-v v








.





\ j j •. ■ ' / , .

'
L.-h*’*.	v.:v- ,









• ' ..


. -m«
'
,\ '}Z


■




• •

■
’
/A-" ' '
s* -» V*v




% v-„ .?•

■



JO, 4966.
« *S> s S


■




-
?
'■ -


riGo%2j
$>ws/ajlo
Naslovno stran je izdelal arh. MARJAN MUŠIČ
Natisnila tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani
(predstavnik tiskarne O. Mihalek)
PRIJATELJI DOLENJSKE SE ZAHVALJUJEJO G. BANU
DR. MARKU NATLAČENU
KER JE Z ZNATNO SUBVENCIJO OMOGOČIL NATISK TE KNJIGE

a .0 ti S •
■
L"1. '	'	", '



P. Janez:
Nekoliko iz geologije Dolenjske
Dolenjska je gorata in hribovita pokrajina; ravnin ima le malo in še te so primeroma majhne. Največja ravnina je Krška ravnina ali Krško polje med Kostanjevico in Krškem, manjša je pri Grosuplju in pri Stični, ona med Mirno in Št. Rupertom pa imena ravnine že skoro ne zasluži.
Pokrajinsko ima Dolenjska dva različna značaja. Manjši del, ki se razteza severovzhodno od črte Stična — Novo mesto, ima predalpski zna-č a j. Tu imamo tri izrazite gorske grebene, ki potekajo vzporedno proti vzhodu, to je v alpski smeri. V severnem grebenu kraljuje tudi najvišja dolenjska gora Kum (1219 m). V tem delu Dolenjske se menjavajo med seboj skladi apnenca in dolomita z glinastim skrilijavcem in laporjem raznih geoloških dob. Ker so skriljavci in lapor za vodo nepropustni, se zbira na njih voda iz više ležečih apnencev in dolomitov in prihaja v obliki studencev na dan. Zato ljudje v tem delu ne poznajo pomanjkanja vode kakor v večjem delu Dolenjske.
Vsa ostala Dolenjska je v geološki zgradbi bolj enolična. Povsod kamor pogledamo, vidimo z malo izjemami samo apnence, bele, sive, črne, rdečkaste, ploščate in skladovite, v vseh mogočih različkih. Zato ima ta del Dolenjske kraško lice, dasi ga obširni gozdovi za silo še prikrivajo, toda le za površen pogled. Tu ne najdemo pogorij z določeno smerjo in vmesnih dolin. Vsa pokrajina je le obširna planota, vzdignjena kakih 500—600 m nad morjem, torej 200—300 m nad bližnje ravnine.
V zgodnjem terciaru so se naše pokrajine vzdigovale iz obširnega morja. Pri vzdigovanju se je planota na več mestih prelomila in razpadla na posamezne manjše plošče. Take plošče so na desnem bregu Krke deli Kočevske planote in Roga, na levem bregu pa Doberniško-
ajdovska planota. Poslednja se razprostira na jugu do Straže in Prečne, na vzhodu pa do Temenice, ki deli s svojim tekom kraško Dolenjsko od alpske oz. predalpske.
Na teh planotah se vzdigujejo posamezni vrhovi nad svojo okolico, deloma osamljeni, deloma v skupinah, nikijer pa ne v obliki gorskega grebena. Nekateri so ostanki nekdanjega zemeljskega reliefa iz terciarne dobe, drugi pa posledica neenakomernega vzdigovanja posameznih plošč. Za primer davnega reliefa bi nam služili vrhovi na Ajdovski planoti, za neenakomerno vzdigovanje pa vzhodni rob Roga od Sv, Petra nad Sotesko do Pogorelca nad Podturnom.
V strtem ozemlju si je voda med posameznimi ploščami laže utirala svojo strugo, jo razširila in poglobila. Po takih prelomih tečejo skoro brez izjeme vse dolenjske reke in potoki.
Krka in kraški pojavi
Krka nam daje lep primer, kako vplivajo prelomne črte na smer rečnega toka. Od izvira do Soteske teče reka po prelomnici, ob kateri se je ločila planota Roga od ostale pokrajine. Prvotno je tekla Krka najbrž naravnost ob prelomu po Črmošnjiški dolini ter se izlivala pri Semiču v hrvaško oz. panonsko nižino. Ker se je pozneje ozemlje nad Semičem naglo vzdigovalo, je voda zastajala v Topliški kotlini in si končno prepilila pot v Novomeško kotlino, kjer ima lažji, toda daljši odtok. Tudi tu teče po ozemlju, ki so ga že prej pripravili vzporedni prelomi.
Večina Dolenjske je le del dinarskega Krasa, to nam potrjuje že jugovzhodna smer glavnih prelomnic, rek in kraških polij. Tudi tla sestavljajo iste kamenine kakor na južneje ležečem Krasu in značaj kraških voda imajo poleg Krke skoro vsi potoki. Že izvir Krke je značilen. Dva močna izvirka prihajata na dan ne daleč drug od drugega, vsak iz svoje podzemeljske votline. Južni izvir ima za par stopinj hladnejšo in pitno vodo, severnejši, ki izvira neposredno izpod velike votline, ima toplejšo in neokusno vodo. Vsak od teh izvirkov ima torej svojo podzemeljsko strugo in prihaja iz različnih krajev.
Od vasi Krke do Gornjega Polja, torej na 25 kilometrov dolgem teku, se ne izteka v Krko niti en potok, pač pa je mnogo močnih studencev, ki se iztekajo skoraj neposredno v Krko. Vsa obilna dežnica in snežnica, ki pada na te planote, ponikne v porozna tla, se zbira pod zemljo v potoke in se končno izliva naravnost v reko.
Ob prelomnici, ki poteka ob Rogu mimo Žužemberka proti Semiču, izvira več kraških pritokov, ki se po kratkem teku izlivajo v Krko. Tako imamo v kratki razdalji od Loške vasi do Podturna štiri močne izvire, ki odvajajo vodo iz kočevske planote v Krko. To so izviri pri Loški vasi, pri Suhorju, Obrhu in pri Podturnu. Poslednji izvir je od vseh največji, to je potok Radeč.
V bližnji in daljnji okolici je mnogo večjih in manjših jam, med temi nekatere ledene in ena vetrnica, iz katere piha poleti močan hladen veter. Vse te jame so delo kraških voda.
Znana kraška reka je Temenica. Izvira blizu vodo nepropustnih skriljavcev severno od Stične, preide nato na kraška apnenčeva tla, ki jih deloma prekriva še ilovica. Že v ilovici polagoma, zginja v zemljo, pozneje dvakrat ponikne in pride končno pri Prečni z novim imenom Prečna na dan. Vsega skupaj teče Temenica kake štiri kilometre pod zemljo. Zanimivo je to, da je podzemeljski padec Temenice večji kakor na površini. Ves tek te kraške reke je usmerjen po ozemlju, ki je strto od preloma in razpokano v veliko globino.
Delo kraških voda
Voda, ki vsebuje mnogo ogljikove kisline, lahko topi apnenec na svojih podzemeljskih potih, si razširja strugo, izgloije obširne votlino in odlaga raztopljeni apnenec deloma pod zemljo v obliki apnene sige in blestečih kapnikov, deloma ga prinaša na dan, kjer se na rastlinstvu useda kot lehnjak ali apneni maček. V gornjem teku Krke vidimo, kako velike množine apnenca prinaša voda izpod zemlje na površino. Lehnjak se je nabral tu v taki množini, da je zvišal strugo reke in ustvarja naravne jezovo pri Dvoru in Zagradcu. S podzemeljskim delovanjem kraških voda so nastali in nastajajo še danes
obširni podzemeljski prostori z vsem svojim čarom. Prostori, kamor bi lahko spravili celo vas s cerkvijo vred, niso redki.
Ko bi bile podzemeljske jame laže dostopne, bi mogli opazovati, kako so te tvorbe minljive. Njihov obok ob površini, ki je zgrajen iz visečih skladov apnenca, se po malem pa stalno kruši in plast za plastjo pada v globino. Končno zgrmi še poslednja plast in temen prepad zazija na površini. Takih prepadov je na kraškem ozemlju in tudi na Dolenjskem mnogo.
Lukenjski grad
Izredno lepe kraške pojave je mogoče opazovati ob izviru Prečne pri grajski razvalini. Že ob poti moremo videti, kako je kamenje ob pobočju doline strto od preloma. Posebno lepo se to vidi ob koncu doline blizu izvira. Dolina se tu končuje nenadoma v obliki strmega amfiteatra, ki obdaja v polkrogu razvaline Lukenjskega gradu. Neposredno pod grajskimi razvalinami izvira Prečna izpod neredno nagrmadenih skal. Na teh skalah je postavljen tudi grad. Vse dno skalnatega amfiteatra je poraslo z grmovjem, ki se je vgnezdilo med skalami. Ce se ozremo na visoke in strme stene, ki nas obdajajo v polkrogu, nam je takoj ijasno, odkod prihajajo te skalne ruševine. V davnem času je stala tu obširna podzemeljska votlina z obsežnim obokom iz apnenčevih skladov, ki ležijo tu precej vodoravno. Obok se je polagoma krušil, dokler se ni — najbrž ob kakem potresu — zrušil ves v globino. Prečna, ki ije prej prihajala iz votline, izvira sedaj izpod ruševin, na katerih so pozneje postavili grad Luknjo.
Nad izvirom pelje pot mimo grajskih razvalin na strme stene amfiteatra do nizkega sedla med dolino Prečne in 53 m više ležečo dolino Temenice, kjer potok poslednjič ponikne pod zemljo. Pot skozi grad pelje med mnogimi lijastimi dolinami. Te dolinice so na dnu pokrite deloma z rdečo kraško prstjo, deloma se pa končavajo v manjše ali večje prepade. Vrsta teh dolin se vleče v smeri podzemeljskega teka Temenice in nam priča, da je pod površino v tej smeri mnogo podzemeljskih votlin, po
S
katerih je nekdaj tekla ali še teče veda. Med vasmi Vrhovo, Jablana in Malenška vas se razteza ozka in plitva dolina, ki je na dnu pokrita s peščeno ilovico oz. rdečo prstjo. V ilovico* je vrezana ozka struga, ki je pri običajnem vremenu suha. V presledkih opazimo manjše in večje globeli, kjer se struga slepo konča. To so ponori, do katerih prihaja ob deževju narasla voda. V suši ponikne vsa voda že pod mlinom pri Malenški vasi. Ob velikem deževju pa preplavlja voda vso dolino. Tedaj bruha v bližini Lukenjskega gradu voda iz številnih votlin, ki so drugače nevidne. Podobnih kraških pojavov imamo v bližnji in daljnji novomeški okolici na izbiro. Bršlinski potok in njegov tek je tudi taka zanimivost.
Kljub obširnim gozdovom je večina Dolenjske kraška pokrajina, dasi ji na prvi pogled tega ni videti. Gozdov i ne samo lepšajo njeno lice, ampak varujejo obenem rodovitno zemljo. Kjer ljudje brezmiselno trebijo gozdove, izginja z gozdovi vred tudi zemlja. Leto za letom odplavlja voda rodovitno prst, zlasti iz strmih obdelanih pobočij in vinogradov in marsikak posestnik s skrbjo opazuje, kako se prikazuje vsako leto več kamenja iz njive.
Geološka starost kamenin
Karbon in perm
Da ima severovzhodni del Dolenjske tako različno pokrajinsko lice, ije glavni vzrok v geoloških tvorbah, iz katerih je zgrajen. V tem delu zavzema največ prostora velika zemeljska guba, ki se kakor velik obok razprostira od zahoda proti vzhodu, torej v alpski smeri. To gubo imenujejo litijsko karbonsko antikli-n a 1 o. Gubo so nekdaj pokrivali debeli skladi triadnega apnenca, ki ga je pa v dolgotrajnih dobah voda odstranila. Tako ije prišlo na dan jedro gube, ki ga sestavlja karbonski glinasti skriljavec in peščenjak.
Starejših plasti od teh na Dolenjskem ne poznamo. Karbonski skriljavci so v svežem stanju črne barve, prepereli pa bledo rumenkasti, peščenjaki so rjave do sive barve. Širok pas teh karbonskih plasti se vleče od Ljub-
ljanskega polja mimo Litije blizu do Sevnice ter se nadaljuje v isti smeri še onkraj Save.
Karbonski skriljavci so primeroma mehki, zato jih voda lahko razdira in odnaša. Res vidimo, da je ta gornjekarbonska tvorba v velikem delu že odnesena, tako da presegajo triadni apnenci ob njenih pobočjih v višini karbonsko jedro, n. pr. gora Kum.
V kraškem delu Dolenjske je karbonska tvorba precej redka; v manjši količini ijo nahajamo pri Velikih Laščah, pri Velikih Poljanah in na Kočevski planoti pri Banji loki in pri Knežji lipi. V neposredni bližini Novega mesta ni karbonskih skriljavcev. Te tvorbe so nastale večinoma v plitvem morju, nekaj peščenjakov celo na obrežju suhe zemlje. V njih so našli pri Litiiji ostanke že davno izumrlih rastlin.
Karbon prekrivajo redno permske plasti. To so usedline plitvega morja, deloma celo plasti puščavskega peska. Glinasti skriljavci in peščenjaki so pretežno rdeče do vijoličaste barve. Med Svibnem in Št. Janžem prekriva permska tvorba karbonske plasti zdržema kilometre daleč na okrog.
Karbonski in permski skriljavci so zaradi pomanjkanja apnenca nerodovitna podlaga za poljedelstvo. Na njih uspevajo le gozdovi, pa še ti prav skromno. Kjer hočejo karbonska tla obdelovati kot njive in travnike, jih morajo stalno gnojiti z apnom ali apnenim peskom oz. s cestnim blatom.
Karbon in perm sta poslednja člena starega geološkega veka, paleozoika. Nad paleozoikom se razprostirajo tvorbe geološkega srednjega veka, m e z o z o i k a.
Triadna doba
Kot najstarejši zastopnik mezozoika prekriva kar-bonsko-permske usedline obsežna vrsta triadnih plasti; najnižje med temi so werfenski skladi. Imenujejo se po malem trgu južno Salzburga. To so glinasti in peščeni skriljavci rumenkaste, sive do rdeče barve, dalje laporasti in skriljavi apnenci navadno rumenkaste barve. Apnenci so včasih oolitski. Po usedlinah sklepamo
IC
na srednje globoko morje, deloma celo na suho zemljo. Werfenski skriljavci so rodovitna podlaga za poljedelstvo, zato so skoro povsod obdelani. V tej tvorbi nahajamo na Dolenjskem precej železne rude hematita in oolitskega rjavega železovca.
Werfenske plasti nahajamo pri Št. Rupertu, od koder se razširjajo proti vzhodu skoro do St. Janža, proti zahodu pa v ozkem pasu do Šmartna pri Litiji. V manjši množini jih nahajamo skoraj povsod skupaj s permom, kakor pri Vel. Laščah, pri Banji loki in pri Knežji lipi, brez perma pa pri Koprivniku. Posamezne krpe te triadne tvorbe pridejo na dan tudi pri Mokronogu, severno ob cesti in na jugu v ozkem pasu.
Karbonske, permske in werfenske plasti so za vodo nepropustne. Ob njih in v njihovi bližini izvira mnogo studencev in večina potokov Dolenjske. Iz apnenca in dolomita, ki navadno pokriva te plasti, prodira voda do skriljavcev in ob teh prihaija na najnižjih ipestih na dan kot studenci.
Na werfenskih plasteh ležijo navadno mogočni skladi školjkovitega apnenca in dolomita. Ta triadna stopnja prehaja proti vrhu večkrat v pločast ali skriljav apnenec ali celo v laporaste in glinaste skriljavce, rjave do črne barve. Skoraj povsod se pojavijo med skriljavci zelenkaste laporaste plasti — vulkanski groh. V tej stopnji triade, ki ijo imenujejo ladinsko stopnjo, se je pojavilo v južnih Alpah več vulkanov, ki so izmetavali lavo in vulkanski pepel. Lava se je strdila v kremenov keratofir, ki je na Gorenjskem precej razširjen, vulkanski pepel so pa raznašali vulkani v bližnjo in daljnjo okolico, kjer se je mešal z morskimi usedlinami. Na ta način je nastal vulkanski groh. Plasti ladinske stopnje so imenovali deloma vvengenske, kassianske, šenturške (po Šenturški gori) ali neprave karbonske. V vseh se pa nahajajo enake okamenine, ki pričajo, da so usedline iz iste triadne stopnje. Usedline iz ladinske stopnje se nahajajo na Dolenjskem na več mestih. Sem spadajo večinoma pločasti apnenci z gomoljastim rožencem iz gornjega dela školjkovitega apnenca. V večji množini se nahajajo isti zahodno od Boštanja. Proti zahodu prehajajo v laporaste grohe wengenskih ali kassianskih plasti.
IZ
Dalje jih opazujemo severno od Št. Ruperta, pri Čatežu in pri Velikih Laščah.
V bližini Krškega se nahajajo zagonetne »krške plasti«. To so sivkasti do rdeči peščeni skriljavci in skril j a vi apnenci svetle barve. V njih dosedaj še niso našli okamenin in jih zato po starosti še niso mogli točno opredeliti. Verjetno pa je, da spadajo v ladinsko stopnjo triade.
Za ladinsko stopnjo sledi karnijska z rabeljskimi skladi. Rabeljske plasti so na Dolenjskem zelo redke. To so tvorbe večinoma plitvega morja ali obrežnega pasu: laporasti peščenjak in bituminozni apnenec, pretežno temne do črne barve, pa tudi svetli in rdečkasti niso redki. V alpskem delu Dolenjske so rabeljski skladi razviti le kot apnenci, ki se nadaljujejo iz srednje v gornjo triado. V manjši količini jih nahajamo kot skri-ljavce v okolici Turjaka i:n Velikih Lašč.
Da spadajo tudi »t r n s k e plasti« — imenovane po Velikem Trnu, zahodno od Krškega — v karnijsko stopnjo triade, da so torej nekak ekvivalent rabeljskih plasti, je skoro gotovo. Ležijo namreč na krških plasteh, pokriva jih pa dachsteinski apnenec ali glavni dolomit. Gorjanovič, ki je kartiral južni del Gorjancev, jih prišteva k rabeljskim skladom.
Trnske plasti so na Dolenjskem zelo razširjene. V največjem obsegu so razvite zahodno od Krškega po gričevju Velikega Trna, segajo na severu do Save, na jugu pa do terciarnega gričevja ob Krškem polju. Na zahod se razprostirajo skoro do Tržišča. Precejšen del železniške proge, ki so jo zgradili od Tržišča do Sevnice, teče po teh nezanesljivih skriljavcih. V bližini Novega mesta se pojavijo Jjrnske plasti vrh Trške gore, segajo na severu do vasi Radovlje, na zahodu pa do vasice Čemše pri Hmeljčiču. Tudi jugozahodno od Trebelnega so trnske plasti precej razširjene. Iste plasti se nahajajo v večjem obsegu na severnem pobočju Gorjancev, manj ob južnem pobočju. V obeh primerih ležijo pod glavnim dolomitom, na jugu deloma tudi pod krednim konglomeratom.
Glinaste in laporaste snovi ladinske stopnje in trn-skih plasti so za okolico velikega pomena zato, ker so dober vodni horizont. Ob njih se zbira voda iz više leže-
čih apnencev in dolomitov in prihaja v obliki studencev na dan (potok Gospodična na Gorjancih itd.). Za poljedelstvo in vinogradništvo so te plasti ugodne, zlasti kjer so pomešane z vulkanskim grohom.
Triadno dobo zaključuje na Dolenjskem d a c h -steinski apnenec in glavni dolomit, ki ponekod nadomešča apnenec. V ozemlju med Litijo in Radečami leži dachsteinski apnenec na srednijetriadnem. Ohranjen je le pretrgano, večinoma v višjih gorskih predelih. Tudi vrh Kuma je zgrajen iz dachsteinskega apnenca. Po drugih krajih Dolenjske ga nadomešča deloma glavni dolomit. To so bivši koralniki, ki so izgubili pri poznejših spremembah vse sledove svojega postanka. Ponekod je dolomit prav drobnovrst, večinoma je vrstilen pa brezsmeren. Glavni dolomit se nahaja v večji množini na severnem pobočju Gorjancev; leži na trnskih plasteh. Tudi na južnem pobočju se nahaja, samo v manjši količini. V večjem obsegu je razvit ta gornjetriadni dolomit okrog Stične. Od tu se vleče v dveh pasovih proti jugovzhodu. En pas opazujemo ob gornjem teku Krke, zlasti na levem bregu do Soteske, drug pas pa ob Temenici v pretrganih kosih do Trebnjega in še dalje proti vzhodu.
Od karbona do konca triadne dobe je pokrivalo večinoma globoko morije naše kraje. Od časa do časa je morje poplitvelo, za krajšo dobo je nastala tu in tam nizka obala, ki se je kmalu zopet pogreznila v morje. Koralni otoki so se razprostirali kilometre daleč, se pogrezali in znova nastajali na drugem mestu. Ognjeniki, ki so se pokazali v srednji triadi na morski površini kot manjši in večji otoki, so delovali, ugasnili in se končno zopet zgubili v morski globini. Tako so nastale usedline, različne po klimatskih in fizikalnih razmerah, usedline, ki dajo pokrajini v severovzhodnem delu še zdaj pestro lice.
Jurska in kredna doba
Za triadno dobo je sledila jurska. Naše pokrajine so se pogrezale in globoko morje je preplavljalo vse predalpsko ozemlje. Iz morja so moleli le večji in manjši otoki, deloma koralni deloma starejše ozemlje, dvignjeno
iz morja. Morska globina je ostala dolgo dobo nespremenjena. Apneno blato, ki se je nabiralo na morskem dnu, se je polagoma strjevalo v apnenec in mogočni skladi te kamenine na Dolenjskem nam pripovedujejo zgodovino davno minulih časov. V njih so ohranjeni ostanki tedanjih morskih živali.
Jurski apnenci na Dolenjskem so v splošnem podobni onim pri Podpeči pri Ljubljani. V spodnji juri imamo pretežno temne apnence, vendar tudi svetlosivi niso redki. V njih se nahajajo v okolici Toplic iste oka-menine kakor v podpeškem apnencu. To so predvsem školjke megalodonte, velike ostrige, brahiopodi, belem-niti itd. Spodnji del jure se nahaja samo na najnižjih mestih, v višjih legah prevladuje jurski o o 1 i t (ikra-vec), ki pripada srednji in zgornji juri. Delo za razmejitev jurskih usedlin čaka še na prihodnje geologe. Jurski apnenci se pričenjajo po eni strani nekako pri Grosuplju ter se vlečejo v 10 do 12 kilometrov širokem pasu proti Rogu, zavzemajo njegov vzhodni del proti Krki ter se nadaljujejo proti Semiču in Kolpi ter dalje proti jugovzhodu. Po drugi strani se vleče pas enakega apnenca od Zaplaza proti Krški kotlini. Ob gornjem teku Krke se strneta oba apnena pasova do kolena reke pri Polju. Južno od kolena opazujemo še mnogo oolitskega apnenca, toda ne več tako strnjeno, ker ga prekriva na več mestih že kredni apnenec, oziroma lapor. Jurski oolit se razširja tudi iz mokronoške okolice dalje proti vzhodu, skoro do roba Krške kotline. Apnenec v okolici Toplic in Vavte vasi, ki je bil na starejših geoloških kartah včrtan kot kredni, je po veliki večini jurski oolit, deloma celo apnenec spodnje jure.
V gornjem delu jurskih apnencev se nahajajo že okamenine, ki nastopajo obenem tudi v naslednji kredni dobi. So to apnenci prehodne titonske dobe, tvorba globokega morja, ki se je nadaljevalo iz jurske v kred-no dobo.
Kredni apnenci so večinoma svetle barve, mestoma so pa tudi črni. Lomijo se večkrat školijkasto in iverasto ter so navadno zelo drobno zrnati ali gručavi. Ponekod so polni okamenin, ki se dado le težko izločiti. Namesto apnenca nastopa večkrat dolomit.
V	kraškem delu Dolenjske je kredni apnenec zelo razširjena tvorba. Začenja se južno od Dobrepoljske kotline pri Lipi z rudistnim apnencem gornje krede. Par kilometrov niže nastopa kaprotinski apnenec dolnje krede. Kredna tvorba se razprostira na Kočevski planoti prav na široko. Sega od Kočevja z manjšimi presledki prav do roba planote nad Podturnom. Tudi na ajdovsko-doberniški planoti so kredni apnenci bogato zastopani, zlasti med Žužemberkom in Trebnjem. Na severu segajo do Zagorice.
V	Novomeški kotlini je razširjena kredna tvorba v večji količini ob severnem pobočju Gorjancev ter sega do vrha Trške gore. Vendar ni ves apnenec v tej kotlini kredni, ker pride na več mestih še jurski oolit na dan. Tako najdemo te oolitske apnence na več mestih med Novim mestom in Trško goro. Opazujemo jih še neposredno pod podnožjem Trške gore, ki jo sestavlja veči- j noma rudistni kredni apnenec in lapor. Tudi ob cesti, ki pelje od Novega mesta proti Semiču je še mnogo jurske tvorbe.
Kredni apnenec pokriva večino Bele Krajine, ob zahodnem pobočju Gorjancev se pojavlja deloma jura. Na južnem pobočju Gorjancev je kredna tvorba razvita posebno v obliki konglomeratskega apnenca, katerega posamezne oblice so deloma iz gornjejurskih koralnih apnencev. Vmes se nahajajo že rudistne školjke. Iz tega bi smeli sklepati, da so bili Gorjanci v dobi gornje krede že vzdignjeni kot otok nad morsko gladino. Ta konglomerat pokriva precej plitvo deloma jurske apnence, deloma triadne trnske plasti in glavni dolomit, ki prihajajo ob južnem pobočju na dan.
Terciarna doba in diluvij
Za kredno dobo je nastopila mlajša terciarna doba — geološki novi vek. Tudi ta doba je na Dolenjskem zastopana.
Ob času gornje krede in v prvi polovici terciarne dobe se je vršilo velikopotezno premikanje v zemeljski skorji. Obširne pokrajine, ki so ležale dolge geološke
dobe pod morsko gladino, so se pričele polagoma vzdigovati in otok za otokom se je pojavil na površini. Otoki so se spajali v pokrajino, pretrgano po številnih morskih zalivih in končno so izginili tudi zalivi. Ker se je vzdi-govanje vršilo neenakomerno, so se deli pokrajin začasno zopet nekoliko pogrezali in morje je za krajšo dobo zalilo nižjo predele, dokler se ni ob ponovnem vzdigovanju iz ozemlja popolnoma umaknilo.
Zalivi terciarnega morja
V	starejšem delu terciarne dobe je bila Dolenjska že toliko dvignjena nad morsko gladino, da morje ni več vdiralo niti v zalivih v pokrajino. Reke so tekle po suhi zemlji, ki je zaradi obilnega apnenca že tedaj kazala prve znake bodočega Krasa. Ker se je del ozemlja, ki leži med Gorjanci, Trško goro in Velikim Trnom, ob vzporednih prelomih pogrezal, je začasno vdrlo morje iz ogrsko-hrvaške nižine, v Krško ravnino. Morje ije segalo do Bele cerkve, začasno pa mnogo više od Novega mesta, najbrže do Soteske. To se je zgodilo v mlajši terciarni dobi, in sicer v srednjem miocenu. Od Trboveljske kotline je istočasno prodrlo morje v severni del Dolenjske okrog Št. Janža, kjer je segalo do Mirne in še dalije. Usedline tega morja kažejo, da morje ni bilo globočje od par sto metrov. Tu so nastajale večinoma obrežne tvorbe kakor lapor, kremenov peščenjak, glina, litavec in ob koncu pliocena tudi rečni konglomerat. Terciarne plasti prihajajo le ob robu kotline na dan, ker jih v sredini prekrivajo mlajše tvorbe. Miocenske usedline pri Št. Janžu vsebujejo rjavi premog, ki ga pri Karmelu kopljejo.
V	najmlajši terciarni dobi, bolje ob njenem koncu, je preplavilo morje začasno tudi Kočevsko kotlino. Tudi tu imamo premog in sicer lignit. V manjši količini se je razvil pliocenski premog tudi pri Črnomlju. Ob gradnji železnice v Stražo leta 1893. so naleteli pri Zalogu v globini treh metrov na ceritijske plasti. Če je to res, potem je panonsko morje vsaj nekaj časa segalo do kolena Krke pri Polju.
Dolenjska ilovica
Zanimiva tvorba kraške Dolenjske je ilovica, ki pokriva ne samo nižine, ampak tudi vrhove gora do 500 m nad morjem. To je pretežno peščena ilovica, ki pokriva apnenec od par decimetrov do več metrov na debelo. Ilovica večinoma ni plastovita, barve je rjave do rdečkaste od velike množine železnih snovi, ki se nahajajo v njej. Tudi kremenovega peska ima mnogo. Podobna je pravi kraški rdeči prsti. Večino železne rude so nekdaj kopali iz te ilovice.
Glede postanka in starosti te tvorbe so že mnogo ugibali, pa vprašanje še danes ni do kraja razčiščeno. V splošnem so imeli to ilovico za diluvialno in sicer za preostanek izlužene puhlice, ki je nastala pod vplivom tedanje stepske klime. Za to mnenje bi govorila okoliščina, da nahajamo ilovico ne le v nižinah, ampak tudi na višjih vrhovih. Le v višini nad 500 m je več ne najdemo. Tudi nezvrščenost bi pričala za to.
Ako pogledamo na karto, vidimo, da je ilovica razvrščena v nekake pasove predvsem po nižjih delih pokrajine, ki se raztezajo od Ljubljanskega barja proti jugovzhodu. En pas teče v smeri gornjega teka reke Krke, drugi pa v smeri teka Temenice in njenih ponor-nic. V novomeški okolici se pasova združita. Le oni pas, ki prihaja ob gornjem teku Krke, se nadaljuje po ozkih dolinah mimo Črmošnjic in Rožnega dola pretrgano do Črnomaljske kotline. Bela Krajina je pa skoro vsa pokrita z ilovico. Tudi čez Kočevsko planoto se vleče pas ilovice v pretrganih kosih. Okamenin niso do sedaj našli v ilovici. Pri Karlovcu so sicer našli baje v enaki ilovici školjko Congeria, ki je značilna za pliocenske usedline. To bi govorilo za to, da je del te ilovice pliocenske starosti. Ako je večina ilovice preostanek diluvialne puhlice, ne moremo pričakovati v njej vodnih ali celo morskih okamenin. Lipold je celo mnenja, da je ilovico naplavilo diluvialno vodovje, ko se je odtekalo v smeri proti Krški kotlini in po tej proti Savski nižini. Voda je tedaj tekla ob žužemberškem prelomu mimo Poljan in Rožnega dola v Belokranjsko nižino. Podobno je tekla voda tudi mimo Kočevja. Značilni pasovi, v katerih se ilovica razprostira,
IS
bi bili na ta način pojasnjeni, v veliki večini nam pa manjka glavnega dokaza za to domnevo, splošne zvr-ščenosti. Da je velik del ilovice naplavljen od drugod, nam pričajo drobci karbonskih in werfenskih skriljavcev ter množina oolitskega železovca, ki se nahajajo v nji, v nekaterih primerih celo v plasteh.
Največji del ilovice je pa prava kraška rdeča prst, ki nastaja na ta način, da ostaja na mestu, kjer se apnenec topi, netopljiva snov, ki je bila prvotno primešana apnencu, raztopljeni apnenec pa odnaša voda dalje. Tudi to je razumljivo, da se nahaja ilovica v niže ležečih pasovih bolj na debelo, ker jo nalivi izpirajo z višin in odplavljajo v nižino. Na ta način nastaja dolenjska ilovica — kraška rdeča prst — še dandanes. Verjetno je, da se ta proces nadaljnje iz terciarne dobo skozi ves diluvij do današnjega dne in če bi kdaj našli kake okamenine v ilovici, bi ne bile izključene okamenine iz ene ali tudi iz vseh teh dob. Vendar smemo po pravici soditi, da pripada večina ilovice v diluvialno dobo.
Ob času diluvija je zastajala voda med Prečno in Vavto vasjo. Nastalo je jezero, v katerem se je usedala glina pri Prečni. Prvotno se je odtekala Krka iz jezera pri Prečni mimo Bučne vasi in Mačkovca po strugi, ki ije ležala kakih 600 do 700 m severno od sedanje. Zavito strugo pri Novem mestu si je Krka prepilila šele pozneje.
Zaradi obilnih padavin so reke v tej dobi silno na-rastle. Nanašale so zato tudi več proda in blata. Tak prod je na Krškem polju zelo razširjen; pokriva skoro vso ravnino in krije terciarne usedline, ki ležijo pod njim.
Geološka zgradba Dolenjske
Dolenjska leži ob stiku dveh velikih gorstev: Alp in Dinaridov. Smer alpskih gorskih grebenov in vmesnih dolin je vzhodna, dinarskih pa jugovzhodna. V enaki smeri potekajo tudi glavne prelomne črte. Zaradi trenja obeh gorstev je nastal v legi prelomnic in deloma tudi nekaterih manj izrazitih pogorij (Gorjanci) nekak kompromis med alpsko in dinarsko smerjo. Poleg podolžnih prelomnic imamo v vsakem gorstvu tudi povprečne prelomnice. Ker se Alpe in Dinaridi stikajo na našem ozem-
lju v poševnem kotu, je nastala mreža prelomnic, ki so deloma mešanega izvora.
Ako pogledamo na karti ozemlje, ki ga oklepate reki Sava in Krka, vidimo, da ima ozemlje pravilno obliko poševnokotnega paralelograma, romba. Podolžne dinarske prelomnice (savska črta in njene vzporednice mimo Žužemberka, mimo Kočevja črta ob Temenici itd.) so ostale nespremenjene, nimamo pa dinarskih povprečnih in alpskih podolžnih prelomnic. Pač pa vidimo namesto mjih prelomnice, ki so nastale v diagonalni smeri med obema. To so prelomnice: Vrhnika—Ljubljana— Trbovlje, njena vzporednica ob spodnjem teku Krke mimo Novega mesta in več manjših, kakor vzporednica ob reki Mirni, ob severnem in južnem pobočju Gorjancev itd. Tako je velik del Dolenjske razdeljen na večje in manjše paralelograme, vse pod vplivom trenja med obema gorstvoma. Medtem ko so na Gorenjskem nastali zaradi pritiska luskasti narivi, imamo na Dolenjskem večinoma le prelome.
Omenjene prelomne črte nam lepo označujejo reke in potoki. Voda je namreč tista sila, ki poišče od prelomov strto smer v zemeljski skorji, jo razkrije in poglablja v njej svojo strugo.
Večje prelomnice na Dolenjskem, kakor tudi drugod, so obenem potresne in termalne črte. Ob teh črtah se izravnava napetost v zemeljski skorji, kjer se od časa do časa nabere. To izravnavanje čutimo kot potres. Najobčutljivejše potresne točke so križišča večjih prelomov, kakor so Ljubljana, Brežice, Zagreb itd. Zato se tu javlja potres pogosteje in tudi z večjo silo.
Imenovane črte so obenem tudi termalne črte. Ob njih, zlasti na križiščih teh črt leži večje število toplic in slatin. Tako imamo ob savski črti toplice pri Mediji (31° C v rudniku), Čateške (54° C), pri Samoboru in dalje v isti smeri še kakih 20—30 toplic in slatin. Ob žužember-ški črti naj omenim samo znane Dolenjske Toplice (37 do 38° C) in ob podaljšku črte še veliko število slavnih toplic. Črta ob spodnjem teku Krke (tu je več vzporednih črt) vsebuje več toplic že na našem ozemlju: Dolenjske Toplice, toplice pri Smarjeti, dvoje manjših toplic pri Kostanjevici [Dobe (25° C) in Bušeča vas (28° C)] in Čateške to-
plice. V podaljšku te črte imamo na Hrvatskem več znanih toplic (Smrdeče toplice, Krapinske itd.).
Široka dolina oh spodnjem teku Krke ni nastala po eroziji, marveč zaradi tega, ker se je ozemlje med več vzporednimi prelomnicami znižalo oziroma zaostajalo, ko se je vsa okolica vzdigovala. Nasprotno so se vzdigovali Gorjanci ob stopnjevitih prelomih, ki ijih obdajajo od vseh strani, hitreje kakor ostalo ozemlje.
Rudno bogastvo Dolenjske
Med mineralnim bogastvom Dolenjske moramo na prvem mestu imenovati premog. Dolenjska premo-gišča se nahajajo na treh mestih, in sicer v kotlini pri Št. Janžu, pri Kočevju in blizu Črnomlja. Premogovniki sicer niso veliki, in tudi premog ni prvovrsten — v Št. Janžu rjavi premog, v ostalih pa lignit — pomeni vendar le precejšno vrednost za okolico. V šentjanškem premogu se nahaja zlasti pri vasi Pijavice neka posebna okamenela smola, ki so jo imenovali po vasi »piavoit«.
Premog nahajamo celo v Dobrepoljski kotlini, in sicer v peščeni diluvialni ilovici. Plast je pa le 30 do 70 centimetrov debela in ne poplača stroškov kopanja.
Na drugo mesto bi smeli postaviti svinčeno rudo, ki se nahaja na mnogih mestih. Znan je svinčeni rudnik v Litiji, ki so ga pa v poslednjem času opustili in podrli plavžarske naprave. Poleg svinčene rude je nastopal tudi cinober.
Tudi c i n k o v a ruda ije na Dolenjskem zelo razširjena. Pred 60 leti je obratovalo veliko rudniško podjetje pri Mokronogu in Tržišču, kjer so pridelovali cink in svinec. Tu se nahaja več kilometrov dolg rudni pas s cinkovo rudo, ki ji je primešanega par odstotkov svinca. Obratovalo je pri Karmelu 11 peči, ki so neprestano topile rudo. Tu pridelani cink je slovel po svoji čistoti in je dobil na dunajski razstavi prvo nagrado. Zaposlena ije bila velika množica delavstva.
V bližini (med Tržiščem in Radečami) se nahaja v karbonskem peščenjaku cinober in samorodno živo srebro ter na par mestih leče svinčene rude.
Tudi bakrene rude so zastopane. V werfen-skih oziroma permskih skriljavcih se nahajajo pri Mučilnem blizu Radeč izdanki bakrene rude, podobno tudi pri Svibnem. Ruda se pojavlja deloma v školjkovitem apnencu, kamor je prišla najbrž z infiltracijo iz permskih skriljavcev.
Važnejšo vlogo so imele pred sto leti železne rude na Dolenjskem. Železna ruda se nahaja že v karbonskih skriljavcih kot siderit, ki je sedaj večinoma spremenjen že v limonit. Za rudno gospodarstvo je pa ta brez pomena. Večjega pomena so sloji železne rude v werfenskih skriljavcih. Tu nahajamo ponekod po par metrov debele sloje hematita ali pa železnega oolita. Poslednji je železna ruda, sestavljena iz okroglih zrn limo-nita, ki imajo v svojem jedru drobno kremenovo zrnce. Okrog tega zrna je nabrana ruda sosredno lupinasto v obliki kroglice. Posamezna rudna zrna merijo od milimetra do par centimetrov v premeru.
Ker so zrna rude podobna bobu ali ribjim ikram, imenujejo rudo tudi bobovec, drobnejšo pa ikravec (oolit). Vmesno lepilo je glinasti železovec. Te vrste železna ruda se nahaja vzhodno od Velikih Lašč pod Strmcem, v Perovem, Vintarju, Barovcu, Kališču, Banah in Logarjih. Nadaljnja najdišča železne rude so: Njivice pri Radečah, Resni hrib med Radečami in Št. Rupertom, Hrastno pri Št. Rupertu, pri Polšniku blizu Preske, pri Turjaku v rabeljskih plasteh itd. Večinoma je to železni oolit, deloma tudi rdeči železovec ali hematit. Vse te rude imajo primešane preveč kremenice in so težko taljive.
Glavni vir železne rude na Dolenjskem je bila diluvialna ilovica. Po svoji snovi izhaja dolenjska ilovica po Lipoldu iz karbonskih in werfenskih glinastih skriljavcev, katere je voda odnašala v nižine kot blato, če pa vzamemo ilovico kot stepsko tvorbo, je to storil veter z drobnim prahom skriljavcev. Ker so ti skriljavci že po naravi bogati železa, je mogoče, da izhaja železo v ilovici iz njih. Železna ruda, ki se nahaja med ilovico, je deloma nanešena, to je pred vsem bobovec in drobci oolitske rude in rdečega železovca, deloma je pa ruda nastala na licu mesta v ilovici sami, kakor ledvič-niki (konkrecije) in geode (klopotci). Poslednji so
razne debelosti; posamezni kosi so navadno veliki kot človeška pest in manjši, redkeje so debeli kot otroška glava. "V sredini se nahaja navadno glinasta železna okra, rumena, pa tudi rdeča, včasih kepa peska, ali kapniki iz železne rude.
Ruda je porazdeljena med ilovico tako, da je včasih od enega kosa do drugega po par metrov, včasih le po nekaj decimetrov. Redkeje so kosi združeni v nekak rudni sloj. Kjer imamo pa bobovec v ilovici, je tudi ta raztresen in je treba pobirati posamezna zrna. Le iz Birčne vasi je znano, da so dobili bobovec v več plasteh, ki so ležale kot nekaki pasovi druga nad drugo. To bi v resnici dokazovalo, da je bila ruda naplavljena.
Ker je dolenjska ilovica zelo peščena, ima vse pogoje, da se je spremenila prvotna kremenasta ruda pod vplivom zraka in mokrote v glinasti in rjavi železovec. Deloma je nastala ruda tudi iz piritovih krogel, kar nam izpričujejo številne psevdomorfoze (posnetki) limonita po piritu v muzeju.
Dolenjski plavži
Rudo so predelavah v treh plavžih. V Dvoru blizu Žužemberka je bila Auerspergova topilnica, ki je predelavala poleg limonita tudi hematit iz Resnega hriba in iz Hrastnega. V Gradacu pri Črnomlju je stala peč viteza pl. Fridau, pri Ponikvah blizu Dobrepolj pa topilnica grofa Larisch-Monicha, kjer so topili težko taljivo oolitsko rudo skupaj z diluvialnim limonitom. — Nekdanje rudarsko poslopje je sedaj prezidano v zavetišče.
Železna industrija je bila na Dolenjskem zelo razvita, pa je propadla. Vzrokov je bilo mnogo. Ruda je bila nestalna v najdiščih in nestalna po kakovosti; skoro vsak kos je bil drugačen. To je povzročalo pri taljenju rude velike neprilike. Rudna ležišča so bila raztresena po vsej obširni Dolenjski in nekatera zelo oddaljena, celo 8—9 ur daleč. Prevoz iz toliko in tako oddaljenih krajev je bil drag, železnice ni bilo. Plače kopačem, ki so iskali redko, raztreseno rudo, in odškodnina posestnikom zemljišč, vse to je rudo tako podražilo, da je stal
na licu mesta stot rude 18 krajcarjev tedanjega denarja. Zato je razumljivo, da se železna industrija na Dolenjskem ni izplačala in je peč za pečjo ugasnila in razpadla.
Apnenec
Apnenca je na Dolenjskem mnogo, ljudje pravijo celo preveč. Vendar tudi apnenec ni brez vrednosti. Apnenec, ki ima primerno barvo, kakršno cenijo kamnoseki, ki ni strt in se da v lepih kvadrih ali tudi v ploščah lomiti in obenem ni predaleč od cest, ima svojo vrednost. Takega apnenca, ki bi ga mogli rabiti za spomenike in okrasne plošče, je na Dolenjskem mnogo. Posebno vrednost ima kamen iz dolenjskega Krasa v tem, da je večinoma dobro ohranjen in le malokje se najde kak strt pas. Tu imamo apnence: črne, temnosive, svetlo-sive, rdečkaste, rumenkaste, bele, pisane od školjk, oolit-ske z razno debelostjo zrn itd. Toda malo je kamnolomov, kjer bi lomili
dolenjski marmor.
En tak je pri Gradacu, drugi pri Ajdovcu in eden v bližini Novega mesta. Spomenik in steber s kipom Matere božje, ki je nekdaj stal na Šentjakobskem trgu v Ljubljani, je bil izdelan iz črnega jurskega marmorja, ki so ga lomili pri Podhosti blizu Toplic. Daši je podpeški kamen skoro iste starosti kakor dolenjski, se vendar z dolenjskim glede trpežnosti ne more primerjati, ker je podpeški ves poln razpok in je njegova trajnost na prostem zelo omejena, n. pr. spomenik kralja Petra pred magistratom.
Kjer so drva poceni ali premog v bližini, je prilika za pridelovanje žganega apna. Marsikje bi si na ta način lahko pomagali do boljšega kruha.
Kremenov pesek
se nahaja na Dolenjskem na več mestih, zlasti v terciarnih tvorbah, pa tudi v krednih usedlinah ni redek. Ako je dovolj čist, ga rabijo v steklarstvu, keramiki itd. Sedaj ga kopljejo ob Krki blizu gradu Struga. V enak
namen se dajo porabiti tudi kepe roženca, ki se nahajajo po nekaterih krajih v veliki množini, n. pr, v pločastem apnencu ob reki Mirni med Tržiščem in Boštanjem in drugod.
Glina
Največ porabne gline se nahaja v bližini karbonskih in \verfenskih skriljavcev, ker nastaja iz njihovega pre-perevanja. Kakršna je glina, taki so tudi izdelki. Čistejšo rabijo za lončarstvo, deloma tudi za pečarstvo, nečisto glino ali ilovico pa za izdelovanje opeke. Ribniški lonci so uživali že od nekdaj dober glas.
Tudi v terciarnih slojih se nahaja včasih zelo dobra glina. Pri Št. Janžu se nahaja v terciarnih plasteh baje ognjestalna glina. Taka glina je zelo cenjena in iskana surovina. Iz nje izdelujejo šamotno opeko, livarske lonce in drugo.
Tudi navadni dolomitni pesek za zidavo se nahaja v veliki množini zlasti v severozahodnem delu Dolenjske med Šmarjem in Trebnjem; na jugu je redkejši, ker prevladuje čisti apnenec.
Med rudno bogastvo moramo po pravici prištevati tudi razne
toplice.
Teh imamo vsega skupaj pet, ako vštejemo tudi one pri Kostanjevici. Na prvo mesto moramo postaviti Dolenjske Toplice, ki so daleč na okrog najmanj pokvarjene po raznih cevovodih. Zato je tudi njihova zdravilna moč daleč na okrog znana. Njihova toplina je človeški naravi najugodnejša. Med vsemi dolenjskimi toplicami so najtoplejše Čateške toplice. Toplice pri Šmarjeti so priljubljeno letovišče za oddiha potrebne meščane. Tudi iz toplic pri Kostanjevici bi se dalo morda kaj primernega napraviti, da bi imeli letoviščarji več izbire.
Dolenjska ima mnogo vrst rudnega blaga, toda večino od tega, kakor Gorenjska, le za, vzorec. Bogastva si od te strani ne sme obetati. Smemo celo nasprotno trditi, da je malokje v Sloveniji zemlja do človeka tako
skopa kakor v kraškem delu Dolenjske. Nastopijo celo meseci suše, ko je v nekaterih krajih laže dobiti kozarec vina kakor čašo vode. Naslednjim rodovom se obetajo še težji časi, ako sedanji rod ne bo znal obvarovati dragocene prsti, ki jo leto za letom odplavlja voda.
Lukenjski grad
Viktor Petkovšek:
Dolenjski cvetnik
Uvod
Važnost rastlinske odeje za sliko pokrajine lahko pravilno ocenimo šele tedaj, če si v domišljiji zamislimo rastlinsko preprogo odstranjeno. Puste, kamenite ravnine, rjavo in blatno gričevje, temne gorske stene ali bleščeče bele čeri bi ugledali tamkaj, kjer nas sedaj razveseljujejo zlata žitna polja, travniki, sončne gorice, sadovnjaki ali temni gozdovi, vse v slikovitem neredu. Šele vegetacija da življenje pokrajini.
Različne oblike, ki jih rastlinstvo nudi našim očem, pa niso, kot se zdi na prvi pogled, nastale brez reda in po naključju, temveč imajo svoje vzroke v pogojih, pod katerimi rastje uspeva. Geološka in mineraloška zgradba tal, vlaga, podnebje, ekspozicija, konkurenca med rastlinskimi vrstami in mnogi drugi vzroki so v teku dolgih dob vplivali na rastlinstvo in ustvarili današnjo pestro sliko vegetacije. V veliki meri vpliva na bogastvo flore tudi geografska lega dežele, v našem primeru Dolenjske, ki leži med Alpami in Krasom ter med Jadranskim morjem in Panonsko nižino.
Florna območja v nižini
Večina rastlinstva na Dolenjskem pripada srednjeevropskemu ali baltiškemu flornemu območju. To prevladuje v ravnini prav tako kakor po gričevju in pojema le proti jugovzhodu. V nižino ob Krki in Savi (Krško polje) ter ob Kolpi (Bela Krajina) prodira od vzhoda pontska flora, ki ima svoje zastopnice predvsem med združbami poljskega plevela in močvirskih travnikov. Zavedamo se sicer osovraženosti, ki so je deležna pri čitatelju-laiku latinska rastlinska imena, vendar pa ne moremo prebiti popolnoma brez njih, ker za večino teh rastlin nimamo slovenskih izrazov. V naslednjem nekaj imen redkih pontskih rastlin v nižinskem pasu: Lepidium campestre, Ononis hircina, Lathyrus aphaca, Euphorbia falcata,
Kickxia Elatine, Duvaljouvea serotina, Schoenoplectus triqueter. Slednji dve rastlini sta zelo redki, saj uspevata pri nas samo na enem mestu ob Savi. Takim rastlinam pravimo, da so endemične. Znan, že izumirajoč endem je nadalje majhna, listom zajčje deteljice podobna praprot Marsilia quadrifolia, ki so jo doslej našli le v mlakah na levem bregu Krke blizu Kostanjevice.
Še tik pod Gorjanci, in sicer v znanem Krakovskem gozdu pri Kostanjevici, tvori pontska flora krepko drevesno naselbino doba (Quercus pedunculata) in gradna (Quercus sessiliflora). Posamezna drevesa pontskega cera (Quercus cerris) vidimo tudi v gozdovju na Gorjancih. Beli omeli je podobna zajedalka poletnega hrasta imenovana evropsko ohmelje (Loranthus europaeus).
Značilna posebnost suhih travnikov in peščenih pobočij, zlasti v Beli Krajini, je trava zlatolasi obrad ali kršin (Andropogon gryllus), ki je kot rastlina pontskega okrožja pri nas redka, v Ogrski nižini pa tvori obširne rastlinske zadruge.
Mediteransko ter ilirsko cvetje
Od ijuga se vriva mediteranska flora, ki je bila v toplejši medledeni dobi na Dolenjskem mnogo bolj razširjena kot dandanes. Med živimi preostanki iz teh davnih časov moramo omeniti kserofitno praprot vranični sršaj (Ceterach officinar um), uspevajočo' na nekem mestu ob Kolpi in pri Vinici. Poltrava Cholorocyperus longus, ki raste ob Savi pri Krškem, vzbuja iz istega vzroka pozornost opazovalcev in ravno tako tudi mišji trn ali lobodika (Ruscus aculeatus), lilija prečudne oblike. Njene veje so ploščate in zelene kot listna ploskev, kjer ji na sredini štrlijo majhne luske — pravi listi. Rastlino, ki je trda kot rezilo noža, krasijo jeseni živordeče jagode. Nestor slovenskih botanikov, še sedaj delavni znanstvenik, prof. Alfonz Paulin, po poreklu Dolenjec (rojen 1853. leta v Turnški graščini pri Krškem), omenja v svojih razpravah kot njeno nahajališče svet ob Kolpi in pri gradu Luknji, kjer pa jo je najbrž kdo umetno zasadil.
Posebnost Dolenjske je tudi ruj ali jelenski rog (Co-tinus coggygria) z aromatično dišečimi, okroglimi listi,
ki v jeseni opozarjajo- nase s svojo temnordečo barvo. Našli so ga na več nfiestih v Zasavju in na Kočevskem, zlasti ob Kolpi. Grm je zaradi lepega listja in dlakavega plodov ja zelo priljubljen, zato ga cesto goje- po vrtovih. Na Kitajskem ga prištevajo poleg ginkovca in magnolije med posvečeno lesovje svetili gajev, kjer ga varujejo in negujejo svečeniki.
Ruj uspeva najbolje v redkem gozdu črnega gabrovca (Ostrya carpinifolia) in malega jesena (Fraxinus ornus), kjer najde svoje zatočišče še množina drugih ilirskih rastlin. Zadruga je pogostna po sončnih apnenih in dolomitnih gričih jugozapadnega kraškega dela Dolenjske, zlasti v okolici Kočevja, ki je že znana, da daje poleg Notranjske najboljši jesenov les za smuči. Kombinacija jesenovega lesa z lesom mokovca (Sorbus aria) se ni obnesla, kar je velika škoda, če pomislimo na velike množine tega drevja s pakrožnim spodaj volnato belim listjem.
Pred dvema letoma se je število južnih gostov povečalo še za padovansko rutico (Ruta patavina), ki so jo odkrili na gori Krempi (941 m) nad Kolpo.
Cvetje po gorah na Dolenjskem
Litijsko hribovje, v katerem kraljuje »dolenjski Triglav« — Kum (1219 m), je od nekdaj privlačevalo domače in tuje ljubitelje cvetja. Poleg pripadnic že omenjenih rastlinskih področij, je tod močno zastopana tudi alpska flora, deloma zato, ker Sava vedno znova naplavlja semena visokogorskih rastlin, deloma pa gre za tako zvane glacialne relikte, ki so se v Zasavju ohranili še izza ledene dobe. Na severnih pobočjih Kuma krasita dolomitne čeri v nadmorski višini komaj 200 m zaščiteni lepi jeglič (Primula auricula) (slika 1) in žareče rdeče slečevo cvetje (Rho-dodendron hirsutum). V bratski
Slika 1.
slogi z njima cvete rumeni jetičnik (Veronica lu-tea), skalna špajka (Vale-riana saxatilis) in alpska mastnica (Pinguicula al-pina) (slika 2), ki si na pustih tleh pomaga v boju za hrano tudi z lepljivimi listi. Nanje se namreč love mušice in druge manjše žuželke, ki jih rastlina prebavi in si 'tako nadoknadi gastronomske primanjkljaje. Kaj dobro se med to družbo znajde ilirska šmarna trava (Hie-rochloa australis) ali šmarnica, kakor jo ljudstvo splošno nazivlje. Na cvetno nedeljo se prijetno čuti nje opojni duh po vseh prostornih ladjah cerkva v Radečah in okoliških farah, kajti ni je domače butare, ki bi je ne krasil v vrhu mogočen šop zelenega, v late združenega cvetja. Še po dolgih letih ti bo šmarnična bilka ugodno dehtela iz knjige, kjer jo že suho in pozabljeno, po naključju zopet odkriješ. Oljčno vejico v butari nadomestuje mladika božjega drevca, ki ga sadijo v bližini hiš, da ga ni treba iskati po gozdovih.
Na apnenih tleh prevladujejo v Zasavju bukovi in mešani gozdovi, na skrilavcih jelovje, ki ga na prisojnih pobočjih izpodrivata hrast in pravi kostanj. Vmesne jase krasi volčja črešnja (Atropa belladonna), ki je njen strup človeku v primernih količinah včasih učinkovito zdravilo. V srednjem veku so si gospe s tem strupom odganjale kri iz obraza; po njegovi porabi dobi koža prosojno belo barvo. Od tedaj ima rastlina tudi latinsko ime »belladonna« — lepa gospa. Njena sorodnica volčič ali kranjska bunika (Scopolia carniolica) ji je po rjavih cvetih podobna, po listih in postavi pa je mnogo manjša
Slika 2.
>V
• •* %
'V
ter se skriva po senčnatih soteskah z debelejšo plastjo humusa. Na svetlih tratah žarijo kimajoči cveti zlatega jabolka (Li-bium carniolieum), (slika 3), ki čeprav prebivalec ilirskih gora, zaide na Toscu (Jul. Alpe) v višine do 2200 m. Njegovi rdeči cveti so neprijetnega duha in podobni liliji, ki smo ji zavihali pe-rigonove liste tako, da strle prašniki in pestič daleč ven. Zaradi izredne lepote se prodaja rastlina v Nemčijo in Švico, kar pa bi bilo treba preprečiti, dokler se nam ne posreči vegetativno razmnoževanje njenih čebulic.
Dokaj hitro nam mine pot po Kumu ob menjajočih se podobah vegetacije, ki je tudi njegov vrh okrasila s kaj redkim cvetjem Paulinove vijolice (Viola alpestris ssp. Paulini), ob kateri leta v vedrem junijskem dnevu sam božanski metuljček-apolon.
Slika 3.
Gorjanci
Še bežen pogled na lepe mačehe in že se v duhu preselimo na vzhodni konec Dolenjske, kjer se dvigajo ponosni Gorjanci s Trdinovim vrhom (1181 m). Mogočno šume stoletne bukve, pod katerimi le redko najde zatočišča drugo drevje. Edini večji predel iglastega gozda na pobočjih proti Novemu mestu je načel lubadar, tako da so morali vse drevje posekati. Niti na samem vrhu ne jenja bukovje in trate-košenice, ki se raztezajo zlasti na južnih pobočjih, so najbrž delo človeških rok.
Kljub razsežnim gozdovom je flora na Gorjancih pestra in zanimiva. Čim stopi človek spomladi pod zeleneče bukovje, pritegne njegov pogled zelišče z listjem, podob-
Slika U.
nim lipi, in rdečkastimi cveti. Včasih je rastline toliko, da niti tal ne vidimo. Njeno sveže zelenje daje vsemu gozdu vesel in razigran izraz. Le nekam tuja je vsa ta
lepota in vsiljuje se nam slutnja, da imamo zopet opravka z neavtohtono rastlino. Ne varamo se: vimček ali lipica (Epi-medium alpinum) (slika 4) kakor se imenuje, uspeva v območju pont-ske flore na Dolenjskem in se njena geografska razprostranjenost krije z razširjenostjo vinske trte. Najsevernejše nahajališče je na desnem savskem bregu nasproti zagorski postaji, odtod se širi njen pas preko Krškega in Bele cerkve na severozapadna pobočja Gorjancev, dalje preko vinskih goric do Semiča, Metlike in Črnomlja ter ob Kolpi navzgor in doseže zapadno mejo svoje razprostranjenosti ob črti Borovec—Žužemberk— Kum. Na Gorenjskem in Notranjskem manjka, na levem bregu Save jo ob Savinji zasledimo do Celja. Po vsem tem je velika uganka, kako je rastlina dobila vrstni pridevek »alpinum«.
Izmed številnih križnic, ki so jih spomladi polni gozdovi, naj omenimo trilistno in mnogolistno konopnico (Cardamine savensis et C. polyphylla), katerih arealna krivulja se na zapadu ravno ta to zaključi v gorah ob izviru Kolpe. Prva ima bele, druga rumene cvete. Mnogo laže je spoznati trilistno penušo (Cardamine trifolia), ker ima trojnate, detelji podobne liste in tudi belo cvetje. Za dobro voljo turistov skrbijo groteskno oblikovani rumenkasti cveti bledega podražca (Aristolochia pallida), čigar do V2 m visoko steblo nosi premenjalne, srčaste liste. Cveti so ozkocevasti, približno desetkrat krajši od stebla ter se končujejo s koketnim jezičkom. Po svoji zunanji obliki nekoliko spominjajo na tulce pegastega kačnika in predstavljajo past, v katero se love mušice, ki iskaje izhoda iz ječe rastlino oprale. Po oploditvi dlačice,
ki zapirajo jetnicam odkod iz notranjosti cvetnega odevala, ovenejo in odpro prestrašenim dvokrilkam pot v svobodo. Čeprav se v svoji pravi domovini ob Mediteranu veseli toplejšega sonca, ima tudi po naših vinorodnih krajih sorodnico — navadni podražec (Aristolochia cle-matitis). Poleti ni videti pravkar omenjenih rastlin, ker jili prerastejo velike praproti: krpasta ščitnica (Aspi-dium lobatum), gospojnica (Athyrium filix femina) in prava glistovnica (Aspidium filix mas).
Tam, kjer je voda odplavila rodovitno prst in je pogledalo iz zemlje dolomitno ter apneno skalovje, so si poiskale zatočišča nove rastlinske zadruge, ki ne morejo tekmovati z bujno vegetacijo gozdnih tal. Zlasti velja to za planinsko cvetje v divjih tesneh Ponirjevke in v soseščini, kjer so se ohranile tudi poslednje tise. Stranski pritok v sklepu Kobilske doline ima na zemljevidu ime Tisovec; ljudje pa nazivajo enako tudi strmi breg, ki zaključuje ondešnje izvirčne pritoke. Daleč od prave svoije domačije raste tod slavljeni sleč — ali ravš z maloštevilno družbo visokogorskih rastlin. Planinska 1 o č i k a (Mulgedium alpinum) zakriva z bujnim listjem rdeče pikčasto belo cvetje okroglolistnega kameno-kreča (Saxifraga rotundifolia). Modri koški njenih cvetov so živo nasprotje rumenega divjakovca (Do-ronicum austriacum). Čeprav imaš tu pred seboj izbrane visoke trajnice, si moraš vendar priznati, da pride ta prelepa simfonija barv na planinskih, luči pijanih tleh vse bolj do izraza kot v tem temnem odljudnem jarku. Ne smeš pa tega povedati Novomeščanom, ki so na Po-nirijevko upravičeno ponosni zaradi cveta, ob katerem se vse doslej naštete zanimivosti razblinijo v nič. In z malo potrpljenja ter veliko sreče ti bo morda dano, da boš presenečen obstal pred kraljico naših orhidej, pred lepim čeveljcem (Cypripedium calceolus). Že pod Alpami ga težko najdeš, izven njih pa se more poleg Gorjancev le še Rog ponašati s to dragoceno cvetko. Skrito rastišče je zanjo mnogo gotoveijše varstvo, kakor pa zakon o zaščiti prirode, čeprav so za njegovo kršitev predpisane občutne denarne globe.
Tesno odmerjen prostor nas sili, da se poslovimo od rastja strmih pobočij in se napotimo proti sončnemu
vrhu. Tu in tam je človek iztrebil del gozda in ga prepustil travam in drugim zelem v naselitev. Gorjanske trate so spričo ugodnega podnebja in plodnih tal vse poletje bogate cvetja, ki je v pestrih barvah vpleteno v zeleno travnato osnovo.
Ko hitimo preko košenic, se s pogledom na rumeno cvetje srčne moči (Potentilla tormentilla) in brd-nje ali arnike (Arniča montana), prepričamo, da je priroda poskrbela tudi za zdravje šegavih Dolenjcev. Toda že smo zašli predaleč v poletje in njegovo' floro, ker bi skoraj prezrli suličasto listje zanimive kukavice (Orchis sambucina), ki ji, prav kakor modernim damam, ne moremo očitati starokopitnosti. Cvete svojih klaskov si namreč po mili volji obarva rdeče ali rumeno. Ker so okusi različni, bomo med njimi vedno našli pripadnice obeh variacij: zale blondinke in sramežljive rdečke. — Če smo že nastopili rakovo pot iz poletja v pomlad, stopimo v duhu za trenutek šo tja v mrzle marčne dneve, ko so bile trate kakor prekrite z živim snegom — z belim cvetjem planinskega žafrana (Crocus albiflorus).
*
Živimo v dobi, ko radi in bučno proslavljamo jubileje; zato upamo, da nam ne bo nihče štel v zlo, če tudi iz botaničnih analov privlečemo na dan dve lOOletnici, ki sta, ena posredno, druga neposredno v zvezi z Gorjanci. Tam na severovzhodnem njihovem vznožju raste v bližini Samobora Blagajev volčin (Daphne Bla-gayana), zaščitenka prvega reda. Po njej je zaslovela vsa kranjska dežela, saj jo je pred sto leti, leta 1838., prišel v Polhov Gradec na pobočje gore Sv. Lovrenca gledat sam saški kralj. Od tedaj ji pravijo kraljeva roža.
Istega leta so tudi Gorjanci dobili prvi botanični obisk v osebi Henrika Freyerja, tedanjega kustosa deželnega muzeja v Ljubljani. Odkril je za floro Slovenije novo rastlino' — panonsko deteljo (Trifolium pannonicum), ki jo je popisal v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo leta 1919.—1920. naš najodličnejši geolog ter meteorolog Novomeščan prof. Ferdinand Seidl; priznani znanstvenik se često in nad vse uspešno udejstvuje tudi na področju »scientiae amabilis« —
botanike, kar nam zgovorno priča njegova, žal, popolnoma razprodana knjiga o rastlinstvu naših Alp, ki je naše najboljše delo te vrste. Ker pozna učenjak dodobra vsa nahajališča znamenite detelje na Gorjancih, prisluhnimo njegovim besedam: »Tudi na košenicah se javljajo nekatere pontske priseljenke. Najznačilnejša med njimi je panonska detelja (Trifolium pannonicum), in prav nanjo opozoriti je namen teh vrstic. Panonska detelja ima pokončno do nad pol metra visoko steblo in primerno velike listke na trojnatih listih za detelje običajnih. Zlasti pa opozarjajo nase velike, do nad 5 cm visoke, podolgaste cvetne glavice, ki združujejo velike metulj-časte cvete bledorumene barve. Cveti se odpirajo že sredi junija. Zaradi njih je vredna, da bi se gojila kot lepotna rastlina. Najugodneje se razvija panonska detelja na najvišjem oddelku Gorjancev, na veliki košenici, ki se razprostira ob deželni meji že na tleh Hrvatske tik pod Vrhom sv. Jere, viseč proti jugu. V manjšem številu jo nahajamo tudi še na odsojnih in niže (v višini 600 m) ležečih košenicah po severnozapadnem pobočju gorovja nad vasjo Jugorje pri Gabrju. Ondi pa je vsa rastlina manjša in vidi se ji, da živi ob pogojih, ki iji manj prijajo. Tla so na nižjih kakor na višjih košenicah ista, namreč zemlja, ki se dela iz laporja in peščenca kredne tvorbe — ista, ki tudi najbolje prija vinski trti. Zanimivo je, da so kmetovalci skoro dosledno poiskali to geološko podlago, da so si na njej priredili v višjih legah košenice, v nižjih vinograde.
Domovina panonske detelje je severni del Balkanskega polotoka, Južna Rusija in Mala Azija. Ta rastlina je torej pravi predstavnik pontske flore. Razširila se je že do Galicije in dospela tudi v severno Italijo. Nahajališče na Gorjancih je najsevernejša točka njenega prostranstva v Jugoslaviji in edina v Sloveniji.«
Južni in zapadni del Dolenjske
Proti jugozapadnem kotu Dolenjske se vse do Kolpe vedno bolj množijo gorski grebeni, ki jih že njihova dinarska smer izdaja, da pripadajo Krasu. Ta del je floristično daleč najbogatejši, ker se zaradi bližine višjih
planin na Hrvatskem in v Italiji tako ilirska kakor tudi alpinska flora, kljub nizki višini, naravnost bohotno razmahne. Lovor O'list ni volčin (Daphne laureola) kljub svojim lepim zelenkastim cvetom ne vzbuja tolike pozornosti, kot je je deležna druga zaščitenka z Gote-niškega Snežnika (1289 m), namreč rumeni košut-n i k ali pravi e n c i a n (Gentiana lutea var, sym-phyandra), ki ga zbog zdravilnih korenin zalezujeta kmet in gospod. Prav tam so našli tudi hrvaški zvončič (Edraianthus croaticus). Izrazito ilirska rastlina začudi 9 svojimi drobnimi, modrimi cveti vsakogar. Dišeča krebuljica (Myrrhis odorata) je aromatična kobulj-nica, ki jo v Črni gori uživajo pripravljeno' kot solato.
Enako zanimivo floro ima tudi Velika gora nad Ribnico. Klasični kot Dolenjske pa se lahko pred svetom postavi z zaščiteno rastlino prav posebne vrste. Vlažno apneno skalovje temnih sotesk in gorskih potokov pri Velikih Laščah ter v ozkem pasu Notranjske krasi s svojimi rdečkastimi cvetovi k r a n ij s k i jeglič (Primula carniolica), edina med številnimi rastlinskimi vrstami, ki res upravičeno nosi kranjsko ime. Geografsko je namreč omejena le na ozemlje bivše Kranjske in so starejša poročila iz južnega dela Tirolske netočna.
Neizčrpno bogastvo dolenjske flore nas nehote spominja bajke o cvetniku, kjer ije tako prepričevalno popisana ta lepota: »Kdorkoli je še zablodil v cvetnik,« piše Trdina, »ga je zameknila in prevzela krasota in dišava rožic tako neskončno, da je nehal misliti na jed in pijačo, na spanje in tudi na povratek in je poginil... Blagor pa tistemu, ki dobi po sreči ali naključju cvet teh plemenitih rožic.«
In da ne bo nesreče, smo se tudi mi odločili za skromen šopek ...
Branko Rudolf:
Pogled na favno Dolenjske
Pregled suhozemne favne
Turistično toliko zanimivo Dolenjsko uvrščamo po večini po njenih značilnih zastopnikih živalstva k osrednji planinski zoni (po dr. Jovanu Hadžiju), t. j. večina živalskih vrst pripada brez dvoma alpskemu svetu, čeprav ima (po p. Janezu) le njegov manjši del, severno od črte Stična—Novo mesto, izrazito predalpski značaj. Vendar pa Dolenjska sploh nima visokih gorstev, večinoma jo pokriva hribovje z oblimi, zategnjenimi konturami, ki so tako značilne za njeno pokrajino. Tudi po-’ samezne gore nad tisoč metrov na pokrajini ne izpre-mene mnogo; ta hriboviti, a nizki svet za živali visokih Alp nikjer ni primeren. Južni del Dolenjske pripada kraškemu svetu z vsemi njegovimi posebnostmi, ki so tukaj posebno poudarjene. Ta del ima zelo mnogo jam, a tudi izrazitih vrtač, ponornic, bruhalnikov in požiralnikov. Kras je obrasel; ves značaj Dolenjske pa je torej alpsko-kraški. Na jugovzhodu prehaja Dolenjska postopoma v zapadno, primorsko zono, na vzhodu pa se »izgublja v nižine«, t. j. počasi prehaja v nižinsko oblast. Zanimiva je pa tudi starejša razdelitev dr. Hadžija, po kateri je pripadala večina Dolenjske panonski oblasti, manjši, zapadni del pa posebni slovensko-kraški, pri čemer bi šla meja približno pri Semiču, tako da bi pripadalo Novo mesto nižinskemu pasu kakor tudi Metlika, Toplice, Dvor in Grosuplje, Črnomelj, Kočevje, Ribnica in Velike Lašče pa naj bi pripadale kraškemu primorskemu svetu. Obe razdelitvi sta pomembni, za nas naj velja druga in konstatiramo, da je Dolenjska v glavnem alpska, da pa prodirajo vanjo tudi zastopniki nižinske in zastopniki primorske favne.
