Original scientific paper Izvirni znanstveni članek
DOI: 10.32022/PHI33.2024.128-129.7 UDC: 165.6/.8
Pričevanje in prebivanje
BlTI-PRICA IN BITI-V-SVETU
Manca Erzetič
Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Vodovodna cesta 101, 1000 Ljubljana, Slovenija
manca.erzetic@insitut-nr.si
Povzetek
»Prebivanje« je tudi po zaslugi Martina Heideggra postalo eno izmed osrednjih pojmovanj v sodobni filozofiji. Prispevek obravnava povezavo med topologijo prebivanja in eksistencialno strukturo biti-priča, ki je začrtana v Heideggrovi ekspoziciji biti-v-svetu v Biti in času. V nadaljevanju se prispevek posveča predvsem Heideggrovi opredelitvi zgodovine kot pričevanjskosti v predavanju »Hölderlin in bistvo pesništva« (1936). Zgodovinskost kot pričevanjskost prvotno opredeljuje možnost prebivanja,
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
sicer to zapade v situacijo brezdomovinskosti. Naposled je v povezavi s tem podan še zasnutek »zgodovinskega mišljenja« pri hrvaškem filozofu Vanji Sutlicu.
Ključne besede: prebivanje, pričevanje, Heidegger, biti-v-svetu, zgodovina, Sutlic.
Dwelling and Witnessing. Being-Witness and Being-in-the-World
Abstract
"Dwelling" has become one of the central concepts in contemporary philosophy, also thanks to Martin Heidegger. The paper examines the connection between the topology of dwelling and the existential structure of being-witness outlined in Heidegger's exposition of being-in-the-world in Being and Time. The paper subsequently focuses on Heidegger's definition of historicity as testimoniality in his lecture "Hölderlin and the Essence of Poetry" (1936). Historicity as testimoniality initially defines the possibility of dwelling, otherwise the latter falls into the situation of homelessness. Finally, in this context, an outline is given of the concept of "historical 170 thinking" in the works of the Croatian philosopher Vanja Sutlic.
Keywords: dwelling, witnessing, Heidegger, being-in-the-world, history, Sutlic.
Manca Erzetič
Uvodoma verjetno ni pretirano odveč ugotoviti, da je pojmovanje »prebivanja« (das Wohnen, dwelling)1 postalo relevantno v sodobni filozofiji na podlagi Heideggrovega mišljenja biti, ki naj bi pustilo za sabo metafizično zaznamovano izročilo filozofije, po drugi strani pa mu na koncu filozofije kot metafizike predstoji soočenje s tehnološkim računajočim mišljenjem. Topologija prebivanja,2 ki ji v pogledu tega soočenja pripada ključna vloga, je izhodiščno začrtana že v Biti in času, kjer Heidegger v okviru izpeljave eksistencialne analitike tubiti izpostavi eksistencialno strukturo biti-v-svetu kot odlikovan topos tubiti. Glede same oznake bit-v poudari:
Bit-v ne pomeni prostorsko »eno-v-drugem« navzočega, prav tako kot »v« izvorno nikakor ne pomeni prostorske odnose omenjene vrste; nemško »in« izhaja iz innan-, prebivati, habitare, zadrževati se; nemško »an« pomeni: navajen sem, domač z, navado imam; ima pomen colo v smislu habito in diligo. To bivajoče, ki mu pripada bit-v v tem pomenu, označujemo kot bivajoče, ki sem vselej jaz sam. Izraz »sem« je v zvezi s »pri«; »jaz sem« spet pove: prebivam, se zadržujem pri ... svetu kot tako ali tako domačem. Biti kot infinitiv tega »jaz sem«, tj. bit razumeta kot	171
eksistencial, pomeni prebivati pri ..., domač biti z ... Bit-v je potemtakem
1	»Prebivanje« lahko služi kot prevod za Heideggrovo oznako Dasein: »V slovenščini lahko tu-bitno eksistenco naznačimo z besedo pre-bivanje. Toda beseda ,pre-bivanje' nam ne sme služiti kot prevod za eksistenco in Dasein. Na ravni pre-voda se nujno izkaže za neustrezno. Vedeti moramo, da se pri Heideggru ne srečujemo samo z mesti, ki jih ni mogoče prevesti, marveč pridemo tudi do kraja, ko ni več kaj prevesti. Tako v Na poti do govorice, prav gotovo eni najskrbneje napisanih Heideggrovih knjig, izraza ,Dasein' sploh ne srečamo, Heidegger govori ,le' o prebivanju (wohnen, wesen) ljudi kot smrtnikov. In vendar ,tu-bit' prav tu, kjer ostaja neizrečena, najjasneje spregovori.« (Komel 1996, 34.)
2	Heidegger govori o »topologiji b i t i« (Heidegger 2015, 324); izraz »topologija prebivanja« opiramo na raziskave Jeffa Malpasa (Malpas 2006; 2012; 2021; 2022).
Besedilo je nastalo v okviru izvajanja raziskovalnega programa Humanistika in smisel humanosti v vidikih zgodovinskosti in sodobnosti (P6-0341), raziskovalnega projekta Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma (J7-4631) in infrastrukturnega programa Center za promocijo
humanistike Inštituta Nove revije (I0-0036), ki jih finančno podpira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
formalni eksistencialni izraz biti tubiti, ki ima bistveni ustroj biti-v-svetu. (Heidegger 1997, 86.)
