Ustvarjalnost mladih je neusahljiva
Objavljamo enega od literarnih pri-spevkov, ki je zbudil pozornost na IX. SREČANJU Z DOMIŠLJIJO, ki ga je Zveza kulturnih organizacij skupaj z Glasbeno šolo letos priredila v osnovni šoli Velike Lašče, v spomin na 150. letni-co rojstva pisatelja Josipa Stritarja, av-torja Dunajskih sonetov. Na prireditvi, za katero sta razstavo glasil postavili Dragica Kregelj in Eta Durjava, so poleg nastopajočih številnih glasbenikov in '"mladih literatov, ki jih je na anonimnem natečaju izbrala žirija za nastop (Sonja Klabus in Marija Golob) sodelovali še mlada pesnica iz KUD Želimlje Marija Apovnik, bivša učenka šole Primoža Trubarja in številni ugledni družbenopo-litični delavci, ki so prišli na prireditev kot gostje ali pa so na njej sodelovali: Janez Vrhunc, predsednik Sveta za kul-turo pri OK SZDL, ki je prispeval priza-dete uvodne besede o grozi krize vrednot na zemeljski krogli, v kateri se duši živa
ustvarjalnost mladih, ki za rast in razvoj potrCbuje etiko in ljubezen, pesnica Ma-rija Gorše, ki je živo spregovorila o da-našnjem odmevu in pomenu pisatelja Stritarja, pesniki Boris A. Novak, Jože Snoj in Niko Grafenauer, ki so pred svo-jim nastopom, ki je razveselil poslušalce,
pozorao spremljali prireditev in jo dobro ocenili, le da so svetovali mladim več osebnega odnosa pri literarnem obliko-vanju; predsednik ZPM Franci Zalar, ki je knjižne nagrade razdelil najbolj priza-devnim pionirskim odredom in predsed-nik ZKO Franci Malovrh, ki je razdelil priznanja sodelujočim šolskim kulturnim društvom, ki so prejela tudi priložnostno brošuro z objavljenimi prispevki. Priredi-tev, za katero so tehnične priprave za-upali članom KUD Primož Trubar, je oblikovala igralka Jasna Škrinjar. IX. SREČANJE Z DOMIŠUIJO je snema-la tudi televizija.
Pišem knjigo
Pišem. Saj vsakdo piše. Vsi pišemo in o tem niti preveč ne razmišljamo. Vsak piše na svoj način in o svojih stvareh. Nekdo si zapisuje dohodke, drugi koliko je oddal. Mnogi si zapisujejo pomembne datume. Vsakdo živi svoje življenje in s tem piše knjigo o svojem življenju.
Če prelistam lcnjigo svojega življenja, potem od časa do časa ugotovim, da se dejanja knjige mojega življenja ponavlja-• jo. Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, pe-tek - šola, pouk, učne ure, ki si sledijo in so dmga drugi enake.
Sobota - pospravljanje. Vsepovsod prah, po kotih pajčevine, vedra umazane vode.
Nedelja - čisto brezvezen dan. Veš, da je jutri že pouk in potem morda že stotič pregledaš svoje zvezke in učbenike, da vsaj približno lahko pričakuješ, kaj se bo dogajalo.                    "
In potem spet pet dni pouka, kar se ponavlja iz tedna v teden vse do počitnic. Jeseni, ki dozori sadje, ko se obarva
gozd, pa spet ista pesem - pouk. Tako bo vse do tiste jeseni, ko bomo šolanje zak-ljučili. Mnogi se bodo potem zaposlili, si ustvarili družine. Na svoji življenjski poti se bodo srečevali z istimi problemi kot so se njihovi starši in starši njihovih staršev. Spoznali bodo, kako težko je vzgajati in se morda spominjali, kako težko je biti vzgajan. Dokler se bodo prepirali, se ne bodo zavedali, kako se otroci osamosva-jajo, kako postajajo odrasli in kako se starajo. Nenadoma bodo ostali sami. Nihče več jih ne bo obiskal, nihče več ne . bo vedel zanje do tistega dne, ko bodo neopaženi zapustili ta svet. Takrat pa se bodo zbrali še zadnji sorodniki, da si razdelijo njihovo imetje. Potetn se jih ne- . bo nihče več spomnil. Kljub temu, da so s svojim življenjem napisali knjigo, se bo njena zadnja stran zaprla z njihovo smrt-jo. In nikoli več ne bo nihče odprl te knjige.
ZUPAN KLAVDIJA 8. RAZRED