Ti južni, sredozemski elementi so v favni Dolenjske posebno zanimivi, ker se skladajo z vsem značajem pokrajine. Popotniku, ki od drugod iz Slovenije prispe v
Novo mesto, se zdi, da je prispel nekam na jug, in sicer mnogo bolj, kakor to ustreza geografski legi. Prelivajoče se barve neba, oblike oblakov in baržunasta črnina nočnega neba — vse to človeka v neki malo opazni, a vendar izraziti meri spominja primorja. Zoologa ti zunanji, bolj čustveni znaki ne varajo. Kmalu opazi neko količino zanimivih, sredozemskih tipov žuželk, vzdolž Krke pa ptice, ki prav tako spominjajo na morje.
Sesalci
Osnovni značaj Dolenjske je kljub temu seveda alpski. Alpska Dolenjska imponira celo s svojimi velikimi sesalci, predvsem z medvedi, ki jih drugje v Sloveniji ni. Vendar pa se medvedi na splošno držijo svojih kočevskih gozdov, iz katerih od časa do časa delajo izlete. Redki so volkovi. Po zatrdilu lovcev se n. pr. v novomeški okraj priklatijo menda vsakikrat iz sosednje Hrvatske, Risa seveda tudi na Dolenjskem že davno ni več. Precej številen je jazbec, ob vodah pa tudi vidra. Različne druge kune, lisice in divje mačke menda niso mnogo številnejše kakor drugje po Sloveniji. Dovolj ceste so divje svinje, Sicer pa so dolenjska lovišča sploh dobra, srn in zajcev je mnogo. Dolenjski polhi so znani celo iz leposlovja, toliko zaslužka, kakor svoj čas, pa lovcem kljub številnosti ne donašajo več. Pogoste so škodljive vodne podgane, izredno številni pa tudi ježi, ki se na svojih nočnih izletih večkrat sprehajajo po samem Novem mestu.
Ptiči
Dolenjske ujede se po impozantnosti na splošno ne morejo meriti z gorenjskimi orli. Največji je gost iz nižinske zone, plešec (Gyps fulvus), ki pa se pojavlja redko. Kakor drugje po Sloveniji nahajamo jastreba, kanjo in sokola-škrjančarja, posebno značilnost pa dajejo dolenjski pokrajini majhne dnevne ujede, drzni skobci, predvsem pa zelo številne, krasno jadrajoče postovke in ni nikakšno naključje, da se pojavlja postovka tako pogostokrat v verzih Belokranjca — Otona Župančiča.
Med sovami so očitno pogoste: uralska in pegasta sova, mala uharica, čuk in skovik. Veliki in mali divji
3S
petelin nista posebno pogostna, značilna pa je kotoma (Caccabus saxatilis), ki je kraška ptica. Vsekakor pa moramo omeniti tudi slavce, ki so številni in žgolijo Novo-meščanom naravnost v okna, ne da bi se mnogo brigali za mraz ali meglo, ki vstaja iz Krke.
Silno bogata je favna ptičev, ki so po svojem življenju vezani ob vodo, kakor močvirniki, pobrežniki ali galebi. Zelo pogost ptič je vsekakor mali pondirek (Po-dicipes fluviatilis), znan izvrsten potapljač, ki ostaja povprečno 20 sekund pod vodo in se potem pojavlja često že čisto na drugem kraju reke. Že na Ljubljanici je pogost, po Krki pa plava neženirano skozi vse Novo mesto. Mnogo je različnih rac (n. pr. regljec, raca žvižgalka itd.). Na morje spominjajo galebi in — kljub latinskemu imenu (Sterna fluviatilis) — tudi ribiči (cigre). Nekateri teh ptičev so doma ob severnih morjih, tako govnačka (Ster-corarius parasiticus) in slapnik (Urinator lumme), ki ga včasih ujamejo pri Otočcu, romantično lepem starinskem gradiču sredi Krke, ki slovi radi obvodnih ptičev. Nadalje so pogosti mala čaplja, siva čaplja in škurh, zgodi se, da prihajajo tudi štorklje, ki bojda ponekod na Dolenjskem celo gnezdijo, včasih pa ujamejo tudi kakšnega žerjava ali žličarko. Pri Otočcu se pojavlja včasih veliki morski vran (Phalacrocorax carbo), izrazit zastopnik nižinske zone pa je kulik ali prilivka (Oedicnemus crepitans), dolgonog, po telesu nekako pol metra velik ptič, ki so ga leta 1935. ustrelili ob Krki. To je prav za prav stepski ptič, ki je navadno jako previden. Ce mu preti nevarnost, ne vzleti, temveč se potuhne in odbrzi na svojih dolgih nogah do prihodnjega skrivališča. Na splošno: Daleč potujoče ptice spajajo v alpski Dolenjski primorsko in nižinsko zono.
Plazilci in členonožci
Plazilska favna ne kaže velikih posebnosti, čeprav je po številu posameznikov bogata. Modras je očitno mnogo bolj pogost kakor gad, med nestrupenimi kačami pa gož, belouška, smokulja in kobranka, zelo redka je izumirajoča močvirska želva.
Nenavadno zanimiva je favna kopnenih členonožcev, med katerimi najdemo več južnjaških tipov, tako razbojniško kobilico bogomoljko (Mantis religiosa), ki sega sicer na sever do Kuma in Šmarne gore, ki pa je na Dolenjskem vendar mnogo bolj pogosta, kakor se to običajno misli. Okrog Trebnjega in v Beli Krajini je n. pr. zelo dobro znana tudi šolski mladini. Izrazito južnjaška oblika pa je tudi škržat, ki je po podatkih posebno pogost okrog Trebelnega, kjer mu pravijo »koseče. Med pajkovci je razen majhnega karpatskega škorpijona dovolj pogost tudi mnogo večji italijanski (Euscorpius ita-licus). Južnjaški kraški vtis pa delajo tudi nenavadno veliki glomeridi, ki jih drugje v Sloveniji ni.
Metulji in hrošči
Za proučavanje dolenjske favne metuljev si je stekel velike zasluge svetnik Julij Bučar, ki je umrl leta 1919. Spisal je knjigo »Slovenski metuljar« in nabral veliko zbirko. Nekatere redkosti je našel on edini na ozemlju bivše Kranjske, tako Vanessa L-album in vrsto Larentia unangulata, ki jo je s pravo lovsko strastjo ujel leta 1911. pod gradom Luknjo pri Prečni. S posebno vnemo je proučeval Kum in Gorjance. Znamenite njegove najdbe so še: Pieris manni M., Vanessa xanthomelas Esp., Odezia tibiale v. eversmanniana H. S., vsi trije na Gorjancih, in Gaophos variegata Dup. pri Novem mestu. Bolj pogoste vrste so Neptis aceris Lepechin, Neptidia major na Gorjancih in Colia myrmidone okrog Novega mesta. Lokalna forma vinorodnih krajev je Thais polyxena.
Posebne obdelave pa zasluži udomačeni tujec, veliki in lepi japonski prelec Saturnia pernyi var. yamamayu. Graščak Mach, posestnik na Malem Slatniku pri Novem mestu, ga je uvedel leta 1867. (po Hafnerju, po Brehmu leta 1866.).
Gosenice je hranil s hrastovim in gabrovim listjem. Ni bil edini. Po njem je gojil te metulje tudi Slovenec Clarici, graščak na Zalogu. Reja metuljev očitno ni prinašala dobičkov, medtem pa so se udomačili in se v naslednjih desetletjih razširili daleč na sever. V letih 1925. in 1926. so se pojavili v množicah v Trbovljah in
Zidanem mostu, leta 1936. sem jih pa videl v Celju. Njihove bube so zelo značilne, kosmate in rumene barve.
Med hrošči je omeniti številne kozliče, med njimi je veliki strigoš (Cerambyx cerdo). Mnogo je različnih brzcev, največji je orjaški krešič (Procerus gigas), ki pa tudi drugje v Sloveniji ne manjka. Brzec Carabos croa-ticus var. carniolicus je značilen za samo Dolenjsko.
Zelo zanimiv bi bil opis kopnenih polžev, vendar bi pa zahteval specialista. Prav v polžji favni se da konsta-tirati meja med kraškim in ostalim ozemljem Dolenjske. »Helix hirta Mke. sega od hrv. Primorja do Kočevja.« (Vodnik po zbirkah nar. muz.) V ostalem je dobršni del Dolenjske s svojo vlažno klimo pravi polžji paradiž, tako lezejo n. pr. v udorih kraških jam zaklepnice (Clausilia) kar pri belem dnevu, česar drugje ni pogosto videti. Gozdni lazarji pripadajo rdeči variaciji, izredno mnogo pa je škodljivih poljskih slinarjev, tako da jih ljudje po Novem mestu nabirajo ponoči z lučjo z vrtnih rastlin.
Omembe vredni pa so tudi dolenjski deževniki, ki so — na veselje ribičev — za slovenske razmere čisto nenavadno veliki. Ne vem pa, ali gre tu za posebne vrste.
Favna Krke
Dr. Munda piše: »Krka je pristna kraška voda, ki teče skoraj povsod mirno, tiho in krotko.« Strmec je velik, toda v zgornjem toku ga zadržujejo naravni, niže Žužemberka pa umetni pragovi. »Le na dveh mestih nalikuje črez pečine drevečemu hudourniku.« (»Vojvodina Kranjska« 1902.)
Na splošno je torej Krka mirna, globoka reka, katere dno je pokrito z gosto obraslim glenom. V slikovitih zavojih teče med zelenimi bregovi, njen mirni tok pa prekinjajo pragovi oziroma jezi. Za ribarstvo je ugodna, ker nudi različnemu živalstvu obilo hrane. Na splošno sicer vzdržuje (po Mundi) poleti in pozimi zmerno toploto, vendar pa je treba konstatirati, da je le precejšnja razlika med nizko poletno Krko, ki se med jezovi skorajda ne premika in med divjo, v dežju nabreklo reko. V navalu sivorjave vode takrat skoraj ni mogoče razločiti jezov in krotka Krka postaja nevarna. Mimo Novega
mesta preteče ob nizkem stanju vode 11*3 m3 na sek., ob visokem pa 240-2 m3 na sek.! Razlika je zelo značilna.
■Krka ima vodo, ki je običajno rjavkasta od delcev gline in zelena od mnogih različnih mikroskopskih rastlin. Pri Novem mestu sem vedno z lahkoto našel lično enostanično algo, ki se imenuje meseček (Closterium) in ki je sicer značilna predvsem za močvirne vode. Dno Krke pa je v resnici tako, da zelo spominja na močvirje; glen, ki ga pokriva, na mnogih mestih smrdi. Če zariješ veslo v tak glen, vstajajo mehurji močvirnega plina metana. V gosto poraslem dnu koreninijo rogatek (Cerato-phyllum), dristavec (Potamogeton), a tudi račja zel (Elodea canadensis) v dolenji Krki ne manjka. Jezov pa se drži v gostih blazinah vodni mah mokričnik (Fonti-nalis antipyretica). Vodnega živalstva vseh vrst je na pretek, temu primerno je Krka tudi bogata rib.
Pri tem ima Krka prav posebno favnistično obeležje. Če zasledujemo reke od izvira do izliva, moremo navadno (po Mundi) na njej razlikovati posamezne odseke, ki ustrezajo ribam, živečim v teh predelih. Najbližji izviru je postrvji pas, kjer je vodilna riba postrv, in lipanski pas z lipanom, oba skupaj pa tvorita salmonidsko vodovje; nato prehajamo v vodovje mrene s ščuko, črnovko itd., potem pa v vodovje ploščiča, kjer se je voda že popolnoma umirila in kjer se pojavljajo ploščič, som. okun itd.
Krka kot prava kraška reka teh odsekov ne pokazuje ali vsaj čisto nejasno. Naravnost presenetljivo je, kako se v njej izpremešajo tipi, ki so značilni za hitro tekoče s takimi, ki jih drugače srečamo le v lenih vodah. Sicer nahajamo tudi v Krki v zgornjem toku mnogo postrvi, v spodnjem pa somov, vendar žive v neposredni okolici Novega mesta vse mogoče ribe. Poleg postrvi (domače in šarenke), sulca in lipana živi ščuka, poleg oziroma blizu njih pa mrena, klen, bolen, platnica, podust in som. Kot že omenjeno, prevladujejo v dolnjem toku po množici posameznikov ščuka in som, v izlivni progi Krke pa lovijo tudi smrkeža, okuna pa tudi še kakšnega smuča. Strokovnjaki poročajo, da je somov vedno manj, odkar je Krko leta 1882. opustošila račja kuga, zgodovini pa pripada menda menek, velika in okusna, na videz somu
podobna riba, katere je danes še mnogo v Bohinjskem jezeru. Profesor Franke jo pa na svojem ribarskem zemljevidu navaja tudi še za Krko. Ribiči se je menda še spominjajo, zelo čudno pa je, da pravi šolska mladina »menek« — kapeljnu.
Posebno obdelavo pa zasluži spet udomačeni tujec, tako zvana šarenka, amerikanska postrv, ki so jo iz ribar-skih ozirov prenesli v Evropo. V Slovenijo jo je prvi prenesel Franke v letih 1890. in 1892. Šele nedavno (1.1935.) pa je dr. Mršič spet konstatiral, da gre tu prav za prav za dve skupini vrst. Starejše pošiljke rib pripadajo tipu Trutta shasta Jordan (prava šarenka) iz Mc. Cloud Ri-verja v Kaliforniji, poznejše pa gotovo tipu Trutta iridea Gibbon (»jekloglavka« — steelhead trout) iz Klamatl} oziroma Rogue Riverja, včasih je šlo tudi za bastarde med obema. Oba tipa se čisto jasno razlikujeta. Po Mršiču pa se je v Jugoslaviji še ohranil čisti tip Trutta shasta, kar predstavlja zoološko redkost. »Šarenke« v Krki se dajo primerjati po vsej priliki prvotnemu tipu »shasta«. Ta šarenka v ožjem smislu se je pokazala bolj odporno kakor »jekloglavka« in že celo kakor bastardi.
Kakor višja favna, tako pokazuje tudi favna nevretenčarjev mešanico tipov hitro in počasi tekočih voda. V Krki in pritokih so školjke manjše in z debelejšo lupino: Unio gangraenosus in večje s tanjšo: Pseudanodonta complanata. Vodni polži so v Krki zelo številni. Ob jezovih je zelo pogost Theodoxis danubialis, pisani čolniček s plosko lupino, kakršnega imamo podobnega tudi v Savi in Savinji, nato bunkavec (Amphimelania Hollandri), zelo pogost je tudi lisasti stolpič (Fagotia esperi), malo manj pa izrezano »Šilce« (Hemisinus acicularis). Razmeroma redka sta majhni prilepek (Ancylus fluv.) in roženi svitek (Planorbis).
Razen tega se po podatkih nahajajo v Krki zastopniki rodu Lartetia (gracilis in hauffeni), razne vrste gen. Lithoglyphus (servainianus in kusterianus) in Lithogly-phoides sadlerianus. Ob izviru Krke živita Lithoglyphus prasinus in Bythinella robičii Cless.
Žuželke so v Krki zelo številne. Včasih vstajajo iz nje silni roji enodnevnic, ki pripadajo različnim vrstam. Zelo pogosti so kačji pastirji, predvsem veliki (Aeschna
grandis) in modri (A. cyanea). Mnogo je ličink mladoletnic, ki si delajo tulce iz kamenčkov in različnih drugih snovi. V Krki živi mnogo pripadnikov vrst Limnophilus, Stenophylax in Sericostoma. To zadnjo vrsto je lahko spoznati, ker ima precej gladko, nekoliko zakrivljeno hišico oziroma tulec.
Raki
Kakor poroča Š ul ga j v svoji monografiji (Naš potočni rak), so Dolenjci pred račjo kugo pojedli in celo izvažali silno mnogo rakov-jelševcev. Še danes kažejo ponekod kot posebnosti preparirane ostanke velikih rakov iz Krke — za naše pojme so bili pravi orjaki. Vse to pa pripada na žalost zgodovini. Kuga je račji zarod temeljito uničila, nekateri poznejši poskusi zopetne nasaditve pa do zdaj niso imeli zadovoljivega uspeha. Tem večje pa je v Krki število nižjih rakov, drobnih samookov, vodnih bolh, i. dr., ki pa so izborna ribja krma. Zanimive so postranice iz Krke. Ta nižji rak, ki se postrani odriva, je sicer splošno razširjen, običajno pa potrebuje zelo mnogo kisika in v neprezračeni posodi kaj kmalu pogine, postranice iz Krke pa v zelenem akvariju brez posebne nege preživijo mesece in mesece. Živalica hitro tekočih voda se je tukaj navadila na manjšo količino kisika.
Na koncu naj še omenim, da čaka Krka še mnogih raziskovalcev in da je prav tako zanimiva in bogata kakor lepa. Znani angleški diplomat in publicist Sir David Bruce Lockhart je lovil postrvi v gornjem toku in zapisal (v knjigi »Retreat from glory«), da je Krka ena najlepših rek, ki jih je kedaj videl in to v ribarskem kakor v estetičnem smislu. In Sir David je prepotoval zelo mnogo sveta.
Pogled na favno jam
Dolenjske jame bi zaslužile posebne obdelave in specialista-jamarja, ker so zelo številne in vsebujejo vrsto posebnosti. Naj se tukaj omejim na nekatere najpogostejše in deloma tudi laiku znane oblike, prav tako kakor na nekatere dolenjske posebnosti.
Splošno znana žival naših jam je človeška ribica, ki jo nahajamo na našem ozemlju v štirih različkih. Med deseteronožnimi raki pa je posebno znamenit Troglocaris schmidti Dorm., pravi prebivalec podzemskih voda, popolnoma bled, ker je brez pigmenta in slep. Zanimiv je, ker je prvotno po vsej verjetnosti morska oblika. Prav podobni kakor že omenjeni raki-postranice, le precej večji, bledi in slepi so zastopniki vrst Niphargus (stygius, orcinus in puteanus). 0 teh zelo razširjenih jamskih po-stranicah že celo lahko trdimo, da prav za prav že niso več »jamske«, temveč naravnost zastopniki favne podtalnice. Gammarus kuščeri Karaman je najden v malem studenčku blizu izvira Krke. Omenjam naj, da je obliko N. puteanus lovil dr. Jaeger ob štajersko-hrvatski meji pri Podčetrtku s posebnimi pripravami iz globokih studencev, da pa nikakor ni gotovo, da isti način lovljenja drugje po Sloveniji ne bi dal istih rezultatov! Pogoste oblike belih in slepih enakonožcev so Asellus cavaticus in vrste Monolistra. Kakor izven jam kočič, tako živi v jamah na suhem bela in slepa oblika Titanethes albus.
Med žuželkami je zelo razširjena bledorjava jamska kobilica z izredno dolgimi tipalkami (Troglophilus cavi-cola), ki je je na Dolenjskem silno mnogo. Seveda se nahaja ta kobilica tudi na ozemlju, ki radi svojih jam sploh ni posebno znano in ki sploh ni kraško, n. pr. v neznatni jami na Boču pri Poljčanah.
Posebnost kraških slovenskih jam pa so zastopniki hroščev-brzcev vrst in podvrst Anophtalmus in Trechus, n. pr. Anophtalmus hirtus, dalje Orotrechus in Apliae-nopidius. »Vrste Anophtalmus so znane doslej samo iz Slovenije in severne Hrvatske.« »Iz volčje jame na Nanosu je znan slepi Astagobius angustatus F. Schmidt, ki so ga našli tudi v jami pri Ozlju ob Kolpi, vmes med tema jamama pa nikjer.« (Oba citata iz »Vodnika po zbirkah nar. muz.« v Ljubljani.) Posebnost kranjskih, posebno dolenjskih jam je rod Aphaobius in posebno še Leptoderus hohenwarti.
Zelo pogost zastopnik naše jamske favne je pa šči-palec Chitonius spelaeophilus Hadži, od stonog pa Brachy-desmus subterraneus.
Nekaj posebnega pa je tudi jamska favna polžev. Slovenija slovi po vrstah Zospeum. Prvega zospea, Zo-speum spelaeum je Rossmaessler odkril v Postojnski jami leta 1835. Podpeč in Dobrepolje pa so dale vrsto Zospeum frauenfeldi Freyer. Zospeum alpestre pa živi tudi izven jam pod suhim listjem. Zospeum obesum pa živi v jami nad izvirom Krke. Naša najredkejša jamska vrsta je Spelaeodiscus hauffeni, ki so ga odkrili v Jami v Duplicah pri Grosupljem. Sicer so ga našli drugače le v širši okolici Ljubljane in sega na Dolenjsko najdalje do Velikih Lašč. (Vodnik zb. N. M.)
V najnovejšem času so požrtvovalni slovenski jamarji odkrili še mnogo oblik, n. pr. gen. Hadžiella, zelo šiljasto obliko Iglica elongata itd. Velike publikacije, ki bi obravnavala njihovo skupno delo, pa za zdaj še ni in je v sedanjih razmerah najbrže tudi še dolgo ne bo, čeprav bi je bilo želeti, ker bi razkrivala intenzivno delo naših znanstvenikov kakor tudi zanimivosti naše zemlje, naše ožje kakor tudi širše domovine.
Dr. Jože Rus:
Kratek zemljepisni pregled Dolenjske
Sfara upravna razdelitev
Delitev bivše Kranjske na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko je spomin na dobo 1748—1850, ko je bila dežela upravno razdeljena na tri okrožja ali kresije s sedeži v Ljubljani, Novem mestu in Postojni.
Ime Gorenjskega in Dolenjskega je mogoče razložiti s treh vidikov. Pojma »zgoraj in zdolaj« označata najprej razlike v poprečni nadmorski višini obeh predelov; visoki alpski svet na severu je dobil z njima določno razlikovanje od nižjega in plitvejšega. Iz zgornjega predela teče proti dolenjemu tudi vse vodovje, zbirajoč se v strugo glavne reke Save. Tretjič pa je v pojmih Gorenjsko: Dolenjsko izraženo tudi med preprostim ljudstvom zelo udomačeno imenovanje severa z »zgoraj«, a juga z »zdolaj«.
Občutne razlike, ki obstajajo med Gorenjskim in Dolenjskim seveda tudi v njunem podnebju, je prav dobro označila narodna pesem, ko pravi: »Pridi Gorenje — z mrzle planine, — vabi Dolenje — v gorke doline...« Kdor pa pomisli, da je pojem Dolenjskega danes raztegnjen proti zahodu tja v visoke gorske planote Ribnice in Kočevja, bo hitro pripomnil, češ: tudi Dolenjsko v teh mejah nima tolikšnih toplin, s kakršnimi se baha omenjena pesem.
Ribnica, Kočevje in Suha krajina
v resnici nekdaj z Dolenjskim niso bile v upravni družbi. Ta srednji kos Kranjske je bil še v Valvasorjevih časih poseben del dežele pod imenom Srednje petine, Srednje Kranjske ali Sredinskega. Pred upravno razdelitvijo iz leta 1748. se je namreč dežela delila na pet delov. In ker so pozneje obveljali za vso deželo le še trije deli, sta morali biti dve prejšnji petini
raztrgani in vtelešeni sosednjim upravnim enotam. Tako se je zgodilo, da se je spodnja ali dolenjska petina s svojim imenom raztegnila proti zahodu in zajela v svoje meje dokaj hladne kraje Kočevja, Ribnice in Suhe krajine.
Da so naši predniki razlikovali na Dolenjskem dva dela dveh imen, ima še druge globoke razloge. Že kratek pogled na zemljevid nam kaže v glavnih pojavih zemeljskega površja tri kaj raznolične pokrajine, Dolenjsko v pravem, ožjem smislu, Dolenjski Kras in Belo Krajino.
Najzastavnejše in zato najvidnejše so glavne črte v poredju gorskih hrbtov in vmes ležečih dolin. Relief severne in vzhodne strani Dolenjskega je usmerjen jasno od zahoda proti vzhodu, prav kakor v »Snežnikih« na Gorenjskem. Pred seboj imamo torej južne odtenke Visokih Alp. Hribinska tla so tod po pretežnem delu nepropustna, nanje padla podnebna voda se drži na površju ali ne globoko v zemlji. Zato so povirja vodotokov čisto alpske vrste, to se pravi, vsak vodotok nastane iz majhnih studencev, ki se cedijo vsepovsod iz vlažnih hri-b inskih tal. Posledica tega so številni potoki in reke, ki se odtakajo po površju in ga razodevajo na široke in dolge plohe v linearni poševnosti. V dokaj gosto omrežje teh podolij, ki so nastala po večini v progah manj odpornih hribin iz stare karbonske in mlajše terciarne geološke dobe, je zajet snop gorskih hrbtišč, izdelan iz trdih apnencev triadne in kredne tvorbe.
Te vrste pokrajinsko lice vlada po svojem najširšem obsegu daleč izven Dolenjskega, vlada tudi na levem bregu Save od Ljubljane do Zagreba in v široki progi, ki je razprostrta proti severu tja do Dravskega polja. Ta pokrajinska enota je med vsemi na slovenskih tleh naj-prostranejša, naše Dolenjsko je pa le njen južni del, ki zavzema okoli 1600 km2 površine, torej približno šesti del bivše Kranjske.
Dolenjski Kras
Naš živahno razgibani predalpski svet neha na zahodu prav razločno ob reki Temenici ali novomeškem kraku dolenjskih železnic. Tu se pokrajinska slika naglo
spremeni. Hribinska snov zahodno od te črte so po večjem delu skladi apnencev, deloma tudi dolomitov triadne in kredne geološke formacije.
Smer glavnih arhitektonskih črt je tod obrnjena čisto drugače, kakor smo videli na pravem Dolenjskem, obrnjena je, kakor na vsem zahodnem Slovenskem tja do morja, od severnega zahoda proti južnemu vzhodu. Raz vsako vzvišeno dolenjsko točko nam je mogoče proti zahodu pregledati glavne obrise vsega Zagorskega Krasa. Od golega ovršja trozobega notranjskega Snežnika
Ribnica
(1796 m), ki loči primorski svet od zagorskega, se spušča naša stran zavaljenega kraškega obloka v obliki bolj ali manj širokih gozdnatih, vode žejnih gorskih stopnjevin Velike gore, Male gore in Suhe krajine (najvišji vrhunci 1253, 964, 729 m), ki dajejo na izmeno prostora nizom globoko vdrtih, vodoplavnih kraških polj Lož—Cerknica, Ribnica—Kočevje in Dobrepolje—Struge (560,480,435 m). Najnižja teh stopnjevin, Dobrniška planota (597 m), se z osojnim robom že spušča v dolino Temenice.
Del Dolenjskega Krasa, ki ga oklepata oba kraka dolenjskih železnic, novomeški in kočevski, je Suha k r a j i n a v širšem smislu. Že samo ime nam pove, da
je ta svet na velike plohe izredno suh, brezvoden, vendar s posebno lepo izjemo 25 km dolgega gornjega toka Krke. Ta del glavne dolenjske reke se zazdi človeku, da teče kakor reka Nil skozi Libijsko puščavo; razlika med obema je le ta, da Nil na svojem potu vodo izgublja v puščavski pesek, dočim jo naša Krka nabira iz številnih podzemeljskih dotokov. Obmejna Temenica je tudi že kraška voda. Izvira sicer kot dolenjski potok, naprej pa prekine kar dvakrat svoj povrhnji tok, preden se izliva v Krko in teče v čisto kraško smer samostojno, brez dotokov, dočim leži par kilometrov vzhodno od nje že povirje pristno dolenjske Mirne.
Zgornje Zasavje
Severni okvir Dolenjskemu dela na dolžino 154 km dokaj široka struga reke Save od Zaloga do Jesenic na Dolenjskem. Široko Ljubljansko polje leži še 314 m nad morjem. Od tu dalje teče Sava skozi zastavne gorske čoke kot globok urez v čisto enostavnem pogorju. V svoji bolj ali manj tesni dolini ima toliko padca, da doseže tam, kjer zapušča dolenjska tla, le še 125 m nadmorske višine. Teh dve sto metrov navpične razlike daje opazovalcu celotne dolenjske pokrajine iz Krškega polja vendarle vtis precejšnje vzvišenosti in živahne hribovitosti.
V Savo, glavno reko dravske banovine, se zbirajo vse dolenjske vode v glavnem v treh sporednih progah. Severna proga drži od Zaloga in Sostrega na Ljubljanskem polju tja do Zidanega mostu in Radeč, sega pa proti jugu do deset kilometrov daleč v gorski svet. Označena je predvsem s tremi dotoki, Besnico na zahodu, Litijsko Reko v sredi, a Sapoto na vzhodu.
Prvi dve obkrožata s Savo vred gorsko, do vrha poseljeno domovino jančarskih češenj (Jančje 794 m), ker sta si utrli vsaka svoj izhod do Save proti severu. Izliv Besnice je Ljubljanskemu polju preblizu, tem večje vrednosti pa je porečje Litijske Reke, saj odpira proti Savi celo pahljačo dolin in dokaj udobne dohode iz gornje Mirne kakor tudi Temenice. Ni čudo, da sta tukaj zrasla Šmartin in Litija, prvi kot najstarejše cerkveno
5C
središče za te kraje, a Litija kot važna železniška postaja in industrijski trg.
Vzhodno od Litijske kotline se prične svet zopet polagoma dvigati po Dolgem brdu (801 m) in čez Orljek (808 m), dokler se ne razraste in povzpne do vrhunca vseh dolenjskih gora v Kumu (1219 m), stari božjepotni točki z dvema, iz vsega Dolenjskega vidnima cerkvicama sv. Jošta in sv. Neže. Tod raztreseno bivajoče ljudstvo so K u m 1 j a n i ter se imenuje po njih tudi pokrajina Kumljansko.
Ob treh omenjenih rekah drži iz Ljubljane po Poljanski cesti starinska pot v treh prevalih (Ilovka 461 m, Trebeljevo 589 m in Preska 796 m) v Šmartin, Radeče, Celje itd. in nam mora tudi danes nadomeščati toliko potrebno zasavsko cesto. Pripominjam, d,a Zidani most svojega imena ne nosi po svojih danes tam stoječih mostovih čez Savinjo, ampak da mu je dal ime most čez Savo, ki ga je poznala ne le rimska doba, temveč tudi 220 let okoli 13. in 14. veka.
Kakor vidimo, se je Savi stari človek izogibal. Vzrok temu je bil silno tesni, v živo skalo vrezani del njenega dola od vasi Save do Zidanega mostu. Tod šumi reka čez skalne pragove in dela številne nizke slape, vendar dovolj visoke, da so se jih nekdaj brodniki, ki so vozili po vodnem potu navzgor žito in vino, zelo bali. Edino ob desnem skalnem bregu vidiš mestoma ostanke v skalo vsekane poti, po katerih so nekdaj vlačili z voli polne ladje po Savi navzgor. Sicer pa je od Save do Hrastnika na 18 km daleč vsak promet z vozili pretrgan.
Brodništvo od Zidanega mostu navzgor je že davno zamrlo, ali namesto njega si je skozi tamkajšnje tesni utrla svojo železno pot železnica leta 1849. Proga Zidani most—Zagreb do Siska je narejena od 1.1862. Široka in globoka Sava je nekdaj promet z enega brega na drugi zelo ovirala in zadrževala, danes pa je premostena kar na osmih mestih: pri Litiji, Savi, Zagorju, Trbovljah, Radečah, Sevnici, Krškem in Brežicah. Vse te mostove je izzvala zlasti železnica, ki je tod položena po levem, gorenjsko-štajerskem bregu reke. Velike privlačne sile železniškega prometa, dalje oživotvorjeni premogovniki v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku in na teh trdnih pod-
lagali nastale živahne industrije so omogočili gospodarsko izživljanje severnega Dolenjskega, povezali so oba dotlej dokaj tuja bregova in ustvarili nov organizem, ki je najlepše izražen v imenu Zasavja v ožjem smislu in tembolj blagodejen, ker pogreša tamkajšnje ljudstvo zaposlitve v intenzivnem vinogradništvu, ki je za ostalo Dolenjsko tako zelo značilno.
Dolenjske Dobrave
Porečja treh glavnih dotokov Save v Zgornjem Zasavju imajo na jugu skupno ostenje v enotnem gorskem hrbtu, ki se pričenja že na ljubljanskih tleh, a končuje 60 km daleč, tam pri Boštanju ob Savi.
Ozki hrbet Golovca (450 m) deli veliko Kranjsko kotlino na večji posavski, a manjši barski del; tu uspevajoči domači kostanj je tipičen član dolenjske hoste. Za Molnikom (582 m) se pa hrbet precej razširja, v njegovem severnozahodnem delu se poraja sostrška Reka, dočim vlada dalje na vzhodu, nad Višnjo goro (Kucelj 748 m, Obolno 778 m) dokaj pust, brezvoden svet, ki se da najbolje izkoristiti samo z rejo ovac. Ako potuješ tod skozi male vasi in mimo posameznih kmetij, boš videl njive v vetru zibajočega se lanu, prišel boš do teričnih jam, ki so ostale do danes v nikdar pretrgani funkciji, iz hiš pa ti bo donelo šklopotanje statev izpod rok domačega tkalca.
Južna pobočja tega hribovja se spuščajo na vsej dolžini, od šmarskega cestnega klanca na eni do gabrskega na drugi strani, v vrsto tako zvanih Dobrav, ki so po svoji prirodi in ljudstvu prehodna proga od Zasavja k Dolenjskemu Krasu na eno, a k Ljubljani na drugo plat. Te plitve kotline (310—320 m), ki dobivajo od severa majhne potoke, a jih morajo oddajati podzemno proti Krki, čim ti dosežejo votlikava tla, so: radensko-grosupelj-ska, žalinska, višenjsko-stiška in šentviška. Porečje Ljubljanice je segalo tukaj prvotno tja do najviše ležečega razvodnega slemena med Dobravami, do Stehana nad Višnjo goro (437 m), vendar sunkovito spuščanje barskega dna je bilo vzrok, da je stara radensko-šmarska reka omahnila v naročje kraške Krke ter leži danes raz-
vodje že tik nad Barjem, v Šmarju. Višenjski potok se vzdržuje v svojem spodnjem toku umetno na površju, da se ne izgubi v jame, preden doseže Krko.
Skozi naštete Dobrave je bila v starem veku izpeljana ena najvažnejših cest rimskega imperija, saj je vezala po suhem oba Rima, italskega in balkanskega (Carigrad). In še pred 80 leti se je držala te črte iz Ljubljane skozi Novo mesto proti Karlovcu oziroma Zagrebu edina od človeka negovana cesta na Dolenjskem. Zato je zbirala in obvladovala naj večji del gospodarskega prometa na širokem prostoru tja do tedaj še nepremostene Save.
Ker drži ob spodnjem delu Višenjskega potoka najugodnejša zveza skozi Dolenjski Kras proti morju, je bil prostor med Stehanom in Medvejekom (353 m) od nekdaj vedno dobro kultiviran ter ga je človek vselej zopet dvignil. Tako najdemo tod poleg prehistorijskih gomil na Viru rimsko cestno postajo Acervone, dalje najstarejšo dolenjsko slovensko cerkev v Šentvidu, grad in mestece Višnjo goro in cistercijanski samostan Stična iz leta 1136. Mimo vseh teh točk drdra od leta 1894. dolenjska železnica na Temenico ter v Novo mesto, a od leta 1914. še naprej skozi Belo Krajino v Karlovec.
Primskovo—Čatež
Na vzhodni strani Medvejeka priteka od severa Temenica, dokaj šibak vodotok, ki se pa po svoji dolžini 34,8 km lahko meri z močno Kamniško Bistrico. Teme-ničino povirje se naslanja na južne strani istega gorskega hrbta kakor litijska Reka, njegov še močneje razvit sosed je povirje Mirne in njenega pritoka šentrupertske Bistrice. Zaradi večnih napadov tekoče vode na hribin-sko gmoto je postal razvodni hrbet ozek in nižji, saj se z Gorenjega vrha (701 m) in Feleč vrha (617 m) spušča do Vrat na 509 m nadmorske višine. Tod čez drži cesta iz Temenice mimo Valvasorjevega Bogenšperka (429 m) v Šmartin in Litijo (238 m), dočim je na oni strani Germade (691 m) izpeljana čez preval 580 m cestna zveza iz Litije v gornjo Mirno (Moravče—Sv. Križ).
Pod razvodnim hrbtiščem se pričenja v povirjih Temenice in Mirne gričevata živahnost dolenjske pokrajine v ožjem smislu. 0 Pustem javoru, prvi dolenjski vasici pod Vratmi, piše že Valvasor, da se v njej ne napasejo samo oči, temveč tudi usta, ker je rodoviten kakor tudi vesel kraj, a H. Wendel, pokojni prijatelj Slovencev, je 1. 1922. v isti vasici globoko občutil, kaj se snuje in tke v teh besedah našega starine. Saj zrak, svetloba, toplota in tla so po vsem Dolenjskem činitelji, katerih vsoto je umel naš delovni človek toliko oceniti, da je spravil v potu svojega obraza že dober tretji del površine pod svoj plug, zlasti pa pod vinsko trto.
Kar je v Zgornjem Zasavju gozdarstvo, to je od tukaj dalje proti jugu vinstvo — simbol gospodarskega prizadevanja našega kmeta. Zemlja ima tod povsem drugačen obraz kakor v soseščini na severu. Precejšna gozdnatost te pokrajine sicer še mnogo spominja na gorenjski svet. Bele cerkvice na Primskovem (592 m), Zaplazu (544 m) in Čatežu (431 m) s svojimi divnimi razgledišči se tod še bleščijo z gozdnatih vrhov. Vendar vmes nastopajo v prisojnih legah tudi že posamezna trtonosna pobočja.
Skrajni vinogradi na severu ležijo še na oni strani razvodja. Mimo njih, čez Libergo, je bil pred 80 leti napravil Fr. Levstik svoje znamenito »Popotovanje iz Litije do Čateža«. Čagoški vrh je zahodno od Pustega javora edini vinski vrh, dočim so na vzhodu raztresene vinogradniške proge Debelega vrha in Miheliče ter Piškavca, Stare gore in Vinjega vrha, v povirju Mirne pa Gobjek, Kamni vrh, Gabrska in Moravška gora.
Spričo dejstva, ki ga izraža beseda »rodovitnost«, ni nobeno čudo, da je bil tod še nedavno vgnezden med našim ljudstvom tuji, gospodujoči razred v tolikšnem številu kakor nikjer na ostalem Slovenskem. Fr. Ks. Hlu-bek je pred sto leti naštel v vsem novomeškem okrožju 234 gosposkih posesti, v ljubljanskem in postojnskem pa le 82, oziroma 73, tako da je na 1 kvadr. miljo orne dolenjske zemlje prišlo že po 19,5 gospoščin. Zato pa je treba tistim, ki vidijo »dolino gradov« šele tam ob novomeški Krki, na glas povedati, da se dolina z gradovi in dvorci pričenja že pri Litiji, da sega ob Temenici in
Mirni proti jugu in zavzema razen visokih Gorjancev prav vse Dolenjsko.
Oči popotnika se tod kar ne morejo napasti ob pestrih pogledih na gosto posejane zidanice sredi tesnih vinogradniških parcel. Ljubljanskim izletnikom pa se ne ponuja nikjer bliže tako lepa prilika, vezati sladko s koristnim, kakor tod, kjer so postreženi z domačo, dobro jedačo, a še boljšo pijačo iz prvega soda.
Mirenska dolina — Šentjanž
Južno od opisane pokrajine, to je na prostoru med srednjo Temenico in Mirno, je svet dokaj plitvejši in mehkejši. Tod namreč vladajo že same hribine, ki jih je bilo zapustilo v širokem zalivu terciarno morje. Lapor in opoka, ki dajeta dolenjskim vinogradom najugodnejša tla, pa ležita v splošnem vendar preplitvo in mrazu, ki polega po tleh, preblizu, da bi moglo uspevati vinstvo.
Plitvost pokrajine se še posebno stopnjuje ob sami Mirni. V sredi 41 km dolgega toka reke se tukaj dolina razprostre na več kilometrov široko v prav blago zava-lovan svet, Mirensko dolino v ožjem smislu (240 m nad morjem). Reka, ki je delala bregove močvirne, je sedaj ukročena v izravnano strugo; prostrani travniki ob njej nudijo hrane številni, daleč po svetu čislani živini. Po prvih vzpetinah pa ležijo v svojih pestrih barvah njive, dočim se še više po obodu kopljejo v soncu trtonosna pobočja z belimi zidanicami.
Rodovitnost in od nje povzročena gosta naseljenost s trgom Mokronogom in vasema Šentrupertom in Mirno na čelu sta napravili iz Mirenske doline že davno središče vsega pravega Dolenjskega. Z vsakega razgledišča boš tukaj naštel kakih deset gradov tesno drugega poleg drugega, med njimi pravljični grad sv. Heme Škrljevo, »stookenski« Rakovnik in Lanšprež, v 18. stoletju dom P. P. Glavarja, velikega gospodarskega učitelja našega ljudstva. Žalostna gora in V esela gora pa nam pričata, da je imelo tudi preprosto dolenjsko ljudstvo od nekdaj mnogo okusa, ker si je sredi te prelestne prirode izbralo dve božjepotni točki ter prihajalo semkaj na kratek oddih vsaj za en dan v letu.
se
To srečno, pristno dolenjsko pokrajino vežejo proti Temenici tri ceste, po ena drži ob Mirni navzgor oziroma navzdol, ob potoku Laknici so olajšane zveze proti srednji Krki pri Šmarjeti in Škocjanu, le četrta prometna črta, ki je bila nekoč najvažnejša, saj se je po njej mimo Hmeljnika odvijal promet med Novim mestom in Celjem, je danes precej zanemarjena.
Prvi železni cesti, ki sta se Mirenski dolini izognili, prva ob Savi, druga ob Temenici, sta bili vzrok, da se je gospodarsko vodstvo dolenjske sredice po velikem delu preselilo v obrobne kraje Dolenjskega, na eni strani v Sevnico, Krško in Brežice, na drugi pa v znana živinska sejmišča Radohovo vas, Sent-lovrenc, Veliko loko, Trebnje in seveda tudi v Novo mesto. To krivico je do neke mere popravil šele 23 km dolgi odcepek v progi Trebnje—Šentjanž. V odločno pozitivno smer vsestranskega napredka pa bo krenila Mirenska dolina, ko bo stekla tod železniška zveza tja do zasavske proge v Sevnici. Dokaj zamrlo srce dolenjske pokrajine bo znova zaživelo, saj novi progi, ki je v delu, je namenjena odlična naloga, da razbremeni šibko medgorsko križišče na Zidanem mostu in olajša prometovanje bele Ljubljane proti slovenskemu Spodnjemu Zasavju in hrvaško-srbski ostali Jugoslaviji. Malokomu je znano, da pretežni del žične mreže telegrafa in telefona iz Ljubljane proti Zagrebu že dolgo ni več izpeljan ob glavni železniški progi skozi zgornje zasavske tesni, ampak ob novomeški progi in Mirni do Sevnice.
Dolina spodnje Mirne je globoka, tesna in vijugasta. Južno razvodje, deloma celo kraško (Vranja peč), ji stoji s svojim bukovjem prav blizu, drugače pa je to na severu. Tam je razvodna gorska obroba od Mirne precej oddaljena. Tam, na ozkem hrbtišču Jatne (851 m), Črne gore (760 m) in Leskovca (721 m), prihaja severnjaški jelovi gozd še enkrat do sape, preden zamre za vso plitvo Panonijo.
Brunek (561 m, cesta iz Radeč) in Veternik (536 m) se spuščata s svojim gozdom že v dolino Save. Na širokem južnem znožju vsega gozdnega venca pa je skrita jarkovita, vendar nad vse voljna pokrajina Šentjanža (347 m). Njeno čudovito raznoličnost in nepopisno milino
5S
je užival v svojih poslednjih dneh J. E. K r e k in izrazil takole: »Vse tukaj poje, griči pojo, polja pojo in ti dobri Dolenjci samo pojo... Šentjanška fara, ti si tako lepa, da bi te najraje utrgal in djal kot pušeljc za klobuk«. Da, dragi bravec, stopi tudi ti tjakaj, najbolje iz Šentruperta čez Veliki Cirnik, pa se boš sam prepričal. Tukaj je tudi doživel svoj ognjeni krst žal le za eno leto ustanovljeni Narodni svet za Slovenijo in Istro.
Krška dolina
Vsakemu dolenjskemu popotniku se ob pogledu proti jugu ustavijo oči na daleč izleknjenem, zastavnem gorskem hrbtu Gorjancev. V njih se dolenjski svet še enkrat dvigne do znatnih neposeljenih višin (Trdinov vrh, 1181 m). V zahodnem delu se jim hrbtišče nanagloma zožuje za polovico, tako da vežejo Belo Krajino še na slovensko stran, dalje na vzhodu je pa njihovo prostrano bukovje najprimernejša prirodna meja med Slovenci in Hrvati.
Pod tem malo ne 50 km dolgim pogorjem se razteza na enako daljavo od Save pri Brežicah do znožja kočevskega Roga (1100 m) največja proga planega njivskega sveta na Dolenjskem kot skrajno zakotje ogromnih planjav Srednjega Podonavja. To je do 8 km široko dno, ki je vezano za ime skozi tekoče reke Krke.
Krka priteče iz Suhe krajine, kamor ji dotekajo vodne množine po temnih podzemskih potih iz široke kraške proge od Dobrav čez Bloke do Ribnice. Pri Soteski se ji tok obrne v pravo dolenjsko smer, a ji je v gornji polovici korito še vedno globoko urezano v večji-del kraško zaravan. Potem obteka terciarni svet Šent-jernejskega polja, od Kostanjevice naprej pa jo' je bila močnejša Sava odrinila, da teče do izliva v vznožju Gorjancev. Večji vzhodni del Krškega polja (138—160 m) je delo Savine prodovitosti, zahodnega dela pa savski znošaji niso dosegli ter je ostal zaradi tega močvirna hrastova čret, K r a k o v o, ki nas že mnogo spominja nižinskega hrastja Slavonije.
Osojnost Podgorja in Prigorja je vzrok, da so h Krški dolini nagnjena pobočja Gorjancev pod samim gozdom
in šibjem. Le tu in tam stoji na vrhu po kaka hiša ali zidanica, ki nam da slutiti, da so prisojne, v gorjanski trup obrnjene strani naseljene in zasajene s trto, n. pr. Hrušica, Bočje, sloveča Gadova peč, Piroški vrh itd. Po skritih podgorskih selih je nabral Janez Trdina dragoceno blago svojih Bajk in povesti o Gorjancih.
Povsem drugačno, veselejše, pristno dolenjsko pa je lice leve strani Krške doline. Od novomeške pa do krške Trške gore se vrsti pred očmi popotnika z večjimi ali manjšimi presledki vinska gorica druga za drugo, a iz vsake se bleščijo v soncu bele zidanice in prijazne vasi.
Na prostoru med Mirensko dolino in Novim mestom nas pokrajina s svojimi kraškimi pojavi deloma še spominja na bližnjo Suho krajino (Blišča, 604 m), vendar brez vinstva tudi ti kraji niso (Rihpovec, Plešivec, Trška gora 429 m, Grčevje). V vzhodnem delu se razprostira veliko porečje Radulje z zelo razvito živinorejo (Škocijan in Bučka, pa tudi Šentjernej).
Potem se svet ponovno dvigne prav položno od te strani kakor tudi iz Krškega polja v pokrajino tako zvanih Hribcev, naseljeno in intenzivno obdelano v glavno domovino cvička do svojih naj višjih točk (Veliki trn— Sv. Duh, 470 m), saj tu so hribine starejših geoloških dob že čisto potopljene v mehke »morske škriljavce« terciarne dobe. Če se voziš z vlakom za Savo, vsega tega seveda nič ne vidiš; edino vinstvo, ki se pokaže tvojim očem, je okoli cerkvice sv. Rozalije v Krškem. Po prebivalcih smemo to pokrajino imenovati Krški hribi, po številnih vinskih goricah pa Krške gorice. Tesna dolina Save je pa le kratek presledek, ki loči to pokrajino (Sv. Lovrenc 432 m, Trška gora) od po vsem sličnih Bizeljskih goric na štajerski strani (Sremič 487 m, Libna 359 m).
Od Noviodunuma do Novega mesta
Silno razgibani dolenjski svet je vzrok, da je naselje človeka raztreseno bolj po prisojnem hribu kakor po osojnem dolu. Samo tamkaj, kjer dosežejo dna dolin večjo širino, se ponavlja prijaznejša kulturna slika višin. V litijskem sodnem in krškem upravnem okraju pride po en naseljen kraj že na manj ko 1,5 km2 površine, na
ec
vsem Kranjskem pa šele na 2,16 kmž. V prvem okraju šteje 75,65% vseh sel do 50, 25,29% pa do 100 ljudi, v drugem okraju spada v prvo kategorijo 38,72%, v drugo 29,27% krajev, v naslednjo, pač pod vplivom široke Krške doline, pa 24,45% sel. Ob Temenici, srednji Mirni, zlasti pa ob Krki so dolinska dna celo toliko prostrana, da so se mogla v njih razviti največja sela z gospodarskim življenjem višje vrste.
Krško polje je kakor rojeno, da bi dobilo svoje veliko mesto. V starem veku so si bili res Rimljani tukaj izbrali središče politične uprave v mestu Neviodunumu, čigar ostanki prihajajo na Grobljah pri Drnovem obilo na dan. Meje tega mestnega okraja (civitas) so segale čez vso Dolenjsko do višenjskega Stehana in deloma tudi na bližnje Hrvatsko. Potem pa to mesto ni več dobilo primernega naslednika iz dveh vzrokov.
Prvič je kraj izgubil svojo veljavo, ker je bila meja med hrvaškim in slovenskim ozemljem potegnjena preblizu, vzdolž same spodnje Krke. Drugi vzrok je, da je začel pred vrati v Zasavje mogočno rasti hrvatski Zagreb odkar je bila v njem 1. 1093. ustanovljena škofija. Široko razbahana zemljepisna lega tega mesta sprejema oziroma pošilja vplive svojega prostora na velike daljave tudi na tla vzhodne Slovenije, zlasti seveda Spodnjega Zasavja in Krškega polja. V svojo senco spravlja tudi naši zasavski mesteci Krško in Brežice (prvo ima mestne pravice od 1. 1477., drugo od 1. 1353.), da ne moreta prav uspevati in se pokažeta le za praznikov in sejmskih dni kot središčna organa svojih malih gospodarskih območij. Temu nasproti smemo računati, da je med 18,000 Slovenci, ki jih je ugotovilo zadnje ljudsko štetje 1. 1931. v Zagrebu, vsaj vsak drugi doma iz naših dolenjskih krajev. Zdi se torej, da največje mesto Dolenjcev ni Ljubljana, ampak Zagreb.
Prva zgodovinska vest iz Kranjske, odkar so se bili naselili naši slovenski predniki, iz 1. 895., omenja prav dva zasavska kraja, Krško in Rajhenburg. Dotlej so bili ti predeli zaradi zavarovanja meje posest nemške krone, tedaj jih pa ni prejela kaka cerkev, temveč zopet posvetni velikaš Waltuni, prednik rodu sv. Heme. Čez hrbet Gorjancev, do reke Bregane ter v Žumberak in
Belo Krajino, je potisnila slovenske meje šele močna ofenziva sredi 12. stoletja, slabih sto let pozneje pa je bilo ustanovljeno prvo dolenjsko mesto Kostanjevica na svojem plitvem osredku sredi Krke.
Leta 1365. je dobil mestne pravice 25 km više ob Krki drugi kraj te doline z nemškim imenom Rudolfs-vvert. Ljudska večina pa tega imena ni vzela na znanje, zamenjala ga je z domačim imenom Novo mesto preprosto zaradi tega, ker je hotela delati razliko od starejšega mesta Kostanjevice. Mesto se kopiči po položnem skalnem griču, ki ga obliva v velikem okljuku globoko vrezana Krka. Njegovo zemljepisno lego označa križaj starih poti iz Podgorja in Bele Krajine, Kočevskega in Suhe krajine ter Dolenjskega v ožjem pomenu, na sredi pota med Ljubljano na eni, a Zagrebom in Karlovcem na drugi strani.
Da je imel kraj že poprej nekaj veljave kot t r ž i š č e , za to nam je ob pomanjkanju drugačnih dokumentov ohranjen dokaz v golem imenu Trška gora, ki ga nosijo še danes k mestu, prej trgu, spadajoči vinogradi. Ima znamenite tedenske sejmice, je od leta 1914. zvezano po železnici tudi z Belo Krajino in Karlovcem, še vedno pa čaka z obubožano Kostanjevico vred, kdaj se mu bodo odprle moderne prometne možnosti tudi po njegovi bogati najožji domovini, dolini Krke.
J. Jarc:
Iz zgodovine dolenjskih mest
Naša slovenska zemlja je po besedi univ. prof. Antona Melika izrazito ozemlje prehodov in razpotij, v njej se stikajo Alpe z Dinarskim gorskim sistemom in sega od Jadrana in severnoitalskih ravnin tja v Panonsko kotlino. Slovenija leži hkrati v stikališču treh glavnih evropskih jezikovnih in narodnostnih skupin: Slovanov, Germanov in Romanov, kar vse je bilo vzrok, da ni naša zemlja nikoli mogla postati jedro večje ali trajnejše politične tvorbe.
Lahka prehodnost pa ni na naša tla samo vabila različnih ljudstev v času njih velikih premikanj, temveč je tudi v mirnejših obdobjih služila razvoju prometa in trgovine; sledovi tega segajo tja v sivino prazgodovinske dobe.
Tako je bila dolina Krke s sosednjo Belo Krajino in Ribniško dolino, odkar vemo, važna prometna vez med Podonavjem in pokrajinami ob zgornjem Jadranu, ki so jo Rimljani z izgraditvijo nekaterih izbornih cest še zboljšali. Te rimske ceste so seveda tudi v srednjem veku služile prometu in ob njih so začela rasti nova mesta.
Dolenjska pripada k onim pokrajinam, v katerih se mestne naselbine niso ohranile iz dobe rimske nadvlade, temveč so nastale šele v srednjem veku, pri nas na Dolenjskem od XIII. stol. dalje. Številne najdbe nam sicer pričajo, da je bila Dolenjska že v davni dobi dovolj gosto obljudena, vendar na tleh današnjega Novega mesta in ostalih mest za stari vek niso izpričana ali dokazana večja naselja. Edino Krško je nastalo v bližini nekdaj največjega rimskega mesta v teh krajih, ki se je imenovalo N e v i o d u n u m. To in ostala naselja pa so večinoma propadla v viharnem obdobju preseljevanja narodov.
&
Novo mesto v Valvasorjevi dobi
Ko so se naši predniki v VI. in VII. stol. po Kr. naselili na današnjih slovenskih tleh, so morali spočetka priznavati nadoblast 0 b r o v , ki jo je zamenjalo go-spodstvo F rankov, nakar so izgubili še svoje domače kneze, mesto katerih so začele v naše kraje prihajati razne nemške velikaške rodbine. Tem so nemški vladarji z obema rokama razdajali našo zemljo ali pa jo podeljevali nekaterim nemškim škofijam, od koder so potem prihajali med nas nemški kolonisti.
Boji tujih velikašev za Dolenjsko in ustanovitev
dolenjskih mest
Z nemško nadvlado so naše pokrajine doživljale tudi večkratne u p r a vno-1 e r it or i al n e izpremembe, iz katerih so sčasoma nastale one zgodovinske slovenske pokrajine ali dežele, znane pod imeni: Koroška, Kranjska, Štajerska, Goriška, Trst in Istra. Naša Dolenjska, ki je svoj čas kot mejna pokrajina bila del Velike Karantanije, je kasneje pripadala k Savinjski marki in zatem dobila naziv Slovenska marka, medtem ko so sosednjo Belo Krajino nazivali Metliško marko ali kratko Metliko. Bela Krajina je bila do XII. stol. del hrvatskega kraljestva kot tudi spodnje Podgorje med Gorjanci in Krko in od Bregane pa skoraj do Novega mesta.
Tudi v naši Dolenjski je polagoma največ oblasti vsaj formalno pripadlo oglejskim p a t r i j a r h o m . dejansko pa so imeli vso moč v rokah posamezni dinasti, to so bili člani raznih velikaških rodbin, ki so se vrstile v skoraj neodvisni vladi nad našimi kraji. Med njimi je treba posebej omeniti koroške Spanheimovce, ki so Hrvatski iztrgali desni breg dolenje Krke in v Kostanjevici pod Gorjanci osnovali drugo središče svojih posestev južno od Karavank (prvo je bilo Ljubljana). Belo Krajino so odvzeli hrvatskemu kraljestvu gospodje V išnjegorski, nemški sorodniki iz slovenske krvi izhajajoče koroške grofice Heme. Ti so imeli v svojih rokah tudi novomeško okolico z gradovi Hmeljnikom, Mehovim, Prežekom itd. Stiški samostan, pobožna ustanova Višnjegorcev, je bil mimo drugega tudi lastnik Ločne in Bršlina ter onega položnega griča v
okljuku Krke, na katerem je bilo kasneje zgrajeno Novo mesto.
Približno med leti 1200—1500 se je za našo slovensko zemljo razvila dolgotrajna borba med raznimi veli-kaši. Med njimi je poleg že zgoraj navedenih patriarhov iz Ogleja, Spanheimovcev in Višnjegorcev treba omeniti posebej še Celjane, goriške grofe in Habsburžane, medtem ko vlada češkega kralja P r e -mysla Otakarja II. pomenja za naše kraje žal le kratkotrajno epizodo. Habsburžani so od konca XIII. stol. dalje hoteli za vsako ceno ob vzhodnem robu Alp ustvariti svojo novo oblast in preko naše zemlje prodreti na Jadran. Leta 1335. se je ta tekma tudi odločila v njihovo korist.
Ravno to obdobje borb za našo zemljo pa je obenem čas nastanka naših dolenjskih mest.
Vzroke za njili ustanovitev moramo iskati v prvi vrsti v politično-gospodarskih težnjah posameznih velikaških rodbin, ki so si ob geografsko ugodnih in prometno važnejših krajih Dolenjske hotele zgraditi nova oporišča svoje moči, v XV. stoletju pa je pospeševala nastanek naših mest tudi skrb za izgraditev utrjenih položajev za obrambo pred turškimi navali.
Izbira kraja za ustanovitev novega tržišča ali mesta in s t r a t e 5 ko-o b r a m b n i oziri so pri večini naših manjših mest, posebej pri dolenjskih, ustvarili posebni t i p mestne naselbine, ki ga označujemo po drj.u Jožetu Rusu kot mesto na pomolu, kar pomeni mesto, ležeče v ravnem dnu kotlin in podolij, bolj ali manj obdano s pri-rodnimi jarki tekoče vode (Kostanjevica, Novo mesto, Črnomelj, Metlika), ali pa mesto na bregu reke (Krško) ali gorskem obronku (Višnja gora).
Najstarejše dolenjsko mesto je Kostanjevica. Na tleh današnjega mesta se najprej omenja fara že leta 1220. K njej pripadajoča naselbina se 1. 1249. imenuje trg, 1. 1252. pa že mesto. Koroški vojvoda Bernard Spam-heimski, ki je Kostanjevici podelil mestne pravice, je v njeni neposredni bližini leta 1234. zgradil samostan z znamenito gotsko cerkvijo, v kateri si je obenem s svojo ženo
Juto izbral tudi svoje zadnje počivališče. Bernardov sin Ulrik je s srečno rodbinsko zvezo združil v svojih rokah še posestva dveh izumrlih rodbin: grofov Andeških in vojvod Babenberških. S tem je postal najmogočnejši deželni knez naših krajev, a je že 1269. umrl brez potomca, nakar si je vso spanheimsko dediščino v boju z Ulrikovim bratom, oglejskim patriarhom Filipom, pridobil spanheimski češki sorodnik in dedič — Premysl Otakar II., kateremu se je seveda podala tudi Kostanjevica. Poznejši gospodarji Kostanjevice so bili med drugimi tudi Frankopani in Celjani, končno pa Habsburžani.
Na robu Krškega polja ob Savi in v bližini nekdanjega Nevioduna se je v srednjem veku razvilo Krško, ki je prvič, a le kot posestvo, omenjeno v listini kralja Arnulfa leta 895. V XII. stoletju je s tem imenom že označen grad, ki je postal najvažnejša posestna postojanka bavarske velikaške rodbine Bogenskih, po njih izumrtju prešel v last salcburških nadškofov in končno postal sedež uglednega rodu Krških gospodov, katerih zadnji je umrl leta 1322. Pod gradom je najbrže že zgodaj nastal trg, vendar je prvo javnopravno listino o trgu izdal šele Friderik Celjski leta 1421. Po izumrtju Celjanov je Krško z delom ostale celjske dediščine prišlo v roke Habsburžanov, mestne pravice pa dobilo z ustanovno listino leta 1477.
Onstran Gorjancev ležeča Bela Krajina je bila, kot omenjeno, do XII. stoletja del hrvatskega kraljestva. Ko so jo Višnjegorci zasedli in je okoli leta 1200 postala ■Kolpa mejna reka med Belo Krajino in Hrvatsko, je bila ta pokrajina tudi cerkveno ločena od zagrebške škofije. Leta 1228. je prišel v Belo Krajino oglejski patriarh Bertold in ustanovil v Črnomlju župnijo s štirimi po-družnimi cerkvami: Metlika, Podzemelj, Semič, Vinica. Ob farni cerkvi je bilo seveda vsaj manjše naselje, ki je dobilo pozneje tudi tržne pravice, omenjene že leta 1277., le da ne vemo od koga. Domneva, da bi to storili goriški grofje, ne drži, pač pa so goriški grofje skoraj gotovo ustanovitelji Novega trga v Metliški marki ali Metliki, ki se omenja po letu 1300. Sčasoma je ta novi trg bil označevan preprosto z nekdanjim imenom pokrajine in ko sta oba belokranjska trga v XV. stoletju dobila
es
menda zaradi turških vpadov mestne pravice, sta se obe mesti imenovali Črnomelj in Metlika.
Višnja gora je že v XII. stoletju znan grad in sedež mogočne rodbine Višnjegorcev, v XIII, stoletju se pod gradom že omenjata mitnica in trg, mestne pravice pa so bile trgu podeljene v letu 1478.
Vsa ta mesta pa so končno z Dolenjsko in Belo Krajino vred prišla pod oblast Habsburžanov, ki so si v drugi polovici XIV. stoletja ob srednji Krki tudi ustanovili po-
Grad Tolsti vrh ali Gracarjev turen,
ena največjih starin med dolenjskimi gradovi
sebno mestno naselbino kot središče svojih posesti: Novo mesto, kateremu je 7. aprila 1365. vojvoda Rudolf IV. podpisal ustanovno pismo.
Novo mesto, že po naravi zavarovano na treh straneh s skalnatimi do 15 m visokimi, strmo proti Krki padajočimi bregovi, je kmalu dobilo tudi svoje obzidje, katerega ostanki so deloma še danes dobro vidni. Mesto je kmalu postalo novo gospodarsko središče ob Krki, kjer se je križala važna trgovska pot iz Hrvatske proti Ljubljani z ono v smeri proti morju.
Predpravica mest
To, po čemer so se te mestne naselbine predvsem ločile od ostalih trgov in vasi, so bile v prvi vrsti razne predpravice, ki so jih uživali meščani: osebna svoboda, mestna samouprava in lastno sodstvo z voljenim in po deželnem knezu potrjenim sodnikom, sejmske pravice in pravo trgovanja, obenem pa tudi predpravice, da so se potujoči trgovci morali ustavljati v mestih in najprej meščanom ponuditi blago na prodaj, itd. Te pravice so bile spočetka podeljevane kar ustno (n. pr. Kostanjevici), ko pa se je sčasoma mestno pravo izoblikovalo v stalno in popolno formulo, so nove mestne naselbine dobile svoje pravo v celoti z ustanovno listino (n. pr. Novo mesto). V vedno nemirnejših časih od XIV. stoletja dalje je postalo važen znak mestne naselbine tudi mestno obzidje, mesto pa je poleg trgovsko-obrtnega pomena dobilo še poseben vojaško-obrambni značaj. Ravno ti vojaško-obrambni oziri pa so tudi v XV. stoletju (radi vedno večje turške nevarnosti) pripomogli nekaterim trgom do mestnega obzidja — in mestnih pravic (n. pr. Črnomlju in Metliki).
Najvažnejši med temi privilegiji so bili ravno oni, s katerimi so bili mestnim naselbinam podeljeni letni sejmi. Zakaj s tem, da je naselje dobilo po enega ali več sejmov, mu je bila podeljena tudi pravica nadzorstva nad tržnim mirom, v kateri je bila vključena pravica izvrševanja nižjega sodstva, s čimer je pojem mesto dobil tudi svojo pravno vsebino in pomen.
V mestih pa so se naseljevali razni obrtniki in trgovci, katerim se je pridružil tudi ta ali oni plemič, ki pa se obenem z mestno duhovščino seveda ni bavil z meščanskim pridobitnim delom, t. j. trgovanjem in obrtjo. Na osvobajajoča mestna tla so pribežali gotovo tudi mnogi nesvobodni okoličani, ki so večinoma kot dninarji, kaj-žarji, tovorniki, hlapci in podobno bili gospodarsko odvisni od drugih slojev in tako tvorili mestni proletariat.
Tedanji meščani so se seveda morali baviti tudi z obdelovanjem polja, vendar si je mesto skušalo zagotoviti zadosten pritok poljedelskih pridelkov iz okolice, za katere so okoličani prejemali izdelke novomeških obrtnikov.
Ta izmenjava blaga pa je bila precej ovirana po obrtni produkciji kmetov in z izdelki potujočih obrtnikov. V trgovini pa so se morali takratni meščani trdo boriti proti prekupčevanju, t. j. trgovanju kmetov, ki so končno smeli kupčevati s poljskimi pridelki, živino, izdelki domače obrti, vinom in soljo. Ravno ta kmetska konkurenca v trgovini je predvsem kriva, da se niti Novo mesto niti ostala dolenjska mesta niso mogla kaj prida povzdigniti, čeprav je bila samo meščanom pridržana pravica trgo-
vsDsaaase Garracmt
Kočevje v Valvasorjevih časih
vanja zlasti z boljšimi tkaninami, kolonialnim ali takrat imenovanim beneškim blagom in po večini tudi z domačim in tujim železom.
Vse trgovanje pa je dosezalo svoj vrh ob glavnih letnih sejmih, ki so bili mestom s posebnimi listinami podeljeni in morali biti po vsakokratnem novem vladarju iznova potrjevani.
Kostanjevici sta bila prvotno podeljena dva sejma, cesar Friderik III. (1440—1493) pa je dodal še dva. Novo mesto je imelo spočetka pet sejmov, Črnomelj sedem in Metlika celo devet, Krško pa zopet le dva in Višnja gora tri. Obenem je imelo vsako mesto še svoje posebne tedenske tržne dneve. Med vsemi temi sejmi so novomeški kaj kmalu postali najvažnejši, kar med drugim dokazuje tudi to, da si je stiska opatija ob novomeškem glavnem trgu postavila svoj dvorec. Sa-
mostani namreč, kot takratni veletrgovci z deželnimi pridelki, so si gradili svoje dvorce kot shrambe le v krajih, kjer so bili sejmi ali trgi zelo obiskani. In da je bilo Novo mesto že po ustanovitelju zamišljeno kot glavno dolenjsko tržišče, ki naj bi privabljalo veliko množico kupcev in prodajalcev, spričuje tudi prostrani glavni trg, ki je ravno v tej dobi dobil svojo značilno podobo: obkrožal ga je venec arkad, danes deloma ohranjenih edino še pri Bergmannovi hiši.
Nad vsemi pravicami mesta, nad varnostjo meščanov in njih premoženja in varnostjo vseh, ki so se udeleževali sejmov, je čuval od meščanov izvoljeni in od deželnega vicedoma (zastopnika vladarja) potrjeni
mestni sodnik
Novomeškemu je stal ob strani dvanajstčlanski notranji in štiriindvajsetčlanski zunanji svet, poleg tega pa še tako imenovana »o b č i n a«, sestavljena iz 48 meščanov. Pisarniške in blagajniške posle sta upravljala mestni pisar in mestni blagajnik. Sodna oblast mestnega sodnika ni bila omejena samo na mesto, ampak je obsegala ves okoliš na levem bregu Krke od Cešče vasi in Prečne preko Kala, Daljnega vrha, Zdinje vasi in Trške gore do potoka Lešnice pod Starim gradom in ob njem zopet do Krke.
Za časa turških bojev
V tako nastajajočih in s takimi predpravicami obdarjenih dolenjskih mestih je trgovina dobivala svoja nova žarišča in postajala proti koncu srednjega veka vedno živahnejša. Celo rastoča turška nevarnost je spočetka Novemu mestu in ostalim dolenjskim mestom prinašala marsikako korist, ker so postala, posebno Novo mesto, glavna oporišča in preskrbovališča obrambnih čet.
Ali kolikor pogostejši so postajali vpadi turških ko-njikov, ki so po letu 1469. nekaj časa kar leto za letom plenili po naših krajih, toliko bolj je presihala trgovina in propadala obrt, toliko večje je bilo obubožanje podeželskega prebivalstva. Vse to pa je vplivalo tudi na razvoj mest, čeprav nekatera, n. pr. Novo mesto, niso
nikoli videla Turka za svojim obzidjem. V začetku XVI. stol. začno hirati naša dolenjska mestna naselja, katera so uničevale še razne nesreče, kužne bolezni in požari, ki so zelo pogosto ugonabljali mala, po večini iz lesa grajena mestna poslopja.
Druga polovica XV. in celo XVI. stoletje pa sta v evropski zgodovini označena še z velikimi duhovnimi in socialnimi krizami, ki so na široko zajele tudi našo zemljo: reformacijski po k ret in kmetski upori so razvnemali naše ljudstvo. Vrhu vsega pa so že po Turkih iz leta v leto večano gorje množile v drugi polovici XV. stoletja še borbe med Celjani in Habsburžani oziroma boji za celjsko dediščino.
Reformacijski pokret ali protestantizem je pri nas zajel posebno plemstvo in meščanstvo. Po dolenjskih mestih so se ustanavljale protestantske cerkvene občine in ponekod so stalno prebivali protestantski pastorji, ki so obiskovali sosedne gradove, trge in mesta ter širili svoj nauk. Med temi so posebej znani Belokranjec Gregor Vlahovič, Krčan W e i x 1 e r, Jurij J u r i č i č , ki je med drugimi živel v Črnomlju, Jurij Maček ter Janez K o č e v a r iz Višnje gore. Kljub odporu in izrečni prepovedi deželnega kneza so si n. pr. Novomeščani in Črnomaljci večkrat izvolili protestanta za mestnega sodnika. Jurij Dalmatin in Adam Bohorič iz Krškega pa sta s Primožem Trubarjem položila temelj slovenskemu književnemu jeziku in s tem našemu kulturnemu razvoju sploh.
