rebrih.
Avgust Pinter, delavec pri Elektro Celje je
delal v Vojniku na električni napeljavi. Drog,
na katerem je delal, se je prevrnil. Pri padcu
si je poškodoval prsni koš.
Osemletni Franc Turnšek iz Dobrine pri ln»-
mu je dobil nogo v vprežno vozilo in sii jo zlo-
mil.
11-letna Jožica Kajtna iz Ogeč pri Rimskih
Toplicah si je pri padcu zlomila nogo.
Pri delu je padlo dvigalo na delavca Josipa
Koprivnjaka iz Celja in mu poškodovalo nogo.
Andrej ŽHčar iz Celja je na križišču pri
Strmcu padel z motorjem. Dobil je pretres
možganov, zlomil si je tudi roko in nogo.
Pri padcu si je zlomila nogo Neža Semprimož-
nik iz Rovt pri Smartnem ob Dreti.
Pri padcu na oster predmet si je poškodovala
oko Marija Pušnik iz Klanca pri Dobrni.
Nogo si je zlomila pri padcu Marija Brglez
iz Zepine pri Škofji vasi.
Jože Kroflič iz Kasaz se je iz nepojasnjc
nega razloga s puško ustrelil v prsa.
Delavca Ivana Ratnika iz Arje vasi so našli
pod nekim kozolcem pri 2alcu nezavestnega.
Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer je kmaln
po prevozu umrl. Vzrok smrti ni pojasnjen.       ,
18. JULUA — STEV. 28

Ukrepi za izboljšanje
organizacije dela
NAŠE GOSPODARSKE ORGANIZACIJE BODO V KRATKEM DOBILE PRIROČNIK, KOT GA
DOSLEJ ŠE NI BILO V NAŠI JUGOSLOVANSKI LITERATURL
T kratkem bo izšel iz tiska priročnik >Pro-
duktlTrnost« s podnaslovom >Osnovni pojmi, me-
tode merjenja in ukrepi za izboljšanje orga-
airzacije dela«, ki ga je napisal na podlagi
domače in tuje literature dr. Vilko Vujčič,
član Ekonomskega inštituta v Ljubljani.
Pisec ugotavlja v omenjenem priročniku, da
je za dvig življenjskega standarda predvsem
važno jK>večanjc produktivnosti dela, ker še
tiako enakopravna delitev narodnega dohodka
na osebo in splošno potrošnjo ter investicije
ne more zvišati življenjskega standarda, če
je narodni dohodek nezadosten.
Nato podaja razliko med marksistično in me-
ščansko koncepcdjo produktivnosti ter osnovne
pojme produktivnosti, tolmači pojme tehnične,
ekonomske in tržne produktivnosti, prehaja
potem na namen merjenja produktivnosti in
loči dve kategoriji: za splošne gospodarske
analize in za proučevanje stanja pri posamez-
nih podjetjih ali skupinah podjetij.
Pisec poudarja, da ukrepi za dvig produktiv-
nosti dela ne smejo imeti za cilj povečanje
delovnih naporov delavcev, marveč le boljše
izkoriščanje njihovega dela z umno organiza-
cijo dela v podjetju.
Posebno poglavje posveča metodam merjenja
produktivnosti dela, narvajajoč ustrezne formule
ter zaključuje, da ni formule za ugotavljanje
produktivnosti dela, ki bi bila primerna za
vsa podjetja.
Pisec ugotavlja dalje, da se merjenja pro-
duktivnosti ne smejo omejiti samo na živo
delo, ainpak da je potreino primerjati go-
spodarski uspeh tudi z lastno ceno, s posa-
meznimi proizvodnimi činitelji in končno tudi
.standairdne stroške z dejanskimi stroški pro-
dukcije.
Posebno važnost polaiga priročnik za primer-
javo med podjetji iste vrste po posameznih
elementih strukture cene kot izhodišče za ra-
oioinalno organizacijo dela, pri čemer je po-
trebno sodelovanje med podjetji in medseboj-
na izmenjava strokovnih izkušenj. Poudarja,
da je bistvo organizacije dela v premiku pro-
porcionalnih stroškov v neproporcionalne stro-
ške,   pri  konkretnih   ukrepih  v   podjetju
navaja najvažnejše možnosti, ki učinkujejo na
dvig produktivnosti. Navaja nadalje podatke o
starosti industrijske opreme v Jugoslaviji in
prihaja do sklepa, da se zlasti v zaostalih
državah morajo najprej izkoristiti vse druge
možnosti, preden se odločimo za aove investi-
cije.
Podjetjem bo priročnik dobro služil zlasti v
komplicirani materiji merjenja produktivnosti
dela, ki jih nazorno prikazuje na praktičnih
primerih. Pomen priročnika je v tem, da je
prvič v jugo'slovanski strokovni literaturi pre-
gledno zbrana in poljudno obdelana ta snov.
Merjenja produktivnosti spadajo med najtežje
statistične probleme in so napake, ki se po-
javljajo pri ugotavljanju produktivnosti, lahko
usodne, če prikazujejo napačno razvoj produk-
tivnosti v podjetju. Zato bodo podjetja s pri-
dom segala po priročniku, ki jih bo opozoril
na marsikatero napako pri doesdanjih merje-
njih produktivnosti.
Ta priročnik je založila >Nova proizvodnjat
Ljubljana, Trubarjeva 15, glasilo Zveze dru-
štev inženiiriev in tehnikov LRS, ki ga bo imela
tudi v prodaji.
Rudnik Velika Reka že delno pridobiva rudo
o rudniku Velika Reka ve malokdo.
