kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 65 KRATEK ORIS ZGODOVINE NOB NA GORJANCIH IN V ŽUMBERKU zdenko picelj V osvobodilnem boju naših narodov so bili Gorjanci in Zumberak od prvih dni vstaje žarišče hudih bojev proti nemško-italijanskim okupatorjem in izdajalcem slovenskega in hr- vatskega naroda, belogardistom in ustašem. V tem skupnem boju slovenskih in hrvaških partizanov sta se ustvarjala in utrjevala brat- stvo in enotnost Slovencev, Hrvatov in Sr- bov, utirala se je pot bratske enotnosti ena- kopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije. Predvojne razmere so bile na prostoru med Gorjanci in Krko dokaj težavne. Gospodar- stvo in proizvodnja sta bila do okupacije na zelo nizki ravni. Najbolj enostavna kmečka proizvodnja je bila v nižjih predelih Gorjan- cev, višje pa so sekali in izkoriščali obširne bukove gozdove, večinoma za drva in široko porabo, nekaj tudi za prodajo in industrijske namene. Ti kraji so bili že takrat znani po pri- i delovanju znanega dolenjskega cvička. Bil je zelo pomemben pridelek v prehrani, ker so ga lahko dali tudi na trg. Zaradi goste naseljeno- i sti in zaostalosti gospodarstva pod Gorjanci I je bilo veliko poceni delovne sile. Delavstva v j teh krajih skoraj ni bilo. Po večini je bilo I delo le sezonske narave, posamezniki pa so že j v mladih letih iskali delo in zaslužek v drugih \ krajih doma in v tujini. Pretežna večina mla- dine je po končani osnovni šoli ostala doma na kmetijah svojih staršev in se ukvarjala z vsakdanjimi kmečkimi opravili. Zaradi dolgo- letnega vztrajnega dela Komunistične partije so se napredne ideje širile tudi v teh krajih Počasi se je začela spreminjati miselnost de- la prebivalstva. Krepili sta se narodna zavest ' in revolucionarnost. Kljub tako zaostalim go- spodarskim razmeram so v vseh večjih krajih pa tudi po vaseh obstajale dejavne organiza- 66 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 cije Sokola, Društva kmetskih fantov in deklet in razni krožki, ki so privabili mladino v or- ganizirano telesno vzgojo, prirejale kulturne nastope, izlete in podobno, ki so imeli pozitiv- no vlogo pri bujenju narodne, socialne in poli- tične zavesti mladih. Seme narodnega odpora in nastanek organiziranega gibanja za na- rodno osvoboditev je našlo v teh krajih plo- dna tla. Člani KP Slovenije, ki so živeli tu ali pa so bili poslani v pomoč iz Ljubljane, so našli tu mnoge zavedne ljudi. Tudi na Zumberku so bile predvojne živ- ljenjske razmere zelo težavne. Prebivalstvo se je v tem izrazito planinskem območju ukvar- jalo izključno s poljedelstvom in živinorejo. Toda glede na podnebje, pomanjkanje obde- lovalnih površin ter ekstenzivno proizvodnjo ni zadostovalo niti za lastne potrebe. Glavno žito je bila koruza, od drugih kultur pa krom- pir. Sadjarstvo je bilo slabo razvito in še to le na obronkih Zumberka. Največja bogastva Zumberka, gozdove, ki zavzemajo tretjino koristnih površin, niso izrabljali za nastajanje industrijskih obratov, temveč samo za oskrbo- vanje okoliških krajev z drvmi. To je omogo- čalo sezonsko delo majhnemu številu lju- di. Zivinorejstvo je pomenilo najpomemb- nejši vir dohodka. Naravni prirastek prebi- valstva je bil velik. To je ob slabi razvitosti območja in siromaštvu povzročilo, da se je od leta 1881 do 1941 polovica prebivalstva izseli- la v druge kraje po Jugoslaviji ter prekomor- ske in zahodnoevropske države. V tem času sta imela največji vpliv v Zum- berku Hrvaška seljačka stranka (HSS) ter vladajoči režim, medtem ko se je vpliv usta- šev čutil le v nekaterih vaseh občine Sošice in Kalje. Čeprav do vojne na tem območju ni obstajala organizacija KPH, se je njen vpliv od leta 1937 vse bolj čutil v nekaterih vaseh, kjer so delovali simpatizerji in posamezni člani partije. Ti so bili povezani s partijskimi aktivisti in organizacijami v sosednjih mestih in delavskih sredščih, v prvi vrsti z Zagre- bom. Iz njih sta bili oblikovani močna sku- pina KPH in mladinska skupina, ki sta že v maju 1941. leta prerasli v partijsko organi- zacijo in organizacijo SKOJ. Kraji pod Gorjanci so bili priča vojnemu razdejanju že prvega dne nenapovedane vojne, saj so nemške zračne sile 6. aprila 1941 bom- bardirale vojaško letališče pri Cerkljah. V Brežicah so bili Nemci že 11. aprila popoldan, prav tako pa so nemške izvidnice istega dne prišle skozi Metliko in čez Gorjance v Novo mesto, ki so ga predhodno bombardirali in ga zavzeli. Nemci so zasedli ves predel pod Gorjanci, čeprav so po sporazumu med Nemčijo in Italijo ti kraji pripadli slednji. Predel pod Gorjanci v Beli krajini so Nemci izpraznili že konec aprila, srednjo dolino Krke pa po 10. juniju 1941, vendar so se tu ustavili že na Bučki in v Zameškem, v Kostanjevici pa so postavili straže takoj onstran mostu. Okupacija fašističnih sil je ustvarila v teh krajih posebne razmere. Območje je bilo razdeljeno na tri okupacijske oblasti. Vzhod- ni del Gorjancev in Krško polje na relaciji Stoj draga. Gadova peč, Bušeča vas, Malo Mraševo in naprej v smeri Bučka — Ljub- ljana so zasedli Nemci, drugi del Gorjancev do Novega mesta je zasedla italijanska voj- ska, Zumberak pa je pripadel tako imeno- vani Nezavisni državi Hrvatski (NDH) in je bil v sestavi kotarske oblasti Jastrebarsko. Le ob- čino Radatoviči so okupirali Italijani, ker je bilo to območje v stari Jugoslaviji nekaj časa priključeno Sloveniji. Državne meje med njimi so bile strogo določene, tako da je bila vsaka normalna komunikacija onemogoče- na. Ze na samem začetku so okupacijske ob- lasti zahtevale popolno poslušnost. Kljub temu pa je KPJ z razglaso mpoz- vala narode v boj za nacionalno osvobodi- tev in začela s pripravami na oborožen boj. Zumberak je bil zelo ugoden teren za for- miranje in delovanje partizanskih enot. Toda tudi za ustaško oblast je bilo to območje zelo pomembno. To kaže tudi njihova raz- mestitev sil v okoli tridesetih vaseh, medtem ko so Italijani v Radatovičih in Ostrižu ime- li le dve močnejši vojaški posadki. Ustaši so takoj začeli množično mobilizirati mlade ljudi med domobrane, naprednejše pa zapi- rati in jih pošiljati v taborišča, medtem ko so Italijani večino ljudi internirali. Po napadu nemške vojske na Sovjetsko zvezo je na gorjanskem podgorju začela do- bivati vse večji vpliv Osvobodilna fronta (OF). Aktivisti so začeli ustanavljati poleti 1941 terenske odbore OF v vseh večjih va- seh, v manjših pa so delovali zaupniki. V drugi polovici avgusta 1941 je bil v Gornjem Vrhpolju ustanovljen rajonski odbor OF Šentjernej. Njegovo območje delovanja so bile občine Podbočje (takratni Sv. Križ), Kostanjevica, Šentjernej, Orehovica ter Bela cerkev, Smarjeta in Skocjan na levem bre- gu Krke. Povsod tod so se predle nevidne niti zaupnikov in terenskih odborov OF. Ti odbori so delovali tudi v belokranjskem delu Gorjancev, kjer so bili najbolje organizirani v hribovitih krajih, v Brezovi rebri, na Su- horju, in v Rado vici, delovali pa so tudi drugje. Dne 26. novembra 1941 je bil usta- novljen rajonski odbor OF Suhor. