m WW± 1mm w M k ■' -■■■■ ■ 5 vs v :;' ;v ■ . St. 2 - Leto III. Ivan Ketjeni NEKAJ O SOCIALISTIČNEM GIBANJU NA PRIMORSKEM Odlomek neobjavljenih spominov «Janko Kersnik, njegovo delo in njegova doba», da so se *elaT. ska društva, ki so tedaj obstajala v Ljubljani in v Trstu, spočetka politično naslanjala na meščanske stranke. Ta trcitte* velja Se posebej za Trst in Istro, kjer je gospodarski pritisk ta-lijanske turžoazije pospeševal prebujanje narodne zavesti t»-incšnjih Slovencev in Hrvatov, Ševinlsllčnt predsctlkl vseh slcjev v prvih začetkih scclulizmu mš Primorskem V časih, ki segajo v sedemdeseta in osemdeseta leta devetnajstega stoletja, ko so se začeli tudi v Trstu tiho pojavljati prvi, skromni in neodločni glasovi delavskega in socialističnega gibanja, je bil delež slovenskega kapitala v Trstu in v Istri še minimalen. Dasi je bilo tam že tedaj nekaj slovenskih in hrvat-skih milijonarjev, več slovenskih bogatih trgovcev in obrtnikov, so bili tržaški in istrski «delodajalci» in posestniki kapitala večinoma Italijani ali so se šteli za take. Gospodarska, administrativna, posredno tudi politična oblast v vseh teh nekdanjih avstrijskih provincah Primorja — v Istri celo v vaških občinah — je bila v rokah italijanske buržoazije in italijanskih Veleposestnikov. Giuseppe Lazzarini, eden izmed pivih sociali, stičnih voditeljev v Istri — bogat veleposestnik, ki je končal svojo politično kariero kot italijanski nacionaMst — je glede gospodarskih odnosov med Italijani in Slovani v Istri napisal — 9 — „Delou, glasilo CK Komunistične partije Slovenije, je objavilo v zadnji številki članek “Nekaj o socialističnem gibanju na Primorskemki ga je napisal minister za prosveto Lli Slovenije Ivan Regent, eden izmed voditeljev socialističnega gibanja na Primorskem. Ker je članek izredno važen za poznavanje razvoja delavskega gibanja na naših tleh, ga objavljamo v celoti. Nerešeno narodno vprašanje, narodni spori in nacionalizem so delali socialističnemu gibanju v nekdanji habsburški Avstriji velike preglavice. Močno so motili in zavirali nastajanje in organiziranje socialističnega gibanja ter uresničevanje razredne solidarnosti med proletariatom avstrijskih naro-dov. Ko je začelo to gibanje nastajati, je bilo avstrijsko delavstvo močno pod vplivom liberalne buržoazije in njene politične ideologije. Slovensko delavstvo — ki se je začelo oglašati v sedemdesetih letih preteklega stoletja -- n,i bilo in tudi ni moglo biti izjema v tem pogledu. Ur, Ivaa Prijatelj pravilno trdi v svoji knjigi Trst, 2. imtrca 1051 HINA3N0 IMSHOMHd let« 1900 za socialistični tedni* »Proletark* y Pulju lestaveK, X k*tar»m pravi med drugim tudi naslednje: «V Istri to Italijani vodilni razred; le oni ao pocestni* ki kapitala in utivajo vse od tod izvirajoč« ugodnosti; to inteligentni in kulturni t*r razpolagajo s sredstvi, da se mortjo kot takt ohraniti. Le oni so veleposestniki, Slovani pa obdelujejo zemljo*. Pustimo za sedaj ob strani vprašanje, zakaj Lazzarlnl po. stavlja pi otl Slovanom IUlijane kot razred. Povedati pa je treba, da si je velik del, moida celo največjl del svojega bogastva ta «vodilni razredu — namreč italijanska buržoazija — nabiral v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko Je razsajala v Istri neza-drina kriza kmečke male posesti. Do te krize pa je prišlo zaradi stranovite zaostalosti tamošnjega poljedelstva in zaradi tega, Ker ni bilo prav nobenih ukrepov v korist malih posestnikov. t ^~.rajret* S' na^ra* svoJ* bogastvo z oderuškimi posojili in tako da je za majhen denar kupoval posestva, ki jih je sam spravljal na boben. V Trstu je bilo drugače. Tržaška buržoazija je bogatela s trgovanjem, dasi je rada segala tudi po načinu bogatenja istrske buržoazije Toda gospodarski odnosi med Italijani m Slovenci v irstu so bili isti kakor med Italijani in Slovani v Istri. Ti gospodarski odnosi pa so določali tudi politične odnose. Tedanji avstrijski kurialni volivnl sistem na podlagi razrednih privilegijev in dohodninskega davka je nujno izročal vso deželno oblast Lo .V in tudi na Goriškem v roke italijanske bur- žoazije in italijanskih veleposestnikov. Dokler je imela italijanska buržoazija v Imenovanih treh nekdanjih avstrijskih provincah vso gospodarsko, administra- P° un0 t0?Ust v svoJlh rokah- J' odrekala svojim slovenskim in hrvatskim sodeželanom vse, razen oderuških posojil s katerimi Je ropala njihovo Imetje, ki je bilo skromen reau.tat njihovega dolgoletnega težkega dela, In tako izdatno pripomogla procesu njihove postopne proletarizacije. Sam Giu. seppe Lazzarlnl, ki se mu ne more očitati, da bi ‘bil mlačno razpoložen do italijanskega nacionalizma, priznava v svojem že omenjenem sestavku, da »dokler so imeli Italijani vse v svojih rokah, so Slovanom vse odrekali». Za navržek so Jih pa še prezirali in zasramovali. Slovencev niso imenovali drugače kot »sciavi* (sužnji ali hlapci); tržaškim okoličanom so pravili tudi abaccoli« (ščurki). In to navzlic tl ®° v*deil- da 30 Slovenci obe žalivkl zelo bolestno občutili. Skoraj vse triaške italijanske anekdote so smešile Slovence. Kdor je hotel koga hudo žaliti, mu Je rekel «sciavo» ali pa »croato* (Hrvat). Celo ustanovitelj italijanske socialistične stranke v Trstu Karlo Ucekar je bil užaljen, ko so mu »očitali#, da je »croato*. O tem pripoveduje Lajoš Domokos eden prvih urednikov tržaškega socialističnega tednika «11 La’voratore». v svoji knjigi, ki v njej opisuje