In vendar ni tako skrit. Samo kako uro
hoda iz Prebolda proti jugu ,v bližini
romantičnih serpentin ceste Prebold—
Trbovlje. Zdaj, ko se v Preboldu turi-
stična dejavnost še posebno hitro raz-
vija, bo en tak sprehod v romantično
gozdovje Velike Reke prava nedeljska
poslastica.
Rudnik spada med hidrot^nnalna pre-
lomna rudišča. 2e pred mnogimi leti so
ugotovili, da vsebuje ruda 1,5 % pra-
vega srebra, potem nekaj odstotkov
svinca, živega srebra, cinobra, bakra,
niklja, kobalta, antimona in zlata.
O samem nastanku rudnika ni pravih
podatkov. Eni trdijo tako, drugi druga-
če. V glavnem so ohranjeni podatki iz
časov Marije Terezije. 2e takrat je bilo
v Veliki Reki živahno rudarjenje. Pa
tudi malo pozneje. Izkopavali so bogati
žilnik, v katerem so našli cinober, sre-
bro in živo srebro.
Nato je rudnik nekaj časa zamrl. Po
okoliščinah je 2ianj zvedel industrialec
iz Ilirske Bistrice — Danijel Omerza.
Spremljale so ga seveda razine finančne
težave. Z delom je pričel štirikrat in
tudi štirikrat prenehal. Morda bi spra-
vil rudnik do prave veljave, pa ga je
prehitela druga svetovna vojna.
Med vojno in tudi še nekaj let po
vojni je bil rudnik popolnoma zapuščen
in zanemarjen. Nihče ni pod vzel iponov-
nega raziskovanja.
Leta 1951 se je za stvar zavzel re-
publiški rudarski inšpektor inž. Jože
Tiringer. Dobil je vse potrebne podatke
od nekdanjega industrialca Omerze. Za
rudnik v Veliki Reki se je zavzela tudi
uprava rudnika v Mežici. Z delom so
pričeli 1. novembra 1951. leta. Napravili
so nov izkop v bližini starih del.
Po enem letu je prevzel delo in na-
daljnje raziskovanje nadnik Zabukovca.
V novem izkopu zo zopet našli sledove:
živega srebra, svinca in cinobra. Ker
pa ni bilo v rudniku Zabukovca za na-
daljnje raziskovanje potrebnih finanč-
nih sredstev, so seveda z delom pre-
nehali.
Za rudnikom Zabukovca je prevzel
delo Geološki zavod iz Ljubljane. Raz-
iskovali so naprej in našli nahajališča
živega srebra v večjem številu žil.
Potem je prišla še nesreča: v rudnik
je vdrla voda! Ker v rudniku nimajo
skoraj nikakršne mehanizacije, so na-
stali v zvezi s črpanjem vode precejš-
nji stroški. Odločili so se za nov rov,
katerega so izkopali skoraj 650 metrov.
Delali so po dve in tudi na tri izmene.
Delavcev je bilo povprečno od 15 do 20.
Geološki zavod je raziskoval do leta
1957. Zmanjkalo mu je finančnih sred-
stev, zato je z delom prenehal. Vzdrže-
val je rudnik le v toliko, da ni šel po-
polnoma v i>ropad.
Pred dobrim ipol letom je prevzđ
vsa nadaljnja dela OLO Celje. Pričeli
so s čiščenjem in obnovo celotnega rud-
nika, s ponovnim raziskovanjem in del-
nim pridobivanjem rude. Rudo vozijo
s kamionom v celjsko cinkarno, kjer jo
topijo.
Skoraj vsi delavci so domačini. Ker
mehanizacije ni, delajo vse ročno. Pov-
prečna plača znaša okoli 11.000 din. Pri
posebnem akordnem delu tudi več. Ne-
kateri domačini hodijo v preboldsko
tekstilno tovarno, zopet drugi vidijo v
reškem rudniku edini vir zaslužka. Sa-
mo bi bilo treba stvar spraviti v jKcgon.
In kot prvo bi moraH napeljati elektri-
ko. Zdaj je že napeljava tako blizu, da
bi za sam rudnik zares ne bili veliki
stroški. Sicer pa, tako pravi obratovodja
Mirko Gerdej, med takimi ljudmi kot
so Rečani, se da lepo živeti in ustvariti
marsikaj. Treba je pač stremeti, da
bodo tudi ljudje v ibolj oddaljenih in
zakotnih krajih imeli svoj zaslužek in
vse tisto, kar jih bo kulturno dvigalo,
ker le na tak način bodo vsaj mladi
zrastli v prave, socialistično usmerjene
ljudi.
v Gpešnjicoh bodo razšipili šolo
Svet za prosveto pri ObLO Vojnik î
je odločil, da bo obstoječo šolo v Creš-
njicah, ki ima danes samo 1 razred, raz-
širil v dvorazrednico. Število otrok je
v zadnjih letih močno naraslo in se je
tako pokazala nujna ,potreba po razši-
ritvi šole še za 1 razred. Drugih šol v
tem planinskem okolišu ni v bližini in
jih tudi ne bi kazalo gradii. Obstoječa
stavba je v dobrem stanju in bo po
se majhnih adaptacijah lahko še dolgo slu-
žila svojemu namenu.
