DUHOVIH) ŽIVLJCHJO C™) SV€TO L€IO 1950 09 LA VIDA CSPIRITUAL - ANO DCL LIBCRTADOR G€N£RAl SAN MARTIN - 1950 ( Xx /ÄM //„o* H ^ VELIČASTNI PRAZNIKI CERKVE KRALJICA VENCA ROŽNEGA . . . Kako je mogočno odmevala ta pesem v težkih letih nagega taboriščnega življenja ..o taboriščnih kapelah. Vse trpljenje, strah, žalost smo izlili pred Rožnovensko Marijo s trdnim zaupanjem, da ho Ona nape mogočno zavetje; in bila je. Ko se je najhujša nevihta izdivjala in smo spet začutili pod seboj trdna tla nove domovine, smo pa na ..se precej pozabili. Zajel nas je nov tok; tok čim večjega zaslužka, čim prejšnjega lota in hiše. Ni več časa misliti ne Marijo, ne na rožni venec. V oktobru, mesecu rožnega venca, sc vendar spet malo zamislimo! Ali nam moril i pomoč Matere božje ni več potrebna? Ali nismo dolžni zahvale? Ali nimamo toliko potreb? Ali niso nagi otroci, naši fantje in dekleta v večji nevarnosti, kot so bili po taboriščih? Tujina tukaj se je priplazila s strupom do njih duše in če no izprosimo varstva in pomoči od Matere božje, bodo šli spet tisoči Slovencev v smrt, ki bo s. daj hujša, ker bo to smrt njih duš, ne teles. V Lurdu in Fatimi se je Mati božja prikazala z rožnim vencem. Na obeli krajih .je opominjala k pokori in molitvi za spreobrnjenje grešnikov, če svet hoče mir. Mi 1 ‘ vsi radi ta mir, samo sami nismo za to do volj storili. Kvot dela mir in pravico s svojo modrostjo, s silo in orožjem, pa ga ne more napraviti. Nam je dano drugo močnejše orožje. Mal i božja ga .je sama dala; to je rožni venec S tem se vojskujmo, s tem hotno na.jgotove.je zmagali. Večer za večerom naj iz naših bornih stanovanj spet hiti ta molitev pred pro stol milosti in dobrote Božje Matere. Združimo se z onimi v domovini. Kot mi v prvih letih begunstva, v strahu, trpljenju in nepretrgani žalosti molijo rožni venec za rešen je. če jim pomagamo v telesni bedi s paketi, jim pomagajmo še z večjo, uspešnejšo pomočjo, ki jo zmore vsak vsak dan, z molitvijo svetega Rožnega venca. STANOVANJE BOGA MEI) LJUDMI Tudi na to zelo važno resnico nas opozarja sv. Cerkev v oktobru. Bog, ki je ljudem naj -sltrbnejši in najboljši Oče, se je nastanil sani sredi med človeškimi stanovanji. Naše farne cerkve so ta božja stanovanja. So bile 1<> farne cerkve v domovini in so to farne cer kve tu v (nji zemlji. Bog je šel z mirni in je 'neti nami tukaj prav tako, kot je liil tlociui. Ali nam ni to stanovanje božje nekam * "je. Ali nismo med tistimi, ki pridejo v to hišo vedno samo, kadar morajo. Kakor če so klicani na občino, sodnijo, davkarijo. Slabo oznako damo svoji veri, če smo taki, če hodimo le na poz'.v. Bog ni hotel, da bi hilo Njegovo stanovanje uradna hiša. Hotel jo jn prisrčno narediti, žegnanska nedelja baj nam to spet v spomin pokliče in farne cerkve, kjer stanuje naš Oče, naš /.vesti prijatelj, vodnik in pomočnik, naj nam bodo zares hiše, kamor bomo zahajali redno, ker bas bo tja vodilo globoko prijateljstvo, ljubezen in hvaležnost do Boga, ki je postrvi! sv°je stanovanje med naša, da nam pomaga, l'a nas vodi, daje poguma in moči, da ob Ni ein vztrajamo. PREIZKUSNI KAMEN ZA NAŠO VERO Ali je pristna, ali ponarejena, plitva ali globoka,trdna ali omahljiva. Ta preizkusni kamen so tiste duše, med katerimi Kristu-Sa «n Cerkve še ni. Na križu je zanje Bog umrl, zanje je tekla Njegova kri, pa Cerkve med ajimi ni, da bi pomagala napeljati to odrešilno božjo presveto Kri do poganskih duš, '*a bi jj|| oprala in odrešila. Kdor ne čuti smisla za razširjenje Cerkve in Kristusovega kraljestva med narode, kjer je š<‘ ni oziroma N<‘ šele gradi, ne more govoriti o kaki pravi ljubezni do Boga, o zares pristnem svojem krščanstvu. Misijonska nedelja, 22. okto-l"a, naj nam v teni oziru nekoliko iz-I)l‘aši našo .vest. če molimo dnevno za manj ' 1 oterebe, kako, da se ne spomnimo te tako Xužne zadeve, pomagati h Kristusu in Cerkvi Ustim dušam, ki je še ne poznajo. ‘ eliko je požrtvovalnih slovenskih duš, ki s° relo življenjsko dobo posvetili misijonom. *xaj storimo mi? Ali vsaj molimo, vsaj vča-'s'h kako žrtev doprinesemo? Ali od svojih čeprav majhnih zaslužkov — doprinesemo sx°j delež za tako veliko, plemenito misiji oiisho delo? RESNIČNO, kralj sem . . . Praznik Kristusa Kralja ima v naših časih še prav poseben pomen. AH se ti no zdi, če gledaš v teli krajih to strašno nevednost, brezbrižnost, pa tudi sovraStvo do Boga in odurno nenravnost, da je satan razprostrl svoje strašne peruti čez ves svet in vse se mu klanja v tej ali drugi obliki. Sad tega kraljevanja pa je. sovraštvo, laž, krivica, vojske in druge nesreče. Katoličani moramo zato znova in znova klicati svetu: Otresite s sebe jarem oblasti satana in pripognite svoje glave pred pravim Kraljem Kristusom. Pa ne bodo zadosti samo naše besede. Vsak naš korak in delo mora svetu pričati, da smo prepričani podaniki tega kralja. I)a Mu pripadamo prostovoljno, iz ljubezni, ker smo prepričani, da smo Njegovi po stvarjenju, ker smo izšli iz njegovih rok, po odrešenju, ko nas je za ceno svoje krvi iztrgal satanu, po svojem namenu, ker smo Zanj ustvarjeni in samo z Njegovo pomočjo svoj namen moremo doseči. Svet. mora po nas spoznati, da ho samo. pod kraljevanjem Kristusa Kralja zavladala pravica, resnica, ljubezen in mir na zemlji. O SREČNI DOM NAD ZVEZDAMI. . . Nad zvezdami je prestol Kristusa Kralja. Tam okrog Njega uživajo blaženstvo njegovega kraljestva tisti, ki so se na zemlji uklonili Njegovemu kraljevanju kljub preganjanju, zasmehu, kljub uporu lastnega telesa in njegovih poželjenj. Zdaj so te duše že večno srečne. Kaj je v primeri s to srečo vse trpljenje, zapostavljanje in mučeništvo na zemlji. Sreča in veselje je tako nedoumljivo veliko, da pravi sv. Pavel, da ga človeško oko ni videlo, uho ne slišalo in nobeno srce ne doživelo. če praznujemo ta praznik Vseh svetnikov, ali ga ne zato, da se znova in znova spomnimo, da se splača delati, trpeti, biti zasramovan in mučen za tako plačilo. Dog sam jo njih neskončno plačilo in bo tudi naše, če bomo šli no njih noteli. Rili so na zemlji kot mi, bili so ljudje z vsemi sla-bo s trni kot mi, dobi-vali so pomoč božjo, da so zmogli, kot jo dobivamo mi, in dosegli so krono, ki je pripravljena tudi za nas. Nekaj let. borbe in trpljenja je še pred teboj, ali 1k>š odnehal, ali ne boš vztrajal za tako plačilo? KRAJ TRPLJENJA. . . Vice so to, kjer se čistijo duše, da morejo živeti ol) Nejsvetejšem Bogu. So kakor majhni otroci, ki si sami ne morejo nič pomagati. Samo trpe in čakajo rešitve, čakajo, da jim usmiljena roka to rešitev pospeši. Saj bi sc zjokali, če bi v to veliko trpljenje pogledali, in ne bi odnehali, dokler jih ne bi rešili, ker bi tudi kamnito srce to trpljenje omečilo. Zato je praznik Vernih duš, brat, sestra, da se v to trpljenje zamisliš, da te pretrese, da boš pomagal. Ali ni morda v tem trpljenju tudi tvoj oče, mati, mož, žena, otrok, brat, sestra, prijatelj? Ali to ne gane njegov klic: “Usmilite se me vsaj vi prijatelji moji, ker roka Gospodova me je zadela.” Moli, daruj sv. maše, trpljenje, odpustke za duše v vicah. “Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli.” Ne bo dolgo, ko boš sam v istem trpljenju iskal in čakal pomoči. Kako moreš upati, da Ivo Bog zbudil kako usmiljeno srce, ki ti bo pripravljeno trpljenje okrajšati, če sam tega usmiljenja sedaj nimaš? Dan vernih mrtvih, mesec vernih duš 1 vicah, naj bosta dan in mesec žive in dejavne ljubezni in usmiljenja nas, ki živimo še na zemlji in jim moremo pomagati. KAJ Slika tu spodaj prikazuje poljsko znamenje pri Grobljah; v ozadju Mengeš 0) S , PAPEŽ Pij XI r. VOVOPOROČENCEM 10. X. 1940, 8. X, 1941 A i. Sirli rožni ipiipp v družini Za mesec oktober prinašamo tlva papeževa Uagovova o molitvi sv. rožnega venca; prvi go-v°ri o skrivnostih rožnega venca v življenju zakoncev, drugi pa o rožnem vencu posamez-nili družinskih članov. Prcpi-osta sta oba, lahko razumljiva, pa zelo *°pla. Ne boš jili prebral in premislil brez duhovne koristi! Res je, da rožni venec ni edina oblika molitve; poleg nje so še druge. Res je pa tudi, da nič ne moli ali vsaj zadosti ne, kdor ne moli tožnega venca. Vsakdanja skušnja tako uči. V DRUŽINAH, KJER NE MORIJO ROŽNEGA VENCA, MOLIJO PREMALO, ČE SPLOH KAJ. Papež v teli dveh nagovorili lepo popisuje zvezo med rožnim vencem in krščansko družino. Ali so slovenske družine še krščanske? Ne-h°č se je po njih vsak večer molil rožni venec. čc si Pozno zvečer šel po vasi, si pri vsaki hiši s,'šu| moliti rožni venec. V' vsaki hiši je visel 'elik družinski rožni venec, ki ga je zvečer vzel v roke hišni gospodar. Slovenske družine so bile nekoč podobno krščanski družini, ki jo papež opisuje v teh na-SWotih. Za narodno dediščino smo imeli skupno molitev rožnega venca po slovenskih družinah. Kako pa je danes? Tudi v tujini ne pozabite na rožni venec. °8'očna opora duhovnega življenja je. čt, ga je p(|0 opustil, naj ga začne moliti zDova. Kmalu bo začutil njegov blagoslov. Premisli papeževe besede, vtisni .si jili v sl>oinin! PRVI NAGOVOR Iz vsega srca vas pozdravljamo, dragi novo-M" učenci. Zdi se Nam, da vas je pripeljala Sei" Kraljica presvetega rožnega venca, ka-eri ie Posvečen ta mesec oktober. Kakor so jo nekateri izbrani svetniki gledali telesno, jo Mi gledamo z veseljem v duhu, kako se smehljajoč sklanja k vam in vam ponuja venec jagod po deset in deset, ki pomenijo neviden nadnaraven jarem v službi ljubezni; vi pa ji klečeč pred njo v pesmi obljubljate, da jo boste častili čim bolj pogosto v vseh okoliščinah svojega družinskega življenja, VESOLJNI IN TRAJNI ROŽNI VENEC Rožni venec že po sami besedi pomeni venee rož, kar pri vseh narodih označuje dar, ki se daje iz ljubezni, in znamenje veselja. Toda tu ne gre za tiste rože, si katerimi se krase brez-božneži v svoji liičemurnosti, o katerih pravi sv. pismo, da govore: “Ovenčajmo se z rožami, preden uvenejo” (Modr 2, 8). ROŽE NAŠEGA ROŽNEGA VENCA NE UVENEJO. Vedno so sveže v rokah pobožnih Marijinih častilcev. Ti častilci s» različni po starosti, iz različnih dežel so in različni so njihovi jeziki; zaradi tega pa so tudi barve in vonji rož na rožnem vencu tako pestri. TEGA VESOLJNEGA IN TRAJNEGA ROŽNEGA VENCA SE UDELEŽUJETE ŽE IZ SVOJIH OTROŠKIH LET. Vaše matere so vas naučile spuščati počasi skozi otroške prstke posamezne jagode, obenem pa izgovarjati preproste a vzvišene besede očenaša in angelskega pozdrava. Nekoliko pozneje ste se ob prvem sv. obhajilu posvetili svoji nebeglci Materi z molitvijo svetega rožnega venca na novem molku, ki ste ga dobili v dar za spomin na ta dan; zaradi njegovih lepih jagod ste v svoji sveti preprostosti molili še bolj goreče. Kolikokrat ste pozneje obnavljali pred tabernakljem ali v dvorani Marijine družbe to dvojno posvetitev Jezusu in njegovi božji Materi!1 Sedaj pa, ko ste sklenili zakramentalno pogodbo sv. zakona v tem Mariji posvečenem mesecu, se Nam zdi, da bo vaše življenje kot šopek rož, kot rožni venec, čigar nenehna in soglasna molitev se je začela ob vznožju oltarja, kjer so se združila vaša srca in ste e svojim prostovoljnim ter od Boga blagoslovljenim zakonskim; privoljenjem sprejeli nove in zelo težke dolžnosti. PODOBNOST MED OČEX.\šEM IN PO-KOÖNIM “HOČEM” Vaš poročni “hočem” ima resnično nekaj ocl očenaša: obljublja namreč: POSVEČEVATI BOŽJE IME v pokoršini do postav: “posvečeno bodi tvoje ime”; USTANOVITI NJEGOVO KRALJESTVO v vaši novi družini: “pridi k nam tvoje kraljestvo" ; ODPUŠČATI VSAK DAN drug drugemu medsebojne žalitve ali napake: “in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo”; BOJEVATI SE S SKUŠNJAVAMI: “in ne vpelji nas v skušnjavo”; in VAROVATIi SE| HUDEGA: “reši nas hudega"; zlasti pa ima vaš hočem nekaj skupnega z očenašem v odločnem in zaupnem “ZGODI SE”, s katerim greste nasproti neznani prihod n josti. “HOČEM” IN ANGELSKI POZDRAV Oni “hočem" je tudi nekak odsvit angelskega pozdrava, ker vam odpira nov studenec milosti, katere vzvišena dtlivka je “milosti polna" Marija; milosti, ki je prebivanje Boga v vas: “GOSPOD JE S TEBOJ"; posebno poroštvo blagoslova ne samo za vas same marveč tudi za sadove vaše zveze, ter nov naslov za odpuščanje grehov v teku življenja in za materinsko podporo v zadnji uri: “ZDAJ IN OB NAŠI SMRTMI URI”. Tako boste živeli v duhu svetega rožnega venca, če ostanete zvesti dolžnostim svojega stanu. Vaši dnevi se bodo vrstili ket nepretrgana veriga de jev vere in ljubezni do Boga in Marijo skozi leta, ki A’am jih želimo veliko in da hi bila polna božjih blagoslovov. ŽALOSTNI DEL ROŽNEGA VE-MCA IN TRPLJENJE Toda rožni venec pomeni tudi, dragi sinovi in hčere, da vaše danes prikrito bodoče življenje ne bo vedno samo veselje. Imeli boste nemara tudi bolečine, ki jih bo poslala božja Previdnost. Kakor je na roži med cvetjem trnje, tako mora biti tudi v vsakem človeškem življenju. SEDAJ DOŽIVLJATE VESELE SKKIV-NOSTI. želimo, da bi dolgo uživali njihove sladkosti; saj je sreča obljubljena tistemu, ki se boji Boga in polaga vse svoje veselje v njegove zapovedi (Ps 111, 1); obljubljena je krotkim, usmiljenim, tistim, ki so čistega srca, miroljubnim (Alt 5, 4—!)). Upate tudi, da bo božja Previdnost, ki je po svojih tajnih sklepih vas, drugega z drugo, med sabo združila, razlivala na vašo družino blagoslov, obljubljen očakom, in o katerem poje Cerkev v poročnih obredih, veseli blagoslovi rodovitnosti: za “mater, ki jo otroci razveseljujejo" (Ps 11-, D). Te «lili ste bili deležni veselja, in ga boste še v prihodnjih. To veselje sprejemate v otroški vdanosti in z modro zadržanostjo. Tako boste sprejemali v duhu vere in predanosti v voljo božjo tudi žalostne skrivnosti bodočnosti, Kadar pride njihova ura. Skrivnosti? človek pač večkrat tako imenuje bolečino. Razlogov, zakaj je veselje, navadno ne išče, toda razlog za svoje trpljenje bi rad poznal. Ker pa ga tu na zemlji ne spozna, tipi dvakrat. Kraljica presvetega rožnega venca, ki “JE STALA" na Kalvariji, vas bo naučila stati v podnožju križa, pa naj bi bila njegova senca še tako temna. Ob vzgledu žalostne Matere in Kraljice mučencev boste namreč doumeli, da božji sklepi neskončno presegajo misli ljudi in da jih še takrat, ko prizadevajo srcu rano, navdihuje najnežnejša ljubezen do naših duš. ČASTITLJIVE SKRIVNOSTI ROŽNEGA VENICA V ŽIVLJENJU Ali morete upati, ali si smete želeti, da bi rožni venec vašega življenja imel tudi častitljive skrivnosti? DA, ČE GRE ZA ČAST, KI JO MORE POJ MITI IN UŽIVATI SAMO VERA. Ljudje se večkrat ustavljajo pred dimom slave, ki si jo dajejo ali o njej razpravljajo z visoko donečimi besedami in dejanji. “Slava je stalno dobro ime s pohvalo, ki jo kdo ima," jp pisal CIceron (De inventione l. II, c. 55, § 166). Toda ljudje sc pogosto ne menijo za tisto slavo, ki jo more dati samo Bog. Zato po besedi našega Gospoda, nimajo vere: “Kako bi mogli — je rekel Odrešenik Judom — verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog” (Jan 5, 44). “Slava sveta ovene ko cvetice na polju,” vzklika Izaija (40, 6). Po besedah istega prevoha je Izraelov Bog naznanil, da bo ponižal zemeljske veljake (45,2). Kaj bo naredil šele učlovečeni Bog, tisti Jezus, ki je o sebi rekel, da je “iz srca ponižen” (Mt 11, 29), in ni nikoli iskal lastne časti? (jan 8, 50). Zato dvignite svoj pogled kvišku, ali še bolje; prodrite z očmi vere in razsvetljeni po sv. pismu bolj globoko v svoje duše. “Velika čast je — vam bo govoril Sv. Buli — iti za< dospodoni” (Ekl 23, 33). V hiši, kjer se Bog časti, so “venec stalili sinovi in hčere, in slava otrok njih starši" (Preg 17, 0). ČIM BOLJ BODO ČISTE VAŠE OČI, O MLADE BODOČE MATERE, TEM BOLJ BOSTE VIDELE, DA SO DUŠE LJUBLJENIH OTROČIČKOV, VAŠI SKRBI IZBOČENE IN DO I-OčENE, DA SE Z VAMI POVELIČUJEJO, EDINA STVAR, KI JE VREDNA VSE ČASTI IN] SLAVE. Potem se nad zibelko novorojenca he boste zgubljale v prevzetnih sanjah, kot se jih toliko, marveč se boste s pobožnim srcem sklanjale nad krhkim srčecem, ki začenja biti. Brez posvetnih misli boste mislile na skrivnosti njegove bodočnosti in jo izročale skrbi •oženvrnske Kraljice, katere skrb je še bolj materinska kot vaša in dosti bolj mogočna. Tudi vas sveti rožni venec uči, da v zemeljskem potovanju ni mesta za ča.-.t kristjana. Preiskujte vrsto roženvenskih skrivnosti: V(,sele in žalostne, od oznanjenja do križanja, nam rišejo v desetih slikah celo Odrešenikcvo življenje; častitljive pa so se začele šele na veliko noč in še niso prenehale, tudi za vstalega Jezusa ne, ki sedi na Očetovi desnici in Pošilja Svetega Duha, da vodi razširjanje njegovega kraljestva do konca časov; pa tudi za blatijo ne, ki je bila vzetai v nebo na gorečih migelskili perutih in tam sprejema iz rok nebeškega Očeta večno krono. ZMAGA ČAKA ZVESTE KRISTJANE Taito se bo godilo tudi z vami, ljubljeni sinovi in hčere, če boste ostali zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in Mariji, in beste izpolnjevali dolžnosti, ki ste jih prevzeli. Ne sramujte se evangelija! (prim. Iti.n 1, Dl). Danes se mnoge slabotne in omahujoče duše dajo zmagati od zla. Ne posnemajte nji-b°ve zmote, marveč po nasvetu sv. 1‘avla 1'e.inigujte hudo z dobrim (Rim 12, 21). Tako se bo rožni venec vašega življenja, ki se bo pletel vrsto let, o katerih želimo, da bi jih bilo veliko in bi bila, blagoslovljena, srečno končal, ko bo za vas padla zavesa skrivnosti, v svetlem poveličanju in v večni presveti Trojici: Slava Očetu in Kinu in Svetemu Duhu. Amen. DRUGI NAGOVOR Dragi novoporočenei! Prihiteli ste v Rim presit skupnega Očeta vseh vernikov, da hi blagoslovil vaše nove družine. Mi pa želimo, da hi vzeli s seboj tudi večjo pobožnost do režnivenske Kraljice, kateri je posvečen ta mesec oktober. Ta rimska pobožnost rožnega verna, s katero je združenih toliko spominov, se prav lepo sklada z vsemi okoliščinami družinskega življenja in a vsemi potrebami in prilikami vsakega družinskega člana posebej. Ko ste obiskovali cerkve tega večnega mesta, vas je nemara ta ali ona bazilika ali kak grob slavnega svetnika bolj ganil. V takem primeru se pač niste želeli zadovoljiti le z naglim obiskom; marveč ste tam goreče molili za svoje skupne namene. Ali niso takrat kakor same od sebe vaše ustnice začele šepetati molitev kakega dela rožnega venca? ROŽNI VENEC NOVOPOROČENCEV Novoporočenei ste. V zori svojih novih družin ste drug oh.drugim molili rožni vence pred življenjem, ki se pred vami odpira s svojimi veselimi upi pa tudi s tajnostmi in odgovornostmi ! Tako sladko je v veselju prvih dni popolne medsebojne predanosti polagati na ta način upe in načrte za bodočnost pod varstvom Device, vse čiste in mogočne, in usmiljene ter ljubeče Matere, ko se vrste njeno veselje in žalost in noveličanje mimo vaših duhovnih oči ob dvsetkah zdravamarij, spominjajočih vas na zglede najsvetejše med vsemi družinami. ROŽNI VENEC OTROK Majhni otročiči, ki komaj drže molek v neizkušenih prstkih, ponavljajo počasi pridno in s silo, a že s toliko ljubeznijo očsnaš in zdravamarijo, ki jih je mama naučila s potrpežljivostjo. Zmotijo se včasih, podvomijo in se zmedejo, toda tako zaupljiv je pogled njihovih oči, ki ga vplrajo na pedobo Marije, v kateri že znajo prepoznavati veliko Mater iz nebes. Potem pride rožni venec prvega sv. oblia- jila, ki ima posebno mesto v spominih na. tako velik dan. Lep mora biti ta molek, toda ne predmet razkošja, marveč orodje, ki pomaga moliti in spominja na presveto Devico. ROŽNI VENEC MLADENKE Odrasla je že; vesela in vedra. Hkrati pa tudi resna in zamišljena glede svoje prihod-njosti, ki jo zaupa brezmadežni Devici Mariji, modri in dobri. Njej izroča svoje želje. Samo sebe se ji daje v dar. V teh željah čuti, da se prebuja njeno srce, ko prosi za tistega, ki ga sama še ne pozna, pozna pa ga Bog, in ki ga je božja Previdnost namenila za njo. Njeno srce bi rado, da bi bil goreč kristjan in plemenit. V nedeljah tako rada moli rožni venec skupno s tovarišicami, čez teden pa ga mora moliti sama med domačimi opravki oh svoji materi ali pa v tovarni med delom ali na polju, kadar ima kak prost trenutek, da more stopiti v bližnjo skromno cerkev. ROŽNI VENEC FANTA Vajenec je, dijak ali kmečki fant. Z delom se vedno pripravlja, da bo nekoč služil kruha sebi in svojim. Rožni venec nosi s seboj, da mu varuje čistost, ki jo hoče neomadeževano prinesti k oltarju na dan svoje poroke. Moli ga brez strahu pred ljudmi, kadar ima čas, da se duhovno zbere in posveti molitvi. Moli ga v vojaški suknji, sredi vojnih naporov in nevarnosti. Rožnega venca se bodo oklepale njegove roke zadnjič tisti dan, ko bo nemara domovina od njega zahtevala največjo žrtev. Bojni tovariši mu ga bodo ganjeno ovili okrog njegovih mrzlih in okrvavljenih prstov. ROŽNI VENEC MATERE Rožni venec delavke, kmetice je preprost, a trdeu. Že dolgo ga rabi. Nemara ga more vzeti v roke le ponoči, močno utrujena od dela. A v svoji veri in ljubezni še najde moči, da ga moli, boreč se z zaspanostjo, za vse svoje drage, zlasti za tiste, ki jim grozi kakšna nevarnost na duši ali telesu. Roji se za nje, ko so tako trdo preiskušani in pobiti. V veliki žalosti jih gleda, kako se oddaljujejo Bogu. Pa tudi svetna gospa, nemara bogata, a večkrat še bolj obremenjena s skrbmi in težavami, ga jemlje v roke. ROŽNI VENEC OČETA Mož, delaven in odločen, ki nikdar ne pozabi vzeti s sabo poleg nalivnega peresa in poslovne beležnice tudi rožnega venca. Včasih se ga ne sramuje moliti znan profesor, priznani inženir, slaven zdravnik, sposoben odvetnik, nadarjen umetnik, izkušen agronom v tistih trenutkih, ki jili utrgajo gospodstvu poklicnega dela, da pomire svojo krščansko dušo v tihi cerkvi pred tabernakljem. ROŽNI VENEC STARIH LJUDI Priletni babici polže jagode rožnega venca skozi uvele prste v cerkvi, kamor je pridrsala s trdimi nogami, ali pa na stolu ob ognju, če se ne more več premikali. Stara teta je darovala vse svoje moči koristi družine. Sedaj pa, ko se približuje konec njenega življenja, posvečenega dobrim delom, menjava v skrajnem zatajevanju majhna opravila, ki jih še more izvršiti, s številnimi deset-kami zdravamarij, ki jih prebira na svojem rožnem vencu. ROŽNI VENEC UMIRAJOČEGA Umirajoči se s tresočimi rokami drži rožnega venca kot svoje zadnje opore. Njegovi domači okrog njega tiho molijo rožni venec. Molek bo ležal na njegovih prsih obenem s svetim razpelom in ho spričeval njegovo zaupanje v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo, ki ga je bilo polno negovo srce, ki je pravkar nehalo biti. ROŽNI VENEC CELE DRUŽINE Skujmo opravljeni rožni venec v družini združuje vse, odrasle in otroke, čez dan jih je ločilo delo. Zvečer pa jih rožni venec ob Marijinih nogah združuje tudi z odsotnimi in s tistimi, ki so odšli za vedno, a je spomin nanje še živ v goreči molitvi. Posvečuje vez, ki druži vse pod materinskim varstvom brezni. Device, Kraljice presvetega rožnega venca. ROŽNI VENEC JE MARIJI LJUB Devica Marija je v Lurdu in Pompejih hotela pokazati z neštevilnimi milostmi, kako ljuba ji je ta molitev. K njej je vabila svojo zaupnico sv. Bernardko in spremljala zdravamarije deklice s počasnim spuščanjem jagod na svojem molku, ki se je svetil kot zlate rože ob njenih nogah. Odzovite se, dragi novoporočenci, na ta vabila svoje nebeške Matere. Pripravite njenemu rožnemu vencu častno mesto v molitvah po svojih družinah, ki jih z veseljem očetovsko blagoslavljamo kakor tudi vse druge Naše sinove in hčere, ki so tu navzoči. Prevedel DR. ALOJZIJ ODAR V Fatimo sem rom al O Marijinih prikazovanjih v Fatimi smo zlasti med zadnjo svetovno vojno v domovini veliko slišali in brali. Ko smo se leta 1947 nekateri slovenski lazaristi-begunci iz Rima preselili v Madrid, se je v marsikaterem porodila tiha želja, da bi mogel obiskati Fatimo, zlasti ker je Portugalska razmeroma blizu Madrida. Po precejšnjih težavah se nama je dvema končno posrečilo dobiti potrebno dovoljenje, in tako sva se v začetku julija lanskega leta z Madrida podala proti Portugalski. V Lisboni sva se dva dni pomudila pri sobratih, kjer sva dobila potrebna pojasnila in priporočilo za ravnatelja Irijske globeli. V nedeljo 12. junija popoldne sva se z vlakom odpeljala iz Lisbone proti Fatimi. Zadnja postaja jo nekako 10 km oddaljena od Fatime. Ker je bil drugi dan romarski dan — od maja do oktobra se vrše vsakega 13. v mesecu velika romanja — je bilo na postaji težko dobiti kako prevozno sredstvo. Po dolgem čakanju smo skupaj z dvema drugima najeli taksi, ki nas je v 20 minutah popeljal do Irijske globeli. PRVI VTISI. — Pot iz postaje proti Fatimi ni nič kaj privlačna. Pelje preko strmih golih gričev, brez naselij in polj. šele malo pred vasjo Fatima se začne nekoliko bolj obljudena planota. Irijska globel, kakor se sedaj imenuje je 2 km. oddaljena od Fatime. Pot do globeli je slaba; država sedaj gradi veliko moderno cesto in poseben park za vozila. Okrog globeli je razmeroma malo hiš; ni pravih prenočišč, ni hotelov, celo gostiln je malo. Vse je preprosto in revno. Kakšna razlika v tem oziru med Lurdom in Fatimo. Sicer pa velika večina romarjev prenočišča niti ne potrebuje, ker noč prebijejo v globeli pred Najsvetejšim med molitvijo Ih petjem. V GLOBELI. Irijska globel obsega nekaj čez 125.000 m2 in je sedaj obdana z obzidjem. Tla so gola in kamnita in tudi prave ceste po njej ni. V teku so velika dela, ker hočejo vso globel izravnati in ji dati obliko podolgovate, na koncu zaokrožene ploščadi ter ob obzidju posaditi drevje. V obzidanem prostoru se nahajajo zlasti naslednje zgradbe: Ob obzidju, nekako na sredi, se na levi nahaja velika bolnišnica in upravni prostori; na desni pa druga bolnišnica, dom duhovnih vaj in prostori Katoliške akcije. Nekako 300 m od vhoda na nasprotnem pobočju globeli 36 dviga velika bazilika romanskega sloga in ob njej kapela Najsvetejšega. Bazilika je v glavnem dograjena, manjka le še notranja oprema. V sredi globeli stoji spomenik Srca Jezusovega, zgrajen nad studencem, ki ima po splošnem prepričanju čudežen nastanek. Vode je toliko, da zadosti potrebam romarjev obenem pa služi tudi celi bližnji okolici, ker kake dva km na okrog ni druge vode. Romarji nosijo vodo tudi s seboj na domove. KRAJ PRIKAZOVANJA. Kakih 30 m seve-rozapadno od studenca se nahaja kraj Marijinega prikazovanja. Danes je na tem kraju majhna, kake 3 m široka kapelica s čudodelnim kipom fatimske Matere božje. Pred kapelico in pod isto streho je nekoliko večja lesena lopa na stebrih. V njej stoji stebriček, ki je postavljen prav na mestu, kjer je rastel hrastov grm, nad katerim se je prikazovala Marija. Na ta stebriček ob romarskih dneh prenesejo Marijin kip, da je viden od vseh strani. Zgolj človeško gledano Fatima nima nobene posebne naravne lepote in privlačnosti. Romanje je združeno z veliki žrtvami. In vendar število romarjev vedno narašča; 13. maja lanskega leta (1949) jih je prišlo čez 400.000. Neka notranja sila vleče ljudi na ta blagoslovljen kraj, kjer Marija deli tako bogate milosti. LEPA DOŽIVETJA. Ob prihodu v globel sva se podala najprej na kraj prikazovanja pozdra- vit in počastit Marijo. Le malo trenutkov sva mogla zbrano klečati, ker so vedno prihajali novi romarji in je vsak skušal priti čim bliže Mariji. Ker sva upala drugi dan priti bliže, sva si med tem ogledala baziliko in druge stavbe. V kapeli Najsvetejšega in v baziliki so cele dolge vrste čakale na spoved. KRIŽEV ROT. Ko je nastopila tema, se je na prostoru pred baziliko pričel slovesen križev pot. 14 duhovnikov nas je prijelo vsak po en velik črn lesen križ in smo se postavili v primernih razdaljah drug od drugega na veliki kvadratni ploščadi blagoslavljanja bolnikov. Pri vsaki postaji je škof ali kak drug duhovnik imel versko misel, vmes pa so množice prepevale ganljive spokorne pesmi. Name je ta pobožnost, zlasti tisti spokorni duh, ki je pre-šinjal vso ogromno množico, izmed vseh pobožnosti tega in naslednjega dne, napravil najgloblji vtis. Fatima izpolnjuje Marijino naročilo: delajte pokoro! Romarji se dobro zavedajo tega Marijinega naročila. NOČNO ČEŠČENJE. Takoj po križevem potu se je pričelo nočno češčenje pred izpostavljenim Najsvetejšim, ki je trajalo vso noč do jutra. Med posameznimi skrivnostmi rožnega venca je škof iz Brage, vnet častilec Marije in eden izmed najdelavnejših širiteljev fatimske pobožnosti, govoril o Marijini poslanici sodobnemu svetu. Nakazal je razne vzroke sodobnega zla in zlasti povdarjal, kaj hoče Marija od nas. —Vso noč, posebno proti jutru, so prihajale nove množice romarjev. Ob 6 zjutraj je bila prva sveta maša na prostoru pred baziliko z obhajilom vernikov. Prejšnji in ves ta dan so se okrog milostnega kipa Marijinega zgrinjale množice romarjev. Ganljivi prizori žive vere in neomajnega zaupanja v Marijo so se vrstili pred nami. Eni so po golih kolenih drsali okrog kapelice, s tiho molitvijo na ustnah, drugi so glasno molili rožni venec in spet drugi prepevali Marijine pesmi. Vsak se je hotel tudi s kakim nabožnim predmetom dotakniti milostnega kipa, PRI MARIJI. Ob 7 in pol 8 sva imela določeni sveti maši v kapelici Marijinega prikazovanja. Neko posebno notranje razpoloženje prevzame človeka na tem mestu, kjer se je Marija skozi 6 mesecev prikazovala in naročala svetu, naj moli rožni venec, dela pokoro, neha z grehi žaliti Boga in se posveti Njenemu Brezmadežnemu Srcu. Darovala sva sveto mašo za naš narod in nato pred Marijo zmolila še po-svetilno molitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu z željo in prošnjo, naj ga Ona ohrani in vodi skozi sedanje viharje. MAŠA BOLNIKOV. Ob 12 so v procesiji prenesli Marijo na prostor poleg oltarja pred baziliko, kjer se je tako nato pričela sveta maša. človek bi moral imeti poseben dar, da bi mogle z besedo izraziti, kar je videl in občutil ko se je Marija skozi navdušene množice pomikala proti oltarju. Morje belih robcev ji je valovilo v pozdrav in iz 100.000 grl so odmevali vzkliki veselja in radosti. Ker sva stala na stopnicah pred oltarjem, sva ves prizor lahko nemoteno opazovala. Maševal je neki kanadski škof, ki se je tedaj nahajal kot romar tam. l*o končani pridigi je šel z Najsvetejšim med bolnike, v zanje določen prostor na ploščadi pod stopniščem bazilike, in je vsakemu bolniku posebej podelil blagoslov z Najsvetejšim. S kako živo vero in zaupanjem so bolniki ves ta čas klicali: Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas! Med še večjim navdušenjem množice so po blagoslovu Marijin kip prenesli na kraj prikazovanja, kjer se je petje, molitev rožnega venca in poslavljanje posameznih skupin in župnij od Marije nadaljevalo do večera. časopisje poroča o enem čudežnem ozdravljenju ta dan, ljudje so pa govorili celo o dveh in treh. Po poročilih je bilo ta dan navzočih kakih 100.000 romarjev, med njimi 3 škofje. Ko je nastopal mrak, je bila globel že popolnoma prazna. Kako se je njeno obličja v nekaj urah spremenilo! Vsepovsod tihota, mir, skoraj nobene