tržaške februarske dogodke 1902. »Ubogi Ucekar/ — pite Domckos, — Ko pišem te vrstice, se ne morem ubraniti spomina na tvojo ljubezni-vo in melanholično osebnost; v moji duši ie vedno brni odmev tvojega glasu, ko si — resumirajoč po dolgem razgovoru misel Italijana in socialista glede strankarskih in rasnih bojev, ki pretresajo Avstrijo — ogorčen vzkVk-nil: In na vse to mi razni italijanski listi o Utajo, da sem Hrvat«. Psovka Je strašna. Domokos se 6uti užaljenega kakor Ucekar in nadaljuje: tUbogl Ucekarl Nacionalistične kanalje in akademiki iredentizma... si upajo tebi očitati, da si Hrvata. Tržaško Italijansko delavstvo, ki se je v tistih časih še močno zapiralo v ozke meje domačega zvonika, je živelo pod vplivom »svoje* »liberalne« buržoazije in se silno ponašalo, da govori jezik tisočletne kulture, jezik gospodujočega mesta in gospodujočih slojev. Prav tako kakor italijanska buržoazija in italijansko malomeščanstvo je zviška, prezirljivo gledalo na prebivalstvo zaledja, ki j« govorilo »jezik hlapcev«, in na vse, ki so ta jezik govorili v mestu. Kakorkoli s« sliši' nenavadno, vendarle je res, da je bilo razmerje med Italijani in Slovenci v Trstu (Trst je edini pomemben center Julijske kro;*ae, zato ga rabim kot primer za vsa ostala mesteca te &e**U.) U proti koncu devetnajstega stoletja močno podobno razmerju, kakršno je bilo v starih grških časih med svobodnimi in sužnji. Kakor so se smatrali v starih grških časih vsi svobodni — bogati la revni — za gospodujočo celoto proti sužnjem, tako so se Imeli vsi tržaški Italijani — bogati in revni — za gospoduj< čo celoto proti Slovencem. Zategadelj se ni treba čuditi, da «socialist» Giuseppe Lazzarini postavlja v svojem navedenem sestanku In v vseh svojih spisih vse Italijane kot »vodilni razred* proti Slovanom, to je Slovencem in Hrvatom, ki so bili v časih, o katerih je beseda, večinoma nekvalificirani delavci, koloni in revni kmetje. Glede tega je zanimiv in tudi tipičen naslednji citat iz njegovega sestavka: »Italijani, — piie Lazzarinl — ki imajo kot rasa ogromne prednosti, ki razpolagajo z mogočnimi sredstvi asimilacije, so naredili le zelo kratko pot v smeri dolžnosti in socialnega napredka. Slovane prezirajo, kakor je mogel le kak civis romanus prezirati sužnje. In ket ve' rujejo v neomajnost svoje hegemonije, nočejo priznati niti obstoja svojih slovanskih sodeSelanovn. Prezir Italijanov do Slovencev in Hrvatov so ti plačevali, kakor se pravi pri nas, z enakim denarjem. Milo za drago. Kakor ti meni, tako jaz tebi. Poglavitni, torej ne edini razlog tega nasprotja je treba po mojem iskati predvsem v dejstvu, da je proces prvotne kapitalistične socialne diferenciacije prebivalstva v deželi, proces naseljevanja v mestin, sovpadal z jezikovno razmejenostjo. Mesto italijansko, vas pa slovenska ali hrvatska. (Kasnejšemu porastu mestnega prebivalstva — predvsem v Trstu — je seveda bogato prispevala slovenska, pa tudi hrvatska vas. Toda te nove naseljence je mesto, žejno delovne sile, dobesedno vpijalo In jih vsaj do 1850-1860 tudi nacionalno neizprosno asimiliralo), NI namen tega članka, da razišče vzroke tega pojava, ki v evropskem merilu ni izjema. Ta pojav je postal za Julijsko krajino velepomemben. Mesto je dobilo šole in gledališča ter razne zabave, česar vas ni imela. Mesto se je seveda gospodarsko in kulturno razvijalo in je bogatelo, vas je gospodarsko propadala. V mestu Je bila oblast, ki je določala in izterjavala davke; v mestu so bili kmečkemu prebivalstvu sovražni sodniki; tam so živeli kapitalisti, izkoriščevalci in oderuški posojevalci denarja; iz mesta so prihajali rubit kmečko imovino itd. Mesto je vladalo nad vasjo gospodarsko in politično, jo zatiralo in preziralo. Razvilo se je nasprotje med mestom in vasjo. Vas je bila zapostavljena, čutila se je ponižano in razžaljeno. Ponižanje in razia-ljenje pa razvija klice sovraštva. Gospodujoči položaj mesta nad vasjo in gospodarski pritisk mesta, to je italijanske buržoazije na kmečko prebivalstvo, je moral nujno pospeševati narodno prebujenje Slovencev in Hrvatov, o katerem pravilno pravi Angelo Vivante, da je vsaj v svojem temeljnem mehanizmu posledica kapitalističnega razvoja. Prvi agitatorji in propagandisti narodnega prebujenja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini (Rabim izraz »Julijska krajina», čeprav k bil v stajfi -Aostriji nepoznan. Za v*e ri-*3r Ije, za katero lahko rabimo izraz (Julijska krajina», ki je prjel v rabo v naših krajih žele po prvi svetovni vojn., se je v stavi Avstriji rabil izraz »Primorska*. J so se tega tudi zavedali Z narodnim prebujenjem Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, s tem da so se začeli čutiti tudi narodno zatirane in začeli prihajat« na dan s svojimi narodnimi zahtevami, s tem samim je bil vnešen v nasprotje med’ mestom in vasjo v tej deželi tudi narodni motiv. Ker je bilo mesto italijansko, vas pa Je bila slovenska in hrvatska, je nasprotje med mestom in vasju privzelo narodni značaj, značaj boja za narodne pravice Slovencev in Hrvatov proti italijanskemu gospodujočemu mestu, ki jim je vse narodne in druge pravice odrekalo. Proces narodnega prebujenja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, ki je šel relativno počasneje kakor na Kranj skem, kjer se je slovenska buržoazija hitreje formirala, je v drugi polovici XIX. stoletja prešel v narodno gibanje Slo* vencev in Hrvatov pod vodstvom konservativnih, avstromo* narhistično