correo argentino Periódico de la Colectividad Yugoeslava TAREFA REDUCIDA O Concesión 1551 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: Za Ameriko in i» celo j j leto 8 arg. 6.—; ta pol leta-3.50. ii Za druge dežele 2.50 USA-Dolarjev. j
cesar Díaz 1657, u. T. 59 - 3667^*- AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 20 DE JUNIO (JUNIJA) DE 1941 Núm. (stev.) 21 j	POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs. |
Nemčijo pripravijo napad na Rusijo?
OB RUSKI MEJI — HITLER ZA HTEVA OD RUSIJE UKRAJIN-VRELCE — NEPOTRJENE VE STI O VPADU NEMŠKE VOJSKE SKLENILI Z NEMČIJO POGODBO
Totalitarna propaganda v Argentini
Pred nedavnim, ko se je sestala v Buenos Airesu konvencija Radikal-ske stranke, so fašistični elementi izzvali resne nerede, zahtevajoč od vodstva stranke, da se izreče za ‘ ‘ popolno nevtralnost” Argentine v sedanji vojni. Pozneje, tekom proslave narodnega praznika 25. maja, so fašistični elementi izvršili demonstracije proti udruženju ‘‘Acción Argentina”, pri čemer je prišlo tudi do dejanskih spopadov, radi katerih je intervenirala policija, ki je ugotovila, da so bili fašisti oboroženi .. bikovkami. To je prvi korak do ricinusovega olja in vseh drugih sredstev, s katerimi totalitarci vte-pajo demokratskim ljudstvom svoje ‘‘ideje”. Te dni je policija zasačila fašistično druščino, ko je na seji sestavljala proglas, v katerem razlaga Argentincem, da bo Nemčija v kratkem napadla iz Dakarja Južno Ameriko in da je zato potrebno, da se Argentinci na ta napad pripravijo s tem, da — v deželi uvedejo totalitarni režim, ki bo mogel z zmagovalci takoj stopiti v prijateljske zveze! Posebno značilno pri tem je, da so na seji take stvari sejali tudi nekateri oficirji argentinske vojske in mornarice.
Totalitarci žrtvujejo za propagando v Južni Ameriki ogromne vsote. V Buenos Airesu vzdržujejo celo vrsto totalitarnih glasil in posebno obveščevalno agencijo, ki zastonj ponuja vesti in članke vsakemu listu, da le piše v protidemokratskem dubu. Nacistična glasila zastrupljajo s spretno pisanimi članki in s tendenci j oznimi vestmi posebno tukajšnjo mladino, o čemer se lahko človek vsak dan prepriča, ko posluša razgovore mladih ljudi v tramvajih, omnibusih in vlakih. Nacisti so po vsej Argentini, pa tudi po drugih državah Južne Amerike razpredli gosto mrežo svojih somišljenikov, predvsem nemških priseljencev, ki so vprav na vojaški način organizirani. To je včeraj potrdil sam notranji minister v parlamentu, ko je odgovarjal na interpelacijo o totalitarni propagandi v deželi.
Ogromne vsote, ki jih totalitarci žrtvujejo, imajo gotovo svoj določen namen. Denarja ne zapravljajo s takšno radodarnostjo brez določenega načrta, brez računanja, da jim bo z bogatimi obrestmi povrnjen.
Kako?
Pametni Argentinci si ne delajo nobenih iluzij, če totalitarne države premagajo Anglijo in se odločijo, da zasedejo Južno Ameriko, nobena južnoameriška država ne bo dovolj močna, da se jim z uspehom upre. Obramba bi bila tem težja, ker bi napadalci računali s pomočjo perfektno organizirane ‘‘pete kolone”. Vsa bogastva Južne Amerike bi padla v roke nacistične Nemčije in za takšna bogastva se že izplača trošiti težke milijone v pripravljanju terena.
Na te nevarnosti je začel opozarjati vlado argentinski parlament, kateri izvršni oblasti očita preveliko popustljivost napram totalitarcem, popustljivost, ki pomeni igranje z ognjem. Skrajni čas je, da se demokratične svoboščine odvzamejo tistim, ki jih izrabljajo za to, da se proti njim borijo. Prepovedati je treba nacistična glasila, razgnati totalitarne organizacije, spoditi iz dežele totalitarne voditelje, vreči iz uradov totalitarne plačance in povezati obrambo na vojne sile drugih ameriških republik, ker le s skupnim nastopom se bo mogla Amerika braniti pred totalitarnimi zavojevalci sveta. Klic po takšnem odločnem zatiranju nevarnosti, ki ni izmišljena, marveč jo potrjuje sam
100 NEMŠKIH DIVIZIJ ZBRANIH SKO ŽITNICO IN PETROLEJSKE V RUSIJO — TURKI SO
Vesti, ki prihajajo iz raznih virov, zatrjujejo, da so Nemci zbrali ob ruski meji 100 svojih najboljših divizij, popolnoma opremljenih za napad. Vzeli so jih z Balkana, kjer so jih nadomestile italijanske čete, ki jih Nemci smatrajo dovolj junaške za vzdrževanje reda v po nemški vojski že popolnoma razoroženih kra jih, vzeli pa so jih deloma tudi iz Francije. Največ nemških čet je koncentriranih v Rumuniji, imajo jih pa tudi na Finskem, kjer je vlada proglasila splošno mobilizacijo in namerava, kakor izgleda, sodelovati z Nemci pri pripravljajočem se napadu na Rusijo.
Čitatelji se bodo vprašali: Kaj se je zgodilo? Saj je vendar Rusija vzdrževala z nacistično Nemčijo najboljše odnošaje, sklenila je z njo pogodbo o nenapadanju in pred nedavnim obnovila z rajhom trgovinsko pogodbo, ki daje Nemcem velike ugodnosti!
Mnogi vojaški izvedenci so zatrjevali, da je nemški napad na. Kreto v bistvu vežba in poskus za poznejši napad na angleške otoke. Hitler je hotel preizkusiti na Kreti v ma- i lem to, kar bi nemška vojska morala v velikem izvršiti, če bi on dal ukaz za napad na Anglijo. Nemcem se je res posrečilo zasesti Kreto, vendar pa jih je zasedba stala ogromne žrtve. V Atenah so se med nemškimi oficirji širile vesti, da si je nemški maršal List, ki je vodil napad na Poljsko, na Jugoslavijo, na Grčijo in na Kreto, vzel življenje, ker so ga iz Berlina grajali, da je boj za Kreto trajal preveč časa in da je stal preveč materijala in preveč življenj.
Po tem smemo sklepoti, da je Hitler prišel do prepričanja, da bi napad na angleške otoke pomenil konec njegove slave, ker bi se stooro gotovo izjalovili in spremenil v poraz. Iz tega prepričanja pa do sklepa, da bo vojna trajala še mnogo let, je samo korak. Nemčija, ki je računala z “bliskovito” vojsko in z “bliskovito” zmago, se je v računih vštela in mora sedaj organizirati vojno na drugačni podlagi. Če hoče vzdržati, so ji potrebne sirovine za vojni materijal, nafta za letala, tanke in prevozna sredstva ter živila za, rajh in za vse one dežele, ki jih je Nemčija zasedla in kjer vlada strahovita lakota.
minister notranjih zadev, postaja vsak dan bolj glasen ne samo v parlamentu, marveč tudi v najbolj resnih argentinskih demokratičnih glasilih.
Posnemati je treba zgled, ki so ga dale Združene države ameriškemu kontinentu. Strle so vsa gnezda nacistične propagande, špijonaže in sabotaže, ko so nemški vladi sporočile, da mora do 10. julija zapreti vse svoje konzulate ter uradne in poluradne turistične in publicistične agencije. Proti totalitarnemu zmaju se je treba boriti, dokler je čas, dokler ne zraste preveč in ne pogoltne deželo, ki ga je v svoji preveliki gostoljubnosti kotila.
Ali se bodo argentinske oblasti zdramile pravočasno in strle glavo zmaju, ki vsak dan bolj raste? Narod zahteva, da se to stori, in v tej njegovi zahtevi ga s svojimi željami podpirajo tudi vsi lojalni priseljenci, ki žele svoji novi domovini samo dobre.
Kje naj te sirovine, nafto in živila dobi?
Pred nosom ima Ukrajino, najboljšo žitnico Evrope* na katere jugu so bogati kavkaški petrolejski vrelci. Hitler je zmerom pravil, da se noče boriti na dveh frontah, t. j. proti Veliki Britaniji in Franciji na zapadu in proti Rusom na vzhodu obenem. Fronte na z ti pa d u ni več, ker je nemška vojska podjarmila Francijo in potisnila i z Evrope an-greško vojsko. Zadnji zaveznik, s katerim je še mogla računati Velika Britanija, je bila Turčija, ki je pa pravkar podpisala z Nemčijo pogodbo o nenapadanju in prijateljstvu.
Da, Turčija, ki se je ves čas vojske postavljala v junaške poze, se je izneverila. Vdala se je nemškemu pritisku in podpisala pogodbo, ki jo je pripravil znani iptrigant von Pa-pen, ter po svojem zunanjem ministru izjavila, da hoče živeti v prijateljstvu z Nemčijo! Z isto Nemčijo, proti kateri se je vse dolge mesece sedanje vojne obnašala kakor tisti tržaški pristaniški težaki, ki vpijejo na vso moč, do jih vino ogreje: držite me, da ga ne pretepem!, toda nikoli ne udarijo. Turčija je grozila, da bo udarila, ko so nemške čete j pripravljale vpadi na Romunsko, pozne j, ko so pripravljale zasedbo Bolgarske, in, končno, ko se je nacistična vojna mašinerija zbrala za napad na Jugoslavijo in Grčijo. Udarila pa ni in tudi ne bo, ker je sedaj že padla v nacistične mreže. Berlin se je zaenkrat zadovoljil s paktom prijateljstva, jutri bo zahteval, če se mu bo zdelo, dovoljenje za prehod nemške vojske skozi turško zemljo ali pa priključitev Turčije k “novemu redu”.
Na evropski celini je torej zagospodovala popolnoma Nemčija, ki dobro ve, da Velika Britanija ni še tako oborožena, da bi mogla sprožiti napad proti nemškim postojankam. Torej se Hitlerju ni treba ba-
“svobodne” Hrvaške smejo v svet samo take vesti, ki so italijanskim in nemškim uradnim obveščevalnim uradom všeč. O resničnem položaju v naši nesrečni domovini prinašajo verodostojne novice samo oni zelo redki potniki, ki se jim posreči priti iz območja nemške in italijanske okupacijske vojske.
O PRIJATELJSTVU
ti, da se bo moral boriti na dveh straneh, če napade Rusijo. Gotovo računa s tem, da bodo nemški tanki in nemška letala brž strli odporno moč rdeče vojske in ponovili zmagovite pohode, kakršne smo videli v vojni proti Poljski, Franciji in na Balkanu.
Res je, da je Nemčija obljubila prijateljstvo Rusiji, ampak kateri izmed svojih žrtev ni Hitler obljubljal prijateljstva? Sila kola lomi in Hitler lomi dano besedo. Če napade Rusijo, se nihče ne bo čudil, najbrž niti v Moskvi ne, kjer se je Stalin doslej vdajal nemškim zahtevam.
Kakor zagotavljajo iz raznih virov, zahteva Nemčija sedaj Ukrajino, kavkaške vrelce in nadzorstvo nad ruskimi proizvodnimi in prometnimi sredstvi. Samo če Rusija prejme te zahteve, ki so v popolnem in odprtem navzkrižju z njeno suverenostjo, Hitler ne bo prešel v napad, marveč bo zasedel Ukrajino brez streljanja in prelivanja krvi.
Ali se bo Rusija vdala?
Moskovska uradna obveščevalna agencija “Tass” je pred nekaj dnevi zanikala vesti, da so odnošaji med Moskvo in Berlinom napeti. Ta demanti ne more izbrisati dejstva, da so Nemci zbrali več ko 2.500.000 mož ob ruski meji in da nujno potrebujejo sirovin, nafte in jestvin, poleg tega pa jamstvo, da jih Rusija ne bo napadla iz zaledja, ko bodo pozneje enkrat morda vendarle sprožili že toliko krat napovedani napad proti Angliji.
V sredo zvečer se je celo razširila iz Turčije vest, da je nemška vojska že prešla v napad in na petnajstih mestih vdrla v rusko zemljo. Vest ni bila potrjena, vendar pa je značilna za sedanje stanje odnošajev med nacizmom in boljševizmom.
Pripravljajo se očividno veliki dogodki, ki utegnejo zelo spremeniti tok sedanje vojne in postati usodni tako za totalitarni kakor tudi za sovjetski režim.
milosti “dučeja” dobe Madžari
tsss
vsej deželi, pretepajo, morijo, požigajo in kradejo, kakor so to delale fašistične škvadre v Italiji in nacistični napadalni oddelki v Nemčiji pred leti.
V Zagrebu se posebno Srbom huda godi. Živeti morajo v posebnem okraju in nositi morajo na rokavih poseben znak, da so Srbi. Na ulicah
so izpostavljeni napadom ustaških pobalinov in hrvaška podjetja jim ne smejo dati dela. Po 10. uri zvečer ne sme noben Srb iz mesta, če nima posebnega dovoljenja, ki pa obstoja samo v teoriji, ker ga v praksi ustaške oblasti nobenemu Srbu ne dajo.
MRLIČI PO BEOGRAJ SKIH ULICAH
Po mnogih beograjskih ulicah so še 15. maja ležala trupla prebivalcev, ki so jih ubile nemške bombe in strojnice tekom bombardiranja jugoslovanske prestolnice v prvih dneh aprila! Celih pet tednov se Nemci niso pobrigali, da bi mrliče dali zakopati, morda pa tudi namenoma niso dovolili, da jih Beograjčani sami zakopljejo. Nič čudnega ni, če v svojem sovraštvu do našega naroda žele, da bi se razširile bolezni in pokončale čimveč naših ljudi. Sicer pa imajo Nemci mnogo drugega .bolj dobičkanosnega dela:	od-
kar so prišli v Beograd plenijo trgovine in zasebne hiše. Vse, kar se jim zdi le količkaj vredno, odnašajo s seboj: slike, preproge, pohištvo, posodo.
POLICIJSKA URA
Po 8| uri zvečer ne sme v 'Beogradu nihče na ulico. Nemške pa-trole streljajo na vsakega, ki si po tej uri drzne zapustiti hišo. Nič ne vprašujejo, ali je šel na ulico, da poišče zdravnika za nevarno bolnega sorodnika, ali da poišče babico za svojo ženo, ali duhovnika za umirajočega. Kdor gre po osmi uri iz hiše, gre v gotovo smrt, Če ga zaloti nemška patrola. Nemci pravijo, da so primorani tako strogo postopati, ker prihajajo ponoči komiti v Beograd in nemške patrole pred njimi niso varne.
Zaradi komitov so okupacijske oblasti uvedle tudi posebne izkaznice o istovetnosti. Izkaznico mora Beograjčan vedno imeti pri sebi, če kaj da na svoje življenje. Vsakega, ki na zahtevo nemore pokazati izkaznice, Nemci takoj ustrele, brez zasliševanja.
Posebno hudo preganjajo v Beogradu Žide. Pobradi so vse Žide od 15 do 50 let starosti in jih poslali na prisilno delo. Židi dobe dostop na tržišča šele tedaj, ko je že vse razprodano.
MAČEK PROTI PAVELIČU
Vodja Hrvaške kmetske stranke dr. Vladko Maček je interniran na svojem' posestvu v Kupincu. Straži ga oddelek ustašev in nikomur ne dovole, da bi ga obiskal. Izdajalec Pavelič si je prizadeval, da bi dr. Mačka pridobil na svojo stran. Ponujal mu je mesto v vladi, ker je hotel izkoristiti popularnost, ki jo dr. Maček uživa med hrvaškimi kmeti, t. .j. med ogromno večino hrvaškega prebivalstva. Dr. Maček pa je Pa-veličeve ponudbe, večkrat ponovljene, odločno odbil. O sodelovanju z ubijalcem, ki je hrvaški narod prodal sovražniku, noče nič vedeti. Prav.tako odbijajo sleehrno sodelovanje z ustaši vsi krajevni voditelji bivše Hrvaške kmetske stranke, ki jo je Pavelič razpustil. Mnogo najbližjih sodelavcev dr. Mačka je dal Pavelič pozapreti in ljudstvo radi tega le še bolj mrzi njegov režim.
Sprva so ustaši skušali preslepa-riti Hrvate, da je tudi dr. Maček na Paveličevi strani. Totalitarna propaganda je te vesti širila tudi v svet z namenom, da javno mnenje prepriča o tem, kako so vsi Hrvati srečni v “samostojni” državi. Vse te vesti so bile zlagane. Hrvati so kmalu izvedeli, da je dr. Maček interniran, ker noče sodelovati s Paveličem, pa so se ustaši prepričali, da je nadaljnje potvarjanje resnice
VESTI IZ JUGOSLAVIJE
Jugoslovanski kraji so še zmerom odrezani od sveta. Iz Srbije, kjer se komiti in oddelki vojske, kateri so se zatekli v gore, še vedno bore proti Sovražniku, le poredkoma prodre v svet kakšna vest. Promet še ni vzpostavljen in pošta tudi ne. Iz
POLOŽAJ NA HRVAŠKEM
Hrvaško prebivalstvo teroriziraj' predvsem ustaške organizacije ubi j jalca Paveliča. Takšne strahovlade kakršna je sedaj, Hrvati ne pomni i jo. Ustaški razbojniki se šopirijo p
Pristanišče Sušak, katerega po


Argentinske Vesti
.«..•..•»«•..•..•..•..•..•..•..a..,
..a..»..#..»..«.
DR. MARCELO T. ALVEAR '
DIPLOMATI6NI ZASTOPNIK
.Mnogo se govori in piše,'da bo poslan dr. Alv.ear, vodja radikalne stranke kot diplomatični zastopnik Argentine v Združene države Severne Amerike.
Ta zamisel je izšla iz vrst narodni h demokratov.
Vsekakor je to čudno. Ali se .mislijo demokrati s tem iznebiti nevarnega nasprotnika, ali pa se je prišlo do političnega pomirjenja, ki ga zahteva sedanji nemirni položaj.
Združene države bi dr. Alvearja sprejele z zadovoljstvom.