Navedek dovolj jasno kaže hermenevtično-fenomenološko poreklo Heideggrove osmislitve das Wohnen - prebivanja, domovanja, stanovanja, naselitve - (Heidegger 2002; 2003a; 2003b), ki jo je sicer spodbudilo zlasti intenzivno ukvarjanje s Hölderlinovim pesništvom. Vsekakor velja poudariti, da je bila Heideggrova topologija prebivanja v zadnjih desetletjih deležna široke recepcije v t. i. eko-fenomenologiji (Brown in Toadvine 2003) oziroma oiko-zofiji (Cesarone 2008), česar v okviru tega zapisa sicer ne moremo podrobneje pretresati. Naše osrednje zanimanje je usmerjeno k povezavi, ki je bila znotraj recepcije Heideggrove misli prejkone marginalno obravnavana: gre za sopripadnost fenomenov prebivanja in pričevanja, ki kot taka lahko ne le dodatno osvetli topologijo prebivanja, marveč tudi kritično zaostri vprašanje, kaj tvori kraj človekovega prebivanja in ali je ta kraj dosegljiv kot domovanje, dom in domovina na način, da človek zmore izpričevati svojo človeškost.3 V tem 172 okviru lahko povezava prebivanja in pričevanja prispeva ključen vidik znotraj premika k temu, kar bi lahko, ob upoštevanju celotnega smiselnega konteksta grških besed in e9oq,4 kakor tudi oIko^,5 imenovali etosprebivanja (Rocha de la Torre 2023).
3	Prim. Joisten 2012; Komel 2021; Kurir-Borovčic 2022; Erzetič 2023, 213-220.
4	»Nravstvena vrlina pa izvira iz nravi, in iz te besede lahko z majhno spremembo izvajamo tudi njeno ime.« (Aristoteles 2002, 75.) Opomba prevajalca K. Gantarja: »'Nrav', ,navada', ,šega', ,običaj' se v grščini označuje z besedo £0oc; (éthos), nravstvena
ethiké) pa izvira iz besede (êthos), ki pomeni ,bivališče', ,način bivanja', ,način življenja', pa tudi ,nrav'. Obe besedi sta po vsej verjetnosti etimološko istega izvora.« (Aristoteles 2002, 339.) Prim. tudi Miller 1974.
5	Skupna etimološka osnova z »vas«: »Pslovan. *vb"sb 'vas' se je razvilo z ide. *uik'-, iz česar je tudi stind. vis- 'bivališče, hiša, av. vis- 'hiša, vas, pleme'. To je tvorjeno iz ide. korena *ueik'- 'vstopiti, priti v, naseliti se', znanega še v stind. višati, av. visaite 'vstopi, naseli se, stind. vešman- 'hiša, bivališče, av. vaësma- v enakem pomenu, gr. oïkos 'hiša, alb. vis 'dežela, kraj, lat. vicus 'skupina hiš, naselje, vas, got. weihs 'vas, trg, let. viesis 'gost' in v prvem delu zloženke stprus. waispatin 'gospodinja, lit. viëspat(i)s 'gospod' (Va I, 305, Po, 1131, LIV, 611).« (Snoj 2016, s.v. »vas«.)
Manca Erzetič
Zmožnost videnja in slišanja (prim. Barbaric 2019), ki je lastna strukturi biti-priča6 lahko hermenevtično-fenomenološko opredelimo kot eksistencialni vidik in posluh razumevanja, čuječni vpogled v-biti, tj. možnosti, da tubit vidi in čuje samo sebe v svetu.
Na prvi pogled se zdi nekako samoumevno, da sta izkustvo pričevanja in eksistencialna možnost biti-priča zasnovana na možnosti biti-v-svetu. S tem da naseljujemo svet in da prebivamo v njem, smo priče marsičemu, kar lahko nekomu drugemu tudi izpričamo ali pa ne. Priče smo lahko ne le posameznim dogodkom, pač tudi zgodovini, ki zajema vse to, kar si medsebojno delimo kot svet in nam je tako rekoč usojeno.7 Pričevanjsko izkustvo je za nas lahko v več ozirih travmatično, tako da nas potisne v molk in depresijo ter prizadene normalnost prebivanja in sobivanja z drugimi. Eksistencialne izkušnje biti-priča zato ne moremo razumeti le na način biti v situaciji, da si nekje zraven, da si navzoč pri nečem ali prisostvuješ nečemu ter to lahko posreduješ drugim in deliš z njimi. Tako razumevanje situacijskosti pričevanja, ki je v pričevanjski literaturi sicer prevladujoče, lahko privede do tega, da strukturni moment biti-priča dojamemo zgolj kot subjektivno izkustveno dispozicijo in reprezentacijo, 173 ki se naknadno umešča in vmešava v prebivanje in njegove dogodke. S subjektivistično redukcijo izkustva biti-priča se paralelno objektivistično nivelira tudi prostor in čas prebivanja. Za topologijo prebivanja je zato odločilno pripoznanje, da je eksistencialna možnost biti-priča, v kateri so fundirana tudi različna faktična pričevanja, tvorna za sam inter-medium biti-v-
6	»Oči so namreč bolj natančna priča kot ušesa.« (Heraklit 22B 101a; Kocijančič 2012, 397.) »Oči in ušesa so ljudem slabe priče, če imajo barbarsko dušo.« (Heraklit 22B 107; Kocijančič 2012, 399.)
7	Heideggrovo razumevanje Geschichte (»zgodovina«) kot Geschick (»usodnost«, »poslanje«), ki je zelo pomembno za obravnavo navezave prebivanja in pričevanja, je v Biti in času podano v zvezi z eksistenco in koeksistenco tubiti: »Usodna usodnost [das schicksalhafte Geschick] tubiti v njeni in z njeno ,generacijo' šele tvori polno samolastno dogajanje tubiti.« (Heidegger 1997, 520.) Glagol schicken je sicer etimološko soroden s slov. »skok«: »Pslovan. *skočiti je dalje sorodno s stvnem. giskehan 'zgoditi se', srvnem. schehen 'hiteti, gnati, nem. geschehen 'zgoditi se'. Če je pslovan. *skoči'ti prvotni ponavljalni glagol, je istega izvora kot stir. scuichid 'premika, gre h koncu, srvaliž. kesgyc 'trese', vse iz ide. baze *(s)kek- 'hitro se premikati (navzgor), skakati' (LIV, 499).« (Snoj 2016, s.v. »skočiti«.) Nadaljnje povezave s »kačiti«, »razkačiti«, »kočljiv«, »kača«.