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 67 Prvi partizani so se pojavili na Gorjancih že julija 1941, po izdaji v Krškem, ko so Nemci postremi deset članov KPJ. Ti par- tizani, med katerimi je bila tudi narodna herojina Milka Kerin, so se utaborili nad Vodenicami nad Kostanjevico. Zaradi lažjega oskrbovanja so premaknili taborišče čez ne- kaj časa na Spüarjevo špico nad Javorovico. V začetku septembra 1941 pa so jih poslali v novomeško partizansko taborišče na Frati. Na Zumberku so se takoj po okupaciji člani partije kljub okupatorjevemu nasilju povezali z organizacijo v Jastrebarskem, Za- grebu in Karlovcu, zbirali orožje, imeli zve- ze, agitirali proti organizaciji domobranov in proti odhodu na delo v Nemčijo. Prav tako se je formirala prva celica KPH v Zumberku v gozdu Kremen j ak nedaleč od Pečna, občina Kalje, a nekaj kasneje, 11. maja 1941, so se formirale tudi kandidatske skupine in skojevske organizacije. V začetku avgusta 1941 so se po odloku CK KPH iz Zagreba napotile tri skupine v Zumberak. Iz njih so v taborišču blizu vasi Djuriči (nedaleč od Pečna) 15. avgusta 1941 ustanovili prvi partizanski odred v Zumber- ku — Matija Gubec, imenovan tudi Odred proletarcev. Odred je štel okoli 40 borcev, med katerimi jih je bilo nekaj tudi iz Zum- berka. V boju z ustaši 5. septembra 1941 je padel Leo Rukavina, zagrebški skojevec in ilegalec, ki se je iz Okičev z orožjem in hra- no prebil v klet Staničiča, kjer je čakal bor- ce Odreda. To je bil prvi padli partizan v Zumberku. Zaradi aktivnosti odreda so ustaši v začet- ku septembra proti njim usmerili večje sile. Ujeli so komandanta odreda Cvetka Floresa ter do začetka oktobra razbili odred. Večje število borcev so ujeli, medtem ko so jih 14 ustrelili. Le malo se jih je uspelo rešiti. V gozdove nad Kostanjevico so sredi septem- bra prišli trije hrvaški partizani iz tega od- reda, katerim zaradi italijanskih zased po Gorjancih ni uspelo vzpostaviti zveze s slo- venskim osvobodilnim gibanjem. Dne 17. septembra so italijanski vojaki pripeljali skozi Oštrc v Kostanjevico ubitega hrvaške- ga partizana. To je bil Lovro Horvat, prvi padli partizan na Gorjancih. Ta prvi par- tizanski odred je bil razbit, toda njegove akcije so bile pomembna zgodovinska pre- lomnica, iz katere se je v naslednjih mesecih razvilo močno narodnoosvobodilno gibanje na Zumberku. Prvo pravo partizansko enoto so na slo- venski strani Gorjancev videli konec oktobra in v začetku novembra leta 1941, ko je bila Belokranjska četa na poti proti izselitvenem ozemlju v Posavju. Ustanovljena je bila 30. oktobra 1941 na Smuku nad Semičem in je takoj nato odšla na pot. V globokem snegu je prišla četa skozi podgorjanske vasi do gradu Otočec. Kljub drugačnim zagotovilom prehod čez Krko ni bil mogoč. Zato se je četa odločila za vrnitev proti Beli krajini. Toda italijanska vojska, ki je zvedela za njeno gibanje, jo je začela zasledovati. Za- radi izdaje so jo obkolili v Gornjih Lazah, kjer je četa počivala po naporni poti. V ne- enakem boju je v noči na 3. november 1941 padla večina borcev Belokranjske čete. Vse prvo leto NOB pod Gorjanci je bilo prežeto s političnim delovanjem ter z in- tenzivnim ustanavljanjem in delovanjem mreže OF organizacij, obenem pa je bilo to leto tudi priprava na oborožen boj. V tem času so predvsem zbirali orožje in drug vo- jaški material, s katerim so oskrbeli prosto- voljce ob odhodu v gozdove. Kljub zaviralnim posledicam tragedije Belokranjske čete so se nadaljevale priprave za odhod v partizane. Na sestanku rajonskega odbora OF Šentjer- nej 25. decembra 1941 je bilo sklenjeno, da bodo vsi, ki želijo iti v partizane, razdeljeni na tri skupine, ki bodo druga za drugo v ča- sovnih razmikih organizirano odhajale v partizane, brž ko bodo dokončno sestavljene, oborožene in opremljene. Sklenili so tudi, da bo odšla prva skupina v gozdove 5. ja- nuarja 1942. leta. Tega dne je dalo Podgorje prve borce za svobodo, ki so krenili v kraje domovanja Novomeške čete. V začetku fe- bruarja je krenila druga skupina prostovolj- cev iz Šentjerneja, v noči z 9. na 10. marec pa še tretja. Odšle so na Gornjo Toplo reber, kjer so 3. marca ustanovili Peti slovenski oziroma Prvi dolenjski partizanski bataljon, ki je imel tri čete. Tretja četa tega bataljo- na se je imenovala Gorjanska in je pod vod- stvom Franca Pirkoviča-Crta proti koncu marca, po napadu na Zužemberg, prispela na Gorjance. V začetku maja 1942 se je četa razdelila v tri vode, ki so zavzeli različne položaje po Gorjancih. Kmalu je prišlo povelje, da se morajo vsi trije vodi ponovno zbrati na Pragu v Ko- bilah, kjer so 13. maja 1942 ustanovili Gor- janski bataljon, ki so ga sestavljale tri čete, in sicer Kostanjeviška, Sentjernejska in Bru- sniška četa. Prvi komandant bataljona je bil Franc Pirkovič, politični komisar pa Tone Suštfršič. Takoj so odbrali devetnajst bor- cev in jih poslali v Belo krajino, da bi po novembrski tragediji v Gornjih Lazah zno- va poživili vstajo na tem območju. Cez ne- kaj dni so se sestali z borci druge Belokranj- ske čete, ki je taborila na Mišinem brdu in 68 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 ustanovili prvi Belokranjski bataljon, ki je v noči na 1. junij 1942 napadel Sošice in ra- zorožil mejno finančno stražo tako imenova- ne NDH. Ta druga Belokranjska četa pa je pričela nastajati v aprilu 1942 in je taborila na ob- močju Mišinega brda v občini Radatoviči. Vanjo so stopali tudi prebivalci te občine. Ta enota je med drugim 20. maja 1942 na- padla sovražnika pri Rožnem dolu, 28. jimija pa Italijane pri Zajcu pod Gorjanci. Po for- miranju Zumberačko-pokupskega odreda je večji del prebivalcev občine Radatoviči stopil v to ali v druge hrvatske enote. Vanjo so se vključili tudi posamezniki iz severnih vasi Bele krajine. Do pomladi leta 1942 je bilo delo pri raz- širjanju in utrjevanju zvez in organizacij KPH v ostalem delu Zumberka in okolici. V začetku marca 1942 je po odloku CK KPH in glavnega štaba Hrvatske prvi Kordunaški odred usmeril svojo aktivnost preko Kolpe v Pokolpje in Zumberak. Ze v noči na 16. april 1942 se je čez Kolpo premaknila dese- tina partizanov prvega Kordunaškega odre- da pod vodstvom Teše Bulata. Ta desetina je v noči na 20. april 1942 nadaljevala pot iz Pokolpja v Zumberak. Tu so jo sprejeli člani partije iz Pečna in Kalja. Vzpostavljena je bila tudi zveza s slovenskimi partizani, in sicer s Kostanj eviško četo Gorjanskega bata- ljona, s katerimi so imeli tudi skupno tabo- rišče med Pogano jamo in Polonom, v bli- žini studenca Globočica. Sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi enotami je bilo od tega časa naprej neprekinjeno do konca voj- ne. Ob istem času je bila napotena iz Korduna v Zumberak ena desetina partizanov pod vodstvom Grge Milašinčiča preko Bosiljeva in Ozlja, kamor je prišla šele 20. junija 1942. leta. V začetku maja 1942 je na območje Okica in Horvata prišla s Korduna Milka Kufrin, ki je organizirala aktiviste na tem območju. Dne 26. maja 1942 se je njena skupina zdru- žila z desetino Teše Bulata, tako da je bila tega dne formirana prva Zumberačka parti- zanska četa s približno 50 borci. Za koman- dirja čete je bil imenovan Teso Bulat, za političnega komisarja pa Ivan Sokolčič. V četi je bila takoj ustanovljena partijska ce- lica, ki jo je vodila Milka Kufrin. Ta četa je 28. maja napadla skupno s Kostanjeviško četo Italijane pri Oštrcu. Pognali so jih v pa- ničen beg nazaj proti Kostanjevici. Začela pa je z vsakodnevnimi akcijami v Zumberku, okolici Samobora, Jastrebarskega in v smeri proti Zagrebu. Hkrati z Zumberkom se je razvijal in raz- širjal NOB tudi v Pokolpju, kjer se je usta- novila v začetku junija 1942 četa »Kljuka«, ki je štela okoli 60 borcev in je izvedla več uspešnih akcij na tem območju. Kot rezultat prihoda, uspešne krepitve in delovanja partizanov v Zumberku in Pokol- pju ter vse močnejšega patriotskega razpo- loženja hrvaških ljudi je bil 2. julija 1942 ustanovljen Zumberško-pokupski odred. Ko- mandant odreda je bil Slavko Klobučar - Cort, politični komisar pa Boris Balaš. Štab odreda je s 120 borci iz Gornjega Sjeničaka 17. julija odšel v Zumberak. V vas Petrovina so prišli 19. julija, kjer so jih napadli ustaši. V boju je padel komandant odreda Klobu- čar, štab odreda pa se je prebil v Zumberak, kjer so postavili