A —1 Slovanski knihovna. CjiaiumcKfta Enn.iioTeKH. 8' ,\,0VA XS,< Pozor — skala je tu, ali je ne vidiš? Čudno, da mu ne prileti v nos! — Na stran obrnite! » oglasil se je surov glas na ladiji. Osem mladeničev se je oprlo ob vesla, in nakrat se je obrnila ladija na desno. Vitek, seženj visok mladenič je stopil na prednji konec ladije in se nagnil čez rob v morje. Videlo se je, da gleda po nečem. Mesec je stal nad obrežno skalo in mu svetil naravnost v obraz. Ali kaj je bila njegova svetloba proti očem orjaškega moža! Sramoval se je za to in se skril za oblak. Mož je natančno pregledal obrežje. Bil je pač dobro znan s temi valovi, skoro so mu že leteli v oči in vendar se jih ni bal. Zopet je vzplaval mesec. Gori na skali se je zabelila cerkvica, zraven cerkvice se je zasvetilo nekoliko križev, uprav nad pečino lesena bajta, in pred bajto se je zabliskalo bodalo. Neznani mornar se je urno skril, nekaj zngodel in segel po puški. "Zlodej mora tu biti i — Vso pot nikogar, in sedaj tu ! » rekel je pri sebi, da so ga mogli drugi dobro slišati. «Napnite vse moči, kar jih imate, da bodete v trenotku pod skalo, da ta mačka gori nad nami ne z ..mijavka! — vrag nas je sem prignali. Ali hudournik se ni izpustil od mornarjev. Letal je prav nad njimi in časih s perotimi udaril ob jadro. »Strela naj te ubije, pes! — Pač bi bilo po r tebi, ko bi vedel, da si sam tam. Ali če se oglasi puška, že jih mnogo drugih zadoni na poziv», mrmral je mladi mož in pogledal zopet k cerkvici na skalo ; ali nakrat je umaknil glavo. Nekaj sliši. »Hitro, tovariši, — hitreje. To gre počasi, kakor bi vlekli voli ladijo na verigah, kakor bi peljal kmet žito na trg». «Ne moremo — ves popoldan...........» «Vrag te vzemi, tepec ! > zakričal je mladi mož, po vsem soditi načelnik, zagnal mornarja od vesla in je prijel sam z orjaškima rokama, da bi se bil skoro čoln prekucnil. Veslar si je otiral s čela pot. To ga je mučilo. Ves popoldan ni izpustil vesla iz rok in oddahnil se je. Naglo je zletel ptič v višino, visoko nad skalo, nad cerkvico, zažvrgolel s čudnim glasom. V tem se je začul strel. Plovec, ki je počival v ladjici, prevrnil se je v morje. «Proklet!» zahropel je, zganil se, in že so se ž njim igrali valovi. Ostali so se urno skrili v ladiji. Zopet je zabučal strel, za njim tretji, gori nad cerkvico pa je zabrlela svetilna na stolpu. Nataknili so jo vselej, kadar se je zgodilo kaj nenavadnega, največkrat ob nevihti. Ladjica je hitela bliskoma okrog skal hitreje od oblakov. Mornarji niso izpregovorili besede, ali veslali so na vso moč. Med bučanjem morja se je čul iz stolpa zvonec. «Zli duh je danes pri nas ! » godrnjal je mladi, orjaški mož. «Pravil sem, da bi morali višje pristati. Po skalah bi nas tam gotovo ne bili opazili. — Vrag nas je sem prinesel, — naj nas tudi vzame ! » rekel je, zagnal veslo proč, ozrl se in segel po puški. Dvojambornik je plul za njimi, po skalah so se pa plazile sence z bodali. «Ze davno bi bil moral poginiti, in tudi vas ne bode škoda, ako pojdete z menoj v pekel«, rekel je mornar-načelnik. «Ne uidemo jim — ustavimo se! » Ali tovariši ga niso poslušali. Neutrudno so se opirali ob vesla, in ladjica je letela kakor ptič okrog sivih, temnih skal. Vedeli so, da ima načelnik časih trenotke, ko ga mrzi ves svet, ko bi si pognal najraji skozi mlado glavo krogljo; zato so podvojili sile, da bi jih ladija ne dohitela in ne dosegle straže na skalah. Zopet so se vzdignili valovi v višino in se igrali z ladjico. Mornarji so bili premočeni do polti, ali mladi načelnik se ni brigal za to, da je voda mrzla in da se valovi igrajo z ladjico, kakor s kosom gnilega lesu ; videl je jedino dvojambornik, ki se je gnal za njegovim čolnom, kako se vedno manjša daljava mej njimi in njim, in krčeviti je stiskal v desnici dolgo puško. Za veslo ni več prijel; z levico je držal samokres. Ni mu bilo mar, da je pred trenotkom krogla predrla prsi njegovega tovariša in se zarila še palec — 'J — globoko v ladijo. Ničvredno je bilo človeško življenje temu mlademu možu, kakor pena na valovih, kakor list na deblu, ki pomladi ozeleni, a ko pride njegov čas, usahne in veter ga zažene na zemljo. Videl je že toliko ljudij poginiti, tolikrat je gledal Morani v obraz, dan za dnevom, smelo, skoro smejoč se, kakor gledamo nasprotnika, ki nas sili, da bi ga zaničevali. Bil je mlad, še ne trideset let star, ali srce je imel trdo kakor skale, ob katerih so se neprestano zaman razbijali valovi. Kdo je bil neki ? Ne uprašujte! Spoznajte sami, kdo je bil ta mladi mož, kogar so zasledovali stražniki na dveh »straneh; na morju in po skalah. « Prokleta noč! » zamrmral je načelnik, k licu primaknil puško, a jedva jo je primaknil, zabučalo je nad valovi in bežeča ladija se je potresla. «Zakaj hodite za menoj ? — Lahko bi sedeli v koči in gledali, kako plava K i u p e r 1 i po morju proti bregu ! » Mornarji niso niti opazili, da je mladi mož ustrelil. Ladjica pa se je zasvetila še huje. Dve kroglji sta se zarili njim nad glavo v jamboro, poveljnik se je zasmejal iz vsega grla, češ, da je najbrže steber v sredi čolna magnet, ki vleče svinčenke na se. Zopet je primaknil puško k licu, ali ni je izprožil, gledal je le, iskajoč cilja. Še le za trenutek se je začul strel; zopet se je ustavila preganjajoča ladija, na ladjici pa se je zopet razlegal oglušujoči smeh — poprej zasmeh. 10 — Štiri kroglje so predrle belo jadro nad mladim možem. Bili so že precej oddaljeni od skale, nad katero se je svetila cerkvica, na stolpu se pa bliskala svetilnica, kakor zvezda, zapeljiva vešča. Klenkanje so še dobro slišali, ali naglo je glas umiral — umiral, da je utihnil. Na obrežju že ni bilo videti bodal, tudi ne senc straže, ki so šle v isti črti z ladjico. Ali tem bliže je prihajal dvojambornik in tem pogosteje so se oglašali streli. Za ladjico se je dvignil v odmerjenih presledkih vselej bel oblaček in razlegal čuden smeh. Ptiči, ki so gnezdili v skalah, vzletavali so više k oblakom, ne radi strelov, temveč radi divjega, nenavadnega smeha. »Vrzite preproge v morje ! Cernu teže ladijo in delajo napotje ! » velel je mladi mož. Molče sta izpolnila dva moža poveljnikov ukaz. »To so lenuhi. Lahko bi nas dobili, mene obesili k cerkvi na kak križ, ali mrtvega, živega nikdar! Lahko bi se dobro napili za mojo glavo, vse leto bi hihko tepci pili, ker so ujeli Kiuperlega, ali pa bi si kupili hišo in se oženili. Lenuhi so oni in mi....* Zopet prime mladi mož za veslo. Ko je zastavil veslo v morje, zaplapolali so njegovi črni, dolgi lasje od vetra. — Bil je že streljaj daleč od dvojambornika, in svinčenke so padale v morje. »Celi dan boste pili jutri, celi dan, tovariši, za 'današnjo noč» obetal je načelnik mornarjem. « Glejte, — liže jih ni videti. Starih bab naj bi iskali, ne pa Kiu-perlega. Njega ne prestriže sam veliki polk, ki pride s Turškega! » 11. ■ «Jaz, Štolo Giovanni, neumen? Morda ste pa vi izgubili pamet, gospod komisar? Topleje je na pernicah —» «Denite ga v železje! » velel je komisar nemški. V resnici so deli starega mornarja v okove; Štolo se je sicer upiral, ali dveh ni zmogel. « Moja gondola! — Proč je, ne bom se vozil po Benetkah, in tudi s preprogo je proč, zato imam pa verige, jaz, potomec beneških nobilov ! Moja gondola ! Naj povem resnico: tisoč zlatov mi ne privošči, hoče jih sam imeti. To je bil Kiuperli in je bil, — lij — jaz sem ga privedel. Izpustite me! Jaz stari mornar še nikoli nisem imel verig na rokah, izpustite me!» zdihoval je stari Lah in se premetaval, ali veriga se ni dala raztrgali — in stare njegove roke so bile še za vrv preslabe. 