usmerjenih strank. To narodno gibanje p« Je bilo objektivno napredno, ne glede na to, kakini so bili njega IS61 ui e teljf, kajti Se Je hotelo zagotoviti brezpravnemu slovenskemu ali hrvatskerou ljudstvu narodne In drujje pravice, se je mo* ralo nasloniti na načela demokracije. Ce je hotelo, da bi dobilo slovensko ali hrvatsko ljudstvo možnost soodločanja po svojih zastopnikih v deželmh zborih in v občinskih svetih, je moralo zahtevati vsaj demokratizacijo volivnega sistema, ki je kmetom in delavcem, Pa tudi nameščencem nižjih stopenj odrekal volivno pravico. Italijanska buržoazija, ki je imela v teh ustanovah glavno besedo, se je uprla taki zahtevi z vso silo. Predvsem je nasprotovala zaradi tega, ker se je zavedala, da bi razširjanje demokratičnih pravic za Slovence in Hrvate nujno pomenilo razširjenje teh pravic tudi za italijanske delovne sloje. In obratno seveda tudi. Resnično demokratični volivni red, ki se ne bi več opiral na razredne privilegije, ki bi zavrgel kurialni sistem, bi pokazal, bodisi takoj, ali pa — zaradi dozorevanja narodne zavesti Slovencev in Hrvatov — prav kmalu, pravi narodni obraz, narodni značaj dežele, ki se je do tedaj zaradi narodnega sestava svojih zastopstev zdela skoraj izključno italijanska, dasi je bilo njeno prebivalstvo vsaj 60-odstotno slovensko in hrvatsko. Obenem pa bi tak volivni red omogočil italijanskemu delovnemu ljudstvu, da bi s svojo udeležbo pri volitvah prej ali slej spremenilo tudi razredni sestav Italijanskih zastopnikov na škodo buržoazlje. Boj narodnega gibanja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, torej tudi v Trstu, je bil boj za človeške, narodne in demokratične pravice. Boj italijanske buržoazlje pa je bil boj za njene gospodarske in politične privilegije, za očuvanje 'njene oblasti, njene absolutne nadoblasti v deželi. Ta buržoazija se je zavedala, da pomeni zmaga takega boja za razširjenje demokratičnih pravic nevarnost za njeno razredno, pa tudi nacionalno hegemonijo. Torej; odnos mesta do vasi. odnos, ki Je pomeni’ izkoriščanje. zatiranje, obubožanje, ijroletarizacijo, ponižanje in žalitev vaškega prebivalstva; boj tega prebivalstva za njegove človeške. narodne in demokratične pravice, boj, ki je bil nevaren buržoaziji še zato, ker ni bilo mogoče, da bi ostaj omejen le na slovensko in hrvatsko vas. ker )e ut' gnil biti «slab» zgled za italijanske delovne sloje; nazadnje srdit odpor italijanske, večinoma v mestih živeče buržoazije proti takim demokratičnim zahtevam in njen boj za očuvanje razrednih privilegijev, za očuvanje njene absolutne razredne oblasti v deželi. To so, po mojem, poglavitni razlogi narodne nestrpnosti, ki je z vso silo zajela Italijane ter Slovence v Julijski krajini, posebej še v Trstu in v Istri, in ki se je postopoma razvila v tisto besno narodno sovraštvo, o katerem smo si v Trstu govorili, da je doseglo stopnjo divjaštva. Ostalo je naredila avstrijsko reakcionarna politika, ki je v obrambo svoje oblasti ščuvala narod proti narodu, in pa seveda agitacija In propaganda, laž in kleveta. Vse to je zavzelo še večji obseg, k0 se je italijanski imperializem po končani prvi etapi Industrijskega' razvoja dežele v osemdesetih letih preteklega stoletja začel ozirati na Trst in na vso Julijsko krajino kot na odskočno desko za svoj pohod na Balkan. Prvi zarcdHi seclallslICnlh crganteacll V tej vroči, ognjeni atmosferi narodnega sovraštva, ki je kot mora pritiskalo na možgane, da niso mogli pametno mislili, ** *ačeli oglašati v sedemdesetih in osemdesetih letih devetnajstega stoletja tudi v Trstu prvi, bojazljivi in neodločni glasovi delavskega in socialističnega gibanja. V tistih časih je bil socializem še zelo malo poznan. In tudi tisti redki posamezniki, ki so mislili, da ga poznajo, so imeli o njem fantastične, utopistične predstave. Tako zvani do* bromlsleči niso hoteli Imeti « njim nobenega opravka: socializem se Jim je zde] sila nevaren. Se v mojih mladih letih je bilo mnogo takih, ki so se prekrižali, če »o le slišali besedo socializem. Delavci so menili, da je treba pustiti politiko gospodi in so se čezmerno vdajali pijači. Oblasti so vsak, tudi n*ln»anjšl poskus socialističnega gibanja kruto preganjale. Prvi P*#etkš socializma *o bili povsod neznansko težavni. V Trstu pa Je naletelo socialistično gtbdnje le v prvih začetkih le n« narodno nestrpnost, ki se Jt zdela nepremostljiva zapreka. Toda ta narodna nestrpnost, ki je ustvarjala tudi med delavci atmosfero narodnega sovraštva, ki Je silno otežkočala združitev delavstva na načelih mednarodne proletarske solidarnosti, ki je ovirala razvoj socialističnega gibanja, je bila obenem tudi najzanesljivejši kamen preizkušnje za vsakega socialista ali socialnega demokrata, kasneje pa tudi za vsakega komunista. Kdor ni razumel nujnosti razrednega boja proletartata na načelih internacionalizma, kdor se ni zaprisegel temu boju z vso dušo in s prepričanjem, dn Je to edino prava pot za osvoboditev proletariata, kdor je vise] na nacionalizmu, ta je bil na tem preizkusnem kamnu neizogibno razkrinkan. Ta ni vzdržal boja, ki je od vsega začetka in vedno bolj zahteval krepkih, neomajnih in prepričanih bojevnikov. Prva «Delavska zvezan (Confederazlone operaia), ki je priznavala v svojem programu potrebo mednarodne proletarske solidarnosti in potrebo samostojnega udejstvovanja delavstva tudi na političnem področju, je bila ustanovi ena v Trstu 1888 ali 