\ v



IN KNJIGA
38
Akademska slikarka Marlenka Stupica (rojena 1927. leta) zavzema na področju otroške in mladinske knjižne ilustracije doma in v svetu pomembno mesto. Njen izjemno bogat slikaniški opus, za katerega je prejela številne ugledne slovenske in mednarodne nagrade ter priznanja, odlikujejo pravljična domišljija, krhka poetičnost in harmonija barv.
Slovenska sekcija IBBY jo je mednarodni žiriji predlagala za letošnjo dobitnico Andersenove plakete. Priznanja bodo podelili meseca oktobra 1994 na kongresu v Sevilli.
Na ovitku:
Detajl ilustracije Marlenke Stupica iz knjige H. Ch. Andersena Palčiča, 1976
YU ISSN 0351-5141
OTROK
IN KNJIGA
REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV
38
1994
MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR
OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2,3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto.
Uredniški odbor: Maruša Avguštin, Alenka Glazer, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Janez Lombergar, France Prosnik, Tanja Pogačar, Igor Saksida in Darka Tancer-Kajnih
Glavna in odgovorna urednica: Darka Tancer-Kajnih
Sekretarka uredništva: Blanka Bošnjak
Časopisni svet: Tilka Jamnik, Slavko Kočevar-Jug, Darja Kramberger (predsednica), Majda Potrata, Alojz Širec in Dragica Tuijak
Redakcija te številke je bila končana septembra 1994
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji
Povzetke je v angleščino prevedla Katja Plemenitaš
Izdajajo: Mariborska knjižnica, Pedagoška fakulteta Maribor, Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton Župančič, Pedagoška fakulteta Ljubljana
Naslov uredništva: Otrok in kiyiga, Rotovški trg 6,62000 Maribor, tel.(062) 23-858, telefax: (062) 26-391
Uradne ure: v torek od 12. do 13. ure
Revijo lahko naročite v Mariborski knjižnici, Rotovški trg 2, 62000 Maribor. Nakazila sprejemamo na račun: 51800-603-31086 za revijo Otrok in knjiga.
Metka Kordigel Maribor
IDEOLOGIJA V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI*
1. Literatura in etika
V iskanju odgovora na vprašanje o bistvu literarne umetnine se moramo nasloniti na spoznanja literarne teorije. Ta ugotavlja', da obsega sleherno literarno delo poleg estetske in spoznavne funkcije še etično razsežnost, ki ni nič manj pomembna od drugih momentov njene literarnoumetniške strukture.
Etično funkcijo je v poeziji opazila že starogrška filozofija. Tako je Platon menil, da učinkujejo pesniška dela zelo močno na človekovo dušo, sproščajo njene dobre ali slabe sile in jo s tem spreminjajo v to ali ono smer.^
Tudi Aristotel je v Poetiki priznaval literarni umetnini poleg spoznavne in estetske funkcije tudi etično komponento, vendar ji je bil, za razliko od Platona, ki je pesništvo v imenu morale obsodil, veliko bolj naklonjen. Etični učinek je imenoval .katarza' (gr. očiščenje) in menil, da literarna umetnina poslušalca vznemiri in pretrese ter s tem povzroči, da se njegova duša sama v sebi uravnovesi. Aristotelov nauk o katarzi je vse do 20. stoletja ostal sredstvo, s katerim so razlagali etično funkcijo besedne umetnosti.^
In kaj razumemo pod etično funkcijo literature?
Janko Kos definira v svojem Očrtu literarne teorije kot etično vse tisto, kar lahko vpliva na bralčevo vrednostno razmerje do sebe, okolja, sveta; kar oblikuje njegove želje, težnje in namere, mu določene pojave kaže kot pozitivne, druge kot negativne in v tem smislu celotno življenjsko obzorje postavlja pod izrazito vrednostno perspektivo. Takšno funkcijo, ugotavlja, lahko označimo tudi za ideološko, ker ponuja bralcu vrednote velikokrat v obliki idej, povezanih včasih v prave ideološke sisteme. Takšne ideje so lahko verske, filozofske, politične, družbeno-socialne, moralne v ožjem smislu ali pa preprosto življenjske.'*
Nekateri teoretiki pripisujejo etični komponenti literarnega dela preveliko ali celo edino pomembno vlogo. S tem hočejo reči, da mora biti moralni učinek bistvo literature. Toda velika večina sodobnih teoretikov vendarle ugotavlja, kako je etična razsežnost v literarnem delu sicer nujna, vendarle ne edina, pa tudi ne glavna.
•	Besedilo je bilo napisano za 24. kongres IBBY, ki bo letos oktobra v Sevilli, zato ga objavljamo tudi v angleščini.
' Kos J.: Očrt literarne teorije. Ljubljana 1983. Str. 33. ^ Prav tam, str. 34. ' Prav tam, str. 35.
*	Prav tam, str. 34.
Tudi o vplivu etične komponente literarnega dela na bralčeva politična, socialna, moralna oz. etična načela razmišlja sodobna literarna teorija veliko bolj skeptično, kot je to počela nekoč, saj meni, da je tak vpliv vprašljiv - zlasti v bralčevih zrelih letih, ko je njegova osebnost socialno in moralno že izoblikovana^. Vendar dodaja: „...da je tak" (torej etični) „vpliv pomembnejši v otroških in mladostniških letih."®
2. Mladinska literatura in etika
Velikim možnostim vplivanja na etična načela mladega bralca gre najbrž pripisovati dejstvo, da so strokovnjaki „...tovrstno besedno proizvodnjo obravnavali v okvirih pedagogike, kar...pomeni, da so pisanje za mladino od njegovega vznika naprej...pomenljivo usmerjali normativi pedagoških teorij v posameznih obdobjih.^ Šele v prvi polovici dvajsetega stoletja je mladinska književnost postopoma stopala v zavest strokovnih in kritiških obravnav kot področje literature.^
Sodobni (torej literarnoteoretični) vidik obravnavanja mladinskega literarnega dela nas potemtakem pripelje do spoznanja, da je tudi literatura za otroke estetski produkt, za katerega je v prvi vrsti (kot za nemladinsko književnost) značilna strukturiranost na estetsko, spoznavno in etično komponento.
Ne glede na to spoznanje pa ne moremo mimo dejstva, da institucionalizirani pedagoški sistemi tudi v drugi polovici dvajsetega stoletja še zmeraj niso sprejeli izvršenega dejstva ,depedagogizacije' pisanja za mladino in kjub temu, da kvalitetna literarna produkcija za mladino po drugi svetovni vojni tako rekoč praviloma pristopa „k otroku kot enakovrednemu sogovorniku"' in zato ne pridiga in ne poučuje^", ministrstva za šolstvo ter po njihovem nalogu učitelji še vedno prav posebej intenzivno poudarjajo (in izpostavljajo) etično komponento literarnega dela tako, da ob koncu šolske obravnave besedila pomenljivo vprašajo: kaj nam je hotel pisatelj povedati? Česa smo se danes naučili?
Prav zato se nam zdi, da bi veljalo etično komponento mladinskega literarnega dela analizirati nekoliko natančneje. Zdi se, da je mogoče ta strukturalni element (mladinske) literature didaktično ,uporabiti' vsaj na tri različne načine:
1. Mladinsko literaturo je s tega vidika mogoče uporabljati kot sredstvo, ki naj prispeva k podrejanju otroka svetu odraslih in pravilom, ki jih prav tako določajo odrasli.
V tem primeru gra lahko za posredovanje (indoktrinacijo) ideoloških načel, na katerih temelji trenutna družbena ureditev. V tej luči je treba videti tako delo Matevža Ravnikarja z zgovornim naslovom Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (iz leta 1815), ki naj bi otroke motivirale k življenju po načelih, kakršna predpisuje krščanski nauk, kot tudi vrsto mladinskih literarnih del, ki so otrokom in mladini preko identifikacijske figure v bivših socialističnih državah ponujala ,najboljši družbeni red izmed vseh ostalih', jih utijevala v veri v ,svetle prespektive delavskega
' Prav tam, str. 36. ' Prav tam, str.36.
Kobe M.: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana 1987. Str. 8. Prav tam, str. 8.
Novak B. A.: Igre otrok - igre za otroke. Otrok in knjiga 32. Maribor 1991. Str. 61. Prav tam, str. 61.
razreda s komunistično partijo na čelu' in jih učila .spoštovati svetle tradicije socialistične revolucije'.
Podtip tovstnega uporabljanja mladinske književnosti so tiste stvaritve (in interpretacije stvaritev), ki naj spodbujajo otroke k introjekciji norm, ki so jih kot oblike medsebojnega soeksistiranja postavili odrasli. Gre za tip poezije, v kateri se je mogoče poučiti, da se risati po stenah pač ne sme (Grafenauer: Slikar), da je zvečer treba pravočasno v posteljo (Župančič: Pismo) in in da je treba jesti vse od kraja (H. Hoffmann: Der Suppenkaspar).
2.	Drugi tip mladinske literature ,uporablja' etično komponento v povsem drugačne namene.
Slovenska filozofinja Marija Švajncer razmišlja v študiji Etika in mladinska književnost nekako takole: književnost za odrasle sme natančno prikazovati zlo in rušiti njegove vrednote v njegovem imenu, zakaj njena estetika je svobodna do skrajnih meja - vse do iracionalizma, „v mladinski književnosti pa obstajajo mehanizmi, ki morajo vsaj delno obvarovati otroka pred zlom odraslih... Zlo (v mladinski književnosti op. M. K.) je lahko (le) začasno in minljivo sredstvo za dobre namene.."
Etična komponenta drugega tipa mladinske književnosti potemtakem prevzema vlogo velikega sterilnega zvona za sir, da bi otroci čim kasneje opazili strahote, ki se dogajajo v svetu okrog njih. „Odrasli so tisti", zagotavlja Marija Švajncer, „ki odmerjajo, kakšno količino zla je otrok zmožen prenesti..."
3.	Tretji tip je najsodobnejši in trenutno kar se da v modi. Gre za mladinsko literaturo O" uporabo te literature), ki vidi svoje poslanstvo v tem, da mladini odstira socialne, etične, ekološke...probleme, jo nanje opozarja in jo istočasno mobilizira. Primarna funkcija tako zastavljenega mladinskega literarnega dela je potemtakem vzbuditi v otrocih (mladini) občutek, da mora vsak od nas (tudi bralec), kaj storiti, da se bodo svet in razmere v njem popravile, izboljšale. S tem zadeva seveda ni končana - občutek krivde zaradi dotedanje nedejavnosti naj bi namreč pomenil motivacijski impulz za akcijo - bralec naj bi aktivno začel reševati svet.
♦ * •
Zgornji trije tipi etičnega v mladinski literaturi so na prvi pogled zelo pregledni. Njihova dobra lastnost je,da lahko obstoječo mladinsko literaturo relativno zlahka razvrstimo na posamezne ,ideološke tipe'. Toda žal je treba priznati, da se ob podrobnejši analizi etične komponente izkažejo kot zelo grobo in nenatančno merilo, saj ne dajejo možnosti opazovanja večplastnosti etičnega sporočila. Da je etično sporočilo mladinskega literarnega dela večplastno, pokaže vsaka nekoliko pozomejša analiza. Za katere plasti gre v slovenski mladinski književnosti, bomo ugotavljali na znanstvenofantastičnem romanu za otroke Drejček in trije Marsovčki slovenskega pisatelja Vida Pečjaka.
Naj na kratko povzamemo zgodbo:
Drejčka, osemletnega dečka, neke noči obiščejo trije marsovski otroci. Povedo mu, da so prišli na Zemljo kljub izrecni očetovi prepovedi, saj marsovski zakoni take obiske strogo prepovedujejo, ker se Zemljani še zmeraj vojskujejo in so sploh zelo zaostala civilizacija.
" Švajncer M.: Etika in mladinska književnost. Otrok in knjiga 32. Maribor 1991. Str. 55. " Prav tam. Str. 55.
Na Marsu je vse urejeno veliko bolje: vojne so prepovedane, zakon odreja, da morajo biti otroci srečni (kar pomeni, da jih nihče ne sili niti računati in ne zvečer v posteljo) rešili so tudi ekološki problem (saj so industrijo preselili na eno svojih lun, medtem ko so na drugi zgradili veliko otroško igrišče, nekakšen Disneyland) in problem prehrane, saj izdelujejo hrano iz kamenja in jo uživajo v obliki tablet. Ob marsovski družbi Drejček spozna, kako nesmotrno in pomanjkljivo so uredili življenje na Zemlji tukajšnji starši. Sooči se s problemom vojne in miru, nasilja staršev nad otroki... skratka, začenja opazovati svet okrog sebe z drugačnimi očmi, se kritično distancirati in ob tem - odraščati.
Že tako bežno poznavanje zgodbe nakazuje, da gre za povest, ki jo je nedvomno treba uvrstiti v tretji tip zgoraj omenjene sheme, da gre za delo, ki naj (med drugim) otrokom odstre enega najaktualnejših problemov sodobnega sveta in ki naj bralca v zvezi z njim mobilizira.
„Ali na Sferi ni bilo miroljubnih ljudi?" je vprašal Drejček"'^ marsovskega očeta, potem ko mu je ta povedal eksemplarično zgodbo o nesrečnem planetu, ki je postal žrtev svoje agresivnosti.
„ Vsepovsod v vesolju živijo miroljubni ljudje, "je odvrnil marsovski oče. „ Toda, če hočeš doseči mir, ni dovolj, da ga samo ljubiš. Za mir se je treba boriti."'''
Toda nekoliko natančnejša analiza etične komponente povesti Drejček in trije Marsovčki pokaže, da problema ideologije / etike v mladinski literaturi ni mogoče poenostavljati, saj se praviloma pojavlja večplastno in razslojeno.
TEZA: Moralna in etična načela v mladinski literaturi (torej tudi v Drejčku in treh Marsovčkih) je mogoče razdeliti na tri sloje:
1.	Moralna in etična načela, ji jih avtor hote, namenoma posreduje mlademu bralcu in ki kot ideologija štrlijo iz literarnega dela - ideali odraslih, ki naj jih spremejo tudi otroci.
2.	Moralna in etična načela, ki jih avtor hote napravi vidne s pomočjo posebne pripovedne prespektive - svet odraslih in njegove napake.
3.	Moralna in etična načela, ji jih avtor v besedilo ne vgrajuje hote, a postanejo vidna prav zaradi posebne pripovedne perspektive v mladinski literaturi. - Etična načela, postavljena v gornjih dveh plasteh, doživijo na tej ravni erozijo!
ad 1
V Drejčku in treh Marsovčkih je temeljno ideološko sporočilo jasno:
Nasilje ne sme biti metoda za reševanje konfliktov.
To načelo je v povesti razdelano tako na makro kot tudi na mikro nivoju:
-	Na makro nivoju gre za problem vojne in miru in za temeljno sporočilo v zvezi s tem:
Potem sta govorila o vojni in miru. Drejček mu je (zdravniku) dokazoval, da so vojne škodljive, da lahko uničijo svet in da ni dovolj mir le ljubiti, temveč da je treba zanj kaj storiti...'^
-	Na mikro nivoju gre za agresivnost pri reševanju medsebojnih konfliktov, kjer močnejši (odrasli) praviloma s silo vsiljuje svojo voljo šibkejšemu (torej otroku):
" Pečjak V.: Drejček in trije Marsovčki. Ljubljana 1961. Str. 114.
Prav tam, str. 114. " Prav tam, str. 126.
^Ali na Zemlji vsi starši tepejo otroke?" je vprašal Miš.
„Drugi starši tepejo otroke samo tu pa tam," je odvrnil Drejček.
„Zakaj?" je vprašal Miš.
„Zato, da bodo pridni," je pojasnil Drejček. „Otroci so tepeni, kadar nagajajo, kadar nočejo v šolo, kadar se branijo umivati in v podobnih primerih."
Miš, Maš in Šaš so se začudeno spogledali.'^
Poleg teme nasilja lahko na prvem nivoju opazimo še dve etični sporočili. Prvo bi pravzaprav morali videti kot vrsto indoktrinacije ideoloških načel, na katerih temelji trenutno vladajoča politična struktura v državi, saj imajo na Marsu (ki ima v naši povesti funkcijo neke vrste eksempla, oziroma funkcijo neke vrste utopije, dežele, kjer je vse urejeno kar najbolje in kar najbolj smotrno) družbeno ureditev, ki bi jo z zemeljskim besednjakom še najlaže lahko imenovali komunistično, saj so tam vsi ljudje bogati:
„Na Marsu ni siromakov," je dejal (marsovski oče).
„ Vsi ljudje so bogati. Vsakdo dobi, kar želi."
„Ali v vaših trgovinah dajejo stvari zastonj?" je začudeno vprašal Drejček.
„Zastonj," je pritrdil marsovski oče.
„Potem lahko dobite, kolikor hočete. Tudi sto robotov."
„Le zakaj naj bi imeli sto robotov?" je začudeno dejal marsovski oče. Toliko jih nihče ne potrebuje. Mi jih imamo pet, kar je več kot dovolj."''^
Gre torej za družbo, kjer vsakdo vzame, kar potrebuje, a le toliko, kot zares potrebuje - idealna ureditev medčloveških odnosov, kakršno sta kot vizijo socializma - komunizem - zastavila Marx in Engels.
Tako razmišljanje bi nas kaj lahko zavedlo k napačni interpretaciji, češ da gre v Drejčku in treh Marsovčkih za prvi tip mladinske književnosti (tistega, ki služi indok-trinaciji političnih načel). Da temu ni tako dokazuje že samo dejstvo, da povest s političnim preobratom v Sloveniji ni izgubila svojega čara in mika, ostala je v šolskih berilih in otroci jo berejo enako navdušeno, kot so jo brali takrat, ko se je eden izmed njihovih šolskih predmetov še imenoval temelji družbene morale.
Vse to pa zato, ker je Drejček in trije Marsovčki povest, v kateri etična komponenta ne preplavlja spoznavne in estetske, ki potemtakem ostaja literarna stvaritev in ki je nikakor ni mogoče uvrstiti med tiste vrste „literarno produkcijo", ki je štirideset le po drugi svetovni vojni ideologijo oblačila v „estetsko embalažo" zato, da bi bila (ideologija namreč) za otroke mikavnejša in laže prebavljiva.
Četrto sporočilo, ki ga moramo šteti k prvemu sloju etičnega v Drejčku in treh Marsovčkih, je brez dvoma vzgojna pridiga o pisanju domačih nalog:
„Roboti so bistri stroji," je odvrnil Miš. „Znajo kuhati, pomivati posodo, sesati prah s pohištva..."
„ Tudi računati, "je pripomnil Maš.
„Ali ti kdaj napravi računsko nalogo?" je vprašal Drejček.
„Ne, "je odvrnil Maš. „Naloge delam sam, če pa jih ne znam, jih ne napišem."
„Ali ni učitelj nič hud?"
„Zakaj?" se je začudil Maš. „Če jih ne znam, je bolje, da jih ne naredim, kot da bi jih naredil robot, saj to ne bi bila moja naloga.
" Prav tam, str. 51. " Prav tam, str. 107. " Prav tam, str. 106.
Skratka, naloge naj pišejo otroci sami. Prepisovanje nalog je nesmiselno, saj sicer človek ne bo nikoli postal pameten in učen, kot so pametni in učeni odrasli.
Na prvem sloju etične komponente Drejčka in treh Marsovčkov posreduje Pečjak torej tri teme:
-	temo agresivnosti, nasilja v reševanju medsebojnih konfliktov,
-	temo idealne ureditve medčloveških odnosov in
-	temo iskrenosti in poštenosti (ob pisanju matematičnih domačih nalog).
Vse tri teme so postavljene v literarno delo s posebne pripovedne pozicije
odraslega, ki ve, kaj je nabolje (za otroke in za svet) in ki misli, da je to vedenje (znanje) tako dragoceno, da bi ga morali posedovati (in se v skladu z njim ravnati) tudi otroci. Gre za klasično relacijo odrasli (pisatelj): otrok, ki je, kljub temu, da je Drejček sodobna literatura, sicer značilna za starejšo (slovensko) mladinsko literaturo.
ad 2
Na drugem etičnem nivoju Drejčka in treh Marsovčkov najdemo tista etična načela, ki postajajo vidna s pomočjo posebne pripovedne perspektive: Dvoličnost, neiskrenost in kompromisarstvo so že tako vsakdanje, da jih odrasli sami niti ne opažamo več. Pri otrocih je drugače. Zanje je svet črno - bel. Ali so reči dobre, če niso dobre, so seveda slabe. Ničesar vmes ne poznajo. Zato je otroška (brezkompromisna) perspektiva pravo sredstvo za odkrivanje tega, kdaj odrasli lažejo (a je taka laž dopustna), kdaj so odrasli agresivni (a je ta agresivnost upravičena), skratka, kdaj odrasli govorijo tako, ravnajo pa popolnoma drugače - in imajo za to ravnanje zmerom kakšno (odraslo) opravičilo. Ni naključje, da so Marsovčki, predstavniki idealnega (popolnoma belega) sveta, za komunikacijo izbrali prav otroka -Drejčka:
„Učitelj je rekel, da ne smemo Zemljanom nič zaupati, "ga je posvaril Maš.
„Toda Drejčku lahko zaupamo," je dejal Miš. „On ni čisto nič podoben Zemljanom. Če mu ne bi rasle roke iz telesa, bi bil prav takšen, kot so marsovski otroci.
Sporočilo je jasno: Zemljanom (beri odraslim) ne gre zaupati. Tisti, ki so nosilci dobrega, čistega, lahko komunicirajo samo s takim, ki ima enako zaupanje v dobro, s takim, ki je sposoben dobro natančno ločevati od zla. Iz take (otroške) perspektive pa se svet odraslih kaže povsem drugačen, kot ga v svojih pridigah skušajo otrokom predstaviti sami.
Nosilec etičnega na drugem nivoju je Drejčkov oče. Načelno bi ga morali uvrstiti med pozitivne osebe, saj se zdi na prvi pogled kar strpen oče, ki razume,da je Drejček pojedel marmelado in tudi to, da je (nalašč) uničil svoje igrače. Poleg tega trdi, da ljubi mir, da je proti vojni - in tudi otrok ne pretepa, kot to počne oče sosedovega Mihca.
Toda - takoj, ko ga začnemo opazovati z nekoliko strožje - otroške perspektive (in s te perspektive ga skupaj z bralci opazuje pisatelj Vid Pečjak) se začne ta fasada neoporečnosti rušiti.
Ko ga Drejček povpraša, zakaj na Zemlji preprosto ne prepovejo vojne, mu oče razloži, da se to pač ne da in da bo tudi sam (Drejček) to že razumel, ko bo velik in pameten (kot je oče).
Ob istem pogovoru se izkaže dvomljiva tudi njegova demokratičnost:
" Prav tam, str. 24. 10
„Oče, zakaj pa ne nosimo nogavic namesto čevljev?"
„Zdaj imam pa dovolj teh tvojih večnih zakaj!" se je razhudil oče. „Ali si naredil
računsko nalogo?"^"
Značilnost strpnega, demokratičnega dialoga je, da poslušamo sogovorčeve argumente ali njegova vprašanja, se nanje odzivamo in argumentirano debatiramo. Če teža sogovorčevih dokazov pretehta naše, priznamo, da ima prav, če nam zmanjka odgovorov, povemo, da ne vemo.
Reakcija Drejčkovega očeta je popolno nasprotje demokratičnemu dialogu. Je sistem, ko v trenutku, ki dovoljuje, da v nepregledni govorni situaciji (ko ti zmanjka argumentov oziroma ko ne poznaš več odgovorov) pač poiščeš nasprotnikovo najšibkejšo točko in ga udariš prav tja, kjer veš, da mu bo vzelo sapo in da se bo potem umaknil.
Drejčkova šibka točka je matematika - smo izvedeli iz zgodbe - in vprašanje o matematični nalogi ga bo gotovo izločilo iz pogovora. Oče bo dosegel, kar je hotel: imel bo mir in bo lahko bral časopis. Tudi očetova tolerantnost do Drejčkovih nerodnosti se ob nekoliko natančnejšem opazovanju izkaže za zelo problematično. Ko ugotovi, da je otroški vlak razbit (pokvarili so ga Marsovčki, a starši mislijo, da je to storil Drejček sam), oče še razumevajoče izjavi:
„Otroke je treba razumeti. Nekoč sem bil nalašč polomil boben, ker mi niso hoteli kupiti večjega.
Toda izkaže se, da traja toleranca le tako dolgo, dokler je Drejčkovo vedenje podobno temu, kar je oče sam počel kot otrok. Kakor hitro se namreč fant ne obnaša več v skladu z njegovimi pričakovanji, tudi razumevanja - in s tem demokracije - ni več:
„Kaj pa Mars?" je vprašal oče. „Zakaj se mu je zapičil v glavo? Ko sem bil jaz v njegovih letih, sploh nisem vedel zanj.
In na drugem mestu:
„Potuho mu daješ!"je vzkliknil oče. „Ko sem bil jaz majhen, sem si smel s prihranjenim denarjem kupiti samo šolske potrebščine.
Še bolj obsojanja vredno postane očetovo vedenje potem, ko ga Drejček (prvič v življenju) resnično spravi na rob razuma. To se zgodi takrat, ko skupaj z Mišem, Mašem in Šašem ponoči odpotuje na Mars in ostane tam še ves naslednji dan.
Lahko sicer razumemo, da je bilo očeta do blaznosti strah (izvemo celo, da je Drejčka iskala policija), toda zdi se, da je ravno blokada razuma omogočila, da se je oče pokazal v pravi luči.
„ Vrnil se je!" je zavpila mati, ko se je Drejček prikazal na pragu...
Oče je odrinil mater in stopil predenj. Jezno ga je prebodel z očmi. Pokazal je v kot, kjer le ležala palica in rekel:
„Ali jo vidiš? Zdaj pa brž povej, kje si bil!"^*
Skratka, kadarkoli so načela odraslih na preizkušnji, se zmeraj zamajejo - in odrasli ravnajo v nasprotju s svojim deklariranim prepričanjem.
Iz otroškega zornega kota, zornega kota, ki ne pozna nobenih nians med prav in ne-prav, so te reči zlahka opazne in seveda obsojanja vredne.
^ Prav tam, str. 27.
Prav tam, str. 12. " Prav tam, str. 129. ^ Prav tam, str. 123. Prav tam, str. 121.
Na drugi etični ravnini vse to opazuje tudi avtor. Tudi on kompromisarstvo, dvoličnost in nekonsekventnost obsoja, kot ga obsojajo otroci, zato je komunikacijska situacija na drugi ravnini etičnega drugačna od tiste na prvi, kjer je bil avtor bolje obveščeni odrasli, ki ve, kaj je prav, in ki želi o tem poučiti tudi otroke.
Tukaj nimamo več opravka z odraslim, ki se sklanja k otroku. Na drugi ravnini etičnega govorita avtor in otrok isti jezik, mislita iste misli, čutita iste občutke in se čudita z istim začudenjem. Na tej ravnini je povest doživljajsko utemeljena v pisateljevem lastnem infantilizmu, infantilni pesniški naravnanosti, kakršna se izraža v čudenju, začudenju nad stvarmi in pojavi. ^
Odkrivanje lastnega infantilizma pomeni v sodobni poeziji odkrivati sposobnost čudenja nad stvarmi, sposobnost igrive transformacije stvarnosti - in istočasno motriti svet iz perspektive črno-belega zornega kota, neobremenjenega z okoliščinami, s cilji, z nenapisanimi zakoni..., skratka, z vsem tistim, kar odrasle determinira kot odrasle.
Na drugem nivoju etičnega avtor potemtakem skupaj z bralcem opaža tiste etične elemente našega sveta, ki so vidni, dostopni, opazni le, če jih postavimo v drugačno luč - pod žaromet infantilne brezkompromisnosti.
ad3
Na tretjem nivoju etičnega v Pečjakovi povesti Drejček in trije Marsovčki so tista etična načela, za katera se zdi, da jih avtor v besedilo ne vgrajuje hote - načela, ki predstavljajo erozijo tistih ideoloških vrednot, ki jih je pisatelj zgradil na prvem in drugem nivoju.
Za kaj pravzaprav gre?
V znanstvenofantastični povesti imata Mars in marsovska družba funkcijo ek-sempla - zgodbe, ki naj na konkretnem primeru ponazori bralcu teže dostopna abstraktna (etična) načela. Po tej logiki bi smeli pričakovati, da bodo medčloveški odnosi na Marsu vzorno urejeni - in zdi se, da nam jih je pisatelj resnično želel prikazati kot take. Na Marsu imajo zakon, ki prepoveduje vojne, na Marsu ni nihče grabežljiv, na Marsu gredo otroci spat, ker so spoznali, da so zvečer zaspani, in pišejo matematične naloge, ker vedo, da se bodo le tako naučili računati. Na Marsu imajo celo zakon, ki zapoveduje, da morajo biti otroci srečni.
Vesoljci imajo že po definiciji v znanstevnofantastični literaturi (in to povest Drejček in trije Marsovčki brez dvoma je) funkcijo nekakšnega ogledala. Zaradi njihove beline in neoporečnosti postanejo naše napake bolj vidne, bolj opazne.
Da jim je tudi Pečjak namenil tako vloge, dokazuje naslednji odlomek:
Drejček je pričakoval, da bodo ponoči spet prišli skrivnostni neznanci in mu bodo naložili nov greh. Zato je skril pod blazino baterijo in pištolo na kapseljne, pripravljen, da jih ob najmanjšem šumu preseneti.^^
Drejček je sicer otrok in zato v povesti nosilec pozitivnih etičnih načel, toda v stiku z neznanim, tujim, nerazložljivim tudi on reagira instinktivno, torej tako, da vidi najprej rešitev v uporabi sile.