zvezo z Zumberško partizan- sko četo. V nekaj akcijah so preprečili usta- šem, da bi pregnali partizane z Zumberka. V rajonu »Zicara« je bil odred preformiran. Iz partizanskih enot v Zumberku je bil 24. julija 1942 ustanovljen prvi bataljon Zum- beračko-pokupskega odreda »Josip Kraš« s tremi četami in s komandantom Miškom Breberinom ter političnim komisarjem Mila- nom Foštom. Odred je v tem času skupaj štel 450 borcev. Italijani so ob vse večji rasti partizanske vojske v začetku leta 1942 začeli spomladi te- ga leta izvajati defenzivni načrt »Primavera«, ki je predvideval spomladansko vstajo slo- venskega naroda in umik manjših italijanskih posadk v večje kraje. Tako so sredi leta 1942 imeli svoji postojanki le še v Kostanjevici in Šentjerneju. Partizani Gorjanskega bata- ljona so jih oblegali vse od maja do jeseni 1942, a jim postojank ni uspelo zavzeti. Gorjanski bataljon je junija 1942 napadel tudi utrjene italijanske postojanke na Ra- težu in v Brusnicah, od koder se je okupator s tanki in blindiranimi avtomobili umaknil v Novo mesto. Po vseh teh uspešnih bor- bah je nastalo in se vse bolj širilo osvo- bojeno ozemlje od Gorjancev do reke Krke. Na tem prostoru se je v varstvu Gorjanskega bataljona začela porajati nova družba. Nastanek osvobojenega ozemlja in hkratna krepitev partizanske vojske sta omogočila nadaljnje utrjevanje OF in NOB. Na osvo- bojenem ozemlju so se zlasti razširili in utr- dili terenski odbori OF v vaseh, kjer jih prej še ni bilo. Skoraj po vseh vaseh so ustanovili enote Narodne zaščite, ki so bile organizirane po četah in vodih. V drugi po- lovici maja 1942 je zaradi obsežnejših nalog okrožni odbor OF Novo mesto razdelil okrož- je na podokrožja. Tako je nastalo tudi pod- okrožje Gorjanci, ki je obsegalo rajone Sv. Križ, Kostanjevico, Šentjernej, Orehovico in kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 69 Brusnice. Podokrožni odbor OF Gorjanci so sestavljali predstavniki vseh treh političnih skupin: Jože Zamljen kot predstavnik Soko- la, Jože Penca krščanskih socialistov in Mar- tin Baje KP Slovenije. Sekretar odbora je bil Vencelj Perko. Avgusta 1942 je bil usta- novljen še podokrožni komite KPS Gorjanci, in to za isto območje, kot ga je obsegalo pod- okrožje. Prvi sekretar komiteja je bil Baje, kmalu pa je prevzel njegovo delo Franc Pir- kovič-Crt. Ob politično organizacijskem delu je bila ena od osnovnih nalog podokrožnega odbora OF na osvobojenem ozemlju graditev ljudske oblasti. To se je začelo z volitvami v narodnoosvobodilne odbore kot osnovne ce- lice, za katere je izvršni odbor 17. maja 1942 izdal odlok, da bodo prevzeli del pooblastil dotedanjih odborov OF. Volitve so bile na javnih zborovanjih, po navadi zvečer in ve- činoma na prostem. Volilno pravico so prvič dobile vse ženske in mladina, stara nad 18 let. Z izvolitvijo NOO so bile določene naloge predsednika in odbornikov, ki so bili zadol- ženi za delo na določenem področju, kakor so Narodna zaščita, gospodarstvo, preskrba in podobno. NOO so delovali do velike ita- lijanske ofenzive na Gorjance, jeseni 1942. Po tej ofenzivi so Italijani odpeljali del od- bornikov v internacijo ali v zapore, medtem ko so drugi zaradi nasilja začasno prenehali z delom. Pri teh volitvah kot tudi pri izvajanju vseh političnih in gospodarskih nalog je bila zelo aktivna mladina, ki je bila organizirana v SKOJ in Zvezo delovne mladine (ZDM). V podokrožju je Vilma Bebler ustanovila po- leti 1942 podokrožni komite SKOJ Gorjanci, katerega sekretarka je bila Vida Stanič. Na osvobojenem ozemlju se je preizkušala v najrazličnejših smereh vsa iniciativnost, iznajdljivost in sposobnost delovnih ljudi pod Gorjanci. Partizanska vojska je že leta 1942 razlastila nemškega graščaka Pavla Lan- gerja in zasedla grad Prežek. To je bil eden prvih gradov v Sloveniji, ki so ga zasedli partizani. Postal je središče in osrednje zbi- rališče partizanov gorjanskega podokrožja. Ob gradu so zgradili partizansko mesnico in prekajevalnico, pod gradom pri potoku Mlečnica pa je bila klavnica. V Hrastju pri Orehovici so poleti 1942 sezidali sadno su- šilnico, ki je začela takoj delovati, saj je bila tega leta zelo dobra sadna letina. Blizu gra- du Prežek je delovala na pobudo domače gospodarske komisije partizanska usnjarna, ki je izdelala precej dobrega vrhnjega usnja in podplatov. Organizirane pa so bile tudi čevljarske delavnice na Orehovcu in na Drči ter kuhanje žganja na Kiri pri Prežeku. Celotno osvobojeno ozemlje so imeli do italijanske ofenzive popolnoma v rokah par- tizani Gorjanskega bataljona in aktivisti OF tega območja. Ta svobodnost in mirnost pri delu je pritegnila na svojo stran večino pre- bivalstva podgorjanskih vasi, ki so se aktivno vključili v različne oblike urejanja družbene ureditve. Gorjanski bataljon se je bojeval za zakonitost, red in disciplino v svojih če- tah in za pravno varnost prebivalcev na os- vobojenem ozemlju. Partizani so bili odločni pri zatiranju vsakega nepoštenja v svojih vrstah in na ozemlju svoje pristojnosti. Sa- mostanski kronist v Pleterjah je zapisal, da ni bila morala med ljudmi v preteklosti ni- koli tako visoka. Partizanska vojska je bila poleg NOO edina oblast, ki jo je ljudstvo priznavalo. V tem času pa so začeli s svojo ativnostjo tudi domači izdajalci. Prva skupina je prišla na Dolenjsko pod vodstvom Milana Kranjca proti koncu maja 1942 in se utaborila v gozdu nad Šentjoštom. Izdajala se je za partizansko vojsko in bila tako zavarovana pred napadi partizanov. S pogodbo med kaplanom Babni- kom in Italijani pa je bila zavarovana pred njimi. Skrivanje pod partizansko kapo, na- silno odvzemanje hrane okoliškim prebival- cem, zahrbtno ubijanje partizanskih patrulj in novih prostovoljcev, ki so prihajali v to skupino v partizane, je trajalo vse do prvih dni v juliju. Takrat je politični komisar Gor- janskega bataljona na partijskem posvetova- nju zvedel, da v Šentjoštu in okolici ni ni- kakršne partizanske enote. Tako je bilo iz- dano povelje za napad na belogardiste, ven- dar so ti za to že izvedeli in so se pravočasno imiaknili. Pri preganjanju pa so vse bolj iskali pomoč pri Italijanih in s tem pokazali svoj pravi obraz. Na območju Zumberka pa je Zumberačko- pokupski odred v začetku avgusta prešel v ofenzivo. Najprej je bilo osvobojeno Kalje, kjer se je formiral mladinski vod. Sovražnik je takoj zapustil še Sošice in Oštrc, tako da se je polosvobojeno ozemlje še razširilo do Kostanjevca — Sv. Jane in Stojdrage. To je omogočilo poleg formiranja novih partijskih in skojevskih organizacij ter NOO tudi usta- novitev Zumberške mladinske čete v Pečnu in kasneje še inženirske čete, ki je imela za nalogo rušiti komunikacije v Zumberku. V Pokolpju je četa »Kljuka« konec avgusta toli- ko narasla, da je bil iz nje ustanovljen bata- ljon Slavka Klobučarja kot drugi bataljon Zumberačko-pokupskega odreda. Akcije od- reda so omogočile prihod 4. kordunaške bri- gade konec avgusta na Zumberak. Ta je 26. avgusta 1942 zavzela Jastrebarsko, onespo- sobila železniško postajo in iz ustaškega ta- 70 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 borišča v Jastrebarskem osvobodila 727 srb- skih otrok, ki so jih ustaši pripeljali 1942. leta iz Kozare, Korduna in Banije. Proti tem partizanskim enotam na Zum- berku so ustaši v septembru 1942 začeli več- jo ofenzivo, v kateri so v Pečnu, Kalju in Cerovici ujeli okoli 200 aktivistov in pripad- nikov NOB ter tudi nekaj žena in otrok. Od teh so jih večji del postrelih, vas Cero- vica, Osunje, Duriče in Prisjeko pa zažgali. Četrta Kordunaška brigada in bataljon »Jo- sip Kraš« sta se umaknila v Belo krajino, od koder se je brigada vrnila na Kordun, med- tem ko je bataljon »Josip Kraš« odšel pod Gorjance in od tam dalje skupno z Gor- janskim bataljonom na žago v Gorjancih. Sredi septembra (14. 