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
svetu. Kjer ni interesa priče, ni zainteresiranosti za svet. Po drugi plati pa prav tako velja, da priče ni, kolikor ni priča nekemu svetu ali, še določneje, kolikor se ji ne izpričuje neki svet na način prebivanja. Danes smo nemara priče ali ne-priče temu, da je prebivanje bistveno oropano svetovnosti in zgodovinskosti, in pravzaprav nismo v situaciji biti-priča - a toliko bolj nas na vsakem koraku spremlja kamera.
Eksistencialna struktura biti-v-svetu je v Biti in času podana znotraj eksistencialnega ustrojstva biti tubiti kot skrbi, formalno naznačene kot »biti-si-vnaprej-kot-že-v-(svetu-) kot biti-pri (znotrajsvetnem srečljivem bivajočem)« (Heidegger 1997, 266). Njen smisel tvori časovnost, ki se časi iz končne prihodnosti. Glede eksistencialne možnosti biti-priča je, če pustimo ob strani ontično spričevalo bajke o skrbi (Heidegger 1997, 271-275), osrednjega pomena ontološko izpričanje vidika najlastnejše samobiti, tj. načina, kako se tubit lahko privede pred samo sebe, ki je podano v drugem poglavju drugega odseka prvega dela Biti in časa pod naslovom »Tubitnostno izpričevanje samolastne zmožnosti tubiti in odločenost«.8 174 Samolastno izpričanje tubiti, ki ga sporoča brezglasni glas vesti in ga narekuje krivda, da si sam dolžan biti, v trenutku osami tubit, jo stisne v goli »v«, da ji v svetu postane tesno. Tesnobno razpoloženje eksistencialne osame spravi tubit iz domačnosti okolnega sveta v eksistencialno skrajnost Unheimlichkeit, stisko nedomačnosti, ki sproža zgroženost in hkrati najbolj avtentično izpričuje tubit v njej sami:
V tesnobi nam je »nedomačno«. V tem se najprej izraža svojevrstna nedoločnost tega, pri čemer se tubit počuti tesnobno: nič in nikjer. Nedomačnost pa pri tem hkrati pomeni ne-udomovljenost. Pri prvi fenomenalni naznaki temeljnega ustroja tubiti in izčiščenju eksistencialnega smisla biti-v v razliki od kategorialnega pomena »notranjskosti« smo bit-v določili kot stanovati-pri ..., domačnost z ... Ta karakter biti-v je potem postal konkretneje viden z vsakdanjo
8 »Iščemo samolastno zmožnost tubiti, ki jo tubit sama izpričuje v svoji eksistencialni možnosti. Poprej pa se mora pustiti najti to izpričevanje samo. Le-to bo imelo, ako naj tubiti ,da razumeti' njo samo v njeni možni samolastni eksistenci, svoje korenine v biti tubiti. Fenomenološki prikaz nekega takšnega izpričevanja zato vključuje v sebi potrditev njegovega izvora iz bitnega ustroja tubiti.« (Heidegger 1997, 365.)
Manca Erzetič
javnostjo >se<-ja, ki v povprečno vsakdanjost tubiti prinaša pomirjeno samozanesljivost, samoumevno »udomovljenost«. Tesnoba nasprotno prinaša tubit nazaj iz njenega zapadajočega prepuščanja »svetu«. Vsakdanja domačnost se zruši vase. Tubit je oposameznjena, vendar kot bit-v-svetu. Bit-v pride v eksistencialni »modus« ne-udomovljenosti. Nič drugega ne meni govor o »nedomačnosti«. (Heidegger 1997, 261.)
To, da je tubit v lastnem domovanju priča skrajni negotovosti same sebe v svetu in da to merodajno izpričuje njeno samolastnost (Eigentlichkeit), postavlja v drugačno luč ali pa celo zatemni nakazano povezavo med eksistencialno možnostjo biti-priča in topologijo prebivanja, saj je ta privedena do neke skrajnosti, ki nima svojega kraja oziroma je ta kraj neka skrajna možnost tubiti, ki jo kroji njena končnost. V-potegnjeni v osamo v-biti, se tubiti odtegne svet. Ob tem velja spomniti, da je nemška beseda zeugen, »pričevati«, povezana z glagolom ziehen »vleči«, »potegniti«, slov. »cukati« (et. osnova deuk*), iz katerega so se razvile tudi besede Zug(»vlek«, »poteza«, »vlak« ...),Bezug(»odnos«, »prinos«), Einbezogenheit (»vpotegnjenost«) in Entzug (»odteg«). Zeuge, »priča« pomeni nekoga, »ki ga privlečemo pred sodišče«. To, kar tubit povleče ven iz domačnosti na način, da jo odvleče od bivajočega, je razumevanje biti, spričo katerega tubit ni le biti-priča, marveč hkrati tudi priča biti.
