H I Š A S T E Ž A R E , D O K A Z M I G R A C I J E D E L A P L E M E N A L A T O B I C I * PETER PETRU Z a v o d z a s p o m e n i š k o v a r s t v o S R S , L j u b l j a n a Razširjenost antičnih hišastih žar se ujema skoraj v celoti z območjem, na katerem so v tistem času bili naseljeni na Dolenjskem keltski Latobici.* 1 Številne dosedanje razprave so zmeraj znova opozarjale, da se za določe­ nimi pojavi materialne kulture v naših krajih skrivajo tudi etnične po­ sebnosti.2 To še posebej velja za hišaste žare, saj sodijo te s specifičnostmi magično-religijske zasnove med najbolj občutljive znanilce skupnosti, ki ima določene skupne verske predstave.3 Poleg hišastih žar bi bili taka dediščina predvsem členi noriško-panonske ženske noše.4 Ti členi ne na­ kazujejo le takratnih obrtnih središč, ampak so v prvi vrsti znanilci po­ sebnih običajev, se pravi etnografskih posebnosti teh krajev. Ravno značil­ nosti, ki so vsebinsko vezane na, določeno etnično skupnost, pridobijo neizpodbitno težo dokaza, če se skladajo s pisanim izročilom, in to je ravno s poznolatenskim izročilom na Dolenjskem. Med hišastimi žarami je v tej zvezi izredno dragocen drnovski pri­ merek, ki ga hrani Naturhistorisches Museum na Dunaju (sl. 2). Površina žare je zglajena in lahno grafitirana, faktura gline temna. K temu izrazito latenskemu izrazu primerna je tudi njena oblika; je poudarjeno bikonična, medtem ko imajo drugi izdelovalci rajši vitke in visoke oblike. Hkrati uvaja v oblikovni zaklad latenske keramike srednjeevropskega prostora tudi ornament, sestavljen iz vzporednih kanelur na vratu.5 Glede na formo in tehnične posameznosti moremo torej povezovati to hišno žaro neposredno * Predavanje na kolokviju Kelti v Sloveniji. Maribor oktobra 1964. 1 P. Petru, Okras antičnih žar v obliki hiš, AV 15—14, 1962/65. 444, s karto razprostranjenosti; P. Petru. Vprašanje izvira predalčne stene. Slovenski etnograf 16—17, 1964. 277. 2 J. Garbsch. Die norisch-pannonische Frauentracht im 1 . und 2. jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 1 1 , 1965, z navedbo literature. 3 F. Oelmann, Pfahlhausurnen, Germania 37, 1959, 205. 4 E. v. Patek. Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen in Panno­ nien, Diss. Pann. 11/19, 1942; 1 . Kovrig, Die Haupttypen der kaiserzeitlichen Fibeln in Pannonien, Diss. Pann. II/4, 1957; K. Motvkovâ-Sneidrovâ. Noricko-panonskä koväni opasku a jejich napodobeniny v Cechach. Pamâtkv archeologické 55, 1964, 550; glej tudi prispevek S. Petru v tej številki AV. 5 I. Hunyadi, Die Kelten im Karpatenbecken, Diss. Pann. 11/18, 1942, 1944; J. Filip, Keltové ve stredni Evrope, 1956. z našo latensko materialno kulturo. Izdelava na lončarskem vretenu je term inus ante quem , se pravi, da je nastala žara po poznolatenskem vzoru. Sorodne značilnosti srečujemo tudi pri žari iz Eitzersdorfa (sl. 1 ) pri St. Pöltnu (C etiu m ),3 ki nas tudi po zunanji obliki močno spominja na hišaste žare z območja Saale.6 7 Ravno zato moremo iskati vir vseh teh običajev na severnem obrobju antičnega H ercyn ia silv a (Erzgebirge, Češko rudogorje).8 Zelo natanko moramo določiti, kdaj se prvič pojavijo hišaste žare na na našem ozemlju. T erm inus ante quem non so najdišča srednjega latena, ker v ostalinah s teh najdišč ne srečujemo določenih specifičnosti — hiša- stih žar, elementov noše itd., ki so značilni za konec poznega latena v naših krajih in dosežejo svoj razmah v zgodnjem cesarstvu.9 T erm in us post quem non je Avgustovo obdobje, vse od časa, ko je kot Oktavijan zasedel Siscijo,1 0 saj se te značilnosti ravno v tem času razcvetejo.1 1 Torej moremo iskati vir te specifične materialne kulture v nosilcih, ki so prišli v naše kraje med zgodnjim I. stol. pr. n. št. in letom 35 pr. n. št. Če se ozremo po splošnem političnem položaju in dogodkih prve polo­ vice I. stol. pr. n. št., ki povezujejo naše kraje s področjem, odkoder so znane hišaste žare še v poznem latenu,1 2 nam pomaga pisano izročilo pri Cezarju, Bell. Gall. I, 5. 