1889. Vsekakor je bilo to pred prvim kongresom II. Internacionale, za katerega so podpisali proglas tudi trije tržaški socialisti: Ucekar, Gerin in Lax. Njen ustanovitelj je bil tiskarski delavec italijanske narodnosti Karlo Uctkzr. Med njenimi člani je bilo poleg italijanskih tudi nekaj nemških in več slovenskih delavcev. Zveza je hotela združiti prej ustanovljena italijanska in slovenska delavska podporna 'n izobraževalna društva, ki so bila pod vplivom italijanskega In slovenskega nacfonalističnega meščanstva in ki po pravilnem mnenju Zveze in njenih ustanoviteljev niso vez ustrezala novim potrebam delavskega gibanja. Povabilu za vstop v Zvezo so se odzvali samo tiskarski in klntoučarski delavci. Slovensko Izobraževalno in podporno delavsko društvo se ni odzvalo vabilu, kakor se tudi enaka italijanska društva niso odzvala. Mednarodni In ruzredni značaj Zveze je bil tuj tem društvom In njihovim članom. Le neznatno število delavcev, ki se ni strinjalo s takim sklepom društvenih voditeljev, je izstopilo iz društev in se pridružilo Zvezi. Taki delavci so bili tedaj v Trstu Se bele vrane. Zveza je imela zelo težko življenje. Oblasti. so jo preganjale. Italijanski in slovenski nacionalisti so vsak s svoje strani proglasili socialiste za izdajalce naroda, za brezdomovince. Raz prižnic so grmeli proti socialistični nevarnosti, ki da preti veri in cerkvi. Po mestu se je med ljudmi splošno govorilo, da hočejo socialisti odpraviti vsako in vsakršno privatno lastnino. Vsemu: lastnini, veri cerkvi, narodom, morali, družini, vsemu je pretila »trašna socialistična nevarnost. Se otroci niso bili več varni in matere so jih preplašene skrivale pred socialisti. V takem sovražnem in zastraženem okolju so marali prvi pionirji socializma v Trstu, ki so se bili zbrali v tej Zvezi, vnašati razredno zavest med delavce. Pri tem delu pa Jim je povzro-čalo velike preglavice še pomanjkanje znanja. Marksističnih knjig in brošur ni bilo. Kar jih je bilo, so bilo vse v nemškem jeziku, ki ga tržaški delavci niso poznali. Italijanski prevod Komunističnega manifesta (prevajalec prof. Antonio Labriola) je izšel v Milanu 1893 in je bil v Trstu skoraj nepoznan. Slovenski prevod Komunističnega manifesta (prev Milan Jaklič) pa je Iz šel šele 1908 v Idriti. Potemtakem ni čudno, če so vladali v Zvezi celo med njenimi voditelji napačni pojmi o socializmu in če se pri reševanju nekaterih razrednih in drugih polittčnlh vprašanj niso znašli. Navzlic vsemu temu se je Zveza lotila svojega dela :ustanovila je knjižnico, v kateri so našle mesto italijanske, slovenske in nemške, knjige, prirejala je predavanja in začela izdajati svoje glasilo («Cnnferierazione operaia*), ki je Izhajalo dvakrat na mesec. A leta 1890 je začel izhajati v Trstu prav tako dvakrat na mesec tudi slovenski (Delavski list*. Velika zasluga Zveze pa je. da je prva začela širiti med delavstvom idejo o potrebi mednarodne delavske solidarnosti, idejo o potrebi bratstva med narodi, in da je začela na tej podlagi zbliževati italijanske In slovenske delavce. Ta ideja je postala ogrodje ln vsebina poznejšega mogočnega delavskega socialističnega gibanja v Trstu in V vsej Julijski krajini. Leta 1891 je naredila Zveza veliko napako. Tisto leto so bile volitve v avstrijski parlament. Zveza ni postavila svojega kandidata, ker delavci ni*Q imeli volivne pravice. Kandidirala •te 9 fevto dmvtnM «awrfnfak in italijanski lf*«rel«*. Xv*ea pa ni hotel« bHi pri volitvah pasivna. Zato je na pobudo z Dunaja, s katerim se je bila že povezala, sporočila obema kandidatoma, da bo podprla pri volitvah tistega, ki sprejme socialistični minimalni program. Slovenski narodni kandidat ni niti odgovoril, italijanski liberalec pa je sprejel. Zato je Zveza priporočila volivcem, naj glasujejo za italijanskega liberalnega kandidata. Zveza pa je stopila s tem svojim korakom na tisto spolzko oportunistično pot, po kateri je tržaško socialistično gibanje kasneje Se večkrat zdrsnilo na Škodo gibanja. Takoj po končanih volitvah je tržaški državni namestnik Zvezo razpustil. Ni je razpustih zato, ker je priporočila italijanskega liberalca, kajti ta je bil prav tako avstrijsko usmerjen kakor slovenski narodnjak. Razpustil jo je zato, ker je bil razpust Zveze že davno prej sklenil, ker je bila Zveza socialistična politična organizacija in ker je bil tisti socialistični minimalni program, za katerega je šla Zveza v boj, pri vsej svoji skromnosti daleč preko vsega, kar je imel tedanji avstrijski birokrat za dostojno. Kmirf februarski dcgcilisl Po razpustu Delavske zveze j« bilo treba več let, da si je delavsko gibanje v Trstu zopet opomoglo, 1893 se je osnovala v Trstu neka slovenska okrajna socialistična organizacija, ki je postala po ustanovitvi Jugoslovanske socialnodemokratične stranke v Avstriji 1896 njen sestavni del in njena deželna organizacija na Primorskem, 1894 so Karlo Ucekar in tovariši ustanovili v Trstu organizacijo «Lega socialista democratican (So-cialnodemokratična zveza). Iz katere se je razvila Italijanska socialistična stranka v Avstriji, ki je imela svoj prvi kongres leta 1897 v Trstu. (Nazim «socialistična strankan ali asocialno-demokratična strankan sta bila v 11. Internacionali istovetna. Prvi ie bil bolj v rabi v latinskih deželah, drugi pa bolj o nem-gkth in slovanskih deielah). Leta 1895, v februarju, je začel izhajati v Trstu list «11 Lavoratoren kot glasilo italijanske socialistične stranke; 1898 