9.) so ustaši prodrli tudi na slovensko stran Gorjancev, in sicer v vas Planino, kjer so pobili skoraj vse mo- ške, vas pa v celoti požgali. Samo dan kasneje so napadli še slovensko partizansko bolnišni- co, ki je bila na hrvaški strani Gorjancev v vasi Prisjeka. Tu so ubili dr. Stanka Cernel- ča, dva bolničarja in deset ranjencev, ki se niso mogli rešiti, ter šest vaščanov Prisje- ke. V Prisjeko se je bolnišnica preselila iz bolniške postojanke Pendirjevke na Gorjan- cih konec avgusta 1942. Novembra 1943 je bolnišnica v Pendirjevki ponovno oživela. Dne 24. januarja 1944 se je preimenovala iz G 15A v SVPB-K (Slovenska vojaška parti- zanska bolnišnica, zaselek Kira). Dne 7. feb- ruarja 1944 pa je bU izdan odlok, da se bol- nišnica vključi v oddelek SHVPB (slovenska hrvaška vojaška partizanska bolnišnica) v Pilatovcih, ki je bila urejena po žumberaških vaseh Gaj, Sekuliči, Kuljaji, Doljani in Pi- latovci. Ta bolnišnica je nastajala že proti koncu leta 1942, vendar se je konec marca 1943 preselila na Kočevski Rog, ker se je za- čela ustaška ofenziva. Konec septembra 1942 sta se v Zumberak vrnila bataljon Josip Kraš in 1. bataljon Kr- škega odreda ter so 29. septembra 1942 osvo- bodili Sošice. V istem času sta se na Zumbe- rak premaknila iz Gor. Budačkog prek Bo- siljevega tudi štab Druge operativne cone odredov Hrvatske in Prvi proleterski bata- ljon Hrvatske. Ta bataljon je deloval na območju občin Radatoviči in Sošice, bataljon Josip Kraš pa na območju občine Kalje. Ta dva bataljona in Krški so od 7. do 10. ok- tobra 1942 v hudih bojih v rajonu Sošice, Piave, Kordiča, Magovca in Oštrca odbili na- pade štirih ustaških bataljonov na osvoboje- ni Zumberak in jim prizadejali velike izgube in sestrelili en sovražni bombnik. V teh bojih pa je pri Visočju padel 9. oktobra 1942 Fra- njo Ogulinac-Seljo, komandant Druge ope- rativne cone NOB odreda Hrvatske, narodni heroj. Italijani so pripravljali ofenzivo na osvo- bojeno ozemlje na Gorjancih, ki se je začela 28. oktobra 1942 in je trajala do 4. novembra istega leta. Hkrati je bil to tako imenovani 11. ali zadnji operativni cikel velike italijan- ske ofenzive na slovensko ozemlje, ki je tra- jala od julija do novembra 1942. leta. Sredi avgusta je usmerila ta ofenziva svoje opera- cije proti Rogu, kjer je bilo takrat vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja. Zato je vodstvo zapustilo Rog in se ponovno vrnilo v aprilu 1943, ko je začela nastajati Baza 20. V ofenzivi na Gorjance so ob velikih itali- janskih enotah sodelovale tudi nemške, usta- ške in belogardistične enote. Italijani so ime- li namen uničiti osvobojeno ozemlje in zatre- ti narodnoosvobodilni odpor. Uspelo pa jim je le prekiniti poizkus delovanja nove ljud- ske oblasti na osvobojenem ozemlju, ker so se takoj po končani ofenzivi vsi partizani, ki so ofenzivo preživeli, ponovno zbrali na Gor- jancih in nadaljevali osvobodilni boj. So- vražnikova ofenziva pa je omogočila vzhod- nemu robu Gorjancev približati belogardi- stične oddelke, pretrgala blokado Kostanje- vice in Šentjerneja ter omogočila tudi na- stanitev belogardistov na tem območju. Iz Zumberka, ki ga je tudi zajela italijan- ska ofenziva, so se partizanske enote pre- bile ponoči 30. oktobra na območju Budi- njaka prek Pokolpja in Donje Kupčine na Kordun. Tu so v Gornjem Sjeničaku enote Zumberačko-pokupskega odreda in prvega Proleterskega bataljona Hrvatske formirale 13. NOU brigado Josip Kraš. Brigada se je šest dni kasneje premaknila čez Kolpo in prišla v Zumberak, z njo pa je prišel tja še štab Druge operativne cone Hrvatske. Prihod brigad in štaba je razvnel vstajo v Zumberku in Pokolpju in omogočil dosego največjih vojnih in političnih zmag NOV in NOB v celoti. Po veliki ofenzivi na Gorjance je italijan- ski okupator sklenil zgraditi pod njimi pas utrdb in žične ovire, da bi hrvaškim parti- zanskim enotam onemogočil prihod v Slove- nijo. Jeseni 1942 je bilo sodelovanje med slo- venskimi in hrvaškimi partizani zelo razvito. Do septembra 1943 so Italijani postavili žične ovire že do bližine Stopič pri Novem mestu. Tudi nemški okupator je na meji z Italijo in NDH zgradil žične ovire, da bi onemogočil prehajanje partizanov iz Hrvatske in Ljub- ljanske pokrajine. Tako je bilo območje pod Gorjanci kar s treh strani obdano z utrje- nim pasom in žičnimi ovirami, kot da gre za nekakšno koncentracijsko taborišče. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 71 Razvoju partizanskih enot v Zumberku pa sta sledila tudi organiziranje in politični raz- voj organizacij KPH, SKOJ, NOO in SMG (Savez mlade generacije). Dne 15. oktobra 1942 je bila prva seja okrožnega komiteja KPH Pokolpje, ki je zejemal tudi Zumberak, kateri je istega dne formiran v vasi Jezernice v hiši Nikole Sajatoviča-Buje. Ze na drugi seji 1. novembra 1942 je bilo potrjeno, da je iz sestava »kotar Jastrebar- sko« izločen hribovit del in se je formiral po- seben »kotar Zumberak«, v katerega sestav je vključeno tudi območje Radatovičev, s tem pa tudi kotarski komite KPH Zumberak, katerega sekretar je bil Dane Meaški. V za- četu leta 1943 je bil formiran še okrožni ko- mite SKOJ Pokolpje s sekretarjem Miko Spiljakom. Dne 6. januarja 1943 pa je bil formiran tudi kotarski komite SKOJ Zumbe- rak, katerega sekretar je bil Nikica Sajato- vic. Razvoj NOO se je začel s prihodom par- tizanskih enot na Zumberak v aprilu 1942. leta. Prve naloge so bile oskrbovanje parti- zanov s hrano, zato so se imenovali tudi oskr- bovalni odbori, kasneje pa so se njihove na- loge vse bolj širile. Ze avgusta je bil formiran občinski NOO Radatovici, v oktobru pa še občinski NOO Kalje in Sošice ter v letu 1943 še NOO Vivodina in Krnoič. V začetku leta 1943 je bil formiran kotarski NOO Zumbe- rak. Istega leta, ko je bil Zumberak osvobo- jen od Ozi j a do Stojdrage, Samobora in Ja- strebarskega, je na območju Zumberka delo- valo poleg kotarskega še pet občinskih in 32 mestnih NOO. Prav tako leta 1943 je bil formiran tudi okrožni NOO Pokolpje, ki je imel sedež v Sošicah. NOO postanejo pravi predstavniki narodne oblasti, ki na demokra- tičen način rešujejo vsa vprašanja ljudstva na osvobojenem ozemlju. Hkrati se formirajo tudi kotarski odbori AFZ in USAOH (Uje- dinjeni savez antifašističke omladine Hrvat- ske) Zumberak. Takoj po prihodu na Zumberak so enote 13. NOU brigade Josip Kraš sodelovale skup- no s slovenskim enotami v bojih na Zumber- ku in Gorjancih. Tako so 15. novembra 1942 zavzele Sv. Jano, 19. in 20. novembra pa so imele hude boje pri Novih Selah, Gor. Vasi, Kostajnici in Stojdragi. Dne 2. decembra 1942 je bila formirana komanda žumberškega po- dročja v Sošicah z dvema četama. Dvajset dni kasneje je bila na območju komande po- dročja ustanovljena tudi glavna partizanska bolnišnica z upravnikom dr. Adolfom Sum- skim. Kmalu po zadnji fazi italijanske ofenzive na Gorjancih je partizanska vojska prešla v protiofenzivo. Ponoči 23. novembra 1942 je Cankarjeva brigada skupaj z Gorjanskim bataljonom napadla belogardistično postojan- ko v Sv. Križu. Kljub temu, da je niso uspeli zavzeti, so jo belogardisti čez nekaj dni za- pustili, ker so uvideli, da je ne bodo mogli braniti. Tik pred napadom na Suhor je bil formiran skupni operativni štab 13. NOU brigade Jo- sip Kraš in Cankarjeve brigade. V noči s 26. na 27. november 1942 sta brigadi zavzeli važno belogardistično postojanko na Suhor- ju, kjer je doživela belogardistična strategi- ja svojo nepopravljivo katastrofo. Zaradi te- ga poraza so belogardisti izpraznili brez boja večino postojank