Da se tubiti kot v-potegnjeni in stisnjeni v svoj »v« odtegne svet kot horizont, sproža topološko dislociranost prebivanja, ki izpričuje nedomačnost. Dislokacija je povezana z dogajanjem ontološke diference, kjer se tubit skozi nič pomika vmes med bivajočim in bitjo, čemur je Heidegger po Biti in času posvetil osrednjo pozornost, ki se strne v t. i. bitnozgodovinskem obratu. Človekova tubit je bivanjsko premična na način te vmesnosti, ki preprečuje, da bi bila nameščena v bivanje kot, recimo, kakšno drugo bivajoče, ki pogreša razumevanje biti, marveč bistveno prebiva.9 Človek je nekdo, ki - stisnjen v nič - pre-staja bivanje in zato prebiva, kar pomeni, da je hkrati doma in na poti.10 Heidegger v zaključku
9	Glej tudi Valentic 2023, 223-225.
10	Pleteršnikov slovar za »prebivati« navaja: »prebivati, -am, vb. impf. ad 1. prebiti (bom); 1) aushalten; kraljici uže ni bilo prebivati, Levst. (Zb. sp.); leiden, ertragen, C.; ni moči ga p., Svet. (Rok.); — auskommen, C.; ob vodi in suhem kruhu p., LjZv.; — 2) sich aufhalten, wohnen; na kmetih p.; ribe v vodi prebivajo; pod eno streho s kom p.; po
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
predavanj Temeljni problemi metafizike. Svet - končnost - osamljenost iz študijskega leta 1929/30 poudari:
Človek je tisto ne-moči-obstati in vendar ne more z mesta. Zasnavljajoč [Entwerfend] ga tu-bit v njem stalno meče [wirft] v možnosti in ga tako drži podvrženega [unterworfen] dejanskemu. Tako zalučan v lučaju [Wurf] je človek neki prehod, prehod kot temeljno bistvo dogajanja. Človek je zgodovina, ali bolje, zgodovina je človek. V prehodu je človek odrinjen [entrückt] in zato v bistvu »odsoten«. Odsoten v temeljnem smislu - ne in nikoli navzoč [vorhanden], marveč odsoten v tem, da biva-proč [weg-west] v bivšost [Gewesenheit] in v prihodnost, od-soten in nikoli navzoč, marveč eksistenten v od-sotnosti. Prestavljen [Versetz] v možno, mora stalno biti oskrbovan [versehensein] z dejanskim. In samo zato, ker je tako oskrbovan in prestavljen, je lahko zgrožen [sich entsetzen]. (Heidegger 2010, 531.)11
Navedeni Heideggrov tekst je nedvomno izredno zgoščeno podan, ključna pri tem pa se zdi opredelitev človeka kot nekoga na prehodu in kot takega zgodovinskega. Heidegger ob tem dvojstvo Geworfenheit (»vrženost«, »zasnovanost«) in Entwurf (»zametek«, »zasnutek«), ki tvori osnovo eksistencialnega ustrojstva tubiti v Biti in času dopolni z Wurf (»lučaj«, »met«), ki kot tak razodeva vzajemni odnos »človeka in zgodovine«. Ta soodnosnost ni naveza človeka-subjekta in objekta-zgodovine, saj je človek zgodovinsko premaknjen na prehod, ki ga zaznamuje meja med prisotnim in odsotnim. To, kar Heidegger v Biti in času razgrne kot bit-v biti-v-svetu in je, kot smo naznačili, določilno za topologijo prebivanja, v podanem navedku bistveno prestopa meje nastanjenosti med bivajočim in kaže dodatno potezo premičnosti prebivanja »iz kraja v kraj«, »z enega konca na drugega« v zgodovinski po-
vaseh prebivajo kmetje, po mestih gospoda in rokodelci; — 3) übrig bleiben, übrig sein, C., Levst. (Pril.); le-ti bodo vsi jesti zadosti imeli, in bode še prebivalo, Trub.; nič časa mu ni prebivalo, Zv.; — überflüssig sein, C.; meni kaj prebiva, ich habe an etwas Überfluss, V.-Cig.; — potok prebiva, der Bach läuft über, C.« (Pleteršnik 2014, s.v. »prebivati«.)
11 Entsetzen (sich) dobesedno pomeni »odstaviti (z mesta, sedeža)«, nadalje pa »navdati z grozo«, »prestrašiti se«, »zaprepasti se«. Prim. DWDS, s.v. »Entsetzen«. Prim. tudi Heidegger 1989, 482-483.
Manca Erzetič
krajini. Vzajemnost človeka na prehodu in zgodovine kot prehajanja v primerjavi z eksistencialno ekspozicijo biti-v-svetu v Biti in času, ki se izostri v osti Un-heimlichkeit, prejme še dodaten in drugačen poudarek oziroma način izpričevanja, ki je bistveno zgodovinski oziroma pomeni zgodovino samo. Čeprav je povezava med izpričevanjem samobiti in zgodovinskostjo v Biti in času izrecno podana in razvita, preostane vprašanje, kako zgodovina kot svetovnost prehaja in spremlja prebivanje. Mar kot priča? Vse, kar je »na svetu«, (mi) je lahko priča, lahko celo bog »nad svetom«, na poseben način pa (mi) je priča svetovnost sama, in sicer kot dogajanje zgodovine. To, da (mi) zgodovina priča, razpre strukturo biti-priča na način biti-pričujoč kot priča biti. Priče biti nismo mi, subjekti, marveč zgodovina, ki razkriva, kaj se dogaja z nami in kako nam je biti v svetu. Usojanje zgodovine je tako poslanstvo človeka. Zgodovina ni struktura, marveč godenje, ki priča in se izpričuje v prebivanju, kar je ključno za to, da Heidegger v kasnejšem, bitnozgodovinskem razvitju svojo misel osredini na Ereignis, dogodje (prim. Heidegger 1989). Heidegger se pri ekspoziciji Er-eignis sklicuje na osnovo eignen (sich), »biti lasten«, »primeren«, vendar se je beseda etimološko razvila iz srvnem. irougen, 177 nvnem. eräugen, »postaviti pred oči«, »pokazati«.12 Ereignis kot pred-očenje in u-očenje pomeni zgodovino na ta edinstven in prvoten način pričanja.