pa je začel izhajati v Trstu «Rdeči prapor* kot glasilo Jugoslovanske socialnodemokratične stranke. Pri volitvah v državni zbor 1897. ko so imeli tudi delavci prvič vollvno pravico (V. kurija), je dobil socialistični kandidat v Trstu že 4559 glasov. V podeželskih vodilnih okrajih pa so bili socialistični glasovi še redka izjema. Takrat je stranka načelovala že močnemu delavskemu gibanju, ki so se ga buržoazne stranke ba>e. Stremljenje italijanskega, pa tudi slovenskega nacionalističnega meščanstva, da bi ohranilo gibanje za razširjenje demokratičnih pravic v mejah narodnega boja, se ni uresničilo. To gibanje je dobivalo vedno bolj značaj razrednega boja, kar ni moglo biti pogodu buržoaziji. Leta 1902 pa je prišlo v Trstu iz solidarnosti s stavkajočimi pomorskimi delavci prvič do velike splošne stavke in do viharnih demonstracij. Stavkalo je 100.000 delavcev in nameščencev. Proti demonstrantom je nastopilo vojaštvo. V demonstracijah, ki so se razvile do oblike uličnih bojev in ki so trajale 14. in 15. februarja, je padlo 18 delavcev, več pa je bil-o ranjenih. 16. februarja je bilo v Trstu proglašeno obsedno stanje. Med padlimi so bili italijanski in slovensK' delavci mesta in okoliških vasi, to pot prvič bratsko združeni v znamenju bojevne proletarske solidarnosti. Zmagcvlie velUve lela 19C 7 Udarec februarskih dni 1902 je močno potrl duhove in potlačil mlado delavsko socialistično gibanje. Treba je bilo zopet nekaj let, da so se ljudje otresli more strašnih dogodkov. Boj za splfšno in enako vollvno pravico in za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer je duhove zopet zdramil in združil. Leto 1907, pri volitvah, ki so se vršile na podlagi splošne volivne pravice, je Trst Izvolil v štirih mestnih volivnih okrajih štiri socialistične poslance, medtefti ko Je bil izvoljen v okolici (peti voiivni okraj) slovenski narodni kandidat dr. Rybar. Tržaški mestni socialistični. poslanci V. Pittonit I. Oliva, Pagnlnl in Seitbar so bili vsi italijanske narodnosti, V okolici Je dobil slo- ba»&CA«t Aatea U00 glasov. Po ustanovitvi Italijanske in Jugoslovanske socialnodemokratične stranke se je začelo socialistično gibanje v Trstu, v vsej Julijski krajini in tudi v Dalmaciji organizacijsko diferencirati po narodnosti. Slovenski in hrvatski socialisti so začeli ustanavljati svoje Jugoslovanski sociainodemofcratični stranki podrejene organizacije; italijanski socialisti pa svoje, italijanski socialistični stranki podrejene organizacije. Ni težko uganiti, da je bil s tem vnesen tudi v socialistično gibanje narodni motiv in da se je utegnila razviti na podlagi take organizacijske diferenciacije tudi politična razdvojenost. V obph socialističnih strankah so bila sedaj bolj ko prej odprta vrata malomeščanskim nacionalističnim elementom in vplivom. Narodni motiv, ki je dal nasprotju med mestom in vasjo značaj narodnega boja, je silil sedaj tudi v vrste delavskega razrednega gibanja in je bil dovolj močan, da izmaliči tudi to gibanje z gesli narodnega boja. Slovenski in italijanski nacionalisti so se resno trudili, da bi do tega prišlo in so imeli pri tem tudi določene uspehe. Najboljši voditelji organizacij obeh sociallstičr nih strank v Trstu pa so sl prizadevali, da bi ohranili gibanje v okviru in na načelih mednarodne socialistične solidarnosti. Ko danes v mislih analiziram tiste čase in boje tistih časov, od katerih nas loči pol stoletja, si ne morem kaj, da ne bi odobraval prizadevanja tedanjih voditeljev socialističnih organizacij, da ohranijo socialistično gibanje daleč proč od nacionalističnih vplivov, ki so čedalje bolj silili vanj. To prizadevanje je bilo s stališča socializma, s stališča razrednega boja, še posebej v tedanjih pogojih socialističnega gibanja v JuMjski krajini, ko smo imeli dve, po narodnosti ločeni socialistični stranki, nujno potrebno in pravilno. Federalistične letuje secialne deincltracije V vrstah slovenskega socialističnega gibanja je bila nevarnost nacionalističnih vplivov manjša kot med italijanskimi socialisti. Slovenski nacionalizem je bil še v povojih in je bil zaradi objektivne demokratičnosti slovenskega narodnega gibanja v ofenzivi. To gibanje je nudilo vsem slojem slovenskega žjudstva še vedno dovolj prostora v svojih vrstah in je pritegovalo nase tudi zelo velike množice slovenskih delavcev, ki so šele prihajali z dežele narodno, toda ne razredno prebujeni. To gibanje je bilo pod vodstvom slovenske buržoazije in slovenskega malomeščanstva tudi zelo aktivno, imelo je povsod in v vseh slojih trdne postojanke. Ideja narodnega prebujenja in ndrodnegfc boja proti narodnemu zatiranju je bila v polnem razmahu in silno odporna proti socialističnemu internaciona-lizmu tistih časov. Slovensko socialnodemokratično gibanje je bilo še šibko, ni bilo še nevarno slovenskemu nacionalizmu in je moglo biti zaradi svoje objektivne (n subjektivne demokratičnosti kvečjemu le dopolnilo objektivni demokratičnosti slovenskega narodnega gibanja. Prvi redki, ko bele vrane redki slovenski intelektualci so se začeli oglašati v slovenskih socialističnih organizacijah na Primorskem šele nekako 1906. Do začetka prve svetovne vojne jih ni bilo niti toMko kot prstov na eni roki. Vodstvo slovenskih socialističnih organizacij na Primorskem, kolikor jih je bilo, je bilo krepko v rokah proletarcev, ki so se pa glede vprašanja narodnosti nagibali bolj k nekemu narodnemu nihilizmu. Internacionalizem so