4: Boiosque, qui tran s Rhenum incoluerant et in agrum N oricum tran sieran t N oreiam que opp u gn ab an t. Sredi obleganja Noreje, leta 58 pr. n. št., naj bi jih doseglo sporočilo Helvetov, naj se priključijo (recep to s ad se socios sib i ad sciscu n t) njihovemu iskanju novih domovanj na obalah Atlantika. Sporočilo je bilo namenjeno tudi, kot sledi iz istega poglavja: H elv etii p ersu ad en t R au racis et T ulin gis et L a to b icis finitim is uti eodem usi con silio o p p id is suis v icisq u e exu stis una cum iis p ro ficiscan ­ tur, Boiosque . . . Zakaj ravno ta plemena? Vezi med Boii, R au rici in H elveti ter po mojem tudi T u lin gi, L ato b ici in H ercu n iates1 3 so razumljive verjetno le kot 6 G. Pascher. Römische Siedlungen und Strassen im Limesgebiet zwischen Enns und Leitha. Der römische Limes in Österreich 19. 1949. 129; B. Saria. Ausgrabungen in St. Pölten (Cetium), Unsere Heimat 2 2. 1951. 108: R. Büttner. Aelium Cetium. Das Fortleben seines Namens im Mittelalter, JÖAI 40. 1955, Bbl.. 185; R. Noll, Römer­ zeitliche Grabsphinx aus Cetium (St. Pölten), Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich 5h, 1964. 61. 7 F. Behn, Hausurnen. Vorgeschichtliche Forschungen 1, 1924. 8 F. Behn. o. c., 92. 9 H. Miiller-Karpe. Die Zeugnisse der Taurisker in Kärnten. Carinthia 141, 1951. 622. 10 E. Swoboda. Octavian und Illyricum, 1952; G. Veith, Die Feldzüge des C. Tubus Caesar Octavianus in Illyrien in den Jahren 55—55 v. Ch., Schrifften der Balkankommission. Antiquarische Abteilung 7, 1914: W . Schmitthenner. Octavians militärische Unternehmungen in den Jahren 5 - 5 —55. Historia 7. 1958, 189. 1 1 J.Garbsch, o. c. 12 F. Behn, o. c., 92: W . T.a Baume. Die Pommerelischen Gesichtsurnen. Kata­ loge vor- und frühgeschichtlicher Altertümer 17, 1965; L. Luka. Kultura Wschodno- pomorska na pomorzu Gdanskim, Biblioteka Archeologiczna t9, 1966. 18 A. Móesy. Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen (1959), 75, kar bi izhajalo iz imena. O Eraviscih in poznolatenski naselitvi keltskih plemen v osrednji Panoniji glej J.Fitz, Acta Antiqua 6, 1958, 402 in predvsem sestavek E. Petres, Beziehungen der keltischen und der römerzeitlichen einhei­ mischen Bevölkerung im 1 . und 2 . Jahrhundert u. Z., Alba Regia 6—7, 1965—1966, 197. kjer avtorica razčlenjuje naselitev Bojev in njim pripojenih plemen v odnosu do razširjenosti najdišč obdobja LT D do LT C, kot je to storil za naše območje dediščina iz prazgodovine, ko je ta plemena spajala Hercynia silva. To po­ udarja tudi Tacitus, Gemi. 28, 2: Igitur inter Hercyniam silvam Rhenumque et Moenum amnes Helvetii, ulteriora Boii, Gallica utraque gens; glede na­ selitvenega področja plemena Boii pravi Tacitus na istem mestu: manet adhunc Boihaemi nomen significatque loci veterem memoriam quamvis mutatis cultoribus. Nekatere pomembnejše sosede teh plemen v Hercynia silo a navaja Cezar, Bell. Gall. VI, 25, 1—5: Huius Hercyniae silvae quae supra (VI 24) demonstrata est, latitudo novem dierum iter expeditio patet: non enim aliter finiri potest neque mensuras itinerum noverunt, oritur ab Helvetiorum et Nemetum et Rauracorum finibus.“ Iz teli podatkov siedi, da Sl. i. Eitzersclorf, žara iz rimskega žganega groba Fig. 1. Eitzersdorf, urne d’une tombe d’incinération romaine Sl. 2. Drnovo, hišasta žara, shranjena v Naturhistorisches Museum Fig. 2. Drnovo, urne-cabane, conservée au Naturhistorisches Museum so z območja Hercynia silva izhajali — le tako si moremo prevajati oritur1 4 1 5 — Boii, Helveti in Raurici, torej poglavitni udeleženci helvečanskega ekso­ dusa. Ker pa je bilo helvečansko vabilo namenjeno tudi Latobikom in že H. Miiller-Karpe, o. c. — Za prihod Eraviskov v prvi polovici I. stol. pr. n. št., bi govorile po mojem tudi novène najdbe iz Bia, Buda-Lâgymânyosa, Tótfaluja in drugih krajev tistega območja (A. Graf. Übersicht der antiken Geographie von Pannonien, Diss. Pann. 1/5, 1936, 29 in 97 z ostalo literaturo), z napisom R av is, R av it, R av iz. Ir a v is c i (prvotno ime plemena ima torej koren Rau-(r?)-is; kasneje E- ali I-rau-isci). — K trem posvetilnim napisom z navedbo noriških plemen J.Ša- šel, Huldigung norischer Stämme am Magdalensberg in Kärnten, Historia 16, 1967. 70; nejasen pregled dogodkov prinaša še H. Vetters, Zur ältesten Geschichte der Ostalpenländer, JÜAI 66, 1966, 2 0 1. 