Pri obravnavi pričevanjskega sklopa v delu Hermenevtika pričevanja (Erzetič 2023) sem sicer obravnavala problem umeščenosti pričevalca, ki mu je biti-priča, v vsakokratno zgodovinsko situacijo, skupaj z možnostjo njenega izpričevanja. Vendar v tem okviru ni bilo posebej obravnavano pričevanje zgodovine kot take. Glede prej postavljenega vprašanja, kaj prvotno vzpostavlja vez med topologijo prebivanja in strukturo biti-priča, lahko ugotovimo, da se odgovor skriva v pričujočnosti zgodovine na način priče, pri čemer je predvsem potrebno vzeti v zakup, da pričujočnost zgodovine ni struktura, marveč se godi.
V svojem rimskem predavanju iz leta 1936 »Hölderlin in bistvo pesništva« Heidegger komentira odlomek Hölderlinovega pisma iz leta 1800, v katerem med drugim piše, da »človek živi v kočah« in da mu je bila »najnevarnejša med vsemi dobrinami, govorica«, dana zato, da »lahko priča o tem, kar je«:
12 Prim. DWDS, s.v. »Ereignis«.
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
Kdo je človek? Tisti, ki mora pričevati, kar sam je. Pričevanje pomeni pač izpovedovanje, a hkrati meri na tole: zastavljati se za izpovedano v izpovedi. Človek je ta, ki je, prav v spričevanju lastnega bivanja [des eigenen Daseins]. To ne meri na naknaden in obstranski izraz človekobiti [des Menschseins], ampak sonareja človekovo bivanje. A kaj naj človek spričuje? Svojo pripadnost zemlji. Ta obstaja v tem, da je dedič in nekdo, ki se uči v vseh rečeh. Te pa so si navzkriž. Kar jih v navzkrižju drži vsaksebi in jih s tem hkrati združuje, Hölderlin imenuje »notrišnjost«. Spričevanje pripadanja tej notrišnjosti se godi z ustvarjenjem sveta in njegovim vznikom prav tako kakor z uničenjem sveta in njegovim zatonom. Spričevanje človekobiti/človeškosti in s tem njegova lastnostna izvršitev se godi iz prostosti odločitve. Ta zajame to, kar je nujno, in se postavi v zavezo najvišje zahteve. Pričevanjskost pripadnosti bivajočemu v celoti se godi kot zgodovina. Da pa bi bila zgodovina mogoča, je človeku dana govorica. Ta je človekova dobrina. (Heidegger 2001, 35-36.)
V citatu je za nas najpomembnejša Heideggrova opredelitev, da je 178 zgodovina »pričevanjskost pripadnosti bivajočemu v celoti«, tj. svetu. Heidegger v izvirniku uporabi oznako Zeugesein (Heidegger 1981, 36), kar bi lahko prevedli tudi kot »pričevanjstvo«. Zgodovina sama je prvo, kar (nam) priča, da nam je biti-priča (Zeuge-sein). Ko Heidegger poudari, kako nam je podarjena govorica, da bi bila zgodovina možna, ne meni, da je pričevanje zgodovine možno šele po človekovi zmožnosti govora. Če naj govorica nekaj pove in kot taka izpriča, mora že sama biti zgodovinska in pričujoča na način pričanja. »Pričati«, recimo, v hrvaščini pomeni »govoriti«, »pripovedovati«; hrvaška beseda »povijest« (»zgodovina«) pa v slovenščini pomeni »povest«, »pripoved«, »zgodba«.
Povezave med pripadnostjo zemlji, notrišnjostjo, svobodo odločitve, zgodovino in govorico, ki jih, sledeč Hölderlinu, izpostavi Heidegger, so ključne za obravnavo vzajemnega odnosa med prebivanjem in pričevanjem. Heidegger se posluži tudi formulacije »spričevanje pripadanja notrišnjosti«. S tem da prevzame Hölderlinovo določilo »Innigkeit«, »notrišnjosti«, »notrinskosti«, poglobi razumevanje In-der-Welt-sein v smeri vzajemnega nanašanja prebivanja in pričevanja. Innig se ponavadi prevaja kot »prisrčen«, »iskren«, »globoko občuten«, »intimen«, »tesen«. Vendar »innig« kot »jemanje
Manca Erzetič
k srcu« prihaja iz biti-sredi-sveta (prim. Komel 1998) v pomenu prestajanja bivanja vpre-bivanju, ki ga središčno izpričuje pesništvo. To ne pomeni, da je pesništvo v tem, kar (nam) priča in izpričuje, »nad zgodovino«. Zgodovina kot usojanje (Geschick) poklanja pesništvu domovino, sicer mu predstoji »ubožni čas«.
Če se ozremo na Heideggrov spis oziroma predavanje »... pesniško domuje človek ...« (Heidegger 2003a), je pesništvo izjemen način, na katerega človek izpričuje svojo človeškost in tako določilno izpolnjuje svoje prebivanje. Vendar Heidegger v drugem besedilu, ki se prav tako opira na Holderlina in je posvečeno prebivanju človeka (»Das Wohnen des Menschen«), izrecno poudari, da je treba »najprej šele razmisliti o nepesniškem našega zadrževanja v svetu, izkusiti mahinacijo človeka kot njegovo usodo [Geschick; poslanje], namesto da jo zvajamo na golo samovoljo in zaslepljenost« (Heidegger 2002, 220).