tolmačili malone kot anacionainost. Tako tolmačenje je bilo prav gotovo odraz pomanjkljivega znanja marksizma, pa tudi svojevrsten izraz odpora proti divjaškemu, živalskemu narodnemu sovraštvu. Bolj kakor proti nacionalističnim vplivom v stranki se je bilo treba boriti za pravilno mesto socializma v narodnem vprašanju in v narodnem gibanju. Iz tega seveda ne sledi, da ni bilo med slovenskimi socialisti v Julijski krajini v tistih Sasih malomeščanskih vplivov. Bill so, nedvomno. Saj je bil narodni nihilizem med njimi že sam po seb) odtenek malomeščanskih vplivov, vpliv malomeščanskega anarhizma, ki si v svojem večnem omahovanju in v svojem obupu misli, da motfi druftMB pefcv uaJtttt «li o«pnviti s ta«, da *» »Mite. 25» te. danje socialiste vidni, tako rekafi otipljivi malomeščanski in nac'ona!istični vplivi go ee pojavili v stranki šele mnogo let kasneje in so proti koncu in ob koncu prve svetovne vojne speljali stranko na pot sodelovanja v liberalno-klerikalnih narodnih svetih tudi v Trstu. V vrstah italijanskega socialističnega gibanja na Primorskem je bila nevarnost malomeščanskih in nacionalističnih vplivov večja in celo zelo velika. Italijanski nacionalizem, ki je moral braniti privilegirane pozicije italijanske buržoazije, je bil zaradi svoje objektivne antidemokratičnosti v defenzivi proti slovenskemu in hrvatskemu narodnemu gibanju, obenem pa tudi proti demokratičnim zahtevam Italijanskih delavskih množic. Italijansko socialistično gibanje ni moglo biti v nobenem primeru dopolnilo italijanskemu antidemokratičnemu nacionalizmu. Italijanska liberalna, to je nacionalistična stranka je s svojim konservatizmom odbijala napredne demokratične elemente. Ker je bila med italijanskimi strankami v Avstriji le socialistična stranka resnično demokratična, so ti, od liberalne stranke odbijani malomeščanski elementi začeli siliti v socialistične vrste. Tj elementi so zanesli v italijansko socialistično gibanje na Primorskem in v Trentinu zelo mnogo nacionalističnega. Vpliv teh elementov je bil v stranki občuten, saj so začasno zasedli v Trentinu, v Istri, deloma tudi v Trstu vodilna mesta v delavskem gibanju (v Istri G. Lazzarini in razni Rl-toesa, v Trstu Pagnini, Puecher idr., v Trentinu pa Cesare Battisti in drugi). Italijansko socialistično gibanje v Trstu in v Istri je naraščalo in se razvijajo Beprimemo hitreje od slovenskega in hrvat. skega (okrajna organizacija Jugoslovanske socialnodemokratič-ne stranke za Istro je bila ustanovljena šele 1907 na konferenci v Pulju). Italijanski delavci so bili, za razliko od slovenskih večinoma kvalificirani in so tudi kot taki zviška gledali na slovenske, v tistih časih skoraj izključno nekvalificirane delavce, ki so tele prišli z dežele. Ti italijanski delavci so bili sicer dovolj razredno zavedni, da so polnili vrste sindikatov in socialistične stranke, v narodnem oziru pa so premnogi še dolgo nastopali enotno z italijansko buržoazijo. Zlasti velja to za delavce nekaterih privilegiranih strok in položajev. Navzlic vsemu pa je razmah italijanskega socialističnega gibanja v Julijski krajini razbil nekdanjo italijansko nacionalistično enotnost in omajal vero italijanske buržoazije v trdnost njene hegemonije. Zato je tedanji voditelj tržaških liberalcev Fellce Venezian tako) po porazu italijanskega nacionalizma pri volitvah 1907 v Trstu temeljito revidiral politiko svoje stranke in izjavil, da se Italijani ne smejo več zanašati na Avstrijo, da ne smejo od Avstrije nič več pričakovati in da more priti rešitev le ia Birna. Italijanstvo Trsta in vse Julijske krajine da se more ohraniti le * priključitvijo te dežele Italiji. S tem je bil napovedan boj prdavstrijskl Uniji italijanske socialne demokracije na Primorskem, ki so Jo zastopali in zagovarjali zlasti Valentin Pittoni. Ivan Oliva in Angelo Vivante. Ti priznani in priljubljeni voditelji italijanskih socialistov na Primorskem so se od vsega začetka zavedali nevarnosti nacionalističnih vplivov v stranki. Zato so se borili proti nacionalizmu z globokim prepričanjem in z zanosom. Kakor slovenski so se tudi ti voditelji italijanskega socialističnega gibanja na Primorskem z vso silo borili proti nacionalizmu v stranki. Na svojem drugem kongresu 1899 v Pulju, v letu, ko je bil sprejet v Brnu narodnostni program avstrijske socialne demokracije, je sprejela italijanska socialistična stranka resolucijo, v kateri beremo med drugim tudi naslednie: »Narodno vprašanje je postalo za velenaclonalno buržoazijo le sredstvo reakcije; le-ta si domišljuje. da ima vladajoči razred pravico v parlamentu, v deželnih zborih in občinskih »vetih gospodarsko, politično in nacionalno gospodovati ter da sme odrekati ljudstvu politično in administrativno vollvno pravico; zaradi reakcije je vsaka narodna burloazija pripravljena gaziti pravice nasprotne buržoazije is vreči v domovinske ječe vse .brezdomovince’; zaradi reakcije nacionalistični šovinizem noče priznati, da je nad domovino človečanstvo in da bi morala biti domovina, je bi hoteli žrtvovati drugo prvi — de bi bilo ft) mas?