14 F. Staehelin, Die Schweiz in römischer Zeit (1948),3 31 prinaša obsežno li­ teraturo, v kateri nekateri zanikajo, izpodbijajo ali dokazujejo Cezarjevo avtorstvo tega mesta. Domnevno neskladne vrstice 1 5. 4 in VI 25. 2 dajejo pravilno tol­ mačenje dogodkov, če jih razporedimo v gornjem smislu. S to originalno povezavo tekstov dobimo tudi razumljivo povezavo dogodkov v poglavju VI 25—28. 1 5 Težave dela glagol oritu r ab , ker ne izhaja jasno, ali je mišljeno mejaštvo ali delitev plemen v H ercy n ia sifoa (Kahrstedt. Göttinger gelehrte Nachrichten 1933, 385). Tulingom, je treba domnevati, da sta tudi ti dve plemeni prišli hkrati z dru­ gimi s tega območja.1 6 bo bi potrjevali zgodovinski dogodki v sedemdesetih letih I. stol. pr. n. št., ki so pripeljali tudi do helvečanskega éksodusa. Odkar je namreč leta 72 ali 71 pred n. št. Ariovist prekoračil Ren — pri tem so imela po­ membno vlogo Tiirinška vrata na severu1 7 — ter razširil v naslednjih desetih letih vojne operacije Svebov zahodno od Rena vse do Sekvanov in Helveča- nov,1 8 so bili ti odrezani od severozahodnih galskih plemen. Po Ariovistovi prodorni zmagi nad H aed u i leta 61 pr. n. št. so zaprli Germani Helvetom tudi pot na zahod. Na jugu in jugozahodu so stali Rimljani; njih namero, osvojiti Galijo, je s kopičenjem vojaštva vzdolž meja odkrival prokonzul C. Ju liu s C a e sa r. Helvečani so bili tako v kotlu in izpostavljeni na milost in nemilost nadaljnji usodi. Na zboru plemena je dosegel začasni vodja O rgeto rix več pomembnih sklepov o nadaljnji usodi plemena. Med njimi sta pomembna predvsem dva: po treh letili — 58 pr. n. št. — se izseli hkrati vse ljudstvo Helvečanov na ozemlje Santonov ob izlivu Garonne; za pohod pridobijo še naslednja plemena: R au raci, T ulin gi, L ato b ici in B oii.1 9 Ista nevarnost — germanska plemena — je hkrati ogrožala tudi keltska plemena, ki so na 'začetku I. stoletja pr. n. št. še prebivala na območju H ercy n ia silv a. Dasi nimamo direktnih pisanih virov, bi mogli sklepati tudi na močan germanski pritisk na Boje in druga plemena že iz podatka, da so B oii zapustili svoja starodavna domovanja — B oih aem i nom en signi- ficatq u e loci veterem m em oriam — in odšli na negotovo iskanje novih prebivališč. Ker so Ariovistovi Svebi usmerili napade na zahod skozi Tiirin­ ška vrata — s tem pa izvajali pritisk na plemena naseljena na širšem ob­ močju Češkega Rudogorja — so bili B o ii in drugi prisiljeni potovati proti jugu skozi Dunajska vrata: B oii in agru m N oricum tran sieran t (Caesar, Bell. Gall. I, 5. 4). Indirektno sporočilo o tem. kdo je ogrožal ta plemena, 16 V literaturi vsaj ni o skupnem pohodu nobenega dvoma. 17 Caesar. Bell. Gall. I 1 , 4: G. Kossack. Archäologisches zur frühen Besiedlung zwischen Main und Nordsee. Völker zwischen Germanen und Kelten (1962) 79 z navedbo literature in gradiva za navedeno območje v prvem stoletju pred n. št. 18 Bell. Gall. I, 31. 1 0 : F. Staehelin, o. c., 6 8: »Für die Helvetier war diese Aussicht äusserst bedrohlich; es stand zu befürchten, dass sie ... von den übrigen Galliern abgeschnitten und... vernichtet wurden.« G.Veith. Geschichte der Feld­ züge des C. Iulius Caesar (1906) 84. 19 Caesar. Bell. Gall. I, 5, 4: (Helvetii) persuadent Rauracis et Tulingis et La- tobicis finitimis uti eodem usi consilio oppidis suis vicisque exustis una cum iis proficiscantur, Boiosque, qui trans Rhenum incoluerant et in agrum Noricum transierant Noreiamque oppugnabant, receptos ad se socios sibi adsciscunt. Vprašanje je, če ni mislil Cezar s finitimis morda stanje še v pradomovini, kar bi morda lahko dokazovala raba glagola adsciscunt. ker ima pridevniška oblika ascitus pomen tuj, od drugod privzet. Razlog vsem tem preseljevanjem navaja Cezar. Bell. Gali. IV, 1 , 1—3: Usipetes Germani et item Tenctheri magna cum multitudine hominum flumen Rhenum transierunt non longe a mari quo Rhenus influit. Causa transeundi fuit quod a Suebis complures annos exagitati bello premebantur et agri cultura prohibebantur. To bi govorilo, da so ti narodi — med njimi tudi Boii in njim pripojena ljudstva zaradi večletnih napadov Suebov izvedli pravi eksodus. Glede domovine Bojev v začetku prvega stol. pred n. št. glej sedaj J.Dobiaš. Jeste jednom k problemu starovekého Boiohaema, Listy filologické 8, 1960. 