iskati vsako pomembnejšo knjigo iz našega starejšega pismenstva, da bo mogoča točna presoja tega pismenstva in njegovih avtorjev. Pokazal je s tipičnimi primeri vse vire, ki so jih Japelj, njegovi sotrudniki in nasledniki rabili, dalje, kako se je Japelj kot prevajalec razvijal, kake zasluge gredo od sodelujočih najmočnejši osebnosti, Škrinarju; odkril je nesoglasja med prevajalci in kako so Japlja izpodrinili. — Novost je Šolarjeva razprava o slovenskih medvokalnih nosnikih m in n, ker gre za izsledke, pridobljene z metodami eksperimentalne fonetike; z aparati se doslej še nihče ni lotil slovenščine. Dodane slike bodo marsikoga privabile, da se bo skušal seznaniti vsaj s sredstvi in načinom raziskavanja. — Gostoljubno sprejema Časopis tudi raziskavanja naših romanistov, ki se mu oddolžujejo s tem, da obdelujejo ledino, pripadajočo slavistu in romanistu. Tako je Fr. Š t u r m nabral bogato gradivo romanskih izposojenk v slovenščini (predvsem v primorskih narečjih), ki kažejo lenizacijo medvokaličnih konzonantov (škodela iz scutella, medalja iz metallea itd.). Tudi P. Skok, najboljši naš romanist, stalno sodeluje z onomastičnimi študijami (v tem letniku razlaga «Zagreb»); o metodi tega raziskavanja pa je spregovoril v polemiki z Ilešičem zaradi naziva «Bezjak». Od ostalih krajših člankov naj omenim Kosovega «K zgodovini kralja Sama», Šašljeve «Slovarske doneske iz Št. Lovrenca na Dolenjskem», Ramovšev «Osobenik — inquilinus advena» (ne pa vsobenjek, kakor je napačno razlagal ta terminus M. Dolenc, ker ga spravlja v zvezo z besedo soba, staro v slovenščini komaj 70 let), od istega zavrnitev neuspele Sie-versove nove, na podlagi zvočne analize izražene misli o jeziku brižinskih spomenikov in oceno Novega rezijanskega katekizma. Končno je tudi temu snopiču dodana točna in izčrpna Šlebingerjeva Bibliografija (jezikoslovje, slovstvena zgodovina, zgodovina). — Zdelo se mi je potrebno napisati referat o Časopisu na tem mestu, kjer ga je ob njegovem rojstvu pred dobrim desetletjem tako toplo pozdravil Oton Župančič (LZ 1917, 217). Njegova dosedanja pot ni bila lahka, kajti v desetih letih je izšel samo sedemkrat. Trud izdajateljev pa kakor da odtehta opomba na platnici: «Letnika I. in II. sta razprodana*. Naj jima kmalu sledijo še ostali! M. Rupel. Dela novoborcev, 1. Oton Berkopec: Pesmi. — Ivo Sever: Slavica.Tragedija v treh dejanjih. Št. 2. December 1928. Založba «Naša gruda». Zagreb. Str. 70. Kdor pazno zasleduje naše slovstveno življenje in ima vpogled tudi v bblj skrite pojave tega sveta, si je lahko že dolgo na jasnem, da skuša Ivo Sever, ki izdaja v Zagrebu knjižnico «Naša gruda», ustvariti nekakšno novo narodno in umetnostno miselnost in s tem nekak nov slovstven pokret. Središče te miselnosti se zdi, da je pojem «novoslovenstvo». Njegovo bistvo nam je doslej še neznano, razen kolikor se da morda posneti iz Severjevih dosedanjih pismenih izjav. Pojasnilo pa se nam bo nedvomno v knjigi «0 novi samorodni slovenski umetnostb, ki se napoveduje na platnicah obeh dosedanjih izdaj «Naše grude». Preden je izšla ta načelna knjiga, pa nam Sever v pričujoči knjigi «Dela novoborcev» nudi prve primerke «nove samorodne slovenske umetnosti» in prve sadove svojega novega slovstvenega pokreta. Če bi poznali njegov program, bi bilo knjigo soditi v dvojnem zmislu: koliko izpolnjuje zahteve programa in koliko ustreza zahtevam nekega manj opredeljenega in splošnejšega pojmovanja umetnosti. Zdaj pa nam bo soditi samo v drugem zmislu. Oton Berkopec: Pesmi. (21 pesmi.) Čuvstveni svet tega mladega avtorja je po obsegu in po moči neznaten. Otožnost brez vzroka ali vsaj brez 56 znanega vzroka, strah pred življenjem, plahost. Tri prav tako slabotno otožne zaljubljene pesmi, žalostno-veselo slovo od mladosti, pomladna pesmica in pesmica o spoznanju, ki pojasni, da je vse zmota, pri čemer se ne ve, ali se beseda «vse» nanaša na «moja daljna pota» ali na vse sploh. S tem je njegov osebni svet izpovedan, in sicer tako, da ga komaj razumemo. Zakaj