Stev. 28.
V Mariboru 12. julija 1877.
Tečaj XI.
izhaja vsak četrtek
m velja s poštnimi v:vd ¡n v Mariboru s pošiljanjem na dom a celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez; posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Bi li kazalo ces. kralj, okrajne glavarje voliti za deželne poslance ?
Slišimo, da bodo ustavoverci, pri nas ob enem trdi liberalci in kosmati nemškutarji, tudi na Štajerskem in Koroškem pri bližnjih volitvah v deželne zbore po nekaterih krajih za kandidate postavili dotične ces. kralj, okrajne glavarje. Bi li kazalo, da bi jim tudi slovenski volilci svoje glase dali? Na važno prašanje nam odgovarjajo jasno in glasno kranjski Slovenci, da to nikakor nebi kazalo. Prh volitvah na Kranjskem so v soboto 7. julija tamošnji ustavoverci, liberalci in nemškutarji, slovenskim volilcem ponujali 4 ces. kralj, okrajne glavarje: Vesteneka v Trebenjem, Mahkota v Crnomelju, Dralko-ta v Radoljici in Dollhoffa v Kočevju. Toda slovenski volilci niso nobenega hotli izvoliti. Prvi 3 so prav sramotno propali. Vestenek je od 148 glasov vjel komaj 26, Dralko od 49 samo 14 in Mahkot od 63 kar le 7 revnih glasčekov. Le Dallhoff je z 1 glasom zmagal z pomočjo 11 nepostavno izvoljenih Koče-varjev in se je zato precej ugovor ali protest vložil zoper njegovo volitev. To je vendar jasen dokaz, kako močno so slovenski volilci na Kranjskem bili prepričani, da nikakor ne kaže ces. kralj, okrajnih glavaijev voliti za deželne poslance. Ko bi tega prepričanja ne imeli, bi jih v poslance bili izvolili ali vsaj ne tako strašno sramotno propasti dali. In resnično, če le nekatere uzroke takega postopanja premislimo, moramo kranjskim Slovencem popolnem prav dati.
Brez dvombe bi kmetski ljudje po svojih prihodnjih poslancih radi odložili marsikaj, kar so jim nemški in nemškutarski liberalci in ustavoverci naložili, zlasti želijo zmanjšanje stroškov in toraj polajšanje davkov. Toda če mislijo to doseči s tem, da si izvolijo okrajnega glavarja za poslanca, se utegnejo pač močno ukaniti. Okrajni glavar je kot c. k. uradnik odvisen od ministrov, ki so vzeti iz liberalne večine državnega zbora. Brž ko bi se tedaj kmetom nepovoljnih liberalnih naprav v deželnem zboru lotil, bi se tudi mahoma
zameril ministrom. On bi tedaj bil prisiljen v deželnem zboru ali molčati, in takega lipovega boga ne potrebujemo, ali pa bi moral na škodo kmet-skim volilcem z liberalci vleči, in takega poslanca ne smemo voliti, če nam je za naše lastne koristi še kaj mar. Glavarji tedaj nikakor ne sodijo za deželne poslance. Mnogo kmetskih ljudi toži, da so okrajna glavarstva prevelika, komisijoni strašno pogosti in dragi, uradovanje tu pa tam polževo počasno itd. Da bi tukaj glavarji kot deželni poslanci mogli res pomagati, to je tako neverjetno, da ni treba besedice več povedati. Naposled pa si vsak razumnik lehko sam domisli, zakaj da liberalni nemškutarji sedaj okrajne glavarje za svoje kandidate izbirajo? To delajo samega strahu in slabosti ter se vsled tega močno bojijo propada pri volitvah. Zato se skrivljejo za hrbte glavarjev, ker vidijo, da imajo ti velik upljiv na uradnike, na volilne komisarje, na župane ali predstojnike itd. Ta upljiv bi ti lisjaki radi za sebe porabili in tako vsaj po zvijačah zmagali. Toda slovenski kmetje na Kranjskem so zvijačo brž zapazili in okrajni glavarji, kateri so bili od nem-škutarjev za kandidate postavljeni, so revno propali. Upamo, da bodo Slovenci enako storili tudi drugod, če bi treba bilo! Okrajnih glavarjev voliti za deželne poslance pač nikakor ne kaže.
Resolucije ali sklepi
splošnega shoda avstrijskih katoličanov na Dunaju meseca maja 1877.
A. Katoliško življenje.
I. Splošni shod afstrijskih katoličanov iz-poveda pred vsem svoje prepričanje, da je blago-nosno upljivanje katoličanov na krščansko uredbo javnih razmer mogoče le, če si prizadevljejo svoje lastno notranje in zunanje življenje urediti v smislu krščanske popolnosti, če torej marljivo rabijo v ta namen od sv. Cerkve zapovedane pomočke milosti, če se živahno udeležujejo vsakovrstne redne in izredne službe božje, potem od sv. Cerkve odobrenih in priporočenih bratovščin, stanovskih in mo-
litevskih družeb, zlasti če se povsod in srčno skazujejo kot pravi verniki in vselej v tesni zvezi ostajajo z svojimi duševnimi pastirji, škofi in papežem.
II.	1. Splošni shod avstrijskih katoličanov izreka svoje prepričanje, da vsi dogodki, kateri se tičejo sv. stolice papeževe v Rimu, ob enem tudi vesoljno Cerkvo zadevljejo.
2.	Splošni shod avstrijskih katoličanov iz-poveda svojo najiskrenejšo udanost do sv. stolice in uporeka slovesno zoper vse napade na njeno svobodo, katera njej je potrebna, da uspešno zvišuje svojo učilno — duhovniško — in pastirsko oblast.
3.	Splošni shod avstrijskih katoličanov izjavlja svoje prepričanje, da bodo tudi avstrijski katoličani željam sv. Očeta, v alokuciji (nag6voru) 12. marca t. 1. izrečenim, ustregli in pod vodstvom svojih škofov poslužili se vseh dopuščenih jim sredstev, da bo posilstvu in sužanstvu, v katerem so sedaj sv. Oče, brž ko mogoče konec storjen.