111. Zjutraj je bilo sinje morje zopet ravno, kakor ribnikova gladina. Po vsem širokem obzorju ni bilo videti niti jednega jadra. Iznad visokih skal, še višjih nego skala, na kateri stoji cerkvica z lesenimi križi okrog, gled lo je v morje solnce, Adrija je bila tako čista in rdeča, kakor rožni popek ali cvetka na licu deklice, ki je sedela na skali poleg mladega moža in sramežljivo povešala glavo pred črnimi, plamenimi očmi, ki so srkale slastno iž njene krasote in se iskrile tem bolje, čem dalje so gledale v lepi, nedolžni njen obraz. Mož je prijel dekle za krasni roki in se nagnil k nji: « . . . moja bodeš, to ti pravim, moraš biti moja in ko bi morala biti le za trenotek Kiuper-lega žena ». «Mati Božja! » zaklicala je deklica in mu z obema rokama zaprla usta, da bi ne mogel dalje govoriti. Ali jedva se je dotaknila njegovih ustnic, takoj ji je omahnila roka; njegova usta so pekla, kakor steklo, ako je držiš proti solnčnim žarkom. « Vsem se bom smejal, ko dobim tebe in slovesno te popeljem po sinjem morju in zastave vseh 17 — ladij se morajo klanjati pred kraljico Adrije, pred ženo Kiu. . . Molči, deklica, naj vedo to ti valovi, naj vedo to te skale — pred ženo Kiuperlega. Katera koli se ne ukloni, brez usmiljenja jo potopim v morsko brezno. Dunajski cesar ima svojo cesarico, kralj Adrije pa mora imeti kraljico, in bode jo imel! Tvoj oče mu jo da, mora jo dati, sicer mu jo iztrgam, ali da mi jo radovoljno, ker noben drug ne bo tast jadranskega kralja nego on. Veš-li, dekle, kje bova imela svojo palačo ? V skalah. Takih nima noben kralj in jih ne bo imel. Nikdo jih ni postavil; sive, z mahom obrasle stene dam pregrniti z najdražjimi preprogami, poleg sten razpostavim divane — vse. kakor imajo paše, na strop pa obesim svetilno iz čistega zlata», govoril je v ognju mladi mož na pol zamolklim glasom. Deklica pa je še bolj povesila glavo, rmeni lasje medlega leska so se ji valili v dolgih pletenicah po ramenih na pol odkritem vratu; njene oči zelene barve, kakor morje o poldne, so se zagledale v vodo. Zdelo se ji je, da vidi na dno morja, na dnu pa gro-made biserov in dragocenostij. « Pa zakaj mi nočeš povedati, kje dobiš toliko dragocenostij in zakaj se bojiš, da bi padel stražnikom v roke, in zakaj se jaz bojim, če čujem to tvoje ime — tako čudno, ali lepo ime?» zašepetala je deklica in pogledala v njegove črne oči: ali glave ni povesila, trdno je gledala va - nje in mlademu možu se je zdelo, da so te njene zelene oči smaragdi in te rože na lici rubini in te škrlatne ustnice pripravne za ljub- kovanje, za nič drugega, kakor za silno, vroče ljubkovanje. Ali ni ji povedal, kje jemlje dragocenosti, in ko ga je zopet hotela uprašati, pritisnil jo je trdno k sebi s svojima orjaškima rokama tako silno, da je hotela zakričati. . . « Ali me imaš rada?;- zašepetal je in jo stisnil še tesneje k sebi. «Imam — imam, ali bojim se te; zato me pusti. Zaklinjam te, da me užge tvoje lice, ker je tako vroče — pusti me, Kiuperli! » in z vso močjo se mu je odmikala. «Jaz še nisem izpustil nikogar, kdor je padel v moje roke, ali tebe izpustim, ker tako hočeš. Ko bi rekla, da bi skočil v morje iskat biserov za tvoj vrat bel kakor labodje grlo, skočil bi in ti jih prinesel, ker te ljubim in ker hočem, da bi bila kraljica sinjena morja in žena kralja Adrije». In vzel je svileno tkanico z biseri in jo obesil dekletu okrog vratu. Ali dekle je ni pustdo na sebi. « Tvojega daru ne smem vzeti in ga ne vzamem, predno mi ne poveš, kje si ga vzel. Tudi oče bi uprašal po njem. « Ti nočeš mojega daru? Ti se ga sramuješ? Tega bi ne storila nobena, iz bogatih rodbin bi mogel dobiti neveste in šle bi za menoj v okove, ko bi jih vzel. Cuješ, iz bogatih rodbin, ali jaz hočem tebe in ne druge, ker nima nobena tako zelenih očij in tako rmenih las. Ali nečeš, Iljuška? » F Dekle je odkimalo z glavo, mladi mož je prijel biserno verižico, zagnal jo visoko, da je še - le za nekoliko časa padla v morje. ‘ Za biseri pojdem še sam, veruj, da pojdem; potem moreš iti v Dubrovnik in povedati, da te je ljubil Kiuperli«. Iz vsega grla, kar je imel moči — in imel je je toliko, da bi prelomil visoko skalo in ta drevesa, ki so se črnila nad njo, z jednim poskusom — zaklical je svoje ime, deklica pa je padla k njemu, objela ga z mehkima rokama okrog vrata in pritisnila k sebi njegovo glavo. Ni bila več tako vroča, ali oči pod visokim čelom so se bliskale še bolj, in njegove roke so se mrzlično tresle. «Tako me ljubi in iz mene postane jagnje v tvojih rokah. Ali daru mi ne vračaj v drugo ! Moji so, jaz zastavim svoje življenje za nje, zato so tako dragi». •Nočem jih — ostani pri meni, pri očetu, in ne bo ti treba zastavljati življenja za dragocenosti; ne maram za-nje, veruj, da ne maram«. «Ali potem bi ne bil vladar jadranskemu morju in ti bi ne bila carica Adrije. A vendar biti hočem ! Nikjer bi potem ne pravili o meni, nikjer bi se ne brigali za kiuperlega, ali mene se morajo bati živega in celo mrtvega, Iljuška». • Zakaj me torej hočeš imeti, če nočeš živeti z menoj v zatišju pri očetu, pri starčku ?» 2* »Zato te hočem imeti, Iljuška, ker te nimam, ker kralj Adrije nima kraljice. Ko bi živel v zatišju, ne bi živel, ampak polagoma umiral. Jaz pa hočem umreti tako, da pride smrt na me, kakor blisk, kakor ubije dobro umerjeni strel iz puške. Tako hočem umreti, Iljuška, s teboj v naročju, tako-le, vidiš!» — in zopet jo je objel z obema rokama in jo pritisnil na prsi. Imel je odprte prsi, da je deklica čutila, kako mu silno bije srce in kako se mu dvigajo prša. Tresla se je v njegovih rokah kakor list, ker ga je ljubila in se ga ob jednem bala. Večkrat je sedela po cele dni na skali in njeno oko je tekalo po sinjem morju, če se kje ne črni ladjica in nad njo belo jadro ; mej stotisoči bi jo spoznala, ker je plula najhitreje in letela po valovih, kakor hudournik. Tega lepega, mladega moža je ljubila že precej časa, ko še ni ničesar vedela o njem, da je kralj Adrije. Večkrat je čakala in gledala v daljavo, oddahnila se z neko tesnostjo, ko je zagledala ladjico in na ladjici belkasto jadro in po celem obzorju niti pičice. Prvikrat ga je videla preteklo leto. Pristal je z nekolikimi tovariši k bregu; spravljali so ladijo. Na to je odhitel na skalo in pogledal z velikimi, črnimi očmi na morje, zagledavši njo pa osupnil izprva, ali le za trenotek. Od te dobe je vedno pravil, da mora biti njegova, deklica pa je vsak dan hodila na sk; lo, ker ni mogla bivati dolgo pri starem očetu. Stanovala je s starim možem na obrežju v samoti. Pol ure od tod je stala vas, ali trdna in varna kočica ob obrežju je ni vlekla k sebi. Mladi mož je bil že dvakrat pri starcu, ali vselej v drugačni obleki kot bogat mornar. Ali tak ji ni ugajal. Najraje ga je videla s turbanom na glavi, v črnem, zapetem plašču in v širokih hlačah. Povedal ji je, da ga stražniki ne ljubijo, da gledajo za njim, ker se poteza za prosto ljudstvo, za revne ribiče, katere stražniki odirajo. In v resnici so častili ti ribiči doli v vasi Kiuperlega kakor dunajskega cesarja. Povabil jo je nekoč, da je šla pogledat v vas, ko je prišel k njim. Tu je bilo radostnih klicev, da so skale odmevale veselja, Kiuperli je pa metal denar, kakor so ga metali pri ženitovanju na Dunaju. Vsaj tako so si potem ribiči pripovedali. «; Kmalu bova slavila ženitovanje ; predno pride mlaj drugič nad to skalo, moram te imeti. Gradič si že pripravljam za mlado, lepo cesarico. Sedaj se me že boji vse na dolgo in široko, in kaj, ko bom imel še ženo, Iljuška! K svatbi ti prinesem dar, da ni imela še nobena nevesta v Dalmaciji takega. Ali ne vržeš ga v morje, sicer bi skočil za njim in ne vem, če bi ga zopet prinesel nazaj». «Saj te vendar moj oče še ne pozna ne. Pravi, da da svojo hčer samo onemu. — — » • Pozna, pozna Kiuperlega, in kako dobro ga pozna; videla boš, da se ne bo branil». «Pa jaz