Spričo takšnega »nepesniškega zadrževanja v svetu« človek ne izpričuje svoje človeškosti, temveč nečloveškost, seveda, če je pričevanje sploh mogoče. Problem nemožnosti pričevanja je vsekakor v ospredju pri tistih sledilcih 179 Heideggrove misli, ki so v ospredje postavili problem pričevanja v sodobnem času, ki ga v mnogih pogledih zaznamuje uničujoče nasilje nad človekom, človeškostjo in človeštvom: Arendt (2007), Levinas (1974), Ricoeur (1972, 2011), Derrida (Blanchot in Derrida 2000), Agamben (2005; 2020), Heiden (2020) idr. Na podlagi njihovih prispevkov se zdi pomembno poudariti ne le, da človek resnično prebiva, kolikor izpričuje resnico, temveč je treba posvetiti pozornost tudi tistim eksistencialnim in koeksistencialnim izkušnjam, ki razkrivajo resnico človeštva v luči nezmožnosti pričevanja in nemoči prebivanja.
Unheimlichkeit v skladu s tem ne zadeva samolastnosti tubiti le v tem, kako ima sebe v lasti, marveč tudi v pogledu tistega, kar si lasti in česar se polašča kot sveta, pri čemer ni grozno le to, da je tubiti sami biti, marveč lahko postane grozen tudi svet v celoti. To lahko v tubiti človeka prebudi vest pričevanja, kakor da sama ni ničesar kriva in je izkrivljen sam svet.
Heidegger tako poleg Unheimlichkeit, nedomačnosti, izpostavi še eno nedomače razpoloženje oziroma položaj, in sicer Heimatlosigkeit, brezdomovinskost, v »Pismu o humanizmu« tudi v neposredni navezavi na Bit in čas:
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
Bližina »te« biti, ki je kot »tu« tubiti, se v govoru o Holderlinovi elegiji »Heimkunft« [»Vrnitev domov«] (1943) misli iz »Biti in časa« in zasliši iz tega, kar je rečeno v pesmi tega pevca, ter se iz izkušnje pozabljenosti biti imenuje »domovina«. Ta beseda je mišljena tu v bistvenem pomenu, ne patriotično, ne nacionalistično, temveč bitno-zgodovinsko. Bistvo »domovine« pa je hkrati omenjeno z namenom misliti brezdomovinskost novodobnega človeka iz bistva zgodovine biti. Nazadnje je izkusil to brezdomovinskost Nietzsche. V okviru metafizike ni mogel najti iz nje nobenega drugega izhoda kot preobrat metafizike. To pa je dovršitev brezizhodnosti. (Heidegger 1966, 207.)
Heidegger misli brezdomovinskost bitnozgodovinsko kot zapuščenost bivajočega od biti, ki svet naredi za zgodovinsko puščo. Ne gre zgolj za to, da si bit-v-svetu postane tuja na način Unheimlichkeit, marveč za odtujenost na način brezdomovinskosti, ki zaznamuje svetovnost sveta in v kateri mora izginiti tudi zgodovina kot priča. Govor o »koncu zgodovine« s tem prejme drugačen pomen, tako da sproža posebno zgražanje nad planetarnim stanjem, ki ne zadeva le 180 posameznih krajev prebivanja ter njihovega družbenega in nravnega okolja, marveč nesvet sveta. Kolikor ni več zgodovine, ki bi pričala, je svet zveden zgolj še na okolje. Zato so načeloma nezadostne tako okoljevarstvene pobude kakor prebujanje zgodovinske zavesti o spremembi sveta. To spremembo oziroma obrat mora pripraviti vest sveta samega na način zgodovinske u-očitve, dogodja (Ereignis). Tak obet se vsekakor dozdeva ne le utopičen, marveč tudi premalo filozofsko utemeljen, da bi mu z mislijo sledili. Vseeno velja vsaj opozoriti na dva filozofa na Heideggrovi sledi, ki sta v perspektivi svetovnega obrata in same vesti sveta zastavila obzorje lastne misli, in sicer Vanjo Sutlica in Ivana Urbančiča. Tako Ivan Urbančič v svojem delu Zgodovina nihilizma zapiše:
Zato ta obrat Biti ni izmišljija misleca, ampak zgodovinska prigoda, iz katere šele misli in reče besedo, Skok je tu misliv le iz pomnjenja onega obrata bistva Biti, ki mislečemu odpira možnost odkrivanja obrata kot mišljenja iz drugega začetka. Kajti ravno ta obrat je drugi začetek drugačne zgodovine Biti in s tem tudi drugačnega mišljenja. Tako preide tudi svet v svoje izvorno bistvo kot sklad protislovnosti jase in skritosti v vmesnosti med nebom in zemljo. Ta svet je svet jase skritosti ali Ne-skritosti Biti. (Urbančič 2011, 27.)
Manca Erzetič
Ivan Urbančič je glede navezave na Heideggrovo bitnozgodovinsko mišljenje sam vztrajal v miselni povezavi s hrvaškim filozofom Vanjo Sutlicem (Urbančič 2005), kar zahteva posebno obravnavo. Vanja Sutlic je že leta 1968 v svojem delu Bit i suvremenost poskusil zasnovati zgodovinsko mišljenje na osnovi tega, kar je opredelil kot zgodovinski sklop:
Temeljna naloga sodobne filozofije je miselno dospevanje v nekaj nenavadno enostavnega, toliko enostavnega, da se izmika vsakodnevni, na »predmete« v svetu usmerjeni zavesti - četudi omogoča in njih in zavest. To enostavno in najenostavnejše je zgodovinski sklop v katerega se vključujejo: bistvo človeka, bivajoči [biča] in sama bit. Zgodovina [povijest] ni drugega kot godenje [zbivanje] odnosa človekovega bistva, bivajočega [biča] in biti. V strogem smislu je zgodovina odnos, seveda, če z njim ne razumemo formalizirane relacije relatov, v katero lahko vstopi kar koli, temveč izvorna polnina, po kateri vse zgodovinsko je. Ta odnos ni nekaj naknadnega, kar predpostavlja samostojno bistvovanje [bivstvovanje] človeka, z ene strani, bivajočega in biti z druge. Zgodovina kot odnos šele vzp ostavlj a bistvo človeka v njegovem posredovanju med bitjo, ki se razdeljuje [odjelovljuje] v svetu in med bivajočim(i), ki po njej j e (so), tj. nastopa(jo) v svetu.