Uradno pa dr. Aivearju to mesto še ni bilo poverjeno.
visokosti, zato se ni zgodila nikaka večja nesreča, kakor da so potniki užili nekoliko strahu.
Na lice mesta so odšli vlačilci, ki so letalo spravili na suho. Ker ni letalo pri tej nezgodi veliko trpelo, bo zamoglo zopet brez kakega večjega presledka vršiti svojo poštno službo, dalje.
RUSKI TOVORNIK V NAŠEM PRISTANIŠČU
V	torek je po desetih letih prvič priplul v tukajšnje pristanišče ruski parnik.
Ta parnik, z imenom “Thibilisi”, je pod vodstvom kapitana Soroka ter ima 62 mož posadke, med katero sta tudi dve ženski.
Nenadni prihod tega ruskega tovornika je vzbudil seveda mnogo radovednosti ter si ga je marsikdo hotel pobližje ogledati. Niso pa pustili nikogar nanj, celo novinarjem • ne.	»
Parnik je prispel v Argentino, da popelje volno in kože v Rusijo ter so že pričeli z vkrcanjem.
POŠTNO LETALO PRISTALO V REKI
V	torek zjutraj je odletelo poštno letalo “Junker” z Rio Gallegosa, pod vodstvom Leonarda Selvettija, proti Buenos Airesu. Radi prevelike megle pa ni mogel najti nobenega pristajališča.
Javil je tedaj ta težak položaj na vsa pristajališča, katera so močno razsvetlili, da,bi se Selvetti zamo-gel orijentirati. Toda zaman. Megla je bila le preveč gosta. Krožil je in krožil, nakar je moral spustiti se na tla, ker mu je zmanjkalo nafte. Z letalom se je sicer spustil v reko, kakih 10 kilometrov od Carmela, toda tam je reka komaj tri metre globoka, letalo pa ima čez štiri metre
nesmiselno. V listih in na shodih, na katere gonijo ljudi po fašističnih metodah, napadajo sedaj dr. Mačka radi njegove “srbske” politike, slikajoč ga kot “izdajalca hrvaškega naroda”. Hrvaški narod paj prav dobro ve, kateri so tisti, ki so ga izdali in prodali Italijanom, Nemcem in Madžarom, in novi ustaški taktiki ne naseda. Prepričan je, da se bodo vremena zjasnila in bo prišel dan, ko bodo izdajalci drago plačali svoje grehe.
PARNIK “INSPECTOR BENEDETTI” JE REŠEN
Kakor poorčajo, se je pomorsko podjetje Mihailovič odločilo, da ne prepusti parnik “1. Benedetti”, ki ga je vihar ob brazilski obali poškodoval, svoji usodi, ampak ga reši in spravi v Buenos Aireško pristanišče.
Ponesrečeni tovornik je pretekle dni prispel v naše pristanišče.
AVTO Z ŠESTIMI OSEBAMI ZDRKNIL V REKO
V nedeljo so se domenili, da napravijo zlet po mestu in sicer z avtom: Enrique Jorge, star 26 let, Plácido Urbano Montes, 26 let, E-duardo Iglesias, 28 let, Juan Cordero, 24, let, Santiago Mascheroni, 24 let in Joaquín Seoane, 26 let star. To so tudi res storili. Ko so prevozili in obiskali razne okraje mesta, so se vozili tudi po avenidi Costanera, ob ulici Viamonte, kjer jim je naenkrat zdrknil avto v vodo.
Tam službujoča mornarja sta takoj obvestila o nezgodi pristojne o-blasti, obenem hitela ponesrečencem na pomoč.
Po težkem trudu se jim je posrečilo, da sta potegnila živa iz vode Joaquina Seoaneja in Mascheronija. Dočim do ostalih nista mogla, ter so utonili.
S pomočjo dvigalnice so v ponedeljek potegnili na suho avto z dvema mrtvecama, pozneje pa še ostala dva, ki sta bila v vodi na dnu.
POROD NA NEPRIMERNEM MESTU
Ponavadi matere, ko. začutijo, da se jim bliža čas poroda, ' se zatečejo v porodnišnico ali so pripravljene za porod doma. Ni bilo pa tako z Juano Elbo Terrara. Ko se je v nedeljo peljala v omnibusu podjetja 25 de Mayo, so jo na Rivadavia, višina ulice Moliere nenadoma popali poprijemki in predno so se sopotniki zavedli o čem je stvar, je Juana porodila fantiča.
Razume se, da je bilo to nekako nerodno za mlado, komaj 21 let staro mater. Pa tudi za osobje omnibusa ni bilo kaj prijetno, ko so morali Juani in otroku pomagati ter odpraviti v bolnišnico. Kljub temu nenadnemu porodu, pa sta oba, mati in otrok popolnoma zdrava.
INFILTRACIJA NACISTOV PRED PARLAMENTOM
V sredo se je začelo ponovno razpravljanje o delovanju nekaterih ljudi, katero delovanje ni v skladu z argentinsko ustavo, in ki tudi ograža suverenost Argentine.
Da se ugotovi vse to protiargen-tinsko delovanje, je bila izbrana komisija petih mož, ki bo to težko zadevo preiskovala.
Poslanska zbornica je tudi zahtevala od notranjega ministra, da izjavi, kaj mu je znano o tem nacističnem delovanju in kaj se je glede tega že ukrenilo.
iZBOROVANJE ŽENSKEGA ODSEKA “ACCION ARGENTINA”
V soboto popoldne se je vršilo napovedano zborovanje, katero je sklical ženski odsek “Accion Argentina”.
Nastopile so razne goovrnice, ki so v svojih govorili ostro obsojale totalitarno divjaštvo.
Shod je bil izredno dobro obiskan. Poleg Argentincev se je tega zborovanja udeležilo tudi mnogo ljudi drugih narodnosti.
DOMAČE VESTÍ
Jugoslovanske dobrodelne delavnice
VERA V KONČNO ZMAGO
Čeprav je v Jugoslaviji najhujši teror, se narod dobro drži. Trdno je prepričan, da bo Nemčija poražena, in z njo Italija, in da bo Jugoslavija spet vstala, večja in močnejša, ker bo tudi primorskim Slovencem in Hrvatom ter koroškim Slovencem zasijalo solnce svobode.
Vsak dan se bolj očitno kaže, da stoje totaliarni režimi na zelo šibkih nogah. Povsod v zasedeni Jugoslaviji je poleg vojaštva ogromno število režimskih tajnih policajev, ki nadzorujejo ne samo prebivalstvo, marveč tudi okupacijsko vojsko, v katero nimajo' zaupanja. Med tajno policijo in vojaštvom, tako nemškim kakor italijanskim, bolgarskim in madžarskim, vlada neprikrita mržnja in spopadi so na dnevnem redu.
Iz Bolgarije, ki se je priključila totalitarcem ter Se trenutno okoristila s priključitvijo kosov jugoslovanske in grške zemlje, prihajajo vesti, da vlada tam velika zaskrbljenost glede končnega izida sedanje vojne.
' Bolgari vsak dan bolj dvomijo, da bodo totalitarne sile zmagale, in so zato vsak dan bolj v skrbeh zaradi končnega polaganja računov.
Tukajšnji Angleži, Francozi, Belgijci, Danci, Poljaki in kar je še drugih izseljenskih skupnosti držav, ki so v vojni s totalitarnimi silami, podpirajo po svojih najboljših močeh borbo svojih domovin proti sovražniku. Prav agilno je med njimi ženstvo in v tem pogledu gotovo prednjačijo Angležinje, ki so na primer v samem Buenos Airesu ustanovile že 130 dobrodelnih delavnic.
Na pobudo ge. Niče dr. Cankarjeve se je sedaj zgenilo tudi naše ženstvo in ustanovilo doslej tri delavnice za izdelovanje toplih predmetov za vojaštvo, namenjenih ali jugoslovanskim legijam, kadar se organizirajo, ali zavezniškim vojskam, ter premetov za civilno prebivalstvo, kateri se bodo hranili do onega dne, ko bo mogoče priskočiti civilnemu prebivalstvu na poomč.
Omenjene tri delavnice so: bue-nosaireška, ki jo vodi ga. Nelly O ’ Farrell, docksudska in paternal-ska.
Na Dock Sudu, kjer so se naše izseljenke prve poprijele dela, so do danes izgotovile (kratica “ p ” pomeni pulover, “r” rokavice, “k” kape):
Barič Ljubica 1 p, Barišič Lola 1 p, Blažina Matejka 2 p, Blažina Marija 1 p, Brandešič Franka 1 p, če-jovič Jelena 1 p, Divanovič Olga 4 k, Domazetovič Natalija 1 p, Džino-vic Vida 1 p, Ilič Marija 2 p, Klaič Slavka 1 p, Klaič Milka 2 r, Kostic Ana 1 p, Kristic Mane 3 k, Krivokapič Krune 1 p, Lekovič Milica 1 p, Lekovic Vidosava 1 p, Ljesar Marija 1 p, Martinovič Olga 1 p, Milovič Stane 1 p, Milovič Ana 7 p i 1 r, Milutinovič Mara 1 p, Mudreša Jovan-ka 1, p, Ninkovič 2 p, Papalette Pascua 1 p, Paunovič Mara 1 p, Pavi-čevič Tereza 1 p, Pavičevič Fani 1 p, Radič Kristina 3 p i 3 k, Šabanovič Zorka 1 p, Stanišič Ruža 1 r, Stiko-
vič Katalina 1 p, Turina Andrina
1 p.
One rojakinje, ki žele sodelovati v delavnici na Dock Sudu, naj se prijavijo ge. Mariji Ilič, Restaurant Internacional, Frente Frigorífico Anglo, Dock Sud, U. T. 22-3347.
NA PATERNALU so se doslej prijavile za delavnico in deloma že začele s pletenjem: Jekše Kati in Irena, Koradin Marija, Ludvika in Marica, Paškulin Pepca in Erna, Melinc M., Valentič Gilda, Škof Marija, Špacapan Pepca, Kjuder Vida, Špacapan Rezka, sestre Kalnerjeve, Zlobec Marija, Černetove, Kjuder Mara, Kerševan Fani, in pomoč so Kralj Matilda in Birsa Matilda.
Nove prijave za delavnico na Pa-ternalu se sprejemajo v Slovenskem domu, Gral. César Díaz 1657, U. T. 59-3667.
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI
OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!
'••«•••• Ma«a«a»*a»»*«a»«a»»a~

TALLER DE CARROCERIAS
“EL RAPIDO”
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — Tapeciranje — Prevlaka — Kabine — Karoserije — Popravljanje blatnikov
ENTRE RIOS 310 QUILMAS U. T. 203 - 1298 Quilines

LIST “NAŠA SLOGA” URADNO GLASILO J.N.O.
Na zadnji seji odbora Jugoslovanske Narodne Obrane je bilo sklenjeno, da se smatra “Našo Slogo” za uradno glasilo Jugosl. Nar. Obrane.
V “Naši Slogi” bo tedaj objavljeno vse delovanje, ki se tiče Narodne Obrane.
V SPOMIN PADLIM
Jugosl. društvo “Kosovo” iz En-senade napravi v nedeljo 29. t. m. ob 11 uri 30 minut, spornen padlim 'za domovino.
Spornen bo v pravoslavni cerkvi, ulica Brazil 315.
MAŠA ZADUŠNICA
Maša zadušnica za pokojnega Antona Lipičarja se bo vršila v nedeljo 29. t. m. ob 10 uri na Av. Del Cam-I po 1653 na Paternalu.
Pri žalnem obredu bo pel žalni zbor.
Cerkveni vestnik
22. jun. Maša na Avell. za rajne Ivančič ; ob 12 h pri sv. Rozi za Simona Melinec.
Molitve se ne vrše, ker je 'sli čas procesija pri sv. Neži.
. .29. jun. God sv. apostolov Petra in Pavla. Maša za Antona Lipičar na Paternalu.
Molitve na Paternalu.
Ob 12 uri maša pri sv. Rozi za Elizabeto Ivančič.
Cirilova nedelja je paternalski? ‘ ‘ šagra ’
Popoldne se bo vršila čajanka s kinopredstavo. Prosim vse vdele-žence paternalske službe božje, da poskrbite za pogrnjene mize.
Janez Hladnik
ZA NAŠE GOSPODINJE
Kako lahko porabiš pepel od tobaka
Noži, ki so rezali čebulo, slanike in drugo močno dišeče stvari, prenašajo njihov duh in okus tudi na druga živila, če jih pošteno ne osna-žimo. Svoj duh pa izgube takoj, če jih odrgnemo z mešanico finega pepela in nekoliko kapelj salmi.jakov-ca. Pri tem izginejo tudi rjasti in kislinski madeži vseh vrst. Nože pa je treba takoj oplakniti s čisto vodo, da ne prične ostri salmijakovec i razjedati kovine.
| Tobačni pepel je tudi dober pripomoček za snaženje kovinskih predmetov. Presejati ga moramo skozi tenko sito, na kar ga lahko uporabimo za suho osnažitev vseh kovinskih delov in za odstranitev belih krogov, ki nastanejo na poliranem pohištvu, če položimo nanj vročo posodo. V tem primeru pa moramo tobačni pepel malo ovlažiti, nanesemo ga na krog in ko se posuši, ga odstranimo z mehko krp i.
PRIPRAVA NEKATERIH JEDI
Mešane prikuhe
Eno ohrovtovo glavo in pol zeljnate glave zreži na široke rezance. Na kocke pa zreži pol gomolja zelene, eno srednje debelo rumeno kolerabo, dva večja, korena. Vse to operi in popari s slanim kropom, nato pa odcedi. Potem daj v kozo žlico masti, nekoliko čebule in odcejeno zelenjavo, (po potrebi osoli), popopraj in duši na zmernem ognju, da se zmehča. Po potrebi zalivaj. Ko je mehko, potresi po vrhu žlico moke in ko malo porumeni, prilij nekoliko juhe ali kropa ter duši na peči dokler ne rabiš in daš na mizo.
Zdrobovi hlebčki
(Količina za 4 do 5 oseb)
Pol pinta mleka zavri in odstavi, nato stresi med trajnim mešanjem vanj pol funta pšeničnega zdroba, malo osoli, pristavi spet na toplo in
Zinka Milanov, ki z velikim uspehom nastopa v Colonu, bo nastopila 15. julija tudi na Toscaninijevem koncertu.
počasi kuhaj približno 10 minut ter pazljivo mešaj, da se ne prime dna, kakortudi da se zdrob ne strne v kepice. Ko je gosto kakor redka polenta odstavi in ko se nekoliko ohladi, primešaj eno jajce. Nato razmaži po namazanem plitkem pekaču približno za prst na debelo. Ko se popolnoma shladi izreži s krapovim obodcem, ki ga sproti pomakaš v moko, krapke in .jih po vrsti polagaj v namazan pekač tako, da je- ob robu naslonjen drug ob drugega. Nato jih potresi s sirom, pokapaj s stopljenim maslom in postavi za četrt ure v vročo pečico, da se na vrhu napravi rumena skorjica.
Telečja obara
Zreži tri funte telečjih prsi ali vratu na koščke, v primerno kozo pa daj dve člici masti, v kateri zarumeni malo drobno zrezane čebule. Na to stresi meso, pokrij ter ga praži. Ko je meso že nekoliko porumenelo, potresi ga z žlico moke, malo premešaj ter zalij z juho. Prideni še košček korenja, peteršilja, limonove lupinice, vršiček majerona, malo zribanega muškatovega oreška in par žlic kisa ali rumenega vina. Pusti vreti dokler se meso zmehča, nato daj ha mizo. Zraven lahko daš s presnim maslom zabeljene makarone.
PRAKTIČNI NASVET
Kako si opereš obleko
L Najprej preskusiš, ali gre blago ob barvo, zato namoči košček o-bleke v mlačno vodo in žmeš v beli .ruti', če ruta dobi liso, daj obleko v mrzlo vodo, kani malo kisa vanjo in jo hitro operi in izplakni.
2.	Preden začneš obleko prati, izmeri njeno dolžino, širino čez pleča, rokava in širino krog bokov.
J. Pripraviš si mlačno vodo, kaneš malo Jesiha vanjo in pereš 10 do -5 minut — pa ne smeš močno mencati, drgniti ali močno ožemati.
4.	Nato takoj izplakni'v čisti vodi, ki naj bo prav toliko topla.
5.	Takoj daj obleko v brisalko in jo v glavnem osuši. Nato položi obleko na čisto podlago in jo razvleci po meri in osuši na zraku (ne na soncu in ne pri vroči peči).
6.	Če je potrebno, polikaj obleko na narobni strani z zmerno vročim likalnikom.
•	#
j Ana Chrpova i
l	Slov. babica	;
?	¿
I dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z ¡ | večletno prakso v praški porod- j j nišnici ter v tuk. bolnici “Raw- f š son”, se priporoča vsem Sloven- I I kam. Sprejema penzionistke iz l
! mesta in z dežele v popolno = oskrbo. Cene izredno nizke. Po- ?
I	strežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 6 2 1 t
i
U. T. 38, Mayo 8182 t
Vesti iz organizacij
‘Divji lovec”
“Slovenski dom” se pripravlja za vprizoritev lepe Fr. Ks. Finžgar j e-ve igre “DIVJI LOVEC”, katero bo dal na oder v SOBOTO 2. AVGUSTA. Natančni spored te prireditve bomo pravočasno objavili.
Prireditev se bo vršila v Armenski dvorani, ulica Acevedo 1353.
Opozarjamo že sedaj rojake in rojakinje, da ne opuste prilike ogledati si to pretresljivo igro.
PRIREDITEV SOKOLA DOCK SUD - BOCA
V proslavo Vidovdana in argen-
tinskega narodnega praznika 9 de Julio, bo priredilo sokolsko društvo z Dock Suda sokolsko akademijo.
Prireditev se bo vršila 5. julija, v poljski dvorani, ulica Billinghurst 17117 na Doek Sudu.
Začetek ob 9 uri zvečer.
LJUDSKA VESELICA NA DOCK SUDU
V nedeljo 29. t. m. se bo v Jugoslovanskem domu na Dock Sudu vršila Velika ljudska veselica.