sama ničesar ne vem o tvojem življenju, samo da živiš na morju in da si kralj jadranskega morja*. «Več vedeti ti ni treba, moja ljubica, samo ljubi me, in videla boš, kako bova živela®, šepetal je s sladkim glasom mladi mož, in njegovo veselo lice je postalo otožno. Ali nakrat ustane, upre svoje oči v daljavo, zažvižga, da njegov žvižg splaši na vrhu skale orla iz gnezda in da deklica zoper svojo voljo zapre oči in se strese po vsem telesu, kakor bi zapihal mrzel veter v lahno odetega človeka. Mož se je zganil še hitreje, vzel dekle v naročje, poljubil jo in s tremi skoki je bil doli pod pečino. Po tihi gladini je nekaj zašepetalo, in pod pečino se je pokazala ladjica z belini, razpetim jadrom. Bila sta v njej dva moža in tretji v trenotku — Kiuperli. Ali mornarji niso hiteli; polagoma so veslali doli ob skalah. Mladi mož na kraju ladije je gledal neprestano po predmetu, ki se mu je kazal na skali kot črna točka, ali čim dalje tem jasneje so se kazali obrisi bojne fregate. Možje Kiuperlega se niso izpustili na gladino ; v vasi, ki je stala pol ure od tod, zaobrnili so se mej ribiškimi ladjicami in dva sta izginila mej kočami. Kmalu na to se je prikazala bojna ladija; namerila je proti zapadu, in videlo se je, da jo nese veter proti laškemu obrežju. Iljuška je še sedela na skali. Takoj je zagledala ladijo in se zbala za predrznega brodarja, ki je tako nebrižno gledal na fregato, kakor bi bil to čolnič neveščega stražnika. «Zakaj moraš vselej semkaj za njim, zakaj se tako bojiš za-nj ?» zašepetala si je Iljuška. «Zato, ker bi venela, kakor venejo cvetke v večnem hladu pod temi skalami, ko bi ga ne videla. Kaj pa, ako bi ti rekel oče, da ne smeš ljubiti, tega moža, kateremu pravijo Kiuperli ? — Čudno ime! Zakaj se treseš, Iljuška, ko je imenuješ ? Ko bi te pozval, da bi šla ž njim na morje k tej ladjici mej njegovce divje drugove, ali bi šla Iljuška? Sla bi ž njim, zapustila zatišje in starega očeta, ki me tako ljubi i — Zakaj sem hodila sem k morju ? Oče mi je pravil, da ni dobro gledati v morje in da je nevarno sedeti dekletu samemu na bregu in poslušati, kako buče valovi, ker omamljajo, da je marsikako dekle že oslepilo ali oglušilo. — Zakaj si hodila sem ?-------» »Zakaj si hodila sem, Iljuška, upr šaš? Da bi bila carica Adrije ! Ne kesaj se, da si hodila k morju in sedela ob njegovi gladini». — Zdelo se ji je, da pod njo šepetajo silni valovi in bijo ob skalo, ali nikogar, tudi čolna, ni bilo na njih. »Iljuška!« zašepetal ji je v resnici nekdo na uho; ali ni bil oni mlad, orjaški mož s črnimi očmi, z rjavim licem, očarajoč ; bil je sin starešine iz ri-barske vasi na obrežju, jednakih let ž njo in nje davni drug. Tudi on je imel črne oči in rjavo lice; ali na njegovih črnih očeh se je kazala dobrohotnost in kdor bi pogledal va-nje, videl bi mu v dušo in še globlje. Iljuška se je ozrla in zardela. Njene zelene oči si niso up:.le pogledati mladeniču v obličje, ali ne samo danes, že dolgo, celo leto ne. Ubogi mladenič je mislil, da je dekle zato tako sramežljivo, ker je zrela za možitev. Veselil 'se je, da poveša Iljuška krasne oči, kakoršnih nima nobeno dekle ob vsem dalmatinskem obrežju. Ali zdelo se mu je vendar čudno, da se tudi v samoti boji njegovega obraza, da se ji vselej trese glas in vselej zarudi, kadar izpregovori besedo ž njim. Vendar je molčal in je ni izpraševal ; veroval je lljuški in se veselil, da bo v kratkem obhajal tako ženitovanje, da še nobena vas v okolici ni videla take. «Iljuška, Iljuška!* zašepetal je zopet mladenič, ali ni je pritisnil k sebi, čeprav jo je videl danes prvikrat po treh mesecih. Bil je na daljnem potovanju in učeraj zvečer se je vrnil, ko je bilo morje tako nemirno. Oče mu je šel do Kotora naproti. Ko so priveslali do vasi, bila je vsa vas po koncu in povsodi polno radosti, da so se vrnili zdravi. Se bolj vesel pa je bil starešina, ker so kupci sinu dobro plačali. Rekel mu je, da ima že dosti, tla se ni treba več izpuščati na morje, temveč da more mirno živeti doma. « Le če si hočeš ogledati svet s svojo nevesto, pojdi v Benetke ali pa še dalje ž njo ». Glasno so odmevale puške, kajti bilo je mnogo 25 — sinov ž njim. Vsi so prinesli darov materam, očetom, bratom, sestram in nevestam. Dolgo v noč ni potihnilo veselje. Samo Iljuška jih ni prišla pozdravit. Nikjer je ni bilo videti. Sedela je na skali in poslušala, kako buči morje. Časih ji je voda štrknila do nog in pomočila krilo. Dolgo časa je sedela, boječ se za predrznega mornarja, a niti spomnila se ni, da se danes povrne Vasilij. Ko bi se tudi spomnila, najbrže ne bi bila šla v vas. Nekaj jo je s silo vabilo k morju. Še-le o polnoči je šla domov, ali predno je solnce izšlo, sedela je že zopet na skali, čakajoč Kiuperlega. « Že doma, N asilij ?» uprašala je s pretrganim glasom deklica, ki mu je hitela pred letom vselej naproti daleč za vasjo, kadar se je vračal iz Kotora ali iz kakega še bolj oddaljenega kraja. «Vem, kdo je bil pri tebi in koga si čakala. Vendar se ne*jezim na te. Ne prišel bi k tebi, ko bi se jezil ». Dekle je zakrilo z obema rokama škrlat na obrazu, hotela je nekaj reči, ali ni mogla — ni mogla. Silno so se ji dvigale mlade prsi. „ Ali veš, kdo je Kiuperli, Iljuška?« začel je za nekaj časa mladenič. Zdelo se mu je, da ga je pretreslo samo imenovanje tega imena; zato se je ozrl plaho okoli, če ga ni kdo slišal. « Varuj se ga, dekle, ne veš, kdo je on. Ali Vasilij ga dobro pozna in svetuje ti tako, ker ve, da si ti nedolžna, dobra Iljuška». « Vasilij, Vasilij!» zaječala je deklica. Mladenič je pristopil bliže k nji in jo hotel objeti, ali Iljuška si je še vedno skrivala lepo lice z ročicama. «Poslušaj me, Iljuška: Vasilij bi ne prenesel tvoje nesreče. Beži pred njim, s Kiupeilim bi postala nesrečna ti in tvoj oče. — Ne očitam ti ničesar, ali svetujem ti to iz srca, ker sva skupaj zrasla in bi želel, da bi tudi skupaj umrla. Cuješ, Iljuška? Videl sem ga, ko je šel od tebe, kako je zlezel v čoln. Reci, Iljuška, da te ni objel, da ni s svojim duhom popalil rož na tvojem licu ?» « Nesrečna bom, Vasilij, kakor sem že sedaj! » « Varuj se ga, ogibaj se ga, in ne boš. Lopov je on, in kak lopov; takega ne pomni ta rod! Zato je zbežal od tebe, ker je zagledal bojno ladijo ». « Lopov, Vasilij, kakoršnega ne pomni ta rod? In vendar ga vse spoštuje, tudi tvoj oče, po vsem obrežju, in nikogar ni, da bi ga izdal uradom» zašepetala je Iljuška. « Lopov je, Iljuška, peklenski lopov, ker potaplja ladije v morje, ropa jih, ko besni burja, preži na obrežju, in če vidi, kako nesrečniki kličejo na pomoč, že ima reveže v svoji oblasti. Ker je hudič, ne škoduje mu tudi morje. Ugrabljene dragocenosti vozi na daljne trge, denar pa zapravi. Celo mrličev, katere vrže morje na suho pri oseki, ne pusti v miru. Vse ga spoštuje?! Ne spoštujejo ga, temveč boje se njega in njegovih drugov, da bi jim iz maščevanja ne zažgali hiš in jih ne spravili na beraško palico. Gori vse tako o njem govori, pri nas le malokdo in poredkoma. Na jonskem morju ga pozna vsako dete; zato je prišel k nam in se kaže tu junaškega. Lopov je in kak lopov! Takega ne pomni ta rod! — Ali me ne slišiš, Iljuška ? * « Slišim, Vasilij, poslušam ». «Ali me ne ljubiš tako, kakor si me ljubila, ko sem ti pravil, da se preselim v tvojo kočo in bova tam srečno skupaj ? » Iljuška ni odgovorila, a zardela še bolj. Ali v mladeničevih očeh se ni več zrcalila dobrota, videle sp se solze v njih, roke so se mu stiskale in vse telo se je treslo neizrecne bolesti. »Iljuška!