*« netej «4 #**«*» !faraH*rs*t|8 MaNai* zaradi katerega skušajo nacionalistični hujska« aetitl sovraštvo med proletariatom, ki mu je tako silno potrebna solidarnost, da bi se mogel boriti proti gospodar* skemu internacionalizmu’ .nacionalističnega kapitala’. Zavoljo tega socialna demokracija smatra, da se mora baviti z narodnim vprašanjem; da se mora baviti z njim ne zato, da bi se postavila na stran te ali druge voj« skujoče se buržoazije — buržoazija vseh narodov podpira rodoljubarskl trušč, ker ji to koristi, kajti če ne bi bilo tako, to je, če bi narodni boj koristil proletarcem, bi bila buržoazija že davno opustila to svoje zlo delo — marveč zato, da pokaže ljudstvu pot, ki pelje v popolno enotnost proletarskih energij. Proletariat mora dokončati tudi na narodnem področju zgodovinsko poslanstvo, ki mu ga je dal naravni razvoj, in poskrbeti, da narodni boj ne bi bil več vsak« danji kruh buržoaznih razredov, marveč da postane pro« ces političnega in administrativnega preoblikovanja ti« stega neurejenega kompleksa narodov, ki se mu pravi Avstrija. •Narodno vprašanje v Avstriji je treba rešiti v korist vseh narodov na podlagi enakopravnosti. Iredentizem, je ideal nemirnih in trmastih otrok. Ce bi italijanski del Avstrije od le-te ločili in ga priključili Italiji, ne bi s tem rešili narodnega vprašanja Julijske krajine, kajti ia spon dunajskega centralizma bi padli v spone rimskega centralizma. Razumski in znanstveni taktiki marksizma — osvojitev državne oblasti — dodaja socialistična stranka v Avstriji (Gre za italijansko socialistično stranko v Ao-Avstriji) še prav tako razumsko in znanstveno zamisel Carja Cattanea (Carla Cattaneo (1801—-869); italijanski znanstvenik in politik. L. 1848 je začel širiti v Milana mir sel o federaciji six>bodnih avstrijskih narodov. V dobi bo-jev za združenje Italije (italijanski risorgimento) je bil proti centralizmu za federativno Italijo. Zato je moral 1800 emigriratl v Pariz. Idejo italijanske federacije je po njem prevzel tudi Garibaldi. Proti koncu devetnajstega stoletja so prevzeli to zamisel Carla Cattanea ttrentinski italijanski socialisti in jo predložili vsej avstrijski socialni demokraciji. Leta jo je v svojstveni obliki vnesla v svoj narodni (brnski) program) — federalizem, ki pa naj ne bo federalizem zgodovinskih kronovin, marveč realni federalizem narodov. Tako bo internacionalizem nehal biti ideal in bo postal stvarnost, kajti razvoj vseh naro. dov In avtonomij, ki bo uničil klice nacionalističnih stremljenj in okrepil proletarsko zavest bo pripravil tla za bratstvo med narodi*. Tretji kongres italijanske socialistične stranke za Primorsko (Trentinske organizacije italijanske socialistične stranke v Airstrlji so se združile v enoto s primorskimi po 1902, de se ne motim., šele 1905 ali 1906) (Julijsko krajino), ki je bil 1902 v Trstu, je vse misli te resolucije potrdil. Kolikor gre v navedeni resoruclji za zamisel federativne oblike državne organizacije Avstrije, odraža resolucija vsebino narodnega programa avstrijske socialne demokracije, katerega je sprejel kongres avstrijskih socialnodemokratičnih strank, ki je bil od 24, do 29. septembra 1899 v Brnu (od tod ubrnski program*). Navadno se govori, da se Je na kongresu, ki je bil na Dunaju od 6. do 12. junija 1897, nekdaj enotna avstrijska socialna demokracija razbila oziroma razčlenila na šest narodnostnih socialnodemokratičnih skupin (nemška, češka, poljska, jugoslovanska, ukrajinska in italijanska) ter da je brnski kongres tako razčlenitev še. poglobil. Podrobna analiza zgodovine socialno, demokratičnega gibanja v Avstriji pa bi nam po vsej verjetnosti pokazala, da resnično enotne avstrijske socialne demokracije nikdar bilo ni. V nastajanju in razvoju narodnostnih socialnodemokratičnih skupin v Avstriji je bilo seveda mnoge skupne« ga in bi zelo pogrešil, vkdor bi hotel gledati na zgodovino katerekoli narodnostne socialistične skupine v Avstriji ločeno od razvoja drugih avstrijskih narodnostnih skupin. A to ne velja ta- Mtf te ivstrljslto metllo, marveg vrija prav tako tudi za evTop. •ko in za svetovno merilo. Vendar ni mogoče zanikati, da so nastajale narodnostne socialistične organizacije tn skupine pri vseh avstrijskih narodih precej samostojno in da so tudi precej »amoitojno delale, čeprav tudi pod posrednim tn neposrednim vplivom od zunaj. Vet med temi skupinami je bila rahla tudi potem, ko se je ustanovil na Dunaju centralni organ avstrijske •ocialns demokracije. Medsebojni obiski pa 10 bili zelo redki. Primer v Trstu kale, da so ac ustanovile slovenske in italijanske socialistične politične organizacije tri ali štiri let* pred dunajskim kongTesom 1897. Zato ta kongres ni razbil oziroma razčlenil, kar Je bilo prej enotno, marveč je le potrdil že gotovo dejstvo. Temu kongresu se more očitati kvečjemu to. da ge ni potrudi/ združiti razbite in defoma samostojno nastale dele v enotno soclalnndemokratično celoto. Drugo je vpralanje, ali bi se mu to posrečilo, ali so bili za tako enotnost dani pogoji. Narodna nestrpnost je segla tako globoko tudi v delavske vrste, da je bilo komaj mogoče ohraniti enotnost »indikatov. v politični organizaciji pa se je bilo morda res treba razdružiti zaradi kasnejšega združenja. S svojim brnskim, to je narodnostnim programom je avstrijska socialna demokracija hotela prilagoditi svoj strankin federalizem zamišljenemu bodočemu avstrijskemu državnemu ustroju. Narodni program avstrijske socialne demokracije, kakršnega Je »preje!