OB 60. OBLETNICI REŠEVALNE POSTAJE
Dobro delo kot poklic
Od tistih časov, ko so bolnike v Ijubljansko bolnišnico prevažali gasilci, je minilo šestdeset let. In kot pravi star pregovor: časi se spreminjajo in mi z njimi, se je tudi na reševalni postaji v Ljubljani, ki je decembra praznovala šestdeseto obletnico, marsikaj obrnilo. Danes je stvar pri njih organizirana tako, da so že od leta 1968 eden od tozdov Kliničnega centra in z njim tesno povezani.
Kdt nam je povedal direktor Zoran Kmetec, kljub vsemu ne morejo biti zadovoljni. Kot marsi koga drugega, tudi njih tlači za-starelost in sem pa tja slaba opremljenost njihovega voznega parka. Šlabe imajo osebne dohod-ke, pogoji dela pa kljub izjemno napornemu tempu vsega osebja niso takšni, kot bi morali biti. S stopetimi zaposlenimi morajo po-krivati teren petih ljubljanskih občin, kar pomeni nekako tretji-no prebivalstva v naši republiki.
»Na naši postaji imamo zapo-slenih 27 medicinskih tehnikov, ki so stalno skupaj z vozniki reše-valnih vozH, 20 medicinskih te-hnikov pa se nenehno izpopolnju-je na kliničnem centru za special-ne posege ob nudenju prve pomo-či,« je povedal Zoran Kmetec.
»Tudi vozniki reševalnih vozil imajo vsi brez izjeme vozniška dovoljenja D kategorije in oprav-ljen osemdeseturni tečaj iz prve pomoči. Vsekakor moramo našo službo ločevati na urgentno in
neurgentno. Tista prva je najvaž-nejša, saj gre za neposredno reše-vanje življenj ob raznih nesrečah ali akutnih, zlasti srčnih obolje-njih in infarktih. O porodih s po-močjo naših ljudi niti nima vefi pomena mnogo govoriti, saj so ta-ko rekoč naša vsakdanja praksa, in večkrat na leto se znajdemo v vlogi botrov. Lahko rečem, da je osebje izvrstno izvežbano, zelo dobro sodc-lujemo z drugimi jav-nimi službami, vse pa se, kot po-navadi, ustavi pri denarju. Poglej-te, ko nas pokličejo zaradi pro-metne nezgode, se mora naše vo-zilo prebijati z Zaloške ceste do mesta nesreče skozi vso gnečo in spet nazaj do travmatološke klini-ke. Žal, za zdaj nimamo denarja, da bi zgradili primerne postaje ob tistih delih cestnega omrežja, kjer je največ prometnih nesreč. Tako bi bilo reševalno vozilo dosti hi-treje pri ponesrečencu in naši ur-gentni tehniki bi mu takoj nudili prvo pomoč ali mu celo rešili živ-ljenje.«
Kako naporno je lahko delo ur-gentnega tehnika v reševalnem vozilu, smo izvedeli iz ust Jožeta Andrejka, ki že sedem let rešuje življenja. »Prišlo je nedaleč od Ljubljane do nesreče, ko sta oče in hči ob neprevidni hoji padla y prepad. Z nečloveškimi napori smo ju izvlekli iz skoraj nedostop-nega mesta. Oba sta še kazala zna-ke življenja. Takoj sem začel oživ-ljati enega in dajati umetno diha-nje drugemu, medtem ko je reše-valno vozilo kljub nevarnostim kot vihar drvelo proti Ljubljani z zavijajočo sireno. Vse je že kazalo, da ju bom rešil, pa je hčerka na Viču izdihnila v mojih rokah, in z ničemer ji ni bilo pomoči. Očetu so zdravniki rešili življenje. V Kli-ničnem cenjtru, kamor smo oba pripeljali, pa sem se od nečlove-ških naprovo zgrudil še jaz in tudi meni so morali zdravniki poma-gati.«
Kaj naj rečemo ob visokem ju-bileju reševalne postaje? Veliko uspeha jim želimo, čim manj nuj-nih primerov in obilo zahval za vse. Vsem nam pa v opomin: ko zaslišimo sireno reševalnega vozi-la, se takoj in brez pomisleka s svpjim štirikolesnikom prihulimo čimbolj ob stran in ga pustimo mimo, saj nikoli ne vemo, kdaj bo sirena tulila zaradi nas.
Tadej Bratok