Ob pogovoru z vesoljskimi otroki postane to zelo evidentno:
„Čudni?" je ponovil Drejček. „Menda se vam ne zdimo čudni?"
„Čudni ste," je dejal Marsovček, „ker vam rastejo roke iz telesa, in še bolj ste
^ Grafenauer N.: Sodobna slovenska poezija za otroke. Otrok in knjiga 31. Maribor 1991. Str.68. ^ Pečjak V.: Drejček in trije Marsovčki. Ljubljana 1961. Str.l2.
čudni, ker se voskujete." Drejček je pogledal pištolo na kapseljne, ki jo je še vedno držal v rokah, in postalo ga je sram.J^
Kjub temu da je pisatelj vesoljcem namenil vlogo neke vrste lakmusovega papirja, s pomočjo katerega naj bi zemeljske lastnosti postale bolj vidne - in v ta namen naslikal njihov svet idealnejši od najbolj idealnega, vendarle ne moremo spregledati, kako tudi v tem naj-svetu, kjer si vsi prizadevajo, da bi bili kar se da enaki, kar se da pošteni, kar se da fair in kar se da demokratični - tudi v tem svetu vendarle še veljata zakon močnejšega in tisti, ki pravi, da mora šibkejši ubogati.
Na mestu, kjer se Drejček pogovaija z marsovčki o možnosti, da bi si ogledal njihov planet, začnejo njegovi vesoljski prijatelji hudo dvomiti o tistem zakonu, ki zagotavlja, da morajo biti otroci na Marsu srečni.
„...Tepli nas ne bodo!"^^ o tem so sicer prepričani, toda druga možnost - namreč ta, da jih bo oče zaprl v sobo - se jim zdi že veliko bolj verjetna.
Ko se potem po prestani kazni vendarle vrnejo na Zemljo po Drejčka, pa izvemo, kako je bilo:
„Le malo je manjkalo in nas ne bi več videl!" je vzkliknil Miš ter mu začel pripovedovati, kako je bilo. Ko se povedali očetu, da so hodili na Zemljo, se je strašno razsrdil. Materi pa je postalo slabo. Dopovedoval jim je, da so prekršili marsovski predpis št. 2 in izpostavili ves Mars grozoviti nevarnosti. Šele ko so noč in dan prejokali, se mu je omehčalo srce...A ko je Šaš padel na kolena in sklenil roke, je privolil, da prebije Drejček en dan v njihovi hiši.^^
Etično sporočilo je nedvoumno: močnejši, veliki, vendarle imajo možnost, da prisilijo šibkejše, manjše od sebe, k poslušnosti. Od stopnje njihove tolerance je odvisno, ali bodo to počeli ali ne. Toda odločitev je izključno v njihovih rokah!!!
To načelo pa je v popolnem nasprotju s tistimi, ki jih najdemo na nivojih ena in dva. In zdi se, da je zašlo v besedilo kar proti avtoijevi volji.
Povzetek
Natančna analiza etične komponente literarnega dela je torej pokazala, kako je v mladinski literaturi nemogoče govoriti o tipih literature glede na avtorjev namen sporočanja (glede na njegovo voljo poučevati / vzgajati ali glede na odsotnost te volje). Etična načela / ideologija so v mladinskem literarnem delu ponavadi razslojena na tri ravnine. V pričujočem spisu smo jih opazovali v povesti Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki.
Na prvi ravnini etičnega smo srečali tista moralna in etična načela, ki jih avtor posreduje mlademu bralcu v obliki eksplicitnih vrednot, ki jih on kot odrasli dobro pozna in za katere želi, da bi jih spoznali in usvojili tudi otroci. (VDrejčku in treh Marsovčkih gre za etično načelo, da sila ni argument, da bi morali konflikte reševati, ne da bi uporabljali za to orožje, in da ni dovolj, da mir ljubimo, ampak je zanj treba tudi kaj storiti.)
Na drugi ravnini etičnega srečamo tista etična načela, ki jih avtor napravi vidna s pomočjo posebne pripovedne perspektive tako, da jih skupaj z bralcem opazuje iz
" Prav tam, str.l2. ^ Prav tam, str. 81. ^ Prav tam, str. 87.
zornega kota, ki pozna samo dobro in zlo - in ki ne pozna ničesar vmes, skratka iz zornega kota, ki ne pozna ne kompromisarstva in ne izgovora, češ da namen posvečuje sredstvo. Svet odraslih postane na tej ravnini etičnega v Drejčku in treh Marsovčkih veliko manj lep in urejen, kot se je zdel na prvi ravnini. Jasno postane namreč, kako odrasli govorijo tako in ravnajo drugače.
Moralnih in etičnih načel, ki jih srečamo na tretji ravnini etičnega, avtor v besedilo ne vgrajuje hote. Zaradi posebne pripovedne perspektive v mladinski književnosti pa postanejo vidni tudi taki segmenti etičnega, ki pomenijo popolno erozijo etičnih načel, ki jih je avtor ,hote' gradil na prvem in drugem nivoju. V Pečjakovi povesti gre za spoznanje, da sta demokracija in enakost tudi v najideal-nejšem vseh svetov le začasni ureditvi, saj ostaja močnejšemu še zmeraj prepuščeno, da presodi, kdaj nista več v skladu z njegovimi interesi, in ju takrat ukine ter spet uvede pravice in argumente močnejših.
IDEOLOGY IN YOUTH LITERATURE
1. Literature and Ethics
The answers about the essence of a literary work have to be sought in the findings of the literary theory. The latter suggests' that any literary work contains, in addition to aesthetic and cognitive functions, an ethical dimension that is no less important than other elements of the literary-artistic structure.
The ethical function of pooetry was recognized already in the ancient Greek philospohy. Plato, for instance, thinks that poetic works have a strong impact on the human soul and that they provide an outlet for good or evil forces in it, thus inclining it toward one or the other direction.^
Aristotle, in his Poetica, also agrees that each literary work of art contains an ethical component in addition to aesthetic and cognitive ones. He differs from Plato, who morally condemns poetry, however, and is much more in favor of it. He terms the ethical effect „catharsis" (Greek for „purgation"). According to him a literary work of art causes tumult and shock in the audience, which consequently leads to the reinstatement of harmony in their souls. Aristotle's perception of catharsis has continued to be used as a means of explaining the ethical function of literary art well into the 20th century.^
What constitutes the ethical function of literature?
Janko Kos in his Očrt literarne teorije (An Outline of Literary Theory) defines as ethical everything that influences the reader's value system with regard to himself.
' Kos, J. Očrt literarne teorije. Ljubljana, 1983. p. 33.
2	Ibid. p. 34
3	Ibid. p. 35
his environment, and the world; everything that shapes his desires, tendencies and intentions; and everything that shows him certain phenomena as positive and others as negative, thus placing his entire life horizons in a distinctly value-oriented perspective. He finds that such ethical function can be seen as ideological, because it offers the reader values which are frequently presented as ideas that sometimes form real ideological systems. Such ideas can be religious, philosophical, political, social moral in the narrow sense of the word, or simply ideas stemming from life itself.^
Some theoreticians attribute too much importance to the ethical component or even see it as uniquely important. They claim that the essense of literature is in morale. The majority of contemporary theoreticians, however, admit that while the ethical dimension of a literary work cannot be neglected, it is nevertheles neither the only one nor the most important.
Similarly, the contemporary literary theory views the impact of the literary work's ethical component on the reader's politicial, social, moral and ethical principles with considerably more skepticism than it did in earlier periods. It believes that such impact is questionable, especially if the reader is a mature person with already shaped social and moral personality.' It does admit, however, that „such (i.e. ethical) influence is stronger during childhood and adolescent period."®
2. Youth Literature and Ethics
It is perhaps owing to this considerable power of influencing the ethical principles of a young reader that experts used to treat „such literary production within the framework of pedagogy, which.... means that writings for the young were from the verj' beginning... importantly guided by norms valid in pedagogical theories during individual time periods."^ It was not until the first half of the 20th century that youth literature gradually began to be regarded as part of literature.®
Contemporary (i.e. literary-theoretical) approach to literary works for youth shows that children's literature, too, is an aesthetic product whose structure is, just as literature for adult readers, composed of aestehtic, cognitive and ethical components.
Despite this fact it has to be noted that even in the second half of the 20th century institutionalized pedagogical systems have failed to acknowledge the „depedagogization" of youth literature. Even though good youth literature after World War II as a rule treats „children as a partners with equal rights"^ and consequently does not preach and teach'", the ministries of education and teachers continue to stress (and highlight) the ethical component of literary works by asking
Ibid. p. 34 Ibid. p. 36 Ibid. p. 36
Kobe, M. Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana, 1987. p. 8. Ibid.p. 8.
Novak, B. A. Igre otrok - igre za otroke. Otrok in knjiga 32. Maribor, 1991. p. 61. Ibid. p. 61
their students at the end of the lesson the still important question: „What was the author's purpose? What have we learned today?"
It is for this reason that I feel that ethical component of youth literature should be analyzed more thoroughly.
It seems that this structural element of (youth) literature can be used in at least tree didactic ways:
1.	Youth literature can be used a means of subordinating children to adults and the rules they create.
This may involve conveyance of ideological principles (indoctrination) of the current social order. Such is the work by Matevž Ravnikar Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi {Biblical Stories for the Young). The purpose of this work from the year 1815 is to inspire children to live according to Christian principles. A series of other youth literary works which, in the former socialist countries, offered children and teenagers, through their identification characters, „the best possible social order", lead them to believe in „the bright prospects of the working class with the Communist Party as its leader" and taught them to „respect the bright traditions of socialist revolution", also belong to this category.
A subtype of such use of youth literature represent those works (and their interpretations) whose objective is to encourage children to introject those norms that the adults set up to regulate forms of coexistence. This is the type of poetry where children can learn that it is not advisable to paint on the walls (Grafenauer: Slikar/Painter), that they should go to bed on time (Župančič: PismolLetter) and that they should not be choosy while eating (H. Hoffmann: Der Suppenkaspar).
2.	The second subtype of youth literature „uses" the ethical component for a different reason.
Slovene philosopher Marija Švajncer writes in her study Etika in mladinska književnost {Ethics and Youth Literature) that literature for adults is allowed to portray the evil in its entirety. It is allowed to destroy human values in the name of the evil because the aesthetics of this literature knows no boundaries and extends in its freedom all the way to - irrationalism. „In youth literature, on the other hand, there are mechanisms which at least partly protect the child against the evil that comes from the adults... The evil (in youth literature; comment by M.K.) can be only a temporary, ephemeral means that in the end leads to the good..."ii
The ethical component of this second type of youth literature therefore assumes the role of a big germ-free cheese container which prevents children from noticing the horrors that happen in the world that surrounds them for as long as possible. „It is the children", writes Marija Švajncer, „that determine the dosage of evil that they are capable of taking..."^^
3.	The third type is the most recent and considered to be very much an inthing. This is the youth literature (and its use) that sees its role in drawing the attention of the young to the social, ethical, ecological... problems and at the same time mobilizing them for action. The primary function of such literary works is therefore to invoke a feeling in the young reader that each of us (including the reader) should do something to change the world and rectify the conditions in
" Švajncer, M. Etika in mladinska književnost. Otrok in knjiga 32. Maribor 1991. p. 55. Ibid. p. 55.
which we live. This is not all, however, - the feeling of guilt which stems from the reader's passivism in the past is supposed to act as a motivational impulse for action - the reader should take up an active role in saving the world.
At first sight, the mentioned three types of the ethical in youth literature appear to be very clear-cut. The good thing about them is that they allow us to classify the existing youth literature into individual „ideological types" without much difficulty. Unfortunately, a more thorough analysis shows the ethical component to be a very crude and imprecise criterion, as it does not allow for examining the ethical message on all of its several levels.
Any more detailed analysis of literary works for youth shows that their ethical messages functions on several levels. The nature of these levels will be revealed through the example of the science-fiction novel for children Drejček in trije Mar-sovčki {Drejček and the Three Martians) written by Slovene author Vid Pečjak.
Following is a short summary of the story:
Drejček, an eight-year old boy, is visited by three children from the planet Mars one night. They tell him that they came to Earth despite their father's forbiddance to do so. Martian laws strictly forbid such visits, as people on Earth sill fight wars and are very backward.
Everything on Mars is arranged in a far better way than on Earth: wars are forbidden, there is a law according to which children are to be happy (meaning that nobody forces them to learn mathematics or to go to bed at night). Martians also solved all ecological problems (by moving their industries on one of their moons, and building a huge playground similar to Disneyland on another one) as well as the food problem - food is produced from rocks and eaten in the shape of pills.
The Martian company opens Drejcek's eyes, who now sees the shortcomings of the way parents on Earth had arranged life and the lack of purpose in such order. He becomes aware of the war and peace issue, of the violence of parents toward their children... in short, he begins to observe the world around him from a different perspective, from a critical distance and, in the process, to grow up.
Even such sketchy summary of the story shows that it belongs to the third type of the already mentioned classification. The objective of the work is (among other things) to draw children's attention to one of the most burning problems in the contemporary world and to mobilize them to do something about it.
„Were there no peace-loving people on Sfera?" asked Drejček^^ the Martian father after the latter had told him the story of the unfortunate planet that had become the victim of its own aggressiveness.
„Everywhere in the space there live peace-loving people," answered the Martian father, „but it is not enough to love peace if you want to live in peace. You have to fight for peace.
A more detailed analysis of the ethical component in the story Drejček in trije Marsovčki shows that the problem of ideology/ethics in youth literature cannot be simplified, as it regularly occurs on several levels and dimensions.
" Pečjak, V. Drejček in trije Marsovčki. Ljubljana, 1961. p. 114. Ibid. p. 114.
. p. 114.
THESIS: Moral and ethical principles in youth literature (including in Drejček in trije Marsovčki) occur on three levels:
1.	Moral and ethical principles that the author intentionally, purposely conveys to the young reader. These principles are salient ideological markers in the literary work and represent the ideals of the adults. Children are supposed to adopt these ideals.
2.	Moral and ethical principles that the author chooses to make salient through a special narrative perspective - the world of adults and their errors.
3.	Moral and ethical principles which are included in the text but not on purpose. Rather they become visible because of the specific narrative perspective in youth literature - ethical principles presented on the first two levels are being eroded on the third level!
The first level:
The basic ideological message in Drejček in trije Marsovčki is clear:
Conflicts should not be resolved by violence.
Both macro- and micro-dimension of this principle is presented in the story.
- The macro-dimension involves the problem of war and peace. The basic message is contained in the following passage:
„Then they spoke about war and peace. Drejček was trying to persuade (the doctor) that wars are damaging, that they may destroy the world and that it is not enough to love peace. We have to do something for peace...
The micro-dimension involves aggressiveness at solving interpersonal conflicts, where the stronger (the adults) usually impose their will on the weaker (children):
„Do all parents on Earth beat their children?" asked Miš.
„Other parents only beat them every now and then," replied Drejček.
„Why?" asked Miš.
„So that they would be good," explained Drejček. „Children are punished when they are naughty, when they don't want to go to school, when they refuse to wash themselves and in similar cases."
Miš, Maš and Šaš looked at each other, bewildered.
In addition to the theme of violence there are two other ethical messages on the first level.
The first should be interpreted as a kind of indoctrination of ideological principles on which the country's dominant political elite of the time was based. Mars (which the story presents as a perfect example, a kind of Utopian country where everything is best and meaningful) has a social order that, when compared to the situation on Earth, comes closest to the communist social order, where everybody is rich.
„ There are no poor on Mars," said (the Martian father).
„Everybody is rich. Everbody gets what he or she wants."
„Are goods in your shops free?" asked the surprised Drejček.
„Free," confirmed the Martian father
„ Then you can get everything that you want Even a hundred robots."
Ibid. p. 126. " Ibid. p. 51.
'„Why should we want a hundred robots?" was surprised the Martian father. „Nobody needs as many. We have five, which is more than enough.
The author portrays a society where each takes only as much as he or she needs - such ideal interpersonal relationships were foreseen in the socialist-communist vision of Marx and Engels.
Such ideas could easily lead us into a faulty interpretation, i.e. that Drejček in trije Marsovčki belongs to the first type of youth literature (the one that is written with the purpose of indoctrinating the reader with political principles). The fact that the story did not lose its appeal with the political changes that took place in Slovenia best proves that the indoctrination claim would be wrong. The story remains in school textbooks and children read it with equal enthusiasm as they did in the time when one the school subjects used to be the fundamentals of social morale.
The reason for such intepretation lies in the fact that Drejček in trije Marsovčki is a novel where the cognitive and aestehtic components are not dominated by the ethical one. It remains a literary work of art and should be distinguished from the kind of „literary production" that was offered to children as ideology in aesthetic „packaging" (to'be more appealing) for forty years after World War II.
The fourth message that is found on the first level of the ethical in Drejček in trije Marsovčki is the educational preaching about homework writing.
„Robots are smart machines," replied Miš. „ They can cook, wash the dishes, dust the fiimiture..."
„ They can calculate, too," added Maš.
„Does he ever write the maths homework instead of you?" asked Drejček.
„No," answered Maš. „I do my homework myself and if I don't know something, then I don't write it."
„Isn't the teacher angry then?"
„Why?" was surprised Maš. „If I don't know something it is better that I don't write it. If the robot were to do my homework, it would no longer be mine.
In a word, homework should be done by children. Copying from others-doesn't make any sense, as one would never grow wise and learned as the adults in this way.
The first level of the ethical component of Drejček in trije Marsovčki thus serves Vid Pečjak to present three topics:
-	the topic of aggressiveness and violence in interpersonal conflicts
-	the topic of ideal interpersonal relations and
-	the topic of sincerity and honesty (writing maths homework).
All three topics are presented from a narrative position of the adult that knows what is best (for the child and the world) and who thinks that this knowledge is so important that children, too, should possess it (and act accordingly). We are faced with a classic adult (the author)-child relation, typical of the older Slovene youth literature. Here, however, it is used in the modern story of Drejček in trije Marsovčki.
" Ibid. p. 107. " Ibid. p. 106.
The second level:
The second ethical level of Drejček in trije Marsovčki includes those ethical principles that are made visible through a special narrative perspective. Double-facedness, insincerity and compromising have become so commonplace that adults don't even notice them any more. It is different with children. For them the world is black and white. Things are either good or, if they are not good, bad. There is nothing in between. It is this uncompromising childlike perspective that is used to detect when adults lie (but think that their lies are acceptable), when they are aggressive (but find justification for their aggression) - in a word, when adults say one thing, but do the opposite and yet always manage to find an (adult) excuse for their actions.
It is not a coincidence that Martians, the representatives of the ideal (perfectly white) world choose to communicate with a child - Drejček.
„ The teacher told us that we should not trust people from Earih," warned him Maš.
„But Drejček can be trusted," said Mis. „He is not like people from Earth. If his arms did not grow out of his body he would be no different from Martian children.""
The message is clear: People from Earth (adults) are not to be trusted. Those who represent the good and the pure can communicate only with those who have equal confidence in the good and who are capable of distinguishing very accurately the good from the bad. The world of adults as seen from such (childlike) perspective is of course very different from the world the adults would like to present to the children through their preaching.
The figure who represents the ethical on the second level is Drejček's father. In principle he should be counted among positive characters. Our first impression is that he is a tolerant father who understands how Drejček could eat the marmalade and even destroy his toys (on purpose). In addition, he claims that he loves peace and that he is against war. Also, he doesn't beat his children as does Mihec's father next door.
But as soon as we begin to examine his behavior more closely, from a stricter, childlike perspective (as does the author together with his readers), his facade of blamelessness starts to crumble.
When Drejček asks him why people don't simply forbid wars on Earth, the father explains that this cannot be done and that he (Drejček) will understand why not only when he is grown up and wise (as his father).
-The continuation of the same conversation revelas also his rather questionable democratic attitudes.
„Father, why don't we wear socks instead of shoes?"
„Now, I've had enough of your never-ending why's.'" was angry the father „Have you done your homework yet?"^"
It is typical of a tolerant, democratic dialogue that we listen to the interlocutor's arguments or his questions, respond to them and present arguments during the discussion. If the interlocutor's arguments carry greater weight than ours we admit that he is right; if we run out of arguments, we admit that we do not know the answer.
Ibid. p. 24. ^ Ibid. p. 27.
The reaction of Drejček's father is in complete contradiction with the rules of a democratic dialogue. As soon as the speech situation becomes uncontrollable, i.e. when he runs short of arguments and when he no longer can produce answers, he looks for the other person's weakest point and hits him where he is certain to force him in retreat.
Drejček's weak point is mathematics - as we know from the story - and the question about his maths asignment is sure to end the discussion. The father will get his way - he will be able to read the newspaper in peace and quiet.
Even the father's tolerance toward Drejček's mishaps turns out to be a little problematic on closer inspection.
When he finds out that the toy train is broken (it was broken by the Martians, but parents think that Drejček is responsible), he says sympathetically:
We have to understand the child. / once broke a drum on purpose when they
wouldn't buy me a bigger one.
But it turns out that his tolerance lasts only as long as Drejček's behavior is similar to his own behavior from the time when he was a child. As soon as the boy's behavior does not comply with his expectations, his sympathy - and democracy - is gone.
„What about this Mars?" asked father. „How come he got it in his head? When I was his age, / knew nothing about Mars.
And:
„ You encourage him!" shouted the father „ When I was little, I was only allowed to use the money thai I had saved to buy things for school.
Even more condemnable becomes the father's behavior when Drejček drives him (for the first time in his life) completely crazy. This happens when he travels to Mars together with Miš, Maš and Šaš and stays there the entire next day.
We can understand that the father was worried to death for his son (we even learn that he had called the police to find him). Nevertheless, it is precisely during this blockade of logical thinking that his real self seems to be revealed.
„He's back!" shouted the mother when Drejček showed up on the doorstep.
The father pushed her away and stepped in front of Drejček. He looked at him angrily, pointed to the stick in the comer and said:
„Do you see it? You'd better tell me where you were and fast!"^'*
In a word, whenever the principles of the adults are put to test, they waver -adults always act contrary to their declared positions.
From the child's viewpoint, the viewpoint that knows no nuances between right and wrong, such things are very obvious and deserve to be condemned.
All of this is observed also by the author. Like children, he condemns compromising, hypocrisy and inconsistency, which is why the communicational situation on this ethical level differs from that on the first level (where he was an adult who knows what is right and wants to teach).
On the second level we no longer deal with an adult who is patronizing a child. As far as ethics is concerned, the author and the child speak the same language. They think the same thoughts, feel the same feelings and experience the same
Ibid. p. 12. ^ Ibid. p. 129. " Ibid. p. 123.
Ibid. p. 121.
wonderment. The story and its experience originate in the author's own infantilism, i.e. his infantile poetic orientation manifested in his wondering at things and phenomena.^
Discovering one's own infantilism in contemporary poetry implies the poet's ability to be fascinated by things, his ability to transform the reality through play -and at the same time his ability to observe the world from the black-and-white perspective, unburdened by circumstances, goals, unwritten rules etc. ..., in short, free of everything that determines adults as adults.
On the second level of the ethical, the author, together with the reader, thus reveals those ethical elements in the world around us that are visible and accessible only when placed in a different perspective - under the spotlight of infantilism that allows for no compromise.
The third level
The third level of the ethical in Pecjak's story Drejček in trije Marsovčki includes those ethical principles that seem to be interwoven into the text without the author's conscious intention. These are the principles that represent the erosion of those ideological values on which the author had been building on the first two levels.
What exactly is meant by this?
In Pečjak's sci-fi story Mars and Martian society are used as an example, an illustration through which the author attempts to explain hard-to-comprehend abstract principles. Following this logic, we would expect interpersonal relations on Mars to be ideal - and, indeed, it seems that the author tried to show them as such. On Mars there is a law that prohibits wars, nobody there is greedy, children go to bed, because they realize that they are sleepy and they write the maths homework, because they know that this is the only way to learn calculus. They even have a law requiring that children be happy.
The spacemen in sci-fi literature (and Drejček in trije Marsovčki undoubtedly is a sci-fi story) by definition assume the role of a mirror. It is because of their whiteness and flawlessness that our mistakes are so much more visible and more obvious.
That Pečjak himself planned such roles for them is evident from the following passage:
„Drejček had expected that the mysterious guests would come again during the night and burden him with a new sin. He thus took a battery and a toy gun and hid them under his pillow so as to be able to surprise them at the slightest noise.
As a child Drejček adheres to positive ethical principles. Still, when he comes into contact with the unknown and unexplainable, he, too, reacts instinctivelly, i.e. the first solution that comes to his mind is the use of force.
This is very clear from his conversation with space children:
„Strange?" repeated Drejček. „You don't think that we are strange, do you?"
„ You are strange," replied the Martian, „because your arms grow out of your bodies and even more so because you fight wars."
Drejček glanced at the toy gun that he still held in his hand and felt ashamed...
" Grafenauer, N. Sodobna slovenska poezija za otroke. Otrok in knjiga 31. Maribor 1991. p. 68. ^ Pečjak, V. Drejček in trije Marsovčki. Ljubjana, 1961. p. 12.
" Ibid. p. 12. 22
Even though the author planned for Martians to be a sort of a test that should make the characteristics of people from Earth more salient - which is why he painted the Martian world more ideal than the ideal - we cannot overlook the fact that even in that supreme world where everybody strives to be equal and maximally honest, fair and democratic - that even in that world there still exists the law of the stronger and that the weak have to obey.
When Drejček discusses with his Martian friends the possibility of visiting their planet, his friends from space begin to have serious doubts about the law that
requires that children be happy.
...JVe will not get the beating!"^ they are sure of that, but the threat that their father may lock them in the room seems much more real to them.
When they return to Earth after the punishment to get Drejček we learn what happened:
It wos within a hair's breadth and you would have never seen us again!" cried Miš and began to tell the story. When they told their father that they had visited Earth, he was enraged. Their mother fainted. The father wa^ trying to impress on them that they had broken the Martian rule no. 2 and exposed the entire Mars to a horrible danger Only after they had cried night and day, his father's heart softened... When Šaš fell to his knees and held up his his hands, he gave his permission for Drejček to spend one day in their house. ^^
The ethical message is unmistakable: despite everything the strong and the big will always have the power to force the weaker and the smaller to submission. It depends on the degree of their tolerance whether they will resort to this power or not. The decision remains exclusively in their hands!!!
This last principle is in complete contradiction with those that we find on the first and the second levels. It seems almost as if it had found its way into the text against the author's will.
Summary
A detailed analysis of the ethical component of a literary work shows that it is impossible, in youth literature, to define types of literature according to the purpose of the author's message (according to the presence or absence of his intention to teach/educate). Ethical principles/ideology in youth literature are usually divided into tree levels. This study is concerned with such division in Vid Pečjak's story Drejček in trije Marsovčki.
The first level of the ethical includes those moral and ethical principles that the author conveys to the young reader in the form of explicit values. These are the values that he, as an adult, knows well and wishes for the children to adopt. (The ethical principles that he mentions in Drejček in trije Marsovčki are the following: force is not an argument; conflicts should be resoved without resorting arms; it is not enough to love peace, we need to actively fight for it).
The second level of the ethical includes those ethical principles that the author makes visible through a special narrative perspective. Together with the reader he
^ Ibid. p. 81. ^ Ibid. p. 87.
looks at them from the perspective that distinguishes only between good and evil and knows nothing in between — no compromising, no excuse that the goal justifies the means. The world of adults on this level of the ethical in Drejček in trije Mar-sovčki is not nearly as beautiful and ordered as on the first level. It is evident that adults say one thing and do the other.
The moral and ethical principles that we encounter on the third level of the ethical have not been included in the text on purpose. These segments of the ethical that show a complete erosion of the ethical principles that Pečjak had built in žintentionally' on the first two levels, however, become salient through a special narrative perspective of youth literature. In Pečjak's story this is the realization that democracy and equality are only temporary values even in the most ideal of all worlds. The strong are the ones who decide when these values no longer correspond to their interests and may therefore suspend them and reintroduce the rights and arguments of force.
Prevod (translation) Nada Šabec
Darka Tancer-Kajnih Maribor
SLOVENSKA PRAVLJICA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI*
Po vzoru novejših pravljičnih antologij bomo celotno območje, ki ga kot nadrejeni pojem pokriva literarna oznaka pravljica, razdelili v tri velike podskupine, in sicer:
1.	UUDSKO PRAVUICO
2.	KLASIČNO UMETNO PRAVUICO
3.	MODERNO PRAVUICO
S selekcioniranim izborom literarnih besedil bomo torej poskušali predstaviti posamezne pravljične žanre oziroma prevladujoče pravljične modele in hkrati nakazati tudi njihov literarnozgodovinski razvoj v okviru sodobne slovenske mladinske književnosti.
Ker je za praobliko vseh pravljičnih različic bila nesporno prepoznana ljudska pravljica, se je na samem začetku vsekakor potrebno temeljito seznaniti z njenimi značilnostmi.
1. LJUDSKA PRAVLJICA
S preučevanjem ljudske pravljice se je v mednarodnem prostoru ukvarjalo kar lepo število strokovnjakov. Osvetlili so jo že z etnološkega, literarnega, antropološkega, psihološkega, pedagoškega, sociološkega, biološkega in verjetno še kakšnega zornega kota.^® Toda kljub vsej tej pestrosti strokovnih mnenj, ostaja tudi danes, v času, ko ljudska pravljica večinoma že izginja v svoji prvotni podobi in funkciji (kot pomemben dejavnik komunikacije in družbenega sožitja), še zmeraj kot celota skrivnostno neulovljiva.