Stavbi bodo torej prizidali en razred,
obstoječe nehigienske sanitarije poru-
šili in naredili nove, v prizemlju pod
novo učilnico predvidevajo garderobe za
oba razreda (ta prostor se bo eventualno
lahko porabil tudi za delavnico, pionir-
sko sobo in podobno). Namen pa imajo '
urediti tudi dve prhi pri garderobi. Ta-
ko ibodo lahko vzdrževali higieno otrok,
ker je šolski okoliš planinski in hribov-
ski domovi nimajo kopalnic. To je goto-
vo hvalevredna zamisel in bi kazalo, da
bi ta zgled posnemale tudi druge šole v
hribovitih predelih.
objave in oglasi*objave in oglasi
KOPANJE V SAVINJI \
Kopalce opozarjamo, da je kopanje v Savinji
od novega mostu do izliva Ložnice v Savinjo
zelo nevarno zaradi regulacijskih del. Kopa-
nje v ožjem območju regulacijskih del in na
jezovih pa je strogo prepovedano!
OBČINSKI   LJUDSKI   ODBOR
CELJE
i:- Oddelek za gradnje in komu-
nalne zadeve
OBVESTILO!
Zdravstveni dom Celje ojjvešča. da se te dni,
seli v nove prostore Zdravstvenega doma Gre-
gorčičeva ulica, kjer bo zdravstvena služba v -
celoti že poslovala.
Uprava prosi, da državljani upoštevajo pre-
selitveno obremenitev in zaradi tega priha-
jajo v ordinacije le v nujnih primerih.
Upravnik ZD — Celje
Dr. Lovšin Janez
ŠOLA ZA DELAVSKO IN DRUŽBENO UPRAV-
LJANJE V TEHARJIH PRI CELJU
razpisuje
mesta  za  slušatelje   v   seminarjih  jesenskega
termina.
V jesenskem terminu od septembra do decem-
bra 1958 bomo organizirali štiri seminarje, ki
bodo trajali vsak po tri tedne. Seminarji so
namenjeni članom delavskih svetov in uprav-
nih odborov gospodarskih organizacij 1er iz-
vršnih odborov njihovih sindikalnih podružnic.
Pogoj za sprejem je članstvo v enem izmed
samoupravnih organov ali izvršnem odboru sin-
dikalne podružnice. Na podlagi prijav bodo po-
samezniki pravočasno obveščeni o sprejemu v
določeni seminar in o obveznostih glede po-
ravnave pensiona (po 700 din na dan iz dnev-
nic) in minimalne šolnine 5000 din. ki jo za
udeleženca naknadno nakaže prizadeta gospo-
darska organizacija.
Pozivamo gospodarske orgnizacije celjskega
okraja oziroma njihove delavske svete in izvrš-
ne odbore sindikalnih podružnic, da se odzo-
vejo temu razpisu in pošljejo prijave za čla-
ne, ki jih bodo izbrali za jesenske seminarje.
Pozivamo tudi posameznike, ki bi želeli čim-
prej absolvirati naše seminarje in morda ne
bodo upoštevani pri že omenjenih prijavah, da
pošljejo samostojno prijavo. Za take prijav-
Ijence bomo v njihovem imenu s prizadetimi
podjetji sami uredili glede finančnih obvezno-
sti zanje.
S prijavo za vsakega posameznika pošljite
tele podatke: ime in priimek, leto rojstva, član-
stvo, šolska oziroma strokovna kvalifikacija in
delovno mesto.
Rok za prijave je 20. avgust 1958.
Ravnateljstvo šole
RAZPIS
Razpisna komisija pri Okrožnem sodišču v Celju
razpisuje
za Okrožno sodišče v Celju
2 mesti strojepisk I. ali II. razreda.
Pogoji:   dovršena   nižja   gimnazija   ali   njej
ustrezna šolska izobrazba. Kandidati, ki se bo-
do prijavili, pa doslej nimajo strojepisnega iz-
pita, bodo morali opraviti za sprejem v službo
preizkusni izpit.
Plača po Zakonu o javnih uslužbencih.
Prošnje kolkovane s 30 din in življenjepi-
som je vložiti najkasneje do 15. avgusta 1958
pri predsedništvu Okrožnega sodišča v Celju.
Celje, dne 15. julija 1958.
Razpisna komisija
RAZPIS
Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Ce-
lju, podružnica Žalec razpisuje delovno mest«
1 likvidatorja kratkoročnih dajatev.
Pogoji: polnoletnost in vsaj nižja strokovna
izobrazba.
Nastop službe 1. VIII. 1958.
Plača po uredJii.
OLEPŠEVALNO   IN   TURISTIČNO   DRUŠTVO
CELJE
vabi občinstvo v nedeljo, dne 20. t. m. ob 1в.
uri na promenadu! koncert v Mestnem park«.
Vstopnina prostovoljna.
PUTNIK CELJE
obvešča vse cenjene stranke, da posreduje vse
rezervacije ob morju in v planinskih domo-
vih za letni oddih. Posvetujte se z nami, ko se
odločate za letovanje, naša informativna služ-
ba ima podatke o gostinskih obratih in opise
vseh krajev. V stiku z nami imate možnosti za
prijetne počitnice.
Nadalje posredujemo nabavo potnih listov in
nabavljamo tuje vizume.
Prednost našega poslovanja je tudi v tem,
da si vozne karte za tu- in inozemstvo lahko
nabavite v PREDPRODAJI že več dni pred po-
tovanjem.
Pred potovanjem zahtevajte vse potrebne IN-
FORMACIJE pri PUTNIKU CELJE.
SPREJMEM   upokojenko,   ki  bi   čuvala otroka
na svojem domu. Interesentke naj pustijo svoj
naslov v upravi liista.
SALDOKONTISTKA z daljšo prakso išče pri-
merno zaposlitev. Naslov v upravi lista.