Kakor je bila le kratko odmerjena doba vsaj delne gospodarske prosperitete dolenjskih mest v prvih desetletjih turških vpadov in obrambe pred njimi, ki jo je zapečatila ustanovitev onstran Gorjancev ležečega Karlovca (1579), tako je proti-reformacijsko gibanje zlepa in zgrda zatrlo tudi protestantizem na Dolenjskem. Meščani so se vračali v katolicizem, v njihovih domovih pa se je zaradi propadle trgovine in obrta dostikrat naselil — glad.
Še bolj kot meščanstvo pa je bilo v tej do A prizadeto okoliško kmetsko prebivalstvo, ki ga je z varnimi grajskimi zidovi zavarovano plemstvo skublo kolikor je bilo mogoče. Zato so ravno dolenjske doline, po Turkih naj-
TdoIJ napadane, postale središče uporov obupanih kmetov, ki so že 1515. napadli poleg drugih tudi močno utrjeni Mehovski grad in se 1573. priključili hrvatskim kmetom pod vodstvom Matije Gubca. Prve usodne poraze so doživeli uporniki ravno pod obzidji Krškega in Brežic.
Dolenjska mesta v obdobju merkantilizma
Gospodarski propad dolenjskega meščanstva v XV. in XVI. stoletju je to prisilil, da se je zopet moralo v vse večji meri baviti s poljedelstvom, še ono malo trgovskega in obrtniškega zaslužka, kolikor so si ga meščani v vedno težjih časih mogli pridobiti, je bilo resno ogroženo po vedno večji konkurenci kmetskega trgovanja in po kmetih razvijajočega se obrta. Mesta so vedno pogosteje prosila deželne stanove za zaščito, te prošnje pa je s posebnim pismom podpiral ljubljanski škof Tomaž Hren in opozarjal, da posebej dolenjska mesta in trgi mnogo trpe, kmetje pa da zanemarjajo polja in se bavijo le s prekupčevanjem. Mesta so postajala vedno bolj zapuščena in mestno obzidje se je začelo podirati, ker ga obubožani meščani niso mogli več popravljati.
Prav nič bolj razveseljiva ni bila podoba naših mest kot jo je narisal proti koncu XVII. stoletja Valvasor: Kostanjeviški meščani so stanovali v majhnih in slabih hišah in se bavili s poljedelstvom, Metlika je radi turških napadov, kuge in požarov obubožala popolnoma, Črnomaljcem pa njihovih hiš ni bilo mogoče ne zavidati ne jih dolžiti čezmernega razkošja. V Višnji gori je bilo že mnogo zapuščenih in razpadajočih hiš, le Krško je radi trgovskega prometa po Savi še nekako živelo. Tudi Novo mesto ni životarilo v nič boljših razmerah.
Na vsem tem ni mnogo izpremenila niti nova gospodarska politika, ki se je na prelomu XVII. in XVIII. stoletja uveljavljala tudi v naših krajih. To novo gospodarsko politiko imenujemo merkantili-z e m in je slonela na načelu, da sta v prvi vrsti trgovina in industrija važni za dvig gospodarske moči države.
Vedno bolj so tudi na Dunaju spoznavali važnost Jadranskega morja in pričeli so graditi Loljše prometne zveze glavnega mesta z vedno važnejšimi pristanišči Trstom in R e k o, ki sta bili 1. 1719. proglašeni za svobodni luki. Najživahnejši trgovsko-prometni žili sta postali
Stara mestna hiša v Novem mestu
cesti, od katerih je ena vodila iz Trsta čez Kras v Ljubljano in dalje proti Gradcu in Dunaju, druga pa iz Reke čez Kapelo v Karlovac in dalje v Podonavje. Najvažnejša vodna pot za trgovino z balkanskimi deželami je bila Donava s Savo. Vse te poti pa so vodile mimo Dolenjske, le savska se je je rahlo dotikala, kar je za naša mesta postalo usodno. Gospodarski propad je bil
vedno večji in 1. 1757. bi bile Kostanjevici in nekaterim drugim mestecom skoraj odvzete meščanske svoboščine, radi česar bi ta tudi formalno postala to, kar so dejansko skoraj bila: vaške naselbine, v katerih naj bi živeli tlačani.
Mestni obrtniki so se v tem času skušali otresti podeželskih tekmovalcev s tem, da so skušali čimbolj razširiti obseg svojega cehovskega področja, kar pa je privedlo le do sporov z graščinskimi gospoščinami, ki so ščitile v lastnem interesu kmetske obrtnike. Obenem so nastajali spori med enakimi cehovskimi organizacijami, ki so na vse načine skušale omejiti povečanje števila obrt izvršujočih mojstrov.
Vsaj Metliki, Novemu mestu in Višnji gori pa je v tem času prinašala nekaj koristi redna poštna zveza med Ljubljano in Karlovcem, ki je bila uvedena 1. 1738.
Sredi XVIII. stoletja naj bi Novemu mestu pomagala v njegovih stiskah 1746. ustanovljena gimnazija, kateri se dve leti kasneje pridruži še okrožni urad ali kresija. Novo mesto je odslej postalo upravno in kulturno središče Dolenjske in res nekaka njena metropola. Leta 1766. je bila ustanovljena še p r e d i 1 n i š k a šola, ki pa so jo meščani s svojimi prepiri kmalu zapravili. Leta 1788. je mesto dobilo svojo glavno (osnovno) šolo, leta 1816. pa tudi dekliško šolo.
Vlada je v tem času skušala na Dolenjskem razširiti tudi svilarstvo, vendar brez vidnejšega uspeha. Gospodarstvo z mestnim premoženjem pa je po naših mestih bilo vse prej kot vzorno. Zato ga je vlada vedno bolj nadzorovala.
Propad Novega mesta in ostalih dolenjskih mestnih naselbin spričuje tudi padanje števila hiš in njih nagli prehod iz rok v roke in stalna menjava meščanskih rodbin.
Tako dolenjska mesta niti v obdobju povečane skrbi za razvoj trgovine in obrta tega izrazito meščanskega pridobitnega dela, niso doživela dviga svojega materialnega blagostanja radi odmaknjenosti od glavnih prometnih žil in kmetske konkurence. Novemu mestu je sicer nova upravna politika obljubljala nekaj koristi, centralna lega pa ga je še vedno ohranjala kot najvažnejše dolenj-
sko tržišče, zato pa so ostala mesteca skoraj povsem obubožala.
V	takem položaju so jih zatekle velike politične in kulturne izpremembe na prehodu v XIX. stoletje.
Obdobje prebujajoče se narodne zavesti
Na prehodu iz XVIII. v XIX. stoletje se je razvnel veliki evropski požar, ki ga je zanetila francoska revolucija. Stari svet se je kljub odporu nevzdržno rušil in iz razvalin je vstajala nova moderna Evropa, v kateri je moralo biti mesta tudi za naš zanemarjeni in skoro nepoznani narod. Prihod Francozov v naše kraje in njih štiriletna vlada je vsaj za nekaj časa omogočila stik pretežnega dela našega naroda s francoskim in vsaj v nekaterih naših najboljših je bakla svobode, enakosti in bratstva razvnela iskre že po reformatorjih in prosvet-ljencih netene narodne zavesti. Leto 1848. je Slovencem že dalo politični program Zedinjene Slovenije, ki je bil 1870. izpopolnjen v znanem ljubljanskem jugoslovanskem programu.
V	času velikih napoleonskih vojn je Novo mesto z ostalo Dolenjsko vred prenašalo vse težave nemirnih časov in takoj na začetku štiriletne francoske vlade v naših krajih je ravno v Novem mestu prišlo do spopada med upornimi okoličani in francoskimi vojaki, nakar je dal poveljujoči general požgati sosedne vasi Bršlin in Prečno.
Po odhodu Francozov, ki so v deželi uvedli vzoren red, so Novomeščane in Dolenjce zopet strašile razne razbojniške tolpe. Šele revolucijsko leto 1848. je zopet vzvalovilo novomeško javno življenje, v katerem so se pokazali prvi znaki zavestno narodnega življenja: 6. januarja 1848. je bil uprizorjen Linhartov »Matiček se ženi«, po marčni revoluciji pa se je osnovala narodna straža (večinoma dijaki in mlajši uradniki), vršile se razne prireditve tej v korist, 10. septembra 1848. so vse dolenjske narodne straže praznovale praznik pobratimije na Otočcu, julija je začel izhajati v narodnem in svobodoljubnem duhu urejevani »Sloveniens Blatt« (Franc Polak), v decembru pa je bilo proti nemški »Kazini«
ustanovljeno »Slovensko društvo« pod predsedstvom dr. Josipa Rozine.
Vse to mlado klitje pa je seveda kmalu pomorila slana Bachovega absolutizma. L. 1850. je Novo mesto dobilo žandarmerijo, istega leta okrožno sodišče pod predsedstvom moža Primčeve Julije J. pl. Scheuchen-stuela. Občina je bila po novem zakonu novo organizirana in njen prvi župan je postal B. Ho c h m a y e r.
Narodna zavest se je ponovno vzdramila v šestdesetih letih, ko je po padcu Bacha nastalo upanje na Slovanom prijaznejši režim v Avstriji. Za narodno probujo Novega mesta je bila najvažnejša proslava 500letnice Novega mesta 1865., ko je vsaj za nekaj časa Novomeščane k narodni misli spreobrnil prihod »Južnega Sokola« in je bila obenem takrat ustanovljena tudi »Narodna čitalnica«. Proti nemškutarjem se je vedno bolj krepila narodna stranka in že 1875. je bil dozidan »Narodni do m«, prvi na slovenskih tleh.
Novomeška občina je prišla v slovenske roke prvič 1. 1871., za trajno pa 1. 1882., medtem ko se je društveno življenje pričelo zelo živahno razvijati: iz Čitalnice se je 1884. razvilo Dolenjsko pevsko društvo, 1887. je bil ustanovljen Dolenjski Sokol in istega leta podružnica CMD, 1886. »K a t. d r u š t v o rok. pomočnikov« in že 1876. Prostovoljno gasilno društvo.
Za gospodarski razvoj Dolenjske važna »Mestna hranilnica« je bila od občinskega odbora ustanovljena 1892., istega leta so zasadili prvo lopato za dolenjsko železnico, ki je dve leti kasneje zvezala Novo mesto z ostalim svetom. V tem času se je začelo izpreminjati tudi zunanje lice Novega mesta z novimi zgradbami, število meščanov je počasi rastlo in v času septembrskih dogodkov, ko je tudi Novo mesto protestiralo proti ogabnim nemčurskim napadom na Slovence v Ptuju in proti umoru Lundra in Adamiča po nemški soldateski v Ljubljani, je tudi dolenjska metropola zmetala še zadnje ostanke nemških napisov v Krko in mesto je tudi na zunaj dobilo popolnoma slovensko lice.
Kakor v Novem mestu so razna narodna društva tudi po ostalih dolenjskih mestih pripomogla k okre-
7S
pitvi narodne zavesti, gospodarski razvoj pa je bil mnogo bolj počasen. Belokranjska železnica je ustvarila Črnomlju in Metliki nove možnosti napredka, le Kostanjevica in Višnja gora sta ostali skromni naselji, o katerih mestnem značaju pričajo le stari pergamenti.
Naj bi dolenjska mesta, pred davnimi stoletji po tujih vladarjih ustanovljena in v meni časov tolikokrat skoraj uničena, v svobodni in zedinjeni domovini doživljala vse lepša obdobja gospodarskega in kulturnega napredovanja!
Arh. Mušič:
Študija
o razvoju Novega mesta
Pričujoča študija ima namen, prikazati razvojno-historieno lice Novega mesta, ki je v raznih dobah, pod vplivom važnih zunanjih dogodkov zadobilo svojstven izraz; ima pa tudi namen, poiskati vodilne smernice, ki so potrebne pri pravilni obravnavi urbanističnih problemov v sedanjosti, zakaj nič ni bolj pogrešnega kot reševanje sodobnih problemov v zgodovinskem miljeju brez globokega poznavanja teh.
V rimski dobi
Študija o razvoju Novega mesta bi bila nepopolna, da ne sežemo v rimske čase, ko so v naših krajih razkropljeno prebivala keltska oziroma latobiška plemena in so čez njih ozemlja vodile važne strateške in gospodarske ceste rimskih osvajalcev. Novomeški teritorij je bil tedaj važno križišče cest. Glavna cesta, široka do štirinajst metrov, ki je na mnogih mestih še danes vidna, je vezala Emono z Noviodunom (Drnovo pri Krškem) in naprej proti Sisciji (Sisak) oz. proti Claudii Celeji (Celje). Vodila je iz Emone preko Acerva (med Višnjo goro in Stično) in preko Praetoria Latobicorum (med Trebnjem in Nemško vasjo) na južno pobočje Hmeljnika in Trške gore, ter se približala pri Sv. Petru Krki in ji potem sledila na levem bregu. Druga domnevna cesta se je odcepila od glavne pri Jaršah, peljala proti jugu čez ali okoli novomeškega pomola, N premostila Krko (Corcoras) in se spenjala preko Gorjancev v Metliko in Karlovac (Quadrata). Dolini Krke je sledila tretja domnevna cest a preko Soteske, Gradišča, južno novomeškega pomola in nadaljevala na desnem bregu Krke vzhodno smer preko Smolenje vasi do Novioduna.1
1	Premerstein-Rutar: Romische Strassen und Befestigun-gen in Krain.
SC
Po svoji izraziti obrambni legi bi se moglo sklepati na utrjenost novomeškega pomola na mestu sedanje kapiteljske posesti v neposredni bližini stolnice in proštije, ki se je še pred ustanovitvijo Novega mesta imenovala Gradec. Bogata na izkopaninah še čaka temeljitega
Rimske ceste v območju Novega mesta
raziskovanja. Verjetno pa je, da je bilo rimsko naselje Crutium v bližini Novega mesta. Premerstein in Rutar ga lokalizirata na vznožje Hmeljnika in Trške gore, na križišče važnih cest. Valvasorjevo poročilo o velikanskem rimskem mestu, raztezajočem se vse do Hmeljnika, je pravljično, ima pa kot vsako tako ustno izročilo v sebi trohico resnice.
Sl
Pri ustanavljanju rimskih mest so odločali v območju vsega imperija prometno politični in vojaški vidiki z izrazitim poudarkom varnosti in higiene. Pri tem so se ozirali na izbiro zdravega terena, ugodno orientacijo in na zazidalni sistem.-'
0 velikosti in videzu tega naselja ne vemo ničesar. Skoraj povsod je bila podlaga rimskih kolonialnih mest shema častnima z urbanistično dognanim sistemom, ki mu dajeta dominantni motiv cardo in decumanus; le v poedinih primerih so se castra razvila pod raznimi vplivi v utrjene kastele. Cesta Emona—Neviodunum je bila tehnično odlično zasnovana. Novomeškega pomola so se pri svoji glavni tranzitni cesti Rimljani izognili, tja se je zatekel srednjeveški človek, ki je iskal v nedostopni naturi in med obzidjem zavetja pred zunanjimi viharji in notranjimi razprtijami.
Doba preseljevanja narodov je uničila rimski sistem. Preko našega ozemlja drveča plemena niso zapustila nobenega pozitivnega sledu. Zrušil se je stari sistem in v bolečinah se je porajal novi, ki je vtisnil za dolgo dobo, lahko rečemo do velike meščanske francoske revolucije svoj fevdalni pečat.
Srednji vek
Po propadu rimskega imperija izginejo tudi vsa od Rimljanov ustanovljena mesta na našem teritoriju. 0 kakem zametku mesta ni za dolgo dobo mogoče govoriti. Šele v srednjem veku, ko je postal kranjski teritorij interesna sfera mogočnih fevdalcev, se pojavita pri nas prva mesta, med katerimi je Novo mesto prvo, ki mu deželni knez takoj ob postanku leta 1365. podeli izčrpno mestno pravo2 3. Kaj je bilo pred tem letom ne vemo, vemo le, da je dal v tem letu ustanovitelj Novega mesta Rudolf IV. nekaj posestev stiškemu opatu v zameno »pro loco Gracz seu villa, ubi nune Rudolphsvvertum est«. Gradec, stiski dvorec (Hcf) je bila torej verjetna naselbina na najvišji vzpetini novomeškega pomola, na mestu sedanje kapiteljske posesti. Večina v srednjem
2	Fran Zwitter: Starejša kranjska mesta in meščanstvo.
3	Fran Z\vitter: Starejša kranjska mesta in meščanstvo-
Arh. Mušič: Perspektivna skica
veku pri nas nastalih mest se je naslonila na fevdalno posest, ob utrjeni grad, ali pa se je pričela intenzivno razvijati v ugodnih prilikah kot dediščina prejšnjih dinastij. Politične tendence so bile kaj agresivne. Fevdalci so tekmovali med seboj v pridobivanju novega teritorija. Tako so tudi Rudolfa vodili v prvi vrsti politični oziri. Novo mesto je imelo nalogo, privesti vso slovensko krajino pod habsburško oblast; postalo naj bi središče avstrijskih posestev na Dolenjskem.4 5
V	nasprotju z večino ostalih mest je Novo mesto samostojno ustanovljeno mesto »von neuen dingen auff-geworffen«. Socialno se je ustroj srednjeveškega mesta v mnogočem razlikoval od staroveškega. Družba je bila pravno organizirana na stanovski podlagi3. Kmet pridobiva surovine, v mestu živeča obrtnik in rokodelec jih predelujeta, trgovec pa posreduje na mestnih sejmih zameno blaga. V zvezi s samostojno sodnostjo trgovcev se je razvilo posebno pravo, ki je veljalo le za meščana, ne pa za kmeta. Jedro tega prava je izraženo v znameniti pravni osnovi »Stadtluft macht frei«. Določena so bila trgovska pota, kjer ni bilo treba plačevati meščanom mitnine. Tako oprosti Rudolf IV. že v ustanovnem pismu Novomeščane od plačevanja mitnine v Višnji gori, Kostanjevici in Rašici. Pozneje pridejo k tem licencam še ostale. Važna za gospodarski razvoj Novega mesta je svobodna pot po dolini Krke navzgor proti Notranjski in predpis, da se mora promet iz Hrvaške na Kranjsko in k morju usmeriti preko Novega mesta (Strassenzwang). Smer glavne rimske ceste, vodeče iz Emone preko Acerva in Praetorija Latobicorum do Nevioduna se ni znatno spremenila. Na ta način je ustvaril ustanovitelj Novemu mestu razvoj, da je kmalu postalo prometno središče Dolenjske.
V	kolikor nam je ta doba zgodovinsko znana, zabrisana nam je povsem urbanistično. Prvi seznam hiš ima Novo mesto šele iz leta 1515., torej iz časa, ko je bilo mesto že močno utrjeno in je že večkrat kljubovalo
4	Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta.
5	Zvvitter: Videm.
Pogled na sedanje Novo mesto iz letala z vrisanim nekdanjim mestnim obzidjem in s stolpi, od katerih so nekateri še ohranjeni
srditim turškim napadom. V tem letu so našteli 272 hiš, znatno več kot v letu 1900., ko jih je imelo mesto le 249.
Kot rečeno, nimamo za najvažnejši razvoj Novega mesta, ki ga postavimo v razdobje od ustanovitve do XVI. stoletja, ko se je vzporedno z njim razvijala mestna
avtonomija in se je uveljavljal meščanski gospodarski separatizem6, nobenih konkretnih podatkov.
Vsa ta obilica srednjeveških mest, ki so si na oko sicer različna, pripada urbanistično le trem tipom: 1. v mesta, priklopljena starim naselbinam, 2. v mesta, ki so se razvila iz vaških naselj, in 3. v ustanovljena mesta.
Novo mesto pripada tretjemu tipu. Kompromis tretjega s prvim oziroma z drugim ni izključen; opustiti pa moramo vsako tako trditev, ker nam manjkajo domala vsi potrebni podatki o velikosti, pomembnosti in urbanistični ureditvi stiske pristave Gradec. Pa tudi, če upoštevamo znatno naselbino na Kapitlju, kot prvi se je razvil mestni trg.
Meščanstvo, ki se je v znatni meri poslužilo izdanih privilegijev, je trumoma drlo v mesto in se tu naseljevalo. Preživljalo se je s trgovino in obrtjo. Naselilo se je ob glavni cesti, jo po shemi srednjeveškega gotskega mesta razširilo in tako oblikovalo glavni trg, oziraje se na gospodarske in terenske prilike. Na obeh straneh tako ustvarjenega cestnega trga so si meščani sklenjeno postavili hiše. Parcelacija je bila izvršena pravokotno na stavbno črto, širina parcel se je ravnala po imovitosti in po potrebah naseljencev. Znašala je v širino 10 do 20 metrov, v globino pa okroglo 40 do 50 metrov. Na obeh straneh, vzporedno s trgom so bile ustvarjene interne stanovalne ulice in poti z direktnim dovozom s polja na dvorišče, kjer je bilo nameščeno gospodarsko poslopje. Poleg poedinih ozkih prečnih ulic, ki so vezale glavni trg z interno stanovalno ulico, so imele hiše premožnejših naseljencev podvoz, zvezo s trga na dvorišče.
Srednjeveška mesta se niso po velikosti mnogo razlikovala: največja so redko dosegla 20.000 prebivalcev, večina njih pa jih je imela okoli 5.000. Iz formacije in velikosti trga bi se moglo sklepati, da je bilo Novo mesto velikopotezno zasnovano, z velikim začetnim razvojem, ki pa je kmalu zaradi važnih gospodarskih in političnih faktorjev ugasnil. Razni udarci, ki so si v zaporedju sledili, v glavnem pa že omenjena ustanovitev Karlovca leta 1570. so prekinila razvoj in se je Novo
6	Zvitter: Videm.
se
Arh. Mušič: Načrt mostu čez Krko v Novem mestu
mesto le s težavo obdržalo na prvotni višini. Pri vedno večjem naseljevanju meščanov je obstajala nevarnost, da se radi preobilice hiš ob trgu razsežnost čezmerno ne poveča: tak trg bi postal nepregleden in za trgovanje
na določenih mestih neprikladen. Tudi terenske razmere niso dopuščale povečave trga, saj ga je takorekoč na obeh krajih utesnjevala reka. S časom so se tudi razvile v mestu diferencirane obrti, ki niso imele posebnega interesa na tem, da obratujejo direktno na trgu. Mlinarji, usnjarji, barvarji in mesarji so se selili bliže ali pa kar k vodi, ki so jo v obrti potrebovali in so se zadovoljili s tem, da so si postavljali na trgu stojnice. Kovači in kolarji so se grupirali na kraju, kjer so kmetje puščali konje in vozove.
Kmalu ali pa celo istočasno z naselitvijo so meščani poiskali primeren prostor za božjo hišo. Med strogi red hiš ob trgu je navadno niso postavljali, ker bi bil s tem oviran nemoten razvoj mesta; zato so prišle v poštev v naprej določene nezazidane parcele v bližini glavnega trga z dominantno lego. Nenavadna je lega kapiteljske cerkve, ki je bila za prvi mestni razvoj pač malo od rok. Po prejšnjem si moramo predstavljati strnjeno zazidavo ob glavnem trgu in nič več. Zapeljiva misel, iskati na Kapitlju še pred postankom mesta utrjeno pristavo sti-škega samostana s cerkvijo ali kapelo, ki je bila odločilna pri zidavi oziroma povečavi nove. Odtod do trga in obratno naj bi se spletal in zgoščeval v krožni oziroma eliptični obliki mestni tloris, kakor ga je diktirala tektonika tal.
Pri ustanavljanju sočasnih mest je imel poleg političnega tudi strateški moment važno vlogo. Zelo verjetno je, dasi ne nujno, da so meščani že v početku mislili na varnost in si začrtali obzidje, ki naj bi varovalo naselbino. Pri tem sta bila važna dva ozira: obzidje je bilo treba prilagoditi naturi tako, da je pri obrambi i ona sodelovala in dobro je bilo premisliti možnosti mestnega razvoja v bližnji bodočnosti, da ne bi postalo obzidje hkrati ovira v rasti. Možno, a le malo verjetno je, da se je pojavila potreba po obzidju šele pozneje, ko so zažareli po daljnih in bližnjih gričih kresovi in naznanjali naval Osmanov.
Kakor je iz risbe razvidno, je bilo Novo mesto močno utrjeno. Dobršen del obzidja je fragmentarno še opažen, tudi nekateri stolpi so še povsem ohranjeni v sedanjih hišah. Obzidje je bilo odlično prilagojeno terenu in iz-
SS
datno, posebej na oni strani, ki je bila najbolj razgaljena. Prva utrjena celica je bila Kapiteljska cerkev z domnevanim še danes ohranjenim obrambnim stolpom. Druga, tudi še ohranjena celica je obsegala sedanji pro-štijski vrt ob tako zvanih šancah, od Fajdigove hiše pa do proštijskega hleva. Verjetno se je nahajala taka celica tudi na drugi strani Ljubljanskih ali Gorenjih vrat, ki pa je danes popolnoma zabrisana. Tretjo celico je oblikovalo na eksponiranih mestih notranje obzidje, nahajajoče se na mestu sedanjih breških hiš. Ostanki tega obzidja so še danes vidni. Prav gotovo se je nahajalo na nasprotni strani ustrezajoče obzidje, in sicer na mestu sedanje Dolge ulice. Četrto celico pa je oklepalo periferno obzidje, deloma vrhu strmin, deloma pa tik Krke, na mestu sedanje steze na Loko. Obzidje je bilo še posebej utrjeno s stolpi kvadratnega in okroglega tlorisa. Na obeh nasprotnih straneh obzidja je zapiralo glavno mesto dvoje mestnih vrat: ena od teh so se imenovala Ljubljanska ali Gorenja vrata (Das obere Stadtthor), a druga Karlovška ali Dolenja vrata (Das untere oder Karlstadterthor). Vrata so bila na levi in desni utrjena z mogočnima stolpoma, nad vrati pa je bilo vratarjevo stanovanje. Ohranjen je še stolp Gorenjih vrat, ki je del Škabernetove hiše. Dolenja vrata so povsem uničena, po Vrhovčevem poročilu so bila zaprta z dvojnimi, debelimi železnimi durmi: ene so se odpirale v mesto, druge pa h Krki. Od ostalih kvadratič-nih obrambnih stolpov sta ohranjena zanesljivo še dva, ki sta danes spremenjena v stanovanja (Fajdigova in Pehanijeva — bivša Trenčeva hiša). Od okroglih stolpov pa so vidni ostanki na šestih mestih; posebno lepo je viden stolp na frančiškanskem vrtu, ki je zazidan v četverokotno hišo. Ne da se več ugotoviti število vseh stolpov. Znano pa nam je, da jih je bilo leta 1786. sedem prodanih na javni dražbi. Vsi ti so bili razen omenjenih dveh že na pol razpadli. Koliko pa jih je bilo do tega leta že povsem razrušenih, nimamo sporočila. Mostu tedaj najbrže ni bilo; če bi bil čez Krko most, bi mogel biti le dvižni, kar pa je le malo verjetno, ker je bil čez takšno širino s tedanjimi tehničnimi sredstvi neizvedljiv. Tako se je promet vršil le s čolni in z brodom.
Obzidje je bilo opremljeno s strelnimi linami in na notranji strani z lesenim mostovžem, ki je slonel na lesenih konzolah. Odprtine za ležišča konzol so še danes vidne in v Fajdigovi hiši je še ohranjen preperel les tramovnih glav. Na mostovžu je bila razporejena obrambna posadka, ostalo prebivalstvo, zaposleno pri obrambi, pa ji je streglo s tal.
Turški napadi
V poznem srednjem veku, ko so se mesta gospodarsko opomogla in razvila, je zacvetela v njih umetnost: zidali so lepe cerkve s spomeniki, mestne hiše — stvaritve individualne lepote. Tudi Novo mesto je dalo svoj tribut. Ustvarilo je ob gospodarskem blagostanju prostran in zaključen gotski trg, od vseh strani zazidan s hišami premožnih trgovcev, ki so imeli svoje trgovine v arkadah. Turki so bili tedaj še daleč in tudi pozneje ko se je v XV. in XVI. stoletju zaganjal njihov naval, menjajoč se z napadi Celjanov ob mestno obzidje, ni Novo mesto vsega tega močno občutilo. Trgovina je cvetela in poleg tega je bilo mesto obdano z močnim obzidjem.
Turški napadi in napadi Celjanov so se zaporedoma vrstili, toda vsi brezuspešno. Dokaz, da je bilo obzidje odlično zasnovano in v dobi stopetdesetih let močno izpopolnjeno. (Prvi turški napad je bil leta 1429., zadnji večji pa leta 1547.) Turki so širili svojo oblast. Zavzeli so Kanižo in s tem prizadeli Novemu mestu hud udarec, ker so zaprli pot ogrskim trgovcem. Tako se je trgovska pot preložila v dolino Save. Še hujši gospodarski udarec pa je bila ustanovitev Karlovca leta 1570. Od tedaj naprej je bilo Novo mesto le še podrejenega pomena, zakaj vso vlogo je prevzel novoustanovljeni Karlovac z vrhovnim generalatom.
Propadanje Novega mesta
Višek v razvoju Novega mesta je bil sredi XVI. stoletja. Po ustanovitvi Karlovca pa je začelo vidno propadati; rušilo se je obzidje, ker ga nihče ni več popravljal in dopolnjeval.
Doba od XVII. pa do XX. stoletja znači popolni urbanistični zastoj. Gotske hiše, ki so bile večinoma lesene, je upepelil požar in na njih mesta so postavili baročne hiše, ki še danes v prvotnem ali pa pozneje iz-kvarjenem stanju obkrožajo nekdaj tako imenitni trg. S propadom trgovstva so tudi zazidavali arkade in spreminjali pritlične trgovske prostore v stanovanja. Le pri Bergmannovi hiši še obstoje v spremenjeni obliki. S časom je izumiral umetniški čut in izginila je potreba po umetniškem oblikovanju. Izcimil se je brezčutni meščanski slog in je bilo vse, kar je lepega, zapisano poginu. Taka usoda je zadela stari rotovž, tako usodo je imel tudi nje bližnji sosed baročni Neptunov vodnjak, ki danes krasi trg Traberg na Gornjem Avstrijskem, ki ima 150 hiš in 750 prebivalcev.
Šele v XX. stoletju je Novo mesto začelo naraščati: leta 1800. je imelo 242 hiš in 1969 duš, leta 1900. 249 hiš in 2160 duš, leta 1921. 2459 duš. Še močnejši porast zaznamuje Kandija, kamor se je mesto najmočneje širilo zaradi zdravega, še dosti odprtega terena in nove železniške postaje. Leta 1890. je štela Kandija 52 hiš in 398 duš, leta 1900. 61 hiš in 590 duš, a koncem leta 1924. že 109 hiš in 800 duš, medtem ko je istega leta zaznamovalo Novo mesto 105 duš manj kot leta 1921.
Med obzidjem niso zidali novih hiš, le preurejali in izboljševali so si stanovanja. Jedro, ki ga oklepa od treh strani Krka in je na edini odprti strani zazidano z javnimi poslopji, ki segajo vse do cestnih vozlišč tik pod Kapiteljskim hribom, se je moglo razširjati zgolj preko edinega mosta v Kandijo in ob Ločenski cesti pod Kapiteljskim hribom. Skromne naselbine so nastale tudi ob obeh postajah. Aktivna stavbena delavnost v tem času ni našla ugodnih urbanističnih prilik in potrebnega razumevanja pri odločujočih. Zato nimata nivo in grupacija tedanjih hiš nobenega umetniškega izraza. Tako je žal ravno ta plodovita doba ostala umetniško nepomembna.
In bodoče potrebe Novega mesta?
V prvi vrsti je potrebno, da najde meščanstvo stik z umetniško rastjo v srednjem veku in baroku (renesansa je bila na žalost pri nas le slog fevdalcev in živi le v
mnogoštevilnih gradovih). Zakaj v današnji zmateriali-zirani dobi, ko je gonilo vsakogar le neizmerno pridobivanje, utihne želja in strast po lepoti. Vendar je toliko problemov, ki ne zadevajo le v lepotnem, ampak tudi v čisto praktičnem oziru i naše mestece na pomolu: nova tranzitna cesta okoli novomeškega jedra, s tem v zvezi preureditev glavnega trga v intimen meščanski trg
Okljuk Krke, v katerem je sezidano Novo mesto, z vrisanimi cestami in železnico. Skozi Ragov log je projektirana nova velika tranzitna cesta
prvotnega značaja z oživljajočo fontano, peripteralna pešpot z nasadi ob Krki, restavracija arhitektonskih spomenikov in utrdb, mestni muzej na Šancah ali ob medlo preurejenem starem pokopališču z uporabo starih fragmentov (stebrov in kamnitnih šambran) lukenjskega gradu, novo kopališče s športnim stadionom na Loki. Izdelati bi bilo s tem v zvezi tipizacijo preurejenega Brega in še vsega v zvrhani meri. Za vse to preoblikovanje bi bil potreben mestu strokovnjak, ki bi ga z ljubeznijo in znanjem dopolnjeval.
Šele tedaj, ko bo Novo mesto začutilo potrebo po vsem tem in bo začelo rasti navznotraj, bo postalo prijetno letoviško mesto z umetniško negovanim starim in lepo priključenim novim delom.
Dr. Martin Malnerič:
Bela Krajina
Bela Krajina, ki se domala ujema z območjem črnomaljskega okraja, je dobila sedanji naziv šele pred dobrimi sto leti po beli noši tukajšnjega prebivalstva. Ves okraj meri 578 km2 in ima 28.743 prebivalcev.
V srednjem veku je prvotno Bela Krajina pripadala Hrvatski in po letu 1102. Ogrski. Sofija, hči ogrskega kralja Bele I., je Belo Krajino prinesla kot doto svojemu možu, kranjskemu in istrskemu mejnemu grofu Ulriku I. Od njegovih sorodnikov so jo prevzeli v začetku 13. stoletja sorodniški grofje Andechs-Meranci in od teh delno leta 1248., vso pa leta 1256. grofje Span-heimci. Okoli leta 1280. so Spanheimce nasledili goriški grofje, te pa leta 1374. Habsburžani.
Bela Krajina se je od nekdaj imenovala Marka, t. j. mejna pokrajina ali slovenska marka, pa tudi hrvatska marka ali ogrska marka, pozneje pa Metliška marka. Imela je še vedno ločeno od Kranjske lastnega deželnega glavarja s sedežem v Metliki. Po smrti zadnjega metliškega glavarja Antona pl. Thurna je dobila leta 1556. skupne deželne glavarje s Kranjsko. Obrambo meje proti Hrvatski so poverili že v 13. stoletju nemškim križarjem, ki so se tu ohranili do danes. Usodna je bila obmejna lega Bele Krajine v dobi turških vpadov, posebno težka pa je bila doba od leta 1408. do leta 1578. Leta 1469. je papež Pavel II. izrečno naklonil še posebno milost onim, ki bi branili Metliko in Slovensko krajino pred Turki, kajti Črnomelj in Metlika sta bila prva branilca na slovenskem ozemlju proti Turkom. V Beli Krajini so se začeli prvi kresovi, ki so se vrstili proti severu čez vso slovensko zemljo in oznanjali prihod Turkov.
To strategično važno ozemlje je bilo v tistih časih polno vojaštva. Za njegovo oskrbovanje so se tu naselili tudi trgovci in obrtniki, tako da je tedaj preživljala Bela Krajina dobo splošnega gospodarskega procvita. Z od-
hodom posadk v novo zgrajeni Karlovec in v novo formirano Vojno krajino je pokrajina začela gospodarsko nazadovati. Prej cvetoča trgovina je začela polagoma hirati in narod se je zopet oklenil edinega sredstva za preživljanje — zemlje. Pri tem je ostalo v pretežni večini vse do danes.
Glavni vir dohodkov cele Bele Krajine je v vinogradništvu in v živinoreji. Goje se sicer tudi druge kmetijske panoge, ki pa radi slabih kraških tal ne uspevajo dobro in ne krijejo niti domačih potreb. Prebivalstvo si mora zato celo najpotrebnejšo hrano, zlasti žito, moko, koruzo, krompir in podobno in celo seno nabavljati od drugod. Bela Krajina spada zaradi tega danes prav gotovo med najbolj pasivne kraje dravske banovine. Zato se Belokranjci ob vsaki možnosti izseljujejo v tujino in mnoga naselja so navezana na podporo svojcev iz Amerike in od drugod.
Prebivalstvo nekaterih občin, zlasti občine Radato-viči in nekaterih predelov občine Metlika-okolica — bivši »Uskoki« — se že dolgo vrsto let bavi s krošnjarstvom. Prvotno so sicer krošnjarili samo z doma izdelanim platnom, pozneje, ko se je izdelava domačega platna radi konkurence tvorniških izdelkov skoro popolnoma opustila, pa so začeli krošnjariti tudi z manufakturnim blagom, kar povzroča realni trgovini ogromno škodo. Prebivalci teh krajev krošnjarijo še danes celo v inozemstvu, zlasti v Avstriji in v Nemčiji. Krošnjarstvo se med tem ljudstvom smatra za neko vrsto domačega obrta, do katerega ima vsak pravico že po tradiciji. To zlo bi se moglo odpraviti, zato pa je potrebno, da se kraj gospodarsko povzdigne in da se narodu preskrbi prilika za drugačno zaposlitev.
V stiski si ljudstvo končno pomaga tudi z odprodajo hrastov, bukev, smrek in drugega uporabljivega lesa iz gozdov, radi česar so že vsi lepši gozdovi dodobra izsekani. Posebno nesmiselno se gozdovi pustošijo v zadnjem času, ko je ljudstvo v stiski za odplačilo obrokov za zaščitena posojila primorano poseči po edinem sredstvu, ki ga ima na razpolago, po lesu.
Trgovina in obrt sta v okraju še razmeroma dobro razvita, zlasti v večjih središčih — v Črnomlju,
Metliki, Semiču, na Vinici in drugod —, saj se dobi tu vse, kar skromen človek potrebuje v življenju zase in za družino. Vljudnost in ustrežljivost v trgovinah in delavnicah, skrbna in točna postrežba, dobra kakovost blaga in izdelkov, solidnost in zmernost v cenah je pač v vsem okraju vredna vsega priznanja. Navizlic temu in kljub sposobnosti in agilnosti voditeljev ne moreta trgovina in obrt uspevati tako, kakor bi bilo želeti, ker manjkajo viri dohodkov, iz katerih bi mogli potrošniki črpati sredstva za nabavo svojih potrebščin. V kraju ni nikake večje industrije, ni javnih del, ni druge možnosti za zaslužek. Prebivalstvo je zato prisiljeno, da svoje zahteve omeji na le najnujnejše. Naravno je, da v takih okolnostih trgovina in obrt ne moreta cvesti.
In vendar ima tudi Bela Krajina vse pogoje za boljši in večji prospeh, samo pomagati ji je treba in pokazati svetu njene dobrine in vzcvetela bo z enakim razmahom, kakor drugi predeli Slovenije. Tu je polno spomenikov iz dobe Ilirov, Rimljanov in Jugoslovanov, polno je gradov, ki so branili Belo Krajino in vso za-padno Evropo pred Turki, polno je raziskanih in neraziskanih podzemnih jam z bogatimi kapniki in drugimi krasotami, nešteto je bližnjih in daljnih izletnih točk, med najvišjimi Mirna Gora, Trdinov vrh, Sv. Gera, Gorjanci i. dr., obilo je priložnosti za kopanje, zlasti ob Kolpi, ki po svoji čistoti in toploti prekaša prav gotovo vse naše reke, in končno nešteto je število idiličnih, tipično belokranjskih hišic in zidanic, ki so kakor golobi raztresene po gričevju in po vinogradih in ki nudijo izletnikom vsako možnost za razvedrilo in zabavo, pa tudi za študij in delo. Pogoji za uspešen razvoj tujskega prometa so zato brez dvoma podani.
Končno ima Bela Krajina tudi druge možnosti za gospodarski razvoj in prospeh. Tu sta doma les in premog, tu so obsežne plasti rdeče prsti, ki jo bo industrija gotovo potrebovala za svoje proizvode, tu so končno velike količine lepega apnenca, ki bi dobro služil v gradbene in okrasne svrhe. Manjkajo le sredstva in možnost, da bi se to — sedaj mrtvo bogastvo — pričelo izkoriščati in narod bi se dvignil v novo in lepše življenje. Beli Krajini je treba predvsem preskrbeti
dobro pogonsko silo — elektriko, ker sedanje privatne naprave ne zadoščajo, treba ji je boljših prometnih zvez, zlasti pa je neobhodno potrebno, da se čimprej zgradi železniška zveza Črnomelj —V r b o v s k o* in s tem zveza Slovenije z morjem, ki bi tudi Belo Krajino zbližala s svetom in s tem zboljšala krajevne razmere in pridobitne prilike ter prinesla možnost za lažje in boljše vnovčevanje pridelkov.
Bela Krajina je bila vedno najbolj zapostavljeni predel Slovenije. Medtem ko se je za druge kraje, posebno za Gorenjsko, za Notranjsko in za Štajersko skrbelo za gospodarski prospeh in razvoj z vsemi možnimi javnimi in privatnimi sredstvi, se za Belo Krajino ni do sedaj naredilo še skoro ničesar. Medtem ko imajo povsod v Sloveniji do zadnje vasi dobro izpeljano električno omrežje, imajo povsod ravne in gladke ceste, ugodne železniške in druge prometne zveze, vodovode in druge javne naprave, tavamo v Beli Krajini še vedno brez luči, brez pogonske sile in brez najpotrebnejših pripomočkov za napredek. Razmere se sicer v zadnjem času boljšajo. Upamo, da se bodo oblasti, ki so za to odločujoče, vsaj sedaj, ko so drugi kraji že preskrbljeni, zavzele tudi za Belo Krajino z vso potrebno vnemo in zanimanjem, kakor zasluži ljudstvo, ki tu prebiva, po svoji dobroti, mehkobi, pristnosti in prisrčnosti.
* Licitacija za oddajo gradbenih del za to železnico je že razpisana.
Dr. Martin Malnarič:
Belokranjske
znamenitosti
Razen prirodnih lepot, značilnega pejsaža, posebnosti favne in flore, folklore, načina gospodarstva, sejmov, božjih poti — zanimajo tujca posebno tudi zgodovinski in umetnostni spomeniki. Tudi Bela Krajina ni brez njih.
Mnogo predzgodovinskih in rimskih spominkov in spomenikov hranijo razni muzeji; v Ljubljani, na Dunaju in celo — v daljnem Mecklenburgu. Ostali so še sledovi na Kučerju pri Podzemlju (na Zemelj, Podzemelj nas spominja »zemljanička župa« v Bosni), pri Ogulinu na Vinici, pri Pustem Gradcu; pa iz rimske dobe: mitrej pri Rožancu, kamen z rimskim napisom v zidu črnomaljskega mlina; v Loki pri Črnomlju; sledovi rimskih nasipov ravno tam; (natančnejši seznam v mojem »Tobolčku«, Ljubljana, 1925., z dodatki v »Času«, XX., a kratek pregled zgodovine črnomaljskega okraja sem objavil v »Obzom«, 1930., št. 54—57., z manj poznanimi podatki iz publikacij Jugosl. akademije v Zagrebu).
Iz staroslovenske dobe so znani grobovi pri smodnišnici v Črnomlju; glagolski napis hrani Vinica, a glagolske listine iz Črnomlja hrani Jugosl. akademija v Zagrebu; (v Rud. Strohal: Nešto o histeriji jezika i pisma u črnomaljskem kotaru, »Obzor«, 1929, št. 322).
V kripti (grobnici) črnomaljske cerkve sv. Petra počiva truplo zadnjega Višnjegorca, ki je padel v bitki pri Budačkem dne 22. IX. 1575. V isti cerkvi je pokopan potomec zadnjih krbavskih knezov grof Ivan Krištof S c h o 1 e n b e r g (26. IV. 1689.), ki mu je ob oltarju vzidan znamenit spomenik (moj članek v »Hrvatskem dnevniku«, 28. IV. 1936., in članek E. L.[azowski] o grobu in Gusičih v »Jutarnjem listu«, 25. X. 1936.). To cerkev je dal posvetiti oglejski patriarh Bertold iz rodu grofov Andechs, brat sv. Jadvige, bivši ban hrvatski itd., ter povzdignil črnomaljsko cerkev v nekakšno nadžupnijo (18. X. 1228.); cerkev je zidana v
poznoromanskem slogu; ima krasno monštranco s slikami v emajlu — zadnje delo pok. g. Kregarja; cerkev ima tudi — bržkone pristne — drobce relikvij raznih svetnikov, tudi sv. Florijana, v srebrni teki; lepa je tudi cerkvena kupola. Župnišče hrani tudi lepo sliko sv. Petra, a v mestni pokopališčni cerkvi v Vojni vasi se nahaja v glavnem oltarju prelepa slika BI. Dev. Marije, a podobna manja — tudi nad vzhodnimi vrati — z zunanje strani.
Črnomaljski župni dvorec je umetniška stavba, kar opazimo šele v njegovi notranjosti z — zazidanimi — romanskimi oboki v hodniku. Črnomaljska Komenda Nemškega vit. reda (ali marijanskih vitezov) je prava palača, impozantna zlasti, ako jo gledamo s Črnomaljščice (Lahinja). Zidal jo je 1. 1655. krajiški veliki kapetan Iv. Jak. Prang, o čemer priča grb, vzidan v ograji.
Tudi črnomaljski grad je znamenita stavba, v obliki, značilni za zidanje črnomaljskih gospodov, pozneje baronov. Debelo zidovje in kazematas-ta klet (danes
—	hlev), s poznogotskim portalom*, dokazujeta, da je grad služil za trdnjavo. Iz rodu Črnomaljskih je posegel v evropsko zgodovino Ivan Erazem Črnomaljski, član češkega vojnega sveta v bitki na Beli Gori.
Malokateri tujec obišče vasi na hribih, zahodno od Črnomlja lahko doživi presenečenje: kako to, da vidimo na Maverlenu toliko hiš in zgradb iz — kamna, z ro-mansko-obokanimi vrati. Da-li se morda tu začenja že primorski tip hiše. Nad Maverlenom — cerkvica sv. Križa z lopo, kot jo imajo največkrat primorske cerkvice; a pri Pustem Gradcu (Brdarcih; »brdarci« izdelujejo »brda« za tkanje) ima cerkvica samo okvirni zvonik, kot po Primorskem. V Starem trgu pa nas spominja napis nad vrati župne cerkve in kameniti podstavek za zastavo — senjskih vplivov, ki jih je potkazovala tudi še nošnja starih Črnomaljcev.
* Omenjena poznogotska vrata v črnomaljskem gradu imajo »posnet okvir« in temelja na »azdovo zrno«, kar dokazuje, da je to delo brezpogojno starejše kot pa iz 17. ali 18. stoletja. Lich-tenberg je, kot menim, zidal hišo ge. Haringove (Lichtenberg
—	Janežič; Janežiči so živeli v Bardngovi hiši; vežo te hiše je poslikal, če se r,e motim, g. Sadnikar.
9S
Iz turških časov je treba še posebe omeniti trdnjavski pas ob obali Kolpe pod Preloko, nasproti hrvaškemu Prilišču in pri Vinici iz 1. 1584. (Vitezovih Kronika, Lopašič).
Javnosti je malo poznana bratovščina sv. Rešnjega telesa v Metliki, od katere izvira tudi naslov metliškega »prošta«; bilo bi hvalevredno, da se kronika bratovščine objavi. Tudi Metlika ima lepo komendo, pa znamenit grb na mestni hiši; a značilno je, da imajo iste barve (črno in rdečo, oziroma belo, črno in rdečo): grb Slovenske Krajine, črnomaljskih gospodov in — mesta Črnomlja (ne Metlike). Obiskovalec Bele Krajine ne bo pozabil obiskati grad v Gradcu, z lepim drevoredom, z grbom Gusičev, rimskim spomenikom, mavzolejem; pa k r u p s k i g r a d , kjer so včasih gospodovali Blagaji (nekdanji Baboniči), z visečim mostom in z grajsko kapelico sv. Ane, pobreški grad Lenkovi-čev pri Adlešičih; morda se popne tudi na Preloko, s prekrasnim razgledom, pa na Žeželj; lep je tudi razgled z Gorjancev, z Mirne gore (s planinsko kočo in smučanjem pozimi), pa od Bistrca. Priporoča se tudi veslaški izlet pod črnomaljsko komendo, po Lahinji — rasuljski gozd — do romantično ležečega mlina pod Butorajem, ali pa po Dobličanki, pod črnomaljskim gradom, ki so včasih v njem živeli tudi Frankopani; pa pod znamenito hišo g. Stoniča, s »kamenitimi« vrati, kjer je bil nekdaj najbrž dvorec turjaških grofov; naj razodenem tudi črnomaljsko tajnost: da so lahinjske in dobličke ščuke posebna znamenitost; jako okusne, sposobne tudi za sušenje in soljenje; ampak za lov na ščuke z ostmi (harpuno) ni zadosti biti dober športnik — za to je treba biti že — pravi mojster; ribolov z »vajdniki« (ribice za vabo) je pa prevelika skušnja za živce in za potrpežljivost. Črnomaljske vode so jako mirne; vendar je veslaču potrebno, da zna plavati, ker je voda globoka, a s »ščunca« ladje (premca sprednjega dela) se pri neopreznem ribolovu kaj lahko pade v vodo.
Kakor je proučil belokranjsko cerkveno umetnost (znamenit je n. pr. tudi slikani strop cerkvice sv. Miklavža na Straž,nem vrhu) univ. prof. dr. Fr. Stele, tako so proučavali belokranjsko glasbeno umetnost n. pr.
Ludvik Kuba (v »Sveslovenskem Zborniku«, Zgb. 1930.), dr. Stanko Vurnik (v »Etnologu« 1931.), A. Mihelčič, prof. Marko Bajuk in prof. A. T o m c , a naša pesem je dala inspiracijo tudi E. Adamiču, Ostrcu; z belokranjskimi slikarskimi motivi so se bavili med drugimi tudi M. Gaspari, Kambič, a proučevali so jih tudi A. S i č, Poldi Bavdekova, Božo Račič (ki ima posebno velike zasluge za propagando belokranjske ljudske umetnosti), prof. Grebenc itd. Predaleč bi me zavedlo, ko bi hotel razpravljati o belokranjski lepi književnosti (0. Župančič, Oton Berkopec, E. Gangl, A. Medved: »Lahinji« itd.) in folkloristični literaturi (n. pr. L. Golobič: Porod, svatba, smrt — iz Semiča, Zbornik za nar., ž., XXVIII., Zgb. 1932.).
Z belo kranjskim »narodnim blagom« so seznanili svet že Jurij Kobe, Ivan Navratil, Ivan Šašelj, pa zopet dr. Janko Lokar, dr. Niko Zupanič, Fr. Marolt. Boris Orel itd. — Brunka »črnomaljskega kola« je v zvezi, kakor menim, celo že z germansko Albruno ali Alfruno (morda žena; Hellseherin), — dočim »žefranček« metliškega »kola« ne more biti starejši kakor iz 13. ali 12. stoletja — ker prej v Evropi — žafran sploh ni bil poznan; najbrž bi se morala beseda glasiti: zobunček, t. j. plašček.
Znamenite so postale belokranjske pisanice, čutarice in sodčki (barelčki), preslice vezenine, svirale, grički lonci, katere barvajo s koreninami stelje; lahko nadodamo še semiške škornje — tudi Semičanke nosijo »škorenjčke«; — čemere (usnjate, rdeče, široke pasove), torbe z rdečim volnenim okraskom (pravoslavni nosijo torbe z rdečim volnenim okraskom), zabunce, — belo, volneno zimsko obleko z ozkimi hlačami, poljaske rdeče čepice; svetlomodre stare črnomaljske plašče, slične bareloku.
Kot zgodovinsko znamenitost je omeniti, da je bil včasih na glasu bojanski zvonček, ki so ga Bojančani baje prinesli s seboj iz svoje prvotne domovine ob Bojani, med Skaderskim jezerom in Ulcinjem.
V Metliki je tudi grško-katoliška cerkvica sv. Cirila in Metoda, predvsem za Žumberčane na Gorjancih, dočim so Bajančani in Marindolci pravoslavne vere; v Črnomlju je tudi sedež pravoslavne parohije.
Ne bilo bi prav, ko bi ne naglasil arhitektonsko zelo zanimive cerkvice na Višnjem vrhu (a la praško-malo-stranski sv. Nikolaj — v miniaturi).
*
Daleč naokoli po Beli Krajini in po Hrvatskem se vidi osmerooglati zvonik Marijine cerkve na Žežlju. V desni od treh trifarških cerkva pa je ohranjena »božja hišica« za najsvetejše. Kot trifarska in žeželjska je bila včasih znamenita tudi božjepotna cerkev sv. Frančiška Ksaverija nad Planino, na Mirni (ali Veseli) gori ali Mašeniku. Dva klišeja podobic te cerkve sta še ohranjena. V gozdu nad cerkvijo je včasih živel neki puščavnik — kolar.
Od manjših kapelic je posebno odlična kapelica sv. Jurija na Vinici, s kipom svetnika; dal jo je postaviti pok. g. J. Šterk. Po dva zvonika krasita župni cerkvi na Suhorju in v Dragatušu.
Znameniti 57 m dolgi črnomaljski betonski most (blagoslovljen dne 11. avgusta 1912.) je sezidala tvrdka Zajc & Horn in Lenarčič.
Janez Trdina:
Dolenjci*
I. Narodna in okrajna imena
Slovencev, ki bi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer. Na gornji Krki, n. pr. v Žužemberku, govore ljudje: Dolenjci se začenjajo v soteski župi. Zadnja ne-dolenjska vas so Kotlje, prva dolenjska Drenje. Soteščani trdijo, da ije Dolenjsko tam pri Novem mestu, Novomešča-ni pa ugovarjajo, da to ni res, ker da pravi Dolenjci žive niže, v šmarješki in škocijanski župi itd. Ob srednji Krki se celo čuje: Ta pa ta se je primožila na Gorenjsko, tja v Trebnje! Potemtakem so Višnijani, Litijci, Ljubljančani in Vrhničani seveda še trji Gorenjci. Ta zmešnjava pa nas ne sme napotiti, da bi dolenjsko ime zametavali, še manj pa nam je posnemati nemške birokrate in učenjake, ki so razdelili vso kranjsko deželo na Gorenjce, Dolenjce in nekake Notramjce. Zlasti to ime se mi zdi tako brezumen prevod tuje izmislice, da bi se ga morali slovenski pisatelji sramovati in ogibati.
Dolenjska
Med Savo, Gorjanci, kočevskimi hribi, Suho krajino in črto, ki gre nekoliko nad Višnjo goro proti Litiji, stanuje slovensko pleme, ki govori skoro isto narečje, ki živi do malega po istih šegah, navadah in razvadah, katero vežejo v eno skupino iste zemljepisne, zgodovinske, društvene in nravne razmere. Samo temu plemenu pripada po pravici ime Dolenjci. Njih je tedaj veliko manj, nego nam jih našteva službena statistika. Njihove tri reke so od izvira do ustja Krka, Temenica in Mirna. Ves okraj je vinoroden, razen malega oplečka proti Višnji gori, za delo mu mesto konja rabi ponajveč vol, ki je glavna domača živina, in dober del hrane mu daje koruza, ki je Gorenjcu brez velike važnosti.
* Z dovoljenjem g. Lavoslava Schvventnerja, lastnika vseh avtorskih pravic po pok. Trdini.
Pravih mest, to je središč žive obrtnosti in razširjene trgovine, '\e v njem ne najde. Celo Novo mesto, »metropola dolenjska« (ha, ha, ha!), ni drugega nego uradniška in cerkvena naselbina. Da mu vzameš cesarske orle, kapitelj in samostan, bi postalo borna, propadajoča vas. Gosto posejani gradovi, gradiči in gradički nam spričujejo strašni, v nebo vpijoči jarem, ki je tlačil, davil in s solzami zalival mnogo stotin let ta lepi del slovenske domovine.
J I N-
A H |
CSNf
K 0 ČE VA R J I
Skromno se stiskajo med njimi male kmetije in kme-tiijice, ki nosijo ravno toliko dohodka, da se ob njem ne da lahko ne živeti ne umreti. Raztresene, neznatne vasi, nizke in tesne kočice, borno pohištvo in orodje dokazujejo silno, ali ne pozabimo, da nezakrivljeno revščino, v kateri naši Dolenjci tiče. trpe in — ne obupujejo. Dobrotljiva priroda jim je podarila lahko kri in zadovoljno srce, da ne čutijo svoje bede nikoli tako bridko kakor njihovi, mnogo bogatejši gorenjski bratje. Razen prostorne krške ravnice je vsa dolenjska krajina polna zelenih, z dobravami ovenčanih gora, prijaznih holmov in prisojnih bregov, okoli katerih se ovijajo in križaijo tod grdi, blatni jarki in odrte tokave, tam ljubki doli, pisane loke in z vsakorodnim žitom, presnino in sočivjem prelepo ob-
sejana polja. V zavetjih se skriva marsikak košat vrt, po položnih in strmih klonih pa se vzpenja žlahtna vinska trta, posajena mestoma prenizko in previsoko, ker jo poparijo dostikrat zimski in spomladni mrazovi.
Sredina dolenjskega pogorja je simpatični Šentrupert s svojo krasno okolico. Tam sva stala s pokojnim grofom Barbom v njegovem vinorodnem gradu na Debencu. Pod nama je ležala vsa dolenjska stran in nama razkazovala ponosno svojo čudovito raznoličnost in nepopisno milino. Po vseh gorskih kopicah so se lesketale okoli naju bele eerkvice; dasi je bil zapadni kraj v meglo zavit, naštela sva jih več nego šestdeset! Vsekod so se vzdigovali in vrstili griči za griči, hribi nad hribi. Višina jim je rasla od vseh strani, čim bolj so se bližali Debencu. Grof se zasmeje in veli: »Zdaj mi pa povejte, če ni naše Dolenjsko kakor velikanska skleda precej debelih slovenskih žgancev?« Jaz ga vprašam: »Kje imate pa ocvirke?« Barbo namigne pomenljivo z očmi in obrazom in mi zašepeta na uho: »Pozobal nam jih je — Dunaj!«
Ribničani, Kočevje in Bajte
Zdaj pa poglejte, kakšna imena je dal Dolenjec svojim sosedom in drugim ljudstvom in narodom, s katerimi občuje. »Suha krajina« in »Krajinčani« pravi vasem in ljudem, ki spadajo pod hinjski in ambruški zvon. Ribničani mu niso le ribniški tržani in župljani, ampak vsi prebivalci Ribniške doline, torej zopet tri župe: Ribnica. Sodražica in Dolenja vas, kar je gotovo pametno, kajti v vseh treh se govori isto narečje, Kočevarjev Dolenjci nimajo za Nemce, ampak za posebno svojat in pasmino, ki govori jezik, ki ga »niti vrag ne razume«. Njihovo deželico imenujejo Kočevsko, bolj poredkoma tudi Kočevje. To ime je dobila bržkone od koč (hiš brez kmetije). Ljudje bi se morali zvati prav za prav Kočarji ali Kočevci, ali tujka Kočevarji se je v našem narodu tako globoko ukoreninila da se ne bo dala več izruvati. Mestu Gottschee pa ne reče nikoli nobeden Dolenjec Kočevje, ampak vedno le Kočevsko mesto. Morda bi bilo dobro, da bi se poprijeli teh dolenjskih nazivov tudi slovenske bukve in novine.
Istega pomena kakor Kočevje so sosednje Bajte. Bajtarji so Slovenci, ki žive v dveh majhnih, jako bornih župah na Hrvaškem (blizu Prezida in Čabra). Oni so si začeli prvi iskati dela na severnem Hrvaškem, posebno v slavonskih gozdih. Njihovo ime je prešlo tudi na kranjske drvarje. Bajtar so rekli ljudje nekaj časa vsakemu, ki je delal v hrvaških šumah. Že pred več leti pa je to ime popolnoma zamrlo: Bajtarja so izpodrinili Hrovatarji. Razloček je samo ta, da je Dolenjcem vsak rojak Hrova-tar, ki živi v troedini kraljevini, naj bo v hosti ali kje drugje. Dokler se je kaj prida zaslužilo, so vreli Dolenjci v Hrovatarje kakor čebele na med. Zadnja leta je to potovanje nekoliko ponehalo, ker se delo ne plačuje več tako dobro kakor prej in ga ni vselej niti moči dobiti.
Bela Krajina
Bele Kranjce imenuje Dolenjec zaradi narodne, hrvaški podobne nošnje Hrovate. Samo ob gornji Krki sem slišal, da vele Semičanom Beli Kranjci, vse druge Stanovnike črnomaljskega političnega okraja pa zovo tudi tod Hrovate. Domačini se tej dolenjski zameni smejejo in čudijo: kaki Hrovatje smo mi? Kaj ne čujete, da govorimo malo ne tako kakor vi, in ali ne veste, da spadamo pod kranjsko Ljubljano, ne pa pod hrvaški Zagreb? Bela Krajina je zdrav, krepak in zaveden ud naše narodnosti. Najvažnejši kraji v njej, mesti Metlika in Črnomelj in velika vas Semič, kjer prebiva dekan, so zdaj čisto slovenski. Za Kolpo pa živi tudi dosti korenitih (štokav-skih) Hrvatov, ki so mi zatrdili, da razumejo »Pozor«* laže nego »Slovenski narod«.
Nahaja se več sledov, po katerih se sme soditi, da je bilo nekdaj v Beli Krajini mnogo več štokavcev, nego jih je zdaj, in da so bili Vlahi, to je staroverci. Jako znamenito se mi zdi, da pravijo drugi Belokranjci Semičanom Šokci (katoličani), kar kaže, da so morali biti oni sami prejšnje čase, vsaj nekaj njih, inoverci, kakor so še dandanašnji Bojanci. Veliko Belokranjcev hodi na Nemško krošnjarit. Od tod so dobili pridevek Nemškarji,
* Prednik zagrebškega »Obzora«.
ki res da ni pravilno narejen, ali si ga je treba zapomniti, ker ije naroden. Za Nemce in nemško deželo so izumili Nemškarji novi imeni Kvake in Kvakarsko, ki nista niti šala niti zabavljica, kakor nekateri mislijo. Povpraševal sem dosti krošnjarjev, kaj jih je napotilo na to preimenovanje, pa nisem mogel izvedeti nobenega verjetnega razloga.
Gorjanci in Podgorje
Med Savo in kočevskimi hribi se dvigujejo dolgi in široki Gorjanci. Staro, malone pozabljeno ime jim je bilo Kukova gora. Gorjanci pa so dejali Dolenjci ljudem, ki so na njej stanovali. Zdaj se zovejo na vsaki strani drugače. Katoliškim Žumberčanom pravijo Slovenci Hro-vatje, staroverskim pa Lahi (Vlahi). Za razloček so morali ostati Italijani to, kar so, namreč Italijani. Dolenjci ob Krki tedaj ne priznavajo laškega kraljestva, nego italijansko.
Gorski okraj na dolenjski plati Gorjancev se imenuje Podgorje, ki pa ne obsega, kakor bi se lahko mislilo, vse krajine med goro in Krko, ampak samo podgrajsko, s top iško in brusniško župo in orehoviško podružnico šentjernejske fare. Že Vrhpoljci nočejo biti Podgorci, dasi prebivajo na sklonu Gorjancev. Šmihelci se na to ime baš ne jeze, ali tudi njim se zdi bolje, da se jim veli samo Šmihelci ali Šmihelčani in nič drugače. Svojemu župljanu plemenitemu Langerju so se jako čudili, da si je dal pridevek Podgorski (von Podgoro).
Zakrakovje in Hribi
Ljudi, ki žive na velikem ali nekoliko silno peščenem Krškem polju, imenujejo sosedje Poljance. Podgorci rabijo to ime tudi za Šentjernejčane. Na levem bregu Krke je domovina sloveče svinjereje, Zakrakovje. Tudi za druge reči je ves ta okraj močno podoben gornje-hrvaškim ravninam. Zakrakovci stanujejo v Čučji mlaki, Hrovaškem brodu, Dobravi in Mršeči vasi. Od Krškega do Škocijana gre nizko hribovje, polno vinstva in sadja, ki je vsaj mojim očem neizrečeno prijazno. Prebivalci se
ice
mu zovo Hribci. Hribski vasi in župi sta dražestna Raka in Bučka, ki je daleč po svetu znana zaradi velikih konjskih sejmov. Sploh pa so Dolenjcem vsi gorski ljudje hribci, kakor Gorenjcem hribovci.
Cigani
Po Dolenjskem se vlači mnogo ciganov, ki so se priselili s Hrvaškega. Sami sebi praviijo Roma (v ednini Rom). Na dolenji Krki so se udomačili najbolj Jurkoviči, na srednji in gorenji pa Brajdiči. Večkrat se priklatijo tudi štajerski ali ogrskohrvaški cigani, enkrat sem videl celo španjolske. Nižja plast tega plemena so vsekakor vedno blatni in razcapani Brajdiči in Jurkoviči, ki žive do malega le ob beraštvu in tatvini. Ciganom višjega razreda, tistim, ki znajo lepo gosti ter se lišpajo z zlatimi prstani in novci ter srebrnimi gumbi, pijo kavo itd., pravijo Dolenjci Egiptarji. To ime sp dali ciganom razen nekaterih tujih narodov tudi Dalmatinci. Stari dubrovniški pesniki so prepevali radi o Jegjupki (ciganki).	*
Naposled mi je omeniti, da prosti Dolenjci svoje narodno ime slabo poznajo. »Slovenci« so jim vsi Slovani. Dostikrat sem čul tožbo: Škoda, da je slovenskih
Novo mesto v snegu
jezikov toliko. Kako močni bi bili vsi mi, da govorimo vsi samo enega. Slovence pa zovo tudi privržence narodne stranke, kakor da bi bili kaka posebna kasta. Kmetje pravijo: Mi govorimo kranjski, gospodje pa pridigajo slovenski. Razumemo jih lahko, ali zakaj zatezajo tako po hrvaško? Narodne pesmi in napeve imenujejo kranjske, umetne pa slovenske. One so jim ljubše, slovenske se jim zde pretežke in nekako tuje.
Vedne volitve so seznanile Dolenjce tudi z nemškutarji. Pravijo jim meškutarji. Ker imajo svoj glavni brlog v mestih, misli naše ljudstvo, da so dobili svoje ime od njih. Ta izprememba naziva se mi zdi pomenljiva in vesela, ker dokazuje, da dolenjski kmet samega sebe ne šteje med meškutanje.
II. Občevanje in narodnost
Na svetu je malo narodov in plemen brez primesi sorodne in tuje krvi. Tudi Dolenjci je imajo v sebi in med seboj več, nego mislijo učenjaki. Mešali so se dosti z drugimi slovenskimi in slovanskimi, nekoliko pa celo s popolnoma inorodnimi priseljenci. Najprej mi je imenovati Gorenjce.
Gorenjci
Preden so se naredile železnice, so hodili gorenjski krčmarji in trgovci mnogo bolj pogosto na Dolenjsko nego danes. Zlasti jeseni jo šel po veliki cesti voz za vozom. Tega živega in koristnega občevanja se starejši Dolenjci dobro spominjajo in ga zdaj prav bridko pogrešajo. Na potu se je seznanil mnogoteri krepki gorenjski fant z brhko Dolenjko, ki sta to znanje dostikrat potrdila s poštenim krščanskim zakonom. Tudi med rokodelci in obrtniki se je dobilo že od nekdaj obilo Gorenjcev. Zabavljivo govore Dolenjci, da so jim prišli konjederci in rezarji vsi z Gorenjskega.
Najvažnejši in boljši del vseh doseljencev pa so gotovo duhovniki. Vladike so pošiljali župnike in kaplane res da iz vse svoje vladikovine, ali to je sploh znano, da je bilo med njimi vedno največ Gorenjcev. Duhovniki so
bili dolgo, dolgo, več stoletij edini pravi prijatelji našemu narodu in do najnovejšega časa skoraj edini zastopniki slovenske inteligencije, naš edini izobraženi stan. Oni so ustanovili Dolenjcem prve šole na kmetih ter budili in širili v njih in zunaj njih veselje za nauk in napredek. Vse kar je Dolenjec vedel in znal o verskih in znanstvenih rečeh, je prejel od njih; ima jih torej po pravici za svoje prosvetitelje in dobrotnike.
To pa se nikakor ne more trditi o gorenjskih uradnikih, še manje pa o nekdanjih novomeških samostancih, ki so imeli v svoji oblasti razen ljudske šole tudi gimnazijo. Ti možje so hlapčevali do 1. 1848. tako zvesto nemškemu molohu, da se niso mogli ž njimi kosati niti rojeni Nemci. Trudili so se in pehali na vse pretege, rabeč tudi najgrja in najpodlejša sredstva, da bi ponemčili dolenjsko mladino in jo izneverili svojemu narodu.
Občevanje z Gorenjci je bilo zmerom tako često, obsežno in jako, da se mu pozna marsikateri sled celo v dolenjskem govoru. Dostikrat se sliši na pr.: Dobr’ jutr’, dobr' vin’ itd. V dolenjskem narečju bi se moralo reči: dobru jutru, dobru vinu. Mislim, da se je izpreme-nila po istem potu tudi črka 1 na koncu besed in slovk v -v- ali prav za prav v -u- (biu namesto starejše oblike bil, ki so jo ohranili vzhodni Slovenci).
Ribničani
Prav krepek in koristen kvas so neobrtni dolenjski krajini okretni, na trgovino in vsak posel in dobiček prekanjeni Ribničani in Laščani. Mnogo skupaj jih ne živi nikjer, ali posameznih najdemo precej po mestih in na kmetih. Brez njih ali njih naslednikov ni morda nobena večja občina. S spretnostjo in varčnostjo so si nekateri jako opomogli in obogateli. Tisti, ki so naseljeni po vaseh, spadajo med najpridnejše kmete v vsej župi in srenji. Sem ter tja so oživili kako obrtnost ali trgovino, ki je bila domačinom prej neznana. Tako n. pr. so mi pravili v Šentjerneju, da so lončarstvo v tamkajšnjem okraju ustanovili Ribničani.
Dolenjci tudi dobro pomnijo, da so jim prinesli pred sto leti najprvi krompir ribniški lončarji. Gospodinji, ki je od njih kaj kupila, so dali eden ali več kosov za seme s poukom vred, kako ji ga je treba saditi in gojiti. Prejšnja leta je romalo mnogo dolenjskih možakov v Ribnico in dalje na Goro gledat in poslušat zamaknjeno Lenčko. Vsem tem potnikom se je priljubil čedni trg s krasno obdelanim obližjem in dostikrat sem čul iz njihovih ust resnično besedo, da bi bila dolenjska stran imovitejša in srečnejša, nego je, ko bi se delalo in živelo v njej tako pametno, kakor v Ribniški dolini.
Belokranjci
Dolenjci občujejo in trgujejo prav marljivo tudi z Belo Krajino, dasi jih veže z njo cesta, ki je polna strahovito strmih in nevarnih klancev in gotovo ena najbolj nerodno in neumno izdelanih cest v vsem avstrijskem cesarstvu. Brez dolenjskih trgovcev bi zgubili metliški in črnomaljski sejmi več nego polovico svoje znamenitosti in brez pobožnih belokranjskih romarjev bi opešale znatno sloveče dolenjske božje poti na Zaplaz in na Žalostno goro. Skoraj tako kakor Hrvat, ljubi naš Dolenjec v jedeh česen, mnogo bolj pa luk (čebulo), ki mu ga nosijo Belokranjci iz podzemeljske župe in obližja. Še težje nego Dolenjci brez luka, bi prebili Belokranjci brez svojega varuha sv. Feliksa, čigar svetinje jim dele svoje neskončne milosti in blagoslove v novomeški kapiteljski cerkvi.