Veeslica bo ves dan ter bodo imeli posetniki brezplačno na razpolago pečenko. Pobirali se bodo le prostovoljni prispevki.
jugoslovanski izseljenci v Uruguayu na delu za osvobojenje Jugoslavije
Odbor za pomoč in osvobojenje Jugoslavije nam je poslal letak in sledeči članek v objavo:
Na pobudo “Jugosl. prosv. in priporno«. društva” in društva “Slovenski krožek” v Montevideu, osnovan je bil odbor “Za pomoč in osvobojenje Jugoslavije, katerega odbora začasni sedež je v ulici Treinta y Tres 1476.
Odbor je prevzel nalog, da povede borbo za pomoč in osvobojenje Jugoslavije, ter v ta namen zbira prostovoljne prispevke v pomoč našemu narodu in dela propagando potom radija, časopisja, letakov in javnih zborovanj proti naci-fašizmu in njegovim agentom. Odbor hoče biti tudi v stalni zvezi z ostalimi sličnimi odbori Južne in Severne Amerike in to radi skupnega delovanja.
Odbor je izdal letak na vse Jugoslovane v Uruguayu, kateri bo natisnjen v vseh tukajšnjih časopisih, tudi španskih.
Ta naš odbor pripravlja velik javni zbor, na katerega bo pozval vse Jugoslovane v Uruguayu, vse demokratične in antifašistične organizacije ter osebnosti vseh narodnsti, kakor tudi vse prijatelje našega naroda in svobode sploh.
Odbor je tudi sklenil stopiti v zvezo s sličnimi odbori z željo, da bi se v najkrajšem času sklical kongres vseh teh odborov v Južni Ameriki, na katereni naj bi se razpravljalo, kako najuspešnejše koristiti domovini in bi se v tem smislu izdelal enoten načrt.
Za Odbor:
Mihajlo Alagič, predsednik Adam Barlekovič, tajnik.
ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
MEHANIK DOBI DELO
Mehanik, ki je zmožen v spojenju (Soldadura autogena) dobi delo. Poizve se v uredništvu Slov. lista.
ODBOR ZA POMOČ I OSLOBO-DJENJE JUGOSLAVIJE
BRAČO JUGOSLOVENI U URUGUAJU!
Naša domovina Jugoslavija nepra-vedno i sramno napadnuta pala je kao žrtva barbarskog i brutalnog germanskog nacizma i talij anskog fašizma.
Naša uzdanica vojska ko j a je u prošlim ratovima za oslobodjenje lovorike brala, klonula je pred nad-močnijim neprijateljem.
Podli i zvijerski napad na Jugo-slaviju ostače ljaga sramote na današnjim talij anskim i njemačkim vlastodršcima, koji ugnjetavaju milijone svoga sopstvenoga naroda mučenim po zatvorima, koncentra-cionim logorima i nasilnim radovi-ma.
Nacizam i fašizam, ideologija je perverznih ludjaka, koji u obranu svoje ideologije pale na lomači sva progresivna književna dijela naj-istanutijih umnih radnika Njema-čke, Italije i ostalih zemalja, čija kulturna dijela poznata su po čita-vome svijetu.
Ti isti krvnici kulture i svakog čovječanskog napredka seku glave svojim vlastitim sinovima i svakom onome, koji digne glas za pravdu i slobodu, ti isti krvnici spremili su pokolj i na naš junački narod i danas ubijaju hiljadama naše nezaštičene brače u Domovini.
Ali sva ta zvjerstva neče biti do-voljna da slome otpor našega naroda i da ubiju u njemu duh i svijest za oslobodjenje i ostvarenje jedne još sretnije JUGOSLAVIJE.
Vlastodršci današnje Njemačke nastavili su svoj stari Junkerski osvajalački plan 1914. godine kada su započeli sa namjerom, da robe i pljačkaju ostale narode, a na putu njihovega osvajanja, izmedju ostalih naroda bila je i predratna SLOBOD-
NA SRBIJA i zato je kao prvu 1914, napadaj u, da jeunište, ali duh naroda ne ubija se tako lako. 1918. godine, Srbija se oslobadja i u j edin j u-je sa ostalom svojom bračom Hrva-tima i Slovencima u jedinstvenu dr-žavu JUGOSLAVIJU. Ali tako uje-dinjena brača u jednu državnu cije-linu, još je veča smetnja našim vje-kovnim neprijateljima i njihovim osvajalačkim planovima, i zato od postanka Jugoslavije pa do danas oni nemiruju, traže izdajnike, izro-de i plačenike, koji se prodadoše i da plačeni judinim srebrnjacima siju razdor i mržnju izmedju našega naroda, a naročito izmedju Srba i Hrvata. A takovih Brankoviča i Paveliča nije falilo.
Ne treba zdvajati bez kraja i mjere, naš Narod zavredjuje bolju sudbinu. Doživili smo privremeni poraz, ali i stim se dičimo, j er na muci se poznaju junači. Vežimo se vezom sloge, slobode i bratske jed-nakosti Hrvata, Srba i Slovenaca u jednu slobodnu po narodnoj volji JUGOSLAVIJU, j er to je j edini za nas spas. Odbacimo sve ono što nas raz j edin ju je i primimo ono što nas ujedinjuje.
Zato je osnovan jedan Odbor, koji si je uzeo za cilj i dužnost, da okupi svu braču Jugoslovene, Hrvate, Srbe i Slovence u jedno kolo i da svi za-jednički povedemo borbu za ponovno oslobodjenje Jugoslavije i da u koliko budemo mogli pomožemo si-ročad palih junaka, koji dadoše svo-ježivote za odbranu svoje rodne grudi.
Ovaj Odbor poziva sve Jugoslovene, prijatelje Jugoslovena i sve one, koji ljube slobodu i voljni su da nas pomognu, da pridju ovome pokretu i da ga pomognu svi svojim mogučnostima u borbi za ponovno oslobodjenje Jugoslavije i pomoč jugoslovenskom narodu.
Strašna i užasna borba se vodi protiv nacizmu i fašizmu, tim tam-nim silama i neprijateljima slobode i čovječanstva, i zato bračo i prijatelji nijedan čovjek ni žena nesmije da fali u našim redovima, koji se bore za slobodu našega naroda i či-tavog čovječanstva.
Vjerujuči u pravdu, u našu sna-gu i pomoč svog naprednog čovječanstva, požrtvovnost našu i ljubav našu prema rod j enoj grudi mi čemo pobjediti, jer pravda je na našoj strani.
Montevideo, Juni 1941. god.
Odbor za Pomoč i Oslobodjenje Jugoslavije
Veliki zavod
Aleksander Štoka
i
STAVBENO TEHNIŠKO PODJETJE
Se priporoča našim rojakom.
ALVAREZ THOMAS 1035 U. T. 54 - 2756 Buenos Aires
ii
Slov. Babica
I FILOMENA BENEš-BILKOVA j
j Diplomirana na Univerzi v 1 i Pragi in v Buenos Airesu ; | Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer ¿ l LIMA 1217 — BUENOS AIRES ?
t' U. T. 23 - Buen Orden 3389	¿

j Dr. Nicolás Martín
I	ODVETNIK' .
| ZA TRGOVSKE ZADEVE
¿ Posvetovanje za naročnike Slo-
Í venskega lista brezplačno.
•
f ARENALES 1361 j U. T. 41-3520, Buenos Aires
9?
Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi.
Popolno moderno ziiravljenjo.
SIPILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914) KOZA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. TJltravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA SIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarellijn.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba
spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5— NA TEDEN Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJAUSTI Je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. ,— Ugodno tedensko tu m izplačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
R i v a d a v i a l
PLAZA ONCE
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vinom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče
popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Patemal
¡fotografija!
I “LA MODERNA” I
Osrednji odbor J.N.O.
za Argentino
V soboto 7. t. m. se je na seji, ki se je vršila v prisotnosti skoro vseh elanov odbora v “Jugoslovanskem klubu”, osrednji odbor “Jugoslo-venske Narodne Obrane” sestavil takole:
častni predsednik:	dr. Stjepan
Buljevič
Predsednik: Rude Mikuličič Prvi Podpredsednik: Kap. Niko Dabinovič
Drugi Podpredsednik: ing. Borislav Gjukič
Tajnik: arh. Viktor Sulčič Blagajnik: Armando Doric Podblagajnik: Ivo Wider Revizorni odbor: Peter Kebelič in
Sima Gjurkovič
Načelnik propagandnega odseka: dr. Filip M. Dominikovič Načelnik financijskega odseka: Gregor Zidar
Načelnik organizacijskega odseka: Ante Bojanovic
Načelnik prireditvenega odseka: dr. Vladimir Buljevič
PROPAGANDNI ODSEK:
Jovan O. Toškovič Vigor Domicelj dr. Viktor Kjuder dr. Miroslav Švare
ORGANIZACIJSKI ODSEK:
dr. Kosta Veljanovič Vladimir Gugolj Viskovič Zvonimir Pahor Ivan Ivo čurčija Lončarica Jure Branislav Milosavljevič Ivan Sažunič Jura j Modrčin
PRIREDITVENI ODSEK:
Ljerko Špiler Mate Bojauič Eneo Ivančevič Antun Huljič
FINANCIJSKI ODSEK:
Mijo Ilič
Slavko Tomaševič Stjepan Plančič Stjepan Buj Pavle Popovič Sava Jovanovič Josip Kristie Josip Stipetz Alberto Kaj on
ODBORNIKI:
Jovan O. Toškovič Pavle Popovič Sava Jovanovič Eneo Ivančevič Slavko Tomaševič Nikola Babarovič Mijo Ilič
Zvonimir Viskovič Anton Huljič Stojadin Abadžič Nikola Lješar Marko, Ivanovič
Na seji se je določilo, da lahko postane član Jugoslovanske Narodne Obrane vsak naš izseljenec, ter znaša minimalna mesečna članarina 1 $. To hi bil najmanjši mesečni prispevek, a kdor zmore kaj več, se lahko upiše kot član s prispevkom od $ 5 do $ 50 mesečno; poleg tega pa lahko prispeva še s prostovoljnimi darovi.
Rojaki, napravite vsi, vsak po svoji moči, svojo dolžnost!
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
erto Černič
$ VELIK POPUST PRI S FOTOGRAFIRANJU
'4 Ne pozabite
I FOTO “LA MODERNA”
I	S. SASLAVSKT
g Av. SAN MARTIN 2579 $ Telefon: 59-0522 - Bs. Aires
I
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588


ZOBOZDRAVNIKA
DRA. S AMOILO VIC de Falicov in
Idr. FELIKS FALICOV
f Sprejemata od 10 do 12 in od t	15—20 ure.
1 DONATO ALVAREZ 2181 U. T. 59 - 1723
Slovenski dom priredi
“Divjega lovca”
Rojaki in rojakinje! Ne pozabite, da ho v soboto 2. avgusta v armenski dvorani, ulica Acevedo 1353, zelo lepa domača igra “DIVJI LOVEC”, ki jo je spisal naš pisatelj Franc Salezij Finžgar.
To igro vprizori “Slovenski dom”, da s tem počasti pisatelja in rodoljuba, ki že nad petdeset let zvesto služi domovini.
Citateljem in naročnikom
Izseljensko glasilo nam je danes potrebno bolj kot kdaj prej. O tem ni nobenega dvoma. Naša dolžnost je, da ga ohranimo, vkljub žrtvam, ki jih list zahteva od nas. Svojčas smo cen j. naročnikom povedali, da smo preuredili vodstvo pri listu in da na primer z urejevanjem nimamo nikakih izdatkov, ker opravljajo to delo prostovoljno člani novega uredniškega odbora. Vkljub našim prizadevanjem, da list vzdržimo v dosedanjem obsegu, t. j. na osmih straneh štirikrat tedensko, smo bili sedaj primorani skrčiti njegov obseg. “Slovenski list” bo izhajal tudi odslej štirikrat na mesec, toda dvakrat bo na štirih straneh.
Odkar je izbruhnila vojna, nam je tiskarna še trikrat povišala ceno. Mi naročnin nismo zvišali; naročnina je ostala ista. Še hujši udarec pa je zadel list, ko so odpadli večji oglasi, ki so bili velika pomoč. Vse to nas je prisililo, da smo se odločili, kakor je zgoraj povedano. Iz gospodarskih razlogov smo tudi ukinili neekonomično razprodajo listov v kolpor-taži.
Naši uvidevni naročniki bodo gotovo vpoštevali položaj in nam ne bodo šteli v zlo, če smo storili, kar je bilo nujno potrebno, ako smo hoteli ohraniti “Slovenski list”.
Prosimo jih, da nas podprejo s tem, da ostanejo zvesti našemu glasilu in da ga priporočijo tudi svojim prjateljem za naročbo.


KJE SE NAHAJA?
Kdor bi vedel za naslov Marij' Andlovec, doma iz Gradišča pri Vi pavi, ki je dospela v Buenos Aire leta 1928, je naprošen, da ga jav našemu uredništvu. Istotako je na prošena sama, če bo eitala te vrst« da nam ga javi.
Pri nakupu potre ščin poslužujte se n šili trgovcev in obr
nikov!

Perramus !
i
Suknje j Obleke 1
Najboljšo postrežbo dobite v KROJAČNICI LEOPOLD UŠAJ Cene zmerne - Delo prvovrstn GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aire
n
V
$
i
■
I
n
Slovenci doma in po svetu
$
$
mec ;•»>	.-<♦>•• >s»f >m: t»x x«*: .iass-sax: :^k«	)SB«x«!t>ax$^x>m£w>5:wx »asoaaaaec x<e&?¡ax: >ax
Maribor nekdaj in do sedanje okupacije
(Nadaljevanje)
IZ PRETEKLOSTI MARIBORA
Da je bilo ozemlje Maribora in okolice poseljeno že v prazgodovinski dobi, nam dokazujejo neolitska najdišča (mlajša kamena doba) v Hompošu, Radvanju in Kamnici. Domnevo za zgodnjo poselitev Maribora pa nam nudijo odkrita grobišča v Koroščevi ulici.
Ko je jeseni leta 1931 pripravljal vrtnar Ferdo Kočevar tople grede, je na parceli ob Koroščevi ulici na jugu Kalvarije naletel na razne geometrično okrašene črepe in pozneje še na različne bronaste predmete, kakor na britev, nož, bronasto sekirico, ostanke zapestnic in zaponko. Naslednje leto se je lotilo izkopavanja Muzejsko društvo, ki je odkrilo skupno 86 grobov. V odkopanih žarah so bili najdeni predmeti, večji-del iz brona, kakor: ovratnice, zaponke. obeski, lasnice, šivanke, šila ter glinaste uteži za statve. V gomilah se je našel edini predmet iz železa, železna ovratnica. Najvažnejši predmet izmed glinastih najdb pa je nedvomno kipec, ki predstavlja prazgodovinskega človeka v njegovi
njem ob poti iz Radvanja na Sv. Bolfenk; pri odkopavanju gradišča je bilo odkritih 14 stavb in nekaj gomil s prazgodovinskimi ostanki. Gradišče je nadzorovalo cesto, ki je vodila tod, Mislinjsko in Savinjsko 'dolino. Po tej poti so pozneje Rimljani izpeljali svojo cesto, ki so jo prevzeli tudi Sloveni ob svoji naselitvi, dokler ni bila zaradi drugam usmerjenega prometa opuščena. Najdbe, pretežno iz hallstattske do-| be, nam pričajo, da ,je Poštela hall-stattskega izvora. Poštelo so uštano-! 'vili Ilirski Tavriski ali Noričani in j ostali tam do 2. stoletja pr. Kr., ko SO po hudih bojih zasedli Poštelo Kelti. Kelti so bili pa že nositelji latenske (mlajša železna doba) kulture; a pičlo število najdb iz latenske dobe nam dokazuje, da niso bili Kelti dolgo v posesti gradišča. Leta 13 pr. Kr. sp namreč pridrli s severa Cimbri in Poštelo uničili.
Leta 16 pr. Kr. postanejo . gospodarji naših dežel Rimljani, ki so v obrambo svojih posesti prepregli deželo s cestami, ki so jim predvsem služile za hitro premikanje čet in šele v drugi vrsti za trgovski promet. Čez mariborski svet je vodila cesta
- v % jl_ jl.
noši. Gomile so od tu segaie se dalje na jug in do Vinarske šole, bile so pa razkopane po poznejših cestnih utrjevalnih delih. Po izvoru najdb so gomile mogoče že iz zgodnje hallstatske (starejša železna doba) ali pozno bronaste dobe. Ker so se podobni predmeti itašli tudi na stavbišču OUZD, je močno verjetno, da se je že v prazgodovinski dobi razprostirala ob Dravi močna ilirska naselbina.
Velik dokaz za gosto naselitev mariborskega ozemlja imamo že v gomilah, ki se razprostirajo po vsem pobočju Pohorja od Poštele do Pivole pri Razvanju; mnogo gomil se nahaja tudi na obeh straneh poti, ki pelje iz Radvanja na Sv. Bolfenk.
Prazgodovinsko prebivalstvo si je v obrambo gradilo na višinah močna gradišča, obdana z okopi in pali-sadami; vanje so se zatekali prebivalci v primeru nenadnega napada. Tako veliko in močno utrjeno gradišče na Pošteli se je nahajalo na Pohorju med Radvanjem in Razva-
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelje MARKO RADALJ
facundo Quiroga 1325
U. T. 22 - 8327 -DOCK S U D
v raviu oaivo (pri Ljubljani) ; z .juga so se iztekale vanjo tri ceste: dve iz Ptuja, ena iz Celja. Prehod čez Dravo je moral biti pri Meljskem dvoru; izkopanine, ki so se tu našle, dopuščajo domnevo, da je stala na tem mestu rimska utrdba, ki je bik vključena v obrambni sistem, ki se je vlekel vzdolž Drave od Ptuj ir; rimska posadka je imela halogo nadzorovati promet in prehod čez reko. Da je bil Maribor naseljen tudi v poznorimski dobi, imamo dokaz v najdbi antičnih novcev iz rimske gline (terra sigillata) n;j Glavnem trgu.
Po zatonu zapadno-rimskega cesarstva 476, so začeli skozi naše kraje drveti — doba preseljevanja narodov — Zapadni Goti, Vandali, He-ruli, Vzhodni Goti, ki so pri svojem prodiranju z vzhoda na zahod porušili z malimi izjemami vse, na kar so naleteli in s tern se je izgubilo mnogo dokazov iz naselitve naše zemlje.