RACUNOVODJO-(injo) samostojnega(no), s
popolno srednjo šolo sprejmemo. Pismene po-
nudbe na upravo lista pod »Dobra moče
PRODAM prvovrstni jabolčnik (2500 litrov). —
Vizjak Rajmund, Šmarje pri Jelšah.
PRODAM zazadljivo parcelo na otoku. Naslov
v upravi lista.
PROSTOVOLJNO gasilsko društvo Ločica pri
Polzeli proda prenosljivo leseno barako 5X8
v dobrem stanju. Ogled za nakup 27. 7., ob
9. uri pred gasilskim domom v Ločici na Pol-
zeli.
PRODAM posestvo — nova hiša, gospodarsko
poslopje ob cesti pri Smartnem v Rožni do-
lini (Cena 3.000.000 din). Naslov v upravi lista.
PRODAM kozo, dobro mlekarico. Celje, Plečni-
kova 11  (Jožefov hrib).
PRODAM po ugodni ceni malo posestvo s_ s«.-
dovnjakom. Hiša obnovljena. Možna takojšnja
vselitev. Vsa pojasnila v trgovini v Arclinu.
PRODAM vseljivo enostanovanjsko hišo z veli-
kim vrtom. Naslov v upravi lista.
PRODAM globok otroški voziček in 3 karnise.
Ogled vsak dan od 14. do 15. ure. Slandrov
trg 3-a, II. nadstr. le^^o.
KUPIM enodružinsko hišo v Celju, lahko tudi
s prevžitkom ali pa trisobno komfortno sta-
novanje. Milijon plačam takoj. Naslov v upra-
vi lista.
V NOVEJŠI HIŠI v Celju kupim komfortno tro-
ali dvosobno stanovanje in nekaj vrta. Vse-
ljivo 1959. do 1960. leta, ali nudim posojilo
Za dograditev hiše. Prodam gradbeno parcelo.
Naslov v upravi lista.
KUPl.M   enosobno   stanovanje,   takoj   vseljivo.!
Naslov v upravi lista.
KUPIM enosobno stanovanje v mestu ali bližnji
okolici, ali nudiim denar za dograditev sta-
novanja. Naslov v upravi lista.
VZAMEMO v najem motorno kolo nad 200 ccm
proti nagradi (odškodnini). Naslov v upravi
lista. , ,.
NA Ljubljanski cesti z motorja izgubljene mo-
ške hlače, naj lastnik dvig^ne pri: Bajde, Ljub-
ljanska cesta 45.
ZAxMENJAM trisobno stanovanje za dvosobnega.,
Naslov v upravi lista.
UPOKOJENKI nudim sobo v mestu, ki bi pa-
zila na 6 in 8 letnega otroka. Naslov v upravi
lista.
ISCExM  opremljeno  sobo   ali   grem  kot  sostar
novalka. Uršič Marica, Smarjeta 44 — Celje.
MIRNA   stranka   brez  otrok   nujno   potrebuje
stanovanje.   Za   nagrado   dem   radio   aparat.
Nuislov v upravi lista.
PREivLICUJEM   žaljivke,   ki  sem   jih  izrekel
organu NM v Laškejn.
Cerovšek Karel. Laško »
radio 2Qató
Nedelja, 20. julija
12.00 Pogovor' z državljani ■
12.10 Želeli ste — poslušajte!
Ponedeljek, 21. julija
ir.OO Celjska kronika ^
17.10 Partizanske pesmi in koračnice
17.30 Želeli ste — poslušajte!
17.45 Zabavna glasba, vmes objave I
Torek, 22. julija
5.00—23.00 Prenos sporeda RL
Sreda, 23. julija
17.00 Celjska kronika
17.10 Pojo »Savinjčani« p. v. Marjana Komusa
17.30 Želeli ste — poslušajte!
17.45 Zabavna glasba, vmes objave
Četrtek, 24. julija
17.00 Celjska kronika
17.10 Domače viže in napevi
17.30 Želeli ste — poslušajte!
17.45 Zabavna glasba, vmes objave
Petek. 25. julija
17.00 Celjska kronika
17.10 Za dobro voljo igrap mali anaambli
17.30 Želeli ste — poslušajte!
17.45 Zabavna glasba, vmes objave
Sobota, 26. julija
17.00 Celjska kronika
17.10 Malo od tu in malo od lam . . .
17.30 Želeli sle — poslušajte!
17.45 Zabavna glasba, vaies objave
kino * kino * kino * kino
KINO UNION
Od 18.—21. 7,, »Je še prostor za enega«, franco-
ski barvni cinemascop
Od 22.-25. 7., »Avvara«, ameriški film
KINO METROPOL
Od 20.-23. 7., »Ne zanikam svoje pretekloetic,
mehiški fUm
Od 24.-27. 7., »Na ovinka reke«, ameriški barr.
film
LETNI KINO CELJE
Od   18.—21.   "..   »Lukrcoija   Borg!a«,   ameriški
barvni film
Od 22.-24. 7., »Opastešena džungla«, ameriški
barvni film
Komisija za imovanje direktorjev pri Občinskem ljudskem odboru
CELJE
razpisuje
1. Mesto POSLOVODJE obrtne delavnice »SALON NEVA«,
žensko krojaštvo Celje, Tomšičev trg 9.
Pogoj: visoko kvalificiran-a delavec-ka z mojstrskim izpitom
in vsaj petletno prakso kot mojster.
2. Mesto DIREKTORJA podjetja »MLEKO«, Celje.
Pogoj: inženir agronomije s prakso v mlekarstvu ali absolvent
mlekarske šole z najmanj petletno prakso. Nastop službe 1. 11. 1958.