Štajerci
Štajerski Slovenci na Dolenjskem niso redki, posebno veliko jih je med romarji. Ne bom trdil, da so iznašli oni igranje poetičnega kola, ki se vrši o ponočnem času blizu nekaterih romarskih cerkev in se zove »vrtec«. Res pa je, da so vodili to igro in pridigali med mjo fantom in dekletom že kakih 50 let sami Štajerci, kakor da Dolenjci do te časti ne bi imeli pravice.
Hrvati
Trdne in blagodejne vezi sklepajo že od najstarejših časov dolenjske Slovence s Hrvati. Skupno so prelivali na sto bojiščih svojo kri v ljutem boju s krvoločnimi Turki. Skupno so se dvigali za svojo sveto »staro pravdo« proti peklenski svojati brezdušnih graščakov.
Pravih Hrvatov se je tega stoletja na Dolenjsko za stalno le malo doselilo. Meni so znani samo trije. Za turškega divjanja pa jih je dosti prišlo. V naših Podgorcih teče nekatera kaplja hrvaške krvi. Tistim mnogim Slovencem, ki se pišejo za Hrovate (»Hrovat«), so pripotovali predniki brez dvoma iz hrvaških krajev. Tudi ne ravno redki priimek »Turek« so dobili najbrž Hrvati, ki so pribežali s Turškega na Kranjsko. Na osmanske Turke ali na poturčene Bošnjake (poturice) se ne more misliti, ker si oni niso nikoli iskali, niti trebali pribežališča v krščanski deželi...
Narodno gospodarstvo na Dolenjskem je prejelo marsikak važen napredek in pripomoček od hrvaških bratov. Lahki, žilavi in vztrajni dolenjski konji spadajo k hrvaški pasmini. Kakor na Hrvaškem, se tudi ob Krki in Temenici prasci ne rede samo za dom, ampak se tudi prirejajo in z lepim dobičkom razprodajajo na vse strani. Kakor hrvaški Poljanci pitajo tudi dolenjski razen kuretine obilo rac, gosi in puranov. Po hrvaškem zgledu so začeli Dolenjci že pred mnogimi desetletji sejati debelozrnato koruzo, ki se zove debeljača. V dolenjskih vinogradih je jela slabotne trte čedalje bolj izpodrivati plemenitejša hrvaška kraljevina in mestoma tudi pri-morščina.
Sosedstvo hrvaške zemlje in vedno občevanje z njenimi prebivalci je imelo jako dobre nasledke za dolenjsko slovenščino, ki je ostala mnogo bolj čista in bogata nego gorenjska. Posredujoči člen med našim in kajkavsko-hrvaškim narečjem je rodoljubna, prekrasen jezik govoreča Bela Krajina. V dolenjskih nravih in navadah, mišljenju in življenju je marsikatera reč in prikazen, ki se ne da lahko pojmiti in razjasniti brez korenitega
poznavanja hrvaške narodnosti in hrvaških nazorov in običajev...
Božja pota in sejmi
Glavna središča občevanja z domačini, rojaki in tujci so na Slovenskem trgi, sejmi, božja pota in cerkveni shodi. Razen omenjenih dveh slove v Dolenjcih najbolj romarske cerkve na »svetem« Kumu, na Veseli gori, na Krki, kamor hodijo tudi Gorenjci, sv. Petra na visokem hribu pri Žužemberku, Matere božje pri Kostanjevici, kjer se ima človek priliko, nagledati zanimivih obrazov in nošnje vlaških in katoliških Zumberčanov in Zumberčank.
Poglavitno tržišče za blago in govejo živino, zlasti pa za prasce, je Dolenjcem Novo mesto, kajti tu je trgovina ž njimi tako velikanska, kakor nikjer drugje na Slovenskem, za prasce Šentjernej, za konje Bučka in Stična itd. S Kočevarji in Krajinčani se shajajo posebno na mnogobrojnih žužemberških sejmih, z Gorenjci pa seveda naijbolj v Ljubljani.
Ljubljana
Belo stolico naše slovenske domovine imajo tudi oni za svoje glavno mesto, ne zategadelj, ker prebivajo v njej najvišji deželski oblastniki in uradniki, ampak zato, ker jo ljubijo in časte bolj nego vsa druga mesta, ki so jim znana na božjem svetu. Kadar se vrnejo iz nje prvikrat domov, pripovedujejo po cele dni o imenitnostih in novicah, ki so jih v njej videli. Zlasti ne morejo prehvaliti ljubljanske gospode, kako neizrečno so prijazni in postrežljivi, da pokažejo neznanemu človeku, če jih prosi, pot in mu razlože vse natanko, česar koli ijih vpraša. Vse znanke zavidajo dekli, ki si dobi službo v Ljubljani. Večkrat sem čul iz ust starih ljudi, ki niso prišli dosti od doma, kako radi bi videli pred smrtjo Ljubljano...
(Iz »Slovana« 1884. priobčil dr. J. Rus.)
Arh. Marjan Mušič: Osnutek Trdinove fontane
Valvasor o Dolenjski
Deželi ije v posebno hvalo, če je dobro obljudena in obdelana, kajti to dokazuje, da mora imeti ali rodovitna tla ali delavne in krepke prebivalce, ki umejo z neugnano pridnostjo napraviti iz neudobnosti udobnost in premagati z neutrudljivim prizadevanjem vse naravne ovire.
Dolenjsko ima oboje, namreč prav rodovitno zemljo in poleg pametne uprave marljive obdelovalce zemlje: zato je gosto naseljeno in pokrito z veliko množico vasi. Le-teh ije silno mnogo, velikih in majhnih, povrhu pa je še nešteto posameznih hiš, ki niso kakor v drugih deželah daleč vsaksebi ali oddaljene, marveč stojijo čisto blizu in prav na gosto druga za drugo, tako da je Dolenjsko tudi močno bogato z dušami...
Na Dolenjskem so vsi prebivalci pravi Kranjci, govorijo tudi vsi dobro kranjsko, toda nekoliko vlečejo in v noši je nekaj razlike... So zdravi, močni in delavni, saj tudi potrebuje delo, ki ga opravljajo, tak telesni ustroj...
Mnogo je tovornikov ali vodnikov tovornih konj, voznikov in brodnikov. Tovorniki tovorijo ali nosijo vino le do Ljubljane. Tudi vozniki vozijo na vozeh vino le do Ljubljane. Brodniki pa vozijo po Savi vse blago, ki prihaja s Hrvaškega, Štajerskega in Dolenjskega proti Ljubljani, in sicer s trdim delom, da se je treba čuditi, odkod njih vztrajnost in moč, ki prisili tako močno deročo reko, da jih mora nositi tudi proti toku. Vozijo vse blago tudi navzdol.
Mnogo trgujejo s platnom in prav mnogi z volmi, ki jih prodajajo v Benetke. Sploh rede dosti vsakovrstne živine, kakor prašiče, ovce, koze in podobno. Precej jih trguje z lanom, velik del tudi z medom, ki ga na Dolenjskem vsako leto silno mnogo pridelajo. Razen teh so tu še drugi rokodelci za vsakovrstno delo>.
Marsikdo se pošteno poti na polju, kajti dobro in pridno delajo, še bolj pa v vinogradih, ki jih je v tem delu veliko število. Obdelujejo jih tu z nenavadno pridnostjo ...
zz%
Levstik o Dolenjcih
Zemlja ima ves drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širocih polji, velicih travnikov ni, le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže nogradu, ondi si kmet najraje stavi poslopje, da le more in sme. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raz-taknjenih koč ...
Dolenjec ga pa ne pije nikoli tako rad, kakor jesen, nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijateljev. Tako je do blizu božiča. Še le potem, ko sod poje, začno tudi skopovati z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodarni — še preveč. Menj režni so, bolj prijazni od Gorenjca, pa tudi pokorneji...
Čudno pa je da veseli Dolenjec tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živo pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic — ali petja vendar ni; malokateri zauka, ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje in mladeniči, še žene so ž njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Nekatere med njimi so prav zale in silo postrežljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje. (Popotovanje iz Litije do Čateža, 1858.)
Dr. A. Debeljak:
Dolenjski delež v slovenski književnosti
Kdor bo hotel pravično oceniti kulturni prinos Dolenjske, bo moral pretehtati vse panoge prosvetnega delovanja: stavbarstvo, likovne umetnosti, (kiparstvo, slikarstvo, grafiko, umetniški obrt), ples, dramo, glasbo, igralstvo, literaturo, znanost, izobrazbo ljudstva, učiteljstvo, profesuro, duhovništvo, trgovstvo, novinarstvo, itd. Take podatke je skušal zbrati Krajevni leksikon dravske banovine na koncu vsakega članka o tem ali onem selu, trgu, mestu. Popolnosti seveda ob prvem zaletu ni dosegel. Tako sem n. pr. zastonj iskal pod Metliko in okolico ime Engelbert G a n g 1, ako prav so drugod navedeni manj pomembni možje.
Kaj pa prav za prav spada pod pojem Dolenjske, naj li vzamemo k njej tudi pas slovenske prestolnice? Nekje sem slišal: Ljubljana je 1/3 dolenjska, 1/3 notranjska, 113 gorenjska. Vendar temu gledanju se protivi pro-stonarodna krilatica, ki frfota že od nekdaj po Starem trgu in po Streliški ulici: »Kar skozi Pisana vrata pride, navadno ni dosti prida!« V novejši dobi se Pisana vrata nadomeščajo v pregovoru z Dolenjskim mostom.
Iz te zadrge in zadrege nam pomore neprizadeti brat. Koroški rojaki v Rožu namreč modrujejo: »V Ljubljani stoji lipa, ta je na sredi votla — tam je sredi sveta.« (Dr. J. Sašel, ČZN 1936.). Ako je eminenca Emona popek sveta, je kajpada takisto sredina slovenskih zemelj in ostane nobenostranska, nevtralna. Poštevajmo jo kot samostojno prosvetno enoto. Navzlic temu bo bližnja Gorenjska imela od nje zbog svoje soseščine poseben sijaj. To se vam razodene, če se ozrete na prvi slovenski slovstveni zemljevid, napravljen na pobudo pokojnega prof. I. Prijatelja in priobčen pod imenom S. Bunc v 2iSu 10. X. 36. Kulturni čar in žar metropole je izvabil iz bližnjih tal večje število umskih delavcev nego po obodnih predelih naše domovine.
Joj, kam bi del?
se vprašujem z Aškerčevim duhom Vidom, ko nosim v mislih ta kamen, ki mu pravim Zofka Kveder? Rojena v Ljubljani, vzgojena na Dolenjskem: bo sodila pač v dolenjsko področje? M. Ravnikar, ki je v pravo smer ravnal slovenski jezikovni slog, in F. Detela, romanopisec, bosta li za pašo gorenjskim gamsom ali dolenjskim ovčicam? Ali dekan J. V e s e 1, po rojstvu Mengšan, po službi Notranjec, po očetu in srcu Dolenjec (gl. spis Loški potok, Novice 1861)? V. Mole je sicer v Kanalu priplaval na okrogli svet, a zrasel je v Kandiji. In veliki dr. Janez Ev. Krek, rojen od gorenjskega očeta in ribniške matere pri Sv. Gregorju...
Mehkosrčni Janez Trdina, spočet v aufbiksov-ski deželi, se je ves razbohotil ob bujnih gričkih matere Gorjančevke: slava mu je vzklila v dolenjski Cvička-riji. Notranjska dragotina Dragotin Kette se je obrusil v mestu sv. Feliksa: njegove verze recitira Mesec nad Ragovim logom.
Pozabiti pa tudi ne smemo Valvasorja, ki je za časa kranjske dežele spretno sukal ne le svoje pero, temveč na čelu svojih Dolenjcev tudi svoj meč.
Ali vzemimo stoprocentne Dolenjce! S prvo slovensko knjigo je 1551. Trubar zatrobil svetu veselo novico, da se govorica kmetov kožarjev lepo piše in bere. Na drugem koncu našega ozemlja je niknil mož, čigar črkopis — bohoričica — je služil rojakom skoro 300 let. Blizu njega je Dalmatin položil osnovo pismeni slovenščini. Višnjan Čandek, ki je po slovenje prepovedoval v Celovcu, je mladini oskrbel katekizem, o. H i p o 1 i t omislil slovar, J. N. Primic izdelal prvo čitanko z izvirnimi slov. pesmimi. Metelko in metel-kovci so z metlo pometali in čistili knjižno slovenščino. Stiški rokopis je nastal 1. 1428. v samostanu, kateremu na čast je ob 800 letnici njegovi včeraj domačin Ivan Zorec napisal 4 knjige. Njegov sodeželan, urednik Miha Kastelic je muhe prodajal namesto čebelic. Tam je zasijal zvezdnik našega pripovedništva, J. Jurčič, naš W. Scott, ki še danes nudi svojim mlajšim snovi za obdelavo (Robov »Deseti brate, ki je
pravkar izšel). Jurčič je oživotvoril načrte F. Levstika, epohalnega kot kritik, lirik, epik, jezikoslovec, ideolog, časnikar, odgoijitelj novega pokolenja. Na tem področju, v slovenski Atiki, segajoči do Prijateljevih Vinic in Škrab-čeve Hrvače, se je razcvetel J. Stritar, praporščak estetske kritike. Dolenjska je rodila pripovednike: Jaklič, Prelesnik, Zbašnik, Govekar, Pugelj, ki ga je pred desetimi leti bela žena izpulila iz gledališča, katero zalaga z mladinskimi igrami P. G o 1 i a , tudi bard, kakor ekspresionista P o d -bevšek in Jarc poleg mnogih drugih.
Zadnji v abecedi, prvi med živimi liriki v Jugoslaviji, 0. Zupančič gleda naravnost preko Ljubljane Prešerna v Vrbi, od obeh teh točk pa gresta kateti na Vrhniko k Cankarju, naše besede Gavrizankarju. Trikot Ž-P-C veže Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko v neporušljivo celoto.
A koliko našega bistrca zatone v tujini: L u s c h i n v Avstriji, Lavrin v Angliji, K n a p i č v Portugalu, M i s e 1 j v Švici, L. Adamič in Klančar v Ameriki!
* * *
Ker pa sem sam doma iz spodnjih krajev, ali ne gledam preblagohotno nanje? Ozrimo se torej še na to, kaj pravd daljni sodnik o nas. Zagrebški leksikon »Minerva« 1936 vsebuje v članku »Sloven. književnost« nad 50 literarnih imen, od njih 11 dolenjskih. Par mesecev prej je v Parizu izšla Ibrovčeva »Anthologie de La Poesie Yougoslave«, kjer zastopa Slovence 30 Apolonovih služabnikov, vmes 6 Dolenjcev. V poslednji izdaji nemškega Herderja pa jih je 7 ali 8 od 29 osebnosti.
Ker se v zadevah omike ljudje ne samo štejejo, temveč se tudi tehtajo, podčrtajmo, da sije nad Slovensko Atiko trozvezdje Trubar — Levstik — Stritar, da stoji na koncu Bele Krajine donebnik Župančič, ki ga more čitati Italijan in Francoz: čital ga je celo temnopolti kodrolasec Rabearivelo na Madagaskarju, dokler se ni lani prostovoljno preselil k očakom.
Da zamašimo usta poulični ljubljanski poslovici, povejmo: Kar je šlo pisanega skozi Pisana vrata v Študijsko knjižnico, je važno in veliko... Če bi Levstikov Duhovni iz vesoljstva približal naši zemlji neznanski
US
magnet, da bi vse železo iz človeške civilizacije sfrčalo proti njemu v ozračje, bi se na mali sesula vsa kulturna stavba. Če bi slično zloben Abadon iz slovenske književnosti izpulil vso Dolenjsko, kakšno opustošenje bi zazevalo iz >božijega očesa« -— trokota, označenega s tremi v: Vrba—Vinica—Vrhnika!
Ribnica
Jože Gregorič:
Umetnost Dolenjske
Napisati umetnostno zgodovino Dolenjske in označiti vlogo, ki jo je Dolenjska imela v razvoju naše umetnosti, je danes nemogoče dejanje, ker še vedno nimamo zbranega topografskega gradiva. Spomeniki še vedno niso raziskani, ne opisani in datirani. Tisto malo, kar je doslej opravljenega, še ne dovoljuje možnosti, da bi se napisala končna sodba o umetnosti na Dolenjskem.
Pa tudi omejevanje na tako majhen teritorij nam brani ustvariti za umetnostne spomenike Dolenjske enotno razvojno linijo. Dolenjska ni v zgodovini nikoli ležala sredi vodilnih tokov svetovnega umetnostnega trenja, ampak je vedno le sprejemala-že izdelane umetnostne forme, ki jim je dodala nekaj svojega. Kako daleč gre ta individualnost Dolenjske v okviru njenega umetnostnega ustvarjanja, si seveda ne moremo odgovoriti. Predvsem moramo razlikovati od domače umetnostne produkcije one spomenike, za katere vemo, da so jih izdelali tujci. To so n. pr. cerkvene stavbe v Stični in Kostanjevici, iz profane arhitekture vsi nešteti gradovi, iz slikarstva predvsem Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu.
Zato moremo zaenkrat napisati samo pregled umetnostnih spomenikov, označiti njih umetnostno pomembnost, jih uvrstiti v ta ali oni stil, in jih opisati, ne moremo pa še govoriti o njih medsebojni odvisnosti, o logičnem razvoju od najstarejšega ohranjenega spomenika do onih, ki nastajajo pred našimi očmi.
Ce pustimo ob strani prazgodovinske izkop n in e, na katerih je Dolenjska izredno bogata, omenjam samo šmarješke, novomeške, mokronoške, stiske in šentviške najdbe, segajo najstarejši ohranjeni spomeniki v romansko dobo.
Od spomenikov romanske dobe
ni nobeden ohranil svoje prvotne podobe, temveč so bili v kasnejših dobah večkrat prezidani. Najvažnejši romanski spomenik je vsekakor triladijska bazilika v
Stični, pričeta 1. 1136. Stavba, delo zapadnega, verjetno francoskega umetnika, v listinah se imenuje »Mihael ho mo latinus«, je triladijska bazilika s prečno ladjo, tremi apsidami, kupolo nad križiščem in ravnimi, lesenimi stropi. A že v gotski dobi je dobila nov kor, stolp namesto kupole in obok v prezbiteriju. V baročni dobi je bila ponovno prezidana. Tokrat je dobila v vseh ladjah svod, glavna ladja je izgubila svoje svetlobno nadstropje in vsa stavba je bila krita z eno samo streho. Tudi zvonik je dobil novo, baročno streho. S tem je
Kostanjevica, opatijska cerkev
izgubila vse za romaniko značilne oblike. Vendar je danes prvotno stanje dovolj jasno Na zunanjščini sta bili odkriti stranski apsidi, pod prezbiterijem glavna. Prvotno svetlobno nadstropje je pod streho ohranjeno.
Starejša od stiške je župna cerkev v Š e n t Vidu pri Stični. Fara se omenja že 1. 1132. Tudi ta je bila v baročni dobi obokana in podaljšana. Župna cerkev v Šmarju je bila v gotiki na novo obokana tako, da je dolgo veljala za gotsko stavbo. Zanimiva je podružnica v Dragi pri Stični s polkrožno apsido in križnim svodom v ladji.
Spomenik svoje vrste je romanski o s u a r i j v Trebelnem pri Mokronogu, okrogla stavba s križnim obokom in apsido.
Pri farni cerkvi v Kostanjevici sta se ohranila dva romanska portala. Glavni je bogato razčlenjen, stopničasto vrezan v steno s po tremi stebriči ob vsaki strani. Stranski je manjši. Njuno zanimivost poveča še ohranjena polihromacija na kapitelih in lokih.
Od romanske plastike ni ničesar ohranjenega.
V iluminiranih rokopisih pa je stiška rokopisna delavnica ustvarila odlične spomenike romanskega knjižnega slikarstva. Ob razpustu samostana so prišli večinoma na Dunaj. Nekaj jih hrani ljubljanska licejska knjižnica.
Iz debe prehodnega sloga predstavlja kostanjevi š k a opatijska cerkev največji spomenik slovenske umetnostne posesti. Značilna cisterijanska stavba, za katero so menihi prinesli že izdelan načrt iz Francije, je bila pričeta leta 1234. Cerkev je triladijska stavba z ravno zaključenim prezbiterijem, prečno ladjo in po dvema kapelama ob strani prezbiterija, ki sta odprti v prečno ladjo. Vsa stavba je bila križno obokana. V gotski dobi je bila nasproti prezbiteriju pozidana dvonadstropna gotska kapela in nad njo zvonik. V baročni dobi je bila vsa cerkev dosledno baročno prezidana. Obok, slopi, šilasti loki so dobili baročno obleko. Danes je po večini prezidana zopet v prvotno stanje, kolikor je isto bilo ohranjeno pod baročnimi prezidavami. Po bogastvu skulpturnega okrasja nam nudi primer tedanje plastike.
Gotska doba
V	trinajsto stoletje datira križni hodnik samostana v Stični.
V	14. stoletju je verjetno nastala, kasneje seveda prezidana cerkev v Trebnjem. Okoli leta 1365. p a ladja sedanje kapiteljske cerkve v Novem mestu.
Iz začetka 15. stoletja sta ohranjena dva odlična spomenika: samostanska cerkev v Plete r jih iz leta 1420., ki predstavlja enoladijsko stavbo s križnim obokom, trodelnimi okni in vrsto 11 opornikov na zunanji strani. Na severu je bil prizidan križni hodnik, ki pa ni več ohranjen. Leta 1429. pa je nastal prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, pod katerim je za gotiko nenavadna kripta.
Naslednji spomenik je frančiškanska cerkev v Novem mestu iz leta 1472. Leta 1497. naj bi bila končana Župna cerkev v Št. Rupertu, kot pove letnica na fasadi. Cerkev je troladijska stavba z dolgim prezbiterijem, vsa zvezdno oz. mrežasto svodena.
S tem sem podal vrsto najvažnejših gotskih stavb. Števila manjših podružničnih cerkva seveda ne morem navesti. Gotovo pa je, da spada velika večina današnjih cerkva po izvoru v gotsko dobo. Prav te majhne stavbe, ki po svoji arhitekturi ne vzbujajo posebnega interesa, pa so pomembne zbog svojega slikarskega dekorja in nam v mnogih primerih prav dobro ilustrirajo stanje gotskega slikarstva.
Najstarejše so bile freske v cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku, ki pa so danes uničene. Najzanimivejše in umetnostno najbolj pomembne pa so
freske Janeza Ljubljanskega.
Janez je po enotnem ikonografskem načrtu poslikal cerkve sv. Nikolaj a na V i s o k e m pod Kurešč-kom 1. 1443., na Muljavi 1. 1456., in na Kamen vrhu 1. 1459. Od teh treh je najvažnejša muljavska, ki je ena največjih, po enotni zamisli poslikanih cerkva. V velikem, izredno ugodnem prostoru je mogel Janez
srednjeveško ikonografsko misel uresničiti do najvišje popolnosti. Poslikana je bila vsa cerkev v prezbiteriju in ladji. Na zunanjščini je skoro obvezna slika svetega Krištofa. Za to delo je bil naročnik stiški opat. Razen v tej cerkvi je po naročilu opata slikal tudi v samostanu samem. Lani so bile v križnem hodniku odkrite zanimive freske, od katerih jih je nekaj slikal Janez sam. Vse tri po Janezu poslikane cerkve so važen spomenik našega gotskega slikarstva in za poznanje Janezove umetnosti osnovne važnosti.
Omenim naj še freske v cerkvi sv. Katarine na Plešivici, v Dednem dolu pri Višnji gori in na Vihru pri Šent Rupertu.
Primer kako so bile slikane velike, arhitektonsko že same po sebi estetsko zadovoljive stavbe, ki niso terjale še posebnega slikarskega dekorja, nam je ohranila župna cerkev v Šent Rupertu. Žal pa so bili ti ostanki pri novem slikanju uničeni.
Gotska plastika zavzema zadnje mesto. Glavno gradivo so bogati figuralni sklepniki na svodu in zidne konzole. Med najvažnejše moramo šteti one v Pleterjih, Šent Rupertu, frančiškanski cerkvi v Novem mestu in po neštetih podružnicah. Od altarne plastike omenjam le kip Marije z Detetom v muljavski podružnici.
Po gotski dobi je umetnostna delavnost ponehala, kar gre gotovo na račun reformacije. Renesansa je šla mimo dežele skoro neopaženo. Vendar pa imamo v profani umetnosti spomenike, ki so ravno v renesansi dobili svoje najlepše dele, to so gradovi.
Gradovi,
ki jih je na Dolenjskem izredno veliko, predstavljajo edino strnjeno gradivo globoko iz srednjega veka stalno se razvijajočih stavbenih kompleksov. Spomeniško izredno zanimivo gradivo in tudi skoraj edino, na katerem se da zasledovati ves razvoj iz srednjega veka do zatona te arhitekture po baročni dobi.
Med najstarejše gradove spadajo Turjak, Žužemberški grad, Mirna, Rakovnik, Stari grad, Hmelj-nik, Otočec in Klevevž. Pri vseh teh so ohranjeni deli
12$
iz gotske dobe, na Hmeljniku n. pr. lepa dvorana s križnim obokom. Svoj najlepši del pa so ti gradovi dobili šele v renesansi, to je predvsem slikovito stopnišče in
Oltar v cerkvi na Muljavi
bogati arkadni hodniki na dvorišču. Najlepše arkadne hodnike ima Hmeljnik, največji pa so v kostanjeviškem samostanu.
Še drug mik imajo ti gradovi: mnogo od njih je ohranilo svoj srednjeveški trdnjavski položaj. Zopet prednjači Hmeljnik z dvojnim obzidjem in številnimi stolpi. Eden najlepših gradov je romantični vodni grad Otočec. Edini naš jamski grad Luknja pri Novem mestu, dvojnik Predjamskega pri Postojni, je danes žal popolna razvalina.
Od mestne arhitekture tega časa moram omeniti predvsem bogato arhitekturo Novega mesta, kjer je Veliki trg dobil v tej dobi obkrožajoče ga arkade. Toda o tem bo govora na drugem mestu.
Izredna odlika za Dolenjsko je
Valvasorjeva grafična delavnica na Bogenšperku
prvo organizirano grafično podjetje pri nas. Na svojem gradu je Valvasor združil okoli sebe veliko družbo slikarjev in bakrorezcev, med katerimi je bil tudi Novo-meščan Ivan Koch.
Barok
V baroku je umetnostno snovanje zopet oživelo in povsem doseglo gotsko dobo. Posebno odličnih cerkvenih stavb ta doba na Dolenjskem sicer ni ustvarila. Pozornost vzbuja zgodnji tip baročne stavbe z velikim centralnim prostorom, ki mu je na vzhodu manjši, prav tako centralni prostor za veliki oltar. Zanimiva je cerkev v Spodnji Straži pri Novem mestu, ki je izredno posrečeno poslikana v glavni kupoli. Večja in bogatejša stavba te vrste je cerkev na Veseli gori pri Šent Rupertu.
Kako globoko je prodrl nov baročni okus med ljudstvo pričajo najbolj mnoge prezidave srednjeveških stavb. Marsikje so te prezidave spremenile značaj prvotne stavbe tako, da se je mislilo, da so bile na novo pozidane na mestu starih.
Med največje take prezidave spadata samostanski cerkvi v Stični in Kostanjevici. O stiški cerkvi je zapisal Valvasor, da je bila novo pozidana. Stanje po prezidavi je dalo cerkvi res popolnoma baročen videz. Vse ladje so bile banjasto obokane, svetlobno nad-
i2e
stropje glavne ladje je ostalo nad obokom, oprava v cerkvi se je izmenjala. Šele v najnovejši dobi so bili odkriti prvotni deli, kot sem to že omenil spredaj. V zadnjih letih se je z izredno posrečenim toniranjem sten dvignila estetska stran stavbe, poudarilo pa tudi vse tisto, kar spominja še na prvotno stanje.
Tintoretto: Sv. Miklavž (detajl)
Druga taka prezidava se je izvršila na samostanski cerkvi v Kostanjevici. Tudi tu so bile vse ladje novo obokane, slopi obzidani s pilastri in šilasti loki so dobili polkrožno konturo. Rezultat je bil seveda tak, kakršnega je zahteval novi okus. Tu so šli že tako daleč, da so pred vhodno fasado postavili mogočno baročno kulisno arhitekturo in tako dali cerkvi tudi na zunaj ono konturo, ki jo zahtevajo baročne fasade.
Te prezidave pa se niso omejile samo na velike stavbe. Nov lepotni okus je zmagovito prodrl v ljudstvo. Prezidavalo se je vse, kar je bilo gotsko. Pri manjših podružničnih cerkvah so skoraj redoma odstranili raven strop v ladji in jo obokali. Vse freske, ki seveda niso bile v skladu z novim okusom, so kratko malo pobelili. Kolikor jih niso uničili z novimi okni in obokom, so se nam ohranile pod beležem nepokvarjene in so danes po zaslugi konservatorja dr. Franceta Steleta odkrite izpod beleža.
Glavno, kar je ustvaril barok, je bogata notranja oprava cerkva. Cerkve so se napolnile z razkošnimi altarji, bogato rezljanimi in pozlačenimi, blestečimi v lazurnih barvah in srebru. Ljudje so jim vzdeli naziv zlati altarji. Največji in najbogatejši je altar na Muljavi, po izrednem bogastvu detajlov se mu pridružujejo trije altarji v Stopičah pri Novem mestu, dalje veliki altar na Veseli gori, altarji na Trški gori in še nešteto drugih.
Kvalitetno izredno delo so bili altarji in prižnica v kostanjeviški opatiji. Prižnica in veliki altar sta sedaj na Golem. Dva altarja v kostanjeviški župni cerkvi.
Slikarstvo
je ustvarilo za dolenjske cerkve odlična dela. Metzinger, naš največji baročni mojster je izvršil dve veliki kolekciji slik za novomeške frančiškane in za kapiteljsko cerkev. Njegov sloves se je iz Novega mesta hitro razširil. Okoliški plemiči so bili naročniki za celo vrsto cerkvam: n. pr. za Dolenjo vas pri Šent Jerneju, Vinji vrh pri Šmarjeti, Vino gorico pri Trebnjem. Laskavo je
12S
«
Metzingerjeva sv. Ana v Novem mestu
bilo naročilo za grajsko kapelo na Otočcu, kjer je za altar izdelal štiri podobe. Glavna predstavlja Brezmadežno, trije medaljoni pa sv. Trojico in dve skupini svetnikov. Prošt Marotti ga je razen v Novem mestu zaposlil še na Veseli gori pri Šent Rupertu.
Jelovšek je slikal freske v svetišču na Žalostni gori in v kostanjeviški opatiji.
C e b e j je s freskami okrasil kapelo sv. Izidorja na Trški gori in slikal oltarne podobe za Trško goro in Žužemberk.
Bergant je slikal križev pot za Stično in altarne slike za Veselo goro.
Potočnik je delal za Krko, H e r r 1 e i n za Krško in novomeške frančiškane ter križev pot za Št. Peter.
L a y e r je slikal za Žužemberk, Mirno, Podgrad in Grm pri Novem mestu.
Langus je slikal za Brusnice, Mokronog in grad Klevevž.
Kvaliteta umetnostne produkcije je počasi padala. Vedno bolj se množe rokodelska dela, tako v rezbarstvu in v slikarstvu. Vse 19. stoletje nikakor ne more tekmovati s prejšnjim. Naročila so izvrševali poljanski Štefan Šubic, Koželj in idrijski Tavčar.
Šele okr. 1. 1860. se kvaliteta cerkvenega slikarstva zopet močno dvigne, kO' nastopi s svojim delom Janez Wolf.
Na Dolenjskem je s freskami okrasil svetišče v Vel. Laščah in Ribnici. Altarne slike pa je slikal za Slevico, Dobre polje, Št. Rupert, Št. Jurij pod Kumom, Rako, Šmarje in Ribnico.
Tudi Wolfov učenec, Janez Šubic je za Šmarje pri Novem mestu naslikal altarno sliko sv. Marjete.
Wolfov učenec je tudi Simon Ogrin, ki je v 1. 1885.—86. poslikal prezbiterij franč. cerkve v Novem mestu.
13C
v drugi polovici 19. stoletja je tudi na Dolenjsko našla pot nastopajoča
romantika.
Njen nastop pomeni nepopisno škodo v obstoječem stanju. Cerkve so se prezidavale v smislu srednjeveških slogov, dragocena baročna oprava se je morala umakniti neokretnim mizarskim izdelkom na ljubo »enotnosti sloga«. Največ so trpele novomeške cerkve, v katerih so odstranili vso baročno opravo. Isto se je zgodilo v Šent Rupertu, kjer novogotski altarji nikakor niso zadovoljivo estetsko dopolnilo izredno lepe gotske stavbe.
Kako majhna je bila ustvarjalna moč tedanjih arhitektov pričajo novoromanska cerkev v Šmarjeti in novogotski stavbi v Prečni in Mirni peči.
Dvoriščna arhitektura lukenjskega gradu
(po fot. K. Claricija iz 1. 1898.)
Jože Gregorič:
Umetnostni spomeniki Novega mesta
Z našim pregledom smo prišli na prag sedanjosti. Preden si ogledamo sodobno umetnostno ustvarjanje na Dolenjskem, poizkusimo podati še pregled umetnostnih spomenikov Novega mesta in označiti, kolikor je to mogoče, vpliv, ki ga je imelo mesto kot metropola Dolenjske na ostali razvoj umetnosti te dežele.
Po datumu svojega nastanka, leta 1365., pade Novo mesto v dobo visoke gotike. To dejstvo in pa položaj na strmem polotoku reke Krke, sta mu dala ono značilno talno razdelitev in zunanji videz, katerega je mesto skoro nespremenjeno ohranilo do danes. Številne tesne ulice se le enkrat široko razmaknejo in tvorijo obširen Veliki trg, sicer pa so tesne, vijugaste in se stopnjema dvigajo proti naravnemu jedru — K a p i t -1 j u. Ta ima že po naturi absolutno dominanten položaj nad mestom. To, po naturi dano prednost je podčrtal še stavbar-umetnik, ki je na tej dominantni točki postavil cerkev, kakor bomo videli že takoj ob ustanovitvi mesta.
Čeprav je, kot povedano, Novo mesto nastalo v dobi visoke gotike, sta se nam ohranila do danes samo dva spomenika gotske arhitekture.
Najvažnejši, pa tudi najstarejši spomenik je kapiteljska cerkev, nastala verjetno še pred ustanovitvijo mesta. Ta prvotna stavba, katere ostanek so zunanji zidovi sedanje ladje, je predstavljala enoladijski, z ravnim lesenim stropom prekrit prostor, ki mu je bil na vzhodu prizidan svoden prezbiterij, vsekakor manjši od sedanjega. Prvotno stanje ladje je po lanskih odkritjih nekdanjih oken dovolj jasno.
Kmalu po ustanovitvi mesta, nekako v 2. desetletju 15. stoletja so pričeli meščani z zidanjem nove stavbe. Vzrok za to so bile pač dobre gmotne razmere in rastoča meščanska samozavest. Podrli so stari prezbiterij in na njegovem mestu je zrasel sedanji s kripto. Ta novi
prezbiterij je bil gotov vsaj leta 1429., ko je bil posvečen. Stavba kaže vse znake nedodelanosti, kar dokazuje, da so nameravali nadaljevati z zidanjem, kar pa so preprečile neugodne razmere. Novi prezbiterij so za silo zvezali s staro ladjo. Taka je ostala cerkev vse do ustanovitve kolegiatnega kapitlja leta 1493. in nato še vse stoletje do leta 1580., ko je pogorela.
Prezbiterij je eden najvažnejših spomenikov iz 1. pol.
15.	stoletja in edini, ki ima kripto. Obsega 4 obočne pole v tlorisu, prav tako velika je kripta, ki jo 4 pari osmoogelnih stebrov dele v 3 ladje. Monumentalna je zunanjščina, kjer učinkuje predvsem pristnost materiala, neometan kamen in poudarjanje konstruktivno važnih delov v dosego lepotnega učinka.
V dobo pred ustanovitvijo mesta je datirala tudi cerkev sv. A n t o n a , ki je stala na sedanjem Florijano-vem trgu. Podrli so jo leta 1882.
Kot tretja je sledila špitalska cerkev, ki se omenja že pred' letom 1428. Podrli so jo leta 1790.
Po starosti sledi ladja frančiškanske cerkve, ki so jo v 1. 1471. do 1478. prizidali starejšemu prezbiteriju. Ladja je predstavljala tridelno dvorano z zvezdnatim obokom in kot taka spadala v skupino poznogotskih cerkva, ki jih na Dolenjskem zastopa še cerkev v St. Rupertu. Obok so podrli po požaru leta 1664.
Verjetno je do nastanku še segala v gotsko dobo cerkev sv. J u r i j a na Bregu, katero so podrli leta 1790.
Od' profane arhitekture ni iz gotske dobe nobenih spomenikov. Posamezne detajle iz 2. polovice
16.	stoletja sem doslej zasledil le pri Bergmannovi in Kobetovi hiši na trgu. V obeh primerih gre za rezane kamenite portale in okna z navadno obrezo na ajdovo zrno. Vse drugo je bilo kasneje prezidano.
Že v 2. pol. 16. stoletja pa je začel trg dobivati ono zanj tako značilno podobo, ki mu je v naslednjem stoletju pridobila sloves enega najlepših trgov na Kranjskem, to so arkade v pritličju.
Koncem 16. stoletja je v Novem mestu že zmagala renesansa. Prvo renesančno delo so že trije nagrobniki pri frančiškanih, od katerih je bil Villan-dersov postavljen že leta 1547., Lenkovičev pa leta 1569.
Tudi v arhitekturi zmaga novi slog še pred prelomom stoletja. Leta 1580. je pogorela kapiteljska cerkev. Ko so dve leti nato začeli s popravili, so ta izvršili že v novem, baročnem slogu. Tudi proštija je bila do leta 1623. prezidana in je tedaj dobila bogate arkadne hodnike na dvorišču, ki pa so danes zazidani.
V	to dobo datirajo tudi patricijske hiše na Velikem trgu, ki je tedaj dobil arkadne hodnike v pritličju. Ena najlepše ohranjenih je Bergmannova hiša.
Kako naj si razlagamo ta hitri nastop renesanse? Predvsem bo treba upoštevati vpliv plemstva. (Nagrobniki pri frančiškanih!) Odločilnega pomena pa bo v prvi vrsti pridobitev Tintorettove podobe sv. Miklavža za veliki altar kapiteljske cerkve, ki je pomenila za nas tedaj še neznan svet italijanske visoke renesanse. Podobo je pridobil prošt Polydor de Montaguana, Italijan, ki je kot tak gotovo tudi pomogel novemu slogu do zmage.
Le na ljubo novemu slogu so leta 1664. odstranili gotski obok v frančiškanski cerkvi in ga nadomestili z banjo. Pri tem delu je vplival vsestransko izobraženi pisatelj in kanonik M. Kastelic, ki je sam napravil načrte za to prezidavo, pa tudi za cerkveno fasado in zvonik. Njegovo delo je tudi hiša nekdanje kazine, ki jo je stavil pod varstvo M. B., katere relief nad vrati je ena redkih plastik te dobe.
V	17. stoletje datirata tudi cerkvi sv. Katarine in kapucinskega samostana.
Drugi mož, ki je pomemben za umetnostno snovanje v mestu, prošt Germanicus Comes a Turri et Vallis Saxinae, aristokrat odličnega rodu, je pridobil kapitlju škofovske insignije. Postavil je nov veliki altar, naročil odličen relief za proštijo in zapustil kapitlju srebrn pastorale in kapit. križ, oboje odlično delo baročnega zlatarstva. Na njegovo pobudo je grof Mordax sezidal na Grmu kapelo Božjega groba.
Glavno, kar je ustvaril novi slog je bila dragocena oprava obeh cerkva. V kapiteljski cerkvi so se velikemu altarju okrog leta 1780. pridružili še stranski, bogato opremljeni z rezbarskim okrasjem in pozlačeni.
V	frančiškanski cerkvi pa je domača frančiškanska delavnica, ki kaže sorodne poteze z ljubljansko in kamniško, izdelala vse altarje za cerkev, ki pa so postali žrtev romantike.
Temu skulpturnemu okrasju se pridružuje še slikarsko. Metzinger, naš največji baročni mojster, je okrog leta 1730. slikal za novomeške frančiškane kolekcijo slik za stranske altarje. Te slike so morale izredno ugajati, kajti že 3 leta za tem je dobil slikar častno naročilo za kapiteljsko cerkev.
Škof in prošt Jurij Franc Xav. de Marotti je naročil slike za stranske altarje. Metzinger je okrog leta 1733. naslikal za kapitelj 10 altarnih slik, ki še danes predstavljajo poleg Tincorettovega sv. Miklavža največji umetniški zaklad kapiteljske cerkve. Marotti je zaposlil slikarja tudi na Veseli gori. Njegova slava se je hitro razširila po vsej Dolenjski, kjer je v naslednjih letih dobil obilo naročil predvsem pri plemenitaših. (Otočec!)
S tem Metzingerjevim delom je bilo potrebi v glavnem ustreženo. Le za frančiškane je naslikal H e r r -1 e i n dve altarni sliki, nato pa je v umet. snovanju nastal premor, ki so ga le sem in tja prekinjala brezpomembna dela slikarjev samoukov v frančiškanskem samostanu.
V	2. pol. 19. stoletja pa je tudi v Novo mesto našla pot romantika in uničila visoko kvalitetno ostalino baročne dobe. Svoje razdiralno delo je pričela v kapiteljski cerkvi, kjer je leta 1868. padel baročni veliki altar in katerega je nadomestil kvalitetno slabši, umetniško nezreli novogotski izdelek, ki še danes bahavo stoji v prezbiteriju in čaka kdaj bo tudi zanj prišel čas, ko ga bo doletela usoda njegovega prednika — nikakor ne na škodo prostornine in predvsem velike Tintorettove umetnine, podobe sv. Miklavža.
Velikemu altarju so sledili kmalu še stranski, ki so prav tako dobili estetsko nevredna nadomestila.
Isto se je zgodilo v frančiškanski cerkvi, kjer so bili odstranjeni že omenjeni altarji na ljubo novogotskim izdelkom.
Tudi arhitektura je obnavljala cerkve po tem novem okusu. Frančiškanska cerkev je dobila novo fasado po načrtih Italijana Paseolija, zvonik pa novo gotsko streho.
Stolp kapiteljske cerkve je izgubil baročno čebulasto streho in bil predelan v gotskem slogu. Ta prezidava stolpa je našla odmev po celi Dolenjski. Povsod so odstranjevali baročne strehe zvonikov in jih nadomestili s strmimi gotskimi, ki se jim že na prvi pogled vidi, da imajo svoj vzor v Novem mestu.
V mestu samem pa je romantika gospodarila še v začetku novega stoletja in določila lice novemu rotovžu, ki gotovo ni v okras Velikega trga.
S tem smo, seveda v grobih potezah, nanizali vrsto umetnostnih spomenikov Novega mesta do našega časa.
Če se sedaj na hitro ozremo nazaj v zgodovino, vidimo, da mesto kot metropola za razvoj umetnosti dežele ni kdo ve kaj pomembno. V tem oziru ga daleč prekaša Stična in morda tudi Kostanjevica. Le dvakrat je posredovalo mesto tudi na deželo, prvič v dobi prošta Marottija, z zaposlitvijo slikarja Metzingerja, drugič v dobi romantike v 2. pol. 19. stoletja.
Kakor je bil prvič vpliv mesta na deželo vseskozi pozitiven, saj se je zaposlila najmočnejša osebnost naše baročne dobe, je v drugem primeru ta vpliv le obžalovati, Gotizirajoči vpliv romantike je tudi po deželi uničil marsikako kvalitetno delo iz baročne dobe, za katero ne bo nikoli več mogoče dobiti enakovrednega nadomestila.
Najnovejši čas
2e po tem kratkem pregledu umetnostnih spomenikov Dolenjske in njene metropole Novega mesta smo se prepričali, da je umetnostno snovanje na Dolenjskem sledilo ostalemu razvoju umetnosti v naši domovini, se trikrat močno dvignilo in doživelo bujen razcvet, prvič že v dobi romantike, drugič v dobi gotike in tretjič v dobi baroka, ki ije zajel najširše plasti naroda in vtisnil najmočnejši pečat dolenjski krajini. Videli smo, da je kvali-
teta umetnostne produkcije v 19. stoletju močno padla, da je naročnike in izvršitelje del zajela velika dezorientira-nost in da se je ta zmeda, ki jo je romantika v drugi polovici 19. stoletja le še poglobila, vzdržala vse do naših dni in da na Dolenjskem — kot se to> čudno- sliši — še danes ni premagana.
Kakšen bo rezultat, ki nam ga bo dala sedanjost? Predvsem moramo poudariti, da je slikarstvo na prvem mestu. Dolenjska je dala Slovencem v zadnjem času mnogo slikarjev, med katerimi se posebno odlikujejo imena: France in Tone Kralj, Božidar Jakac in Jože Gorjup. To1 absolutno prevladovanje slikarstva v sedanjosti je za Dolenjsko značilno- in temelji v mehki, sanjavi dolenjski krajini.
Zdi se, da je Božidar Jakac, ta sanja-vo-lirična natura, slikar dolenjske krajine in rodnega Novega mesta, ta neugnani, nemirni Ahasver med slovenskimi umetniki, v svoji umetnosti najbolj zajel dolenjsko naturo-. Opozarjam na njegove pastele, v katere je ujel vso lepoto in mik domače grude, zlil vanje vso ljubezen do rodnega mesta. Jakac je naš prvi in še vedno najodličnejši grafik in je to vrsto umetnosti dvignil pri nas do doslej nepoznane višine.
Prav v grafiki je Jakac zaslovel preko naših meija. Vsebina njegove grafike je čista lirika, doživetja najtišjih in najintimnejših trenutkov življenja. Njegovi grafični listi -so odsevi hipnih razpoloženj, ki se vzbude v umetnikovi duši. Naj omenim grafične- liste h Gradnikovemu ciklu Pisma, to najgloblje občuteno prepesnitev literarne umetnine v likovno.
V zadnjem času mnogo portretira v olju in je gotovo eden najboljših in najbolj priljubljenih portretistov. Odlikuje se predvsem portret slikarjeve matere.
Pravo nasprotje Jakcu sta France in Tone Kralj, ki sta izvršila v -naši- umetnosti preobrat k ekspresionizmu. Odlikuje ju močan notranji, duhovni moment v njunih delih, ki ga na zunaj skušata izraziti -s tem, da delata silo naravnemu upodabljanju, da tako čim jasneje izrazita idejo. Oba brata sta bila na svetovnih razstavah v inozemstvu deležna največjega priznanja svetovne -kritike.
Brata sta obenem tudi kiparja in je značilno zanju, da delata predvsem v domačem materialu, kamnu in lesu in pri tem ne puščata vnemar drobne dekorativne plastike.
France je poleg tega izvršil celo vrsto ilustracij, omenim samo risbe k narodni pesmi o kralju Matjažu, kjer je ilustracije in pisavo podredil ritmu pesnitve.
Za svoj rojstni kraj Dobrepolje je France izdelal spomenik vojnim žrtvam, Tone pa kapelico sv. Cirila in Metoda in poslikal cerkev v Strugah.
Kostanjevčan Joža Gorjup, učenec firenške umetnostne akademije, je žal umrl, preden je mogel razviti svoj talent do popolnosti. Bogata zapuščina pa priča o veliki umetniški sili in izredni delavnosti. Udejstvoval se je kot grafik, slikar v olju, freskant in kot kipar. Malo pred smrtjo je poslikal cerkvico sv. Miklavža v Kostanjevici in s tem delom pokazal, da bi se razvil v enega najodličnejših cerkvenih slikarjev naše dobe. Umrl je 1.1932.
Predvojni generaciji slikarjev pripadata Josip Germ in Ivan Vavpotič.
Kiparstvo zavzema drugo mesto. Poleg obeh Kraljev in Gorjupa imamo Dolenjci še Meštrovičevega učenca kiparja Hudoklina, ki živi v Zagrebu.
Arhitektura stoji popolnoma v ozadju in ni ustvarila nobenega pomembnega dela. Omeniti moram arh. R o h r-m a n a in M. Mušiča.
Kakšna je umetnostna delavnost naše dobe?
Če o kateri dobi, velja za naš čas popolna dez-orientiranost.
Arhitektura kot rečeno ne more pokazati nobenega pomembnega spomenika in se ni nikjer dvignila preko utilitarnosti. Pravi arhitekti se niso nikjer zaposlili, niti tam ne, kjer namen stavbe sam zahteva tenkočutnega arhitekta-umetnika.
Prav isto je z eno samo izjemo v slikarstvu. Tone Kralj je poslikal po naročilu cerkev v Strugah. Gorjup pa je nenaročen, le iz veselja do dela poslikal prezbiterij cerkvice sv. Miklavža v Kostanjevici. Ti dve cerkvi sta na Dolenjskem edina cerkvena prostora, ki sta bila v našem času neoporečno poslikana po slikarju umetniku. Drugje pa so oddajali in oddajajo slična na-
13S
ročila tujcem, vedno zelo podrejenim in nezmožnim osebam. Na Mirni so oddali poslikanje cerkve Nemcu iz rajha, Seppu Grassmiicku, cerkve v Šmihelu pri Novem mestu, Št. Petru, Trški gori, Kostanjevici in Cerkljah ob Krki pa je poslikal dunajski slikar Kleinert, slikar zadnje kvalitete. Oba sta s svojim delom dokazala, da še od daleč nista kos domačim slikarjem.
Tudi kiparstvo ni na boljšem. Postavila se je cela vrsta spomenikov vojnim žrtvam, nešteto kapelic in oltarjev, a skoro nikjer >se niso zaposlili kvalificirani delavci. Častna izjema je Dobrepolje, kjer je spomenik padlim postavil France Kralj, kapelico sv. Cirila in Metoda pa Tone Kralj.
Isto velja tudi za metropolo Novo mesto, kar je tem bolj žalostno ker velja mesto za kulturni center Dolenjske. Tudi v mestu se je veliko gradilo, delo pa so imele v rokah moči, ki niso bile zmožne ustvariti prave arhitekture, kaj šele ubrati novo poslopje v harmonično celoto z okolico. V slikarstvu nimamo kaj pokazati, če izvzamem fresko slikarja M e ž a n a v Sokolski kleti. Tudi plastiko smo raje importirali od drugod kot pa zaposlili domače moči. Edina izjema je nagrobnik kanonika Porente na novem pokopališču, delo F. K r a -1 j a. Sicer pa vlada v mestu neumevanje za sodobno umetnost.
Prav tako popolno neumevanje je tudi za varstvo spomenikov in varstvo domačije. Toliko kot se je v teh ozirih zadnje čase grešilo v Novem mestu, ko se je historično lice mesta kazilo na vseh koncih in krajih, se ni še nikdar v zgodovini. Še vedno ni prodrla zavest, da umetnost ni nikak luksus, da mora biti del našega življenja, kot je bila v baroku in gotiki in da ni vseeno ali izvrši naročilo kvalificiran umetnik ali neuk diletant. Tako dezorientirana, umetnostno brezpomembna ni bila še nobena doba v zgodovini. Kje je temu vzrok? Nikakih znakov pa ni, da bi se v doglednem času obrnilo na bolje.
Dr. Jože Rus:
Dolenjci v luči statistike
V tej tabeli Dolenjsko ni zajeto v vsem svojem obsegu. Všteto je le vse ozemlje novomeškega sodnega okrožja, a iz litijskega sodnega okraja še tri južne občine: Dole, Sv. Križ in Primskovo, dolenjske občine ljubljanskega in deloma litijskega okraja pa so izpuščene. V kočevski okraj sta prišteti tudi občini Draga in Osilnica, dočim pri črnomaljskem občina Radatoviči ni vračunana. Ta tabela nam odpira pogled na najžalostnejše poglavje o izseljevanju dolenjskega človeka.
Okraji
Leta	Krško	Novo	Višnja	Dole-	Črnomelj	Kočevje	Vse
		mesto	gora	Primskovo			Dolenjsko
			v kvadratnih kilometrih				
	867,8	933,7	229,6	70,5	546,1	1158,0	3805,7
			število prebivalstva				
1817.	41.146	33.033	10.760	2.632	26.292	36.676	150.539
1851.	49.166	43.093	12.140	2.918	32.843	45.648	185.808
1869.	50.028	44.559	11.866	2.962	29.646	38.106	177.167
1880.	51.023	46.493	12.518	3.195	29.888	41.794	184.911
1890.	53.327	48.346	13.127	3.359	28.460	42.806	189.425
1900.	53.393	48.970	12.812	3.239	26.300	42.306	187.020
1910.	55.640	47.387	12.324	3.214	24.755	41.708	185.028
1921.	53.136	45.803	12.156	2.944	23.828	40.394	178.261
1931.	55.252	50.405	12.800	3.161	29.266	40.415	191.299
			na 1 km2 prebivalcev				
	63,7	54,0	55,9	45,1	53,5	43,5	50,3
Kočevski upravni okraj je po svoji površini skoraj tretjina Dolenjskega, zaradi svoje velike gozdnatosti in prekomernega izseljevanja nemških Kočevarjev je pa tako slabo naseljen, da živi v njem le dober peti del vseh Dolenjcev. Vinstvo na dolenjskem vzhodu, lesno gospodarstvo na zahodu, njivstvo na Krškem polju in živinoreja vsepovsod nudijo premalo dela in zaslužka, da bi se mogli ob njih prehraniti prav vsi rojeni, odrasli Dolenjci.
Vsa bivša kranjska dežela je dajala svojim ljudem tako malo življenjskih prilik, da ji je število prisotnega
Z2C
prebivalstva v 73 letih 1817.-1890. naraslo komaj' za 24,6%, v primeri ž njo pa je njena dolenjska stran še toliko šibkejša, da ni mogla doseči tega odstotka niti v 124 letih 1817.—1931. V tem dolgem času namreč število doma živečega dolenjskega ljudstva ni naraslo za več ko 40.760 duš ali 21,3%.
Na samih dolenjskih tleh imajo le mesta Kočevje, Novo mesto in Radeče nekaj več industrije, ki je zmožna privlačiti del ljudstva iz okolice in ga zadržati blizu doma. V Beli Krajini napredujeta borno le mesteci Črnomelj in Metlika, vsi drugi kraji nazadujejo ali pa stojijo pri svojih starih številkah. Veliko število zahodnih Dolenjcev odhaja leto za letom v tujino, da pridobijo živeža svojim družinam s krošnjo ali kot gozdni delavci, najboljše delovne moči pa so prisiljene oditi s trebuhom za kruhom za vedno v tuji svet. Prav na Dolenjskem, namreč v Beli in Suhi krajini in na Kočevskem, je bilo izseljevanje v Združene države ameriške toliko močno, da sta bili v letih 1896.—1911. iz teh krajev dve tretjini vseh kranjskih izseljencev, v letih 1901.—1910. pa celo tri četrtine. Na Kočevskem in v Beli Krajini sega mrzlica izseljevanja celo tako daleč, da pridejo kar cele kmetije v puščo.
Ker so Združene države po vojni doseljevanje zelo omejile, se je moral odtok dolenjskih ljudi usmeriti v ostale države obeh Amerik oziroma v rudnike Zahodne Evrope, deloma najdemo Dolenjce v domačih rudarskih revirjih ali pa raztresene po naših večjih mestih.
Najvišje številke je doseglo prebivalstvo po posameznih okrajih v letih, ki so podčrtana. Iz tega spoznamo, da se je v kočevskem okraju število prevagnilo že pred 70 leti, v Beli Krajini po 1.1880. (trtna uš in njene gospodarske posledice), a ob novomeški železniški progi v času njene otvoritve 1894. Sploh je treba reči, da železnica odtoka dolenjskega ljudstva ni zadržala, temveč le pospešila. V poslednjem času (1921—31) je postalo izseljevanje nekoliko počasnejše le zaradi tega, ker so se spričo splošne gospodarske krize življenjske prilike na Dolenjskem zelo približale razmeram dotedanjih »obljubljenih dežel«.
2£Z
Miran Vardjan:
Slika Dolenjske po poklicih
Čeprav je gospodarsko življenje Dolenjcev v splošnem povsod precej podobno, so vendar tudi v tem pogledu med posameznimi dolenjskimi predeli že znatne, dasiravno ne prevelike razlike.
To dejstvo se izraža tudi v poklicni sestavi dolenjskega stanovništva. Ob ljudskem štetju 1. 1931. so prebivalci raznih dolenjskih pokrajin pripadali tem poklicem (v %):
poljed. in obrt in trgo- promet javna ostali
Notranjsko	živinor. 60-4	industr. 20-9	vina 2-9	4-5	služba poklici 6-5	5-7	
Zgor. Zasavje	63-5	21-7	1-7	4-9	2-9	5-3
Kočevsko	68-6	21-2	2-7	2-0	4-2	6-3
Ribniško	70.0	17.7	2-7	1-7	2-5	3-4
Dolenjsko v ožjem smislu	77-2	12-3	1-6	1-6	3-1	4-2
Bela Krajina	82-1	10-1	1-6	1-5	2-4	2-3
Suha krajina	85-1	8-7	1-3	0-7	1-5	2-8
Vse Dolenjsko 73'2		14-8	2-0	2-3	3-3	4-4
Kakor vidimo iz		teh številk, je		Dolenjsko		izrazito
agrarna pokrajina, saj se bavijo s kmetijstvom skoraj tri četrtine Dolenjcev. Stopnja agrarnosti raste od severo-zapada proti jugovzhodu. Relativno najmanj kmetov imajo zapadni in severni (Notranjsko, Zasavje), malo več osrednji (Ribnica-Lašče), največ pa vzhodni in jugovzhodni deli (Suha krajina, Dolenjsko v ožjem smislu in Bela Krajina). Na pravem Dolenjskem in v Beli Krajini so zelo pogostne občine, ki imajo nad 90% kmetov; Češnjice v litijskem in Sinji vrh v črnomaljskem okraju se lahko celo ponašata z nad 99% kmetskega prebivalstva, to se pravi z največjo revščino.
Vzrokov tako velike agrarnosti dolenjskega vzhoda je več. Zemlja je po' večini precej rodovitna (Krško polje, Mirenska in Temeniška dolina), poleg tega pa je ponekod močno razvita živinoreja (prašiči na Krškem polju, konji okoli Bučke, a govedo zlasti v Suhi krajini). Važen faktor je tudi v i n s t v o , ki zahteva intenzivnega obdelovanja tal in zato tudi več delovnih moči.
Na drugi strani ovirajo slabe prometne razmere razvoj industrije, večje trgovine in sorodnih panog. Ž a g a r s t v o, ki je na Notranjskem, Kočevskem in deloma Ribniškem glavni vir zaslužka, na vzhodu nima mnogo pomena. Posebno se pozna pomanjkanje prometnih zvez v daleč od železnice ležeči Suhi krajini, ki niti ni posebno rodovitna, a je ravno zaradi svoje odrezanosti od sveta najbolj kmečki del Dolenjske. Prebivalstvo je prisiljeno, da se bavi z edino pridobitno panogo, ki je tu sploh mogoča, to je s poljedelstvom in živinorejo, ali pa da se izseli. In res vidimo, da je emigracija prav iz teh krajev največja.
Drugačne so razmere na severu in zapadu, v Zasavju in na Notranjskem. Zemlja je tu slabša kot na vzhodu, a ugodne prometne razmere (železnica Trst— Ljubljana—Zagreb) nudijo vse pogoje za nastanek industrije. Ze promet sam direktno živi precej prebivalstva (v občinah Rakeku in Kresnicah nad 20%, v Logatcu 16%, Litiji in Radečah po 10% itd.). V zvezi z ugodnostmi, ki jih nudijo prometna pota, se je v Zasavju razvila večja industrija (Litija, Radeče), pa tudi rudarstvo, ki ga sicer drugod na Dolenjskem (z izjemo v Kočevju) ni, je dosti zastopano. Poleg rudnika v Šentjanžu se kaže še močan vpliv trboveljskega revirja, tako da je v Zasavju 5% rudarjev.
Na Notranjskem sicer prave industrije ni, zato pa sta se zaradi krasnih gozdov silno razvili lesna obrt in industrija, ki zaposlujeta 10% prebivalstva (v občini Loški potok celo 30%). Prav tako imata gozdnato Kočevje in Ribnica po 7% žagarjev, medtem ko je na vzhodu žagarstvo — ponekod zaradi slabih prometnih zvez, še bolj pa ker ni večjih gozdov — le slabo zastopano (Suha krajina 1'6%, Zasavje in pravo Dolenjsko pa 1-9%, Bela
Krajina 2'1%). Pripomniti pa je, da bi bile te številke sorazmerno precej višje, če bi statistika štela sem tudi prevoznike lesa, gozdne delavce in podobne poklice, ki so vpisani po večini med poljedelce, ker še vedno obdelujejo zemljo. Dr. J, Rus celo meni, da se bavi najmanj četrti del Slovencev s pripravljanjem in izvažanjem lesa (»Jutro« 31. avgusta 1930.). Na Dolenjskem bi se to število najbrž še zvišalo.
Trgovina cvete najbolj na Notranjskem (bližina meje); sledita ji okraja Ribnica in Kočevje.
V vseh mestih in večjih krajih, kjer so upravni centri, je dokaj močan odstotek ljudi v javnih službah in svobodnih poklicih. Iz razpredelnice vidimo, da zavzema tudi tu prvo mesto Notranjsko.
Če primerjamo prejšnje poklicne statistike z zadnjo, lahko rečemo, da se je poklicna slika Dolenjske le malo. ali skoro nič izpremenila. Na Notranjskem in v Kočevju opazimo nazadovanje kmetov na račun žagarstva, v Zasavju pa na račun industrije in rudarstva. Sicer pa je posebno vzhodno Dolenjsko skoro čisto ohranilo svoj kmečki značaj, ter ga je treba še vedno šteti med naj-agrarnejše slovenske pokrajine.
IM
Com. ing. Jože Germ:
Gospodarski razvoj Novega mesta in okolice
Prvi pogled v statistične podatke o gospodarstvu Dolenjske nas prepriča, da imamo opravka z izrazito poljedelskim krajem.
V preteklosti ni bila Dolenjska tako izrazito poljedelska pokrajina, ampak je imela tudi znatno industrijo ter bila v tem pogledu enakovredna drugim delom Slovenije. Železarska industrija v dolini Krke pri Dvoru in steklarska industrija na Glažut i v Gorjancih so priče, da je bila industrijska delavnost močno razvita v teh krajih. Toda nova pota, ki jih je odprl promet z nastopom železnic, so pomenila konec dolenjske industrije, ki ni več mogla konkurirati s prometno mnogo- ugodneje položeno industrijo na Štajerskem, predvsem pa s tujo industrijo v Avstriji in na Češkem.
Od industrijskih panog je obdržala na Dolenjskem večji pomen lesna industrija zaradi bogatih zalog lesa. Na ta način je postala Dolenjska izrazito poljedelsko ozemlje.
Isto velja tudi za Novo mesto in okolico. Četudi Novo mesto kot upravno središče skoraj vse Dolenjske predstavlja največje naselje, se vendar niti tu ni razvila večja industrija, tako da je mesto navezano na dohodke od kmetov iz okolice ter številnega uradništva v mestu samem.
Po velikosti pride novomeški okraj z 989 km2 na četrto mesto v Sloveniji, vendar pa po prebivalstvu daleč zaostaja za drugimi, ker ima samo 50.500 prebivalcev, kar znese 54 prebivalcev na km2. Tako je torej po gostoti na 17. mestu izmed 25 okrajev v Sloveniji. Že te številke kažejo, da gospodarsko stanje ne more biti zadovoljivo.
Če pa pogledamo statistiko izseljevanja, vidimo, da je med prvimi, ker domača zemlja pri današnjih razmerah ne nudi prebivalstvu možnosti živ io
io
»5
ljenja doma in ga sili, da se izseljuje bodisi v druge, predvsem industrijske kraje ali pa v inozemstvo. Gospodarska beda ni posledica skoposti prirode, saj so pogoji dani za mnogo večje blagostanje, kot bomo takoj videli.
Kmetijstvo
Najvažnejša panoga gospodarstva je kmetijstvo, s katerim se bavi nad 75% prebivalstva novomeškega okraja. Poljedelstvo ne kaže nobene specialne kulture, ampak goji vsak kmet predvsem to, kar potrebuje za svoj dom in le presežke, ki so v zvezi z boljšo letino tega ali onega pridelka, proda. Proizvajanje za trg in s tem zvezano racionalno obdelovanje posestva je v veliki večini še neznano. Radi tega se goje tudi mnogi pridelki, ki bi se v racionalno vodenem gospodarstvu opustili ter nadomestili z drugimi, donosnejšimi pridelki.
Razdelitev zemlje na posamezne kulture kaže naslednjo sliko po podatkih Krajevnega leksikona dravske banovine:
njive	18.913 ha	2014%
vrtovi	116 ha	0-12%
travniki	11.764 ha	12-52%
pašniki	10-690 ha	11-39%
vinogradi	2,242 ha	2-39%
sadovnjaki	771 ha	0-82%
gozdi	43.175 ha	45-98%
zazidano, ceste, reke	6.229 ha	6-64%
	93.900 ha	100-00%
Po njivah se goji predvsem krma za živino, ker je jako razvita živinoreja, ki prinaša kmetom iz okolice Novega mesta največ dohodkov s prodajo mleka in mlečnih izdelkov ali pa živine same. Od poljedelskih pridelkov je na prvem mestu pšenica s 3618 ha (podatki za 1. 1934.), nato slede: koruza 2481 ha, krompir 2434ha, ječmen 1505 ha, oves 1220 ha, rž 678 ha, soržica 528 ha, proso 413 ha, zelje 155 ha, lan 141 ha itd.
Povprečni donosi na hektar zemlje so sledeči (v oklepaju povprečni donos v Sloveniji): pšenica 12'6 q (91), koruza 20‘25 q (13 q), ječmen 12’9q (97 q),
oves 11-42 q (9 q), rž 7-62 q (9‘2 q), krompir 80-71 q (667 q), soržica 13'3 q (101 q), proso 14'55 q (9'2 q), zelje 121-74 q (77-3 q), lan 4’04 q (4-8 q).
Če upoštevamo donos posameznih pridelkov, vidimo, da ima novomeški okraj v mnogih kulturah najvišje donose v Sloveniji, tako predvsem v pšenici, dalje slede koruza, ječmen, oves, rž, soržica, kjer smo povsod na prvem mestu. Tudi kar se tiče krompirja, je novomeški okraj med najboljšimi.
To nam najbolje dokazuje, da zna kmet v novomeškem okraju dobro obdelovati zemljo in da ni njegova krivda kot proizvajalca, če se ni blagostanje dvignilo tako, kot bi bilo želeti. Vzrok je v tem, da kmet ne more vnovčiti svojih pridelkov za primerno ceno, ker nima dostopa do tržišč ter je navezan na prekupčevalce, ki silno pritiskajo na cene. Kot primer naj navedem prodajo jabolk leta 1934., ko je bila ta prodaja lahka, ker je tega leta izpadel pridelek sadja na Štajerskem. Tedaj jih je gojitelj jabolk prodajal po 80 do 100 din za 100 kg, medtem ko so prekupčevalci ista jabolka prodajali dalje po 300 do 450 din. Iz tega in podobnih primerov vidimo, da je našemu kmetu potrebna izobrazba ter bi bila zato ena glavnih nalog kmetijskih šol, da tudi v tej smeri pouče kmečki naraščaj. Kmet, ki bo znal prodati svoj pridelek, bo šele imel korist od svojega dela, zakaj časi, ko je blagostanje kmeta bilo odvisno le od njegovega dela, so minuli. Denarno gospodarstvo, ki vedno bolj prodira tudi med naš kmečki živelj, ga sili, da vedno več stvari, potrebnih za svoje gospodarstvo, kupuje na trgu, sam se pa specializira na posamezne najbolj donosne kulture.
Sadjarstvo ne tvori nikjer edine niti glavne panoge gospodarjenja našega kmeta. Sadje je postranski pridelek in nanj tudi kmet v tem smislu gleda. Sadno drevje ni za njega stvar, ki bi jo bilo treba oskrbovati, kakor oskrbuje rastline na polju ali v vinogradu, ampak postranski pridelek, ki je dobrodošel za domačo porabo, če obrodi. Zato pa kmet v večini ne skrbi za sadno drevje, ga ne čisti, da o gnojenju, škropljenju itd. sploh ne govorimo. Mnogo so v tem pravcu zato poklicani činitelji delali, toda ostalo je brez uspeha, ker
10*
127
za domačo porabo je dobro to, kar kmet ima; za prodajo pa navadno sadje ne pride v poštev. Omogočitev vsakoletne redne prodaje sadja bi razmere v sadjarstvu hitro spremenila. Statistika sadnih dreves nam kaže, da je sadnega drevja dosti, le kvaliteta ne ustreza. Tako je bilo 1. 1934. sadnega drevja (v oklepajih povprečni donos drevesa v kg): jablane 86.971 (0‘8), hruške 36.711 (12'2), slive 57.516 (0‘2), orehi 23.601 (6’9), marelice 1.086 (1’9), breskve 4.532 (21), češnje 22.923 (25-9).
Pri sadjarstvu je treba omeniti važno vlogo, ki jo ima okraj v trgovini s češnjami. Gojitev češenj je osredotočena v brusniški občini, kjer je tudi največji donos v naši državi. Gojitev češenj, breskev, marelic in orehov bi mogla prinašati lepe dohodke. Seveda bi bilo potrebno posvečati drevesom toliko pažnje, kot jo posvečajo n. pr. trtam, katere bi te vrste sadja na mnogih mestih lahko z uspehom nadomestile.
Tudi glede števila orehov je novomeški okraj na prvem mestu v Sloveniji. Vendar je v zadnjih letih tu nastala sprememba. Radi živahne trgovine z orehovino je bilo mnogo orehov posekanih kljub temu, da je za to potrebno posebno dovoljenje, zvezano z občutnimi taksami. Cene orehovini so namreč tako visoke, ker se je vse lahko izvozilo v Nemčijo in Italijo za izdelavo puškinih kopit.
Vinogradništvo
je dobro razvito, dolenjski cviček je znano vino. Središča, ki dajejo dobra vina, so Trška gora in Grčevje. Posebno poslednje se odlikuje po dobrih vinih. Donosi dobro obdelanega vinograda so na prvem mestu v Sloveniji, t. j. 37'5 hi na hektar vinograda. Enake donose izkazujejo le še Krško, Kostanjevica, Črnomelj in Metlika. Na kvaliteti bi se moralo seveda še mnogo spremeniti. Napačno je mnenje, da se na dolenjskih goricah ne more pridelati dobro vino. Dokaz za to so kleti nekaterih graščin, ki so postavile na trg prvovrstna vina, n. pr. klevevško vino, ki je bilo odlikovano na razstavi v Barceloni. Treba bi bilo gojiti tudi namizno grozdje, ki bi gotovo donašalo lepe dohodke.