III.	Splošni shod avstrijskih katoličanov je prepričan, da je društvo sv. Vinceneija svetnim l|iidem glavni pomoček za preuovljenje človeške družbe na krščanski podlagi. Naj se torej po vseh silah pnzadevlje, da se bo v cesarstvu število koufereuc diuštva sv. Vmcencija pomnožilo, tudi po deželi, posebno kder je veliko delavcev, fabrik itd. ter da že obstoječa pa tudi ona, ki se bodo osnovala, skrbijo za zauemarjeno mladino po pri-bežališčnicah ali azilih za fantiče, rokodelske učence, dijake itd.
M. Socijalne ali družbinske zadeve.
I.	Shod katoličanov sprejme vesel na znanje poročilo o zborovanju spodnje avstrijskega kat. polit, društva dne 18. maja 1875. in o takrat sprejetih resolucijah in po teb pouzročeni blagonosni s odbudi k bolj razširjenemu in temeljitemu preiskovanju socijalnega prašanja in k njegovemu razumevanju v krščanskem duhu; tudi to sprejme shod katoličanov vesel na znanje, da 8e v pospeševanje p evaznega prašanja snuj-; društvo za krščanske d.užbiuske znanosti — za krščansko gospodarstvo — pravo in državoslovje, ter izreka gorke želje, naj bi rečeno podvzetje imelo srečen uspeh, tako da se bo pi ihodujemu splošnemu shodu katoličanov z;imogio poročati o njegovem obstanku in djanjih.
II.	Vpričo les strašnih nasledkov odrtije in Mlue potrebe, da se tem nevarnim razmeram temeljito v okoin pride, izreka shod katoličanov svoje prepi ičanje, da je v ta namen pred vsem tie a ozn jemati na pravna pravila naturne pa tuiii od B'tra razndete postave in torej trdno pri-j.oioča zuanstveuo preiskovanje ovih pravil.
III.	Shod katoličanov spoznava vseobčno posvečevanje nedelje ne samo kot versko dolžnost, ampak ima njegovo zanemaijenie za hudo in nevarno poškodovanje socijalnega (družbinskega) in gospodarskega reda. Torej smatra za imenitno
dolžnost katoličanov, delati na to, da se bodo močne postave dale v" obrambo nedeljskemu posvečevanju, zlasti da se ovo posvečevanje pospešuje z prepovedjo takih veselic, ki posvečevanje nedelje motijo ali pa celim vrstam prebivalstva nedeljo svetiti branijo.
IV. Shod katoličanov, navzet mnenja, da je djanjsko izpolnovanje krščanske ljubezni najlepši cvet krščanskega mišljenja in neizogibljiva dolžnost vpričo pomanjkanje trpečih sobratov, ter misli, da je dolžen posebno sedaj, ko je revščina pri rokodelskem prebivalstvu velika, ovo krščansko dolžnost še celo posebič povdarjati in izreka torej željo, naj bi se katoličani prav marljivo udeleževali tistih društev, katerim je djanjsko izvrševanje krščanske ljubezni prvi namen, kakoršna so konference sv. Vincencija, društva sv. Elizabete, potem društva rokodelcev, rokodelskih mojstrov, rokodelskih učencev.
Gospodarske stvari.
Apno dober gnoj.
M. Kmetovavcem, kterim je mogoče, se apna za gnojenje posluževati, so gotovo prednosti ap-nenega gnojenja znane. Da pa apneno gnojenje tudi svoj namen doseže, se mora posebno na sledeče stvari ozir jemati. 1. Da se apneni gnoj, kakor je treba, napravi. 2. Da se ga primerno veliko za gnojenje porabi. 3. Da je apneni gnoj tudi zemljišču primeren. 4. Da se o pravem času ž njim gnoji. Kteri kmetovavec tem zahtevam zadosti, ta bode prav in dobro ravnal, če se bode apna kot gnojiva posluževal. Bogate obresti za naloženi kapital mu bodo obilne žetve, posebno rži, prinesle. Kar se najprej pripravljanja apnenega gnoja tiče, se to godi na sledeči način: Določi se, če se že ne gnoji praha ali njiva, na kteri se krma prideluje, blizu onega polja, ki se ima z apnenim gnojem pognojiti, tako velik prostor, kolikor zahteva gnojni kup, s kterim se ima polje pognojiti. Na tem prostoru se napravi podlaga iz plasti navoženega blata iz starih jarkov, ribnikov ali stelje iz lesa. Potem se da apno žgati in ko se je peč nekaj razhladila, se navozi apna na ta prostor in brž začne iz njega kompost ali mešanec napravljati, predno se apno popolnoma razhladi. Apno se v kosih, kakoršni so, po prej napravljeni podlagi tako razloži, da se nad podlago apnena plast napravi. Na to se zopet nameče plast blata in stelje in pa zopet plast apnenih kosov, dokler je vse za gnoj namenjeno apno pospravljeno. Za steljo se vzame mahovje, resje, črničje, zeleno vejevje itd. Ko bi kup previsok postal, se mora okoli njega stena iz desk napraviti. Za nanašanje apna se vzamejo navadno lesene škrinjice, kakor-šne se za tako delo rabijo.
Tako napravljen kup se pusti najmanj skozi 4 mesece ležati. Na to se ves kup z širokimi
motikami skozi in skozi dobro prekoplje. Ko bi se pri prekopavanju še celi kosi nezdi obijenega apna našli, se morajo ti pri prekopavanju drobno raz-tolči in vse do dobrega premešati. Tako predelani apneni gnoj je za gnojenje prikladen.