* vzdihnil je mladenič, pritisnil jo k sebi in ji hotel roki odtrgati od obraza, ali ni mogel. « Radi potepuha, lopova zaničuješ davnega svojega tovariša ?! Jaz imam pravico do tebe, in te mi ne sme nikdo vzeti! Ko bi prišel on sam, povedal bi mu, da se Vasilij Milovanovič ne boji niti Kiuperlega ne. Ta - le nož bi mu zasadil v pleči, da bi še vzdihniti ne mogel. « Vasilij, Vasilij! » zavpila je deklica, in po njegovih ustih je iztekla njena roka, kakor bi hotela za-prečiti nadaljno govorjenje. «Bodi tedaj nevesta hudiča — satanovega brata. Leto si me varala, vse božje leto, jaz sem pa mislil, da si nedolžna deklica, siva golobica. . .! » — 28 « Ubij me, Vasilij, s tem - le nožem! Zaderi ga v moje prsi; čista Iljuškina kri ti bo pričala, daje bila nedolžna, in njena duša bo molila za te: ali ne zaničuj me ! k Deklica je vrgla od sebe robec, odkrila nedrije in zardela do grla. « Vasilij, tvoj nož seže globoko, lljuška pa bo srečnejša». Ali mladenič je ni slišal, hitel je po skalah ni-zdol proti vasi. Ko je srečal orjaškega moža, prestrašil se je malo v začetku, ali ko ga je dohitel, segel je po handžaru; ali za pasom je bilo prazno. Poprej ga je vrgel v morje. Tujec je pogledal mladeniča, ki se je oziral nanj z bliščečimi očmi in je mahnil z žilavo roko po zraku. Ob strani se mu je svetilo orožje ; še jeden-krat je premeril mladeniča; ali videlo se je, da ga ne smatra vrednega pogleda. Stopal je s trdnim korakom dalje po ozki poti proti skali. «Nevesta te že čaka z odprtim naročjem, pojdi — pojdi! Mar misliš, da te ne poznam. V Solunu vedo dobro, kdo je Kiuperli; jaz tudi vem, ali za to dekle — za prvo tvojo žrtev v našem kraju, kdo ve, ali ne daš glave, ti pesi« kričal je za njim Vasilij. Zopet se je obrnil orjaški mož, črni lasje so mu padli na čelo, desnica pa je prijela za pas. Potegnil je puško in nameril. Ali takoj je izpustil orožje in zbadljivim smehom šel navzgor. IV. Iljuška se je-pripogibala k vodi, kakor bi hotela doseči dar, katerega je zavrgla; biseri s svileno tkanico so še plavali po valovih. »Ne išči jih, dekle, prinesem ti druge; o ženi-tovanju jih oviješ okrog vratu, ne pripogibaj se, morje je globoko in ti jedva znaš plavati, rekel je nekdo tiho za njo in zlahka se je dotaknil. Iljuška se mu je umaknila, zakrila prsi z robcem pred tem tujcem — lopovom. Kar ji je grlo dalo, zakričala je in zopet je hotela gledati bisere na modrih valovih. Ali Kiuperli tega ni pustil. «Vznemirjena si, moja nevesta! Sramuješ se pred menoj ; vem, da se sramuješ. Ali kaj mi je do tega, da še drugi hodi za teboj ? Do sedaj je mogel, kdor je hotel in komur si ti pustila; ali od danes ne sme nikdo, Iljuška, ker si zaročena, in skrbi, da ne najdem nikogar več pri tebi. Mlada si še, nakrat bi mogla imeti dosti. Ali niso lepa moja lica, ali niso vabljive moje. oči ? Povej mi, Iljuška, ali te more kdo napraviti za carico ? Z menoj si zaročena od danes in ta prstan ti dam za spomin, vzemi ga in natekni ga na levico, na sredinec», govoril je mladi mož, poda-vajoč lepi prstan dekletu. Ali Iljuška ga ni nataknila na levico na sredinec, temveč vrgla ga je v morje k biserom, ki so plavali še doslej po valovih. «Tudi dobro, Iljuška! naj ve sinje morje o zaroki svojega vladarja z najlepšim dekletom vsega obrežja, koje oči so zelene, kak oh smaragdi, in na njenem licu se rude rubini. — Hotel sem ti ga že poprej dati; ali veš, da sem moral proč. Zavidajo mi moje gospodovanje na morju in radi bi mi je vzeli. In ta poljub v obljubo zvestobe, slišiš, Iljuška, v obljubo zvestobe». Deklica se mu je branila in se upirala z vso silo njegovemu objemu, da se je Kiuperli čudil, kje bi se vzelo toliko moči v tej vitki, krasni deklici. «Ne dotakni se me! — Lopov si, ropaš mrliče, in potem nosiš prstane in dragocenosti v dar nevesti, goljufani nevesti*. «Jaz lopov, jaz ropam mrliče ? Jaz, Iljuška, kralj Jadranskega morja, ki ima toliko zakladov, kakor dunajski car ali carigrajski padišah ? Ali ljubi me samo in misli o meni, kar hočeš. Ako sem kedaj hud na ljudi, ljudje so bili še hujši na me. — Valovi doli so ti to povedali, strem jih, Iljuška, ker lažejo in se upirajo svojemu vladaiju. A ti boš meni kakor solnce, in ako to ugasne, nastane noč. Ti postaneš kraljica in videla boš, kako te bo vse slavilo, ko položim dija-dem na glavo kraljice Adrije. Morje mora bučati, na nebu bliskati se in grmeti, jaz pa bodem vriskal in z menoj vsi moji tovariši. Vsi bodo tvoji podložniki in potem bodeš vedela vse, kdo je Kiuperli; sedela boš ž njim pred palačo, in ko odide, gledala boš, ali se vrača iz boja, in ko bi se kdaj ne vrnil, ne moli zanj; ampak to morje uprašaj, kam je prišel njegov kralj. In ako ti reče, da doli v globine, pojdi za njim, da se ne oženi nikdo z udovo carja Jadranskega morja«. Tako čudno je zvenel njegov glas, skoro bolno, in črne njegove oči so gledale tako vabljivo, da se je dekletu zdelo, kakor bi pilo iz opija, o katerem ji je časih stari oče pripovedoval, da Turki ž njim mamijo. Pozabila je, kaj ji je rekel pred trenotkom Vasilij. Kako bi tudi ne pozabila, ko je govoril ta krasni mož in gledal na njo z očmi, katere so jo takoj prvikrat očarale ? < Zelo te ljubim, Iljuška, in zato ne verjemi, kaj ljudje govore o meni. Iz njih govori zavist, da tudi sami ne morejo biti kralji in ne morejo spravljati zakladov«. »Prisezi pri večnem Bogu, da se mi ne lažeš!» zašepetala je deklica, stegnivši roke proti njemu. Kiuperli se je zasmejal zopet divje. «Pri večnem Bogu hočeš, da bi ti prisegel, Iljuška? Ne prisežem, ker va-nj ne verujem. Veroval sem nekdaj, ali danes ne več». «Na Boga večnega, jedinega, da ne veruješ?« «V nikogar ne verujem, samo v te bom veroval od danes naprej«. «Mati Božja!« «Nikogar ne kliči na pomoč; ali ne — ne branim ti!» «Ali zakaj si izgubil vero?« »Ljudje so me pripravili ob njo, in kar mi je je še ostalo, zavrgel sem jo nalašč, ker ostanki i ikjer niso nič vredni«. "In kaj si storil tem ljudem?« «Ničesar, Iljuška, a oni so me preganjali. Zato sem jih začel jaz preganjati in od tega časa jih preganjam do današnjega dneva. Sicer ti kdaj še vse povem!» «Tedaj si vendar lopov, ropar?« «Nisem, sem, kakor hočeš, Iljuška. Ali strah te bo, ako ti povem, kaj sem izkusil v teh malo letih, odkar me je mati porodila. In potem se ne boš čudila, da nimam, kar sem imel in kar imajo morda vsi ljudje. Ali pustiva ! — Sedaj pojdi domov Iljuška, in se pripravi na najino ženitovanje. Jaz tudi pojdem odtod, in ko se potopi v tretje solnce v morje, pričakuj me zopet na tej skali«. Sam s seboj pa je mrmral: «Pojdem še doli v vas, morje je tiho in nebo jasno. Noben stražnik ne bo mislil, da bi mogel o belem dnevu biti Kiuperli na obrežju in ribiči me ne izdajo«. — In zopet glasno: »Torej tretji dan, ko se solnce potopi v morje ! » zaklical je in odšel. V. Starček je že stal pred kočo; Iljuške ni videl od jutra. Iz koče se je dobro videlo na morsko gladino,, in starček je vsako jutro, ko je postala sinja barva rmena, šel na prosto, spel roki in molil, no, ta njegova F - 33 — molitev je trpela vselej dolgo — dolgo. Iljuška je molila ž njim; ali oba tiho, drugače starec in drugače deklica. Njuna koča ni bila velika, ali znotraj opravljena še dosti pripravno. Nikdo bi ne rekel, da je tako prijetno v teh dveh sobicah, kojih stene od zunaj niso bile nič bolje nego najslabše, najrevniše ribiške koče doli pod skalami na bregu. In vendar starec ni bil revež, gotovo je moral biti nekdaj celo bogat, ker tu živi že štirinajst let in še ni nikdar nikogar nadlegoval. Njegov obraz je kazal, da mu niso tiho utekla prejšnja leta, temveč da je preživel burno, viharno mladost. Niti za trenotek ni izginila otožnost ž njegovega obraza, niti kadar je zaspal; tudi tedaj ni izginila otožnost, ko mu je gladila nežna Iljuščina roka velo in zagorelo lice in ravnala lase na stari, sivi glavi. Pred trenotjem je odbežal od tod neki mladenič in hitel po skalah navzgor. Stari mož