Začetki srednjeveške naselbine
Takoj ob naselitvi, konec 6. stoletja, so prišli naši predniki v rahlo odvisnost od Obrov, s katerimi so skupno bili hude boje z Bavarci in Furlani. Leta 626 so se pa te odvisnosti otresli in se priključili s svojo slovansko karantansko kneževino močni državi kralja Sama (623-658), ki je vladal tudi Polabskim Slovanom in Čehom. Po njegovi smrti je postala karantanska kneževina zopet samostojna; iz te dobe so poznana imena slovenskih knezov, kakor Valuk, Inko, Etgar. A že leta 743 so dosegli Bavarci versko in s tem tudi politično priključitev slovenske kneževine in kmalu nato je bila, kot Bavarci, vključena v frankovsko cesarstvo kot obmejna pokrajina. Nevarnost napadov na frankovsko državo z vzhoda, se je približevala, ko so se leta 986 selili Madžari čez Karpate v panonsko nižino. Iz ogr-
ske nižine so kmalu začeli z vojnimi pohodi na zapadpleta 907 so premagali saško vojsko in od tedaj so leto .za letom napadali Franke. Po porazu pri Augsburgu leta 955, so pričeli Madžari mirno kolonizirati svojo zemljo. V obrambo pred njihovimi napadi je organiziral cesar Oton
i.	obmejne marke od, Pomurja do v Furlani j e.
Najvzhodnejša marka, ki je branila Madžarom vstop v zapadno Ob-dravje, je bila ptujska marka; na meji dravskega polja in dravske doline je nastala utrdba, ki naj zapira vstop v dravsko dolino: grad na Piramidi se imenuje prvič v zgodo-j vini leta 1147. Po smrti Bernarda | Spanheima, s katerim je nastanek j gradu v zvezi, je pripadla Spodnja I marka Otokarju I. iz rodu Traun-gaucev. S tem je za nekaj časa mariborski grad na pomenu sicer izgubil, ker so imeli Traungauovci svoje središče v deželi Štajerski (Stayer!), a ko je z izumrtjem Trami -gauovcev leta 1192 prešla Spodnja, marka na Babenberžane, je pridobilo mariborsko ozemlje in s tem tudi grad na Piramidi, močno na svoji važnosti; središče Babenberžanov je bila Avstrija in Babenberžani so težili v svoji ekspanziji ¡aa jug, rred-Jadransko mcaej©. S ta t je postal Maridor križišče najbližej po-i med Jadranom in Pomurjem. Četudi je bil Ptuj že prej središče trgovine na Dravskem polju, je ven-j :iar sčasoma stopil Maribor na njegovo mesto, kar je pač bilo v interesu njegovih, gospoderjev.
Stara mariborska vas ob Piramidi se je zaradi raznolikih pridelkov svoje okolice ugodno razvijala in da je naselbina postala krepko trgovsko središče, je omogočil deželni knez z 'dajanjem trgovskih predpravic meščanom in obrtnikom. — Pokrajina zahodno od Maribora ima predvsem iglasto drevje, ki ga pa primanjkuje v panonski nižini vzhodno od Maribora. Les se je moral potem takem plaviti po Dravi na vzhoo in kot prometno središče za lesno trgovino je nastal mariborski Pristan. Leta 1209 se imenuje prvič Maribor trg (forum Marchpurch), kar se je zgodilo s podelitvijo tržnih pravic od strani deželnega kneza. Da bi se v nekdanji vasi mogli razviti trgovina in obrt, so bile daleč na okoli prepovedane vse trgovine in obrti; trg je dobil pravico sejmov in je smel pobirati mitnino na Dravi; vsi splavi so morali pristajati v trgu in ptujska vina so sm«*-li prevažati na Koroško le skozi Maribor. Vzlic tolikšnim privilegijem ni mogel postati mariborski kmet preko noči obrtnik in trgovec. Trgovine se je polastil priseljeni Žid, ki se prvič imenuje leta 1277. Mestni privilegiji so bili Židom posebno v prid, ker .je bila konkurenca s Ptujem znatno otežkoeena in ker so morali tuji trgovci svoje potrebščine kupovati v mestu. Židje so trgovali z lesom, žitom in živino, iz tujine pa uvažali začimbe in dragulje. Imeli so trgovske zveze z Dubrovnikom, Florenco in češkimi deželami, kar dokazuje najdba florentinskih in čeških zlatnikov iz leta 1312—1329 na Glavnem trgu. Posebno so se razvili Židje v denarništvu in dajali ogromna posojila plemstvu, meščanom in duhovnikom. Njihovi dolžniki so bili celjski grofje, goriški grofje, Ulitih Mariborski, gospodje Ptujski in
dr. — Sicer se je pa velik del mestnega prebivalstva pečal s kmetijstvom in vinogradništvom; obrtniki so bili organizirani v cehe, zadruge, ki so kupovale material za svoje člane, pazile na kakovost izdelkov in določale prodajno ceno blagu. Po stroki razlikujemo: usnjarski ceh, barvarski, pekovski, mizarski, mesarski, krojaški, tako da je imel vsak stan svojo zadrugo.
Obseg srednjeveškega Maribora
Leta 1243 se v listinah že omenja mariborski sodnik, kar je dokaz, da-je Maribor že tedaj dobil mestne pravice. S tem so imeli prebivalci pravico obdati svoje naselje z obzidjem, ki je bilo najvažnejši znak srednjeveškega .mesta. Obzidje je označevalo mestno mejo in služilo kot obramba pred napadi sovražnikov. Prvotno obzidje je potekalo od severozahodnega dela nekdanje ba-stije — mariborskega gradu —, po zahodni polovici kopališke ulice do Vodnega stolpa ob meji med Židovsko in Usnjarsko ulico; tu se je začel južni zid, ki je šel nekako do srednjega mostnega oboka. Od tu je .šlo obzidje do začetka Gosposke uii-ee in potekalo po vzhodni črti Rotovškega trga in nekoliko zapadne-je od Barvarske ulice proti severu; severni zid se je držal meje med Slovensko in Gregorčičevo ulico, smer označujeta mestni stolp na vrtu GambriPove gostilne in stol]) na gradu. Ker se je pa prebivalstvo v procvitajočem mestu hitro množilo, zlasti s priseljevanjem; so obzidje okrog leta 1350 imzširili na zapadno Polovico mesta; obzidje se .je podaljšalo mimo minoritskega samostana (ki še sedaj stoji) do okroglega stolpa ob Pristanu, nato se je zid obrnil, peljal ob robu Pristaniške ulice mimo Vodnikovega trga in ob Stross-majerjevi ulici do Gregorčičeve (sedanji drevored označuje mestni ja-irek). Smer severnega zidu je ostala ista. Višina zidu je bila okoli 6 m, ( debelina pa 1.5 m ali še več, posebno ! ™ka, ki jei mel celo pravico krvne
na Piramidi in Tabor v Magdalen-skem predmestju, ki je ščitil dravsko brv. Središče mesta je bilo na Glavnem trgu, trg pa na Grajskem. Na Stolnem trgu se je razprostiralo pokopališče, kjer so zgradili leta 1520 na temeljih še starejše cerkve /župno cerkev sv. Janeza Krstnika. Na jugovzhodnem delu mesta je bila židovska četrt, imenovana Ghetto. Središče četrti je bila Židovska ulica, kjer se je nahajala njihova sinagoga, ki je bila po izgonu Židov spremenjena v kapelo Vseh svetnikov. — V 15. stol. se je razvilo domače denarništvo, pa tudi krščanski trgovci so se okrepili, ki so videli v Židih nevarne tekmece. Zato so vedno odločneje zahtevali od stanov, naj vladar izžene tujce. A Ferdinand lil. se je tem zahtevam še upiral, ker hi tako izgubil svoje najboljše dohodke; ko so pa sklenili stanovi izplačati cesarju Maksimilijanu L 300 fl. odškodnine, je izdal cesar dne 18. marca 1496 ukaz o izgonu Židov iz Maribora. Izselili so se Židje predvsem v severno Italijo, kjer kaže priimek Morburgo na nji-j hov izvor.
| Posledica izgona Židov se je kma-| lu pokazala; prenehala .je trgovina s tujino in njihovimi trgovskimi centri, ostala je le lokalna trgovina, ki se je pa mogla vzdržati le s privilegiji deželnega kneza. Obrt in. trgovina sta pešali, mariborski meščan se je zopet oprijel poljedelstva in v tem položaju je životaril Maribor do začetka 18. stol. — Moramo še omejiti, da se je pred mestnim obzidjem nahajala naselbina okoli cerkvice .svetega Ulrika — bila je iz 13. stol. in je stala na vogalu Aleksandrove ceste in Prešernove ulice — leta 1449 se imenuje: Ne\vgassen vor s. Ulrichtor.
V upravnem oziru se je mesto razdelilo leta 1350 na štiri okraje. Mestno upravo, zunanji svet po 12 mož, notranji tudi po 12, so volili meščani svobodno po mestnih štatutih. Notranji svet je volil mestnega, sod-
pri stolpih, ki so stali večinoma na oglih obzidja; bili po večnadstropni in služili za shrambo orožja. Ob notranji strani so bili dolgi ieseni hodniki za branilce mesta. Razumljivo j e, da je moralo imeti obzidje tudi več vrat in prehodov, ki so bili zavarovani pred presenečenjem z jarkom, ki je bil izkopan okoli vsega obzidja. Prehod čez mestni jarek je omogočal dvig]jiy most na verigah, ki se je vsakikrat ob sončnem zahodu dvignil in drugo jutro ob sončnem vzhodu zopet spustil. Na južnem koncu Trga Svobode s0 bila Ulrikova ali Graška vrata; manjši izhod je imela poleg stolpa Židovska ulica. Na koncu Dravske ulice imamo Dravska vrata, skozi katera se je prišlo na leseno brv, ki je vezala mesto z Magdalenskim predmestjem. Na zapadni strani so bila koroška vrata (Chernertor), ki se pozneje imenujejo po cerkvici na Lebanjih, vrata naše Ljube Gospe (Unser Frauentor). Na severni strani med gradom in grajskim stolpom se imenujejo grajska vrata: das purktor das aus der stat get. Mestne utrdbe sta izpopolnjevala grad
ga sodstva in bil v tem odgovoren neposredno deželnemu knezu. Morišče mestne sodnije je bilo za sedanjim starim pokopališčem.
Turki in verske homatije
Ko so v 14,. stol. začeli izdelovati topove, ki so metali sprva kamenite, pozneje železne krogle, so morali o-. jačiti tudi mestno bzidje. Ko se je tedaj približala našim deželam turška nevarnost, je ukazal leta - .. ’ cesar Friderik IV. Mariborčanom mestne utrdbe ojačiti in v jarke napeljati vodo iz Treh ribnikov. Leto pozneje je ukazal’pobirati prispevke za skupno obrambo. Spričo vesti, ki so se širile, je mestni svet dal leta 1465 utrdbe vnovič ojačiti; takrat je dobil Maribor kot osrednjo stavbo. današnji grad. Postavljen je bil leta 1478 po naročilu cesarja Friderika. Leta 1475 so napadli Turki preko Ptuja, a se ognili močno utrjenega Maribora in udarili proti Limbušu. Prav takrat se je pa tudi začela vojna z ogrskim kraljem Matijo Korvinom za nadoblast v Avstriji. Že leta 1480 je pridrl pred Maribor in ga bblega.1. A prebival-
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372

KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah, obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem, ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in' praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
•ci so vse napade odbili in moral se .je vrniti na Ogrsko predvsem zaradi grozečega turškega vpada. Naslednje leto se je Matija Korvin vnovič pojavil pod obzidjem, a tudi tokrat je bil odbit, ker .je obrambo odlično vodil mestni sodnik Benedikt Sati. Vendar pa se je papeževemu legatu posrečilo pregovoriti kralja, da je ob le go opustil. V tem pa so turške čete že nevarno poplavljale okolico Ptuja in požigale ter plenile po vsem Dravskem polju.
Pravo turško armado — ne pa roparske tolpe iz Bosne — je Maribor prvič videl pred svojim obzidjem leta 1529. Sultan Sulejman se je podal s svojo vojsko pred Dunaj, da bi ga zavzel; a vsi njegovi napadi so bili odbiti. Na umiku so prišle turške čete preko Arveža in Košakov ter s hrvatske strani pred Maribor. Že med obleganjem Dunaja je dal mestni sodnik Krištof Wilden-rainer ojačiti utrdbe in postaviti topove. Dal je nakupiti žita in kar ga niso peki prodali meščanom, so ga spravili v mestna skladišča. Trikrat so turški oddelki navalili na obzidje, a vsikdar so bili odbiti. Toda že so se začele rušiti utrdbe in mesto bi se moralo podati, da se ni prav tedaj prikazal Sigismund Višnjegor-ski s svojimi četami in po srditih bojih pregnal Turke; ti so se umaknili pri Melju na splavih preko Drave in pri tej priliki opustošili Ptujsko polje. Drugi večji napad sultanove vojske na Maribor je bil leta 1532. Turška vojska je vnovič korakala proti Dunaju, a na poti jo je zadržal pri Kiseku Nikolaj Jurišič. Ker se je v Avstriji zbirala krščanska vojska, se je hotel sultan čim prej umakniti mimo Maribora na Hrvatsko; zahteval je prost prehod, ki mu ga pa Wildenrainer ni dovolil. Vnovič so Turki naskočili utrjeno mesto, a so bilio dbiti. Ker se je pa sultanu mudilo naprej, je dal zgraditi most med Viltušem in Limbušem, nakar ga je prekoračil s svojo vojsko. Pri tem so Turki napadli Limbuš, pridrli na Pohorju celo do Sv. Areha in izropali vso pokrajino tja do Podčetrtka.
Meščani so se sedaj lotili poprave utrdb in začeli na novo graditi razrušene hiše; leta 1543 so napravili na koroške stanove prošnjo, da so prišli 230 dvakratni oblogi skoraj ob vse in naj jih založe s smodnikom in kroglami, če bi jih sovražnik vnovič napadel. In tako se je poprava obzidja in utrdb zavlekla čez leto 1550.
Nekako ob istem času imamo o-pravka s pojavom luteranstva v Mariboru; nova vera se je širila med meščani sprva tajno, tako da se ni dalo ob cerkveni vizitaciji leta 1528 o tem nič določnega zvedeti. Javno se je pa priznavala večina mariborskega meščanstva k novi veri, ko so deželni stanovi izsilili od nadvojvode Karla III. (leta 1578) v Brucku ob Muri izjavo o verski svobodi lu-teranov. Posebno je pospeševal lute-ranstvo lastnik Betnave baron Volk Herberstein, ki je vzdrževal celo predikanta, katerega so mariborski meščani pridno obiskovali.
Leta 1578 je bila ustanovljena v Betnavi protestantovska cerkvena občina; v naslednjih dveh letih so zgradili cerkev, hišo za predikanta in šolo. Napravili so tudi pokopališče (ki se prav sedaj odkopu.je), ki leži med državno cesto in cesto k Betnavi. Avstrijski nadvojvode so sicer zahtevali od mariborskega, mestnega sveta, naj prežene predikanta, prepove meščanstvu hoditi It
lutrovskim propovedim in naj odstavi protestantske mestne svetnike, in koliko so upoštevali izražene zahteve, se kaže v tem, da je bil izvoljen leta 1579 za mestnega sodnika protestant, ki ga pa vladar ni potrdil. Ko je pa zavladal 1596 Ferdinand II., ki so ga vzgojili jezuiti, je sklenil odločno zatreti krivo vero ; v tem sta ga zlasti podpirala se-kovski škof Martin Brenner in lavantinski Jurij Slobej. Sestavila se je reformacijska komisija, ki naj bi v deželi napredovalo in ki naj bi preiskala, kako daleč je luteranstvo v deželi napredovalo in ki naj bi zo-23et mesta pokatoličanila. Reformacijska komisija je prišla v Maribor
6.	januarja 1600 in vsakemu meščanu, ki se je izjavil za luterana, določila rok izselitve iz dežele. Na Betnavi je zidana poslopja razstrelila, lesena pa požgala, predikanta Lier-zerja pa izgnala. Vzlic zatiranju je protestantstvo še nekaj desetletij životarilo in še leta 1636 je bila pokopana na pokopališču v Betnavi baronica Herbersteinova.
Propad in ponovni procvit Zaradi neugodnih gospodarskih razmer, ki so bile jmsledica 30-letne vojne in davščin, ki so jih venomer zahtevali avstrijski vladarji in ogrski plemiči, na pr. Andrej Baumkir-cher, so mariborski meščani silno obubožali. Obrt je projtadala, trgovina je zastajala in v takih razmerah se je mariborski meščan vnovič lotil kmetijstva. Že iz srednjega veka poseduje Maribor gozdove na Pohorju tja do Sv. Bolfenka, travnike med Pobrežjem in Studenci, njive v Koroškem predmestju in vinograde na ozemlju od Rošpoha do Treh ribnikov ter vinograde v Vojniku; solastnik vseh teh posestev .je bil mariborski meščan, ki je sedaj črpal svoje dohodke in svojo gospodarsko sigurnost iz tal.
Poleg vsega obubožanja so zadele mesto še druge nesreče. Leta 1601 je izbruhnil požar, ki je upepelil skoraj vse mesto, razen nekaj hiš med Gosposko ulico in gradom. Komaj se je mesto nekoliko opomoglo, je izbruhnil še. strašnejši požar leta 1648, tako da je ostalo le malo hiš nepoškodovanih; na mnogih mestih se je zrušilo obzidje in vrh tega se je vnel še smodnik, ki so ga imeli nakopičenega za obrambo. Tem nesrečam se je pridužila še nova nadloga: kuga. V Mariboru se je v 17. stol. pojavila petkrat; najhuje je razsajala leta 1680, ko je skoraj polovico mesta izpraznila. V tej stiski so Mariborčani sezidali na Kalvariji kapelo sv. Barbare in postavili Marijin steber na Glavnem trgu.