3. Mesto UPRAVNIKA trg. podjetja »SLOGA«, Škofja vas.
Pogoj: visokokvalificiran trgovski delavec s petletno prakso
na vodilnem mestu trgovine.
4. Mesto DIREKTORJA trgovskega podjetja AGROPROMET,
Celje, Bežigrajska 13.
Pogoj: komercialist z višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s
petletno prakso.
5. Mesto UPRAVNIKA podjetja »AVTOUSLUGE«, Celje.
Pogoj: srednja strokovna izobrazba in petletna praksa v stroki
ali visokokvalificiran avtomehanik-šofer z 10-letno prakso v stroki.
6. Mesto DIREKTORJA trgovskega podjetja »ELEKTRO-RA-
DIO-TEHNIKA«, Celje.
Pogoj: Komercialist s petletno prakso ali visokokvalificiran
delavec z desetletno prakso.
7. Mesto DIREKTORJA trgovskega podjetja »AVTOMOTOR«,
Celje.
Pogoj: Komercialist s srednjo strokovno izobrazbo ali nižjo
strokovno izobrazbo in vsaj petletno prakso ali visokokvalificiran
delavec z desetletno prakso.
8. Mesto UPRAVNIKA KZ ŠTORE.
\   .     Pogoj: Srednja, višja ali visoka izobrazba in potrebna praksa.
9. Mesto UPRAVNIKA KZ SKOFJA VAS.
Pogoj: Srednja, višja ali visoka izobrazba in potrebna praksa.
Ponudbe z življenjepisom in opisom dosedanjih zaposlitev,
potrdilom o nekaznovanju, vložite na tajništvo Obč. LO Celje do
5. avgusta 1958.
TOVARNA ORGANSKIH BARVIL CELJE
sprejme učence
2 KLJUČAVNIČARJA
1 ELEKTRICARJA
1 KOVINOSTRUGARJA
Pogoj: starost od 14 do 15 let.
Šolska izobrazba: za ključavničarje in kovinostrugarje 3 razredi
gimnazije, za električarje končana 8-letka ali 4 razredi gimnazije.
Pri sprejemu imajo prednost sinovi članov kolektiva in oni z boljšo
šolsko izobrazbo.
Učenci bodo prejemali mesečne nagrade po Uredbi za učence v
gospodarstvu. Delovno obleko nudi podjetje.
Prošnje za sprejem je treba predložiti do 30. julija 1958. Poleg proš-
nje je še treba priložiti zadnje šolsko spričevalo in zdravniško
spričevalo.
CELJSKI TEDNIK — IZDAJA
OKRAJNI ODBOR SZDL V CE-
LJU — UREJUJE UREDNIŠKI
ODBOR — ODGOVORNI URED-
NIK IONE MASLO — URED-
NIŠTVO IN UPRAVA: CELJE,
TITOV TRG 3 — POSTNI PRE-
DAL 16 — TEL UREDNIŠTVA
24-23, UPRAVE IN OGLASNEGA
ODDELKA 25-23 — TEKOCi RA-
ČUN 620-305-Т-1-26в PRI MEST-
NI HRANILNICI V CELJU —
IZHAJA VSAK PETEK — LET-
NA NAROČNINA 500 DIN, POL-
LETNA 250 DIN, ČETRTLETNA
125 DIN — ROKOPISOV NE
VRAČAMO — TISKA CELJSKA
TISKARNA V CELJU
Delovni kolektiv trgovskega podjetja
»K RIS T ALI J A«
čestita k prazniku mesta Celja
in dneva vstaje!
Vsem dobaviteljem in potrošnikom ee priporoča s svojimi konku-
renčnimi cenami in v izbiri bogatimi zalogami vseh vrst blaga s
solidno in vljudno postrežbo!
VROČINA' V PUŠČAVSKEM PESKU Mni satelit tudi nad Celjem
ALI BLISKOVIT ZATON BAGDADSKE KRALJEVSKE HISE
Pred leti začeto nacionaliettčno giba-
nje med Araibci se stalno širi in od časa
do časa potrese tudi sivetotvno politično '
barko. Arabski kralji in sultani kar po
vrsti izgubljajo tla jxxì nogami. Te dni
6e je Faruku pridružil še iraški kralj
Fejsal, kajti v iponedeljek pred zoro so
v Baigdadu, ki ima za nas prizvok orien-
talskega mesta iz 1001 noči, pošteno po-
medli z monarhijo in zahodnjaško
usmerjeno vlado.
Torej nekaj podatkov o Iraku, kate-
rega politični prevrat je skuhal tolikšno
pKJiitično napetost v svetu. To je do po-
nedeljka bila kraljevina, ki obsega nad
450.000 kvadratnih kilometrov zemlje.
Cez sredino seka državo Eufrat, na nje-
nih bregovih i>a se razteza zgodovinska
Mezoix)tamija. Na severu se na iran-
skem gorovju razmeji na Iran in Tur-
čijo, na jugu ipa se v pusti puščavi iz-
gublja v brezkončni nefudski pušči.
Irak ni znan zaradi svojega oriental-
skega Bagdada, niti ne zaradi starodav-
nega Babilona. Veliko bolj je zanimiv
petrolej. Tu je večji del okoli 35 mili-
jard sodov še neizčrpane nafte na Sred-
njem Vzhodu. Največje dobičke od tu
črpajo Britanci s svojo iraiško petrolej-
sko družbo. Ker Irak pridela trikrat već<
pvetroleja kot Amerika in sedemkrat več
kot Rusija in ker je petrolej kri vsake
vojaške sile, je zanimanje za Irak toliko
bolj razumljivo.