okoli Gorjancev in se umak- nili v večje postojanke ali k Italijanom. Dne 11. decembra 1942 je Vrhovni štab NOV in POJ razglasil 13. brigado za prole- tersko z imenom Rade Končar. Dne 15. de- cembra pa je s Cankarjevo brigado uspešno napadla Krašič, ki pa so ga ustaši čez nekaj dni spet dobili v svoje roke. Zato je 13. pro- leterska brigada skupno s 4. Kordunaško brigado 31. decembra 1942 ponovno napadla Krašič, kjer je bil dokončno likvidrian močan ustaški garnizon. Ubitih, ranjenih in zajetih je bilo okrog 700 ustašev in nekaj domobrancev. Popol- noma uničena sta bila dva ustaška bataljona. To je bila največja zmaga partizanov v Zum- berku med vsem NOE. Se pred to akcijo so Italijani zaradi akcij partizanskih brigad 4. decembra 1942 zapu- stili Radatoviče, 9. decembra pa še Ostriž, ta- ko da se je osvobojeno ozemlje Zumberka razširilo na celo radatoviško in del vivo- dinske občine. To je omogočilo poplnitev 13. brigade z novimi borci. S krašicko zmago je bila odprta tudi smer proti Draganicu oziroma progi Zagreb—Karlovac ravno v ča- su, ko je sovražnik pripravljal in že izvajal četrto ofenzivo na osrednje partizansko ozem-: Ije. Po boju v Krašiču so se boji v Zumberku nadaljevali. Deli 13. in 4. kordunaške briga- de so 12. januarja 1943 napadli Samobor in osvobodili Sipak, Guce, Donjo Kupčino in Draganič. Sovražnik se ni mogel pomiriti z osvobojenim ozemljem in z vse večjim ugledom NOV na tako občutljivem območju v bližini Zagreba. Zato je načrtoval ofenzive na Zumberak in Gorjance. Teh ofenziv je bilo v vsakem vojnem letu nekaj. Z razširit- vijo in vedno večjo močjo NOB pa je sovraž- nik pošiljal vse večje in večje sile, da bi obdržal svoje pozicije, menjal je taktiko in uvajal vse večje nasilje. Pred italijansko-ustaško ofenzivo na Zum- berak in Gorjance od 30. januarja do 2. februarja 1943, v kateri so sodelovali deli 72 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 treh italijanskih divizij in dva domobranska bataljona, so 13. proleterska in 4. korduna- ška brigada skupaj s slovenskimi brigadami Gubčevo, Tomšičevo in Cankarjevo formirale skupni operativni štab, katerega komandant je bil Saranovic, politični komisar Belinič in načelnik Tarabič, in se dogovorile za skupne akcije. V hudih bojih so zadale sovražniku velike izgube in ga pregnale v začetne garni- zone. Same so nadaljevale z akcijami na že- lezniški progi Zagreb—Karlovac in na Gor- jancih, kjer so tako utrjevali tudi v nadalj- njih bojih proti ustašem, Italijanom, beli gardi in Nemcem, bratstvo in enotnost hrvat- skih in slovenskih brigad. Tako je na Gorjancih v februarju 1943 Cankarjeva brigada napadla belogardistično postojanko v Pleterjah, od koder so se belo- gardisti rešili 21. februarja s pomočjo Itali- janov. S tem je bil Pleterski samostan, ki je ves čas NOB na Gorjancih dajal partizanom in aktivistom OF različne oblike pomoči, po nekaj mesečni zasedenosti po belogardistih ponovno osvobojen. Istočasno pa je hrvaška 13. proleterska brigada zaradi zavarovanja Cankarjeve brigade pri napadu na Pleterje napadla belogardistično postojanko v Brezo- vici. Zaradi izvajanja skupnega načrta o nadalj- njih bojih, dokler so bile slovenske brigade še na območju Zumberka, se je začasno for- miral v začetku februarja 1943 skupni ope- rativni štab, v katerega sestav so šle 13. pro- leterska NOU brigada Rade Končar, 4. kor- dunaška brigada in slovenska NOUB Matija Gubec. Dne 20. februarja 1943 je bila formirana tudi vojna partizanska bolnišnica Druge ope- rativne cone Hrvatske in Prve operativne cone Dolenjske z upravnikom dr. Francem Novakom, namestnikom dr. Josipom Milu- ničem ter komisarjem Ante Novakom in na- mestnikom Viktorjem Koričanom. Bolnišni- ca je bila v Cemerniku pri vasi Cvjetiše, kamor so že konec februarja namestili okoli 200 ranjencev. Varovale so jo teritorialne enote komande žumberškega območja in eno- te Zapadnodolenjskega odreda. Hkrati so začeli graditi zemljanke za negibljive ranjen- ce, a sredi marca so se lotili gradnje nove bolnišnice v Sušici. Belogardistom pa so se po padcu Suhor j a razpršili veliki načrti, da bi se polastili Gor- jancev, zgradili na njih oskrbovalno leta- lišče in od tam korak za korakom osvajali osvobojeno partizansko ozemlje. Nekaj dni po zmagi na Suhorju je bil Gor- janski bataljon razformiran in vključen v Cankarjevo brigado. Ostalo je le 20 do 30 borcev, ki jih je odbral Dušan Kambič za terensko četo in 15 fantov za nove relejne in kurirske postaje TV. Gorjanska terenska četa se je skupaj z Belokranjsko in Roško povezala v Vzhodnodolenjski odred, katerega komandant je bil Dušan Kambič. Zadnji dan v letu 1942 je Gorjanska terenska četa odšla v Bulice v Zumberak, kjer je skrbela za var- nost velike slovensko-hrvaške bolnišnice, jo oskrbovala s hrano in patruljirala po sloven- ski strani Gorjancev. Spomladi 1943 se je z novimi prostovoljci razrasla v nov Gorjanski bataljon, katerega komandant je bil Maks Vale-Fiči, za njim pa Ivan Jakič-Jerin. Ta bataljon je 28. septembra 1943 prišel v se- stav Petnajste brigade. Na območju Zumberka je bil v februarja 1943 formiran samostojni Zumberački bata- ljon. Sovražnik pa ni miroval. Dne 22. marca 1943 so Italijani, ustaši in domobranci, sku- paj približno 5000 vojakov, napadli položa- je 13. proleterske brigade, ki se je z bolni- šnico in velikim številom ljudi umaknila na Rog. Tam so bili ranjenci nameščeni v slo- venske bolnišnice. Stab cone in brigade pa so odšli preko Kolpe in se zadržali v rajonu Bosiljevega, medtem ko je na osvobojeno ozemlje Korduna odšlo večje število težjih ranjencev. Po štirih dneh se je na Zumberak vrnil Zumberački bataljon, narod in Koman- da področja, a 8. aprila 1943 še štab cone in 13. proleterska brigada Rade Končar. Med ofenzivo so ustaši zažgali bolnišnico na Ce- merniku in vas Cvjetiše. Iz Žumberškega ba- taljona in enot komande žumberškega po- dročja, ki je bila razformirana, je bil po ukazu štaba Druge operativne cone na Zum- berku 2. aprila 1943 formiran Zumberački odred. S prihodom bataljona Kljuke v nje- gov sestav 8. maja 1943 se je odred preime- noval v Zumberačko-pokupski odred. Na slovenski strani Gorjancev pa so v letu 1943 vplivali na moralo prebivalstva tudi pohodi večjih enot NOV. Med pomembnej- šimi pohodi v severozahodnem delu Gorjan- cev je bil vdor Cankarjeve in Sercerjeve brigade na nemško naselitveno območje in na letališče pri Cerkljah v začetku julija 1943, ko so uničili štiri letala. Ta akcija je imela močan propagadni učinek, saj so domačini po dolgem času spet videli številno in dobro oboroženo partizansko vojsko in začutili, da niso ostali sami. Delo OF pa je bilo po ofenzivi zaradi po- večane sovražnikove dejavnosti pod Gorjanci zelo oteženo. Pri svojem delu se je opirala le na posamezne zaupne terenske aktiviste in mladinske aktive po vaseh, predvsem pa na člane KP in SKOJ. Kljub povečanemu kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 73 belogardističnemu nasilju v začetku leta 1943 je bila. večina prebivalcev še vedno na strani OF. Na krepitev splošne morale so vplivali porazi Nemcev na vzhodni fronti in neuspe- hi Italijanov v Afriki, na drugi strani pa nenehna krepitev partizanske vojske v vseh predelih Jugoslavije. Le slabo razgledani ljud- je so še videli prihodnost v belogardistični hlapčevski vojski. Požigi, izdajstva in umori pa so to napačno orientiranost nekaterih ljudi postopoma zmanjševali. V drugi polovici aprila 1943 so Italijani izvedli ofenzivno operacijo na območje Zum- berka in Gorjancev. Gubčeva in 13. prole- terska brigada sta imeli hude boje na ob- močju Radatovičev. Z bolnišnico sta se umak- nili proti Skocjanu. Od konca aprila pa do 