88 kot odgovor na stališča V. Ondrouha, Limes-Romanus Konferenz (1959) 63, ki stavlja Boiohaemum na Moravsko. ki so prišla v regnum Noricum, daje Cezarjev podatek (Bell. Gall. I, 53, 4): duae fuerunt Ariovisti uxores, una Sueba natione, altera Norica regis Voc- cionis soror.2 0 Že več desetletij izoblikovano plemsko združenje — regnum Noricum — je deloma zaradi navezovanja prijateljskih stikov s Suebi, ki so ogrožali mir na odseku od Rena do Dunaja — torej skoraj direktno na noriški severni meji — deloma zato, ker so bili Ariovistovi Suebi nasprot­ niki Bojev in Bojem pripojenih plemen, ti pa Noreiam oppugnabant. Ker so uporabljali Noričani v vojni taktiko umika v gore, kot pravi Florus II, 22, 4: Noricis animos Alpes dabant, quasi in rupes et bellum non posset ascen­ dere, so se zato morali tembolj naslanjati na močne zaveznike. Prav tako si moremo razlagati le v sklopu splošne politike Noričanov tudi dejstvo, da so poslali pomoč tudi Cezarju, kot pravi sam v Bell. Civ. 1, 18, 5: equites a rege Norico. Tudi to se mi zdi v nastalem položaju politično premišljena poteza.2 1 Če nekateri znanstveniki menijo,2 2 da gre le za običajni kontingent, ki so ga bili Noričani kot rimski vazali dolžni dati, se s tem odreka možnosti dejansko presoditi takratno politiko in ozadja, ki so pripeljala regnum No­ ricum do teh korakov. Y trenutku, ko po viru Boii Noreiam oppugnabant ni govora o vazalskih dolžnostih do Rimljanov; še manj pa je ženitev sestre Tegula Vocciona z Ariovistom zgolj poteza dveh »roparskih čred«, da na­ padejo in oropajo tretjega.2 3 2 4 Žal iz virov za takratne dogodke — predvsem Cezarjevega Bellnm Gallicum — izstopa predvsem vsa skoraj biblično dra­ matična usoda Helvečanov, njih eksodus, poraz in povratek; hkrati pa ostajajo v senci nič manj tragični dogodki — selitev, trpljenje in plenjenje — bližnjih sosedov. Ravno zato pa morajo imeti tudi ti dogodki svoje ozadje: pritisk germanskih plemen v Srednjo Evropo, ki ga je oznanjal že nastop Cimbrov in Tevtonov 113 pr. n. št. Pot, po kateri so hodili novi narodi, je ostala ista. Prav tako kot prvič so ti prekoračili Dunajska vrata, osrednji dogodki pa so se razvijali pred Norejo; regnum Noricum pa je z diplomatskimi ukrepi iskal rešitev in podporo.2 3 Rimljani so leta 113 pred n. št. lahko poslali pred Norejo svoje vojaštvo, Noričani pa so ostali leta 60 pr. n.št. na videz brez te podpore, ker so politika C. Tuli ja Cezarja vodili drugi nagibi: osvojiti je hotel Galijo. Če opazujemo dogodke v Noriku z njegovimi očmi, je to tudi razumljivo. Regnum Noricum je bil desetletja odvisen od Rima; mogel pa je očitno tudi sam reševati težave na vzhodu ali jih vsaj odvračati in zavlačevati — tako si moremo razlagati oppugna­ bant. — Ko so se Boii, Rauraci, Tulingi in Latobiei pridružili helvečanskemu éksodosu, je imel Cezar idealno možnost, da v enem mahu odpravi nevarne sile vzhoda in da poseže na zahodu. Le tako bi mogli razlagati, da ni po­ segel s svojimi silami v dogodke na vzhodnonoriškem ozemlju, čeprav je imel v zimi 59/58 tu tri legije — tres (legiones) quae circum Aquileiam 2 0 E. Swoboda. Carnuntum seine Geschichte und seine Denkmäler (1964)4 252, meni, da gre v tem primeru le za združevanje brez obveznosti. 21 W. Schmid. Römische Forschung in Österreich, Die südlichen Ostalpen­ länder. BRGK 15, 1923-1924, 192. 2 2 E. Swoboda. 1 . c. 23 G. Zippel, Die römische Herrschaft in Illyrien bis auf Augustus (1877) 140 ss. 2 4 G. Zippel, o. c., 156 in W. Schmid, BRGK 15. 1925—1924. 194: W . Schmid, Das Eindringen römischer Kultur in Noricum. Das Joanneum 6. 19451 ; E. Polaschek, RE 17 (1936). 