Irak je do ponedeljka bil tudi del,
oziroma večji del združenih kraljevin
Iraka in Jordanije, ki sta hili združeni
kot protiutež Združeni arabski repub-
liki. No ta zveza je pozneje nastala in
po nekaj mesecih spet razpadla. Irak pa',
je bil seveda tudi članica Bagdadskega
I>akta in zdaj naenkrat revolucija v me-
stu nastanka te zveze, ki je čisto orodje
zahodnega sveta.
Oblast je prevzela vojaška revolucio-,
nama skuprina. Kralj Fejsal je bil od-
soten, ob glavo pa sta bila njegov žlaht-
nik princ Abdul Ilah in premier Nuri
Said. Vojaški prevratniki so razglasili
republiko. Toda 5 milijonov Iračanov si
lasti tudi bratranec odstavljenega kralja
Fejsala, jordanski kralj Husein. Le-ta
se je proglasil za vrhovnega poveljnika
obeh držav. No Iračani menda ne jem-
ljejo resno te samozvanosti, saj je Jor-
dancev ravno za štiri petine manj. Ne-,
kje v oddaljenih provincah pa baje ob-
stajajo kralju Fejsalu zveste čete, ki ba-
je korakajo proti prestolici, da bi kazno-
vale upornike. Toda proti Bližnjemu
Vzhodu se bližajo tudi ameriške, angle-
ške in francoske ladje. Sest sto ameri-
ških vojakov se je že izkrcalo v Liba-
nonu. Mar ni to grožnja, češ naj si
Arabci nikar ne predstavljajo, da bi
mogli misliti in ukrepati sami zase...
Puščavska vročina v tem času dosega
tudi petdeset stopinj nad ničlo. Toda
tudi IX) zeleni Mezopotamiji, kot ob oba-
lah azijske Švice — Libanona se je vro-
čina dvignila na kub. To je nevarna po-
litična vročina, ki bo terjala preudarnih
gasilcev, da ne zasmodi že tako krme- ^
žljave palme miru.
Kraljevska bratranca kralj Fejsal in
kralj Husein ob podpisu zveze med Ira-
kom in Jordanijo.
Ne gre za očuvanje orientalske idile, ni-
ti za »svobodo« svobodnih Arabcev —
v ozadju je petrolej
Kot v raznih drugih krajih SI oveni je#
tako so v nedeljo zvečer tudi v Celju
mnogi videli žareče telo, ki se je hitro
premikalo od vzhoda proti zahodu. No-
vico Je uredništvu sporočilo več oseb
in vs*i so pojavo videli nekako med 9.
in 10. uro zvečer. Na žalost ni bilo ni-
kogar, ki bi takrat za trenutek pogledal
na uro, kajti točen čas takega pojava
v mnogočem lahko posluži znanosti.
V letnem kinu je pojav povzročil celo
to, da so za trenutek vsi gledalci obr-
nili oči od platna in sledili svetlečemu
telesu po temnem nebu. Ker so zgod-
bice o letečih krožnikih res zgodbice in
ker okoli naše zemlje kroži več sateli-
tov, poleg njih pa tudi razne stopnje
raket, ki so jih izstrelile, ne more biti
drugega, kot da gre tu za tak del rakete.
ali pa za katerega izmed umetnih sate-
litov. Bržčas bo del rakete, ki je padla
v nižje, z zrakom gosteje napolnjene
plasti, pa je telo postalo žareče in se
tako pokazalo našim Celjanom v vsej
svoji luči. Sicer pa bo bržkone izdano
tudi kako bolj strokovno poročilo ...
ATOMSKA UMAZANIJA —
POSLASTICA ZA ALGE
Voda, ki odteka iz atomskih reak-
torjev, vsebuje veliko atomskih odpad-
kov, ki so zelo nevarni. Te odpadke so
dosedaj zakopavali, poslej pa bodo ver-
jetno z njimi hranili vodne alge. Te
vodne rastline neverjetno hitro »požro«
te škodljive izplake. V bodoče bodo ne-
čisto vodo spuščali v velike bazene z
algami. Alge bodo od časa do časa po-
brali izvode in jih zakopali, medtem
ko bi voda ostala čista. Slovenci bi te-
mu rekli: Vsak lonec najde svoj po-
krov. Vsako zlo ima svojo rešitev.. .
Praktičen avtomobilček
LETEČA LADJA
Švicarski inženir Kari Weiland je iz-
delal načrt »leteče ladje«. »Leteča ladja«
naj bi letela nekaj metrov nad morsko
površino. Na tej višini naj bd se držala
s pritiskom, ki bi ga sama ustvarjala.
Strokovnjaki pravijo, da je načrt sicer
fantastičen, da pa je tudi izvedljiv.
Weilando\/a leteča ladja ima obliko pra-
vilnega kroga in naj bi tehtala s to-
vorom vred 40.000 ton.
RAZSVETLJAVA STRANSKIH  ULIC^
Užitek je ponoči svetla cesta,
pri nas svetloba v stranske ulice ne seže,
ubiješ se lahko tod sredi mesta, -i
pa raje ne, saj še protest volivcev ne
zaleže.
PODVOZ PRED POSTO
Podvoz in most, ki pelje čez Voglajno,
oba sta več kot smrtni izkušnjavi,
razširimo prehod, končajmo staro lajno,
šoferjem od ožine se vrti že v glavi.