12. maja 1943 imajo 13. proleterska in dve slovenski brigadi stalne boje proti Nemcem in belogardistom med rekama Savo in Krko. Dne 28. maja 1943 je 13. proleterska brigada opravila eno najbolj znanih akcij, ko je na- padla in zavzela ustaško jadralno šolo v Sv. Nedjelji blizu Samobora. Zaplenili so v han- garju dve letali, veliko količino vojaškega materiala ter ujeli 120 ustaških gojencev, avtomehanikov in straža j ev, ne da bi pri tem sami imeli izgube. Ta akcija je imela velik politični odmev v Zagrebu, Samoboru, Ja- strebarskem in Zumberku. Na to pa so ustaši, Nemci in Italijani od- govorili z novimi manjšimi in večjimi ofen- zivami na osvobojeno ozemlje Zumberka. Tako je pet ustaško-italijanskih bataljonov 18. junija 1943 na območju Vivodine napad- lo enote 13. proleterske brigade in Zumber- ško-pokupski odred. Po štiridnevnem boju so se s precejšnjimi izgubami vrnili na iz- hodiščne položaje. Konec julija 1943 so močne sile italijanske divizije Lombardia in dva ustaška bataljona napadli iz Metlike, Ozlja in Jastrebarskega partizanske enote na ob- močju Zumberka. Hoteli so onemogočiti vo- litve v NOO na tem območju. Pri tem so delno uspeli, ker so se partizanske enote sku- paj z bolnišnico in delom prebivalcev umak- nile v smeri Semiča, tako da so bile volitve šele po ofenzivi. Dne 25. julija 1943 so ljudje zvedeli no- vico, da je v Italiji propadel fašistični režim. Tako je bilo jasno, da bo italijanske okupa- cije kmalu konec. Dne 8. septembra 1943 je Italija kapitulirala in dežela pod Gorjanci je bila za nekaj časa spet svobodna. Čeprav so Nemci takoj zasedli Kostanjevico in so se jim pridružili še belogardisti, ki so se v Zameškem poklonili novemu gospodarju, so bili ljudje vedro razpoloženi. Podokrožni od- bor OF Gorjanci je z letakom razglasil, da vso oblast v podokrožju prevzema OF in da se vsi za orožje sposobni moški postavljajo pod vojaško obveznost NOV in POS. Pod- okrožni odbor se je nastanil v svobodnem Šentjerneju in se preimenoval v podokrožni odbor Šentjernej. Poglavitna naloga OF ta- koj po kapitulaciji Italije so bile volitve v zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je bil v Kočevju. Volitve so bile uspešno izve- dene v celotnem podokrožju, v katerem je bilo izvoljenih 19 delegatov. Dne 11. oktobra 1943 pa se je začela ofen- ziva novo ustanovljenega 7. korpusa z napa- dom Gubčeve brigade in topniškega divi- ziona 15. divizije na Kostanjevico. Toda po treh dneh obleganja jim je ni uspelo zavzeti. Prišlo pa je tudi povelje za ustavitev nadalj- njih napadov zaradi bližajoče se nemške ofenzive na Dolenjsko in Notranjsko. Ta je trajala od 21. oktobra do 12. novembra 1943 in je zajela tudi severovzhodni del Gorjancev in Zumberka. Namen nemške operacije je bil uničiti osvobojeno ozemlje, ki je nastalo ob kapitulaciji Italije in odriniti enote NOV od pomembnejših prometnih zvez. V ofen- zivi je sodelovalo tudi slovensko domobran- stvo, ki je Nemcem dodelilo nekaj vodnikov. Ko je sovražnik odrinil Gubčevo brigado od Kostanjevice na Gorjance in ji prizadejal pre- cejšnje izgube, je neovirano prodiral proti Novemu mestu. Na tej poti je sejal ogenj in smrt, saj je za seboj puščal pogorišča in številne mrtve. Pri tem so bili najbolj ak- tivni domobranci, ki so bili preoblečeni v nemške uniforme. Vsi odbori OF so se re- šili tako, da so se umaknili v gozdna zave- tišča vrh Gorjancev, podokrožni odbor OF Šentjernej pa se je premestil v Bušinjo vas v Beli krajini. Po kapitulaciji Italije in velikih uspehih partizanskih enot pride tudi v Zumberku do hitre krepitve NOB. Zato želi sovražnik z ofenzivo z velikimi silami uničiti partizan- ske enote in NOB v celoti. Nemška ofenziva je zajela območje Zumberka z vseh strani. Sodelovali pa sta dve kompletni diviziji in deli drugih enot. Med njimi je bil tudi Ro- melov korpus, zato je ta ofenziva imenovana tudi Romelova ofenziva. Po tridnevnih bo- jih so se 13. proleterska brigada in Zumber- ško-pokupski odred skupaj z bolnišnico pre- bili iz obroča s precejšnjimi izgubami. Pre- ko Pokolpja so se umaknili na Kordun. Z njimi so se umaknili tudi okrožni komite KP Pokolpje, okrožni komite SKOJ Pokolpje in okrožni NOO Pokolpje, ki pa so ostali v Pokolpju. Od tam so nato vodili delo teh organizacij na območju Zumberka in Pokol- pja. Po tem je 13. proleterska brigada zapu- 74 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 stila to območje in je odšla v sestav prve proleterske divizije. Nemci so med ofenzivo na območju Zumberka pobili veliko nedolž- nih ljudi, žena in otrok, požgali veliko vasi in jih oropali. Toda glavnega cilja uničiti partizanske sile in NOB na tem območju, ni- so uspeli ostvariti. Celotno vodstvo slovenskega osvobodilne- ga gibanja se je po kapitulaciji Italije nasta- nilo v Soteski. Med nemško ofenzivo jeseni 1943 je vodstvo NOG večkrat zamenjalo kraj bivanja. Nazadnje se je umaknilo na Seč nad Crmošnjicami, nato pa spet v Kočevski Rog, in sicer na Bazo 20. Tu sta CK KPS in 10 OF ostala do 19. decembra 1944, ko sta se preselila na Dobličko goro v Beli krajini. Glavni štab slovenske partizanske vojske se je po vdoru Nemcev umaknil iz Soteske in prav tako menjaval svoje položaje od Pribišja preko Semiča, Crmošnjic do Dra- gatuša in vasi med Semičem in Otovcem, dokler se ni jeseni 1944 nastanil na Lokvah pri Črnomlju na Bazi 100. Ker so Italijani v poletni ofenzivi uničili partizanske delavnice na Podstenicah, so mo- rali partizani poskrbeti za nove, ki pa so v letu 1943 večkrat menjavale kraj delovanja zaradi sovražne nevarnosti. Po nemški ofen- zivi jeseni 1943 so v Starih žagah, Novi gori in Divjem potoku nastale različne delavnice: mehanična, usnjarska, čevljarska, krojaška in druge, ki so se tu obdržale vse do njiho- vega razpusta 27. aprila 1945. leta. Na Rogu je bilo tudi veliko partizanskih bolnišnic, za katere so v začetku leta 1943 ustanovili enotno vodstvo zdravstvenih po- stojank. Za roške bolnišnice se je začela upo- rabljati kratica SCVPB (Slovenska centralna vojaška partizanska bolnišnica). Sedež upra- ve je bil do decembra 1943 v Jelendolu, od decembra 1943 do aprila 1945 pa v Komami vasi blizu Črnomlja. Po vdoru Nemcev na to ozemlje je povsod vladal preplah. V nižinskih vaseh Gorjancev je prebivalstvo prišlo pod pritisk domobran- ske propagande, ki so te vasi stalno nad- zorovali, tako da je bilo tukaj politično delo OF zelo oteženo, vendar pa nikoli ni bilo pretrgano. Decembra leta 1943 je bilo razpuščeno pod- okrožje Šentjernej kakor tudi vsa druga podokrožja v okrožju Novo mesto, območje pa razdeljen na kostanjeviški, šentjernejski in podgrajski rajon. Februarja 1944 so se rajoni preimenovali v okraje in postali ok- rajni odbori OF. V tem času so propagirali sklepe drugega zasedanja AVNOJ in prvega zasedanja SNOS v Črnomlju, ki je bilo 19. in 20. februarja 1944. Sklepe je ljudstvo z navdušenjem sprejelo in začeli so s pripra- vami na volitve v krajevne NOO in okrajne Narodnoosvobodilne skupščine (NOS). Na ob- močju Gorjancev so te volitve opravili le v belokranjskem delu Gorjancev, medtem ko drugod zaradi sovražnikovega stalnega nad- zora in vpliva njegove propagande to ni bilo mogoče. V ta namen je OF organizirala več sestankov, ki pa so bili le v višje ležečih vaseh. Po odloku GS nov Hrvatske je bil 2. no- vembra 1943 formiran štab Zumberško-po- savskega sektorja za vodenje akcij enot na območju Zumberka, Pokolpja in Posavine. Na Zumberak je bila namesto 13. proleterske brigade napotena 16. mladinska brigada Jože Vlahovič iz 12. slavonske divizije in Zumber- ško - pokupski odred. Tu so ostali do maja 1944. V Pokolpskem Cerju je bila 8. janu- arja 1944 formirana brigada Franjo