je ogrnil dolgi plašč, dejal na glavo fez in se opasal s pri-prostim, kožnatim pasom; za pas je utaknil dva samokresa, katera je imel spravljena v miznici — bila sta že rijasta. Pogledal jih je in zadovoljno pokimal. Nekako divje so gledale oči izpod obočja in stari obraz se je še bolj raztegnil, kakor takrat, ko se človek zopet prepusti strastim, katere je že dolgo let brzdal, ali jih ni mogel ukrotiti. Slučajno je njegovo oko zagledalo visokega moža, ki je korakal s prostim, mogočnim korakom 3 proti vasi na bregu in kmalu na to je zagledal dekle — bežeče od morja h koči — Iljuško. «Ali si bila zopet tam ? Kaj ima ta skala tako vabljivega za te H izpregovoril je s tihim glasom. « Od tod vidiš morje prav dobro in na morju vsako ladjico. Povej mi, lljuška, zakaj bivaš najraje tam in zakaj ti ni več naša hišica na samoti tako mila, kakor poprej! Tako rada si tu bivala, deklica, od rana do večera, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. In sedaj puščaš starega očeta v samoti. lljuška, lljuška! Za to te nisem vzgojil, za to — nisem prišel v to samoto, temveč za to, da bi bila angelj, da bi .vedel, ali more biti kdo angelj na zemlji. Mar misliš, da te dam možu, po katerega še za živa pridejo vragi? — Moram s teboj tako govoriti danes. Se le sedaj razumem, kaj je iskal že dvakrat oni mož v naši koči. Prišel je sem po zmoti in jaz sem mu verjel; nisem videl, da je njegovo oko ogenj, da je njegov obraz vrag. Raji te vržem kot prokleto v te valove, kakor bi te odvedel on, kakor. . . » «Vasilij, Vasilij, začenjaš se maščevati nad Iljuško. On ti je to povedal, oče! Zaženi me v valove, in bode mi dobro, najin zaročni prstan je že tam; samo ne preklinjaj lljuške in njega. Vrzi me v morje, ali ne preklinjaj me! » « Ni lagal torej, žal, da ni lag.il in da so njegove besede resnične. Laž vodi v pekel, a resnica v nebo in jaz pojdem z resnico v pekel. Zakaj si pa mislil, da napraviš angelja iz tega človeka? Ko bi jo — 35 skril v podzemna skrivališča, ne bi mogel storiti tega. Ali si mogel misliti, da sam — ti sam moreš to storiti ? Ti, Iljuška, bi me bila mogla privesti v nebo, ali privedeš me v pekel. Bodi tedaj! Z jedno nogo sem bil že tam. To je kazen za me, zaslužena kazen. Štirinajst let sem mislil, da mi je Bog odpustil in zato sem ga molil, ali on ne odpusti. Noče ali ne more? Kaj ti je mari, siva glava, ali noče ali ne more? Pa saj dobim tebe tudi tam in ne bo mi dolg čas», — govoril je z obujenim glasom starec. Beli lasje so se mu tresli na glavi in velo lice je gorelo. Iljuški so lile solze iz očij, kakor biseri, ki so plavali po valovih. Ni poslušala, kaj je starec govoril, in prav, da ni poslušala. «Tako sem te moral vzgojiti, tako; drugače nisem niti mogel. Neumnež nisem niti slutil, da ne uidem naščevanju, da duše onih .. . .» »Moj oče, dobri moj oče!« zaklicala je deklica in se mu vrgla v naročje. «Pioč pojdi, skoči v vodo ali pa te vržem sam va-njo, da se dovrše moji peklenski dnovi, da bodem poprej tam, kjer se bodo vragi ruvali za me». .Mati Božja!« zastokala je deklica in se pritisnila k starcu, iz čegar očij je plapolal pošastni žar. «Poprej bi morala tako klicati, poprej, ko si želela iti na skalo nad morje, da bi očetu odpirala vrata od pekla*. 3* «Saj te imam še tako rada, oče, in moja duša je brez greha doslej . . . .» «Ali se ni njegovo goreče lice dotaknilo teh tvojih usten?* uprašal je temno oče. »Dotaknilo, oče, s silo me je pritisnil k sebi, kakor sedaj jaz tebe, ali nedolžna sem, veruj, da sem nedolžna. Tvoja Iljuška ne zna lagati*. • In deklica je pogledala na-nj s svojimi zelenimi očmi, da ji je moral starec verjeti, da je nedolžna, da bi njena glava nesla k poroki deviški venec, dasi so ta nježna, rdeča lica čutila žar poljubov in gorečih ust. S;arec se je premagal za trenotek in z vso silo hotel dati svojemu obrazu zopet poprejšnji izraz, čeprav trpek, ali miren pri vsem notranjem nemiru. «Se danes odpotujeva od tod globoko v gore, daleč od morja, po noči, da o tem nikdo ne izve. Z menoj pojdeš in ne bodeš nikdar mislila na-nj, tudi na tega Vasilija ne. Želel sem, da bi se vzela, ali sedaj že nočem, ker bi vajin zakon ne bil blagoslovljen. Tako rad bi te bil videl tam doli v vasi, tako rad sem sanjal o teh bodočih dneh. Proč so sedaj! Neumen sem bil, da sem se jih kdaj veselil. Tukaj ne ostaneva, ker ne moreva ostati. Daleč za gore poj-deva, daleč od morja, da ne bo sluha o naju. Preživiva se že! Toliko imam, da bova živela lahko oba, in ti tudi še potem, ko mene ne bo več. Ali ne boš mislila na-nj, da tvoj oče lahko umre v tolažbi, da je vzgojil svetu angelja, katerega so sicer izkušali, ali srečno je prestal preskušnjo ? — Govori sveto resnico, Iljuška; tudi sanjati se ti ne sme o njem». «S teboj pojdem, kamor zapoveš, globoko v gore, daleč od morja, da ne bo nikdo vedel za naju, ali njega ne pozabim, ker bi morala umreti, ko bi ga pozabila. Povedal mi je, da ga preganjajo ljudje, odkar je živ, in zato jih mora preganjati; ko bi jih pustil pri miru, našli bi ga in ubili. V resnici je nesrečen ». »Nesrečen, — jaz sem bil tudi nesrečen. Mislil sem, da je nesreča že minila, ali po nekoliko letih postane še groznejša. Tudi ti boš nesrečna pri meni in pri njem. Vsi moramo biti nesrečni. Nesreča nas žene, kakor bučeče morje slaboten čoln«, rekel je na pol glasno sam pri sebi. «Da boš morala na-nj misliti?* uprašal je s temnim globokim glasom deklico še jedenkrat. «Mislila bom na-nj, oče, ali s teboj pojdem, in Iljuška ostane pri tebi do smrti. Pojdem, ker ti tako hočeš in ker si ti moj oče ! * «Tvoj oče?» ponovil je tiho starec, in zopet so se mu tako divje zabliskale oči. — «Tedaj ostaneva tu ! Blizu njega boš ; ali jaz mu pokažem, če-gavajetahči, —ta zelenooka deklica, katero je zmotil, videl bom, ali si še drzne hoditi za teboj. — Toda poprej ti še povem povest, lepo povest, katere doli v vasi ne razumejo. Ti je še nisi slišala, kar živiš, nisi je mogla slišati, ker je še nikdo razven mene ni povedal. Povedati jo moreš kiuperlemu, ko se bo zopet milil s teboj. Tako, tako, nikar ne rudi, — 38 — Iljuška. Ta rdečica preide, potem boš pa imela bledo ličice, tako bledo, kakoršen je mesec, ko izide nad našo kočo, kakor so gospe skaderskega paše v haremu. Potem moreš tudi ti tjekaj iti, saj ne boš imela več očeta. Poslušaj, a ne dihaj niti. Že tako imaš odkrite prsi, ali ne veš, da se ne spodobi čisti deklici, tako hoditi na solnce? Ali te žge v srce, ali hočeš, da te vetrič ohladi ? — Skoči v vodo; voda te najprej ohladi. Molči, ne zini besede, sicer ti ne povem ničesar. Na to povest sem mislil že davno, ali niti sanjalo se mi ni, da bi ti jo kdaj povedal. Lepa je, zapomni si jo, da jo boš mogla Kiuperlemu povedati. Tako torej ! Pred leti — ali je bilo to davno ali ne, ti je vsejedno in meni tudi — živel je nekje na jonskem obrežju reven mornar. Bil je tako reven, da je imel slabšo kočo nego najrevniši ribič v vasi. V tej koči je živel z ženo, s sinkom in hčerjo. Poslušaj ! Ali ni bil zadovoljen niti s hčerjo niti z ženo. Hotel je imeti mnogo, da bi bil bogat, kakor skaderski paša, ker je bil ubog in ni mogel prenašati uboštva. Vendar bi lahko živel, prav lahko ; stotisoč drugih ni imelo več nego slabo zbito kočo in revno ladijico, ali rekel sem, da ni imel dosti, da bi bil rad bogat, kakor skaderski paša. Zato se je zjedinil s tovariši mornarji, kateri tudi niso ničesar imeli in tudi hoteli biti bogataši, spustil se je na morje in postal razbojnik, kakoršen je Kiuperli, čuješ, Iljuška, kakoršen je Kiuperli. Ladije je potapljal, kupčijske ladije, katerih ni mogel pre- moči, oropal jih in naropano bogastvo spravljal v skalnih votlinah. Preganjali so ga dolgo, ali nikdo ni slutil, da bi bil