Če je njiva preorana in povlačena in tako za pognojitev pripravljena, se potem ta gnoj o suhem vremenu na njivo razvozi in kakor drugi gnoj v srednjih kupih razbaše in potem z lopatami po njivi raztrosi in ali povlači ali pa z grabljami pod zemljo spravi. Vendar se mora pa to, kakor rečeno, o suhem vremenu goditi, ker je cela ta zmes prav mastna in prijemavna. Omeniti se tudi še mora, da se smejo pri kompostiranju mesto blata vzeti tudi kitine in važiue ali drn in da se apno, če ga ni še gorkega dobiti, mora rabiti, dokler še ni razpadlo.
Gnojenje z apnenim gnojem tam najbolje stori, kjer zemlja nima apna v sebi, kakor sploh v vlažnem, mrzlem podnebju, posebno v gozdnatih goratih krajih, ki se zarad mnogokratnih zračnih padavin le malo ali celó ne posušijo. Tudi za pognojenje dolgoletne stare lucernske detelje ali esparsete kakor tudi za praho je apneni gnoj kaj izvrsten. Ta gnoj v kratkem vse rastlinske ostanke kakor strn, koreničje itd. razkroji. Kako močno je treba gnojiti, to se ravna po kolikokratnosti gnojenja, po dobroti gnoja in po kakovosti zemlje. Zemlja, ki je 2e sama po sebi revna na apnu, potrebuje bolj močno pognojitev. Ako se z apnenim gnojem močno gnoji, in če se na malo pripravljeno zemljo navozi, tedaj se mora že za časa poleti gnojiti in po večkrat bolj na tenko med seboj pomešati in spoprijeti. Navažanje apnenega gnoja na strnišča, z kterih se je ozimina pospravila in na ktera se ima jarina posejati, je vse priporočbe vredno. Sadež dobi močno slamo in težko zrno. Tudi krompirju se apneni gnoj dobro prileže. Kdor si je pa svoje polje močno z apnenim gnojem po-gnojil, ta mora pa še skrbeti, da polje tudi še moči zadobi, to se pravi, tako polje se še mora močno z živalskim gnojem pognojiti.
Iz vsega tega rečenega pa je jasno, da je apneni gnoj draga stvar in da še sam za se ne zadostuje, ampak treba je še dosti živalskega gnoja. Navadni naši kmetovavci si ga bodo težko mogli omisliti. Vendar pa morda ima ta ali uni kaj slabejega apna na razpolaganje, ki ga ne more v posebno kaj prida obrniti. Takim gre premišljevati ali bi ne mogli si ta ali uni kos zemljišča v večo rodovitnost spraviti.
RudeČe jagode sploh in mesečne jagode posebej.
II. B. Visokostebličasta tudi m u š k a t n a jagoda imenovana. Ta sorta raste sicer tudi divja, pa bolj redko kakor gori imenovana divja rudeča jagoda. Jagode so nekaj debelejše pa bolj sladkega okusa. Nahaja se ta jagoda, ki se lahko in hitro sama ob sebi zareja, po vrtih v najmočnejši rasti z prenapolnjenim cvetjem pa
j brez sadú, kar odtod izvira, da 80 cvetni prašniki jalovi, t. j. da nimajo rodovitnega praha za oploditev. Take jagodi ne rastline se morajo leto na leto pregledati in nerodovitne odpraviti.
C. Virginska rudeča jagoda (Fragraria Virginiana.) Ta jagoda ima navadno škrlatno, včasih pa tudi rožnato barvo. Rastlina je doma iz Virginije v severni Ameriki in jo, ker med vsemi najprej zori in je dobrega okusa, po vrtih zelo obrajtajo in gredicam za obrobke sadé, pa tudi v toplih gredah k hitrejšemu cvetu in sadu silijo. D. Karolinška jagoda je rudeča včasih rudeče-rujava, lepa in dobra. Okoli Londona jo na polju pridelujejo pa tudi na toplih gredah silijo in je sploh v visokih čislih. E. Ananasna jagoda. (Flagraría grandiflora.) Jagode so prav debele, posebno obrajtane in priljubljene in je zato vse priporočitve vredna. F. Cilijanska jagoda. (Fragraria chilensis.) Brez ugovora je to najdebelejša izmed zdaj znanih jagodnih sort; doma je iz Čile v jušni Ameriki. Zasluži, da se nje vrtnarji po-primejo. Razun nevedenih imajo angličan>ki vrtnarji še celo torbo raznovrstnih jagodnih soit, ki imajo po svojih posebnih lastnostih posebna več ali manj prilična imena, n. pr.: Majeva kraljica, Jagoda Stanislava, Golijatova jagoda itd.
Jagode storijo skoraj v vsaki zeml ji; vendar pa jim je rahla, redivna zemlja najbolj ugodna. Zarejati se dajo iz semena, ki se iz stlačenih jagod izpere in potem v prav tenko prst v zaboj gnojne grede poseje. Na tak način se zazdijo včasih celo nove sorte. Tako se najrajše divja jagoda zareja. Navadneje se pa jagode zarejajo po koreninskih živicah. Vsako drugo ali tretjo leto se morajo presaditi in sicer zmirom na drugo mesto. To se opravlja navadno meseca avgusta. V ta namen se rastline iz zemlje poderó, razdelé in najlepše in krepkejše odberó. Te se potem po sadé po vrstah križema črevelj narazen v prav dobre na novo predelane povrtne grede. Jeseni dobé te grede odejo pol drugi palec debelo iz sprhnelega gnoja. Spomladi se rahlo okopliejo, da se gnoj z prstjo pomeša in plevel zatere. Poletna ela so : Večkratno okopavanje, poi ezanje, ne potrganje, dolgih živic, drugo jesen se še enkrat okopljejo, preduo se z gnojem pokrijejo. Kdor tako z jagodami ravna, bode vedno lepih jagod obilno pridelal. Kdor pa jagodine grede zapušča, da zdivjajo, ta ne sme lepega sadu od njih pričakovati. Predno sad dozori, se mora okoli jago-dinih rastlin z shmo nastlati ali z ploščicami pokriti, da zreli sad, ki se na zemljo vsede, peščen ali prsten ne postane. Tudi siljenje rudečih jagod v toplih gredah se pogosto nahaja: navadno se jemlje v ta namen vednocveteča ali mesečna jagoda in virginska.