Nastop merkantilizma, ki proglaša trgovino za temelj bogastva, po-menja tudi za Maribor novo dobo. Cesar Karel VI. je dal zgraditi v le-naj—Št. Ilj—Maribor—Slov. Bistri-tu 1718 veliko trgovsko cesto: Du-ca—Trst in s tem se je Maribor x>o-novno uveljavil kot prometno križišče. S pospeševanjem kmetijstva in obrti od strani Marije Terezije in Jožefa II-, so se razvile nove obrti, kakor predelava vina, pivovarništvo, usnjarstvo in na Dravskem polju industrija bučnega olja. Na Pohorju se je razvilo steklarstvo do zavidanja ! vredne višine. L. 1752 je postal Ma-| ribor sedež upravnega okrožja za j ozemlje med Muro in Dravo, leta 11758 ustanovijo jezuiti gimnazijo in i tako je Maribor vedno bolj postajal | tudi kulturno žarišče Podravja, i Ljudska šola je obstojala sicer že I prej kot župnijska šola pri župni
cerkvi, a za vlade Jožefa II., ki je ukazal ustanovitev tri vij alk po vseh mestih in trgih, je dobil Maribor leta 1782 glavno šolo s 4 učitelji in katehetom. — Vprav ti moderni začetki Maribora pomenjajo konce meščanskih privilegijev in srednjega veka; tako so na pr. dovolili dravsko-poljskim Špeharjem prodajo svinjetine na mariborskem trgu. — Tudi v cerkveno-političnem življenju Maribora so se dogodilo velike spremembe; leta 1782 je izdal Jožef II. ukaz, po katerem se morajo vse cerkve in samostani, v kolikor se zde odveč, zapreti. V Mariboru so bili zaprti kapucinski in minoritski samostan ter samostan celestink. V predmestju je bila ustanovljena nova župnija s cerkvijo sv. Ulrika kot župno cerkvijo. Ker pa je bila cerkev sv. Ulrika premajhna, jo je dala posvetna oblast zapreti in župna cerkevje postala prejšnja kapučin-ska (na mestu današnje frančiškanske).
Novi časi
Francoske čete je sicer videl Maribor že leta 1797, a trajno ni bilo mesto nikoli v rokah Francozov. Francoske armade so le korakale skozi Maribor na sever in izžemale mesto s težkimi kontribucijami. Ko je bila ustanovljena Ilirija in je bil izvoz na Kranjsko zaradi carinskih mej otežkočen, si je Maribor poiskal novih tržišč na severu, v Avstriji in na Štajerskem. Zaradi svoje lege ob veliki trgovski cesti, je postal Maribor izhodišče Podravja na sever.
Še večjo važnost, posebno v gosjto-darsketn pogledu, pridobi Maribor z otvoritvijo železnice Murzzuschlag-Celje 1. 1846, ki se 1849 jiodaljša do Ljubljane. Leta 1863 je bila zgrajena železnica Maribor—Celovec. Železnica je omogočila Mariboru izvoz kmetijskih pridelkov v industrijsko Pomurje in tako je aMribor postal končnoveljavno izhodišče vsega Dravskega polja za sever in zahod. Po zgraditvi železnic se je s priselitvijo prebivalstvo znatno pomnožilo in 1. 1851 se mestne meje razširijo z nekdanjega obzidja preko predmestij v glavnem do današnjih mestnih 'mej. Važna letnica v razvoju Maribora in našega Podravja je bilo 1. 1859, ko je bil prenesen sedež lavan-j tinske škofije iz Št. Andraža v Ma-i ribor, s tem je pridobil- škof Anton Martin Slomšek 10 slovenskih dekanij od Marenberga do Velike Nedelje. Na nove župnije je nastavljal j 'slovenske duhovnike in s tem rešil narodne smrti Slovenske gorice, Dravsko dolino in Ptujsko polje. V 60 letih je postal Maribor tudi središče štarjerskega slovenstva. 1861 je bila ustanovljena Slovanska Čitalnica, ki je z javnimi prireditvami, Besedami širila slovensko narodno zavest. 1867 je prvič izšel “Slovenski gospodar”, 1868 je začel izdajati T. Tomšič “Slovenski Narod” in tako je narodno življenje ‘Slovencev precej cvetelo. Toda po zmagoviti nemško-francoski vojni 1. 1870 so začeli Nemci vedno bolj odrivati Slovence iz samoupravnih in državnih uradov in poizkušali preprečevati slovenske prireditve. Leta 1882 je bilo ustanovljeno Slovensko politično društvo in Čitalnica je z Dramatičnim ih Glasbenim društvom živahno delovala, ]irirejala slovenske predstave in tako razširjala vzlic ši-kanam od strani vlade in policije slovensko misel in slovensko besedo. — Mnogo je bilo šikaniranja in zalezovanja Slovencev od strani Nemcev, posebno nemčurjev, ki so
ovajali svoje slovensko-zavedne rojake oblastem. Mnogo so Slovenci prestali med balkansko vojno, še več pa v burnih časih svetovne vihre, ko so jih brez povoda v trumah zapirali, jih gonili v Gradec pred sodišče in metali v ječo brez obsodbe.
Tedaj pa je prišel prevrat in zlom dvojne monarhije. Na svojem mestu se je znašel general Maister in v odločilnem trenutku pridobil Maribor za Jugoslavijo. V telf usodnih dneh je imel vlado Podravja in Maribora v rokah Narodni svet na čelu s firedsednikom dr. Verstovškom. 1. decembra 1918 je bilo proglašeno zedinjenje in s tem je napočila za Maribor nova doba.
V tej novi dobi (to je od 1. decembra 1918 do 6 aprila 1941, ko so nemške čete zahrbtno napadle Jugoslavijo) se je Maribor nadvse lepo in vsestransko razvijal toliko na gospodarsko-socialnem kot na kulturnem polju, kar smo v prejšnjih dveh člankih o Mariboru podrobneje pisali. Sedaj ko so nemški moderni barbari prišli vladat v naš lepi Maribor, se ponavljajo spet preganjanja, mučenja in smrtne obsodbe nad našim zavednim in mučeni-škim slovenskim ljudstvom, ki se že dolga stoletja bori za svoj narodni obstoj na najsevernejši točki naše narodne države. Upamo pa, da bo to ponovno trpljenje trajalo le malo časa ker smo gotovi, da ne bo zmagala krivica in da bo spet zasijalo sonce svobode nad našimi lepimi slovenskimi kraji.
(Nadaljuje)
Vladika Strossmayer
o
in mladi rod
Zlate besede jugoslovanskega apostola mladini
Jugoslovanska mladina je slavila 4. februarja t. 1. spomin na nepozabnega vladiko Josipa Jurija Stross-mayerja. Po zavodih so bila predavanja in deklamacije, dan je bil pouka prost.
Med velikani, ki jih je troedinemu narodu naklonila usoda, preden mu je zasijala zarja svobode v enot-
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
Akutne, Kronične bolezni in njih komplikacije. Zdravljenje po francoskih in nemških načinih, KRVNE IN KOŽNE BOLEZNI
— Za Slovence prvi pregled brezplačno — Ženske bolezni, bolezni maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti za pljučne, srčne, živčne in reumatične bolezni. ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure.
GOVORI SE SLOVENSKO
BARTOLOME MITRE 1676
PRVOVRSTNA KROJAČNICA
“LA ESTRELLA
ZA OBLEKE, SUKNJE IN PERAMUS
V
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Stanislav Maurič
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232
ni državi, je nesmrtni djakovski vladika eden izmed naših najvišjih nacionalnih patriarhov, vodnikov in prerokov. Po očetovih prednikih nemškega pokolen.ja, po materi pa goreČ»Hrvat je družil v sebi najbi-stre.jši razum s plamtečim domoljubjem. Vse preozek mil je bil okvir hrvatske banovine in visoki svečeniški poklic ni mogel utesnjevati njegovih razgledov po | širnem slovanskem svetu. Poznal je samo eno borbo: borba za,pravičnost, poštenost in bratstvo — in v tej borbi, je bil tako dosledno neizprosen, da ga niso mogli krotiti ne migljaji iz Rima, ne ukor samega starega avstrijskega vladarja.
Vladika Josip Juraj Strossmayer pa ni' bil samo propovednik, bil je tudi tvorec, ki je zapustil svojemu narodu prekrasno dediščino. Galerija umetnosti v Zagrebu, Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, veličastni okras djakovske katedrale, nešteto dobrodelnih legatov — to je samo ]iovršna navedba njegovega širokogrudnega mecenstva. Z živini zgledom in z odkrito besedo je izpričal, kako je treba služiti ideji troedinega naroda. Najlepše pa je to storil s svojimi prekrasnimi nasveti vsej jugoslovanski mladini, ki ji je zapustil naslednjo oporoko:
“Bodite delavni, bodite marljivi, a nad vse bodite pošteni! Poštenost je tista luč, ki prežarja in krepi vsak plemeniti živec v narodnem živ-ljenu. Bodite mi vi, bodočnost našega naroda oplemeniteni s poštenostjo! Potem ne bo nikogar, ki bi se bal za naš narod. Bili so še hujši časi kakor so današnji in vendar se je naš narod s svojo poštenostjo viteško ohranil kljub vsem sovražnikom. In če Bog da, tudi danes ne bo propadel, dokler bo v svojem srcu varoval svetlobo in poštenost ter v svojih mislih čisto vztrajnost!”
Res zlate besede, napisane kakor nalašč za današnji čas! Vladiki Josipu Jurju Strossmayerju je usoda naklonila dolg življenjski" razpon (1815—1905), toda s svojim delom ‘in zgledom je med nami venomer pričujoč. Ime nesmrtnega vladike naj bo program vsem, ki ljubimo skupno domovino Jugoslavijo! Njegovi zgledi pa naj bodo zvezda vodnica naši mladini v bodočnost. Potem se nam ne bo ničesar bati, pa naj se prihodnjost odpira pred nami še tako meglena in mračna. Slava spominu vladike Josipa Jur j a Strossmayerja!
Primer junaštva srbskih četnikov
V	četniških bojih v Južni Srbiji so četniki pokazali toliko junaštva, da se je njihovo ime proslavilo v vseh teh krajih. Tudi v sedanji vojni so četniki dokazali, da so vredni nasledniki junaških tradicij svojih prednikov. Objavljamo po beograjskem “Vremenu” svetel primer junaštva iz bitke na Čelopeku pred 25 leti:
Ko je vojvoda Kosta Pečanac zbolel, je Skopska Črna gora ostala brez svoje čete. Zato je dobil vojvoda Vaša Trbič povelje, naj s svojo četo preide čez Vardar in se združi s četo, ki jo je vodil vojvoda Gligor. Ker je bil Vardar tedaj zelo narasel, vsi mostovi in prehodi pa so bili dobro zastraženi, se je vojvoda Trbič umaknil v kumanovski okraj, kjer se mu je zdelo, da bo pred turškim preganjanjem najbolj varen. Tedaj je bil v kumanovskem okraju vojvoda Emil Miljutinovič s svojo četo in tudi on je dobil navodilo, naj gre s svojo četo v Skopsko Črno goro in tam nadaljuje delo vojvode Pečan-ca.
Vojvoda Emil je zvedel, da se nahaja Vasilje Trbič s svojo četo pri Kozjaku in mu je po slu sporočil dan sestanka. 5. februarja sta se dogovorila, da bosta četi naslednji dan krenili na odredjena* jima mesta. Rečeno storjeno. 7. februarja sta do sunrti utrujeni četi prispeli do znožja Čelopeka. Četniki so se nastanili jio hišah svojih prijateljev. Vojvoda Emil je z 10 tovariši bil v eni hiši, vojvoda Trbič z nekaj svojimi tovariši v drugi, 25 četnikov pa je vodil in nastanil Rista Popovič.
V	tem času je šla skupina turških vojakov v sosednjo vas po drva. Vodja patrole je šel prav v hišo, v kateri so se odpočivali vojvoda Emil in njegovi tovariši. Medtem ko so se turški vojaki greli, je hotel vodja v sobo, kjer so bili četniki. Ker je bila soba zaklenjena, je takoj zasumil, da nekaj ni v redu. Šel je iz hiše in pogledal skozi okno v sobo. Stekel je od okna in zaklical: “komiti” ter s tem opozori I turške vojake. Takoj se je začelo streljanje, vojvoda Emil se je s svojimi tovariši srečno umaknil iz hiše, zaradi goste megle in ker so bili turki obveščeni o četnikih, se vojvode med seboj niso mogli dogovoriti, kam se bodo umaknili in kako branili.
Misleč, da bo najbolje storil, je Rista Popovič s tovariši odšel na če-lopeške višine. Ko se je opoldne dvignila megla, so četniki zagledali po okoliških hribih polno turških uniform in belih arnavtskih pokrival. Videč, da so z vseh strani obkoljeni, so se četniki razdelili v dve skupini. Ena naj bi se borila s Turki, druga pa z Arnavti. Slednji so napadali ne oziraje se na veliko število mrtvih. Približali so se jim že na 70 do 80 metrov, a četniki se niso umaknili. Zasuli so jih z bombami in napravili med njimi pravo opuštoše-nje. Borba je bila na višku. Turkom je stalno prihajala pomoč medtem
ZA POUK IN ZABAVO General Charles Huntziger
General Huntziger je bil te dni imenovan od vichyske vlade nad-komisarjem v Siriji, kjer se vrše sedaj boji med Angleži, svobodnimi Francozi in Francozi, ki so ostali zvesti Vichyju.
Naj podamo nekaj črtic- o tem pomembnem generalu.
General Huntziger je ena najvažnejših osebnosti današnje Francije.
General Huntziger se je rodil 25. junija 1880. v Lesnevenu v pokrajini Finisterre, kjer se je po frankfurtski pogodbi naselil njegov oče, ko je zapustil Alzacijo. Mladi Huntziger je z osemnajstimi leti vstopil v vojaško šolo Saint-Syr, si potem izbral za stroko kolonijalno pehoto ter odpotoval na Madagaskar. Na tej zemlji, prežeti z Gallienievimi tradicijami je vršil v srcu sakalav-ske dežele trojno dolžnost:	borca,
pomirjevalca in upravnika. Opravljal jo je od leta 1907 na Cote d’ Ivoire v okraju Bobo-Dioulasso. Kdor si hoče pravilno predstaviti obsežnost vsakdanjega dela, ki je v teh krajih potrebno, mora vsaj parkrat opazovati te mlade, kolonijalne častnike pri njihovem opravilu v pustinji. Njihova volja, njihova jasnovidnost, hladnokrvnost in delavnost ter njihova fizična in moralna ne-ustrašenost so vsak čas v preizkuš nji. Prav v tako trdo in napeto šolo so se popolnoma potopili možje, kakor Lyautee, Mangin in Huntziger, ter njim puodobni.
L. 1909 je bodoči general stopil v Vojno šolo (Ecole de Guerre), se poročil in bil po končanih izpitih v svojstvu kapetana strelcev 1912 leta poslan v Tonkin. Vojna ga je že v septembru 1914 privedla nazaj v Francijo. Manj kot tri mesece poz-neje, je bil v armadnem povelju že javno menjen za svoje junaško zadržanje pri napadih na Marnetz. V letih 1915-16-17, si je nahral še vse polno odličnih pohval. V januarju 1918 je bil poslan v Solun, kjer je bil vodja tretjega urada glavnega stana, torej urada vojnih operacij. Pri delu za načrt na solunskem bojišču ima tudi on velik delež. Franchet d’Esperey ga je imenoval za podpolkovnika, tako, da je bil v svojem činu najmlajši v vsej armadi, in je to vodstvo obdržal tudi pri vseh poznejših činih.
Po bivanju v Carigradu, kjer je bil podvodja glavnega stana vi-hcv-nega poveljnika zavezniške vojske, se je vrnil v Pariz ter v vojnem ministrstvu postal sodelavec velikega Francoza, Andrea Lefebrea. Potem je prišel v šolo maršalov. L. 1924 je kot polkovnik dobil poveljstvo nad četami na Kitajskem kjer je o priliki incidentov v Tien-Tsinu pokazal prav toliko hladnokrvnosti, kakor francoskega ponosa. To delikatno situacijo je rešil izborno.
Kot generala s 47 leti ga najdemo najprej v Braziliji, kjer je na čelu vojaške misije, potem v Bey-
routhu, kjer je bil 1933 leta poveljnik levantske vojske. Kot član višjega vojnega sveta je bil v juliju m avgustu poslan v Ankaro potem v London, kjer je sodeloval pri za-ključitvi Francosko-angelško-tur-ških dogovorov. Ob napovedi vojne je prevzel poveljstvo nad drugo armado, potem oddelke armade št. 4. Končno je postal po dovršini misili v Wiesbadenu, kjer je v imenu francoske vlade vodil pogajanja za premirje z Nemci, vojni minister ter vrhovni general.
Ker je v začetku vojne prevzel poveljstvo nad drugo armado, je mogoče sklepati, da si general Huntziger ni delal prevelikih iluzij. Ne da bi popolnoma poznal stanje francoskega orožja čigar nepopolnosti ni mogel oceniti najbrže nihče, celo odgovorni ne, je bil vendarle dovolj poučen, da se ni preveč zmotil saj' je s svojo splošno inteligenco, videč
položaj francoskega materiala, moral priti do neprijetnih zaključkov. Mogel je torej takoj, ko je pričel z delom, spoznati nevarne praznine, katere je bilo treba izpolniti.
General Huntziger je spoznal, da je treba, kot nadomestek za druge nedostatke dati vojakom vsaj trdno moralo. Neprestano je hodil iz enega taborišča v drugo, preko ogromnega sektorja svoje armade ter neprenehoma oživljal pogum pri moštvu. Med drugim je izdal naredbo, da se je za kadre tiskal polmesečnik “Dokumenti borca’’. “Dokumenti borca” so se bojevali proti prijetnim lažem. Tedaj, ko se je skoro povsod ponavljalo: “Ne bomo napadeni: kar mirno čakajmo za Ma-ginotovo črto. Blokada nam bo pomagala, in v Nemčiji bo kmalu izbruhnila revolucija”, je general Huntziger dal povedati svojim vojakom: “Borba bo, in celo trda bo. Vojna se ne more končati brez bitk. Ni zmage brez žrtvovanja. Vztrajajmo, bodimo pripravljeni.”
Verjeti je treba, da ta živahna propaganda ni ostala brezuspešna saj se je druga armada v kritičnem trenutku sovražniku trdovratno upirala. Po strahovitem naskoku 10. maja, katerega je podpirala cela masa tankov in letal se je dobesedno zagrizla v zemljo, 9. junija, je po krvavih spopadih še vedno držala. Podoba je bila, da je položaj že rešen, a drugega dne so “Pan-zierdivisionen ” že vdrle v Champa-gno, medtem ko je invazija na vzhodu že pretrgala trak Seine, zadnji pas dežele.