ropar najrevniši mornar na .obrežju doli za Skadrom, ker je hodil še bolj strgan in njegova deklica skoro na pol naga. Nekoč je zaželel skaderski paša priti pogledal v koče na obrežju, kako lepe devojke so notri in kako lepe žene. Mornarji so imeli lepe žene in še lepše hčere, ali najlepša je bila hči onega, o katerem ti pripovedujem. Sinek je bil majhen, ali že je znal govoriti in jezditi po morju, in oče mu je pravil, da bo car Adrije, velik car, večji nego car v Carigradu. Mornarji so bili na morju, daleč na morju in paša je bil tega vesel. In ko so se vrnili domov in so izložili brake z bogatim plenom, — ujeli so takrat veliko in bogato ladijo, ki je iz Aleksandrije plula v Trst, — našli so prazne koče, vsi, tudi oni, o katerem ti govorim ; niti sinčka mu niso pustili. Še tisto noč so šli v Skader, hoteli so k paši, ali tam so jih zgrabili in nataknili na kole ; samo nekoliko jih je ušlo in postali so pošasti. Ali veš, dekle, kaj je to pošast? Taki ljudje, kakoršen je Kiuperli in tovariši njegovi na Jadranskem morju. Nikomur niso pustili življenja, kogar so dobili na morju, norčevali so se iz mrtvih, in ljudje so se bali po-šastij na daleč in široko. Carigrajski sultan je poslal na nje množico ladij, ali niti jednega niso dobili. Za nekaj časa so pa pravili, da so našli pašo zadušenega pri ženi onega mornarja, kateri je hotel prvi mnogo imeti, in da je potem osramočena žena sebe in hčerko umorila z opijem. Prav je storila! Vendar čuj dalje ! Minilo je sedem let, odkar je mornar, prišedši z morja, našel prazno kočo brez žene, brez hčerke in brez sinčka — sedma noč, katero je osvetil s tovariši, pobil več sto Turkov, pometal je v morje; ali tudi sami so plavali po morju s preklanimi prsimi. Sam on se je rešil od vseh in iz potopljene ladije samo jedina duša, dekletce, dojenček; držalo se je mornarja okoli vratu, poljubljalo ga in plakalo po očetu in materi. Revica je slutila, da sta utonila v morju, da se jima vali iz prsij kri in da je njena mlada mati umirala v naročju ljubljenčevem. Ne plakaj, Iljuška, ker je dete izgubilo očeta z mamico. Ta mornar je bil tudi sam na svetu in njegovi tovariši. Ali tedaj je prvikrat nekaj mornarja zabolelo v srce, tedaj mu je prvikral prišlo v glavo nekaj čudnega, nepričakovanega, ko je gledal v očesci tega dekletca; ni je udaril ob preklani jambor, kakor je delal poprej, temveč vzel jo je v naročje, pritisnil k sebi, sedel v čoln, zavil v obleko siroto in sam brez drugov odplul k bregu. Denar, katerega je dobil na potapljajoči se ladiji, shranil je skrbno in zapustil bregove jonskega morja. — In od te dobe je bilo na morjih vse tiho do zadnjih časov. Sedaj se zopet klatijo po njem novi roparji, nove pošasti, gotovo so ustali iz grobov, iz morskih globin tovariši onega mornarja, in njih glavar je kiuperli, peklenski sin. — Rekel sem ti, da je oni mornar zapustil bregove Jonskega morja, ali to sem ti pozabil reči, da je otroka vzel s seboj — 41 in da ga ni vrgel v vodo, niti ga ni ugrabil, temveč tolažil se je s tem, da mu umiri to dekletce srce, ko doraste, in da ga reši duhov, kateri vedno hodijo k njemu po noči in ga strašijo, da mu bode sedaj njegov angelj, ko je imel v resnici toliko, kakor skaderski paša. — Ni potrebno, da bi ti še konec povedal, dekle; nekdo drug ti ga pove, ali še to moram dodati, da je imelo dekletce, katero je vzel mornar s seboj, zelene oči in da je bilo podobno njegovi hčeri, katero mu je osramotil skaderski paša. Neka divja slutnja, katere do sedaj ni nikdar občutila, preletela je Iljuško, ko je povedal starec svojo povest; skoro mraz ji je bilo, čeprav je solnce sijalo tako gorko. «Zakaj mi nisi poprej povedal te povesti, zakaj še le danes ?» zašepetala je deklica in se bala pogledati v starčeve oči, katere so svetile bolj strašno nego o viharnih nočeh oči sove uharice. »Ker še nikdar ni bilo tega potreba. Take povesti časih strašijo in so marsikedaj smrtonosne, slišiš lljuška ? smrtonosne ! » «Ali nisi ti moj oče, in sem Ii jaz ono dekletce, katero se je jedino rešilo iz ladije, koje roditeljem je tekla iz prsij kri, koje mati je izdihnila v naročju moževem ? » uprašala je s prestrašenim in ihtečim glasom. «Nisem, dekle, tvoj oče ! Ti bi me bila morala rešiti duhov, kateri so hodili po noči k meni in še hodijo, ko ti tiho spiš in jaz bdim. Vidim jih cele — 1*2 — vrste in med njimi tvojega očeta in tvojo mater. — Ti si kriva tega, izrod peklenski, da je prišel na-me današnji dan, ali o naj ti odpusti Izmail! Se jeden-krat poskusim, ali mi bode odpuščeno in ali izginejo ti duhovi. Tretji dan, ko solnce zapade, izvem, ali se rešim teh strašnih obrazov; ako se jih pa ne rešim in ako pridejo zopet k meni po noči, vržem se v morje, da me odneso v pekel. Zaslužil sem to. Štirinajst let živim tu v skalovju, celih štirinajst let, in to mi ni pomagalo. Jedini dan je pregnal vse prejšnje dni, je-dini mladenič, vragov sin » — godel je starec in ni niti opazil, da leži deklica zraven njega z glavo oprto ob skalo, in da se njene bele prsi vzdigujejo tako počasi, kakor če bi iz njih splulo življenje že nad skale k modremu nebu; tam so se začeli nabirati sivi, pogubonosni oblaki na mestu kjer, se je spajalo z morjem. Starec se ni niti ozrl na svojo kočo ; hitel je navzgor proti skalovju. « Vidiš, zakaj nisi živel v bajti in si hotel biti bogat, kakor skaderski paša! Bil bi ostal doma in paša bi te bil ubil z dekletom, z ženo in sinom, ali bi mu bil pa ti sam tako storil s svojimi drugovi. Ali kdo ve, ali bi si upal v vas, da bi si napolnil harem z mornarskimi ženami? — Proč pojdite od tod! Ali me hočete tudi po dnevi preganjati? Pojdi ti prvi, še jedenkrat ti poženem svinčenko skoz glavo in videl bom, ali ustaneš ali ne; ne hodi, pravim ti! » ječal je starec in kakor divji lovec hitel dalje in se boril s prikaznimi. Potegnil je samokres izza pasa, — po skalah se je razlegel strel in za strelom se je čul hripav smeh. Zasmejal se je na vse grlo, zopet nabil samokres in ga vtaknil za pas. Kos skale se je odtrgal in se koteljal v morje. « Pojdi, videl bom, ali prideš nazaj. Ko bi prišel, pa storim tako s seboj in se zaženem v valove, kakor ta kamen ; tam me lahko mučite, kakor vam ljubo, ker vas ne bom videl in vas moje telo ne bo čutilo! — Kiuperli!» Četa rac je zletela nad starcem in hudourniki so divje zakričali. « Pokažem ti drugače, ker si me pripravil iz mojega pokoja. — Neumni starec, mislil si, da ti bo ta deklica angelj. — Ljudje so hudobni, ti si tudi hudoben, najhujši mej njimi, in zato si neumen, ker si hotel iz nje napraviti angelja. V satana bi ti izpre-menil to najčistejšo dušo in jo pripravil v pekel. — Ko bi on ne bil prišel, dobil bi jo drug; ali nad vsakim bi se maščeval, ne Izmail, ne maščeval bi se, le pr,, v bi storil. Prav, he ? Ti želiš pravice, katero si tolikrat teptal z nogama, tudi tedaj, ko se še nisi maščeval za ženo, za deklico in dečka? Da pravico, ker sem se že štirinajst let v skalah pokoril; sedaj morem zahtevati pravico, in zahteval jo bom! Če je pa ne dosežeš ?» Starec se je prijel za bele lase, ruval jih kakor blaznik. Kdor bi ga videl, umaknil bi se mu gotovo na sto korakov daleč in se skril pred starcem, ki je s hitrimi koraki, z rokami na hrbtu, hitel dalje in dalje proti severu. — Ko se je predramila Iljuška iz omotice, pogledala je okrog in globoko vzdihnila. « Oče — oče! » zaihtela je, ustala, zbežala v kočo in iz koče na prosto; ali starca, očeta ni našla nikjer. Revica mu je hotela povedati, kako strašen sen jo je mučil, in kako zelo se ji je zabodlo v mlado srce. «To ni bil sen, Iljuška; oče mrtev, davno mrtev, to ni tvoj oče, to je ropar, kakor Kiuperli, in jaz ubogo dete! — Sirota od mladih let, mati v morju s pravim očetom; njun sovražnik me je vzgojil, in jaz bi ga morala rešiti. In vendar sem ga tako ljubila! — Zakaj mi je povedal to povest, ki mi prinese smrt? Odpustita mu, oče in mati, ne zamerita mu! — Zakaj me ni raje treščil ob ono jamboro; davno bi bila že lahko pri roditeljih. Moj Bog! moj Bog! Vzemi k sebi hčer siroto!