Grimmove pravljice
Izraz pravljica^"^ sta v literarno vedo uvedla brata Grimm s svojo znamenito zbirko Kinder- und Hausmärchen, ki je izšla leta 1812. Brata Grimm veljata za
Besedilo ie nadaljevanje prispevka, ki je bil objavljen v reviji Otrok in knjiga št. 36. Različne teorije in njihove predstavnike je v knjigi Pravljice, kaj ste? (1991) predstavila Alenka Goljevšček.
Nemški izraz za pravljico Märchen izvira iz starovisokonemškega „mari" in srednjevisoko-nemškega „maere", kar je pomenilo pripoved o pomembnem dogodku. Med 15. in 17. stoletjem so začeli s tem izrazom označevati nenavadne zgodbe o neresničnih dogodkih; vedno bolj se je uveljavljala tudi pomanjševalnica, še posebej v povezavi z zgodbami za otroke: maerelin, meerichen. Racionalistično usmeijena obdobja so s tem izrazom označevala lažne, izmišljene pripovedi in šale (Martina Šircelj: Pravljica od nekdaj do danes, str. 10) v knjigi Ura pravljic.
začetnika in utemeljitelja znanstvene metode zbiranja in zapisovanja ljudsice pravljice. Njuna zbirateljska vnema pa je bila tudi odraz takratne dobe, romantike, za katero je značilno, da je iskala v ljudski umetnosti tako korenine naroda kot tudi narodu pripadajočega posameznika. Brata Grimm sta bila pristaša tako imenovane mitološke teorije,'^ ki je videla v ljudskih pravljicah ostanke poganskega bajeslovja. Zanju so bile pravljice pozabljeni in razkrojeni miti (ko so izgubili svoj obredni značaj so prenehali biti usodna skrivnost in so njihovi posamezni elementi začeli prehajati v svobodno umetniško izražanje) in verjela sta, da sta z njimi odkrila tudi prastari način ljudskega mišljenja ter ljudski jezik in stil, zato sta vneto zagovarjala zapise, ki naj bi bili čim bolj verni posnetek žive ljudske pripovedi. Kljub tem strogim teoretičnim izhodiščem pa sta si v svojih kasnejših knjižnih izdajah (do leta 1858 jih je izšlo že 16) privoščila dokajšnjo mero pesniške svobode, tako da lahko njuno delo upravičeno označimo za ustvarjalno-umetniško dejanje. Sam naslov njune prve objavljene zbirke nas opozarja, da so postajale ljudske pravljice že v začetku 19. stoletja tudi otroško branje. V ta namen sta se kljub prvotnim pomislekom odločila za predelave ljudskih pravljic (predvsem izpustitev seksualne simbolike, omilitev v prikazovanju socialnih konfliktov in vnašanje meščansko-etičnih vrednot njunega časa).'" Tako predelane so postale temeljno delo nacionalne in internacionalne mladinske književnosti. Grimmove pravljice veljajo torej danes za avtorske pravljice oziroma za močno literarizirane pravljice (nekateri jih označujejo tudi kot literarne ljudske pravljice), ki so vsebinsko, jezikovno in slogovno izpiljene inačice ljudskih pravljic in predstavljajo stilistično in ideološko enotno delo. Ob Svetem pismu so prav Grimmove pravljice doživele v mednarodnem prostoru največ različnih izdaj in ponatisov, zato nas ne preseneča dejstvo, da so postale kar splošno veljavno merilo za presojanje in vrednotenje evropskih ljudskih pravljic. Raziskovanje pravljic je namreč kljub različnim znanstvenim pristopom najpogosteje temeljilo na tipu pravljice nemških romantičnih zapisovalcev.
Ob vedno večji množici gradiva, ki so ga po vzoru bratov Grimm skrbni zbiralci iz različnih dežel oteli pozabi, je postajalo jasno, da je ta oblika ustne tradicije vez, ki povezuje med seboj različne narode. Že v 19. stoletju seje pojavljala potreba po mednarodni klasifikaciji pravljic, ki bi to tako rekoč univerzalno obliko ljudske ustvarjalnosti uspela razvrstiti v vsaj nekaj osnovnih, značilnih tipov. Najpogostejši so bili poskusi razvrščanja po tematiki, motivih in po literarnih junakih. Toda te delitve so se izkazale za več ali manj neuspešne (pravljice npr. z največjo lahkoto povezujejo med seboj v isti zgodbi tako ljudi, predmete in živali).
Med bolj zanimivimi so še naslednje teorije:
-	Indijska ali Benfeyeva teorija vidi vir, iz katerega so nastale ljudske pravljice, v indijski novelistični zbirki Pančatantra. V raznih predelavah in prevodih naj bi začele osvajati Evropo po 10. stoletju. Benfeyeva razlaga je vzpodbudila tudi pedagoško vrednotenje pravljic, saj je po njegovem mnenju Pančatantra služila v Indiji predvsem vzgoji mladih princev.
-	Etnološka teorija zavrača razlago ljudskih pravljic iz enega samega središča in poudarja, da so lahko enake pravljice nastajale povsem neodvisno druga od druge v podobnih kulturnih razmerah.
-	Zgodovinsko-geografska teorija označuje pravljico kot skupni dosežek človeštva (Martina Šircelj: Pravljica od nekdaj do danes, str. 11).
Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur. 1977, str 424.
Tako npr. Janez Rotar v svoji knjigi Povednost in vrsta (1976) ugotavlja, da zelo slabo poznamo
predromantične značilnosti ljudske pravljice, ki se s svojim pragmatizmom pogosto približuje
priliki.
Mednarodni katalog sižejev
Pomemben korak k večji preglednosti zbranega gradiva je naredil finski raziskovalec Antii Aarne, ki je leta 1911 začel izdelovati mednarodni katalog sižejev.
Utemeljil je finsko šolo, ki je izhajala iz prepričanja, da ne moremo spoznati zgodovine pravljic, dokler ne raziščemo zgodovine vsakega pravljičnega tipa posebej. Vse dosegljive različice enega tipa je treba geografsko in [...] kronološko urediti ter jih primerjati med seboj. Skrbna in stroga izpeljava te geografsko-historične metode bi morala prej ali slej pripeljati do odkritja izvirne praobiike, arhetipa, iz katerega potekajo vse obstoječe različice	Zamisel mu sicer ni uspela, vendar
ima ta še zmeraj nastajajoči register (za Aarnejem ga je bistveno razširil in izpopolnil Stith Thompson) v mednarodnem prostoru dragoceno praktično vrednost, saj omogoča primeijave, ki nas opozarjajo na samo razšiijenost posameznih motivov, hkrati pa tudi na specifične značilnosti ožjih in širših etnično-regionalnih področij ter na individualne značilnosti posameznih pripovedovalcev. Ta mednarodni register je v osemdesetih letih obsegal že več kot 40.000 motivov.'*'* Na njegovi osnovi so nastali tudi posamezni nacionalni in regionalni registri ljudskih pravljic. Finski klasifikaciji so očitali številne pomanjkljivosti, med drugim tudi to, da ne upošteva zakona permutacije, po katerem se sestavni deli posamezne pravljice lahko popolnoma nespremenjeni prenesejo na drugo pravljico. Tako so po Pro-ppovem mnenju mnogi „novi" pravljični sižeji nastali le s transformacijami in meta-morfozami starih sižejev.
Proppova analiza pravljične oblike
Povsem nov pristop v raziskovanju pravljice pa je uveljavil ruski teoretik Vladimir Propp v svoji znameniti knjigi Morfologija pravljice.*^ Do tedaj prevladujočemu genetskemu načinu preučevanja ljudske pravljice je zoperstavil sinhorno preučevanje pravljične strukture. Propp je ugotovil, da je v prvi tretjini 20. stoletja izšlo zelo malo strokovne literature o ljudski pravljici, pa še to je označil kot „filozofsko-diletantsko", saj se je v glavnem ukvarjala z vprašanji o izvoru pravljic, ne da bi prej dognala, kaj pravljica sploh je. Klasifikacijo zelo raznovrstnega pravljičnega žanra je po Proppovem prepričanju možno postaviti le glede na formalne, oblikovne značilnosti ljudske pravljice, saj specifične pravljične strukture ne določata niti motiv niti siže. Kot edine konstantne elemente, ki tvorijo tipično in stalno kompozicijsko strukturo ljudske pravljice, izpostavi Propp funkcije delujočih oseb, katerih število pa je omejeno. Propp navaja 31 funkcij, to je osnovnih elementov pravljice, na katerih se gradi potek dogajanja:
1.	Družinski član zapusti dom.
2.	Junaku je izrečena prepoved.
3.	Prepoved je prelomljena.
4.	Nasprotnik poizveduje.
Alenka Goljevšček: Pravljice, kaj ste? str. 17.
** Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur, str. 422.
Knjiga je v originalu izšla že leta 1928, vendar je ustrezno pozornost v strokovnih krogih vzbudila šele po prevodu v angleščino dobrih trideset let kasneje, ko se je strukturalizem v Evropi že močno uvljavljal.
5.	Nasprotnik dobi informacijo o žrtvi.
6.	Nasprotnik skuša prelisičiti žrtev, da bi nadviadal njo ali njeno imetje (nasprotnik se lahko pojavi tudi v drugi postavi:, lahko uporablja tudi čarobno sredstvo ali kakršnokoli drugo sredstvo prevare).
7.	Žrtev nasede in tako nehote pomaga nasprotniku, da povzroči škodo (Funkcije od 1 do 7 predstavljajo samo uvod v dogajanje.).
8.	Družinskemu čianu nekaj manjka (npr. žena, prijatelj, denar, zdravilo ipd.) in želi manjkajoče imeti.
(Sam manjkajoči element nima vpliva na strukturo pravljice in pogosto sploh ni motiviran.)
9.	Junak je s prošnjo ali z ukazom poslan v neznano.
(Ta funkcija napoveduje nesrečo in pelje junaka v dogajanje.
Pravljični junak pa se lahko zdaj pojavi v dveh različnih vlogah: kot iskalec ali
kot pasivni junak.)
10.	Junak - iskalec se odloči za protidejanje.
11.	Junak zapusti dom.
12.	Junak reagira na dejanje bodočega darovalca.
13.	Junak uspe pridobiti čarobno sredstvo.
14.	Junak prispe v kraj bivanja iskane osebe ali predmeta.
15.	Junak in nasprotnik se soočita v direktnem dvoboju.
16.	Junak je označen, zaznamovan (npr. ranjen).
17.	Nasprotnik je premagan.
19.	Začetna nesreča je poplačana, škoda povrnjena.
20.	Junak se vrača.
21.	Junak je zasledovan.
22.	Junak se reši pred zasledovalci.
23.	Junak se uspe neprepoznan vrniti domov.
24.	Nepravi junak postavi neupravičene zahteve.
25.	Junaku je postavljena težka naloga.
26.	Junak nalogo reši.
27.	Junak je prepoznan.
28.	Nasprotnik je odkrit.
29.	Junak se pokaže v novi podobi.
30.	Sovražnik je kaznovan.
31.	Junak osvoji prestol (s poroko ali brez nje).
Seveda ima vsaka pravljica samo nekaj navedenih funkcij, značilno pa je, da se v folklori pojavljajo vedno v zapisanem vrstnem redu. Odsotnost nekaterih funkcij torej ne spremeni njihovega vrstnega reda, saj po Proppovem mnenju tvorijo funkcije tako imenovano zaprto linijo.
Mnoge funkcije nastopajo v parih (npr. prepoved in kršitev prepovedi, boj in zmaga, preganjanje in reševanje itd.), nekatere v določenih skupinah (npr. daro-valčevo preizkušanje junaka, junakova reakcija in nagrada tvorijo neko celoto), druge pa v glavnem izolirano. Funkcije so povsem neodvisne od oblike in načina svoje izvršitve, iste funkcije se lahko realizirajo na različne načine, prav tako pa se lahko različne funkcije realizirajo povsem enako. Pri sami realizaciji gre torej za močne medsebojne vplive, ki jih Propp označuje kot asimilacijo načina izvršitve funkciji'.

Ker si funkcije ne sledijo zmeraj neposredno druga za drugo, jih lahko z odvijanjem zgodbe notranje povezujejo sporočila (pravljica je v ta namen razvila cel sistem sporočanja), ki so pogosto umetniško zelo okrašena in ustvarjajo v pravljici emocionalne nianse. Propp ugotavlja, da je v ljudski pravljici omejeno tudi število delujočih oseb. Navaja jih sedmero (za razvoj pravljice zadoščajo že štiri osebe, označene #), vse pa so vezane na določene delokroge (več funkcij tvori delokrog):
1.)	delokrog nasprotnika #
2.)	delokrog darovalca
3.)	delokrog pomočnika #
4.)	delokrog kraljične z očetom #
5.)	delokrog pošiljatelja na pot
6.)	delokrog junaka #
7.)	delokrog lažnega junaka
Posamezni pravljični lik lahko opravlja več funkcij (npr. lik pomočnika je lahko: - univerzalen, kar pomeni da je v stanju izvršiti vse funkcije; parcialen, ki lahko izvrši samo nekaj funkcij in specialen, ki lahko izvrši samo eno funkcijo), po drugi strani pa lahko več oseb opravlja isto funkcijo. Za vsako kategorijo oseb obstajajo specifične oblike njihovega pojavljanja in določeni načini vključevanja v potek dogajanja: tako se npr. nasprotnik pojavi dvakrat, darovalec se pojavlja nepričakovano.
Atributi delujočih oseb (npr. starost, spol, položaj, zunanjost) sodijo med spremenljive pravljične elemente, pravljici pa nedvomno podarijo barvitost, lepoto in čar. Med najbolj variabilne in netrajne pravljične elemente uvršča Propp motivacijo. Identična ali podobna dejanja so lahko zelo različno motivirana (motivacija je lahko npr. mačehino sovraštvo, prepir med brati zaradi dediščine, stanu neprimerna poroka itd.), zelo pogosto pa sploh niso motivirana, kar daje slutiti, da ljudska pravljica prvotno najbrž ni poznala motivacije. Dogajanje se odvija od zunaj, saj je večina akcij delujočih oseb pogojena s samim potekom zgodbe, le škodovanje (kot prva važna funkcija) zahteva dodatno motivacijo. V nobenem primeru pa ne odločajo o poteku dogajanja čustva in namere pravljičnih likov, čeprav ustvarjajo v pravljici določen kolorit. Za proučevanje pravljic je torej po Proppovem mnenju najvažnejše vprašanje, kaj pravljični liki delajo. Pravljice z istimi funkcijami tvorijo pravljice istega tipa oziroma pravljice z isto kompozicijo, kar je za Proppa merodajno pri uvrščanju v register pravljičnih tipov. Skoraj paradoksalno zveni Proppova trditev, da imajo vse pravljice v bistvu strukturo istega osnovnega tipa (saj prisotnost ene funkcije nikoli ne izključuje druge, sestavni deli pravljice pa se združujejo na mehanični način, zato je v pravljici vsak posamezen zaokrožen del zamenljiv), razlikujejo se le v kombinacijah posameznih funkcij. Tako pravzaprav lahko po Proppovi klasifikaciji določamo samo podtipe.
Ob klasifikaciji ljudskih pravljic pa se je Propp omejil v glavnem na tako imenovane „čudežne pravljice", vendar je opozoril, da lahko zaradi medsebojnega vpliva posameznih žanrov, najdemo podobne strukture tudi v drugih pravljicah (npr. v živalskih) in celo v drugih literarnih vrstah (npr. v viteškem romanu). Čudežne pravljice (Zaubermärchen) mu predstavljajo historično gledano v svojih osnovnih morfoloških elementih mite. V teh pravljicah so torej ohranjeni sledovi prastarih poganskih običajev in verovanj, zaradi počasnih in večnih metamorfoz pa se v njih odslikava tudi zgodovinska resničnost v vsem svojem razvoju. Med „ču-
dežne pravljice'"*® uvršča Propp, izhajajoč iz morfologije, vsako pripoved, ki se razvija iz funkcije škodovanja ali manjkajočega elementa preko odgovarjajočih vmesnih funkcij do poroke ali drugih brezkonfliktnih situacij. Takšno funkcijsko verigo imenuje sekvenca. Glede na razvoj sižeja Propp ugotavlja, da obstajajo štiri osnovne kategorije sekvenc:
1.	Razvijanje sižeja s pomočjo funkcij borba-zmaga.
2.	Razvijanje sižeja s pomočjo funkcij naloga-rešitev.
3.	Razvijanje sižeja s pomočjo funkcij borba-zmaga in naloga-rešitev.
4.	Razvijanje sižeja brez omenjenih štirih funkcij.
Obvezni element za vse „čudežne pravljice" je samo funkcija povzročitve škode oziroma manjkanja.
Ena pravljica lahko ima več sekvenc, kar seveda dodatno otežuje klasifikacijo. Sekvence so lahko nanizane vzporedno, zaporedno ali pa se celo prepletajo.
Propp je, tako kot Aarne, prepričan, da bi z natančnimi raziskavami lahko rekonstruirali praobliko „čudežne pravljice". V ta namen pa moramo najprej razločevati osnovne pravljice od izpeljanih.
Za lažje prepoznavanje osnovnih pravljičnih oblik navaja Propp naslednje kriterije:
1.	Fantatična obdelava nekega pravljičnega elementa je starejša od racionalis-tičnega.
2.	Junaška obdelava je starejša od humoristične.
3.	Logično uporabljena forma je starejša od alogične.
4.	Internacionalna forma je starejša od nacionalne.
Vrsta pravljičnih transformacij je povezana s prodiranjem stvarnosti, čeprav je pravljica v primerjavi z drugimi literarnimi vrstami najrevnejša z elementi stvarnosti. Stvarnost sicer ne ruši pravljične strukture, „zakrivi" pa lahko najrazličnejše zamenjave starih motivov z novimi.
Propp navaja 14 najpogostejših transformacij, ki lahko privedejo tudi do popolne asimilacije pravljice, ko se dve različni formi zlijeta v eno. Te transformacije so:
1.	Redukcija osnovne forme.
2.	Amplifikacija osnovne forme, to je razširitev osnovne forme z novimi detajli. Amplifikacija običajno spremlja redukcijo.
3.	Deformacija.
4.	Inverzija (npr. zamenjava ženskih likov z moškimi).
5.	Intenzifikacija, ki je vezana na delovanje junaka.
6.	Slabljenje junakovega delovanja.
7.	Metateza. Največje število transformacij ljudske pravljice je povezano prav z metatezami: ne gre za spremembe, ampak zamenjave, ki so vzete iz pravljičnega arzenala iste pravljice, tako npr. v zlatem dvorcu ne živi kraljična, ampak darovalec.
V Leksikonu otroške in mladinske književnosti najdemo za Zaubermärchen naslednjo opredelitev: V čudežnih pravljicah pripadajo glavni junaki zmeraj človeškemu svetu. Nastopajoče živali so običajno le začarani ljudje, ki dobijo ob koncu pravljice nazaj svojo človeško podobo. Nasprotno pa so pomočniki, tudi če se pojavljajo v človeški podobi, praviloma onostranci. Simbolično bi lahko za čudežno pravljico rekli, da v njej človek ni edini kovač svoje usode, ampak mu oblikujejo življenjsko usodo tudi skrivnostne sile (Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur, 1975, Str. 427). Ta definicija približuje čudežno pravljico pripovedki.
8	Realistična zamenjava (npr. čarobno hišico zamenja gostilna).
9	Konfesionalna zamenjava (vpliv sodobne religije na stare pravljične motive).
10	Pravljični material lahko spreminjajo tudi praznoverja in lokalna verovanja.
11	Arhaične zamenjave. Čeprav imajo vse osnovne pravljične forme svoje poreklo v izumrlih religioznih predstavah, se včasih osnovna forma zamenja z zelo redko prastaro formo, prav tako religioznega izvora.
12	Literarna zamenjava. (Ljudska pravljica je sicer književna vrsta, ki je zelo odporna proti drugim pripovednim formam; v primeru srečevanja zmeraj zmaga
pravljična struktura).
13	Modifikacija. Označuje spremembe, ki se jih da razložiti le z razigrano domišljijo pripovedovalca.
14. Zamenjave povsem neznanega porekla.
Alenka Goljevšček je Proppove ugotovitve o bistvu ljudske pravljice strnila
takole:	. .
„Pravljice so v svojem trajanju izpostavljene torej spreminjajočim se obrazcem
življenja, mišljenja in čustvovanja, vplivom literature, religije, ljudskega praznoverja, sosednjih kultur itd. Vendar so kljub vsemu izredno odporne, vse te vplive bodo' sprejele le, če jih bodo lahko prilagodile lastnim strukturnim zakonitostim. Tako so pravljice svojevrsten paradoks: njihova raznovrstnost in bogastvo nas ne zaprepaščata nič manj kot nas zaprepašča stroga uniformiranost njihove zgradbe. So torej hkrati bogate in revne, zakonite in svobodne, trdovratno zveste svojemu kanonu in obenem odprte za spremembe.'"*^
Proppova strukturalna metodologija je pomenila velik preobrat v preučevanju pravljic in je ohranila vse do danes močan vpliv na raziskovanje ljudske pravljice pa tudi drugih vrst ljudske proze. Ob vsej odmevnosti pa je doživela tudi številne očitke na račun formalizma, ki zanemarja vsebino.''®
V slovenskem prostoru seje z notranjo strukturo ljudske pravljice doslej največ ukvarjala Alenka Goljevšček, filozofinja in ustvarjalka sodobnih pravljic. Zanimala jo je predvsem motivacija oziroma logika pravljičnega dogajanja, v kateri je odkrila določene vsebinske stalnice.
Logika pravljičnega dogajanja ali kako pravljice razumejo človeka in svet
Alenka Goljevšček je v svoji knjigi Pravljice, kaj ste? namenila veliko pozornosti razmišljanju o vrednostnem sistemu pravljic. Ugotavlja, da je v svetu in pri nas več ali manj zakoreninjeno prepričanje o enotnem moralnem kodeksu ljudskih pravljic. Naj navedemo samo nekaj primerov: „Etična osnova ljudske pravljice je kar se da enostavno in pregledno nasprotje med dobrim in zlim, pri čemer je za konec dobro nagrajeno in zlo kaznovano" (Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija, str. 185) ali „Etična kategorija, ki ji je podrejena pravljična tematika, je krepost in čast. Moralna tenkočutnost dosledno nagrajuje dobroto in kaznuje hudobijo" (Jože Pogačnik:
*'' Pravljice, kaj ste, str. 20.
^ Npr. v članku francoskega antropologa C. Levi-Straussa: Struktura i forma, ki je bil objavljen v knjigi V. Proppa Morfologija bajke, Beograd 1982.
Zgodovina slovenskega slovstva, I, str. 26) ali „Izdajstvo, ropanje, krvoločnost, pohlep, zavist in druge grdobije v pravljici dosledno doleti ostra, neusmiljena kazen, medtem ko je za zvestobo, junaštvo, skromnost, darežljivost in druge dobre lastnosti redno pripravljena nagrada. Ko so junaki pravljice v najhujši stiski, ko so sile zla že tik pred zmago, priskočijo dobrim, a slabotnim na pomoč hvaležne živali, dobri rajniki, mesec, sonce, vetrovi, z drugimi besedami živa in mrtva narava, ki ne more mirno prenašati, da bi se šopirila krivica" (Milko Matičetov: Slovenske narodne pravljice, str. 202) ali „Pravljice imajo globok vzgojni pomen in so v prvi vrsti namenjene otrokom, da si ob izrisano lepih značajih ustvarijo svoj vzorec in ob moralno izpeljanih dogodkov uravnavajo svoje nravno življenje" (S. Trdina: Besedna umetnost). Goljevščkova pa s primeri iz znanih ljudskih pravljic"*' dokazuje, da vrednost dejanj ni določena od nekega splošno veljavnega abstraktnega principa, ampak se vzpostavlja sproti, zmeraj v odnosu do nečesa čisto konkretnega. Središče, od koder se določajo vse vrednosti, pa je junak. Ta ne „učinkuje na poslušalce zaradi morale, ampak predvsem zato, ker je med vsemi liki najbolj atraktiven, tak pa je zato, ker se pravljice posvečajo izključno njemu.Tolikokrat poudarjeni boj med dobrim in zlim torej ne sodi med stalnice ljudske pravljice. Te je Goljevščkova odkrila v svojevrstni logiki pravljičnega dogajanja, ki je povezana s pravljičnim razumevanjem čoveka in sveta. Pravljico po njenem mnenju opredeljuje življenjski slog mitotvornih družb,'' kar se odraža tako v dojemanju prostora in časa, predvsem pa v štirih vsebinskih stalnicah, ki so:
1.	izročenost
2.	selstvo
3.	zajedalstvo
4.	milenarizem
ad 1. „Pravljični junak ni subjekt [...] Za nalogo in cilj se ne odloča sam, iz svojega spoznanja in volje, ampak je na nepojasnjen način izbran in za nalogo določen [...] Pravljični junaki se vedejo kot mesečniki: med tisočerimi možnostmi izberejo zmeraj le tisto, ki požene dejanje naprej [...] Še celo takrat, ko nam pravljice podajajo dejavne in borbene junake, je njihova akcija omejena le na določeno nalogo in preneha takoj, ko je naloga izpolnjena [...] Najpogosteje pa opravijo vse potrebne preizkušnje namesto junaka magične sile, ali pa ga vsaj opremijo z določenimi čudežnimi pripomočki [...].
Pravljični junaki ne razodevajo nikakršnega notranjega življenja [...] Človek je v pravljici razpršen v naravo in družbo in še ni odgovorno bitje [.,.] Struktura pravljičnega človeka je izrazito dvojna. Po eni strani je globoko arhaična: človek, ujet v neskončno mrežo participacije, je le delček skupnega organizma (rodu, plemena, bratstva), ki ima oblast nad njim [...] po drugi strani pa ga pravljice iz usodne pripadnosti tudi trgajo, kažejo nam ga v trenutku izločitve [...] Temeljne koordinate arhaičnega človeka so še tu, a so iztrgane iz arhaičnega konteksta in sublimirane v razresničeni svet pravljice."
Tudi Goljevščkova se je omejila na „pravljice v ožjem smislu", ki so identične s Proppovo oznako „čudežne pravljice". Pravljice, kaj ste? str. 50 in 51.
Pravljica in mit sta brez dvoma povezana, vendar je pravljica suverena, saj jemlje tudi iz rituala, običajev, magije, ljudskih verovanj in iz resničnega sveta {Pravljice, kaj ste? str. 93).
51
ad 2 .Pravljični junak je simbolični izraz človeka selca, kateremu je potovanje temeljni način eksistence..." Pravljično dogajanje sicer izvira iz stalnosti in se vanjo na koncu tudi vrača, toda pravljica ceni predvsem potovanje.
ad 3 Pravljični junak ni subjekt, ki bi z delom spreminjal svet. V odnosu do sveta ni niti gospodar niti spreminjevalec, je le ena od tisočerih oblik sveta, ki so si med seboj enakovredne. Pravljični človek ni proizvajalec, ampak nabiralec oziroma zajedalec. Delo kot sredstvo preživljanja je v pravljičnem svetu le muka. Po razumevanju pravljic je svet stabilen, dogajanje poteka samo v krogu. Tudi količina sreče in bogastva sta stalni, gre le za to, kako ju enakopravno porazdeliti.
ad 4. „Milenarizem je vera v odrešitev na zemlji [...] V blaženem kraljestvu, ki bo nastalo'ob koncu vseh časov, bodo zadnji prvi, ponižani bodo povišani [...] Toda izgubljeni raj na koncu pravljice se ne vrne kot kozmično stanje, ampak samo kot odrešitev pravljičnega junaka, ki je simbolizirana z izobiljem hrane in s prenehanjem mukotrpne prisile dela [...] Doseženo je stanje miru, varnosti in izobilja [...] To, kar na koncu pravljice polepša junaka, je zmaga, je doseženje moči. Junakova moč je tudi polno porabljena: sovražniki so kaznovani, posmehljiva osramočeni in ponižani [...]"
Oblika ljudske pravljice je zanimala tudi švicarskega raziskovalca Maxa Lüthi-ja, ki ima nedvomno največje zasluge za dokončno uveljavitev ljudske pravljice kot literarne vrste. V svojih preciznih študijah" se je posvetil analizi stila evropske ljudske pravljice."
Liithijeva analiza stila evropske ljudske pravljice
Lüthi pravljico definira najprej na podlagi večjega števila oblikovnih in vsebinskih kriterijev, s katerimi jo razmeji od drugih literarnih vrst. Navaja naslednje kriterije:
-	razčlenjenost v več epizod in jasna struktura, po čemer se razlikuje od svobode umetne pravljice
-	značaj umetniške fikcije
-	lahkotnost in igrivost, po čemer se razlikuje od mita, sage in legende
-	nepomembna vloga poučnih elementov, kar jo razmeji nasproti basni, paraboli in eksemplu
-	prepletanje resničnega in neresničnega sveta, v čemer se razlikuje od izmišljenih pripovedi z realističnimi ali psevdorealističnimi pretenzijami, kakor so npr. novele
-	čudežni, nadnaravni pojavi so del organskega sveta, za razliko od pripovedke, v kateri se nadnaravni pojavi čutijo kot del tujega sveta.
Skrivnost ljudske pravljice torej nikakor ni samo v motivih, ampak predvsem v načinu, kako jih uporablja.