V skladu s temi načrti se je Berlin že večkrat pogovarjal z generalom Francom in njegovim zunanjim ministrom Serranom Sunerjem, da bi ob primerni priliki strl angleški ključ, ki od zahodne strani zapira Sredozemlje, znameniti Gibraltar. Tem načrtom so odgovarjali tudi italijanski brezuspešni poskusi, iztrgati iz angleškega objema Grčijo, ki je bila zadnje angleško oporišče na evropski celini in ki je kaj ugodna odskočna deska za skok v Egipt. Ta politika je tudi ozadje nemških čet, ki so se vgnezdile v Romuniji, ki so v prvi vrsti bile poslane tja, da izu-če in podpro romunsko vojsko in da varujejo petroljeske vrelce pri Ploestiju: s tem je bilo osišče zopet za korak bližje Afriki in ko je pristopila k trojni zvezi še Bolgarija, je bilo mogoče napasti še Jugoslavijo in Grčijo, pomagati italijanskim, ki so bile že v hudi stiski v Albaniji, in priti na obalo Egejskega morja.
Veliko točk te politike so bile že izvedene, nekatere so se posrečile bolj, druge manj, nekatere bodo izvedene takoj, druge nekoliko pozneje. Toda ravno angleška srečna roka pri bojih v Afriki sili osiščne sile, da si bodo pač morale poiskati druga pota v Afriko. Kakšna razbremenilna ofenziva bi še vedno lahko uničila vse dosedanje uspehe generala Wawella v severni Afriki.
Doslej so našli edino eno, to je zračno pot. Le enote nemškega letalstva so lahko prišle na pomoč ita-lijanskwi armadi v Libiji, druga vojaška pomoč pa je prišla pozneje, in sicer najbrž po francoskem ozemlju to je iz afriške francoske kolonije Tunez v Libijo. Nemška letala pa lahko prihajaja iz južne Italije u-dobno v Libijo in Tripolis, pa tudi iz italijanskih oporišč na Siciliji, Bariju, Tripolisu in v poslednjem času tudi z otoka Krete, ki so ga nedavno zavzeli, lahko nadzirajo Sredozemlje.
S tem pa je že tudi povedano, kolike važnosti so za Angleže ta italijanska oporišča na obeh straneh Sredozemskega morja. S tem je že tudi povedano, kakšnte cilje si stavi sedanja angleška protiofenziva. Bari, Brindisi, Tarent, Mesina, Paler-Sirakuza in druga letalska opo-
ko je bilo četnikov vedno manj. Drug za drugim so umirali junaške smrti. Videč, da so samo še trije, od katerih sta bila dva že težko ranjena, so sklenili, da se skušajo umakniti, ker jim je zmanjkalo municije za puške. Uničili so svoje orožje in
Kdor ima BengSiasi, ima Afriko
“Afrika je podaljšek in gospodarsko dopolnilo Evrope,” so večkrat poudarjali govorniki osiščnih sil. “Nova Evropa, ki bo pod vodstvom Berlina in Rima, mora imeti, popolno oblast nad Afriko, ki je Evropi gospodarski prostor in sedanji gospodarji Afrike, oziroma njenih najvažnejših postojank, to je Sueškega prekopa, rta Dobre nade, gornje doline reke Nila, pa tudi Džibutija in Dakarja, morajo te za evropsko gospodarstvo tako važne točko odstopiti vodilnim državam nove Evrope. In zato se borba proti Angliji, ta odločilna borba za bodočnost zemlje ne vodi samo v Evropi, ne samo nad Londonom in nad severno fran-potegnili revolverje. Z njimi in z cosko obalo, ne le v Severnem mor-bombami so si v megli utrli pot sko- ju in nad Rokavskim prelivom, tem-zi sovražnikove vrste. Pri tem pa je padel vodja četnikov Rista Popovič, tako da sta se rešila le dva.
Padla je noč. Končana je bila bitka na Čelopeku. Nad 300 sovražnikov je ta hrabra četa spravila na drugi svet in približno enako število je bilo ranjenih, a 22 mladih življenj naših junaških četnikov je bilo položenih na oltar svobode.
To pa naj vzamejo Nemci in ostali sovražniki na znanje, da se narod, katerega tvorijo junaki, kakor so zgoraj omenjeni, ne bo nikdar podal in mirno prenašal tujčevo nasilje in ne bo dolgo trajalo ko se bo ponovno in s še podvojeno močjo dvignil nad osovraženega tujca in ponovno osvobodil svojo okrvavljeno domovino in solnce svobode bo za vedno sijalo nad izmučenim našim narodom !
mo,
rišea v južni Italiji in na Siciliji bodo sicer težko izločili iz bojev. Nasprotno pa imajo mnogo lažje stali-šče v severni Afriki z Bengazijem in s Tripolisom, dvema glavnima točkama, ki omogočata Italijanom pot in dovoz in to najkrajši dovoz preko morja v Afriko. Če se posreči generalu Wavellu v sedanji ofenzivi, ki jo je sprožil te dni, zavzeti Bengasi in Tripolis, potem bi Afriko odrezal od Evrope in s tem zaprl velesilam osišča edino pot na jug. Kdor ima namreč Bengazi, ta ima Libijski zaliv. Kdor pa ima Libijski zaliv, ta ima Libijo. Če ostane Libija italijanska, potem bosta imeli velesili osišča še vedno možnost napasti Angleže v Afriki, bodisi v Egiptu, bodisi kje drugje, če oa bo Wavell še napredoval, bo postala Libija angleška, Italija pa bo izgubila svoje najvažnejše in najdragocenejše položaje v Afriki, kajti kdor ima Libijo, lahko skoraj po mili volji gospodari z Afriko. Posest Libije pa je v veliki meri odvisna od Bengazija, te najmogočnejše trdnjave z letališči in obalnimi topovi, ki obvladajo velik del Sredozemskega morja. To mesto ima torej sila važen pomen za nadaljnjo zgodovino Afrike.
Evropska vojna luči prerokov
Franjo Paternost, Brazil:
X.
NAPOVEDI ŠE NEKATERIH SVETIH IN CERKVENIH MOŽ
(Nadaljevanje)
JEZUIT NECTAU, je prerokoval v prejšnjem stoletju veliko pomembnih dogodi ja jev, ki so se vsi izvršili. Za sedanji čas napoveduje:	“V
Franciji se bodo bojevale dve stranki na smrt... prva bo številčneja kot druga, toda zmagala bo slabej-ša. Prišlo bo do takega trenutka groze, da bodo ljudje mislili, da je konec sveta... V več velikih mestih bo kri tekla v potokih... Elementi zemlje bodo izšli iz svojih tečajev (potresi, povodnji, nevihte...!) V tej katastrofi bo poginilo veliko ljudi, toda zlobni ne bodo zmagali... Hoteli bodo zrušiti celo Cerkev, ali primanjkovalo jim bo časa, kajti grozni trenutek boja bo kratek...’ Kadar se bo zdelo, da je vse izgubljeno, tedaj bo naenkrat vse rešeno... !
“Tekom te strašne katastrofe, ki se zdi, da bo splošna po vsej Evropi, ne bo opustošena le Francija, ampak Paris bo porušen in požgan. . . Oni, ki bodo ostali živi, se bodo zahvalili Bogu, da jih je ohranil, ker videli bodo Veličanstvo božje Cerkve...” *
TRAPISTOVSKA NUNA IZ AR-GERSA, (1. 1816) je napisala celo vrsto prerokovanj, ki so sedo sedaj vsa izpolnila; za sedanji čas napoveduje :
“V nedeljo pred praznikom Vseh Svetnikov sem premišljevala o nestanovitnosti človeškega srca... Naenkrat sem bila prestrašena od strašne vizije... videla sem ljudi vseh stanov, ki jih je objel silen strah... Neki glas mi je rekel: Glej zločine, ki se godé in ki oborožujejo mojo maščevalno roko... ! Vedi, da hočem kaznovati Francijo,, radi sreče enih in radi nesreče drugih... In zagledala sem strašen oblak dima. ki je bil črn, da sem se silno prestrašila. ...Zagrnil je vso Francijo, in iz dima sem slišala krik in vik.'. . Živela republika ... ! živelo Kraljestvo. .. ! živel veliki kralj, ki ga naj Bog obvari... !
krat nesrečna Italija...! Francija ne bo edina in manjkala ji bo vsaka pomoč...
“In angel Gospodov ne bo poprej utaknil meča v svojo nožnico, pred-no ne bo kaznoval vse narode... Velika grešnica (Pariš) bo porušena z ognjem, in angel Gospodov bo oznanil pravičnim iz Pariza. Nihče ne bo vedel, odkod je prišel ogenj in vsi “hudobni” bodo poginili...
“Kazen bo tako strašna, da jih bo veliko umrlo od strahu... ! Francija bo tako izčrpana od ljudi in denarja, da bo veliko pomanjkanje najpotrebnejših sredstev. Toda to ne bo dolgo trajalo... Princ ki ga samo Bog pozna in ki dela pokoro v pregnanstvu, bo rešil deželo na čudovit način.
!>>
MENIH RUSTICIEN, (1. 1620) je zapisal:
“Kralj iz Aquillona (Moskve) bo prodrl do Borgonje ter udrl v Italijo z novim paganskim iroti-papežom in njegovimi brezbožniki, opustošil bo vse z ognjem in mečem.. . ”
Kot smo videli že Nostradamus in nemški sv. Anton napovedujeta pohod Rusov do Kolna, in Don Bosco-“rdečega konja” do Rima.
ZAMAKNJENA IZ TOURSA (L 1872) je vzkliknila:
“Revolucija bo izbruhnila v Italiji, skoro ob istem času kot pri nas (v Franciji). Za nekaj časa bomo ostali brez papeža... ”
PIRUS (1. 1840) je zapisal: “Ladja sv. Petra se ne bo potopila, toda bo v nevarnosti, da nikdar tako... Papež bo postal zeU> reven, da ga bo sama revščina, in preselil se bo za nekaj časa s svojimi kardinali na drug kraj...”
*
PREROK IZ BOULLERETA (L 1819) je zapisal sledeče opozorilo: “Kadar vas bo iznenadila katastrofa, ne mislite na beg, da bi se rešili. .. ! Vse bo zaman... ! Ne obupavajte in ne zgubite zaupanje v Boga, izročite se v varstvo Njegovih močnih rok.. . ! Ostanite pri svoji družini in molite skupno v vaših domovih...! Bog vas bo obvaroval in ohranil kakor bo Njegova volja.”
*
SV. KATARINA EMMERICH, ie
Zajedno se je vršila strašna bit-“videla leta 1804- sledečo vizij°> ki "e
več istočasno tudi na Sredozemlju in- v severni Afriki, tam, kjer ima angelški imperij svoje velike žitnice, oporišča in vire, iz katerih črpa svojo moč...”
Tako so govorili in govore glasniki držav osišča. Pa ne samo govorili. Tem besedam vedno slede tudi primerna dejanja. Dosledno s tem programom je italijanska armada na več mestih v Afriki napadla angleške postojanke, je zasedla Angleško Somalijo, napadla Angleže v Keniji in Egiptu. V skladu s to politiko skušajo odpreti kolonijalnirn armadam italijanske in nemške vojske čim več poti v Afriko. Kajti, kakor je resničen pregovor, da vsa pota vodijo v Rim, tako je resnično tudi dejstvo, da vodi iz srednje Evrope prav malo poti proti jugu v črni del sveta.
Krojaenica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
:
Slovenski stavbenik !
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK
Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50-0277
ka, tako strašna, da si niti predstavljati ne moremo... Kri je tekla, kot voda po dežju, zlasti na Vzhodu, ker Zahod se mi je zdel bolj miren. Slišala sem imenovati mesece: maj, junij in julij... Brezbožniki so hoteli pokončati vse služabnike božje in vse vernike... pobili so jih veliko število..., in že se je slišal njihov “glas zmage”, ko so bili naenkrat “dobri” vzpodbujeni od Boga, da so premagali “zlobne brezbožni-ke... ”
“Videla sem mesto Pariš, oplenjeno, požgano in porušeno. . . In ko sem to gledala, sem se silno prestrašila, misleč, da so vsi poginili. Toda glas iz neba mi reče: Ne boj se... imam usmiljene namene s Francijo... ! Dal jim bom kralja po mojem srcu. Posedoval bo modrost, znanost in pogum... Vse bo lahko dovršil in pred njegovo voljo se bo vse uklonilo. Napravil bo red in mir. Povrnil bo vsakemu, kar mu jo bilo odvzeto... in to kaj lahko, saj vsi krivični lastniki bodo poginili v boju ; in oni ki bodo ostali živi, bodo tako prestrašeni od kazni božje, da bodo videli v tej katastrofi prst božji in Njegovo neskončno oblast... Vsi ti strašni dogodki ne bodo trajali več kot tri mesece (predvideno: maj, junij in julij leta 1943), ker zmaga “dobrih” bo nagla, in vse se bo hitro vrnilo k redu... !”
*
SVETA PASTIRICA IZ SAINT-AFRIQUE, (1. 1849) je zapustila dragocen pisan dokument, kjer napoveduje tri “šibe božje” nad Francijo, katerih dve sta se že izvršili. Tretjo pa napoveduje na sledeči način :
“Kadar boste videli tretjič vojno med Francijo in Nemčijo, vedite, da se bliža tretja “šiba božja”, ki bo strašnejša kot vse prejšnje... Nesrečna, trikrat nesrečna Francija... trikrat nesrečna Nemčija..., in tri-
nanaša na seclan-jo dobo:
“Srce Evrope (Nemčija) postaja veliko, tako da vedno bolj zatemnuje mesto-luč (Pariš); ne bo se pa znalo obdržati na položaju in mesto-luč bo nanovo zasijalo in razsvetilo v miru vso Evropo... To pa potem, ko bodo razpršene vse zmešnjave in potem ko bo zadel smrtni udarec srce Nemčije, ki bo prišel iz vzhoda in zahoda, iz leda in puščav...
Vidim veliko mesto in pod njeni-| mi palačami katakombe, toda različne od onih starega Rima {podzemeljska zavetišča pred letalskimi napadi). Vse mesto je preluknjano, vidim veliko labirintov in na ulicah podzemeljske kleti. Vidim pogosto v njih veliko število ljudi....
Petdeset ali šestdeset let pred letom 2000 po Kr. bo Satan izpuščen na svobodo, da bo zapeljaval ljudi... In izbruhnila bo velika vojna, ki bo porušila del velikega mesta, ki bo padlo v razvaline... ” (prerokinja ne pove, katero mesto je to).
Naj omenim na tem mestu še prerokovanje nekega MENIHA TZ SINAJSKE GORE, katero napoveda-nje je bilo v stari Avstriji zelo poznano in natisnjeno na Dunaju leta 1849.
"Več dogodkov teh napovedi se je izvršilo z vso točnostjo. Menih je prerokoval, da bo Rusija pozorišče največjega klanja; porušenih bo veliko mest, vasi in gradov vsled revolucije. .. polovica prebivalstva bo poginila..., carska družina, plemstvo in večina duhovnikov bo pobitih. V Petrogradu in Moskvi bodo ležala mrtva trupla cele tedne po ulicah... Rusija bo razdeljena v več republik^.. Dunaj bo osovražen od narodov* napaden, opustošen in oplenjen bo; velike cesarske palače bodo prazne... Na trgu sv. Štefana bo rasla trava . .. Vse plemstvo bo izginilo in stara spoštovana mo-
narhija bo propadla..., toda Duh stare cesarske biše bo obvaroval dinastijo ter jo ohranil za določen dan... (Nekateri razlagajo, da ta •dan bo prišel po sedanji vojni).
Kralji in princi Nemčije se bodo odpovedali prestolu, in pruskemu kralju je določena usoda trpljenja, (živel je kot naavden meščan na Holandskem in je pred 2 tedni umrl!)... nemške avstrijske dežele se bodo združile z nemškimi v močno državo...
Nekronani princ bo hotel razširiti z ognjem in mečem nemške meje preko vse Evrope, ali Bog ga bo kaznoval... Izbruhnila bo državljanska vojna, kri bo tekla v potokih in ljudje se bodo medsebojno pobivali. Polovica prebivalstva bo poginila.. .
“Revni bodo postali bogati, in bogati bodo postali revni... Toda, ko bo zopet vse prešlo', ljudstvo bo zopet srečno. . .
“Princ iz stare cesarske monarhije (kaže čisto gotovo na Habsburžane) se bo naposled polasti prestola vseh nemških dežel, ki jih bo vladal z modrostjo; in to jih bo dovedlo do mira in prave sloge, da bo zopet moč svetila daleč v druge dežele, kajti sam Bog bo pomagal temu monarhu. . .
“Poljska se bo ponovno dvignila iz svojih razvalin in postala bo ena prvih evropskih velesil...
“Ogerska bo izginila...
“Cvetoča ital.janska mesta bodo porušena in Polumesec (Turška) bo izginil iz Kvrope...
“Iz ruševin pa bo ustala nova SLOVANSKA DRŽAVA, od lombardskih nižin do obal Črnega morja.. . ”
členih je trdil, da je njegovo prerokovanje navdahnjeno od samega Boga, da bi služilo kot opomin narodom, da bi se o pravem času poboljšali ..
(Slede še razne napovedi o Velikem Kralju).
j	»
| Trgovina čevljev |
BELTRAM	j
| Vsakovrstna izbera čevljev t Ž	in conat.	|
t Dto. Alvarez 2288 — Paternal j
f	Buenos Aires	I
Po Cvetrožu -
Vsi poznate, kje je Florida. Cvet-rož... Lepa je beseda. Menda bo tudi kraj tak! Kako da ne!... Pa cvetja ni vsak dan in ne vsak mesec... Na Floridi bi ga pa menda le našel, ker je tam tudi marsikak cvetličar. .. Je torej res nekaj takega, kar je lepo in veselo — kakor tudi tamkaj doma v Cvetrožu in Rožnem dolu in Cvetežu. . . kjer so rože tudi pozimi, namreč v cvetnih loncih v cvetličnjaku.
V Floridi je torej vedno cvetja. Odkar ga pa tam goje na svojih vrtičkih tudi roke slovenskih žena in deklet, odkar cveto 'Skrbeča breskve in dr. Kjudru marelice in slive — je pa Florida še bolj Cvetrož in še bolj slovenska. Saj živi tam kakih 15 slovenskih družin.