Posadé 8e v ta namen 2—3 rastline meseca avgusta v loncih in se postavijo na senčnato mesto, da se primejo in dobro obrastejo. Začetek januarja se zagrebejo ti lonci v toplo gredo, ki mora
pa prav prozračna biti. Jagode začno kmalo cvesti in do spomladi obrode že sad. Kako se jagoda rabi, je sploh znano.
Sejmovi. 17. julija: Muta, Berače, sv. Ana na Krempergu; 20. julija: Arvež, sv. Marjeta na gornjem dravskem polju, Vitanje; 21. julija: Buče, Brenska gora.
Dopisi.
Iz Slov. Gradca. Od 22. — 28. preteklega meseca so bili pri nas resnično dnevi veselja, kajti naš prevzvišeni knez in vladika so bili naš okraj obiskali in so pri sv. Janezu blizu Drauburga, v Starem trgu, Slovenjem Gradcu pri sv. Martinu in pri št. Ilu pod Turjakom zakrament sv. birme delili, in popoludne vsaki den zaporedoma tudi druge bolj odstranjene fare, kjer se birmalo ni, s svojim pohodom počastili. Temu občnemu veselju primeren je bil pa tudi povsod v našem okraju sprejem Njih knezo-škofijske prevzvišenosti. Že na železnični postaji v Drauburgu se je posvetna gospoda in duhovščina starotržke dekanije zbrala. Sentjanska, kakor tudi vse druge fare naše dekanije se je bila zarad te slovesnosti prav prazniško oblekla, slavolok za slavolokom z pomenljivimi napisi je prepregal ceste, po kterih so se milost-ljivi knez in škof vozili. Bilo je tudi postavljenih mnogo velikanskih majev, ki so bili z ogromnimi venci, z raznobarvanimi traki in z avstrijskimi, slovanskimi in papeževimi zastavami okinčani. Ne samo zvonenje, ampak tudi pokanje iz možnarjev je skoraj iz vsakega holmca, mimo kojega so se milostljivi knez in škof peljali, občno veselje razodevalo. — Sentjančani pa so še po umetalnem ognju svojo radost pokazali. Spuščale so se rakete, rimske lučice, ognjena kolesa in bengalični ogenj prižigali med tem, ko so brezštevilni kresi po gorah in gričih goreli; cela slovenjgraška dolina bila je čarobno razsvitljena. Povsod so občinska zastopništva deloma z avstrijsko-cesarskimi kokar-daini nakinčana knezo-škofijsko milost pričakovala. Posebno sijajen je bil pa sprejem v Slovenjgradcu. Ne samo obilno število duhovnikov, ampak tudi c. k. uradi in oblastnije, mestno občinsko zastopništvo in veliko število drugih mestnih gospodov in gospa, pa tudi velika množica prostega ljudstva je Njih milost pri zgornjih mestnih vratih pri slavoloku pričakovalo, ter jih v slovesnem obhodu v cerkev spremljalo; mestna požarna straža v svoji prav lični obleki je pa špalir delala in za ohran-jenje reda skrbela. Vse se je vršilo v najlepšem redu in slovesnosti primerno.
Iz Mozirja. Vesel in slovesen je bil večer v nedeljo 1. julija, ki ostane tukajšnjim rodoljubom vedno v dragem spominu. Slavljali smo namreč slovesno otvorjenje čitalnice, katera bode narodno središče našega okraja. Ob 3. popoldne se je pričelo streljanje možnarjev po naši lepi dolini
krepko odmevati ter veselo narodno slovesnost naznanjati. Ponosno je vihrala lepa slovenska zastava na hiši sedeža čitalnega društva. Na prijazno povabilo so se zbrali udje in prijatelji našega društva v lepo okinčanih prostorih. C. g. Janez Govedič, društveni podpredsednik so navzoče goste prijazno pozdravili, ter v krepkem govoru namen društva temeljito razložili. K sklepu slovesnost-nega govora so navdušeni „živijo"- in „slava"-klici presvitlemu cesarju po čitalnih prostorih enoglasno odmevali. Posebna zahvala se je izrekala g. Janezu Pfeiferju, ki je čitalno sobo društvu brezplačno prepustil in pa g. Mateju Blažu za vrlo prizadevanje, da se je osnovalo čitalno društvo, kojega namen je duševni razvitek in narodni napredek pospeševati. Vrstile so se nadalje mnoge napitnice ter prepevale mične narodne pesni, godba je pa živahen ples vzbujala. Ves večer smo se izvrstno radovali in še le vzhajajoče jutranje solnce nas je razločilo z gorko željo, da bi naša čitalnica vrlo napredovala, kjer se bodemo narodnjaki združeni mnogokrat prijetno zabavljali.
Iz slov. graškega okraja. Podpisani se čutijo primorani z ozirom na dopis iz Šoštanja v 27. številki Slov. Gosp. očitno izreči, da bodemo nasprotnemu kandidatu Schmidtu pri bodočih volitvah za deželni zbor štajerski v našem ^slov. graškem okraju nasproti postavili č. g. dr. Šuc-a, župnika v Slov. Gradcu! Jožef Hovnik, župan v Selcih, Mih. Vošner, okrajni zastopnik in podpredsednik; Valentin Fiscber župan pri št. Martinu, Peter Vošner obč. svetovalec; Filip Kristan, župan v Legenu, Tomaž Rutovnik in Juri Rader, občin, svetovalca; Janez Ovčnjak, župan v Vrheh, Janez Kastivnik, Martin Strmšnik in Luka Strmšnik, obč. svetovalci.