974. hiemabantr5 Zelo verjetno je namreč, da je poznal sklepe Helvečanov ob Orgetoriksovem posvetu; ti so predvidevali tudi udeležbo plemen, ki so vdrla v Norik. Drugače bi namreč izgubila veljavo Cezarjeva lastna opre­ delitev (Bell. Gali. I, 43, 8—9) odnosa, ki so ga gojili Rimljani do svojih za­ veznikov in prijateljev: populi Romani hanc esse consuetudinem, ut socios atque amicos non modo sui nihil deperdere, sed gratia dignitate honore auctiores velit esse. Ravno v tej deklaraciji so videli mnogi raziskovalci eno največjih težav za Cezarjevo verodostojnost v zvezi s podatkom o vpadu Bojev v Norik in v zvezi z obleganjem Noreje. Če gledamo z zgoraj obra­ zloženih vidikov, odpadejo ugibanja o Cezarjevi avtentičnosti, hkrati pa postanejo jasni dogodki, ki so pripeljali del ljudstev iz Hercynia silva v naše kraje in do reakcije Noričanov. Očitno so ravno ti preseljujoči se Boii, s tem da so prekoračili Tiso (Ilaglaou) kršili dakijsko ozemlje, kar je pripeljalo do bitke združenih Bojev, Tavriskov in morda Skordiskov pod Kritasirosovim poveljstvom z vojsko dakijskega kralja Burebiste.2 5 2 6 Glede na splošni politični položaj so domne­ vali Niese,2 7 Ihm.2 8 Brandis2 9 in Novotny,3 0 da je do spopada prišlo med leti 63—60 pr. n. št.: to bi se ujemalo tudi z našimi ugotovitvami. Domnevo A. Alföldija,3 1 po katerem se je mogla bitka biti šele po letu 45 pred n. št., je ovrgel s tehtnimi dokazi že A. Mócsy.3 2 Poraz proti Dačanom je usmeril tok preseljujočih se ljudstev nazaj na zahod. Od boja z Burebisto oslabljeni Taurisci so prepustili del svojega ozemlja — današnjo Dolenjsko — novim prišlekom z imenom Latobici; Boii pa so z napadom na vzhodno obrobje plemenskega združenja regnum. Noricum in obleganjem ter prodorom do glavnega mesta Noreia izsilili naselitev teh pokrajin. To bi dokazoval Plinius, n. h. III, 146: Noricis iuguntur lacus Pelso, deserta Boiorum, iam tamen colonia divi Claudii Savaria et oppido Scarabantia Iulia habitantur in Velleius Paterculus II, 109, za katerega je Carnuntum, locus Norici regni. Obe navedbi odsevata torej tudi neko starejše stanje v vzhodnoalpskem prostoru, ko je segal regnum Noricum vse do Blatnega jezera. Šele prodor Bojev, Latobikov, Herkuniatov, Eraviskov, Tulingov in Helvetov ali Elvetov ok. leta 60 pred n. št. pa je dal osnovo za mejo obeh kasnejših rimskih provinc Noricum in Pannonia. 25 G. Veith. Geschichte der Feldzüge C. Iulius Caesars (1906) 214: Caesar, Bell. Gall. I, 10, 3. 2 6 C. Patsch, Beiträge zur Völkerkunde Von Südosteuropa, Aus 500 Jahren vorrömischer und römischer Geschichte Südosteuropas, Bis zur Festsetzung der Römer in Transdanuvien, Sitzungsberichte. Akademie der Wissenschaften in Wien 214, 1932, 48; M. Macrea, Burébista et les Celtes du Moyen-Danube. Studii si cer- cetäri de istorie veche 7, 1956, 119. 27 Zur Geschichte der keltischen Wanderung, Zeitschrift für deutsches Altertum 42, 1898, 158. 2 8 RE 3 (1899) 631. 2 9 RE 4 (1900) 1959. 3 0 Ceské dejini I, str. 36. 31 A. Alföldi. Zur Geschichte des Karpatenbeckens im I. Jahrhundert vor Christi, Ostmitteleuropäische Bibliothek 37, 1942, cit. po A. Mócsy, RE, Supl. IX (I960) 528. 32 A. Mócsy, RE, Supl. IX (1962) 551. Gledano na politične dogodke okrog leta 60 pr. n. št. s teh spoznanj in na podlagi teh izvajanj, je tudi iz virov razumljivo, da so prišli Latobici v naše kraje ob tem preseljevanju. Selitev teh plemen z območja Hercynia silva se prične verjetno ob Ariovistovem prodoru proti Renu. Del Latobikov se je sicer udeležil helvečanskega eksodusa in dobil tam tudi svoja nova bivališča.3 3 S to interpretacijo virov in drugih materialnih dokazov dobimo zanes­ ljivo oporo za prihod Latobikov v naše kraje in razlago fenomalnega pojava specifične poznolatenske-zgodnjecesarske materialne kulture ter deloma spo­ znanje, zakaj se pojavijo hišaste žare le na območju, kjer so bili naseljeni dolenjski Latobici. Hišaste žare in vsi spremni momenti, povezani s tem izročilom, so namreč med drugim ena izmed značilnosti dediščine kulture žarnih grobišč. Res je sicer, da se pojavijo hišasti modeli že v neolitiku, toda šele v času kulture žarnih grobišč moremo govoriti o hišastih žarah, ko prevzamejo konkretno funkcijo žare z vsem magično-religioznim ozadjem. Ti starejši relikti, tako hišaste žare kot obrazne žare, pa vztrajajo vse do latenske dobe le na dveh območjih severno od Hercynia silva. Prvo predstavljajo predeli ob Saali na jugovzhodu od Harza, za to območje so značilne pred­ vsem hišaste žare;3 4 drugo območje — značilno po obraznih žarah — pa se razteza od Pomorjanske in Šlezije do gornjega toka Dnjestra.3 5 Po naj­ novejših ugotovitvah R. Hachmanna, G. Kossacka in PL Kuhna3 6 pa vidimo, da se območje hišastih žar jugozahodno od