FILMSKE KRITIKE NA VALU 202 m
Ne vem, kdo v kritikah se tod spotika,
kar slabo je to hvalit, dobro graja, ;
povsod je znanje kritična odlika, •
brez znanja kritika zadene graja.
KL
Brez besed • • •
VSEBINA IZ PREJŠNJIH ŠTEVILK: Ubežnik Lojz ilegalno gre čez mejo, skozi
begunska taborišča Italije, beži čez italijansko-francosko mejo in se nastani
\ Parizu, kjer pričakuje tudi prihod žene in hčerke. Toda francoske oblasti
mu onemogočijo bivanje, kot navadnemu izseljencu. Razočaran in obupan zaide
v družbo agentov tujske legije, ki ga z mamili opijcjo in pripeljejo v kasarno,
kjer v neprisebnem stanju podpiše pogodbo. Strogo zastraženi novinci pridejo
v Marseille, kjer med >drilom« čakajo na transport za Afriko.
Lojz je zbral vse svoje telesne in duševne moči za en sam
cilj: Proč, čimprej proč. Francijo je sicer imel rad, toda velilio pre-
malo, da bi se takole proti svoji volji pustil ubiti kot navidezen
plačanec. Zato je skrbno opazoval ljudi v svoji okolici, da bi v
danem trenutku vedel s kom ima opraviti. V kasarni tega ni zmo-
gel, pač pa na ladji, kamor so ј.Ш po nekaj dneh čakanja v Mar-
seillu vkrcali. Na ladji so bili tesno skupaj, novinci in vsi stari
legionarjl. Previdno, da ne bi vzbujal suma, jih je spoznaval
in opredeljeval.
Mimo nesrečnega Martina, ki se še vedno ni opomogel od pre-
senečenja, da tiči v vojaški suknji, v veliko hujši celo od tiste,
pred katero je bežal iz domovine: med novinci, niti med starimi
gadi ni bilo rojaka. Za ugotovitev, da je med legionarji več kot
dve tretjini Nemcev, ni potreboval veliko časa. Podoficir j i so bili
menda samo Nemci. Med vožnjo po Sredozemskem morju je vsak
dan bolj prodiral v sestav te najemniške vojske. Poleg Nemcev
je bilo seveda največ Francozov. Bili so to ljudje, ki so se izognili
zakonu. Bili so vmes roparji, pretepači, goljufi, tatovi, perverzni
posiljevalci mladoletnic, suroveži, krvi željni avantviristi. Vsi so
se zatekli pod plašč legije, ki jim je zbrisala stara imena, jim dala
tuja državljanstva. Po petih letih službe v legiji bodo lahko šli
spet na svobodo, dobili bodo spet francosko državljanstvo pod
novimi imeni im njihovi grehi iz preteklosti bodo zbrisani. Med
Nemci je bilo največ avanturistov, med starimi nemškimi leglo-
narjá pa cela druščina hitlerjevskih klavcev in vojnih aločincev.
Mnogi so že po deset let in več v legiji, kajti razen klanja ljudi,
ne poznajo nobenega drugega poklica. Večina teh Nemcev v fran-
coski uniformi smatra službo v legiji kot nekake orožne vaje, dokler
ne pride čas, da bodo spet korakali proti vsemu svetu za hitler j eve
ideje. Mnoge pa je prignala stiska. Izbirali so med samomorom
in legijo. Mnoge je gnala želja, da bi videli svet, neredki pa se
svojega prihoda v legijo niso niti dobro spominjali. Močno mamilo
med pijačo je opravilo svoje. Med te sta spadala tudi Lojz in
Martin. Medtem, ko je Martitn obupaval in ni videl več nobenega
izhoda, je ta nepredvideni slučaj izpolnil Lojzu pol njegovega na-
črta. Drugo polovico bo sicer veliko težje izpeljati, toda prepričan
je bil, da jo bo. Zato je moral biti pripravljen. Vedno je imel pred
očmi, da mora dajati vtis dobrega legionarja, poslušnega, voja-
škemu poklicu naravnost rojenega človeka. Ce je v ozadju jasen
cilj, potem to ni tako težko. Dokler bo v šolski enoti, taka vnema
ne more nikomur škodovati.
Zal pa mu je bilo Martina. Preveč vihrav in blebetav je bil,
da bi mu lahko že zdaj zaupal svoje skrite misli. Dokler tudi
Martin ni opazil Lojzovega ztmanjega navdušenja, mu je ob vsaki
priliki zagotavljal, da ne zdrži in da bo prej ko slej izkoristil
vsako možnost. Zdaj pa ko je ubogi fant videl, kako poslušen in že
nekajkrat pohvaljen novinec je Lojz, svojega edinega rojaka v
šolski enoti skoraj pogledati ni hotel več. Lojz je razmišljal o njem.
Njegovo krivično obsojanje bo zlahka odvmU, ko bo čas. Toda
zdaj še ni prišel čas. Zdaj še ne...
Lojzu je bilo pri srcu, da bi nadutega kaplar j a Kurta kresnil
po odurno bedasti betici, toda raje se mu je nastavljal z navidezno
naklonjenostjo. To pri tej puhli vojaški kreattiri ni büo težko. Ob
vsakem povelju je pokal z podpeticami, pozdravljal strumno, se
gibal živahno in prikimaval vsaki njegovi besedi, pa če je bila še
tako abotna in omejena. Prav po nacistično je kaplar Kurt iskal
vzroke za strumnost tega »cakig« Slovana. Seveda, tako je po-
gruntal, Nerat, to je ime, ki so ga te balkanske svinje skovale iz
izrazito nemškega, če ne celo plentiiškega imena — Neuratt. Lojza
je lomilo od prikritega smeha, toda ni mu ugovarjal. Povsod, kamor
je Kurt zapovedal, je Lojz naravnost tekel, čim pa je kaplarju
izginil izpred očii, je magari legel, аД pa po polžje lezel naprej.