Naloga sodobne misli je torej - da bi zares bila [v koraku, skupaj] z izvornim časom svoje zgodovine, da premotri poti, po katerih filozofija danes želi dospeti v bistvo zgodovinskega sveta, v odnos, v katerem kot ljudje povsod že smo, četudi v našem času najčešče in pretežno tako, da smo od njega kar najbolj oddaljeni, mu odtujeni. Izkustvo odtujitve (zbrano v filozofiji) je izvor težnje po dospevanju v enostavno, skladno polnino zgodovinskega bistvovanja. (Sutlic 2016, 265-266.)
Glede na izpostavljeni kontekst zgodovine kot priče prebivanja je pomembno, da Sutlic v enem izmed svojih zadnjih zapisov, ki je naslovljen »O zgodovinskem mislenju«, Heideggrovo ključno besedo Ereignis prevede kot vest.13
13 Glej tudi Sutlicevo obravnavo prevoda Ereignis v delu Kako čitati Heidegggera,
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
Če ima vest (dogodje) svoje neponovljive in enkratne izzive, ki jih običajno imenujemo epohe, pa tudi če je bila mišljena v epohah, v katerih se vse bolj oddaljuje od polnine začetka in je bliže tehničnemu razvitju, potem skozi te epohe raseta strah in zaskrbljenost, rase negotovost usode. S koliko pozornosti bi morali sprejemati kazanje te vesti in jo kot glasniki raznašati, če bi hoteli biti soodgovorni za to, kar je mišljeno, skupaj doživeto in storjeno? Ali ni sodobni človek ravno najbolj oddaljen od odgovornosti in grožnje, da se zgodovinski sklop vesti (dogodja), smrtnikov (glasnikov), podnebja in ozemlja nepovratno zruši v slab in navidez prikriti nihilizem, za katerega ni dogodja, ki se vse bolj umika, ni smrtnika, ki skončuje, pa ne umre, ni neba, ki je postalo tehnični prostor, ni zemlje, ki rase in se širi kot puščava? Nihče ne ve, kako dolgo bo to trajalo. Za zdaj nam ostaja plamenček upanja, nad katerim mislenje bdi. (Sutlic 2015, 236.)
Vijest v hrvaščini pomeni »vest« kot »novico«, »sporočilo«. Beseda izhaja iz et. osnove ide. baze *ueid- »gledati«, »videti«, ki jo lahko štejemo za najbolj reprezentativno tako v pogledu filozofske vednosti kot pričevanja (histor, witness, svjedok, očividec) in pripovedi. V slovenščini ima »vest« še pomen »občutka, zavesti o moralni vrednosti lastnega ravnanja« in ji v hrvaščini ustreza savjest (latinsko conscientia, starogrško syneidesis, phronesis). Pri Sutlicevem prevodu Ereignis kot vesti seveda ni mogoče odmisliti tudi navezave na Heideggrovo eksistencialno pojmovanje vesti kot izpričanja samolastne tubiti. Sutlic govori o »zgodovinskem sklopu vesti (dogodja) smrtnikov (glasnikov) podnebja in ozemlja« in prenese smisel vesti, ob hkratnem opozorilu na sodobno nihilistično brezvestnost, na pričevanje zgodovine, ki opredeljuje topologijo prebivanja.
Bibliografija | Bibliography
Agamben, Giorgio. 2005. Kar ostaja od Auschwitza. Arhiv in priča (Homo sacer III).
Ljubljana: Založba ZRC SAZU. ---. 2020. »Testimonianza e verita.« V G. Agamben, Quando la casa brucia, 55-89.
Macerata: Giometti & Antonello.
kjer se pomudi pri pomenskem potencialu slov. »zgodovine« (Sutlic 1989, 243-237).
Manca Erzetič
Arendt, Hannah. 2007. Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: Študentska založba.
Aristoteles. 2002. Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica.
Barbaric, Damir. 2019. »O poslušanju in mislenju.« Phainomena 28 (108-109): 445472.
Blanchot, Maurice, in Jacques Derrida. 2000. The Instant of My Death/Demeure: Fiction and Testimony. Stanford: Stanford University Press.
Brown, Charles S., in Ted Toadvine (ur.). 2003. Eco-Phenomenology. Back to the Earth Itself. Albany: State University of New York Press.
Cesarone, Virgilio. 2008. Per una fenomenologia dell'abitare. Il pensiero di Martin Heidegger come oikosophia. Genova: Marietti.
DWDS - Digitales Wörterbuch der deutschen Sprache. https://www.dwds.de/. Zadnji dostop: 31. maj 2024.
Erzetič, Manca. 2023. Hermenevtika pričevanja. Ljubljana: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko.
Heidegger, Martin. 1966. »Pismo o humanizmu.« V M. Heidegger, Izbrane razprave, 180-233. Ljubljana: Cankarjeva založba.
---. 1977. Sein und Zeit. GA 2. Frankfurt am Main: Vittorio Klostermann.
---. 1981. Erläuterungen zu Hölderlins Dichtung. GA 4. Frankfurt am Main: Vittorio Klostermann.
---. 1989. Beiträge zur Philosophie (Vom Ereignis). GA 65. Frankfurt am Main: Vittorio Klostermann.
--- . 1997. Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.
---. 2001. Razjasnjenja ob Hölderlinovem pesništvu. Ljubljana: Nova revija.