Med njegova najbolj odmevna dela sodijo: Das europäische Volksmärchen. Form und Wesen (1947), Volksmärchen und Volkssage. Zwei Grundformen erzählender Dichtung (1961), Märchen (1962)
'' Izvenevropske pravljice se vsebinsko in formalno pogosto oddaljujejo od strukturnih zakonitosti evropske ljudske pravljice. Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur, 1975, str. 422.
Ta izrazito specifičen način pripovedovanja evropske ljudske pravljice Liithi še
natančneje definira, ko govori o njeni abstraktni, linearni in stilizirani obliki, ki
izvira iz:
1.)	ploskega značaja pravljičnih likov: pravljični liki nimajo individualnih lastnosti (osebe niso podrobno opisane niti fizično) in čustvenega sveta, ampak so tipizirani ; so samo nosilci močno izpostavljenih lastnosti, ki so udejanjene v skrajno nasprotnih pravljičnih figurah. Govorimo lahko o črno-beli konfrontaciji likov in o karakterizaciji po zakonu polarizacije. Tipiziranost se odraža tudi v poimenovanju pravljičnih likov, za katere je značilno, da so brez lastnih imen (kraljevič, berač, starka itd.) ali pa imajo le tipična narodna imena (Janez, Peter itd.) Nosilcem dogajanja so tuje tudi žive vezi, ki bi jih priklepale na družino, narod ali kakšno drugo skupnost. Med njimi obstajajo samo odnosi, ki so povezani z dogajanjem; vse ključne pravljične osebe so opredeljene glede na junaka, njihove lastnosti pa so projicirane na dogajanje.
2.)	pravljičnega sveta, ki nima zveze z lastnostmi realnega sveta: za ljudsko pravljico sta značilni enodimenzionalnost (kar pomeni, da poteka dogajanje ves čas samo na eni ravni, na kateri resničnost in čudežnost tvorita neločljivo celoto: pojave iz nerealnega sveta sprejemajo pravljični liki kot povsem samoumevne) in splošnost prikazovanja (se oddaljuje od globine, niansiranosti in resničnih čustvenih odnosov).
3.)	poteka pravljične zgodbe: ljudska pravljica ima strogo določeno strukturo; težišče ljudske pravljice je v dogajanju; značilen je nagel razvoj dogodkov ali kopičenje dogajanja, ki se odvija po znanih obrazcih, kot so zakonitost ponavljanja, stopnjevanja. Da se dejanje odvija od zunaj, priča tudi kopica nalog, prepovedi, pogojev, tabujev in nasvetov, ki služijo za motivacijo. Za ljudsko pravljico je značilen dvojni ali celo trojni ritem, pomembno pa je, da je vsaka epizoda v sebi zaključena celota, izolirana od druge in zato tudi zamenljiva. K obrazcem ljudske pravljice sodijo še tipični začetki in konci ter veselje do stili-ziranega in zakonito variiranega ponavljanja (npr. uporaba pravljičnih števil: število tri''* je zelo tvorno predvsem v dogajanju, druge številke pa označujejo osebe, stvari in roke). Splošna shema osrednjega dogajanja v evropski ljudski pravljici je premagati težave. V tej shemi je predviden tudi srečen konec.
Liithi je tudi natančneje razmejil pravljico in pripovedko, dve najsorodnejši obliki ljudske umetnosti, ki sta v literarni vedi še zmeraj pomanjkljivo definirani. Za pripovedko so po njegovih ugotovitvah značilne naslednje lastnosti:
-	Pripoveduje o vznemirljivih srečanjih človeka z vsakovrstnimi onostranci, torej o srečevanju realnega in irealnega sveta, pri čemer irealni svet človeku nikakor ni samoumeven, zato je vdor tujega sveta prikazan prizadeto ali zabavno.
-	Pripoveduje o pomembnih osebah ali dogodkih in s tem vzbuja vtis resničnosti.
Alenka Goljevšček opozarja na magičnost števila tri, ki ima pogosto pomembno vlogo pri motivaciji pravljičnega dogajanja. Sam pomen uporabe števila tri so skušali pojasnjevati na različne načine: nekateri so iskali povezavo s kultom meseca, drugi trdijo, da naj bi število tri simbolično izražalo različne možnosti človekove edsistence oziroma tri aspekte iste osebe, tretji pa ga razlagajo s pomočjo psihoanalize: dogodek, ki se ponovi trikrat, že prehaja v območje zakonitosti. (Pravljice, kaj ste, str. 57)
-	Osebe v pripovedki imajo precej široko čustveno življenje in so tudi veliko bolj „realistično" orisane kot v pravljici.
-	Kraj dogajanja je natančno opisan in ponavadi celo imenovan.
Liithi ocenjuje, da je osnovni tip ljudske pripovedke preprostejši od osnovnega tipa ljudske pravljice. Pravljica je s svojo linearno in sublimirajočo obliko po njegovem prepričanju veliko bolj dovršena umetniška oblika.
Primerjava pokaže, da je težišče pripovedke v pravljičnih likih, težišče pravljice pa v dogajanju oziroma potovanju. Pripovedka je sicer emocionalno bolj angažirana, saj pripoveduje s pretenzijo verovanja v resničnost upovedenega, medtem ko pravljica zahteva le vero v svojo notranjo resničnost. Ta pa je že v osnovi naravnana zoper logiko izkustvenega sveta, ki ga pravljica zmeraj podreja svojim notranjim zakonom. Prav zaradi teh lastnosti je Liithi prepričan, da se je tako umetniško zaokrožen svet lahko porodil le v visoki umetnosti, ki je bila v davni preteklosti povezana z rituali in je šele kasneje iz rok svečenikov prešla med preproste ljudi, kjer si je dokončno izoblikovala svojo igrivo literarno podobo.
Pravljica ni samo kompozicija struktura
Liithijeva analiza pravljičnega stila je ostala v mednarodnem prostoru vse do danes najodmevnejša. Priznana hrvaška raziskovalka Maja Boškovič-Stulli ugotavlja, da je Liithi najgloblje prodrl v osnovno obliko ljudske pravljice, ki je ostajala v tradiciji evropskih narodov stoletja ista, toda hkrati Stullijeva opozaija, da je Liithi „prevzet s celoto notranje zgradbe, zanemaril vse specifično, opredeljeno s časom, z družbeno in etično sredino, z jezikom, z osebnostjo pripovedovalca, skratka z vsem, kar daje pravljici individualni izraz.^^ Liithi sicer obstoja teh elementov ni zanikal, vendar so se mu zdeli za pravljico kot celoto sekundarnega pomena, kar je morda tudi posledica dejstva, da njegove analize temeljijo na zapisanih tekstih, zelo malo stika pa je imel z avtentičnimi besedili. Liithiju sicer predstavlja notranja struktura pravljice več kot samo kompozicijo in shemo, toda njegovo misel, da je „koncept ljudske pravljice velik pesniški dosežek, ki ostaja skozi stoletja stalen, jezikovno oblikovanje pa deluje pri tem le kot umetniška obrt",^® so nekateri teoretiki kasneje poenostavili v tezo, da je ljudska pravljica literarna vrsta, ki ima pravzaprav samo strukturo, izenačeno s shemo, ne premore pa intenzivnosti jezikovnega izraza. Pravljica je po tej teoriji torej besedna umetnost brez umetnosti besede, ker jezik v pravljici samo uresničuje določeno kompozicijsko strukturo.
Tovrstna razmišljanja je že leta 1930 utemeljeval v svoji zelo odmevni knjigi Einfache Formen nizozemski teoretik Andre Jolles. Ljudsko pravljico je uvrstil med tako imenovane enostavne ali preproste oblike, za katere je značilno, da ne ustvarijo svoje stilistike in poetike in zato ne postanejo umetniška dela. Nasprotno pa je za tako imenovane umetniške oblike značilno, da v njih jezik zmeraj teži k temu, da bi bil čvrst, oseben, enkraten, da bi ga skratka dojeli kot jezik posebno nadarjenega posameznika. Enostavne oblike sodijo po Jollesovem mnenju izven območja književnosti, ker umetniških del ni brez stilnega intenziviranja.
" Maja Boškovič Stulli: Narodna bajka kao umjetnosi riječi. Umjetost riječi XII/1968, str. 158. Max Lüthi: Volksmärchen und Vollssage. 1961, str. 155.
Da jezik v ljudski pravljici uresničuje samo kompozicijsko strukturo oziroma pravljično shemo, ki ni nosilec umetniške vrednosti, je prepričan tudi Zdenko Skreb.^'' Zaradi teh lastnosti uvršča ljudsko pravljico med najpreprostejše književne oblike, za katere sta značilna dva osnovna ustvarjalna postopka: stilno intenziviranje in kompozicijska struktura. V najpreprostejših književnih oblikah ta dva elementa običajno nista medsebojno povezana, v posameznih vrstah obstajata celo povsem neodvisno, ločena drug od drugega, tako naj bi bilo npr. za pregovor značilno samo stilno, jezikovno intenziviranje, za pravljico pa samo kompozicijska struktura. V sodobni književnosti je po Škrebovem mnenju primer ustvarjanja s kompozicijsko strukturo trivialna literatura. Kljub nenehno ponavljajoči se strukturi, shemi pa seje bralci po Škrebovih ugotovitvah ne naveličajo brati zato, ker zadovoljuje določeno potrebo njihove kolektivne zavesti. Podobno funkcijo je pripisal Andre Jolles tudi ljudski pravljici; pravljice odgovarjajo določeni družbeni potrebi, poslušalcem nudijo zadovoljstvo, saj se v njih dogaja vse tako, kot bi po našem občutku za pravičnost moralo biti. Ko vstopamo v pravljični svet, uničujemo nemoralni svet stvarnosti.
Označevanje ljudske pravljice kot literarne vrste, ki ima samo strukturo, najodločneje spodbija Stullijeva. Čeprav pripada ljudska pravljica ustni, tradicionalni ustvarjalnosti, za katero je značilno, da so njeni modeli v primerjavi z individualno umetnostjo, ki teži k stalnemu menjavanju shem, veliko bolj omejeni,^® je prepričana, da stroga pravljična struktura omogoča številne možnosti individualnega oblikovanja.^' Pravzaprav še več: sugestivnost in magičnost, s katero pravljica vpliva na
Npr. članek Zvonka Škreba: Silni i najsimiji oblici književnosti. Umjetnost riječi XII/1968. Po Proppovem mnenju je pripovedovalec svoboden v izbiri funkcij, ki jih uporablja ali izpušča, posebej pa še v načinu njihove realizacije in v pripisovanju atributov pravljičnih likov. Omejen pa je v vrstnem redu posameznih funkcij, saj obstaja odvisnost med izbrano začetno funkcijo in funkcijami, ki tej sledijo.
" O možnostih individualnega oblikovanja v folklori nasploh sta razmišljala tudi Roman Jakobson in Pjotr Bogatirjov. Individualno oblikovanje ljudskega besedila sta primerjala in razložila z jezikovno teorijo o individualnem in skupinskem govoru F. de Saussura: jezik pozna ob individualnem govoru (označenem kot „parole") tudi sklop konvencij (označenim kot „lan-gue"), ki jih je sprejela določena skupnost, da bo zagotovila razumevanje „parole". V ta interpersonalni, tradicionalni sistem „langue" lahko sicer posameznik vnese določene spremembe, ampak to so samo individualna odstopanja od „langue". Dejstvo, svojstvo „langue" pa lahko postanejo šele takrat, ko jih je skupnost sprejela in sankcionirala. Tudi obstoj neke individualne ustvarjalnosti v ljudski besedni umetnosti se začne šele takrat, ko jo je skupnost sprejela. Za eksistenco folklore je torej predpogoj obstajanje skupine, ki delo sprejme in odobrava. To je tako imenovana cenzura skupnosti, ki je v folklori imperativ in pomeni predpostavko za nastanek umetniškega dela. Samo če individualne inovacije ustrezajo skupnosti in če anticipirajo zakonito evolucijo folklore, jih bo družba sprejela in postali bodo del folklore. To pa seveda pomeni, da se v folklori obdržijo samo tiste forme, ki so dokazale svojo funkcionalnost za dano skupino. Nefunkcionalne forme v ustnem izročilu odmrejo, zato je možnost reaktualizacije poetskih dejstev, ki je značilna za literarna dela, veliko manjša. Torej je bistvena razlika med folkloro in literaturo ta, da je prva obeležena z orientacijo k „lague", druga pa proti „parole". Literatura dopušča bogatejšo raznolikost modifikacij kot folklora, splošni zakoni pesniške kompozicije so v kolektivnem ustvarjanju enoličnejši in strožji kot v individualnem.
Z besednjakom iz nacionalne ekonomije bi lahko folkloro v odnosu do potrošnika označili kot proizvodnjo po naročilu, literaturo pa kot proizvodnjo za tržišče.
Roman Jakobson in Pjotr Bogatirjov: Folklor kao naročit oblik stvaralaštva. V knjigi Usmena književnost, Zagreb 1971 (Ur. Maja Boškovič-Stulli).
Doslušalce, je prav gotovo tudi rezultat stilnega intenziviranja. In prav v tem pogledu se dobra pravljica močno razlikuje od slabe, ki resnično ostaja samo na ravni toge strukture. Za ponazoritev ustvaijanja strukture z jezikovnim intenziviranjem (ali odstopanjem od gole sheme) navaja Stullijeva ponavljanje epizod, kar je sicer zelo značilen element t. i. abstraktnega pravljičnega sloga; v primeru dobesednega ponavljanja posameznih besed in stavkov lahko pripovedovalec ustvari vzdušje skrivnostnega rituala; še pogostejša pa so ponavljanja, v katerih navidezno analogne jezikovne formule ustvarjajo pomembne vsebinske in emocionalne nianse.
Tudi primerjav ljudske pravljice s trivialno literaturo v zgodovini raziskovanja ni bilo malo, toda po besedah Stullijeve so vsi, ki so dojeli bistvo pravljice in njeno strukturo v najširšem pomenu besede (kot dinamično razporeditev posamičnih delov v smiselno celoto), brezkompromisno zavrgli njun skupni imenovalec. Med njima sicer na prvi pogled obstajajo neke določene podobnosti, kot npr. usmerjenost na akcijo in nenaklonjenost podrobnejšim opisom. Toda pravljica je radikalno oddvojena od sveta v harmonični svet pravljice: „izgubita se konkretnost in realnost, globina doživljanja... vsi elementi postanejo čisti, lahki, ostro osvetljeni in se združujejo v lahkotni igri, v kateri pa vendarle odmeva celota sveta. Pravljica ne zahteva vere v zunanjo resničnost, njen svet je že vnaprej ločen od stvarnosti; zahteva pa vero v notranjo resničnost svojega predstavljanja. Vezanost in svoboda, varnost in tveganje, trdna oblika in zlahka napredujoče dogajanje učinkujejo na poslušalca magično, fascinantno. Dajejo mu osrečujočo gotovost, da [...] je vključen v soodvisno, celoto sveta, čeprav o njej nič ne ve in je ne razume. V pravljicah je svet [...] pesniško obvladan."^
Stullijeva svoje razmišljanje končuje z ugotovitvijo, da je trivialna književnost sicer izoblikovala svoje prepoznavne klišeje in sheme, ni pa ustvarila tako celovite poetike kot je značilna za izredno vitalno in obstojno obliko ljudske pravljice. Predvsem pa je bistvena razlika tudi v njuni funkciji: medtem ko travialna literatura s svojim srečnim koncem res samo zadovoljuje naivno moralo in je torej kompenzacija za želeno njen glavni cilj, ustvarja pravljica vizijo urejenega in srečnega sveta zmeraj s posebno transformacijo vseh elementov realnega življenja.
Ljudska pravljica ni samo zgodovinski pojem
V večini strokovnih razprav o ljudskem izročilu najdemo trditev, da je ljudska pravljica danes že zgodovinski pojem. Tudi Propp je prepričan, da ljudske pravljice v Evropi ne nastajajo več; zasledimo lahko samo še nezapisane primerke, ki pa so po nastanku nedvomno starejšega datuma. Stullijeva pa nasprotno poudarja, da je ustvarjanje ljudskih pravljic neusahljivo, vendar podvrženo spremembam časa. Zaradi tega dejstva predstavljajo zapisane oblike samo en iztrgan delček iz njihovega tisočletnega življenja, samo eno izmed mnogih različic, ki pa je z zapisom postala dokončna. Zapisane ljudske pravljice torej izgubijo bistveno lastnost ljudskega izročila, da v prastare in univerzalne pripovedne vzorce nenehno vnaša nove, realistične drobce. Pravljice so kljub čudežnim sestavinam zmeraj izvirale iz resničnega
Maja Boškovič-Stulli: Narodna bajka kao umejtnost riječi. Umjetnost riječi XX/1968.
sveta, čeprav so resničnost na sebi lasten način vedno poustvarile. Odlikuje jih torej svojevrstna združitev spremenljivosti v okviru stalnosti. Prav zaradi tega dejstva učinkujejo žive ljudske pravljice na poslušalce oziroma bralce kot bolj „realistične", saj v njih najdemo odblesk bolj znanih življenjskih pogojev, medtem ko starejše pravljice iz istega razloga delujejo bolj fantastično, ker je stik z realnostjo manj prepoznaven.
Milko Matičetov opozarja, da nam je izvirna slovenska ljudska pravljica še zmeraj precejšnja neznanka. V številnih knjižnih izdajah ljudskih pravljic smo se namreč v glavnem seznanjali le s pisateljsko prečiščenim gradivom, ki je bilo torej že ujeto v običajne oblikovne kalupe. Izvirne ljudske pravljice pa smo do nedavnega lahko našli le v znanstvenih zbornikih in revijah ter seveda na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani. Zanimanje za pristno ljudsko pravljico in za narodne pripovedovalce, pravljičarje, je značilno predvsem za zadnja desetletja. In prava sreča je, da ob izteku 20. stoletja še premoremo kraje in pokrajine z bogato ljudsko tradicijo. Neizčrpan vir tovrstnega bogastva so predvsem področja, ki se nahajajo zunaj matične domovine. Ločenost od ostalega slovenskega prostora in najpogosteje tudi nerazumevanje slovenskega knjižnega jezika sta veijetno najtehtnejši razlog za ohranitev pristnega kulturnega izraza teh krajev.
Najstarejši slovenski zapisi pristne ljudske pravljice so delo poljskega lingvista Jana Baudouina de Courtenaya in izvirajo iz Rezije. Najbrž ni naključje, da se je dobrih sto let kasneje na to področje podal tudi neutrudni zbiralec ljudske besedne umetnosti Milko Matičetov. V sedemdesetih letih (od 1962 do 1973) je zapisal 240 rezijanskih živalskih pravljic. Nekaj najzanimivejših in najlepših je nato izšlo še v knjižnih izdajah,®' v katerih je Matičetov opravil tudi zelo zahteven prenos iz narečja v knjižni jezik.
Pravljice je sicer zapisal (in posnel na magnetofonski trak) v avtentični jezikovni podobi. Le v narečni pripovedi je namreč možno čutiti tisto draž, „ki ne izvira samo iz fantastične fabule, ampak tudi iz nedolžno spontane govorjene besede, nepravilne in nerafinirane, in vendar izredno sugestivne s svojo nevkalupljeno sintakso in svežim slovarjem, s čimer se adekvatni smisel teksta, razpoloženje trenutka in osebna intonacija lahko izrazijo do konca - seveda, če imamo opraviti z nadarjenim „pripovedovalcem"."^^ Rezijanske pravljice so dokaz trdoživosti univerzalnih . pravljičnih vzorcev (Matičetov navaja, da predstavlja večina zbranih pravljic različice znanih mednarodnih tem, ki jim je v Aarne-Thompsonovem katalogu pripisana že dva tisoč petstoletna tradicija), hkrati pa tudi dokaz za trditev, da ljudske pravljice še zmeraj nastajajo. Ob ugotovljenih prastarih in mednarodno razširjenih vzorcih pa najdemo v njih tudi čisto domače posebnosti, ki veliko povedo o „življenjskih razmerah, o zgodovinskem spominu in o krajevnih navadah ter vražah."®3
V pravljicah pa se odražajo tudi individualne lastnosti posameznih pripovedovalcev, ki jih je Matičetov v knjigi tudi predstavil (spol, starost, poklic itd.).
" Zverinice iz Rezije, \912i.
Maja Boškovič-Stulli: O narodnih pripovjetkah. V knjigi Usmena književnost, 1971. " Mitko Matičetov: spremna beseda v Zverinicah iz Rezije
Presenetil nas je podatek, da so Zverinice iz Rezije prva slovenska samostojna knjižna zbirka živalskih pravljic. Matičetov v spremni besedi izpostavlja nekatere njene značilne posebnosti:
-	bogata lokalizacija, ki sicer ni značilna za ljudsko pravljico
-	izrazita antropomorfizacija živali, ki nam odkriva značilne družabne odnose in navade
-	izstopajoča živalska govorica (različna in tipična za posamezne živalske vrste)
-	govorica se prilagaja vsakokratni govorni situaciji, govorcu in okolju (npr.: botrina ali botrica je v Reziji duhovno sorodstvo, ki teija opazno spoštovanje in z njim povezano obvezno vikanje)
-	opazen je vdor sodobne civilizacije.
V Zverinicah iz Rezije so kljub prenosu v knjižni jezik namerno ohranjene mnoge značilnosti rezijanskega narečja, kar je čutiti v samem govornem ritmu, stilno zaznamovanem besednem redu pa tudi v številnih narečnih izrazih. Tudi v samem naslovu je obdržana narečna beseda „zverinice", ki pomeni gozdne živali. Med najbolj priljubljene in udomačene „zverinice" te zbirke nedvomno sodi pravljica Tri botre lisičice. V samostojni, razkošno ilustrirani izdaji (za zbirko Velike slikanice jo je ilustrirala Ančka Gošnik-Godec) je doživela že dva ponatisa. V tej pravljici lahko zasledimo vse značilnosti, ki smo jih navedli že v zvezi s celotno zbirko:
-	kraj dogajanja je določen (na Brajdi, na sredi Loga in na koncu Loga)
-	lisičke so antropomorfizirane, dogajanje pa predstavlja značilne družabne odnose (obisk s kramljanjem in pogostitvijo) v značilno vljudni in spoštljivi govorici (botrice se med seboj napol vikajo: mi boste pomagala skuhati)
-	vdor civilizacije je zelo očiten: botrice se prevažajo v avtomobilih s hitrostjo do dvesto kilometrov na uro, plešejo na glasbo z gramofona, gledajo televizijo, pijejo črno kavo itd. V svojem govoru uporabljajo veliko sodobnih izrazov neslovenskega izvora, kot npr. garaža, bife, fotelj, salon, avionski motor.
Pravljica sodi med tako imenovane kumulativne pravljice, ki slonijo na kopičenju in ponavljanju dogodkov. Pravljice ne moremo uvrstiti v znano Proppovo klasifikacijo, saj se dogajanje ne odvija po shemi premagovanja težav, ampak iz čistega veselja do fabuliranja. V njej ni tipične čme-bele konfrontacije pravljičnih likov in ne izpostavljene morale. Je radoživa in lahkotna, prisotna pa je malomeščanska miselnost: je pognala svoj neserijski avto, narejen po naročilu... Potem se je morala spet pogledati v ogledalu, če je lepo napravljena... Botrica, kako lep fotelj imate vi! Ej, saj tudi stane lepe denarce... je bila od vrat do vile pogrnjena lepa žemetna preproga, štiri prste debela. Vranča, le kdo bi hodil po ti preprogi, ji bova zamazali... Ah ne, saj imam botra skaklja, ki mi čisti vse!
Celotna pripoved daje vtis govoijenega jezika, zato zažari v vsej svoji privlačnosti šele ob glasnem branju oziroma pripovedovanju. Govorni kanal je opazen tudi v členitvi po aktualnosti, kjer je porušeno pravilo o običajnem vrstnem redu izhodišča in jedra stavka. V pravljici je ohranjen subjektivni stavčni red pripovedovalca. Stavek se pogosto začne s pomožnim glagolom ali z naslonko, kar v slovenskem knjižnem jeziku ni dovoljena raba (npr. So bile tri lisičice, so bile vse tri botrice in so imele vsaka svojo vilo... Je bila v najlepšem redu.). Prisotni so tudi narečni, rezijanski izrazi, kot npr. lisičica, botrica, skakelj (kobilica), čamurče (gams).
Pravljica je bila zapisana leta 1964 (povedal jo je Štifen Taw Mlinu), njen tonski zapis hrani Inštitut za slovensko narodopisje SAZU.
Ljudska pravljica in mladinska književnost
Ljudska pravljica je imela v razvoju mladinske književnosti vidno in pomembno vlogo. Neobremenjena z raznoraznimi didaktičnimi primesmi, zavezana samo bogastvu svoje svobode in neizčrpne domišljije, ki jo je podajala v preprosti, a izjemno izčiščeni formi, je vse do 19. stoletja skupaj z drugim ljudskim izročilom nudila otrokom pravzaprav edini pristni ali vsaj najmočnejši vir literarnoumetniške vzgoje; priljubljenost pa si je pri mladih bralcih ohranila vse do danes, ko je besedna umetnost za mladino v svojih pojavnih oblikah in umetniških dosežkih že močno diferencirana. Mnogi strokovnjaki to trajno naklonjenost otrok ljudski pravljici razlagajo s tezo, da „razvoj notranjega življenja otroka predstavlja v mnogih ozirih kratko, zgoščeno ponovitev duhovnega in duševnega razvoja ljudstev oziroma človeštva." Posebno opazno naj bi se ta podobnost odražala prav na področju magičnega mišljenja. O analogiji med otroško recepcijo stvarnosti, ki temelji na principu ustvarjalne domišljijske igre, in vsebinskimi, kompozicijskimi in idejnimi zakonitostmi ljudske pravljice, so veliko razmišljali predvsem pedagogi in psihologi. Med najodmevnejša dognanja s tega področja sodi knjiga nemške razvojne psihologinje Charlotte Bühler Das Märchen und die Phantasie des Kindes (1918). Na osnovi odkritja zanimivih vzporednic®^ je Bühlerjeva razvojno obdobje od 4. do 8. leta starosti poimenovala pravljična (ali magična) doba. Oznaka je postala strokovni termin, ki ga še danes uporabljamo v recepcijski teoriji mladinske književnosti.
Povzetek
Ob iztekanju 20. stoletja evropska pravljica živi v ustnem izročilu samo še v redkih pokrajinah s posebnimi kulturnimi razmerami, med katere sodijo tudi slovenske pokrajine v zamejstvu. Tako nam je v času, ko ljudska pravljica postaja vse bolj samo zgodovinski pojem, dana izjemna priložnost, da jo spoznavamo v njeni izvirni podobi. Potrjuje dejstvo, da je to ena najbolj vitalnih in v svoji osnovi nespremenljivih oblik ljudske ustvaijalnosti, čeprav v prastare in univerzalne pripovedne vzorce vnaša vedno nove realistične drobce. Evropska ljudska pravljica je razvila zelo trdno notranjo strukturo, ki vse podreja svojim notranjim zakonom. Povza-mimo njene najznačilnejše lastnosti, ki so se uveljavile v literarni teoriji:
-	je krajša prozna pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih
-	je enodimenzionalna, kar pomeni, da resnično in čudežno obstaja v njej vzpo-
R. Bamberger; Das irrationale im Jugendbuch. V: Das irrationale im Jugendbuch. Schriften zur Jugendlektüre, Band VIII. Wien, 1967.
Podrobno jih je v članku Pravljica in otroška fantazija ali kako je postalo razmišljanje Charlotte Bühler za književno vzgojo aktualnejše, kot je bilo kdajkoli poprej predstavila Metka Kordigel {Otrok in knjiga, 1991, št. 32).
redno; čudežni, nadnaravni pojavi so del organskega sveta, zato jih pravljični
liki doživljajo kot samoumevne
pravljica je zavezana samo svoji notranji logiki
značilno je nizanje dogodkov in epizod brez podrobnejših opisov
najpogostejša splošna shema dogajanje je premagati težave; v tej shemi je
predviden tudi obvezni srečni konec
značilna je splošnost prikazovanja: dogaja se v nedoločenem prostoru in času; pravljični liki niso individualizirani, ampak samo poosebljajo tipične lastnosti morala je specifična, vrednote so določene glede na junaka, predstavljene pa so v izrazito čmo-beli kontrontaciji likov.
Summary Slovenian Fairy-tale after 1945
The study is the second part af an article, whose first part was published in the journal Otrok in knjiga. No 36, and which points out that the literary term fairy-tale is used for quite different texts belonging to nonrealistic youth literature. Using the model of fairy-tale anthologies the author of the article has divided fairy-tales into the following three basic categories: folk fairy-tales, classical artistic fairy-tales and modern fairy-tales.
The second part of the article sums up the essential conclusions about the (European) folk fairy-tale, which is considered as the archetype of all the different forms of fairy-tales that have followed.
Zinka Zorko Maribor
DIALEKTIZMI V PREZIHOVI ZBIRKI SOLZICE
Ob stoletnici rojstva Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca (1893-1993) je Koroška osrednja knjižnica, gonilna sila je bil profesor Janez Mrdavšič, s strokovno pomočjo akademika dr. Jožeta Pogačnika organizirala znanstveni simpozij, na katerem so na novo osvetlili umetniško ustvarjanje glasnika koroškega človeka in koroške zemlje.