Harza krije z nekim iliro-venet- skim stratom, za katerega je značilno, da je v severni Evropi nosilec oziroma varuh izročila, ki ga moremo povezovati s fenomeni kulture žarnih grobišč. Prav te značilnosti so bile tudi spodbuda za ugotovitve J. Kostrzew- skega in J. Fili]ta3 7 o kontinuiranem življenju lužiške kulture na severo­ vzhodu Hercynia silva. Čeprav se te značilnosti prično izgubljati v mlajši železni dobi pod vplivom latenskih tokov z juga,3 8 pa so se rudimentarno 33 P. Petru. Vprašanje izvira predalčne stene, Slovenski etnograf 16—17, 1964, 277; E. Linckenheld. Le symbolisme astral des stèles funéraires gallo-romaines des Vosges et de l’Illyrie, Revue celtique 46. 1929, 29; E. Linckenheld. Les stèles funé­ raires en forme de maison chez les Médiomatriques et en Gaule, Publications de la faculté des lettres de l'Université de Strasbourg, fase. 38, 1927; R. Forrer. Les monnaies gauloises ou celtiques trouvées en Alsace 1925, 96 — cit. po F. Staehelin. 3 4 F. Behn, o. c. 3 5 W.La Baume, Die Poinmerelischen Gesichtsurnen; prim. k temu tudi misel R. Forrerja. Die Fortschritte der prähistorischen und römischen Forschung in Eisass, 15. BRGK 1923—1924, 98: Auch Reste von G esic h tsu rn en haben sich in diesen frührömischen Gräbern gefunden, was mich erneut in dem Gedanken bestärkt, dass ihr starkes Auftreten in den von germanischen Einwohnern und Truppen belegten Gebieten (Belgien. Rheinland, Süddeutschland) eben mit germa­ nischen Anschauungen und letzten Endes mit den nordgermanischen Gesichtsurnen zusammenhängt. Seveda izhaja to njegovo prepričanje iz zmotnega gledanja Kos- sinove šole, ki je v tej dediščini videla germanske ostanke. 3 6 Das Zeugnis der Namen, Völker zwischen Germanen und Kelten (1962) 105. 37 J. Kostrzewski, Od mezolita do okresu wçdrôwek ludów, 1939; J. Filip, Počatki slovanského osidleni (1946): J. Filip, Lužicka kultura v dobë laténské, Slavia antiqua 1, 1943, 16 6; številne razprave o tem problemu prinaša J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952) 1 2 . 3 8 G. Kossack, o. c., 77— 81. ohranile vse do poznega latena, kot dokazujejo obrazne žare, žara iz Wul- ferstedta (sl. 3) in predvsem hišasta žara iz Luggendorfa (sl. 4).3 9 Glede na to moremo domnevati, da so naše antične hišaste žare, raz­ širjene na območju, kjer je bil pri nas naseljen del Latobikov, izraz remi­ niscenc, ki segajo še v kulturo žarnih grobišč: nosilci teh bi mogli biti celo pripadniki starejše tujerodne ločine v sklopu plemena Latobici, ki pa so živeli v tesni povezavi s keltskim delom ter so z njim prišli v naše kraje. Čeprav so vztrajali pri svojih običajih, so se priznavali verjetno tudi sami za del skupnosti z imenom Latobici. Ravno spoznanje, da plemena, ki so prihajala z območja Hercynia silva, niso bila etnično čista, nam morda nakazuje v grobem kompleks, iz Sl. 3. Wulferstedt, hišasta žara (po Belinu) Fig. 3. Wulferstedt, urne-cabane (d’après Behn) Sl. 4. Luggendorf, hišasta žara (po Belinu) Fig. 4. Luggendorf, urne-cabane (d’après Behn) katerega izhajajo Latobici. Ta je ležal nekje na stiku dveh kultur. Če upoštevamo gornje opredeljevanje prebivalstva na območju severno od Če­ škega Rudogorja — Tiirinško, Saško in lužiško področje — se nam sama vsiljuje misel na povezavo naših hišastih žar s hišastimi žarami, razširje­ nimi severno od Češkega Rudogorja, hkrati pa moremo najbolje opredeliti nosilce — Latobike — ki so povezani s to dediščino. Historično je ta sklep razumljiv tudi zategadelj, ker je bila ravno opisana pokrajina prva na udaru ob navalu Ariovistovih Svebov.4 0 Neposredna soseščina Hercynia silva 3 9 F. Behn, o. c., 17. 4 0 G. Neumann. Die Kelten in Thüringen. Der Thüringer Erzieher 3. 1935, 143; A. Götze, P. Höfer, P. Zschiesche, Die vor- und frühgeschichtlichen Altertümer Thüringens, 1909; A. Auerbach. Die vor- und frühgeschichtlichen Altertümer Ost­ thüringens, 1930; K. H. Jacob. T.atènefunde der Leipziger Gegend. 1908; G. Kossina. Die Grenzen der Kelten und Germanen in der Latènezeit. Korrespondenzblatt für Anthropologie 38, 1907, 57; G. Kossina, Die illyrische, die germanische und die keltische Kultur der frühesten Eisenzeit im Verhältnis zu dem Eisenfunde von Wahren bei Leipzig, Mannus 7. 