Kadarkoli se namenim tja, se mi zbudi nekak prijeten domač spomin. Saj vem, da je le nekak buden sen, ker še nikoli nisem našel logov in dobrav ol) bistrih potočkih in med šepetajočimi gozdovi... Pa vendar... Naše obraze, našo besedo najdem tam; že tudi zapeli smo marsikatero veselo, ko smo praznovali tak ali onak praznik, tako da nas že ni več niti to motilo, da je tam ulica “Itaka“. ..
Tako sem tudi oni dan hitel skozi Villo Martelli dalje. Kar peš sem jo ubral... ne morda zato, da bi si 10 cent. prihranil, ker jih sem moral dvakrat toliko dati ubogajme po potu (pa še kdo ve, če je bilo po resnični potrebi, toda, saj veste kako ljudje gledajo! Da mi ne bi kdo zalučal v hrbet “prekleti far, vidiš kakšen je“... Čeprav je izven vsakega dvoma, da niso najbolj vredni miloščine tisti nastavljači, ki dobro vedo, kako je življenje nagcenejše.)
Tja do kolegija San PabJo, ki stoji na Av.' San Martin 4350 me je peljala pot najprej. Tamkaj se šolata dva slovenska fanta Gustel in Jože Cunja, katerima sem tudi dolžan kak obisk.
Cvetrož... Tam doma so že davno odcvetele češnje. Saj bo skoraj že sveti Vid “ki je češenj sit”,- in hruške in jablane in slive in nešplje, ki so žedavno nastavile sad in celo trta dehti po vinogradih. . . l>a, ravno v teh dneh je njen cvet!
Nad mano so še lesteli v lahnem vetriču eukalipti in mi priklicali v
po domovini.
spomin pesem;
Šumi, šumi, gozd nad mano, Senčni gozd na tujih tleh.
Zdi se mi da pesem znano poješ o nekdanjih dneh.
Daleč plove misel meni, čez planine in ravni; da to gozd je moj zeleni, ki nad mano zdaj vrši.
Da to spet so trate rodne, ki jih lepših nima svet, polja zrem, vrtove plodne, vse kot bilo prejšnjih let.
Šumi, šumi gozd zeleni, senčni gozd na tujih tleh,
Kaj ti veš, kako je meni, ki medlim na tujih tleli...
Kaj ti veš kako je meni... Trpka misel se mi je utrnila, ko sem si budil napev... Spomnil sem se rojaka: bil je “v rožicah” — še več: bil je pijan. Pa vendar ga je streznilo, ko je padla beseda o domovini oni dan, ko je bila tragedija se glasna na cesti in na papirju. “Zgubili smo domovino” — in kar na jok mu je šlo siromaku. “Pa jo bomo nazaj „dobili”, tako mu je sinilo upanje.
Spomnil sem se tudi onega drugega, ki za Jugoslavijo ni imel preje nikoli tople besede. Pa je oni dan stisnil pest in trdo udari-l po mizi: “Ne, ne bo tako ne, kakor oni mislijo ! Ni še vojske konec in tudi ne bo tak kot si ga žele tisti, ki bi nas radi požrli”.. . . Da, zares, kot je zapisal Cankar: “Oj domovina, ti si kakor zdravje”... kadar zdravja več ni se človek šele zares zave, koliko mu je bilo vredno in tedaj ga šele boli, zakaj ga ni znal prav ceniti in varovati...
Pa sem se tudi onega tretjega spomnil, ki je trdil: “Kaj meni mar domovina. Moja domovina je tam, kjer mi je dobro; pa če je to v Ameriki, ali pod Lahom ali Ogrom ah Nemcem, to je meni eno... ”
“Oj ti prodana duša”, mu je klical rojak, ki pač ni bil njegovih misli. “Kadar boš pa star, in na cesti, te bodo klado pijano domov vlekli, in tedaj ne boš vedel kam. Tedaj bi pa rad, da imaš domovino! Seveda, ti lakota, ki samo sebe vidiš, -za dru-
ge pa nič ne veš in z njimi ne čutiš, ‘ zato tako govoriš. Rečem ti pa, da niti kristjan nisi, ki imaš tako malo ljubezni do bližnjega, da bi svojega lastnega brata prodal za pol groša!
Kar do ostrih besed je prišlo med besedovalci. Eni so trdili, da je vse prazna marnja. Vsak naj skrbi zase, za vse bo pa Bog skrbel! Drugi so pa tako dokazovali, da je do kraja spriden tisti človek, kateremu ni za lastnega brata nič mar. “Prav tako, kot te je Bog postavil v tvojo družino in ti zapovedal, da moraš biti dober sin in vreden brat, prav tako te je pa postavil na svet tudi kot Slovenca in ti je prav tako zapovedal, da moraš biti vreden otrok svoje slovenske matere. Če jo hočeš tajiti'ali izdajati, zato ker s tem dobiš en kos polente, ti bo že obstala v grlu tista polenta! Nič ni vreden, pa prav nič, tak človek, ki se svojega naroda sramuje in ničesar drugega ni vreden narod takih ljudi, kot tega, da so vedni hlapci, kateri jedo le pičli kruhek, ki ga jim tujec reže.”
Tega razgovora sem se domislil, ko sem stopal pod šepetajočimi eukalipti in z trpkostjo umeval, da je med nami Slovenci vse preveč takih ljudi, kateri nimajo ušes in ne srca za to kar naj bi bilo človeku veliko in sveto; ki samo svojo trenutno osebno korist gledajo, nič pa se ne zavedajo, da je narodova volja volja vseh njegovih otrok; da je njegova bodočnost skovana iz sil vseh članov; da je samo tak narod gotov, da bo mogel svofjim onemoglim in opešanim dati zasluženi počitek. Narod pa, ki je iz samopašnih egoistov, je narod brez ljubezni in brez bodočnosti in tudi — brez domovine... Tako je Stvarnik človeka ustvaril in tako zapoved mu je dal, in le če jo izpolni in svoje samoljubje žrtvuje in se svoji trenutni osebni koristi odreče, kadar mu to nalogo ljubezen do domovine nalaga, le tedaj je človek vreden pred večnim Sodnikom in tudi pred človeško sodbo, ki izdajalce vedno z izdajalskimi groši plačuje....
Pa... saj to jepa že cela filozofija, tako sem se zavedel, ko sem potrkal v kolegiju sv. Pavla, kjer je prav tedaj zvon oznanil poldne, tisti zvon, ki tudi kliče ob nedeljah sosede in tudi bližnje Slovence, da naj pridejo k maši.
Vesela sta bila fanta mojega obiska, jaz pa nju, ki se dobro držita.
Še dolga je bila nato moja pot po Floridi oni dan. Mimogrede sem videl, kje je zrastla hiša Godinova, ki je prav mejaš dr. Kjudru.
Gospa Marica Kjudrova je bila doma. Seveda! Mala Ančika ne izdaja nobenih dovolenj za izhode, niti za potrebne ne. Saj veste kakšne so takele Ančke, ki šele z meseci štejejo svoja “leta”...
“Ko greste okrog, gospod Janez, pozanimajte se malo, če je kaka naša ženska, ki bi hotela kaj plesti za naše vojake. Dali so nam namreč prav veliko volne in sedaj je treba, da kaj z njo napravimo, da našim brambovcem ne bo zima”...
Kako da ne, gospa! Samo tega ne vem, koliko bomo takih mogli dobiti, ki bi kaj mogle napraviti. Saj veste, da je skoraj povsod tako, da mora tudi žena po delu....
No pa nekaj se bo menda že dobilo tudi takih, ki bi mogle splesti kako jopico. Na Dock Sudu so jih že veliko spletle, tako je vedela gospa.
Pa naj bo torej tudi na tem mestu priporočeno vsem, katere morejo, da naj se pozanimajo za to zadevo.
Prelep dan me je spremljal na na-daljni poti mimo Kerševana, do Maksa, ki je začudeno pogledal raz sosedovo streho, kjer ravno dovršu-jejo hišo. Jaz sem pa neverno iskal, kje je prava hiša, ker je namreč med tem Maks otvoril trgovi7iico, ki je dala hiši povsem drug zunanji obraz.
Sedaj imamo pa tudi nove sosede, je povedala gospa Pepca in ko sem stopil do njih sem našel dobre znance. Krenovi so prišli z Dock Slada v Cvetrož.
Vendar ste prišli! me je veselo pozdravil oče.
Tu v novem domovanju >e vse bolje počutimo je menila mati, ki je na Dock Sudu vedno trpela na zdravju.
Škoda, da ni Cirila doma!
Saj sem ga videl. Ravno predno je odšel vlak, sva se pozdravila na postaji.
Prav lepo so si že uredili vrtiček in hišico, tako da bo Florida sedaj še bolj “Cvetrož”.
Janez Hladnik
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN
Nadaljevanje 231
Kdorkoli bi bil videl izredno razkošje in pravljični sijaj, bi ne bil mogel verjeti, da je državo šele pred nedavnim zadel težak udarec in da so državne blagajne že popolnoma izpraznjene.
Kralj Avgust je lakazal svojim ministrom, naj mu priskrbe mnogo denarja, pri tem pa se ni sramoval prodajati poedinih delov svoje obširne države.
Kralj je bil oblečen v obleko, ki je bila vsa posuta z dragim kamenjem, tudi na držaju njegovega lepega meča so se lesketali diamanti in še celo njegovi čevlji so bili polni draguljev.
Dvoru se je zdelo, da se je ves pomladil, — vsa njegova pojava je bila podobna zmagovalca, ki slavi v krogu svojih najvdanejših dvorjn-nikov svoj triumf.
Z dragim kamenjem in dragocenimi oblekami se je okrasil tudi marsikateri povabljeni kavalir in marsikatera dama, ki je bila povabljena na ples.
Ko je kralj Avgust stopil s kraljico v veliko slavnstno dvorano, je zaigrala godba.
Da bi zadovoljili formi, je kralj Avgust ponudil svoji soprogi roko in jo popeljal po stopnicah v dvorano.
Dvorjauiki so začeli pozdravljati svojega kralja.
Krona večera pa še ni prišla. Grofica Ana Haym se do sedaj še ni pojavila in kraljev obraz se je zmračil.
Toda nekaj trenutkov pozneje se je oglasilo glasno mrmranje gostov, dvorni kavalirji so se umaknili, da bi napravili prostor grofu IIaymu in njegovi soprogi.
Vsi so se začudeno dvigali na prste.
Pa je bil tudi prizor zares nenavaden.
Vsi so bili brez izjeme prepričani, da v dvoru niso še nikdar videli lepše in bolj dražestne žene, ki je kakor kraljica stopala med množico, ponosna in nepristopna.
Ana Haym je zmagala že s samim svojim prihodom, čeprav se tega ni zavedala.
Kralj Avgust si je zaman prizadeval, da bi ulovil kateri pogled te lepe žene.
Grofico Ana Haym so predstavili kraljici, pondsna grofica pa ni privoščila niti enega pogleda kralju, ki se je tako postavil, da bi prišla njegova visoka postava čim bolj do izraza.
* Toda zdelo se je, da ves ta sijaj in vsa razkošnost ne delujeta na mlado grofico.
Tudi grof Haym ni pogledal svojega gospodarja, bal se mu je namreč pogledati v oči.
Pri tem je bil grof bled kakor stena.
Čutil je škodoželjne poglede svojih znancev, videl je, da se mu ves dvor skrivaj posmehuje.
Kraljica je s svojimi blagimi očmi pogledala lepo grofico Ano Haym, njene ustnice pa so se pri tem skrivile v trpek smehljaj. Slutila je, kaj čaka to dražestno bitje.
Po končanem predstavljanju je zaigrala godba, kralj pa je s kraljico otvoril ples.
Kneginja Ljubomirska,' priznana kraljeva ljubica, se še vedno ni pojavila.
Sedaj pa, ko je bil prvi ples kon-čančan, ko so povsod stali dvorjani-ki v gručah in se živahno pogovarjali, se je naenkrat v dvorani nekaj zganilo.
Na vhodu se je pojavil nov gost, — dama v črnini — kneginja Uršula Ljubomirska,
Za njo se je pojavil neki mladi častnik kraljeve telesne straže, či-
j gar pozlačena uniforma je kaj čud- I j no pristojala njegovemu silno bledemu obrazu.
To je bil mladi poročnik Rajmond Helm, ki je z očmi iskal nekoga med navzočimi damami, dokler ni zagledal mlade in lepe grofice Ane Haym.
V naslednjem trenutku je že zopet izginil.
Tudi kralj Avgust je opazil prihod kneginje Ljubomirske. Približal se je k svoji ljubici in ji dejal — jezen, ker se lepa grofica Ana sploh ni zmenila zanj:
—	Mar ste doživeli tako težko izgubo, kneginja Ljubomirska, da ste se oblekli v črnino?
Nesrečna žena je počasi dvignila svoj pogled.
—	Vas gem izgubila, gospod! — zašepeče nekdanja kraljeva ljubica in oboževanka.
Kralj se je slabe volje vrnil na svoje mesto.
Ta neznatni prizor ni ušel radovednim pogledom navzočih dvorja-nikov, toda vsi so slutili, da je Lju-bomirskinega vladanja in ljubimko-vanja konec.
Kljub temu pa še ni bilo tako daleč.
Omalovaževanje lepe in mlade grofice Ane Ilaym je kralja Avgusta silno užalilo.
Kaj takšnega še ni doživel.
Vsem se je zdelo, da ga ta lepa in mlada žena brez ovinkov prezira, njega, kraljevskega Apolona!
Vse ga je vleklo k njej, čeprav se . je silno jezil.
Poklical je Knižeja malo vstran.
—	Dragi grof, — začne kralj Av-giast, ko je tudi grof Ilaym stopil k dva tisoč dukatov, dragi grof, knez njemu. — Dobili ste stavo! Dobil si pa ti jih mora izplačati.
Čestitam, ne samo k tvojemu dobitku, temveč tudi k tvoji lepi ženi.
Ona je zares najlepša žena v moji državi. Srečni minister Haym!
Haym pa se ni zdel niti samemu
sebi, kaj šele drugim, ki so ga motrili, baš preveč srečen.
Mračno je gledal predse na tla, kralj pa se ni zmenil za to.
Zdajci pa se oglasi Kniže, kakor da bi se obotavljal:
—	Veličanstvo, mar moram zares plačati?
—	Molči, knez — se zasmeje kralj Avgust. — Plačaj dva tisoč dukatov in molči! Daroval ti bom desetkrat toliko, toda za to zahtevam od tebe majhno uslugo — toda o tem pozneje!
Potem pa je kralj odšel — zvest svojemu običaju — da bi še enkrat pokazal posebno naklonjenost tisti, ki je padla v nemilost, — sedel je v kot k Ljubomirski in se začel z njo zabavati.
Izkušeni dvorjaniki pa se temu niso čudili.
Saj tudi takrat, ko je dal kralj svojega ministra zapreti naslednjega dne, ga zvečer na proslavi prav posebej odlikoval in ga še celo poljubil.
—	Ljubomirska je izgubljena! Ali vam nisem rekla? — zašepeče grofica Reuss svoji sosedi v iaho. — Nova zvezda na kraljevem dvoru se imenuje Ana Haym.
Slikarji so risali Ano z ovalnim obrazom, zelo nežno kožo, majhnimi usteci, finim nosom in s temnimi očmi s čudno globino. Njena postava, njene roke in noge so odgovarjale tisti idealni lepoti, ki je navdušila kralja Avgusta.
Sijaj in razkošje ni zmedlo Ane.
Ostala je hladna za vse.
Prav dobro je seveda vedela, kako stoji zadeva s kneginjo Ljubo-mirsko in je radi tega zamišljeno gledala lepo ženo.
Zdajci pa se kralj Avgust galantno približa mladi grofici Ani Haym in jo povabi v sosedno dvorano, kjer ji je obljubljal prijetno tišino.
Ana ga torej ni mogla zavrniti.
—	Danes ste slavili pravcati
triumf, grofica, — ji reče kralj Avgust, ko je prispel z njo v tiho dvorano. — Na mojem obzorju se je pokazala nova zvezda.
—	Sir — odvrne Ana, ki je silno pordečela ob njegovih besedah, — v temni noči sveti lahko tudi najmanjša iskrica. Takšne iskre pa tudi hitro ugasnejo.
Kralj je mislil, da govori mlada grofica o kneginji Ljubomirski, zato se je nasmehnil.
—	Po dolgem življenju v samoti, na katero vas je obsodil ta Haym, vam bo življenje na dvoru gotovo zelo prijalo, — reče mogočni vladar.
—	Motite se, sir, — odgovori Ana popolnoma mirno. — Dvor, v katerem sem rastla in odrastla, ni niti oddaleč tako sijajen kakor ta, v eni stvari pa so si vsi dvori enaki, namreč v tem, — da povsod glumijo spretne komedije.
Kralja so njena odločnost, ne-ustrašenost, odkritosrčnost in prisrčnost vedno bolj privlačevale.
—	Zelo žal mi je da vam življenje v dvoru ne ugaja, — reče kralj Avgust. — Jaz pa sem se že nadejal, da bo v mojem dvoru svetil blesk 'vaših lepih oči.
Njegovi ognjeviti pogledi so jasno govorili, kaj misli s temi svojimi "besedami. Pri tem pa ga je vedno bolj dražila njena hladna nedostopnost.
Ko se je malo pozneje vrnil z mlado grofico v veliko dvorano, jo je najprej izročil nekim damam, potem pa je poklical svojega zaupnika Knižeja in odšel z njim v kot dvorane.
—	Poslušaj, knez, — reče kralj Avgust svojemu miljencu zaupno. — Ta Haymova soproga je v resnici dražestno bitje, toda preveč energična .je in razumna.
Če bi ji dal enkrat vajeti v roke, bi vladala vsem podanikom in vsem nam.
List izdajata: “SLOVENSKI DOM
LIST
Mladinski kotiček
ZGODBA O DROBNI SMREČICI
Sredi velikega gozda je rasla majhna smrečica. Ta smrečica je imela dobrega prijatelja: drobnega ptička, ki je vsak dan priletel k njej, sedel na vejico in ji pripovedoval svoje doživljaje in lepe pravljice.