Živinoreja
je ena glavnih panog okoliškega kmeta. Od goveje živine se goji največ montafonska pasma, ki razmeroma najbolje ustreza. V nekaterih občinah se goje plemenski biki za izvoz v južne kraje. Svinjereja je dobro razvita, seveda v malem obsegu, goji se za domačo porabo in par komadov za prodajo. Nekateri okoliši se pečajo z vzrejo malih prašičkov za prodajo.
V splošnem je kmetijstvo v okolici Novega mesta dobro razvito. Manjka le možnost pridelke vnovčiti. Temu so krive predvsem slaba organizacija, slabe prometne zveze in pomanjkanje konsumentov v samem kraju. Središče okraja je tako rekoč brez industrije, ki bi bila najboljši odjemalec kmetijskih pridelkov, dokler ti ne bodo našli pot na bolj oddaljena tržišča.
Samo Novo mesto je izrazito uradniškega značaja, kar ni nič čudnega, če upoštevamo, da je upravno središče skoraj vse Dolenjske. Več kot polovica prebivalstva je odvisna od dohodkov iz državne blagajne. Ta velika premoč uradniškega stanu daje mestu izrazito konservativen značaj. Predvsem od njih živita mestni trgovec in obrtnik ter preko teh tudi občina prejema večino svojih dohodkov.
Trgovina
je dobro razvita. Po nezdravem razvoju, ki je sledil svetovni vojni, se je v letih 1926—1929 trgovina zopet uredila. To lahko najbolje vidimo iz števila prijavljenih trgovinskih obratov, ki jih je bilo
leta	1925.	529	leta 1931.	344
leta	1926.	404	leta 1932.	322
leta	1927.	398	leta 1933.	324
leta	1928.	393	leta 1934.	332
leta	1929.	387	leta 1936.	302
leta	1930.	346	leta 1937.	299
V razvoju vidimo skoraj stalno nazadovanje, od 1925. do 1930. je bilo to nazadovanje rapidno od 529 na 346, kar je za leta konjunkture zanimiv pojav. Razlagati si ga je na ta način, da je povojna prenapolnjenost v trgovskem