Večina ocenjevalcev Prežihovih del posebej poudarja, da je potrebno raziskati njegov slog, zlasti pa jezik, ki je poln dialektizmov. Doslej sta bili objavljeni dve študiji, in sicer o dialektizmih v romanu Jamnica ter v zbirki Samorastniki.^
Pričujoča analiza je posvečena narečnim posebnostim v zbirki črtic Solzice.
Dialektizem ali narečna posebnost je tisto, kar je za posamezno narečje zlasti značilno na vseh jezikovnih ravninah. Narečne prvine v knjižnem jeziku se čutijo kot pokrajinske, kot stilno zaznamovane, s pomeni, tipičnimi za določeno narečje.
Lovro Kuhar je govoril koroško mežiško narečje, zato bodo najprej predstavljene bistvene glasoslovne in oblikoslovne značilnosti kotuljskega govora. Sam je večkrat izjavil, da svoje zgodbe upoveduje najprej v narečju, ki ga v ustvarjalnem pisanju prestavlja v knjižni jezik.
Mežiščina je izgubila za koroško narečno bazo značilno razliko med nizkim in visokim tonemom, torej med akutom in cirkumfleksom, besedna intonacija je padajoča, ohranja pa se pojoča stavčna melodija.
Dolgi naglašeni samoglasniki so: i:, u:, i:?, e:, g:, e./fe.-, o:Iqo:, a:, dr. Diftong i:? je refleks za stari dolgi jat in za etimološki e: g'ri.ax, 'li.ss, s'li.ap; 'li:3t, 'pUač; diftong M.P zastopa dolgi etimološki o: 'bu.ax, 'mu.ač, 'nu:3s. Dolgi ozki e: je refleks za dolgi polglasnik, za dolgi nosni f, za staroakutirani jat v dvozložnicah in za novoakutirani e: 'de.jn, 'we:s; w'se:xnawa, 'me.ša, g'le.da, 'pe:t, 'ze.be, 'de:tela; b're:za, 'ce.sta, 'me.sto, 'pe.na; 'ne.so, 'pe.ko, 're.ko. Dolgi ozki o je naslednik dolgega nosnega g in novo-akutiranega o: k'wg.p, 'rg:p, 'sg:t; 'dg.ta, 'xg:ja, ng.sim, š'kg:da. Široki e: ima za alofon drseči diftong ge:; zastopa pa umično naglašeni e in staroakutirani jat v tri-
' Zinka Zorko, Dialektizmi v Prežihovem romanu Jamica. V: Prežihov Voranc /1893-1993/, zbornik prispevkov s simpozija ob 100-letnici rojstva. Kulturni forum Maribor. (Maribor, 1993), 108-120.
Zinka Zorko, Dialektizmi v Prežihovi zbirki Samorastniki, V: Jezik in slovstvo, letnik 39, 93/94, št. 2-3, 55-64.
zložnicah: 'te:ta, 'že:na, 'ne:sem; re:kwa, 'mee.tat, 'rfe:zati, 'dge. wat, 'li:9t- 'l(e:da. Široki o se lahko izgovarja tudi diftongično kot gor, pojavlja se kot refleks za umično naglašeni o in za novoakutirano o v zadnjem zlogu: 'ko:tu/'kgo:tu, 'ko:za/'kgo:za, 'go:sa, 'kgo.nc, 'čgo:k, 'kgo:š, 'pgo.t, st'rgo:k.
V	kotuljskem narečju se a ne labializira: d'wa:, g'ra:t, k'ra:t, k'ra:l, p'ra:x.
Kratki naglašeni samoglasniki i, u e, o, a, so nastali iz izhodiščnih kratkih ali pa
so postali naglašeni po naglasnih umikih v zadnjih stoletjih; pojavljajo se lahko v vsakem zlogu. Slišimo jih zlasti v naslednjih oblikoslovnih kategorijah: v oblikah knjižnega mešanega naglasnega tipa: 'nu:3Č 'noči, 'pi:3Č 'peči, 'liiBt 'le:da na'ledu, 'bu:3x 'bgo.ga x'bogu; 'maso, č'rowo čre'wi:dsa, 'jsme ime:na; 'pe:ko 'pe.čem, 'pge:kwa, 'pekwo 'pekli; tako še 'neswo 'nesli, 'čuwo 'čuli; v oblikah premičnega naglasnega tipa: 'wečer, 'wuxo u'se.ta. Polglasnik se pojavlja kot refleks za kratki i, umično naglašeni e in redko polglasnik: 'maš, 'nst, 't3č, 'cagan, 'zat, u'm9t, d'nwo, 'sano; 'daš. Kratki a je zastopnik kratkega polglasnika in umično naglašenega nosnega f; 'badet, 'magwa, 'paku, 'pas, s'tabar; 'maso. Nenaglašeni samoglasniki kažejo nagnjenost k redukciji v polglasnik, zlasti nenaglašeni i; nenaglašeni o (tudi iz polglasnika) je zelo ozek: 'gg:bgc, 'ko.spc, 'pe. tpk.
V	soglasniškem sistemu je najbolj opazno t. i. švapanje, to je premena nekoč trdega / pred samoglasniki u, o in a v w: b'wago, k'wg.p, 'me:twa, 'di.awawa. Narečje ne pozna ustničnozobnega v, govori se le dvoustnični w. Končni zveneči mehko-nebnikgse premenjuje vjr; 'bu:3x, 'nu:3x, 'ru.ax, s'ni.ax, w'ra:x. Samoglasniški / je dal o:u: 'bo:uxa, 'wo:uk, 'vo.una, samoglasniški r pa ar: 3r'de:č, 'part, s'mart. Kot protezi se pojavljata j in w: 'jagwa, 'jame, 'jaspa, 'woš, 'woni. Kot rinezmi so ohranjene oblike: 'mi:asnc, 'pa:jenčna, 'vi:nč. Znano je t.i. štekanje pri kazalnih zaimkih in prislovih: š'ta:k, 'Š3ti, 'Š3ta, š'tam, š'tg:di.
V	oblikoslovju je kotuljsko narečje ohranilo večino starejših kategorij; ima vse tri spole v ednini, v množini je izgubilo srednji spol; ohranjena je dvojina; pridevniki srednjega spola ohranjajo staro skrčeno določno obliko: lepoje -> lope.
V	moški sklanjatvi se v mestniku ednine pojavlja poleg M-jevske končnice tudi j-jevska {p3r 'mi:3snci), v orodniku ednine pa samo M-jevska končnica: b'rat b'ra.ta b'ra:tu b'ra.ta par b'ratu z b'ratu. V množini so v D, M. in O končnice: -am -ax -ami. V ženski a-jevski sklanjatvi je orodniška končnica -i nastala iz orodniškega -oj pod štajerskim vplivom. Mestnik in orodnik dvojine sta enaka: par 'že:nama z 'že.nama.
Samostalniki srednjega spola so v ednini ohranjeni v celoti, v množini pa prehajajo med ženske samostalnike, podaljšani s -t- pa se maskulinizirajo: 'oko I o'či:aso o'či:asa, d'wi.a o'či:asi, 'li:3pe o'či:ase; 'wuxo u'še:ta, d'wi:a u'Se:ti, 'do.uge u'še:te; 'ja:jce jaj'ce:ta; 'te.le 'te:wata, d'wa: 'te:wata, t'ri: 'te:wati.
V	pridevniški sklanjatvi ima moški in srednji edninski rodilnik končnico -iga: 'wa.xkiga 'de.wa. Za srednji spol je ohranjena skrčena stara določna oblika: lope maso, š'to:ke 'de:wo.
Glagol ima le priponsko spregatev, zato tudi oblike 'bote, 'wi.ate, 'ji:ate, g're:te, 'da:te. Ob spreminjanju glagolskih oblik se pri glagolih z nedoločniško pripono -ni-in sedanjiško -ne- pojavlja pripona -na- v deležniku na -/; w'zi:gno w'zi:gnawa w'zi.gnali. Posebnost so naglasne razlike kot posledica ali mladega naglasnega umika ali pa so akutirani samoglasniki v trizložnicah ostali kratki. Ta pojav je značilen za nedoločnik in za deležnik na -/ v množini: 'rsčt, 're.čem, 'r3Či, 're:ko 're:kwa, 'rskli; k'wat: 'kp:lem, 'koli, k'wau k'wa:wa k'wali; wm'rat: wm'ri.jem, wm'ra; 'čut: 'ču:jem, 'čuj, 'ču: 'ču:wa 'čuli; 'pat: 'pi:jem, 'pi:j, 'pi.u 'pi:wa 'pali; 'masbt: 'mi:slim.
'mi:sli, 'mi.slo, 'mUslawa; 'p3sat : 'pi:šem, 'pgši, 'pi.so 'pi:sawa; gnat : 'že:nem, 'žani, g'nau g'na. wa g'nali; 'dat: 'da:m, 'da:j, 'dau 'da:wa 'dali.
Med prislovi najdemo največ okamnin; ohranjene so stare končnice, kazalni zaimki, stari leksemi; slišati je tudi stekanje; deiktični -j na koncu prislova izginja: 'ke:, š'tp, š'tple, š'tam, z'go:ra, s'po:da, 'g9ra, 'kam, 'tg:ta, 'garta, 'g3rsa, 'santar, 'tantar; kg'da:, 'wu:9dn 'podnevi', d'ri:3W3, 'wagret; s'tak.
Dialektizmi v zbirki Solzice so najštevilnejši v besedišču, v besednem redu, v besedotvoiju, redko na oblikoslovni ravni, pogosto pa v rabi besed v prenesenem ali zamenjanem pomenu.
Analiza dialektizmov bo narejena za vsako črtico posebej.
I. V črtico Solzice je Prežih vnesel narečne samostalnike:
češmiga češminje, n. češ'mi:n,
čemerika, n. čme'ri:ka, to je g're:nka t'ra:va
po kratki, vijugasti dragici po jarku, n. d'ra:ga
gabrovje gabrov les
globača soteska, globel, brezno, n. gwa'ba:ča
janka žensko krilo, n. 'ja.nka
lesovje gozdovi, n. le'so:uje
letna stelja listnata stelja, n. 'li:9tna s te.la
najemščina najeto posestvo
pobič fantek, n. putabič
pristrah Prežihov izraz; strah, ki ostane v človeku
rabuželj rabozel, n. re'bu:žl
robovje robovi, n. ro'bo:uje
solzice šmarnice, narečno sou'zixe
tmovje n. t r'no.uje, ost'rp.ga
Lastno ime je le Pekel, še danes imenovan 'Peku.
Pridevniki, pogosti tudi v narečni podobi, opravljajo skladenjsko vlogo levega prilastka, povedkovega določila ali povedkovnega prilastka, slogovno pa tudi vlogo okrasnih pridevnikov. Pogosti so primerniki, pa tudi elativi s sestavino pre-: čudna sila; dehteče solzice, grozoviti odmev, koprenasto ozračje, šum se mi je zdel pošasten, pekel je bil tako pust, sem bil še zjutraj malo rosen, v črno, skrivnostno lesovje, škrlatna zarja, grda, temačna globača, je strmela v jasno, dišečo vigredno noč, zanikrno grmovje.
Elativne oblike: premlad, prerada, presrečna, prečudno lepa. Pridevnik čuden pomeni lahko tudi velik, prislov čudno pomeni veliko, pa tudi zelo.
Primerniki stopnjujejo čustveno nabitost: ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši. Med grmovjem je rasla še zanikrnejša trava. Med pridevniškimi besedami so pogosti deležniki na -č: vpil sem z jokajočim, prosečim glasom. Ves siromašen, obupan in z utripajočim srcem sem čakal konca paše.
Med glagolskimi besednimi zvezami, ki niso samo narečne, je Prežih rad izbiral tudi za knjižno normo čustveno nabite, ekspresivne glagole: o peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi... začel sem leteti čez polje proti Peklu ...
Trava v peklu sicer ni bila kdove kako bohotna, bila pa je menda posebno sočna, k io le živina v tej globači le prerada mu lila. Nekaj časa sem tulil, dokler se mi solze niso posušile. Še dolgo pa meje mikalo po celem životu in umiriti se nikakor nisem 'mogel (n. 'rukawo, 'pa:jtlawo). Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekali Pekel ('n. 'ri:dkali).-Spolnim naročjem solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti domu, kamor sem prihlačal prav v trenutku, ko je mati stopila na hišni prag. Ta hip pa je že tudi spregledal vzrok moje laži, se shudobil, me prijel za lase in me porinil čez rob, da sem se skotalil po bregu (n. 'du:3bo). Dospel sem na rob Pekla in se zgrozil pred mračno jamo fn. zg'ru:9zo).
Med prislovi je v narečni obliki zaimenski dotihmal, opazni izpridevniški pa so- žilavo raščena češmiga, hlastno trgati, (s)olzice sem imel neznansko rad.
Med posebnimi knjižnimi skladenjskimi konstrukcijami je opazna raba deležijskega polstavka ali golega deležja kot rezultat skladenjskega strnjevanja: videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč. - Obotavljajoč se, kar se je le dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju. - Le nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila. - Vedno bolj sem nemel, potem pa nisem mogel več vzdržati in sem jokajoč začel bežati iz glo-bače. - Dospel sem na rob Pekla in se zgrozil pred mračno jamo, videti pa je nisem hotel, zato sem se z zaprtimi očmi spustil čez rob na dno Pekla, sluteč tam doli ob skalah skrite sobice.
V Solzicah najdemo eno najlepših Prežihovih primer, v kateri svojo mater primerja s prikaznijo iz nebes: Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Naravni pojavi so lahko poosebljeni: preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino iz globače gor na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso začele večerne sence legati na mračno dno Pekla. ~ Zunaj je vstajalo pomladansko jutro.
II.	V črtici Tri pisanke se pojavlja manj dialektizmov. Koroški naglas je na drugem zlogu samostalnika:pisdnka. Narečni samostalniki so:
cula, tudi 'pu:nkl; haderca ruta, 'a.dsrca, tudi 'facou:; šartelj, n. 'šaM; šega n. 'še:ga.
Izrazi za avstro-ogrski denar so: zeks, n. 'ze:ksdr, rajniš, krona. Izraz pisdnka pomeni pobarvano jajce, pa tudi velikonočno darilo od botrov. Narečni pridevnik dek'li:čje roke, n. dek'le:čje ro.ke, nosi pomen svojilnosti kot Uršlja gora; pridevnik krmežljav ima narečno obliko k3r'mi:žlo. Zanimiva je narečna pri-merniška oblika skopušji. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar Kalkirana glagolska oblika v pomenu biti všeč je: Meni se je njena odločnost in natančnost zelo dopadla.
Nepravi predlog zadelj se v narečju glasi za'de.ii: Zadelj revne pisanke me je bilo sram nositi; Stalni besedni zvezi: Deček... je začel norce briti. - Videl sem, da je moj tovariš ves zelen od zavisti.
III.	V črtici Nagrada nosita otroka manjšalno narečno obliko imena: Ančka, Anej. Zemljepisno zemljiško lastno ime je Pod sklepom. Iz kotuljščine so vzeti samostalniki: butara, n. 'bu.ntara; globoka globača soteska, globel, brezno; debela, rogljasta gorjača; palica, n. pa'lixa; jopič suknjič, kvartir stanovanje, les gozd, n. 'li:3s 'le.sa; novina, n. 'no:una; odrtnik, n. ode'ru:x; poležuh, slabšalno, n.pole'žu:x; smrkavec smrkelj; stog, n. s'twax; vlaka vlačenje. V sklanjatvi samostalnika drva je
zapisana oblika rodilnika množine: stogi belih cepljenih drvi. Iz narečja so vzeti pridevniki: čmt/es, n. 'čam 'li:Bs, pridevnik odrt pomeni objokan, glagol jokati ima v narečju ustreznik dreti se - d'nt se: Včasih pa se je tudi sestra zrušila pod vlako, in ko je vstajala izpod bremena, je bila vsa o d rt a. Odsihmal otrokoma nobena veja ni bila pretežka ali prekrivantasta (SP - krivenčast); metn storjenih drv so vidno rasli... napravljenih. Prežih pogosto stopnjuje pridevnike z obrazilom: čeprav je bil slabejši od nje; Drče na poseki so postajale vedno globokejše; otroške bose noge so bile vedno trdnejše.
Priglagolski besedni zvezi so opazni: Za njim je rekla mati, ki je ves čas nepremično strmela nad ognjišče, kjer ječo bril majhen ogenj. V kotuljskem narečju je znana le oblika cmariti, na severnem Pohorju pa tudi čobriti v pomenu kaditi se; oče je izkleščaval; (otroka) sta se menila na samem = pogovarjala, n 'mi:3nwa.
Predlog raz se veže s tožilnikom: Gnana od neke nevidne sile sta se oba hkrati zagnala raz klop. Med medmeti sta opazna: zabožjodelj n. za'bo:žjo'de:U; hudič ga vzemi!
Besede v prenesenem pomenu (primera, poosebitev) Primere: Cela dolina pa se je od hiše lepo videla in je bila kakor veliko, odprto okno. -(in) kjer je ponoči gorelo, kakor bi gorelo iz pekla. - Podplati so postali podobni hrastovi skorji. ~ Tudi roke so postale trdne in do komolcev je bila koža kakor usnje. Tisti grdi, dotlej nepoznani občutek... (je) lezel kakor polž po vseh žilah. - (m)ati je tako tiho obstala za ognjiščem, da je bila podobna loto-vemu stebru.
Poosebitve: Vedno ju je sonce našlo na postelji. - Zvečer sta še vlačila, dokler ju dolge večerne sence niso pregnale iz gozda. Gospodarjev glas je bil tako težak, daje ubil vsak živ odmev v sobi.
Stalne besedne zveze:... sfa le počasi prihajala k sebi.-To so grdi ljudje, ki nobenega ne poznajo. ... me ta drva že tako predrago pridejo. Zdaj je vse to šlo k vragu. - (k)adar sta si bila dobra.
Besedni red iz pogovornega jezika se kaže v dobesednem navedku: „Jaz si bom pa rdeče srce kupila." Opazno je tudi mnogovezje z veznikom in: Takrat je bil ves krvav in pobit in je jokal od bolečin.
IV. V črtici Prvi maj so zapisana lastna imena: bela deklica ima v imenu manj-šalno pripono -ica: Lenkica; zemljepisni imeni, ki krajevno določata dogajanje, sta Uršlja gora in Golica.
Narečni samostalniki so: bicka iz vabnega klica za ovce bic, bic (Bezlaj, str. 20), narečno 'bicka; drma, n. 'seno, ko je 'samo 'enkrat 'ko:šeno (Bezlaj, str. 115: drmašča v pomenu gosto grmovje); lajbič telovnik, n. 'la.jbič; ostrogovna robidovje, narečno ost'ro.gouna; pobič fantek, n. 'pu.-abič-, pušeljc šopek. Med pridevniki sta narečni besedni zvezi vigredno jutro in lepa nedelja žegnanje, n. 'li:9pa ne'de:la. V tej črtici so številni barvni okrasni pridevniki, pa tudi pridevniki s pomenom barvnega odtenka, zlasti opazno je poudarjanje nasprotja med belim in črnim, sončna zarja pa je večkrat rdeča in škrlatna: bele breze, iz tega belega morja; pobočja planin so bila še vsa črna, smrekove hoste so bile skoraj črne, temno pobočje: zeleni pušeljci, blesteči macesni... svetlozeleni; pepelnata prosojna barva; bukve ... vse rjavo; sivkasto modro nebo; rdeča sončna zarja, rdeča vrhova, v škrlatni luči sončne zarje, škrlatni plamen, goreče gore.
Vglagolski besedni zvezi so pogosti čustveno nabiti glagoli; večkrat se ponavlja glagol moleti molim v pomenu štrleti, pa tudi ponuditi: vrhova Uršlje gore in Pece ..sta molela v bledi odsev jutra; - vrhovi macesnov ...so moleli v siv-kasto modro nebo; Bila je črna in sajasta, en sam kup zamazanih stavb, iznad katerih le molelo kakih šest ali osem visokih dimnikov. - Tedaj je Lenkica, kakor je bilo deklici ime, vzela nagelj s svojih prsi in mi ga pomolila z dolgo bleščečo roko.
Za jokati pa tudi za blejati uporabljajo Korošci izraz dreti se, derem se: Bicka se že derejo. V glagolski besedni zvezi je izraženo tudi nasprotje: (mati) se je tiho priplazila od postelje, oče pa je zatrobil. - (pastirček) je treščil iz postelje. Glagol štrkati pomeni brizgati: /z tega venca so potem začeli š trka t i na vse strani daljši in krajši žarki.
Prislov čudno pomeni zelo: se mi je zdela čudno lepa.
Predlog raz se veže s tožilnikom: In ta mogočna godba mi je prevzela srce, da sem nekako onemel strmel raz ta čudni, v roso vtopljeni vrh.
Primere: ovce so se začele pasti kakor uši; sonce ... je bilo podobno veliki, žareči krogli; žarki... podobni žarečim strelam.
V.	Črtica Višja matematika ni bila spodbujena iz pisateljevega lastnega doživetja, pisana je tretjeosebno. Korej se rad mudi na skladišču rudnika na Lešah. Dialektizmov je malo: halva iz jame pomeni jalovino, mežurkanje mežikanje, suhi konji se imenujejo marše in mrhe.
VI.	V črtici Dobro jutro se prebuja spomin na dvojno vzgojo - domačo slovensko narodnostno zavedno in šolsko nemško-nemčursko. Narečne so besede: prizemnikovec del debla pri korenini, posebno prirezan smolnat krepelec, n. prizem'ni.kouc; manjšalni samostalnik sirotej, prislov nedeljno oblečen, n. ne'di.auno. Stalne besedne zveze: Imeli bodo mnogo lažji kruh. - Rohnel je proti njej na vie pretege. - Upanje je splavalo po vodi.
VII.	Tudi v črtici Potolčeni kramah je malo narečnega. Lastno ime je Cencelj. Besede kramoh v naših slovarjih ne najdemo, v narečju jo izgovarjajo kot kra'mu.x, pomeni pa s'ru:3tija, 'te.rca; možnega pomena krmuh, to je tisti, ki ga morajo krmiti, v narečju ni najti. Prežih z izrazom priimek misli na vzdevek; narečno nemško 'cuiaman. Besedna zveza hodna obleka pomeni laneno obleko - n. wa'ni:dno p'watno (Bezlaj, str. 199: „iz grobega platna"; verjetno iz hoditi hodničen - v pomenu „vsakdanja obleka" nasprotno od praznična.) (Pleteršnik: hodničen, rupfen, - gering, slaba obleka, str. 274, 275). Narečno tudi 'xo:dn g'want, 'part; sicer pa je izraz za vsakdanjo obleko: w'se:dna ob'li:3ka. Medmet šleka pac, ki pomeni prav ti je, je živ še danes.
VIII.	V črtici Bolečina je narečnih nekaj samostalnikov. Hrib in kmetija, kjer je prvoosebni pripovedovalec doma, se imenuje Kogelnik n. 'Kgigounik.
Habina je močna šiba, koš mlada smrečica, pame so svisli ob gumnu, požganišče je pogorišče, saninec je snežna pot; vališče sled v snegu, kamor je odskočil, n. wa'li:še. P r i m e r e, ki so še danes žive: Šlo je kakor divja jaga navzdol po planini; v svojem zatišju sem sedel, kakor da bi bil v kakem globokem škafu; ko da bi sam hudi duh sedel na šolski strehi, se mi je zdelo; ta pot je bila zdaj podobna raju.
Poosebitve: ... (pr)eden sem prišel do doma, je dan že stisnila tema; ko sem
odprl oči, se je noč že sklonila nad saninec; ko še to ni bilo upepeljeno, je plamen že sedel na mlinu, na žagi in na kovačnici; včasih so se žareči jeziki že dotikali šolske strehe; cerkveni plamen je bil zelo velik in iz njega so skakali goreči petelini na vse strani.
Stalni besedni zvezi sta: sem le počasi prihajal k sebi; toda tudi to upanje mi je splavalo po vodi.
IX.	Črtica Levi deviej ima narečno besedo že v naslovu. Besedo devžej ali dev-ček, n. 'di:3uži razlaga Bezlaj, str. 100, bav. avstr.: Diebsack, starejše Deubsack, „vrsta žepa".
Narečni samostalniki so: bogatijo bogastvo, n. boga'ti:ja; drobež otroci, n. d'ru:3bež; glisti (Bezlaj, 147: drogovi za sušenje okoli peči, tudi gliste ž. sp.), n. g'li:ste; južina kosilo, n. 'ma:wa j9'ži:na pomeni malico, p'zt.na pa kosilo. Beseda je razložena pri Bezlaju, str. 235: avstrijsko die Jause je prevzeto pred 1200 od Slovencev... Vse je izvedeno iz slov. jug^ s prvotnim pomenom kosilo. Klobučnik zaokrožen obok, n. kwa'bu:čnik; lizanje priboljšek za živino, n. 'li:zaje; 'mi:znik „črni kruh", n. 'mi:znek; stolica, n. s'tolek; obupan vek jok, n. zid odprto ognjišče, n. 'z9t 'zi:da. Rodilnik z u-jevsko končnico: Podu ta dimnica ni imela nobenega. Med pridevniki so narečni: opeta bajta revna, otroci so bili košeglavi - razoglavi, n. košegla.u. Ekspresivni glagoli so živi tudi v narečni govorici: so jo začele urno cediti po gazi; so jo laže cvrle po gazi, večji so se začeli kisati; pojale so se lačne vrane; se je vodilo meso prekajevalo, n. wo'di:wo; krava je zvrgla, n. z'war-gwa.
Prislovi: potemvečem, zadelj, zategadelj. Medmeta sta: Bog lonej in lepo prosim. Pogovorni besedni red se pojavlja v dobesednem navedku. „Danes smo pa meso jedli, ker je ovca crknila." Stalna besedna zveza: smo ji to tudi vrgli v lice smo ji očitali, kadar je bilo vse spravljeno pod streho pojedeno.
X.	V črtici Prvo pismo spomin na okorno pisanje bratu Alojzu v Celovec ne omogoča rabe dialektizmov, saj so pisali pismo v knjižnem jeziku, le oče je ob poslušanju zahrlil zasmrčal. Kaže pa se takratni vzorec za pisanje pisem z manj-šalnicami: pisemce, drobna ptičica, v kljunčku, tvoja glavica. Kalkirana zveza je: Napišite še od mene, da ga pustim lepo pozdraviti.
XI.	Črtica Ajdovo strnišče je doživela posebno usodo, saj je ostala v lomljenem odtisu aprilske števike Sodobnosti 1941, torej je bila napisana že pred vojno. Med narečnimi samostalniki se pojavljata: globača in steblovje.
Črtico slogovno bogatijo številni okrasni pridevniki, zlasti barvni, pa tudi deležniški: sredi rumenkaste, jesenske luči, nešteto prelepih barv; barve orumenelega drevja, rjavih njiv, zelenih smrekovih gozdov, rdečkastih macesnovih in bukovih pobočij; s temnordečkastim, skoraj vijoličastim odsevom; poslavljajoče se življenje, migotajoče sence, vprašujoče oči, že požete njive; rodovitna ali roda zemlja, v igre dna rast.
V vseh črticah, tako tudi v Ajdovem strnišču, Prežih uporablja predpono pre-pred glagolom ali pridevnikom v objektivnem in subjektivnem pomenu preseganja: moja predraga babica, prečudna ...barvitost, p r e lepe barve, pregrenak, premrzlo (Ajdovo strnišče); sem bil še premajhen; prebeli zobje, premrzlo; premokro, ker je bilo življenje naše družine pre trdo; to ni bilo pre težko; pre čudna pesem (Prvi maj); bil je pre resen; le pre rad se je tem igram ognil (Višja matematika); zakaj tudi
pri nas za obleko ni bilo predobro (Levi devžej); oče ju ne more pre hvaliti; pretežka ali prekrivantasta (Nagrada); prevelikega šarteljna, premočno pečena skorja; mnogo prenizek (Tri pisanke); prerada, presrečna, prečudno lepa (Solzice).
Sklep
Prežihova zbirka črtic z naslovom Solzice je nastajala v časovnem zaporedju od 1941-1949. O spominih na mladost pod Uršljo goro pripoveduje največkrat v prvi osebi. Solzice koreninijo v avtorjevem koroškem narečju, in sicer v kotuljskem govoru. Črpal je iz bogatega koroškega besedišča, vpletal v pripoved stalne besedne zveze ter med Kotuljci še danes žive primere in poosebitve.
V zbirki Solzice so najbolj opazne narečne besede:
1	Samostalniki: češmiga, čmerika, skupna imena: gabrovje, lesovje, trnovje, robovje, janka, pobič, pristrah, rabuželj, solzice (Solzice); haderca, šartelj, pisanka (Tri pisanke); globača, gorjača, jopič, les, novina, odrtnik, poležuh, smrkavec, vlaka (Nagrada); bicka, drma, ostrogovna, pušeljc (Prvi maj); halva, mežurkanje, marša, mrha (Višja matematika); prizemnikovec, sirotej (Dobro jutro); kramoh, hodna obleka (Potolčeni kramoh); habina, koš, parne, požganišče, saninec, vališče (Bolečina); devžej, drobež, glisti, klobučnik, lizanje, miznik, vek, zid (Levi devžej).