žive duše, tako da se človeka, ki je bil še pred nekaj urami priča tako ganljivih množičnih prizorov, skoraj poloti neko sveto domotožje. Kdor pride v Fatimo na navaden dan, je verjetno razočaran. Ne more vedeti, kaj je Fatima, in ne pozna je, kdor je ni doživel na kak romarski dan. SREČANJE Z OČETOM MALIH PASTIRČKOV. Ker se nama ni mudilo, sva ostala še čez noč v globeli in sva drugi dan ponovno maševala na kraju prikazovanja. Navzočih je bilo ta dan pri maši samo kakih deset oseb. Po posebnem naključju sva to jutro imela priliko pozdraviti očeta Jacinte in Francka, dveh malih vidcev, izbrancev Marijinih, in spregovoriti z njim par besed. Povedal je nakaj zanimivih podrobnosti iz življenja Jacinte pred njeno smrtjo. Govorila sva tudi z nekdanjo otroško prijateljico Lucije, ki biva prav blizu globeli. Pripovedovala je, da je Lucija ves čas, kar je v samostanu samo enkrat, v spremstvu litijskega škofa bežno obiskala Fatimo. Niti na Katoličani in apostolsko delo Pod apostolskim delom se umeva delo, s katerim se ljudje pridobivajo za Kristusov nauk in za življenje po tem nauku. Ime ima to delo po znanih dvanajsterih apostolih, ki Jih je izbral Jezus Kristus sam v začetku svojega javnega delovanja, “da bi bili z njim in bi jih pošiljal prepovedovat,” kot pravi evangelist sv. Marko (S, 14). Ob koncu svojega zemeljskega življenja pa jih je razpokal po svetu. “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu” (Mk lfi, 15). Apostolsko delo obsega MOLITEV' IN ŽRTVOVANJE ZA DRUGE. S tem dvojim si izprosimo od Boga milost, da moremo koga Pridobiti za Kristusa. Brez milosti in božje pomoči sploh je namreč vse to delo zaman. Kristus je to sam jasno povedal. “Nihče ne toore priti k meni, če ga Oče, ki me je po-s|al, ne pritegne” (Jan 6,- 44). Ta pritegnitev pa je božja milost. Vera, s katero vstopimo v nadnaravni svet, je dej našega razuma, naše volje in božje niilosti. če torej ni božje milosti, ni zveličalne v’ere. Brez vere pa ni mogoče biti pridobljen Za Kristusa. • Toda z vero šele začnemo živeti nadnaravno življenje, če pa hočemo vztrajati v te* *n življenju, to se pravi, če hočemo živeti P° Kristusovem nauku, nam je potrebna niilost na milost. Brez božje milosti se v nad-naravnem življenju ne doseže nič. Milost božja pa je navezana na molitev in Srtve. Tako določa železni zakon nadnaravnih življenja. Brez molitve ni milosti. z»to je pač razumljivo, zakaj mora apo-st°lsko delo začenjati z molitvijo in žrtvo-Vattjem za druge. Kjerkoli so opravljali sicer kraj prikazovanja ni stopila, ampak je le za trenutek obstala pred vhodom v globel in pomoka, ob spominu na sveta doživetja otroških let. SLOVO, še enkrat sva se priporočila Mariji, Jl Uročila v varstvo sebe, svoje drage, vse slo-Venske begunce in trpečo domovino ter se okrog 12 Poslovila od Marije in Fatime, nad vse hva- *6žna Bogu, da nama je kot redkima zastopni-k°Dia slovenskega naroda naklonil milost, obi-skati svete kraje Marijinih prikazovanj v Fa-tirni ig prehiti ob Mariji nekaj nad vse srečnih ln nepozabnih ur. JANEZ PETEK CM druga dela, a so opuščali molitev in zanemarjali žrtvovanje, tam so doživeli neuspehe in razočaranje. Prej ali slej se je pokazalo, da je bilo vse delo zastonj. Kolikokrat so javni katoliški delavci, ki so sicer bili znani, to doživeli pri svojem delu. Sreča v nesreči je bila, če so spoznali, zakaj je ostalo njihovo delo brez uspeha. Bili pa so v veliko nesrečo katoliški stvari, če vzroka za svoj neuspeh niso spoznali in priznali, marveč so ga iskali povsod drugje. Drugo, kar mora obsegati apostolsko delo, je DOBER ZGLED. Pač ni treba posebej dokazovati, da apostolski delavec ne bi nič opravil, če sam no bo živel za stvar, ki jo oznanja. Povsod je dober zgled dobra pomoč na tem polju pa je nujno potrebni. Apostolski delavec mora sam izvrševati veliko več, kot hoče zahtevati od drugih. Noben pouk ne sme biti tu zgolj teoretičen; vsak mora biti v lastnem življenju preizkušen. Kdor bi skušal vnemati druge za Kristusov nauk, sam pa bi ga v življenju ne izvrševal, je “brneč zvon ali zveneče cimbale", kot pravi apostol Pavel (1 Kor 18, 1), to se pravi kakor glasbeno orodje, ki je brez življenja in sämo zase tudi nima nobene koristi. Koristno postane šele v rokah glasbenika. Na tretjem mestu obsega apostolsko delo POUČEVANJE, OPOMINJANJE, OZNANJEVANJE KRISTUSOVEGA EVANGELIJA IN VSA DRUGA DEJANJA, KI SO POTREBNA, DA PRIDOBIMO KOGA ZA ŽIVLJENJE PO VERI. Lahko je umeti, da obstoji apostolsko delo prav za prav samo v tem tretjem. Molitev in dober zgled, ki smo ju zgoraj omenili, sta le neizogibna potrebna pogoja, da more biti apostolsko delo v tem ožjem pomenu uspešno. Ta dva pogoja pa sta tako bistveno potrebna, da brez njiju omenjena tretja sestavina apostolskega dela zgubi ves svoj smisel in pomen. Molitev more bivati sama zäse, prav tako tildi dober zgled. Ta, tretja sestavina apostolskega dela pa ne more bivati brez molitve in dobrega zgleda. Iz povedanega sledi, da se apostolsko delo giblje vse v nadnaravnem območju. Njegov namen je nadnaraven; prav tako pa tudi njegov smisel in pomen. Nadnaravna so tudi njegova glavna sredstva. V nadnaravni red, da tako rečem, morata biti povzdignjeni tudi metoda in taktika apostilskega dela. Kdor hi torej hotel vrednotiti apostolsko delo le z naravnega stališča in kdor bi presojal vse, kar je s teni delom združeno, le z naravnega vidika, ta seveda apostolskega dela kratko malo ne more razumeti. Manjka mn potreben organ za to razumevanje. Slepen od rojstva zaman dopoveduješ, kaj so barve; glušec ne more zajeti : vokov. Prav tako je zgolj naraven človek slep in gluh za nadnaravni svet. Za njega tega sveta ni. Zato pač razumemo, da se mu apostolsko delo zdi nespametno tratenje sil, v najboljšem primero stvar, ki je odveč. H tega zgolj naravnega stališča gledajo na žalost večkrat na apostolsko delo tudi mnogi izmed katoličanov. Zato seveda njegovega smisla ne morejo razumeti. Zdi se jim kaprica ali šport nekaterih zanesenjakov, ki se drugje ne morejo ali ne znajo uveljaviti. Včasih imajo za nje še hujše izraze. TEMU ZGOLJ NARAVNEMU GLEDANJU MANJKA BISTVENIH SESTAVIN KRŠČANSKEGA IDEALIZMA, KI GA OZNAČUJE POSEBNO VREDNOTENJE DOBRIN. “Ena sama duša je več vredna kot vse vidno stvarstvo.” “Izguba milosti božje v eni sami duši je večja katastrofa, kot če bi se porušilo vse tvarno vesoljstvo.” “Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice.” Apostolsko delo izhaja s tega posebnega krščanskega vrednotenja dobrin okrog nas in v nas. ^Najvažnejša stvar na svetu je reševati duše za večno življenje. “Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi,” je govoril Kristus. Duša pa se reši, če živi in umrje v posvečujoči milosti božji. S to milostjo se naseli v dušo božje kraljestvo. Vso milost pa nam je zaslužil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu. Mi pa jo prejemamo po veri v Kristusa, po njegovih zakramentih in z življenjem po Kristusovem nauku. Smisel apostolskega dela na je ravno reševati duše za večno življenje, pomagati jim do milosti božje in božjega kraljestva, pridobiti jih za vero v Kristusa) in za življenje po Kristusovem nauku. IZ POVEDANEGA SLEDI, DA JE APOSTOLSKO DELO NAJVAŽNEJŠE DELO NA SVETU, PRAV ZA PRAV JE EDINO VAŽNO DELO. Vse drugo je končno precej indife- rentno, le rešitev duše ni indiferentna zadeva. Pa naj gre za mojo dušo, ali za tvojo, ali za dušo kogar koli. “Vsaka je več vredna kot vse vidno stvarstvo. ALI VERUJEMO, DA JE TO RES? “Preživite v strahu čas svojega bivanja v tujini (to je na tej zemlji, zakaj domovina .U' v nebesih), ker veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni. ■ ■> marveč z drgaoeeno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta,” je pisal apostol Peter (1, 18). Apostolsko delo se more opravljati na več načinov. Izvrševati ga more posameznik ab pa cela organizacija. že sama naravna pamet pa tudi življenjska skušnja nam povesta, da bi bilo apostolske delo, ki bi ga opravljal vsak zase, v našem času nezadostno. Brez dvoma je koristno b’ potrebno, a samo zase nezadostno. X naši dobi se namreč napad na vero v Boga vrš' na organiziran način. Proti organizaciji V“ more uspeti le organizacija. Ker se delo raž' * k ri s tj a n j e vanj a vrši na organiziran način, s® mora tudi apostolsko delo opravljati organizirano. Potrebo organizacij za apostolske delo je začel močno naglašati papež Pij *!• Na vso moč je pozival katoličane, naj ustanove take organizacije; škofom je naročal ustanoviti jih. Te organizacije so znane ped imenom Katoliška akcija. KDO NAJ OPRAVLJA APOSTOLSKO DELO Vsaka religija je socialna in osvojevaln»-Religiozni ljudje so namreč prepričani, da j® vera najvažnejša človekova stvar; zato b° če j o za vero pridobiti tudi druge ljudi. Pra'i religiozni človek je za to nujno apostol, oznanjevalec svoje vere. Večkrat postane j" naravnost fanatični zgled za to mohamedanski Arabci. Po severni Afriki se mohamedanska vera silno širi. Vsak arabski trgovec, ki zaide med poganske severno afriške podove. je tudi oznanjevalec svoje mohamedansk* vere, ki jo oznanja z vsem ognjem in pre' pričanjem. Katoliško vero oznanja katoliška liier»1' bij a z duhovništvom in redovništvom. Kristus je namreč določil, da mora imeti tisti, ki »»J oznanja njegov evangelij, pooblaščenje ,K* Njega samega. Izročil pa je to pooblaščeni® svoji Cerkvi. V njej pa imajo poslanstvo n».i' prej papež in škofje; potem pa tudi drug® osebe, ki ga prejmejo od papeža ali škof»- Na svojo roko torej nihče ne more opravljati apostolskega dela. Toda Cerkev iti samo za škofe, duhovnike 'll redovnike. Ni samo njihova, marveč je vseh vernikov. KATOLIŠKA CERKEV JE Nasa cerkev. Ho smo bili krščeni, smo postali njeni udje. Zato imamo pravico, da se za njeno rast za-"hnaino. Pravico imamo, da ji pri njenem «elu pomagamo. Katoliška Cerkev je s svojini božjim Usta-ao vi tel j eni v tako tesni zvezi, da sestavlja z njim eno skrivnostno telo, čigar glava je Ni’istus, udje tega telesa pa so verniki. Kot ll temu HUMANIZEM na prehodu iz sred-11 joga v nevi vik, PROTESTANTSTVO, ki j(' nastopilo v Iti. stoletju, in INDIVIDUALIZEM jz 18. in 19. stoletja. Humanizem je Podrl vzor krščanskega človeka, ki je bil Usmerjen v večnost; na njegovo mesto je po-sti>vil človeka, ki mu je glavno torišče ta Zeml,ia. Protestantovstvo je v mnogih ljudeh porušilo avtoriteto Cerkve, jo pri mnogih zasovražilo, ge pri več ljudeh pa ji je vzelo spoštovanje. Mnogi so pod njegovim vplivom /-«čeij razlikovati med krščanstvom in Cer-k'vi.i«. Hoteli so še ostati kristjani, a ne več orrkveni. Individualizem je trgal še octale vpzi, s katerimi veže Cerkev svoje vernike, katoličani so mnogokrat postali neobčutni (1,ug za drugega. Uspehi in porazi Cerkve so Sv začeli smatrati za zadevo škofov in duhovne, hi vernikov nič ne briga. rak individualizem in partikularizem med katoličani pa pomenita pogubno zmoto. Niliče more živeti kot katoličan, ne da bi se me-za druge. Nimamo pravice ostati brez-'•■ižni do svojih bratov. Bogastvo vere in uiilosti nam ni ilano le v osebno uživanje, ''•'ti moramo skratka tudi za druge, če no-Č<‘,n° izgubiti saojega krščanskega imena. stAUi PREGOVOR: VSAK ZASE IN BOO Za vse, je POGANSKI. Bog bo terjal iz "aših rok duše naših bratov. “Kje je tvoj te bo vprašal. Kaj boš takrat odgo-'il? Beseda: ali sem mar jaz varuh svo-^•g*i brata, te ne bo onravičila, Tako se je Ogovarjal Kajn. . . SODELOV ANJE PRI POSLANSTVU CER- KVE JE DOLŽNOST KATOLIČANOV. Hočemo reči, da ni dano na izbiro katoličanom, ali sodelujejo ali ne. Zato tako sodelovanje ni predmet za “prosti čas’’ kot kakšno drugo zanimanje, tako da bi ga mogel kdo brez krivde opustiti, če bi mu ne prijalo. Po nauku papeža Pija XI. je dolžnost sodelovati pri poslanstvu Cerkve? ali kar jc isto dolžnost apostolskega dela utemeljena V DVEH ZAKRAMENTIH, V SKRBI ZA LASTNO KRŠČANSKO ŽIVLJENJE, V LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA IN V HVALEŽNOSTI DO KRISTUSA. Zakramenta, ki nalagata to dolžnost, sta KRST in BIRMA. S krstom postanemo člani Cerkve in udje skrivnostnega Kristusovega telesa. Kot člani Cerkve -se pač moramo prizadevati za napredek svoje Cerkve, in kot udje skrivnostnega Kristusovega telesa smo v živo interesirani na rasti in počutju tega telesa. Katoličan ni dolžan samo sprejemati verskih blagrov, ki mu jih daje Cerkev, marveč mora tudi šv drugim k njim pomagati, zlasti tistim kristjanom, ki se za nje ne menijo bodisi brez lastne krivde ali pa tudi no lastili krivdi. Omenili smo že, da se zavedni pripadniki vseli religij dobro zavedajo, da morajo tudi druge pridobiti za dobrine, ki jih daje njihova religija. Zato je razumljivo, da bi pasivnih, to je nedelavnih, mrtvili katoličanov ue smelo biti. VSI MORAMO HITI AKTIVNI, DELAVNI, OSVOJEVALNI. Z birmo postanemo Kristusovi vojaki. Vojaki pa se morajo boriti za njegovo kraljestvo. Krotkemu gosnodstvu Jezusa Kristusa morajo pridobivati tudi druge. Birma je posebni zakrament katoliške aktivnosti. Krščeni smo in tiri birmi smo bili. Alj pa kaj mislimo na dolžnost apostolskega dela, ki nam jo nalagata ta dva zakramenta! APOSTOLSKO DELO NAS SAME ZBOLJ-ŠU.IE IX JE ZANESLJIVO MERILO NAŠEGA LASTNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA. To delo nam pridobiva kreposti in jih veča >■ nas. Največja krepost pa je ljubezen, “če bi ljubezni ne imel, nisem nič, bi mi nič ne koristi," je zapisal apostol Pavel v svojem slavospevu o ljubezni v prvem pismu Korin-čaiioin (lg, g—3). Ljubiti moramo svojega bližnjega zaradi Boga. Ljubezen do bližnjega pa se kaže zlasti v skrbi za njegov dušili blagor. A ko torej ne skrbimo tudi za dušni blagor svojega bližnjega, je to znamenje, da v nas ljubezni ni ali pa da se vsaj še ni zadosti okrepila. “Kdor namreč ne ljubi svo- j ega brata, ki ga jc vidci, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl? In to zapoved imamo od njega, da naj, kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata” (1 Jan 4, 20—21). Po tem, koliko apostolsko delaš, se torej razodeva, koliko je- v tebi samem krščanskega življenja, če nič ne storiš za človeka poleg tebe, ki se zgublja in pogublja, vendar ne moreš trditi, da mu skazuješ ljubezen, če pa brata poleg sebe, ki ga vidiš, ne ljubiš, kako boš ljubil Boga, ki ga ne vidiš. Nagib za ljubezen do Boga in do bližnjega je namreč eden ter isti, namreč Bog. Če pa ljubezni nimaš, nisi nič, in ti vse drugo nič ne koristi. Apostolsko delo po tem takem ne more biti šport, ki si ga ta ali oni kristjan izbere, marveč je bistvena sestavina krščanskega življenja. Apostolsko delo, smo rekli, je utemeljeno tudi v LJUBEZNI 1)0 BLIŽNJEGA. Ta ljubezen se nam nalaga za to, ker je to delo potrebno. Bog namreč rešuje ljudi po ljudeh. Mogel bi storiti drugače, a ni. Ustanovil je Cerkev, ki sestoji iz ljudi, da bi v njej ljudje reševali ljudi. Bog si je izbral ljudi za pomočnik«- pri reševanju ljudi. Sodelovanje vernikov pri poslanstvu Cerkve je danes ne. obhodno potrebno, če pa je potrebno, je jasno, da imajo verniki tudi dolžnost sodelovati. Zapoved ljubezni, ki nam nalaga usmiljenje za telesno bedo našega bližnjega, nam nalaga tudi usmiljenje za duhovno bedo. Duhovna beda je nevarnejša ko telesna, čeprav se tisti, ki je v njej, tega ne zaveda. A prav to, da se je ne zaveda, je na njej najbolj nevarno. Za gre, za nje večno usodo, če sc zavedam, “da je ena sama «lušn -več vredna kot vse vidno stvarstvo", kako bi smel biti brezbrižen, če se moj bližnji v duhovni bedi pogublja, če mu moram že v telesni bedi pomagati, kaj šele v duhovni. Danes se mnogo govori o telesni bedi ljudi in kako jo odpraviti ali vsaj omiliti. Na žalost je besedi več kot na uspehov, čeprav so tudi ti marsikje precej vnlni. Nikdar na bi katoličani ob govorjenju o telesni bedi ali cel«') zaradi tega govorjenja ne smeli pozabiti na duhovno bedo glede nadnaravnih reči, v kateri toliko ljudi danes živi. Socialne in karitativne akcije so krvavo potrebne, saj bi brez njih tudi apostolske akcije ne mogle biti us-vegne; toda še bolj kot socialne in karitativne akcije so potrebne apostolske. Poleg telesnih (lel usmiljenja nam katoliški kat«--kizem ukazuje tudi duhovna dela usmiljenja. Ne bodi brezbrižen za bedo svojega brata, n«- za telesno, ne za duhovno. Toda ob du- huvni bedi tako radi zmignemo z rameni: ceš, kaj me briga. Duši. * .astir naj se brig» za to. Ni moja stvar to, Ni tako! Vsem nam nalaga ljubezen do bližnjega, da pomagamo tistim, ki so v duhovni bedi. Ali veruješ v velikansko vrednost vsake človeške duše? če veruješ, zakaj ne pomagaš reševati? Končno je utemeljena dolžnost apostolsko delati tudi v HVALEŽNOSTI, KI SMO JO DOLŽNI KRISTUSU. Kristus nas je odkupil za ceno lastne krvi; izkazal nam je s teni velikansko dobroto. Beri le Pavlova pisma zlasti njegovo pismo Rimljanom, čeprav ne boš v sega razumel, to boš pa le spoznal, kako silno naglaša apostol Pavel vrednost Kristusovega odrešilnega dela. Kristus nas je rešili pravi, greha, smrti, bremen stare zaveze in sužnosti satanove. Pridobil nam jc svobotlo božjih otrok, zaslužil milost in nas napravil za dediče božjega kraljestva in svoje sode-diče. Kristus srčno želi, da bi sv vsi ljudje zveličali. Za zveličanje ljudi pa je potrebno, da vsi verniki sodelujejo s Cerkvijo pri njeni nalogi. Torej. . . Ta razlog, ki nam ga nalag« hvaležnost do Kristusa, verni katoličan pač lahko razume. KAKO NAJ SODELUJEM PRI APOSTOLSKEM DELU Potreb, ki kriče po sodelovanju nas vseh pri apostolskem delu, je toliko, da ne venit kje bi začel z naštevanjem. Tudi načinov, kako sodelovati pri tem «lelu, je dolga vrsta-Treba je le odpreti oči in ušesa. Zelo koristno apostolsko delo je že tisto, ki GA MORE OPRAVITI VSAKDO POSAMIČ, ZASEBNO. Vidiš, da je tvoj znanec ali prijatelj zašel v težko duhovno krizo. Stopil je na pot gotove moralne pogube. Vera se niu je že zamajala. Zagrabili so ga pogubni čari velemesta. Hitro gre z njim navzdol. Kaj boš storil? Ali boš brezbrižno gledal katastrofo, ki se naglo približuje tvojemu znancu in prijatelju? Ali boš le žalostno ugotovil; kaj hočemo; zopet nova žrtev tujega velemesta. Toliko se jih jc že izgubilo. Sedaj še ta. Koliko se jih še bo? Prokleto velemesto. Tak» pasivna resignacija ni na mestu, če se človek potaplja, ga boš skušal rešiti. Če hiš» gori, boš začel gasiti, ne pa ugotavljati, d» je letos veliko požarov- in bogve, kje je vzrok za nje. . . Tu na gre za dušo tvojega znane» in prijatelja. Ali ne boš vsega storil, da g» reštS. Molil boš k Bogu za milost, zakaj brez milosti ni mogoče rešiti duše. Z lepim lastnim zgledom boš kazal nesrečnemu znancu in prijatelju, kako bi mogel tudi on pošteno živeti. Ob primernem času ga boš opozoril, opomnil in prosil, naj premisli, kam drvi. Ob drugi priložnosti boš komu ponudil dobro katoliško knjigo ali verski list, opozoril ga boš na primerno božjo službo in ga k njej povabil. Nemara ga boš spremil k kaki verski prireditvi. Božji Duh veje, kjer hoče. Nič ne vemo, kje vse čaka koga božja milost. Ce se ji odzove, je rešen, če pa gre mimo, če .io prezre ali odbije, se je oropal cele verige milosti, ki je bila na prvo navezana. POMAGATI PA MORAMO TUDI CERKVENI HIERARHIJI IN DUŠNIM PASTIRJEM PRI APOSTOLSKEM DELU, KI GA VRŠE. Tu gre za službeno opravljanje apostolskega dela. Cerkveni uradni organ sam tega dela ne zmore. Ga je preveč, nekaj pa ga je takšne narave, ki ga on sploh ne more opraviti. Katoliški verniki imajo tu široko Polje. Pomagajo naj PRI ŠIRJENJU VERSKEGA TISKA, ki je izredno važno sredstvo modernega apostolskega, dela. Zbirajo NAJ GMOTNA SREDSTVA, ki so potrebna, da se moreta vršiti božja služba in apostolsko delo. Vsi vemo, da se brez finančnih sredstev t° dvoje za stalno In urejeno ne more goditi. Pametnemu človeku tega pač ni treba dokazovati. Iz naše srede je vstal misijonar in odšel v daljno misijonsko deželo oznanjat Kristusov evangelij. Svojo svetno karijero je zavrgel. božji službi je zastavil svoje zdravje in življenje. Ali bo res preveč, če ga s svojimi gmotnimi prispevki podpremo, da bo mogel Uspešno opravljati misijonsko delo. LJUBEZEN JE IZNAJDLJIVA. Odprte oči 'ma; zato takoj opazi, kje je treba pomagati. Naš čas zahteva od katoličanov še posebej * Ki STVARI. Prva je ta, da se zavedo nevarnosti, v kateri žive. Druga je ta, da s skupnimi močmi ustavijo razkristjanjevanje vsega življenja. Tretja pa je ta, da sc upro novemu poganstvu in napadajočemu brez-božništvu. Ga pa se morajo te tri stvari doseči, so poleg- duhovnikov potrebni še organizirani kiiški apostolski delavci. “Kakor že večkrat v zgodovini Cerkve, — ■ie pisal papež Pij XI. v znani socialni okrož-'lici Quadragesimo anno — stoji tudi sedaj "ani nasproti svet, ki je po velikem delu Zopet padel skoraj v popolno poganstvo. Da bi se ti sloji zopet privedli k Kristusu, ki so ga zatajili, bo treba izmed lijih samih izbrati m vzgojiti Cerkvi pomožne borce, ki dobro poznajo njih mišljenje in hotenje. Ti bi s prisrčno bratsko ljubeznijo dobili dohod do njih src. PRVI IN NEPOSREDNI APOSTOLI DELAVCEV MORAJO BITI DELAVCI, PRAV TAKO PA APOSTOLI INDUSTRIJCEV IN TRGOVCEV INDUSTRIJCI IN TRGOVCI.” Tu je utemeljena KATOLIŠKA AKCIJA, ki je sodelovanje organiziranih vernikov pri uradnem apostolatu Cerkve pod vodstvom cerkvenega načelstva z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa Kralja. Katoliška akcija ima po svetu razne organizacije*, v katerih njeni člani apostolsko delujejo. Vzporedno s temi organizacijami opravljajo enakovredno apostolsko delo Ma-l ijine družbe. Katoličani moramo SPOŠTOVATI apostolsko delovanje teli organizacij in njenih članov. Ceniti ga moramo, kot ga ceni Cerkev. Prav nič ne. čuti katoliško, kdor to delo omalovažuje, se mu posmehuje, iz njega norčuje, ali pa ga celo sovraži in podira, kolikor more. Strašna je slepota takih katoličanov. Komaj še zaslužijo ime katoličanov, saj njihovo ravnanje dokazuje, da jim manjka bistvenih sestavin krščanskega idealizma, o katerih smo zgoraj govorili. Katoličan, ki ne mara duhovnika in apostolskih delavcev, jv na nevarni poti. PREVZETI NAS MORA MISEL O VREDNOSTI ČLOVEŠKE DUŠE in O NESKONČNI CENI KRISTUSOVEGA ODREŠILNEGA DELA. Z apostolskim delom vseh vrst sodelujmo pri reševanju za ceno Kristusove krvi odkupljenih duš, najprej duš naših rojakov, potem pa tudi drugih ljudi. IDEAL KATOLIČANA JE KATOLIČAN — APOSTOL — REŠEVALEC. Vsako nesebično dilo za druge je plemenito; to za duše pa je dvakrat plemenito. Slovenskih ljudi v emigraciji se že opri-jemlje misel, da ima ceno samo dolar in v primerni razdalji za njim argentinski peso. To je usodna materialistična zmota. Duša je več vredna kot kupi dolarjev in pesov. Delo za reševanje duš ima dosti večjo ceno kot zbiranje dolarjev in pesosov. Laiški apostolski delavci trdno vztrajajte pri svojem prepričanju, da je edino važno delo reševanje duš. Ni nravega katoličana brez apostolskega dela. DR. ALOJZIJ ODAR BOŽJA PREVIDNOST V ŽIVLJENJU NARODNEGA VODITELJA V. USODA TRDOVRATNEGA LJUDSTVA Izraelci so se dolgo mudili v sinajskem gorovju. V 10. pogl. svoje 4. knjige Mojzes slovesno opisuje odhod izraelskih rodov na daljno pot proti obljubljeni deželi. V drugem letu, v drugem mesecu, dvajsetega! v mesecu, se je dvignil oblak iznad prebivališč postave. Izraelovi sinovi so odrinili v redu, po katerem so potovali. Najprej je odrinil prapor tabora Judovih sinov s svojimi krdeli. Po trije rodovi v eni skupini so odhajali t. j. 150.000 mož. Štiri take skupine, skupaj šeststo tisoč mož. Po prvi skupini so nosili dele razdrtega svetega šotora; po drugi pa opremo svetišča s skrinjo zaveze. Ko so dvignili skrinjo zaveze, je Mojzes molil: “Vzdigni se. Gospod, in razkrope naj se tvoji sovražniki, in tisti, ki te sovražijo, naj beže pred tvojim obličjem." Kadar pa so se ustavili, je molil: “Ustavi se, Gospod, pri množici Izraelovih tisočnij!" Gospodov oblak pa je bil nad njimi. Bil je mogočen pohod. Cel narod na potu, bliža se obljubljeni deželi. Pričakovali bi, da so jim srca polna hrepenenja po deželi, v kateri se pretaka mleko in med, tako da utrujenosti jn drugih nevšečnosti napornega potovanja niti ne čutijo. Toda ljudstvo se ni nič spremenilo, vsi veliki čudeži, ki so jih doživljali, niso mogli vzbuditi v njih močne in žive vere in iz nje izvirajočega zaupanja v modro in vsemogočno božje vodstvo. Takoj v naslednjem enajstem poglavju, je moral Mojzes potožiti: “Ljudstvo je začelo glasno godrnjati pred Gospodom, da se mu slabo godi." Drhal, ki je bila med njimi, (tako imenuje Mojzes Neizraelce, ki so se mu v Egiptu pridružili in med potjo najbolj rušili disciplino) se je vdala pože-ljivosti in Izraelovi sinovi so z njimi potegnili in tarnali: “Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo še rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna (nad tri tisoč let star judovski jedilnik). Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kako: mano!" To nehvaležno in nespametno tarnanje je šlo tudi Mojzesu na živce, dasi sv. pismo trdi, dai je bil Mojzes “zelo krotak, bolj kot vsi ljudje na zemlji". Tedaj je Mojzes rekel Gospodu, čigar jeza se je silno razvnela: “Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva; kajti pretežko je zame. Ako hočeš tako z menoj ravnati, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje sreče!" — To je zopet primer preproste, odkrite in zaupljive molitve, po katerem se moremo naučiti govoriti z Bogom v molitvi, kakor preprost otrok s svojim očetom. Bog pa je ljudsko tarnanje uslišal v njihovo kazen. Naročil je Mojzesu, naj zbranemu ljudstvu pove božji odgovor: "Tarnali ste glasno pred Gospodam in govorili: kdo nam bo dal mesa jesti? V Egiptu se nam je vendar dobro godilo! Gospod vam bo dal mesa jesti. Jedli ga boste ne samo en dan, ne dva dni, ne pet dni, ne deset dni, ne dvajset dr.", marveč cel mesec dni, dokler vam ne zasmrdi in se vam ne zagabi. Kajti zavrgli ste Gospoda, ki je med vami, in tarnali pred njim govoreč: Zakaj smo vendar šli iz Egipta?" — “Tedaj se je dvignil veter po Gospodovem ukazu in prinesel prepelic od morja sem ter jih nasul na taborišče, dan hoda daleč v vsako smer okrog taborišča, okrog dva komolca visoko od tal. Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan, vso noč, ves naslednji dan in nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset mer (kupov)." In jedli so goltno in požrešno, pa pri tem menda pozabili na hvaležnost Gospodu. “Meso je še bilo nied njihovimi zobmi, ko še je vnela: Gospodova jeza zoper ljudstvo." Saj bi oboleli zaradi prehitrega in nezmernega uživanja mesa, a Bog jih je udaril še s silno veliko nesrečo, z neke vrstjo kuge, da jih je zelo mnogo pomrlo. Zato so imenovali tisti kraj "grobovi poželjivosti". Bog včasih usliši vsiljive prošnje, čeprav je uslišanje v časno škodo prosilca, da nas s tem nauči one modrosti iz žive vere, ki odločitev popolnoma prepušča Bogu in ki pri vsaki, še tako nujni prošnji pristavlja: ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Reši nas tako, kakor je bolj v tvojo slavo in naše zveličanje. '■ * Izraelska krdela so potovala od Sinaja naravnost severno in so pri Kadesu prišla na mejo obljubljene kanaanske dežele. No pragu so se ustavili, da vse potrebno pripravijo zai pohod v domovino, ki jim jo je Bog sam pripravil. Na božje Povelje je Mojzes poslal dvanajst oglednikov — iz vsakega rodu po enega —, da si ogledajo deželo, in jim je podrobno naročil: “Oglejte si deželo, kaka je, in ljudstvo, ki v njej prebiva, je li močno Qli slabo, ali ga je malo ali mnogo; in kaka je dežela, ki v njej prebiva, je li dobra ali slaba; in kaka so mesta, ki v ^Üh prebiva, ali so odprta ali so utrjena; jn kaka je zemlja, je li mastna ali pusta, ]e li drevje po njej ali ne. Srčni bodite ln prinesite s seboj nekaj sadu dežele." Začetkom avgusta so ogledniki odšli in s° se vrnili po štiridesetih dneh, prinesli ?° s seboj grozd, ki sta ga nosila dva mo-rta drogu (še dandanes v Palestini do 0 cm dolgi grozdi niso redkost), tudi n®kaj granatnih jabolk in smokev. Moj-in vsej zbrani občini so poročali: Pnšli smo v deželo, kamor si nas poslal. Zares teče v njej mleko in med in tole je njen sad. Toda ljudstvo, ki biva v deželi, je močno in mesta so utrjena in zelo velika. Nikakor ne moremo iti nad ljudstvo, ker je močnejše kot mi." In so raz-vpili pred Izraelovimi sinovi deželo: "Dežela, ki smo jo prehodili, je dežela, ki žre svoje prebivalce. Vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so ljudje visoke postave; videli smo tam tudi velikane, zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in tako smo se morali tudi n.jim zdeti." To silno pretirano in deloma lažnjivo poročilo je udarilo v ljudstvo, da je zagnalo krik in vpilo ter jokalo tisto noč. Nastopili so zoper Mojzesa in Arona: “O, da bi bili umrli v egiptovski deželi, ali da bi umrli v tej puščavi! Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo v plen. Ni li bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?" Hujskačem se je posrečilo zanetiti upor, da si izberejo novega poglavarja, ki jih naj pelje nazaj v Egipt. Tako je tik pred ciljem nastal nevaren, položaj, ki je grozil prekrižati božje načrte. Res je bilo treba modro premisliti, kako bodo vdrli v deželo, ki je bila od drugih ljudstev že obljudena, a morali bi se vendar že naučiti, da jih vodi vsemogočni Bog, ki jih je doslej vodil skozi vse nevarnosti in jih tik pred koncem potovanja gotovo ne bo zapustil. Morali bi verovati njegovi besedi in obljubi, saj je njegov sveti oblak bil z njimi. Dva oglednika, Jozue in Kaleb, sta po resnici in stvarno poročala in razdraženo ljudstvo mirila: “Dežela, ki smo jo ogledali, je zelo, zelo lepa. Če nam je Gospod naklonjen, nas bo pripjeljal v to deželo in nam jo dal. Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele, kajti kakor kruh jih bomo pojedli. Brez obrambe so ostali, z nami je Gospod. Nikar se jih ne bojte!" Razjarjena občina pa ni bila' sposobna mimo poslušati in trezno prevdariti teh besed, ampak ju je hotela posuti s kamenjem, če se ne bi bila prej umaknila na varno. Mojzes in Ar on sta tedaj padla nai svoje obličje pred vso zbrano občino Izraelovih sinov ter prosila Boga za zaslepljeno ljudstvo. In zopet — kakor že prej enkrat pod Sinajem — je Bog ponudil Mojzesu, da pokonča to nezvesto in trdovratno ljudstvo, njega pa napravi za očeta novega ljudstva. Ir. zopet je Mojzes, kakor na Sinaju, prosil Gospoda, naj prizanese in se usmili ljudstva zaradi sebe in svoje svetosti. “Prebivalci te dežele so slišali, da si ti. Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti. Gospod, razodevaš iz oči v oči, da tvoj oblek stoji nad njimi, in da ti hodiš pred njimi podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru. Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi rekli: ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pcmoril v puščavi. Naj se torej tvoja moč. Gospod, zdaj poveliča, odpusti krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj." VODITELJ PROSI ZA SVOJ NAROD! Ali ni v tej molitvi Mojzes še večji ir, sveta danes voditeljev, ki bi molitev za svoje ljudstvo imeli prav tako za vladarsko modrost kakor diplomacijo, vojsko in mednarodne zveze? Molitev je tudi v javnem delovanju na vseh poljih važen in zelo merodajen faktor. Ker se ta faktor danes premalo ali nič ne upošteva in uporablja, ima satan, oče laži, večjo moč in lažje delo — v gorje narodom. Če pa voditelji no molijo, bi morali mi tem več, tem gorečnejše moliti zanje, da bi se zavedali svoje odgovornosti pred Bogom in svejo oblast po božji volji rabili v resničen in vsestranski prid ljudstva. Na splošno premalo molimo v ta namen. Mala Fatimska Jacinta je pred svojo smrtjo večkrat opozarjalo, da Mati božja hoče, naj za svetne vladarje in oblastnike molimo za razsvetljenje in, milosti, ki njih voljo dovolj močno nagibajo, da po božjih zapovedih vladajo v miru in pravičnosti. Kakšen je bil božji odgovor na Mojzesovo molitev? Tako je rekel Gospod: “Odpuščam po tvoji besedi! Teda kakor resnično živim: Vsi tisti možje, ki so videli moje veličastvo in moja znamenja, ki sem jih storil v Egiptu in puščavi, pa so me vendarle desetkrat skušali in niso poslušali mojega glasu, NE BODO VIDELi DEŽELE, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom. Nihče od vseh teh, ki so me zaničevali, je r.e bo videl." In zapodil jih je od meje obljubljene dežele nazaj v puščavo proti jugu: “Jutri se obr- nite in odrinite v puščavo po poti proti Rdečemu morju!" “Kakor ste glasno govorili pred menoj (“o, da bi bili umrli v tej puščavi") resnično tako vam bom storil! V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po po vsem vašem številu od dvajset let in više, ki ste godrnjali zoper mene. Nikakor ne pridete vi v to deželo, razen Jozue-ta in Koleba. Vaše otroke, o katerih ste dejali, da bodo v plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi n.iste marali, vaša trupla: pa bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo pastirovali po puščavi štirideset let in se pokorili za vašo nezvestobo, dokler ne razpadejo vaša trupla v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset dni, se boste pokorili za svoje krivde za vsak dan eno leto štirideset let, da spoznate, kaj to pomeni, če se od vas odmaknem." Malo se zamislimo v te besede božje pravičnosti. — Z istimi besedami, s katerimi so godrnjali, je Bog izrekel nad Izraelci svojo sodbo in jim naložil kazen. Zaradi njihove trdovratnosti,- pomanjkljive vere in nezaupanja v božje vodstvo, jim je Bog za štirideset let odložil izpolnitev svoje lastne obljube in njihove dolgoletne želje. — Iz tega dogodka smemo upravičeno sklepati, da je tudi od nas odvisno, kdaj nam božja pravičnost naše želje in svoje obljube izpolni. Mi mu moramo to omogočiti z zvestobo božjim zapovedim in z otroško zaupno vdanostjo. Če n, pr. r.arod želi ujedinjenje in na to dela po svojih močeh in svojem spoznanju, potem se more zgoditi, da Bog zavoljo narodove nepokorščine zadržuje izpolnitev njegovih želja; ni še prišel čas. a ne po krivdi božji, temveč po krivdi naroda samega, V tem smislu moremo tudi z božjega stališča trditi, da ima narod svojo usodo sam v svojih rokah. Kako važna je torej za voditelje in za narode same, da sDOznajo no.loao, ki jo jim je Bog nakazal, in da jo skušajo vedno v skladu z božjimi zapovedmi izpolniti. Narod, ki od Boga naloženo nalogo vrši, bo živel in obstal. Deseteri ogledniki, ki niso po resnici poročali, so primer lažnjive propagande. S pretiravanjem in povečavanjem ovir, so občino Izraelovih sinov do mozga prestrašili, do so bili nedostopni za vsako pametno in pomirjevalno besedo. Oba resna in verodostojna oglednika so hoteli s kamni pobiti; Mojzesa, čigar previdnost in modrost so tolikokrat preizkusili, niso Poslušali, mu do besede niso pustili. — h kaj so dosegli? Da: so morali težave in odpovedi puščavskega življenja nadau ijevati, ko so imeli bujno bogastvo obljubljene dežele tik pred očmi, dokler niso do smrti utrujeni in izčrpani popadali v puščavi. — Podobne lažnive propagande nam v.is c neznane, doživeli smo Üh in jih še doživljamo. Vprav vsled ljudje nerazsodnosti in lahkovernosti ima brezbožni komunizem med naredi olajša-nn delo in žanje uspehe, ker nasedajo njihovim lažem kakor muhe na med. Sve-:2ga Duha prosimo za tisto luč vere, v kateri bomo znali ločevati laž od resnice, satanove zvijače od božjega vodstva. * Mojzes je po štiridesetih letih pripeljal novi izraelski rod na vzhodrv. rob obljubljene dežele. Sam n.i smel vstopiti vanjo. Ro je moral drugič iz skale priklicati vo-' do žejnim godrnjajočim krdelom, je z Aronom za hip podvomil — kazen za to Pomanjkljivo zaupanje je bila: "Ker nista Udeležba delavcev 1. ZA KAJ GRE Demokratizacija političnega življenja in Uzakonitev ljudskih političnih pravic, ki je Pred več ko 150 leti nastopila svojo zmagoslavno pot po svetu, je v našem veku vzbudila podobno sporedno gibanje, ki zahteva demokratizacijo tudi gospodarskega in soci- a]nega življenja. l'üf ne more biti bolj logičnega in narav-Uegalčim je kak narod toliko politično do-••orel, da je vsemu ljudstvu zaupano vodstvo države, mu dolgo tudi ni več mogoče zabra-ujevati pravice, da ne bi imelo odločujoče besede pri vodstvu gospodarskih in družab-n’k ustanov. Da je delovno ljudstvo na gospodarskih ustanovah zainteresirano bolj ko kjerkoli, je več ko jasno. Saj je podjetje, Ciel,a,vnica’ tovarna tisti kraj, kjer preživlja 'ei-ji del svojega življenja. Od položaja in Razmer v podjetju zavisi njegova lastna do-r°bit in eksistenca njegove družine. Razumljivo je, da delavec na tem področju, ki l6 tako odločilnega pomena za njegovo ce-otno življenje, ne mara vse svoje življenje 1??rati podrejene vloge, v odvisnosti izvršujoč e to, kar mu drugi ukazujejo. :— Za čemer r 'daveč stremi, je gospodarski red, v kate. petn bo polno spoštovano in vrednoteno nje-y°',° človeško dostojanstvo. Delavstvo hoče, a ni gospodarstvo nad človekom, temveč da 1 6 gospodarstvo podredi človeku v vseh svojih verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, zato ne bosta pripeljala te občine v deželo, ki jim jo bom dal." Zadnji dan svojega življenja se je Mojzes na božji ukaz podal na goro Nebo (1200 m nad Mrtvim morjem). Od tam je gledal kanaansko deželo, ki jo je Bog dajal Izraelcem v last, verjo pa ni smel vstopiti. Še enkrat je mož božji blagoslovil vseh dvanajst Izraelovih redov, vsakega posebej. Čudovit je spev, ki je privrel iz njegovega srca, tolikokrat žaljenega, potrtega, s skrbjo napolnjenega — a še bolj polno je bilo ljubezni do ljudstva in zvestobe Bogu, ki ga je trdovratnemu ljudstvu postavil za vodnika. Potem je umrl, imel je tedaj sto in dvajset let, a oko mu še ni otemnelo, a njegova moč še ni opešala. Spremljevalci so ga v dolini pod goro pokopali, za njegov grob rvhče ni vedel do današnjega dne, Bog ni dopustil, da bi ljudstvo, tako hitro nagnjena k malikovalstvu, začelo na grobu Mojzesovem malikovati, zato je pustil grob skrit. Le duh Mojzesov naj bi živel nad narodom, in njegov nauk in zakoni naj bi ostali vsem nepozabni. Škof GREGORIJ ROŽMAN v vodstvu podjetij stopnjah;v proizvodnji, razdelitvi in porabi dobrin, tako da more delavec polno razviti svojo osebnost v moralnem in mate-rielnem redu, bodisi kot posameznik ali kot hranilec družine. Tega cilja pa delavstvo doseči ne more, dokler je pod “železnimi gospodarskimi zakoni’’, ki jih je uvedla industrializacija. V obstoječem gospodarstvu je popolen gospodar proizvodnje — kapital, čeprav jje sam po sebi neživa snov, ki zadobi svojo vlogo oplojen z delom človeških rok. Toda kapital se ne zadovolji s tem, da bi bil le instrument v službi proizvodnje, ampak je on, ki vlada nad stvarmi in ljudmi, pri čemer pozna le en zakon: lastno korist in dobiček brez ozira na javno blaginjo. Delo pa, ki je stvaritelj proizvodnje in oče bogastva, pa je potisnjeno na podrejeno mesto in se z njim postopa kakor z blagom, ki je postavljeno na delovni trg, čigar cena zavisi od povpraševanja in ponudbe. Sicer delavstvo v našem času ni izročeno v tako brezobzirno eksploatacijo kapitalu kakor je bilo še v preteklem veku. Delo ne stoji več brez obrambe napram kapitalu. Sindikalne organizacije, pa tudi državna sotii-alna zakonodaja v vseh naprednih državah ščitijo delavca. Toda kljub socialni zaščiti, ki jo delo uživa, se njegov podrejen položaj nasproti ka- pitalu v samem proizvajalnem procesu in tudi v tovarni ni spremenil. Delavstvo rado prizna kapitalu vlogo koristnega pomagala v proizvodnji; mu prizna tudi primerno rento; prizna mu tudi pravico do ustrezajoče nagrade za riziko, ker organizira in financira proizvodnjo; v obstoječem gospodarstvu se kapitalu celo ne odreka pravica do zmernega dobička, ki naj, služi kot bodrilo za kapitalne investicije. Delavstvo torej — vsaj ono, ki stoji na krščanskem stališču — ne zanika in ne odpravlja lastninske pravice. Bori se le proti temu, da bi si kapital, ki je le pomagalo v proizvodnji, lastil gospodujoč položaj nad delom, ki j;e glavni činitelj proizvodnje. Delavstvo hoče, a, resnično — odrešenje se približuje; a treba ga bo vase sprejeti in ga vsem neodre-šeniin posredovati — odrešenje v pokristjanjenju sebe in razkristjanjenega sveta in v pokristjanjenju še nekatoliških dežela! Kristus je nosilec tega odrešenja — Odrešenik, mi na bodimo njegovi sodelavci: Rešujmo — rešeniki! Misijonska nedelja je dan za to. L. L. C. M. misijonarje moram neprestano občudovati. Nisem še čul pritožbe iz njihovih ust. in to me najoolj krepi." znidnje leto je prišlo "v Rim več misijonarjev in misijonark, ki so bili dalje časa po za-voini in so veliko pretrpeli. Pa niso bili nič pobiti, iseki domači duiiovnik je opisovanje svojin muk zaključil: “Telesno sem trpel, a duhovno sem se radoval, kajti čutil sem, da je z menoj Kristus.” Ta dobri duhovnik je s tem nehote ponovil misel svetega Pavia: “Sitno se veselim v vseh mojih stiskah” (2 Kor. 7, 4). Neki škof iz Daljnjega Vzhoda piše tole: “Od vseh strani mojega misijonskega področja mi poročajo o živahnem verskem prebujanju med verniki in o velikem zanimanju za Cerkev pri poganih. Ne rečem preveč, če izjavim, da Cerkev v teh časih morda prvič v zgodovini tukajšnjih misijonov vzbuja samo od sebe se porajajočo in iskreno naklonjenost ljudskih mas.” “Kljub sovražni propagandi in — kar nesmiselno se mi zdi — prav radi nje narašča število krstaželjnih iz dneva v dan; verniki, ki jih že leta ni bilo blizu, prihajajo na dan in k zakramentom ; kar jih je bilo pa že doslej dobrih in vnetih, jili prevzema nova apostolska gorečnost.” “Splošno mnenje je, da sedanje prilike, kakor so tudi težke, vendarle veliko pripomorejo k poglobljenju našega dela. Vsi so tudi mnenja, da je treba na vsak način ohraniti kar se da -vse misijonske ustanove pri življenju, kajti čas obilne žetve ni daleč.’’ Ra jim pomagajmo ohraniti njih ustanove In jih še pomnožiti, zlasti na široko razpresti mrežo semenišč za vzgojo domačih duhovnikov, to je enotna prošnja misijonarjev. Ljubljeni bratje! V tem svetem letu pomnožite svojo misijonsko dejavno ljubezen: molite več, darujte več in vzgojite še več poklicev za misijone . . . “žetev je namreč velika, a delavcev je malo" (Mt 9, 37). Potrebujemo misijonarjev, vsak dan -več, in potrebujemo sredstev za skoro neprestano obnavljanje naših misijonskih ustanov, ki se rušijo zdaj tu zdaj tam. U ver j en sem, da moja prošnja, ki jo kličem v svet v imenu naših občudovanja vrednih poslancev evangelija, ne bo zadela v prazno. Sveta Kongregacija za širjenje vere •(• Celso Constantini, nadškof PROSTRANO POLJE Kristus je svojim iv svoji oporoki naročil: “Pojdite no vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!” (Mt 28, 29) Zato gredo katoliški misijonarji po vsem svetu, uče vse narode, da jih spravijo polagoma v ovčjak Kristusov. Toda VZHODNI DEL KRISTUSOVE CERKVE SE JE LOČIL OD ZAHODNEGA i DELA. Nastal je RAZKOL, KI ŠE DANES NI ZACELJEN. Drugo največjo rano je zadal PROTESTANTIZEM v 16. stoletju, na kateri tudi krvavi sveta Cerkev še danes. Razen tega je pa še dandanes večina človeštva poganska, ki pravega Boga ne . pozna, Poleg tega imamo še 306 milijonov mohamedancev, ki enega Boga priznavajo, in do 17 milijonov Judov, ki tudi časte Boga, ne priznavajo pa Kristusa in Njegove Cerkve. MISIJONSKO POLJE, KI JE OBENEM TUDI UNIONISTIČNO, JE SILNO VELIKO. Za pokristjanjenje poganskih narodov skrbe KATOLIŠKI MISIJONI, ki spadajo pod kongregacijo “De propaganda fide.” Ta kongregacija je preje skrbela tudi za ločene kristjane, toda 1. 1917 se je ustanovila kongregacija za vzhodno Cerkev, ki ima v oskrbi vse katoličane, ki so se iz pravoslavja in drugih vzhodnih cerkva zedinili s katoliško Cerkvijo in ki se trudi za zedinjenje še ločenih. DA BI BILI KATOLIČANI ENOTNI Cirilmetcd'jska ideja obsega najprvo KATOLIČANE, da lij bili ti edini v veri in cerkveni skupnosti, da bi ne bilo med njimi razdorov, prepirov, ampak da bi vladala med njimi ljubezen in edinost. DA BI SE LOČENI BRATJE POVRNILI Dalje obsega cirilmetodijska ideja DELO ZA ZEDINJENJE VZHODNE CERKVE Z ZA PADNO CERKVIJO, ki se edina imenuje katoliška t. j. vesoljna cerkev. Ima pa katoliška Cerkov pet VZHODNIH OBREDOV IN RIMOIIATOLIŠKI OBRED, kateri so vsi enakovredni in enakoveljavni. Vzhodna Cerkev obsega predvsem slovanske narode, ki so po večini pravoslavni ali z drugo besedo “pravoverni”. Grki so jih potegnili v razkol in sedaj je okrog 150 milijonov Slovanov, ki so ločeni od katoliške Cerkve in imajo grško-hizantiski obred. Okrog 5 milijonov se jih je zedinilo s katoliško Cerkvijo. Razkol se je pričel v letu 859 v Carigradu. Njega oče je carigrajski patriarh Fotij. Ta je v S'iOjem prvem pismu a mogoče samo na ta način, da se protestantje odpovedo svojim verskim zmotam in sprejmejo v celoti katoliško vero. Tudi med protestanti so težnje in želje po zedinjenju. Tudi oni se shajajo na razne sestanke in se menijo, kako bi dosegli edinost. Toda katoliška Cerkev, ki uči čisti nauk Jezusov, ne more sprejeti v svojo čredo protestantov, ker resnica in zmota se ne moreta nikdar združiti. Preje se morajo protestanti okleniti resnice, ki je le ena in je edino ie v katoliški Cerkvi. Pač pa katoliška Cerkev moli za spreobrnjenje vseh krivovercev, da bi spoznali svojo zmoto, se ji odpovedali in sprejeli nauk, kakor ga ona uči. I DA BI JUDJE PRIZNALI KRISTUSA Z JUDI imamo skutino stari zakon. Bili so nekdaj izvoljeno ljudstvo, iz katerega je bil izšel Odrešenik sveta, Jezus Kristus. Toda dudje ga niso priznali, oni še vedno pričakujejo Odrešenika. Katoličani molimo tudi za spreobrnjenje Judov. Le malo se jih spreobrne h katoliški veri. Znano je čudežno spreobrnjenje Juda Alfonza Marija Ratisbonnea. Rojen je bil v Strassburgu 1. maja 1812. Po stanu je bil odvetnik. Dne 20. januarja 1842 je imel čudežno prikazen v cerkvi sv. Andreja delle Fratte v Rimu. Prikazala se mu je Brezmadežna s Čudodelne svetinje. Njegov brat Marija Todor, rojen 20. decembra 1802 isto-tako v Strassburgu, je tudi bil odvetnik. Tudi °n je postal katoličan. Oba sta umrla leta 1884 in sicer Teodor v Parizu, dne 10. janu-; rja, Alfonz pa v Jeruzalemu dne 6. maja. Teodor je ustanovil kongregacijo, ki se imenuje “Duhovniki naše ljube Gospe Sionske”. njih namen je moliti za spreobrnjenje JUDOV. Generalna hiše se nahaja v Parizu. Teodor je ustanovil tudi “SESTRE NAŠE LJUBE GOSPE SIONSKE”. Tudi njih namen ie MOLITI ZA SPREOBRNENJE JUDOV, ie sestre imajo v Turčiji tri zavode, v Palestini dva: v Jeruzalemu in v Ain Karemu (sv. Janež v gorovju). DA BI SE SPREOBRNILI MOHAMEDANCI Zelo važno vprašanje je MOHAMEDAN-S f V O. Mohamedancev je nad 300 milijonov in se še vedno širijo po Afriki in tudi v Aziji. Sveta stolica je uvaževala važnost vprašanj iz mohamedansbva in je za proučevanje tega ustanovila pri Vzhodnem institutu v Rimu posebno stolico za mohamedansko vprašanje in postavila za profesorja konvertita iz mo-hamedanstva. Mohamedanska vera je mešanica krščanstva, judovstva in poganstva. Z velikim fanatizmom so mohamedanski Arabci širili svojo ve 4 o in jo še širijo. Nekdaj katoliške dežele v Mali Aziji, Siriji, Palestini, v severni Afriki in po raznih drugih deželali Azije in Evrope to si z ognjem in mečem podvrgli in jih mo-hamedanizirali. Krščanski, ločeni Grki so v svoji mržnji do Latincev in Zapada klicali v 15. stoletju: “Rajši pod turški turban kot pod papeško tiaro". To se je zgodilo. Nekdaj mogočni patriarh v Carigradu je postal suženj sultanov. DA BI RAZSVETLILA LUČ NJE, KI ŽIVE ŠE V TEMI Večina človeštva pa je še dandanes POGANSKA. Za poganske dežele ima skrb cerkvena kongregacija “De propaganda fide," ki razpošilja misijonarje po vseli poganskih deželah. Društvo za širjenje svete vere (DŠV), ki ima v Rimu svojo centralo, pa zbira doneske, ki se porabijo za misijone, in organizira molitve vseh vernikov za vse nevernike. Primanjkuje pa zelo misijonarjev, ltcr misijonsko polje je obširno, a ženjcev je malo. MOLIMO, VSAJ MOLIMO — ZA VSE! Sveta katoliška Cerkev moli za vse. V posvetilih molitvi na čast presvetemu Srcu Jezusovemu molimo najprvo za katoličane, dalje za grešnike, potem da hi Gospod bil kralj ne samo vernih, ki niso nikdar odpadli od njega, temveč tudi odpadlih sinov, ki so ga zapustili, da se skoraj povrnejo v Očetovo hišo, da ne poginejo od uboštva in lakote. Naj bo Gospod kralj tistih, ki jih loči verska zmota ali razkol, naj jih pokliče nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu ena čreda, en pastir. Kralj naj bo tudi vseh tistih, ki žive še v zmotah poganstva ali islama, naj jih reši iz teme in privede k luči in v božje kraljestvo. Naposled molimo v tej lepi molitvi tudi za spreobrnjenje Judov. Na veliki petek moli sveta Cerkev v liturgiji za vse ljudi in vabi v svoj ovčjak vse kristjane in nekristjane. Molimo za to združenja človeštva v Kristusovo kraljestvo na zemlji. Cerkev moli zlasti n "lisijonsko nedeljo in praznik Kristusa Kralja — koncem oktobra. ANTON MERKUN, USA Naše misijonsko sodelovanje Ni dvoma, da je sodelovanje katoličanov pri misijonski akciji Cerkve potrebno in dolžnost. Zanimivo je vprašanje, KAJ MORAM IN KAJ MOREM storiti za misijone, zlasti okrog misijonske nedelje. že če si čisto skromen katoličan, brez kakega stremljenjla po popolnosti katoliškega življenja in dejstvovanja, imaš ob misijonski nedelji po voljji Cerkve marsikako dolžnost. Kajne, da ne boš hud. če te na to malo opozorim: saj veš, da je ne le Timoteju, ampak tudi meni naročil Apostol narodov: “Oznanjuj besedo, nastopaj’, bodi prilično ali nepri-lično, prepričuj, svari in opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem.” (2 Tim 4. 2, 3) KAJ MORAŠ? Misijonska nedelja je najprej čas SPOZNA. NJA MISIJONOV. Kajti ne zahteva Bog od tebe, da žrtvuješ kaj za nekaj, česar ne poznaš. Zato je treba misijonstvo, problem rasti Cerkve, najprej malo bolj spoznati, začutiti, doživeti! Iz spoznanja potem brž in lahko preideš v dejanje. Kajti ko misijonski problem spoznaš, se zavzameš zanjl, vzljubiš sodelovanje pri njem — in samo po sebi umevno in naravnost v zadoščenje, utešenje ti je sodelovanje, žrtvovanje. Zato je dolžnost katoličanov, na misijonsko nedeljo ali okrog nje poglobiti, obogatiti svoje poznanje te pre-važne strani življenja Cerkve. če kdaj, te dni vzemi v roke kako misijonsko knjigo ali “Katoliške misijone” ali “Oznanilo”, ki bo tudi pisalo o misijonih; pa no prebiraj samo tistih zanimivih misijonskih zgodb, ampak se loti branja tudi kakega članka. V cerkvi poslušaj božjo besedo, ki je ta dan o misijonih. Udeleži se kake misijonske prireditve kot n. pr. v Buenos Airesu zborovanja Družbe za širjenjle vere na misijonsko nedeljo popoldne v dvorani na Belgrano in pa akademije, ki bo povezala misijonsko misel in praznik Kristusa Kralja na zadnjo nedeljo v oktobru v Collegio de la Salle, Rio-bamba, tudi v Buenos Airesu. Drugo, kar je- tvoja dolžnost okrog misijonske nedelje, je MOLITEV ZA MISIJONE, ki jo cerkev tako priporoča in misijonarji tako prosijo zanjo. Kajti “ni nič, kateri sadi, ni nič, kateri zaliva, ampak kateri daje rast, Bog” (1 Kor 3. 8). Misijonarji se trudijo, da, mi jih lahko še tako z raznimi pripomočki podpiramo —, ne bo misijonskih sadov, ako ne bo Bog vsega blagoslovil. Blagoslov pa na vsa dela človeštva prihaja z molitvijo in notranjim žrtvovanjem. Zato misijonski predstojniki gledajo, da dobe na svoja misijonska polja ne le delavcev, ampak tudi motil- cev: kartuzijjane', karmeličanke in druge, ki ne delajo z vnanjim apostolatom, ampak le z molitvijo in žrtvijo. Če kdaj, so danes zlasti najbolji prostrane misijonske dežele kot n. pr. Kitajska in sploh vsa ogromna Azija potrebne zlasti naše molitve, kajti druga pomoč trenutno marsikam niti ne dospe. Zato bodo Slovenci, po svetu razkropljeni, vsak na svoj način okrog misijonske nedelje, obnovili svoje včlanjenje v DŠV (Družba za širjenje vere) oziroma se včlanili nanovo, pa seveda predvsem zato, da se obvežejo vsak dan zmoliti: Oče naš, Zdravo Marijo in Sveti Frančišek Ksaverij, prosi za nas — za misijone in da to obveznost tudi redno izpolnjujejo. Tu povdarjamo, da je lahko član DSV vsak nad 12 let star katoličan, tudi če radi revščine, kdaj ne more plačati članskega prispevka, samo da moli. In tako smo pri tretjem, kar mora vsak pravi katoličan storiti vsaj ob misijonski nedelji: Kaj DAROVATI ZA MISIJONE. “O. boš dejal, “že spet denar, vedno daj in daj...” Da, denar! Treba je za misijone tudi denarja in še veliko denarja. Nekaterim to kar ne gre v glavo. Mislijo, da naj služi ta “mamona ini-quitatis” samo svetnim potrebam in grehu. Nasprotno, denar kakor vse stvarstvo mora služiti večji časti božji in večni sreči človekovi. Kaj jle denar drugega kot le sredstvo za izmenjavanje tvarnih dobrin. In za kaj je Bog ustvaril tvarne dobrine, ččmu naj služijo ? “Benedicite omnia opera Domini Domino, laudate et superexaltate eum in saecula! — Slavite vse stvari Gospodove Gospoda, hvalite in poveličujte ga vekomaj!” pravi psalm. Vse tvarne dobrine bi morale končno služiti temu velikemu cilju: večji časti božji in zveličanju človeštva, ki naj to čast večno Bogu daje. Temu mora služiti tudi denar. Je pa na svetu baš nasprotno dandanes: Denar služi povečini satanu, grehu, zlu, služi v veliko večji meri žaljenju kot pa čaščenju Boga, pogub-Ijanju kot pa reševanju človeka, podiranju kot pa gradnji Cerkve. Katoličani se moramo vse bolj zavedati velikega poslanstva denarja v kraljestvu božjem; moramo zbirati gore denarja in z njim razvijati vse drugače obsežno misijonsko akcijo, Denarja za misijone bi moralo bito vedno na pretek, nikdar ga pa ne bi smelo manjkati. Dovolj je drugih ovir in zaprek in težav: na strani satana in njegovih pomagačev, na strani človeške slabosti v dušah in v Cerkvi, na strani narave, ki tudi misijonarjem trnje in osat rodi... vsaj te ovire —- denarne, naj bi ne bilo. Pa je velikokrat to bistvena, najhujša ovira pri rasti Cerkve, da denarja ni...! Zato sveta Cerkev poziva vse katoličane, naj se združijo v Družbi za širjenje vere oziroma Družbi Svetega Detinstva Jezusovega in naj mesečno prispevajo “božji državi” svoj davek, svoj vsaj minimalni gmotni prispevek. Malo — v primeri z ogromnimi potrebami svetovnega misijona -— zahteva Cerkev (v Argentini sedaj 50 centavov mesečno), a če bi vsaj to vsi katoličani prispevali, kako vse drugače bi bili opremljeni misijonarji in miši. Jonske ustanove, kako velika ovira bi odpadla, kako bolj razraščeno bi že bilo danes drevo Cerkve po svetu. . . !— To "se je tako preprosto jasno, da mora prepričati vsakega katoličana, ki količkaj še katoliško čuti. Zato ti, ki te vrstice sedajle bereš, pomni, da si v sebi ubil že dobršen del katoličana, ako imaš še pomisleke proti temu minimalnemu gmotnemu prispevku misijonom na oltar. Premisli vse s katoliškim srcem, pa boš priznal, kako upravičena je ta zahteva Cerkve nate, in boš rad doprinesel svoj “obolus”, ko te bodo Prišli prosit zanj. To je torej v kratkih besedah povedano in utemeljeno vse, kar moraš storiti za misijone, zlasti ob misijonski nedelji, ki je pred durmi. Stori to — in boš imel mirno vest, pa blagoslov božji nad seboj! kaj moreš? Ni pa nobena skrivnost, da jel takih katoličanov, ki bi sodelovali pri misijonskem delu v vsaj tej minimalni meri, na žalost le velika manjšina. Večina ne stori za misijone uiti tega. Na teh je vsekakor velik del krivde, da se Cerkev tako počasi širi in da zamudi toliko dragocenih toliko odločilnih ur v zgodovini osvajanja sveta za Kristusa. Tistim katoličanom, ki svojo vsaj mini-nialno misijonsko dolžnost izpolnjujejo, je to nesodelovanja večine v veliko skušnjavo: “Zakaj bi samo nekateri sodelovali...? če drugi ne, pa še jaz ne bom!” Toda ne le, da tej skušnjavi ne podležejo, ampak celo njej Povsem nasprotno ravnajo. Ne rečejo: “če drugi ne, pa še jaz ne bom. . .ampak: “če drugi ne, bom pa jaz toliko več”, namreč sodeloval. Da Cerkev kljub večini nedelavnih katoličanov vendarle v misijonih vsaj kaj malega doseže, je zasluga prav teh katoličanov, ki ne store le to, kar morajo, ampak store za misijone vse, kar more-lo, Ali ne bi bil tak idea len katoličan tudi ti rad. . . ?! Zato naj te na kratko opozorim še na to, kaj moreš storiti v današnjih razmerah za misijone. BODI MISIJONSKI PROPAGANDIST! To se pravi, ne skrbi samo za svoje lastno misijonsko mišljenje in sodelovanje, ampak naj ti bo pri srcu tudi skrb za širjenje misijonske tuisli med drugimi, sodelovanje pri misijonih tudi od strani drugih, tvojih domačih, znan-Cev, članov iste organizacije, itd. To tvoje sodelovanje je lehko ali organizirano ali pa ne, to se pravi, lahko kar sam zase širiš misijonsko misel in navajaš k molitvi in delu za ta ali oni misijonski namen, lahko pa vključen bolj ali manj tesno v kako misijonsko skupnost, organizicijo. Jasno je, da Cerkev Posebno priporoča organizirano sodelovanje, kujti z združ.enimi silami se dosdžejo veliko večji uspehi kot pa z nepovezano akcijo posameznikov. Med nami lahko neorganizirano dosegaš misijonske cilje n. pr. če širiš med znanci “Katoliške misijone” in drugi misijonski tisk, če zbereš recimo na poročnem slaviju kako vsoto v podporo temu ali onemu slovenskemu misijonarju, če pridobivaš nove ude za Misijonsko mašno družbo. . . Organizirano pa že sodeluješ, če n. pr. sodeluješ pri kaki misijonski prireditvi, če si sotrudnik Slovenskega dušnopastirskega misijonskega odseka v Buenos Airesu, ki te kot takega od časa do časa naprosi za sodelovanje pri tej ali oni misijonski akciji, še posebno pa, če si celo član tega odseka, to je, da se udeležuješ sestankov, sej in se s tem usposabljaš za vodstveno misijonsko akcijo. DARUJ KAJ VEČ ZA MISIJONE! — članarina DšV je le najmanj, kar naj bi kot svoj letni misijonski davek vsak katoličan prispeval za širjenje Cerkve. Cerkev pa vabi tiste, ki zmorejo še kaj več, da prispevajo več, vsak po svojih močeh, recimo v papeško misijonsko' Družbo sv. Petra apostola za vzgojo domače duhovščine.Zlasti p» se zelo priporoča, da vsak narod finančno podpira misijonarje svoje narodnosti, ki se bore kot njega zastopniki na osvajalni fronti Cerkve, v misijonih. Na ta način so, izdatno več kot dolžnost, sodelovali številni naši rojaki pri Dr. Janeževem rentgenskem skladu, bodisi z vplačili bodisi z dobitki bodisi z nakupom srečk. Tako sodeluješ, če vpišeš svoje drage, žive in mrtve, v MMD. Tako sodeluješ, če zbiraš in oddajaš rabljene znamke za misijone. Tako bodo storili več kot dolžnost oni, ki bodo zbrali skupaj za brevir salezijanskemu novomašniku Pavlinu v Hongkongu. Tako bo spet množica rojakov sodelovala pri gradnji Poderžajeve cerkve v Bengalskem misijonu v Indiji. Pri tem naj nikogar ne moti resnično dejstvo, da bi se taki denarni prispevki dali koristno uporabiti za tudi tako pereče naše domače slovenske potrebe, recimo našega izseljenstva. Da, tudi to je potrebno prav tako. A ne opustiti ene potrebne akcije radi druge, ampak treba je zadostiti obema. Geslo: Eno je treba storiti in drugega ne opustiti — zlepa ni kje tako na mestu kot v tem primeru. MOLI VEČ ZA MISIJONE! — Kot član DgV imaš dolžnost vsak dan zmoliti člansko molitev. To je že veliko, ako zmoliš res vsak dan. Toda neTcatere duše, ki imajo posebno široko srce za zadeve božjega kraljestva na zemlji, bi rade vsaj z molitvijo še malo boli pomagale. Tu je možnosti po mili volji. Spet pa je skupna a’i organizirana molitev še posebno dragocena. Zakaj? Prvič, ker je Bogu še bol ji všeč: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi. . . je dejal Kristus. Drugič pa, ker se iz psiholoških raz- logpv s pomočjo organizirane akcije in skupnih molitev doseže več molitve in boljša molitev. še posebno slovenski misijonarji potrebujejo in pričakujejo naših molitev, ker so po sili razmer povsem odrezani od zaledja — domovine in so v dvakrat težkem položaju. Zato bomo pa na našo misijonsko nedeljo popoldne v Buenos Airesu na Belgrano imeli misijonsko molitveno uro, ki jo bomo posvetili pred vsem slovenskim misijonarjem. Zato bo od meseca decembra naprej vsako prvo nedeljo v mesecu ob 16 na Belgrano misijonska molitvena ura, ki se je bodo udeleževali pač vsi tisti, ki bi radi kaj več molili za misijone. - Zlasti pa je priporočati, da se čim več rojakov oklene "živega rožnega venca za slovenske misijonarje”, ki ga organizira Slovenski dušnopastirski misijonski odsek v Buenos Airesu. Vsak, ki pri tem živem rožnem vencu sodeluje, mora dnevno zmoliti gotovo desetko rožnega venca, a vsak mesec za__drugo skupino slovenskih misijonarjev. V ta namen dobi mesečno posebno podobico, na kateri je natisnjeno, za katere misijonarje mora moliti tisti mesec. Kdor bi se hotel vplesti v ta živi rožni venec, ki obsega sedaj že okrog 90 molilcev v Argentini, naj se javi Slovenskemu dušno-pastirskemu misijonskemu odseku. Pri molitvi omenimo tudi ŽRTVE ZA MISIJONE, to je voljno sprejemanje kakršnega koli telesnega ali dušnega trpljenja ter odpovedi s prošnjo k Bogu, da jih sprejme in sadove njih zasluženja nakloni misijonom. Cerkev je postavila poseben Misijonski dan bolnikov — Binkošti, na katerega vabi vse telesno trpeče, naj tisti dan, pa tudi sicer, darujejo svoje trpljenje za m.sijone. če kdo med nami veliko trpi, in ni jih malo takih, naj se sredi največjih telesnih ali dušnih bolečin spomni Kristusa, ki jje na križu še vse huje trpel za rešenje človeštva, in naj tudi on, kot drugi Kristus, velikodušno daruje vsaj nekaj) svojega trpljenji poganskim dušam v rešenje in Cerkvi v rast. Njegovo trpljenje bo plodonosno zanj in za bližnjega in v božjo čast;, tako trpljenje pa je vse bolj znosno, je lahko resnično ‘‘sladki jarem in lahko breme” . . . POSTANI MISIJONAR, MISIJONARKA! — To je pač največ, kar more kdo žrtvovati za širjenje Cerkve po svetu, da se žrtvuje sebe popolnoma vsega za misijone — v misijonskem poklicu. ‘‘Žetev je velika, delavcev pa malo” — ponavlja za Kristusom tajnik Svete Kongregacije za širjenje vere nadškof Constantini v svoji okrožnici za misijonsko nedeljo. Mnogi mislijo, da danes ni čas za misijonske poklice, češ saj ne kaže hoditi na Kitajsko ■— pod komuniste, saj bodo še te misijonarje, ki so že tam, prej ali slej pregnali... Toda Cerkev svojih otrok nikdar ne zapusti. . . Zato mora kljub težkim razmeram na Kitajskem z misijonskim delom nadalje1 vati in mora pripravljati nove misijonarje, da bodo prodirali na Kitajsko celo v primeru preganjanja, še celo pa, da v času, ko spet zasije polna svoboda širjenju Cerkve v tej veliki deželi, naravnost preplavi Kitajsko z misijonarji in misijonarkami. — Treba pa je tudi imeti pred očmi, da predstavlja Kitajska le eno četrtino in manj celotnega misijonskega ozemlja, na katerega mora Cerkev pošiljati misijonarje. Ostale tri četrtine pa so skoro na stežaj odprte osvajalcem Kristusovim. In za te dežele je današnji čas tista ura, ko bi jih bilo treba preplaviti z misijonskimi delavci. Japonska, Indija, Siam in druge zad-njeindijske dežele, črna Afrika in v bližnji bodočnosti zlasti Koreja — to vse kliče po delavcih, ki jih pa ni in ni v zadostni meri, in tako se tudi za te dežele zapravlja dragocena prilika njih vključenja v Cerkev. . . Kako so bili veseli slovenski jezuiti v Indiji, ko jim je po dolgih letih prišel na pomoč novi slovenski sobrat p. Jože Cukale... Kako prav bi prišel v čaotunski misijonski bolnišnici poleg zdravnika dr. Janeža ne le rentgen, ampak tudi slovenski bolniški kurat, ki sta zanj mons. Kerec in dr. Janež tudi pro,-sila, ko je bil še čas za odhod, a zaman. . . Kake nade stavijo številni slovenski lazaristi na Kitajskem, gg. Jereb, Pokorn, Kopač, Prebil, Volbank in drugi na močno skupino slovenskih izseljencev v Argentini, pričakujoč, da bo iz njih vrst zrasla nova četa sodelavcev za slovenski Baragov kitajski misijon . . Slovenski fantje in dekleta, bogoslovci in duhovniki! Ne mislite, da je Bog v teh časih nehal izbirati in klicati v vaših vrstah. . . ! Kliče, kliče še vedno in morda danes še posebno. . . samo: Src svojih ne za k: knite, ko božji klic zaslišite. . . Tako. Dovolj je povedanega o tem, kaj moraš in kaj moreš storiti za širjenjle Cerkve, te edine uspešne sile proti brezbožnim silam, ki groze osvojiti svet. Dovolj, morda še preveč. . . A je napisano ie malo in le površno. Toda premisli, prosim, pozorno vsaj to in stori pogumno vsaj to. . . pa boš ljub svojemu Kralju Kristusu, kar ti mora biti najvišja želja. “Kdor more razumeti, naj razume...”