1915, 87 in 1 1 /1 2 , 1919/20, 411; Ph. Kropp, Latène- zeitliche Funde an der keltisch-germanischen Völkergrenze zwischen Saale und Weisser Elster, 1911; W . Schultz, Die Bevölkerung Thüringens im letzten Jahrhun- pa je dala tudi doslej verjetno najmlajši tip nordijske hišaste žare, primerek iz Luggendorfa, ki jo je možno tudi časovno opredeliti glede na dodani bronasti fibuli poznolatenske sheme.* 4 1 Ravno simbioza hišaste žare in pozno- latenske fibule pri grobu iz Luggendorfa lepo karakterizira naša gornja izvajanja, da so mogla biti prvotna prebivališča dela skupnosti z imenom Latobici nekje na tem območju, kjer se je spajalo staro izročilo kulture žarnih grobišč s keltskimi elementi.4 2 RÉSUMÉ L es u rn e s-cab an e s p reu v e de la m igration d ’une p artie de la trib u des L ato b ici L’extension des antiques urnes-cabanes correspond presque entièrement au territoire que peuplaient à ce moment-là en Basse-Carniole les L a to b ic i celtiques.1 Parmi les urnes-cabanes en cette liaison sont très intéressants avant tout l’exem­ plaire de Drnovo (fig. 2) avec les caractéristiques de la forme et de l’ornament de la période de La Tène avancée et l’urne d’Eitzersdorf près St. Pölten (C etiu m J.6 qui formellement rappelle fortement les urnes-cabanes du territoire de Saale7 (fig. 1). C’est précisément pour cela que l’auteur conjecture qu'il nous faut chercher l’ori­ gine de cette coutume dans la bordure septentrionale de l’antique H ercy n ia silo a (Erzgebirge, Montagne minière tchèque). Si nous nous tournons vers la situation politique générale et les événements de la première moitié du I « siècle avant notre ère, qui lient nos lieux avec le territoire où l’on connaît les urnes-cabanes encore dans la période de La Tène avancée,12 nous sommes aidés par César b. G. I, 5. 4: B oiosque, q u i tran s R henum in colu eran t et in a g ru m N oricum tran sie ran t N oreiam qu e o p p u g n ab a n t. Au milieu du siège de N oreia en 58 avant notre ère, ils auraient reçu le message des Helvètes, leur demandant de se joindre à leur exode. Le message était destiné aussi aux tribus des R a u ric i, des T u lin gi et des L ato b ici. Pourquoi précisément à ces tribus? Les liens entre les B oii, les R a u ric i et les H elneti, et selon l’auteur aussi les T u lin g i, les L a to b ic i et les H ercu n iate s13 sont un héritage de la préhistoire, où ces tribus étaient réunies par l'H ercy n ia silo a . Ceci est souligné aussi par Tacite, Germ. 28. 2. Quelques voisins plus importants sont cités par César b. G. Vf 24 et Vf 25, 1—5 > . De b. G. VI 25, 1— 5 il ressort que de l'H ercy n ia silo a provenaient les Boii. les H eloeti et les R au rici, donc les principaux participants de l’exode. Comme l’invitation des Helvètes était destinée aussi aux L ato b ici et aux T u lin gi, il faut supposer, également à cause des preuves archéologiques, que ces deux tribus aussi sont arrivées en même temps que les autres du territoire de l'H ercy n ia siloa. dert v. Chr. auf Grund der Bodenfunde. Jahresschrift Halle 16. 1928; E. Simek, Keltové a Germani v naših zemih, Brno 1954; V. Saldovâ. Malovanâ keramika v ceské mohylové oblasti, Archeologické rozhledy 5, 1955, 6 8 ; J. Schrânil. Jak prispela prehistoric k rešeni otâzky o pobytu gallskÿch Bojù v Čechach. Sbornik V. Novotného, 1929 (cit. po J. Filip, o. c.) ; izsledkov L. Franza, C. Streita, K. Ru­ dolfa, E. Benningerja, H. Preidela in drugih v časopisu Sudeta ne navajam, ker so često plod posebnih teženj avtorjev. 41 A. Götze, Vor- und frühgeschichtliche Denkmäler des Kreises Ostpriegnitz, str. 56; W. Schultz-Minden. Das germanische Haus in vorgeschichtlicher Zeit, Man­ nus Bibliothek 9, 1915, 69; F. Behn, o. c., 17. 