---. 2002. »Das Wohnen des Menschen.« V M. Heidegger, Aus der Erfahrung des Denkens. GA 13, 213-220. Frankfurt am Main: Vittorio Klostermann.
---. 2003a. »Gradnja Prebivanje Mišljenje.« V M. Heidegger, Predavanja in sestavki, 154-173. Ljubljana: Slovenska matica.
---. 2003b. »... pesniško domuje človek ...« V M. Heidegger, Predavanja in sestavki, 197-218. Ljubljana: Slovenska matica.
---. 2010. Die Grundbegriffe der Metaphysik. Welt - Endlichkeit - Einsamkeit. GA 29. Frankfurt am Main: Vittorio Klostermann.
---. 2015. »Iz izkušnje mislenja.« V M. Heidegger, O umetnosti, 315-326. Ljubljana: KUD Apokalipsa.
Heiden, Gert-Jan van der. 2020. The Voice of Misery. A Continental Philosophy of Testimony. New York: SUNY Press.
Joisten, Karen. 2012. »Iskanje domovine ali: človek med prebivanjem in odhajanjem.« Phainomena 13 (47-48): 109-127.
Phainomena 33 | 128-129 | 2024
Kocijančič, Gorazd (ur.). 2012. Fragmenti predsokratikov. Ljubljana: Študentska založba.
Komel, Dean. 1997. Razprtostprebivanja. Ljubljana: Nova revija.
---. 1998. »Notrinskost destrukcije.« Nova revija 17 (190-191-192): 166-174.
---. 2021. »O materinščini.« Phainomena 30 (118-119): 233-262.
Kurir-Borovčic, Mateja. 2022. »On Home (das Heim) and the Uncanny (das
Unheimliche) in Heidegger«. Phainomena 31 (120-121): 121-145. Levinas, Emmanuel. 1974. Autrement qu'être ou au-delà de l'essence. La Haye: M. Nijhoff.
Malpas, Jeff. 2006. Heidegger's Topology: Being, Place, World. Cambridge, MA: The MIT Press.
---. 2012. Heidegger and the Thinking of Place: Explorations in the Topology of Being.
Cambridge, MA: The MIT Press. ---. 2021. Rethinking Dwelling: Heidegger, Place, Architecture. London: Bloomsbury. ---. 2022. In the Brightness of Place: Topological Thinking with and After Heidegger.
Albany: State University of New York Press. Miller, Arthur B. 1974. »Aristotle on Habit (s9ô) and Character (r|9ô): Implications for
the Rhetoric.« Speech Monographs 41 (4): 309-316. Pleteršnik, Maks. 2014. Slovensko-nemški slovar. https://www.fran.si/136/maks-
pletersnik-slovensko-nemski-slovar. Zadnji dostop: 2. junij 2024. Ricoeur, Paul. 1972. »L'herméneutique du témoignage.« V Le témoignage, ur. E.
Castelli, 35-61. Paris: Aubier. ---. 2011. Sebe kot drugega. Ljubljana: KUD Apokalipsa. Rocha de la Torre, Alfredo. 2023. »La crisi dell'abitare. Lethos delloccidente.«
Phainomena 32 (124-125): 5-27. Snoj, Marko. 2016. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. http://www.
fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar. Zadnji dostop: 1. junij 2024. Sutlic, Vanja. 1989. Kako čitati Heideggera. Zagreb: August Cesarec. ---. 2015. »O zgodovinskem mislenju.« Phainomena 24 (94-95): 231-237. ---. 2016. »Zgodovinski odnos in zgodovinsko mislenje.« Phainomena 25 (96-97): 265-285.
Urbančič, Ivan. 2005. »Problem Sutlicevega zgodovinskega mišljenja in vprašanje
transepohalnosti.« Nova revija 24 (284): 126-151. ---. 2011. Zgodovina nihilizma (Od začetka do konca zgodovine filozofije). Ljubljana: Slovenska matica.
Valentic, Tonči. 2023. »Metaphysics and Transhumanism.« Phainomena 32 (126-127): 215-238.
phainomena
REVIJA ZA FENOMENOLOGIJO IN HERMENEVTIKO JOURNAL OF PHENOMENOLOGY AND HERMENEUTICS
Phainomena 32 | 126-127 | November 2023
Demarcations | Razmejitve
Damir Barbaric | Dragan Prole | Artur R. Boelderl | Johannes Vorlaufer | Cathrin Nielsen | Virgilio Cesarone | Mario Kopic | Petr Prašek | Žarko Paic | Tonči Valentic | Dean Komel | Emanuele Severino | Jonel Kolic | Jordan Huston
Phainomena 32 | 124-125 | June 2023
Passages | Prehodi
Alfredo Rocha de la Torre | Miklos Nyirô | Dario Vuger | Ming-Hon Chu | Maxim D. Miroshnichenko | Jaroslava Vydrova | Malwina Rolka | René Dentz | Igor W. Kirsberg | Izak Hudnik Zajec | Primož Turk | Adriano Fabris
Phainomena 31 | 122-123 | November 2022
Cathrin Nielsen - Hans Rainer Sepp - Dean Komel (Hrsg. | Eds. I Dirs.) Eugen Fink
Annäherungen | Approaches | Rapprochements
Cathrin Nielsen | Hans Rainer Sepp | Alexander Schnell | Giovanni Jan Giubilato | Lutz Niemann | Karel Novotny | Artur R. Boelderl | Jakub Capek | Marcia Sa Cavalcante Schuback | Dominique F. Epple | Anna Luiza Coli | Annika Schlitte | Istvan Fazakas
D
NR
INSTITUTE NOVA REVIJA FOR THE HUMANITIES
0 phainomena
PHENOMENOLOGICAL SOCIF^ OF LJUBLJANA
977131833620412829