! Kdor pa ne razume, naj mi oprosti, da sem ga morda mučil s temi vrsticami. . . L. L. C, M. STARS!! Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega (lazaristi) sprejema slovenske fante v svojo Apost olsko šolo v Escobarju (45 km od Buenos Airesa), kjer jim je.stalno na razpolago kot podravnatelj in profesor slovenski duhovnik-lazarist. — Vsa pojasnila daje ustno ali pismeno Lenček Ladislav C. M., Victor Mar-tinez 50, Buenos Aires. M MiJJ© Mfck RSSOJOIMIll KAKO JE V ČAOTUNGU? “Se hace le que se puede”, bi na gornje vprašanje odgovoril Argentinec. Marsikako podrobnost pa izvemo iz zadnjega pisma misijonskega zdravnika dr. Janeža, ki ga tu objavljamo: čaotung, 10. avgusta 19 5 0 Po nekaj mesecih molka naj se Vam zopet javim. Morda si mislite, da imam že zavezan jezik ali da sem od strahu skoprnel ali pa celo, da že več j|ezika nimam. .. a je še vse pri starem.Molk je včasih na mestu, zlasti dandanes, ko dneva ne smeš hvaliti pred večerom in jutra ne pred nočjo. Nekaj odmora je pa tudi prav, da ne bodo v Vagem listu vedno pisma samo nekaterih. . . Morda tudi nismo zanimivi, odkar smo “za bambusom’ (treba je akomodirati tudi frazo “za železno zaveso’\ si je mislil gospod doktor, ko se je takole izrazil, op. ur.!). No, pa zanimiv je svet okrog nas vsekakor še in najbrže v mislih ali na zemljevidu marsikateri od Vas ge kdaj pohiti na naš konec, kjer je res toplo in bo morda celo vroče postalo, prej; ali s.ej. O tem ne bom pisaril, saj bo čas sam pokazal, kar pirnese s sego j, časopisi in radi j o bodo pa tudi Vam brž na nos nesli, ge več kot bo pa res. Torej kako je pri nas? Na eni strani zelo živahno, na drugi mrtvo in dolgočasno. Mladina je živahna in novi svet njej! pripada. Narod pa je star in doma čepi. Trgovina tudi počiva. Roparji so ostali pri svojem poklicu, in ker je revščina večja, je njihova aktivnost temu primerno porasla, že 8 mesecev smo v novih okoliščinah, a če bi delal bilanco, še ne bi mogel narediti kakih pravih zaključkov. Hvala Bogu, v nagi hiši se v bistvu ni mnogo sprcmnilo in smo zaenkrat ge sami svoji gospodarji. Silno smo se bali uničujočih davkov. Predložiti smo morali nage račune; od dohodkov so nam naložili nekaj manj kot 2%, kar smo jim nemudoma plačali, za kar smo bili na zidu in v časopisju pohvaljeni, reg da razumemo dolžnost. Menda jih je ma-!o, ki jo razumejo. . . . Birokracije ne manjka, vedni akti in popisi, vedno v istem slogu, da znamo že vse napamet. Novodogli radi k nam zahajajo, zlasti na rentgen; pridejo na Preglede (zdravljenja so deležni le višji), Prosijo to in ono, ker menda razen jezika ničesar nimajo — pardon, oblast tudi! Smo kar v dobrih odnošajih in nam nihče še ni krivice storil. Včasih tudi kdo kaj plača. Meni je njihov zdravnik prinesel zavitek cigaret v zahvalo za pomoč, prihodnji dan so imeli pa oni praznik in sem moral poslati tja tri zavitke cigaret kot dar bolnišnice. . . Sestra prednica in moj kitajski kolega sta dobila slaščice, a jima jih ni bilo treba ,v trojni meri vrniti kot meni cigarete. Za tisti praznik smo kajpada tudi nalepili na stene polno raz- nih vzklikov, ki smo jih lepo iz časopisa prepisali, da nam ni bilo treba misliti. Preveč misliti je za možgane škodljivo, ker možgani se v današnjih časih kmalu postarajo in se lahko zmotijo. . . Zato je treba kopirati, na-p op a ti in stvar deževju prepustiti. Petja, plesanja, sestankov in podobnega ne manjka; tudi jaz grem zraven, a le kot opazovalec, tako od daleč. Nad raznimi teorijami se no razburjam, saj! sem tudi drugod po svetu, na primer v Južni Afriki, ko sem se sprehajal po muzejih, videi iste teorije. Pov sod so slikali človekovo razvojno drevo, čigar veja menda začne pri Notharcus Osborni, nakar se odcepljajo veje preko Pithecanthropov do goril, šimpancov, orangutanov, črnih, rumenih do najvigjfe veje — belih. . . Vršička drevo še ni imelo, a hudobni jeziki sopotnikov so menili,, da bodo po tretji svetovni vojni ge vršiček dodali, ki bo označen z “Uebermensch”. . Torej opičje teorije tu, opičje teorije tam, opice povsod. Kdo bi se razburjal, čeprav si v biologiji študiral, da je o postanku človeka več teorij ter da je ena od njih celo religiozna. A sodobna “znanost" se zadovolji le z eno samo teorijo, kajti preveč teorij možganom škodi. . . Bi se naj razburjal nad neprijaznimi obrazi ali besedami, Ki padejo na račun katoliške vere? Tudi tega namreč pri nas ne manjka. Ko sem se po Braziliji sprehajal z angleškim protestantskim inženirjem, je ta neprestano godrnjal nad katoliškimi božjimi poti, romanji, gtanti s svetinjicami in podobnim. Ko sva po Južni Afriki hodila, sem pa jaz godrnjal nad številnimi protestantskimi, a hermetično zaprtimi in s travo poraščenimi cerkvami tamkaj, v njih bližini pa polno vabil na ma-sonske plese. Pozneje sva oba molčala in tako sem se navadil poslušati in molčati. . . Pred kratkim smo v neposredni bližini doživeli “geiiljernejsko nedeljsko jutro", ki ga je moralo na svoji koži občutiti nekaj sto zdravih mladeničev, ki so po sosednjih ulicah in njivah obnemogli. . . Med njimi ni manjkalo naših bivših bolnikov. Zvečer so jih na drogovih nosili mimo mojega okna v končni mir. . . Odprl sem mrežo na. .oknu hrošču, ki je zašel v sobo, in ga spustil v svobodo: naj. hrošč živi, če ljudje ne smejo. . . Ali bo temu sledila šentjernejska noč? Včasih se kar preveč šušlja. In sice'-? Tisti kozarčki z zdravili šedaj za-nuščeni počivajo, ker jih nihče ne naliva znova. Mladi pater s križem preko prsi in dolgo brado je šel po zobe in p rovi j ant za svoje gobavce v naselbini. Nazaj! grede je na poti, kjer smo mi vozili niega dni naš rentgen, srečal neljube goste, ki so mu provijant ter zobe odnesli. . . Kdo bi ge hodil iskat zdravila . . Sestre so kot mravlje pridne, vedno na delu. Monsignor bi po 30 letih dela in življenja v Kini lahko pokleknil in tudi zav- ,nn^ ■■ ™ - OJ VE, SVETLE SESTRE, MOČNI BRATJE V BRATU-KRISTUSU TRPEČI, oj VE, SVETLE SESTRE, MOČNI BRATJE, KRISTUS, KRALJ, V KRDELO čreda, v hudourju časov v bran stoječa zlu v vihcmem svetu. zbira vas, da iz voda pogube svet povrne v sveje luke! stiskani kot grozdi v kolobarjih zlobe, v trenj prevratnih gneči. Ve in vi, ki s križi v rokah ste razšli se v sleherno deželo. v sajastih mrakovih naših dni prelomnih žive plamenice. da bi srp izbili satanovim rokam in oteli snope. laži trgajoči krinko, skrivajočo večne smrti lice. padajoče s klasjem praznim ir) nezrelim v zubljev žive kope ve in vi, ki meča nočete pred vojvodom sveta odvreči — in zaprli mea otroci smrtne sence večne smrti žrelo — slava vaši stanovitnosti granitni trdni in srčnosti! slava vašim soodrešeniškim žrtvam, rajskemu poslanstvu! VE IN VI IZMED VSEH NARODOV ZA KROGLE. GROB ODBRANI V JEČI, VE IN VI, KI NOČ IN DAN VOJSKUJETE SE S TOLPO POBESNELO, ker bogovom samosilnikom ne marate služiti, streči; da bi se v zadrge njihove peklenske čim manj duš ujelo; ve in vi brezdomke in izgnanci, kakcr sužnji brez pravice. re in vi, ki Kristus vas poslal je iz Amerike, Evrope, brez domače trate, vame strehe, gorkega ognjišča, žlice; au na Daljnem vzhodu, v Afriki privedete mu nove trope; ve in vi v brlogih bede zdihujoči k večnemu Očetu, ve in vi, nebeški ribiči, ki mreže mečete med ščuke. naj iztrga rokam zatiralcev in biričev bič besneči — da ribarjenje bi vaše vedno več rib iz njih žrel otelo — slava vaši v Bogu rodovitni bedi, miru in kratkosti! f slava vaši rešnji žetvi v polju, izročenemu poganstvu! VE IN VI. KI SLADKIM, V ZANKE ZVITIM VABAM NOČETE PODLEČI, VE IN VI, KI V HRAMIH VAŠIH SRC JE KRIŽA ZNAMENJE ŽIVELO svoji zemlji, rodu, Bogu zvesto zvesli v sreči in nesreči — in vas varovalo, da ni vas udarno znamenje pomelo. slava vaši vztrajnosti jekleni brez omahovanj slabosti! znamenje, napeto kot tetiva proti Kristusu, krščanstvu. Vi, maziljenci, pastirji božje črede, sredi nje čuječi znamenje upora Bogu, ki viharilo je z bliski, s strelo pred zobmi volkov v kožuhih ovčjih, jo kot živ granit braneči. iz pesti božanstev novih in z oklepniki čez svet bobnelo — da ne pomore jih v hlinjeni kratkosti, v bratovstva obetu — kladivo in srp in snopi šib s sekiro ter navzkrižne kljuke: slava vašemu junaštvu, neustrašer.osti in modrosti! slava vam, ki niste duše darovali blodnih čred božanstvu! OJ IN VE, MUČENICE, VL MUČENCI, SESTRE, BRATJE KRVAVEČI. BLAŽENE VE VSE IN VSI VI, KI STE S SVOJO SMRTJO STRLI ŽELO ve, borilke božje, borci za; Resnice zmago se boreči. smrti in odpada od Resnice, ki iz blaznih us* je vrelo. ki okoli vaših čel krvavih venci se pleto bodeči — brizgajoč svej strup v posode src, v upor dvigaj e pest in čelo — slava vašim v Bogu prebogatim ranem, mukam in svetosti! slava vam, ki niste duše darovali blodnih čred božanstvu! Ve in vi človeštvu boste odgrnili zarjo, dan blesteči Izza poveličane grmade vaših žrtev se bo vzpelo ter k pravici in prostosti pot utrli delavcu in kmetu — sence novega miru, prostosti še nad vaše pozne vnuke — slava vaši režnji sledi, polni prave, zdrave preprostosti! slava vašim pričevanjem svetim v domovini in izgnanstvu! VE IN VI KRESOVI NARODOV, NA NJIH VRHUNCIH PLAMENEČI, OI, IZBRANKE IN IZBRANCI BOŽJI, VAŠE PRERODILNO DELO ve in vi glasnice in glasniki božii, križ voljno noseči. srca novih borcev in borilk za Kralj a-Kristusa bo vnelo. ki vaš delež v svetu bili so le pljunki, korobač in kletev; da teme vladarja ter njegove trume zruši in poniža! ve in vi učenke in učenci Kristusovi — k večni sreči Da kraljestvo božje bo vsa srca in vse narode objelo. dušam pot kažoči, ki se zdaj bleščite v blaženstva obstretu: je poroštvo vaša sveta setev, vaše žrtve, kri in muke! SEME VAŠIH ŽRTEV. KRI IN RANE VAŠE SO NEBEŠKA SETEV O, NEBEŠKA CESTA SKOZI ČAS IN PROSTOR. CESTA ŽRTEV, KRIŽA — NA CELINAH ZEMLJE ZA KRALJESTVA BOŽJEGA OBILNO ŽETEV! MOČ, KI SVET PEKLU IZTRGA IN VSA LJUDSTVA KRISTUSU PRIBLIŽA! BOGDAN U D N I K o ® o • © zdihnil: “crucis ponus et poemium — križa teža in plačilo...” Naš pogled v bodočnost je umirjen. Dobre bolnišnice so tu redkost in jih je dosedaj vsakdo cenil. Dokler bo še količkaj pamet govorila, se ne bo uničevalo, kar je koristnega. V stavbi, kjer naj bi oni odprli bolnišnico, ki jo- je že prejšnja oblast pripravljala, so naselili vse polno uradov. Kdo naj tudi da v teh časi'.; vso potrebno opremo za bolnišnico. Na sestankih se priporoča naj se izvede sodelovanje med pravimi zdravniki in doma-čini-mazači in naj skupno skušamo poiskati kaj domačih zdravil. Seveda bo moralo biti tako, ker zdravil nam ne bo nihče pošiljal. Za zdravnike je sila trda: nekateri še igle ne znajo rabiti, o kakih specialistih pa ni niti govora. Kamilijanskpmu doktorju je potekla pogodba ter te dni odhaja iz Kitajske, že dva meseca iščejo ubogi patri novega doktorja, a ga ne dobe, tako da jle njihova, več dni hoda od nas ocMaljena bolnišnica sedaj brez zdravnika. Mnogo se govori, tudi glede zdravja naroda, a malo stori. Vse naj bi se cepilo proti kužnim boleznim, a kdo naj vakcine da? Te dni so nam poslali v bolnišnico na koleri obolelega. Gorje, če nastopi epidemija! Nikjer vakcin! Samo sestanek še ni dovolj. Od vaših severnih sosedov ničesar nočejo, češ da imajo pri vsaki taki stvari slabe namene in je, zato vse proti njim. Le redko v teh razmerah pride do nas kako pismo in zelo zakasnelo, če pride. Pridejo nam pa skoraj vse številke “Duhovnega življenja” in “Katoliških misijonov". Te dni sem prejel aprilsko številko tega lista, do-čim nekaj prejšnjih številk še ni prišlo. Lepa hvala za pošiljanje. Kako veselo je gledati, kako je vse pridno na delu in vse miga. Mesec avgust je in končana bo akcija za naš rentgen. Naj se ob zaključku akcije v imenu nas vseh prav lepo zahvalim vsem darovalcem, ki so se nesebično odzvali. Naš rentgen je v nekaj mesecih pregledal že nad 1000 bolnikov in številnim pomagal k zdravju, nam pa zelo olajšal delo. Pod rentgenom smo imeli že več operacij — med drugim smo odstranili kroglo iz jeter —, naravnali smo mnogo prelomov kosti, kar vse bi bilo brez rentgena nemogoče. Vedno imam na mizi seznam dobrotnikov in kadar pritiskam na rentgenski gumb, se jih spomnim. Moralna opora, ki ste nam jo s to akcijo dali, je še več vredna kot denar, ki ste ga žrtvovali. Moralna opora bo ostala nam in zanamcem, ko bo rentgen že davno plačan in denar potrošen. Hvala darova’cem v Argentini, Kanadi. USA in drugod. Ne bomo več prosili, dovolj ste nam dali! Naj bo ta rentgen v čast naši emigraciji po vsem svetu, dokaz, da smo v katoliškem gledanju merili še nekoliko dalje kot samo iz ljubljanskega gradu in da smo v tem gledanju zrli prerod sveta, ki naj/čimprej pride. Jaz pritiskam na gumb. gledam rentgenove žarke in sem vese! in mislim na žarke Resnice, ki naj se razlije po vsem svetu. Veseli bodite tudi vi vsi, ki ste pomagali opremiti z modernim rentgenom bolnišnico v oddaljenih, zapuščenih, obubožanih kitaj'skih hribih, kamor dandanes le še solze najdejo pot. . . NOVI MISIJONAR S kratko notico smo nekoč že obvestili naše bralce, da.je odšel v Indijo mladi slovenski pesnik, duhovnik in sedaj jezuit p. Jože Cukale, iz Vrhnike doma, ki je študiral v ljubljanskem bogoslovju, potem nekaj časa živahno deloval med našim ljudstvom kot dušni pastir, nakar je nastopil tudi on našo skupno begunsko pot, na kateri smo ga pustili v Monigu pri Trevisu, ker je nekaji obolel, pa se je moral iti zdravit. Ko je okrepil svoje telesne sile,, je tudi v duhovnem pogledu napravil velik korak naprej — vstopil je k jezuitom, napravil noviciat in končno iz Bagnolija odšel v najplodovitejše izseljenstvo — v misijone v Indijo. Od tam jle uredniku Dž in KM pisal sledeče toplo pisemce, ki lepo diha njegovo razpoloženje v novem poklicu, in ga zato kar se da v celoti objavljamo : Kurseong, 2 4. avg. 1950 Dragi Lado! Zadnjič sem bil v Darjeeüngu in pri bratih Janezku in Frančku (jezuitska brata Udovč in Drobnič, op. ur.) staknil “Katoliške misijone”, ki si jim Ti, dragi prijatelj, krstnik in boter. Kar srce se mi je topilo, ko sem prebiral revijo, tako bogato in zanimivo, kakor jo zna oživljati samo goreče apostolsko slovensko S'.'ce. želim in voščim Ti iz vsega srca, da krepko držiš to svetlo bakljo v rokah In prižigaš neprestano v velikodušnih srcih Gospodov plamen, ki Ti je izročen od Očeta Luči! častitam! Vem. da se Ti srce krči, ko gledaš razdejanje, ki ga povzroča rdeči zmaj na Kitajskem, deželi katoliškega pa tudi slovenskega ponosa". Hudič je splezal v resnici na najvišjo streho sveta, ko že sega po Tibetu.” kakor mi piše moj prijatelj Janez iz Avstrije; po človeško gledano, se utegne razlezti po vsem krvnem obtoku sveta — kakor strup. . . ra ne bojmo se! Božji Misijonar in Zdravnik ter njegova božja asistentka Marija, ki jo bomo poslej še bolj zaupno prosili, ko jo bo, kar so naša srca že dolgo žele’a, sveta Cerkev tudi uradno razglasila kot Vnebovzeto in Kronano. . . ta dva bosta že znala ozdraviti tega velikega bolnika in ranjenca, ki mu je ime “človeški rod”. Res. da se Skrivnostno Telo Kristusovo — Cerkev razvija normalno le v miru božjem. Toda v božji ekonomiji stoji tudi ta postavka, da mora Cerkev od časa do časa skozi krst krvi — po zgledu svojega Učenika. Pred dnevi sem bral čudovito lepe besede kardinala Newmana, ki bodo gotovo no-živile tudi Tebe kakor so mene: “Za Cerkev ni nič novega, če se njeni otroci radnieio. čeprav ji od vseli strani grozilo udarci in sovražniki že tulijo pred njenimi vrati. ■ Nič ni novega za Cerkev, če njeni otroci hodijo ponosno na delo v njenem vinogradu, tl>di v časih preganjanj, z veseljem na ustnih, kakor bi jim sijali najbolj solnčni dnevi zmagoslavja in uspehov.” (Prospect of Catholic Missioner, Newman). Morda boš mislil, dragi Lado, da se čutim osamljenega, ko sem jo na svoji begunski Poti udaril v čisto svojo smer. Veruj mi, še Pikoli nisem tako živo občutil resnice, da sem ud čudovitega Skrivnostnega Telesa Kristusovega, čutim se tesno povezanega z vezmi trpečega Gospoda z brati in sestrami po ječah 'n taboriščih in na prisilnem delu v naši Sloveniji Jugoslaviji, Nemčiji, Sibiriji, Kitajski. <;utm se povezanega z Vami, izseljenci po svetu, kjerkoli ste. . . še posebno se počutim združenega z vsemi slovenskimi misijonarji! Poročaj mi kaj!, kaj je z dr. Janežem, s prijateljem misijonarjem Kopačem, ožjim rojakom Prebilom, z Wolbankom, mojim sošolcem in sobratom? Ali so prevzvišeni msgr. Kerec in drugi tam ostali na svojih mestih? Skupno leho orjemo in zato so mi neprestano v spominu, zlasti pri sveti daritvi. Vem, da jim veliko lahko pomaganj ne sam iz sebe, tnarveč ker se vsako jutro daruje Jezus. — '.isto Jagnje po mojih grešnih rokah zanje Očetu v nebesih. Pod križem padli Gospod bo spet vstal v vsej svoji slavi in čeprav z najvišjimi žrtvami nas samih. . Fiat, Deo Sratias et Aleluja! Verjetno Ti je že prišlo na uho, da sem jo obral proti Indiji iz Čampa, kjer sem nekaj casa kaplanoval, tam nekje pri Napoliju." Gospa IRO mi j!e plačala vožnjo — ne sicer prav rada — in tako sem srečno prirajžal v Bombay 6. maja to sveto leto. Pustil sem na ladji Sv°je cunje, da so si šle ogledat Ceylon, Madras, itd., jaz sam pa sem si kupil vozni bstek do Kalkute, ker mi je ostalo v žepu nekaj1 dolarjev. Tam me je ljubeznivo sprejel brat Lukan iz Rovt, p. Lojzek Demšar pa 8116 je vodil po obširnem misijonu 24. Par-Sanasa v Bengaliji. Bilo je tako čudovito toplo”, da sem potem moral za dva dni v Posteljo, ker me j'e indijsko sonce malo Pregloboko pogledalo v oči. . . Zdaj sem pa že skoraj 3 mesece tukaj pod indijskim Triglavom in se pripravljam ter Boga zahvaljujem za to veliko milost misijonskega poklica. Nikar se ne pozabi zahvaliti tudi Ti. ■ aSj Lado, zame. V naslednjem gospod pater misijonar zaključuje s pozdravi, ki jl'h tudi objavljamo, ker bodo tako hitreje prišli do naslovljencev: Kako Se počuti dr. Nace? Pozdravi mi ga lepo. veš. sva bila vedno velika prijatelja! Kad bi pisal spet prijatelju g. Tonetu Grč-rpanu, če bi vedel, kje je. In če vidiš g. Hladnika, prelen pozdrav! Ali se njegova sestr^ Minka, moja faranka, dobro počuti v argentinskih Zibršah? Imaš tudi moje logaške fa-13 ne v giižini — Tomazinove in Trohove, ali nelo iz moje Vrhnike katere? Vsem tem in ln drugim znancem, zlasti dudovnikom, prev l6P Pozdrav! PISMO MISIJONARKE Slovenska frančiškanska Marijjina misijonarka je pred kratkim pisala v USA pismo, ki ga tukaj ponatiskujemo iz angleško-slo-Venskega tretjeredniškega glasila, ki ga v Lemontu izdajajo slovenski frančiškani. “Tu smo sedaj v času trpljenja in tihega mučeništva; neprestano molimo in se žrtvujemo, da bi bili kdaj| vredni bratje mučenikov. Bog nam za sedaj še usmiljeno prizanaša, samo revščina je vedno hujša in zaradi tega je med pogani vedno več samoumorov Niso nam še, vzeli bolnišnice in šole za vzgojo bolniških strežnic, vendar je delo jako težko, ker od zunaj dekleta ščuvajo proti nam. Skušamo delovati, kolikor se še da, nikoli ne smemo obupati, ker vsak dan bolj: doživljamo: čim hujše so Bogu nasprotne sile, tem večja ln bogatejša je milost v dušah. Vztrajali bomo v tem peklu in čakali, dokler nam to dopušča božja volja. Treba je ostati tukaj in pomagati teni u-bogiin dušam, ker sicer bi omagale. Leto je že preteklo, odkar smo že pod “rdečim makom”, toda čutim, da j!e bilo to leto ena sama velika milost Kako zvesto Bog vodi vsak trenutek življenja, ki mu je vse posvečeno! Naša katoliška cjekleta so se že dobro utrdila in samozavestno kažejo svojo katoliško vero, ter se zanjo bore z rdečimi poganskimi tovarišicami; pa tudi poganke, čeprav rdeče, so se začele bolj za vero zanimati in jo razumevati. V nedeljo 7. maja smo praznovali praznik Marijin — praznik Kraljice Kitajske. Ves dan so dekleta, bolniško osobje in me redovnice molile neprenehan rožni venec; znova smo vse posvetili Kraljici Kitajske, da bi ona utrdila vero v dušah. Vse katoliške šole so v velikem neredu ali ustavljene in j!e malo upanja, da bi jih mogli spet. v jeseni odpreti. Na deželi je stanje še veliko bolj Ostro naperjeno proti katoličanom, vendar so ostali stanovitni v svoji veri. Blizu našega mesta je velika Marijina božjepotna cerkev. Od daleč prihajajo kitajski katoličani tudi v sl. a-pinah; samo včeraj! 7. maja jih je bilo 10 tisoč zbranih pri svoji Kraljici. Komaj se zjutraj malo zdani, že pričenjajo gruče vernikov ob vznožju hriba prepevati križev pot in ga na kolenih prepojejo do vrha hriba. „Vas dan se ponavljajo križevi poti ljudstva in ti peti križevi poti se slišijo kot velikonočne Jeremijeve žalostinke. V svetišču na gori se vrste sv. maše ena zadrugo in ljudstvo zbrano in pobožno ure dolgo na kolenih opravlja svoje pobožnosti na čast Kitajski Kraljici, božji Materi. Molitve in petje zunaj in v cerkvi ne preneha ves dan. Prejšnii teden ie poromal v to svetišče naš kitajski zdravnik z družino in mi je pozneje rekel: “Materi božji sem izročil obljubo, da hočem u-veti in ostati ud in otrok katoliške Cerkve, in čeprav bi me1 to stalo živlienje; hočem ga žrtvovati za svojo vero.” Poznam ga dobro in vem da misli resno. BARAGO NAOITARI Razmišljanje ob obletnici Slovenske jeseni bogato rode. Tudi tisto jesen pred 127 leti na god sv. Mateja je duhovno cvetje dozorelo v najžlahtnejši sad. Na ta dan je takratni ljubljanski škol Gruber posvetil Barago za duhovnika. Neopazno bi vse utonilo v pozabo, če ne bi božja Previdnost drugače preokrenila. Veliki v zori ne morejo v pozabo, dokler se še kje najde iskrena duša, ki ima smisel in čutenje do visokega in lepega. Naš Baraga je prevelik, da bi ga mogli izbisati iz slovenske narodne in verske zgodovine. Zato se spominjamo mejnikov njegovega življenja in ustvarjanja. Praznujemo obletnice, da nam spomini prineso novih spoznanj in novega navdušenja. Spomini na mejnike Baragovega življenja niso meglena romantika čustev, ampak so nova doživetja resničnosti, ki je bila nekoč doživeta in jo moremo zaživeti tudi mi. Poslanstvo ve-likanov-vzomikov je v tem, da se moč njihove osebne veličine preliva iz roda v rod. Narod more ob teh vzorih živeti stoletja. Poslanstvo svetnikov je v tem in Baraga je naš svetniški vzor. V njegovi duhovni veličini se more naš narod očiščevati in poglabljati. More se, če se hoče. Baragovo Svetniško življenje nudi dovolj možnosti posnemanja bodisi v verskem bodisi v narodnem smislu. Toda dejansko vplivanje Barage-vzornika na naše vsakdanje življenje je zaenkrat še precej dvomljivo. Pač zato, ker to zavisi od nas samih. Dvoje je namreč prvenstvenega značaja v sodelovanju z milostjo, ki naj jo nam posreduje svetnik. Najprej, da izbranca božjega “pritiramo” do čim večjega posredovanja pri Bogu za nas vse. V Baragovem primeru bi se to reklo: izprositi mu čast oltarja. Zakaj šele od Cerkve razglašenega svetnika moremo javno prositi pomoči in tudi le tak nam more biti v resnici spoznan in če-ščen od vseh. Drugič pa je treba svetniškega vzornika sprejeti v srce. Treba je sprejeti Barago za svojega. Njegove čednosti posnemati. Iskati pomoči pri njem. Z razumevanjem spremljati delo za dovršitev Baragovega poslanstva med slovenskim narodom. Skratka, imeti je treba srce za Baraga. človeka se včasih loti otožno razpoloženje, ko premišljuje o Baragovi zadevi. Toliko no- vih svetnikov in blaženih sv. Cerkev proglaša. Sveto leto je posebno značilno v tem po-gledu.Kaj je, da ravno mi Slovenci ne pridemo z Barago nikamor naprej? Seveda se božja dobrota ne da izsiliti, a izprositi se da. Baraga je s svetniškim življenjem storil svoje. Cerkev bo tudi ugodila, čim bodo pogoji izpolnjeni. Manjka samo uspešnost tretjega elementa, in to smo mi. X7 dveh stvareh pa je naša dolžnost. Omenili smo jih pravkar. Ena je naše sodelovanje pri delu za Baragovo beatifikacijo. Drugo pa je, da svoj dan napolnimo z Baragovo duhovnostjo. Prva dolžnost izvira odtod, ker so svetniki poslani med narode, zato da svetijo z božjo lučjo pravega krščanskega življenja. Druga pa iz tega, ker je poslanstvo svetnikov, da rode nove svetnike in utro med ljudmi pot božjemu blagoslovu in božjim načrtom. Narekuje pa sodelovanje in delo pri Baragovi zadevi tudi hvaležnost. Na Baragovo priprošnjo smo iz številk, razvrščenih po ne-številnih taboriščih, postali ljudje. Begunsko vprašanje je bilo Baragi zaupano v rešitev, če je uspel pri Bogu v tako veliki stvari, ali mar ne bo še z veliko večjo gotovostjo v manjših? Zadnje čase postaja pereče drugo poglavje slovenske drame: Ohranitev vere in zdrave slovenske miselnosti med nami. Mogoče bi bilo spet najboljše izprositi od našega svetniškega Barage rešitev teh težav, ki marsikomu izmed poštenih Slovencev povzročajo resne skrbi. Baraga naj no skupnem prizadevanju vseh, postane steber — svetilnik slovenske zavednosti in vernosti. Ljudje iščejo svetlobe in luči. Zakaj ne bi iskali živega p'a mena vere ob Baragi? X7 bojih za ohranite^ r ere glejmo na Barago, ki je živel iz vere-Tudi rešitve iz krempljev zahrbtnega materializma iščimo v Baragi. Svoje načelo glede svetnih dobrin je povedal na dan svoje nove maše, ko se je odpovedal graščini in vsem rentam, rekoč: “Poslej nimam na svetu nobene dediščine. Ko bo prišel O11, katerem« jo ime Ljubezen, pozvat svojega služabnika, mu bom odgovoril: Tukaj sem, o Gospod, daj mi, kar je moje: daj mi krono, ki si jo d«1 svojemu apostolu Pavlu." TONE OGRIN „ & 4. NOČ V VELIKI REKI Spet se je prismejala pomlad in razlila žarno svetlobo po svobodnih planjavah Velikih jezer. Prignala je od juga z razgrajajočimi racami in napihnjenimi oblaki dobre Indijanec s psi in loki in bogatim plenom. Pokukala je skozi okno v misijonarjevo kočo in odtajala špranje na strehi, da bo dež nagajivo kapljal v stanovanje. Zaslišal je Friderik njen glas, v krvi je začutil, srce je jelo biti sunkoviteje ob misli na nova Pota, na duše ob jezerih med tajnostmi pragozdov. Pomlad so je pod blagodejno sončno lučjo razbohotila v poletje, dozorela v jesenske plodove, in zmrznila v zimo. šo enkrat se je zavrtelo nebeško kolo z vsemi svojimi čari. Ves ta čas je bil prenapolnjen kot košara jesenskih sadov: ^°g je dal sonce in dež, Baraga pa je garal in duše so rodile. Kot kmet v večeru stoji Baraga ob mizi in lista po krstni knjigi, oziraje se na delo v Teh dveh letih. Sleherna stran je pisana po loba Pisanega življenja, vsega obsijanega z nebeško lučjo. Friderik boža te strani, zahvaljujoč iz dna srca Boga za bogate milosti, s katerimi je oplajal njegov trud. Dovolj je bilo dela, dovolj •skrbi, pa dosti blagoslova v tem času. , Njegovi ljubljenci v Krivem drevesu. Priklenili so se h grudi, zarili se vanjo, ne mamijo jih več čarobne lovske noči. Peščena zemlja malo Vrže, a navrtani javor toči sladki sok, da bo denarja za obleko in za tobak. Navezani so na cerkev in kot očeta poslušajo Friderika. Kako ■le vse dišalo ob telovski procesiji! Pripravili 60 praznik v vsej svoji veličini. Mali otoki katoličanov so raztreseni že po 'sej okolici: na Bobrovem otoku, v Manistiku na oni plati jezera, v Maškigongu na jugu. d'n tam že stoji skromen božji hram v čast dinemu pravemu Bogu. Bog je res dober. Omo-goeil je tiskanje, otavskega molitvenika, ki ga Sedaj pridno bero rdeči sinovi. Iz Ljubljane je sestra Amalija poslala dragocen zaboj z osem-jstimi oljnatimi Langusovimi podobami, dežjem in cerkvenimi predmeti. Najbolj pa se je , Pomoč pokazala oni dan na potu z malega 0 , Baragu in spremljevalcu je na čolnu ^-manjkalo rib in krompirja, zadnje hrane, ki z° Jo imeli s seboj. Kje dobiti hrane sredi je-_a" S skale, mimo katere so se vozili, se je Rignila jata galebov. Takoj je prišlo Bara-1 spremljevalcem na misel, kaj če tu ga-n ’ ■ gnezdijo. Ustavili so se, preiskali čeri in s 1 na njih 130 okusnih jajc, božjo pošiljko na pot do doma. f-0 . °£>u .1® bilo vse delo všeč. Frideriku je bilo s i?asn? *z trpljenja, najzanesljivejšega pečata, uterim zaznamuje Bog delo, ki mu je všeč. Trpljenje, kdo bi govoril o njem! A bilo ga je za silo: hujskanje belih trgovcev z rumom, rovarjenje protestantov, zimska pota na krpljnh, ko cepaš kot hlod v sneg in na koncu poti no čutiš več nog, vožnja z lahkim čolnom, ki