Ogu- linac-Seljo. Vse te enote v Zumberku in Po- kolpju so odšle v sestav novo ustanovljene 34. divizije novh. Mladinska brigada in del Zumberško-pokupskega odreda sta takoj v novembru in decembru 1943 ter v januarju 1944 izvedla več uspelnih akcij proti ustašem na območju Zumberka in proti Samoboru, Jastrebarskem in progi Zagreb—Karlovac. V odgovor na te akcije pa so 392. legionarska divizija, 1. domobranski in 10. ustaški bata- ljon iz Karlovca in Jastrebarskega napadli enote mladinske brigade in Žumberškega odreda 15. januarja 1944 v Zumberku, ven- dar so se bili prisiljeni umakniti. Ravno tako je bil odbit napad domobranskih sil iz Ja- strebarskega proti Sv. Jani 27. januarja 1944. Napad je sovražnik ponovil 27. februarja na položaje mladinske brigade pri Pribiču in Slavetiču, vendar je bil ponovno odbit. Do 1. maja 1944 sta mladinska brigada in Zumberško-pokupski odred uspešno branila osvobojeno ozemlje Zumberka pred Kozaško in 392. legionarsko divizijo in drugimi usta- škimi silami na tem območju. Takrat se je mladinska brigada preko Pokolpja vrnila v Slavonijo. O silovitosti bojev govori tudi podatek, da je mladinska brigada imela v sedmih mesecih, kolikor je bila na Zumber- ku, okoli 240 mrtvih in 140 ranjenih borcev. Toda nalogo je uspešno opravila. v Gorjanskem podgorju pa je bilo prebi- valstvo preplašeno po nesreči na Javorovici 16. marca 1944, ko je padel skoraj ves 4. ba- taljon Cankarjeve brigade, ki je prišel na to območje v začetku februarja 1944. Zato so aktivisti prenehali z večjimi sestanki po va- seh. Možni so bili le še razgovori s posamez- nimi osebami, s katerimi so aktivisti pri- hajali v stik. Domobranci in Nemci pa so v tem času intenzivno nadzorovali ves teren in ustrahovali ljudi. Ker tu ni bilo stalnih kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 75 enot NOV in POS, so sovražnikovi oddelki nemoteno križarili po terenu in mobilizirali ljudi v domobransko vojsko ter lovili akti- viste OF. Celotno delovanje OF je slonelo na najbolj konspirativnem delu posameznikov, vendar je bilo tako močno, da se je še ved- no čutil njen vpliv. Ker domobranci orga- nizacijam OF niso mogli do živega, so za- čeli s tako imenovano_>>črno roko«. Pobijali so pripadnike osvobodilnega gibanja ponoči in to kar na njihovih domovih. V drugi polovici junija 1944 je sovražnik začel obsežno ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju Zumberka, silam 34. divizije in delom 3. brigade 8. divizije NOVH. Napad se je začel 20. junija pri Sv. Jani. Po hudih bojih so partizanske enote odbile sovražnika in ga prisilile na umik proti Samoboru, Jastrebar- skem in Petrovini. Iste sile, okrepljene še z dvema ustaškima bataljonoma, so 27. junija napad ponovile, vendar so se bili po šestdnev- nih bojih prisiljeni umakniti v začetne garnizone s precejšnjimi izgubami. Kljub temu pa je sovražnik še vedno napadal in 10. julija 1944 je začel sedemdnevni napad na osvobojeno ozemlje Zumberka od Oštrca do Radovice z dvema polkoma Kozaške di- vizije, lovskim polkom ter s po eno ustaško in domobransko brigado. V pomoč 34. in 8. diviziji je prišla 15. divizija 7. slovenskega korpusa. Kozakom je 16. julija uspelo vdreti v Metliko in jo delno tudi zažgati, toda že po slabih dveh urah so se začeli naglo umi- kati iz Bele krajine, ker so jih Gubčeva in dve hrvatski brigadi 8. divizije začeli obko- Ijevati. Hkrati so skušali vdreti v Belo kra- jino tudi Nemci in domobranci iz Novega mesta. Kljub stalnem artilerijskemu ob- streljevanju in podpori tankov jih je okoli Gornje Težke vode in Dolža zadržala Ljub- ljanska brigada, ki je imela 17 padlih borcev in bork. Dne 16. julija je sovražnik oropal in zažgal veliko žumberških vasi, vendar se je kljub vsemu moral umakniti iz Bele krajine in Zumberka proti Krašiču in Ozlju. Po umiku sovražnika je bila opravljena od 15. avgusta do 25. oktobra uspešna mobi- lizacija za popolnitev operativnih in vojaško zalednih enot. V vasi Zamarje je bila 27. av- gusta 1944 iz borcev 2. bataljona Žumberške- ga odreda in mobiliziranih ljudi formirana Zumberška brigada, ki je odšla v sestav 34. divizije. Iz Žumberškega odreda je bil izlo- čen še del borcev in starešin ter so iz njih formirali še Okičko in Vivodinsko četo ter Samoborsko-jaskanski odred, ki je obstajal do 10. februarja 1945. leta, ko je bila z njim popolnjena Zumberška brigada. Zumberška brigada je v septembru 1944 branila svobodni ozemlji Zumberka pred vpa- di Nemcev in ustašev, v začetku oktobra pa je imela akcije tudi v okolici Zagreba. V novembru in v začetku decembra 1944 je brigada usmerila svojo aktivnost proti Ozlju in Karlovcu. Tako je zavzela sovražno opori- šče Zorkovac, tovarno eksploziva Titanik v Mahičnem, s Kar lovsko in Seljino brigado pa je 10. decembra sodelovala tudi v napadu na utrjeno domobransko postojanko v Hor- vatih in jo uničila. V tej akciji sta bila po- rušena tudi most ter proga Zagreb—Karlo- vac, ki je bila minirana na 286 krajih in po- polnoma onesposobljena v dolžini desetih kilometrov. Po teh akcijah je brigada 31. decembra 1944 napadla še nemško oporišče v Bregani. Zadnji poskus sovražnika, da bi uničil svo- bodno belokranjsko ozemlje, je bil novembra 1944. Načrt se je imenoval Snežni metež. Uničil naj bi osrednje partizanske ustanove in oskrbovalne baze v Beli krajini. Pohod je sovražnik izvedel iz Kočevja, Novega me- sta in iz Ozlja. Dne 14. novembra je novome- ški skupini sovražne vojske uspelo z manj- šimi silami vdreti v Semič, a se je hitro umaknila v Pribišje, kjer sta jo napadla 12. in Gubčeva brigada. Sovražnik se je komaj rešil v Novo mesto. Kočevski skupini je iste- ga dne prav tako z manjšFmi silami uspelo vdreti v Črnomelj, od koder so osebje zaled- nih partizanskih ustanov in del prebivalstva že prej umaknili na območje Suhorja. Na- slednji dan, ko se je sovražnik vračal v Ko- čevje so ga napadle in razbile enote 18. divi- zije. Proti Metliki so prav tako 14. novembra krenili tudi ustaši in Nemci iz Ozlja, a jih je pri Jurovskem brodu zavrnil Belokranjski odred. Tako je tudi ta zadnji sovražni poskus, da bi uničili svobodno belokranjsko ozemlje, klavrno propadel. V okviru preureditve politično-teritorial- nih enot NOG v Sloveniji so v oktobru 1944 združili okraja Kostanjevica in Šentjernej v večji okraj Kostanjevica. Sekretar odbora je bil Franc Dragan, sedež pa je imel v Bušinji vasi v Beli krajini vse do osvoboditve. Politične razmere pod Gorjanci so se začele izboljševati proti koncu leta 1944, ko se je zaradi porazov nemške vojske na vseh fron- tah morala med prebivalstvom precej dvig- nila in so začeli dobivati vse bolj zaupanje v končno zmago NOV. Morala pa je začela vse bolj padati pri domobrancih in njihovih privržencih, kjer se je že začel kazati njihov razkroj. Začeli so begati iz postojank in se skrivati v bližini svojih domov. Nekateri pa so se že tudi začeli prijavljati pri odborih OF. Domobranci so v začetku leta 1945 začeli 76 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 priznavati zmago NOV in OF, vendar so kljub temu širili propagando, da bo čez ne- kaj let spet nova vojna, v kateri bodo par- tizani popolnoma uničeni. NOG se je spomladi leta 1945 pripravljalo na zadnje operacije pri dokončnem osvoba- janju dežele. Žumberška brigada je v sklopu 34. divizije za osvoboditev države sodelovala najprej v bojih po Pokolpju, potem v Baniji in nato v osvoboditvi Karlovca. Dne 7. maja 1945 se je bojevala s sovražnikom, ki se je umikal v smeri Jastrebarskega, in ki ga je 8. maja osvobodila Seljina brigada. Istega dne je imela Žumberška brigada še hude bo- je v Plješevičkem masivu ter je 12. maja vkorakala v Samobor. S tem je bilo osvo- bojeno