- kongres i. 1899 v Brnu, Je danes še zgolj zgodovinski dokument Stare habsburgovske države ni več ln z njo •o izginile tudi razmere, v katerih je bil ta program zamišljen. Iz delov stare Avstrije so nastale nove narodnostne države ali pa so se njeni posamezni deli priključili drugim, že obstoječim driavam. Morda ne bo odveč, če ob tej priliki zabeležim, da je brnskl kongres odkloni) načrt resolucije avstrijske Jugoslovanske socialnodemokratlčne stranke, ki Je zagovarjala idejo ekste-rltorialne kulturno-narodne avtonomije, in Je sprejel resolucijo, ki je zahtevala zvezo, to Je federacijo narodno zaokroženih pokrajin. Ta resolucija je bila rezultat kompromisa med nemškimi in jugoslovanskimi socialnimi demokrati. Brnski program v uvodu ugotavlja, da narodni spori v Avstriji ovirajo vsak politični napredek in kulturni razvoj narodov in nadaljuje: •Narodno vprašanje, katerega rešitev je predvsem kulturna zahteva in zato v korist proletariata, je mogoče pravilno rešiti le na podlagi enakopravnosti. Taka rešitev je mogoča samo v resnično demokratični družbi, zgrajeni na podlagi splošne, enake in d.rektne vollvne pravice, v družbi, kjer so odpravljeni vsi fevdalni privilegiji, kajti samo taka družba more zagotoviti pravtee delovnega ljudstva, ki Je itebei države tn družbe. Avstrijski narodi morejo ohraniti tn razviti svoje posebnost) le. če so popolnoma enakopravni in če ni več nobenega zatiranja; zato je treba zavreči predvsem sistem državnega birokratičnega centralizma, kakor tudi deželne fevdalne privilegije. Pod takimi in samo pod takimi pogoji se more ustanoviti v Avstriji narodni red namesto narodnega sovra-Itva, ln slrer na naslednji podlagi: 1. Avstrija more biti le demokratična zveza narodov; 2. namesto zgodovinskih krono vin naj se ustanovijo narodno zaokrožene samoupravne pokrajine, v katerih naj bi bili zakonodaja in uprava v rokah narodnih parlamentov, voljenih na podlagi splošne, enake In direktne votivne pravice; 3. Samoupravo pokrajine enega in istega naroda tvorijo narodno enoto, ki rešuje svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno; 4. pravice narodnih manjšin zavaruj« poseben zakon, ki ga l*da državni zbor; #. avstrijska socialna demokracija ne priznava nobenega narodnega privilegija in odklanja zahtevo po kakem skupnem državnem Jeziku. Kongres je prepričan, da je mogoče na teh načelih priti do sporazuma med narodi Jln izjavlja, da priznava vsaki narodnosti pravico do narodnega obstoja in razvoja. Ponovno pa trdi, da morejo narodi napredovati in se razvijati samo, če bodo med seboj solidarni in če se ne bodo borili drug proti drugemu. Zlasti je treba, da ostane delavski razred vseh nBrodov zvest bojevnemu narodnemu bratstvu in da se združeno bori na političnem in gospodarskem področju#. Ta program so sprejele vse avstrijske socialnodemokratlčne stranke v Avstriji. V njem je še ohranjen teritorialni princip, le da ne več na podlagi zgodovinskih kronovin. Njegov namen je bil, ohraniti Avstrijo in jo organizirati kot demokratično deželo na podlagi federacije narodno zaokroženih pokrajin. Obe ideji — ohranitev Avstrije in federalizem sta bili nedvomno tudi Izraz tedanjega začetnega stremljenja avstrijskih narodov po samostojnosti in neodvisnosti. Narodno vprašanje v Avstriji Je sililo v ospredje kot močno samostojno In odločilno vprašanje. Nerešeno narodno vprašanje je oviralo tudi delo v parlamentu, brez katerega je bii v tedanjih razmerah vsak razvoj nemogoč. Rešitev tega vprašanja je bila nujna In pereča. Toda reševati narodno vprašanja v razmerah kapitalizma je zares Sislfovo delo. Buržoazlja sicer tudi rešuje narodno vprašanje, toda po svoje, v duhu kapitalizma, nikakor pa ne v duhu socializma. Splošna, vsestranska rešitev narodnega vprašanja Je mogi.ča samo v socializmu, na podlagi popolne enakopravnosti vseh narodov, malih In velikih, in na podlagi neodvisnosti narodov. Zgodovina nam daje vsak dan obilo dokazov, da je v pogojih kapitalizma celo sodelovanje med delovnim ljudstvom različnih narodov težko dosegljivo. Vendar bi bilo napačno misliti, da zato, ker se more rešiti narodno vprašanje pravilno le v socialistični družbi, so* clalistlčno gibanje lahko zanemari narodno vprašanje. Nasprotno. Prav zato, ker je v kapitalistični družbi pravilna retitev narodnegB vprašanja nemogoča, se Je treba boriti za njegovo socialistično rešitev. To tembolj, če Je nerešeno narodno vprašanje ovira za razvoj socialističnega gibanja. Tedanji avstrijski socialni demokraciji se je zdelo, da je rešitev narodnega vprašanja v Avstriji v smislu brnskega pro-grama najpravilnejša m da najbolj ustreza narodom ln proletariatu. Njeni teoretiki so celo menili, da bo tak način rešitve narodnega vprašanja v Avstriji nekak prototip bodoče socialistične družbe. Nadejali so se, da bo s pomočjo tega programa in njegovega praktičnega uresničevanja v vrstah avstrijskega socialističnega gibanja laže odpravljati nezaupanje, ki je vladalo zlasti med zatiranimi narodi, nezaupanje delovnega ljudstva zatiranih narodov do zatirajočih narodov in ce.'o do delovnega ljudstva zatirajočih narodov. Mislili smo, da bomo tako laže vzgajali delovno ljudstvo v duhu narodne enakopravnosti, narodne strpnosti ln v duhu proletarske mednarodne tolidorntfeti. Toda način organizacije učinkuje nedvomno tudi na organist-jane, in obratno. Kakršna je organizacija, taki so njeni člani. Ka. kiini so člani, taka je njihova organizacija. Z brnskim kongresom se Je politična organizacija avstrijske socialne demokracije še globlje razdelila na narodnostne socialnodemokratlčne stranke. Poslednji skupni kongres vseh socialnodemokratičnih strank v Avstriji je bil 1905. (Le te leta 1908 je bila na Dunaju skupna konferenca zaradi apitacij« za splošno in enako v