vse te pesmice so pri svoji oblikovni in vsebinski preprostosti nejasne in zmedene; cesto so nelogične in obremenjene z nepotrebnim in motečim. Zato jih sicer razumemo, toda ne vzbude nam niti zanimanja, kaj šele, da bi postale napadalne, kakršna živa umetnost mora biti, in celo nasilne. Razumljivo, da so kulturno-miselne pesmice tega avtorja vsebini primerno še šibkejše. Prorokovanje novega človeka v pesmi «Bratom» je — «Gemein-platz». «Poet» je nelepost in smešen modernizem, «Našim modernim poetom» junaški mahljaj z leseno sabljico. V «Jeseni» čujemo, da «solnček» noče k nam, ker je naše polje prazno, dasi so stvari v tem primeru v resnici ravno obratne. V «Zimi» pa, da so na naše polje prileteli namesto željenih angelov — krokarji. Kako in zakaj in v kakšnem zmislu, vprašujete zaman. Vsemu temu uboštvu popolnoma podoben je tudi poizkus, po svoje raztolma-čiti «Lepo Vido*. Edino, kar ostane, sta belokranjski in «Poldne», ki so vsaj brez grobih neskladnosti. Kaj je v tej zbirčici «novoborskega», novega? — Nič. Zakaj povprečnost in slaba kvaliteta sta od vekomaj. II. Ivo Sever: Slavica (tragedija v treh dejanjih). Tragedijo doživi Slava, hči graščakinje Nataše. Doživi jo zaradi tega, ker spozna, da je njena mati ničvrednica in da je imela ter da ima razmerje s prostakom in svojim nekdanjim hlapcem. To spoznanje porazi sedemnajstletnega dekleta s tolikšno silo, da se zastrupi. Izvrši se ta dogodek v treh dejanjih. Za dobeseden pomen in realen zmisel je seveda stvar očitno pretirana in prisiljena. Prav tako je gotovo, da bi se vse lahko zgodilo v enem dejanju; morda bi bilo tako verjetnejše. Vse to opozarja bravca na nerealni, simbolični značaj dogodkov in oseb, ki se čuti tudi iz marsikakega odlomka dialoga in stranskega dejanja. Kdo je tedaj Slavica, oziroma kaj je? Spričo kočljive in negotove narave simbolike sploh je komaj tvegati odgovor. Toda bodi: Slavica je Slovenija ali Slovenstvo. Cela ali samo zasedena? Morda poslednje, morda tudi ne. — Mati Nataša? Morda Evropa. — Pero, Slavin častilec in literat? Italija. — Dušan, kapitan jugoslovanske mornarice? Jugoslavija. — In Miha, prostak, pustolovec in amerikanski stric? Amerikanizem. — Na vsak način stoji, da se ne nahajamo v konkretnem svetu, marveč v zboru narodov ali vsaj njih duš. In tu da izvrši Slovenija ali vsaj Slovenstvo zasedenega ozemlja, kjer drama poteka, samomor zato, ker spozna, da se je Evropa nekako spečala z Amerikanizmom ali nekaj podobnega. Seveda ostane tragedija prisiljena in izmišljena tudi v tej nadosebni ravnini. In tudi tu bi se prav lahko izvršila v enem dejanju, razen če morda vzamemo blagohotno v poštev, da duše narodov žive počasneje. Simbolika, oziroma prav za prav alegorika te vrste je vselej neokusna in neumetniška, posebno, če je vrhu. vsega še slabo izvedena. Zato ni vpraševati, kaj pomenijo v tej visoki alegorični družbi ostale osebe, kakor: Srečko, Danica, Neža, Elvira, gospod svetnik, gospodična, tete in drugi. Bati se je namreč čisto nemogočih razlag in pomenov ali pa spoznanja, da so nekatere 57 izmed teh oseb pojmovane drugače od glavnih. Prav tako ni zahtevati v alegoriji značajev v pravem zmislu, marveč kvečjemu nekakšno nadosebno značilnost. Tudi ta je podana samo pri Mihi, toda grobo, tako da trga tenko pajčevino alegorije. Drugim osebam daje to značilnost le njih življenski položaj in njih usoda. Toda vsi ti oblikovni elementi so v «Slavici* le povprečno slabi. Drugače pa je z dialogom, ki nosi vso težo duha..Nekaj značilnih mest: Slava vpraša Pera: «Kaj se toliko smejete? Ste prehlajeni?* — Med vsemi mogočimi in nemogočimi stvarmi, ki se jih s Slavo dotakneta, spregovori Pero nekje tudi o Bogu. Nato Slava: «Boga? Kdo je iznašel to besedo? Dokazov hočem zanjo b Pero: «Zamislite si, da se naenkrat razodene vsakemu posamezniku posebej ... Ljudje bi počeli mukati v eno samo korito, ki bi bilo nebo, in — pazite, kaj sledi iz tega! — človek bi v tem trenutku prenehal biti človek!* — Drugje zopet sanjari Pero pred Slavo o sreči,