bi ga črni valovi ob neki vožnji kmalu požrli. Tudi nada, da bi odšel k rodovom ob Oornje jezero, kamor je. Friderika tako zelo gnalo, mu je po škofovi odločitvi splavala po vodi. Kako se vse ponavlja v življenju apostolov. Friderik bere pri sv. Pavlu: “Mnogokrat sem bil v nevarnostih na rekah, v nevarnostih na potih, v nevarnostih pred neverniki, v trudu in naporu, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in nagoti.” To je pač apostolova usoda. Tako. Drugi pastirji bodo pisali v to knjigo dneve svoje največje sreče, dneve novih krstov. On pa se odpravlja na jug, naprej za dušami. Hudo je Indijancem v Krivem drevesu, pa saj tudi njemu srce stiska. A Bog kliče. Sredi čudovite okolice prav na robu svobodnega indijanskega ozemlja se stiska v objemu široke reke naselbina Velika Reka. Kup indijanskih koč se izgublja v jesenskem dimu. Tu je že pred meseci Bog dal Baragi devetdeset krščencev v nekaj dneh, medtem ko jih je baptistovski pastor v devetih letih bivanja tukaj pridobil za svojo vero le deset. Baraga je sedaj ob svojem drugem prihodu, ko namerava ostati dalj časa pri njih, začel od kraja. Treba je postaviti kočo, ki naj služi za cerkev, šolo in stanovanje, poiskati vernike in učence. Delo postaja težje iz dneva v dan. Nad po- 0[y /0d.tčLCjL V vijolični svetlobi cerkve prazne motrim Tvoj v marmor izklesan obraz: poteze trde, vali žimnih las, oči uzrte v dalje neizrazne. Kdo Ti je včrtal gube v trudno lice, zgrbančil ustnici, postaral čelo* So tudi Tebe vrgli na razpelo, da čakaš klica zadnje prepelice? Kdo vdihnil Ti je barvo grde ruše, ponudil trpko čutaro s pelinom? V odgovor ustnici nad hermelinom kot težek težek vzdih: Ah, duše, duše. Janko krajino leži duh satanske zlobe. Sovraštvo poganov dobiva po spletkah belih trgovcev vedno novega olja. Trgovci z rumom mgonabljajo indijanski rod. Indijanci po cele dneve kolovratijo po naselju pijani, ge grše je videti, kako se opotekajo pijane Indijanke. Misijonar prosi in roti Boga, naj mu vendar pomaga, a zdi se, kot da bi se še nebo pregrnilo z nepredirno črno plastjo in bi odbijalo goreče klice. Frideriku je popolnoma jasno: ali pustijo Indijanci ognjeno vodo, ali pa so zapisani poginu. Zlu se je treba postaviti po robu, pa naj stavi na kocko tudi življenje. Zato nastopa proti žganju ob vsaki priliki. Posamezniki spoznavajo, kako ima misijonar prav, a drugi zakrknejo srca. Baraga jim je odveč tu, le kaj so ga potrebovali. Lepega dne stopi Friderik do belih trgovcev. Prosi jih, naj vendar nehajo z zločinskim trgovanjem. A naletel je na gluha ušesa in srca, vse pregloboko pogreznjena v strast po denarju. Še več. Iz maščevanja so pritovorili še večje količine žganja. Pijane Indijance so ščuvali proti misijonarju kot največjemu njihovemu sovražniku; ga blatili in obrekovali. Na: kolena se zgrudLBaraga, kot da ga je pretežko breme pritisnilo ob tla. ‘ ‘ O, Bog, pomagaj vendar!” Dolge ure prekleči, a odpor postaja hujši in hujši. Odnehati ne sme. Pa kar čuti, kako sovraštvo raste. Ta in oni ga jezno oplazi z očmi in stiska zobe, ko ga sreča. Položaj je vedno mučnejši. Baraga vsak večer dobro zapre okna in vrata. Kdo ve, kaj se utegne zgoditi. V sredo zvečer, mrak se je že pritipal skozi okno, je misijonarja spravil iz cerkve Indijanec, dober katoličan. “Oče, hitro, Strašna novica.” Baraga poklekne in odhiti pred cerkev. “Pijanci iz vasi vas nameravajo ubiti nocoj. Protestanti so se zvezali s trgovci, ti pa so nahujskali Indijance, naj vas Usmrte. ” Baragi vztrepetajo črte na obrazu, a poskuša ostati miren. “Hvala, sin moj. Bom že pazil. ” Indijanec je zaskrbljen odšel. Kaj storiti? Da bi kam zbežal ponoči? Ne. tega ne sme. V cerkvi je Najsvetejše, pa tudi straže imaio morda razpostavljene okoli naselja. Počakati i;h bo treba v koči. Stopi preko praga in dobro zapahne vrata. Potem zapre okna. Nemir in negotovost se ga lotevata. Morda se bodo premislili? Sicer pa, do tega je moralo priti. O tem je bil prepričan, ko je prvič nastopil proti žganju. Pred velik lesen križ se spusti na kolena. Tu bo dobil moči. Misli mu krožijo po getse- inanskem vrtu, kjer v mirni noči trpi Kristus. Kako blizu sta si sedajle, kako čudovito podobna. Kaj ni dejal Gospod, da pšenično zrno nerodi sadu, če ne pade v zemljo in ne umrje? D.aleč nekje se začuje vpitje kot zamolklo grmenje. Vidi jih Baraga v mislih. Bog ve, kdo med njimi je Judež? Morda kdo, ki mu je največ dobrega storil do sedaj. Grozno tuljenje se bliža in narašča. Friderik vstane in še enkrat poskusi, č -so vsa okna dobro zaprta. Potem spet poklekne: “Tebi, Mati nebeška, se izročim. Kakor je božja volja.” Kričanje je prav blizu. Kot žareča lava se bliža pijana tolpa v divjih kletvah. Mogoče je že ločiti posamezne glasove. “Hum, bnm, bum,” zaropota votlo po durih, kot da bi jih hotela močna pest sesuti v prvem mahu. “Odpri, hudič črni!” Potem po oknu m po stenah. Zbijanje in udrihanje hočejo prevpili pijani moški glasovi. “Bum, bum.” Hvala Bogu, vrata se ne vdajo, pa tudi okna drže. Ropot ne preneha. S telesi se zaganjajo v vrata in s koli nabijajo, po stenah. Radi bi človeške krvi kot sestradana zver. Kako so dolgi trenutki med divjim vpitjem, ko se lahko vsak čas pijana drhal vsuje skozi razbita vrata v kočo. Morda se bodo naveličali, ko jim ne uspe vdreti. Ne. Sovraštvo kriči iz njih, po koči odmevajo divji udarci. Ko bi bili Indijanci trezni, bi zlahka prišli v-prostor, tako jim pa pijanost ne da. A kaj ee naenkrat obliže leseno streho rdeč plamen. Potem je vsak up na rešitev izgubljen. Baraga je utrujen. Ves bled kot stena čaka na usodni trenutek. Sredi temne sobe kleči na močnem podu in moli. Moli tako goreče, tako iz srca, brez prestanka. “O, Bog, ne štej jim v zlo, zapeljani so. Daj, da bi spdznali vso nesrečo, ki jim jo prinaša žganje. Slovesno ti obljubljam, da do smrti ne pokusim več opojne pijače, pa naj umiram od mraza ali opešam od izbiranja. Naj bo zanje, da bi spoznali, kje je rešitev zanje.” Drhal od časa do časa kakor onemogla preneha. potem pa začne znova, močneje in k rut e je. Tolče in zbija eno uro, dve, tri, štiri. Potem se oddalji. Ni ji uspelo vdreti. Baraga prekleči do jutra, zahvaljujoč Boga za življenje. Grozna noč je misijonarju včrtala v obraz nove poteze. Obenem je njegovo trpljenje oplodilo zemljo za novo rast. Temni oblaki nit ! Veliko Reko so se jeli razmikati. Sončna luc je dosegla duše in jih vzbudila iz temnih strasti k nebu, k Bogu. Pšenično seme je vzkalilo. JANKO Lep misijonski sad V času svojega bivanja v Španiji sem imel priliko spoznati enega izmed sinov dr. Wuja, bivšega kitajskega poslanika pri Sveti stolici. AVujeva družina šteje 15 članov: oče in mati in 13 otrok. Do zloma čankajškove vlade so vsi bivali v Dimu; lani in že pred lanskim pa so se razkropili no širnem svetu. Oče in mati živita danes z mlajšim delom d nižine na Havajskih otokih, kjer oče kot univerzitetni profesor predava na tamkajšnji univerzi pravno modroslovje. Starejši sinovi in hčere nekateri dokončavajo svoje študije v Grčiji, Belgiji in Združenih severnoameriških državah. Najstarejši sin Edvard je doktor mednarodnega prava; dokončal je študije v Rimu in napisal za dosego doktorskega naslova tezo: Kitajsko naravno pravo. Fred dobrini pol letom je prišel z družino v Madrid in dela kot izvedenca- mednarodnega prava pri “Consejo Su-perior de lnvestigaeiones Cientificas”; hkrati se pripravlja za diplomatsko službo. Z Edvardom sva se spoznala na pragu cerkve Milagrosa v Madridu. Predstavil se mi je. vljudno in prijazno ter me povabil, naj ga naslednjega dne obiščem na stanovanju. Edvardovo stanovanje, urejeno po evropskem okusu, je preprosto in skromno kot je preprost in skromen on. V govorilnici me je čakala čedna kitajska družba: 1):-. Edvard XVn z ženo in triletno hčerko čičao in še nekaj njegovih prijateljev Kitajcev. Zelo so sc zanimali za našo domovino, kmalu pa smo prešli na Kitajsko in govorili o položaju Cerkve, o misijonih, o slovenskih misijonarjih na Kitajskem in o naši slovenski misijonski akciji na splošno. Mala čičao je razigravo skakljala no sobi, mi kazala igrače in od časa do časa pokleknila pred Marijin kip. Wujeva družina je ena izmed uglednih in odličnih kitajskih družin. Oče je sloveč pravnik in državnik; dovršil je pravne študije v Šanghaju in se nato spopolnil na univerzah \- Parizu in Berlinu. Iz konfueionizma je z družino kmalu prestopil v neko protestantsko sekto. Ko je predaval svojo stroko na univerzah iv Združenih državah, se je oklenil eksistencialistične filozofije in se kmalu približal nazoru, ki pravi, da Boga sploh ni možno spoznati; zabredel je v agnosticizem. 1*01 v katoliško Cerkev mu je pokazala sv. Terezija Deteta Jezusa; njegovo spreobrnjenje moramo pripisovati poslanstvu, ki ga vrši v svetu duš ta izredna svetnica. Sam oče je takole zapisal: “če je katoliška Cerkc-v zmožna vzgajati take like kot je sv. Mala Terezija, ne vidim razloga, da ne bi postal katoličan tudi jaz.” In drugod: “Ona me je naučila ljubiti Jezusa in našo Mater.” Sv. Mala Terezija je s čudežno ozdravitvijo enega izmed Wujcvih otrok pritegnila v sveto Cerkev tudi njegovo ženo. Tako so vsi proti koncu prejšnjega desetletja vstopili v katoliško Cerkev. Edvard je bil krščen 1. 1939 v Pekingu. Družina goji izredno pobožnost do Male Cvetke; tudi Edvardova je ohranila to preleno dediščino: v njegovi delovni sobi sem opazil na steni krasno podobo svetnice. Iz razgovora sem spoznal, kako sijajno sta Sospod in gospa podkovana v verskih resni-cah; gospod dobro pozna sv. Tomaža Akvin-skega, saj mi ga je navajal celo doslovno. V razpravah in osnutkih člankov iz njegove stroke, ki jih objavlja v angleščini, sem opazil njegovo izredno nadarjenost in odločno kato.išKo usmerjenost; sam mi je poudaril, ua bo cerkvena načela večino m povsod širil m branil. Ponosno in navdušeno mi je pravil, Kašo jin jv oče v Kirnu poučeval v krščanskem nauku. X sak večer je morala cela družina, potem ko so odvečerjali, prisostvovati razlagi verskih resnic; gospa je dodala, da so Pne tv lekcije včasih tako dolge in naporne, ua so pošteno utrujeni legali k počitku. t*ce je šei na globoao in neumorno sejal Kristusovo blage vest v srca svojih dragih. Res občudovanja vredni oče \Yu! S svetim ognjem in z železno disciplino je hotel doseči, da se njegov mi otrokom prav v srcu krščanstva vtisnejo božje resnice tako globoko v dušo, da ne bodo svetih resnic nikdar izgubili, pa naj se raztresejo kamorkoli po svetu. O, ko bi vsi krščanski očetje tako vestno izpolnjevali to svojo družinsko dolžnost! X' tem Kitajcu imamo svetal zgled. Dr. X\ru je silno pobožna in, ne rečem preveč, svetniška duša, X'sak dan pristopa k obhajilni mizi. K pogostemu svetemu obhajilu je navajal tudi svoje otroke. X'idel sem ženo mojega prijatelja, kako je nekega dne pri opoldanski maši prejela sveto obhajilo. Zato se pa sv. Oče papež Pij XII. ni mnogo pomišljal, ko se je dal slikati z vzorno družino. Izjavil je: “Nimam navade, da bi se fotografiral s posamezniki, a slikanja s to družino se ne branim.” Eno od teh fotografij mi je Edvard poklonil v spomin. (Objavljamo jo na naslovni strani KM. — Op. ur.) Na papeževi levici in desnici sta oče in mati; najstarejši sin Edvard je tretji z naše leve, poleg njega je žena. Duhovnik na skrajni leni je nek njihov prijatelj, Kitajec, s papeških uradov. Vsi ostali so sinovi in hčere nekdanjega kitajskega poslanika v X'atikanu. Poldrugo uro sem bil deležen kitajskega gostoljubja v Edvardovi družini; vabil me je, naj še pridem, a čakale so me priprave na odhod Ameriko. Kako prijetno sem bil presenečen, ko sta me gospod in gospa ob slovesu prosila za blagoslov. Obiskal sem v Španiji •ve č dobrih katoliških družin, a nobena me ni prosila, naj jih blagoslovim; to je storila družina enega izmed sinov kitajskega naroda, ki je šele pred kratkim sprejela sveto vero; zato sem bil, pravim, toliko bolj presenečen. Tisti, ki znajo ljubiti sveto vero nad vse, znajo ceniti tudi njene dobrine. Podelil sem jim blagoslov' iz vsega srca. TONE ZRNEC CM BCÄTOILMÄ CHMiW IM BC©®!! TEKMA S PROTESTANTI Kristus je nekoč povedal priliko o sejalcu, ki je sejal dobro seme - (Ivit 13, 24—30). Ko pa so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik in prisejal ljuljke med pšenico, Ljulj-ita pa se je pokazala šele, ko je bilje zraslo in šio v klasje. . . Na Koreji do leta 1882 ni bilo še nobenega protestantskega pastorja. Po tem letu pa so, zaščiteni po še omenjenih trgovskih pogodbah, pričeli prihajati predvsem iz Severne Amerike v večjem številu. Po poročilu seulskega vikarijata za leto 19 21 skoraj ni bilo kraja, kjer protestanti ne bi imeli svojih agitatorjev. V komaj 40 letih delovanja so dva, sitoro trikrat prekosili katoličane, tako po številu vernikov kot misijonarjev. Leta 19 21 so imeli protestanti na Koreji 2420 tujih in domačih pridigarjev. Vodili so o.u21 ljudskih, srednjih, tehničnih in drugih šol ter mnogo raznih ustanov. Protestantov-skih vernikov je bilo 214.089, in nekaj let kasneje, leta, 1924, že skoro 300.000. V 6 protestantskih bogoslovjih se je vzgajalo okrog 800 bogoslovcev. Krona njihovega močnega šolstva je postala lepa univerza v Seulu, ki jo je finančno vzdrževala družina Under-wood. V 19 moderno opremljenih bolnišnicah je bilo prostora za 7 00 postelj. Začeli so tudi z zdravniško bolničarsko šolo s 62 študenti. Izdajali so lepo opremljene knjige in časopise, ki so jih tiskali v lastnih misijonskih tiskarnah. Kako so mogli protestantje doseči tako lepe in velike uspehe v tako kratkem času? Ker so razpolagali s številnim, izobraženim, z vsem oskrbljenim ter dobro plačanim osob-jem in z izdatnimi denarnimi viri, ki so vsako leto dosegali in presegali vsoto 4,000.000 dolarjev. (DšV zbere med katoličani za podporo vsem katoliškim misijonom sveta komaj tolikšno vsoto letno.) Skušali so pritegniti zlasti višje in srednje sloje, da bi tako dobili vodilne ljudi, ki bi jim potem sledila masa. A pri tem nižjih slojev niso zanemarjali. Njihovo delo ni bilo le versko, ampak morda še bolj vzgojno-človekoljubno. Mimogrede so mu pridruževali branje svetega pisma in protestantskega verouka, če pred prihodom Japoncev so oni že vnašali na Korejo zapadne navade in ideje, ki so jih, tako kot japonski, korejski študentje sprejemali z obema rokama. Zlasti demokratska načela in načelo Wilsona o samoodločbi narodov so se-veroameriški protestanti zelo širili, pri čemer jim je prišel prav korejski prebujajoči se nacionalizem. S tem so se med narodom in zlasti med izobraženci zelo priljubili, kar je povzročilo veliko spreobrnjenj. Navdani s tem nacionalizmom so se Korejci leta 1919 dvignili v upor proti Japoncem, ki so ga pa le-ti krvavo zadušili. Seveda pa protestantizem na sploh in tako tudi korejski še daleč ne predstavlja tiste enotne in močne sile kot katolicizem, kajti manjka mu edinosti, ne prodre tako globoko v življenje posameznika in manjka mu cer- kvene discipline. A kljub temu ostane dejstvo, da je na jxoreji veliko več duš spoznalo rvristusa v napačni luči kot pa v pravi in da je veliko več Korejcev zasovražilo Cerkev kot pa vstopilo vanjo — pač ker je bilo veliko več protestantskih misijonarjev kot katoliških in so imeli veliko več možnosti za širjenje svojih zmot in krivoverstva kakor pa katoliški za Siljenje edine resnice. "Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik in zasejal ljuljke med pšenico..." Ko so katoličani spali in komaj kaj delali za pridobitev Koreje Kristusu in njegovi Cerkvi, so protestanti hiteli, da so se okoristili s tem žalostnim dejstvom katoliške nedejavnosti. . . V TEŽAVAH Z JAPONSKIM NACIONALIZMOM Rekli smo, da je s prihodom Japoncev Cerkev dobila svobodo in ni bila več preganjana. Toda svoboda ni bila popolna. Le kri ni več tekla, a japonski totalitarni režim je na različne načine dal vedeti, da mu kristjani niso priljubljeni. To pa ne morda toliko iz verskih kot iz nacionalističnih razlogov. Policija, ki je dejansko bila nad vsakim zakonom, ni pazila le na vsako dejanja, ampak tudi na vsako besedo in idejo, ki se je zdela v prepreki z duhom režima. Tujci in misijonarji so bili pod stalnim policijskim nadzorstvom. Vsak misijonarjev gib in vsako obliko misijonske delavnosti so presojali in pretehtavali. Zlasti po letu 1931 v času spora s Kitajsko radi Mandžurije, se je pričela velika propaganda in politična gonja za dvig japonskega duha. Razumljivo, da je tako vzdušje škodovalo misijonskemu delu, ki se je zdelo, gledano z japonskega stališča, da je izven ‘‘plana’’, ker odvrača pozornost od stvari, ki bi morale biti najbolj svete vsem državljanom japonskega imperija. Vrhu tega pa, tudi ko bi katoličani sodelovali, bi bili le napol pri stvari, ker ne priznavajo cesarjevega božanstva. Zato se je zdelo “višjim" najbolj prav, da naj bi misijonarji v tej odločilni in kritični uri prenehali s krščansko “propagando", ker ne služi japonskim idealom, še ena težava je motila japonske vladne ■ ljudi: Tudi ko bi katoličani kot katoličani mogli pomagati pri uresničenju velikih zamisli, kako bi mogli resnično z vso dušo sodelovati pri stvari, ko pa japonsko Cerkev vodijo tuji škofje... Kmalu je japonska vlada izrecno “prosila’’ sv. Stolico, naj zamenja tuje škofe z domačini. še pred japonskim napadom na Pearl Harbor se je to zgodilo na Japonskem, na Koreji pa le v Seulu, kjler je zasedel škofijsko stolico domačin, msgr. Ro. V VOJNI Položaj tujcev je z drugo svetovno vojno postajal vednö slabši. Nekaj! mesecev pred napadom na Pearl Harbor ni smel noben tujec stopiti na vlak ali autobus brez posebnega dovoljenja in policijskega spremstva. Isti predpisi so veljali tudi za vse misijonarje na Koreji. Še isti večer po napadu na Pearl Harbor so aretirali ameriške, avstralske in novozelandske misijonarje ter jih zastra-žili v njihovih stanovanjih. Niso pa ravnali z njimi grdo, razen v nekaj primerih. Dejali so jim, da so jih zastražili zaradi njih osebne varnosti. Prav tako so aretirali mnogo vodilnih katoličanov, katehistov in učiteljev ter jih dolgo in podrobno zasliševali, a končno izpustili, življenja ni izgubil noben misijonar; le trije misijonarji sv. Kolom-bana na stratežko važnem otoku Chei-Chu v Kitajskem morju so bili obsojeni na dva do štiri leta precej trdega zapora zaradi "vohunstva in ideoloških žalitev". Kmalu nato so morali vsi ameriški in britanski misijonarji zapustiti deželo oziroma so jih poslali v koncentracijsko taborišče severno od Seula. Odhod tolikih misijonarjev je težko zadel misijone. Vojna je preprečila ne le prihod novih misijonarjev, ampak tudi pretrgala vsako denarno pomoč od zunaj. Na domačine je padla vsa teža dolžnosti vzdrževanja svoje Cerkve. Res pa so se izkazali vredne mučeniških prednikov in zbrali vsaj za vzdrževanje duhovnikov in semenišč in najnujnejših misijonskih podjetij. To ni bila majhna stvar, če pomislimo, da je bilo med njimi le malo premožnih ljudi in da je draginja precej na-rastla, čeprav je bilo Koreji v glavnem prizaneseno z vojnim razdejanjem. Pokazalo se je, da je Cerkev na Koreji že toliko močna, da z božjo pomočjo sama vzdrži. Pomoč od drugod, bodisi v misijonarjih bodisi v denarju, bo pa še vedno nujno potrebna za nadaljnje osvojitve. POVOJNE BRIDKOSTI Z japonskim porazom se je zrušil njihov gospodarski in upravni ustroj, a tudi drugače je povzročil mnogo sprememb. Koreja je znova postala svobodna. Boriti pa se mora ne le s političnimi težavami, ki jih sedaj rešuje z orožjem, ampak tudi z gospodarskimi. Koreja je tvorila z Japonsko gospodarsko enoto. Zato jte ločitev kar čez noč postavila korejsko gospodarstvo v popolnoma nove razmere. Vrhutega so morali Japonci izročiti visoka in važna mesta v npravi in industriji Korejcem, ki nimajo dovolj zmožnih ljudi in ne morejo pridobiti potrebnih zmožnosti in izkušeni v enem dnevu. Težave te vrste so pomagali premostiti ameriški oziroma ruski strokovnjaki. Prav tako teži deželo prevelika naseljenost. Koreja ne more vsem nuditi zaslužka in življenjskih notrebščin. Treba bi se bilo izseljevati — a kam? POD KOMUNISTI V povojnem času je dvignil glavo zlasti komunizem, ki je s svojim napačnim, lažnjivim, odrešilnim obrazom pridobil precej privržencev. Beda proletarcev in duševna razklanost izobražencev sta mu pripravila pot. Japonski nacionalizem in policijsko nadzorstvo pred in med vojno sta zavirala njegov razmah. Seveda ni bilo mogoče popolnoma zatreti podtalnega rovarjenja. Brž ko pa se je japonski imnerij zamajal, so skušali prevzeti na Koreji vso oblast. V metodah se niso mnogo oziroma prav nič ločili od naših "tovarišev". Z veliko propagando, z grmadami slepivih obljub, z brenkanjem na narodno struno itd. <>oinja slika nam kaže slavolok, postavljen v pozdrav novemu škofu na Koreji. Vidimo, da je zelo moderno in okusno pripravljen. Pod njim Korejci v svojih značilnih belih oblačilih. — Spodnja slika pa kaže msgv. Bjrneja, ki je papežev delegat za Korejo. so skušali pridobiti ljudstvo zase. In ko zlepa ni šlo, sta “izdajalec in hlapec ameriškega imperializma” morala plačati s svojo krvjo. V Rusih je “ljudska volja” dobila svoje vredne zaveznike. Pomagali so korejskim komunistom, da so se dovolj dobro ukoreninili severno od 38‘-’ vzporednika. Zato so po odhodu ruske armade od tam brez najmanj^ ših težav obdržali popolno oblast, že prej so namreč temeljito “očistili” deželo “protiljud-skih elementov”. Ko bi mogli preiskati taborišča prisilnih delavcev v Sibiriji, bi najbrž med nesrečneži našli tudi Korejce. Mnogi delajo na prisilnem delu v rdeči Koreji, mnogo so jih pobili, precej: pa jih je tudi ušlo na jug, v ameriško cono. Toda tudi na jugu dežele so komunisti poskušali obračunati z nasprotniki. Amerikanci so se držali v večjih krajih. Tovariši pa so osvobajali z umori, ropi in požigi v nekoliko oddaljenih vaseh. Zdi se, da Amerikanci tudi niso imeli mnogo interesov poiskati tovariše v njihovih roparskih gnezdih. Položaj na jugu (1. 1948) je bil podoben onemu v naših krajih za časa nemško-italijanske okupacije pred nastopom Vaških straž in Slovenskih domobrancev. Koliko je bilo žrtev, je težko reči. Zdi se pa, da precej, če so povsod tako divjali kot na otoku Chei-Chu. ki leži v ameriški coni. Na omenjenem otoku, ki je poseljen s 300.000 prebivalci, so pobili komunisti do leta 1948 15.000 ljudi, 90.000 pa jih je ostalo brez strehe. Ko so Amerikanci poslali na otok vojaštvo, so se rdeči umaknili proti središču otoka, od koder so nadaljevali z roparskimi pohodi, uboji in požigi. Razumljivo, da take prilike niso ravno najboljše za misijone, zlasti še ker je za komunizem katoliška Cerkev eden prvih in največjih sovražnikov. Vendar so Rusi, če izvza- memo razne sitnosti in nagajanja, pustili Cerkvi “še precej svobode”. Tako so n. pr. mgr. Hongu celo dovolili zidati stolnico. Seveda tega niso delali iz usluge Cerkvi, ampak iz političnih razlogov. Istočasno pa so razširili ogromno komunistično in brezbožno propagando, zlasti med mladino. V vse šole so uved.i marksizem kot edino zveličavno vero. Razmere za Cerkev so se še poslabšale, ko so dobili vajeti v roke domači komunisti. Katoliško šolstvo je moralo popolnoma prenehati, vrstile so se zaplembe cerkvenega premoženja, začeli so z umori in zapiranjem vernikov in misijonarjev. V JUŽNI KOREJI V južnem delu Koreje pa je bilo mogoče popolnoma svobodno razviti misijonsko delavnost. Iz japonskih taborišč, zaporov in tujine so se vrnili zaprti in izgnani misijonarji. Ker niso mogli iti v rusko cono, so ostali vsi v južnem delu Koreje. Na posebni konferenci v Seulu so se domenili, kako bi najuspešnejše misijonarili. Zlasti moramo omeniti pomoč tisočim beguncev s severa, ki niso mogli odnesti iz “svobode“ drugega kot obleke na sebi. Mnogi so prav po delih krščanske ljubezni vzljubili in spoznali krščanstvo. Draginja in rdeči teror sta precej zavirala misijonsko delo. Toda prav rdeča nevarnost je mnoge Korejce približala krščanstvu. Morda so začutili, da je le v krščanstvu tista sila, ki bo premagala komunizem. Zato so bila misijonska ppročilo iz južnega konca dežele pred sedanjo vojno precej optimistočna. Govorila so o številnih krstih (n. pr. v Seulu za božič: 500 novokrščencev) in o krščanstvu prijaznem razpoloženju med protikomunističnim prebivalstvom. Omeniti moramo tudi, da je leta 1948 Koreja dobila svojega apostolskega delegata mgr. Byrneja (glej sliko). Prej je bila Koreja odvisna od Kitajske oziroma Japonske apostolske delegature. Sedanji apostolski delegat je bil prvi Maryknoll-misijonar na Koreji. Japonci so ga pregnali, sedaj pa se je vrnil kot zastopnik sv. Očeta za vso Korejo. Ob prihodu apostolskega delegata je bilo na Koreji 178.000 katoličanov, 161 domačih duhovnikov in 105 bogoslovcev. Prav tako so v ženskih redovnih družbah domačinke dobile znatno večino. ZAKLJUČEK če gledamo na številke, 180.000 katoličanov med 22 milijoni prebivalcev Koreje ne predstavlja niti en odstotek. Vendar je vpliv katoličanov precej večji kot bi sklepali iz števila. A še večji je vpliv protestantizma in sedaj komunizma. Ni dvoma, da bodo korejski katoličani, kar jih je, po večini junaško vzdržali preizkušnje današnjih dni. Posebno upanje pa nam vzbuja dejstvo, da je zapadni krščanski svet rešil Korejo pred komunistično nevarnostjo, ko je z nemajhnimi žrtvami uspel pregnati komunistične čete nazaj onstran 38o vzporednika, odkoder so vdrle, hoteč osvojiti celo Korejo. Ob proslavi te zmage v Seulu je general Mac Arthur pozval vse navzoče, da se z molitvijo zahvalijo Vsemogočnemu, in je sam glasno začel moliti: Oče naš, kateri si v nebesih. . . ARH C. M. IM © W © P> © TF = Pivnica predmestne gostilne je bila že napol prazna zaradi pozne ure in zadušljiv zrak, poln tobakovega dima, je napolnjeval sobo in težko legal na prsi in silil h kašlju. Ura na steni je že kazala čez polnoč. V stranskem predelu pivnice je družba domačinov z glasnim hrupom igrala biljard, v srednjem delu pa je sedela družba fantov in že z napol hripavimi glasovi hrupno prepevala in si po vsaki kitici navdušeno napijala. Napev in besedilo njihovih popevčic jih je izdajalo za sinove slovenskega rodu, kateremu pa s svojim surovim ponašanjem nikakor niso delali posebne časti. Natakar jih je večkrat miril in opozarjal, naj ne pojo preglasno, pa so ga vselej odpravili s kakim novim naročilom in z bolj ali manj grobimi opazkami, ki pa jih na njihovo srečo natakar ni razumel. Njegovi pogledi pa so vendarle, razodevali, da mu njihovo ponašanje ni posebno po volji. Neprestano se je plaho oziral k vratom, očitno v bojazni, da se ne bi pojavila kaka resna postava varuha reda in miru. Pri svoji mizi v kotu pa je sam zase sedel Janez pri prazni steklenici. Nekaj se je bil sprl s svojo družbo in sedel zase. Bil je toliko trmast, da na vse prigovarjanje ni maral več med družbo in ta ga je končno pustila v miru. S pestmi si je podpiral glavo, kakor da je zatopljen v temne misli. Dvakrat je vzel iz žepa neko pismo in ga pazljivo čital, potem pa ga spet spravil. Seveda ga družba, kateri je vino že krepko stopilo v glavo, ni mogla dolgo pustiti v miru. “Kaj pa premišljuješ, Janez?’’ je dregnil vanj Boris. “Še vedno rivee kuhaš? Daj, daj, spij z nami čašo vina, pa pozabi na tiste besede! Besede so besede — vino te spet ogreje in bodi z nami prijatelj, kot si bil!’’ “Pustite me!” je nevoljno zarenčal Janez. “Jaz ne motim vas, vi pa ne motite mene in amen!” “Premalo si še pil,” je znova silil vanj Boris. "Hola mozo, prinesite mu še buteljko vina! Na moj vačun!” “Ne bom pil! Dovolj imam za nocoj!” je odločno odklonil Janez na njegovo ljubeznivost. “Samo prosim vas, pustite me v miru!” “Pustite ga, saj vidiš, da je zaljubljen!” je, zakričal Peter in glasen krohot vse družbe je napolnil pivnico. Padale so vse mogoče dražljive opazke na njegov račun. “V nedeljo je v Retiro metal oči za Micko, pa mu je pokazala roge! Najbrž mu je s pismom poslala košarico! E, Janez, zakaj pa hodiš za farskimi? V tistih babah je hudič! — Za črno se ozri, Janez, boš imel več sreče! .