A smrečica sredi gozda ni imela samo prijatelja, imela je tudi sovražnika. Ta njen smrtni sovražnik je bil krt, ki je prebival pod njenimi koreninami v zemlji. Kadar je prilezel iz svoje luknje, zmerom si je ranil gobček na ostrih iglah male smrečice in zmerom znova ji je zagrozil, da se bo maščeval.
Neke noči, ko je dobri ptiček zaspal v vejah svoje prijateljice smrečice, je hudobni krt z ostrimi zobmi pregrizel ubogi smrečici korenine.
“Zdaj pa le pojdi v svet in si oglej vse tiste zanimive stvari, o katerih ti je tvoj prismuknjeni prijatelj pripovedoval!’’ je škodoželjno rekel krt in zvekel podrto smrečico daleč v stran.
Ptiček se je pri tem prebudil. Ko je slišal, kako uboga smrečica žalostno joče, se je na vso moč razjezil. Hitro je odletel tja, kjer je imel krt svoj dom, da bi ga po zasluženju kaznoval za hudobno dejanje. A krt-je tičal globoko v svojem podzemeljskem domu in se ni prikazal na dan. “Nič ne maraj, ti boii^ že pomagal!” je ptiček tolažil žalostno smrečico.
To rekoč, je ptiček odletel k samemu Bogu v raj. Bog je ravno delil prelepe darove svojim angelčkom, ker je bil sveti večer in je hotel razveseliti tudi nebeške stanovalce. Ptiček je sedel ljubemu Bogu v naročje in mu potožil krivico, ki je bila storjena ubogi smrečici na zemlji.
“Pomiri se, dobri ptiček!” je odgovoril Bog in ga milostno pogledal. “Odšel bom sam ria zemljo, da vidim, kaj je s tvojo malo prijateljico smrečico. ’ ’
Angelčki so se hitro oblekli v tople kožuščke in odleteli z Bogom na zemljo. Tudi sonce je hotelo iti z njimi, pa mu je ljubi Bog rekel:
“Zdaj je noč! Ostani v nebesih, da bodo ljudje mogli v miru počivati!”
In sonce je ostalo.
Ljubi Bog se je v spremstvu svojih angelov spustil naravnost k podrti smrečici na zemljo. Mehko jo je pobožal s svojo dlanjo in ji dobrotno obljubil:
“Poskrbel bom, da bo popravljena storjena krivica!”
Na te besede so angelčki izvlekli iz košaric darove, ki jim jih je.dal Bog v nebesih, in začeli z njimi krasiti smrečico. Tako lepo so jo okrasili, da se je kar niso mogli nagledati.
Bog jim je rekel:
“Zdaj pa dvignite smrečico in jo postavite pred cerkev!”
Angelčki so v trenutku izpolnili njegov ukaz. Postavili so smrečico pred cerkev v trenutku, ko je poslednji vernik prihajal k polnočnici. Ko je pobožni mož zagledal lepo okrašeno smrečico pred cerkvijo, jo je odnesel s seboj v cerkev in postavil na oltar.
Tako je uboga, revna smrečica doživela največjo srečo, ki je niti v sanjah ni pričakovala: stala je na oltarju in poslušala pobožne molitve vernikov in ubran opetje, ki je donelo s kora božjemu Detetu na čast.
V spomin na ta dogodek še dandanes postavljamo božična drevesca.
ZIMA
Z ivjem pokriti so moji gozdovi, radostne pesmi se več ne glase; kakor da rasle bi tam nad grobovi — akacije v vrtu otožne molče.
Snežna belina tla zmrzla pokriva, tiho borovci se sklanjajo k nji; čez vso poljano se žalost razliva — kakor o smrti nam vse govori...
Marija Pučko, Ljubljana.
KO JE MARJANCA PRVIČ VIDELA SNEG . . .
Marjanca sedi na očetovih kolenih. Jeziček ji teče kakor namazano mlinsko kolo. Najbolj hudo pa je, ker očka ne razume njenega klepetanja. Kar pritrjuje ji, drugega mu
ipak ne preostane. Marjanca je namreč še tako majhna, da je šele pred nekaj dnevi naredila prve korake.
Očka prekine Marjančino klepetanje in jo vpraša:
“Marjanca, pokaži, kje je Jezu-šček!”
Marjanca iztegne ročico in pokaže podobo Križanega v kotu. Potlej sklene drobni ročici kakor k molitvi. Očka jo spet povpraša, kje je lučka, kje je mama, kje teta Trezi. Vse to že dobro pozna naša Marjanca. Nazadnje jo očka povpraša:
“Marjanca, pokaži kje so grde muhe! ’ ’
Marjanca vtakne prstek v usta in pogleda po sobi. Niti ene muhe ni v njej. Zdajci ji pogled obvisi na oknu. Hitro iztegne ročico, pokaže s kazalcem in navdušeno zakriči:
“Ej ga!”
Marjanca misli, da so grde muhe —- snežinke, ki plešejo po zraku. Prepričana je v dno duše, da je vse, kar se vrti po zraku — grda muha.
Očka se nasmehne, ogrne Marjanco v plašč in že hitita po stopnicah na dvorišče. Joj, kako je Marjanca začudena! Toliko “belih muh” že leži na tleh — in zmerom padajo še nove iz višine. Preden se Marjanca zave, že leži na beli, mrzli preprogi. Zazebe jo, pa na jokec kar pozabi, tako jo vse strašno zanima.
Očka jo kmalu spet dvigne v naročje. Zdajci Marjanca zagleda pred seboj svoji prijateljici Tinco in Marijo. Navdušena je tako, da brca z nogami in kriči, da odmeva skoro po vsej vasi:
“Inča... Inča... Inča!”
Priaateljici naložita Marjanco na sani, ki jih imata za seboj. Hopla! — Marjanca že drsi z domačega dvorišča na bližnji breg. Marija se posadi na sani pred Marjanco, za njo pa Tinca. Obe na vso moč skrbno pazita, da se ne bi prekucnila v sneg. Tako se vozijo dobre pol ure.
Ko je Marjanca spet v sobi je vsa
spremenjena. Z roko kaže proti oknu in proti vratom. Tako rada bi šla nazaj v naravo. Ko vidi, da je vse prizadevanje zaman in da jo očka ne pusti več ven, mu začne na vse načine dopovedovati, kako se je sankala po klancu navzdol. Ves večer ne miruje, ampak samo pripoveduje svoje čudovite doživljaje. Od časa do časa vprašujoče pogleda, v očkove oči.
Od tega dne ima naša Marjanca na vso moč rada “grde muhe”, ki padajo z neba na zemljo in po katerih se da tako lepo sankati...
Smodnik.
Učitelj je vprašal učenca: “Tonček, povej, kdo je iznašel smodnik!”
Tonček, ki se je igral s pajacem pod klopjo, in ni pazil na učiteljevo vprašanje, je ves zbegan vstal in prestrašeno odgovoril:
“Jaz že ne, gospod učitelj!”
„ črnilo.
Metka priteče k materi v kuhinjo in jo vpraša:
‘‘Mama, ali je črnilo drago?”
Mama: “Ni drago. Za nekaj dinarjev ga dobiš polno steklenieico.”
Metka: ‘1 Hvala Bogu! Potlej pa ni mnogo škode.”
“Kako to misliš?” jo začudeno vpraša mama.
“Veš, izlila sem črnilo na namizni prt! ’ ’ odgovori Metka.
Odkritosrčnost
“No, vendar si povedal resnico, Peterček. Ali veš povedati, zakaj je najbolje biti odkritosrčen in povedati resnico?”
“Zato, da mi pozneje ni treba paziti na to, kaj sem prvikrat povedal.”
ODKOD NAŠA ZELENJAVA?
Danes razlikujemo okrog sto različnih rastlinskih vrst iz približno 25 rodbin, ki jih označujemo za zelenjavo. Nekatere vrste zelenjave so se v desetletjih in stoletjih razširile preko vsega sveta, n. pr. razne vrste zelja, paradižniki, čebula. Druge vrste imajo le omejena območja, kakor kitajska špinača, jedilne krizanteme itd.
Večina zalenjadnih rastlin izvira iz sredozemskega področja, iz Kitajske in Japonske. Sredozemlje nam je dalo najbolj znane vrste zelja, pese, lečo, fižol in grah, beluše, artičoke, razne solate, rabarbaro. Iz Vzhodne Azije izhajajo druge vrste zelja, luka, redkev, kumarice itd. Tudi Indija je prispevala svoj del k zelenjadnemu jedilnemu listu sveta, enako Srednja Azija.
Iz Srednje in Sprednje Azije izvirajo razne vrste zelja, pese, čebule; špinača, česen, melone in razne kumarice. Iz srednjih in goratih predelov Južne Amerike izvirajo razne vrste fižola, paradižniki, poper, sladki krompir, razne buče. Iz Severne Amerike se je razširilo le bolj malo zelenjadnih vrst, pred vsem pa topinambur in kumarice.
Ali si že član Jugoslovanske Narodne Obrane?
Ako še nisi, vpiši sel Dolžnost vsakega našega človeka je, da je član J.N.O.
Pred tem pa nas naj varuje sam "Bog! Toda grofica je lepa, izredno lepa!
Med tem časom se ni nihče zmenil za mladega, nekam bledega poročnika, ki je pri vhodu v dvorano izvrševal svojo službo. Hodil je sem ter tja in večkrat pogledal v dvorano.
Rajmond Helm je prenašal peklenske muke, ker je takoj spoznal, kakšno zanimanje je vzbudila lepa Ana pri kralju, ki je vedno znova prihajal, da bi se pogovarjal z njo.
Vsa družba, ki je bila nocoj zbrana na dvoru, je bila prepričana, da je dosedanja kraljeva ljubica padla in da je postala Ana njena naslednica.
Mar se bo mlada grofica, ki do sedaj še ni izkusila čarov ljubezni, tudi še nadalje upirala Avgustu?!
Njegovo srce se je zdrznilo v trpki bolesti.
Vendar pa mu nikakor ni bilo mogoče, da bi neopaženo spregovoril kakšno besedico z ženo, ki jo je skrivaj ljubil.
Zdelo se mu je da ga je Ana, njegova prijateljica iz detinstva, nocojšnji večer popolnoma pozabila.
Niti enkrat je ni videl, da bi se prizadevala, da bi s svojimi očmi -ujela njegov pogled.
Sijajna svečanost je končala, ne da bi se bilo med Ano in kraljem kaj odločilo.
Dva dni pozneje je prišel Kniže k grofici Reuss v njeno majhno palačo na obisk.
Ko sta ostala sama, ji kraljev milj enec reče:
— Gospa grofica IIaym je razjezila kralja s svojim oholim in hladnim obnašanjem.
Avgust je užaljen. Vendar pa je ta grofica tako lepa, da nikakor, noče dovoliti, da bi mu takšna stvarca kar tako ušla. ,
čim manj upanja ima, da bi si jo osvojil, tem bolj žari njegova ljube-
zen, ki postaja z vsakim dnem sil-nejša. Kralja ne draži nič na svetu tako, kakor odpor lepe žene.
—	Vi mislite torej, da bo Hacinova prišla na mesto kneginje Ljubo-■mirske? — reče grofica Reuss zvito.
—	Samo po sebi umevno, razen seveda, če ne gre samo za kraljevo muhavost. Toda po mojem mnenju se mu ne bo posrečilo, da bi prevaral grofico samo s prehodno ljubeznijo.
—	Kakšna žena pa je prav za prav ta grofica Haym? — vpraša grofica Reuss.
—	To je težko povedati! Mislim, da je nihče ne pozna, najmanj pa še njen mož. Morda je ta mlada grofica uganka tudi za sebe samo. Toda Avgust bo rešil to uganko, o tem sem trdno prepričan!
--------Mislite, da se nam ne bo zaupala in se izročila našemu vodstvu? — vpraša grofica hitro.
Knez skomigne z rameni, toda preden ji je mogel odgovoriti na to precej kočljivo vprašanje, se je pojavila grofica Haym sama, ki je bila kakor vse ostale dvorne dame, povabljena v palačo grofice Reuss.
Grofica je takoj sedla z Ano v kot in si prizadevala, da bi izvedela, kar je želela vedeti.
! Reussova se je lahko kmalu prepričala, da je ta mlada grofica zelo pametna žena.
Ni minilo dolgo, ko je Ana odgovorila na neko grofičino vprašanje popolnoma odkrito:
—	Ne vem, kaj je častihlepnost, prav gotovo pa mi je tuja, če bi morala plačati kateri svoj uspeh s svo-:jo častjo. — Poročena sem in ostati 'hočem poštena žena!
—	Toda vaše življenje ob strani lahkomiselnega moža, ki je pravcati idijot, mora biti vendar strašno! — ji odgovori grofica. — Prej ali slej bo zahtevalo tudi vaše srce svojih pravic, ki mu jih nihče ne sme odrekati.
Ana Haym se hladno nasmehne.
—	Morda — morda pa tudi ne, — reče mlada grofica. — Najboljše je, da čakamo, kaj nam bo prinesla bodočnost.
—	Kralj Avgust se za vas zelo zanima, —- nadaljuje grofica Reuss. — Ljubeznjiv in lep človek je, ki priredi lahko vsaki ženi pravcati raj na tem svetu.
'	—Toda kralj je tudi nestanovi-
ten v svojih čuvstvih, to pa je tisto, kar preziram, — odgovori Ana.
Človek, ki bi mi lahko nadomestil moža, kajti odkrito priznavam, da je Haym že zdavnaj izigral mojo ljubezen, bi si moral osvojiti moje srce, pa tudi najino zvezo bi moral javno in pred vsem svetom priznati. Nikdar bi ne hotela nikomur pripadati kot ljubica, temveč samo kot soproga!
Grofica Reuss se je prestrašila, ko je slišala, njene pogumne besede.
—	Kaj pa če bi bil ta človek kralj? — vpraša grofica.
—	Svoje ženske časti bi ne žrtvovala niti kralju! — odgovori Ana ponosno.
—	Toda, moja draga grofica, saj vendar veste, da je naš kralj oženjen! — vzklikne grofica Reuss.
—	Če bi si hotel osvojiti mojo ljubezen, bi se moral Avgust osvoboditi vseh svojih zakonskih spon. Ali pa morda mislite, da bi se zadovoljila z ulogo, kakršno je imela kneginja Ljubomirska?
—	Toda — saj to je vendar norost ! — vzklikne grofica.
Ana Haym jo ponosno pogleda.
—	Ne govoriva več o tem! — jo ,Ana zaprosi čisto kratko.
Tudi grofica Reuss je bila toliko pametna, da je vedela, da je sedaj ne sme več izpraševati.
Prijela je mlado grofico Ano Hay.m za roko in jo odpeljala k ostalim svojim gostom.
Minister financ grof Adolf Mag nus IIaym je v avdijenei sporočil
kralju, da se je marsikatera provinca uprla in noče plačati visokih davkov, ki so jim jih na novo naložili in da so v mnogih krajih nastali že pravcati upori.
—	Toda Vaš sosed, Vaše Veličanstvo, je živel vedno v največjem razkošju, — potrošil je mnogo denarja, da je zadostil svoji lahkomiselnosti in muhavosti.
Ko je kralj slišal obvestilo svojega finančnega ministra, je nagrbančil svoje čelo in vzkliknil ogorčeno:
—	Grof, odpotujte takoj in se ne vrnite prej, dokler ne boste privedli teh ljudi k pameti! Uvesti morate najstrožjo preiskavo v tistih krajih!
To veselje je prišlo Haymu ob najneprimrenejšem času.
Mislil je na svojo lepo soprogo, za katero je zopet sedaj nenadoma začutil nekaj, kar bi bilo podobno ljubezni, radi tega je ni hotel pustiti same.
Pomagalo pa mu ni ničesar.
Zdelo se je, da je kralj uganil misli svojega finančnega ministra in je radi tega še odločneje vztrajal na tem, da mora Haym takoj odpotovati.
Kralj Avgust je dovolil, da mu je kdo prigovarjal samo tedaj, kadar je sedel s svojimi tovariši pri čaši vina.
Tako se je grof Haym moral, ves divji, pokoriti njegovemu povelju, kralj pa se je zadovoljno smehljal.
Sedaj je mislil, da ima proste roke.
Med Ano in grofom Haymom se je odgiral v palači ogorčen in grd prizor, v katerem ji je grof odkrito predbacival, da .ji je edini cilj, da bi prišla na mesto kneginje Ljubomir-ske.
Ana pa mu je ponosno in mirno odgovorila, da se bo ločila od njega, ko se ji bo to zdelo potrebno.
Finančni minister je bil silno bled in je brez besed strmel v svojo ženo.
Čutil je, da je odigral svojo ulogo.
Ko je nato grof, ves divji od jeze hotel planiti nad svojo soprogo, je i^na odšla iz sobe in grof je našel samo še zaklenjena vrata.
Tako je moral odpotovati, ne da bi se upred svojim odhodom še enkrat pogovarjal z Ano.
Pol ure pozneje je oddrdrala izpred palače njegova potovalna kočija, katero je spremljalo pet jezdecev.
V Aninem življenju je nastal obrat.
Ne morda radi tega, da je manj upoštevala svojo žensko čast kakor prej, toda ni se ji posrečilo, da bi tako odločno zavračala galantnega kralja.
Včasih je sicer mislila na Rajmondove opomine, mnogokrat se je pogovarjala z njim, kadar ga je slučajno srečala toda med njima ni nikoli prišlo do kakšnega obširnejšega pogovora.
Navsezadnje pa se ga je Ana celo izogibala, ker se je borila s samo seboj.
Mar se je Ana zaljubila v viteškega in lahkomiselnega kralja Avgusta?
Niti sama si ni mogla odgovoriti na to vprašanje.
Nekaj dni po odhodu finančnega ministra Tlayma je Ana zopet prišla v palačo grofice Reuss, tja je prihajal včasih tudi kralj Avgust, ne da bi se poprej javil.
1 Navzoč je bil tudi knez Kniže, kakor tudi nekaj gospodov in dam z dvora.
Grofica Reuss si je zopet prizadevala, da bi Ano izpraševala o njenem mnenju. Zdelo se je, da bila mlada grofica Ana to pot mnogo bolj zaupljiva.
Zdajci pa se nenadoma pojavi kralj Avgust, njegov obraz pa se je takoj zjasnil, ko je zagledal Ano.
(Nadaljevanje)