poklicu povzročila odtok v druge poklice, ker se je povojna inflacija počasi likvidirala. V povojnih letih je hotel vsak trgovati, ker je tedaj trgovina nudila največ izgledov na hitro obogatitev. Povratek normalnih časov pa je izključil ta spekulativni element in trgovina je zopet dobila svoj solidni značaj.
Z nastopom krize leta 1931. pa vidimo nasproten pojav, ker je kriza zopet silila osebe, ki so izgubile svoj položaj v panogah, ki so bile od krize bolj prizadete, v trgovski poklic. Leta 1933. pa se je prejšnje nazadovanje zopet obnovilo, vendar mnogo bolj počasi. Če primerjamo to nazadovanje z drugimi okraji v Sloveniji, vidimo, da je nazadovanje v tej dobi v novomeškem okraju jako majhno, posebno če ga primerjamo z industrijskimi okraji. Razlagamo si to prav lahko iz sestava prebivalstva. V industrijskih krajih so bili najbolj prizadeti glavni konsumenti — mezdni delavci, ki so deloma sploh izgubili vsak dohodek, deloma pa je bil njih dohodek zmanjšan. To je seveda prvi občutil trgovski stan. Novo mesto, izrazito uradniški kraj, pa tega zmanjšanja ni tako občutilo, četudi so bile plače državnim uradnikom zmanjšane. Odvzetje draginjskih doklad za žene in zmanjšanje doklad za otroke so preračunali trgovci za Novo mesto na 180.000 din mesečno. Četudi je to velika številka, je vendar dohodek mesta ostal še vedno tak, da se kriza ni tako močno odražala kot v drugih mestih, kjer je z ustavitvijo industrijskih obratov odpadel sploh vsak dohodek.
Tudi razdelitev trgovskih obratov po strokah nam kaže, da gre predvsem za neindustrijsko območje. Največ trgovin je z mešanim blagom (126), ki so večinoma na deželi, ker je v mestu že nastopila specializacija trgovinskih Obratov. Tako moremo opaziti, da kmet iz okolice ni več v taki meri navezan na mestno trgovstvo v predmetih vsakdanje potrebe, ker že vsaka večja vas ima svojo trgovino z mešanim blagom. V drugih predmetih, kot v blagu, obutvi, železnini itd., je mesto še vedno zadržalo svojo veljavo. Trgovine z mešanim blagom pa opravljajo na deželi tudi zbiralno službo za trgovino s poljedelskimi pridelki. Naslednja skupina
15C
trgovskih obratov po svojem številu so trgovine z jajci, perutnino in pod., ki jih je 36.
Na tretjem mestu so lesne trgovine, katerih je v srezu še 21. Ta številka pa nam vendar ne more dati prave slike razvoja, ker danes lesna trgovina nima več tega pomena kot v povojnih letih. Vzrok temu je prenehanje konjunkture ter izsekanje gozdov v pristopnih legah, tako da o razvoju lesne trgovine v povojnem obsegu ne moremo več govoriti.
Gozdovi pokrivajo v novomeškem okraju 43.175 hektarov ali 45-98% zemlje. Kmečka posest je večinoma popolnoma posekana in za trgovino ne pride v poštev. Več lesa je v državnih gozdovih in gozdovih bivših veleposestev. Kar je lesa, se izvaža v polobdelanem stanju. Izvoz gre večinoma preko večjih tvrdk v Zagrebu ali Sušaku v Nemčijo, Italijo, Grčijo, Sev. Afriko, Španijo in Anglijo. Od podjetij, ki so les dalje predelovala, je omeniti žago na Gorjancih za parkete, v Straži za parkete in tvornico v Radohi, ki je izdelovala furnirje in upognjeno pohištvo.
Dalje slede trgovine z manufakturnim blagom, ki so koncentrirane večinoma v Novem mestu. 15 trgovin zadostno oskrbuje okraj v okviru današnjih prodajnih možnosti. Nadalje slede: trgovine z deželnimi pridelki (9), z živino (9), sejmarstva (6), z usnjem (5), s slaščicami (5), s potrebščinami za pisarne in kadilce (5), s sadjem in zelenjavo (4), kolesi, radio- in fotoaparati (4), modnim blagom (3), knjigami (3), moko (3), gradbenim materialom (3), s čevlji (3), prodajalne Bate (3), špecerija (26), vino (2), steklo (2), galanterija (2), klobuki (2), jestvine (2), šivalni stroji (2), kopališča (2), lesni izdelki (2), zlatnina in srebrnina (2), branjarije (2), s surovimi kožami (1), devocionalijami (1), razstrelivi (1), kožami divjačine (1), drogerije (1), pogrebni zavod (1), zast. avtomobilov (1), prodaja mesa (1), vsega 229 trgovskih obratov.
Trgovstvo je dobro organizirano in je bilo vedno najbolj iniciativen sloj prebivalstva ter si zato priborilo odločujoč vpliv v vseh javnih in privatnih institucijah. Pri tem je treba omeniti predvsem delo trgovskega združenja za novomeški politični
okraj, ki je pod predsedstvom gg. Karla Barbo-r i č a (1919—1923), Edmunda Kastelica (1924—1936) ter poslevodečega podpredsednika Josipa Turka (1936 dalje) mnogo storilo za razvoj trgovskega stanu. Največja zasluga pa je bila ustanovitev dvorazredne trgovinsko šole. Na pobudo gremija in s podporo narodne vlade za Slovenijo, Trgovske zbornice ter drugih javnih ter privatnih oseb je bila leta 1919. ustanovljena trgovinska šola pod vodstvom gimn. prof. dr. Tillerja in s sodelovanjem članov profesorskega zbora novomeške realne gimnazije. V teku svojega obstoja do leta 1926. je strokovno izobrazila mnogo trgovskega naraščaja. Žal, da je morala končati svoje delovanje zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Na njeno mesto je stopila trgovinska nadaljevalna šola, ki pa se tudi ni mogla vzdržati kot samostojna šola, ampak se je združila z obrtno nadaljevalno šolo v strokovno nadaljevalno šolo. Obnovitev trgovinske šole v Novem mestu bi morala postati zahteva vseh dolenjskih trgovcev, ker je strokovno izobražen naraščaj nujno potreben, če hoče trgovski stan obdržati svoj gospodarski položaj, ki ga ima sedaj.
Obrtniški stan
ogroža tudi tukaj, kot povsod drugje na svetu, konkurenca industrije. Zato je položaj obrtniškega stanu mnogo slabši. Nekatere obrti so že ogrožene v svojem obstanku, predvsem čevljarji, katerim konkurenca industrije čevljev uničuje njih eksistenco. Vendar so številčno še vedno ena od najštevilnejših obrti v Novem mestu. Presoja položaja obrtniškega stanu prehaja preko okvira te razprave. V splošnem lahko rečemo, da je položaj obrtnikov odvisen od položaja drugih prebivalcev, v našem primeru kmetov in državnih uradnikov, ker so ti največji odjemalci obrtniških izdelkov.
Številčno so obrtniki takole razdeljeni po poedinih obrtih: mlinarjev in žagarjev je 139, krojačev 104, čevljarjev 91, kovinarjev 88, mizarjev 63, mesarjev 32, ostalih 80, vsega 597 obrtnikov. Po svojem številu daleč prekašajo število trgovcev, po svojem vplivu pa jih težko dosegajo.
Gostinskih obratov je v okraju 208, od tega 8 hotelov in 40 gostiln s prenočišči. V samem mestu je 33 gostilniških obratov, od tega 5 hotelov. Številke so razmeroma velike, če upoštevamo, da gre za vinoroden kraj. Na deželi so obrati zvezani s kmetijami, v mestih v večini z drugimi obrtnimi ali trgovinskimi obrati, n. pr. mesarijo, špecerijo itd.
V	novomeškem okraju skoro popolnoma
pogrešamo industrijo.
Obstoji nekaj manjših industrijskih podjetij. Omeniti je treba predvsem elektrarno, ki je bila ustanovljena leta 1919. in si je zgradila vodno centralo ob izviru Temenice pri Prečni. Centrala ima silo 90 HP. Ker pa se je to kmalu pokazalo kot nezadostno za potrebe Novega mesta, je podjetje postavilo kalorično centralo pri kolodvoru s silo 60 HP. Letna poraba toka je okoli 300.000 kW. Žal pa kljub temu moč elektrarne ne zadošča potrebi, kar je velika ovira za industrijski razvoj mesta in okolice. Niti obstoječa niti nova podjetja ne morejo računati na priključitev k omrežju te elektrarne, če ne bo povečala ta svoje moči. Na tem se sedaj dela, tozadevni načrti so gotovi in predloženi pristojni oblasti v odobritev. Mislijo na zvečanje elektrarne na Temenici na 850 HP, torej na petkratno današnjo moč, kar bi problem električne gonilne sile trenutno rešilo. Vendar tudi to ne bi bilo zadostno, če se računa z večjim industrijskim razvojem mesta. V tej smeri bo ugodno vplivalo podaljšanje banovinskega voda do Novega mesta, kar je že v delu.
V	zvezi z elektrarno »N o v o b o r« so »Dolenjske opekarne« (Dolop), ustanov. 1. 1934. pri Prečni. Podjetje je za naše razmere moderno urejeno. Zaposluje povprečno 45 delavcev. Produkcijska kapaciteta je 30.090 zidne in 8000 do 10.000 komadov strešne opeke dnevno. Pogon je električen in se sedaj izkorišča 70% kapacitete.
Razen tega je v zvezi s tem podjetjem tudi žaga pri kolodvoru v Novem mestu. Pogon je električen in žaga
zaposluje 18 do 20 delavcev. Zaradi ugodnega položaja dobro obratuje.
V bližini kolodvora se je razvilo keramično podjetje »Keramika« d. z o. z., ki ga je ustanovil g. Jože Klemenčič leta 1922. Preje pečarija bratov Appe je prešla leta 1909. v last g. J. Klemenčiča, ki je podjetje razširil in spremenil leta 1922. v družbo z omejeno zavezo. Pod njegovim odličnim strokovnim vodstvom je postalo podjetje eno naših najboljših pečarskih podjetij. Surovina, šamotna glina, se nahaja na kraju samem. Glavni izdelek so prvovrstne peči, emajlirane ploščice za obkladanje zidov in podobni proizvodi. Razen tega se v zadnjih letih podjetje bavi z umetniško keramiko, pri čemer je doseglo lepe uspehe, tako da izdelki uspešno tekmujejo z istovrstnimi izdelki domačih in tujih tvrdk. Izdelujejo se vaze, cvetlični lonci, pepelniki, kipi, majo-like itd. Radi svoje solidnosti in prvovrstnosti svojih izdelkov je podjetje vzdržalo obrat tudi v letih najhujše krize. Kapaciteta tvornice znaša 1200 peči letno, izdeluje pa jih sedaj okoli 600, pri čemer zaposluje okoli 20 delavcev.
Takoj po prevratu smo dobili tudi prve poskuse v tekstilni industriji, ki so žal ostali osamljeni. Gg. Ivan Medic in Joško Povh sta ustanovila industrijo perila, ki se je radi dobre kvalitete svojih izdelkov dobro uvedla na jugoslovanskem trgu. Uspehi podjetja so bili tako odlični, da sta se družabnika ločila in g. Joško Povh je postavil posebno tvornico perila. Medtem ko se je industrija perila g. Medica obdržala tudi za časa krize in danes zaposluje okoli 100 delavk iz mesta in okolice, je nastop krize prisilil g. Povha, da je opustil izdelovanje perila in podjetje preuredil v predilnico, ki sedaj radi dobre konjunkture v predilni stroki polno obratuje.
Razen nekaterih malih podjetij, ki komaj presegajo obseg večjih obrtniških delavnic, je to vse, kar more Novo mesto pokazati v industriji.
Za razvoj Novega mesta je bilo po vojni največjega pomena stavbeno gibanje. Tu moremo zabeležiti največje podjetje, ki smo ga imeli dosedaj v Novem mestu. Bila je to
15%
..stavbna zadruga drž. nameščencev".
Kakor v vseh mestih se je tudi v Novem mestu pokazalo po svetovni vojni pomanjkanje stanovanj. Predvsem so radi tega trpeli državni uradniki, ker so bili oni v prvi vrsti navezani na najemniška stanovanja. Radi tega so na vzpodbudo sod. svetnika Luznarja in nekaterih drugih uradnikov ustanovili »Stavbno in kreditno zadrugo«. Prav gotovo ni nobena mestna občina v naši državi ce-neije in na bolj preprost način rešila stanovanjskega vprašanja, kot se je to zgodilo v Novem mestu. Občina je odstopila zadrugi sončni breg pod Kapiteljskim hribom poleg poslopja gimnazije v površini 3 ha po ceni 1 din za m2 ter obenem prevzela jamstvo pri Mestni hranilnici za posojilo 1 milijona dinarjev.
Na tem prostoru je bilo v naslednjih letih zgrajenih 42 visokopritličnih in 3 enonadstropne hiše. S tem je mesto mnogo pridobilo na svoji zunanjosti, po izteku davčne olajšave novih stavb pa bo občina pridobila tudi na davčnih dohodkih. Razen tega je bilo pod okriljem zadruge zgrajenih še 8 hiš v okolici mesta, tako da je bilo samo od zadruge zgrajenih nad 60 zdravih stanovanj, izmed katerih so mnoga zelo dobro urejena.
Vsaka hiša je stala povprečno 80.000 din, tako da ves zazidani kapital znaša 4 milijone dinarjev. Po občini zajamčeno posojilo ni bilo nikoli popolnoma izkoriščeno, največ do 3Ai celotne možnosti. Zadruga je na ta način izvedla investicijo v znesku 4 milijonov dinarjev privatnega kapitala, ki je znatno doprinesel h gospodarskemu blagostanju trgovcev, obrtnikov in delavcev. Posebno važno je bilo, da je zadruga tudi v letih največje krize nadaljevala svoje delo, ker je bila dobro vodena z vso opreznostjo, ki je pri takem podjetju potrebna.
Belokranjska kupčija
Do pred vojno je veljala Bela Krajina za neko posebnost, ki so jo zakrivali radovednim kranjskim očem visoki, temni Gorjanci. Po vrhu Gorjancev stoje deloma še danes veliki mejniki, ki so svoj čas politično delili tamošnji narod v dve ali celo v tri vrste državljanov, od katerih Žumberčani niso imeli do prevrata niti volilne pravice. Ob Kolpi so bile zopet povsem drugačne prilike, ki jih je ustvarila vojna granica in njeni gospodarji, ki so delali deželne meje po svoje in ustvarjali razne privilegije na škodo drugih. Marindolci so imeli zavoljo tega, ker so branili nekoč Črnomelj pred Turki, prosto »placovino«, na katero so pa slednjič Črnomaljci pozabili in na Turke tudi. Obmejne kranjske vasi so imele privilegij pri tobaku, ki naj bi zajezil tihotapstvo hrvatskega duhana, ki je prihajal preko Gorjancev. Za en krajcar je bil zavitek cenejši od navadnega, ki je veljal štiri krajcarje. Stari »barun Marko Poklečki je imel pet forinti penzije«, za katero so ga zavidali sosedje in ga blagrovali, ker ga car hrani... In kakor pripoveduje njegov vnuk, je imal Marko najlipšu smrt. »Došao je sit i pijan kuči i veli: Sine, upali sviču, umriču, legne na krevet in više ga nema...«
Zverižene meje po Gorjancih, temni gozdovi in prilike so ustvarile prav posebno trgovino, ki se je pečala s prenašanjem tobaka, soli in gonila črede prascev in goveda iz Hrvatske na Kranjsko in narobe, kakor so pač kazale »trgovske prilike«. Zato ni čuda, če je v gluhih ložah skrivnostnih Gorjancev obležal tudi marsikateri tihotapec in izginil tudi financar ali orožnik brez sledu. Danes izginja celo spomin na tiste divje romantične čase.
Vsa legalna kupčija je pa bila osredotočena največ na vino, volno, platno in laneno seme pa tudi na orehe in med. Na Kranjsko so prodajali svoje dobro vino celo tja do oddaljenih Žirov, ki so dali Adlešičanom prvega izprašanega učitelja, pokojnega Ivana Gantarja. Pripovedoval je, kako so založili vinske tovornike z barilci in pečenimi purani, da
niso opešali po dolgi poti do doma. Na Hrvatsko so prodajali ovčje kože in hodili kupovat prasce in koruzo. Najbolj obiskan trg je še danes v Karlovcu vsak petek. Tja spravljajo še danes svoje pridelke na trg Belokranjci. Vse platno se nosi tja na trg, ker se lahko proda. Največ ga pokupijo podjetni Varaždinci in Medji-murci in ga raznašajo po vsej Sloveniji, zagotavljajoč vsakega kupca, da so ga stkale njihove žene, čeprav ne znajo več tkati. Ker pa ima belokranjsko platno dober glas, se izdajajo ti prekupci tudi za Bele Kranjce. To je torej navadno prekupčevalstvo.
Posebne podjetnosti pa Beli Kranjci niso vedno kazali in tako so zasedli v prejšnjih časih važnejša tržišča pri njih tujci.
Gospodarski zemljevid Bele Krajine nam kaže, da je razdeljen svet na pet trgovskih središč, in sicer: Semič, Črnomelj, Metlika, Vinica in Stari trg ob Kolpi. Zato so tudi samo tod večje trgovine in sejmi, na katerih so včasih prav živahne kupčije. Najbolj so na glasu poljanski trgovci, ki so si pridobili trgovsko znanje od bližnjih Kočevcev in se izobrazili po svetu, ko so krošnjarili po Nemškem. Drugod pa so le majhne prodajalne, kjer si ljudje nabavljajo najnujnejše potrebščine.
Ko je stekla belokranjska železnica, je promet oživel m deloma tudi kupčija, zelo pa je bil prizadet kočijaški stan, ki je svoj čas zaslužil lepe denarje s prevažanjem raznih uradniških komisij in potnikov, ki so' obiskovali Belo Krajino. Danes ne vidimo več kočij po belokranjskih cestah, ker jih je izpodrinil hitrejši avto.
Po prevratu je zapela sekira po belokranjskih gozdovih in na tisoče voz železniških pragov, hrastovih debel in bukovih drv so izvozili razni podjetniki, ki so potem pustili Beli Krajini do temelja raz-orane ceste in slabo zasajene goličave. Veliko Bukovje je padlo, gradačke lože ni več in črnomaljska loža se je zredčila kakor teme pešajočega starca. Ostale so še ne-porabne breze, ki nimajo razen nekaj malega pri kolarjih nobene vrednosti in so tako rekoč le za okras spomladanske pokrajine, ko spremlja belokranjska deca Zelenega Jurija po vasi.
Danes padajo zadnja drevesa in zadnji pragovi so otesani, bodoča generacija bo pa potem čakala dolga leta, da ji bodo začeli donašati gozdovi skope obresti.
Ce je kje, je v Beli Krajini nujno potrebno načrtno gospodarstvo, ki bi zboljšalo v nekaj letih bedni položaj prebivalstva in poživilo trgovino z Jadranom, ki čaka, da ga poveže nova prometna žila z umirajočim zaledjem.
Prvi ljubljanski velesejem je pokazal svetu tudi prav nazorno
belokranjske domače obrti,
ki so vzbujali precej pozornosti. Na tisoče parov ročno pletenih trpežnih nogavic za lovce in turiste je šlo prve čase iz Bele Krajine v svet. Etnografsko zanimive so belokranjske pisanice, ki so prišle šele po prevratu tudi drugam na prodaj in so prav priljubljeno velikonočno darilce zaradi svoje pestre kompozicije barv in ornamentike, ki kažejo včasih prav umetniške talente Belokranjic. Tehnika je pa zelo težka in z ozirom na to nimajo prave cene, kakor bi jo zaslužile. V zadnjem času se uveljavlja vedno bolj preprogarstvo, ki bi se pa dalo z zboljšanjem ovčjereje tudi zboljšati in razširiti. Ta panoga čaka podjetnih in idealnih delavcev.
Prav tako bi se dalo dobiti iz Bele Krajine mnogo več sadja, in to češenj, marelic, breskev, kostanja in grozdja za ljubljanski in novomeški trg. Z umnim sadjarstvom bi si beli rojaki zbog ugodnih klimatskih razmer lahko ustvarili drugo Ameriko, ki je svoj čas pošiljala veliko denarja v stari kraj.
Prav tako bi lahko oživela tu trgovina z zdravilnimi in tehničnimi rastlinami ter gobami, če bi se kdo zanimal za to panogo gospodarstva. Potrebno pa je, da bo to delo takoj od prvega začetka dobro in solidno organizirano, da pride res dobro in lepo blago na trg, sicer nastane pri površnem ali polovičarskem delu le razočaranje in škoda, ki vzame potem i ljudem i trgovcem za dolga leta veselje do začetega dela. Pri današnji neenaki borbi za obstoj je treba trdega dela, da se doseže vsaj nekaj uspehov.
Težke povojne prilike so posebno hudo prizadele deželico ob Kolpi, tako da je v prvi vrsti trpela trgovina in zašla v zelo težak položaj. Navzlic temu je pa belokranjski trgovec znan kot soliden in pošten in zato so v teh krajih konkurzi in poravnave zelo redke prikazni. Nasprotno se uveljavljajo izven ožje domovine kot dobri trgovci in grosisti z največjim uspehom in so lahko vzor svojim rojakom in v čast svojim stanovskim tovarišem.
Belokranjsko kolo
Kako pomagati Beli Krajini
Načrt za zgradbo železniške proge Črnomelj—Vrbovško je vsa Bela Krajina in vsa Slovenija pozdravila z največjim zadoščenjem in navdušenjem. Saj vidi v izvedbi tega načrta končno izpolnitev svojih dolgoletnih teženj in stremljenj — uajbližjo zvezo z morjem in s tem z vsem zunanjim svetom. Pridobitev te zveze bi brez dvoma na mah spremenila gospodarske in pridobitne razmere belokranjskega ljudstva in zanesla v okraj enako živahnost in razgibanost, kakršna vlada v drugih, s prometnimi zvezami bogatih okrajih banovine. Ljudstvo se tega zaveda in je pripravljeno tudi na težje žrtve za dosego uresničenja te svoje težnje. Z radostjo je vsa Bela Krajina sprejela vest, da se je že prešlo k dejanjem in razpisala licitacija za gradnjo nove železnice, ker od samih upov in obljub ljudstvo ne more dolgo živeti.
Bela Krajina kot obmejna pokrajina pa ni navezana samo na Slovenijo, temveč je že po tradiciji od nekdaj v ozkih gospodarskih stikih tudi z bližnjo Hrvatsko. Žal so prometne zveze s Hrvatsko ravno tako pomanjkljive kot s Slovenijo in ti stiki se vedno bolj krčijo na obojestransko škodo. Razen železniške proge Črnomelj— Karlovac in državne ceste Metlika—Karlovac, ki tvori tudi edino dobro zvezo s Slovenijo, so vse druge poti tako pomanjkljive, da se jih za javni promet sploh ne more uporabljati. Na nad 50 km dolgi progi — od Metlike do Vinice — ni nobenega mostu niti brvi za prehod čez Kolpo, kar je tudi vzrok, da se je ves promet iz bližnjih krajev Hrvatske usmeril popolnoma v nasprotno stran, proti Karlovcu in proti Zagrebu predvsem na škodo Bele Kraijine, pa tudi na škodo vse Slovenije. Zbog različnosti političnih naziranj so se končno zamotili in ponekod celo prekinili tudi oni dobri prijateljski odnošaji, ki so nekdaj vladali med prebivalstvom to in onstran Kolpe. Skupni nastop za izboljšanje razmer, kakor so ga nekdaj izvršili Matija Gubec, Gregorič in tovariši, danes najbrže ne bi bil več mogoč. Brez dvoma je, da to stanje ni koristno niti v državno-političnem niti v gospodarskem oziru. Mnenja pa smo, da bi se mogli z malo dobre volje, uvidevnosti in žrtev, ki bi se morale doprinesti na obeh
zec
straneh, vse sedanje nesporazumljenje in vsi nedostatki takoj odpraviti.
Brez dvoma je, da je avtomobil danes najboljše in najhitrejše prometno sredstvo in da ima to prometno sredstvo tudi vso bodočnost. Za razvoj avtomobilizma pa so neobhodno potrebne dobre ceste, ki jih žal pri nas tako zelo primanjkuje. Zlasti nam primanjkuje kratkih in ravnih cestnih prog, ki bi direktno vezale večja središča Hrvatske in Slovenije z morjem. Tako n. pr. ravna cestna proga Zagreb—Jastrebarsko—Črnomelj—Sušak, Celje—Novo mesto—Črnomelj—Sušak in dr. Ako se Ljubljani splača avtobusna zveza s Sušakom, zakaj se ne bi ta zveza splačala tudi Zagrebčanom, razume se pa, da le po najkrajši cesti, ki bi jo bilo treba še zgraditi. Morda se bo zdela zamisel za sedaij še neizvedljiva, prav gotovo pa se bo moralo enkrat načeti tudi to vprašanje.
Skrajni čas bi končno bil, da se tudi Črnomelj preskrbi z dobrim električnim tokom, bodisi s podaljšanjem vodov Ozaljske elektrarne od Metlike, do koder je že napeljan in do Črnomlja ter morda še naprej, ali pa z napeljavo elektrike iz Velenja. Baje so pogajanja za izvedbo napeljave iz Velenja že v teku, zdi se pa, da se zadeva preveč zavlačuje, kar povzroča vsemu okraju ogromno škodo. Saj se brez dobre in cenene pogonske sile noben obrt v okraju ne more uspešno razviti na isto- konkurenčno sposobnost z obrati v drugih okrajih, ki že razpolagajo s tako silo. Brez luči in brez toka ni življenja, zato naj se tudi to za Črnomelj in za vso Belo Krajino tako pereče vprašanje čim prej reši.
Belokranjsko ljudstvo je že ponovno z dejanji pokazalo svojo lojalnost do države in do vseh njenih predstavnikov. Na posebno viden način je to dokumentiralo o priliki velikih vojaških manevrov ob Kolpi v pretekli jeseni z navdušenim sprejemom naše vojske in njenih visokih predstavnikov ter z neprimernimi žrtvami, ki jih je doprineslo, da se je omogočil reden potek vseh vojaških operacij. Ima zato tudi pravico zahtevati, da se njegove upravičene želje upoštevajo in da se mu podeli vsaj to, kar se mu more podeliti brez vsake škode za druge in celo v splošno korist obeh obmejnih banovin.
Združenje trgovcev v Črnomlju.
Poldka Bavdekova:
Bela Kranjica in njeni ročni izdelki
Belokranjska žena ni zaostala glede preje, tkanja in šivanja domače obleke niti malo za drugimi ženami, bodisi za Hrvaticami ali Srbkinjami. Uspešno je kljubovala tovarniškim izdelkom, ki so hoteli uničiti belokranjski obrt. Pred približno 50 leti ni samo predla preje in tkala platna, ampak je tudi šivala svojo narodno- nošo — šivala jo je na roko, brez stroja — in jo krasila z vezenjem. Pozneije jo je pričela polagoma opuščati, moški pa so opustili svojo že davno prej. Vzela jo je Amerika.
Ko sem prišla na Vinico leta 1901., so bile deklice v šoli oblečene večinoma še v narodno nošo, dočim se spominjam samo na dva dečka, ki sta jo še nosila. Neveste z belokranjskim vencem in s parto sem videla samo tri. Po letu 1908. pa sploh nobene več. Do svetovne vojne je izginila narodna noša skoraj popolnoma. Po končani vojni, ko je prenehala vojna podpora in se ije pojavila vsestranska kriza, pa so se odprle stare skrinje in se odkrili stari >kofani« in so se začele pojavljati zopet ženske narodne obleke, ki so- se pa do danes deloma potrgale, deloma so jih razparale gospodinje in jih predelale v spodnje obleke. Kdor bi si danes rad nabavil narodno nošo, moške sploh ne bi mogel več dobiti, a kompletno žensko nošo le s težavo. S šivanjem narodne noše se naša Bela Kranjica že dolgo ne bavi več, pač pa še s prejo in z izdelovanjem platna.
Platno prideluje večinoma iz konoplje, pa tudi iz lanu. Že proti koncu junija požanjejo konopljo ter jo namakajo v Kolpi, kjer jo namakajo tudi sosede Hrvatice. Zaradi Kolpe ije pri nas dosti več konopnega platna, nego lanenega. V krajih, ki so bolj oddaljeni od Kolpe, sejejo lan, zato ker ga ni treba namakati, ampak ga samo razgrinjajo po rosi, to se pravi, da ga rose. Konoplja se namaka po 5 do 8 dni. To se ravna po tem, kakor je Kolpa topla. Potem se konoplja in lan osušita in otolčeta na tako imenovani tukači, nato- pa se vse otare na trlici
1G2
in omiče na grebenu. Zdaj je predivo gotovo in se imenuje orno, ki ije finejše, povesmo, slabejše pa kodelja. Iz povesma se naprede finejša preja, kakor iz kodelje.
S prejo je Belokranjka zaposlena v zimskih večerih. 2e čisto majhne deklice se uče sukati vreteno. Za pravo belokranjsko dekle bi bila velika sramota, ako ne bi znalo presti. Ob dolgih zimskih večerih se predice, navadno sama mlada dekleta, iz vse vasi zbirajo v eni hiši na prejo. Da jim je krajši čas, prihajajo na prejo tudi fantje, dostikrat po več nego uro hoda daleč. Fantje prav okusno rezljajo vretena in preslice in jih na preji poklanjajo svojim izvoljenkam.
Predica ima predivo privezano na preslici, katero zatakne, ko prede, za pas, ki se imenuje tkanica. Z levo roko puli s preslice vlakna, z usti in z zobmi jih spravlja v red, z desno roko pa vrti vreteno in navija nanj napredeno nit. Predice predejo do polnoči, a zjutraj, čim sine zora, pridna roka Bele Kranjice že zopet suče vreteno. To dela toliko časa, da ije spredeno vse predivo.
Predejo pri nas na vreteno. Kolovrat imajo v malokateri hiši. Nanj predejo one ženske, ki nimajo več sprednjih zob. Ker pri nas vse prede, bi morala imeti vsaka hiša po več kolovratov. Kolovrat je drag in zavzema v hiši prilično veliko prostora. Preslice in vretena ne stanejo nič, ker so doma narejena in ne zavzemajo skoro nikakega prostora. S preslicami in z vreteni lahko hode predejo, kar je pri kolovratih nemogoče. S kolovrati tudi ne bi mogla hoditi dekleta na prejo v drugo hišo, a doma bi osamljena predica pri svojem kolovratu prehitro zadremala.
Ko je vse predivo spredeno, prejo, ki je zvita v štrene, toliko* časa parijo, da je bela, potem se pa prinese krošnja v sobo in prične se tkati. V Beli Krajini ni skoro nobene kmetske hiše, ki ne bi imela krošenj ali statev. Do takrat, ko se prične glavno delo na polju, je platno že stkano in krošnja, ki zavzema veliko prostora, se zopet umakne iz sobe.
Tkati zna vsako belokranjsko dekle. Pravijo, da ono dekle, ki ne zna tkati, ni vredno, da bi dobilo moža. Ko se omoži, prinese s seboj veliko bal lepega platna. Cim bolj je bogata, tem več ga prinese. Vsaka gospodinja ga
ima po veliko bal, zato je vse perilo večinoma domačega izdelka. Platna do velike sile ne prodajo, vsaj Viničanke ne, ampak ga imajo za domačo porabo. Navadile so se, da ga tudi barvajo in šivajo iz njega predpasnike in dečkom' obleke, ki veliko več zaležejo nego1 tvorniško blago, katero si lahko privoščiijo iz trgovine. Kadar so v zadregi za denar, nesejo v trgovino domače platno in ga zamenjajo za drugo blago. Ob semanjih dneh pa zamenjujejo platno pri lončarjih za lonce in sklede. Na božjo pot, n. pr. na Žeželj, prinašajo platno za dar cerkvi. Na svatbi dobi nevesta v dar več platna kakor denarja.
V prejšnjih časih, ko je bilo po Beli Krajini še dosti ovac, ki so danes izginile, je Bela Kranjica prela in tkala tudi iz ovčje volne domače sukno za svojo družino. Tako je njena roka oskrbovala vso« družino z obleko in ni čudno, če si želi ljudstvo nazaj onih dobrih starih časov, ko je bila z majhnim stroškom oblečena vsa hiša.
Svojo narodno nošo je krasila Bela Kranjica s primitivnim vezenjem v geometričnih oblikah. V viniški okolici so' bili okraski na narodni noši rumeni ali modri. Adlešiška okolica je imela enake okraske, samo da je uporabljala modro in rdečo barvo na istem predmetu. Okrog Podzemlja, Semiča in Metlike pa je bilo- vezenje ponekod črno, ponekod rdeče. Obeh barv skupaj na enem in istem predmetu ni bilo, ampak samo po ena. Posebno elegantni so bili predmeti s črno vezenino. V poljanski dolini narodna noša ni imela vezenih okraskov.
Vezeni okraski viniške in adlešiške narodne noše so se imenovali štepanje. Okraski noš okrog Podzemlja, Semiča in Metlike so bili raličani. Posebno lepo so bile raličane kozice na ramah narodnih noš, popolnoma take, kakršne so delale Malorusinje in Velikorusinje, ki imajo tudi vezene kozice na svojih narodnih nošah.
Razen svojih noš so Bele Kranijice z ročnim delom krasile svoja pokrivala, ki so jih nosile samo omožene ženske. Ko je nevesta odložila poročni venec, so jo za-snašili. Dobila je neko pokrivalo, ki je bilo znak žene. Nosila ga je na laseh dan in noč do svoje smrti. Tudi pokrivalo je bilo domač izdelek.
Viničanke so rekle takemu pokrivalu glavni robec. Bil je okrašen z belimi bombažastimi resami in ni bil
vezen. Poljanke so nosile pocelij, ki so ga nakitile s »klekanim« vzorcem. Če je bil res kleklan ali ne, ne vem, le to vem, da ga nisem znala posneti. Poljanke so rekle, da so »klekale«. Vrhovke so mrežasto' plele (necale) svoja pokrivala in delale po mreži naplete. Pokrivalo se je imenovalo jugla. Adlešičanke so svoje javbe napletale z rdečo in modro prejico in Poljke so imele s črno nitjo krasno vezene jalbe. Žene okrog Semiča so nosile puntek, ki je bil nareijen iz rdeče volne in je bil pripet na lase s koščenimi in kovinastimi lasnicami. Bele Kranjice so bile v teh znakih zelo konservativne in so imeli ti znaki tudi svoj zgodovinski pomen doseljevanja slovanskih plemen v Belo Krajino.
Razen predmetov, ki sem jih navedla doslej, so vezle naše ženske še tako imenovane svatske robce ali svatske otirače. Ti robci so bili v navadi pred sto in še pred več leti. Danes se nahajajo* samo še po muzejih in pri kakem ljubitelju starin; v Beli Krajini originalov ni več; ti so pobrani ali uničeni. Odkar sem po Beli Krajini pobrala narodne vzorce in jih uvedla v šolo, se pri nas svatski robci zopet dobe, ki pa niti od daleč niso tako bogato vezeni, kakor so bili originali. Prvotno so bili bolj kratki in so jih nosile ponekod ženske baje na glavi pod pečo, da se ta ni umazala od las. Pozneje so igrali na belokranjskih svatbah važno vlogo. Z njimi so okrasili sobo, kjer je bila svatba. Na svatskem robcu je tudi visel vrtanj in sta visela dva manjša kolačka — nakolenčaija. S svatskim robcem so okrasili tudi pirovno zastavo, kakor krasi danes trak društveno zastavo. Zadnji originali imenovanih otiračev so odšli z mrtveci v grobove. Polagali so jih mrličem čez prša v trugo.
Na svatskih robcih je pokazala Bela Kranjica ves svoj okus in svojo umetnost. Vezeni so bili z vzorci, ki so se imenovali tkanice, večinoma z modro in rdečo nitjo, manj jih je bilo samo z modro nitjo, a samo enega sem zasledila z modro in oranžno. Ta je bil doma iz Črnomlja.
Zob časa, ki razje vse, kar ima svoj začetek in ruši celo granitne skale, je polagoma uničil tudi ročno delo belokranjskih prababic in samo še redki ostanki pričajo o pridnosti njihovih rok, hkrati pa pričajo tudi to, da je rod, ki biva v Beli Krajini, veja na velikem slovanskem deblu.
J. T., Ribnica :
Pri zdomarjih
Ce se ozreš iz Ljubljane nekako proti jugovzhodu, se ti zdi, kakor da bi bil tu ves svet zaprt in bi bili mrki Mokreč s svojima sosedoma Kureščkom in Sv. Ahacem, stražarji nepoznanih krajev. Saj tudi res redkokdaj priroma semkaj popotnik, željan naravnih lepot. V tem oziru je deželica skoro pozabljena za ostali svet, saj si celo železnica le s težavo utira pot preko gričev in klancev, kakor tudi njena posestrima državna cesta, ki pelje proti Sušaku.
Tam za temi hribi, takoj za širokimi pleči očaka Mokrca zavalovi nov svet, gričast in členovit, preprežen z belimi cestami in srebrnimi nitmi steza, pa srebrnih voda in studencev. Preko Slemen, ki jih varuje Sv. Gregor, pa se valovi umirijo, svet se sprosti v razprostrto ribniško dolino, ki jo na desni zapira strmi zid Velike gor© s svojimi vedno zelenimi vrhovi, ob levi strani pa poživlja pokrajino bolj pohlevna Mala gora, ki se končuije v Črnem vrhu. To je dežela »s u h e rob e«, kjer se izdeluje v hišni obrti vsa lesena drobnjav, ki se uporablja v gospodinjstvu in gospodarstvu, od zobotrebca in lesene žlice, do raznih škafov, brent in putrihov, do kadi in raznega orodja, grabelj, vil itd.
Lesna domača obrt daje vsem tem krajem, kakor tudi ljudem svoj poseben značaj. Že pred razstresenimi hišami teh naselj, ki se kopljejo v božjem soncu, lahko presodiš, s katero stroko te naše najstarejše domače umetnosti se bavi družina. Tu vidiš nacepljene zgonte za rešetne obode, tam skladovnice dog in dožic za brente in keblice ali obeljene in oglodane leskove palice, ki te pouče, da v hiši izdelujejo vitre in rešetna dna. Tu je torej domovina »Ribničanov«, ki krošnjarijo s svojo »suho robo« po svetu že nad 600 let in se med seboj imenujejo »zdomarje«, torej take, ki hodijo z doma v svet in ga zalagajo s svojimi značilnimi izdelki. S svojo znano še-gavostjo in dobro voljo je zdomar živo »ustno izročilo« za dovtipe in domislice, ki so pa čisto svojske, z eno besedo »ribniške«, kar tudi rado zaide v račun.
iee
Lesna domača obrt
Izdelovanje suhe robe je gotovo naša najstarejša domača in hišna obrt, ki sega že v XI. in XII. stoletje. Medtem, ko se je v prejšnjih časih gojila tudi po raznih drugih krajih na Slovenskem, pa je iz katerega koli vzroka že propadla, se tu goji v nezmanjšanem obsegu. Danes se peča z njo do 5000 hišnih obratov, ki zaposluje nad 10.000 ljudi in hrani do 30.000 prebivalcev kočevskega in deloma logaškega okraja. Doma je nekako na ozemlju od Cerkvice preko Smolarije, to ije vasi na Bloški planoti, do Turjaka in Kočevskega Roga. Središče te obrti pa tvorijo številna naselja v trikotu Ribnica, Sodražica in Velike Lašče. Že leta 1492. so> Ribničan je dobili pravico krošnjarjenja po tedanjih avstrijskih deželah. Do predvojne dobe so zalagali s svojo robo celo Čehe, prišli z njo v Galicijo in Bukovino pa do Predarlske in Tirolske ter Severne Italije, ob Jadranu pa po Dalmaciji do Kotora. V Bosno, Črno goro in Srbijo pa niso smeli.
Lesna domača obrt se goji le v določenih hišah, kjer prehaja od očeta na sina, od roda na rod, ne da bi bila vezana ali omejena na predpise obrtnega zakona. Deli se v več strok, ki so v poedinih hišah le posamezne zastopane. Nikdar se ne bavi ena družina z več strokami hkrati. Tako imamo rešetarje, obodarje, podnarje, poso-darje, žličarje, zobotrebčarje in podobne stroke.
Za izdelovanje suhe robe prihajajo v poštev skoro vse vrste lesa, ki mora imeti glede kakovosti vse vrline: mora biti gost, prožen, lahko cepljiv, lahak itd. Predvsem se uporabljajo smrekovina in jelovina, javor in bukev pa češnja, celo leska za izdelovanje viter in dren za zobotrebce in zobe pri grabljah. V strugarstvu pa prevladuje javor, le preprostejši izdelki so iz lipovine.
Pretežni del izgotovljene suhe robe razpečavajo zdo-marji s krošnjarjenjem ali ga pa izdelovalci prodajajo trgovcem, ki potem pošiljajo robo krošnjarjem v njihove rajone, naj si bodo doma ali v tujini. Vseh zdomarjev bo skupno čez 800 po številu. Samo po Avstriji jih kro-šnjari s suho robo do 500.
Že prve spomladanske sapice poženejo Ribničanu kri v noge, da si naloži visoko krošnjo in vzame popotni
les v roke in gre po svetu. Navadno ima vsak zdomar vsepovsod točno omejeno okrožje, kjer zalaga prebivalstvo s svojimi izdelki. Rešeto, sito in rajto, ki so glavni predmeti krošnjarjenja, izgotovi zdomar na poti. Poleg teh pa nosi s seboj vse številne vrste izdelkov, ki so v domačem gospodinjstvu in gospodarstvu nepogrešljivi. Ko v dolini zori ječmen, se vračajo prvi zdomanji s pri-ličnim zaslužkom v denarju ali pa s Hrvatije tudi v žitu.
Posamezne panoge lesne domače obrti v ribniški dolini nudijo to sliko:
Obodarstvo je razvito v okolici Ribnice, Sodražice in po Slemenih. Letna proizvodnja znaša do 80.000 obodnih kolačev.
Rešetna dna (lesena podna) izdelujejo v neposredni okolici trga Ribnice. Na leto jih izgotove do 50.000 kosov.
Leseno posodje, to ije škafe, čebre, brente, brentače, banjke (golide), putrihe, itd. izdelujejo največ po Slemenih v okolici Sv. Gregorja, Velikih Lašč in Starega loga na Kočevskem. Letna proizvodnja znaša do 40.000 kosov.
Lesene žlice, vilice, nože in podobno pa izdelujejo večinoma v vaseh po Bloški planoti. Narede jih do 5000 ducatov na leto.
Kuhalnice, mešalke, zajemalke, polentarje, žehtarje, velnice in slično pa delajo vasi nad Sodražico, skupno nad 30.000 ducatov.
Pregled odjemalcev:
Rešeta		Jugoslavija .	30%	Avstrija 60%	Italija 10%
Obodi		. 86%	10%	4%
Škafi in drugo posodje	. 80%	—	20%
Žlice		•	75%	20%	5%
Kuhalnice		•	75%	16%	9%
Igračarstvo, nova stroka lesne domače obrti
Vedno omejevanje krošnjarstva na eni in pa znatno zvečana produkcija na drugi strani povzročata zlasti v zadnjih letih poleg zastoja tudi znatno padanje cen lesnih izdelkov, ki jih je začela izpodrivati močno tudi kovinska
ies
industrija. Zaradi tega je začela ribniška podjetnost iskati novih predmetov izdelovanja, ki kažejo že zelo razveseljiv napredek. Začeli so izdelovati razne vrste igrač, ki dostikrat v originalni obliki in lični izdelavi celo prekašajo inozemsko blago slične vrste. V tem pogledu je veliko pripomogla ribniška meščanska šola, ki je prva dala iniciativo za novo stroko in je svojo misel tudi praktično izvedla na svojih treh uspelih tečajih, ki so vsako zimo na tej šoli za mladino, ki jo je zanimala nova panoga lesne obrti. Tečaje je vzdrževala banska uprava, ki je prva uvidela potrebo napredka in razmaha iz ozke struge do sedanjih razmer.
Vse pa kaže tako, da Ribnica ne bo mogla in ne sme več ostati le pri tečajih, ampak da prevzame vodstvo te smeri stalna strokovna lesno-obrtna šola v Ribnici, ki je nujno potrebna, če hočemo ribniški dolini ohraniti lesno domačo obrt v svoji produktivnosti kot življenjsko najvažnejšo panogo narodnega gospodarstva. Ta šola naj bi imela tele glavne naloge: 1. Pomagala naj bi iskati novih predmetov izdelovanja, glede katerih je država še vedno odvisna od uvoza iz tujine. 2. Morala bi najti vsakemu današnjemu kosu suhe robe karakteristično obliko, ki bi mogla zdržati produkcijo na današnji višini oziroma jo še povečati. 3. Morala bi tudi skrbeti za gojitev onih vrst drevja, ki so v tej stroki neobhodno potrebne.
S stalno strokovno šolo bi dobila tudi meščanska šola v Ribnici svojo prepotrebno izpopolnitev, da bi postala krajevnim razmeram čimbolj koristna in potrebna. Zlasti je važno to vprašanje, da bi strokovna šola pomogla ljudem tudi tehnološko v smislu moderne ljudske industrializacije, saj jo ves kočevski okraj že nad dve leti elektrificiran, odjem industrijskega toka pa je še vedno tako neznaten, da niti ne pride v poštev.
Ce se voziš v deželo- »suhe robe« z železnico, ti že prve postaje južno od Grosuplja povedo-, da tu cvete, pa tudi dostikrat umira, lesna trgovina oziroma industrija. Obsežna skladišča raznovrstnega obdelanega in polobde-lanega kakor tudi okroglega lesa nudijo vedno dovolj blaga za izvoz, ki ga kraj črpa iz svojih obsežnih gozdov Velike in Male gore, Roga in Fridrihštajna. Življenju
1G9
dajejo svoj posebni ritem številne parne in vodne žage, kjer se kopičijo in zopet odtekajo velike množine vsakovrstnega lesa. Prednjačita smreka in jelka, v znatni množini tudi bukev in lipa pa tudi žlahtni lesovi, kakor: javor, oreh, češnja, jesen, hruška itd.
Vsakomur se bo čudno zdelo, da v dolini ni večjih industrijskih podjetij za obdelavo lesa v že gotove izdelke, n. pr. stavbeno in pohištveno' mizarstvo, tvornice parketov, vezanih plošč itd., ali vsaj polfabrikatov, kakršne najdemo celo v kraljih, ki morajo potrebni les uvažati. Pokazala se je tudi v tem pogledu potreba po pre-usmerjenosti, da bi svoj les tudi lahko sami obdelovali.
*
Lepi so ti kraji, skoraj še nedotaknjeni od ritma ostalega sveta, ravno zato še vedno patriarhalno domači in preprosti. To so pa tudi naša klasična slovenska tla, kjer je tekla zibelka slovenskemu književnemu jeziku, katerega temelji so oprti na narečje, ki ga ljudstvo v teh krajih govori. Trubar, Levstik, Stritar so imena, ki bleste v vrhovih slovenske kulture. Pa je ribniška dolina dala jezikoslovca p. Škrabca, našega največjega slov-stvenika dr. Ivana Prijatelja, pisatelja Franca Zbašnika, poleg številnih literarnih delavcev. Na idilično' lepih Slemenskih grebenih pri Sv. Gregorju se je rodil največji in najmočnejši slovenski duh dr. Janez E. Krek. V Ribnici se je šolal Prešeren in kaplanoval Vodnik, tu je domoval zgodovinar Schonleben, mimo drugih veljakov.
Redko naletiš v teh krajih na turista, ki bi se odtrgal od glavne ceste in si jih ogledal. Sto in sto zanimivosti ima že izrazito kraški svet s svojimi značilnimi pojavi. Lovca prevzamejo razsežni gozdovi, bogati divjačine: od siromaka zajca do strica medveda, ki se ti bo ob srečanju rade volje umaknil s pota, s vest si resnice pregovora: Pametnejši naj odneha. Po jutranji in večerni rosi se pase srnjad, v globoki dolini slišiš rukanje jelena, pozimi tuli z bunjo tudi volk v kolkavi, po šikari se ti izogne divji meresec v velikem loku, divji petelin kleplje svojo pomladno pesem in na močvirju se ti klanjajo čaplje. Stopaš po mehkih stezicah ob robu gozda, nad teboj sije nebo, v daljavi žare planine. Pozimi drsiš
na smučeh preko nedoglednih planjav Velike gore proti Blokam, zibelki smučarstva. Ne čutiš utrujenosti, ki ti je zalezla v noge, pri srcu ti je toplo, saj si pogledal v nov, še neznan svet, ki hrani v sebi dobršen del one domačnosti, ki jo v znanih letoviških krajih tako pogrešaš. Zdomarji po svetu veliko slišijo, še več pa vidijo. In kar se jim prav in primerno zdi, tudi radi presade na domača tla.
Ribniška dolina se prebuja iz ozkosti svojih dosedanjih razmer. Zaveda se, da prihaja nov čas, silnepi in važnejši za bodočnost, da že močno trka na vrata nova doba razmaha in splošnega napredka.
Izdelovalec suhe robe pri delu
Dr. Joža Rus:
Dolenjsko vinstvo pred 100 leti
Pred seboj imam rokopisno knjigo, ki bo prihodnje leto stara ravno sto let. V njej najdemo podroben opis narodnogospodarskih razmer na Kranjskem, opis, ki ga je sestavil Fr. Ks. H 1 u b e k , potem ko je bil v letih 1835.—38. kot tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko vso deželo križem prepotoval in temeljito preiskal. Z ozirom na Dolenjsko nam zraste zanimanje, kaj je opazil ta veliki strokovnjak na vinstvu.
Pred vsem ugotavlja Hlubek, da je dolenjski vinogradnik ravnal s trto kakor s kakim sadnim drevesom. Grozde ji je pustil delati šele v hladnih legah, 3 do 5 čevljev nad tlom, prav kakor je še danes navada po deželah absolutno vinskega podnebja, Italije, južne Francije itd. Iz tega sledi dalje, da Dolenjec vinske trte niti ni negoval, kakor zahtevajo podnebne razmere njegovega kraja, da je torej grozdje le redko dozorelo. V zvezi s tem pravi Hlubek: »Štajerski sosed neguje iste trtne vrste kot pritlikavce ter mu dajejo prav dobro kapljico, dolenjski vinogradnik pa ne more pridelati niti jesiha, ki bi se dal spraviti v denar.«
Tudi zahteve ob izbiri trtnih vrst so bile zelo nazadnjaške. Vrednosti trte še niso merili po kakovosti sadu, temveč po količini pridelka. Po načelu: čim več tem bolje, in za domačo rabo so' sadili tele trtne vrste: lipino, volovino, želodino, šopotino in podpivec. Le v manjši meri, za prodaj in davščino, so gojili tudi rebulo, primorščino, belino, tičino, pinjelo in zeleniko.
Naravni nasledek teh razmer je bil, da dolenjska vina po tedanjem Kranjskem z onimi iz sosednjih dežel niso bila zmožna tekmovati. Ljubljana je n. pr. cenila dolenjsko vino mnogo manje od preprostega štajerskega. In tako se je godilo leto za letom, da so morali največji del vinske letine popiti sami producenti ter so potem tako obubožali, da niti letnih davščin niso več zmogli.
Kakšne razmere so tedaj vladale po dolenjskih hišah, naj nam pripoveduje kar sam Hlubek.
»Kdor se ni o žalostnem stanju vinogradnikov na Dolenjskem sam prepričal, bo o najvernejšem opisu rekel, da pretirava. Da se pa človek o tem prepriča, ni dovolj, da potuje skozi deželo v lagodni kočiji, ne da bi krenil z glavne ceste. On mora z vinogradnikom pod isto streho prenočiti in okusiti njegovo hrano...
Dokler je še kaj pridelka, živi kranjski vinogradnik, ki je obenem konsument svojega pridelka, brez skrbi za bližnjo bodočnost in zanemarja svoje gospodarstvo. Ko pa pride pomlad, najdeš njegovo klet prazno, njegov obraz potrt, žepi njegove revne obleke so polni posušenega sadja (tepke ali drobničke), njega samega pa vidiš, kako pri delu žveči kakor prežvekujoča žival, da bi vzdržal do boljših časov svoje skopo odmerjeno življenje. Četudi ve splošna zgodovina vinstva pokazati malo razveseljivo sliko preprostih viničarjev, ki garajo za vinske špekulante, vendar je tudi ta opis preugoden, da bi ga mogli uporabiti za spoznavanje tukajšnjega vinogradnika. Beda in revščina sta zvesti tovarišici njegovega življenja.«
Vsi dolenjski vinogradi tistih časov so merili 8566 ha, bili so torej za celih 1692 ha obsežnejši kakor so danes. Polič vina je bil na Dolenjskem po 6 krajcarjev.
Od takrat do danes pa je seveda vinstvo na Dolenjskem silno napredovalo in danes ljubitelji vin cenijo dolenjsko kapljico.
Lesno gospodarstvo
Gozda ima dolenjska stran vsepovsod dovolj. Največ ga je seveda na ribniških in kočevskih visokih gorskih planotah ter zgornjem Zasavju in na Gorjancih, v Suhi krajini in v sredini prave dolenjske pokrajine pa so z gozdom obrasla le senčna, severno ležeča pobočja. Gospodarstvo na gozdnih tleh se glede donosa niti zdaleč ne more primerjati in devati na isto stopnjo', na kateri stoji rodovitna, intenzivno obdelana zemlja njiv in vinogradov. Strokovnjaki so n. pr. izračunali, da je mogoče iz pri-
rastka lesne substance na površini 40 lia res dobrega gozda pridobiti letno največ po 10.000 din, dočim da enaka površina njiv rodovitne Vojvodine deželnih pridelkov kar v vrednosti do 40.000 din. Na podlagi teh podatkov nam bo jasno in razumljivo, da stojijo zgoraj našteti gozdni predeli Dolenjskega nasproti vinogradniškim po svojih pridobitnih virih precej skromno v ozadju.
Do sredi prejšnjega stoletja so bile: les za domačo porabo, kuhanje oglja in pepelike (luga), izdelovanje suhe robe, pridobivanje kresilnih gob in smole ter lov na divjačino še edine koristi, ki jih je nudil človeku dolenjski gozd. Vrednost gozda je začela rasti šele, odkar je leta 1849., oziroma 1857. zdrdral skozi Zasavje oziroma skozi Rakek železniški vlak do Tržaškega morja. Gozd je od tedaj objekt obsežne žagarske, oglarske in tesaške industrije, skratka simbol gospodarskega udejstvovanja tamkajšnjega človeka. Kakor tiči dolenjski človek večji del svojih delovnih dni v vinski gorici, podobno prebijejo v »gori« dan za dnem s sekiro in žago v roki ribniški in kočevski ter zasavski gorniki.
Gozd je zlasti Ribničanu pol življenja. Gospodarska moč tamkajšnjih kmetij se meri po količini gozdne posesti. Vsaka še tako majhna posest gozda in šibja je tu izrabljena do najvišje mere. Z iznajdljivostjo svojega uma in spretnostjo svojih rok pa je Ribničan les iz Velike in Male gore spravil tako daleč od njegovih prvotnih oblik in vlaga vanj toliko delovnega kapitala, da je vrednost njegove gozdne posesti dvignjena do višin, ki bi bile sicer težko dosegljive. Priučitev domače obrti suhe robe prehaja verno z očeta na sina, iz roda v rod, s čimer se bavijo in preživljajo zlasti izredno številni ribniški kočarji. Poleg dveh kmetov živi tam že po en kočar.
Velike plohe gozda so sicer še danes v rokah veleposestnikov, ki vodijo velike parne žage in obsežno lesno trgovino. Kmetski mali posestnik pa more z gozdom samostojno in z nekolikim dobičkom gospodariti samo tam, kjer je dovolj preproste pogonske sile v obliki potokov in rek. Ribniška dolina je n. pr. leta 1880. štela 35 majhnih vodnih žag, dočim je Kočevsko s tekočimi vodami tako revno, da so dajale pogonsko silo samo šest-
najstim kmečkim žagam. Spričo tega pride tukaj po ena žaga komaj na vsakih 20’6 km2 gozda, v Ribnici pa že na 3 km2. Takšna je tudi razlika v številu lesnih trgovin in trgovcev. Kočevski sodni okraj je leta 1927. imel 45, ribniški pa brez suhe robe 64 lesnih trgovin.
Gozdni obrati se razlikujejo od ostalih poljedelskih v tem, da so zelo odvisni od tržnega položaja. Les je za prebivalstvo brez vrednosti, če se ne more prodati. Težo te resnice je moral kmečki gozdni gospodar bridko občutiti zlasti pod vplivi svetovne gospodarske krize poslednjih 8 do 10 let. Iz tega povzročeno nazadovanje dohodkov je dalo povod, da so došli iž naših gozdnih krajev še večji roji izselnikov, kakor bi bili odšli že sicer.
Letos je nastal za les zopet velik vlak in se mu cene polagoma dvigajo. Le žal, da gozd poprečnega našega kmeta še dolgo ne bo mogel doseči vrednosti, ki jo je imel nekdaj. V svojih nedavnih denarnih stiskah je bil namreč marsikdo prisiljen sekati ne samo naravni prirastek lesa, kakor je pri umnem gozdarstvu edino pravilno, temveč sekal je kar glavnico, ki tiči v gozdu. Če bo šlo tako naprej, bo dohodek čedalje manjši in je nevarnost, da popolnoma presahne.
Lov
V zvezi z goizdnim gospodarstvom je treba omeniti še lov. Lov, ki je bil prvotno pogoj človeškega obstoja, je dobil sčasoma značaj čistega športa in zabave, a vi novejšem času je postal važna veja narodnega gospodarstva, katere kapital predstavlja veliko vrednost. Denarnih dohodkov, ki jih imajo od njega zlasti kmečke občine, ni treba naštevati, tembolj pa moramo naglasiti, da je lov prav važen vir zaslužka samemu ljudstvu okolice. Zlasti lovsko gospodarstvo na Kočevskem in Ribniškem ima glede na veliko pogozdenost tamkajšnjih tal, soseščino drugih še bolj gozdnatih krajev kakor tudi glede na rastlinstvo, ki prihaja v poštev kot hrana divjačine, prav odlične pogoje ter se je doslej dvignilo do kaj obzirnega varstva in umne lovi.
Medved in velika uharica sta pod javno zaščito. Divja mačka ni redka, malo pa je kun zlatic in belic ter vider. Srnjad so močno zredčili po vojni od juga došli volkovi. Te so zdaj zopet precej zatrli. Nekaj se je zaredilo tudi jelenov, ki so bili izpuščeni iz ograj na Notranjskem Snežniku. Močneje pa so se razplodili divji prašiči in jih bo treba iztrebiti. Na ljubljanski kožni trg spravijo dolenjski lovci največje množine surove divje kože redkejših vrst. -Kot prav posebno značilno žival dolenjskih gozdov pa moramo končno omeniti malega glodalca polha, ki nastopa v Žirovnik jesenih v tolikšnih množinah, kakor nikjer na svetu. Do nedavno je spadal med prosto divjačino, ki jo je naše ljudstvo deloma zaradi okusnega mesa, deloma zaradi lepega krzna (polhovke) prav pridno lovilo v nočnih pohodih dn na silno originalen način.
Da bodo mogli bodoči rodovi videti, kakšni so bili pragozdi, je bila še pred vojno uprava Auerspergovih gozdov na Kočevskem izločila prostovoljno deset delov odročnega gozda. Tod naj bi sekira nikoli ne zapela smrtne pesmi. Poleg tega je bilo v gozdu označenih mnogo spominskih dreves, ki jih niso posekali, čeprav so davno dozorela. Zdaj, ko je prešel ta gozd po velikem delu v javno last, naj ljubljanski Odsek za varstvo prirode nujnostno poskrbi, da bodo ti gozdni deli odslej spoštovani kot javni prirodni parki.
Lovska cerkvica Celjanov na Gorjancih
V skritem, samotnem kotu dolenjskega Podgorja sta našla samoljubje in ponos mogočnih celjskih grofov prav primerno točko, kjer so mogli tekmovati s kronanimi glavami tedanje Evrope. L. 1407. je tam ustanovil silni grof Herman II. kartuzijanski samostan Pleterje ter ga obdaril z obširnimi zemljišči (Opatova gora) in obilnimi dohodki v prepričanju, da mu bo ta ustanova pela slavo na vekov veke. Ob strani svoje matere se je dal v tamkajšnji cerkvi, enem najlepših spomenikov slovenske gotike, tudi pokopati. (Prav tako je bil 150 let prej pokopan v samostanu pri Kostanjevici ustanoviteljski par koroški vojvodski par Bernard in Juta.)
17G
Kakor drugod, se je tudi o pričetkih pleterskega samostana ohranila pripovedka, ki pravi, da so imeli Celjani v Gorjancih ter v onih časih mnogo bolj divjem Podgorju obširna lovišča. Takšnim pripovedkam je sicer kaj težko priti do zgodovinskega jedra. Da pa ima stvar glede Gorjancev in Celjanov vendarle svoje resnično ozadje, o tem nam pričajo razvaline gorske cerkvice, ki stojijo nad vasjo Javorovico 618 m nad morjem, a 400 m nad pleterskim samostanom.
Cerkvico je sezidal bržkone omenjeni Celjan Herman II. morda v istih letih, ko je ustanavljal samostan (1400.—1414.). Da je cerkvica v resnici celjansko zidanje, nepobiten dokaz za to so nam opeke iz cerkvenega zidu. Vsak zidak nosi vtisnjene po tri zvezde iz celjanskega grba.
Cerkvica je bila že 1. 1609. brez stolpa, ki je bil lesen, bila je tudi brez tlaka in oken, kljub temu so še maševali v njej po trikrat na leto. Njeno visoko starost kaže okusni portal v šilastem slogu (Eselriicken). Pozna jo tudi Valvasor, a iz seznama šentjernejskih podružnic je izginila šele 1. 1870
Posvečena je bila sv. Ožbaltu, najstarejšemu patronu lova in lovcev. Tu, v najvišje ležeči vasi prostranih gorjanskih lovišč, si smemo torej predstavljati, da so bila prenočišča za lovsko družbo silnih Celjanov. V cerkvici sv. Ožbalta pa je v navzočnosti družine opravil sv. mašo pleterski opat ali dvorni kaplan vselej, preden so se dvignili na prvi pogon v najvišje lege Gorjancev.
L. 1904. je bil pri cerkvici pokojni dolenjski Val-vasorjanec, dr. A. Schoeppl z Vrhovega, odkril je na podlagi zidakov njeno zgodovinsko znamenitost in fotografiral cerkvico od vseh strani. Na svoj grad Vrhovo je rešil dobro ohranjen kos opeke z namenom, da ga kot zgodovinski dokument prenese ob priliki v ljubljanski Narodni muzej. Le žal, da opeki ni bila usojena takšna sreča. Zdaj sta ta pa tudi mladi novomeški muzej na stvar opozorjena. In ker je še danes ohranjenega nekaj cerkvenega zidu, upajmo, da se bo dalo te dragocene opeke le še kaj rešiti na veselje vseh prijateljev naše preteklosti. Lepšega ponazorila moči in sijaja, ki so ju razvijali po naših deželah mogočni Celjani, si za naše muzeje pač ne moremo misliti.
Dolenjske Toplice
Stara in velika je slava toplih vrelcev v Dolenjskih Toplicah, ki so bili znani že v davnih časih pred Kristusom, kakor pričajo izkopanine v starem parku. Obširno jih je opisal že Valvasor in tedaj objavil tudi sliko Toplic, da vemo še danes, kako so takrat izgledale. Dolenjske Toplice so bile svoij čas last turjaških knezov, ki so jih tudi povzdignili in jih deloma prav po knežje opremili. Na golih divjih skalah, izpod katerih vre voda, stoji še danes mogočna stavba, pol grad, pol palača — današnji Kopališki dom, oziroma kopališče.
Voda, ki prihaja skozi razpoke med kamenitimi ploščami naravnost iz zemlje, je kristalno čista in brez vsakega duha, da jo uporabljajo tudi kot pitno vodo. Razen različnih mineralnih sestavin vsebuje dosti ogljikove kisline in ima veliko naravno radijsko-emanacijo. V tej silni emanaciji je ravno tista čudovita zdravilna moč Dolenjskih Toplic. Njih vrelci izbruhajo dnevno okoli 3,000.000 litrov vode, ki ima 36'5 do 37-5° C stalne, naravne toplote, ki je enaka pozimi kakor poleti. Voda prihaja iz velikih globin in nima nobenih organičnih primesi in je tudi pri poplavah kristalno čista, kar dokazuje, da nima z zunanjo vodo prav nobene zveze.
Kopališče je urejeno naravnost vzorno. Ima več bazenov, najlepši in naj večji je tako zvani »Veliki bazen«, ki so ga nekdaj imenovali »Knežjo kopel«. Druga kopel je »Jamski bazen«, prava ljudska kopel. Vsepovsod je samo rezano kamenje, v dolbini zadnje stene je Repičev kip Marije s krvavečim srcem. Prišla je tja po zaobljubi neke žene, ki ji je vrelec vrnil zdravje. Dolenjske Toplice pa imajo poleg tega še več drugih posebnih bazenov, ki se polnijo z lastnim pritiskom in imajo stalen odtok in pritok terme.
Leta 1898. je bil zgrajen nov dvonadstropni Zdraviliški dom z novim parkom. V vojnih letih, t. j. za časa svetovne vojne, so bile Toplice vojaško kopališče za graško vojno poveljništvo, potem za zapadno fronto s 300 posteljami za vojake, ki so bili potrebni kopalne kure. Kot vojaško kopališče so Dolenjske Toplice obrato-
vale 4 leta, vedno tudi pozimi. V teh 4 letih je bilo oskrbovanih nad 16.000 vojakov-bolnikov.
Glavna indikacija za terme Dolenjskih Toplic je revmatizem vseh vrst (sklepni, mišični), neuralgije in neuritide.
Radi resorbirajočega učinka terme tvorijo važno indikacijo ženske bolezni, različni eksudati, kronični katari
bronhijev, mehurja, posledice zlomljenja kosti in posledice velikih kontuzij. Radi vzpodbujajočega in korelativ-nega učinka terme na žleze z notranjo sekrecijo učinku-
jejo zdravilno pri motnjah menstruacije in pri infantilnem stanju spolnih žlez, posebno ženskih, pri kronični malariji in njenih posledicah, pri dolgotrajni rekonvalescenci po težkih boleznih in operacijah.
1SC
V Dolenjskih Toplicah se že nad 100 let zdravijo tudi invalidi, ki so ijim ti zdravilni izviri vrnili moč in zdravje.
Okolica Toplic je idilična in romantična, izprehodi po njej zelo lepi in prijetni, zakotja sanjava. Prav posebno lepoto' najdete ob Krkinih krivuljah. Mogočni grad Soteska ni daleč; še bližje so divje razvaline gradu Ro-žeka. V grapah Divjega potoka pa je skrita romantika, ki jo more naslikati le domišljija.
Čudodelni vrelci Dolenjskih Toplic ne vračajo zdravja samo težko bolnim in obupanim, o čemer pričajo stare kronike in nešteta zahvalna pisma, temveč so tudi tisti eliksir, ki ohranja človeka zdravega, svežega in vedrega in ki ga vsako leto vsaj enkrat privabi za nekaj tednov, ali kakor pač komu čas dopušča.
Kočevje
Kočevski okraj meri 1158 kv. kilometrov ter sega od Čušperka do Kolpe. Zemljepisna členovitost zemlje je napravila s svojimi kraškimi polji več gospodarsko-trgovskih enot, med njimi najmočnejšo s središčem v Kočevju. Prva gospodarska enota je Dobrepoljska dolina, druga Velikolaška, tretja Sodraška z Bloško planoto, četrta Ribniško-kočevska dolina, nadalje Starološka in Koprivniška kotlina. Posebno gospodarsko enoto tvori Loški potok, ki delno gravitira že proti Rakeku. Trgovino pospešuje v glavnem železniška proga Ljubljana— Grosuplje—Kočevje, ki žal kljub velikim naporom tukajšnjih faktorjev, kljub uzakonjenju še ni dobila svojega podaljška iz Kočevja do Vrbovškega ter na ta način direktne zveze do Sušaka. Celo prej opisano ozemlje bi se s to progo znatno dvignilo in gospodarski podvig tako mesta Kočevja kakor tudi vsega okraja bi bil zagotovljen.
Po dolžini vsega okraja se vleče preko Velikih Lašč, Ribnice ter Kočevja, državna cesta II. reda, ki vodi na Sušak. V zadnjih letih se ni dvignil samo turistični avtomobilski in avtobusni mednarodni promet, temveč
jnom
tudi avtomobilski tovorni promet. Saj gre dnevno skozi mesto nebroj težko naloženih tovornih avtomobilov, ki prevažajo blago, natovorjeno na Sušaku.
V	glavnem cvete v kočevskem okraju lesna trgovina ter industrija. Važna središča za lesno industrijo so: Kočevje, Ribnica, Loški potok, Jelendol, Kočevska reka, Pleš in Ortnek. Pri tej priliki seveda moram poudariti tudi domačo industrijo, ki je zelo razvita v Sodražici ter v vaseh okoli Sv. Gregorja. Treba je iti samo skozi vasi, pa se vidi ogromna množina narejenih obodov za rešeta. Komu niso poznani rešetarji iz okolice Sv. Gregorja? Komu ni poznana ribniška »suha roba«. Saj gre letno ogromno število krošnjarjev s temi izdelki po naši državi, isto tako jih je mnogo' v Avstriji, pošilja pa se mnogo te robe tudi v druge države kakor v Francijo, še celo v Alžir.
V	okolici Dolenje vasi se izdeluje lončena roba. Tudi ta ima svoja stalna tržišča.
Važna panoga narodnega gospodarstva je tekstilna industrija. V Kočevju sta dve tvomici: Tekstilana d. d. tovarna sukna ter »Slaroteks« tekst. ind. dr. z o. z. Ne samo, da imenovani tvornici zaposlujeta veliko število delavstva, ki se rekrutira iz mesta samega kakor tudi iz zaledja, temveč izdelujeta dobre tekstilne izdelke, ki se prodajajo po vsej naši državi.
Za Kočevje samo ne smemo pozabiti na premogovnik, ki nam daje rjavi premog. Želeti bi bilo samo, da bi se obrat razširil na ono stopnjo, ki jo je imel takoj po vojni. To na vsak način bi bilo takoj mogoče, če bi se podaljšala železniška proga proti Sušaku.
Prebivalstvo okraja se v glavnem peča s poljedelstvom in gozdnim delom. Rodovitnejši in bogatejši je del okoli Ribnice in Velikih Lašč, siromašnejši pa južno od Kočevja. Zato ni čuda, če je toliko Kočevarjev zapustilo svoje domove ter se izselilo v Ameriko. Oni pa, ki so ostali na rodni grudi, dobivajo pomoč od svojcev iz Amerike, ali pa gredo čez zimske mesece krošnjarit s slaščicami v večja mesta. Razumljivo je, da jih ne more preživljati rodna gruda.
Za procvit blagostanja prebivalstva skrbe tudi denarni zavodi. Ne bom posebej poudaril pomena zadružnih
hranilnic, ki so in bodo skrbele za procvit domačij. V Kočevju je ustanovila svojo ekspozituro tudi Hranilnica dravske banovine v Ljubljani ter si s tem nadela nalogo, skrbeti za procvit mesta Kočevja kakor tudi celotnega okraja ter za dvig trgovine. Mesto Kočevje samo je sicer s tem, da je prevzelo jamstvo za' Mestno hra-
Kočevska narodna noša
nilnico kočevsko, ki se sedaj nahaja v likvidaciji, mnogo trpelo. Dolgo časa bo še treba, preden se bodo izbrisale te finančne, rane.
V vseh važnejših gospodarskih središčih sreza, posebno še v Ribnici in Kočevju, je zastopan trgovski stan