— Mogoče pa je zašel zahajati k postnim in začel delati pokoro! — Boste videli, kmalu bo imel oguljena kolena!”; Preglušljiv krohot se je razlegel po gostilni. Nekdo od družbe je vstal z 5vema polnima kozarcema in opotekajoč se stopil do Janeza. Vino se mu je v curkih razlivalo iz prepolnih čaš. ; “Kaj se boš držal ko kisla jera. Na, pij, pa si preženi svoje črne misli iz glave!” “Rekel sem že, da me pustite!” ga je resno zavrnil Janez. “Povolj imam te vražje pijače. Bolan sem!” V pivnico je stopila nova družba z nekaj dekleti. Pivska družba jih je sprejela z burnimi vzkliki. “Zdaj se boš pa vendarle razživel, Janez,” je znova silil vanj Boris. “Pusti Micko, glej, tale te bo znala bolje zabavati!” Namignil je dekletom, ki so takoj razumela svojo vlogo in ga brž obstopila. Z najljubeznivejšimi izrazi so ga začele božati po licih in laseh in ena je celo prisedla k njemu in se ga tesno oklenila. “Preklete babe, pustite, me v miru!” je glasno zagodrnjal in se odločno rešil njihovega objema. Sunkoma je vstal in skoraj jezno pogledal po družbi. “Grem domov. Kdo gre z menoj?” “Kaj si znorel? Zdaj, ko se. pričenja naj-lepše, pa hočeš iti. Ne bedi čuden, Janez, saj gremo potem vsi skupaj!” “Ob štirih zjutraj, seveda,” se je razjezil Janez. “Imam dosti toga večnega ponočevanja. če gre kdo z menoj, greva skupaj, če ne, grem pa sam.” "Saj je vendar nedelja jutri in boš spal do kosila. Kam pa se ti mudi?” “E, morda gre pa k maši jutri? So ga že dobili farji v roke! Saj sem rekel, da je začel zahajati k postnim pridigam in da je začel delati pokoro!” se je norčeval Peter in vsa družba je bušila v bučen krohot. Nekdo je hitel te pripombe, pojasnjevati dekletom v njihovem jeziku in ta so se zvijala v neutolažljivem smehu. “Don Juan va a ser muy religioso?!”, so se hotela zdaj norčevati tudi de-kle.ta, ki so začela sklepati roke in pobožno zavijati oči, nad čemer se je vsa družba hrupno zabavala. “Dominus vobiseum,” je porogljivo zapela ena izmed deklet in vsa družba ji je še, po-rogljive-je odgovarjala. Natakar je znova prihitel opozarjat preglasno družbo, naj bo vendar mirnejša. Toda Janez je bil že zapustil pivnico in kmalu je utihnil razbrzdani hrup za njim. Globoko je vdihnil sveži zrak in zdelo se mu je, kot bi se mu bila neznanska teža zvalila z ramen. Srce mu je nemirno plalo, grabil ga je srd, pa vendar je čutil toliko moči, da se je odtrgal od zoprne družbe, ki mu čedalje bolj preseda. Da, naravnost zagabila se mu je, zagabilo to večno popivanje in zapravljanje z ženskami, ki ni imelo nobenega smisla in ni moglo voditi nikamor k dobremu koncu. Toda bil je kakor privezan na družbo in njegova usoda v njej kakor ukleta. Naj je napravil še toliko dobrih sklepov, vselej ga je znova zvabila __bila mu je kakor nepopustljiv diktator, ki se mu ni mogoče upreti. Vino, to prekleto vino, ki mu je vedno znova zmešalo glavo in srce, da se je vdajal razbrzdanemu življenju, ki je spočetka vedno sladko, potem pa zapusti tako bridko grenek okus! Pa kaj vino — temu bi se končno še, uprl! Družba; družba'je tista, na katero je priklenjen kot pes na verigo in se ji ne more odtegniti. Ne moro? He-, kje pa je končno njegova volja, njegov možati ponos? Ali je že vsega izgubil in zapravil v tej vražji družbi? Ali res ni mogoče začeti živeti s svojo voljo in se rešiti teh zlodjevih vezi? Začeti novo, resno življenje? Enkrat je treba poskusiti, če ne, ga 1)0 sedanja pot vodila k čudnemu koncu, ki mu ni videti rešitve!. . . Take in podobne misli so mu rojile po glavi, ki se mu je zazdela ta hip kot čebel ni panj, v katerega krepko suneš in bučno zašumi v njem. žila v sencih mu je tolkla, da je kar čutil njene utripe — nekaj od izpitega vina in tobaka, še bolj pa od dogodka, ki ga je bil pravkar doživel. Hitel je po dolgi raztegnjeni ulici, da sam ni vedel, kam ga prav za prav zanašajo urni koraki. Končno se je spomnil, da bo moral stopiti na kako vozilo, Sicer pred drugo uro ne bo prišel domov. K sreči je prav ta. hip privozil mimo omnibus. Ustavil ga je in smuknil vanj. “Dober večer — ali pa že dobro jutro, Janez! ” Presenečen sp je ozrl in zagledal na sedežu poleg sebe znan obraz, ki se mu je ljubeznivo nasmehnil. • ■“O, Jože, odkod pa ti v tej pozni uri?” se je razveselil Janez, ko je zagledal svojega znanca in sodelavca v tovarni. “Bil sem na obisku pri svojih znancih v San Martinu, pa sem se precej zamudil,” mu je pojasnjeval Jože. “In ti? Pa kar sam? Kje pa. si pustil svoje štiri prijatelje?” “Pustil sem jih tam... Preseda mi že to večno popivanje in zapravljanje. . . Saj to nikamor ne. kaže.” Jože se je ne malo začudil. Janez, da je končno sam spoznal svojo napake 1 Čemu pa naj to pripiše? Sicer ga je cesto svaril in oporni njal, a so bile njegove besede vedne kakor bob ob steno. Zato je izgubil vsako upanje na kak uspeh in je svoje prizadevanje, da b: ga pripravil k resnejšemu življenju, opustil. Kaj ga je neki nagnilo k nocojšnjemu razpoloženju ? Ni se mu mogel dovolj načuditi. Toda takoj mu je vstal dvom v duši, če ni morda to le hipno razpoloženje, ki se bo ob prvi priliki spet razblinilo, kot že večkrat. “V resnici se ti čudim, pa ne zameri, Janez. Priznati' motam, da me tvoj sklep veseli _______ a ne morem se ubraniti bojazni, da bo veljal le za nocoj — saj veš, zakaj.” “Kaj sem res tak eagovec, tak slabič, da ne morem vzdržati nobenega sklepa? če pa ti rečem — zdaj pa za prmej — da je konec tega! Konec, za vselej!” Jože se je vzvadostil. Mogoče pa bo vendarle zdaj mož-bvseda ? Ni ga hotel vpraševati po vzrokih in povodih, le bodril ga je in mu slikal bodočnost v vse lepši luči, če se v resnici zresni in začne z novim življenjem. Doma ga čaka posestvo in če se bo pametno zadržal, bo lahko dobil tudi vredno življenjsko družico. Mar mu ni zadosti jasno, da ga prav zaradi sedanjega njegovega življenja noben : ne pogleda? In kako ves. la bo njegovti mat i, ki ga tako hrepeneče pričakuje in ji bo lahko odkrito pogledal v oči, ko se bo vrnil, ne da bi mu bilo treba svoje povesiti pred njimi! Janez ga je verno poslušal. Kakor balzam So mu Jožetove besede božale srca in čedalje odločneje mu rasel sklep, da v resnici zapusti sedanjo izkvarjeno družbo in začne resnejše življenja. Bil je vendar dober delavec in v tovarni so mu že sami od sebe povišali plačo. Lahko bi si bil že nekaj prihranil, pa je vse zapravil v sobotnih večerih v svoji lahkoživi in nebrzdani družbi. Saj je bil svoj čas dober fant in lepo vzgojen. Toda prišla je nesrečna vojna in zgledi, ki jih je gledal okrog sebe v nemški vojski, niso ravno predobro vplivali naj. Zlati nauki njegove dobre matere so polagoma obledeli v njegovi duši in so mu bili le še kakor napev lepe pesmi, ki človeku podzavestno zveni v duši, pa se je ne more več domisliti. . . Ah da, uboga mati, ko bi vedela! . . . Toda tu je Jože, ki je doživljal enako usodo kot on, pa je kljub temu ostal dober, nepokvarjen fant. Kako je bilo vendar to mogoče? Že večkrat je to sam pri sebi razmišljal In večkrat ga je imelo, da bi ga zaupno vprašal —— pa ni imel poguma. Tudi nocoj še ni primerna "prilika za to. Pozneje kdaj morda. . . Po pravici povedano, si z njim niti nista bila preveč zaupna, ker ga je Janez doslej nekako preziral kot nekakšnega “pobožnjaka”, čeravno ga je po tihem spoštoval. Nocoj pa se mu je zazdel povsem drugačen, človek, ki bi mu mogel v resnici biti .pravi prijatelj. Z Jožetom nista stanovala daleč narazen. Zato sta hkrati izstopila. Jože ga je celo pospremil do njegovega stanovanja in mu ob slovesu krepko stisnil roko. “Torej boš držal svoj sklep?” ga je še enkrat vprašal. “Bom. Boš videl, da bom!” je odločno poudaril Janez. “Potem ti že v naprej časti tam! Le pogum, Janez! Lahko noč!” Janez se je še nekoliko obotavljal. “Poslušaj. . . še nekaj, Jože. . ‘ ‘Kar na dan z besedo! če bo le mogoče, tl Vad napravim kakršnokoli uslugo. Samo reci!” “Ali veš za kako stanovanje?” “Bi se rad rešil svoje stare družbe?” “Da. prav zares.” “Ravno danes se je izselil iz moje sobe moj sostanovalec Janko, ker se je preselil k svojim sorodnikom. Lahko takoj jutri prideš.” “Zares?!” Janez je skoraj zavrisnil. “ Pridem! Tako j jutri! ” “Z veseljem te sprejmem!” Janez je krepko stisnil Jožetovo roko. “Hvala, tisočkrat hvala, Jože! — Pa še nekaj. . . Ne zameri mi. . . Greš jutri morda k maši?...” “Gotovo. Saj je nedelja!” “Tole bi te rad poprosil... Nikar se ne čudi. . . Ne vem, kje je zdaj slovenska maša. šel bi s teboj, če bi bil tako prijazen...” ‘‘Se razume, Janez!” ga je veselo prekinil Jože. ‘‘Pridem pote. Ob devetih bodi pripravljen!” “Hvaležen ti bom!” še enkrat sta si krepko stisnila desnici in se poslovila. Janezu se je zdelo, da so mu postali koraki lahki kot Se nikoli, in urno je stopil v svojo sobo. Najrajši bi zavriskal, še nikogar od njegovih sostanovalcev ni bilo doma. Prišli bodo po svoji navadi enkrat proti jutru ali pa jih sploh ne bo do kosila. Prvič, odkar stanuje tu, je tako zgodaj na sobotni večer. Kar nekam ,čudno mu je pri srcu. Tako votlo odmevajo njegovi koraki po sobi, da ga je skoraj strah. Plaho se ozre po stenah, s katerih se mu reže čudne spake golih žensk. Nikoli mu še ni prišlo na um, da slike na steni tudi razodevajo značaj stanovalcev. Zagabilo se mu je to. Kar s skokom se je zagnal proti steni nad svojo posteljo, kjer so se bohotile prav take pošastne podobe, in z enim zamahom je strgal te^spake raz steno in jih krepko zmečkal v roki ter jih zagnal v kot. Prave zlodjeve podobe! Tedaj pa mu je obstal pogled na mali sliki, ki je še visela nad njegovim zglavjem, čudna jeza ga je obšla in skoraj kri mu je zastala po žilah. Malokdaj se je ozrl v to sliko in še takrat je vedno v sramu povesil oči, zakaj bila mu je kakor težek očitek in v duši ga je bridko zaskelelo. Bila je to mala slika Marije Pomagaj, ki mu jo je bila ob slovesu stisnila mati v roke, z željo, naj ga varuje na vseh njegovih nevarnih potih. “Molila bom zate in tudi ti ne pozabi na Boga in na Mater božjo. To ti bo najboljše varstvo v vseh nevarnostih. . .” Kot dragocen spomin na ljubo mater in kot dragoceno svetinjo jo je nosil vedno pri sebi ih io obesil tudi tu nad svojo posteljo. Skoraj očitajoče in vendar tako materinsko ljubeznivo ga gloda Marija s te podobe. Dogodki otroških let mu zažive v spominu in kakor na filmskem platnu bežijo mimo njegovih oči. Spominja se tistega lepega dne, ko sta z materjo poromala na Brezje, in živo vidi svojo mater, kako kleče prebira jagode rožnega venca pred prelepo podobo Marije Pa-magaj, v očeh pa ji bleste svetle solze in ji teko po licih. Nato rahlo položi svojo roko na njegovo glavo in sliši glasno njen šepet: “O Mati božja, varuj mi sina, da se ne izgubi v nevarnostih življenja. Tebi ga posvetim, Ti mu bodi Mati in Vodnica!...” Prav danes je prejel spet njeno pismo, ki razodeva takšno toplino materinske ljubezni in tolikšno zaupanje vanj. še vedno vidi v njem tistega dobrega, nepokvarjenega otroka, kot je bil nekoč! Ah, in kam je zabredel ta njen sin —• zdaj izgubljeni sin?! . . . Ne, proč mora s te grešne poti, vrniti se nazaj, na pravo pot, s katere je zabredel v svoii .slenoti. in naj se tudi potem vsa družba norčuje iz njega — saj ne vedo, kaj delajo! Bolje bi bilo zanje, da bi se tudi oni spame- tovali in šli za njim s pogubne poti, dokler še ni prepozno. “Marija, odpusti mi moje zablode! Glej, grešil sem, žalil Boga, ki ga držiš v naročju, in žalil Tebe! Vem, da sem nevreden, da me poslušaš — toda vrednega se Ti hočem izkazati v bodoče. In ker vem, da v svoji neizmerni materinski ljubezni hočeš reševati tudi nevredne, Te prosim, odpusti mi in pomagaj mi! Izprosi mi usmiljenje pri svojem ljubem Sinu, da mi odpusti, še. ta postni čas hočem opraviti spoved za vsa leta nazaj, potem pa sc spomni prošnjih molitev moje ljube matere m me spet sprejmi za svojega otroka! ...” Janez ni vedel, odkod jemlje te lepe in iskrene besede. Moliti je bil že zdavnaj pozabil, toda ali si je mogoče misliti lepše molitve, kot mu je zdaj vrela iz skesanega srca! Vsaj Janezu se je zdelo, da še nikoli v življenju ni tako goreče in iskreno molil. Padel je na kolena in se razjokal kakor otrok v materinem naroč ju. . . Hvaležno čustvo, kot ga od srečnih otroških let še ni občutil, mu je objelo srce in ga vsega prevzelo. Zazdelo se mu je, da je okrog usten Marije Pomagaj zaigral tako neskončno ljubezniv smehljaj, kot je mogoč samo pri nebeški Materi, in da mu Ona sladko šepeče: “Da, sin moj, sprejela sem tvojo prošnjo in pomagala ti bom, da te pripeljem spet k svojemu Sinu. Le potolaži se in pojdi v miru!” Snel je podobo raz steno in jo poljubil, kot poljublja otrok svojo mater po dolgi 'očitvi, in njegove vroče solze so jo vso orosile. Ko ga jo zjutraj prišel Jože klicat k sveti maši, ga je našel tako klečečega in slonečega na postelji in še v spanju mu je igral blažen smehljaj okrog usten. Njegovih sostanovalcev še ni bilo domov. . . Ljubeznivo ga je zdramil in ko so je Janez osvežil z mrzlo vodo, je z radostjo na licih šel z Jožetom k sv. maši. Z lahkimi koraki je stopal ob dobrem prijatelju in šla sta veselo v sončno nedeljsko jutro, in Janez v novo življenje!____ ' JOŽE SVETLIN MOLITEV ZA DOMOVINO V triglavske bele stene bruhnil je vulkan: tržaške morske pene razbiral je orkan. Smrt vpije čez Gorjance, ovija mrak Ljubljano in čez notranjske klance obup divja pijano. Pod Pohorjem je beda, ob Muri kliče jok; nemir v očeh otrok, in kletev je beseda. Razpada kamen knežji, umira Korotan in jarem je vse težji. -Kdaj spet bo prost tlačan ? Igor - ČUDOVITA ZDRAVILA - ZAKAJ JE K JEK MOŽ NEHAL PITI... (Resnična zgodba, ki se je dogodila pred. 35 leti) Bil jo cestar, ki je popravljal okrajno cesto, vdovec, star okrog 50 let, brez otrok. Pa je šel in se poročil drugič s kakih 32 let staro kmečko punco Marijo, ki je bila do tedaj dekla, pa precej nazadnjaška, kajti reva je vedno samo težko garala, zdaj pri enem zdaj pri drugem kmetu, kot kaka sužnja, in ni bila torej navajena nobenega drugega dela. Možu še skuhati ni znala, kaj šele hišo prijetno napraviti in v redu držati. Seveda možu to ni bilo po volji, vendar ni imel korajže, da bi ji kaj očital in se pritoževal, češ včeraj si hrano zasmodila, danes preveč soli dala, ali, srajca in perilo sploh je slabo oprano, skoraj nič zlikano, in drugo. A pri vsem tem je'možu postalo doma pusto in je komaj čakal, da je prišla nedelja, ko je mogel iti v gostilno k vinskim bratcem, kjer se je tešil z žganjem, ki si ga je počasi vedno več privoščil, tako da je začel v nedeljah zvečer prihajati domov prav pošteno nasekan. Pijača ga je naredila junaka. Prišedši domov, je začel ženi očitati vse to, kar je cel teden tiho požiral in se je nabiralo v njem. Nesrečna žena mu kajpada ni bila tiho. kar je pa moža še bolj vžgalo, tako da jo je začel pretepati. In ti nedeljski pretepi so si sledili skozi dve leti že. , Neko nedeljsko popoldne, ko je žena vse to premišljevala in že v duhu videla moža, kako pride domov in jo začne mikastiti, se je tako zbala, da ni zdržala doma, ampak se je zatekla k sosedi Johani in ji vse potožila, proseč jo. naj ji vendar kako pomaga, ona, ki ima tako dobrega moža, ki je sicer tudi strog, a da bi njo, Johano, kdaj udaril, tega še ni nikdar slišala, še otrok ni tepel. Johana je došlo žensko kajpada dobro poznala in je vedela, da ima zelo strupen jezik in pa da no zna gospodinjiti. Pa ji da tale nasvet: “Veš kaj, Marija, povem ti neko zdravilo, ki bo gotovo zaleglo: Kadar pride tvoj mož domov pijan in jezen, brž skoči k omari, vzemi steklenico žganja in si ga vzemi v usta krepak požirek, a ga na noben način ne smeš požreti po grlu in tudi ne izpljuniti vse dotlej, dokler se mož krega in robanti. Če ni ravno žganja pri roki, je dobra tudi voda, magari zevnica. Torej, vsakokrat tako ravnaj, kadar pride mož pijan domov. ’' “Oh, ljuba Johana, kako rada te bom ubogala, da bi le tako lepo v miru živela s svojim možem kakor živiš ti. Zbogom, Johana, in sto in sto botov bohlonej!” Naslednji dan, v ponedeljek, ko je šel mož na delo, še ni bil oddaljen od hiše 200 korakov, pa steče Marija k Johani in ji vsa vesela s solzami v očeh pripoveduje: “Oh, ljuba moja Johana, tvojo zdravilo mi je pomagalo! Vse sem spolnila kot si mi rekla; mož jo sicer začel kričati kot navadno, a zmeraj manj, in nič me. ni tolkel... Tvoje zdravilo mi je pomagalo. Od danes naprej ti bom rekla “botra”! ” Ko je tako Johana Mariji nal, lep način skrajšala jezik, jo je začela še gospodinjstva učiti, mož se je, doma vedno bolje počutil, je nehal piti in sta živela v miru. ŠE ENA ZGODBICA, KI PA NE BO VSEM UGAJALA Bil je mož, star kakih 38 let, žena njegova pa okrog 32; to je bilo, ko je vladala največja kriza leta 1937. Tale razgovor se je med njima razvil: žena: “Veš, kaj, možiček, kupila si bom šmink in se včasih napudrala.” Mož: “Ne, tega ti no dovolim!” Žena nečimerno odogovori: “Hm, druge »« lahko šminkajo, samo jaz ne...” Mož: “Ne in ne! Zame si dovolj lepa, ne zahtevam več lepote in je nočem!” Žena: “Ba si bom in in si bom kupila šminke! ” Mož: “Dobro, naj bo po tvojem, še več, jaz ti jih bom kupil; ker vidim, da bi se rada nastavljala drugim moškim, pa se mazaj, kakor hočeš.” Žena je po teh besedah utihnila. Ostalo je pri starem, brez šminkanja, pa ona ima še vedno lepa in gladka lica... Za tisti denar, ki bi ga potrosila za šminke, puder in vse podobno, je lahko otrokom kupila več kruha in sadja in jih je vzgojila v močne in zdrave in pridne... V RUSKEM TABORIŠČU LETA 1914 Poveljnik ujetniškega taborišča je nekega dno poklical vse ujetnike. Zaukazal je, naj se postavijo v vrsto. Nato je dejal: “Kdor še ni vajen 'delati s krampom in lopato ter ne zna voziti “šajterge”, naj izstopi za tri korake ven iz vrste!” Ko so culi ta ukaz, so se lenuhi sila razveselili in brž skočili iz vrste, misleč, da jim ne bo treba delati... Pa bilo je prav narobe. Poveljnik je dejal: “Torej vi vsi, ki ste izstopili, še niste kopali in vozili s šajtergo. Aha! Postavite se v dvostop! Vsi ostali pa pojdite nazaj v taborišče in naj so kuhar danes požuri s kosilom, kajti vse popoldne imate prosto in pojdite, kamor vam je drago. Vi pa, ki še niste delali, pojdite z menoj, da vas naučimo tudi kopati in šajtergo voziti...” Preprost obrtnik (staronaseljenec) SVETI OČE O VLOGI DRŽAVE V Rimu so zborovali zastopniki upravnih znanosti. Dne 5. avgusta jih je sprejel sv. oče in jim govoril o državi in njenem razmerju do poedincu in do družine. Obžaloval je zlorabe oblasti, ki so jih države zagrešile. Pravilno je, če se področje dejavnosti države razvija in če se njegova moč ojači, a le če se to zgodi z jasnim poznanjem in pravično oceno pomena in nalog države. Posameznik in družina morajo ohraniti svobodo, da le ni v škodo obči blaginji. ge več, so pravice in svoboščine posameznika in družine, ki jih mora država vedno ščititi in jih nikoli ne sme kršiti zaradi umišljenega splošnega blagra. Sem spadajo n. pr. pravica do časti, do dobrega imena, pravica in svoboda za češčenje pravega Boga, pravica staršev do vzgoje otrok. Dejstvo, da so nekatere ustave sprejele te misli, je dobro znamenje, ki napoveduje obnovitev spoštovanja resničnih pravic človeka, kakor jih je želel in postavil Bog. Naša -doba je prepolna "planov” in enotenja. Kdo ne vidi nevarnosti, če imajo odločilno besedo v tem delu strokovnjaki za organizacijo? Ne, zadnja beseda pripada tistim, ki vidijo v državi živo združbo in naraven proizvod človeške narave, tistim, ki t imenu države upravljajo ne neposredno človeka, temveč zadeve pokrajine in družbe, tako •da posamezniki niso ne v zasebnem ne v javnem življenju potlačeni pod težo državne uprave. Zadnja beseda pripada tistim, ki priznavajo, da je naravno pravo duša pozitivne zakonodaje in ji torej mora dati obliko, smisel fn življenje. A VE MARIJA Na praznik vseh svetnikov bo papež proglasil za versko resnico Marijino Vnebovzetje. Ta verska novica je prišla sredi avgusta iz Rima. Tako bodo kronane neprestane molitve vernikov 19 stoletij ,— prav v času, ki kot noben drug potrebuje posredovanja Brezmadežne, da ga reši zasluženih najstrašnejših kazni, gestindevetdeset let po proglasitvi dogmo o brezmadežnem spočetju in potem ko je Marija večkrat po ustih nedožnih otrok velevala kesanje in pokoro, bo sveto leto za vedno potrdilo nepretrgano vero v Njeno vnebovzetje kot versko resnico. Tako se bomo s še bolj živim zaupanjem zatekali k naši Soodrešenici, da naj vsi Njeni otroci nastopijo veliki povratek k Njej in k Očetu. ZA RESNICO IN ČISTOST NAUKA Okrožnica “Humani generis’’ (človeškega rodil; je odločna beseda Kristusovega namestnika v obrambo in rešitev katoliške vere in kažipot v pokristjanjenje kulture. Zmote so v zadnjih stoletjih poganjale v tako bujno rast. da so ne le popolnoma zajele “ovce, ki niso iz Jezusovega hleva”, temveč se tudi vtihota-pile v nazore katoliških učenjakov, da celo teologov. Mogli bi reči, da jim je skupna korenina filozofski in teološki relativizem: nobena stvar ni absolutna in nespremenljiva. S to zmoto je okužen evolucionizem (razvojna teorija), ki ne ostaja v prirodni znanosti, kjer tudi še ni dokazan, ampak se postavlja kot filozofska razlaga vsega: vse je v nenehnem razvoju. Ista relativistična zmota je skotila tudi moderno lažno filozofijo eksistencializma, ki noče nič vedeti o nespremenljivem bistvu stvari in se ukvarja le z njih “eksistenco” — menljivimi pojavi bivanja. Relativistična miselnost inore tudi razložiti prezir v novost zaglednih učenjakov do ustaljene “večne” filozofije, ki se mora po Cerkveni odredbi poučevati po vseh seminarjih in katoliških univerzah v skladu z nauki, načeli in metodo sv. Tomaža Akvinskega. Tisti, ki so že zapadli raznim zmotam, se ne trudijo, da bi tradicionalno filozofijo prilagodili novim časom — kar bi bilo pohvalno —, temveč drzno mešajo prava načela z napačnimi, povzetimi iz katoliškemu nasprotnih filozofskih sistemov. V bogoslovni znanosti se relativizem izraža v svojevoljni razlagi svetega pisma in svetih očetov. Njegovi pristaši se ne zmenijo več za smernice sv. Cerkve in zavračajo dobesedni pomen sv. pisma. Povzpenjajo se celo do trditev, da je učeniško noslanstvo Cerkve ovira za prenovitev teologije in da se katoliška dogma ne da izpovedati z natančnimi izrazi, temveč le s približnimi; spreminjajo torej, kot pravi sv. oče, dogmo v trs. ki ga veter maje. V zaključnem odstavku te velike in važne okrožnice se bere: “Nalagamo škofom in redovnim predstojnikom, naj z vsem prizadevanjem poskrbe, da se ne bodo niti pri pouku, niti pri zborovaniih, niti v spisih kakršnekoli vrste razlagala taka (zmotna)mnen ja ,— ne klerikom ne krščanskim vernikom.” Učitelji po cerkvenih ustanovah ne smejo poučevati, če tankovestno ne vpoštevajo smernic, ki iih je dal papež. Truditi so morajo, da bodo učenci izkazovali učitelistvu Cerkve isto spoštovanje in poslušnost. “Nova vprašanja, ki sta jih pobudila moderna kultura in napredek časa, naj z vso marljivostjo preučujejo, a s primerno modrostjo in previdnostjo: končno naj ne mislijo v napačnem “irenizmu” (spravljivosti), da je mogoče razkolnike in v zmotah živeče z uspehom pridobiti, če vsi iskreno, brez okvare ali zmanjševanja ne uče polne resnice, živeče v Cerkvi.” V Rimu je, kardinal Pizzardo začenjal 3. mednarodni tomistični kongres z besedami: “Po uravnavi božje Previdnosti je tik pred našim zborovanjem sv. oče izdal okrožnico “Humani generis”, ki oznanja resnico in obsoja zmote in ki se dotika prav nagih problemov. ” Vse udeležence je pozval, naj izkoristijo “to jasno luč”. Zborovanju so bila predložena med drugim tudi tale dela: O. Garrigon Lagrange: O dokazu božjega bivanja”, Etienne Gilson: Dokaz bistva; De Kaymaker: Načelo vzročnosti v svetlobi najnovejših sporov.” ZA REŠEN JE SVETA 5. septembra se je v Rimu začel mednarodni misijonski kongres. Razpravljanj so se udeležili mnogi škofje, duhovniki in laiki; trajala so štiri dni. Sveti oče je poslal kardinalu Petru Fuma-soni Biondi pismo, v katerem proglaša za namen kongresa “pojasniti vsem kristjanom važnost misijonstva in jih spodbosti k vedno večjemu zanimanju zanj”. Predvsem morajo duhovniki goreče moliti za misijone, nanje misliti in zanje delati. Razumeti je treba, “da je širjenje evangelija nujno potrebno za pravo blaginjo človeštva”. Cerkev noče vladati nad narodi, nje edina želja je, ‘ ‘ da prinese luč vere vsem ljudstvom, da pospešuje razvoj človeške kulture in civilizacije in bratsko složnost med narodi ’ ’. Študirajočo mladino, ki se rada pusti zaslepiti pogubnim ideologijam, je treba navdušiti za bolj plemenita podjetja z občudovanja vredno silo in zgledom misijonarjev. Ti morajo temeljito preučevati socialna vprašanja in jim iskati rešitve. Kajti “v tem času krize in boja ne zadošča več tako imenovani romanticizem apostolata, ki jo včasih toliko koristil delu misijonarjev”. Danes se razvija misiološka znanost. Ob njej ima odlično vlogo tisk. Ta ne sme molčati o veličastni delavnosti misijonarjev,, temveč mora pripomoči k pripravljenosti na veliki spopad za resnico in pravico, za slogo in mir med vsemi narodi. Na zborovanju se je dalo zvedeti, da je po misijonskih deželah 11.000 duhovnikov-domači-nov; da je misijonov GOO; od teh jih 80 oskrbujejo domači duhovniki; da je v francoski Afriki 3 milijone katoličanov, v angleški prav toliko v belgijski 4 milijone; da obiskuje katoliške univerzitetne ustanove 49.072 študentov; v Indiji je 32 takih ustanov, v Afriki 2 in bližnjem Vzhodu ena. ZA SREČO DELAVSTVA 25 letnica JOC (Jeunesse Ouvriere Chretienne — Krščanska delavska mladina). 2. septembra so se začeli v Bruslju slavnostni jubilejni dnevi. Ustanovil je to delavsko apostolsko organizacijo kanonik Cardijn v Lackenu. bruseljskem predmestju, potem ko je sklenil, da se ves posveti delavcem. Gibanje se je kmalu razširilo v Francijo, nato v vse dele sveta. Prejšnji papež ga je nekoč imenoval vzorno obliko ka- toliške akcije. — Zborovanj so se udeležili zastopniki JOC-a iz 50 držav, pojeg njih pa še mnogi odlični duhovniki in verniki. Že prve dni se je zbralo okoli 100.000 ljudi. Med njimi js bilo videti kardinale A. Lienarta in lisbonskega Manuela Gongaleza. pariškega nadškofa Feltina in še 40 cerkvenih visokih dostojanstvenikov. Civilne oblasti sta zastopala predsednika belgijskega senata in zbornice gg. Struys in Van Cauwelert in 12 članov kabineta. Prišla je tudi večina diplomatskih zastopnikov z msgr. Cento, apostolskim nuncijem na čelu. Sam sv. oče je kongresu napisal poslanico. V njej pravi: “V tem odločilnem trenutku zgodovine je delavski sloj poklican k odgovornostim, kot jih v preteklosti nikoli ni poznal. Vendar so v njem številn-i elani, ki jih je prevaril napačni ideal človeške osvoboditve in hočejo najti v zmotnem nauku materializma brez Boga edino rešitev morečim težavam, ki nastajajo v delavskem svetu.” Na srečo je “misel, ki je dala življenje vašemu gibanju, že prodrla v tokove idej, celo tudi izven katoliškega območja; ma-materialiste same, ki so prej povzdigovali boj med razredi, je danes prevzela želja dati delavcu kulturno vrednost”. Potem svari pred zmoto, ki bi hotela deliti delavski razred v kategorije. Papež zaupa v JOC, ki od početka gleda na delavski razred kot na živo in nedeljivo skupnost.” Ne tisti, ki se nikoli ne naveličajo kina, športa in plehke glasbe, temveč pravi kristjani, ki žive v zavesti, da so v božjih rokah, obvladujejo življenje.” Glavna zasedanja so bila v mestu Malinas pod pokroviteljstvom belgijskega prim asa. ŠTUDENTKE TEOLOGIJE Med 3.900 študenti teologije v Zapadni Nemčiji po seminarjih, kolegijih in univerzah je tudi 141 žensk. Posvetiti se hočejo poučevanju katekizma in misijonom, da tako pomagajo v težkem položaju, v katerem je Nemčija zaradi pomanjkanja duhovnikov. TEM LEPIM POGLAVJEM DODAJMO DVE KRATKI — “RDEČI”: Vdor v praško nadškofijsko palačo. Prve dni septembra se češki rdeči oblastniki niso mogli več zdržati; vdrli so v nadškofijsko palačo in jo temeljito prebrskali, že prei so odpustili vse osobje in nastavili novo. Nadškof mons. Berati ostane za zdaj še vedno zaprt v svojo palačo pod varstvom štirih policajev. .— V istem času kot to. hrabro dejanje so napravili še drugega: vse praške redovnike sv. Karla Boromeia in vse klarisinje ter karmeličanke so pregnali iz samostanov in neznano kam odvedli. Druga: Za zmoto in duhovno sužnest. — Le-ningradski radio je objavil važen sklep “Sovjetske družbe za politično in znanstveno raziskovanje”, ki se je prej lepo odkrito imenovala Brezbožnik. Visoka družba je sklenila, da razpošlje po vseh sovjetskih republikah številne propagandiste s protiverskimi filmi in listi. Sam predsednik je dejal: “Boj proti evangeliju in krščanski legendi se mora izbojevati brez usmiljenja in z vsemi sredstvi, s katerimi komunizem razpolaga. ’ ’ Nova maša v Bohinjski Bistrici je Lila 2. julija. Daroval jo je č. g. Maks Ravnik. T’o poročilih se je zbralo toliko ljudi,'da je bila cerkev nabito polna, prišli so Gorenjci in Primorci. Postavili so pred cerkveni vhod pri pokopališču mlaje z napisom “Blagoslovljen, ki prihajaš v imenu Gospodovem” ter tik ob vhodu drugega z napisom “Novomašnilc, bod ’ pozdravljen”. Pred vhodom v cerkev so mu po stari si»venski navadi dali lep, ozaljšan križ. Orglal je prof. Ravnik, pelo je pa okrog 100 pevcev. Ganljivo je bilo videti novomašnikovega očeta, ki je zadet od kapi, pa ne more sam hoditi; pripeljali so ga med zakristijska vrata. Do solz je bil ganjen, ko mu je sin, tudi ves prevzet, prinesel prvikrat sveto obhajilo. Dne 2,'i. julija je pa imel isti novomašnik ponovitev nove maše na Koroški Beli, kjer se je zbralo prav tako silno veliko ljudi. Škofovsko posvečenje v Pazinu. Dne 2.1. ju lija je dobil škofovsko posvečenje apostolski administrator hrvatske Istre msgr. dr. Dragutin Nežic. Posvečenje se je izvršilo v župnijski cerkvi v Pazinu, kjer je sedež apostolske administrature. Novega škofa je posvetil istrski domačin msgr. dr. Jožef Ujčič, nadškof beograjski. Kot soposvečevalca sta bila senjski škof msgi. dr. Burič in apostolski administrator mariborski, škof msgr. dr. Držečnik. Posvečenju je priso-. stvoval msgr. Odi, namestnik apostolskega nuncija iz Beograda, — Novi škof se je rodil na Reki pri Jastrebarskem leta 1908, za mašnika je bil posvečen v Zagrebu leta 1910. Višje bogoslovne študije je dokončal v Rimu. V domovini je bil nazadnje profesor na teološki fakul teti v Zagrebu, ko ga je leta 1947 doletelo imenovanje za apostolskega administratorja, kjer opravlja vso Istro in hrvatski del tržaške škofije. ; Nova cerkvena imenovanja na Hrvatskem. Za administrator j a križevačke škofije katoličanov vzhodnega obreda v Jugoslaviji je bil imenovan msgr. dr. Gabrijel Bukatko, dosedaj kanonik iste škofije. Bogoslovne študije je dokončal v Rimu. V Zadru je bil gen. vikar msgr. Mate Markovič imenovan za apostolskega pro-tonotarja s pravico deliti zakrament sv. birme. -— Prav tako je bil imenovan za apostolskega protonotarja župnik v Oseku msgr. Josip šeper. Nove maše v Ljubljani. Vsa Slovenija je imela letos samo 7 novomašnikov, in sicer 1 iz Ljubljane, 3 Primorci in 3 salezijanci. Posvečeni so bili v ljubljanski stolnici 29. junija. Novomašne slovesnosti so bile zelo lepe, posebno v cerkvi. Nove maše so bile: 2. julija v Idriji, 9. julija je č. g. Stanko Ipavec opravil novo sv. mašo v Desklah, 23. julija je bila ponovitev nove maše istega v Ročinju. Dne Hi. julija je bila nova maša v Libušnjem pri Kobaridu. Dno 8. septembra so odšli tržaški Slovenci, 265 po številu, na svetoletno romanje v Rim. Vrnili so se 12. septembra. Vernikom goriške nadškofije, ki odidejo na svetoletno romanje v Rim, je nadškof msgr. Margot ti izdal posebno pismo, kjer jih opominja, naj romanje opravijo kot spokorno romanje. Prijavilo se je 1500 ljudi. Spremenjeno razmerje oblasti v domovini do Cerkve in duhovnikov. Poročajo, da zunanjega pritiska ni tako ostrega, pač pa hočejo pokazati Cerkev in duhovnike v slabi luči. Duhovnike v domovini ločijo v tri vrste. One, ki so čisto “po starem”, cirilmetodijanske (člane cirilmetodove družbe) in ofarske. Odločno pridigo je imel pomožni škof msgr. Vovk na pogrebu ms.gr. Jamnika, ko je klical: “Bojte se volkov! ” Duhovniki v domovini živijo v velikem po manjkanju. Novi slovenski pravopis, ki je izšel n:: 933 straneh, piše besedo “bog” z malo, a pristavi, da je poosebljeno pisati z veliko Bog. Devetdesetletnico rojstva je praznovala v Ljubljani Marija čelhar, por Bole. Bila je vedno krščanska mati, ki je lepo vzgajala 7 otrok. Od teh so tri hčere in en sin v Jugoslaviji, starejši sin v Sev. Ameriki, najmlajši sin in ena hčerka pa v Argentini. Kako veselje bi naredili, če bi mogli osebno častit ati otroci svoji devetdesetletni materi, pa se ji morejo pridružiti samo v duhu. Preselil se je v Stično g. Gole, ekspozit na Grosupljem, ki je dosedaj vodil dušno pastirstvo v Dobrniču. S posebnim dovoljenjem oblasti oskrbuje dušno pastirstvo v žalni g. Petrič Gabrijel, ki so ga čez noč izgnali iz župnije Goreje. župnik Žnidaršič pa leži bolan na Sladkorni bolezni. Še dve zlati maši sta bili, in sicer pri Novi Štifti maša frančiškana p. Ambroža, kjer se je zbralo večje število duhovnikov in tudi mons. Vovk je bil tam. Prav tako je bila zelo slovesna zlata maša župnika Petra Majdiča v Sodražici, kjer se je zbralo 23 duhovnikov. Generalni kapitelj imajo cistercijani v Rimu. Udeležil se ga bo kot opat iz štamsa bivši prior Pred tabo klečim, o Marija, Te prosim za narod prodani, ki biča ga rdeča morija. Glej, narod tava v megli, naprosi Sina kot v Kani, da čudež spet nov naredi. Ni treba nam vina iz vode, a vrni nas v naše domove. Razkleni rdeče okove_ prižgi nam baklo svobode. Marija, k Tebi Slovenija vpije, o, sliši krik domačije! Igor iz Stične g. Evgen Fiderer in kot delegat sti-škega samostana p. Štefan. Zlate maše so praznovali v domovini prav prisrčno. Dr. Josip Sever n. pr. v št. Vidu nad Ljubljano, narani so cerkev zelo lepo okrasili in napolnili do zadnjega kotička. S spoštovanjem so sprejeli zlatomašnika, ki je prišel v cerkev oprt na palico in opravil med njimi jubilejno daritev. — Doma v Strugah je bolj skromno opravil svojo zlato mašo g. župnik Kralj, ki tam pastiruje. r— Nad vse slovesna je bila zlata maša žužcnberškega dekana Gnidovca, katere se je udeležil tudi gen. vikar msgr. Vovk, pomožni škof, z njim pa še 30 drugih duhovnikov. Tudi tukaj so verniki z vsem spoštovanjem pozdravljali zlatomašnika, ki že toliko let deluje med njimi. Pisatelj Finžgar je prost in zdrav, tako posnemamo iz poročil ljubljanskih časopisov, med katerimi je Slovenski poročevalec objavil njegovo fotografijo. Sam je napisal nekaj člankov za glasilo “Nova pot” cirilmetodijskih duhovnikov. Jugoslovanske oblasti so izpustile na svobodo bivšega vizitatorja lazaristov in usmiljenih sester g. Leopolda Šmida, ki je bil pred tremi leti obsojen na 14 let ječe, a je v njej 72 letni starček zelo oslabel, da se je bilo bati najhujšega. Za stanovanje so mu odka-zali sobo v misijonski hiši pri sv. Jožefu nad Celjem, kjer je bil preje superior, ki je pa sedaj spremenjena v stanovanjsko hišo. Dokler se soba zanj| ne uredi, jä šel gostovat k Marijinim sestram v Maribor. Publikacije Mohorjeve družbe za Koroško. 