Opazka uredništva. „Slov Gosp." ne vsiluje nobenemu okraju kandidatov, a natančno objavlja, kar mu pošteni in verni Slovenci iz raznih krajev glede velevažnih prihodnjih volitev do-pošiljajo. Sicer pa opominjamo, da je dopisnik iz Šoštanja na koncu jako pametno povedal: „Če hočemo zmagati, moramo se z volilci iz slov. graškega okraja dobro porazumiti, sicer zmaga nem-čur". To je gola resnica. Le pomislimo, da šteje šoštanjski okraj — veliko se ne motimo — 24 volilnih mož, slov. graški 25, marnberški 26. Zmaga je torej le mogoča, če si narodnjaki vseh 3 okrajev prijateljski v roke segnejo, pošteno porazumijo in trdno zedinijo za enega kandidata; sam nobeden okraj ne zmaga!
Iz dolnjega Zemona na Kranjskem. Volitve zaupnih mož so bile po nekaterih srenjah precej viharne. Toda v bistriškem okraju je povsod zmagala narodna slovenska reč; le Trnovci so enega iz nasprotnega nam tabora izvolili. Ko bi ne bilo naših vrlih narodnih duhovnikov zraven, Slovenci bi bili propali, vsi bi bili izvoljeni iz nem-čurske svojati! Tako pa je le eden nemčur preril. — Tu pri nas letina sploh lepo kaže. Sena je nenavadno veliko. Sadu pa ne bo skoro nič, tudi
bučelice se nam slabo rojijo. V Kočanih je nekega človeka gad piknil v čelo, ko se je nesrečnik btel iz zvirka vode napiti. Kača se je kopala in ga tako srdito piknila, da je mahoma umrl. Napačno in nevarno je toraj, ako ljudje brž ko žejni do kake vode pridejo, se hitro pripognejo ali poležejo, da, bi se napili, pa poprej nič ne pogledajo, ali je voda tudi snažna in brez nevarnosti ali ne? Nedavno je tudi neko govedo gad v jezik piknil. Žival je takoj krepnila!
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Volitve na Kranjskem so do sedaj končane za kmetske srenje in za mesta i trge. V kmetskih srenjah so Slovenci sijajno zmagali. Enoglasno izvoljeni so bili dr. Bleivveis, Robič, Svetec, Detelja in Lovrenčič, z veliko večino glasov pa grof Barbo, Kobler, Potočnik, dr. Vošnjak, dr. Zarnik, Pfeifer, Navratil, Klun, dr. Poklukar in Pakiž. Izmed nemškutarskih kandidatov je edini glavar Dollhoff v Kočevju prodrl.
V	mestih in trgih so pa Slovenci nesrečno propali, zmagali so le v Kranju, kder je bil lekar Savnik izvoljen. Ker ni misliti, da bi Slovenci kaj opra vili pri trgovinskih zbornicah (2 glasa) in velikem posestvu (10 gla80v),je slovenska večina v dežel- j nem zboru zgubljena. Slovenci bodo imeli 16, nemškutarji pa 20 glasov. — Naš državni zbor se je pretečeno soboto tiho razšel in je do 3 sept. odložen, ogerski pa do 15. sept. Nove nagodbe nista mogla dognati in pravijo, da se bo stara avstrijsko-ogerska nagodba podaljšala za eno leto, isto tako tudi kupčijske pogodbe z vnanjimi državami, ki so letos potekle. To je za Avstrijo jako slabo. Državni poslanci vse premudno delajo v rečeh, kder nimajo priložnosti z liberalnimi besedami po sv. Cerkvi in duhovnikih, nunah in menihih udrihati, ali šolskih postav dajati, železniških posojil delivati itd. V delegacije so liberalni ustavoverci tako brezobzirno volili, da blizu 8 milijonov Slovanov nima nobenega zastopnika. In vendar če delegacije vojsko sklenejo, so Slovani zadeti enako drugim prebivalcem. Gališki deželni zbor je sklican 8. avgusta v Lvov na zborovanje. Iz Ogerskega je prišlo več priprostih kmetov k cesarju se mu zahvalit za utemeljenje posojilnio za kmetsko ljudstvo. Cesar jih prijazno poprašajo: kako se jim godi ? Eden jim pa takoj in čvrsto odgovori: „milostljivi kralj, na Vas še zaupamo in Vas torej prosimo branite nas uboge kmete, sicer, za Boga, pridemo vsi na nič! — Okoli Pe-čuha je grozna toča vinograde neizrečeno potolkla.
V	Sisek pozvali so pijonirje iz Ptuja. Morsko pristanišče v Kleku je zopet Turkom odprto za prevažanje živeža in streliva za jihove vojake v Hercegovini.
Vnanje države. Pruski Bismark hoče nemškega cesarja nahujskati v boj zoper Francoze, toda do sedaj biez uspeha in pravoč je, da bo 1
silni minister in preganjevalec sv. Cerkve moral odstopiti. To bi res dobro bilo ne samo za kato; liške Nemce, ampak za celo Evropo. — Na Francoskem je sedaj silna volilna praska med liberalci in konservativci; meseca septembra bodo volitve. — Angleži bi sila radi šli Turku na pomoč, ako bi jim Avstrija svojo armado na kopnem posodila za boj proti Rusom; zarad te reči se sedaj živahno raz-govarjajo z našim ministrom Andra88y-jem; svoje brodovje, 7 oklopnic, so poslali na Turško pred Dardanele. — Te dni se je po svetu laž raznesla, kakor da bi bili Pij IX. umrli. Hvala Bogu, sv. Oče so zdravi! — Srbi so z Rumuni napravili vojno zvezo in bodete obed ve vojski prej ali selej skupno stopile v boj zoper Turke. — V severni Ameriki so se vzdignili ubogi Indijanci zoper evropske prišlece in tlačitelje ter so prvo vojsko, katero je severno-ameriška republika nad nje poslala, popolnem posekali.
Ruski-rnmnnski-črnogorski-tnrški boj.