2	Pridevniki: vigreden, krmežljav, dekličji, prekrivantast, storjen, zdrt, žnodrov; opeta bajta, košeglav.
3	Ekspresivni glagoli: rekati; čobriti, izkleščavati; moleti; dreti se jokati'; voditi (meso), štrkati; zahrliti.
4	Prislovi: čudno 'zelo'; dotihmal; zadelj; nedeljno oblečen; potemvečem.
5	Predlog raz se veže s tožilnikom.
Besednih zvez v prenesenem pomenu je v primerjavi z romanom Jamnica ali z zbirko Samorastniki malo. Človek se primerja z živaljo: otroci, pohlevni kakor jagnjeta; ovce - se pasejo kakor uši; občutek - kakor polž; z drugim: mati - prikazen iz nebes; koža - kakor usnje, gre kakor divja jaga; pot - podobna raju. Narava se primerja: dolina kakor okno; gori - kakor iz pekla; sonce - žareča krogla; žarki - žareče strele.
Narava se pooseblja: večerne sence legajo, jutro vstaja; sonce jih najde na postelji; sence jih preženejo; tema je stisnila dan; noč se je sklonila nad saninec; plamen sedi na mlinu; žareči jeziki se dotikajo strehe.
Stalne besedne zveze: norce briti, biti zelen od zavisti; prihajati k sebi; predrago priti komu; iti k vragu; biti si dober; imeti lažji kruh; na vse pretege rohneti; upanje je splavalo po vodi.
Analiza izrazne podobe in slogovnih posebnosti v zbirki Solzice kaže Prežiha kot mojstra slikovitega upodabljanja narave in človekovega boja z njo. Njegova koroška govorica je na slovnični ravnini prerasla v zborni knjižni jezik, ohranjal pa je narečno besedje in narečne možnosti upovedovanja.
Vin
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Zbrana dela, tretja knjiga (Ljubljana, 1971), str. 347-427.
Slovarji:
F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, A-J (Ljubljana, 1976). F.	Etimološki slovar slovenskega jezika II, K-O (Ljubljana, 1982).
M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, II (Ljubljana, 1894). Slovar slovenskega knjižnega jezika, I-V, (Ljubljana, 1970-1991). Slovenski pravopis, DZS (Ljubljana, 1962). (n. pomeni narečno)
Literatura:
Fran Ramovš, Historična gramatika. Dialekti VII. (Ljubljana, 1935), str. 25-26. Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, CZ (Ljubljana, 1992). Informatorka za koroško kotuljsko narečje: Nežka Gorenšek, rojena 1923 v Kotljah.
Summary
Dialectal Words in a Collection of Short Stories by Preiihov Voranc
The renowned Slovenian expert on dialects dr. Zinka Zorko has made a detailed analysis of dialectal words used in the collection of short stories Solzice {Lilies of the valley), written by the popular Slovenian writer Lovro Kuhar, better known as Prežihov Voranc (1893-1950). The use of dialectal words in his stories is of particular interest, since Prežihov Voranc first designed his stories in dialect and only then wrote final versions in standard literary language.
Ilustracija Irene Majcen v knjigi Jacoba in Wilhelma Grimma Bratec in sestrica, 1985
Maruša Avguštin Radovljica
IRENA MAJCEN
Rojena 1948 v Mariboru. Diplomirala 1972 na ALU v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju. Od 1972 do 1977 zaposlena Icot oblikovalka in ilustratorka pri Findhorn Publications na Škotskem (Findhom). Od 1977 do 1982 likovna pedagoginja na osnovni šoli Zvonka Runka v Ljubljani. Od 1982 samostojna umetnica - ilustratorka. Naslov; Ljubljana, Aljaževa 4, 61000 Ljubljana, tel.; 061/ 559 553
Če imamo v očeh in zavesti zadnje objavljene ilustracije Irene Majcen v knjigi Lojzeta Kovačiča Zgodbe s panjskih končnic (MK 1993, Nova slovenska knjiga), si kar ne moremo predstavljati, da je slikarka tudi avtorica povsem drugačnih čmo-belih in barvnih risb, s katerimi se seznanjamo v njenih delih konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Že sredi osemdesetih let se pojavijo izrazito slikarsko občutene slikanice, čeprav ohranjajo notranje poglobljen stik z besedilom; ki pa ga umetnica kdaj pa kdaj bistveno nadgradi. Če si je Irena Majcen na začetku ilu-stratorske poti zavestno prizadevala za oživitev tradicije v slovenski ilustraciji in s tem za poudarek na vsebini in pripovedi ter za preseženje „nežnostne" komponente v podobah za otroke (dr. Ivan Sedej, katalog razstave ilustracij Irene Majcen, Matjaža Schmidta in Alenke Vogelnik, Mestna galerija Ljubljana, 1984), opažamo od srede osemdesetih let vse izrazitejšo težnjo po barvno nasičenih podobah, v katerih postajajo poteze čopiča vse bolj pomembne, sproščene in ekspresivne. Vse izrazitejša postaja igra svetlo-temnega in barvnega „utripanja", kompozicijo označujejo drzni perspektivični rezi s pogosto „praznim" osrednjim prostorom. Vidni so kontrasti med velikimi figurami v ospredju in ponavljanjem majhnih v ozadju. Vse to nas spominja na manierizem pozne renesanse, za katerega govorijo tudi značilne razpotegnjene figure in kolorit z bogato rabo modrih, zelenih, rumenih, vijoličnih, škrlatnih in oranžnih barv. Tudi dvobarvne ilustracije kot npr. Palčki so! Jožeta Snoja (MK 1989) ali izplesani copatki (MK 1991) delujejo slikarsko.
Pravljice s svojo večpomenskostjo so v slikarkini čustveno in intelektualno razgibani umetniški osebnosti našle v velikih slikanicah idealno mesto za upodobitev njihove večplastnosti v slikarkin likovni jezik. Ta se zdi morda najmočnejši v upodabljanju dramatične in temne strani njihove sporočilnosti. Prav toliko kot
Besedilo je že bilo objavljeno v razstavnem katalogu, ki so ga ob pregledni razstavi ilustracij Irene Majcen oktobra 1993 v nakladi 350 izvodov izdali Muzeji radovljiške občine in Galerija Šivčeva hiša iz Radovljice.
upodobitev fabule so za slikarko pomembne poteze čopiča, pogosto vzvalovljene kot ognjeni zublji, pa tudi kipenje podob navzgor ali padanje navzdol preko roba slike, in nič manj kompozicija, ki stopnjuje dramatično napetost ter vrsta dekorativnih in hkrati izrazito simboličnih arabesk, ki jih vpleta vanje in z njimi posebej opozarja na globlje plasti pripovedi.
Stalna razpetost ilustratorja med literarno predlogo, otrokom, mladostnikom ali odraslim, ki mu je namenjena, in svojo lastno senzibilnostjo predstavlja vseskozi „nevarnost", da bo avtor bodisi preveč podlegel besedilu, bodisi se preveč prilagodil bralcu ali izpostavil le svoje videnje zgodbe. Lahko pa ustvarjalna napetost rodi enakovredno sožitje med ustvaijalčevo vizijo, zvestobo podlagi in prilagojenostjo bralcu, kar privede do avtonomne slikanice. In morda prav na meji med polno likovno svobodo in ujetostjo v literarni medij nastajajo umetniško najmočnejše ilustracije - ilustracije, ki nosijo v sebi duha literarne umetnine, duha likovnega umetnika in duha dobe.
Za mnoge ilustracije, ki jih je Irena Majcen oblikovala v dobrih petnajstih letih umetniškega ustvarjanja v preko tridesetih knjižnih publikacijah, lahko zapišemo, da sodijo med omenjene avtonomne slikanice. Še posebej velja to za velike slikanice Bratec in sestrica (MK 1985), Zmerom svojo goni slavček (MK 1986), Petra in gazela Frčela (MK 1987), Snežica in Rožica (MK 1988) in čebelice Kraljevski pravljičar (MK 1986), Praprotno seme (MK 1988) in Punčka z grdimi lasmi (MK 1992), da slik za Zgodbe s panjskih končnic (MK 1993) in Lepotico in zver sploh ne omenjamo.
Vendar zaradi nasičeno barvitih podob v temperi in dvobarvnih pranih tem-perah ne smemo pozabiti na črnobele risbe s tušem, ki razkrivajo široko kulturno razgledanost umetnice v upodabljanju arhitekture, noše, umetniškega izraza različnih dežel v raznih pravljicah in njenega posebnega smisla za upodabljanje najrazličnejših vrst živali. V njih se jasne črtne risbe in senčenje figur že zgodaj prepletajo s črnimi, sivimi in belimi ploskvami in ustvarjajo vzburljivo napetost. Za slikarko značilno „plamenasto" vzvalovljeno potezo opazimo že leta 1986 v Kraljevskem pravljičarju karelijskih pravljic.
Irena Majcen mnogo knjig, ki jih ilustrira, tudi sama oblikuje in pri tem dokazuje izostren oblikovalski čut in ljubezen do detajla in vinjet, ki jih vključuje v celostno estetsko podobo knjige. Od začetkov ilustriranja redno sodeluje s Kurirč-kom (Kekcem) in občasno pri Cicibanu in Pionirskem listu (PIL-u).
Za slikarkino kvalitetno umetniško rast govorijo najnovejše ilustracije za Zgodbe s panjskih končnic Lojzeta Kovačiča (MK 1993) in francosko ljudsko pravljico Lepotica in zver.
Zgodbe s panjskih končnic so doživele v javnosti veliko zanimanja in različne komentarje, tako zaradi svoje literarne kot likovne posebnosti. Pisatelj Lojze Kova-čič je zanje dobil več priznanj (za radijsko igro Zgodbe s panjskih končnic je prejel nagrado na Japonskem), Irena Majcen pa tudi prepričano trdi, da so ilustracije k tem zgodbam njeno najljubše likovno delo doslej. Zgodbe so ji pisane na kožo, pravi, in vanje je vložila vse svoje moči. Naslov knjige je mnoge zavedel, da so v ilustracijah pričakovali podobnosti s slikanjem na končnicah. Vendar v slikarkinih podobah, razen nekaterih asociacij, ni tovrstne podrobnosti, saj so Kovačičeve, na rafiniran način v preteklost in v okvir ljudske umetnosti postavljene moderne zgodbe pobudile v Ireni Majcen poetike, ki gradijo na psihoanalizi, na podzavestnem in izvenzavestnem dogajanju v človeku, nemalokrat obrnjenem v destruktivnost in samodestruktivnost. Ilustracije k Zgodbam s panjskih končnic so zato odlični prime-
ri za slikarkin izrazito avtorski način interpretiranega literarnega dela. Odlikuje jih značilna ilustratorkina likovna govorica, ki ne skriva bleščečega obvladovanja slikarske obrti z artističnimi slikarskimi in risarskimi potezami. S kontrastiranjem svetlih in temnih partij slike največkrat stopnjuje tesnobnost in mračnost dogajanja, lahko pa s kompozicijskimi in svetlobnimi igrami ustvarja tudi prepričljive komične in ironične učinke. Kompleksnost človekove narave dodatno ilustrirajo številni, v simbolno govorico spremenjeni realistično oblikovani predmeti. Ilustracija k Zgodbi o Klemenu in njegovi ljubezni npr. z likovnimi sredstvi nazorno govori o materini posesivnosti. V ospredju slike z desne strani se sklanja nad mizo, s kolačem in drugim pecivom na njej, velika in močna ženska postava s ključem za pasom. V diagonali levo zgoraj so vidna temna vrata s kljuko in odprtino za ključ in na desni, ob kmečki peči na klopi, majhna moška postava - sin. Stisnjen med monumentalno svetlo figuro stroge matere z razgaljenimi rameni in med temna zaklenjena vrata se zdi razpet med željo po osamosvojitvi in usodni ujetosti v njeno čarovniški podobno silo.
Če pomenijo vrh umetniškega ustvarjanja Irene Majcen „blede" in „sprane" podobe k Zgodbam s panjskih končnic, predstavljajo njen drugi, nič manjši vrh barvne simfonije ilustracije za Lepotico in zver. Z bleščečimi klasičnimi formami, z imenitnimi človeškimi in živalskimi figurami, z arhitekturnimi interierji in ekste-rierji, z „baročnimi" parki in številnimi arabeskami, s perspektivičnimi pogledi v daljavo in s skrivnostno zlato svetlobo, ki se razliva skozi okna, po stopniščih in po drevoredih, ustvarja slikarka magični vtis „popolnega" sveta, kakršnega resnični svet ne premore. „Resničnosti" upodobljenega sveta daje svojo artistično in duhovno razsežnost poleg zlate svetlobe prevladujoča dvobarvnost modro-rumenih, modro-rdečih, oranžno-rdečih in oranžno-modrih barvnih akordov, ki ustvarjajo aluzije na dualizem in reflektirajo morda predvsem slikarkino notranjost. Po teh slikah si pravljice, v katerih dobro zmaguje nad zlim, ne bomo mogli več predstavljati brez zagonetno večplastne interpretacije Irene Majcen.
Seznam ilustriranih Itnjig
1.	The Little Church. David Spangler. Findhorn Publications, 1976
2.	Kako dremljejo krokodili. Mirko Vujačič. Založba Borec, 1978 (Kurirčkova knjižica)
3.	Sinček palček. Lojze Zupane. MK 1979 (Čebelica)
4.	Zajčkova hišica. Ruska ljudska pravljica. MK (Čebelica 242)
5.	Čudovita stenska ura. Branka Jurca. Založba Borec, 1981 (Kurirčkova torbica)
6.	Makedonske narodne pripovedke. MK 1981 (Zlata ptica)
7.	Vrtoglavi škrjanček. Zlata Pirnat. MK 1982 (Cicibanova knjižnica)
8.	Cvetne trate v soncu zlate. Vojan Tihomir Arhar. Založba Borec, 1982 (Kurirčkova torbica)
9.	Obveščevalec Lesnika. Ivo Zorman. Založba Borec, 1982 (Kurirčkova knjižica)
10. Tiger iz pogorja Kumgang. Korejske ljudske pripovedi. MK 1982 (Zlata ptica)
11.	Goske labodi. Ruska ljudska pravljica. MK 1983 (Najdihojca)
12.	Bedin in Bedina. Slovenska ljudska. Založba Borec, 1983 (Kurirčkova torbica)
13.	Srečni ščurek. Jože Snoj. Založba Borec, 1983 (Liščki)
14.	Roža z Mučne gore. Josip Vandot. MK 1984 (Cicibanova knjižnica)
15.	Deklica s tremi lešniki. Lojze Zupane. Založba Borec, 1984 (Kurirčkova torbica)
16.	Bratec in sestrica. Jacob in Wilhelm Grimm. MK 1985 (Velike slikanice)
17.	Afanti. Ujgurske ljudske zgodbe. Založba Borec,1985 (Liščkn
18.	Kraljevski pravljičar Karelijske ljudske pravljice. MK 1986 (Čebelica)
19.	Zmerom svojo goni slavček. France Prešeren. Zbirka Poezije dr. Franceta Prešerna. Ljubljana, 1988
20.	Petra in gazela Frčela. Zdenka Žebre. Založba Borec, 1987 (Planika)
21.	Praprotno seme. Slovenska ljudska pravljica. MK 1988 (Čebelica)
22.	Snežica in Rožica. Jacob in Wilhelm Grimm. MK 1988 (Velike slikanice)
23.	Palčki so! Jože Snoj. MK 1989 (Sinji galeb)
24.	Najdenček. Jože Vesenjak. Mohorjeva družba v Celju,1989 (v redni knjižni zbirki)
25.	Kako nasmejati mamo. Šimo Ešič. MK 1990 (Čebelica)
26.	Izplesani copati. Transilvanske ljudske pripovedi. MK 1991 (Zlata ptica)
27.	Mala astronomija. Marijan Prosen. MATH d.o.o. Ljubljana, 1991. Oprema: Marijan Prosen, Irena Majcen, Jože Kotnik
28.	Punčka z grdimi lasmi. Ifigenija Šimonovič. MK 1992 (Čebelica)
29.	Zgodbe s paruskih končnic. Lojze Kovačič. MK 1993 (Nova slovenska knjiga)
30.	Smolček in Spela Počasnela. Antoinette Wehrmann. MK 1993 (Čebelica)
Lepotica in zver. Francoska ljudska pravljica. Čaka na tisk pri Mladinski knjigi za zbirko Velike slikanice
Beaowulf. Angleški ep. V delu za Državno založbo Slovenije Neiztrohnjeno srce. France Prešeren. V delu za Prešernovo družbo
Bibliografija o ilustratorid
Ivan Sedej: Majcen / Schmidt, Vogelnik. Katalog skupinske razstave ilustracij. Mestna galerija Ljubljana,1984
Branko Sosič: Pomenki o ilustracijah. Ekspresivnost potez. Delo,13. 4. 1989, str. 5 (Književni listi)
Polona Škodič: Sodobna otroška knjižna ilustracija. Primorske novice, 16. 6. 1992, str. 9
Mirko Juteršek: Zloženka ob skupinski razstavi v Komendi. 1992 M.(iijam) Ž.(gavec): Upodobitev Kovačičeve knjige. Republika, 22. 1. 1993, str. 6 Polona Škodič: Zloženka ob razstavi ilustracij v Modrijanovem mlinu v Postojni. 1992
Mirjam Žgavec: Likovna umetnost/ilustracije. Onstran temnega in svetlega. Pogovor z Ireno Majcen, ilustratorko knjige Zgodbe s panjskih končnic Lojzeta Kovačiča. Republika, 24. 2. 1993, str. 3 (Kultura)
P(eter) K(olšek): Ilustracije Irene Majcen. Delo, 28. 1. 1993, str. 6
Tatjana PregI Kobe: Zgodbe s panjskih končnic. Vilinska vizija grenkljivih (ilustriranih) zgodb. Delo, 8. 4.1993, str.l5 (Književni listi)
Judita Krivec Br^gdin: Akademska slikarka Irena Majcen. Likovne besede št. 25, junij 1993, str. 57 (Zrcalo)
Summary The Illustrator Irena Majcen
At the very beginning of her professional life as an illustrator the Slovenian painter Irena Majcen (born in 1948) made it her goal to revive the tradition of the Slovenian illustration by creating pictures that were closely related to the narrative and by surpassing the „gentleness" of expression in illustrations for children.
From the mid-80's on her work has shown a stronger tendency towards creating images saturated with colour and her brush strokes have become more and more outstanding, relaxed and expressive. So her images in picture books are artistically autonomous, even though they maintain a deep correspondance with the text.
POGLED NA SVOJE DELO
Neža Maurer
ZAKAJ PIŠEM ZA MLADE?
Ker sem odrasel otrok; ki zna in rad piše pesmi.
Pesmi sem začela pisati „njega dni" kot pogovor, odgovor; zagovor; željo, ba-janje, čaranje. Tedaj sem bila odraščajoč otrok in sem pisala „odrasle pesmi". Zelo, zelo kasno sem začela, če primerjam današnje otroško pesnenje po naših šolskih glasilih in mladinskih listih - kajti zelo počasi sem odraščala tako telesno kot čustveno. (Večino mladih je II. svetovna vojna ne samo zavrla, ampak dobesedno zamrznila v razvoju; sicer pa to isto stori vsaka vojna.)
Tudi tisti nikdar izživeti otrok v meni je hotel pisati - kajti odrasel in otrok sta v meni enakovredna, skorajda enako močna. Meni - odrasli - se je to zdelo predrzno in nesmiselno. Tako je „otrok" samo tu in tam kaj načečkal, za šalo, drugim za veselje. Te njegove poskuse je odnesel veter, použil ogenj, ali pa so jih pojedle koze. Otrok pač utihne, če ga nihče ne jemlje resno... Tako je molčal do neke šolske ure - ko sem bila že učiteljica - in je moj razred pisal šolsko nalogo s tistim večnim naslovom Moja mama. Eden od učencev ni pisal; naslonil se je na klop in gledal skozi okno. Vedela sem: on nima mame. Na begu - ob vojnem spopadu za vas - jo je zadela krogla, a k sreči je omahnila naprej tako, da je sedanji šolar - tedaj dojenček v njenem naročju - padel v razgon. Mama ga je zavarovala z mrtvim telesom, ki je leglo na grebene brazd in ga ni tlačilo, pač pa obvarovalo. Nikdar se nisem zmogla to-
go držati pravil, zato zamišljenega šolaija nisem silila, naj piše svojo žalostno pripoved. Tisto šolsko uro sem se zbrala za katedrom in sama napisala njegovo zgodbo v verzih. Pod nekim „devetim" imenom je prišla v zbornik za proslave Za vse leto.
Drugič so me izzvali dijaki v Ilirski Bistrici. Izdajali so šapirografiran list Brinje - pod mojim komaj občutnim vodstvom. Pa seje v uredniškem nabiralniku pojavila pesem Pajek, kjer avtor-dijak zelo spretno opiše, kako bi spletel mrežo čez šolska vrata, me zjutraj ujel (takoj sem se prepoznala v opisu) - in mi spil kri. Otroški del mene je pobesnel. O kakšni modri slavistki ni bilo več sledu. Torej - s sveta me hočejo spraviti! In tisti življenja tako željan otrok je začel dobesedno bruhati divje pesmi o nevidnih škratih, ki vse noči vrtajo šolarjem lobanje, jim berejo misli... (Nisem niti slutila, kdo je pesem napisal, kdo se me hoče znebiti.) Ne vem več, kakšne so bile tiste moje pesmi; nobene nisem shranila. Ure slovenščine pa so se zaradi njih vedno spet in spet končale s huronskim smehom učencev. To me sploh ni potolažilo, pač pa še bolj razjezilo. In dijaki so uživali! Eden je šel celo tako daleč, da je po branju vstal in rekel: „Nesite to v Ljubljano v kakšen list za šolarje. Naj se še drugi smejejo!" Seveda sem v svoji za-četniški karieri razumela: Naj se vam še drugi smejejo! In to me je dovolj spod-bodlo, da sem se ob prvi možnosti odpeljala do takratne urednice Cicibana Zime Vrščajeve, ki je bila dovolj modra, da je poslušala mojo zgodbo in sprejela pesmi
„užaljenega otroka", ga celo pohvalila... potem pa počasi in obzirno speljala pogovor na to, kaj bi želela in potrebovala za list. Otrok-pisec je dobil zeleno luč za pisanje in vsa njegova dušena občutljivost, veselost in nagajivost so se prelivale v pesmice. Revije in časniki so jih tiskali, radijske postaje brale, prvi komponisti so segli po njih...
Kaj pa zbirka?
Prvi so uredniki in kritiki, drugi so bralci, tretji je pisec. Če je ta pisec otrok, niti ni preveč začuden, da ga vedno spet porivajo ob stran; saj ga pri vseh pomembnih odločitvah (da o vojnah, kjer otroci toliko trpijo, sploh ne govorim). Le malo žalosten je; pa se do sitega izjoče
-	in vztraja. Brez tuhtanja. Vztrajanje je življenje. Tako je po desetih letih (od predaje rokopisa) le izšla knjiga Kam pa teče voda. Takrat je prvič nekdo od dobrih poznavalcev in kritikov mladinske književnosti (Velimir Batič) začuden, skoraj ogorčen zapisal, zakaj je dobra zbirka tako dolgo čakala na izid...
Priznam, zelo hudo je čakati toliko let. A kadar je bilo najteže, si je otrok-pesnik zatrdil: „Ko bodo moje pesmi znali vsi otroci, ko jih bodo čivkali še vrabci -jih bo kakšna založba že voljna natisniti."
Otrok-pisec je sicer včasih naveličan in utrujen, drugič len (kot so pač otroci)
-	a dokaj trdoživ. Od skupnih naslovov mojih knjig in knjižic, kar jih je izšlo-po številu 24 - jih je 13 za najmlajše, mlade in odraščajoče bralce. In zdaj - nekako po 37-ih letih, odkar me otroci sprašujejo in zvedo, zakaj pišem zanje - me je to isto vprašala tudi vaša revija. Odrasli, ki se zanimajo za mladinsko literaturo, najbrž poznajo mojo biografijo in bibliografijo - za mlade bralce pa sem najbolj resnična takrat, ko pridem na šolo ali v vrtec s svojimi pesmimi in kasetami. Dosti mojih pesmi pojo - ne da bi vedeli, da so moje. Dobro je tako.
Šolarji so bili tisti, ki so prvi vpraševali (zdaj se sprašujejo tudi študentke v seminarskih nalogah):
- Zakaj je toliko pesmic o živalih?
-	Zakaj voda?
-	Zakaj je v večini pesmi podeželje, narava?
Zato:
ker tisti otrok, ki piše, še vedno živi v nekem hribovskem zaselku pod Goro Oljko. Domek je samoten in z otrokom so navadno samo: muca, zajci in koze; pa vse gozdne živali (osel in pes sta prišla v pesmi na mojih kasnejših potepanjih).
Voda je čudež, ker je tamkaj ni: treba jo je streči s streh, jo iz oddaljenih in redkih studencev v globačah nositi za pitje; ali še dlje do tekoče vode v dolini tovoriti perilo na izpiranje. Voda je živa, voda je nujna, voda je dobra...
(Le novejši cikli, kot so: Oče Javor, Nenavadni prijatelji, Sloni v Spačku zajemajo življenje med stanovanjskimi bloki, v večjih naseljih.)
V prozi - Čukec, Koruzni punčki - pa je glavni moj otroški prijatelj sosedov Frenci. Kasneje vstopata v pesmi - še več pa v črtice, radijske šolske igre, tekste ob uglasbenih pesmih (tega je res veliko) moja dva (Miklavž in Eva), pa sosedovi otroci in tudi šolarji. V ciklu Nenavadni prijatelji pa prišepetava svoje izkušnje mojemu piscu-otroku že vnukinja.
Vsi omenjeni pesniški sklopi so bili natisnjeni ali radijsko predvajani (tudi televizijsko). Tisti, ki so zdaj v tisku ali pa še v predalu, so že vezani na kasnejše kraje bivanja (Horjulska dolina z goro Ključ, dalje Škofja Loka z okoliškimi gmajnami).
Je bil to odgovor na vprašanje Zakaj pišem za mlade? - ali pa me je zanašalo v smeri kaj in kako pišem... Saj je vse povezano. Vem samo: Dokler bo v meni živel otrok, bo pisal (= bom pisala) za mlade, se veselil njihovega veselja in vsake pohvale. Tudi učil se bo, spraševal... otrok je po naravi vedoželjen. Samo prestrašiti ga ne smemo. Potem se zakrkne, otrpne in umolkne. Zato so brezciljnost, omalovaževanje in vojne za vse otroške duševnosti neke vrste smrtonosni strupi.
POROČILA - OCENE - BIBLIOGRAFUE
MLADINSKA KNJIŽEVNOST MED LITERARNO VEDO IN KNJIŽEVNO DIDAKTIKO
Igor Saksida: Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko. Maribor, Založba Obzoija, 1994.
Sklop besedil Igorja Saksida o teoretičnih vprašanjih književnosti za mladino vsebuje temeljno gradivo za študij tega predmeta: terminologijo in vprašanja, povezana s problemi poimenovanj, teorijo in tipologijo predmeta, razvoj znanosti o mladinski književnosti v Sloveniji ter naposled tudi obsežen prispevek k raziskavam področja metodologije preučevanja mladinske književnosti.
Avtor pregledno in kritično pretehta dosedanje raziskave, posebej po zvrsteh (poezija, proza, dramatika) in po oblikovnih kriterijih, pri čemer se analitično dotakne tudi različnih postopkov pri povezovanju mladinske književnosti z drugimi strokami (psihološki, pedagoški vidik). Posebno pozornost posveti ontološkim in fenomenološkim pogledom na mladinsko književnost in s tem odpira vprašanja etike, vzgojnosti, estetike in vrednotenja.
Kot posebno zanimivo izhodišče si je avtor izbral pojav žanrskega prenosa, v katerem vidi potrditev svojih tez o povezanosti in specifičnosti morfoloških značilnosti mladinske književnosti v odnosu do „književnosti za odrasle".
Avtorjev individualni pristop je posebno viden pri podajanju tipologije in aksiologije mladinske književnosti: ugotavlja posebne tipe v slovenski mladinski poeziji (ki je njegovo najljubše področje, kar se vidi tudi v vsebinski polnosti in slogovni živahnosti poglavij, ki obravnavajo poezijo).
Teoretične predstavitve glavnih vprašanj o mladinski književnosti je v odnosu do literarnega gradiva realiziral v poglavjih o poeziji Srečka Kosovela, ki je prva tovrstna predstavitev pesnika kot pesnika mladinske poezije, o poeziji za otroke Lili Novy in Nika Grafenauerja, pri čemer mladinsko poeziji treh avtorjev povezuje z njihovim celotnim pesniškim in miselnim ustvarjanjem.
Besedilo o mladinski književnosti zaokrožajo temeljite in premišljene raziskave in nova spoznanja o vrednotenju mladinske književnosti, o razsežnostih trivialnega v njej, pri čemer avtor postopno prehaja v področje perceptivnega in didaktičnega pri obravnavanju predmeta.
Glede na intenziteto, s katero Saksida razmišlja o vprašanjih, je jasno vidno, da njegovo delo združuje znanje in navdušenje. Tako so tudi avtorjeva spoznanja o bralni kulturi in o funkciji branja (zametki tipologije branja) zelo dragocen prispevek, še posebej ustrezno pomemben v sedanjem času.
Zaradi raznovrstnosti in vsestranskosti pristopa k predmetu je besedilo Igoija Saksida namenjeno študijskim potrebam vseh, ki se ukvarjajo s književnostjo, in vsem, ki delajo v pedagoških poklicih in pri tem uporabljajo (ali posredujejo) literarna besedila za otroke.
Avtorjev način podajanja kaže živahnost osebnega pristopa ter povezano podajanje dosedanjih raziskav in novih, osebnih pogledov na vprašanje mladinske književnosti.