1. Vera in dom (prej Družina in dom) — Prosvetni mesečnik, ki prinaša načelne, poljudno znanstvene in leposlovne prispevke. ,— 2. Novi tednik, ki skrbi za jasno narodno, politično in kulturno usmerjenost. — 3. Nedelja, verski tednik, ki je zelo razširjen in priljubljen. — 4. Otrok božji, tednik za ljudsko-šolsko mladino, ki izhaja med šolskim letom. Vlada je imenovala za profesorje na teološki fakulteti Mikuža in Lampreta. Zbirke v cerkvi niso redno dovoljene. Ko so ljudje polagali denar na stranski oltar, so nekatere župnike zaprli. Procesij sv. Rešnjega Telesa po nekaterih krajih niso pustili niti po poljskih potih, niti okrog pokopališč, češ da je to zbiranje ljudi, za kar je treba imeti dovoljenje oblasti. Dva zlatomašnika ima Primorska, to sta gg. Valentin Batič, župnik na Slapu pri Vipavi, in Jožef Milanič, dekan v Medani v Brdih. Nova maša v Rimu. Dne 2. julija je imel pri šolskih sestrah na Via dei Golli novo mašo štajerski frančiškan p. Alfonz Ferenc. Zbralo se je za to priliko veliko Slovencev, ki so mu pripravili prisrčno slovesnost. Ne smejo več poučevati krščanskega nauka ne v cerkvi ne v šoli v Št. Vidu pri Vipavi. V Stični je umrl bivši dolgoletni ekonom g. p. Gerard Korpar v 68. letu starosti. Zaprli so na štajerskem ribniškega dekana Demšarja in njegovega nekdanjega kaplana Sitarja. P. EVSTAHIJTT V SPOMIN! Na Brezjah so 27. julija pokopali p. Evsta-hija Berleca. Le nekaj mesecev je nosil naslov guardijana frančiškanskega samostana na Brezjah. Kdor je poznal p. Evstahija, ga je moral vzljubiti. Bil je do skrajnosti ponižen, dober, ljubezniv, poln Frančiškovega duha, a tudi vednč vesel, dobre volje in zelo družaben. Bil je velik duhovni dorotnik svoje rojstne fare, Sel pri Kamniku. Kadar so bili njeni dušni pastirji zadržani, jih je hodil nadomestovat. Vse vesele in žalostne dogodke je delil z njo. Pisal je tudi verske pesmi. Nekaj smo jih brali v naših verskih listih. Kadar so ga na raznih verskih slovesnostih in prireditvah povabili, je pozdravil udeležence z duhovito pesmijo, ki jo je sproti sestavil. Največja njegova odlika pa je bila izredna gorečnost za zveličanje duš. Med vojsko, ko so Nemci zasedli Gorenjsko, je bil dušni pastir vse Kamniške okolice. Povsod se je upal. “Bil je pravi angel varuh za bolnike in novorojenčke”, piše o njem neka oseba. Nekoč je nesel med zadnjo svetovno vojško sveto popotnico bolniku v hribe pod štajersko mejo. Ves premočen je v dežju in snegu omagal. Zatekel se je s sv. Rešnjim Telesom v neko dobro hišo, vso noč je ob Njem premolil, drugi dan pa šel naprej do cilja. Že med prejšnjo svetovno vojsko je hudo zbolel na želodcu. Ta bolezen mu je povzročala veliko težav, toda nikoli ni tožil nad njimi. Večkrat se je celo iz njih šalil in jih veselo prenašal. Z vsem svojim življenjem nam je. pridigal: “Ljubite Jezusa, kakor ga ljubim jaz!” Zdaj nam, tako trdno upam, že pridiga iz nebes o božji Ljubezni. Za p. Evstahija veljajo besede sv. pisma: Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu.. Zakaj njih dela gredo za njimi” (Raz 14, 13). Naj počiva v miru! Gregor Mali Slovenske redovnice v Paragvaju Ko sein prišel na svojem majskem potovanju letošnjega leta v Asuneiön, to starodavno glavno mesto republike Paragvaj, ki še sedaj ohranja svoj kolonijalni znašaj, si nisem mislil, da bom v tem kraju našel kar sedem slovenskih redovnic. Saj je Paragvaj v osrčju južnoameriške celine in do njega le malokdo pride. Prihod slovenskih šolskih sester v Paragvaj. — Kako so prišle naše redovnice v to deželo'? Paragvajski zdravnik dr. Andres Barbero, ravnatelj bolnišnice paragvajskega Bdečega križa, katero je postavil v glavnem s svojimi osebnimi sredstvi, je že dalje časa iskal bolniških sester za to svojo bolnišnico, a bi najraje imel redovnice kake tuje narodnosti. Ob priliki mu je frančiškanski pater Luis Lavorel, vodja Radija Caritas, predlagal slovenske šolske sestre, katere je spoznal, ko so še hodile zdravit v Asuneiön iz bližnje Formose v severni Argentini, kjer so delovale že več let kot “Hermanns Educacionistas Franciscanas”, kakor so tukaj uradno nazivajo. Od druge strani pa je bila sestram skoro istočasno ponudena hiša v ulici Paraguary 349, kier imajo sedaj zavod svete Neže za revne otroke. Tedaj pa so bile te naše sestre že leto-dni tod leta 1937) kot misijonarke sredi paragvajskega chaca v San Jose de Esteros, kjer so pomagale nemškim misijonarjem Oblatom in njihovim sestram pri težkem misijonskem delu med Indiianci v posebnih “rezervacijah”. Ker so se že prav za prav nahajale v deželi, čeprav med Indijanci, so rade sprejele ponudbo, da začno tudi med špansko govorečim prebivalstvom Paragvaja svoj apostolat. Naselitev v Asunciönu. — Ob koncu marca leta 1938 so prišle v to glavno mesto in se naselile v ulici Paraguary. Dva tedna kasneje, 13. aprila 1938 jim je paragvajski nadškof že blagoslovil hišno kapelo in od tedaj imajo sestre Najsvetejše v hiši. Pridno so se lotile dela. že 23. aprila 1938 sta odšli dve sestri. Odilija in Anita Ketiš, ki je sedai že med pokojnimi, v bolnišnico Rdečega križa. V Zavodu svete Neže (Institute Santa Ines) so pa začele s šolo. Prvo leto so imele 20 učenk, a število deklet se je vsako leto večalo, tako da sedaj dosegu 200 do 250. Poleg notranjih učenk osnovne šole, ki jih ie okrog 35 in ki plačujejo le malenkostno vzdrževalnino ali nič, je še več zunanjih, zlasti ker ima zavod tudi otroški vrtec in šolo za šivan ie in ročna dela. ki je zelo cen iena. V načrtu imajo zgraditev zavoda za dekleta, ki študiralo na učiteljišču in trgovski šoli. saj imajo .že sedaj iz teh dveh šol nad 20 gojenk. Prvi poklic. . . — Začetek je bil težak kor povsod, zlasti ker je dežela zelo siromašna v vsakem pogledu. Pa še sester je primanjkovalo, ker je delo vedno bolj naraščalo. Treba je bilo poiskati kako učiteljico. Našle so jo, Lidijo Silva, domačinko, ki je bila pripravljena poučevati brezplačno. Vzljubila je to delo naših sester in se jim pridružila ter nosi danes ime s. Salvadora. Njenemu zgledu je sledilo še več paragvajskih deklet, kar dvajset. Kakor doma. ,— Zavod svete Neže je doslej edina ustanova naših sester, ki je povsem njihova last, V času mojega bivanja v Paragvaju sem se rad pri njih oglasil in sestre so me pod vodstvom prednice s. Avrelije Plankar vedno prijazno sprejele. V sprejemnici visi velika slika mariborske centralne hiše, in človeku se kar zazdi, da si se znašel v kakem zavodu v Sloveniji. .. Slovenski duhovnik v Paragvaju. — Prav tako prijetno domače pa se človek počuti tudi po drugih ustanovah, kjer delujejo slovenske sesjtre v Paragvaju. Pri njih me je uvedel lazarist g. Ivan Jan, ki je že drugo leto profesor na medškofijskem semenišču v Asunciönu, ki ga že dolga leta vodijo lazaristi argentinske province. Ljubeznivemu gospodu se kar na tem mestu zahvalim za vse prijazne usluge, ki mi jih je naklonil in še posebno za dragoceni čas, ki mi ga je žrtvoval, da me je spremljal naokrog. V bolnišnici Rdečega križa. — Najprej sva obiskala sestri ki sta v bolnišnici Rdečega križa. Sprejela naiu je sestra Ana Prijatelj, Ribni-čanka po rodu, ki mi je pred odhodom iz Paragvaja zabičavala, da na noben način ne smem pozabiti pozdraviti vse Ribničane, kar jih bom srečal v Argentini. Prednice s. Odilije Založnik ni bilo doma, ker je spremljala do brazilske G. Jan C. M. in čč sestri Gubane in Tavčar meje novo provincijalko. A kasneje sem imel še večkrat priliko govoriti tudi z njo. Je prav tako Štajerka kot jaz in celo isto gimnazijo je obiskovala in isti profesorji so jo “mučili” kot mene, tako da sva imela veliko povoda za obnavljanje lepih spominov iz nekdanjih dni. Ob tej priliki naj omenim, da sem ime s. Odi-lije čul že na vlaku, ko sem se iz Encarnaciona na argentinski meji vozil v Paragvaj. Potoval sem skupaj z g. 8., Hrvatom po rodu, in njegovim sinom, ki sta oba hvalila naše sestre v tej bolnišnici, kako so dobrega srca in kako rade pomagajo, kjer le morejo. Isto so mi kasneje ponavljali še drugi Hrvatje, ki jih je nekaj v Paragvaju in sem jih imel priliko spoznati. Sedaj je v bolnišnici skupno sedem šolskih sester, a v začetku, kot rečeno, sta bili le dve, obe Slovenki. Tedaj v bolnišnici še niso imele svojega stanovanja in so morale hoditi prenočevat v Zavod svete Neže. Tudi je štela bolnišnica šele 25 bolniških postelj. Danes pa šteje nad 100 ležišč. Ima dva oddelka: kirurškega in porodniškega in šolo za babice. S to šolo hoče ustanovitelj bolnišnice preprečevati “belo kugo”, no brez uspehov, kot so mi pravili. V zadnjem času so prizidali bolnišnici še Zavod za raka, ki je najmodernejše opremljen. Vsa uprava bolnišnice in administracija sploh je v rokah šolskih sester. V BaTrio Obrero. — Letos so pa naše sestre prevzele še tretjo postojanko v tem mestu, in sicer v Barrio Obrero, kjer so severoamerikanski redemptoristi sezidali lepo cerkev s samostanom in župnijsko šolo. Naše redovnice so naprosili, da jim priskočijo na pomoč pri vzgoji otrok. Za ravnateljico šole je bila imenovana sestr:i Božena Gubane, poleg nje pa deluje kot učiteljica s. Angelika Tavčar. Obe pa sta preobloženi z delom, dasi nista sami za ves pouk, ampak imajo najetih več svetnih učiteljic, kajpada, A kljub velikemu naporu sva jih z g. Janom našla vesele in zadovoljne ter so nama z vso prijaznostjo razkazale zavod. Pri slovenskih usmiljenkah. — Nekega Dopoldneva pa me je g. Jan Ivan popeljal i splošno bolnišnieo-kliniko. kjer delujeta dve slovenski usmiljeni sestri sv. Vincencija Pave.l-skega, poleg še 16 drugih sester domačink. Prednica pa je naša rojakinja s. Julijana Fe-deruci, lji ji dela 'domačo druščino s. Marta Klančar. Ne bom popisoval njihovega dela, saj vsi vemo ceniti navzočnost usmiljenke v bolnišnici in na oddelku, kamor nas morda položi bolezen. S. Julijana je v Paragvaju od 1. 11)41, preje pa je bila okrog 14 let,v Buenos Airesu, kamor je prišla skupaj z drugimi številnimi slovenskimi usmiljenkami na pomoč iz Jugoslavije. Usmiljenke so tu zelo priljubljene. 8. Julijana ima ponudbe od najmanj štirih strani, da bi sestre prevzele razne ustanove v oskrbo. A mogle so v zadnjem času prevzeti eno samo: Go-bavsko naselbino Svete Elizabete v Sapucay, blizu Asunciona. Dno 17. marca letošnjega leta; je bila v tej koloniji izredna slovesnost spie-jema prvih treh usmiljenk, ki se ga je udeležil sam predsednik republiko. Gobavcev je v tej deželi izredno veliko. Lažje oboleli se lahk > prosto kretajo po mestu in deželi, že bolj nevarno bolne pa pošljejo v to kolonijo, kjer jih je stalno kakih 500 obojega spola. Imajo na razpolago male hišice, se lahko med seboj poročajo in sploh žive zase svoje posebno skupno življenje. Na žalost radi pomanjkanja sester danes šole 3 usmiljenke tamkaj delujejo, pa bi si jih želeli še toliko! V bolnišnici v Concepciönu. — Vse dosedaj omenjene sestre delujejo v glavnem mstu Paragvaja — Asuncion. Dve noči in en dan vožnje po reki Paragvaj navzgor se pa dospe do drugega največjega mesta v tej republiki, Con-cepciona. Ko sem si ogledoval to mesto, se mi je zdelo veliko bolj podobno kaki banaški vasi kot pa mestu ali trgu. V ta kraj so torej tudi prišle naše sestre 4. marca 1943, kjer vodijo pokrajinsko bolnišnico. Povabil jih je prvi con eepcionski škof, s katerega bratom sem slučajno na parniku pri isti mizi obedoval ves čas vožnje. Na istem parniku sta prav tedaj potovali tjakaj tudi s. Odilija in s. provinci-jalka Teresita Vidän, k je šla na uradni obisk hiše v Concepciönu. Bolnišnica leži bolj na robu mesta. Nje prednica je s. Evelina Vrhovec, doma iz Vrhnike, poleg nje je, poleg drugih, paragvajskih sester iste družbe, še druga Slovenka s. Celina Marinič, iz Istre doma. Takoj so nas peljali malo po bolnišnici. Vsi smo zmajevali z glavo, videč revno in za pušče no stanje, v kateri se nahaja. Sestre se na vso moč trudijo, a čudežev ne morejo delati. Bolnišnica je državna, a od države ne dobe nili najpotrebnejšega. Manjkal vsega, a najbolj zravil, ki so pač nepogrešljiva v vsaki bolnišnici. Ponovno so mi izjavili domačini-bolniki, s katerimi sem navezal razgovor: Las hermanas son buenas y trabajadoras, pero no hay los mä-dicamentos. .. (Sestre so dobre in zelo delavne, a ni zdravil.. .) Pa je ta bolnišnica edina daleč naokrog, kar je še bolj žalostno. V okviru bolnišnice je tudi dom za onemogle in starčke, za katere pa tudi ni zadostno poskrbljeno od strani oblasti in si morajo zato sami pomagati, kakor morejo in znajo. Pa kakor imajo tu sestre težko delo, zlasti jih boli to pomanjkanje najnujnejših sredstev, so vendarle srečne in sila zadovoljne v svojem poklicu in jim ni prav nič žal, da so prišle semkaj. Garajo do skrajnosti, in kadar so že povsem izčrpane, se za kake minute umaknejo na vrt. ki je edini v Concepcionu, kakor nam je z upravičenim ponosom hitela pripomniti s. prednica. šli smo pogledat to redkost in smo bili prietno presenečeni, kajti našli smo ga vsega v cvetju. Tudi zelenjave mnogo pridelajo na njem, ki ie drugje komaj kaj vidiš in še težje dobiš- Po domačem kosilu, s katerim so mi dolin1 sestre postregle, sem moral vzeti slovo, kajti pot me je vodila še naprej. Na brazilski meji. — Kak dan vožnje z avtobusom proti severovzhodu, pa si na brazilski meh v kraju Bella Vista, kjer deluje Štajerka s. Venceslava Meglič kot prednica v zavodu, ki ga vzdržujejo severoameriški redemptoristi. Poleg osnovne šole, s katero so začele leta 1941. so letos ustanovile še drugo, ki bi odgovarjala naši meščanski šoli. Še dalje proč od Concepciona, bolj proti vzhodu, tudi blizu brazilsko meje pa je naselje Pedro Juan Caballero, kamor so prišle slovenske šolske sestre s svojimi paragvajskimi sodelavkami leta 1946 in kjer spet pomagajo redem-ptoristom pri vzgoji mladine. Prednica je tu s. Neža Kovačec, doma iz Št. Jurija ob Ščavnici, ki skrbi za župnijsko šolo, cerkveno petje in zakristijo. A teh dveh krajev na brazilski meji jaz nisem mogel osebno obiskati, ker me je pot vodila na zahod Paragvaja, v Gran Chaco, kjer je še uradno misijonsko področje med še prvotnimi in po večini še poganskimi Indijanci, kjer se žrtvujejo v kaj nehvaležnem delu, po človeško gledano, naše slovenske šolske sestre. A o tem bom poročal prihodnjič v “Katoliških misijonih ”, Dr. Stanko M. K petdesetletnici S K A S Prevzvišeni knezoškof dr. Gregorij Rožman je poslal Slovenskemu kat. akad. starešinstvu ob priliki proslave petdesetletnice obstoja naslednje pismo: Cleveland, 20. septembru 1 }).">(). Slovenskemu kat. akad. starešinstvu! Za Vaše pozdrave od Vaše petdesetletnice se Vam iskreno zahvaljujem. Petdesetletnica SKAS-a je brez dvoma dogodek, ki bi zasiti žil večjo pozornost in širšo proslavo kot pa jo zmorejo Slovenci v begunstvu, če pa <><> ta skromna proslava še bolj noživila onega duha, ki je bil razlog za ustanovitev Starc šinstva, bo to navzlic zunanji skromnosti važen in velik dogodek. Danes pač že skoraj vsi nekomunistični voditelji politike in kulture spoznavajo, da je le globoko zasidrano krščansko mišljenje in prepričanje zmožno zaustaviti pokret brez- EVHARISTIČNI DNEVI V LAN CSC Ob priliki narodnega euharističnega kongresa v Rošariju se bo vršil tudi medžupni euharistični dan v Cuatro de Junio (8 župnij). Tudi Slovence zadene dolžnost, da ob tej priliki damo javno čast Jezusu v Hostiji. Skupne slovesnosti bodo: 14. oktobra polnočna maša za moške. 15. oktobri telovska procesija ob 16. uri. Obe slovesnosti imata središčno točko na trgu pred postajo v La-nusu. Slovenci imami zbirališče v kapeli sv. Jožefa v Pompeju (kjer je redna slovenska služba božja). 14. oktobra od 79. ure nadalje prilika za sv. spoved. Ob 23. uri se bo vršila molitvena ura, nato pa skupen odhod z bak-ljami na prostor polnočnice. Daleč je 20 kvader. 15. oktobra (nedelja) se spet zberemo pri sv. Jožefu in gremo nato skupno z zastavo na kraj procesije. Zbor ob 15. |iri. Povabljeni so k tem slovesnostim vsi rojaki, ki žive v območju Lanusa, Avellanede in Lomasa. Novieijat so končale in stopile na pot svetega poklica usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega tista slovenska dekleta, ki so kmalu po prihodu v Argentino vstopile v to boštva in suženjstva. Tu imamo katoličani nalogo biti na čelu in nič popuščati — kot doslej nismo — čeprav bi nekateri še dvomili. če nam je to žo davno jasno, potem je dosledno le, da uresničimo popolno krščanstvo v sebi, v svojem zasebnem življenju in ga prenesemo tudi na okolje svojega poklica, svoje službe in družbe, v kateri živimo. Misiji nje, govorjenje, pisanje in vedenje, občevanje, delovanje; vse mora biti vodeno od krščanskih verskih in moralnih resnic, vse mora žareti v tej luči in jo Izžarevati. — Veliko in silno lepo vlogo je izročil Bog prav v današnjih nevarnostih katoliški inteligenci — tudi slovenski. Božji blagoslov naj spremlja vse naše skromno tveganje! Pozdrav In blagoslov! t Gregorij Rožman. družbo, da bi se vzgojile za nje jugoslovansko provinco. Znanke in prijateljice bo zanimalo, kje so te nove usmiljenke nastavljene: č. s. Prebil je v centralni hiši na Cocha-bamba 1432 v Buenos Airesu, kjer bo pomagala pri vzgoji novink; č. s. štete je bolnišnici Ramos Mejia, tudi v Buenos Airesu; č. s. Božnar je v bolnišnici Rawson, blizu Plaza Constituciön; č. s. Krajnik je v kolegiju v Lujanu, ima na skrbi vse bolnike v fari, v pomoč č. g. Demšarju; č. s. Jakoš je v zavetišču Victoria pri Ezeizi; č. s. Kozjek in č, s. O griz pa sta določeni za bolnišnico v Montevideo (Uruguay), kamor odpotujeta kakor hitro dobita potno dovoljenje. — Novim slovenskim usmiljenkam iz vsega srca želimo obilo božjega blagoslova pri njih ljubezenskem poslanstvu in jim toplo priporočamo naše bolnike, da se zavzamejo zanje, kadar pridejo v njih bolnišnice! Tujina nam grozeče uničuje življenja naših mož. Tako smo se zdrznili, ko smo 25. avgusta zvedeli, da je umrl g. Matija Šmalc. Večina niti ni vedela, da je bolan, pa smo ga že pokopali. — Doma iz Brega pri Ribnici je bil zaveden slovenski kmet ;po vojni od 1914 jo prišel v rusko ujetništvo. Po vrnitvi se je poročil in z vso pridnostjo uredil domače gospodarstvo, ki ga je moral prevzeti za svojim očetom, pa je takoj tudi stopil v javno življenje zlasti pri gospodarskih ustanovah, kjer je s svojimi talenti mnogo koristil. Pa je prišla druga svetovna vojna z vsem, kar je leglo na našo Slovenijo. Šmalc, od vse mladosti dober katoličan, je takoj vedel, kaj mu je storiti, zato pa so ga takoj komunisti obsodili na smrt, a namesto njega zajeli in umorili njegovega najstarejšega sina. Zbežati je moral najprej v Ljubljano, nato pa leta 1945 z ženo, hčerko in najmlajšim sinom Ludvikom oditi v begunstvo, živel je v begunskih taboriščih v Italiji (Servigliano, Seniga-llia), dokler pred dvemi leti ni prišel v Argentino. Priden kot vedno je tudi tukaj takoj začel z delom; najprej je odšel v San Luis, nato pa v Mar del Sur, blizu Mar del Plata, kjer je z vztrajnostjo pripravil vse, da si postavi svojo hišo. Pa mu je bolezen prekrižala načrte. Strt od novice, da so um vrnili drugega sina iz Vetrinja, utrujen od dela, je začutil, da z njim nekaj ni v redu. Odšel je k zdravnikom, ki so takoj zmajali nad njegovim zdravjem, ki ga mu res več niso mogli vrniti. Iz radiološkega zavoda sta ga spremila na pokopališče žena in sin in najožji prijatelji do Chacarite, kjer ga je čakalo veliko število rojakov in sotrpinov iz taborišč. Štirje slovenski duhovniki so ga sprchi-ijali na zadnji poti. Hčerko usmiljenko s. Marijo, ki je v Parizu, kamor ji je dva dni pred smrtjo pisal še zadnje pismo, je zastopala usmiljenka s. Libija Krek. Kaj je pokojni žrtvoval za Boga in Cerkev, ve Gospod sam, naj mu na drugem svetu povrne, kar je na tem dobrega storil, žalujoči ženi, hčerki in sinu naše sožalje! Službo božjo za slovenske skupine v župnijah Florida in San Justo smo imeli, in sicer prvo 27. avgusta, ko je bilo floridsko žegnanje. Pridigal in maševal je tamošnji slovenski kaplan g. Avguštin, pel pa pevski zbor iz San Martina. Zbralo se je veliko Slovencev in Hrvatov. — V San Justo pa smo imeli sv. mašo 10. septembra. Pridigal in maševal je slovenski dušni pastir g. Orehar, med mašo pa pel pevski zbor iz B-amos Mejia. Tudi tukaj se je zbralo veliko Slovencev, pa tudi Hrvatov in Poljakov. Veliko jc bilo spovedovanja. Prav tukaj tako željno čakajo slovenskega kaplana, ker jih je že precejšnje število, pa v Bamos Mejia redno ue morejo. “Vir največje sile’’, slovito knjigo mehiškega jezuita p. Heredia, smo dobili v založbi Dž. Posedaj je bilo razprodanih okrog 450 izvodov. 1 I V nedeljo 17. septembra smo Slovenci, ki se zbiramo na Belgrano, po sv. maši častitali ravnatelju zavoda č. g. Amadeo Moise za god. Pevski zbor “Gallus” mu je zapel nekaj pesmi, sodnik Fink pa mu je voščil v imenu Slovencev, ki se zbiramo v njegovem zavodu k službi božji in prireditvam, ter se mu zahvalil za vso naklonjenost. Ginjen je slavljenec odgovoril in rekel, da se mora zahvaliti on v svojem imenu in imenu drugih duhovnikov in gojencev za lep zgled, ki ga daieio Slovenci. Veseli smo bili njegove izjave: “Naša hiša je vaša hiša, kar boste rabili in bomo zmogli, vam bomo radi dali.” Poklonili smo mu. lepo vezan letnik lanskega DŽ s slikami pobožnosti v zavodski cerkvi in dar za cerkev. Mesec “Duhovnega življenja” in “Oznanila” pripravljamo, ko bodo naši poverjeniki obiskali naročnike obeh listov in sploh Slovence, da jim olajšajo ureditev naročnine, in da naberejo kaj za tiskovni sklad obeh teh listov. Zavedajmo se, kako velike važnosti je tisk, zlasti Dž, ki je edina verska vez med vsemi Slovenci, raztresenimi po svetu. Mendoza Slovenci v M"endozi so postali še bolj znani zlasti po svojem pevskem zboru, ki ga vabijo na različne, verske slovesnosti tudi domačini. Tako so za praznik zavetnice Južne Amerike sv. Roze peli v žuPni cerkvi sv. Roze, kjer župni kuje Slovenec g. Tomažič, doma iz Sv. Petra v Ljubljani. Veliko je bilo ljudi ta dan v Santa Rosa, prišel je škof iz Mendose msgr. Butteler in guverner z Več ministri, pri katerih vseh je pevski zbor vzbudil veliko pozornost. Mendoški škof msgr. Butteler je obljubil g. Malenšku, da bo 3. decembra maševal pri frančiškanih, kjer imajo' Slovenci redno službo božjo, in sicer bo opravil sv. mašo za blagor slovenskega naroda, popoldne, če bo le utegnil, pa bo spremljal slovenske romarje v Challao, kamor bodo Slovenci nesli podobo Marije Pomagaj ter obnovili posvečenje Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Veseli so Slovenci v Mendozi razumevanja in naklonjenosti cerkvenih krogov. Ob prvih petkih zjutraj imajo v Mendozi molitveno uro Kot zadostilno pobožnost presv. Srcu Jezusovemu in se tako pridružijo drugim rojakom v Buenos Airesu in okolici, ki opravljajo sveto uro prejšnji večer. . . . ZDRUŽENE DRŽAVE Škof Rožman prosi za semenišče. Katoliški dan v Clevelandu je bil 18. junija. Priredila ga je Zveza Društev Najsvetejšega imena. Začelo se je opoldne s prijetnimi uricami razvedrila v prijaznem razgovoru. Program je bil bolj določen za 3. in 4. uro popoldne. Zborovanje je začel častni predsednik g. Anton Grdina, nato pa nadaljeval Rev. Baznik. Glavni govor v slovenščini je imel ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je označil zborovanje kot kampanji ljubezni, ki kot del svetovne kampanje kliče in vzbuja ljubezen, da uniči sovraštvo. Nato je misel obrnil na slovenske male razmere: ‘ ‘V slovenski domovini brezbožno sovraštvo ovira in skoraj popolnoma onemogoča vzgojo novih duhovnikov. Stari umirajo in bodo v nekaj letih izumrli, mla-.iih ne bo več, ker sovraštvo do vsega božjega ne dopušča, da bi taki, ki imajo iz ljudske šole nekaj verske vzgoje, mogli priti v višje šole in se pripraviti za bogoslovno semenišče. Še nekaj let in novi rod bo dorastel brez Boga. brez vere, brez Kristusa, rod Marksov in Leninov. Ne smejo se uresničiti načrti božjega sovražnika! Omogočimo pot k oltarju vsakemu, ki ga Bog kliče. Ker v domovino ne moremo posegati, kjer bo vsako leto manj takih dečkov, vzgojimo v tujini služabnike božjih oltarjev iz družin novonaseljencev, da bodo pripravljeni vrniti se v domovino, kadar jim zasije sonce prave človeške svobode. Moja škofovska dolžnost je, da za ljubljansko škofijo skušam tukaj v svobodnem svetu vzgojiti nove •duhovnike. V Argentini, kjer je največja skupina slovenskih novonaseljencev, je del ljubljanske bogoslovne fakultete in semenišča. Mlada škofija San Luis jih je sprejela. Nad dve leti je vzdrževala naše bogoslovce, zdaj tega ne zmore več. Kaj zdaj? Ali naj se razidejo, ali pa naj ljubljanski škof prevzame vzdrževanje semenišča. Poslopje, in opremo bi sanluiška škofija še dala. Letos je 30 bogoslovcev in pet profesorjev. Za vzdrževanje teh je po dosedanjih cenah treba vsak dan 15 dolarjev. — Povrh tega je treba skrbeti še za pripravljalno semenišče, v katerem bi se mlajši dečki, ki kažejo duhovniški poklic, šolali. Letos prvo leto imamo 6 dečkov pri slovenskih šolskih sestrah v Buenos Airesu. To je položaj. Ni mi bilo lahko odločiti se. Težka in skrbi polna je naloga, zbrati vsako leto potrebno vsoto. Ko sem sam brez sredstev, se moram s prisrčno prošnjo obračati na dobre ljudi. Odločil sem se za to, ker se zanesem v vašo ljubezen. Prepričan sem, da je vaša ljubezen močnejša kakor pa sovraštvo brezbožnikov v domovini. V tem prepričanju upam v gotovo zmago ljubezni tudi v zadevi našega bogoslovja. Romanja Slovencev iz USA v Lemont so se kar vrstila. Kot prvi so prišli k Mariji Pomagaj društveniki KSKJ in sv. Mohorja iz Chicago za 21. Ker je bil praznik Marije Pomočnice, je bila sv. maša v cerkvi. Na poti v cerkev so romarje pozdravljali zvonovi, na katere so bogoslovci vneto potrkavali. Vse ljudstvo je pelo in sicer že iz nove lemontske pesmarice. Peto mašo je opravil p. Mirko Silvester. Ljudsko petje je vodil p. Odilo, ki je tudi pridigal. Po kosilu v romarskem domu je bila popoldne še majniška pobožnost, pri kateri ni bilo petja konca in kraja. Pred odhodom so zapeli romarji “Vse prepeva, se raduje, duša moja le žaluje, . . . ker slovesna ura bije, da od Matere Marije moram se ločiti zdaj’’. — Iz JoUeta so prišle 23. maja žene in matere prav pred praznikom Marije Pomagaj. Sveto mašo jim je peu frančiškanski zlatomašnik p. John, čebelar, ki se mu ni nič poznalo, da nosi duhovniški križ že 50 let. Romarice so bile zares zadovoljne. — Romarice iz Clevelanda so pa prišle na binkoštno soboto kar malo več kot na romanje, imele so namreč tri dni duhovno obnovo, za katero sta poskrbela p. gvardijan Alojzij in p. vikar Andrej. Vsi so občudovali njihovo resnost in posebno bili prevzeti na Binkoštno nedeljo, ko so dekleta v votlini o-pravile pobožnost Marijinega kronanja. — Za romanje ženske zveze 16. julija je pa opravil sv. mašo drugi frančiškanski novomašnik, Slovenec p. Inocencij Ferjan. Že na predvečer so imeli procesijo z lučkami. Frančiškanski komisar P. Aleksander Vran-kar — srebrnomašnik. Praznoval je svoj jubilej 25. jun. v cerkvi sv. Juria v Chicago, želeli so tako njegovi bivši farani. Rojen je bil po amerikansko v “stari domovini” pred 48 leti. Družina, iz katere je izšel, je dobra in ŽELJA MordS. — Bog ve ,— pa že zori drevo, žive možje: stesali bodo križ — za me. Drhti srce v hrepenenju. Saj dal mi boš moči, Križani 1 Rdeča kri žari. Sladko zvoni iz večnosti. PRED TABERNAKLJEM Skrivnost belih steza: preko skalnih gora zasneženih vodijo do Jeznsa. Skrivnost sončnih poti: lučka drhti, ves svet v njej žari — slavospev Ljubezni, PRI MATERI V zarje sijaju drhtijo gore, mislim na tvoje roke: hrepene po raju vsevdilj, še meni kažejo cilj. V sinjini sonce žari, mislim na tvoje srce: tako sladkö v tujini ljubezen zvoni. V temini noči zvezde drhte, mislim na tvoje oči: bde nad menoj vse ure, vse dni, večnost iz njih dehti. Stanko Janežič, Trst ČRIČEK POJE V TUJINI V sredi Buenos Airesa čriček v noč prepeva, moja duša žalostna skupaj z njim sameva. Pesem črička mi v spomin domovino kliče, kraje mojih bolečin in dolenjske griče. Včasih tamkaj peli so črički nam domači, danes pa le tožijo žalostno z berači. “Marija sedem žalosti, reši domovino! — s črički narod ves kriči, pahnjen v bolečino. Gregor Mali številna. Vstopil je k frančiškanom in potegnil za seboj dva brata, od katerih je eden p. Konstantin danes župnik v Dobovi. L. 192 5 ga je škof dr. Jeglič posvetil v duhovnika v Ljubljani. Novo mašo je praznoval v mariborski baziliki Matere milosti. Po novi maši pa je takoj odšel s p. Kazimirom v Ameriko, kjer je posvetil svoja duhovniška leta slovenskim izseljencem. Njegovo prvo mesto je bilo pri sv. Štefanu v New Yorku, kjer je bil kaplan, nato župnik in nekaj časa tudi župnik Slovencem v New Yorku. Tri leta je bil gvardijan v Lemontu, kjer je veliko pripomogel u zidanju novega samostana. Veliko je misijonaril po Ameriki in zlasti tudi rad pisal v Ave Marija. Med tem je obiskal enkrat domovino. Nato je prišel k sv. Juriju v Chicago, kjer je pridno delal, ko ga je letos doseglo imenovanje iz Rima, ki ga je dvignilo za komisarja slovenskih frančiškanov v USA. Tudi Dž mu častita in želi sreče kot komisartatskemu graditelju, kakor ga sobratje imenujejo. Japonski misijonar slovenski salezijanec rov. Avguštin Antolin je obiskal v maju Slovence v USA. Pred sedemnajstimi leti je šel kot bogoslovec na Japonsko, bil 1. 