Ruski generali v Armeniji ne kažejo preveč bistroumnosti; sprva so prepočasno napredovali, ko so bili Turki še slabi, potem pa 80 po par srečnih bitkah predaleč začeli grabiti, se raztepli in sedaj so skoro vsi bili od pomnoženih turških čet tepeni. Tako je general Oklobžijo kraj morja proti mestu Batumu v začetku Turke 4krat potolkel in vzel Zibedžiri; ali med tem je črez morje v Batum in v Zihedžiri prilezel Derviš-paša z 34 novimi bataljoni in 45 kanoni ter je ruski napad krvavo odbil; 800 Rusov je palo; potem je začel sam prodirati in je Ruse pri Samebahu prijel 29. junija, pobil 450 Rusov in ostale potisnil na rusko mejo nazaj; Oklobžijo stoji sedaj tam, kder je bil sprva, namreč na višinah Muha-Estate. Blizu enako, če ne hujše, se je godilo Terguzakovu; ta je sprva Turkom vzel Bajasid, Dijadin, Alaškert, Topra-kale in je pri Sajdekanu Muktar-pašo do čista pobil ter se že bližal soteskam pri Delibabi. Ali med tem je 10.000 Kurdov prilomastilo njemu za hrbet, vzelo Bajasid in strašno izropalo. Ko bi sedaj Melikov o pravem času od Karsa prišel črez Soganlug-planino stiskanemu Terguzakovu na pomoč in se ž njim združil, bilo bi vse dobro. Ali to se ni zgodilo in Muktar-paša je med tem dobil veliko bataljonov na pomoč in Tergnzakova silno napal; prvokrat 10. junija so Rusi hrabro odbili vse napade; ali Muktar-paša je 21. junija Tergu-zakova zopet zgrabil in premagal tako, da je moral ta proti Alaškertu iti nazaj; tukaj je bil zopet premagan, ob enem mu je bila pot v Bajasid od Kurdov zaprta in je torej črez 3000 metrov visoke gore, kder je mnogo kanonov zgubil, hitel nazaj v Iškirt na ruski meji. Sest dni poznej po prvi nesrečni bitki, t. j. 26. junija se je Melikov podal na pot proti Delibabi, je pa bil od Muktar-paše, ki se je proti njemu naglo obrnil, pri Zevinn tepen; zgubil je 800 mož. Tako so bili vsi ruski generali tepeni, vsak posebič; združeni bi Turke
zdrobili. Sedaj se čuje, da so Rasi vsled ovih nesreč tudi obleganje Karsa popustili; tako je delo in trpljenje 3 mesecev zgubljeno, le Ardaban še držijo! — Ob Donavi leze tudi vse počasno; veliki knez Nikolaj je v Sistovu in je svoje čete porinol naprej do Monastira, Gabrove, Selvi, Lo-vaca in Plevne; vzel je Turkom Bjelo in Trnovo; pravijo, da se sedaj bliža Ruščuku od zaja. General Cimerman v Dobrudži stoji pred Medžidžijem. Ruski car stanuje v Zimnici, kder so 4 raosti, črez katere se neprenehoma spravljajo vojaki, kanoni, in živež, kojega v Bolgariji nič najti ni; Turki so vse pokončali. Rumuni so Vidin precej poškodili z streljanjem; poslali so tudi 2000 vojakov črez Donavo, vendar so jih zopet poklicali nazaj. — Sedaj se bolj natančno v6, kako strašno so Črnogorci Turke oklestili. Knez Nikola je izdal izkaz, iz katerega poizvemo, da je Črnogorcev 991 mrtvih, 2175 ranjenih; vzeli so Turkom 21 zastav, 4 kanone, 1000 konjev, 13.720 pušek. Turkov je bilo 10.700 mrtvih'in 17.500 ranjenih. Z ostanki vojske sta se Sulejman-paša in Saib-paša po morju odpeljala; prvi je poslan v Balkan, drugi pa v Tesalijo, kder se je prikazalo mnogo tolovajev pa tudi grških vstašev!
Za poduk in kratek čas.
črtice iz slovanskega bojišča v Aziji in Evropi.
V. Osvoboditelji turških Slovanov, hrabri Rusi, so srečno prekoračili široko in globoko Donavo; Turki so 8e jim nenavadno slabo v bran postavili ; sedaj pričakujemo vsaki den od ondot važnih dogodkov; med tem 8e pa hočemo še enkrat ogledati za junaškimi Črnogorci. To storimo dnes laglje, ker smo natančniše poizvedeli, kako so Turke iz svoje uboge ali slovite zemlje podili. Nek Nemec, ki se sedaj v Črnogori mudi in ki je priča bil, poroča nekej dunajskej novini tako-le: „Boj med Turki, kateri so pod Sulejman-pašem z 40 bataljoni (25.000 mož) 30 kanoniv in 5000 tovornimi konji od Nikšiča prišli v Črnogoro, je trajal 9 dni. Vsaki den je bilo strašno klanje. Prvi den, t. j. v nedeljo 17. junija so zmagali Turki. Drugi den (pondeljek 18. jan.) so Turki stali na visočinah široke gore Planinice, njim nasproti tudi na višini pri Ostrogu črnogorski poveljnik Vukotič z 12 bataljoni (6700 mož) in 4 kanoni, potem knez Nikola bolj proti zapadu pri Dolinah z 5 bataljoni in 12 kanoni. Celi den se je križem streljalo z kanoni in turški niso zamogli črnogorskih uničiti, čeravno jih je bilo skoro dvakrat toliko. Večkrat so se Turki v menjših tropah spustili iz Planiuice, da bi Ostrog naskočili, toda vselej jih je toča črnogorskih krogelj zapodila nazaj. Vendar za njimi vdreti Črnogorci tudi niso botli, ker bi sicer preveč ljudi pri napadu zgubili. Turki in Črnogorci so torej ostali zvečer vsak na svojem mestu. Tretji den (torek 19. jun.) se