Helga Glušič
TRI PRAVLJICE... DA BI Z NJIMI POLETELI V SVET FANTAZIJE
Marko Kravos: Tri pravljice: ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1991. Slovenska in italijanska izdaja.
Pred nami je knjižna izdaja, ki z veliko mero nežnosti vabi otroke v svet fantazije. V mislih imamo veliko slikanico, ki je izšla pod naslovom Tri pravljice: ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra. Napisal jo je Marko Kravos, ilustracije je prispeval Klavdij Palčič, prevod v italijanski izdaji pa je oskrbela Paola Lucchesi. V njej so objavljene tri sodobne zgodbice: pravzaprav bi lahko rekli, da so to pripovedke, ki so malo tudi pravljice in pravljice, ki so nekoliko tudi pripovedke.
Lahko bi jih opredelili kot pravljice, ker obravnavajo dimenzijo „čudežnega", in ker iz njih veje čarobnost, ki se počasi, a zanesljivo polašča bralca, da bi ga potem prevzela s svojo milino. Kot v vseh pravih pravljicah, so tudi v teh zgodbicah klasične prvine iz magičnega sveta, na primer vila in čudežna piščalka.
Morda pa se nam prikazujejo že bolj kot „moderne" zgodbe, v katerih živali -včasih tudi predmeti - spregovorijo. V njih pa, in to je vsekakor primerno izpostaviti kot posebno odliko, ni opaziti kakega izrecnega moralističnega sporočila.
Življenjski napotki, „sporočila" (kot jim običajno pravimo danes), oziroma „nauki" (kot se jim je reklo nekoč) so skoraj povsem poniknili med prvinami iz domišljijskega sveta, v katerem se napaja predstavni svet otroka. Tako ostaja bralec pri branju sproščen, saj ga ne zavezuje ali usmerja nobeno od zunaj vsiljeno moralno načelo, ki bi mu odrejalo, „zdaj počneš to, kar je dobro, in zdaj to, kar je slabo". Pušča ga, da po mili volji prehaja od pravljičnega k zgodbi in obratno in si pri tem sam poišče, če se mu to ravno zijubi, kak
odgovor na vprašanja iz lastne življenjske izkušnje.
Neobičajen in prijetno izzivalen je podnaslov izdaje, ki vsako od treh pripovedi na poseben način obeleži.
Prva pravljica, ki nosi naslov Deček s piščalko,označena s pridevnikom sladka: v njej se namreč - v kraju, kjer časa še ni („kjer čas ne teče, ampak še spi /.../ kjer šele čaka na svojo uro"), kjer ni ne sonca ne teme, - ob čarodejni moči ljubezni spočenja življenje. Mali deček, ki v tej dolini izven časa živi, bo prejel svoje ime Martin takrat, ko bo naletel na ljubezen kake mame. Takrat se bo kolo časa zavrtelo tudi zanj, saj je ljubezen tisto, kar nas oživlja, ljubezen je to, kar nam daje občutek lastne vrednosti in podeljuje našemu času smisel.
Druga pravljica, ki nosi naslov Tinčkov beli nagelj, je rahla kot toplina naročja. „Sredi nageljna, med čipkastimi tkaninami kuka v svet majhen deček." In tega Tinčka ziblje in doji, kot to počnejo vse matere s svojimi dojenčki, zdaj rahel oblak zdaj okrogla in napeta luna, h kateri „veselo pristavi usta /...da bi / spet prišel do svojega mleka." Ko ga tako samega opazijo prijazne živalice (ovčice, mravlja, čebela, slon, lisica, ptiček kralji-ček, ribica idr.), ga kar zasujejo z darili, da bi ga razveselili. A nič ne nudi takega zadovoljstva in take sreče kot to, da se prepuščaš nežnostim tatka in mame ter toneš ob tem v čarobni svet sanj.
Tretjo pravljico, ki je naslovljena Po-tepinski metulji označuje avtor kot skoraj
modro, ker so se v njej metulji.....zgubili
tam daleč v sinjini", ko so iskali, kot zgleda, nekakšno prostost. Ta prostost pa, ki je po eni strani za potepine tako opojna, pa se po drugi strani izkaže kot polna nevarnosti in strahu. In tako metuljčki s pomočjo dobrodušnega zmaja spet varno pristanejo na zemlji, na varnem. Takrat
pomislijo, daje potepanje nevarna in naporna reč in da biti navezan na domač travnik sploh ni hudo." Poletavati v svobodi je namreč lepa stvar, ko vodi zmaja tanka nit v ljubeči roki, tako tanka, da nas kot varna čustvena vez druži, ne pa zavezuje ali utesnjuje.
Če so te zgodbice - pravljice sladke, rahle in kar prekipevajo od magičnega vzdušja, velja to v enaki meri tudi za ilustracije Klavdija Palčiča.
Njegove upodobitve se z več vidikov imenitno spajajo z besedilom. Predvsem po formatu, ki ni vedno enak in ki sledi literarni predlogi, da bi v dialektičnem razmerju z njo usklajeno učinkoval. Večinoma so polstranske, včasih nad, včasih pod tekstom; nekaj jih je celostranskih in le ena - zelo elegična, zelo poetična in pomensko nabita, se razprostre preko dveh polnih strani.
K razbiranju pravih „pomenov" v pripovedni strukturi teh pravljic nas napeljuje predvsem pretanjenost akvare-liranih tonov, s katerimi Palčič izrisuje pletenino čustev in doživetij, ki so na pritajen način vtkane v tekst.
Kot vsak pravi umetnik pa Palčič, ko besedno predlogo na oseben način repro-ducira, slednjo velikokrat tudi preseže in obogati z novimi vsebinskimi prvinami.
Palčič se, kot je to pri njem že značilno, poslužuje zelo rafinirane tehnike akvarela.
Za razliko od ilustracij pri Martinu Krpanu pa je tokrat v akvarel vnesel hitre, bežne, sunkovite poteze s svinčnikom. Te bi se nam lahko na prvi pogled zdele čisto slučajne. V resnici pa gre za pretehtan poseg, saj nam umetnik prav s temi črtami posreduje iluzijo premikov v upodobljenem dogajanju. Prav tako se pri teh pravljicah spet pojavi dvoje značilnih postopkov Palčičevega ilustratorstva. V mislih imam igrivo izrabo barve in njegov smisel za ironijo in karikaturo.
Predvsem se velja ustaviti ob barvah, ki so pri teh „prizorih" - pač glede na slikaijeve prejšnje ilustratorske prispevke - manj disciplinirane, zato pa toliko bolj
sproščene, samosvoje. Opaziti je sledove in potege čopiča, ki so zdaj hitri in močno poudarjeni, drugič pa spet precizni in do kraja izvedeni, v vsakem primeru pa enako zračni in neoprijemljivi, zabrisani.
Ilustrator nam govori preko barv in to je jezik, kije otrokom veijetno najbližji. Zaradi njegove neposrednosti se otroci po vsej veijetnosti sami od sebe, rekli bi lahko kar samoposebi umevno, zbližajo s čustvi, doživetji, duševnimi razpoloženji, z miselnimi in duševnimi vrednotami v tekstu.
Kolorizem Palčičevih akvarelov izzove celo kopico občutkov in emocij, ki otroke pritegnejo in jih končno nagovorijo k branju zapisane zgodbe. Ilustracije torej, ki nam približajo besedilo in ki spodbudijo v malem človeku ljubezen do branja. Med slikovnimi prispevki so najbolj prepričljive in očarljive celostranske ilustracije in tista, ki seže čez dve strani. S svojo nežnostjo in ljubeznivo poetičnostjo odkrivajo namreč otrokom čarobno barvitost prave umetnosti, ki ne pozna vsiljivosti in nasilja, kakršno prevladuje danes v medijih.
Barvna izraznost Klavdija Palčiča nam priča o njegovem tankočutnem in liričnem likovnem svetu, ki ni samo spodbuden za otrokovo ustvarjalnost, pač pa ga že prepričljivo navaja tudi na prvo estetsko razgledovanje po svetu.
Še namig glede njegovega smisla za karikaturo, s katerim v tej knjigi pristopa tako k osebam iz človeškega kot živalskega sveta in ki je zdaj bolj zdaj manj poudarjen: martinček je tako izrazita do-bričina, metulj pa ima izraz navihanca. Pričujoče ilustracije so v primeri z Martinom Krpanom precej manj zajedljive in groteskne, bolj so otroško dobrodušne in po meri malega bralca.
Slikanica torej, ki izpričuje, da tako pisatelj kot slikar razumeta otroški svet. Predvsem pa knjiga, ki otrokom izkazuje ljubezen z dragocenimi darovi besed in podob: na teh krilih bo njihova fantazija lahko sproščeno poletela.
Silvia Blezza Picherle (Prevedel Marko Kravos)

Ilustracija Klavdija Palčiča v knjigi Marka Kravosa Tri pravljice: ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra, 1991
NAJVEČJI ČASOPIS NA SVETU
Borut Gotnbač: Največji časopis na svetu. Ilustriral Alojz Zorman-Fojž. Ljubljana, DZS 1993.
Pri Državni založbi Slovenije je izšla knjiga pesmi z naslovom Največji časopis na svetu. Avtor pesmi je mlad pesnik iz Maribora (rojen 1962), ki je precejšnje število svojih pesmi za otroke objavil že v Kurirčku oziroma Kekcu. Knjigo je ilustriral Fojž A. Zorman, izšla je v zbirki Ristanc.
Zbirka obsega sedemintrideset pesmi, razdeljenih na posamezna poglavja, ki nosijo imena po naslovih pesmi. Tudi naslov zbirke je obenem naslov pesmi.
S prebiranjem pesmi se podamo na čudovito potovanje, na katerem bomo na novo odkrili skrivnostno in čarobno naravo sveta (Boris A. Novak). Na tem potovanju se bomo predvsem igrali, pa naj bo to z besedami ali pa s predmeti, ljudmi, živalmi. V pesmih se pojavljajo različne teme; od definiranja predmetov in pojmov, narobe sveta, ljubezenske teme pa do poetološke teme. Pesmi s poe-tološko temo nas uvedejo v zbirko, ki jo lahko gledamo kot en dan v življenju glavnega junaka, ki opazuje svet, ga podo-življa in si pri tem izmišlja vse mogoče in nemogoče. Pesmi, ki nas čakajo, niso nič drugega kot sanje (da sem v trenutku utonil v svetlobi in da so od mene ostale le sanje). Nastale so pa tako, da je izpod odeje pokukal svinčnik in se dotaknil levega stopala: s smehom, svetlobo. Po teh uvodnih pesmih sledijo pesmi, ki večinoma definirajo predmete in pojme. Najdemo pa tudi dve ljubezenske pesmi, v katerih se zaljubljajo pralni stroj in kopalna goba, španska vijolica in bršljan.
Veliko pesmi nosi naslove, ki označujejo predmete same. Ti predmeti (budilka, risba, vata, vrata, daljnogled.
školjka, pojoče kapljice, nadpis...) so središče pesmi. Z njimi se avtor spušča v avanture, postavlja jih v situacije, ki so nevarne, komične in nerodne. Oživlja jih in jim daje človeške lastnosti. Lirski subjekt je vedno jaz, ki se spopada s težavami različnih predmetov iz svoje okolice in te težave rešuje s humorjem, z igro, domišljijo, z anekdoto. Ta jaz, ta radovedni in iznajdljivi fantič (ali pa fant, kdo ve?) raziskuje kopalno kad, ko skoči vanjo, da bi zaplaval za kapljico mila (Neznana obala), raziskuje straniščno školjko in njeno globino (Školjka), z dvigalom, ki se spremeni v raketo, odleti na luno (Naglica)-, polije dežnik, saj ne more prenašati njegovega suhega joka zaradi pomanjkanja dežja (Suša) in tako naprej preko kozarcev z deževnico do požrešnega sesalnika, strahotne radirke, ki radira vse pred seboj, do spuščanja milnih mehurčkov, ki so pljunki in ki padejo tudi na sosedovo glavo, pa do deževnika v kristalni vazi in še in še bi lahko naštevali. Vsaka pesem je zgodba zase. Nekaj pesmi prikaže tudi odnos do staršev ali pa drugih starejših ljudi (sosedov, napovedovalk...). V njih je prisotna nagajivost, do katere pa večkrat pride samo zato, ker se kdo premalo posveča našemu junaku. Zbirka se končuje s pesmimi, ki se dogajajo zvečer (Temnejša tema), in pa s Nenadoma, v kateri stene stopajo ena k drugi, strop stopi na tla, tla zaze-hajo od ugodja in fantič pade v mehko posteljo iz sanj.
Gombač se loteva tudi predmetne poezije, kjer so nosilci dejanj predmeti (TV-plaža, Nepozabno potovanje, Pot pod potjo, Vrata, Poltema, Tatovi...).
Humor je gotovo najbolj dominantna lastnost Gombačeve poezije. Avtor se poslužuje postopka, ko humorno presega ustaljeno predstavnost in pojme. Pred-
mete ali navade postavlja v nek nov kontekst, kjer je prvotna pomenska zveza porušena: jaz pa previdno počepnem v narobe obrnjen kozarec in sem moker. Se preden se vlije (Pojoče kapljice),... Potem sem pesem odnesel na dvorišče in jo prebral z balkona (Daljnogled)...
Po tipologiji Igorja Sakside lahko Gombačevo poezijo uvrstimo v zbliže-valni ali dvogovomi tip. Njegova poezija ni vezana ne na čas ne na prostor, v njegovih pesmih ne najdemo niti neposrednega vzgojnega nauka niti takšnega, ki se spretno skriva za navidezno igrivostjo. Tudi vzornika, po katerem naj bi se bralec zgledoval, ne najdemo. Zunanja podoba pesmi je sproščena in podrejena fabuli oziroma izrazu. Prav tako Gombač otroštva ne vidi kot nekaj nekonfliktnega, saj je skoraj vsaka pesem nekakšen konflikt. Lahko gre za konflikt z okolico (z ljudmi in predmeti) ali pa za konflikt s samim seboj. Pozabljivost, nagajivost, strah, neprijazna okolica so motivi, ki jih glavni junak rešuje in reši na čudovito duhovit način z razširjanjem v poetični prostor. Gombačev junak je lahko ljubek, lahko pa je tudi pravo nasprotje. Je takšen, kot otroci so.
Jezik njegove poezije je podrejen vsebini, besedišče pa je izbrano z izred-
nim občutkom za jezikovni razvoj otrok - bralcev.
Kakšna je torej Gombačeva poezija? Predvsem v celoti odraža otroški način videnja oz. doživljanja stvarnosti, pesnik ne opisuje otroštva kot neko odraslemu oddaljeno idilo, temveč je otroškost središče poezije same. V igri, v dojemanju sveta, v logiki, kjer je vse mogoče in se vse lahko zgodi, oživlja svoj lastni infan-tilizem. Gombač ne gradi svojih pesmi toliko na jezikovnem izrazu kot na dogodku samem oziroma fabuli. V vsaki pesmi kar nekako odfrčimo v čudoviti svet domišljije, kjer se (če smo odrasli) smejimo anekdoti v pesmi s stališča odrasle vsevednosti in občudujemo razsežnosti domišljije, otroci pa gotovo neskončno uživajo v možnostih, ki se jim ponujajo, in neprecenljivi vsakodnevnosti tem. Boris A. Novak napoveduje v recenziji knjige njen nadvse ugoden sprejem med otroško beročim občinstvom. Gotovo je to poezija, ki odpira novo stran v literarnem snovanju za otroke in mladino, zato z veseljem pričakujemo drugo zbirko tega mladega in nedvomno nadarjenega avtorja.
Alja Lipavic-Oštir
IZRAZITO OSEBNI LIKOVNI IZRAZ MOJCE CERJAK
Bina Štampe-Žmavc: Popravljalnica igrač. Ilustrirala Mojca Cerjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1994 (Velike slikanice).
Mojca Cerjak je za Popravljalnico igrač Bine Štampe Žmavc (Velike slikanice, Mladinska knjiga 1994) ustvarila likovne podobe, ki poudarjajo predvsem poetičnost in krhkost otroškega pravljičnega sveta. S tem je slikarka na svoj osebni način oplemenitila vzgojno raz-
sežnost pisateljičine pripovedi. Bina Štampe Žmavc je v Popravljalnici igrač namreč duhovito in dobrohotno z besedami naslikala nasprotje med otroško toplino in neposrednostjo in med pogosto preračunljivim svetom odraslih, ki ne osrečuje ne njih ne njihovih otrok. Pod pisateljičinim veščim peresom, ki povezuje plemenito vzgojnost z izvirno pravljič-nostjo, postane popravljalec igrač v parku Velikega mesta čarovnik, ki odraslim
prinese sanje, v katerih podoživijo svoje otroštvo: iščejo svoje stare polomljene igrače in hitijo z njimi v popravljalnico. Tako postane paviljon skupaj s popra-vljalcem igrač nazadnje glavna znamenitost mesta, otroci pa so srečni s svojimi starši, ki imajo po čarovniških sanjah nenadoma zanje veliko časa in celo čas, da se z njimi igrajo.
Drobna pisateljičina umetnina, namenjena tako otrokom kot staršem oziroma odraslim, je dobila v veliki slikanici z ilustracijami Mojce Cerjak idealno interpretko. Še več: Mojca Cerjak je pisa-teljičino zgodbo uporabila za svojo avtonomno likovno kreacijo.
Deset celostranskih in deset pol-stranskih ilustracij v slikanici pomeni nadaljevanje tistega slikarkinega načina oblikovanja podob, ki ga je iznašla za Zvezdico Zaspanko Frana Milčinskega (Velike slikanice, Mladinska knjiga 1993) ali za pravljico Ne bom se opravičil SoQe Leonidovne Prokofjeve (Drobtinice, Mohorjeva družba Celje, 1993 ). Vendar so v naštetih primerih opazne tudi razlike, ki govore za naravno razvijajoči se umetničin izrazito osebni likovni izraz. Mehkoba podob z ljubkimi junaki v ritmično razgibani diagonalni kompoziciji je ena najbistvenejših slikarkinih značilnosti. Oblikovalsko izjemno vešče včasih združuje akvarel z ostrimi črtnimi linijami ne le za označevanje figur, predmetov in prostorov, temveč ustvaija s kombinacijo različnih slikarskih tehnik uravnoteženo razmerje med interpretiranjem zgodbe na otroku privlačen način in s slikarkino osebno izpovedjo. Barvna ozadja so v Zvezdici Zaspanki uglašena na prevladujoči vijolični ton, v pravljici Ne bom se opravičil se barvna podlaga spreminja glede na vsebino pripovedi, v Popravljal-nici igrač pa barvita ozadja v polstranskih ilustracijah izostanejo, v celostranskih pa
je kolorit uglašen na nežne sivo-zelene, rjavo-rumene, modrikaste, roza in vijolične tone; poudarjeno pa je kar pointi-listično poigravanje polaganja barv pri slikanju dreves in drevesc v parku. Z oblikovanjem barvite rastlinske preproge slikarka pričara vtis sanjskega sveta oziroma s cvetočim grmičevjem oblikuje romantični prostor parka. V Popravljalni-ci igrač je v primeijavi z Zvezdico Zaspanko najprej opazna spremenjena barvna skala, manj izrazita je raba kontrastov med barvnimi ploskvami in črtno risbo, številnejše so duhovite nadrobnosti, ki opisujejo dogajanje v zgodbi. Nespremenjena pa ostaja diagonalna kompozicija, ki razkriva slikarkino dinamično naravo.
Tako kot v Zvezdici Zaspanki Mojca Cerjak tudi v Papravljalnici igrač hodi po nevarnem robu med lepoto in kičem, ne de bi ji spodrsnilo. Ne naveliča se nizati na papir idealizirane, nekoliko arhaizi-rane podobe otrok z začudenimi pogledi in odprtimi usti, in otroško učinkujoče, a jasno okarakterizirane odrasle. Pričeske in oblačila oseb, ki nastopajo v pravljici, predstavljajo pravo modno revijo. Značilno oblikovane razprte ročice pravljičnih junakov s kratkimi prsti se zde kot slikarkina signatura. Visoko oblikovalsko kulturo dokazuje slikarka tudi s celostnim oblikovanjem slikanice.
Vnaprej se lahko veselimo novih ilustracij Mojce Cerjak, saj s svežino idej in z izjemno energijo, s katero napolnjuje svoje podobe, upravičeno navdušuje mla-dež in odrasle. Otroci, še posebej deklice, občudujejo morda predvsem prisrčnost upodobljenih likov, številne natančno izrisane nadrobnosti in nežno barvitost, odrasle pa še posebej navdušuje s svežino in dinamiko svojega likovnega izraza.
Maruša Avguštin
KNJIŽNA VZGOJA OTROK OD PREDBRALNEGA OBDOBJA DO 9. LETA STAROSTI
Priročnik s tem naslovom je izšel v seriji „Iz prakse za prakso" pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo (1994), avdio kaseti z naslovom „Pesmice, uganke in pravljice za otroke" (ki sta lahko dodatek priročniku ali pa ju uporabljamo samostojno) pa sta izšli pri RTV Slovenija, Založba kaset in plošč.
Programi iz priročnika o knjižni vzgoji otrok od predbralnega obdobja do približno 9. leta starosti naj bi bili s praktičnimi izkušnjami in napotki v pomoč vzgojiteljem, učiteljem in mladinskim knjižničarjem pri knjižni, knjižnični in literarni vzgoji otrok. Nastali so v okviru bibliopedagoškega dela v Pionirski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, in v okviru projekta „Knjižna vzgoja v pripravi na šolo" v vrtcu Čenča v Ljubljani Šiška. Preverjali pa smo jih v okviru poskusnega dela, kako „knjižno vzgojo" vključiti v vzgojno-izobraževalni proces vrtca in razredne stopnje osnovne šole (ki je potekalo predvsem v vrtcu Čenča v Ljubljani Šiška in v vrtcu Ostržek v Medvodah ter na OŠ Medvode).
Pomen knjige in branja za otroka in njegov razvoj potrjujejo različne stroke, ki se ukvarjajo z otrokom, pa tudi stroke, ki se ukvarjajo s knjigo. Na to obsežno področje sodi tudi pedagoško delo mladinskih knjižničarjev. Otroka pa s knjigo ne spoznavamo le v knjižnicah, ampak je knjižna vzgoja vključena v celoten vzgojno-izobraževalni proces v vrtcu in v šoli, začenja pa se že v zgodnjem otroštvu v družini.
Mladinsko knjižničarstvo je z dolgoletnim pedagoškim delom doseglo določeno strokovno raven in na podlagi dela z otroki različne starosti izoblikovalo napotke za knjižno vzgojo. S svojimi dosežki, izkušnjami in strokovnimi nasve-
ti lahko na različne načine sodeluje in prispeva pri knjižni vzgoji otrok v vrtcu in šoli.
Ta priročnik skuša posredovati predvsem dosežke iz bibliopedagoške prakse mladinskega knjižničarstva, pomembne tudi za prakso vzgojiteljev v vrtcih in učiteljev razredne stopnje v osnovnih šolah.
Knjižničarjevo pedagoško delo z otroki ima predvsem dve izhodišči: knjižno in knjižnično vzgojo otrok. V praksi se prepletata, tako da je enkrat poudarjen prvi, drugič pa drugi vzgojni vidik. Pri otrocih od predbralnega obdobja do približno 9. leta starosti je poudarjena knjižna vzgoja.
Bibliopedagoške oblike dela z otroki od predbralnega obdobja do 9. leta starosti, kot smo jih razvili v Pionirski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, so obenem tiste oblike dela, ki jih najpogosteje izvajajo mladinski oddelki splošnoizobraževalnih knjižnic po Sloveniji.
Vse od leta 1962 pripravljamo za otroke od 4. leta naprej „uro pravljic". Za te ure je značilno pripovedovanje oz. poslušanje ter estetsko doživljanje pravljic (ob slikanicah).
V „igralni uri s knjigo" - to smo razvili šele v zadnjih letih - skušamo najprej s pravljico, glasbo ali kako drugače, ustvariti pravljično vzdušje, nato pa za razvijanje določene teme uporabimo leposlovne in poučne knjige ter drugo knjižnično gradivo. Hkrati pripravimo tudi možnosti za estetsko in kreativno izražanje otrok v igri (likovno, gibalno, z dramatizacijo ipd.). Igraje namreč v otrokovem procesu učenja, ustvaijanja, izražanja in samopotrjevanja zelo pomembna in nujna.
„Vrtec na obisku" je organiziran obisk skupine otrok iz vrtca, ki jim na
primeren, igriv način predstavimo knjižnico in knjige, obisk pa sklenemo z eno ali več pravljicami.
Prav iz priprav na „pravljične ure" in „igralne ure s knjigo" v Pionirski knjižnici v letih 1988-1992 je nastala večina programov, zbranih v Knjižni vzgoji. Med preverjanjem v vrtcu in na šoli se je pokazalo, da so s svojo pravljičnostjo in igrivostjo (kot možnostjo za kreativno izražanje otrok) te ure tisti način dela, ki se ujema s sodobnimi vzgojnimi in izobraževalnimi oblikami dela z otroki v vrtcu in na šoli.
Programe smo izvajali:
1.	V Pionirski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, v okviru „ur pravljic „ in „igralnih ur s knjigo"; kijih vsak teden pripravljamo za otroke od 4. leta starosti naprej; te sem pripravljala in vodila v letih 1988-1992.
2.	V vrtcu Čenča (tedaj vrtec Milan Majcen), enota vrtca Najdihojca, Ljubljana Šiška, smo v program „priprave na šolo" vključile projekt knjižne vzgoje. Pripravile smo ga skupaj s sodelavkama Ireno Okoren, vodjo vrtca, in Uršo Stritar, vzgojiteljico malih šolarjev v šol. letu 1990/91.
3.	Del programov knjižne vzgoje so programi t.i. jezikovno-literame delavnice, kot sva jih, s sodelavko Mileno Blažič osnovali in izvajali v letih 1989/90 in 1990/91, in sicer:
-	na „ igralnih urah s knjigo " v Pionirski knjižnici v Ljubljani v šol. letu 1989/90;
-	v skupini malih šolarjev z vzgojiteljico Uršo Stritar in varuhom Zlatkom Jak-linom v vrtcu Čenča, Ljubljana Šiška, v šol. letu 1990191;
-	z učenci 3. razreda in njihovo učiteljico Damjano Kern Šubic na OŠ Medvode (tedaj OŠ Oto Vrhunec-Blaž) v šol. letu 1990/91.
4.	Hkrati s poskusnim izvajanjem programov knjižne vzgoje so jih samostojno ali z
različnimi oblikami sodelovanja izvajali tudi v drugih skupinah v vrtcu Čenča, na OS Medvode, predvsem pa vzgojiteljica Mira Regoršek v vrtcu Ostržek (tedaj WZ Rezke Dragarjeve - enota Medvode). 5. V letih 1989-1992 so nekatere programe samostojno uporabljale vzgojiteljice v različnih vrtcih, učiteljice razredne stopnje na več osnovnih šolah in mladinske knjižničarke v okviru bibliopedagoških oblik dela z otroki od predbralnega obdobja do približno 9. leta starosti.
Poskusno delo je pokazalo, da se projekt knjižne vzgoje dobro vgrajuje v programe dela z otroki različnih starosti v vrtcu, jih razširja in poglablja, vzgojiteljem olajšuje delo z otroki, otrokom pa bogati bivanje v vrtcu.
Programi, objavljeni v Knjižni vzgoji, so bili otrokom blizu. Ker so jim bili všeč, so radi sodelovali in delali ob knjigah in s pravljicami, teme pa so se jim na ta način precej približale. Programi so bili pripravljeni dovolj obširno in po njihovi meri, zato povečini ni bilo čutiti, da bi otroke obremenjevali; nasprotno, pokazalo se je, da se vsak otrok lahko vključi po svojih interesih in sposobnostih.
Programi knjižne vzgoje ne izpodrivajo in ne nadomeščajo dosedanjih programov in vsebin v vrtcu, npr. športne značke, zobozdravstvene vzgoje, obiska lutkovnih predstav in drugih otroških prireditev; nasprotno, tudi te dejavnosti skušajo povezati z ustrezno poučno in leposlovno literaturo. Pri pouku na razredni stopnji pa učno snov razširjajo in poglabljajo z ustrezno poučno in leposlovno literaturo.
Programi knjižne vzgoje prispevajo k pestrejšemu delu tako otrok kot vzgojiteljev oz. učiteljev, zato lahko prispevajo celo k njihovemu prijetnejšemu počutju.
Ker so programi knjižne vzgoje dovolj dobro pripravljeni in opremljeni, jih je mogoče izvajati z različnimi oblikami sodelovanja knjižničarja ali povsem
samostojno. Predvsem zadnje, namreč, da jih vzgojitelji in učitelji na razredni stopnji osnovne šole lahko uporabljajo kot knjižničarsko pomoč pri svojem vzgojnem in izobraževalnem delu z otroki, me je spodbudilo k objavi programov knjižne vzgoje.