z vsemi svojimi panogami. Njegovo zastopstvo je v gre-miju trgovcev v Kočevju. Blagostanje trgovskega stanu je v prvi vrsti odvisno od blagostanja prebivalstva, to je od blagostanja poedincev. Čim boljši so pogoji za življenje, toliko bolj se dviga trgovina.
Naslednja važna panoga narodnega gospodarstva v Kočevju je tujski promet. Zadnje čase se je tukajšnje prebivalstvo tudi v tern pogledu precej zdramilo in že se preko letnih mesecev pojavljajo tujci, tudi inozemci. Za to skrbi tujsko prometni odsek mesta Kočevja, kakor tudi podružnica Slovenskega planinskega društva v Ribnici. Enako privlačen je tudi lov v kočevskih revirjih. Saj prihajajo v Kočevje kot lovci poleg Ljubljančanov tudi Sušačani. Posebno privabljiv je lov na odstrel. Po tujskem prometu se dviga tudi blagostanje gostilničarjev in hotelirjev. Zelo potrebna bi bila še hotelirska in gospodinjska šola. Na ta način bi izobraženo gostilniško osebje lahko konkuriralo z osebjem v razvitih letoviščih.
Brežice
Od levega brega Save proti severu se dviga na nekem grebenu mestece, ki ga je usoda posadila na izredno lep košček zemlje. To mestece je središče trgovine in obrta v njem križajočih se cest, ki vodijo v raznih smereh v svet ter so ga že od nekdaj smatrali za metropolo Spodnjega Posavja. Je sedež okrajnega načelstva, sodišča in drugih uradov; ima ljudsko in meščansko šolo, lasten vodovod, kanalizacijo’, električno razsvetljavo, bolnico1, grad in mestni park, ki bi nam ga zavidalo marsikatero večje mesto. Podnebje je zelo milo in zdravo. Mesto ima lepo in slikovito bližnjo in daljnjo okolico. Na južni strani tečeta nekaj časa skoraj vzporedno Sava in Krka. Slednja ima svoj izliv v Savo malo niže od mostov. Ozadje tvori na obeh straneh mesta zeleno gričevje z vinogradi ter posejanimi ravnicami in cerkvicami, kar daje posebno prijetno in pestro sliko.
Ako se podamo po železnem in betonskem mostov ju čez Savo in Krko na bivšo kranjsko stran, pridemo do
1S5
prijetnega kopališča »Grič«, kjer se lahko v zelenkasti in topli Krki okopamo in osvežimo, v kopališki gostilni pa se okrepčamo s prigrizkom in dobro kapljico, ki raste po okoliških sončnih goricah. Od tu vodi pot dober streljaj po državni cesti do izliva Krke v Savo; tu je krasen razgled na naše onkraj Save ležeče mesto z več stolpi, v ozadju z gričevjem, ali ob šumeči Savi proti Cateškim toplicam, ki so znane po svoji zdravilni radiotermalni vodi.
Pogled na Brežice
Daljši in zelo hvaležen izlet je na Bregano in v Mokrice, kjer je starodaven grad na zelenem griču sredi gozdov in kjer je bil nekoč zaprt nesrečni Matija Gubec. Desno od brežiškega mostovja pa nas vodi pot ob leni Krki po državni cesti v kraj M a -1 e n c i, ki je bogat po svoji pestri slikovitosti kakor tudi po rimskih izkopaninah.
Pot se lagodno vzpenja po zelenih livadah ob bistrem potoku mimo mlinov in žag, med senčnatimi gozdovi do Stoj Drage, kjer domujejo naši bratje Vlahi grško-kat. vere (uniati). Ko pridemo na vrli, se nam nudi očarljiv razgled po vsem zelenem Posavju tja doli do belega Zagreba. Ljudstvo se tu oblači izključno v slikovito narodno nošnjo, ki jo zvesto čuva kakor
ise
svetinjo, kot večen spomin na prednike. Tu je planinska izletniška točka, ki v poletju mrgoli oddiha in naravnih krasot željnih izletnikov, ki so dospeli bodisi peš ali z avtomobili. Desno pod Stoj Drago je znamenita Gadova peč, kjer zori in se pretaka izborna in znana vinska kapljica.
Ako pa krenemo iz mesta proti vzhodu, pridemo v P i š e c e , kjer so odlične vinske gorice in kjer sameva, obdan s senčnatimi gozdovi starodavni P i š e č k i grad, poln zgodovinskih znamenitosti. Hvaležen je tudi izlet na Bizeljsko, v znani vinski kraj z odlično kapljico. Tudi tu je star, večstoletni grad »0 r e š j e«. Nič manj zadovoljiv izlet je v sončne Sromlje, med njihove vinske gorice in zelene gaje. Pa je še več izletniških krajev, nešteto jih je, kakor Videm, Zdole, Sevnica, Planina itd. Za mesto samo je še treba omeniti starodaven grad, sedaj last dr. Attemsa, v 16. stoletju pa grofov Frankopanskih.
Brežice imajo za seboj precej pestro zgodovino. Saj se ta kraj omenja že v 12. stoletju, kot mesto pa v 16. stoletju. Znano je izza kmečkih uporov, iz turških bojev itd. Ima lepo urejene ceste in ulice z drevoredi, park itd. Za tujce je preskrbljeno vsestransko v udobnih in cenenih gostilnah, kjer so snažne sobe in postrežejo tujcu s tečno jedačo pa še z boljšo pijačo, kakršna se malokje dobi.
Nanizane so le delno ugodnosti, ki jih moreta nuditi obiskovalcem mesto in okolica, ker jih ni mogoče vseh navesti; prepričati se je treba. Že sedaj prihaja sem precej izletnikov, posebno so ti kraji priljubljeni bratom Hrvatom. Saj je pa res lep ta košček zemlje, zato ne bo nikomur žal malo truda, če pride v ta lepi slovenski kraj, da se naužije pokrajinske lepote in svežega zraka.
Mestece ima tedaj s svojo okolico vse pogoje, da se razvije v važen tujsko prometen kraj in v letovišče. Žal, da nam odločujoči faktorji ne nudijo zadostne materialne in moralne opore, kakor bi jo ta kraj zaslužil. Saj ne dajo niti polovične voznine po železnici, kar uživajo druga letovišča. Treba je pomisliti, koliko ljudi bi lahko šlo na oddih, utrdit si svoje zdravje, ako bi se jim nudila vozna olajšava. To bi blago-
dejno vplivalo na miselnost srednjega in nižjega stanu, predvsem pa malega človeka, ki si radi pičlih sredstev ne more privoščiti dragih letovišč in kopališč. Dajte tedaj in privoščite tudi malemu človeku primernega razvedrila!
Litija
Litijski okraj tvorijo večinoma kraji z izključno kmetijsko gospodarsko osnovo. Med kmetijskimi panogami je seveda v prvi vrsti poljedelstvo.
Trg Litija je središče vse politične in upravne oblasti, a tudi središče trgovine litijskega okraja. Občina šteje okoli 5000 prebivalcev, je razen Zagorja največje naselje v okraju.
Današnja Litija z okolico ima pretežno industrijski značaj, le neznaten del prebivalstva Litije tvorijo kmetovalci. Uradništvo je precej številno in mnogo je tudi obrtnikov vseh vrst. Tekstilna tvornica Mauthner d. d. zaposluje večino delavstva, ostali delavci so zaposleni pri obrtnikih in v lesnih industrijah. Iz obsežnih okoliških gozdov črpa dohodke predvsem lesna trgovina.
Številni gradovi v tem kraju govore o zgodovinski pomembnosti teh krajev.
Tujcem nudi udobnost v letnem času naravno kopališče v Savi. Postrežbo pa dobijo v gostilnah in hotelu, ki so opremljeni s tujskimi sobami. V trgovinah je pa tujcu in domačinom na razpolago vse po n a j -nižjih cenah. Izletne točke so: Štanga,Janče, Polšnik in Sv. Gora. Velika ovira v razvoju gospodarskega napredka trga Litije je ustavitev obratov v topilnici in svinčenem rudniku v Podsiterejevcu, kjer je bilo zaposlenih nad 500 delavcev, kar se temeljito pozna v trgovini.
Litija ima še to industrijo:
Kunstler Franc, tovarna pohištva, ki slovi po svojih izdelkih ne samo doma, ampak tudi širom naše domovine. Tovarna ima lastno elektrarno, ki zalaga s
1SS
tokom vso Litijo.
Pri postaji Litija obratuje parna žaga lesne industrije Borisa Samse, ki širi svoj obrat tudi z izvozom raznih lesnih izdelkov.
Franc Lajovic zaposluje v svojem moderno urejenem obratu pletenin večje število delavstva, njegovi izdelki trikotaže in pletenin so zelo cenjeni po vsej državi.
Bližnji sosedje Litijčanov so Šmarčani.
V	občini Šmartno
biva okoli 8000 prebivalcev. V prijazni šmarski vasi nudijo tujcu vse ugodnosti. Tu se stekajo banovinske ceste od Trebeljevega, Radohove vasi in Velike Loke. Po zgraditvi južne železnice leta 1849. je Litija prevzela gospodarsko vlogo Šmartna, v katerem je bilo dotlej glavno obrtno, trgovsko in upravno središče okolice. Iz Šmartna se nudijo izletniku izleti v priljubljeno Javorje, odkoder je lep razgled na planine. V bližini je tudi Obolno.
Okoličani Šmartna so po večini kmetje. V vasi so pa večji del obrtniki in trgovci. Imamo usnjarsko industrijo g. P. Knafliča in znano tovarno pohištva Franca Izgorška. Zaradi ugodnih železniških zvez in gostoljubnosti Šmarčanov prihajajo v Šmartno prav radi tudi izletniki, ki dobe tu najlepše vtise. Lesnemu trgovcu se v krajih Šmartna nudi ugoden nakup vsakovrstnega lesa.
V	Šmartnem pri Litiji izdeluje trikotažo in pletenine g. Franc Šuc, trgovec. Tudi njegovi izdelki so prav tako razširjeni in znani daleč po vsej Jugoslaviji.
Dobro uro od Litije je oddaljen
trg Vače
Ker leži trg ob banovinski cesti iz Litije v Moravče ter pod najlažjim prehodom med Slivno in Sv. Goro v kraje ob Mediji in Kandršici, je bil že od nekdaj važno gospodarsko in prometno središče, toda nikdar ni izgubil svojega kmetskega značaja. Prebivalci se bavijo deloma
s trgovino in obrtjo, v glavnem pa so kmetovalci. Razvita je zelo lesna trgovina z bližnjo okolico zaradi izvoza lesa v razne države. V bližini Vač so lepe razgledne točke: Slemško, Slivna, Sv. Gora. Vače so svetovno znane kot prazgodovinska naselbina.
Kresnice so obsežna vas na visoki terasi nad polkrožnim ovinkom Save. Skozi vas gre banovinska cesta Ljubljana—Litija, pod njo pa železnica Ljubljana— Zidani most, ki ima svojo postajo v Kresnicah. Poljedelstvo krije le domače potrebe, zato se prebivalstvo bavi tudi z obrtom in lesno trgovino, deloma pa je zaposleno v razširjenem podjetju apnenic g. B i r o 11 e , ki dobiva apnenec iz kamnoloma visoko v pobočju Slivne nad levim savskim bregom, odkoder je napeljana tudi žična železnica. Kresnice so tudi važna izhodna točka za izlete na Janče, Sv. Goro in Slivno.
V Zasavju so še te izletne točke: Polšnik, Sv. Križ, Dole in Primskovo.
Zagorje
je precejšen industrijski kraj, v katerem prednjači v industriji TPD, ki zaposluje v svojih rudnikih večino delavstva. V tem kraju je zelo razvita obrt, razvita pa je tudi trgovina. Zadnja leta sem je trgovina zelo trpela zaradi slabega obratovanja rudnika. Osobito sta bila trgovina in obrt zadeta z redukcijo delavstva, ki je moralo iskati svojo zaposlitev v inozemstvu, tukajšnjemu trgovstvu in obrtnikom pa je pustilo ogromno dolga, čez katerega je moral obrtnik in trgovec napraviti križ.
Zadnje čase je rudnik pričel svoje podjetje razšir-jevati in so tako najboljši obeti za bodočnost. Zato je v zagorskem revirju opažati bolj ugoden razvoj v obrtništvu in trgovini.
V Zagorski kotlini oziroma občini, ki je zelo obsežna po ozemlju in številna po prebivalstvu, obratuje okrog 30 različnih trgovin ter so njih lastniki zelo stanovsko zavedni.
Poleg trgovine je močno razvita tudi obrt.
Razvito je tudi a p n en i ča r s t v o. Vendar pa sedaj obratujeta samo dve apnenici in to apnenici TPD in industrialca Mirka Weinbergerja. Obe podjetji sta moderno opremljeni in razsežni. Tudi v teli dveh podjetjih se nudi delavstvu primeren zaslužek in možnost življenjskega obstoja. V Zagorju in okolici je močno razvita tudi lesna trgovina, glavni odjemalec jamskega lesa je TPD.
Izletniške točke so: Sv. Gora, Sv. Planina in Kum. Na območju zagorske občine se nahaja tudi poznano letoviško kopališče Medij a- Iz lake, ki je od letoviščarjev in izletnikov zelo obiskano in priljubljeno.
Kopališče v Višnji gori
Brez dvoma je letovišče Višnja gora (400 m nadmorske višine) s svojo slikovito okolico posebno privlačno za tujce. Potisnjeno je na griček kot sokolje gnezdo, nad katerim se razprostirajo visoko proti Polževemu smrekovi gozdovi. V Višnji gori je ohranjenih veliko srednjeveških stavb in prehodov, izmed katerih je najznamenitejša »mestna hiša« s svojim zgodovinskim arhivom.
Neposredno pod mestecem leži kakor z vencem obkrožena s temnimi gozdovi legendarna božja pot »Dedni dol«. Visoko vrhu teh gozdov so razvrščene posamezne vasice z belimi cerkvicami, izmed katerih se vas Polica posebno odlikuje po svoji naravni krasoti in ljubkosti. Ima svojo faro in šolo.
Mestece ima več gostiln s tujskimi sobami, vodovod, elektriko kakor tudi moderno kopališče. Nedaleč kopališča je naraven slap Kosce z lepimi gorskimi brzicami.
V bližini Višnje gore je vas Stična z znamenitim in zgodovinskim samostanom, dalje skozi kraljestvo »Desetega brata« vas Krka z izvirom Krke in neštetimi podzemskimi jamami. Iz vseh višnjegorskih sprehajališč se nudi prekrasen razgled po širni Dolenjski kakor tudi Gorenjski.
Zaradi visoke lege ima Višnja gora planinsko podnebje, kar je za tujce posebno privlačno. Nepozabni vtis na izletnike napravi izlet v kraje Stična, Krka, Muljava, Št. Vid, Polževo in Obolno.
Posebno Polževo je zaradi lahkega dostopa, dobre preskrbe, ki jo nudi dom na Polževem, a tudi zelo prijetne smuke zelo priljubljena točka za Ljubljančane.
Kopališče v Višnji gori
Pri postaji Stična ima Anton Rojec znano tovarno likerjev itd. V Stični se nahaja tudi poznani starodavni cistercijanski samostan, s katerim je povezan velik del zgodovine naših krajev.
V Št. Vidu pri Stični obratuje prva dolenjska moderno urejena tvornica pletenin, ki je last Franca Krašovca, trgovca v Št. Vidu. V tem kraju je tudi usnjar-na g. Lavriča.
Krško
Krško je najstarejša naselbina na dolenjskem Posavju. Njeni prvi naseljenci, ki so pustili vidne sledove na tem ozemlju so bili Kelti. O tem nam pričajo številni tumuli in tudi pred nedavnim časom v razpoklini skale v Savi kraj krškega kopališča najden bronast meč.
Za časa rimskega razmaha so zagospodovali na dolenjskem Posavju Rimljani, ki so kot dobri kolonizatorji spoznali idealno lego te naselbine ter radi tega zgradili v bližini Krškega utrjeno in z zidom obdano mesto N o v i o d u n u m, ki jim je služilo kot važno strategično in gospodarsko oporišče na trgovsko prometni cesti Oglej — Ljubljana — Sisak.
0 visoki kulturi tedanjih prebivalcev pričajo še ostanki cest in vodovoda, ki je bil iz Gorjancev napeljan na Krško polje. Ne enega ne drugega ti kraji izza rimskih časov niso več videli.
Po selitvi narodov so se v teh krajih naselili Slovenci, ki so pa kmalu izgubili svojo samostojnost. Njihovega gospodarskega razvoja v tej dobi ne moremo ugotoviti — šele v naslednjih stoletjih srečamo vidne korake.
Tako nam je iz leta 1399. ohranjena listina, ki govori o ustanovitvi združenja (ceha) krojačev, enega najstarejših na Dolenjskem, če ne celo na slovenskem ozemlju. Kmalu za tem je sledilo združenje čevljarjev in za časa celjskih grofov je bila v Krškem tudi usnjarska in krčmarska obrt zelo dobro in močno razvita.
Krško je doseglo v 15. stoletju svoje mestne pravice. Dobilo je razne svoboščine gospodarskega pomena, samoupravo, tržne pravice, tri svobodne sejme, kar je vse vplivalo na velik gospodarski razmah poznejših stoletij.
V Krškem je slovenski kmet ravno v tej dobi za časa kmečkih uporov našel važno oporišče v svojem osvobodilnem pokretu — bleščeča točka v narodni zgodovini Slovencev.
Blagostanje krškega mesta je nudilo ugodna tla za časa protestantske dobe Bohoriču in Dalmatinu.
Tudi stavbe nam pričajo, da je bilo Krško v tej dobi gospodarsko zelo močno: naj bo omenjena hiša Lu-keža Kunca iz leta 1609., katera nam s svojo mirno, toda učinkovito fasado kaže ugled in značajnost tedanjega trgovca.
Močan gospodarski položaj je odločilen za kulturno udejstvovanje, iz enega lahko sklepamo na drugo in tako se oboje spaja v celoto. Tako je Krško dalo ugodnost
slavnemu zgodovinarju Valvasorju, ki je zadnja leta svojega življenja prebil in delal v prej omenjeni hiši.
V 18. s t o 1 e t j u so se polagoma začele pozabljati razne svoboščine krškega mesta, deloma pa so bile ukinjene. Cesar Jožef II. je okrnil eno in drugo teh pravic. Kljub temu, da so izgubili Krčani važne privi-
Mesto Krško
legije, so se gospodarsko uveljavljali še do srede 19. stoletja, kar nam zopet dokazuje, da so bili v tem pogledu zelo krepki. Usnjarstvo in krčmarstvo je bilo kot že v 14. stoletju tudi sedaj najbolj razvito in je v splošnem obrt zelo cvetela.
Iz ohranjenega registra 1. 1757. posnemamo, da je bilo tedaj v Krškem 67 obrtnikov, ki so bili obvezani plačevati mestni davek, in sicer je bilo: 17 gostilničarjev, 12 usnjarjev, 7 trgovcev, 6 krojačev, 4 tkalci, 4 čevljarji, 3 mesarji, 2 mizarja, 2 kovača, 2 slikarja, 2 krznarja, 2 klobučarja, 1 zidar, 1 tesar, 1 ključavničar, 1 podobar.
Tja do 1. 1848. zasledujemo živahno trgovanje po Savi. Brodarstvo, trgovina z vinom in žitom je bila v prvi polovici 19. stoletja še vedno na višku. Brodarji, tovorniki, ki so vozili po Savi med seboj zvezane sode, so prišli v Krško po vino, prevažali pa so po Savi navzdol do Siska kolonialno blago iz Trsta, ki so ga pri Zalogu vkrcali na Savo. Po Savi navzgor pa so pripeljali iz Hrvaškega pšenico in koruzo. Zanimivo je omeniti, da so se brodarji posluževali čolnov, ki so bili 27 sežnjev in 3 čevlje dolgi, 14 čevljev in 6 palcev široki in katere je krmarilo do 16 ljudi. Tovor po Savi navzgor pa je znašal od 1000 do 1500 centov.
S to živahno trgovino je bilo samo po sebi tesno zvezano kromarstvo.
V drugi polovici 19. stoletja je prinesla gradnja železnice popoln preobrat v te kraje. Vozniki in brodarji so izgubili svoj pomen, odpadel je zaslužek gostilničarjem, kmetje niso več zaslužili z vprego, ki so jo dajali brodarjem. Ceneni industrijski izdelki so kot vsepovsod neugodno vplivali na zaslužek rokodelcev, ki te konkurence niso mogli več vzdržati in katere je deloma že omajala ukinitev raznih predpravic prejšnjega stoletja. Obrtni zakon iz 1. 1883. je skušal to pogreško popraviti s tem, da je znova povezal obrtništvo v skupno združenje, vendar ni veliko doprinesel v blagor obrtnika.
Medtem ko je v drugih krajih skušal rokodelec začetkom 20. stoletja z uvedbo malih strojev korakati z industrijo, je bilo dolenjskemu rokodelcu to radi pomanjkanja pogonskih sil onemogočeno.
Tudi kmetovalec v svoji konservativnosti skozi stoletja podedovane metode ni prilagodil modernemu času in je njegovo gospodarstvo opešalo. Za propast kmetijstva in obrti, ki se je začela vedno bolj izražati v prehodu stoletja, ni bilo pri oblasteh vse do zadnjih
dni pravega razumevanja in so posebno obupne razmere zadnjih desetletij zelo poostrile položaj.
Zgodovinski razvoj nam jasno prikazuje, da se je blagostanje prejšnjih stoletij črpalo iz naslednjih virov: iz vinogradništva in živinoreje v zvezi z gostilničarskim in usnjarskim obrtom ter trgovine, kar je bilo vse skupaj tesno povezano s prevozništvom.
Naloga našega časa je učvrstiti kupno moč našega kmeta s povzdigo kmetijstva, s posebno pažnjo na vinogradništvo in sadjarstvo.
Vinogradnika in sadjarja na obeh bregovih Save združiti v širokopotezno zasnovano zadrugo z državno subvencijo, katera naj bi imela znanstveno izobražene ljudi v taki meri, da bi bil vinogradnik sposobnejši za prodajo kot je danes, in da bi se s tem zvišal vinogradnikov in sadjarjev dohodek.
Povzdigniti bi morali živinorejo in konjerejo strogo po načrtu ter nikakor ne zgrešiti cilja, da mora biti ta živina taka, da bo popolnoma sposobna za izvoz.
Posvetiti treba nadalje posebno pažnjo napredku rokodelstva, dati mu možnost strokovne izobrazbe in možnost udejstvovanja pri javnih delih.
Država mora pokazati popolno razumevanje za promet s tovornimi avtomobili, ki nekako nadaljujejo delo prevoznega sredstva prejšnjih »furmanov« in ki se je začel uveljavljati tudi na Dolenjskem. Železnica bi tovorni avto ne smela smatrati za svojega konkurenta, temveč velikodušno priznati, da je to veriga k skupnemu delu na gospodarskem polju. Kajti tovorni avto ni v nasprotju s funkcijami železnice današnjega stoletja, ker je njej dana druga naloga, kot jo je imela v 19. stoletju.
Posebno važni za Dolenjsko so razpisi j a v n i h del, t. j. gradnja cest in vodovodov, ki bi povzdignili tujski promet in na ta način vsestransko pripomogli prebivalstvu do zaslužka in s tem k povzdigi vsega gospodarskega življenja.
Ta program, oživiti dolenjsko Posavje, ki je mišljen za desni in levi breg Save, bi moral najti svoj izraz v tem, da bi se na levem bregu Save ležeče občine združile v eno oblast — v krški srez.
19G
j
Jože Krosi:
Kmečko in gospodinjsko šolstvo na Dolenjskem
Gospodarski in kulturni napredek dolenjskega kmeta je odvisen od pravilne in temeljite kmečke izoorazbe vsega kmečkega prebivalstva, posebno pa še od smotrne izobrazbe kmečke mladine.
Poklicna izobrazba kmečke mladine je le tedaj učinkovita, če upošteva kmečko miselnost, če upošteva krajevne gospodarske, kulturne in socialne razmere in če zna zajeti kolikor mogoče veliko število kmečke mladine.
Prav posebne važnosti je kmečka izobrazba v onih pokrajinah, ki so gospodarsko in kulturno manj razvite, ker le dobro izobražena kmečka mladina bo znala odpraviti pomanjkljivosti in napake v gospodarjenju in v vsem kmečkem življenju ter bo na ta način mogla dvigniti domače kmetijstvo na ono stopnjo, na kateri je kmetijstvo v drugih pokrajinah.
Temeljito in smotrno kmečko izobrazbo prejme kmečka mladina v kmetijskih in gospodinjskih šolah. Na Dolenjskem deluje ena kmetijska šola na Grmu, ki je v letu 1936. proslavila petdesetletnico svojega delovanja, in ena banovinska kmetijsko-gospodinjska šola na Mali Loki ter dve zasebni gospodinjski šoli v Šmihelu pri Novem mestu in v Št. Jerneju.
Vpliv teh strokovnih šol na dolenjsko kmetijstvo in gospodinjstvo je velik. Saj dokonča letno te šole 129 kmečkih fantov in deklet, ki se vrnejo na svoje kmečke domove in tukaj praktično uporabljajo znanje, ki so si ga pridobili v teh šolah.
Razumljivo pa je, da more le neznaten odstotek kmečke mladine obiskovati kmetijske in gospodinjske šole.
Za vso ono kmečko mladino, ki ostane na kmečkem domu in ne gre v kmetijske šole, je banska uprava
ustanovila kmečko-nadaljevalne šole in gospodinjsko-nadaljevalne šole.
Te nadaljevalne šole obiskuje kmečka mladina od 16. leta starosti naprej in sicer kmečko-nadaljevalno šolo dve leti, gospodinjsko-nadaljevalno šolo pa eno leto.
Nadaljevalne šole za odraslo kmečko mladino imajo pouk samo v zimskih mesecih, tedensko dva do tri dni, letno skupaj 120 oziroma 220 (gospod, nadaljevalne šole) učnih ur.
V teh šolah se mladina navaja k ljubezni do kmečke zemlje, do kmečkega dela in do kmečkega življenja ter prejme toliko osnovnega poklicnega znanja, da spozna napake v kmetovanju in da si zna z lastnimi sredstvi izboljšati življenjske razmere.
Kmečko- in gospodinjsko-nadaljevalne šole so za poklicno izobrazbo kmečke mladine zelo velikega pomena, ker so lahko dostopne vsakemu kmečkemu fantu in vsakemu kmečkemu dekletu in ker pouk v teh šolah ni združen s posebnimi izdatki.
Kakor dokazuje statistika, pozna dolenjski kmet še vse premalo pomen teh nadaljevalnih šol. Dosedaj je banska uprava ustanovila že 23 kmečko- in gospodinjsko-nadaljevalnih šol na Dolenjskem, vendar je pa to število veliko prenizko v primeri s številom kmečke mladine na Dolenjskem.
Najstarejše kmečko-nadaljevalne šole so bile v Tržišču in v Št. Vidu pri Stični. Šola v Št. Vidu je bila prava kmečka visoka šola, ki je znala pritegniti skoraj vso kmečko mladino domačega kraja in se zato njen vpliv močno pozna tudi v vsem gospodarskem in kulturnem življenju. Dobro so delovale tudi kmečko- in gospodinjsko-nadaljevalne šole v Boštanju, na Bučki, v Bušeči vasi, v Cerkljah, v Kostanjevici, v Leskovcu, v Radečah, na Svibnem, v Škocijanu, v Hinjah, v Št. Lovrencu, v Stopičah, v Šmihelu, Trebnjem, Valti vasi in Žužemberku.
Kmečko- in gospodinjsko-nadaljevalne šole na Dolenjskem je dosedaj dovršilo nad 1500 kmečkih fantov in deklet.
Inž. Primož Simonič:
Poljedelstvo
Dolenjska je v marsikaterem oziru naša najbolj poljedelska pokrajina, če izvzamemo seveda Suho krajino in Belo Krajino ter izrazito vinogradniške kraje. Kmetje so tudi zelo ukaželjni in dovzetni za napredno kmetovanje ter hvaležni za strokovne nasvete. Vsa Dolenjska ima milo podnebje, mnogi kraji pa se odlikujejo tudi z bogato, rodovitno zemljo. Kraje od Ljubljane čez Šmarje, Grosuplje in Stično, dalje Mirnsko dolino in velik del novomeškega okraja bi mogli imenovati žitnico Slovenije. Tukaj skoraj povsod najdemo izboljšane žitne sorte, posebno pšenične, ki izvirajo deloma iz Banata, v zadnjem času pa največ iz semenogojske postaje v Beltincih. V tem oziru je opažati na Dolenjskem že prav lepe uspehe. Zato so tudi pridelki večinoma prav dobri, letos bodo pa naravnost odlični. Značilno je tudi, da je na Dolenjskem več za napredek vnetih kmetovalcev, ki pridelujejo prav dober semenski krompir in ki radevolje sodelujejo s svojimi kmetijskimi referenti. Tako dobimo na Dolenjskem več zanesljivo dobrega semenskega krompirja, ki so ga napredni kmetovalci zboljšali po navodilih strokovnih organov banske uprave, kakor pa na Gorenjskem. To delo se v zadnjem času vneto nadaljuje.
Veliko se je tudi storilo za zboljšanje travništva in pridelovanja krme na njivah. S pomočjo banske uprave si je mnogo kmetovalcev po raznih krajih Dolenjske napravilo umetne travnike ali pa so stare naravne travnike obnovili in zboljšali. Na takih travnikih se je pridelek dvignil za 50 do 100 odstotkov. To je gotovo eno naj-rentabilnejših del v kmetijstvu in lahko rečemo, da se nikjer drugod vloženi kapital tako dobro ne obrestuje kakor ravno v umetnem travniku. Zato bi bilo treba umetne travnike na Dolenjskem še mnogo bolj razširiti. Povečanju pridelka krme na njivah služijo silosi za kisanje krme, ki jih je na Dolenjskem vedno več. V tem oziru prednjačita litijski in novomeški okraj, kjer so te koristne gospodarske naprave že povsod znane.
Čakajo nas pa še velike in težke naloge, ki so še komaj začete in katerih izvršitev je v nekaterih krajih
glavni in prvi pogoj gospodarskega napredka. Predvsem je to osušenje obsežnih površin močvirne zemlje, ki bi lahko dale krasne pridelke, če bi jih osušili, tako' pa ležijo neplodne ali pa nudijo le borno kislo krmo. Bela Krajina si je pridobila žalosten sloves s svojimi stelj-niki, ki v njih kmet na popolnoma neracionalen način izkorišča zemljo. To je roparsko gospodarstvo, ki zemljo s časom tako izčrpa, da daje le borne donose. Problem zase je Suha krajina, ki bi potrebovala posebnega, v detajle izdelanega načrtnega zboljšanja (preskrba z vodo, pogozdovanje, melioracija za obdelavo prepuščene zemlje z razstreljevanjem in zelenim gnojenjem, zboljšanje trav-ništva in pašništva v zvezi z živinorejo, posebno ovčjerejo, pravilno kolobarjenje v zvezi z določitvijo primernih rastlin, silosi s setvijo koruze in sončnice itd.).
Vse to so dela velikega obsega, ki bi jih bilo mogoče izvajati le s smotrno izdelanimi načrti in z javno pomočjo, za kar bi bilo treba prav izdatnih denarnih sredstev. Odprle bi se pa na ta način dobičkanosnemu kmetijstvu velike površine, ki bi mogle prav dobro preživljati naše kmetsko ljudstvo.
Inž. Ivo Oblak :
■v
Živinoreja Dolenjske
Dolenjski kmet živi pretežno od dohodkov, ki mu jih prinaša živinoreja, zlasti govedoreja in svinjereja. Le manjši del kmetov ima glavni vir dohodkov iz gozdarstva ali vinogradništva. Zato pa je bil mali dolenjski kmet v onih krajih, kjer ni gozdov in dobrih vinogradov, prisiljen iskati rešitve samo v živinoreji. Zato ni čuda, da imamo ravno v teh krajih najboljše živinorejce, dočim v krajih, ki živijo od lesa, najslabše, in tam, kjer so vinogradi, tudi bolj slabe. V splošnem pa moramo trditi, da je dolenjski kmet dober živinorejec. V posameznih okoliših kot v Dobrepolju in Velikih Laščah je zlasti reja goveje živine že tako napredovala, da imamo v teh krajih najboljše živinorejce v vsej banovini. Po zadnjih statističnih podatkih leta 1936. je imela Dolenjska naslednje število živine:
Ta statistika nam jasno pove, da imajo dolenjski okraji, razen Kočevja, relativno zelo veliko volov. To je povsem razumljivo iz dejstva, ker Dolenjska nima večje možnosti prodaje mleka ter zato kmetje rede več volov kot krav. Le kočevski okraj ima več možnosti prodaje mleka v mlekarne, kmetje rede sorazmerno več krav in v teh krajih (severnem delu kočevskega sreza) te krave uporabljajo tudi kot vprežno živino namesto volov in konj. Dolenjska je dobro znana po svojih sejmih, kamor se prižene veliko volov, predvsem za ljubljanski trg in tudi za izvoz.
Poleg gornjega dejstva zapazimo takoj veliko število svinj v krškem in novomeškem okraju, kjer se goji relativno zelo veliko svinj. Najbolj je torej zastopana govedoreja, ki nosi dolenjskemu kmetu največ dohodkov.
Govedoreja
Še nekako pred 30 leti se je na Dolenjskem gojilo samo t. zv. muricodolsko govedo, ali domača dolenjska sivka, kakor jo kmetje radi nazivajo. Ta pasma je bila predvsem dobra za delovno živino, t. j. produkcijo volov. 2e več let pred vojno pa sta bivši deželni odbor in bivša
Rodovniško premovanje v Vel. Laščah 1937.
Telice bika »Feldmana«
Kmetijska družba pričela uvažati na Dolenjsko iz alpskih dežel montafonske bikce in krave za zboljšanje domačega goveda. Že takrat so bile ustanovljene razne živinorejske
in bikorejske zadruge (Velike Lašče, Sodražica, Struge itd.) predvsem v severnem delu kočevskega okraja. Uvoz teh živali se je tudi še po vojni nadaljeval. S tem uvozom novih bikov se je prvotni tip domačih živali veliko zboljšal, predvsem glede oblik in tudi glede mlečnosti. Radi teh dobrih lastnosti se je pričela širiti ta zboljšana domača sivorjava pasma tudi po ostalih krajih Dolenjske.
Z letom 1930./31. je pričela kraljevska banska uprava s sistematičnim rejskim selekcijskim delom na Dolenjskem. Pričelo se je z ustanavljanjem novih živ. selekcijskih zadrug in društev pod strokovnim vodstvom banske uprave. Tem organizacijam je banska uprava priskrbela najboljše bike iz Švice in tudi ministrstvo je dvakrat uvozilo za te organizacije nove sivor jave bikce iz Švice. Po letu 1930. uvoženi biki niso bili več monta-fonci, ampak so drugega, zelo sorodnega plemena, t. zv. sivorjavega švicarskega. Zato je ime monta-fonec danes popolnoma napačno. Te živali so> nekoliko svetlejše, t. j. sivor jave barve, boljših in močnejših oblik in kosti ter tudi rastnejše živali in kar je glavno — odpornejše proti boleznim, zlasti tuberkulozi.
Danes je teh živinorejskih selekcijskih organizacij na Dolenjskem in sosednem logaškem okraju že 36, ki imajo 1887 članov ter 1575 krav pod kontrolo. Vse te živinorejske organizacije so združene v posebno zvezo, ki je nekaka poslovna in strokovna ustanova ter ima svoj sedež za enkrat še v Ljubljani. Tem organizacijam, ki so nekaka rejska središča, redno dodeljuje kraljevska banska uprava potrebno število prvovrstnih bikov za pleme po znatno znižani ceni. Vsako tretje leto priredi banska uprava pregled vseh živali članov, ki je združen tudi s premovanjem. Da se omogoči članom boljša prodaja tako vzrejenih bikcev, prireja banska uprava spomladi in jeseni posebne plemenske sejme za bikce. Posebno je znan plemenski sejem v Velikih Laščah, kamor spomladi in jeseni priženejo dolenjski živinorejci skupno' nad 100 mladih plemenskih bikcev v starosti 1 do 2 let. Na teh sejmih se redno vse najboljše živali prodajo ne samo- za domače organizacije in občine, ampak tudi v druge banovine. Na letošnji spomladanski plemenski sejem so mali dolenjski rejci privedli že tako lepe živali, da smo upra-
vičeno lahko ponosni. S' tem so pokazali, da tudi mali kmetič lahko vzredi dobre živali in ne samo veleposestnik. Želeti bi bilo samo, da bi naši rejci mogli vsako leto odprodati odvisne in prvovrstne plemenske živali, zlasti bikce, kakor zadnji dve leti v južne banovine. S tem rednim nakupom bi se še znatno zboljšala pravilna vzreja mladine, ki je itak v severnem delu kočevskega okraja in sosednjih okrajev sploh najboljša v Sloveniji. Poleg plemenskih bikcev, se redno vsako leto proda
Rodovniško premovanje v Vel. Laščah 1937.
Odbrane telice bika »Feldmana«
iz severnega dela kočevskega okraja tudi več plemenskih krav v druge pokrajine, pa tudi v inozemstvo. Semkaj prihajajo trgovci po krave predvsem iz Italije, pa tudi iz Grčije. Letošnjo pomlad so samo za kmetijsko šolo v Butmiru pri Sarajevu prodali 22 plemenskih krav in brejih telic. Tako znajo tudi drugi ceniti našo dolenjsko živinorejo.
Imamo v teh krajih že tako zavedne živinorejce, kakor nikjer drugod. Tu zna kmet že ceniti dobro kravo, katere ne proda tako lahko. Marsikateri mali kmet plača v teh krajih danes za dobro kravo 4000 do 5000 dinarjev, ker dobro ve, da se mu bo dobra krava izplačala, če
tudi je na prvi pogled draga, dočim je slaba krava vedno predraga. Ker so pa kmetje v teh krajih postali že res zavedni živinorejci, zato je pa že težko dobiti za te rejske okoliše dosti dobrega bika, plemenjaka, da bi bili živinorejci zadovoljni z njim. Dobro žival pa zato znajo' vsi ceniti. Tako je glavni plemenjak dobrepoljske živinorejske organizacije zapustil 187 potomcev in danes samo na Dolenjskem plemeni 15 njegovih potomcev pri živinorejskih organizacijah dn 24 kot občinski plemenjaki. Več njegovih potomcev je bilo pa prodanih v druge banovine. Takega primera ne najdemo nikjer v državi, še manj pa drugod v Sloveniji. Seveda takih zavednih živinorejcev kot so v Dobrepoljali, Velikih Laščah, Strugah in nekaterih drugih bližnjih živinorejskih organizacijah, ni drugod na Dolenjskem ter so po ostali Dolenjski razmere glede živinoreje tudi še bolj žalostne in zaostale. Opaža se pa, da se zanimanje za zboljšanje živinoreje počasi širi tudi po ostali naši Dolenjski.
Svinjereja
Tudi glede svinjereje so Dolenjci zelo znani. Krški in novomeški okraj prednjačita glede razširjenja svinjereje v vsej bivši Kranjski. Goje 3 tipe svinj, in sicer belo svinjo z visečimi ušesi ter pokončnimi ušesi ter zlasti v krškem okraju še mnogo domačih t. zv. črno pasastih svinj. Dolenjska zalaga z mladiči druge kraje, kjer se ne havijo' toliko s svinjereja, zlasti Gorenjsko.
Na Dolenjskem ima banska uprava svoja najboljša svinjerejska vzrejevališča, kjer redno nakupuje mlade plemenske mrjaščke za druge kraje. Najbolj znana vzrejevališča so: v samostanu Stična, pri kmetijski zadrugi v Št. Vidu pri Stični, v gospodinjski šoli v Mali Loki in na kmetijski šoli na Grmu. Od teh rejskih središč se širijo dobre svinje po celi Dolenjski.
Poleg rejskih središč ima Dolenjska še dvoje pitališč za svinje in sicer v samostanu Stična ter v Št. Lovrencu. V splošnem pa redi dolenjski kmet bolj trdo in še primitivno svoje svinje.
Konjereja
Konjereja na Dolenjskem zaradi izrazito malih kmečkih razmer nima gospodarske upravičenosti in zato tudi ni v večjem obsegu razvita. Izjema je le del krškega okraja, t. j. Krško polje in le deloma tudi del novomeškega okraja. Goji se toplokrvni tip konja, lipicanec in nonius. Konjereja je bila včasih, zlasti pred vojno, mnogo bolj razvita in boljša kot danes. Danes primanjkuje prvovrstnih plemenskih žrebcev, pa tudi dobrih kobil. Svoj čas so hodili Hrvati kupovat naše dolenjske konje, danes je pa že obratno. Krški okraj je dajal najboljše jahalne konje, predvsem za policijo, pa tudi za vojaštvo. Zadnje dve leti se je zanimanje za konjerejo zopet znatno dvignilo. Za potrebne plemenjake skrbi državna konjarna na Ponovičah ter za časa plemenilne dobe ustanavlja posebne plemenilne postaje z državnimi žrebci, ker privatnih licenciranih žrebcev tako rekoč skoro ni na Dolenjskem. Da se sedanje stanje popravi, je potrebno obstoječi konjerejski organizaciji na Dolenjskem v Št. Jerneju in v Novem mestu usmeriti v pravo rejsko delo, katerega dosedaj nista vršili ter priskrbeti najboljše žrebce za odbrane kobile. Tako se bo stanje konjereje na Dolenjskem tudi zboljšalo in zopet zaslovelo.
Ovčjereja
Ovčjereja na Dolenjskem ni v večjem obsegu razširjena, ker pač nima povsod pogojev in upravičenosti. Imamo v glavnem 3 okoliše, ki so primerni za ovčjerejo, in sicer: okoliš pod Kumom, Suha krajina ter kraji pod Gorjanci. V prvih dveh okoliših se sedaj propagira solčavska ovca, ki prav odlično uspeva in daje odlično volno. Kraji pod Gorjanci pa niso primerni za solčavsko ovco ter se ta ovca hitro izrodi. V teh krajih je domača ovca še zelo primitivna, prava t. zv. pramenka, kakršna je v kršnem predelu Primorja.
Perutninarstvo
Glede perutninarstva na Dolenjskem bi omenili, da je perutninarstvo najbolj razvito le v onih krajih, kjer pridelujejo več žita, t. j. v krškem in deloma v novo-
2ce
meškem okraju. Tu se zadnja leta močno širi domača štajerska kokoš ter banska uprava vsako leto razdeli mnogo valilnih jajc in mladih plemenskih živali. Dolenjska ima tudi več perutninarskih središč, ki dobavljajo selekcionirano plemensko blago ter valilna jajca banski upravi ter bližnji in daljni okolici. Znani so tudi krško-poljski purani, ki najdejo dovolj paše na tamkajšnjih pašnikih.
Iz tega kratkega opisa vidimo, da so na Dolenjskem nekateri okoliši že precej napredni in prednjačijo v naši banovini. Dočim so drugi okoliši še precej zaostali. V teh krajih bo potrebno predvsem povečati produkcijo krme in zboljšati zapuščene pašnike.
Jože Okorn:
Skrb za dvig kmetijsko -gospodinjske izobrazbe
Izobrazba kmečkega ženstva je bila svoj čas na zelo nizki stopnji. Kmečki gospodinji je večinoma manjkal čut za red in snago, radi česar so bile zlasti zdravstvene razmere na vasi zelo slabe. Prehrana je bila kljub zadostnim pridelkom nepravilna, ker je gospodinja znala kuhati le to, kar se je naučila od matere.
Da se izboljšajo razmere, se je leta 1910. ustanovila kmetijsko gospodinjska šola v Šmihelu pri Novem mestu. Šola je zasebna. Pouk traja 10 mesecev. Vodijo jo Uboge šolske sestre De Notre Dame. Letno dovrši šolo povprečno 30 deklet. Radi velikega navala na šolo v Šmihelu je bila leta 1928. kot podružnica šmthelske šole ustanovljena kmetijsko-go-spodinjska šola v Št. Jerneju na Dolenjskem. Na tem zavodu se prirejajo petmesečni kmetijsko-gospodinjski tečaji. Letno dovrši to šolo povprečno po 18 deklet. Oba zavoda prejmeta letno prispevek banovine za kritje stroškov. Učne moči se izobražujejo na kmetijsko-go-spodinjskem seminarju v Ljubljani.
Obe ti šoli nista mogli ustreči vsem potrebam in želji kmečkega ženstva po izobrazbi. Revnejšim kmeč-
kim dekletom je bil vstop v šolo radi slabili gmotnih razmer otežkočen, večini pa celo nemogoč. Da se omogoči vstop v kmetijsko-gospodinjske šole tudi revnejšim dekletom, je sklenil oblastni odbor ljubljanske oblasti, da se na oblastnem posestvu na Mali Loki, p. V e 1. Loka, ustanovi kmetijsko - gospodinjska šola. Dela, s katerimi se je pričelo v letu 1928. so bila dovršena v letu 1929. Dne 10. februarja 1930. se je odprla »Banovinska kmetijsko-gospodinjska šola na Mali Loki. V šolo je bilo sprejetih 21 gojenk. Število gojenk se je večalo od leta do leta. Na šolo se sedaj sprejme letno 44 gojenk. Pouk traja 11 mesecev. Šolo vodijo šolske sestre iz reda sv. Frančiška. Doslej je šolo dovršilo 264 kmečkih deklet. Šola je urejena tako, da ustreza potrebam malega kmeta, t. j. da izobrazi gojenke za dobre kmečke gospodinje, jim vcepi veselje do kmečkega dela in jih ohrani kmečki hiši. Temu namenu je tudi prikrojena notranja in zunanja ureditev zavoda ter ves pouk. Gojenke najdejo v zavodu nele šolo, ampak tudi dom z vso lepoto, srečo in toploto kmečkega življenja.
Obstoječe šole pa še ne zadoščajo. Zato se prirejajo po deželi 3 mesečni kmetijsko-gospodinjski tečaji. Stalno delujeta na Dolenjskem 2 garnituri (4 učiteljice), ki priredita letno 6 tečajev. Zadnji dve leti pa delujejo na Dolenjskem 3 garniture, ki priredijo letno 9 tečajev. Število absolventk se je zvišalo od letnih 120 na 180. Uspehi šol in tečajev so prav dobri in vidni, kar dokazuje zlasti veliko zanimanje za te ustanove.
V vsej banovini posluje 10 kmetijsko-gospodinjskih šol in 9 garnitur, ki prirejajo 3mesečne kmetijsko-gospodinjske tečaje. Od tega delujejo na Dolenjskem 3 kmetijsko-gospodinjske šole in 3 garniture.
Ludvik Puš:
Kmetijsko šolstvo na Dolenjskem
Leto 1886. je za dolenjskega kmeta zelo pomembno: tega leta se je preselila iz Vipavske doline na Grm pri Novem mestu kmetijska šola, ki že nad 50 let izobražuje
in vzgaja kmečke sinove predvsem iz Dolenjske za bodoče dobre gospodarje. Pomen tega zavoda za dolenjsko kmetijstvo je ogromen; saj se ni na njem izobrazilo le veliko število umnih kmetovalcev, marveč je šola storila neprecenljivo mero dobrega tudi za pospeševanje kmetijstva sploh. Koliko sto tisoč žlahtnih trsnih sadik je šlo po dolenjskih vinogradih iz šolskih trsnic, koliko sto tisočev izbranih sadnih drevesc iz šolskih drevesnic, koliko plemenske živine in prašičev iz šolskih hlevov in svinjakov!
Vendar je bil namen kmetijske šole na Grmu poleg vsega dejanskega pospeševanja kmetijstva v prvi in odlični meri strokovna izobrazba dolenjskega kmeta. Od 1. 1886. dalje je zapustilo letno po 20—30 gojencev zavod, na katerem so si pridobili dovolj znanja, da danes lahko napredno kmetujejo na svojih domovih in da širijo gospodarsko izobrazbo tudi v svoji okolici.
Šola ima internat za 55 gojencev in je splošna kmetijska šola z vsemi glavnimi vejami slovenskega kmetijstva. Na dokaj obširnem posestvu, ki meri z gozdovi vred okrog 70 ha, imajo učenci priliko, seznaniti se temeljito z vsemi gospodarskimi panogami: živinorejo, prašičerejo, poljedelstvom, travništvom, vinogradništvom itd. Pouk traja 1 leto in je razdeljen v dva oddelka: celoletni in zimski. V prvem ostane učenec na šoli eno leto (od jeseni do jeseni), v drugem dve zimi po 5 mesecev. Ta ureditev šole datira od 1. 1909. in se je zelo dobro obnesla; prej je bila šola dvoletna.
Vsako leto, posebno v zimskem času, se prirejajo na šoli razni strokovni tečaji iz posameznih gospodarskih panog. Tako skrbi ta za dolenjskega kmeta, pa tudi za gospodarje iz drugih krajev naše ožje domovine pre-važna ustanova vsestransko blagodejno za napredek slovenskega kmetijstva in v polni meri zasluži, da jo dolenjski kmet upošteva kot svojo dobrotnico in da je nanjo ponosen.
Ludvik Puš:
Kmetske
organizacije na Dolenjskem
Dolenjsko kmetsko ljudstvo je poseben tip v slovenski narodni celoti. V nasprotju z Gorenjci je mehkega, prikupljivega značaja, ki ima manj neodjenljive vztrajnosti — kakor je v primeri z Gorenjsko tudi oblika dolenjske zemlje mehkejša in manj izrazita, čeprav skriva v svojem obsegu še nešteto malo poznanih naravnih lepot.
Zaradi teh posebnih potez v značaju je dolenjski kmet za organizacije sicer zelo dostopen, toda do zadnjega časa ni bilo mogoče niti v zadružnem oziru niti na drugih organizacijskih področjih zaznamovati one žilave vztrajnosti in trdnega prepričanja v moč skupnih naporov, ki je potrebno za uspevanje organizacij. Ugotoviti je treba v zvezi s tem tudi dejstvo, da je glede na svojo posebno duhovno nastrojenost in njene nasledke v uveljavljanju organizacij dolenjsko kmetsko ljudstvo bilo manj deležno javnih prizadevanj za izboljšanje gospodarskega položaja in je zato za Gorenjci moralo zaostati. V zadnjem času se je v tem pogledu obrnilo na boljše.
Ko je ob koncu 19. veka Janez Ev. Krek vrgel med slovensko kmečko ljudstvo idejo kmetskega zadružništva, se ga je oklenil tudi dolenjski kmet ter osnoval nešteto močnih denarnih zadrug, ki jih najdeš skoro po vseh dolenjskih farah. Denarno zadružništvo se je na Dolenjskem močno uveljavilo in dolenjskemu kmetijstvu veliko koristilo. Mnogo manj se je razvilo ostalo zadružništvo, kakor blagovno, mlekarsko, vinarsko, strojno itd. Vendar se tudi na tem področju opaža napredek, ki mu bo> pomagala do pravega razmaha stanovska organizacija slovenskega kmeta. Te se je tudi dolenjski kmet oklenil z istim navdušenjem, kakor njegovi tovariši v drugih predelih slovenske zemlje.
Lepo se uveljavljajo po Dolenjskem tudi razne stro-kovno-pospeševalne organizacije. Tako šteje »Sadjarsko in vrtnarsko društvo« lepo število podružnic po Dolenj-
skem v svoje vrste. Tudi »Čebelarsko društvo« ima tu več svojih organizacij, ki lepo delujejo. Za vzgled drugim se pa lahko postavi delo Zveze selekcijskih društev za Dolenjsko, ki je že marsikaj storila za napredek dolenjske živinoreje, kakor je podrobneje opisano na drugem mestu.
Zaključno se pa lahko končno ugotovi, da je v pogledu kmetijskih organizacij Dolenjska še mnogo premalo obdelano polje; tu bodo našli mnogo hvaležnega, a nič manj žilavega dela oni javni delavci, ki vidijo v organiziranem prizadevanju najboljšo pot za izhod iz težkega gospodarskega položaja, v katerem živi danes mali dolenjski kmetovalec.
Vlado Kuret:
Vinarstvo Dolenjske
Znana dolenjska vina, kakor belo dolenjsko, rdeče dolenjsko ali cviček, dolenjska črnina, se proizvajajo le v novomeškem, krškem in črnomaljskem okraju. Vinogradi v teh okrajih obsegajo 7500 ha in proizvajajo letno povprečno 300.000 hi vina. Od te površine je 350 ha sa-morodnih vinogradov, v katerih je največ šmarnice, manj izabele. V tem predelu je vinogradništvo najvažnejša kmetijska panoga ne samo radi tega, ker daje kmetovalcu najvišje dohodke, temveč tudi radi tega, ker so s trtami posajene le take lege in zemlje, ki so sposobne le za vinarstvo in ki bi uporabljene za druge kulture, dale malenkosten gospodarski hasek.
Zemlja teh vinogradov je večinoma bolj težka rdeča ilovnata zemlja; nekaj je lapornate in peščene, lapornate ter slabe kremenčasto ilovnate zemlje. Rdeče zemlje so zaradi precejšnje vsebine železa bolj sposobne za rdeča in črna vina, manj za bela vina. Bela vina iz rdeče zemlje hitro ostarijo in dobijo slabejši okus, dočim so bela vina iz lapornatih zemelj boljša, bolj polnega okusa in bolj stanovitna.
Da se proizvajajo na Dolenjskem boljša vina in enotni tipi vin, se je sestavil trsni izbor za Dolenjsko, v katerem so določeni po sorodnosti tipov
trije vinorodni okoliši, in sicer krško-kostanjeviški, novo-meško-mokronoški in črnomaljsko-metliški okoliš. V tem izboru so se določile dobre, že preizkušene sorte, slabe pa izločile.
Podlaga za rdeča vina je bila dosedaj povsod kav-ščina, nekaij modre frankinje in belih boljših sort, kakor žlahtnina, laški rizling, beli burgundec, kraljevina in pa nekaj slabih domačih sort. Belim vinom je podlaga kraljevina, nekaj boljših belih sort, precej pa slabih domačih sort, kakor podbel, belina, zelenika, plaveč, črnim vinom pa je bila podlaga kavščina, modra frankinja in portugalka.
Tip dolenjskih vin, bodisi belega vina, rdečega vina ali črnine, je skoraj povsod enak. Razlikuje se le po boljši ali slabejši kakovosti z manj ali več kisline, kar je odvisno od boljših ali slabih leg, od časa trgatve ali manjšega dodatka slabih domačih sort in od dobrega ali slabega kletarstva. Res je, da so dolenjska vina cenjena po vsej bivši Kranjski in po slovenskem Posavju, vendar se okus pivcev zaradi obilice točenja manj kislih dalmatinskih črnih in belih banaških vin usmerja na uživanje vin z manj kisline; zato se bo moralo tudi dolenjsko vinarstvo usmeriti na proizvajanje boljših in manj kislih vin. Pri sedanji obnovi vinogradov se 'bodo morali vinogradniki točno držati trsnega Izbora, ki odklanja saditev domačih slabih sort, ki povzročajo slabo kakovost in nestanovitnost vin. S tem se bo dosegel tudi bolj enoten tip vina. Da se lahko dolenjska vina zboljšajo s sajenjem pravih sort in z dobrim kletarstvom, je dokaz to, da je mnogo posameznikov, ki imajo odbrana vina skoraj odlične kakovosti, mešana vina pa prav dobre kvalitete.
Zaradi izboljšanja vin in rentabilitete vinogradništva se bodo morale opustiti vse sedanje napake v vinarstvu. Te napake so: saditev slabih sort, slabe lege, določene za proizvodnjo vina v svrho prodaje, nepravilna vzgoja trte, nepravilno zatiranje bolezni, prezgodnja trgatev, slabo kletarstvo. Trte se vzgajajo previsoko, kar povzroča nepopolno zoritev grozdja. Škropljenje perono-spore se izvaja nepravilno, ker se škropi le gornja stran listov, ne pa spodnja stran in drugi zeleni deli, kar je
glavna. Te napake v suhih im toplih letih ne povzročajo škode, ker se bolezen ne širi. V mokrih in deževnih letih pa je škoda katastrofalna, ker bolezen uniči do 50% pridelka, ostali pridelek pa je najslabše kakovosti.
V	nekaterih krajih je trgatev mnogo prezgodaj in nasledek je kislo, slabo vino.
Napake pri kletarstvu so slabo ravnanje s posodo, z moštom, z mladim vinom, in sicer puščanje mošta na tropinah pri belih vinih in opuščena pretakanja.
V	izrazito rdečih zemljah naj bi se sadile samo' sorte za rdeča in črna vina, v lapornatih zemljah pa prvenstveno bele sorte. Večji proizvodnji boljšega namiznega grozdja bo treba posvetiti večjo pažnjo.
Ako se bodo opustile omenjene napake, bo imelo vinarstvo Dolenjske mnogo boljšo bodočnost. Vendar je v ta namen potrebno še mnogo strokovnega pouka vinogradnikom. Kr. banska uprava je ravno izboljšanju dolenjskega vinarstva posvetila mnogo pažnje. Da bo imel dolenjski vinogradnik pri obnovi vinogradov dovolj cenejšega, prvovrstnega selekcioniranega trsnega materiala na razpolago, se je produkcija cepljenk na banovinskih zavodih povečala, razen tega se je ustanovila večja trsnica v Vinomeru pri Drašičih. Da se omogoči tudi revnejšim vinogradnikom obnova vinogradov v dobrih legah, bo dajala banska uprava brezobrestna posojila. Za pospeševanje strokovnega pouka je izdala trsni izbor, priredila tečaje in predavanja iz vinarstva in kletarstva. Za boljšo strokovno izobrazbo skrbi enoletna kmetijska šola na Grmu. Zadružno prodajo vin bo vedno podpirala po svojih močeh.
Obnova po trtni uši uničenih, a že obnovljenih in opešanih vinogradov se začenja. Sedaj je zadnji čas, da se vinarstvo Dolenjske izboljša in pripravi do večje rentabilnosti. Ako bo dolenjski vinogradnik opustil dosedanje napake v vinarstvu in krenil na nova pota umnega vinogradništva in kletarstva, posebno če bo opustil vse slabe domače sorte in se točno držal trsnega izbora pri obnovi vinogradov, je uspeh zagotovljen. Torej je le od dolenjskega vinogradnika odvisno, da se vinarstvo zboljša in s tem tudi njegov gospodarski položaj.
Inž. Jože Jošt :
Ribarsfvo Dolenjske
Vode Dolenjske so znane ne samo po svoji lepoti, temveč tudi po svojem ribjem bogastvu. Vsakdo bo pri tem takoj pomislil na Krko, ki je bila še bolj kot sedaj po ribah, nekdaj znana po svojih rakih, katere pa je pred stoletjem uničila račja kuga. Poskusi ponovne zaploditve pa doslej še niso pokazali uspeha. Krka ima na svojem, razmeroma kratkem toku vse štiri ribje pasove, z domala vsemi našimi ribjimi vrstami.
Do Novega mesta je Krka izvrstna salmonidska voda z vsemi plemenitimi ribami: potočno postrvjo, katero pa vedno bolj iztiska vložena ameriška šarenka, ki ji Krka od vseh naših voda najbolj prija; lipana je najmanj in preide postrvji pas skoro takoj v pas mrene, kjer gospodarita nad mnoštvom rib sulec skupaj s ščuko. Od Novega mesta je pa Krka že n i ž i n s k a v o d a , ki pripada pasu ploščica, v katerem so glavne vrste rib: ščuka, som, boben in deloma šmuč. Pritoki Krke so skoro vsi postrvje vode, v katerih je skoraj povsod tudi ščuka. Mirna, ki je tudi dolenjska voda, je znana po svojih ščukah, vendar je spodnji del sedaj skoraj popolnoma uničen z odtočnimi vodami industrije.
Krka ima, kot izvrstna športna voda, v kateri so zastopane vse naše športne ribe, vse pogoje, da se na podlagi športnega ribarstva razvije ob njej tujski promet bolj kot kjer koli drugje pri nas. Zaenkrat je sicer ribolovna dovoljenja zelo težko dobiti, ker se nobeden od 20 ribarskih okrajev, kolikor jih je v porečju Krke, ne izkorišča z izdajanjem ribolovnih dovolilnic, temveč so vsi ribarski okraji ali zakupni ter jih izkorišča malo število zakupnikov, ali so pa — v manjši meri — samosvoji ter se izkoriščajo še manj kot prvi. Ribarske pravice so pa vse privatne ter drugačen sistem, kot je sedaj, ni mogoč. Odvisno je samo od uvidevnosti posameznih ribarskih upravičencev, da ti izdajajo tudi drugim ribolovna dovoljenja ali pa ljubosumno branijo vsakomur pristop. Pri smotrnem in pravilnem izvajanju športnega ribolova se ni bati, da bi se vode porečja Krke z izda-
janjem tudi velikega števila ribolovnih dovoljenj, predvsem tujim gostom, izčrpale, saj so to od narave najplodnejše naše vode, salmonidni del, ki se pa najlaže izčrpa, se pa da z rednim vlaganjem umetno vzgojenega zaroda stalno držati na isti višini.
Inž. Jože Erpiš:
Mlekarstvo Dolenjske
Malokatera panoga kmetijstva je na Dolenjskem tako malo upoštevana kakor baš mlekarstvo. Dolenjska je danes najbolj kmečki predel Slovenije, saj se 73°/o njenega prebivalstva bavi v glavnem s kmetijstvom. Pretežna večina Dolenjcev živi on poljedelstva in živinoreje, med katero zavzema govedoreja važno mesto.
Po statističnih podatkih goje dolenjski živinorejci okoli 24.500 krav, ki dajo letno okoli 40,100.000 kg mleka. Na glavo in dan se proizvede ca. 0'550 kg mleka, torej nekoliko več, nego znaša povpreček za vso Slovenijo. Odnos Dolenjske do ostalih predelov Slovenije kaže sledeča razpredelnica:
Kraj	Število			Proizvede mleka		
	goved	krav	% št. goved	letno	na 100 ha o. p.	na 1000 preb.
		abs.				
Dolenjska Slovenija	77.300 371.023	24.500 163.041	31 43	4,100.000 215,170.000	48 69	550 519
Dolenjska ima torej 20% goved in samo 15% krav cele Slovenije ter doseže kljub temu dobrih 19% celotne proizvodnje mleka. Mleko se danes vnovčuje v majhni količini v bližini mest, trgov in toplic, delno se uporabi za prehrano ljudi, večinoma pa porazgubi v gospodarstvu. Kot hrana se danes na kmetih mleko slabo ali še celo nič ne upošteva kljub temu, da vedno in povsod primanjkuje dobre in tečne hrane.
Na vsem ozemlju Dolenjske posluje danes 5 (9% m. z. Slovenije) mlekarskih zadrug in 9 (20% p. m. Slovenije) zasebnih mlekarn, ki predelajo in vnovčijo dolenj-
skemu kmetu bore 4% proizvedenega mleka. Mlekarne so predvsem sirarne, delno maslarne in se tavijo s prirejanjem konsumnega mleka.
Med zadružnimi mlekarnami dobro posluje mlekarska zadruga v Velikih Laščah, kateri je poleg izdelave masla in sirov trapista in edamca edini, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v celi Jugoslaviji, uspela izdelava plesnivega sira po r o q u e f o r t s k e m načinu. Od zasebnih mlekarn je po svojem stiškem siru znana mlekarna cistercijanskega samostana v Stični. Ostale zadružne in zasebne mlekarne poslujejo v manjšem obsegu in izdelujejo presno maslo ter sir trapist in edamec. Ementalski dolenjski sir je danes malo poznan, saj ga je pri tako malih današnjih količinah mleka nemogoče izdelovati, vendar so poskusi izdelave po švicarskem načinu dali zelo dobre rezultate. Daši so posestne razmere povsem drugačne kakor na Gorenjskem, vendar boljše krmske razmere molzne živine dajejo tudi siromašni Dolenjski možnost izdelovanja kralja sirov.
V domači predelavi mleka prevladuje izdelovanje presnega masla. V kolikor se marljive Dolenjke ne poslužujejo ročnih posnemalnikov, pridobivajo smetano na topljen način. Posneto mleko se uporabi za ljudsko prehrano, pripravljanje skute in za krmo prašičem, medtem ko se mede prirodno kisla smetana v pinjah ali tudi navadnih posodah. Presno maslo se oblikuje v formi ta-kozvanih »štručk« ali v oblikovalih ter prodaja na domačih tržiščih. Vsem znane »potovke« zbirajo maslo obenem z drugimi pridelki po domovih, ga preoblikujejo in z njim preplavljajo ljubljanski mlečni trg.
Presno maslo je v ljudski prehrani nepoznano in se na deželi uporablja skoraj izključno v zdravilne namene. Topljeno maslo se poleg zdravila uporablja tudi za začimbo. Domači siri razen skute se ne izdelujejo in predstavlja sir za Dolenjca delikateso, saj pozna domač ementalski sir samo pod imenom »laški sir«.
Mlekarstvo v pravem smislu besede na Dolenjskem danes še ni razvito. Če upoštevamo, da je dobrih 66% obdelane površine Dolenjske namenjene pridelovanju krme za živino in služi za podlago krmljenju pre-
te/.no seno, vidimo, da so na Dolenjskem dani pogoji za razvoj mlekarstva, predvsem sirarstva. Prevladujoče majhno posestvo, raztresenost vasi, pomanjkanje vode v nekaterih krajih ter nepoučenost ljudstva o važnosti in pomenu mleka za kmečko gospodarstvo so vzrok, da danes mlekarstvo na Dolenjskem ne uspeva ter da Dolenjska uporablja danes pretežno hrvaške mlečne izdelke. Sorazmerno mala količina mleka, saj odda povprečno posestnik 3—4 1 mleka v mlekarno, medtem ko na Gorenjskem 6—7 1 na dan, ter neenakomerna proizvodnja mleka med letom tudi mnogo doprineseta današnjemu slabemu stanju mlekarstva. Kako različna je dobava mleka v posameznih mesecih leta, nazorno pokazuje razpredelnica, pri kateri sta vzeti v poštev po 1 zadružna in zasebna mlekarna, ki sta v 1. 1937. sprejeli te količine mleka:
Mesec	Zadružna prejela mleka			Zasebna prejela mleka		
	skupaj	na dan	v o/o	skupaj	na dan	v °/o
januar . . .	26.117	842	8-5	20.150	650	7.8
februar . .	28.651	1.023	9’2	18.200	650	7.1
marec . . .	30.790	993	10-0	17.600	567	6.9
april . . .	26.656	888	87	12.800	426	5.0
maj ....	24.051	775	7-7	12.400	400	4.9
junij . . .	25.269	842	8-2	15.200	566	6.9
julij . .	.	26.886	867	8-7	18.800	606	7.4
avgust . .	27.596	890	8'9	25.000	806	9.5
september	27.334	911	8'2	30.400	1.013	11.9
oktober . .	25.647	827	6-5	35.200	1.135	13.8
november .	20.253	674	6-5	25.800	860	10.1
december .	20.421	658	6-0	22.150	714	8.7
Skupaj . . .	309.671	—	100-0	253.700	—	ioo-o
Iz razpredelnice je razvidno, da je zasebna mlekarna baš v jesenskih mesecih, ko je poraba mlečnih izdelkov najmanjša, sprejela sorazmerno največje količine mleka, medtem ko je dobava mleka zadružni mlekarni enako-
merneje razdeljena med vsem letom. Ker je enakomerna proizvodnja mleka poleg ostalih faktorjev važna za uspevanje in napredek mlekarstva, bo moralo tudi dolenjsko mlekarstvo iskati izhod iz današnjega stanja v organizaciji zadružnih mlekarn.
Fran Kafol:
Dolenjsko sadjarstvo
Splošno zanimanje za sadjarstvo se je pričelo prav posebno širiti, kakor drugod po naših krajih v povojni dobi, tudi na Dolenjskem. Po statističnih podatkih gojijo na Dolenjskem, in to v letu 1936., okoli 410.000 jablan, 285.000 hrušk in 250.000 češpelj, ostalega sadnega drevja pa okoli 230.000 dreves. Povprečen pridelek jabolk, ki bi bil primeren za izvoz, se ocenjuje na približno 350 vagonov; hrušk in češpelj je seveda manj, ki se pa uporabljajo večinoma le za dom.
Dravska banovina je glede pridelovanja sadja razdeljena na sadna okrožja. L. 1932., ko je bil izdan »Sadjarski izbor za dravsko banovino«, smo imeli sedem okrožij. Dolenjsko okrožje obsega okraje: Brežice, Krško, Novo mesto (brez sadnega okraja Žužemberk), Litija, Črnomelj in Metlika.
V zadnjem času pa priporočajo nekateri, da se število okrožij zmanjša na štiri. S tem bi se povečala okrožja. Tako bi potem dolenjsko okrožje obsegalo: ozemlje, ki ga na severu meji Ljubljanica ter okraje Litija, Krško in Brežice; na jugu bi bila banovinska meja, na zapadu pa železniška proga Ljubljana do Mirne peči. Dalje črta Mirna peč, Straža do tromeje okraja Črnomelj; Kočevje in Novo mesto.
Napredek na dolenjskem sadjarstvu se je jel javljati v teh smereh: Kmetje-sadjarji so začeli sadno drevje negovati, kar je razveseljivo dejstvo. Seveda ne še povsod, vendar vsaj v večini. Čedalje bolj se uvaja tudi škropljenje sadja, zlasti pozimi proti raznim boleznim in škodljivcem. Kljub pomanjkanju sredstev kupujejo sadjarji drage škropilnice, razne fungicide in insekti-
cide. Na stotine sadnih škropilnic se uporablja tudi na Dolenjskem za škropljenje sadnega drevja.
Dolenski sadjarji so se privadili tudi spoznavati sadne sorte, zlasti jabolčne. Pred vojno so kmetje imeli malo pojma o pomologiji. Dandanes pa zna našteti skoraj vsak napreden sadjar najvažnejše sorte in jih tudi opisati.
Z intenzivnim poukom se je uvedlo med kmete-sad-jarje zlasti p r e c e p 1 j e v a n j e sadnega drevja. Sadjarji se zavedajo, da se na ta način najlaže pride do enotnih sadnih sort, in sicer na prav lahek in hiter način.
Prav posebno skrb pa posvečajo Dolenjci novim nasadom. Vsako leto se posadi na novo na tisoče dreves. Ponekod se poslužujejo tudi še gozdnih divjakov, na katere potem cepijo dobre žlahtne sorte.
Kakor povsod, kjer bivajo Slovenci, najdemo tudi na Dolenjskem Slivnike (češpljeve nasade) v prav žalostnem stanju. Predaleč bi nas vedlo, če bi opisovali, kako naj se to odpravi. Pričakovati pa je, da se bo ta napaka polagoma le odpravila.
Napredek sadjarstva na Dolenjskem se kaže tudi v večjem smislu za zboljšanje sadnega pridelka. Na številnih sadnih ogledih in razstavah se je lahko vsakdo prepričal, da loči naš kmet-sadjar tudi na Dolenjskem standardno blago od navadnega tržnega ali mostnega sadja. Glede sortiranja sadja po zahtevah svetovne trgovine je tudi zaznamovati napredek, zlasti v bližini nakladalnih postaj (Novo mesto, Brežice, Videm-Krško, Sevnica, Kočevje).
Izredno zanimanje pa vlada med kmeti za zboljšano domačo uporabo sadja, zlasti za sušenj e. Sušenje sadja se je tudi na Dolenjskem nepričakovano močno razvilo, kar izpričujejo nove sušilnice, ki se postavljajo po raznih krajih Dolenjske. S pomočjo oblasti se je zgradilo veliko število brezdimnih sadnih sušilnic. To je tudi pravilno. Opaža se namreč, da se na ta način najbolj omejuje čezmerno škodljiva žganjekuha. Mnogo sadja predelajo Dolenjci v pitno sadno vino in tudi v dober in zdrav ocet. V zadnjem času raste tudi zanimanje za izdelavo s 1 a d o s o k a (naravnega sadnega soka) iz peč-kastega sadja in grozdja.
Že iz teh kratkih črtic se vidi, da se Dolenjci zavedajo važnosti umne sadjereje, ker so prepričani, da jim bo ta panoga donašala poleg živinoreje in gozdarstva najlepše in redne dohodke.
Jože Okorn :
Čebelarstvo
Za uspešno čebelarjenje so na Dolenjskem dani vsi pogoji. Pašne in podnebne razmere so zelo ugodne. Radi tega je bila na Dolenjskem do vojne zelo živahna trgovina z živimi čebelami. Baron Rotschiitz (Rožič), svoječasni lastnik graščine Podsmreka pri Višnji gori, je bil v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja vnet raz-širjevalec slave kranjske čebele. V velikem obsegu se je bavil s trgovino z živimi čebelami, katere je izvažal v razne evropske države. Njegova zasluga je, da je naša čebela zaradi svojih odličnih lastnosti zaslovela in še slovi po vsem svetu. Poleg njega se je z izvorom čebel mnogo bavil tudi g. Franc Košak iz Grosuplja.
Kljub ugodnim pašnim razmeram in precejšnji donosnosti čebelarjenja, dolenjskih čebelarjev tudi z živahno in vztrajno propagando ni bilo dolga desetletja mogoče organizirati in jih pripraviti do tega, da bi se oprijeli naprednega čebelarstva. Vso to dobo je čebelarska organizacija tod le životarila. Četudi je trgovina z živimi čebelami padla na minimum, so se čebelarji žilavo držali starega načina čebelarjenja, svoje pridelke so pa prodajali prekupcem, ki so pri tem zaslužili najboljši kos kruha.
V zadnjih dvajsetih letih so se razmere temeljito izpremenile. Čebelarji so se polagoma oprijeli modernega čebelarstva, katero se zlasti v zadnjih letih hitro razširja in uveljavlja, ponekod celo v preveliki meri na škodo kranjiča, ki je najbolj prikladen panj za izvoz. Pridelek medu se je v teh letih popetoril.
Za dvig čebelarstva deluje 31 čebelarskih podružnic, v katerih je včlanjenih 566 čebelarjev. Iz sredstev banovinskega proračuna se podeljujejo tem organizacijam primerni prispevki za nakup čebelarskih strojev in orodja.
Za gospodarski dvig Dolenjske
Javna dela na Dolenjskem
Dolenjska je po svojem pokrajinskem značaju doživela razvoj, ki je svojstven vsem izrazito poljedelskim pokrajinam brez večje industrije. Kakor je to na eni strani dobro, tako pa tudi prinaša s seboj zle posledice, ki se še najbolj javljajo v navideznem zaostajanju za drugimi pokrajinami. Prebivalstvo ni posebno bogato, trgovina se tudi ni mogla močno razviti, pomanjkanje industrije, združeno z vsemi temi činitelji, pa je povzročilo, da gledamo danes na Dolenjsko kot na ozemlje, ki je po naijbolj tipičnih znakih napredka nekoliko zaostalo.
Promet, tako osebni in tovorni, nista posebno živahna; higienske in sanitarne naprave so še bolj primitivne, industrija pa nima na Dolenjskem pravih pogojev. Če upoštevamo, da vsemu temu ni kriva, kakor mnogokrat trdijo, le mentaliteta dolenjskega ljudstva, ampak v glavnem bolj zemljepisne razmere, ki so deloma tudi izoblikovale to ljudsko mentaliteto v teku stoletij, potem sledi nuijno dejstvo, da je najprej treba poskusiti spremeniti in zboljšati stanje, ki so ga ustvarile svojstvene razmere dolenjske pokrajine.
Velik del Dolenjske je kraško ozemlje, v katerem primanjkuje zdrave pitne vode in večjih tekočih voda, katerih sile bi se mogle izkoriščati. Na drugi strani je kraški svet skop z rodovitno zemljo in dolenjski kmet, ki živi v kraških predelih Dolenjske, je po sili razmer siromašen in oviran v sleherni podjetnosti. V poštev prihajajoče vinogradništvo pa radi težkih razmer na vinskem trgu dolenjskim vinogradnikom tudi ne nudi toliko, kolikor bi sicer moglo. Poleg tega pa je umno kletarstvo še malo razvito, radi česar na trgu zopet trpijo dolenjska vina zaradi nizkih cen. Gozdovi posebne lesne industrije ne morejo omogočiti, ker manjka zato deloma primernih prometnih zvez, deloma pa zaradi oddaljenosti trga ne pridejo v poštev. Jasno je, da more vsem tem razmeram
odpomoči le smotrno načrtno delo, ki bo dvignilo na eni strani življenjski standard dolenjskega prebivalstva, na drugi strani pa odpravilo glavne nedostatke, ki jih je narava sama položila v ozemlje Dolenjske.
Tega se zaveda tudi banovina, ki je v zadnjih letih v poljedelstvu podpirala na Dolenjskem vse kmetijske panoge, pri čemer se je zlasti posvetila izobrazbi kmečkega naraščaja. S številnimi podporami, ki naj bi pospeševale umno kmetijstvo, je skušala dvigniti poljedelstvo na Dolenjskem. Dobro pa se je zavedala, da je vse to le trenutnega pomena, če ne bo istočasno omogočila razvoja Dolenjski v gospodarski, prometni in higienski smeri. Velikanskega pomena za razvoij industrije na Dolenjskem bi bilo dejstvo, če bi bila na razpolago kakršna koli energija. Ker primernih vodnih sil ni, je ostala le še edina rešitev
elektrifikacija
Banovina se ni ustrašila velikih gmotnih žrtev, ki jih je zahtevala velikopotezna elektrifikacija Dolenjske in tudi prebivalstvo, ki je prav po krivici prišlo na glas konservativnosti, je z velikim razumevanjem, žrtvami in še večjim veseljem sprejelo to akcijo, ki je v zadnjih treh letih v veliki razsežnosti omogočila elektrifikacijo velikega dela Dolenjske. V zadnjih treh letih je banovina zgradila na Dolenjskem skoraj 140 km daljnovodov, med katerimi omenjamo daljnovod Grosuplje—Trebnje, nadalje daljnovod Sevnica—Krško— Radeče in daljnovod Krško—Brežice—Kostanjevica—Šent Jernej—Pleterje. Krajevnih omrežij je bilo v teh letih na Dolenjskem zgrajenih nad 110 km. Večina teh zgradb ije bila izvedena s pomočjo sede m mili jonskega posojila, ki so ga najele banovinske elektrarne z jamstvom dolenjskih občin pri Pokojninskem zavodu v Ljubljani. Tudi letos se nadaljuje elektrifikacijska akcija na Dolenjskem, pri čemer moramo omeniti zlasti graditev novega daljnovoda od Ponikev pri Trebnjem do Novega mesta, kjer se gradita tudi že dve transformatorski postaji. Ta zgradba bo že končana ob koncu septembra. V Beli Krajini se letos gradi daljnovod Metlika—Črno-
==
LU _J
• O *
melj, ki bo priključen na omrežje elektrarne v Karlovcu, katera bo začasno dobavljala Kranjskim deželnim elektrarnam električni tok, dokler ne bodo KDE zvezale tega daljnovoda z daljnovodom iz Kočevja, od koder bo omrežje kasneje dobivalo električni tok.
Pomanjkanje industrije, ki je bilo za Dolenjsko tako značilno in ki je tudi v veliki meri onemogočalo napredek Dolenjske, bo z elektrifikacijo Dolenjske lahko rešiti. Že v zadnjih letih se javljajo prvi poskusi manjših industrij in ni dvoma, da bo elektrifikacija povzročila, da se bo v prihodnjih letih naselila tudi na Dolenjskem številnejša industrija, ki bo nudila zaslužek prebivalstvu. Posebnega pomena pa bo razsežna elektrifikacija dolenjskega ozemlja za zgradbo
vodovodov,
ki nujno potrebujejo v številnih primerih cenene pogonske sile za črpanje vode v višino. Pomanjkanje zdrave pitne vode in vodovodov povzroča skoraj leto za letom v nekaterih predelih Dolenjske ogromno škodo. Ne mislimo pri tem le na gmotno škodo, ki nastane ob sušah zaradi tega, ker morajo prebivalci prazniti svoje hleve, ker nimajo dovolj vode za napajanje, ampak v prvi vrsti na škodo, ki jo trpi ljudsko zdravje. Pomanjkanje vode je v največji meri temeljna ovira gospodarskega in kulturnega in zdravstvenega napredka na Dolenjskem in zato je banovina zagrabila prav to vprašanje z vsem pogumom, ne strašeč se velikanskih investicij. Tudi Higienski zavod, ki uspešno deluje na polju zboljšanja zdravstvenih razmer na naši vasi, posveča že dolga leta vso pažnjo Dolenjski in po svojih skromnih sredstvih pomaga, kjer le more.
Posebno pomembna sta dva res velikanska načrta, ki naj bi oskrbovala razsežne predele Dolenjske z vodo. Leta 1936. je banovina začela graditi razsežni belokranjski vodovod, ki naj bi po načrtu imel tri višinske pasove in oskrboval 51 naselj z 11.000 prebivalci. S tem vodovodom bi bil oskrbovan ves bivši metliški okraj. Doslej se je za zajetja in napeljave porabilo
že 900.000 din. Postopoma bo banovina gradila vodovod naprej.
Velikanski korak v oskrbi Dolenjske s pitno vodo pa je storila banovina letos, ko je omogočila začetek graditve velikega s u h o k r a j i n s k e g a vodovoda, za katerega je pripravil načrte Higienski zavod v Ljubljani. Poleg tega, da razsežna planota Suhe krajane ni imela nobene možnosti več za kakršen koli gospodarski razvoj, ker ji je redno primanjkovalo vode, je bila ob sušah skoraj vedno udarjena z epidemijami. Pomanjkanje vode, ki se ponavlja redno vsako poletje, pa je bilo združeno tudi z velikanskim naporom, saj so iz nekaterih vasi morali voziti tri do štiri ure daleč do Krke, od koder so vozili vodo na svoje domove. Po načrtu naj bi Suho krajino oskrbovala dva vodovoda, in sicer gravitacijski vodovod skupno 36 vasi in naselj v občinah Velike Lašče in Videm-Dobrepolje, vodovod s črpanjem vode iz Globočca pa 43 vasi iz občin Zagradec, Žužemberk, Dvor, Hinje in Stari Log. Skupno bi oba vodovoda oskrbovala 79 vasi z nad 13.000 prebivalci, pri čemer bi merilo omrežje glavnih vodovodnih napeljav nad 130 km in bi imelo 24 rezervoar-j e v. Stroški tega velikega vodovoda znašajo. okrog 30 milijonov dinarjev. Za sedaj je zagotovljenih okrog 5 milijonov dinarjev in letos spomladi so začeli s posebnimi banovinskimi sredstvi odkopavati zajetje studenca Globočec pri Zagradcu. V kratkem bo razpisana tudi licitacija za napeljavo' tlačnega voda do glavnega rezervoarja in drugih naprav, tako da bo v prvi etapi omogočeno črpanje vode za suhokrajinsko kraško planoto, kjer bodo dobile vodo vasi Kal, Ambrus in Primča vas. Ko bo zgrajena ta prva etapa, bo olajšano trpljenje tudi drugim Suhokrajinčanom, ki sicer še ne bodo imeli vodovoda. Ne bo jim treba več voziti po strmih klancih vodo iz doline reke Krke, ampak bodo razvažali zdravo pitno vodo samo po planoti.
Poleg teh velikanskih zgradb pa je zgradila banovina še nekaj manjših vodovodov. Tako je v gradnji vodovod v Starem trgu, za katerega se bo črpala voda iz kraškega izvira, ki se izliva v Kolpo. Glavna dela so že opravljena in je bilo v zadnjih letih
15
225
porabljenih za ta vodovod že okrog 600.000 din. S 150.000 dinarji pa bo v bližnji bodočnosti ta vodovod dograjen. Letos bo tudi dograjen vodovod za Sinji vrh, ki bo stal okrog 135.000 din, popravljena pa sta bila vodovoda v Gornjem Mozlju in v Veliki Slivnici, za kar je žrtvovala banovina nad 220.000 dinarjev. V Veliki Slivnici bodo tudi letos še zgradili nov razsežen rezervoar za vodo, ki bo stal okrog 50.000 din.
Kraški značaj dolenjskih pokrajin pa mnogokrat celo onemogoča zgradbo vodovodov in si ljudje morajo pomagati s kapnicami, katerih zgradbo je banovina prav tako podpirala. Tako so bile v zadnjih letih zgrajene kapnice v Brezovi Rebri v občini Semič, nadalje v Škemljevcu v občini Metlika, v Rožičvrhu v občini Črnomelj, v Rakovcu v občini Metlika, v Lipovcu v občini Gorenja vas in v Svibniku pri Črnomlju. Vse te kapnice so stale okrog 380.000 din. Posebne težave ima prebivalstvo- dolenjskih kraških predelov z napajanjem živine. Zato podpira banovina tudi zidavo napajališč, ki so bila zgrajena v občini Semič v Malinah, Sodjem vrhu, Grabniku in Češnjevcu in v Zapudjah v občini Dragatuš. V kratkem bodo začeli graditi napajališče v Ponikvah v občini Videm-Dobrepolje. Vse te zgradbe pa so- stale nad 320.000 din. Posebna rezervoarja za vodo pa sta bila zgrajena v Mali Slivnici in v Selu v občini Velike Lašče.
Higienski zavod je v zadnjih treh letih izvršil številna manjša dela na Dolenjskem. Tako- je zgradil vodovode na Visokem v občini Želimlje, v; Jelovcu v -občini Sodražica, v Pošteni vasi v občini Sv. Križ, v Velikih Rebrcah v občini Zagradec, v Št. Vidu pri Stični in ojačil vodovod v Hmeljčecu in Velikem Kalu v občini Mirna peč. Vsa ta dela so bila zgrajena s prispevki Higienskega zavoda, banovine in interesentov za okrog
300.000	din. Higienski zavod je nadalje zgradil vodnjaka v Gradacu in v Gorenjem Suhorju v Beli Krajini, izvršil zajetje in zgradbo rezervoarja v Dolenji Pristavi v občini Šmihel-Stopiče ter je tudi asaniral studenec v Dolžu. Asaniral je nadalje studenec v čemeči vasi v občini Kostanjevica in zgradil javne kapnice v Repčah in Gorenjem Medvedjem selu v občini Trebnje, v Hočevju v
22G
občini Dobrepolje, v Dolenjih Sušicah in v Gorenjih Su-šicah v občini Toplice in v Harinji vasi v občini Št. Peter. Asaniral je tudi studenec v Malem Ločniku v občini Turjak in na gori Sv. Lovrenca v občini Krško. Preuredil je tudi javne kapnice v Selih pri Podšumberku in na Ostercu v občini Kostanjevica. Vsa ta manjša dela sicer glede na razsežnost kraškega ozemlja na Dolenjskem ne pomenijo še velike olajšave pri pridobivanju pitne vode, so pa življenjskega pomena za prizadeta naselja.
Letos gradi Higienski zavod javno kapnico v Velikem Podlubenu v občini Šmihel-Stopiče in izvršuje zajetja studencev v Artmani vasi v občini Dobrnič, v Dolenjem Suhadolu v občini Brusnice in Čužniji vasi v občini Trebelno, kjer bo kasneje gradil še rezervoarje.
V	Škofljici v občini Šmarje opravlja asanacijo studenca.
V	Gori nad Sodražico pa bo izvršil zajetje in zgradil rezervoar.
Melioracije in regulacije
Značilnosti kraškega sveta pa prinašajo še druge težave dolenjskemu kmetu. V kotlinah in dolinah nanaša voda plodno zemljo, ki jo odnaša z višjih leg. Zaradi tega rodovitna kraška polja predstavljajo edino premoženje kmetovalca. Z istim pojavom pa se maše tudi številni požiralniki in tako se zgodi, da ob povodnjih voda še to malo rodovitne zemlje poplavlja. Zaradi tega so prav na Dolenjskem tudi nujno potrebne številne regulacije in melioracije. V zadnjih letih je banovina s sredstvi iz banovinskega fonda za javna dela in iz banovinskega bednostnega fonda omogočila lepo število takih pomembnih del. Tako se že več let opravlja melioracija Sajevca pri Ribnici, za kar je bilo porabljenih že nad 240.000 din. Melioracija dobrniške doline je zahtevala že 150.000 din, melioracija grosupeljskega polja pa 200.000 din. Opravljajo se tudi melioracije Loškega potoka pri Travniku, Lučke kotline v občini Slivnica-Žalna, dolenjevaškega polja pri Ribnici in šentjernejskih travnikov, za katere je doslej izdala banovina že nad 250.000 din. Izvršene so bile regulacije Reke pri Litiji in Malega Četa v Št. Rupertu s skupno 110.000 din. Že več let se opravljajo in
se bodo še nadaljevale regulacije Višnjico v Stični (doslej
120.000	din), Velikega Obreža v občini Dobova pri Brežicah (doslej 230.000 din), Rašice v občini Videm-Dobre-polje (40.000 din), Temenice pri Ponikvah (100.000 din), Vejeršca v občini Mirna (80.000 din), potoka Srkavnika v občini Toplice pri Novem mestu (30.000 din). Letos se je začela delna regulacija Krke na progi Žužemberk— Dvor (25.000 din) in regulacija Sprednje Rinže v Ložinah (45.000 din). Začeli pa se bosta še regulaciji Dobličanke v črnomaljski okolici (50.000 din) in Radulje v Škocijanu. Očiščeni in razširjeni in urejeni tako, da jih voda ne bo več zasipala in. mašila, so bili požiralniki v Št. Vidu pri Stični (20.000 din), nadalje požiralniki v Strugah in Kom-polju (40.000 din), požiralniki v Globodolu v občini Mirna peč (55.000 din) in požiralniki v občini Veliki Gaber (85.000 din). Asanirala se je vas v Velikem Globokem v občini Zagradec in Krmačina v občini Metlika. Iz sredstev za melioracijo pa je bil zgrajen tudi požarni rezervoar v vasi Kamnje v občini Št. Rupert.
Zagraditve hudournikov
Kljub temu, da Dolenjska nima visokih gora, ji vendar napravljajo hudourniki v hribih in gričih precejšnjo škodo. Zaradi tega gozdno-tehnični odsek za urejanje hudournikov pri banski upravi skrbi tudi za taka dela na Dolenjskem in je bilo v zadnjih treh letih za urejanje hudournikov na Dolenjskem izdanih okrog 1,800 000 din. Tako je bil urejen potok v Bušeči vasi v občini Sv. Križ pri Kostanjevici. Uredil se je potok v vsej dolžini, kjer teče skozi vas, in so zgradili 160 m tlakovane struge. V občini Sv. Križ pri Kostanjevici so začeli urejati tudi hudournik Sušica, ki je lani povzročil strahovito povodenj. Doslej so bile zgrajene že tri pre-gradbe, struga je regulirana v dolžini 240 m, poleg tega pa so bila opravljena na tem hudourniku še druga manjša zavarovalna dela. Vsa ta dela so zahtevala 190.000 din. V Beli Krajini je bil urejen hudournik Grička na Suhorju. Napravljen je bil 25 m globok požiralnik, nad 400 m dolga struga pa je bila deloma tlakovana, deloma zavarovana s pletenicami. V tem delu je bilo zgrajenih
tudi 10 pregrad in dva železobetonska mostiča. Tudi ta dela so zahtevala okrog 200.000 din. V Bušinji vasi v občini Suhor sta se umetno odprla dva požiralnika za odvod hudourniške vode. V metliški občini je bil urejen hudournik Sušica pri Križevski vasi. Okrog 400 m struge je bilo regulirane, zgrajen je bil železobetonski most in 100 m nove ceste. To delo je zahtevalo 140.000 din. V občinah Radeče in St. Jurij pod Kumom se je nadaljevala ureditev Sapote. V zadnjih treh letih je bila zgrajena 500 m dolga regulacija pri Jagnjenici z dvema mostovoma. V Radečah so zgradili 300 m obrežnih zidov, 6 pregrad in 235 m obalnih zavarovanj. Samo za ta dela je bilo izdanih 542.000 din. V občinah Tomišelj in Ig se je urejala Iška. Doslej je bila izpeljana regulacija že v dolžini 700 m. Obrežna zavarovanja segajo v dolžino 420 m, zgrajen pa je bil tudi že nov most. Dosedanji stroški znašajo 340.000 dinarjev. V Mirni peči je bila zavarovana občinska pot v dolžini 100 m ob hudourniku. Poleg teh večjih del so bila opravljena še nekatera manjša zavarovalna dela. Seveda so vse te zagradbe draga investicija in se bodo večinoma nadaljevale še v prihodnjih letih.
Ceste
Za poživitev prometa na Dolenjskem pa je nadvse pomembna ureditev banovinskih in državnih cest. Saj gre za sedaj edina uporabna zveza Slovenije z morjem čez Dolenjsko po državni cesti št. 52, ki gre iz Ljubljane mimo Turjaka, Velikih Lašč. na Ribnico—Kočevje in Brod na Kolpi. Iz državnega enomiliijardnega posojila so dobile tudi državne ceste v Sloveniji 33 in pol milijona dinarjev, od česar je odpadlo 8 in pol milijona za modernizacijo'
državne ceste Ribnica —Brod na Kolpi.
V tem delu je bil rekonstruiran 4 km 170 m dolgi odsek Ribnica—Dolenja vas. To delo je opravilo podjetje Slavec iz Kranja za 1,500.000 din. Cesta ije bila urejena že v letu 1937. V glavnem se je tudi že uredila in rekonstruirala 4 in pol kilometra dolga cesta iz Kočevja do Dolge vasi, kar je opravila Stavbna družba iz Ljubljane za 1,300.000 din. V Dolgi vasi je bil
na novo zgrajen tudi most čez Rinžo za 242.000 din. V nadaljevanju je ta cesta doživela pomembno rekonstrukcijo in preložitev na poldrug kilometer dolgem odseku od Brig© do Banijaloke. Tu gre cesta po popolnoma novi smeri in se izogne starim, strmim klancem in proti-klancem med Brigo in Banjaloko. Cesta, ki jo je gradila tudi Stavbna družba iz Ljubljane za skoraj 1 milijon din, je bila pred kratkim v glavnem dokončana in more iti promet že po njej. Največjo preložitev pa bo ta cesta dobila na odseku Kr kov o — Fara. V 1900 m dolgi progi se tu nova cesta popolnoma loči od stare, ki gre v prav nevenjetno strmem klancu v dolino Kolpe. Nova cesta zavija v stransko dolino in prehaja v položnem klancu zopet na staro cesto. Ta preložitev j© bila izredno težavna in gre nova cesta deloma po plazovitem svetu, deloma pa je vsekana v strme skalnate bregove. Skozi skalnat greben pa gre celo v kratkem predoru. Zgraditev tega odseka je prevzela Stavbna družba za 3,200.000 din in zaradi težav na terenu ceste še ni dogradila, čeprav jo gradi že dve leti. V tem delu je bil zgrajen tudi čez potok v grapi železobetonski most za 78.000 din. Pri drugih rekonstrukcijah na tej cesti sta bila zgrajena še dva manjša mostova, in sicer v Goriči vasi in Dolenji vasi za skupno 73.000 din. Drugi deli ceste doslej še niso bili modernizirani, le odsek med Ortnekom in Žlebičem je bil postopoma razširjen ter so bili zgrajeni ob potoku močni betonski oporni zidovi, ki varujejo cesto pred izpodjedanjem. V Vel. Laščah pa so omilili nepregledni ovinek tako, da so poslopje, ki je zastiralo pogled, podrli.
Prav tako živahna in vsestranska pa je bila delavnost v zadnjih treh letih na številnih
banovinskih cestah
za katere so bila velika sredstva na razpolago iz banovinskega sklada za javna dela. Kljub temu, da je okrajnim cestnim odborom poverjeno vzdrževanje cest in da dobijo -ti odbori precejšnja sredstva, od katerih morejo včasih lep del porabiti za modernizacije ali celo novogradnje cest, ije vendar za graditev in modernizacijo banovinskih cest v zadnjih letih bilo na razpolago več milijonov iz banovinskega sklada za javna dela. Tako je
23C
bila rekonstruirana banovinska cesta v dva in pol kilometra dolgem odseku med Črnomljem in Kanižarico za
140.000	din. Na banovinski cesti Zilje—Preloka je bil preložen klanec v dolžini 600 m. Klanec čez Tančo goro je bil tudi že preložen v dolžini 1200 m, kar je zahtevalo le za prva zemeljska dela 310.000 din, letos pa je v ta namen na razpolago še 250.000 din. Letos se gradi tudi preložitev klanca med Drašiči in Krmačino v dolžini 700 m za 180.000 din. Zgraijen je bil nadalje most čez Sušico pri Bušinji vasi pod Gorjanci za 100.000 din. To so bila večja cestna dela na banovinskih cestah v črno-meljskem okraju, opravljenih pa je bilo še nekaj manjših del. Za popravila in modernizacijo občinskih cest pa je v zadnjih letih prispevala banovina v tem okraju 210.000 din.
V	novomeškem okraju je bila na novo tlakovana banovinska cesta med Šmarjeto in Kronovim v dolžini 2500 m za 115.000 din. Modernizira se tudi banovinska cesta v Dolenjskih Toplicah v dolžini 800 m za 120.000 din. Zgrajen je bil most na banovinski cesti čez Raduljo pri Škocijanu za 244.000 din, v gradnji pa je most čez Temenico v Ivanji vasi, ki bo stal z delno preložitvijo ceste
350.000	din. Med občinskimi cestami, ki so v zadnjih treh letih v novomeškem okraju marsikaj pridobile, moramo omeniti graditev nove ceste med Novim mestom in Hmeljnikom, ki bo dolga 3 km. Za dosedanjo graditev je bilo porabljenih 195.000 din, letos pa se nadaljuje z novimi 75.000 din. Preložen je bil tudi klanec in popravljena občinska cesta Toplice—Podturn v dolžini 2 in pol kilometra za 180.000 din. Rekonstruirana in preložena je bila tudi 3 km dolga občinska cesta Mirna peč—Globodol za 140.000 din. Za druge občinske ceste je v zadnjih treh letih dala banovina novomeškemu okraju še 363.000 din, za letošnje leto pa je določenih v ta namen še novih
250.000	din.
V	brežiškem in krškem okraju, v kolikor pripadata območju Dolenjske, je bila zgrajena nova dovozna cesta na postajo Jelovec ob novi železniški progi Št. Janž—Sevnica. Prav tam je bil zgrajen tudi ž e 1 e zobe tonski most čez Mirno, za kar je banovina žrtvovala skupno 750.000 din. Za preložitev klanca na
banovinski cesti pri Raki na Studencu je bilo porabljenih
125.000	din. Poleg drugih manjših popravil banovinskih cest pa je banovina na ozemlju Dolenjske v tem okraju v zadnjih treh letih dala za popravilo občinskih cest iz bednostnega fonda okrog 360.000 din. Lani pa je še posebej nakazala banovina za popravilo cest, ki jih ije v občinah razdrla povodenj, 130.000 din občinama Sv. Križ in Kostanjevica.
V	litijskem okraju, v kolikor sega v območje Dolenjske, pa je največja graditev nove banovinske ceste, ki bo vezala Litijo z Radečami pri Zidanem mostu. Za to cesto ije z letošnjimi prispevki žrtvovala banovina okrog 8 milijonov d in a r j e v. Preložen je bil tudi klanec pri Špančku na banovinski cesti Litija—Radohova vas za 160.000 din. Urejena 'pa je bila tudi občinska cesta na Polževo, odnosno cesta Peščenik—Sv. Duh—Krka, za katero je bilo porabljenih že 200.000 din in je tudi še letos 30.000 din na razpolago. Za občinske ceste v tem okraju na Dolenjskem je dala banovina v zadnjih treh letih 316.000 din, za letos pa je namenila 130.000 din.
V	kočevskem okraju je bil na banovinski cesti Livold—Črnomelj zgrajen nov železobetonski most za 100.000 din. Preložena je bila banovinska cesta Trebnje, Kamna gora, Gomila—Mokronog v odseku pri Mokronogu v skupni dolžini 600 m in sta bila zgrajena dva mostova s skupnimi stroški 283.000 din. V gradnji je banovinska cesta Struga—Vrbovec, 800 m dolg odsek je bil že zgraijen za 170.000 din, letos pa še graditev nadaljuje. Prav tako se nadaljuje preureditev banovinske ceste Tihaboj—Mirna, ki je bila v odseku vasi Migolca v dolžini 800 m že urejena za 150.000 din. Od občinskih cest se gradi cesta Stara cerkev—Gorenje—Grintovec v dolžini 1700 m za 245.000 din. Gradi se občinska cesta Rob—Krvava peč v dolžini 1300 m za 120.000 din, občinska cesta Krška gora—Golek, katere je 800 m zgrajene za 200.000 din, občinska cesta Žužemberk—Radohova vas, za katere 1800 m je bilo porabljenih 300.000 din. Letos pa ije na razpolago zopet 100.000 din. Končno občinska cesta Dolenja vas—Lipovec za 120.000 din. Za občinske ceste
je kočevski okraj dobil v zadnjih letih 438.000 din, za letos pa dobi iz bednostnega fonda 130.000 din.
v
Železnice
Vsa Slovenija je v 20 letih po osvobojenju dobila le skromne železniške proge. Leta 1920. je bila zgrajena 6 km dolga ozkotirna železnica Konjice—Žreče, leta 1924. 39 km dolga proga Ormož—Ljutomer—Murska Sobota in leta 1930. 21 km dolga železnica Rogatec—Krapina. Dolenjska pa je dobila novo progo od Št. Janža do Sevnice, ki se je gradila leta 1936. in 1937. in ki se bo dogradila še v letošnjem letu. 12 km dolgo progo, ki ima 5 predorov, je prevzelo v graditev gradbeno podjetje ing. Dukič za okrog 16,000.000 din. Nova proga teče po lepi Mirenski dolini in bo imela dve postaji, eno pri Tržišču, drugo pa v Jelovcu. Lani so tudi začeli graditi veliki železniški most za železnico čez Savo pri Sevnici, štiri velikanske stebre opornike za ta most je zgradilo podjetje Jelšin grad iz Šmarja pri Jelšah za 3,700.000 din. Železno konstrukcijo mosta, ki jo bodo začeli sestavljati v sredi avgusta, pa je prevzela Splošna stavbna družba iz Maribora za nekaj nad 4 milijone dinarjev. Prav verjetno je, da bo prihodnje leto ta tako važna železniška zveza že začela obratovati.
Seveda bi pa ta železniška zveza ostala nepopolna, če ne bi Dolenjska dobila tudi tako' zaželene zveze Črnomelj—Vrbovško, za katero je bil politični obhod združen z vodopravno in razlastitveno razpravo v drugi polovici julija t. 1. Upravičeno' smemo pričakovati, da bo tako dobila tudi Bela Krajina 21 km nove železniške proge in postajališči v Draga tušu in Vinici. S tem bo vsekakor dano prav Beli Krajini veliko javno delo, pri katerem bo prebivalstvo tudi marsikaj zaslužilo.
Samo po sebi je umevno, da bo1 banovina načrtno izvajanje javnih del v prihodnjih letih na Dolenjskem nadaljevala in da bo tako doprinesla velik delež k po-vzdigu Dolenjske.
Slavko Blažič:
Novomeška okolica
v turističnem in športnem pogledu
Namen tega članka je prikazati v glavnih obrisih našo ožjo Dolenjsko kot turistično in športno torišče, povedati, koliko je doslej storjenega, kaj vse nam nudi novomeška okolica, kateri pogoji so dani, da se v tem delu slovenske zemlje, ki je doslej v turističnem in športnem pogledu bolj malo znana in poštevana, turizem in šport povzpneta in razvijeta vsaj do one stopnje kot v ostalih delih naše ožje domovine.
Prav zadnja leta se v naši domovini mnogo dela za turistični in tujsko-prometni napredek. Povsod vidimo večje ali manjše uspehe, le pri nas je, razen nekaj malih izjem vse, kot je bilo. Dolenjci se premalo zavedamo, koliko lepote in mikavnosti nudijo naši kraji nam in vsem onim, ki jih obiskujejo.
Gorjanci, porasli s temnimi, skrivnostnimi gozdovi, mednje vsejanimi košenicami s skoraj planinsko floro in svežim gorskim zrakom; tiha, mirna, ponekod kar jezeru podobna temnozelena Krka; slikovita, z nizkimi griči posejana Novomeška kotlina, vsa polna starih znamenitih in zanimivih gradov, razvalin, znamenj, cerkva in samostanov. Vse to na tako majhnem prostoru! Kamor koli se ozremo, na slehernem koraku se nam odpre nov razgled, slika, po svoji raznolikosti in pestrosti druga lepša od druge. In Novo mesto je naravno in turistično središče, ki dominira nad svojo ožjo in širšo okolico.
Planince vabijo Gorjanci
Da bi bili domačim in tujim ljubiteljem Dolenjske čimbolj dostopni Gorjanci, Rog in druge prirodne, zgodovinske ali krajevne mikavnosti, je podružnica Slovenskega planinskega društva v Novem mestu skrbno izbrala in markirala poti. Podružnica je odkupila svet okrog studenca Gospodične in studenec obzidala
ter ga tako ohranila turistom in domačemu gorjanskemu prebivalstvu, sicer bi izsekavanje gozda okrog studenca in zamočvirjenje tal uničilo neprecenljivi izvir. Prostorno kočo nad Gospodično, ki jo je podaril veleposestnik g. Šiška, je opremila s štedilnikom in skupnim ležiščem za 20 oseb. Svet okoli Gospodične naj bi se preuredil v botanični vrt, toda nerazumevanje okoliškega prebivalstva je preprečilo izvršitev tega načrta, ki se je že začel izvajati. Pod sedanjim predsednikom g. dr. Fr. Ivanetičem se podružnica trudi in peha, da bi uresničila davni sen, t. j. zgradila na Gorjancih planinsko kočo. Ker pa še ni dovolj potrebnega denarja, je postavitev planinskega doma zaenkrat samo pobožna želja.
Podružnica SPD je iz Novega mesta kot izhodiščne točke na vse strani markirala poti, od katerih jih več vodi na Gorjance. Najkrajša in najbolj priljubljena je naslednja: Novo mesto — Žabja vas, kjer se odcepi od državne ceste pešpot skozi tako zvano Ž a -barsko hosto, preide pred vasjo Hrušica na občinsko cesto in pelje skozi Hrušico do vasi G a b e r j e. Tu se strmo vzpne ter nas pripelje do studenca Gospodične, ki ga je podružnica SPD obzidala ter speljala v precejšen bazen, ki naj bi nudil poleti turistom osvežujočo in prijetno kopel. Z jase izpred malo više postavljene koče je čudovito lep razgled na Novomeško kotlino, vidi se pa tudi vse Dolenjsko gričevje s Kumom, Kamniške planine, Karavanke in vsi vrhovi do Triglava. Od koče na levo nas vodi markacija po pobočju Gorjancev skozi bukov gozd in po košenicah do planinskega zavetišča pri cerkvici sv. Miklavža, ki se nam prijazno svetlikata sredi obsežnih košenic. Poleg sedanjega zavetišča zida njegov oskrbnik g. Ignacij Hudoklin veliko stavbo, namenjeno vsem, ki bodo obiskovali Gorjance. Prostorna hiša je že pod streho, le notranje izdelave še čaka. V njej bo na razpolago več sob s posebnimi ter soba s skupnim ležiščem.
Od Sv. Miklavža je dvoje markiranih poti na Trdinov vrh (1181 m). Položnejša gre po severovzhodnem pobočju Trdinovega vrha, druga bolj strma pa zavije že pri tako imenovanih jezerih na desno proti vrhu. Tudi v smeri od Gospodične
proti Miklavžu se pri Krvavem kamnu odcepi pot na vrh. Na vrhu samem stoji visok stolp, raz katerega se nam odpre razgled na vse strani, kot jih podobnih najdemo le malo. Od naših planinskih velikanov do posavske ravnine, čez Kapelo, proti Kleku in Snežniku nam hiti pogled. Od Miklavža je markirana pot, ki nas popelje na Opatovo goro, dvigajočo se strmo nad Kostanjevico, idiličnim malim mestecem ob Krki. Druga, ki se od te odcepi, vodi mimo studenca Kaštenica v vas Sosiče in pri cerkvi naznačena markacija nas pripelje k lepemu, več metrov visokemu slapu.
Od Gospodične pelje položna pot k nekdanji lesni žagi, imenovani Tovarna. Le-sem pa je speljana cesta od državne ceste Novo mesto—Metlika. Od Tovarne pridemo
Romarska hiša pri cerkvi sv. Miklavža na Gorjancih
po tako zvaneih Glažarjevem grabnu na Dolž in skozi Veliki in Mali Orehek mimo Št. Jošta skozi gozd v Žabjo vas ter Novo mesto.
Na košenicah pri sv. Miklavžu se pri Jezerih odcepi markirana pot, ki nas skozi Hudo peč popelje k največji prirodni zanimivosti Gorjancev, k studencu, imenovanemu M i n u t n i k. Ime je dobil po tem, ker v enakih kratkih časovnih presledkih priteka iz zemlje, nato pa zopet usahne. S Trdinovega vrha pridemo po stezi nad vasjo Gaj do P o n i k e v. To je
odljudna samotna planota, kjer v debelem curku bruha na dan v-oda, ki se razlije v potok, poln rakov-koščakov. Tod je napajališče in zbirališče divjačine. Mnoge od naštetih poti so dobile ime po najvnetejših obiskovalcih in prijateljih Gorjancev.
Poleg naštetih poti so še one, ki vodijo k posameznim razglednim točkam, gradovom ali pa naravnim posebnostim. Približno 7 % km od Novega mesta proti Gorjancem se nad cesto Novo mesto—Metlika dviguje stožčast hrib Mehovo z razvalinami gradu istega imena. Sem vodita naslednji poti: a) Novo mesto, 7 km po državni cesti, Vinja vas — Mehovo, b) grad Grm, Regerča vas, mimo sv. Roka (stare, po prošče-nju znane cerkvice) na Rabovnik, skozi naselji Jurno vas in Koroško vas na Podgrad in od tod na vrh.
Izleti
K nekdanjemu podobnemu gradu, kakor je bil Erazma Predjamskega, k Luknji, ki pa je sedaj močno v razvalinah, vodi cesta iz Novega mesta skozi vasi Brš-1 i n in Prečno ter po ozki soteski ob potoku Prečni. V vznožju podrtega gradu bruha v močnem vrelcu potok Prečna, ki je zajezen in njegova sila izrabljena za malo električno centralo. Razvaline gradu stoje na koncu soteske pred in nad ogromno prirodno kotlino z navpičnimi stenami/ Od tod dalje vodi markirana pot v Mirno peč in po dolini ob potoku mimo Biške vasi k 100 m visoki peči Zijalo. K Zijalu pridemo tudi z železniške postaje Ponikve, kjer si lahko ogledamo več požiralnikov, kamor ponikuje potok Temenica in obenem odteka voda ob poplavah. Od Ponikev po državni cesti v smeri proti Novemu mestu smo po enourni hoji na vrhu pri Gradišču (Sv. Ana), zelo lepi razgledni točki: od Kuma do Triglava se pred nami vrste manjši in višji hribi. Na prisojni strani Sv. Ane pa se odpira globoka, široko zaokrožena jama, odprta na jugovzhod. To je že preje omenjeno Zijalo, kjer privre na dan Temenica, ki v lepi ozki dolini žene več mlinov. Dolinica z mlini in počasi tekočo, zeleno Temenico je vredna obiska vsakogar, ki ljubi intimnost prirodnih zakotij.
Na Hmcljnik, ki nedvomno spada med najstarejše gradove na Dolenjskem, pridemo iz Novega mesta skozi Bučno vas in razmetano naselje Kamenice v 2 urah. Z grajske terase nam kroži pogled od Kuma in Kamniških planin preko Čateža, Zaplaza in Primsko-vega do Karavank in Julijskih Alp, do Kočevskih gozdov, Kapele, Kleka in Gorjancev ter pečine nad dolino Krke z Novim mestom v sredini. S H m e 1 j n i k a pelje pot po grebenu med vinogradi k starodavni božji poti na Trško goro. Z vrha izpred cerkve se vidi daleč naokoli po širni Dolenjski. Od cerkve nas markacije privedejo med vinogradi do ceste in od tod skozi Ločno v Novo mesto.
Tudi v znane Šmarješke toplice vodi markirana pot iz Novega mesta skozi Ločno, Mačkovec in Češnjice do starega in slikovitega Starega gradu in od tod v Toplice. S Šmarjeških toplic se lahko vračamo po banovinski cesti mimo romantičnega gradu Otočec, ki leži na otoku sredi Krke. Z levega brega vodi h gradu most, onega z desnega brega je pred leti odnesla narasla reka. Na otoku je poleg gradu tudi lep park, Krka pa je s svojimi številnimi otočki in plitvinami pravi raj za divje race, vodne kokoške, rečne galebe, štorklje in čaplje.
Poleg Gorjancev vabijo tudi prostrani kočevski gozdovi, polni divjačine in podzemeljskih jam. Iz Dolenjskih Toplic nas privede markacija na Rog. Druga zaznamovana pot pa nas z železniške postaje Straža-Toplice pelje ob levem bregu Krke do gradu Soteska in odtod preko mostu na eno najlepših dolenjskih razglednih točk: Sv. Peter. S Sv. Petra je markirana pot na Dvor ob cesti Novo mesto—Žužemberk—Stična, kjer vidimo nad strugo Krke še danes razpadle zidove nekdanjih turjaških fužin.
Tako je novomeška podružnica SPD s svojim delom omogočila, da sleherni turist in ljubitelj Dolenjske obišče in vidi vse, kar je lepega in zanimivega v bližnji in daljnji novomeški okolici. Da bi se pa turizem še bolj razmahnil, je nujno potrebno, da se na Gorjancih zgradi planinska koča. Dokler koče nimamo, toliko časa ne bodo Gorjanci prava turistična postojanka.
Lepe prilike za smučarje
Pred desetletjem pri nas še bolj malo znani in razviti smučarski šport zavzema vsako leto večji razmah. Le škoda, da nam sedanje zime napredek ovirajo. Marsikdo se bo vprašal, kje Dolenjci sploh smučamo. Oficialno je najbolj znano Polževo pri Višnji gori. Še lepši je smuški svet v neposredni bližini Novega mesta. 2e sama najbližja novomeška okolica okoli Sv. Roka, Po-gancev, na »marofu«, tja proti Brezovici in Hmeljniku, nudi prijetno smuko, zlasti začetnikom. Razsežne g o r -
Košenice na Gorjancih
j a n s k e košenice vabijo pozimi navdušene smučarje in jim nudijo idealno smuko. Le škoda, da ni primernega zimskega zavetišča, ki bi bilo smučarjem nujno potrebno. Ta nedostatek pa bo z novo Hudoklinovo zgradbo pri Sv. Miklavžu odpravljen.
Najlaže dostopne smuške terene pa nudijo obronki Roga. Kot smuški center lahko imenujemo vas Črmoš-n j i c e. Cesta, ki pelje iz Novega mesta skozi V a v t o vas, Dolenjske Toplice, Podturn, Poljane, Ovčice mimo »stare žage« do C r m o š n j i c, je 26 km dolga in od Podturna dalje vodi ob potoku po slikoviti soteski. Pred Črmošnjicami se soteska razširi v lepo, proti jugovzhodu se dvigajočo ravan. V začetku te ravni oziroma razširjene doline leže Črmošnjice. Desno in levo nad vasjo se vrste krasni smuški tereni: na jugozapadni strani se dvigujejo nad 900 m visoke G a č e z najlepšimi smuškimi tereni na Dolenjskem, kjer sneg najdlje ostane.
Severozapadno nad vasjo se na prostranem in položnem Toplem vrhu vrste razsežna smučišča, le škoda, da radi prisojne strani sneg hitreje skopni. Od tu se na levo proti Komami gori nadaljuje smuški svet. Vzhodno nad Črmošnjicami se nad gozdnatim predelom razprostira 500 m visoka Pleševica, Novomeščanom najpriljubljenejša in obenem najlaže dostopna smučarska postojanka. Izhodna železniška postaja za njo je Rožni dol, kamor nas vlak potegne v 25minutni vožnji. Takoj za postajo nas vodi kolovoz do vasice Brezje, ležeče ob prisojni rebri. Nad vasjo se hrib strmo dvigne in preide na vrhu v valovito, razsežno, sem in tja z drevjem poraslo planoto, prehajajočo v daljše ali krajše doline in nam nudi pozimi pravi smuški raj. To je Pleševica. Poleg izredno lepe smuke se odpira na sever in vzhod še slikovit razgled. Od Gorjancev preko novomeške kotline, tja čez Dolenjsko hribovje, do Kamniških planin, ki jih zremo v vsej njihovi zimski lepoti, nam hiti oko. Na zapadnem delu planote je revno kočevsko naselje, od koder v 15 minutah prismučamo v Črmošnjice. Za smučarje in ostale obiskovalce je v Črmošnjicah dobro preskrbljeno. Na razpolago je po gostilnah več sob in tudi za prehrano ni sila. Vas pa ima tudi električno napeljavo in vodovod ter je tako tudi razvajenim gostom postreženo. Do te naše smučarske postojanke nas poleg gori omenjene pripelje še dvoje drugih poti: z železniške postaje Uršna sela skozi Laze, Travnega dola in Seč (7 km), ter železniške postaje Semič na V r čice, Brezovico in Srednjo vas (7 km). Poslednjo pot skoro nad polovico lahko presmučamo.
Smučanje goji pri nas predvsem »Sokol«, ki prireja na Gačah vsakoletne tečaje. Ti tečaji nam bodo vzgojili kader dobrih smučarjev, tako da ne bomo zaostajali za drugimi. In le želeti je, da se pri nas res začne sistematično gojiti beli šport, saj so dani vsi pogoji, da bi se razvil na dostojno višino. Saj bi ne krepil le zdravja in večal zanimanje za zimsko naravo, marveč bi tudi od blizu in daleč vabil k nam prijatelje tega športa.
Tudi športni klub »Elan« ima smučarsko sekcijo, ki pa je šele v razvoju. »Elan« je edini dolenjski športni klub, ki poleg nogometa goji tudi ostale športne panoge:
lahko atletiko, plavanje, tenis, drsanje in smuk. Ustanovljen je bil 1922. leta in mu že ves čas predseduje znani športni delavec g. inž. Jože Medic. Ves čas svojega obstoja se mora klub boriti z raznimi težkočami, ki ovirajo njegov napredek. Predvsem je to vprašanje igrišča oziroma športnega prostora. Najprimernejši prostor za to je Loka, ki pa mora služiti dvojnemu namenu: je športno igrišče in živinsko sejmišče. Po izjavi inž. J. Medica bi se z denarjem, ki so ga že vtaknili za ureditev Loke, ne da bi bilo pravega haska od tega. lahko zgradilo že pošteno športno igrišče.
Enako klavrno je naše kopališče. Klubova plavalna sekcija je priredila v preteklih letih več propagandnih plavalnih tekem, toda kopališčne naprave so tako pomanjkljive, da se plavanje, ki bi v našem športu zavzemalo lahko dostojno mesto, kljub velikemu številu dobrih plavačev ne razvija. Tujsko-prometno društvo je pripravljeno prevzeti iniciativo, da bi se zgradilo novo, popolnejše kopališče s tekmovalnim bazenom. Dotlej pa ostaja Krka, naš neprecenljivi prirodni kras, neizrabljena. Malokatera reka nudi kopalcem toliko užitka in veselja.
Pa ne samo plavanje, tudi čolnarski šport ima idealne prilike za razvoj. Izmed klubovih sekcij se najlepše razvija teniška s e k c i j a , ki ji sedanje igrišče na zgornji Loki ne zadostuje več in namerava zato »Elan« zgraditi še eno. Lahkoatletska sekcija pa prav radi pomanjkljivega športnega igrišča ne uspeva, čeprav so juniorji po doseženih rezultatih kljub tako mi-zernim športnim napravam skoraj enakovredni juniorjem ljubljanskih športnih klubov.
Kakor vidimo, so turistiki in športu dani vsi naravni pogoji za njun razmah, ki naj nas privedejo na isto stopnjo, kot so že ostali kraji naše ožje domovine. Pokažimo naše naravne lepote vsem, opozarjajmo nanje, in kar je glavno, ne iščimo jih le drugod, ko se nam kopičijo, kamor koli se ozremo.
Župana Permeta Jama pri Grosupljem
Eden posebno lepih kapnikov. Podrobno je opisal Zupanovo jamo dr. Valter Bohinec v »Geografskem vestniku« leta 1926.
Vsebina
Stran
Nekoliko iz geologije Dolenjske — P. Janez............ 5
Dolenjski cvetnik — Viktor Petkovšek..................27
Pogled na favno Dolenjske — Branko Rudolf	....	37
Kratek zemljepisni pregled Dolenjske — Dr.	Joža	Rus	.	47
Iz zgodovine dolenjskih mest — J. Jarc................64
Študija o razvoju Novega mesta — Arh. Mušič	....	80
Bela Krajina — Dr. Martin Malnerič....................93
Belokranjske znamenitosti — Dr. Martin Malnerič	.	.	97
Dolenjci — Janez Trdina...............................102
Valvasor o Dolenjski..................................114
Levstik o Dolenjski...................................115
Dolenjski delež v slovenski književnosti — Dr. A. Debeljak 116
Umetnost Dolenjske — Jože Gregorič....................120
Umetnostni spomeniki Novega mesta — Jože Gregorič . 132
Dolenjci v luči statistike — Dr. Joža Rus.............140
Slika Dolenjske po poklicih — Miran Vardjan ....	142
Gospodarski razvoj Novega mesta in okolice — Com.
ing. Jože Germ...................................145
Belokranjska kupčija..................................156
Kako pomagati Beli Krajini............................160
Bela Kranjica in njeni ročni izdelki — Poldka	Bavdekova	162
Pri zdomarjih — J. T., Ribnica........................166
Dolenjsko vinstvo pred 100 leti — Dr. Joža Rus .	.	.	172
Lesno gospodarstvo....................................173
Lov...................................................175
Lovska cerkvica Celjanov na Gorjancih.................176
Dolenjske Toplice.....................................178
Kočevje...............................................181
Brežice...............................................185
Litija................................................188
Zagorje...............................................190
Kopališče v Višnji gori...............................191
Krško.................................................192
Kmečko in gospodinjsko šolstvo na Dolenjskem — Jože
Krosi................................................197
Poljedelstvo — Inž. Primož Simonič.......................199
Živinoreja Dolenjske — Inž. Ivo Oblak....................200
Skrb za dvig kmeti jsko-gospodinjske izobrazbe — Jože
Okorn................................................207
Kmetijsko šolstvo na Dolenjskem — Ludvik Puš .	.	.	208
Kmetske organizacije na Dolenjskem — Ludvik Puš .	210
Vinarstvo Dolenjske — Vlado Kuret........................211
Ribarstvo Dolenjske — Inž. Jože Jošt.....................214
Mlekarstvo Dolenjske — Inž. Jože Erpiš...................215
Dolenjsko sadjarstvo — Fran Kafol........................218
Čebelarstvo — Jože Okorn.................................220
Za gospodarski dvig Dolenjske............................221
Novomeška okolica v turističnem in športnem pogledu —
Slavko Blažič........................................234
Županova jama pri Grosupljem.............................241
19 3 8
IZDALA IN ZALOŽILA TISKARNA MERKUR D. D. V LJUBLJANI
[|| **o»o it
[%% "‘•»to fgj
SLI*'