je boj začel z močno etrelbo iz kanonov. Sulejman-paša videvši, da tako nič ne opravi, sklene Črnogorce z bajonetom napasti in iz višin, kder so stali, šiloma pregnati. V ta namen se spustijo Turki iz Planinice naglo proti Ostrogu in Dolinam. Tukaj je stal knez Nikola, ki je pa bil že preslab, da bi zamogel divji naskok Turkov »trpeti. Moral se je pred njimi nazaj pomeknoti v Bogatiče na cesti proti Vranjemu dolu in Cetinjam. Tako je bila Črnogorska vojska na dvoje razklana, kar je kneza Nikola močno prestrašilo. Bal se je, da mu bo sedaj Sulejman-paša vedno za petami tijan do Cetinj. Toda Sulejman-paša se ni upal tega storiti, dokler je še Vukotiča na strani imel pri Ostrogu. Tega tedaj močno napade, in se m« res posreči Črnogorcem vzeti klošter Ostrog, ki je proti večeru ves pogorel. Četrti den (sreda 20. jun.) je Vukotič pokazal, da ni samo hraber junak, ampak tudi izvrsten, bistroumen vojskovodja. Ostal je namreč z svojimi junaki na višinah blizu Ostroga ter je v noči brzo poslal Sočico, da zasede od Turkov zapuščeno Planinico. To se je tudi zgodilo in ko je solnce prisijalo, so Turki sebi za hrbtom zapazili Črnogorce, ki so takoj začeli v nje streljati. Ta srečna misel Vukotičeva in brzo delo Sočičevo je rešilo kneza Nikola in vso Črnogoro, Turke pa pogubilo. Ti so bili namreč sedaj od zaja prijeti, od Nikšiča in Hercegovine odtrgani ter prisiljeni prodirati naprej v Črnogoro in dalje v Albanijo. Tako so tedaj Črnogorci sami Turke tiščali naprej in so jih ta den pritiščali. do Du-brave. Ker je Sulejman-paša sedaj imel Vnkotiča za hrbtom in na levi strani, ni utegnil grabiti na desno proti veliko bolj slabemu Nikolaju. Peti den (četrtek 21 jun.) si je Sulejman-paša že domislil, v kako past da ga je prebrisani Vukotič spravil. Zato se obrne nazaj, napade Sočico na Planinici in Vukotiča blizu Ostroga. Planinico in prosto pot nazaj v Hercegovino hoče pridobiti, naj velja, kaj velja. Ali sedaj je bilo vse zastonj. Črnogorci se ne genejo iz mesta niti za stopinjo. Ob enem je se od večerne strani Nikola začel Turkom zopet bližati in od one strani vode Zete v nje streljati. Ko to Sulejman-paša vidi, sklene Zeto prebresti, Nikola napasti, zdrobiti in si kraj Zete pot skozi Črnogoro odpreti. Toda ko so Turki pri Dubravi skozi plitvo, le 15 sežnjev široko Zeto gazili, jih obsuje strahovita svinčena toča iz kanonov in krogelj kneza Nikole; cele vrste Turkov so popadale na zemljo, kakor muhe, bolj drzne izmed njih pa odnese bistro tekoča Zeta. Sulejman-paša je sedaj prepričan, da mu ni mogoče priti črez Zeto; ali tudi steza, ki se vije kraj vode do Spuša v Albanijo, mu je bila po Nikolajevih kanonih zabranjena. Torej je prisiljen nad Pod-rače krenoti proti Niničem in Martiničem. Pot je grozno slaba in pelja črez samo skalovje in med nizkim grmovjem, za katerim so Črnogorci ^varno počepavali in marljivo v Turke streljali. Šesti den (petek 22. jun.) so Turki le 1/2 ure daleč
prišli po strašnem krvi prelivanju. Sočica od zaja, Vnkotič od izhodne, Nikola pa od zapadne strani so jih neprenehoma stiskali in napadali. Steza, koder so Turki šli je bila obložena z mrliči. V silni vročini so trpeli ljudje in živina; mnogo se jih je gladu in žeje mrtvih zvalilo na zemljo. Včasih so se Turki srdito zagnali v Črnogorce, ali ti so se skoro vselej previdno zmuznili nazaj in le iz varnih krajev streljali. Sedmi d en (sobota 23. jun.) je bil še bolj strašen za Turke. Neprenehoma in od vseh strani so pokali črnogorski kanoni, puške,__ revolverji in pištole; le pri Gu-mancih so se Črnogorci usmilili enega spehanega in že razdjanega bataljona, (namesto 700 mož je imel samo 250) ter ga napali s handžarom in popolnem posekali. Ob 7. uri zvečer je prišel Su-lejman-paša v Niniče ves potrt; zgubil je ta den 3000 mož. Osmi den (nedelja 24. jun) je sklenil Sulejman-paša hitrej ko mogoče iz Črnegore odnesti pete in je torej ukazal naglo prodirati naprej. Do meje ni bilo več, kakor 3 ure hoda. Neizmerna težava za Turke bilo je 6000 ranjencev, katere so morali seboj vlačiti. Okoli poldneva so prišli do kloštra Zdrebanika, kder je kamnat most črez Zeto. Tega se je hotel Sulejman polastiti, da bi zamogel mimo Danilovega grada naravnost v Spuš. Ko so Črnogorci to namero zapazili, so junaški zgrabili Turke. Nastala je grozna bitka; 3000 Turkov je mrtvih obležalo na polju pred Zdrebanikom; Črnogorci 80 zaplenili 300 konjev, več kanonov, mnogo zastav in pušek. Deveti den (pondeljek 25. jun.) so Turki imeli še poldrugo uro daleč do Spuša. Na tej kratki poti so si morali vsako stopinjo z krvjo priboriti. Ne samo Nikola, Sočica in Vukotič so pritiskali, ampak pri Mai tiničih je še vojni minister Plamenac od strani prijel Turke z 1700 Črnogorci. Od Zdrebanika do Kosovega loga je ležalo vse polno mrtvih Turčinov. Tukaj še le je Turk našel mir pred črnogorskimi krogljami in handžari, ker mu je Saib-paša iz Spuša prišel na pomoč ter spehane Sulejmanove čete spremil za visoko obzidje v Spušu in Pod-gorici. Črnogorci trdijo, da je Sulejman paša na strašni poti skozi Črnogoro v 9dnevnem boju zgubil 12.000 mož; Črnogorcev je bilo 891 usmrtnjenih 1936 pa ranjenih."