4 2 Glej op. 56. Le danger germanique, qui poussa les Helvètes à l’exode,17—19 menaçait en même temps aussi les tribus celtiques qui au début du Ie r siècle avant notre ère séjournaient encore sur le territoire de /’H ercy n ia silva. Comme les Suèves d’Ario- viste avaient dirigé leurs attaques vers l'ouest, les B oii et les autres furent con­ traints de faire route vers le sud par la porte de Vienne et d’occuper en partie le territoire du re gn u m N oricum . La voie parcourue par ces peuples resta la même que celle empruntée par les Cimbres et les Teutons en 113 avant notre ère. Tout comme la première fois, les événements centraux se déroulèrent devant N oreia. Tandis qu’en 113 les Romains avaient pu envoyer leurs troupes, les N orici en 60 restèrent en apparence sans cet appui, parce que le politicien C. Jules César était alors mû par d’autres motifs: la conquête de la Gaule. Si nous considérons les évé­ nements dans le N oricum avec ses yeux, cela est compréhensible. Lorsque des parties des tribus des Boii. des R a u rici, des T u lin gi et des L a to b ic i se joignirent à l’exode des Helvètes, la pression de 105.000 ressortissants de ces tribus fut éliminée à l’est (tel fut le nombre total des parties de ces tribus dans l’exode des Helvètes, b. G. 1 29, 2), et César obtenait par là une possibilité idéale de supprimer les dangereuses forces de l’est et d’intervenir à l’ouest, d’un seul coup. Ainsi seule­ ment nous pouvons nous expliquer pourquoi il n’a pas intervenu avec ses forces à l’est, bien qu’il ait eu aux aguets dans l’hiver 59/58 aux environs d’Aquilée trois légions (b. G. I 1 0 , 3). Comme les territoires de peuplement des Boii et des L a to b ic i sont connus, l’auteur met à la discussion de l’étude linguistique ultérieure la question de savoir si derrière les noms de Tulln et de Tulbing (Fundberichte aus Österreich 1 . 1950/4, 60 et 88) ne se cachent peut-être pas la racine Tuling-i, et à Pinzgau dans la vallée de Rauris un reliquat de R au rici, par quoi nous pourrions vraisemblablement plus facilement dénouer le peuplement de ces tribus en 60. Car en ce cas, ces tribus auraient occupé la bordure du Norique, comme la possédait le regnu m N oricum dans sa plus grande ampleur, ce que nous communique en partie Pline n. h. III. 147’: N oricis iu gu n tu r lacu s Pelso. d eserta B oiorum , iam tam en co lo n ia d ivi C lau d ii S a v a r ia et o p p id o S c a ra b a n tia . et Vell.Pat.il 109, 5 C arn u n tu m , locus N orici regni. Les régions orientales, peuplées partiellement de L a to b ic i et de Boii, furent ensuite annexées à la province de Pannonie. La partie des L a to b ic i, qui avait pris part à l’exode des Helvètes, reçut en bordure sud-est le V osegu s m ons et dans la vallée du Rhin ses nouveaux quartiers.33 Car là aussi se manifeste — une forme certes déjà fortement développée — un monument funéraire en forme de maison et des urnes à visage que nous pouvons, tout comme nos urnes-cabanes, lier à l’héritage de la culture des nécropoles à urnes. Ces restes plus anciens se conservent en Europe jusqu'à la période même de La Tène seulement dans deux secteurs au nord de l'H ercy n ia silv a,3 4 — 35 Bien que ces caractéristiques commencent à se perdre sous l’influence des courants de La Tène venant du sud, elles se sont pourtant conservées jusqu’à la période de La Tène tardive, comme le prouvent les urnes à visage et surtout les urnes-cabanes de Luggendorf. Précisément la connaissance3 6 —37 que les tribus qui arrivaient de VH ercynia silv a n’étaient pas ethniquement pures, nous indique peut-être en gros le complexe d’où provenaient les L atob ici. Celui-ci se situait quelque part au point de contact des deux cultures. Historiquement, la liaison de nos urnes-cabanes et de leurs tenants — les L a to b ic i — est compréhensible aussi du fait que justement la région au nord-ouest de l'H ercy n ia silv a fut la première au choc des Suèves d’Arioviste. Le voisinage immédiat de l’H ercy n ia silv a donna aussi jusqu’ici probablement le plus jeune type de l’urne-cabane nordique, l’exemplaire de Luggendorf, qu’il est possible de déterminer aussi temporellement, étant donnée la fibule de bronze ajoutée du schéma de la période de La Tène tardive.4 1 Précisément la symbiose de l’urne-cabane et de la fibule de la période de La Tène tardive dans la tombe de Luggendorf caractérise bien notre exposé ci-dessus, à savoir que l’habitat primitif d’une partie de la communauté nom de L a to b ic i pouvait être quelque part sur le territoire, où 1’ ancienne tradition de la culture des nécropoles à urnes se fusionnait avec les éléments celtiques. t 24* 371