Kadar so pili, pili pa so veliko in mnogo preveč, je vedno na-
zdravljal svojemu kaplarju in včasih tudi zadnje franke zapravU,
da mu je kupil pijačo.
Ko so pripluli v Oran, je kaplar Kurt imel Lojza za zaneslji-
vega človeka, za gmoto mesa in kosti, iz katere se bo dal skovati
odličen legionar.
Iz Orana so jih hitro poslali naprej v Sidi bel Abes. Tu jih je
prišel pozdraviti sam komandant Tomas. Lojz v njegovi gladki
francoščini nji zasledil tlistega, kair mu je kaplar mimogrede
šepnil:
— Tomas je vaš človek. Kot kraljevi oficir ga je že pred vojno
polomil in bi moral pred vojaško sodišče. Pobegnil je, se prijavil
v legijo in zdaj ga vidiš. Polkovnik in komandant tujske legije...
Lojz je tokrat prvič debelo pogledal svojega kaplarja...
V Sidi bel Abesu niso dolgo ostali. Prestavili so jih v Saido^
kjer je legija običajno šolala novince. Ko si je ogledoval nov kraj,
Lojza пД gnala k temu gola radovednost, kot menda mnoge druge.
To je bilo področje za njegovo posebno legionarske operacijo,
ki pa jo polkovnik Tomas ne bo planiral v svojem štabu.
Saida je manjše mesto med pičlo obraslimi griči, ki kot nekaka
predstraža valovijo tja do podnožja planinskega masiva, ki nosi
ime Teli Atlas. V tem času, ko je v Evropi že precej pozna jesen^
tudi v teh krajih ni bilo prevroče, ponoči pa je bilo naravnost
mrzlo. Orjaki proti jugu in zahodu so bili pokriti s snegonu
Gričevje okoli Salde, ki je Lojza po oblikah spominjalo na Slo-
venske gorice, je büo poraščeno s krmežljavim grmičevjem. Hiše
v Saldi so bile, kot v vseh arabskih naseljih, nizke, z ravnimi
strehami prekrite. Živahno zelenje je raslo le tam, kjer so Arabci
iztrebili kamenje in napeljali vodo. Francoskih kolonov je büo
tod precej, čeravno ne toliko kot v rodovitnejšem obalnem pasu.
Lojz je kmalu spoznal, da je Salda pravzaprav najpomembnejša
za Francoze kot vojaška postojanka. Poleg kasarn legije je bila tu
tudi navadna vojska.
Tu je novincem bilo namenjeno opraviti potrebne vaje v raz-
dobju seštih mesecev. Toda Lojz tako daleč sploh ni mislü...
Salda je Lojzu pripravüa presenečenje, ki ga je rad imenoval
tudi kot srečno naključje. Med legionarji. ki so radovedno ogle-
dovali novince, je bü tudi Marjan P. iz Dolenjske. Lojz je na-
vkljub nezaupanju do vsakega domala prvi hip občutu, da ba
Marjan častna izjema. Tudi v njem je zasledü neko čudno od-
ločnost, ki pa ni dišala po vnemi za položaj, v katerem se je na-
hajal. Ni trajalo dolgo, da sta Lojz in Marjan postala zaupna
prijatelja in sta tičala skupaj, če jima je le čas dovoljeval. MarjEin.
je bil že izkušen, saj je precej doživel in kraje tudi že bolje poznaL
Predvsem pa so bui dragoceni nasveti o tem, kako naj se ponaša
v legiji.
— Kot sam vidiš, mu je nekoč pravil, legija ni vojaška enota,
ki bi jo krasila ljubezen do domovine, kateri služi. Tu ni no-
benih svetlih gesel in njen prapor nima v sebi tistega spoštovanje
vlivajočega pomena. To je z vseh vetrov zbrana drhal, ki je lahko
enotna samo še pri pretepanju in klanju. Pred žico, ki obdaja ka-
sarno legije, se ixstavijo vsi moralni in človeški zakoni. Le poglej,
kakšen bajonet imaš na svojem strelnem krepelu. Dolgo, ozko in
ožlebljeno sulico. Ženevska konvencija je tako orožje prepovedala.
Z njim prebodeš človeka skoz in skoz, zunanja rana je majhna
in se hitro zapre, znotraj pa prebodena nesrečna para izkrvavi.
Ne čudi se, da boš puško moral čistiti, bodež pa bo vedno lahko
čim bolj umazan in strupen. In če ne preneseš pijače, raje ne pij»
Pijače ti bodo dali kolikor jo boš mogel pogoltniti. Pri nas smo
imeli politične ure, kjer so nas učui prepričanja in cüjev, za
katere naj se borimo. Tu vse to opravijo s pijačo. Cim prej v
pijači otopiš, tem bolje. Manj boš mislü o pravici, človečanstvu...
Bolj ko boš podvržen pijači, tem bolj poslušen jim boš. Navse-
zadnje ti bo že vseeno kako in kje boš poginil. Tu so veterani
še iz Burme in Indokine. Čakajo samo na to, kdaj si bodo lahko-
obesili rdeče rute okoli vratu in bodo lahko klaU, kradli, ubijali,,
posiljevali kar koli nosi krüo...