To je menda bilo zadnjokrat, da je prišel divji Turk v Črnogoro razbijat.
Smešničar 28. Ubog fantič iz dežele je prišel v mesto k čevljarskemu mojstru za učenca. Pri obedu se je začel jokati, ko so mu košček govedine na krožnik položili. Zakaj se jočeš, ga vpraša mojster? Fantič cmihajoč odgovori: „zakaj bi se ne jokal, če pa je zavoljo tega malega kosčeka govedine moral velik vol smrt storiti?"
Razne stvari.
(Huda nevihta) je razsajala na gornjem Štajerskem in Koroškem, po planinah je palo mnogo
snega in huda toča je sekala na murskem polju od Radgone do Ljutomera.
(Kat. polit društvo v Mariboru) obhaja občen zbor v nedeljo 15. julija ob 3 popoldne v dvorani gostilnice „zur Stadt Wien".
(Blisk ubil) je Vida Ozmeca 7. t. m. v Stročji vesi pri Ljutomeru, ko je z osipalnikom kuruzo osipaval.
(Žandarijska stacija) pri sv. Juriju na južni železnici dobi 4 žandarje stalno nameščene.
(Spremembe v Lavantinski Škofiji.) Prestavljeni so čč. gg. kaplani: M. Jurkovič v sv. JI pri slov. Gradcu, Fr. Dovnik v zgornjo Polskavo, M. Meško v Leskovec; Fr. Rojko k sv. Benediktu na Gorič-kem in J. Živortnik v Šoštanj. — Č. g. Kukovec je resigniral na njemu podeljeno faro sv. Petra pri Radgoni, ktera je vnovič razpisana do 21. avgusta; do istega dne je razpisana tudi fara sv. Miklavža nad Laškim. — Kaplanija pri sv. Martinu na Pohorju in ena kaplanija v Vuzenici ostanete začasno izpraznjeni. — V časni pokoj stopi č. g. J. Jurčič, bivši kaplan pri^ sv. Benediktu na Goričkem. — Umrl je č. g. J. Skerta, žnpnik pri sv. Miklavžu nad Laškim, star 44 let.
(Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg.: J. Zorko 22 gld. (ustn. dopl.), Kandut 11 gld., Cizej P. 11 gld., Pihler 11 gld., Živortnik 1 gld.
Dražbe III. 18. julija Peter Medved pri sv. Ani 1850 fl. Miha Hostnikar na Valcu 8780 gld. 20. jul. Miha Gabron v Kozjem, Matija Rodolek na ptujski gori 400 fl. 23. jul. Marija Maček v Grušcah 2575 fl.	11
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih. 1 HI. =	vag. — 100 kilo = 1 cent in 78'/, funta.
Mesta
Maribor .	.
Ptuj . .	.
Ormuž .	.
Gradec .	'.
Celovec .	. Ljubljana Varaždin
Zagreb .	.
Dunaj 1 o	¡j.
Pest ls	S
d 10 9 10 10 9 ti 8 9
13; 45 lil 70
M
kr. 80 10 84 65 60
kr.
30
56
58 20
80
30
55
> O
fl. |kr. 3| 80 4 10
358
*B a H
o m
3
3*
kr
70
6| 50 7
46
70
20
■t
•a
kr.
20 88 20 48 48
50
l.ailerljite it«vllhei
V Gradcu 7. julija 1877: 32 13 63 16 59. Na Dunaju „ „ 29 58 49 78 33.
Pohodni« irrtčkauj» 21. julija 1877.
iVnJnoieJii kurzl 11» Huiinju.
Papirna renta 61 05 — Srebrna renta 66 75 — Zlata renta 72.75 — Akcije narodne banke 778— Kreditne akcije 145.— — Napoleon 10 03 — Ces. kr. cekini 6 98 — Srebro 109-10
Hram na prodaj.
V Mariboru blizu železniškega kolodvora je majhen, pa mnogo najemščine dajajoč hram z prostornim dvoriščem in precej velikim močno has-novitim vrtom na prodaj. Selo je prilično vsakovrstnemu podvzetju ali rokodelstvu. Cena je nizka.
Več pov6 g. Jož. Kadlik, javni agent v Mariboru, Webergass hiš. št. 5.
1—3
Voi iia prodaj.
Dobro ohranjen, jako priročen voz, z 4 sedeži, Btreho in z steklenimi okni priredjen, se zarad tesnega prostora takoj proda po izredno nizki ceni pri imetništvu zavoda poselskih mož v Mariboru — Inhabung des Dienstmanns Institut in Marburg.
Sirovi loj
kupujeta vaaki Čaa po najvišji ceni
Kari Pamperl-ova sina,
Topilnica xa loj, «večanja in milarniea, xaloga TŽlgalnih, svetilnih in maščobnih tvarin
v CELOVCI na Koroškem.
■ ■ ■ a
11
JLL
DANIEL RAKUŠ
trgovec z železjem „pri zlati kosi" („zur goldenen Sense")
v CELJU
priporočoje p. n. občinstvu
ključarsko opravo za poslopja,
na primer:
okove za okna, dveri, vrata
itd., potem posamezne dele
prihraniviiili železnih opijšč ali jprlrtov".
Vsa roba je izvrstna in se oddaje po najnižji ceni.
Cenike radi dopošljemo po pošti vsakemu na dom celó zastonj, ako se za nje oglasi.
IT
Tli