celotno območje Zumberka. Na drugi strani Zumberka pa je 3. črno- gorska udarna divizija 2. jugoslovanske ar- made na pohodu od Karlovca čez Metliko že S. maja 1945 vkorakala v osvobojeno Novo mesto. Dne 9. maja zjutraj pa sta 9. in 17. brigada 10. divizije osvobodili še ves pre- ostali del Gorjancev. Tako je bilo osvobojeno celotno območje Gorjancev in Zumberka. Po štirih letih trp- ljenja je svobodno zaživelo v novi socialistič- ni Jugoslaviji. Območje Zumberka in Gorjancev je imelo med vojno velik vojaško strateški in poli- tični pomen tako za NOB kot tudi za sovraž- nika. Prav zaradi tega in zaradi narodno- stnega sestava prebivalstva (Slovenci, Hrva- ti in Srbi) so okupatorji ustvarili umetno tromejo, z dvema okupacijskima oblastema (italijansko in nemško) in tako imenovano NDH. ki so ji dodelili večji del Zumberka. Takoj so začeli utrjevati oblast z nasiljem. Ljudi so preganjali in jih izseljevali v tabori- šča. V ta namen so poleg oporišč na območju Zumberga in Gorjancev obkolili to območje še z močnimi vojaškimi enotami v približno 20 obrobnih oporiščih. Iz teh so imeli preko 30 manjših in večjih ofenzivnih operacij, da bi uničili partizanske enote in NOG v celoti. Toda vsi njihovi poskusi so imeli za posledi- co, zaradi enotnosti naroda in vpliva KP, množično opredelitev prebivalstva Zumberka in Gorjancev za NOB. Prav zaradi tako pomembnega položaja te- ga območja mu je že od samega začetka vsta- je CK KPJ in vrhovni štab NOV prek CK KPH in CK KPS ter glavnih štabov Hrvatske in Slovenije in prek svojih predstavnikov Kardelja in Ribarja posvečal posebno pozor- nost in pomagal pri razvoju NOB. Tradicionalna skupnost iz preteklosti kot tudi vpliv KPS in KPH sta pripo- mogla, da so že od vsega začetka vstaje na- stajale prve bojne enote NOV mešanega sestava prebivalcev Zumberka, Bele krajine in gorjanskega Podgorja. Prav tako od polo- vice maja 1942, ko so bila prva srečanja med slovenskimi in hrvaškimi enotami na Gor- jancih blizu Pogane jame pa do osvoboditve domovine, so gibanje vodili skupno ali v tesnem sodelovanju, od organiziranja skup- nih taborišč, štabov in poveljstev do vodenja skupnih bojev. Prav tako so se v partizan- skih bolnišnicah na tem območju zdravili slovenski in hrvaški partizani in prebivalci skupaj. Od začetka leta 1943 je bilo to ob- močje skoraj v celoti osvobojeno. Sovražniku je uspelo za krajši čas potisniti partizanske enote samo v velikih ofenzivah. S tem pa so bile ustvarjene tudi možnosti za delovanje KP in SKOJ ter NOO, AFZ, USAOJ, ZDM, ZSM, Narodne zaščite in ustanavljanje novih enot NOV. Ze od prvih dni vstaje pa do osvoboditve v Zumberku, Beli krajini in Gorjancih sta se v skupnih taboriščih, bolnišnicah, štabih in poveljstvih ter bojih proti tujim in doma- čim sovražnikom s krvjo kovala bratstvo in enotnost slovenskih in hrvaških partizanov oziroma Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je imelo prvenstveni pomen tako med NOB kot tudi danes. Zumberški, belokranjski in gor- janski partizani so bili v številnih enotah NOV po vsej Jugoslaviji, kot so se tudi mno- gi iz drugih krajev Jugoslavije bojevali na tem območju. O pomenu in prispevku ljudi s tega ob- močja v NOB ilustrativno govorijo tudi po- datki, da je od skupnega števila prebivalcev, kolikor ga je živelo na tem območju leta 1941, v NOB sodelovalo skupaj 8932 ljudi. Samo v enotah NOV je padlo skupaj 1291 borcev. Ce k temu dodamo še veliko število izseljenih in odpeljanih v koncentracijska taborišča, kjer so mnogi izgubili življenje, lahko razumemo celotni prispevek prebival- cev Gorjancev in Zumberka za svobodo in osvoboditev, za ustvarjanje nove Jugoslavije, socialistične, samoupravne in , neuvrščene skupnosti bratskih narodov in narodnosti, z Josipom Brozem Titom na čelu. Tega pris- pevka in teh žrtev ne moremo in ne smemo pozabiti. OPOMBE 1. I. Antonovski, Zumberačko-pokupsko pod- ručje u NOR, Vojna enciklopedija, 10. II izda- nje, Beograd 1975, str. 766—767. — 2. I.Batašič, Kada i kako smo počeli 1941 u Zumberku, 2um- beračke novine, br. 39, za srpanj 1975. — 3. I. Batašič i Dako Predovič, Dvadesetgodišnjica našeg oslobodenja, Zumberački kalendar 1965, Zagreb 1965, str. 33—45. — 4. R. Bulat, Zumbe- rak i Pokuplje u NOB, Zagreb 1951. — 5. M. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 77 Brunovič, Obroncima Zurrberka, Zagreb 1969. — 6. Cetvrta godina NOR-a na području Kar- lovca, Korduna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokuplja i Zumberka, HAK, Karlovac 1981 (Zbornik II). — 7. F. Dragan, Podbočje in oko- lica v NOB 1941—1945, Podbočje 1964. — 8. Druga godina NOR-a na području Karlovca, Korduna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokup- lja i Zumberka, HAK, Karlovac 1973 (Zbornik 6). — 9. T. Ferenc, NOB na območju sedanje občine Krško, Krško skozi čas. Krško 1977. — 10. Grada za povjest NOP-a i socijalističke revo- lucije u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 1941—1945, knjiga 1, 1941, Zagreb 1982, knjiga 2 i 3, 1942, Zagreb 1984 i knjiga 4, 1943 (I—V mj.), Zagreb 1985. — 11. Kronologija oslobodilačke borbe na- roda Jugoslavije 1941—1945, izdanje Vojnoisto- rijskog instituta, Beograd 1964. — 12. J. Jarc, Kostanjevica in njena okolica v času NOV, Ko- stanjevica 1953. — 13. I. Jelič, Hrvatska u ratu i revoluciji 1941—1945, Zagreb 1978. — 14. Dr. A. Medvešček i ing. J. Levstik, Gospodarstvo in zdravstvo med NOB na območju Gorjancev, Novo mesto 1975. — 15. M. Mikulič, Samobor i njegova okolina u NOB-i, Samobor u prošlosti i sadašnjosti, monografski zbornik, Zagreb 1970, str. 133—228. — 16. T. Mikulic Gajdaš, Sječanja i zapisi iz NOB-e, Zagreb 1967. — 17. G. Mila- šinčic, Sječanja na najteže dane (Pregled kro- noloških podataka o dogadajima NOB-e u Zum- berku 1941—1945), Zumberačke novine, br. 54 do 57, 1981—1982. — 18. J. Penca, Zapiski o NOG na področju KS Kostanjevice in Podbočja, Ljub- ljana 1974. — 19. D. Pekič, Zumberak u NOB-i, »4. jul«, od 21. V. do 4. VI 1968. godine. — 20. Prva godina NOR-a na području Karlovca, Kor- duna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokuplja i Zumberka, HAK, Karlovac 1971 (Zbornik 3). — 21. I. Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, Ljubljana 1967. — 22. T. Radoševič, Trinaesta proletarska brigada >^Rade Končar«, Beograd 1984. — 23. D. Suhi, Italijanska ofenziva na Gorjance, Borec 1972, št. 12, str. 671—684. — 24. S. Sunajko, Sode- lovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobo- dilnih enot 1941—1945, Ljubljana 1971. — 25. J. Sajatovič Miki, Neka sječanja iz NOB-a u Zumberku od 1941 do oslobodenja, Zumberačke novine, travanj 1972. — 26. A. Stampohar, Iz re- volucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918—1941, Novo mesto 1983. — 27. N. Tončič, Za slobodu, Kaj 9-11/1976, str. 27—39. — 28. M. Vajdič, Po dragemu kraju — Ozaljsko područje, Kaj 9-11, Zagreb 1976, str. 47—99. — 29. M. Vi- dovič, Ustanak u opčini Kalje, 1941—1942. u svedočenju učesnika NOB-e, Zbornik secanja, knjiga 7, Beograd 1975, str. 281/288. — 30. R. Vogrič, Boj Belokranjcev, Ljubljana 1973. — 31. Završne operacije za oslobodenje Jugoslavije 1944—1945, izdanje Vojnoistorijskog instituta, Beograd 1957. — 32. Zbornik dokumenata i po- dataka o NOR-u jugoslovensklh naroda, Tom V. kaj. 1—34, Borbe u Hrvatskoj 1941—1945, Izda- vač Vojnoistorijski institut, Beograd 1952—1966. — 33. Zbornik dokumenata i podataka o NOR-u jugoslovenskih naroda, Tom VI, kaj. 1— , Bor- be u Sloveniji 1941—1945, Izdavač Vojnoistorij- ski institut, Beograd 1952—1966. — 34. Zbornik dokumenata sanitetske službe u NOR-u jugoslo- venskih naroda, Izdaje Sanitetska uprava JNA, kaj. 2, Beograd 1952.