* zastokala je in zopet padla na skalo. Vetrič ji je razvil lase, da so plapolali kakor vilam, ki bivajo po dobravah ob morju, in smaragdove oči so se zaprle, kakor bi ne hotele pogledati več. Na obzorju so ustajali iz morja trenotek za tre-notkom novi, sivi oblaki. Na morju je bilo tiho; počasi, brez šuma so se valili valovi in nad njimi so zopet letali ptiči hudourniki. VI. Danes se je zmračilo nenavadno hitro. Nebo je bilo vse zagrnjeno z oblaki, morje je bilo podobno rakvi, nad katero je nevidna roka razgrnila črne oblake, s katerimi so se le poredkoma menjavale bele proge; a tudi te so se urno izpremenile v črne. Ni bilo zaman danes morje podobno ogromni rakvi, ker gorje ljudem, ki morajo biti ob takih trenotkih na morju. Zvečer se je zbudil tudi vihar. .Morje ni samo težko dihalo, temveč bučalo je s silnim jekom, kakor bi na nebu brez prestanka hrumel grom. Na valovih je bilo temno, da se niti ped daleč ni videlo. Ne daleč od brega so se čuli za vrsto streli iz topov; iz prva se skoro niso razločili od bobnenja valov. Ali če bi kdo skrbneje poslušal, redno bliže in hitreje so se oglašali streli. Na obrežnih vasicah so klenkali zvonovi, kakor bi zvonili umirajočim, in tu in tam so prižgali tudi luč, ali veter jo je hitro ugasil. Velik dvojambornik je plul kako uro oddaljen od obrežja in iz tega so se čuli streli, ki so klicali na pomoč. «Moramo biti že blizu suhega!* rekel je kapitan brodarjem. Voda je že segala skoro do polovice palube. Žene so molile z deco: črni oblaki so viseli nad njimi in iz oblakov je zrla smrt na vse žrtve. ?Vse življenje sem se mučil in sedaj vsega ko- nec; kaj mi je mar življenje, nečem biti berač ! vsaj te preproge ohranite, peljem s seboj bisere, dragocene bisere, vse svoje imetje«, zdihoval je lastnik, smir-niški žid. «Na ladiji so milijoni. Rešite, kar morete, iz vsakega napravim bogatina, samo te bisere mi ohranite in preproge*. «V morje morajo ti zaboji!* velel je kapitan. «Raji mene zaženite noter nego te zaboje, vsa vaša ladija ne stane toliko in ž njo vi vsi!* zdihoval je žid Elija. »Hitro, hitro — voda priteka. Tudi ti pomagaj, vse se muči in samo ti —> In v tem trenotku so vrgli v morje dva zaboja z dragim suknom, dragocenimi smirniškimi preprogami in biseri, za katere bi žid skupil v Trstu tisoče. »Gorje — gorje!* «Premakni se, žid, primi za lopato, saj si dosti močan. — Te-le zaboje dol!* zapovedal je zopet kapitan. «Ojej — ojej ! vse moje imetje, berač bom, ali nečem biti!» »Vrzite to jamboro ! Zadenemo morda kam*. • In v trenotku je orjaški hlod padel v razburjeno morje. »Koliko krogelj imate še?>- »Tri, gospod!* « Streljajte*. «Ojej, ojej, moje blago, moje imetje, vse življenje sem se trudil*. — 47 — Vsa ladija se je stresla, ko so zagrmeli topovi v triminutnih presledkih. «Vsi delajo, žid, ti pa zdihuješ? Vzemi lopato ali pa pojdeš za zaboji». «Pri kraju smo, gospod, tam se sveti, nekoliko bakelj in dva čolna gresta naproti«, zaklical je nekdo na ladiji in res sta plula dva velika čolna po razburjenih valovih k nesrečnikom. VII. V čolnih tiho in temno, kakor bi ne bilo žive duše v njih; vender sta se pomikala in kmalu kila pri potapljajoči ladiji. Prispeli so k njej na obeh straneh, pa nikdo se ni oglasil, nikdo podal roke revežem, »Vrag, ali ste ljudje ali vrag ?» zavpil je kapitan, ali jedva je izrekel to, že se je zvrnil čez levi bok v morje. »Roparji!« zavpili so na ladiji in v trenotku sta bila čolna pri ladijah. Nekoliko mož je stopilo v ladijo. Drugi strel je zabobnel in dva brodarja, katera sta zagrabila za sekire, da bi presekala ladijo in utopila se s potniki v morju, padla sta mrtva v valove za kapitanom. «Ničesar nimam, v zabojih so same stare cunje, samo stare cunje za papir, peljem jih v Trst», kričal je smirniški žid. «To so krivi biseri, samo barvano steklo». Ali možje ga niso poslušali; zaboje, kateri so še ostali v ladiji, vzdignili so krepkimi rokami in jih izpustili v čolne. »Roparji — vražja druhal! Ropate me reveža!* Bogati žid je zadnje besede že izustil v valovih. »Nikomur ne prizanesite, pobijte vse ». Zaklical je mladi mož, ki je stal na ladiji pri svetilni. Danes se ni dotaknil sam ničesar, ukazoval je samo. « Tudi to. dekle? Tako lepa je! » uprašal je smejoč se ropar. Držal je v naročju mlado deklico, jedva šestnajstletno. « Ladija se že potaplja ! Hitro dol — čelo je že v vodi », zagrmel je načelnik. «Samo dva sva tukaj. Pojdi, golobičica. Ne smeš ostati tukaj». Deklica je napela vse sile; ali razbojnik je bil močnejši. Se le sedaj je opazil načelnik mlado deklico v naročju tovariševem in stresel se je; njune oči so se vjele. Deklica je bila v resnici krasna, zapeljiva v tem resnem položaju. * Skoda je je, gospodar; mrzi me že ta osamelost, in ta-le mi ugaja, kakor duhovnikova duša vragu. Pusti mi jo! » Ali poveljnik jo je iztrgal roparju, pritisnil njeno lice k ustom, nekaj zašepetal in v trenotku je bilo dekle pod vodo. Bilo ji je tam bolje nego v objetju razbojnikovem. Bilo je to prvo dobro delo Kiuperlega, da je danes deklico rešil iz krempljev jastreba; ali v trenotku se je zopet kesal tega. »Vaju tudi ni nihče ubranil, ti moja mati in moja sestra v haremu skaderskega paše, nihče ne, da si se sama ostrupila z opijem, moja mati», zamrmral je. «Ali imaš tudi ti jedno ?» uprašal je s temnim glasom mladeniča, ki je sedel njemu najbliže in pritiskal na prsi mlado ženo, ki si je obupno ruvala lase. «To je sestra one !» »Imej jo, ali samo, dokler ne priplujemo k bregu». »Meni tega ni pustil, in bila je lepša, dvakrat lepša. Vendar se okoristim z drugo in videli bomo, ali si upa vzeti mi jo, jezil se je na tihem razbojnik, ker je izgubil zaklad. Kiuperli je stal na koncu čolna in gledal, kako se je potapljala ladija pri umirajočem svitu svetilne in se divje smejal. Ni slišal, kako je vpila za njim mlada žena, a ko bi slišal, gotovo bi se še bolj smejal. «Saj so tudi ljudje, čeprav niso Turki. Skaderski paša, ki me je pripravil ob očeta, mater in sestro, je bil tudi človek ; n.aj tedaj trpe in bodo trpeli, dokler bode Kiuperli živ». «Kiuperli!« poklicali so roparji svojega načelnika, in to upitje je udušilo vzdih mlade žene. Mnogo blaga, mladeniči?« uprašal je Kiuperli z ledenim glasom. «Mnogo tapet in preprog, dva polna zaboja dragih, krasnih preprog, pravih, turških. Pač je vedel ta žid, zakaj pravi, da pelje cunje na prodaj, za papir v Trst». « Jutri bodete prosti za to. Vožnja se nam je posrečila! » Čoln se mu je zazibal pod nogama, ko so se valovi silno zagnali va-nj. «V vodo baklje! Pri bregu smo. Že vidim skale ». « To bi bil vesel dan s tem dekletom! Ali kaj! On ima svojo in nam ne privošči ničesar. Bes te plentaj!« zagodel je mornar, ki je sedel z mlado ženo na zadnjem koncu ladije. Zopet je revica zavpila. Kiuperli je čul ta obupni krik, ali ni se obrnil, ampak nepremično je gledal v valove, ki so se, kakor se mu je zdelo, bali tega čolna, na katerem je stal « car » Jadranskega morja. Visoki valovi so se mu tudi ogibali in mu delali prosto pot k bregu. « To je za mater, za sestro. Tudi oni sta upili, nihče jima ni pomagal ; morali sta si sami pomoči. — Kakor raki lezemo, to trpi večno, niti četrt ure nismo od brega in vozimo se že pol ure. Vse vas pomečem v morje, saj lahko plavate, sam pridem poprej», kregal je svoje druge, svoje podložnike vladar Adrije. Se se je razlegalo po obrežju klenkanje zvonov in v silni temi so tu in tam brle!e luči; ali da bi bil Kiuperli pomagal ladiji potopiti se v brezdanje morje in si potem upal med ribarske rodbine, na to ni nikdo niti pomislil. «Do jutri bodo ti neumneži klenkali in s temi bakljami morejo še svetiti, ko bode že solnce nad skalami«, izustil je zaničljivo Kiuperli; na bregu je skočil iz čolna in kmalu ni bilo ni sluha po razbojnikih. Zaboje s plenom so odnesli nekam v skale, nekaj razbojnikov je jadralo na obeh čolnih ob obrežju proti severu, k stražnikom samim. Tam so bili najbolj varni. VIII. »Reveži!