1936 posvečen v mašnika, nato je pa deloval kot samostojen misijonar na postaji Takanabe.. Med vojno so ga Japonci internirali, ko so ga 1. 1945 v avgustu rešili Amerikanci. Bil je, nekaj časa vojni kurat, kasneje pa je ustanovil misijon v industrijski naselbini Miyazaki. V februarju je prišel na obisk v USA in določil odhod nazaj na Japonsko za julij. Sprememba pri duhovnikih v Clevelandski škofiji. Rev. Sodja Maks je prestavljen od sv. Lovrenca v Akron, Ohio. — Rev. Simon J. Nekič iz hrvatske župnije oV. Pavla na 40 St. v Parma, Ohio. — Rev. Robert Taknip*p iz Akrona k sv. Kristini v Euclid, Ohio. -— Rev. Nikolaj F. Novosel je nastavljen kot pomožni župnik sv. Pavla na 40 St. — Novo-mašnik Rev. Anton E. Pevec na župnijo Marije Vnebovzete v Elyrija, Ohio. Pouk za otroke slovenskih novonast.'lJenci'v so uredili v Clevelandu, in sicer so prihajali najprej skupaj otroci v Slovenski pisarni, kasneje pa je nad vse, prijazni msgr. Ponikvar od sv. Vida odstopil eno šolskih sob na razpolago, da morejo trikrat na teden priti otroci pred šolsko tablo. Naso revijo “Duhovno življenje” z velikim navdušenjem priporoča g. L. |D. v “Ameriški domovini” 21. julija. Ko pokaže važnost katoliškega tiska, nadaljuje: “čitajmo radi dobre katoliške knjige in časopise, zlasti še mesečnik “Duhovno življenje”, kateri je po vsebini letošnje leto za nas Slovence zelo podučljiv in kot tak neprecenljive vrednosti. Tega lepega in prekorist-nega lista pride pa k nam vse premalo, kar pa ni nič kaj lepo za nas. Glejmo, da popravimo to nečast s tem, da si ga naroči vsak, kdor količkaj more. Nikar ne išči praznih izgovorov, da nimaš časa brati, pa da je denarja škoda, če količkaj premisliš, spoznaš, da je to sama brezbrižnost. Tiste dolarje si lahko pri obleki pritrgaš, če ni drugače. Vedi, če bereš pridno “Duhovno življenje” in se po njem tudi ravnaš, na ta način tem lažje poskrbiš lepo obleko svoji duši ki je vendar imenit-nejša kakor tvoje telo.” ŽELEZNA MAŠA Dne 25. avgusta 1950 je imel železno sveto mašo Rev. Roman Homar OSB, Most Holy fie-deemer Church, Ogena, Minnesota. V St. Jamesu v Južni Minnesoti je imelo od 21. do 25. avgusta 75 ameriških duhovnikov duhovne vaje. Med temi je bilo 20 slovenskih duhovnikov, ki delujejo v Severni Ameriki. Na koncu duhovnih vaj je 25. avgusta ob pol osmih zjutraj opravil svojo železno mašo slavljenec. Kakor poročajo, se je slovesnosti njegove železne maše udeležil tudi slovenski pevski zbor iz Gilberta. Rev. Roman Homar je star 84 let. Rojen jc bil v vasi Podhruška, župnija Sela pri Kamniku. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, v Ljubljani pa gimnazijo, toda le nekaj razredov. Pred 67. leti je prišel v Severno Ameriko. Bogoslovje je končal v St. Paulu (Minnesota). Tam je bil 16. 'avgusta pred 60. leti posvečen v duhovnika, potem pa nastavljen za 4 leta na indijansko šolo za učitelja. Tu je Indijancem sestavil katekizem v njihovem jeziku. V ljudski šoli in gimnaziji ga je vzdrževal njegov stric Urankar, duhovnik v Severni Ameriki. Potem je bil ves čas misijonar med Indijanci v Severni Ameriki. Rev. Roman Homar je eden izmed tistih duhovnikov, ki so nadaljevali delo našega velikega misijonarja, škofa Friderika Baraga. Pred petdesetimi leti je Rev. Homar pridigal v marketski stolnici, ki je bila tedaj še majhna cerkvica iz lesa. Zdaj živi naš železnomašnik že 17 let v Oge-mi, kjer neredkokrat spoveduje v petih, pridiga v štirih jezikih, četudi je že 84 let star, namerava prihodnje poletje obiskati Duluth in svoje nekdanje indijanske misijone. Misijonar Rav. Homar mora biti mož bogatiti življenjskih skušenj in velik v žrtvah in delu za Cerkev. Že pred petdesetimi leti je oznanjeval božjo besedo po raznih krajih Severne Amerike. Mnogo je tudi potoval po USA in Kanadi. Zato bi bilo vsem vernim Slovencem v veliko korist, če bi o življenju in delu železnomašnika Homarja mogli kaj več zvedeti. Železnoinašnika Rev. Romana Homarja naj Bog ohrani in varuje do skrajnih jnej človeškega življenja! To mu iz srce žele in voščijo vsi verni slovenski izseljenci v Argentini ob njegovi šestdesetletnici mašništva. ANGLIJA Slovenci se oživljalo. Preteklost je za nami in tone v pozabo. Misel na dom je še pogosta, a ni več tako moreča kot je bila prve mesece. Naše oči so vedno bolj uprte v bodočnost z vprašanjem, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan, ki bo poln skrbi. Kot povsod drugod nam je tudi tu postalo marsikaj domače, kar je bilo včeraj tuje. Privadili smo se tujemu načinu življenja, tujim navadam in šegam. V vsaki stvari najdemo nekaj lepega, ki nas privlači. Za naše versko življenje je bilo morda še najlažje, čeprav se nam je m o id a kaj zdelo v cerkvi tuje. Bila pa je cerkev nam najbolj blizu. Morda je koga začudilo, da ni bilo ob nedeljah petja pri maši in marsikdaj še pridige ne. 'Danes dobro ve, da je dežela tu misijonska dežela in je minilo komaj nekaj desetletij, kar uživa katoliška Cerkev tu svobodo in da v kratki dobi ni mogoče napraviti tradicije, kot jo ima Cerkev pri nas iz preteklih stoletij. Drugemu se je spet zdelo qdveč, da je toliko denarnih zbirk. Sedaj pa ve, da morajo katoličani sami tu vzdrževati poleg cerkve, duhovnika, tudi šolo, če hočejo, da bodo otroci prejeli versko vzgojo. In navadno dobri katoliki niso bog ve kako bogati. Po penijih je treba zbrati ogromne vsote. Spet je marsikoga zabolelo, da ni mogel praznovati praznikov tako kot pri nas doma. (Domala vsi cerkveni prazniki med tednom so odpravljeni ter je treba na delo. Pa dobro vemo, da je podobno povsod, kjer so drugoverci v večini. — In versko življenje katoličanov na Angleškem? Vsak dan jih srečujemo. Radi jim priznamo, d& so kljub veliki številčni manjšini duhovno kako 30 kilometrov oddaljena od Alcobace. ln versko najbolj pomembni. Vsak dan slišimo o njihovih trdih bojih in vidimo jih v njihovem cerkvenem življenju, ki je trdo in težko. Zato moramo imeti najprej razumevanje njih. Imajo mnogo pozitivnih strani, ima-j° marsikaj, česar pri nas ni bilo. Zato ne bi Prav ravnali, ako bi kazali na svoje prilike, ki so bile boljše, tudi ne hvalimo pred njimi svojih navad, svojega načina verskega življe-nja, morda nas niti ne bi razumeli. Glede ver-skega življenja bomo našli pravi ponos. Nič nc skrivajo, da so katoličani, nič jih ni sram Pokazati se v cerkvi. Ta ponos jim daje moč. to napuh, kar bi bila velika napaka, tem-'mč prav tista zavest prave poti. Kar je tu vernega, zares drži. Doživel sem to: Prišel sem v obmorski kraj ter na kolodvoru naročil' vozniku, naj me zapelje do katoliške cerkve. Pa mi je po nekaj vljudnostnih besedah rekel: “Že po tem, da ste naročili, naj vas peljem k cerkvi, bi vas lahko spoznal, da ste katolik. Sam nisem. Povejte mi, ali ni to čudno, koliko ljudi, ki jih vsak dan vozim s postaje, me najprej vpraša, kje je katoliška cerkev. Saj je tudi nekaj drugih cerkva tu, pa nihče po njih ne vpraša. Ali učite kako novo vero, ali kaj imate, da ste katoliki tako zavedni?” _____ V svet smo š:i z odprtimi očmi. Zato si osvojimo, kar je dobrega, in bežimo pred tem, kar je slabo. Naše življenje naj bo živil slika naše vernosti. Vključimo se v življenje vesoljne cerkve tudi “v duhu in resnici”. (G. Kunstelj) Marijina podoba v procesiji. V petek po Binkošti h imajo v mnogih krajih v Lanchastru in drugod posebne procesije, ki bi se jim po slovensko reklo “izpoved vere”. Verniki se zbero po posameznih krajih, župnijah, neso bandera, kipe, posebne okraske in marsikje pridružijo še simbolične skupine. Na velikem trgu se snidejo procesije iz posameznih župnij. Skupno od poj o pesem “Vera naših očetov” ter potem spet odidejo do svojih cerkva. V Manchestru je bilo letos nad 20.000 ljudi v taki procesiji. Tudi katoličani tujih narodnosti se radi pridružijo takim manifestacijam. V Rochdale je bila tega dne v procesiji naša podoba Marije Pomagaj z Brezij. Nosila so jo 4 slovenska dekleta v narodnih nošah. Razumljivo je, da so i podoba i narodne noše zbudile veliko zanimanje. Ali ne bi bilo prav, da sedaj, ko so si mnogi že opomogli iz prvih težav, mislimo tudi na take stvari kot so narodne noše? NAMEN MOJE PESMI Moja duša poje pesmi, domovini posvečene, sad iskrene so ljubezni, z bolečino ožarjene. Rad bi z njimi srca ganil vseh izseljencev v tujini, rad bi zveste vse ohranil Bogu, Cerkvi, domovini. Toda nekatere brate že tujina je ranila, v prazne zemeljske zaklade srca, duše potopila. Vse Slovence razkropljene s pesmijo zdaj obiskujem, naše ovce izgubljene domovini z njo rešujem. Daj, Gospod, da pesem moja vse Slovence bo ganila, in ljubezen, milost tvoja, domovini jih vrnila. Gregor Mali MLADIM UGANKARJEM C. ŠTEVILNICE IN RAČUNSKE UGANKE V teh vrstah ugank pomenijo številke gotove črke; nimajo torej z računstvom nobenega o-pravka. Rešujejo se. na mnoge načine, ker so načini, kako so sestavljene, mnogoteri. 1. Včasih številke pomenijo črke. iz abecede, tako da jemlješ črke od začetka: n. pr. 1 = a, 2 = b, itd. Za ta primer glej številnico v 3. številki Dž in rešitev v 4. številki (1950). 2, Včasih pa bo treba črke iz abecede “po številkah" jemati “nazaj grede". Primer: (10 + 21) — — (12 + 16 + 7 + 13 +16) — (11 + 161 — (21 + 25 + 3 + 14 + 25) = C*d misli ni davka. 3. še poseben način številnic in računskih ugank je, pri katerih mora biti podan ključ k rešitvi." Pri tej vrsti vstrviš namesto številk v uganki črke, ki jih dobiš pri “ključu", ki je uganki spodaj pripisan. Primer: (7 + + 9 + 2 + 4) — (3 + 8) — (9 4- 7 + + 5 + 3 '+ 8) — (9 + 6 — 80- 1 + 8) — — (4 + 5+7 + 2 '+ 1) = ? — Ključ: I + 2 + 3 — pijača; 4 + 5 + 6 = del cerkve; 7 + 8 + 9 = cel (ali. . . V ta namen poišči: č + a + j = pijača; k + o + r = del cerkve; v + e + s = cel. Namesto gornjih številk vpiši črke po kUuču (spodaj) in dobiš: Vsak je svoje sreče kovač. D. POSETNICE Pri teh ugankah je le treba iz posameznih črk sestaviti, “najti” tisto, kar uganka naroča. Navadno je vedno v kaki bes di podano več črk zapored (t. j. po 2, 3, ali še več), ki pridejo tudi v rešitvi skupaj in zapored. (Primerjaj “posetnico" v 1. številki in nje rešitev v 3. številki DŽ. (1950). E. REBUSI ALI PODOBNICE Te vrste uganke so sestavljeno: 1. iz skoraj samih majhnih slikic različnih predmetov; ali 2. iz velikih ali majhnih črk (in računskih znamenj **+” ali “X”), ki so različno razpostavljene: ali so nekatere (po ena ali več) nad ali pod druge vnešene; ali pa so posamezne ali skupine po 2 ali več črk pred- ali za-postav-ljene. 3. ali pa so mešane: to je sestavljene iz obeh načinov, kakor je opisano pod 1. in 2. Pri prvi vrsti 1. je treba najprej “zadeti" prave pomene majhnih slikic, ki predstavljajo različne predmete. Opozarjam, da je treba vpo-števati: a) če je katera slikica narobe postavljena", moraš v rešPvi d+ični pomen slikice “postaviti" (zapisati) “nazai grede”! b) če je pred slikico ena (ali več) vejic, se v besedi, ki jo pomeni, spredaj toliko črk izpusti, -kolikor je vede spredaj; če so pa vejice zadaj, pa v besedi odzadaj izpu°ti ravno toliko črk. Isto vpoštevaj, če je sličica “narobe"! c) če je v uganki v eni skupini narisanih več istih predmetov, je treba vzeti pomen (besedo) v množini, d) če je kateri predmet narisan tako, da je v njem prečrtana ena (dve ali več) črka in je namesto nje vpisana druga črka (dve ali več) je treba vzeti to, na njeno (nji- hovo) mesto. Za vse te prilike, ki sem jih sedaj opisal pod “Pri prvi vrsti", imate lep primer v rebusu številka 3 Dž C1950>). e) Večkrat pride tudi slučaj, da je pred ali za slikico vzeta iz pomena prva( če je spredaj) ali zadnja (če je zadaj) črka in je tisto treba nadomestiti z drugo, kar je v uganki označeno. N. pr. če je bil naslikan “sod" in bi bilo spredaj označeno: s=p, je potrebno črko “s" nadomestiti s črko “p", potem se to glasi “pod". Isti postopek je, če bi bilo treba premeniti zadnjo črko (ali vmesno črko!) Včasih je ta sprememba v uganki označena nad predmetom. f) Pri kakem predmetu (ali tudi pri skupini je treba včasih kako čko (eno ali več) vmes “uriniti" ali izpustiti:to se more opaziti na uganki sami. g) Včasih je treba črke narisanega predmeta drugače razvrstiti, kar je pri slikici zaznamovano s številkami (Glej n-i vekusu številka, 3 Dž. pri slikici “roka"!) h) Primeri se lahko, da je skoraj ves predmet prečrtan in ostane neprečrtan “en del”. V tem slučaju je treba v rešitev vpoštevati samo tisti del, ki ni prečrtan. N. pr. imamo naslikan lfvrč" ali “kangljo", pri kateri je vse nrečr-tano, ostane neprečrtan samo “roč". V tem slučaiu je treba vpoštevati samo “roč” (če so tu kake spremembe potrebne, pa tudi t». kar se takoj vid'!). AU n. pr.: če je naslikana “noga", pa j-' prečrtana skTO vsa, ostane pa neprečrtana “peta”, vpoštevaj samo “peta"! itd. Pri drugi vrsti 2. je tr^ba vpoštevati vse predloge (čeprav ni-o zankani!). Tako n. pr : a) če ie v kaki črki “vr’ni=nih" ali vni=anih ena. dve ali več črk. je t^eba te vpoštevati s predlogom “v” spredaj ali vmes. kamor “V sovlaša za pravi'no reS'tev. b) Včasih so črke. ali slikice, r°čunski znaki, eni nad ali eni na. drugih. aV eni pod drugimi, bo treba z« rešitev vpoštevati prrdlog: “na” ali “nad” p P “no-l” — kako- bo nra v prišlo za nravjlno rešitev Za to Pravila paidete len prime’- v 1. St.evi’ki DŽ (19511) p-j tem primeru neidete pekai zgledov, ki smo rh že orei ooi=ali. Semka.i snod'+n še drPge vrste rebus', k’ imajo smer drugačne naslove tka kor: “skrita nr--rnkha” v 3 čtev;1k; l)ž n°5(n. k' so veatev-l.ienl iz sn.m’h črk. pri katerih je troha “v račun vzeti” vse v:'n Če". primeri se lak ko ■ a) da so črke ali znak' f računski) no ena pl1 več pomenljivo (kar se “oogronta” na tisk 1' 1 noatavljene ena nr°d ali za dr"«m: bi a11-da ie več, zaoored enako fiskamh <‘f,k n]i znakov ali skuoi". in 1°- troha pri rp-a.-pn m yno- + nvati plUlom Stpv’lO. K +nm rt—avi'om oglede uganko: Skrita prerokba v 3 številki in njo rešitev v naslednji številki Dž (1950)! Pri trenji vrsti 3. rebusov, ali podobnic —-to je pri mešanih rebusih ali podobnicah iz obojnih do sedaj opisanih načinov, bo treba vpoštevati, kar smo pri obojnih vrstah omenili. M. Radoš (Se nadaljuje) SLOVENSKI VISOKOŠOLCI V ŠPANIII Gospod Petek! Prihajate iz Španije, iz Madrida. Tam ste bili duhovni vodja slovenskih visokošolcev. Zelo nas zanimajo, saj gledamo v njih bodočnost našega naroda. Ali bi nam in našim bralcem hoteli povedati to in ono iz njihovega življenja? Koliko jih jo, kako so Prigli tjakaj, kaj študirajo in ali so samo v Madridu ali še kje drugje? Mrd slovenskimi begunci v Italiji je bilo tud; lepo število visokošolcev, ki niso izgubili volje do nadaljnega študija. Ker je položaj za begunce postajal v Italiji vedno težji in večina od njin v Italiji ni mogla študirati, so začeli iskati Možnost za študiranje v drugih deželah. Po posredovanju Pax Komane, največ pa po lastnem prizadevanju in iskanju priporočil, so prišli prvi slovenski visokošolci v Španijo, v Barcelono in Madrid. Ti so pripravili pot še drugim, ki so potem prihajali za njimi, dokler se spomladi 1948, s prihodom šestih visokošolk v Zaragozo, to doseljevanje slovenskiti visokošolcev v Španijo ni zaključilo. Vseh visokošolcev je prišlo v Španijo, ako se ne motim, 38, in sicer 22 v Madrid, 6 v Zaragozo, ostali pa v Barcelono. Vpisani so na razne fakultete. Med njimi so juristi, medicinci, ekonomi, inženirji, veterinarji, filozofi in eden, ki je letos napravil doktorat iz političnih ved. Nekateri od teh so študij že dokončali, par pa jih je odšlo dokončat ga v druge države. Kako hvalevredno in upapolno to stremljenje naših fantov po študiju! Koliko je njih tovarišev drugod po svetu, ki bi tudi radi nadaljevali študije, pa jim ni dano... Kdo je tem v Španiji omogočil nadaljnje šolanje? Katoliški španski narod je šel skozi krvavo komunistično revolucijo, zato je bolj kot drugi narodi razumel položaj protikomunističnih beguncev. Kakor že večkrat preje v zgodovini, se je tudi sedaj lepo in v dejanju pokazala španska gostoljubnost in velikodušnost. Na pobudo katoliških laikov in s podporo cerkvene oblasti je nastala v Španiji O. C. A. II. — Katoliška univerzitetna podporna ustanova, ki si je med drugim postavila tudi nalogo, ustano viti za visokošolce-begunce univerzitetni dom, kjer bi ti lahko v miru nadaljevali svoje študije. Tako je nastal v Madridu v bližini univerzitetnega dela mesta zavod, ki nosi ime po apostolu in zavetniku španskega naroda, po apostolu sv. Jakobu. V tem zavodu je okrog 170 visokošolcev-beguncev, kjer dobe najnujnejšo °skrbo. Ako upoštevamo, da je Španija razmetoma revna dežela in da preživlja sedaj zlasti v gospodarskem oziru težke čase, postane po-Men te dobrodelne ustanove še toliko večji. (S'-ike iz tega zavoda smo objavili v zadnji Štefki Dž. — Op. uredništva.) Kazen dveh, so ostali slovenski visokošolci v Madridu vsi v tem zavodu. Ona dva se morata preživljati sama in sta odvisna od podpor od drugje. Težji je položaj slovenskih visokošolcev v Barceloni. Ti ne spadajo pod O. C. A. TJ. in so odvisni od podpore, ki jim jo dajejo dobrotniki v Španiji in pa slovenski dobrotniki v USA in Argentini. V veliko pomoč jim je bil od vsega početka tudi č. g. Breznik, ki se je z očetovsko požrtovalnostjo zavzel zanje in jim pomagal. V razmeroma najboljših okoliščinah žive vi-sokošolke v Zaragozi. Stanujejo po raznih zavodih. Seveda so pa tudi one, kakor vsi ostali, glede knjig in drugih potrebščin precej odvisne od denarnih podpor od drugje. Pravite, da je v O. C. A. U. narodno zelo pisana družba. Kako kaj shajajo med seboj? Ali jih ne ločijo preveč razne politične zamisli, če so že versko-idejno istih pogledov? V Col. M. Santiago je okrog 170 visokošolcev-beguncev trinajstih narodnosti. Kako vsa ta pisana družba živi in v kakšnih odnosih so posamezne narodne skupine med seboj, je nekomu, ki ne živi me njimi, težko podati več ali manj popolno sliko, ker nima neposrednega stika z njimi. Mogel bi zato v tem oziru omeniti samo nekatere vtise, ki jih človek dobi po pripovedovanju, in v kolikor skupnost in razlike v mišljenju tudi na zunaj pridejo do izraza. Res je, da so versko-idejno vsi ti v glavnem istih pogledov, a v podrobnem bi globlje poznanje življenja posameznih narodnih skupin morda pokazalo precejšnjo razliko. Treba je namreč upoštevati dejstvo, da so to člani različnih narodov in da so prinesli s seboj različno, bolj ali manj zdravo in trdno versko-idejno zgrajenost. Večina iz njih tudi ni izšla iz katoliških verskih in kulturnih organizacij, kakor je to v primeru naših visokošolcev v Španiji. Vodstvo zavoda skuša biti nadstrankarsko, nadpolitično in nadnarodno, vendar se pa razlike v političnem mišljenju in usmerjenosti posameznih grup ne da povsem zabrisati in od časa do časa ob raznih prilikah tudi pride do izraza, če upoštevamo, da so med njimi Čehi in Slovaki, Hrvati in Srhi, potem je razumljivo, da vsaj v političnem mišljenju ne vlada ravno največja edinost. Vendar pa različno politično gledanje v glavnem, ne ovira mirnega in prijateljskega sožitja v zavodu. Povezanost se skuša doseči z medsebojnim spoznavanjem in sodelovanjem. Tako so slovenski visokošolci, včlanjeni v stanovskem društvu Danici, večkrat povabili na svoje sestanke člane drugih narodnosti, da so predavali o katoliškem gibanju med njihovim narodom. Gospod Petek! Omenili ste neko organizacijo slovenskih akademikov ? Katera organizacija je to? Kdaj in kako je nastala, kakšne cilje ima? Ali zajema vse slovenske visokošolce v inozemstvu? Slovenski visokošolci v Španiji se pripravljajo na svoj poklic tudi z zelo živahnim društvenim in organizacijskim življenjem. Del madridskih visokošolcev ima svoj akademski klub “Stražo”, vsi ostali so pa organizirani v stanovskih društvih: v Madridu v “Danici”, v Barceloni “Plamenu”, visokošolke v Zaragozi pa v “čebelici”. Stanovska misel je zlasti zadnja leta pred drugo svetovno vojno našla med slovenskim izo-braženstvom veliko razumevanje in v pok. prof. Tomcu velikega pobudnika in zagovornika To idejo so slovenski visokošolci ponesli s seboj v begunstvo in so v Italiji ustanovili Zvezo slovenskih katoliških visokošolcev, v kateri so včlanjena akademska stanovska društva, to so društva, ki so organizirana na stanovski za misli. ZSKV ima svoje člane v Španiji, Argentini, Belgiji, v USA in v Kanadi. Nekaj o cilju in namenu stanovskih društev. — Namen katoliških stanovskih društev je vzgojiti katoliške inteligente, ki bodo v svojem zasebnem življenju katoliško živeli, a bodo tudi v svojem poklicu in okolju vedno uveljavljali katoliški svetovni nazor. Ideološka vzgoja v teh društvih pomeni aplikacijo katoliških načel na svetovno kulturo. Za prerod današnje kulture ne zadoščajo več katoliška društva s splošno katoliško idejno vzgojo, ampak je potrebno, da se člani istih stanov — tukaj istih fakultet — družijo v svoja stanovska društva, ker je na ta način delo veliko bolj uspešno in sadovi večji. Ker so slovenski visokošolci danes raztreseni po vseh de lih sveta, da le malo slušateljev iste fakultete živi skupaj, so le malo kje možna stanovska društva v polnem pomenu besede, v katerih bi bili samo člani istih strok. Treba se je zaenkrat zadovoljiti z društvi, ki zbirajo v sebi slušatelje raznih fakultet, katera pa veže med seboj stanovska misel. Da pa društva dosegajo svoj namen in cilj, se ustanavljajo v njih stanovski študijski krožki, v katerih slušatelji istih fakultet obravnavajo svetovno-nazorska vprašanja vsak iz svojega študijskega področja. Delo v stanovskih krožkih ima za cilj doseči jasnost v vprašanjih, ki se stavijo katoliškemu izobražencu in na katera naleti visokošolec pri študiju na fakulteti. Zato je delo teh krožkov bolj specializirano in dopolnjuje fakultetni študij. Tu in tam smo v DŽ poročali o nekih točajih, ki jih slovenski akademiki letno v Madridu ali kje drugje prirejajo. O čem razpravljajo na njih, kaj hočejo doseči z njimi? Kakšne sadove obrode? ZSKV je doslej organizirala tri ideološko-studijske tečaje v Madridu, katerih so se udeležili člani društev iz Madrida, Zaragoze, Barcelone, Belgije in nekaj drugih v Španiji bivajočih Slovencev. Prvi tečaj je poleg praktično versko-kulturnih vprašanj, ki morajo zanimati sodobnega katoliškega inteligenta, obravnaval naslednjo temo: Slovenskemu narodu je treba dati katoliškega jurista, katoliškega inženirja, katoliškega zdravnika... Drugi tečaj je bil posvečen v prvi vrsti idejni utemeljitvi in utrditvi stanovska. Tretji pa je bil praktnično stanovski. Predavanja na njem so bila sad študija in dela v stanovskih krožkih posameznih društev. Posamezni predavatelji so skušali na ta način tudi sami praktično nekaj doprinesti k reševanju problemov iz svoje stroke. Kakšne sadove obrode ti tečaji? Jasno je, da je težko govoriti o vidnih zunanjih sadovih teh tečajev. Saj to zaenkrat tudi ni njih namen. Da pa sadovi so, o tem ni dvoma! če ti tečaji ne dosežejo drugega, kakor da poživljajo v članih zavest, da bo prerod sedanje kulture in nje pokristjanjenje možno doseči le, ako bo vsak katoliški izobraženec v svojem poklicu na svojem mestu in v vseh ozirih usposobljen, in da svoje člane tudi praktično na to pripravlja, potem dosegajo svoj namen in rode bogate sadove. Kako pa kaj glodajo slovenski visokošolci v Španiji na slovensko novonaseljencc v čezmorskih deželah, zlasti v Argentini, kjer jih jo največ skupaj? Kolikor vemo, se zelo trudijo, da bi ohranjevali žive in kar najtoplejše stike z nami? Kaj pričakujejo od teh stikov? Tudi oni so begunci, zato je razumljivo, da jih z ostalo slovensko emigracijo po svetu vežejo najtesnejše vezi, da z njo čutijo in se zanjo zanimajo. Ker imajo mnogi med njimi v Argentini svoje starše, brate, sestre in znance, jim je ta dežela vsak dan bližja. Nekateri bodo po končanih študijah tudi verjetno skušali priti sem. Ker so časopisi in zlasti “Duhovno življenje’’ poleg pismenih stikov najmočnejša vez, ki druži slovenske begunce po svetu, obojno s pravim veseljem prebirajo. Občudujejo delavnost in življenjsko silo slovenskih beguncev v Argentini, ki so se po tako kratkem času življenja v novi deželi tako lepo versko in kulturno razgibali. Neki Hrvat mi je v Španiji dejal: “Vi, Slovenci, ste lahko srečni in ponosni, ker imate tako lepo organizirano svojo emigracijo, v verskem in kulturnem oziru tako lepo oskrbljeno.’’ Gospod Petek, prav lepa Vam hvala za tako zanimiva in izdatna poročila. Po njih bodo naši bralci širom sveta prišli v duhovni stik "z našimi katoliškimi visokošolci, kar bo le v korist naši slovenski emigraciji. Združiti nam je namreč vse naše raztreseno sile in jih pripraviti na bodoče skupno delo odrešenja domovine, pri katerem bodo prav slovenski katoliški visokošolci moiali igrati vodilno vlogo, ki ji bodo pa kos le v tesni povezanosti z narodom. Še bolj pa sta pokazala skrb, ki jo ima Zveza ze versko vzgojo svojega članstva, predavanji: Intelektualno poglabljanje v verske skrivnosti in Poklic In odgovornost katoliškega izobraženca v izvrševanju poklica. Tečajniki so obravnavali v svojih predavanjih poleg teh še kulturna, narodna in svoja stanovska vprašanja. S posebnim predavanjem je tečaj počastil spomin Mahniča ob priliki stoletnice njegovega rojstva. To priliko, ko se je zbralo iz Španije več Slovencev in Slovenk, so izrabili, da so v par dneh sestavili majhen pevski zbor in organizirali za španske prijatelje skromen koncert slovenske pesmi. Obenem pa so s skioptičnimi slikami Slovenije in z v španščini recitirano slovensko prozo in poezijo gostom predstavili še izrazitejše našega človeka in lepoto slovenske zemlje. Slovenski visokošolci in visokošolke v Španiji so s tem pokazali, da se kljub krajevni oddaljenosti od ostale slovenske emigracije zavedajo svojih dolžnosti do sebe, Boga in naroda. Kljub mnogoteremu nerazumevanju njihova dobra volja ni klonila. Vedo, da je ob skupnem naporu slovenskega rodu v emigraciji za pripravo lepše bodočnosti tudi njihovo mesto. In ne najmanjše, niti najlažje. Ob zaključku lista smo prejeli iz Španije poročilo o letošnjem tečaju slovenskih visoko-šolcev, ki ga tu objavljamo, s’ sliko udeležencev. Naši visokošolci in visokošolke člani Zveze slovenskih katoliških visokošolcev v Španiji so se prve dni v avgustu zbrali v Madridu na ideološko-študijskem tečaju, že tretjič, odkar študirajo na univerzah v Zaragozi, Barceloni in Madridu, so v svojih šolskih počitnicah organizirali tak teden študija, posvečenega našim narodnim, ideološkim in svojim organizacijskim vprašanjem. Versko stran tečaja je vodil duhovni vodja visokošolcev iz Barcelone, ker v Madridu ni nobenega slovenskega duhovnika več. Vsakdanje sv. maše v kolegiju Santiago Apostol so se udeleževali vsi tečajniki, predavanja pa so se skozi °sem dni začenjala, s kratko duhovno mislijo in Premišljevanjem, Z duhovno mislijo je preč. g. duhovni vodja dal letošnjemu tečaju vodilo letošnjega Svetega leta. Klic sv. očeta k velikemu povratku bomo razumeli in ga prav uso-vršili v svojemi življenju le, če bomo živeli v Kristusu in Ga vedno izžarevali. K slikam: Str. 637 — Tečajniki leta 1948; 638 — Govorniški oder ob tečaju; ob slovesu od duhovnega vodje g. Petka CM; 639 — č. g. Vinko Žakelj, iz Belgijo, predava; s tečaja 1950,. na sliki' tudi č. g. Breznik. MAMA, ZAKAJ PA ROŽNI VENEC? Vrvi večer po posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu so pri Tončkovih večerjali in se pogovarjali, kako je bilo pri posvetitvi lepo. “Da, lepo je bilo,” je potrdila mama. “Da nas bo Marija vesela, moramo zdaj izpolnjevati vse obljube, ki smo jih njej dali na dan posvetitve. Ali veste, otroci, kaj smo Mariji obljubili?" “Da bomo vsak večer rožni venec molili,” se hitro odreže Tonček. Jankota je postalo kar strah, ko je slišal, da bo moral moliti rožni venec. Joj, to bo hudo! Moral bo dolgo klečati, tako da ga bodo kar kolena bolela. Zalo je uprl a- mamo svoje žalostne oči in vprašal: “Ah, mama, zakaj na rožni venec?” “Zato, ker Marija sama to želi in naroča," odgovarja mama. “Leta se je v Lurdu prikazala Bernardki Marija. Učila jo je moliti rožni venec. Naročila ji je tudi, naj dela pokoro in moli za grešnike. Že tedaj je Marija pokazala, kako ima rada to molitev. Kdor rad moli rožni venec, dela Mariji veliko veselje in v nebesa bo prišel." “Mama, tudi jaz, bom molila rožni venec, da me bo Marija vesela in da bom v nebesa prišla," je počasi zlogovala Metka. “Kadar me bodo bolela kolena, bom vse potrpela in darovala Mariji za grešnike." “Da, Metka, tako delaj, pa te bo Marija zelo vesela," je odgovorila mama. Tedaj so je oglasil ata: “Mama, še o fa-timskih pastircih jim kaj povej, da bodo vedeli, da Marija želi, da tudi otroci delajo pokoro in molijo rožni venec." Mama je začela pripovedovati: “V Fatimi na Portugalskem se je leta 1917 prikazala Marija trem otrokom na paši: Luciji, Frančku in Jacinti. Bila jo nepopisno lepa, a zelo žalostna.Ko jo je Lucija vprašala, kdo je, je odgovorila: “Kraljica presvetega rožnega venca sem.” Lucija jo je potem vprašala, kaj želi od njih. Marija je odgovorila: “Molite rožni venec za grešnike." Da bi vse otroke še bolj pridobila, da bi molili rožni venec, jim je pokazala pekel. Otroci so tedaj videli, kaj morajo duše v peklu trpeti. To jih je tako pretreslo, da niso mogli tega nič več pozabiti. Na paši so pustili odslej vse igre in molili rožni venec. Vsak dan so jili molili več. Marija jih je naučila, naj po vsakem “čast bodi" dodajo: “O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so najboj potrebne tvojega usmiljenja." Lucija je redovnica in še na zemlji moli rožni venec, Franček in Jacinta pa z njim slavita Marijo v nebesih.” Mama je končala. Jankota jr postalo sram, da se je bal moliti rožni venec. Fatimski pastirci so pa toliko rožnih vencev zmolili. Zato se je oklenil mame in ji rekel: “Mama, tudi jaz bom vsak dan molil rožni »venec." “V avgustu in septembru bomo vsi molili rožni venec za spreobrnjenje grešnikov in za rešitev naše domovine," je pripomnil ata. “Marija je tudi Kraljica misijonov in vseli misijonarjev. Tretja nedelja v oktobru bo misijonska nedelja. Da nas bo tudi Marija, Kraljica misijonov vesela, bomo v oktobru molili rožni venec. Posebno se bomo spominjali slovenskih misijonarjev.” Ata je končal in začel naprej moliti rožni venec. Mama in vsi otroci so Jeno odgovarjali. Zdaj pri Tončkovih vsak večer molijo rožni venec. Otroci se posebno vesele petka, ko med rožnim vencem tudi pojo: “Duša, le pojdi z mano. . ." MALI MARIJA JOKA “Kako vendar, saj se mi je zdelo, da jih je deset? Na, na jih je sedaj samo devet!", piešteva mama mandarine, ki jih je kupila na trgu. Skrivaj pogleduje Janezka: menda je ni on vzel? Ne, Janezek pravi, da je ni. Pove pa to tako boječe, da ga mama znova vpraša: “Bes sebe: “Ne, mama." “No, ti že veš. Samo: če si, saj