X

l<<>
Studenec -Ig
W /' A >
Vt^piAlCOi

//
v w
if'"0* *\	X' f V\ V'\ *rX> Krajnska Sela
W> °J ^ Š i V-^r^C Cr r ^
a tSf€č^r-~,	’ '
^VELL^E"	iv-'Ambrus
/'■•,<T^5»>V S^čno0 ‘ 'i/pkiE
V\
'- }yac^ "''jl Muii^a
o J \\ ) <’-,
9	'\ v '
Vs\ *,
Lj’’-;-; Krka
.St.Vid
JVaJj	*''-'#‘i\
Tržišče
'“"■vi moVroho^^
J-eskc
} A f tiče
i e /
X ,
d Škocjan/
r..-^n ftTrabe!noSX
'-' Radovfiefek.
,'w9"SmQ>je
,-^r50O\ i BetePČerk
V <*' I V~
;\ hS^t^L 5t>
- - ^-I^0vQ;tviE5T0
O 6,
f-novo ^
. Cerklje
r v,WST)
X~kXl^----d
^/E^lCV-v
V


■n
V /MVi \ ,QrJ$()jCr'i Jj
-^yv\ i	"i.~~ xBvor\ ^aovec rf'i^ovQ^Esro^^'x:;T^^ ^ “4
^ 7f~^	\V77\ tekk. .	Str^Jp^Mmilh-eKv ^	<4 2&.

Ajdovec
f

<X\_X~ ''Sodražica
'i—
X%,on- -- *
.'S'
V
\	^ SrfukaC
^nš$CA'C! \ Pol o m \ 'p^.^./' vLsk
-	'^K	-V^SS
. - •$*	/	StQ£/°S W C^poljon
7'	''^lž^\v^ol^V'vv?	V? ^*j4es \/$G'
«° •	f-? jM?

-.Moi
)>
Podgrada
xJtx
■v
h-r
-'

^i\XySi
° te iS%r
*V*r,JJvV
rte
j 4
■;
Lf

0 Suh
'K^s?
^ i ^
■•^C>7	/,
;xj
>
r, V jvk^k-z
jAf«VS
x“>

vVfk ,
? K^jfO/žšHI
UkS*.1 }	*-. I U' '—'N .i»*\ V
xp\ c! ^ 'O \
\ ^	\	* \j Mirn^gorcf^' "- >$0 m i Č °
OČivjE^N^\	Plofina j
X\fX ,0-V'k\ 4 X o'K; • / /.-
k, ~y 1 ? \*Sotenicc?~l^ ''n'^ N	„\ ^oprivpik /y v
Mozolj '.	\ "X j- \ ,'J
• ' 'n* X *Jbm
VivodiliG
?,'	/—7,;^','®	JASTREBARSKO
' 'ijf METLIKA'- "‘' '''k
Sradc
ri \
,	. N ‘\	**	'• L \ °lCnlCQ'1^ 1 \f
; i *, ', <J 'i ► ‘,vn^ j > \ .	^	< L-
l•, V. CaboKa-^ ; \	^ \ s '.
V X l/C*.)«*?}
i M -	\ {
; (
L
H-
^>^rk*C uk *
Štalcarji \	\ Knežja^lipo
tk ..«&s 4T» i
rNr--AM>	'HI ku
J\
\0zalj
-..i
EL J
Sriblje
:
' Serovo

A
kv
v" - ,U
! T'i <* ,<—\ ;
h b / '* "S^vfr
u. nUC y? 0° \5l\-j "Ivkks


^ragatuš

q Ribnik ^
_ ''$ X
V Cp
. ^vdlešičik V 0	£(
Draganič ,
/\J
Bojanci
N..
.OVAC
—/'


j Srb ^;e M o ra vi	'V\ \i ''~'i
>- P-o. r> ;v\%'-' 1 (Vinica^
_	Si aX u .. \ /x

' -t>T Osm -

'v C\
jr
M 4 tel '
:ao

i,v\; 'j**x
ZEMUEVID DOLENJSKEGA
risal H. V.
O	5	to	__15l.rn
izohipse so no vsakih 250m
1

II
; ^ !|gt
K njiž nica M.Jarca Novo mesto
S t u.d i j s k i oddelek
303(437.12 Dolenjska) 7G082
□OLENJSKH
093500220
vi.nJ'J*?:.''“J11