* pravili so drugo jutro ribiči na .obrežju. »Glejte, ženska, skoro še dekle, pluje k nam in tam je videti plahte. Bila je to v resnici lepa ladija. In tako blizu*. »Ni mogoče!* «Poglej. Tam se tudi nekdo drži jambore. Les je okrvavljen*. «Pri moji veri!» »Oznani to stražnikom. Saj vendar ni bil tu zopet*. «Bog ga nas varuj ! — Nikamor ne ht>di. Zakaj bolje ne pazijo. Pred nosom se jim to godi, nas pa zmerjajo, zakaj ga ne ujamemo*. — »Ali ste imeli vihar ponoči?* uprašal je orjaški mož mornarje, odet s prosto mornarsko obleko. «Da, in stala je nekaj žrtev», odgovoril je vaški starešina. Ribiči so se postavili zadaj in ogledovali z bojazljivimi pogledi ptujca. 4* — 52 — «Kje so pa straže? Gotovo so zopet zaspali pri kaki poj edini». »Tako bo, tako!® prikimaval je starešina. »Pojdimo po nesrečnike, da jih pokopljemo. Pripeljite čolne*. «Ali niste videli nikogar po noči na bregu?* »Nikogar; bila je tema, huda tema*. «Dva čolna sta šla revežem na pomoč, ali ni nič pomagalo ?» «Nič», pritrdili so neznanemu mornarju ribiči. «Hitro odveži in ne dregaj dolgo. Zopet se temni na zahodu. Vsaj pokopljimo jih. Pojdite domov po drogove, jaz pa skočim mej tem po duhovnika. Z Bogom, gospodi® rekel je starešina in se ni niti ozrl na tujca. Se le po nekolikih stopinjah ga je pogledal. Orjaški mož je stal še dalje časa na bregu in gledal mrliče, ki so plavali po valovih. Starešina je pospešil korake. Vesel je bil, ker je našel izgovor, da mu ni bilo treba ž njim govoriti. Tudi ribičem je bilo nekako tesno pred tem velikanom. Čeprav s*o bili krepki možje, vendar so se bali Kiu-perlega ; kajti niso se motili. On sam je stal pri njih. Prišel je pogledat svoje delo in bil ga je vesel. «Boje se me, prav je, da se me boje; bolje je nego če bi se ne bali. Njihove vasi bi gorele, njihove žene in otroci bi se topili in ribiče bi dal natekniti na smolnate kole. — Ko se bom ženil, povabim zato vse na ženitovanje, vsakem dekletu v vasi pošljem ženitovanjsko darilo, da bodo vsi vedeli, da se ženi njihov car, vladar Jadranskega morja, z zelenooko Iljuško. — Tudi svoje otroke vzredim za kralje, da podedujejo vladarstvo po očetu. Toda vsi morajo biti sinovi, kakoršen sem bil jaz, ko me je ukradel paša in me ščipal v okroglo, debelo lice. Hčere bi ostale vse device, ker bi jih ne mogel nikomur dati. IX. « Kaj poreko v Zadru na to? Tri ladije v našem kraju v treh tednih! Zakaj se drugodi ne godi tako? In vendar čuvajo stražniki obrežje zelo skrbno. Sam črt ve, zakaj se samo nam to dogaja*, hudoval se je gospod komisar, ko so ga zjutraj zgodaj zbudili in mu povedali, da se na morju zopet vidijo ostanki razbite ladije in da plavata zopet dve trupli ob bregu in je gotovo Kiuperli vsemu kriv. «Ponižajo me in odstavijo. V pokoju živeči nižji uradnik, kakoršen je komisar na dalmatinskem obrežju, lahko gladu umira » mislil je pri sebi in gledal skozi okno na morje, ki je bilo zopet mirno kakor jagnje. « Ali od danes naprej bomo pazili drugače. Še hudourniki ne prelete brez naše vednosti tega okraja. Ce bi hotel Kiuperli priti na breg, moral bi se izpre-meniti v mušico, malo mušico, ki me vedno nadleguje», nadaljeval je komisar. Na to je vzel s stene sabljo, dejal na glavo čako s svetlim orlom, obesil plašč čez rame in še! ven. Pred stražnico je stalo skoro vse moštvo, kate- remu je zapovedoval komisar, pri neznanem mladeniču. Tujec je uprašal po načelniku; več niso mogli izpraviti iž njega, kakor bi imel usta s kleščami zaprta. Po vsem telesu se je tresel in desnica je držala za nož, dolgi ostri nož, kakor janičarski jatagan. Na plečih se mu je svetila dragocena puška. Gornji konec je bil okovan s srebom in pretkan z zlatimi cvetkami. Mladenič je gledal na morje, če bi ne ugledal na ijem male ladije, na ladjici belega jadra in nad jadrom ptičev hudournikov. Za nekoliko časa se je res prikazala, ali daleč na obzorju, mladeničeve oči so se pa še bolj zasvetile ; bledo, osuplo lice je zardelo in z levico je segal po puški, ali videlo se je, da se je ladija pokazala samo za to, da bi mladeniča podražila. Ko je več ni bilo videti, zaškripal je z zobmi tako, da si je komisar, ki je uprav prestopil prag z levo nogo, zamašil ušesa z obema rokama, izpustil plašč z ramena, zaklel na vse grlo in se stresel po vsem telesu. «Po vas upraša, gospod komisar. Drugega ne moremo izpraviti iz njega. Nekaj tajnega ima na jeziku®, rekel je nemški nadstražnik svojemu predstojniku. Gospod komisar je prišel od nekod s Hebskega, s saksonsko-bavarske meje, ali vendar se je priučil toliko hrv. škemu jeziku, da ga je govoril za silo, ker je gledal že pol vek i, blizu petdeset let jadransko in dalmatinsko obrežje. ', rekel je drug. « Kaka želva si ti! Ali ne veš, da ne vabi v Dalmaciji nikdo uradnikov na svoj dom in da jih le neradi vidijo, zlasti pri morju, in da se le neradi srečujejo ž njimi? Zgodilo se mu je kaj in zato želi uradnika, pa tudi to se mi zdi čudno ; zakaj tukajšnji ljudje ne iščejo pomoči pri uradu, temveč si poravnajo vse kar sami mej seboj, in uradi se ne mešajo v njihove razprtije iz svoje volje, če jih prav kdo ne kliče*. «... Nečem plačila, pustim vam je, ker moj oče ima dosti imetja in jaz bi se sramoval, ko bi hodil za plačo v urade«, rekel je mladenič gospodu komisarju. «Dobri, zvesti, podložnik! Pa bodeš tudi pohvaljen za to! Vse povem tam, natanko povem; tudi to deklico dobiš za ženo, na to ti morem dati roko, in vedi, da še nikomur ni uradnik podal roke razun drugemu uradniku. Jaz sam pojdem s teboj v skalovje k staremu možu in bom govoril mesto tebe s starcem o lij — — Ali kakošno je to ime ! Človek si ga ne more zapomniti. Čudno ime in še bolj čudno ljudstvo! Takega ni pri nas na saksonski meji«, govoril je uljudno uradnik, mel si radosti roke, in njegove oči so begale nestrpno po tihi morski gladini. «Ali nikomur ne smete povedati, gospod, kam merite; sicer bi to izvedel, lljuško odnesel v svoje votline in vsa naša vas bi občutila njegov srd. Jaz sem mu gledal iz očij v oči, ko sem šel gori na skale, pa se ga nisem bal. Naša vas bi pogorela in ribiči bi se vsi do zadnjega potopili v morju s svojimi rodbinami». Že vem, kak6 se je treba spraviti na-nj, in to mi že pripustiš, ker sem tukaj že petdeset let in moji tovariši so ujeli nekaj takih ptičev ! «Takih gospod ?» «Seveda takih«. «A moj oče je tukaj že šestdeset let in moj ded je živel tu osemdeset let in je vendar pravil, predno je umrl lani, da takega razbojnika, kakoršen je Kiuperli, Jadransko morje še ni videlo*. «Ker ni bil nikjer in ni videl ničesar! Pravim ti in verjemi mi, da so nekaj takih ptičev že polovili moji ljudje. Ali pohvaliti te moram, ker si nam to povedal. Rekel sem že, da te ne pozabim, ko pridem v Zader, in dunajski car ti pripravi na svoje stroške ženitovanje. — Tako torej pridi jutri, ali zelo rano, in k temu dekletu ne smeš, — ali razumeš? Se po-jutranjem in potem boš vedno pri njej». Duri v izbi so se odprle in stražnik je naznanil gospodu komisarju nekega starca. «Kakega sivca ?» «Ne poznam ga, gospod*. —■ Goriška tiskarna A. Gabršček priporoča svojo zalogo tiskovin za slavna županstva, cestne odbore, duhovnije in šole itd.. Itd*;$o i^h^rnih cenah.