V	priročniku so programi jezikovno-literarne delavnice: zgodba, pravljica, basen, uganka, pesem in program Medved (za zaključno prireditev delavnice), ki je bil vzor preostalim programom knjižne vzgoje. Vrstni red programov knjižne vzgoje v priročniku je zasnovan na podlagi projekta „Knjižna vzgoja v pripravi na šolo", kot smo ga pripravili z vodjo vrtca Čenča Ireno Okoren in predvsem z vzgojiteljico Uršo Stritar, ki zaradi neposrednega dela z otroki najbolj pozna njihove želje, interese, potrebe in odzive. Vsebine programov so zasnovane na podlagi življenja in dela otrok v vrtcu in v šoli skozi vse šolsko leto sledijo vsem štirim letnim časom (tudi poletju, čeprav le v spominih na minule poletne počitnice in v načrtovanju prihodnjih), spremljajo praznike (novo leto, pust, slovenski kulturni praznik, 2. april - mednarodni dan knjig za otroke itd.), upoštevajo najpogostejše interese, želje in potrebe otrok kot posameznikov in skupine (prometna in zdravstvena vzgoja, strah, sanje, poklici itd.). Posebno pozorni smo do govora in branja, jezika in literature.
Programi so pripravljeni na različne načine, različni pa so tudi po obsegu. Namenoma jih puščam takšne, kot so nastali, namreč med seboj neusklajene. S tem želim pokazati, kako različno lahko delamo, zlasti pa želim, da bi se ob branju porodile nove in izvirne zamisli, saj bodo te za delo v praksi gotovo najboljše.
V	vsakem programu so o določeni temi zbrane leposlovne in poučne knjige, občasno opozarjajo tudi na drugo knjižnično (neknjižno) gradivo. Delo knjižničarja je, da v zvezi z določeno temo (izvajal jo bo vzgojitelj ali učitelj) izbere
in svetuje ustrezno gradivo. Programi vključujejo tudi vrsto spodbud in predlogov, kako uporabiti knjige s seznamov in razvijati določeno temo.
Seznami leposlovnih in poučnih knjig o določeni temi so namenoma obsežni. Razlogov za to je več: naloga knjižničarja je ponuditi ustrezne knjige, vzgojitelji pa jih bodo izbrali glede na svoje zanimanje in zanimanje svojih otrok; v neposrednem izvajanju se teme dopolnjujejo, vsekakor pa moramo upoštevati tudi iniciativo otrok, aktualnost, naše neposredno okolje ter čas, v katerem živimo in delamo. Računati je treba na spreminjanje in prilagajanje programov razpoloženju otrok in drugih sodelavcev. Zato so priprave in seznami knjig obsežni.
Pri seznamih knjig gre vedno za izbor. Razen nekaterih iz leta 1993, so upoštevane le ustrezne knjige, ki so izšle do konca leta 1992. Povečini so to knjige, primerne za otroke od predbralnega obdobja do 9. leta starosti, in ljudsko slovstvo. V seznamih so tudi poučne knjige, namenjene otrokom oz. vzgojiteljem, da bi laže in uspešneje delali z otroki.
Vzgojitelji in učitelji naj sledijo knjižnim novostim in dopisujejo ustrezne knjige, predvsem pa tiste, ki so všeč njim oz. otrokom. Hkrati naj spodbujajo otroke, da prinašajo „svoje" knjige o določeni temi. S knjigami, ki jih poznamo in nam osebno veliko pomenijo, bomo namreč uspešneje izvajali knjižno vzgojo.
Nekatere knjige omenjam vedno znova. To so Neskončna zgodba Michaela Endeja, Igranje besedne čarovnije in Jezikovni vozli Berte Golobove ter programi Celostne estetske vzgoje Dore Gobec s sodelavci. Predvsem na podlagi teh sem razvila takšno knjižno vzgojo otrok, kot se kaže v pričujočih programih.
Priročnik je izšel v seriji „Iz prakse za prakso" in v resnici prinaša le praktične izkušnje in napotke. Zato pa je na koncu priročnika obsežen seznam strokovne literature za knjižno vzgojo otrok,
ki ga je pripravila Tanja Pogačar iz Pionirske knjižnice v Ljubljani, in seznam splošnoizobraževalnih knjižnic v Sloveniji, ki ga je pripravila Enota za razvoj v NUK-u.
Otrok povečini ni težavno pridobiti za knjigo (tudi ne za primerno ravnanje z njo!) in skorajda ni otroka, ki ne bi rad poslušal pravljic. Nekateri otroci iz družin, ki niso naklonjene knjigi, se v vrtcu navadijo na knjige in po „pravljični razgledanosti" celo prekašajo svoje starše.
Povečini ni problemov, kako otroku „odpreti" knjigo, večji problem se zdi, kako mu je v odraščanju in v vzgojno-izobraževalnem procesu ne „zapreti". Nekaterim otrokom se namreč zgodi, da jim že ob vstopu v 1. razred utesnijo njihovo knjižno razgledanost in jo preveč usmerijo v „učenje".
Če otroke zlahka pridobimo za pravljice in knjige, pa so še vedno vzgojiteljice in učiteljice, ki želijo in potrebujejo spodbude in predloge za izvajanje knjižne vzgoje. To pa je tudi namen tega priročnika.
Tilka Jamnik
OTROK IN KNJIGA BIBLIOGRAFSKO KAZALO 1992-1994
Številke 33 do 37
Sestavila Darja Kramberger
UVODNO POJASNILO
Nadaljevanje bibliografskega kazala revije Otrok in knjiga, ki je bilo objavljeno v 34. številki {Otrok in knjiga 19,1992 št. 34 str.71-127), popisuje pet številk revije (33-37) in obsega 65 enot (od številke 630 do 694). Sestavljeno je enako kot prvi del bibliografskega kazala po načelih, opisanih v njegovem Uvodu. S pričujočim uvodnim pojasnilom dopolnjujemo podobo revije glede na spremembe in novosti v zadnjih številkah.
Od št. 34 je nova rubrika Literarne delavnice, namenjena je šolskim interpretacijam del iz mladinske književnosti.
37. številka revije je tematska, objavljeni so referati z mednarodnega posvetovanja Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti. Posvetovanje je organiziral Center za mladinsko književnost in didaktiko mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti Maribor 9. in 10. decembra 1993.
Prispevki so razvrščeni v dvanajst strokovnih skupin, tokrat ni bilo prispevkov z nekaterih strokovnih področij (Ljudsko slovstvo. Mladinsko časopisje, Gledališče. Film. Radio. TV, Glasba, Filozofija, Knjižni sejmi. Razstave, Knjižni trg. Biografije. Spomini).
Zaporedje izhajanja in podatki o posameznih zvezkih (letnik, letnica izida, zaporedna številka zvezka, število strani v posameznem zvezku, število strani prilog, ilustracije, število izvodov):
19, 1992 št. 33 ; str. 129 : ilustr. ; 500 izv.
19,	1992 št. 34 ; str. 128 : ilustr. ; 500 izv.
20,	1993 št. 35 ; str. 101 : ilustr. ; 600 izv.
20,	1993 št. 36 ; str. 101, [1] str. pril. : ilustr. 600 izv.
21,	1994 št. 37 ; str. 151, [2] str. pril. : ilustr. 600 izv.
Povzetke v nemščino v vseh številkah je prevedel dr. Mirko Križman, le ponatis članka Alenke Glazer v številki 33 spremlja povzetek v prevodu Janka Glazerja, povzetke v angleščino je prevedla Nada Šabec.
Od 36. številke revija med izdajatelji ne javlja več Festivala Otrok in umetnost, ker je konec leta 1993 prenehal delovati. V številkah 33,35, 36 javlja med izdajatelji Pedagoško fakulteto Ljubljana.
Publikacijo so v letih 1992-94 tiskale različne tiskarne: št. 33 in 34 Černel-Rogina, Radizel; št. 35 „GP Tiskarna" Murska Sobota; št. 36 in 37 Tiskarna ROJ Maribor, grafična priprava Katarina Visočnik.
Glavna in odgovorna urednica je Darka Tancer-Kajnih. V uredništvu je prišlo do nekaj sprememb: Miran Hladnik je bil član uredništva do 1992, od 1992 je nov član Igor Saksida, od 1993 sodeluje v uredništvu tudi Maruša Avguštin. V časopisnem svetu je 1993 Zmaga Goloba zamenjala Dragica Turjak.
I. PREGLED VSEBINE
MLADINSKA KNJIŽEVNOST
Böhm Viktor: „Schnittmuster". Triviale Kinder- und Jugendbücher. - 1994 št. 37 str. 29-49
Opombe. - Povzetek v slovenščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	630
Busch Brigitte: Sodobna slovenska otroška književnost na Koroškem. Prevedla Vida Jesenšek. - 1993 št. 36 str. 35-44
Opombe. - Primarna literatura. - Sekundarna literatura. - Povzetek v nemščini.	631
Kramberger Darja: Čas snovanja in odmikanja. Od pobud do nastanka zbornika Otrok in knjiga. - 1993 št. 35 str. 79-84
Opombe. - Povzetek v nemščini.	632
—: Treba je bilo začeti. - 1993 št. 36 str. 81-85
Povzetek v nemščini.
Okrog prvega zvezka zbornika Otrok in knjiga.
633
Novak Boris A.: Poezija med čudenjem in trivialnostjo pričakovanja. - 1994 št. 37 str. 7-14 Povzetek v nemščini.
Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	634
bralnem razvoju. - 1992 št. 34 str. 5-19
Literatura. - Povzetek v nemščini.
Sheme.	635
Scherf Walter: Živalski demoni v čarobnih pravljicah. Ostanki iniciacijskih ritualov, poosebljenja uničevalnih sil ali izziv našim sposobnostim za postavljanje ciljev? Prevedel Igor Kramberger. -1992 št. 34 str. 40-49 Opombe. - Povzetek v nemščini. Pojasnilo k prevodu.	636
Seibert Ernst: Literarizität - vom Schlagwort zur Anstrengung des Begriffs. Eine Annäherung an die Kinderliteratur. - 1994 št. 37 Str. 20-28 Povzetek v slovenščini.
Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	637
Sollat Karin: Höhepunkte der österreichischen Kinder- und Jugendbuchproduktion: Gegenentwürfe zum Trivialen. - 1994 št. 37 Str. 68-76
Povzetek v slovenščini.
Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	638
Tancer-Kajnih Darka: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. - 1993 št. 36 str. 5-13
Opombe. - Povzetek v angleščini.	639
Saksida Igor: Oblikovanost trivialne —: Pravljični kliše in trivialna literatura, mladinske književnosti in njena vloga v - 1994 št. 37 str. 58-60
Opombe. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	640
Turjačanin Zorica: Desetletja vzpona. (Bosanskohercegovski roman za otroke 1980-1990). Prevedla Gema Hafner. -1992 št. 33 str. 48-55
Povzetek v nemščini.	641
Unterholzer Carmen: O „cukrčkih". Tema spolne zlorabe v nemški mladinski književnosti. Prevedla Vesna Kondrič Horvat. - 1993 št. 35 str. 67-76
Opombe. - Povzetek v nemščini. Referat z mednarodnega srečanja mladinskih pisateljev v organizaciji avstrijske mladinske revije Perplex na Pedagoški fakulteti v Mariboru maja 1992.	642
Zelewitz Klaus: Odkrite in skrite oblike rasizma ter šovinizma v otroški in mladinski književnosti. Prevedla Vida Je-senšek. - 1992 št. 33 str. 105-112 Opombe. - Povzetek v nemščini. Referat z mednarodnega srečanja mladinskih pisateljev v organizaciji graškega časopisa Perplex na Pedagoški fakulteti v Mariboru. 643
MLADINSKI PISATELJI Brvar Andrej
Švajncer Marija: Spomin na otroštvo pesnika Andreja Brvarja. - 1992 št. 34 str. 20-27
Opombe. - Literatura. - Povzetek v nemščini.
644
Dahl Roald
Cuiley Jonathon: Roald Dahl. „Te knjige govorijo o otrocih in so napisane za otroke" - Pa so zanje tudi primerne? Prevedla Katja Plemenitaš. - 1993 št. 35 str. 27-37
Viri. - Popis knjig Roalda Dahla s podatki o prevodih v slovenščino. - Povzetek v nemščini.
Članek prevzet iz mednarodne revije Children's literature in Education 1991 št. 1. 645
Grafenauer Niko
Saksida Igor: Povezanost mladinske in nemladinske poezije in poetike Nika Grafenauerja. - 1993 št. 35 str. 5-26 Literatura. - Povzetek v nemščini.	646
Ingolič Anton
Glazer Alenka: Antonu Ingoliču v spomin. - 1992 št. 33 str. 99-103
Opombe. - Povzetek v nemščini. Ob pisateljevi smrti 11. 3. 1992.	647
Kolbič Gabrijel
Glazer Alenka: Otroške pesmi Gabrijela Kolbiča. - 1993 št. 36 str. 45-53
Opombe. - Povzetek v nemščini.	648
Kosovel Srečko
Saksida Igor: Podoba otroka v liriki Srečka Kosovela. - 1992 št. 33 str. 5-23 Literatura. - Povzetek v nemščini.	649
Lindgren Astrid
Edström Vivi: Astrid Lindgren. Švedski portret. Prevedla Melita Bevc. - 1992 št. 33 str. 67-81
Povzetek v nemščini.
Iz publikacije švedskega Inštituta, Stockholm
1987.
Milčinski Fran
650
Glazer Alenka: Fran Milčinski: Zakleti grad. - 1992 št. 33 str. 24^7 Opombe. - Povzetek v nemščini (prev. Janko Glazer).
Ponatis iz Zbornika Pedagoške akademije v Mariboru 1960-1970.	651
Novak Bogdan
Saksida Igor: Zvesti prijatelji - preseganje okvira trivialne mladinske književnosti. - 1994 št. 37 str. 61-67 Literatura. - Povzetek v nemščini.
Očrt značilnosti zbirke Zvesti prijatelji Bogdana Novaka. - Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju -problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	652
Townsend Sue
Švajncer Marija: Jadran Krt - samore-fleksija in vpeljevanje reda v kaotični svet. - 1992 št. 33 str. 56-66 Opombe. - Literatura. - Povzetek v nemščini. Interpretacija del Sue Townsend.	653
Vegri Saša
Beranič Gorazd: Mladinska književnost Saše Vegri. - 1993 št. 36 str. 14-34 Viri. - Navedenke. - Povzetek v angleščini.
654
Zidar Pavle
Glazer Alenka: Živa beseda Pavleta Zi-daija. - 1992 št. 34 str. 55-61 Povzetek v nemščini.
Ob pisateljevi smrti 12. 8. 1992.	655
MLADINSKA KNJIŽNA ILUSTRACIJA. SLIKANICA. STRIP
Avguštin Maruša: I. slovenski bienale ilustracije Podoba knjige - knjiga podob v Galeriji Cankaijevega doma v Ljubljani (8. - 21. november, 28. november - 4. december 1993). - 1994 št. 37 str. 145-150
Povzetek v nemščini.	656
Komelj Milček: Prvemu slovenskemu bienalu ilustracije na pot. - 1993 št. 36 str. 86-89
Ponatis iz razstavnega kataloga 1. slovenskega bienala ilustracij 1993. - Popis nagrajenih ilu-stratoijev.	657
Povzetek v nemščini. Biografski podatki.
Manček Marjan
Avguštin Maruša: Likovni rokopis Marjana Mančka. - 1993 št. 35 str. 39-41 Povzetek v nemščini.	659
Manček Marjan: Od otroške igre do ustvarjalnega dela. Nekaj besed o moji rasti. - 1993 št. 35 str. 77	660
Šuput Miroslav
Avguštin Maruša: Miroslav Šuput. -
1992	št. 34 str. 50-54
Bio-bibliografski podatki o ilustratorju. - Povzetek v nemščini.
Iz razstavnega kataloga ob razstavi ilustracij M. Šuputa v Šivčevi hiši, Radovljica 1992. 661
Zorman Alojz-Fojž
Avguštin Maruša: Alojz Zorman-Fojž. -
1993	št. 36 str. 56-60
Povzetek v nemščini.
Biografski podatki. - Bibliografija: Knjige za otroke in mladino. - Priročniki za otroke in mladino. - Likovne zasnove lutk in scene lutkovnih predstav. - Televizija. - Didaktične igre iz niza Fojžarija.	662
MLADI BRALEC. BRANJE
Blažič Milena: Trivialnost in kreativno pisanje. - 1994 št. 37 str. 94-106
Opombe. - Strokovna literatura. - Povzetek v nemščini.
Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	663
ILUSTRATORJI Cerjak Mojca
Avguštin Maruša: Mehkoba podob Mojce Ceijak. - 1993 št. 36 str. 54-56
Grosman Meta: Trivialno besedilo kot izziv za učitelja. - 1994 št. 37 str. 15-19 Viri. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	664
Kordigel Metka: Teoretične osnove komunikacijskega modela poučevanja mladinske književnosti. - 1992 št. 33 str. 82-97
Opombe. - Povzetek v nemščini.
Sheme in skice.	665
—: Aktivni ustvarjalni postopek v sklepni fazi šolskega ukvarjanja z mladinskim literarnim besedilom. -1992 št. 34 str. 28-39 Opombe. - Povzetek v nemščini.	666
—: Nekaj predlogov, kako organizirati domišljijsko kreativnost v sklepni fazi ukvarjanja z mladinskim literarnim besedilom. - 1993 št. 35 str. 47-65
Opombe. - Povzetek v nemščini. Priloga: primer učne ure (ukvarjanje z odlomkom iz dramskega besedila Čudežni kamen Alenke Goljevšček v tretjem berilu). 667
—: Otroci potrebujejo kič : otroci potrebujejo pravljice. - 1994 št. 37 str. 50-57
Literatura. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	668
Krakar-Vogel Boža: Književna kultura in pouk književnosti. - 1994 št. 37 str. 77-81
Opombe. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	669
Lavrenčič Darja: Knjižnica in trivialna mladinska književnost. - 1994 št. 37 str. 107-129
Literatura. - Povzetek v nemščini. Top lista knjig (Pilov knjigožerski klub) - najljubši pisatelji po izboru otrok. - Top lista knjig (Pilov knjigožerski klub) - najljubše knjige po izboru mladih bralcev. - Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993. 670
Lipnik Jože: Mesto trivialne književnosti v zagrebški metodiki književne vzgoje. - 1994 št. 37 str. 82-86 Vir. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	671
Medved-Udovič Vida: Žanri slovstvene folklore v šoli. - 1994 št. 37 str. 130-141 Opombe. - Literatura. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	672
Mihačič Majda: Med eno in drugo literaturo. - 1994 št. 37 str. 87-93 Opombe. - Povzetek v nemščini. Referat na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993.	673
Rosandič Dragutin: Metodika književne vzgoje v teoretično-metodološkem obzorju. Prevedel Jože Lipnik. - 1993 št. 35 str. 42^6 Opombe. - Povzetek v nemščini. Skrajšan referat s simpozija didaktikov slovenskega jezika in književnosti s področja dežel Alpe Jadran, Pedagoška fakulteta, Maribor marca 1992.	674
Saksida Igor: Iz portoroških delavnic. -1992 št. 34 str. 62-68
Z republiškega seminarja Branje, sporočanje in književna vzgoja na razredni stopnji osnovne šole, Portorož julija 1992.	675
—: Zaporedje faz šolske interpretacije besedil iz četrtega berila. - 1993 št. 36 str. 61-80
Literatura. - Povzetek v nemščini.
Sheme. - Odlomek iz avtorjevega priročnika v
tisku.	676
OCENE KNJIŽNIH DEL
Glazer Alenka: O Ingoličevi Potopljeni galeji. - 1992 št. 33 str. 113-116 677
Lipnik Jože: Metodika književne vzgoje - vodnik k boljšemu branju. - 1992 št. 33 str. 121-122
Dragutin Rosandič, Metodika književne vzgoje. 1991.	678
Pogačar Tanja: Umberto Eco in Ste-fanel za otroke. - 1993 št. 36 str. 95-97 Umberto Eco, La bomba e il generale; I tre cosmonauti; Gli gnomi di Gnü.	679
Pogačnik Jože: Pesmarica pesniških oblik. - 1992 št. 3 str. 118-120 Boris A. Novak, Oblike sveta (Pesmarica pesniških oblik). 1991.	680
Poniž Denis: Mahajana - neulovljiva z racionalno razlago. - 1992 št. 33 str. 116-118
Niko Grafenauer, Mahajana in druge pravljice o Majhnici. 1990.	681
Sokolov Cvetka: Roman za otroke O super starših lahko samo sanjaš. - 1993 št. 36 str. 93-95
Ingrid Kotier, Von Supereitern kannst du träumen. (Napoved prevoda).	682
BIBLIOGRAFIJE
uredništva . - II. Kazala: Imensko kazalo avtorjev; Imensko kazalo prevajalcev; Predmetno imensko kazalo; Kazalo ilustracij in fotografij ustvarjalcev. - Vsebina.	684
Seznam citiranih virov in literature. -
1994 št. 37 str. 142-144 Abecedni pregled citiranih virov in literature o trivialni književnosti iz referatov na mednarodnem posvetovanju Mladinska književnost na razpotju - problem trivialnosti v mladinski književnosti, Maribor decembra 1993. 685
TUJA PERIODIKA
Pogačar Tanja: Bookbird. Dunaj, 1988, 1989, 1990. - 1993 št. 35 str. 93-96 686
—: Bookbird 1991, 1992. - 1993 št. 36 str. 98-100	687
Zadravec Vojko: La Revue des livres pour enfants. Paris, 1988 št. 199 [!]-124; 1989 št. 125-130; 1990 št. 131-135. -1992 št. 33 Str. 125-129	688
—: La Revue des livres pour enfants. Paris, 1991 št. 137-147 [!], 1992 št. 143148. - 1993 št. 35 str. 97-100	689
Avguštin Maruša: Bibliografija Marjana Mančka. - 1993 št. 35 str. 85-92 Biografski podatki. - Samostojne razstave. -Skupinske razstave ilustracij. - Skupinske razstave karikatur. - Nagrade in priznanja. -Ilustrirane knjige za otroke. - Ilustrirane knjige za odrasle. - Avtorske slikanice. - Risani filmi. - Lutke in scene. - Stripi. - Karikature. - Risbe za TV oddaje. - [O ilustratoiju].	683
Kramberger Darja: Otrok in knjiga. Bibliografsko kazalo 1972-1991. Številke 1 do 32. - 1992 št. 34 str. 71-127 Uvod. - I. Pregled vsebine: Mladinska književnost; Mladinski pisatelji; Ljudsko slovstvo; Mladinska knjižna ilustracija. Slikanica. Strip; Ilustratorji; Mladinsko časopisje; Mladi bralec. Branje; Gledališče. Film. Radio. TV; Glasba; Filozofija; Ocene knjižnih del; Bibliografije; Tuja periodika; Festivali. Posvetovanja. Srečanja; Knjižni sejmi. Razstave; Knjižni trg; Nagrade; Biografije. Spomini; Zapisi; Sporočila
FESTIVALI. POSVETOVANJA. SREČANJA
Pogačar Tanja: Slovenska sekcija IBBY in 23. mednarodni kongres IBBY. -1992 št. 34 str. 69-70
Povzetek v nemščini.	690
NAGRADE
Kramberger Darja: Nemška nagrada za mladinsko književnost 1991. - 1992 št. 33 str. 123-124	691
ZAPISI
Pogačar Tanja: Služba za mladinsko književnost pri kanadski Narodni knjiž-
nici. - 1993 št. 36 str. 90-91
692
SPOROČILA UREDNIŠTVA
—: Slovenska sekcija IBBY. - 1993 št. Tancer-Kajnih Darka: [Uvodno sporo-36 str. 92-93	693 čilo]. - 1994 št. 37 str. 5-6	694
II. KAZALA
Imensko kazalo avtorjev
Avguštin Maruša 656, 658, 659, 661, 662, 683
Beranič Gorazd 654 Blažič Milena 663 Böhm Viktor 630 Busch Brigitte 631
Culley Jonathon 645
Edström Vivi 650
Glazer Alenka 647, 648, 651, 655, 677 Grosman Meta 664
Komelj Milček 657 Kordigel Metka 665, 666, 667, 668 Krakar-Vogel Boža 669 Kramberger Darja 632, 633, 684, 691
Lavrenčič Darja 670 Lipnik Jože 671, 678
Manček Maijan 660 Medved-Udovič Vida 672 Mihačič Majda 673
Novak Boris A. 634
Pogačar Tanja 679, 686, 687, 690, 692, 693
Pogačnik Jože 680 Poniž Denis 681
Rosandič Dragutin 674
Saksida Igor 635, 646, 649, 652, 675, 676
Scherf Walter 636
Seibert Ernst 637
Sokolov Cvetka 682
Sollat Karin 638
Švajncer Marija 644, 653
Tancer-Kajnih Darka 639, 640, 694 Turjačanin Zorica 641
Unterholzer Carmen 642
Zadravec Vojko 688, 689 Zelewitz Klaus 643
Imensko kazalo prevajalcev
Bevc Melita 650
Hafner Gema 641
Jesenšek Vida 631, 643
Kondrič Horvat Vesna 642 Kramberger Igor 636
Lipnik Jože 674
Plemenitaš Katja 645
Predmetno imensko kazalo
Brvar Andrej 644
Ceijak Mojca 658
Dahl Roald 645 Eco Umberto 679
Goljevšček Alenka 667 Grafenauer Niko 646, 681
Ingolič Anton 647, 677
Kolbič Gabrijel 648 Kosovel Srečko 649 Kötter Ingrid 682
Lindgren Astrid 650
Manček Marjan 659, 683 Milčinski Fran 651
Novak Bogdan 652 Novak Boris A. 680
Rosandič Dragutin 678
Šuput Miroslav 661
Townsend Sue 653
Vegri Saša (Albina Vodopivec) 654
Zidar Pavle (Zdravko Slamnik) 655 Zorman Alojz-Fojž 662
Kazalo ilustracij in fotografij ustvarjalcev
Berg Björn: Emil i Lönneberga (Astrid Lindgren). - Št. 33 str. 74
Cerjak Mojca: Zvezdni prah (Kirsti Kivinen in Annami Poivaara). - Št. 36 ovitek
Demšar Daniel: Arabske [ljudske] basni. - Št. 37 barvna priloga
Huiqin Wang: Tibetanska deklica (Bro-katna podoba, pravljice kitajskih manjšin). - Št. 37 barvna priloga
Ingolič Anton, fotografija. - Št. 33 str. 99
Knjižnica La Joie par les livres, fotografija. - Št. 35 str. 100
Kos Božo: Pika Nogavička (Astrid Lindgren). - Št. 33 ovitek
Manček Marjan: Avtoportret. - Št. 35 str. 38
—: Hribci. - Št. 35 ovitek —: Hribci. Zgodbe iz pradavnine. - Št. 35 str. 78
Skočir Rudi: Modrost kralja Salamona [pravilno Salomona] (Besedilo priredil Dane Zaje). - Št. 37 barvna priloga
Sotler [pravilno Sottlerj Alenka: Lev v prašni sliki (Lojze Krakar, Prišel je lev).
-	Št. 37 barvna priloga
Stupica Marija Lucija: Mala morska deklica (H. Ch. Andersen). - Št. 37 ovitek
Šuput Miroslav: Lačni kamni (Rebin-dranath [pravilno Rabindranath] Tago-re). - Št. 34 ovitek
Vang Nyman Ingrid: Pika Nogavička (Astrid Lindgren). - Št. 33 str. 69
Wikland Hon: Brata Levjesrčna (Astrid Lindgren). - Št. 33 str. 77 —: Mio, moj sin (Astrid Lindgren). - Št. 33 str. 72
—: Ronja, razbojniška hči (Astrid Lindgren). - Št. 33 str. 79
Zidar Pavle [ps.] = Zdravko Slamnik, fotografija. - St. 34 str. 55
Zorman Alojz-Fojž: ilustracija za mednarodni izobraževalni program Tempus.
-	Št. 36 barvna priloga
' -'Ji
• .JI.	IŽ ' -
<j m -»t. - •

VSEBINA
Metka Kordigel: Ideologija v mladinski književnosti..................................................5
Darka Tancer-Kajnih: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni.........................25
Zinka Zorko: Dialektizmi v Prežihovi zbirki Solzice.................................................42
Maruša Avguštin: Irena Majcen..................................................................................51
POGLED NA SVOJE DELO
Neža Maurer: Zakaj pišem za mlade?.......................................................................56
POROČILA - OCENE - BIBLIOGRAFLJE
Helga Glušič: Mladinska književnost med literarno vedo
in književno didaktiko.........................................................................................58
Silvia Blezza Picherle: Tri pravljice... da bi z njimi poleteli v svet fantazije............59
Alja Lipavic-Oštir: Največji časopis na svetu.............................................................61
Maruša Avguštin: Izrazito osebni likovni izraz Mojce Ceijak..................................62
Tilka Jamnik: Knjižna vzgoja otrok od predbralnega obdobja
do 9. leta starosti..................................................................................................64
Bibliografsko kazalo 1992-1994 (sestavila Daija Kramberger)...............................68
OTROK IN KNJIGA 38
Glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kajnih
Revijo sta ob finančni podpori Ministrstva za kulturo založili Mariborska knjižnica in Pedagoška fakulteta Maribor
Naklada 600 izvodov
Letna naročnina 2800 SIT, cena posamezne številke 1500 SIT.
Po mnenju Ministrstva za kulturo R Slovenije št. 415-51/93 mb z dne 26.1.1993 je publikacija oproščena temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.
Tisk: Tiskarna ROJ Maribor; Grafična priprava: Katarina Visočnik
v mesecu novembru 1994 bomo izdali samostojno publikacijo, v kateri bomo objavili bibliografijo vseh dosedanjih številk revije Otrok in knjiga. Bibliografijo lahko naročite v Mariborski knjižnici.
OTROK IN KNJIGA	MARIBOR 1994	LETNIK 21	ŠT 38	STR. 1-80